D 2009 02 by D-online Magazine

Intervju: Albino D’Amato / Dnevnik rojevanja nove Medeje / Leti leti Berlin! / Prestiž brez slabe vesti / (D)rama

letnik I številka 2 september 2009

Priloga D Brezplačna mesečna priloga Dela

Odgovorna urednica Barbara Žnidar Kreativni vodja Sašo Radovič

Oblikovanje in tehnično urejanje Den Baruca, Thenvision Urednica fotografije Mimi Antolović Redaktorica Danaja Vegelj

Stalni sodelavci Lara Baruca

Saša Globačnik Polona Jamnik Teja Lavrenčič Goran Puljić

Tadej Zupančič Sodelavci številke 2, september 2009 Patricija Maličev Vesna Milek

Maja Prijatelj Emil Rebek

Aljoša Rebolj Kolumnisti Luka Novak

Katja Škoberne Nika Urbas

Boštjan Vuga Lektorici Meta Adrović Tea Konte

E-mail uredništva info@d-online.si Oglasno trženje Danica Maček

telefon: (01) 47 37 501 e-mail: oglasi@delo.si

Izdajatelj Delo, d.d.

Dunajska 5

1509 Ljubljana Tisk Tiskarsko središče Delo, d.d.

Dunajska 5, Ljubljana Naklada 77.000 izvodov

Imetniki materialnih avtorskih pravic na avtorskih delih, objavljenih v prilogi D, so družba Delo, d.d., ali avtorji, ki imajo z družbo Delo, d.d., sklenjene ustrezne avtorske pogodbe. Prepovedana je vsakršna reprodukacija, distribucija, predelava ali dajanje avtorskih del ali njihovih delov na voljo javnosti v tržne namene brez sklenitve ustrezne pogodbe z družbo Delo, d.d.

Jesen. Napovedi recesije, ki naj bi šele pokazala zobe,

z neizogibnim), potovanja, pa čeprav le čez bližnje

zdravstveni sistemi ... Pri zadnji so v farmacevtski

Zanima nas, kakšne vizije imajo modni oblikovalci (v

No, ja, vsaj nekateri ne čutijo recesije.

podpiramo predvsem študente NTF, oddelka za

nova gripa, s katero se bodo (baje) soočili svetovni industriji že pognali vse razpoložljive tekoče trakove.

Priča smo orkanom, neurjem, višji temperaturi

oceanov: Gea že krepko kaže zobe. Mi pa smo tukaj

in zdaj, svoja življenja »vozimo« iz dneva v dan. Mikrokozmos proti makrokozmosu. In niti na pamet

nam ne pade, da bi se vdali veliki depresiji, čeprav

bi nas v tako stanje nekateri z veseljem popeljali. Uživamo v stvareh, ki nas osrečujejo, pa naj bodo

to gledališka predstava (včasih se splača na ogled odpotovati celo v tujino), kulinarični izzivi (prijetno

viadukte do obzorja, kjer se blešči velika modrina.

tej številki, denimo, Albino in berlinski modni teden), tekstilstvo, katedre za oblikovanje tekstilij in oblačil iz Ljubljane. Zagovarjamo idejo pravičnega nakita:

Na naslovnici

naslov, na katerem se lahko pozanimate o morebitni

Fotografija: Mimi Antolović

v besedilu o Vivien Johnston boste našli tudi spletni

podpori projektu.

Jesen bo lepa. Tako ali drugače. O tem sem prepričana. Sem nepopravljiv optimist. Barbara Žnidar

Stiliranje: Sašo Radovič

Ličenje: Maja Šušnjara

Pričeska: Petra Maček za frizerski salon In Model: Neža (Model Group)

Suknjič: Maison Martin Margiela vintage Post produkcija: Thenvision

dobite pri ... Alexandre de Paris: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana Alexis Bittar: Vale Novak – dodatki, Miklošičeva 7a, Ljubljana

Armani Collezioni: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana Barbara Podlogar: Naročila na barbara.podlogar@siol.net

Blumarine: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana

By Malene Birger: Vale Novak – trgovina s konceptom, Tavčarjeva 5, Ljubljana Christian Dior: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana Degenerotika: www.myspace.com/degenerotika Dolce & Gabbana: Štefanova 6, Ljubljana

Giorgio Armani: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana Giuseppe Zanotti Design: Monarda, Slovenska 30, Ljubljana Jean Paul Gaultier Femme: Wolfova V, Ljubljana

Jimmy Choo: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana Lanvin: Midas MultiDesigner Store, Ljubljana

Lara Bohinc: Vale Novak – trgovina s konceptom, Tavčarjeva 5, Ljubljana Lea Foscati: Emporium, Letališka 3, Ljubljana Lesilla: Monarda, Slovenska 30, Ljubljana

Maison Martin Margiela: Wolfova V, Ljubljana

Marc Jacobs: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana Marjeta Grošelj: Tavčarjeva 4, Ljubljana

McQ by Alexander McQueen: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana

m*faganel: Avenija mode, Mercator center, Cesta Ljubljanske brigade 32, Ljubljana Nataša Hrupič: Squat, Križevniška 5, Ljubljana Natasa Persuh: Squat, Križevniška 5, Ljubljana

Panerai Lumino R logo: Tomislav Loboda, zlatar-juvelir, Miklošičeva 1 in Nazorjeva 5, Ljubljana See by Chloe: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana Sonia Rykiel: Wolfova V, Ljubljana

Sportmax: MaxMara, Miklošičeva 6, Ljubljana

Tara Jarmon: Vale Novak – trgovina s konceptom, Tavčarjeva 5, Ljubljana Valentino: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana Valentino Red: MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana

Yves Saint Laurent: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana Wolford: Tavčarjeva 3, Ljubljana

Intervju: Albino D’Amato

Dnevnik rojevanja nove Medeje

Interpretirano: Reciklaža

Reportaža: Leti leti Berlin!

