ZGODNJEKRŠČANSKI SPISI

Zgodnjekrščanski spisi

Novozavezna besedila so vzeta iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP).

Copyright © 1996, 2003 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane.

Copyright © za prevode drugih zgodnjekrščanskih besedil imajo njihovi prevajalci, navedeni na str. 5–6.

Uvodi v posamezne spise in kronološka razvrstitev so iz dela Klaus Berger / Christianne Nord, Das Neue Testament und frühchristliche Schriften. © Insel Verlag, Frankfurt am Main und Leipzig 1999.

All rights reserved by and controlled through Insel Verlag Berlin.

Copyright © za slovensko izdajo Celjska Mohorjeva družba, 2015.

Izdajo knjige je sofinancirala Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Zgodnjekrščanski spisi • Nova zaveza • Apostolski očetje • • Apokrifni evangeliji in apostolski spisi • • Papirusni fragmenti • Zgodnjekrščanska poezija • • Jezusova ágrapha (nezapisani izreki) •

Ureditev spisov po času nastanka in uvodi Klaus Berger in Christiane Nord Urednika slovenske izdaje Gorazd Kocijančič in Vid Snoj

Zgodnjekrščanski spisi • Nova zaveza • Apostolski očetje • Apokrifni evangeliji in apostolski spisi • • Papirusni fragmenti • Zgodnjekrščanska poezija • • Jezusova ágrapha (nezapisani izreki) • Uredila Gorazd Kocijančič in Vid Snoj Prevedli Jan Ciglenečki, Matjaž Črnivec, Neža Gačnik, Gorazd Kocijančič, Alfred Leskovec, David Movrin, Jan Peršič, Vid Snoj in Alen Širca Lektorirala Jasna Hrovat Oblikovanje in prelom Lucijan Bratuš Izdala in založila Društvo Mohorjeva družba (predsednik Jože Planinšek) in Celjska Mohorjeva družba d.o.o. (direktor Jože Faganel) Urednik Ivan Mohar Natisnila tiskarna Dravski tisk d.o.o., Maribor, v 1000 izvodih Celje – Ljubljana, 2015 ISBN 978-961-278-209-2

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 27-29 ZGODNJEKRŠČANSKI spisi : Nova zaveza, Apostolski očetje, Apokrifni evangeliji in apostolski spisi, Papirusni fragmenti, Zgodnjekrščanska poezija, Jezusova ágrapha (nezapisani izreki) / ureditev spisov po času nastanka in uvodi Klaus Berger in Christiane Nord ; urednika slovenske izdaje Gorazd Kocijančič in Vid Snoj ; [prevedli Jan Ciglenečki ... et al.]. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2015 ISBN 978-961-278-209-2 1. Berger, Klaus, 1940280596224

Prevajalci Slovenski standardni prevod je delo skupine prevajalcev, redaktorjev in svetovalcev pod vodstvom Jožeta Krašovca. Prevode kanoničnih knjig Nove zaveze so pripravili France Rozman, Otmar Črnilogar, Kajetan Gantar, Alojz Rebula in Gorazd Kocijančič, ki je tudi poenotil in uskladil temeljno izrazje celotnega prevoda (glej Sveto pismo Stare in Nove zaveze, Slovenski standardni prevod, študijska izdaja, 2. pregledana izdaja, 9. natis 2015, str. 16) Jan Ciglenečki • Tomažev evangelij • Strasbourški koptski fragment • • Petrov evangelij • Fragment neznanega evangelija iz Pavlovih del • • Elhesajeva knjiga • Neznani berlinski evangelij • • Epistula apostolorum • Testimonium Veritatis • • Gnostična razlaga • Pismo Reginu • • Evangelium Veritatis • Filipov evangelij • • Petrovo razodetje • Tretje pismo Korinčanom • • Pavlovo razodetje • Marijin evangelij • Matjaž Črnivec • Vir izrekov (Q) (ur.) • Salomonove ode • Neža Gačnik • Pismo Laodikejcem • Petrova dela • • Markionski uvodi k Pavlu • Gorazd Kocijančič • Barnabovo pismo • Oksirinški papirus 840 • • Oksirinški papirus 1224 • Nauk dvanajsterih apostolov • • Fajumski fragment • Egertonov papirus 2 • • Berlinski papirus 11710 • Freerjev izrek • • Prvo Klementovo pismo • Drugo Klementovo pismo • • Kairski papirus • Kvadratov fragment • • Ignacij Antiohijski: Sedem pisem • Hermov Pastir • • Polikarp iz Smirne: Dve pismi Filipljanom • • Ebionitski evangelij • Nazarejski evangelij • • Papijevi fragmenti • Pismo Diognetu • • Meliton Sardski: Homilija o pashi •

Alfred Leskovec • Splošni uvod in posamezni uvodi K. Bergerja in Ch. Nord • David Movrin • Petrovo oznanilo • Hebrejski evangelij • • Grški Hamburški papirus iz Pavlovih del • • Tomažev evangelij o Jezusovem otroštvu • Jan Peršič • Egipčanski evangelij • • Zgodnjekrščanske interpolacije v judovskih spisih • Vid Snoj • Pavlova dela • Jakobov protoevangelij • Alen Širca • Salomonove ode • Ágrapha • Tacijan: Evangeljska harmonija • • »Plesna pesem« v Janezovih delih • Dve stari himni Kristusu • • »Poročna pesem« iz Tomaževih del •

Vsebina

11 Gorazd Kocijančič, Predgovor 19 Klaus Berger, Uvod

27 Drugo Janezovo pismo 30 Tretje Janezovo pismo 32 Pavel: Prvo pismo Tesaloničanom 38 Drugo pismo Tesaloničanom 42 Prvo Petrovo pismo 50 Prvo Janezovo pismo 58 Jakobovo pismo 65 Pavel: Prvo pismo Korinčanom 89 Pavel: Drugo pismo Korinčanom 105 Pavel: Pismo Galačanom 115 Pavel: Pismo Rimljanom 141 Pismo Hebrejcem 161 Pavel: Pismo Filipljanom 168 Pismo Efežanom 177 Pismo Kološanom 188 Barnabovo pismo 212 Pavel: Pismo Filemonu 214 Vir izrekov (Q) 240 Oksirinški papirus 840 242 Oksirinški papirus 1224 243 Nauk dvanajsterih apostolov 252 Fajumski fragment 253 Janezov evangelij 301 Razodetje 331 Fragment Jn 7,53 – 8,11 332 Markov evangelij 374 Lukov evangelij 441 Apostolska dela 500 Matejev evangelij 567 Tomažev evangelij 588 Egertonov papirus 2

