Jože Urbanija, LJUBIM TE, TEREZIJA by Celjska Mohorjeva družba

Jože Urbanija LJUBIM TE, TEREZIJA!

Slovenski katehetski urad je na temelju mandata (št. 098/11, 15. 4. 2011), ki mu ga je podelila Slovenska škofovska konferenca, za izdajo pripravil delo Jožeta Urbanije LJUBIM TE, TEREZIJA kot priporočeno šmarnično branje za odrasle v letu 2016.

JoĹže Urbanija

Ljubim te, Terezija!

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 27-36:929sv. Terezija Deteta Jezusa 27-5-312.47 URBANIJA, Jože, 1941- Ljubim te, Terezija! : šmarnice 2016 / Jože Urbanija. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2016 ISBN 978-961-278-258-0 284011008

Vsebina 1. Božja usmiljena ljubezen • 6 2. Največja svetnica sodobnega časa • 9 3. Oče Ludvik in mati Zelija • 12 4. Družina Martin • 15 5. Terezijina ljubezen do staršev in sestra • 18 6. Moje ime je zapisano v nebesih • 21 7. Mama je odšla k Očetu • 24 8. Blagodejni Božji žarki • 27 9. Poklic Terezije Deteta Jezusa • 30 10. Odločitev za karmel • 33 11. Na sprehodih z očetom • 36 12. Obhajilo • 39 13. Skriti čar trpljenja • 42 14. Med sošolkami • 45 15. Birma • 48 16. Kraljica nebes varuje Malo Cvetko • 51 17. Mislim, torej molim • 54 18. Nemir v duši • 57 19. Božična milost • 60 20. Napravil me je za ribiča duš • 63 21. Pri papežu • 66 22. Rojena za slavo • 69 23. Evangelij – vir novih luči • 72 24. Znanost ljubezni • 75 25. Orel in ptiček • 78 26. Ravna in kratka pot • 81 27. Zadnje preizkušnje • 84 28. Delila bom tvoje zaklade • 87 29. Molitev je stvar srca • 90 30. Ljubezen brez meja • 93 31. Darovanje usmiljeni ljubezni • 96

1. dan šmarnic

Božja usmiljena ljubezen Letošnje šmarnice imajo naslov Ljubim te, Terezija! Ko je Terezija Deteta Jezusa 30. septembra 1897 umirala na rokah svoje sestre Pavline, so bile njene zadnje besede: »Moj Bog, kako te ljubim!« Toda že mnogo prej, ko je bila Mala Tere zika še v večni Božji misli, ji je njen Bog govoril: »Ljubim te, Terezija!« Bog ljubi prvi, že vnaprej. Tako so prepričani svetniki. Maj. Narava se odeva v pomladne barve sonca in veselja. Življenje se je prebudilo. Sredi cvetov vseh barv, velikosti in oblik se nam smeji Mala Cvetka usmiljene ljubezni. Terezija Deteta Jezusa. Vabi nas, da ji sledimo na njeni življenjski poti. Kratki. Prekratki. Na tem svetu je dočakala le štiriindvajset let. Toda Mala Terezija spada v tisti krog svetnikov z otroš kimi dušami, ki so v kratkem času preživeli veliko let; svet nikov, ki jim je bilo dano, da niso tavali in iskali svoje poti, ampak so takoj krenili na pot z otroškim zaupanjem, mla dostno drznostjo in vztrajnostjo Terezije Velike. Terezija Deteta Jezusa je na zahtevo predstojnice samo stana napisala svoj življenjepis. Takole pravi o začetku svo jega pisanja: »Preden sem prijela za pero, sem pokleknila pred Marijin kip (tisti kip, ki nam je dal toliko dokazov ma terinske ljubezni nebeške Kraljice do naše družine). Ponižno sem jo prosila, naj vodi mojo roko, da ne bi zapisala nobene vrstice, ki bi ji ne bila všeč.« Ob branju in poslušanju letoš njih šmarnic si kaj drugega tudi mi ne moremo želeti. Le to,