Odgovorno: Prestiž brez slabe vesti

Lepota: »D KISS«

Dekor in dizajn: Boj pariškega razkošja

Degustator: Trimalhionova pojedina

Moda: »Epaules«

Zbrišite videz utrujenosti s svojega obraza s praktičnim čopičem v zlatem tulcu! Dosegli boste gladkejši videz, koža pa bo zdravo sijoča. Precious Light Rejuvenating Illuminator iz linije Parure Gold 2009 je na voljo v treh odtenkih: rožnatem, bež in z zlatim sijajem. Guerlain

Noč za nočjo z nadvse prestižno kremo Supremÿa in jutra bodo, vsaj ob pogledu na spočito in negovano kožo, zagotovo privlačnejša! Njene sestavine in učinkovine združujejo zadnja odkritja s področja chrono biologije in genetike. Sisley

Nova inačica dišave, Eau de Parfum Intense, z vrtnicami, rdečim poprom, sandalovino in oreškom tonka je na voljo v prepoznavni steklenički, le da jo tokrat krasi temnosiv trak. Chloé

Novi puder Almost Powder je tako nežne teksture, da ga na koži sploh ne boste čutili. Tudi sestava je nadvse obetajoča: minerali, zaščitni filtri, antioksidanti ... Izdelek je neodišavljen in protialergijski. Clinique

Vijolica, zvezdasti janež, sladki koren, pačuli in benzoin. To je le nekaj dišavnih not nove ženske parfumske vode Blv II, ki so jo opisali kot prefinjeno in elegantno. Bvlgari

Rdečilu za ustnice lahko odslej rečete tudi črnilo! Vsaj kar zadeva novi odtenek Rouge Allure 157 hysteria. Za samozavestne uporabnice. Chanel

Kako do popolne linije obrvi? Proizvod Brow Filler, barvno polnilo, v dveh odtenkih (blonde in brunette) vsebuje vitamin E, rastlinske izvlečke in zagotavlja obstojen nanos ter naravni videz. Anastasia Beverly Hills

Četudi so lasje sveže oprani, brez leska delujejo pusti in nenegovani. Podarite jim bleščeč sijaj, denimo z razpršilcem Diamond Gloss Shine Finish. Zaščitil vas bo tudi pred nezaželenim kodranjem in statično naelektrenostjo! Nivea

Prava »minimalistična poezija«, so se izrazili v parfumski hiši, ki predstavlja novo dišavo. Tako so si zamislili stekleničko pa tudi ime so izbrali preprosto: A Scent! Navdih? Vonj po japonskih planinah. Issey Miyake

Popolnoma naraven balzam s karitejevim maslom, medom akacije in kamelijevim oljem, Family Untangling Balm, lasna vlakna obda in gladi. Obogaten z medenim kisom naredi lase mehke, lesketajoče in jih ne obteži. Melvita

Problemi z mastno kožo? Izdelek, ki nevtralizira masten lesk, Effaclar M, obenem zmanjšuje tvorjenje sebuma, z vitaminoma C in E pa preprečuje tudi njegovo oksidacijo in polti ne izsuši. La Roche-Posay

Nova modela ročnih ur Red Label zanjo in zanj odlikujejo čiste linije, poganja pa ju švicarski mehanizem. Ne gre le za preprosto pripravo za merjenje časa, temveč tudi za lep in nadvse uporaben modni dodatek. Movado

— intervju: ALBINO D’AMATO

Ko je pred leti na modni sceni prvič odjeknilo ime Albino, so se mnogi spraševali, ali bo mlademu oblikovalcu uspelo zadržati pozornost zahtevne modne javnosti, ki jo je navdušil ob svoji premieri. Pet let pozneje, sredi svojih tridesetih, velja Albino D’Amato za eno najperspektivnejših imen mlajše generacije. Tako zaradi svojega prepoznavnega oblikovalskega jezika, ki v vsakdanjik pospremi v visoki modi izposojene navdihe, kot tudi zaradi drže intelektualca, ki že vsa ta leta s svojim trdim delom kljubuje modni samovšečnosti in napuhu.

»Igrivost v modi je zlagana!« Intervju: ALBINO D’AMATO Besedilo: Emil Rebek Fotografije: Arhiv modne hiše Albino

8 — september 2009

Z Albinom se poznava, tako da sva hotela najin prvi intervju izpeljati kar se da mirno. Prijateljski klepet ob pijači, za kar pa potem naenkrat ni bilo več časa. Po precej bolj zapletenem dogovarjanju, kot sva pričakovala, nama je uspelo šele zadnji hip. Dobesedno! Ujel sem ga namreč šele večer pred svojim odhodom na dopust. Še v istem trenutku, ko me je poklical, da je prispel s službene poti v Bologni, sem se odpravil na drugi konec mesta. Zadihan sem hitro spustil po stopnicah do ateljeja, v katerem me je že čakal za svojo veliko pisalno mizo. Zadržan, a kot po navadi široko nasmejan, me je presenetil le z zanj ne prav pogosto črnino; polo majico, elegantnimi hlačami in mokasini. Brez nogavic, seveda, tako, kot se za Italijana spodobi. Po hitrem pozdravu – močnem stisku roke z obveznimi poljubi na lica – in takojšnjem tarnanju o neznosni vročini, ki je tiste dni zajela Milano, sva se zapletla v pogovor o dopustih. »Na Sicilijo grem tokrat,« je razlagal s komajda zaznavnim rimskim naglasom, medtem ko mi je ob svojo veliko mizo potisnil stol in na mojo radovednost o tem, na kateri del otoka se odpravlja, nadaljeval, »ah, ne vem še, šele danes sem se odločil, torej moram še vse pripraviti in čim prej rezervirati.« Ni bil videti zaskrbljen, prej pomirjen. Najbrž ga je tolažilo dejstvo, da ga pred napornim septembrskim ritmom, ko bo v sklopu milanskega modnega tedna predstavil svojo kolekcijo in tisto, ki jo pripravlja za znamko Trend Les Copains, vendarle čaka nekaj dni oddiha. Medtem ko sem iz svoje malhaste torbe vlekel diktafon in brskal za zapiski z vprašanji, se je za svojo veliko mizo, na kateri sta bila le velik monitor in ob rob potisnjen kup revij, povsem zatopil v svoje skice, ki jih je končal tik preden sem vstopil v atelje. Uzrl sem podobo do zadnjih podrobnosti izrisanega čevlja, verjetno namenjenega reviji, ki ga čaka konec septembra. Prevzet nad njegovo popolno predanostjo svojemu delu sem se zapičil v njegovo navidezno odtujenost.