590 Berlinski papirus 11710 591 Strasbourški koptski fragment 592 Markov drugi sklep 593 Petrov evangelij 598 Freerjev izrek (lógion) 599 Judovo pismo 602 Prvo Klementovo pismo 635 Drugo Klementovo pismo 647 Drugo Petrovo pismo 652 Prvo pismo Timoteju 660 Drugo pismo Timoteju 665 Pismo Titu 669 Kairski papirus (Papyrus Cair[o]ensis) 670 Fragment neznanega evangelija iz Pavlovih del 672 Kvadratov fragment 673 Elhesajeva knjiga 679 Ignacij Antiohijski: Sedem pisem 708 Hermov Pastir 789 Polikarp iz Smirne: Dve pismi Filipljanom 797 Neznani berlinski evangelij 803 Salomonove ode 847 Petrovo oznanilo 851 Hebrejski evangelij 854 Nazarejski evangelij 857 Ebionitski evangelij 859 Egipčanski evangelij 861 Epistula apostolorum (Pismo apostolov) 884 Testimonium Veritatis (Pričevanje Resnice) 896 Gnostična razlaga (Razlaga spoznanja) 907 Pismo Reginu (ali Razprava o vsajenju) 912 Evangelium Veritatis (Evangelij Resnice) 927 Papijevi fragmenti 940 Filipov evangelij 965 Ágrapha 1047 Petrovo razodetje 1071 Pismo Laodikejcem 1073 Tretje pismo Korinčanom 1075 Pavlova dela (Acta Pauli)

1090 1103 1106 1122 1134 1147 1162 1179 1183 1186 1199 1219 1224 1229

Grški Hamburški papirus iz Pavlovih del Pavlovo razodetje Petrova dela Pismo Diognetu Meliton Sardski: Homilija o pashi Jakobov protoevangelij Tomažev evangelij o Jezusovem otroštvu Marijin evangelij Markionski uvodi k Pavlu Tacijan: Evangeljska harmonija Zgodnjekrščanske interpolacije v judovskih spisih »Plesna pesem« v Janezovih delih (Acta Johannis) Dve stari himni Kristusu »Poročna pesem« iz Tomaževih del (Acta Thomæ)

1232 Kratice 1237 Predstavitev sodelavcev

11

Gorazd Kocijančič

Predgovor k slovenski izdaji ὁ δὲ εἶπεν αὐτοῖς· Διὰ τοῦτο πᾶς γραμματεὺς μαθητευθεὶς τῇ βασιλείᾳ τῶν οὐρανῶν ὅμοιός ἐστιν ἀνθρώπῳ οἰκοδεσπότῃ ὅστις ἐκβάλλει ἐκ τοῦ θησαυροῦ αὐτοῦ καινὰ καὶ παλαιά.

Dejal jim je: »Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu ­gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro.« (Mt 13,52) Pričujoča knjiga, pravzaprav cela mala knjižnica, vsebuje spise, ki so nastajali od začetka krščanstva do srede 2. stoletja po Kr. in so se ohranili, glede na svojo književno zvrst pa bi se lahko znašli v novozaveznem kanonu (to je naposled uspelo le spisom, ki jih po­ znamo kot Novo zavezo). Gre za raznoliko spisje, ki je k nam prišlo iz dobrega stoletja izjemne literarne ustvarjalnosti in duhovnega kipenja, od najzgodnejših apostolskih pisem do del prvih teologov, ki so se nam v veliki meri ohranila, apologetov a in Klementa Alek­ sandrijskega (ok. 150 – ok. 215) na Vzhodu ter Ireneja Lyonskega (umrl ok. 202) in Tertulijana (ok. 160 – ok. 225) na Zahodu. Zbirka je skoraj popolna – »skoraj« zato, ker je mnogo besedil izgubljenih (verjetno tudi ohranjenih, a še neodkritih), predvsem pa zato, ker vsaka podobna sodba izvira iz ocene o dataciji in pristnosti, ki je pri antičnih spisih pogosto precej negotova.

Naša izdaja se glede te ocene zanaša na eruditsko presojo Klausa Bergerjab – presojo, ki je ob vsem prizadevanju za zgodovinsko a Prim. slovenski prevod njihovih izbranih spisov v: G. Kocijančič, Lo­ gos v obrambo resnice, Celje 1998. b Klaus Berger (rojen leta 1940 v Hildesheimu) je eden izmed najvidnejših sodobnih nemških preučevalcev Nove zaveze. Od leta 1974 je bil profesor za novozavezno teologijo na evangeličanski teološki fakulteti

12

Predgovor

objektivnost seveda nujno osebna in zato včasih kontroverzna.

Spise v knjigi z izvirnim naslovom Nova zaveza in zgodnjekrščan­ ski spisi ter s podnaslovom Popolna zbirka najstarejših spisov pra­ krščanstva je Berger v sodelovanju s svojo ženo Christiane Norda prevedel, razporedil skladno z domnevnim časom njihovega nastanka in opremil s kratkimi uvodi.

Slovenska izdaja – skupni projekt sodelavcev Inštituta za preučevanje krščanskega izročila – vsebuje Bergerjev »Splošni uvod« (razen sklepnih odlomkov, ki se nanašajo na prevodna načela nemške izdaje) in uvode v posamične spise. Opombe novozaveznih knjig so povzete po osnovni izdaji ssp (13. natis, Ljubljana 2014), ostale opombe so prispevali prevajalci posameznih spisov; vključen je le izbor Bergerjevih opomb (te se namreč pogosto navezujejo na nemški prevod).

