Sulpicij Sever, MARTINOVO BERILO (MARTINELLUS) by Celjska Mohorjeva družba

Življenje svetega Martina, Pisma o Martinu in Dialogi

Roman

XVII

Prevedla Sibil Gruntar vilfan in David Movrin

Martinovo berilo Sulpicij Sever

Vita Martini 3.1–3

Življenje svetega Martina, Pisma o Martinu in Dialogi

25 €

XVII

Sulpicij sever Martinovo berilo

Ko je berač prosil mimoidoče, naj se ga usmilijo, in so šli mimo nesrečnika vsi naprej, je mož, poln Boga, razumel, da je bil ta človek prihranjen zanj, saj mu nihče drug ni izkazal usmiljenja. A kaj naj bi storil? Imel ni ničesar, razen plašča, v katerega je bil zavit; vse drugo je s podobnim ravnanjem že porabil. Vzel je torej meč, ki ga je imel za pasom, ter razdelil plašč na dva enaka dela; enega je dal revežu, drugega pa si je spet ogrnil. Nekaj okrog stoječih ljudi se je pri tem smejalo, saj je bil s tako iznakaženim oblačilom čuden na pogled; mnogi pa, ki so bili bolj zdrave pameti, so globoko zaječali, ker niso storili ničesar podobnega, še zlasti, ker so bili sami premožnejši in bi lahko siromaka oblekli, ne da bi pri tem slekli sebe. Ko pa je Martin tisto noč zaspal, je zagledal Kristusa, oblečenega v kos njegovega plašča, s katerim je ogrnil reveža. Rečeno mu je bilo, naj si natančno ogleda Gospoda in naj prepozna oblačilo, ki ga je sam podaril. Nato je zaslišal Jezusa, ki je z jasnim glasom dejal množici okrog stoječih angelov: »Martin, še vedno katehumen, me je ogrnil s tem oblačilom.«

9 789612 783686

Martinov spopad z arijansko duhovščino je Sulpicij pravilno postavil v čas, ko je bilo arijanstvo »po vsem svetu«, še zlasti pa v Iliriku, zelo vplivno. Okvirna oznaka razmer je v celoti ustrezna: to je doba druge in tretje sirmijske sinode (357), obenem čas, ko se je Konstancij II. zaradi vojne s Sarmati dalj časa (od jeseni 357 do pomladi 359) zadrževal v Sirmiju. Vpliv arijanskih škofov iz Ilirika na cesarja je bil v tem času najbolj izrazit. Sulpicijevo poročilo, da se je Martin z arijanskimi nasprotniki spopadel skorajda sam (paene solus), dopušča možnost, da je imel na svoji strani nekaj zaveznikov. Martinov neustrašni nastop proti premočnim nasprotnikom sta poznejša pesniška biografa stopnjevala v podobo junaškega boja, Venancij Fortunat mu je dal celo poteze mučeniškega agona. Besednemu dvoboju v ostri obliki (acerrime) je sledil fizični obračun, ki naj bi bil najprej mučen in dolgotrajen (multa supplicia), nato pa boleč in sramotilen (javno šibanje in izgon iz mesta). Ker se fizično nasilje v času verskih spopadov večkrat omenja, Sulpicijeva pripoved kljub verjetnemu pretiravanju v bistvu ustreza resnici. Rajko Bratož