»Zbujanje pozornosti mi je tuje. Če je le mogoče, se mondenim zabavam izognem v velikem loku, izjema so le tiste, na katere me povabijo dobri prijatelji.«

— Moda je čedalje bolj histerična, vi pa ostajate mirni. Veljate za redkobesednega oblikovalca, ki uživa v tišini. Kaj vse se skriva v njej?

— Katere so prednosti in slabosti najbolj opevanih evropskih modnih metropol?

Tišina me pomirja. Omogoča mi, da se osredotočim na ustvarjanje. Prav zato jo imam veliko raje kot hrup ali nered okoli sebe.

Trudim se, da bi pobral najboljše, kar ponuja vsaka od njiju. Na začetku svoje kariere sem bil bolj navezan na Pariz, kako tudi ne bi bil, saj sem tam preživel skoraj deset let. A počasi sprejemam tudi Milano za svojega. Precej bolj mirno je tu in zato verjetno bolj po meri človeka, ki v njem živi. Pariz pa je po drugi strani veličasten, zato ponuja vedno nove navdihe.

— Kljub napornemu delavniku v Bologni, pozni vrnitvi v Milano in mojemu vztrajanju za ta večerni klepet, se zdite povsem skoncentrirani. Vam uspe vedno najti ta mir v sebi? Ja, ja, mi kar uspeva (se nasmehne) ... Verjetneje je, da bi pri delu zaradi utrujenosti zaspal, kot pa se razburil. — Ste torej eden redkih resnih oblikovalcev, ki si je svoje mesto izbral v tem frivolnem modnem svetu? Kje pa! Poznam številne modne oblikovalce, ki so predani svojemu delu in popolnoma skoncentrirani ob svojem ustvarjanju. Igrivost v modi je zlagana, delo je še kako trdo. V ateljejih se najpogosteje ostaja pozno v noč. Preveč je navdihov, ki jih je treba sestaviti v smiselno celoto, da bi lahko svoje delo poenostavljali ali se z njim igrali. — Pomaga tudi nenehno nastopanje v medijih in obiskovanje »pravih« zabav. Ne spomnim se, da bi to delali tudi vi. Prej nasprotno. Zbujanje pozornosti mi je tuje. Če je le mogoče, se mondenim zabavam izognem v velikem loku, izjema so le tiste, na katere me povabijo dobri prijatelji. — Svojo prvo kolekcijo ste pred petimi leti predstavili v Parizu, že leto zatem pa ste ga na presenečenje mnogih zamenjali z Milanom. Ko sem bil izbran za enega lavreatov natečaja Who Is On Next?, so me povabili, da se udeležim modne revije, ki so jo za zmagovalce pripravili pri italijanski izdaji revije Vogue. Ob tej priložnosti sem prišel v Milano in tu ostal.

— So še druga mesta, ki so za vas še posebno navdihujoča? Verjamem, da vsako mesto ponuja svojo zgodbo, od trenutka pa je odvisno, kakšen vtis uspe narediti nate. Že od nekdaj sta mi všeč New York in Antwerpen, pred kratkim pa sem se navdušil nad Istanbulom. Ne preseneča, da sem se za svojo zadnjo kolekcijo navdihnil v otomanski estetiki. — Kako poteka vaš ustvarjalni proces? Kje začnete ustvarjati kolekcijo? Vedno vzporedno razmišljam o oblikah na eni in razpoloženju na drugi strani. Navadno gre za dve povsem različni zgodbi in o njiju razmišljam povsem ločeno: najpogosteje med njima ni nobenih vzporednic, sam pa ju poskušam sestaviti v neko novo celoto. — Pri tem iščete skrite skupne točke? Ne, nikoli ne iščem paralel. V svoji domišljiji zgolj združujem med seboj na videz nezdružljive svetove. Si predstavljate, da bi stapljali barok in etno? Ju združili, dobro premešali in sestavili novo celoto, ki ni ne eno ne drugo? Dejstvo, da gre za navdihe, ki nimajo skupnih točk, me vedno znova vznemirja. — Kako je torej nastala tokratna zimska kolekcija? Navdahnil me je otomanski svet, ki sem ga poskušal združiti z zelo jasnimi, v mestni modi izposojenimi moškimi oblikami. Ko sem se odločil za navdihe Otomanskega imperija, sem jih najprej očistil odvečnega dekorja; kamenčkov in podobnega. september 2009 — 9

— intervju: ALBINO D’AMATO

Zadržal sem zanj značilen kolorit, iz strogega moškega sloga pa črpal oblike, ki so zame najpomembnejše.

Ostane, ostane ... Enkrat na teden, če mi uspe, celo dvakrat, se zagotovo odpravim na teniško igrišče.