Vsa grška, latinska, starocerkvenoslovanska, sirska in koptska besedila v naši izdaji so prevedena neposredno iz izvirnikov, le drobci etiopskih in arabskih besedil so bili poslovenjeni s timskim delom, ob konzultaciji poznavalcev teh jezikov (Raida Al-Daghistanija za arabščino in Jemala Feraha za etiopščino), po prevodih v kritičnih izdajah.

*** Pred nami je paleta besedil, ki so kot seizmogrami neskončno močnega potresa v zgodovini duha ali – če anticipiram metaforo, ki jo Berger uporabi na začetku svojega uvoda – odjeki »nekakšne eksplozije«. Ta je odjeknila skozi vse plasti kozmične in družbene zgodovine ter imela tako moč, da je povzročila tudi cunami besedil.

Izbruh simbolizacij. Te so šle v različne smeri. Njihovi duhovni valovi so se lomili na različnih višinah in med seboj so neredko prihajali v nasprotje. Vendar vsak po svoje izpričuje svoj neizrekljivi epicenter. univerze v Heidelbergu, ki mu je leta 2006 podelila naziv zaslužnega profesorja. Napisal je številne knjige in razprave, ki Novo zavezo osvetljujejo z različnih gledišč: z gledišča hermenevtike in eksegetske metodologije, pa tudi zgodovine religij in zgodovine teologije. a Christiane Nord (rojena leta 1943 v Eberswaldu) je prevodoslovka.

Ukvarja se s teorijo prevajanja in prevodno didaktiko.

Predgovor

13

Eksplozijo je sprožilo srečanje ustvarjenega in Neustvarjenega, čutni, zgodovinski in hkrati zgodovinskost razblinjajoči stik stvari in Stvarnika. To paradoksno dvojnost poudarjam, ker njeno ­neupoštevanje vedno znova vodi do na videz preprostih, a silno zavajajočih vprašanj: »Kaj se je torej res zgodilo? Kaj je bilo res?

Ali lahko iz vseh teh spisov izvemo kaj o zgodovinskem Jezusu, se pravi o tistem, ki ga še ne prekriva gosta plast simbolizacij, teorij in izmišljij?« Ta vprašanja so zavajajoča toliko, kolikor se nam zdijo po sebi razumljiva, a to niso, saj pri tistih, ki si jih postavljajo, vedno predpostavljajo neko določeno ontologijo, se pravi razumevanje biti, ki ga opredeljuje predvsem novoveška mentaliteta (naturalizem, historicizem in sekularizem): mentaliteta, ki jo izvorni Dogodek krščanstva vnaprej radikalno postavlja pod vprašaj. Tisto resnično, se pravi to, kar je res bilo, tisto konkretno, so v pozni antiki imenovali »hipostaza«. In za cerkveno izkušnjo je Jezusova hipostaza hipostaza Božjega Logosa, dvignjena nad vsak prostor in čas, nad naravo, nad svet in zgodovino, čeprav hkrati stopa vanjo. Vse človeško, polnost vseh lastnosti, uzgodovinjena »človeška narava«, ima svoj obstoj, resnično biva zgolj v brezčasnem in nadčasnem Logosu, s katerim imamo intimen duhovni stik vedno le zdaj. Zato racionalistično zgodovinopisno »iskanje zgodovinskega Jezusa« vedno znova – pač skladno z duhovno predodločenostjo raziskovalca – pride od svoje začetne samozavesti bodisi do revnega nabora spornih dejstev ali do čistega niča, ki ga prekrivajo miti. Tradicio­nalna teologija s tem nima nobenih problemov zaradi povsem drugačnega horizonta, ki ustreza skrivnosti razodetega Dogodka. Kakor je večkrat lepo poudaril angleški teolog Andrew Louth: »Da bi slišali Jezusa, ne le njegovih besed, moramo stati znotraj cerkvenega izročila; zaupati moramo tistim, ki jim je Gospod zaupal svojo misijo, svoje poslanstvo. Del tišine, ki jo potrebujemo za to, da bi slišali Jezusove besede, je občutje prisotnosti – in to nam daje izročilo. Kristjani postajamo s tem, da postajamo člani Cerkve: s tem, da zaupamo svojim prednikom v veri. Če ne moremo zaupati Cerkvi, da je razumela Jezusa, smo Jezusa že izgubili in viri sodobne znanosti nam ga ne bodo pomagali najti.«a In še: »Celotno vprašanje, kaj vemo o Kristusu in kako to vemo, a Discerning the Mystery, Oxford 1983, str. 93.

14

Predgovor

se je zapletlo – vsaj na razumski ravni – s tremi stoletji razprave in znanosti na Zahodu. […] Videti je, da smo zelo hitro soočeni z nekakšnim kompleksnim palimpsestom izročil, ki sprožajo težka vprašanja o pristnosti. […] Toda vprašanje ni: ›Kdo je bil Kristus?‹, temveč: ›Kdo je Kristus?‹ Ne sprašujemo se o življenjski zgodbi in nauku nekega mrtvega človeka, temveč o Nekom, za katerega verujemo, da je živ danes.«a V tem pomenu zgodovinski in hkrati zgodovinskost razblinjajoči Stik z neprimerljivo zgoščenostjo ubeseduje Prvo Janezovo pismo: »Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, kar smo opazovali in so otipale naše roke, to vam oznanjamo: Besedo življenja. In življenje se je razodelo in videli smo ga. Pričujemo in oznanjamo vam večno življenje, tisto, ki je bilo pri Očetu in se nam je razodelo. Kar smo torej videli in slišali, oznanjamo tudi vam, da bi bili tudi vi v občestvu z nami« (1,1–3). Vzvišeno jecljanje tega spisa nakazuje neizčrpnost izvornega Srečanja. Kajti kakor beremo čisto na koncu Janezovega evan­ gelija: »Če bi popisali eno za drugim to (kar je Jezus storil) […], ves kozmos ne bi mogel obseči knjig, ki bi bile napisane« (21,25).