Sulpicija bi lahko označili kot meniha-literata. Takih je bilo v tistem času kar nekaj. Če se je meništvo razmahnilo po zaslugi nepismenega Antona, ki je postal zgled za mnoge, pa se je brez protislovja oblikoval tudi lik intelektualnega samotarja. Na Vzhodu se je tako že zgodaj pojavil Evagrij Pontski, kmalu za njim še Kapadočani in potem Janez Krizostom. Na Zahodu pa je s to podobo izstopal Hieronim, ki je peljal s seboj v puščavo celo svojo knjižnico, pozneje pa je ves svoj samostan zaposlil z intelektualnimi deli. Ne pozabimo na poznejšega Kasiodorja in na njegov Vivarij v Kalabriji, ki je bil pravo intelektualno središče. Tak menih se je odločil biti tudi Sulpicij. Seveda pa ni vseeno, kaj je predmet intelektualnega dela v takih skupnostih, glede na to, da so krščansko zasnovane in usmerjene v pobožnost. Kaj bi se moglo ponuditi boljšega od mogočnega svetnika, kakršen je bil Martin? In Sulpicij si ga je rezerviral, ko je bil Martin še živ. Kakor je imel njegov prijatelj Pavlin samostan v kampanjski Noli za pesniški atelje, da je opeval svojega mučenca Feliksa, tako ga je v Galiji v prozi posnemal Sulpicij, ki se je odločil za Martina. Miran Špelič OFM Slika na platnicah: El Greco, Sveti Martin in berač, okrog 1598, olje na platnu, 194 cm x 103 cm; Nacionalna umetnostna galerija, Washington DC. Sliko je za kapelo v Toledu naročil Martín Ramírez, svetnikov soimenjak. El Greco je v prizoru iz Martinovega življenjepisa 3.1–2 svetnika upodobil kot mladega plemiča v oklepu, okrašenem z zlatom, kako jezdi na belem arabcu. Gledalcu, ki gleda od spodaj, se zdi postava monumentalna, zlasti v primerjavi z drobnimi obrisi Toleda v ozadju. Toda medtem ko je Martin upodobljen naturalistično, je berač s svojim golim, shujšanim telesom videti, kot da ni od tega sveta. Slikar s tem že nakazuje na njegovo resnično identiteto, ki se bo Martinu nato razkrila v sanjah.

martinovo berilo

Sulpicij Sever

Martinovo berilo (Martinellus) Življenje svetega Martina, Pisma o Martinu in Dialogi

Prevedla Sibil Gruntar Vilfan (Dialogi) in David Movrin (Vita Martini, Epistulae) Spremni besedili Rajko Bratož in Miran Špelic OFM Uredil David Movrin

© Celjska Mohorjeva družba, 2017. Vse pravice pridržane. – Kjer izvirnik to dopušča, je svetopisemsko besedilo vzeto iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright 1996, 2003, Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane. – Slikovno gradivo v knjigi je iz zbirk v javni lasti. Recenzenta: dr. Edvard Kovač OFM in dr. Anton Štrukelj Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 27-36:929sv. Martin SEVERUS, Sulpicius, svetnik Martinovo berilo : (Martinellus) : Življenje svetega Martina, Pisma o Martinu in Dialogi / Sulpícij Sevér ; prevedla Sibil Gruntar Vilfan in David Movrin ; spremna beseda Rajko Bratož in Miran Špelič ; uredil David Movrin. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2017. - (Zbirka Cerkveni očetje ; 17) Vsebina: Življenje svetega Martina = Vita sancti Martini ; Pisma o Martinu = Epistulae ; Dialogi = Dialogi ISBN 978-961-278-368-6 293008896

Vsebina A | Uvodna beseda (Miran Špelič OFM) · 9 Kako je mali Mars postal veliki Martin in kaj ima pri tem opraviti strogi Sever · 11 Antična in krščanska biografija · 13 | Sulpicij Sever – meniški biograf · 15 | Sulpicijev krog · 19 | Martin – popisani menih · 22 | Martinovi bližnji · 24 | Od antičnega posameznika do krščanske osebe · 26

C | Pisma o Martinu · 79 Prvo pismo – Evzebiju · 81 | Sulpicij odgovarja dvomom nekoga, ki bi rad izvedel, ali je Martin v nedavnem požaru res staknil opekline · 81 | Drugo pismo – diakonu Avreliju · 86 | Pismo diakonu Avreliju o Martinovi smrti · 86 | Tretje pismo – tašči Básuli · 92 | Pismo Sulpicijevi tašči Básuli o Martinovi smrti · 92