— Presenetili ste me, da ste v tokratno kolekcijo vključili leopardji potisk. Ne bi vam ga pripisal, morda tudi zato, ker gre po splošnem prepričanju za enega bolj vulgarnih vzorcev.

— Baje ste izvrsten teniški igralec.

Živalski vzorci se resda marsikomu zdijo vulgarni, a pozabljamo, da so bili prav ti potiski pogosto uporabljeni v petdesetih letih in so vselej učinkovali zelo ženstveno in glamurozno.

— Kako le, ko pa ste bili celo v italijanski mladinski reprezentanci?

— Tudi vaša oblačila z leopardjim vzorcem so bila vse prej kot vulgarna.

— Niste nikoli sanjali o tem, da bi bili profesionalni športnik?

Leopardji vzorec je po svoje zelo divji in tako s svojo eksotiko blizu mojemu pojmovanju otomanske estetike. A hotel sem ga interpretirati po svoje, zato sem ga računalniško spremenil toliko, da je bil na oblačilih še komajda prepoznaven in je še najbolj spominjal na grafite.

Nikoli, a ker sem odraščal v športu zapisani družini, sem bil že od malih nog usmerjen k športnemu načinu življenja in rednim treningom. Drugi fantje so trenirali nogomet, sam pa sem mladost zapisal tenisu.

— Petdeseta leta so tudi sicer pustila bogat vpliv na modo. Katero obdobje in imena pa so vam najbolj prirasli k srcu? Očaran sem nad prav nad petdesetimi in šestdesetimi leti prejšnjega stoletja ter velikimi imeni tistega obdobja. A tako kot sta name pustila močan vtis »couturierja« Cristóbal Balenciaga in Jacques Fath, so me desetletja pozneje navdušili tudi Helmut Lang, Jil Sander in Dries Van Noten. Ta dva tokova sta zame najpomembnejša vpliva iz preteklosti.

»V času gospodarske krize je ustvarjanje postavljeno na glavo. Zdaj najprej razmislim o bolj komercialnih oblačilih in iz njih potem izpeljem del kolekcije, ki jo predstavim na modni brvi.« — Tekstilna industrija je ena tistih panog, ki je se je znašla v globoki krizi. Koliko mesta je danes še prepuščenega ustvarjalnosti in koliko jo je pri oblikovanju nadomestilo racionalno razmišljanje o poslovnih izidih? Ustvarjanje je postavljeno na glavo. Včasih sem najprej oblikoval del kolekcije, ki je namenjen modni reviji – torej bolj ustvarjalni del – ki mu je šele zatem sledil iz te izpeljani komercialni del kolekcije. Zdaj pa najprej razmislim o bolj komercialnih oblačilih in iz njih potem izpeljem del kolekcije, ki jo predstavim na modni brvi.

To drži, ampak vedeti morate, da se je moja teniška kariera končala pri šestnajstih.

— Kako so sprejeli doma vašo odločitev, da pri šestnajstih postavite lopar v kot? Starši so bili veseli, da je šport postal konjiček, celo bolj, kot če bi ga izbral za svojo življenjsko pot. Bil sem dober, a v izbrani teniški vrsti med šibkejšimi. Temu navkljub sem s trdim delom prilezel kar daleč. Ko sem se odločil, da bom nehal redno trenirati, so si starši oddahnili, saj so vedeli, da se bom tako lahko bolj temeljito posvetil študiju. — V vsakodnevnem življenju ste zelo mirni, v športu pa ... (me prekine) Verjemite, v športu sem zelo tekmovalen. — Tudi ko je to le nedeljska sprostitev? (v smehu) Vsekakor. — Če se že tega lotevate »zares«, mi izdajte še podatek o vaših nedeljskih dosežkih? Hm, rekel bi, da osvojim polovico odigranih dvobojev. — Je tudi pri delu kdaj zaznati vašo tekmovalnost s športnih igrišč? Seveda. Če se je za nekaj treba bojevati, se tega ne ustrašim.

— Na modni sceni ste dobrih pet let. Je to dovolj, da bi lahko zaznali, kako zelo očitno se je spremenilo okolje?

— Moda ne velja za najbolj etičnim načelom zapisan poligon. Kje so po vašem mnenju meje, ki še utemeljujejo cilj?

Vsekakor. Obdobje je res kratko, a dovolj dolgo, da zaznaš, da so bili začetki lažji od zadnjih nekaj sezon.

Kot povsod so tudi v modi takšni, ki neusmiljeno korakajo proti svojemu cilju in pri tem glasno vpijejo, in spet drugi, ki so bolj preudarni ali – če želite – premeteni.

— Kako se je vaša kolekcija razvijala v tem obdobju?

— Glasni niste. Kaj pa premeteni?

Precej večja je, saj smo v zadnjih dveh letih kolekciji, namenjeni glavnim sezonam, dopolnili še s predkolekcijama za prehodni obdobji.

Če je treba, znam biti. Brez skrbi (smeh).

— Poleg lastne kolekcije vsa ta leta kot svetovalec iz ozadja vlečete niti pri nekaterih modnih hišah. Zadnjih nekaj sezon podpisujete kolekcijo znamke Trend Les Copains, ki se prav tako predstavlja v sklopu milanskega tedna mode. Kako krmarite med obema kolekcijama? Gre za povsem različna koncepta, ki ju je lahko ločiti. Jasno je, da so pričakovanja Albinovih potrošnikov povsem različna od pričakovanj tistih, ki prisegajo na Trend Les Copains. Ta temelji na pleteninah, njihova moda je bolj športna in izrazito dnevna. Zato zahteva drugačen pristop kot kolekcija z mojim imenom. — Vam sploh ostane kaj prostega časa? 10 — september 2009

»Izvrsten« se mi zdi morda pretirano.