Ni torej čudno, da je trajalo stoletja, preden je Cerkev iz številnih besedil, ki so krožila po sredozemskih deželah, dokončno oblikovala novozavezni kanon (v 4. stoletju), in še nekaj pozneje (na kalcedonskem cerkvenem zboru leta 451) v apofatičnem ritmu (ἀσυγχύτως, ἀτρέπτως, ἀδιαιρέτως, ἀχωρίστως) izrazila izvorno Eksplozijo, katere odjek je sama: »Sledeč svetim očetom torej vsi soglasno učimo, da je treba izpovedovati, da je naš Gospod Jezus Kristus en in isti Sin: isti je popoln v božanstvu in isti je popoln v človečnosti, isti resnično Bog in resnično človek, ki (sestoji) iz razumne duše in iz telesa, isti je enega bistva z Očetom po božanstvu in isti enega bistva z nami po človeškosti, nam v vsem enak razen v grehu (Heb 4,15). Pred veki je porajan iz Očeta glede na (svoje) božanstvo, v poslednjih dneh pa je bil isti za nas in zaradi našega odrešenja rojen iz device Marije, Bogorodice, glede na svojo človeškost; da en in isti Kristus, Sin, Gospod, Edinorojeni, obstaja v dveh naravah nepomešano, nespremenljivo, nerazdeljivo in neločljivo; da zaradi zedinjenja ni nikjer odstranjena razlika narav, ampak je ohranjena svojstvenost vsake od obeh, ko sta se zedinili v a A. Louth, Introducing Eastern Orthodox Theology, London 2013, str. 82.

Predgovor

15

eni osebi in hipostazi. Učimo, da se ne sme izpovedovati razdeljen ali razcepljen v dve osebi, ampak en in isti Sin in edinorojeni Bog, Beseda, Gospod Jezus Kristus, kakor so že od začetka o njem učili preroki in tudi sam Gospod Jezus Kristus o sebi in kakor nam je to izročila veroizpoved očetov.«a Ob vnovičnem branju spisov prvega krščanskega stoletja nas očara, skoraj pretrese, kako je skupnost verujočih med vsemi besedili, ki so ji bila na razpolago, zmogla izbrati tiste spise, ki so – kljub svojim različnim teologijam – anticipirali kalcedonsko vizijo Kristusove skrivnosti. Kako je lahko naposled iz kanona izločila Hermovega Pastirja, ki ima na videz vse odlike z avtoriteto navdihnjenega teksta, a kljub temu vsebuje prvino zatohlega moralizma, ki bi Cerkev v njenem življenju vendarle lahko dušila? Kako je lahko zavrgla Prvo Klementovo pismo, suvereno pisanje rimskega papeža, ki je nedvomno sijajno besedilo, a bi s poudarjanjem poslušnosti in pokorščine, hierarhije in njenih pravic na dolgi rok a Kalcedonsko dogemsko opredelitev navajam v svojem prevodu.

Izvirnik se glasi: Ἑπόμενοι τοίνυν τοῖς ἁγίοις πατράσιν ἕνα καὶ τὸν αὐτὸν ὁμολογεῖν υἱὸν τὸν Κύριον ἡμῶν Ἰησοῦν Χριστὸν συμφώνως ἅπαντες ἐκδιδάσκομεν, τέλειον τὸν αὐτὸν ἐν θεότητι καὶ τέλειον τὸν αὐτὸν ἐν ἀνθρωπότητι, θεὸν ἀληθῶς καὶ ἄνθρωπον ἀληθῶς τὸν αὐτὸν ἐκ ψυχῆς λογικῆς καὶ σώματος, ὁμοούσιον τῷ πατρὶ κατὰ τὴν θεότητα, καὶ ὁμοούσιον τὸν αὐτὸν ἡμῖν κατὰ τὴν ἀνθρωπότητα, κατὰ πάντα ὅμοιον ἡμῖν χωρὶς ἁμαρτίας· πρὸ αἰώνων μὲν ἐκ τοῦ πατρὸς γεννηθέντα κατὰ τὴν θεότητα, ἐπ᾿ ἐσχάτων δὲ τῶν ἡμερῶν τὸν αὐτὸν δι᾿ ἡμᾶς καὶ διὰ τὴν ἡμετέραν σωτηρίαν ἐκ Μαρίας τῆς παρθένου τῆς θεοτόκου κατὰ τὴν ἀνθρωπότητα, ἕνα καὶ τὸν αὐτὸν Χριστόν, υἱόν, Κύριον, μονογενῆ, ἐν δύο φύσεσιν ἀσυγχύτως, ἀτρέπτως, ἀδιαιρέτως, ἀχωρίστως γνωριζόμενον, οὐδαμοῦ τῆς τῶν φύσεων διαφορᾶς ἀνῃρημένης διὰ τὴν ἕνωσιν, σῳζομένης δὲ μᾶλλον τῆς ἰδιότητος ἑκατέρας φύσεως καὶ εἰς ἓν πρόσωπον καὶ μίαν ὑπόστασιν συντρεχούσης, οὐκ εἰς δύο πρόσωπα μεριζόμενον ἢ διαιρούμενον, ἀλλ᾿ ἕνα καὶ τὸν αὐτὸν υἱὸν καὶ μονογενῆ, θεὸν Λόγον, Κύριον Ἰησοῦν Χριστόν, καθάπερ ἄνωθεν οἱ προφῆται περὶ αὐτοῦ καὶ αὐτὸς ἡμᾶς ὁ Κύριος Ἰησοῦς Χριστὸς ἐξεπαίδευσε καὶ τὸ τῶν πατέρων ἡμῖν παραδέδωκε σύμβολον. Tudi ta formulacija, ki se je počasi uveljavila na bizantinskem Vzhodu in na latinskem Zahodu, ni uspela povsem pomiriti strasti: zaradi nestrinjanja z njo so nastale nekalcedonske vzhodne Cerkve.