Č | Dialogi · 99 Prvi dialog · 101 Gal in Sulpicij se srečata s Postumijanom ob njegovi vrnitvi iz Egipta · 101 | Postumijan privoli, da bo pripovedoval zgodbe o asketih, ki jih je srečal na svojih potovanjih · 103 | Potovanje na vzhod: Kartagina in Kirenajka · 104 | Postumijan spozna Kirenca; galska požrešnost · 106 | Kirenec razkrije, da je duhovnik; neoporečnost kirenskih kristjanov · 107 | Spor zaradi Origena v Aleksandriji · 108 | Origenova trditev, da bo hudiču odpuščeno; spor, ki vodi do nasilja in izgona iz Aleksandrije · 110 | Postumijan prispe v Betlehem; duhovnik Hieronim · 112 | Pogovor o Hieronimu · 113 | Postumijan pride v egiptovsko puščavo; dečka premagata kačo · 115 | Nebeški kruh nahrani ponižnega meniha in opata · 116 | Razprava o jezi · 118 | Stari menih in vol poskrbita, da puščava postane plodna; Postumijan in menih na obisku srečata leva · 119 | Menih in volkulja, ki se je pokesala · 121 | Anahoret ozdravi levje mladiče · 122 | Menih, ki ga je rešil gams · 124 | Na obisku v samostanih svetega Antona; puščavnik na gori Sinaj · 125 | Opat preizkusi novinčevo ubogljivost z ognjem · 127 | Opat preizkusi novinčevo ubogljivost z zalivanjem posušene vejice · 128 | Menih se pusti obsesti hudiču, da bi se rešil nečimrnosti · 129 | Napake galskih duhovnikov · 131 | Hudič obsede meniha, ki se poskuša vrniti k družini · 132 | Pripoved o tem, kako daleč je pripotoval življenjepis svetega Martina · 134 | Martin prekaša vse vzhodne askete · 136 | Martin je pomembnejši od puščavskih očetov

· 137 | Tudi Postumijan ima Martina za večjega od puščavnikov · 138 | Gal se brani pripovedovati o svetem Martinu · 140 Drugi dialog · 142 Martin da revežu svoj plašč · 142 | Plameni na Martinovi glavi; Martin ozdravi Evantija in služabnika, ki ga je pičila kača · 144 | Martin in zakladničarji · 145 | Martin obudi mrtvega pogana k življenju; ta čudež spreobrne številne pogane · 147 | Zgodbe o Martinu so presegle zgodbe o menihih z vzhoda; Martin in cesar Valentinijan · 149 | Martin in soproga cesarja Maksima · 151 | Pogovor o tem, ali ponuja zgodba o Martinu in cesarici zgled za duhovnike, ki obedujejo z ženskami · 153 | Galski duhovniki in ženske; galski menihi in device mrzijo Sulpicija; slama z Martinovega ležišča prežene demona · 155 | Martin ozdravi obsedeno kravo ter reši zajca pred psi · 156 | Znani Martinovi izreki · 158 | Martin svetuje menihu, ki hoče živeti s svojo ženo · 159 | Devica, ki ni hotela videti Martina · 160 | Martin se pogovarja z nebeškimi obiskovalci; pogovor z angelom o sinodalnih sklepih · 162 | Prerokba o vrnitvi antikrista in Nerona · 164 Tretji dialog · 166 Pogovoru se pridruži več uglednih gostov; preproste obiskovalce odslovijo · 166 | Martin ozdravi nemo deklico · 168 | Avicijanova žena in steklenička z oljem; Sulpicijev vrč se po čudežu ohrani; psa utiša omemba Martinovega imena · 170 | Martin premaga Avicijana in Galce obvaruje pred njegovo krutostjo · 171 | Priče za zgodbo o Avicijanu; Sulpicij zagovarja pristop z navajanjem prič · 173 | Martin in obsedenci · 174 | Martin obvaruje deželo pred točo; zaščita preneha ob njegovi smrti · 175 | Martin izžene demona iz Avicijana; čudežno uničenje poganskega svetišča · 176 | Steber pade z neba in uniči kip malika; ženska, ki krvavi, je ozdravljena; pregon kače · 178 | Čudež z ribo; Arborijevo videnje · 179 | Martin se zoperstavi zaroti škofov proti Priscilijanu · 180 | Martin in cesar Maksim · 182 | Martin je prisiljen v dogovor z Itacijem; nato zbeži iz Treverov in na poti sreča angela ·

184 | Ozdravljeni obsedenec; pomiritev viharja ob omembi Martinovega imena; Martinova molitev ozdravi Likoncijevo hišo; Martin noče sprejeti denarja; menih in peč · 185 | Z demonom obsedeni Brikcij napade Martina · 187 | Srditež, ki bi se moral zgledovati po Martinovi potrpežljivosti · 189 | Sulpicij konča pogovor z naročilom za Postumijana · 190 | Sulpicij prosi Postumijana, naj obišče Pomponijev grob · 191