— Pa iznajdljivi tudi, kot kaže. Menda ste že v mladosti svoje prve modne skice večkrat poslali slovitemu Valentinu. Valentino je živel v bližini našega doma v Rimu in še kot deček sem nekajkrat v njegov nabiralnik odvrgel svoje modne skice, pospremljene s prijaznim pisemcem. Ne vem, ali mi je odpisal sam ali pa kdo od njegovih bližnjih sodelavcev, a prejel sem pohvale s spodbudnimi besedami, da naj nadaljujem na svoji poti. — Kljub temu ste za študij izbrali arhitekturo. Drži, a ne za dolgo. Že po prvi praksi, ki sem jo opravljal na oddelku za oblikovanje avtomobilskega velikana Fiat, sem se odločil, da se odpravim v Pariz.

— Ste kar pustili začeti študij in odšli? Ko se je pojavila možnost, da se posvetim študiju mode, moji res veliki strasti, sem jo izkoristil, ne oziraje se na to, kaj puščam za seboj. V Parizu sem študiral, obenem pa začel hitro iskati prve delovne izkušnje.

Ker sam ne razpolagam z vsotami, namenjenimi oglaševanju, je zame vsaka objava v časopisu še toliko pomembnejša. Ko vidim fotografije svojih oblačil, vem, da sem tam zato, ker je odgovornim všeč, to kar delam in ne ker bi bil zanje zanimiv zaradi oglaševanju namenjenih zneskov.

— Pravzaprav ste imeli privilegij, že na začetkih vaše profesionalne poti ste sodelovali s številnimi velikimi imeni iz sveta mode.

— V zadnjih sezonah ste tudi na seznam oblikovalcev, katerih kolekcije predstavljajo na spletni strani Style.com. Kako pomembno je, da se vaše ime znajde na seznamu verjetno najpopularnejše spletne modne strani?

Imel sem srečo, da sem si izkušnje lahko pridobival v najbolj cenjenih pariških modnih ateljejih. Prvo prakso sem opravljal pri mojstru Emanuelu Ungaroju. Spominjam se ga kot mirnega in delu povsem predanega gospoda. Zelo navdihujoče ga je bilo opazovati, kako je ure in ure preživljal pred krojaško lutko in s pomočjo bucik na njej ustvarjal prave mojstrovine.

Biti na seznamu oblikovalcev, katerih kolekcije so predstavljene na Stylu je zame neprecenljivo. Ljudje jo sprejemajo kot svojevrstno enciklopedijo trenutnega modnega dogajanja, tja se zatekajo ljubitelji in tudi strokovnjaki iz modne industrije. Odkar smo na style.com, imamo neprimerno več prošenj za izposojo oblek za modna fotografiranja, predvsem iz tujine.

— V nadaljevanju ste svoj življenjepis dopolnili s še kar nekaj podobnimi sodelovanji, kajne?

— Na katerih trgih, poleg italijanskega, so vas najbolj sprejeli za svojega?

Res je, bil sem pri Loliti Lempicka, pri modni hiši Guy Laroche v času, ko je bil njen kreativni direktor Alber Elbaz (danes oblikovalec pri Lanvinu, op. p.), sodeloval sem z Donatello Versace, ko je v Parizu oblikovala svojo kolekcijo visoke mode Atelier Versace, zatem pa v Milanu delal za hiši Dolce & Gabbana in Giorgio Armani. Če pogledam nazaj, ugotavljam, da sem imel možnost spoznavati povsem različne pristope k delu, od katerih mi je vsak pustil nekaj posebnega. — Je kdo od naštetih pozneje pohvalil vaše kolekcije? Ne (odgovori odločno, potem pa se zamisli). Pravzaprav sem pred kakšnim letom dobil pohvale Domenica Dolceja pa Alberja Elbaza na mojih začetkih, tako in tudi Lolite Lempicka, s katero sva ostala v stiku po njeni hčeri, ki je moja dobra prijateljica. — Ni skrivnost, da je poslovni partner pri vaši modni hiši priznani milanski arhitekt in dizajner notranje opreme Gianfranco Fenizia, ki je tudi v ozadju ponovne obuditve znamke Capucci. Sodelujeta že od začetkov? Gianfranco se mi je pridružil pri drugi kolekciji. Sam skrbim za ustvarjalni del, on pa je odgovoren za komercialnega in navezovanje koristnih stikov, pri čemer je precej uspešnejši, kot bi bil jaz. — Modna javnost vas je spoznala kot enega zmagovalcev modnega natečaja Who Is On Next?. Ste s tem dobili novi zagon, ki vam je pomagal odpirati nova vrata? Natečaj mi je zagotovo pomagal do večje in hitrejše prepoznavnosti, a zatem sem se moral znajti sam. Zmagovalci tistega leta smo imeli srečo, saj je šlo za prvo tekmovanje pod okriljem tako pomembne revije, kot je Vogue, in čutiti je bilo, da je bil cilj resnično najti nova imena in jih podpreti na njihovi nadaljnji poti. Sledili so številni podobni natečaji, a žal je bila usoda njihovih zmagovalcev precej manj uspešna. — Mediji lahko mlada imena podprejo ali pa zapečatijo njihove usode že na začetku. Kako sami doživljate njihov pomen?