16

Predgovor

lahko pomenilo oporo za zatiranje Duha in krnitev svobode evangelija? Kako je cerkvena skupnost namesto teh besedil, ki so jih za navdihnjena imeli najpomembnejši teologi, lahko v kanon uvrstila ponižno, neznatno Pavlovo Pismo Filemonu z njegovo pretanjeno subverzijo suženjstva, ki bo znova delovala na dolgi rok? Kako je med množico gnostičnih evangelijev izbrala teološko zrela pričevanja o Jezusovem življenju? Kako je zmogla dati prednost apofatični zadržanosti do podobe vstajenja v Markovem evangeliju v primerjavi z njegovim »veličastnim« opisom v Petrovem evangeliju?

Gotovo, kakor pravi Berger, »rimska Cerkev je pri svoji izbiri celo v luči sodobne historičnokritične metode pokazala prav dober okus«, vendar se v tej zmožnosti presoje kaže tudi nekaj skrivnostnega: znamenje razsodnosti, ki je ljudje sami iz sebe nismo zmožni. Cerkev ne bi mogla prepoznati besedil, katerih pisce je navdihoval Sveti Duh, če Njegove pomoči ne bi bila deležna tudi sama.

Ob branju pričujoče zbirke besedil lahko tudi sami prehodimo pot, ki so jo v prvih dveh stoletjih prehodile krščanske skupnosti.

Ta pot ni bila ravna niti enotna. Ni bila brez stranpoti niti brez križišč. In predvsem prispetje na cilj ni razvrednotilo tega, kar se je godilo na poti.

Iz tega zaklada nas danes še vedno nagovarja novo in staro, nova et vetera.

*** Večina apokrifnih besedil in fragmentov je za pričujočo izdajo v slovenščino prevedena prvič. Iz Bergerjeve izdaje nismo prevedli le odlomka iz Skrivnega Markovega evangelija, ker novejše razis­ kave kažejo, da gre za poneverbo njegovega »najditelja« Mortona Smi­t ha.a Za besedila Nove zaveze smo uporabili Slovenski stan­ dardni prevod (ssp), ki se ravna po grškem besedilu šestindvajsete izdaje Nestle-Alandovega Novum Testamentum Graece. Za besedila apostolskih očetov (Didahe, Prvo in drugo Klementovo pismo, pisma Ignacija Antiohijskega, pismi Polikarpa Smirnskega, Barnabovo pismo, Hermov Pastir) in zgodnjih apologetov (Kvadrat, Meliton Sardski, Pismo Diognetu) smo uporabili prevode, objavljene v knjigah Apostolski očetje in Logos v obrambo resnice. a Prim. S. C. Carlson, The Gospel Hoax, Baylor University Press 2005.

Predgovor

17

Ti so narejeni po raznih kritičnih izdajah,a vendar so bili za novo izdajo korenito revidirani: jezikovni izraz besedil je posodobljen in na več mestih usklajen z izvirnikom v novi kritični izdaji Barta D. Ehrmana iz serije Loeb Classical Library.b Arabska Ágrapha (Jezusovi izreki, ki niso zapisani v evangelijih) so prevedena po izdaji Michaela Asina et Palaciosa Patrologia Orientalis xiii (Pariz 1919) in xix (Pariz 1926). Pri drugih besedilih je v vsakokratnem spremnem uvodu zapisano, na kateri podlagi je narejen prevod.

V nekaterih poglavjih se ista besedila, ki so jih poslovenili različni prevajalci, ponovijo (v Ágrapha so npr. uvrščeni odlomki iz Papija in Egipčanskega evangelija); v tem primeru prevodov nismo poenotili, tako da lahko bralec vidi, kako je isto besedilo mogoče posloveniti na različne načine.

Kratice v referencah se za svetopisemske knjige ravnajo po ssp, za druge spise pa so prirejene po Bergerjevem seznamu kratic, izpeljane iz latinske oblike naslovov. Mednaslovi so ohranjeni samo pri kanonskih evangelijih, vendar nismo uporabili Bergerjevih, temveč tiste, ki jih ima osnovna izdaja ssp, saj vsebujejo najpomembnejše reference na druge evangelije. Bralec, ki želi več referenc na vzporedna mesta in tudi podatke o tem, katera starozavezna besedila so navedena v novozaveznih, naj vzame v roke študijsko izdajo ssp.

a Prim. Spisi apostolskih očetov, prev. F. Omerza, A. Strle in G. Kocijančič, Celje 1996, str. 36–396; in G. Kocijančič, Logos v obrambo resnice.

Izbrani spisi zgodnjih krščanskih apologetov, Celje 1998, str. 585–612.

Papijevi fragmenti so deloma povzeti po izdaji v Spisih apostolskih očetov, vendar so dopolnjeni po kritični izdaji U. H. J. Körtnerja Pa­ piasfragmente, v: isti in M. Leutzsch, Schriften des Urchristentums iii, Darmstadt 1996, str. 3–103. b The Apostolic Fathers, zv. i: i Clement, ii Clement, Ignatius, Polycarp, Didache, Cambridge, MA, 2003; The Apostolic Fathers, zv. ii: Epistle of Barnabas. Papias and Quadratus. Epistle to Diognetus. The Shepherd of Hermas, Cambridge, MA, 2003.

19

Klaus Berger

Uvod Pregled Za pričujoči prevod najstarejših, temeljnih krščanskih spisov je značilen nov pristop, in sicer v več ozirih.

Glede na obseg: Kanonične spise Nove zaveze dopolnjuje s številnimi drugimi spisi, ki segajo približno do leta 200 po Kr. Tudi te spise bi Cerkev – če bi hotela – lahko vključila v kanon. S tem pričujoči prevod po svoje vnovič postavlja na mizo vrsto knjig, izmed katerih je Cerkev izbirala. Tega ne ponuja nobena druga nemška izdaja.