D | Spremna študija (Rajko Bratož) · 193 Martin Tourski in njegovi stiki s Panonijo · 195 Začetki krščanstva v rimski Panoniji – Martinov panonski izvor in družbeno poreklo · 196 | Arijanstvo v Iliriku in Martinovo soočenje z arijanskimi škofi Panonije · 216 | Martin kot začetnik asketizma v Panoniji · 230 | Vprašanje čaščenja sv. Martina v panonskem prostoru v 5. in 6. stoletju · 232

iii Martinu se prikaže Kristus [1] Ko tako nekoč ni imel ničesar razen orožja in preproste vojaške obleke, je sredi neobičajno ostre zime, ki je s svojim mrazom terjala že vrsto življenj, pred vrati v ambijanško mesto27 naletel na golega berača. Ko je ta prosil mimoidoče, naj se ga usmilijo, in so šli mimo nesrečnika vsi naprej, je mož, poln Boga, razumel, da je bil ta človek prihranjen zanj, saj mu nihče drug ni izkazal usmiljenja. [2] A kaj naj bi storil? Imel ni ničesar, razen plašča, v katerega je bil zavit; vse drugo je s podobnim ravnanjem že porabil.28 Vzel je torej meč, ki ga je imel za pasom, ter razdelil plašč na dva enaka dela; enega je dal revežu, drugega pa si je spet ogrnil. Nekaj okrog stoječih ljudi se je pri tem smejalo, saj je bil s tako iznakaženim oblačilom čuden na pogled; mnogi pa, ki so bili bolj zdrave pameti, so globoko zaječali,29 ker niso storili ničesar podobnega, še zlasti, ker so bili sami premožnejši in bi lahko siromaka oblekli, ne da bi pri tem slekli sebe. [3] Ko pa je Martin tisto noč zaspal, je zagledal Kristusa, oblečenega v kos njegovega plašča, s katerim je ogrnil reveža. 27 Mesto Ambianum v rimski provinci Belgica secunda, danes Amiens; o možni dataciji tega dogodka piše Stancliffe, St. Martin, 123 z opombo 49. 28 V skrbi za uboge je torej že razdal svoj denar in svoje imetje. 29 Pisec s tem zaokroži analogijo, ki se začne v 2.8; začel jo je z namigom na Mt 25,31–46, priliko o sodbi ob koncu časov, kjer sodnik loči ovce od kozlov. Zdaj Martin ravna v skladu s Kristusovimi besedami in s tem pokaže, da spada med ovce; tisti, ki so zaječali, se očitno zavedajo, da spadajo med kozle, ki jim ni bilo mar za uboge in ki jih zato čaka Kristusova obsodba (Mt 25,41–46).

Rečeno mu je bilo, naj si natančno ogleda Gospoda in naj prepozna oblačilo, ki ga je sam podaril. Nato je zaslišal Jezusa, ki je z jasnim glasom dejal množici okrog stoječih angelov: »Martin, še vedno katehumen, me je ogrnil s tem oblačilom.« [4] Resnično, Gospod se je spomnil besed, ki jih je nekoč izrekel: »Karkoli ste storili enemu teh najmanjših, ste meni storili,«30 ter dejal, da je bil on tisti, ki ga je Martin oblekel v revežu; in da bi potrdil pričevanje o tako dobrem delu, se mu je zdelo vredno prikazati se v istem oblačilu, ki ga je prejel revež. [5] Po tem videnju se svetniški mož ni povzdigoval v človeški slavi,31 temveč je v svojem početju prepoznal božjo dobroto in pri osemnajstih letih je planil h krstu. Vendar ni takoj pustil vojaške službe;32 pustil se je pregovoriti prošnjam svojega tribuna, s katerim je delil šotor. Ta mu je namreč obljubljal, da bo tudi sam pustil svet, ko mu bo tribunat potekel. [6] V tem pričakovanju je Martin še skoraj dve leti po prejemu krsta ostal vojak, čeprav le po imenu.

iv Martin pusti vojaško službo [1] Medtem so v obe Galiji vdrli barbari in Julijan Cezar, ki je zbral vojsko pri mestu Vangioncev,33 je začel vojakom raz-

30 Mt 25,40. 31 Prim. 2 Kor 12,1–5. 32 Še en namig, da vojaščina in življenje po krstu nista združljiva. 33 Vangionci so bili germansko pleme; njihovo središče je bil Borbetomagus, današnji Worms. Zgodovinsko ozadje tega dogodka je Julijanov pohod nad Germane leta 356.