Na začetku so izstopale Združene države Amerike in Japonska, s spremenjenim finančnim položajem pa se je prodaja razdelila precej bolj enakomerno. Pomembna je Evropa, v zadnjem čase izstopajo Rusija in druge države s prostora nekdanje Sovjetske zveze ter arabske dežele. — Verjamem, da ničesar ne prepuščate naključju. Še vedno sem pod vtisom redoljubnosti, s katero se lotevate svojega dela. To je popotnica stroge vzgoje mojih staršev. Pri šestih letih so me vpisali v osnovno šolo k nunam, v nadaljevanju zame izbrali najtežji licej in me vsa leta mojega odraščanja usmerjali k športu. Lahko rečem, da so mi red vcepili v glavo. A kljub temu se zgodi, da v ateljeju pozabim telefon ali pa za seboj ne zaprem vrat. Trudim se biti popolnoma skoncentriran in morda prav zaradi tega pozabim na kaj drugega. Še zdaleč nisem brezhiben, kje pa ... — Prepričati ste me hoteli tudi o tem, da ste bolj leni. Verjemite, ko ne delam, sem precej len. Takrat se navadno zbujam zelo pozno, rad uživam v hrani ... — Menda radi tudi kuhate, kar po navadi ni lastnost lenih. (smeh) Če si gurman, se je dobro potruditi ... — ... in si pripraviti parmigiano z jajčevci in kakavom, kajne? Kako veste? To je moja najljubša jed, ki mi jo je nekdaj pripravljala babica. Pa saj ni tako zapletena, le namesto ribanega sira je treba dodati kakav. — Odrasli ste v Rimu, dozoreli v Parizu in zasloveli v Milanu. Kje se sploh počutite doma? Zelo sem prilagodljiv, tako da bi se doma lahko počutil kjer koli. Težav nimam niti s tako oddaljenima kulturama, kot sta japonska in kitajska. Vedno se hitro prilagodim utripu nekega mesta, navadam ljudi in ne nazadnje (v smehu) tamkajšnji tipični hrani. september 2009 — 11

— kultura

Besedilo: L. B. Fotografije: Illusion in Promocijsko gradivo

GLASBA Gossip – Music for men

Kako zveni mešanica punka, rough soula in disko glasbe? Odgovor najdete na plošči Music for men, ki je prišla na police v poletnih mesecih in s singlom Heavy Cross osvojila razgreta telesa na poletnih plesiščih. Zveni kot glasna zabava, kot »ne jemljimo se preveč resno«, kot noč brez pravil in brez konca ... Zveni kot Gossip. »Band smo si omislili, ker smo se dolgočasili,« je o ustanovitvi te ameriške indie zasedbe povedala Beth Ditto. »Hočemo, da plešete v ritmu naše glasbe, in če nočete plesati, ostanite kar doma.« Ja, Beth je brez dlake na jeziku in včasih tudi brez cunjice na sebi. To je tista Beth, ki je iz svojih oblin naredila pravo modno zapoved in večino kože razgalila za drzne časopise, ki so ji posvetili svoje platnice. Tista Beth, ki je iz predrznosti naredila svoj življenjski slog, svoj način ustvarjanja in prisilila mainstream, da nekoliko razširi svoje meje in v svoje vrste sprejme tudi indie rock, ki bi v nekem drugem času ostal v podzemlju.

Ampak danes je pravi čas za to. Danes je mogoče tudi nepredstavljivo. Scena kot za šalo posrka vase vse, kar pade iz povprečja. In ko so padli Gossip, je močno zaropotalo. Sam Rick Rubin (Red Hot Chili Peppers, Johnny Cash, Beastie Boys) je brez prevelikega poseganja v njihov glasbeni način prevzel producentske vajeti njihove četrte studijske plošče. Band tako ohranja surovost in indie dušo. Rubin mu je pomagal le še bolj ošiliti glasbene puščice, ki zvenijo še bolj prepričljivo in nalezljivo (Love Long Distance, Vertical Rhythm, Men In Love). Brez zapletenih filozofij. Brez dvojnih pomenov. Beth interpretira ljubezen v vseh njenih oblikah in odtenkih, ritmi na plošči pa vas ne bodo pustili pri miru.

Odzvanjajo:

→ Heavy Cross / Love and Let Love / Four Letter Word / Dimestore Diamond

Kratek stik:

→ The Peechees, Sleater-Kinney, The White Stripes, Plasmatics, The Ting Tings

→ FREAK-VENCE:

Moby or me Wait f

und Horeho d Weather a The De

Florence and the machine – Lungs

Amanda Blank – I love you

Pričakujte bajeslovna bitja, volkodlake, gotske pokrajine, poročne obleke, prikazni, strahove in groteskne karakterje iz Burtonovih filmov.

Zanimivost: Amanda je za svoj prvenec priredila tudi Princeovo pesem Make-up, ki jo je napisal in izdal na plošči tria Vanity 6 leta 1982.

»Bolje poljub s pestjo, kot nič,« provokativno prepeva Florence Welch v svojem prvem singlu Kiss with a Fist, ki je angleško javnost uščipnil že lani. BBC je od takrat mladi Florence zvesto stal ob strani in vztrajno vrtel njeno glasbo, ki združuje celo vrsto glasbenih zvrsti v pestro in barvito celoto indie-pop prvenca Lungs. Florence je še pred izidom plošče prejela nagrado kritike na letošnjih Brit Awards, pred kratkim pa še nominacijo za prestižni Mercury Prize.

Zanimivost: Florence je začela nastopati pri sedmih letih na družinskih praznovanjih, predvsem pogrebih.

Odzvanjajo:

→ Dog Days Are Over / Rabbit Heart (Raise It Up)/ Kiss With A Fist / Drumming

Kratek stik:

x La Rou x La Rou

12 — september 2009

→ Kate Bush, The White Stripes, The Smiths, The Velvet Underground, REM, Love, Nirvana

Naravnost iz Philadephije prihaja Amanda Blank in njen rapersko tekoči jezik, pri katerem mnogi še dolgo ne bodo prišli do besede. Elektrorap prvenec I love you (avgust 2009) bo navdušil predvsem party ljudstvo, ki je vajeno rezkih minimalističnih zvokov in ceni predvsem nalezljive besedne linije, ki še dolgo ne zapustijo spomina. Glasbo sta za njenimi besedami zvijala Diplo in Switch (M.I.A. in Santigold), plošča pa ponuja plo številna sodelovanja z drugimi rapovskimi artisti.