Glede na zaporedje: Pri pričujočem prevodu se razvrstitev spisov ravna po verjetnem zgodovinskem času nastanka, medtem ko tradicionalne izdaje razvrščajo besedila glede na zamišljen zgodovinski potek (Jezusovo življenje, apostolski časi, pisma apostolov, konec sveta). S to prestavitvijo so se zdaj npr. pisma apostolov znašla na začetku, šele nato sledijo evangeliji, in tudi ti so med seboj razvrščeni drugače, kot smo tega vajeni iz kanona. Pričujoča zgodovinska umestitev, ki ni bila še v nobeni izdaji dosledno uresničena, omogoča boljše vživljanje v zgodovino najzgodnejšega krščanstva.

Glede na način prevajanja: Svetopisemske prevode običajno pripra­vijo sami teologi, nato pa o njih razpravljajo komisije. Te nato sprejmejo celo vrsto kompromisov, s katerimi zgladijo vse tiste »robatosti«, do katerih nujno prihaja pri prevajanju tako starih besedil.

Pričujoči prevod je plod sodelovanja biblicista (strokovnjaka za Novo zavezo) in prevodoslovke. Opira se na novejše uvide sodobne »funkcionalistične« teorije prevajanja.a S svojo teorijo in svojo prakso pričujoči prevod izpodbija načelo »bolj ko je dobeseden, tem bolj je po smislu«. Gre za razumljivo reprodukcijo pomena, pri tem pa vsekakor za vsebinsko določeno prevajanje, ne za ­dobesedno a V slov. je v rabi tudi izraz funkcijsko prevodoslovje (op. prev.).

20

Uvod

reprodukcijo, ki je vselej zgolj navidezno nevtralna. Pričujoči prevod prvič dosledno aplicira najsodobnejšo teorijo prevajanja na Sveto pismo.

Pa brez strahu: številne prevodne odločitve so v opombah vendarle pojasnjene. Poleg tega je sleherni spis opremljen z izčrpnim uvodom.

Tekstovni viri Podlaga za prevod Nove zaveze je 26. izdaja Nestle-Alandovega grškega Novum Testamentum Graece. Za spise apostolskih očetov se opirava na Schriften des Urchristentums i–iii (J. A. Fischer, K. Wengst, U. H. J. Körtner, M. Leutzsch, Darmstadt: Wissenschaft­ liche Buchgesellschaft, 1966–1998). Pri vseh drugih tekstih sva v vsakokratnem spremnem uvodu zabeležila, na osnovi katere podlage sva prevajala.

Arabska Ágrapha (izročilo Jezusovih izrekov, ki niso zapisani v evangelijih) so tukaj v nemščino prevedena prvič, in sicer po izdaji Michaela Asina et Palaciosa Patrologia Orientalis xiii (Pariz 1919) in xix (Pariz 1926).

Obseg besedil Pričujoča zbirka zajema vse zgodnjekrščanske spise, ki bi glede na zvrst, vsebino in pretenzije lahko prišli v poštev za vključitev v kanonično – tj. za Cerkev normativno in zavezujočo – zbirko besedil iz prvega obdobja krščanstva, oziroma vse spise, ki so bili dejansko vključeni v kanon. Poleg novozaveznih besedil so to spisi, ki so nastali do približno leta 200 po Kr. Okoli tega leta je namreč – bržkone znotraj rimske skupnosti – nastal krščanski kanon. Pri tem gotovo ni šlo za kako povsem arbitrarno dejanje, saj so bili štirje evangeliji in spisi apostola Pavla že desetletja prej zbrani v zbirkah Kýrios (Gospod) in Apóstolos (mišljen je apostol Pavel). Vsekakor pa je tokrat šlo za izbor iz večjega nabora tačas v Rimu znanih spisov.

Toda zlasti tekom zadnjih 125 let je bila odkrita cela vrsta zgodnje­ krščanskih spisov iz najzgodnejše dobe, in sicer brez izjeme iz vzhodnega dela rimskega cesarstva. Sem na primer sodi Nauk dvanajsterih

Uvod

21

apostolov (Didahe), ki so ga leta 1873 odkrili v knjižnici carigrajske patriarhije, nadalje egiptovski papirusi, še zlasti obsežen fond oksirinških rokopisov in dragocena knjižnica Nag Hammadi.

Ni razloga za domnevo, da je rimska skupnost [okoli l. 200] vse te stare spise ali tudi le večino njih že poznala. To našemu početju daje posebno draž, saj nekako kot za poskus spet odpiramo takrat »zaprto vrečo«, in vzpostavljamo situacijo, v kateri bi se rimska skupnost leta 200 nahajala, če bi poleg njej takrat dostopnih tekstov poznala tudi tiste, ki ji – kot danes vemo – dejansko niso bili znani.

Na kratko: kakšen je bil videti asortiment spisov, ki bi lahko prišli v poštev za vključitev v kanon, na sam predvečer kanonizacije?

Natančneje: kakšen bi bil lahko videti, če bi bili znani res vsi spisi, ki so imeli možnost za vključitev?

Katere značilnosti so bile predpogoj, da bi kak spis imel to možnost? V kanon bi bila lahko vključena besedila, ki se po literarni vrsti ujemajo z do tedaj znanim jedrom ključnih spisov, torej evangeliji o Jezusovem življenju, evangeliji o Jezusovem oljskogorskem nauku, poročila o dejanjih apostolov (tako imenovana Apostolska dela), nadalje pisma in apokalipse apostolov ali njihovih učencev (npr. Klementa Rimskega, ki je bil Petrov učenec), nato pa še besedila, ki so po obliki podobna pismom apostolov (npr. pisma Ignacija Antiohijskega), in razodetja, kakršen je Hermov Pastir. Vključeni bi bili lahko tudi kaki med kristjani brani nekanonični judovski spisi (npr. Izaijev vnebohod ali krščanski odlomki Oporok dvanajstih očakov), saj so njihovo veljavo podpirale starozavezne avtoritete.

Nasprotno pa spisi zgodnjekrščanskih apologetov, denimo spisi Justina Mučenca, takšne možnosti niso imeli.

Nenadomestljiv pomen kanona To, da je »vreča spet odprta«, ne postavlja pod vprašaj avtoritete »kanona«, in sicer iz sledečih razlogov: 1. Celo v luči sodobne zgodovinsko-kritične metode je rimska Cerkev pri svoji izbiri pokazala »prav dober okus«: iz tega, v kar je imela vpogled, je vsaj v načelu izbrala najstarejše in najbolj zaupanja vredne spise.