deljevati donativ.34 V skladu z običajem so jih klicali drugega za drugim, dokler ni bil na vrsti Martin. [2] Temu se je zdelo, da je čas primeren in da bi lahko prosil za odpust; ni se mu namreč zdelo prav, da bi donativ sprejel, če se ne namerava vojskovati. [3] Cezarju je dejal: »Doslej sem ti služil za vojaka; pusti, da odslej služim za vojaka Bogu. Tvoj donativ naj prejme tisti, ki se bo bojeval; jaz sem Kristusov vojak in se bojevati ne smem.«35 [4] Tiran je ob teh besedah začel kričati, da hoče z vojsko prenehati iz strahu pred bitko, ki jih čaka naslednjega dne, ne pa zaradi vere.36 [5] Martin pa je neust rašno in zaradi ustrahovanja celo odločneje dejal: »Če se moje ravnanje pripisuje strahopetnosti namesto veri, se bom jutri neoborožen postavil pred bojno vrsto in v imenu Gospoda Jezusa, zavarovan z znamenjem križa, ne s ščitom ali s čelado, varno stopal med sovražnikovimi četami.« [6] Na ukaz so ga torej zastražili, da bi držal besedo in šel neoborožen proti barbarom. [7] Naslednjega dne pa so sovražniki poslali pogajalce prosit za mir ter predali sebe ter vse svoje imetje. Kdo bi pri tem še dvomil, da je bila to zares zmaga svetega moža, ki mu je bilo dano, da ga niso neoboroženega poslali v bitko? [8] Čeprav bi dobri Bog lahko svojega vojaka rešil tudi med sovražnimi meči in kopji, je raje odpravil potrebo po boju, da svetnikove oči ne bi trpele ob umiranju drugih. [9] Kristus ni namreč skušal doseči za svojega vojaka nobene druge zmage kot to, da bi se sovražniki predali brez prelivanja krvi in da ne bi nihče umrl. 34 Dar, ki ga je cesar naklonil vsakemu vojaku ob prihodu na oblast, polnoletnosti ali kakšni drugi posebni priložnosti. 35 V zavestno vojaški terminologiji tega stavka pride do izraza spreobrnitev, ko miles Caesaris postane miles Christi. 36 Stancliffe, St. Martin, 63–64, opozarja, da to poročilo spominja na poročila o mučencih; Sulpicij je očitno ta žanr dobro poznal.

v Martin spreobrne razbojnika [1] Ko je Martina prenehal z vojaško službo,37 se je odpravil k svetemu Hilariju, škofu mesta Piktave,38 čigar vero so takrat glede božjih reči vsi poznali in cenili, ter se nekaj časa zadržal pri njem.39 [2] Ta Hilarij ga je postavil za diakona in ga skušal še tesneje pripeti nase ter pridobiti za božjo službo,40 ko pa je Martin to ves čas zavračal in vzklikal, kako je ni vreden, je mož v svoji globoki razumnosti dojel, da se ga bo dalo navezati samo s službo, ki se bo zdela nekoliko ponižujoča. Zato ga je postavil za eksorcista. Tega imenovanja Martin ni zavrnil, da ne bi bilo videti, kot da ga ima za preneznatno. [3] Nedolgo 37 Martin je z vojsko prenehal leta 356 (Stancliffe, St. Martin, 22). To predstavlja kronološki problem; če je bil takrat star dvajset let, kako je imel na večerji s cesarjem Magnom Maksimom in njegovo ženo v Dialogih 2.7.4, torej okrog leta 385 (Maksim je vladal od 383 do 388), lahko »sedemdeset let«? O virih razpravlja Stancliffe, St. Martin, 119–133, ter sklene, da je omemba sedemdesetih let v Dialogih 2.7.4 mišljena preprosto kot »visoka starost«, ne pa kot točen podatek. 38 Današnji Poitiers. Sulpicij škofa Hilarija iz Poitiersa (350–368) tudi v svoji Kroniki 2.42–45 slika kot osrednjo figuro med tistimi, ki so se na zahodu uprli arijancem. 39 Spet kronološka težava: Hilarij je moral v izgnanstvo po sinodi v Beziersu, ki se je sestala junija 356, Martin pa je bil odpuščen iz vojske šele julija ali avgusta tega leta. Stancliffe, St. Martin, 134–137, meni, da Hilarij ni šel takoj v izgnanstvo in da se je imel vendarle priložnost v Poitiersu srečati z Martinom. 40 Torej »posvetiti za duhovnika«. Tudi upiranje posvetitvi je v krščanskih življenjepisih konvencionalna lastnost ponižnega človeka; primer sta Pavlin, Vita Ambrosii 3; pa Posidij, Vita Augustini 4. Kasijan, Inst. 11.18, opozarja, da se meniha ne sme posvetiti. Stancliffe, St. Martin, 137, meni, da Martin po Hilarijevem odhodu v izgnanstvo ni želel ostati vezan na cerkev v Poitiersu.