Odzvanjajo:

→ Might Like You Better / Something Bigger, Something Better / Make It Take It / A Love Song

Kratek stik:

→ M.I.A., Diplo, Santigold, Spank Rock, Vanity 6

BRANJE Hugh Laurie: Pokapuška (Vale-Novak, 2009, 328 strani )

Zabaven knjižni prvenec angleškega igralca Hugha Laurieja (Dr. House v seriji Zdravnikova vest). Glavni junak Thomas Lang je nekdanji pripadnik škotske garde, danes pa samostojni telesni stražar. Lang ni ravno James Bond, predvsem zato ne, ker ne skače od navdušenja, če je treba trdo delati. In če ti čudni tipi ponudijo honorar za umor ameriškega poslovneža, se jim postaviš po robu in želiš žrtev posvariti? Najbrž ne, če imaš kaj soli v glavi.

Yasunari Kawabata: Snežna dežela (Založba Sanje, 2009, 160 strani )

Yasunari Kawabata je prvi japonski pisatelj, ki je leta 1968 prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Snežna dežela je pisateljev najslavnejši roman iz leta 1948, ki je doživel številne filmske uprizoritve. Pripoveduje ljubezensko zgodbo Shimamure, esteta in baletnega eksperta srednjih let, in gejše Komako. Snežna dežela je kulisa njunega razmerja, bralca pa popelje daleč stran, v sanjske svetove.

NA OGLED Going underground

Ustanovi Interfilm Berlin in Berliner Fenster med 9. in 15. septembrom organizirata edinstveni filmski festival Going Underground. Gre za osmi mednarodni natečaj kratkih filmov, ki se predvajajo na več kot 4000 zaslonih berlinske podzemne železnice, poldrugi milijon potnikov pa se za en teden spremeni v občinstvo in strokovno žirijo, ki med 14 filmi izbere svojega favorita. Letos bo festival v nekaterih kategorijah zaznamovan tudi z dvajsetletnico padca berlinskega zidu.

Sence.Misli.Risbe.Takt

Hanna’s – atelje sonoričnih umetnosti v sodelovanju s Cankarjevim domom in gledališčem Teatro Miela iz Trsta predstavlja interaktivno gledališko predstavo Sence.Misli.Risbe.Takt, ki združuje elemente performativnih, filmskih, video in sonoričnih umetnosti. Dramaturgija predstave temelji na pripovedni liniji o treh ženskah, ki se znajdejo v temi med življenjem in smrtjo. Gledalec v temi izgubi občutek za prostor, pozneje pa postane del predstave – s svojimi odzivi in doživljanjem predstavo tudi sam soustvarja. →→ PREMIERA: Cankarjev dom, Dvorana Duše Počkaj 26. septembra, ob 20. uri   →→ PONOVITVE: 27., 29. in 30. septembra, ob 20. uri 3. in 4. oktobra, ob 20. uri

SEPTEMBRSKO DOGAJANJE:

→→ 2. 9.—12. 9. 2009 – Benetke (Italija) Venice International Film Festival →→ 4. 9.—6. 9. 2009 – Sainte Savine (Francija) Sainte Savine Street Theatre Festival →→ 7. 9.—13. 9. 2009 – Bologna (Italija) Danza Urbana festival →→ 9. 9.—13. 9. 2009 – Rim (Italija) International Urban Theatre Festival →→ 9. 9.—11. 10. 2009 – Cankarjev dom (Ljubljana) Mimobežnost: fotografska razstava Blaža Zupančiča →→ 8. 9. 2009 – Križanke (Ljubljana) Paul Young →→ 13. 9. 2009 – Križanke (Ljubljana) Dan D & Simfonični orkester RTV Slovenija →→ 16. 9. 2009 – Križanke (Ljubljana) Alenka Godec →→ 17. 9. 2009 – Mestna galerija 2 (Ljubljana) Akvareli 2000 – 2008: likovna razstava Alenke Gerlovič →→ 18. 9. 2009 – Kino Šiška (Ljubljana) Laibach / Juno Reactor →→ 21. 9. 2009 – Kino Šiška (Ljubljana) Studio Oktober Fashion Show →→ 23. 9. 2009 – Križanke (Ljubljana) Gal Gjurin →→ 25. 9.—2. 10. 2009 – Benetke (Italija) International Festival of Contemporary Music

Bristol doors open day

Dvanajsti september je dan, ko bo veliko pomembnih sodobnih in zgodovinskih stavb v Bristolu odprlo svoja vrata za ljubitelje arhitekture iz vseh koncev sveta. Pobuda odprtih vrat poteka v tem britanskem mestu že 16 leto, vstop v stavbe pa je brezplačen. Vsi razstavni prostori so nazorno označeni in odprti od 10.00 do 16.00, obisk nekaterih stavb pa je treba rezervirati. Za to priložnost ostanejo dlje časa odprti tudi vsi mestni muzeji.