2. Kanon je vidno znamenje enotnosti Cerkve. Vse krščanske Cerkve in veroizpovedi se sklicujejo na to skupno osnovo.

22

Uvod

­ ravzaprav je bila že v času sestave kanona ta zbirka skupna podP laga za pogovor, glede katere se je strinjalo več lokalnih Cerkva. Kot znamenje enotnosti pa kanon premore tudi zavezujočnost.

3. Sam obstoj krščanskega kanona ne pove ničesar, ampak prav ničesar, o bodisi pomenljivosti bodisi ničnosti vseh drugih ­pričevanj, še posebej ne tistih, ki niso bila predmet presoje. Če to formuliramo pozitivno: kanon kot avtoriteta pomeni, da so vsaj v njem zbrani spisi avtentična pričevanja o Jezusu in začetnih časih.

Zgodovinsko gledano s tem ni izključena možnost, da bi to bili (seveda brez normativnosti in zavezujočnosti) tudi drugi spisi.

Vprašanje »pomena« je primerno zlasti spričo možnosti, ki jih za razliko od rimske Cerkve okoli leta 200 premore sodobno zgodovinsko raziskovanje. Najsi tudi teh možnosti ne kaže precenjevati, pa zamejitev z letom 200 po Kr. ni neutemeljena. Videti je namreč, da so s to mejo izrabljena čisto vsa sredstva, s katerimi bi še lahko prišli na sled Jezusu in zgodnjim apostolom.

Sicer pa nam pogled na zgodovino kanonizacije pokaže, da krščanski kanon – z izjemo štirih evangelijev in Pavlovih pisem – ni bil dokončno opredeljen niti okrog leta 200, saj na Zahodu vse do tridentinskega koncila očitno ni bil, z ozirom na nekatere vzhodne Cerkve, ki ne pripadajo »pravoslavju«, pa tudi vse do danes še ni.

Zato je tukaj res treba opozoriti na določeno »prepustnost« – tudi novozaveznega kanona. Številni spisi namreč, ki smo jih zbrali v pričujočem prevodu, kot sta, denimo, Prvo Klementovo pismo in Hermov Pastir, so bili vsaj začasno del normativnega kanona.

To, da je bila kanoničnost nekaterih spisov še dolgo po l. 200 po Kr. sporna, samo še dodatno utemeljuje smiselnost združevanja vseh spisov, ki bi bili dejansko ali tudi le morda prišli v poštev.

Zamejitev z letom 200. po Kr. pa seveda ne velja za t. i. Ágrapha, ki se v drugih spisih pojavljajo zgolj v obliki navedkov posameznih stavkov. Ker so se v primerjavi s strnjenimi teksti takšni stavki prenašali drugače in lažje, moramo pri njih uporabiti drugačna časovna merila.

Pričujoča zbirka si prizadeva vse to upoštevati in tako vsaj stremi k celovitosti, kakršne doslej ni dosegla še nobena izdaja.

Korist tako razširjene zbirke zgodnjekrščanskih spisov pa je v tem: že na prvi pogled je razvidno, da je bogastvo zgodnjekrščanskih spisov neprimerno večje, kot se že tako ponuja bralcu, ki resno upošteva vse kanonične spise. S tem pa se za zgodovino teologije

Uvod

23

prve Cerkve potrdi in okrepi prispodoba nekakšne eksplozije:a v začetku namreč nimamo enotne veroizpovedi, marveč ogromno število teoloških izhodišč, in obe prvi stoletji v vsem bistvenem sodita še k fazi sredobežnega razvoja raznoterih zasnutkov. To bogastvo je nekaj, kar velja upoštevati. Posledično bi se morali vzdržati vsebinskega opredeljevanja »kerigme«. Primer tega, kaj to pomeni za današnji čas, bi torej lahko bil to, da je določeno pluralnost nauka potrebno vsaj vzdržati in prenesti, če ne celo potrditi in pozdraviti. Pri zgodnjekrščanski eksploziji gre namreč očitno za z vidika zgodovine religij edinstven primer. Vzrok zanjo je bržkone svoboda, s katero so se zgodnji kristjani »na licu mesta« odzivali v vsakokratni situaciji. In ta svoboda je bila tudi teološko, kristološko in pnevmatološko upravičena.

Raznoterost zgodnjekrščanskih izhodišč je zato živa priča izjemne hermenevtične kompetence zgodnjekrščanskih teologov. »Evangelij« je namreč že od vsega začetka pokazal neverjetno zmož­nost za preobrazbe. Tudi zato so bili Cerkvam problemi v zvezi z enotnostjo veroizpovedi »položeni v zibelko«. Teološko utemeljitev te raznoterosti je domislil in formuliral apostol Pavel.

V 1 Kor 9,14–23 beremo, da je lahko »vsem postal vse«, ker se ima za sužnjab vseh. Ta svoboda sužnjev izhaja iz ničevosti človeških zamejevanj spričo Božje veličine in širokosrčnosti.

Razvrstitev spisov V pričujoči izdaji si besedila sledijo kronološko, in ne, kakor smo vajeni, po kanoničnem vrstnem redu. Kronološki pristop je bil značilen že za ugledni komentirani prevod novozaveznih spisov v dveh zvezkih iz leta 1907 (Weiss, Johannes et al.: Die Schriften des Neuen Testaments, i./ii., Göttingen), ki je, denimo, Janezov evangelij in pisma uvrščal za Razodetjem (ii. zvezek).

Seveda ima takšna razvrstitev slabost, da je kronološko zaporedje vselej le domnevno, medtem ko je kanonično zaporedje vsaj a Prim. Berger, Klaus (1995): Theologiegeschichte des Urchristentums, 2. izd., Tübingen. b ssp v tem odlomku doûlos sloveni s »služabnik«, drugje tudi s »suženj«. Prim. 1 Kor 7,22 (op. prev.).