potem je v spanju dobil opomin, naj v skrbi za vero obišče domovino in starše, ki so še vedno vztrajali v poganstvu;41 odpotoval je s pristankom svetega Hilarija, potem ko ga je ta s številnimi molitvami in solzami zavezal, naj se vrne. Pravijo, da se je na potovanje odpravil otožen, bratom pa je povedal, da ga čakajo mnoge težave. Dogodki so pokazali, da je bilo to res. [4] Najprej je v Alpah zgrešil pot in naletel na razbojnike. Ko je eden od njih že dvignil sekiro in ga je nameraval treščiti po glavi, mu je drugi zadržal desnico; kljub temu so mu zvezali roke za hrbtom ter ga izročili enemu od njih, naj ga straži in oropa. Ta ga je odpeljal na samo in začel poizvedovati, kdo je. Odgovoril je, da je kristjan.42 [5] Vprašal ga je tudi, ali ga je strah.43 Tedaj je Martin odločno odgovoril, da se še nikoli ni čutil tako varnega, saj ve, da bo božje usmiljenje najbližje v preizkušnjah; in da mu je bolj žal zanj, saj zaradi svojega roparskega početja ni vreden Kristusovega usmiljenja. [6] Nato se je začel pogovarjati o evangeliju in je razbojniku oznanjal božjo besedo.44 Kaj naj še okolišim? Razbojnik je veroval, pospremil Martina in ga poslal na pot s prošnjo, naj moli zanj pri Gospodu. Istega človeka so pozneje videli, kako se je predal življenju v veri, tako da je zgornja pripoved menda prišla od njega samega.

41 Prim. Dialogi 1.22.2–5, kjer je želja mladega meniha, da bi se vrnil in pridigal evangelij družini, obravnavana kot greh in »lažna pravičnost«. 42 Ta odgovor je standardna prvina poročil o mučencih; na njihov vpliv kaže tudi nadaljevanje zgodbe z neustrašnostjo junaka in spreobrnitvijo preganjalca, Sulpicij očitno razume Martina kot del istega izročila. 43 Podobno zgodbo navaja Hieronim, Vita Hilarionis 12. 44 Prim. Lk 23,43 (»Resnično, povem ti, danes boš z menoj v raju«).

Sulpicij Sever · martinovo berilo (martinellus): življenje svetega martina, pisma o martinu in dialogi · Naslov izvirnika vita sancti martini – epistulae – dialogi · Uredil dr. David Movrin · Uvodna beseda dr. Miran Špelič ofm · Prevod in opombe Sibil Gruntar Vilfan in dr. David Movrin · Spremna študija dr. Rajko Bratož · Recenzenta dr. Edvard Kovač ofm in dr. Anton Štrukelj Lektoriranje Cvetka Rezar · Prelom in oprema Rok Ločniškar · Zbirka Cerkveni očetje 17 · Urednik zbirke dr. Miran Špelič ofm · Izdala in založila Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba d. o. o. · Za založbo predsednik Jože Planinšek cm in ravnateljica dr. Tanja Ozvatič · © Celjska Mohorjeva družba, 2017 · www.mohorjeva.org · Natisnila tiskarna Dravski tisk v 500 izvodih · Celje–Ljubljana 2017

Življenje svetega Martina, Pisma o Martinu in Dialogi

Roman

XVII

Prevedla Sibil Gruntar vilfan in David Movrin

Martinovo berilo Sulpicij Sever

Vita Martini 3.1–3

Življenje svetega Martina, Pisma o Martinu in Dialogi

25 €

XVII

Sulpicij sever Martinovo berilo

9 789612 783686