da bi nebeška Kraljica vodila naše misli in naša srca tako, kakor je njej všeč. Potem je Terezija Deteta Jezusa odprla evangelij in njen pogled je zajel naslednje besede: »Nato je šel Jezus na goro ter poklical k sebi, katere je sam hotel. In prišli so k njemu« (Mr 3,13). »To, glejte,« pravi Terezija, »je skrivnost mojega poklica in sploh vsega mojega življenja. Ne kliče tistih, ki so tega vredni, ampak kogar sam hoče, ali kakor pravi sveti Pavel: ›Bog se usmili, kogar se hoče, in izkaže usmiljenje, komur hoče usmiljenje izkazati. Torej ni na tistem, ki hoče, tudi ne na tistem, ki teče, ampak na Bogu, ki se usmili‹« (Rim 9,15–16). »Zakaj je to tako?« se sprašuje Terezija. Zakaj Bog enega bolj ljubi kot drugega, zakaj ne prejmejo vse duše enakih milosti? In Bog ji je v svoji dobroti dal razumeti to skrivnost, ko je pred njo odprl knjigo narave. Tam je videla, kako so vse cvetlice, ki jih je ustvaril, lepe. Spoznala pa je tudi, da očarljivo obarvana vrtnica in bela lilija nič ne pri krajšata majhne vijolice za njen prijeten vonj ali pa marjetice za njeno prikupno preprostost. In doumela je, da bi narava izgubila svoj pomladni kras in bi travnikov ne krasile več cvetlice, ko bi vse hotele biti vrtnice. Tako je tudi v Jezusovem vrtu. Bog je ustvaril velike svet nike, ki se lahko primerjajo z lilijami in vrtnicami, pa tudi druge, manjše. Ti se morajo zadovoljiti s tem, da so marje tice ali pa vijolice – razveselijo naj Božje oko, kadar se ozre k tlom. Popolnost je v tem, da izpolnimo njegovo voljo; da smo to, kar hoče on. Božja usmiljena ljubezen se kaže enako v najbolj preprosti duši kot v najbolj vzvišeni. Saj je ljubezni lastno, da se sklanja k nizkemu. S tem Bog izraža vso svojo neskončno veličino. Otroci in drugi vsakdanji

ljudje so kot njegove poljske cvetlice, ki mu delajo veselje s svojo preprostostjo. Terezija občuduje Boga, ki se sklanja k majhnim in se ob tem počuti kot drobna marjetica, obsijana s toplim žarkom Božje ljubezni. Zato pravi, »da pravzaprav ne bo pisala svo jega življenja, temveč bolj svoje misli o milostih, ki jih ji je Bog naklonil«. In ker je bil Gospod do nje vedno sočuten in blag, bo vsa srečna opevala Gospodovo usmiljenje. Počuti se kot mala cvetka, ki si jo je Jezus utrgal. In kot takšna majhna cvetka želi preprosto povedati, kaj je Bog storil zanjo. Cvetka je ve sela, da sme razglašati velike milosti, ki jih ji je naklonil Je zus brez vsake njene zasluge. Vse, kar ima, je delo njegovega usmiljenja. Terezija je bila deveti, najmlajši otrok v družini Martin. Zato pravi, da je Božje delo tudi to, da je pred njo vzcve telo osem snežnobelih lilij. In ko se je začela odpirati njena cvetna čašica, jo je Božji Odrešenik presadil na karmelsko goro, kjer sta jo v karmeličanskem samostanu pričakali že dve njeni starejši sestri. Življenje na tem svetu je kot življenje v izgnanstvu, zato si Terezija zaželi, da bi se kmalu srečala s svojima bratoma in sestrama ter z očetom in mamo, ki so že v nebesih. Dano ji je bilo, zapiše, da je imela čudovite starše, ki so jo obdajali s skrbjo in nežnostjo.

2. dan šmarnic

Največja svetnica sodobnega časa Nemogoče je v enem stavku povedati, kdo je sveta Terezija Deteta Jezusa, čeprav pravi o sebi, da je le mala cvetka, da je ptiček, da gre vendar »samo za to, da pričnem tu na zemlji opevati, kar bom opevala vso večnost v nebesih – Gospodovo usmiljenje«. V letošnjih šmarnicah bomo spremljali njeno opevanje Gospodovega usmiljenja na poteh njenih hrepenenj, v neo majni zvestobi Gospodu v temnih nočeh preizkušenj, bolezni in nerazumevanj. V letu, preden je odšla občudovat Gospo dovo usmiljenje v nebesa, je zapisala: »Vendarle sem našla svoj poklic! Moj poklic je ljubezen. Da, našla sem svoje mesto v Cerkvi, in to mesto, moj Bog, si mi podaril ti: v srcu Cerkve, svoje Matere, bom Ljubezen […] in tako bom vse obenem.« Sveta Terezija Deteta Jezusa nam podarja univerzalno sporočilo, ki je pomembno za vsakogar. V njem izpoveduje svoje globoko življenje po veri, upanju in ljubezni. K temu pa smo kot otroci usmiljenega Očeta poklicani vsi. In od tega, koliko se človeštvo odziva na to povabilo, je odvisna tudi njegova usoda. Ko gre za odnos do Boga, je Terezija jasna in odločna. Njeno življenje neprestano preseneča. Večino ga je preži vela v odmaknjenosti od javnosti, a jo je papež Pij X. razglasil za »največjo svetnico sodobnega časa«. Čeprav si je želela iti v misijone, tega ni doživela, a jo je papež Pij XI. kljub temu imenoval za zavetnico misijonov.