24

Uvod

do Pisma Filémonu trdno določeno. Opozoriti namreč moramo, da ni moč z gotovostjo časovno določiti nastanka niti enega samega zgodnjekrščanskega spisa. Kaj naj šele rečemo za poskus zanesljive določitve časovnega sosledja celotnega korpusa? Po drugi strani pa smo soočeni z izkustvenim dejstvom, da je imela kanonična razvrstitev skozi vso zgodovino izjemno sugestivno moč in da jo v enaki meri premore še danes. Kanonično zaporedje zbuja vtis, kakor da bi se od rodovnika v prvem poglavju Matejevega evangelija do nebeškega Jeruzalema v dvaindvajsetem poglavju Razodetja razpenjal ogromen, zgodovinsko prav s tem razponom določljiv lok, in kakor da bi ta lok morali interpretirati kot nepretrgano pripoved. Kanonično zaporedje je zato že samo po sebi še kako močna vsebinska interpretacija, in ta interpretacija se kaže kot odslikava kronološkega poteka. Kolikor si je drznil kdo kaj časovno prestavljati, je Pavla postavil pred evangelije, Markov evangelij pred Matejevega in nekoliko spremenil sosledje Pavlovih pisem. Sicer pa kanonična razvrstitev zapeljuje k enačenju umestitve besedila v zaporedje z navedbo starosti besedila. V tem smislu je še posebej zavajajoča razvrstitev Pavlovih pisem, katerih zaporedje je pravzaprav določeno izključno glede na dolžino.

Naravnost usoden pa je učinek uvrstitve »proti koncu« kanona za Judovo pismo, Janezovo Razodetje, Pismo Hebrejcem in Jako­ bovo pismo, kot tudi za »četrti«, se pravi Janezov evangelij. Pozni spisi namreč pogosto veljajo za ponarejene, skvarjene, nepristne, nepomembne.

Z drugačno razvrstitvijo želimo torej opozoriti: 1. na to, da so vprašanja časovnega določanja zelo sporna, zaradi česar je naša določitev le ena izmed možnih, čeprav je notranje dosledna; 2. na znotraj znanstvene skupnosti sicer nesporno, zunaj nje pa večinoma pozabljeno dejstvo, da velja novozavezna pisma v celoti datirati pred spisanimi evangeliji, in to ima nemajhne teološke nasledke; 3. na to, da so vsaj nekateri izmed spisov, ki so ostali zunaj novozaveznega kanona, lahko starejši od tistih, ki so bili vanj sprejeti, in tako odpravljati napačen vtis, češ da je starost kakega teksta zanesljiv pokazatelj vrednosti v njem izražene teologije (ta vtis se še posebej drži nekanoničnih spisov);

Uvod

25

4. na to, da nam je – spričo že kar »kanonizirane« navade – določena potujitev lahko v pomoč: branje po drugačnem vrstnem redu, kot je ta, ki smo ga vajeni, nemara pripomore k številnim novim uvidom.

Prvi vzgib v tej smeri, vsaj kar zadeva obseg in vrstni red besedil, je v sedemdesetih letih dal judovski religiolog Jacob Taubes.

27

Drugo Janezovo pismo Posebnost — Gre za pismo občestvu, ki svari pred krivimi nauki in poudarja zapoved ljubezni kot »staro zapoved, tisto, ki jo imate že od začetka«. Drugo in Tretje Janezovo pismo sta med vsemi novozaveznimi pismi najbliže antičnemu zasebnemu pismu.

Avtor — Podobno kot pri Tretjem Janezovem pismu (glej v nadaljevanju) je avtor tudi tu »starešina«, pri čemer gre bodisi za nekakšno spoštljivo oznako bodisi (kar je manj verjetno) za konkretnega, posameznega starešino; starešinstvo je bila v zgodnjem krščanstvu funkcija, ki jo je opravljal kolegialni organ. Ne glede na to, ali gre za že bolj ali manj ustaljeno oznako funkcije, je okolje tega pisma judovskokrščansko.

V zadnjem času M. Hengel (Die johanneische Frage, Tübingen 1993) vehementno zagovarja stališče, da je »starešina« iz Efeza, ki ga omenja Papija, v resnici prezbiter Janez, pisec treh Janezovih pisem. V zvezi s to tezo glej J. Schmid, Einleitung in das Neue Testament, 1973, str. 628: »Prezbiter Janez (ki ga omenja Papija) … je mož iz drugega rodu kristjanov. Da pisec Drugega in Tretjega Janezovega pisma in prezbiter, ki ga omenja Papija, nista ista oseba, izhaja iz dejstva, da Papija ni poznal le enega prezbiterja, temveč celo več, nekatere izmed njih osebno (Evzebij, Cerkvena zgodovina III 25, 3). Ti nastopajo pri njem kot nosilci apostolskega izročila, še zlasti pa kot apostolski učenci. Nasprotno je v obeh Janezovih pismih v tej besedi navzoč izraz dostojanstva in osebne avtoritete, kot dokazuje tudi način govorjenja v obeh pismih …

Zato je povsem neverjetno, da bi pisec sam sebe imenoval ›starešina‹, ker se ni mogel imenovati ›apostol‹.« Povsem nesporno je, da je Drugo in Tretje Janezovo pismo napisal isti pisec.

Datacija — Datacija je enaka kot pri Tretjem Janezovem pismu. Skupaj s številnimi drugimi raziskovalci menim, da je Drugo Janezovo pismo najstarejši proizvod Janezove šole iz časa okoli leta 50 po Kr. Drugi ga uvrščajo v čas okoli leta 90 po Kr. ali na prelom stoletja, kar je še en dokaz za to, kolikšne negotovosti se držijo prav vsake datacije. – Izraz »antikrist« ne govori proti zgodnji dataciji (prim. tudi 1 Jn 2,18), temveč je prej nekakšna vzporednica »lažnemu Kristusu« iz Mr 13,22 in opozarja na zgodnjo, dualistično zaznamovano fazo ukvarjanja z Jezusovo karizmatično legitimnostjo (prim. 1 Jn 4,3 in prav tako pnevmatološke