september 2009 — 13

— dnevnik

Fotografije: Aljoša Rebolj

Besedilo: Vesna Milek

Dnevnik rojevanja nove Medeje

Pandurjeva predstava Medeja na Festivalu klasičnega teatra v španski Meridi

14 — september 2009

Madrid, konec julija

Madrid je mesto, ki te sprejme v hipu oziroma ti da vsaj to iluzijo. Zdaj sploh, z letalsko linijo Adrie Airways Madrid–Ljubljana se zdi, da je glavno mesto Španije ena tistih evropskih prestolnic, v katero takoj zdrsneš v središče mesta. Dvajset minut s taksijem iz Barajasa in že sediš na Plazi Mayor ali Plazi Santa Ana, ki je moj najljubši trg. Prav tam, pod Trgom svete Ane, v kleti osrednjega španskega gledališča Teatra Español se zdaj rojeva nova predstava. Največja in najbolj kontroverzna antična tragedija. Po Evripidu sta jo priredila Darko Lukić in Livija Pandur, na oder Teatra Romana v Meridi jo je postavil Tomaž Pandur. Kakor koli, Madrid je mesto, ki sem ga spoznala drugače zaradi predstav Tomaža Pandurja. Tam sem videla njegovo prvo špansko predstavo Inferno (po Dantejevi božanski komediji), s katero je prebil led v španski kulturni prostor in z orjaško ogledalno kocko namesto scenografije (Numen) občinstvu pokazal ogledalo, dobesedno. Prizori temne dekadence, šampanjec, zadimljene oči, maske, gola koža, rdeče pobarvane bradavice, črno usnje in perje, prizori fašizma, asociacija na Franca. Spomnim se, kako je koreograf Nacho Duato po premieri rekel: »Ta predstava govori natanko o tem, kar smo preživljali. Živeli smo s črno prevezo čez oči.« Nič čudnega, da se zdi Španija, predvsem Madrid, zdaj eksplozija mladosti, trendov, užitkov, nočnega življenja, lepote in arhitekture. Mesto je odprto za tuje umetnike, vabi tuje arhitekte, da ga pomagajo graditi. Madrid v času nastajanja Inferna je bil drugačen, kot je bil Madrid v času Kril (Alas; po Wendersovem Nebo nad Madridom), ko se je zdelo, da ne le na Metropolisu, ampak da na vseh strehah plešejo črni padli angeli. Bil je drugačen v času Baroka, ko si v utripu mesta, v njegovem trebuhu, začutil mejne strasti, »nevarna razmerja«. Ko zdaj hodim po mestu nekje vmes med Fuencarralom in La Chueco, se spomnim, v katerem barčku sem sedela z Rossy de Palma, kje je lastnik zagrnil zavese, da sva z Aljošo Reboljem lahko opravila pogovor s Javierjem Bardemom, in kje smo po premieri Baroka z ekipo »Nevarnih razmerij« in Nachom preplesali vso noč. …

Spominjanje telesa

Zdaj sem spet tukaj. Vratar na vhodu za osebje gledališča me ne spusti noter, dokler ne pride režiser in me ne odpelje skozi kletne labirinte. V garderobi na maskerskem stolu sedi Blanca Portillo in s pomočjo čopiča dobiva zadimljen, usoden pogled; v kletnem studiu se na tleh že pripravljajo igralci. Točno ob pol petih Ronald Savković, prvak berlinskega baleta (kot koreograf se je nazadnje podpisal pod Pandurjevo Kaligulo), začne ogrevanje z igralci in plesalci. Nekatere od njih sem videla že v Infernu, nekatere v Hamletu. Dvorana diši po potu, kljub klimi je zrak gost in topel. Sto trebušnjakov. Dvesto trebušnjakov. Vaje pilatesa. Vaje joge. Tu in tam kateri od igralcev zaradi bolečine spusti krik, ki ga Roni pospremi z nasmeškom: »Zdaj smo pri 370 trebušnjakih in 200 sklecah,« pomežikne. »Navajen sem na nemško disciplino,« reče, ko je konec mučenja in igralci obležijo na tleh. Ronald Savković je sodelovanje s Pandurjem začel že kot sedemnajstletnik, nato ga je pot odnesla v Berlin. Po Medeji bosta prav v Berlinu skupaj delala celovečerno predstavo, in sicer po predlogi knjige Stephena Hawkinga Kratka zgodovina časa. »Če je Nacho Duato klasika dvajsetega stoletja, Ronald pripada novi, atomski generaciji. Ukvarja se s tehniko spominjanja telesa, kar je ena od največjih novosti v svetu gledališča,« pravi Pandur, ko sedimo v eni od restavracij, nedaleč stran od Trga svete Ane. »Ko delaš z desetimi najboljšimi koreografi na svetu, si tvoje telo zapomni vsak stil, vse, kar si počel, ostaja zapisano nekje v telesu,« pravi Savković. »Glasba je prva stvar, ki ti vzbudi emocijo. In iz emocije izide gib. A v Medeji ne moremo govoriti o klasični koreografiji, so samo trenutki.« »Roni ne pleše giba, ne koreografije, ampak pleše misli. In to je tisto, kar je vznemirljivo,« pravi Pandur. ... Zbor deklet z Dojiljo na čelu večglasno zapoje makedonsko narodno Jovane, Jovanko. Rdečelasa igralka s harmoniko sede z razširjenimi nogami, jo razširi kot pljuča in z grlenim glasom zapoje še eno makedonsko narodno: Zajdi, zajdi, jasno solnce ... Iz enega konca studia na drugega sprehod temnomodrih retro vozičkov petdesetih let. Ženske jih vozijo, zibajo in jočejo. »Pri

Na tribunah je tri tisoč ljudi. Dotikamo se z nadlahtmi in stegni, kot en sam organizem. Razpoloženje kot pred koncertom. Vročina ne popušča. Ženske se pahljajo s pahljačami, celoten akustični prostor amfiteatra šelesti, kot bi pihal veter. Blanca Portillo se pojavi na vrhu stopnic, obuta v prašne čevlje, pokrita z ruto, s scefranim kovčkom iz slame. Prva asociacija: bosanska begunka na začetku devetdesetih. Anonimna ženska iz množice na begu. tem prizoru vedno jočem od lepote,« pravi Ronald. »In najlepše je, ko opazim, da joče tudi tehnična ekipa.« »Medeja je absolut ženske,« pravi Blanca, v njenih očeh so še vedno solze prejšnjega prizora. »Je drugačna v svojem izvoru, drugačna zaradi svoje povezanosti z drugimi ravnmi percepcije, torej s svetom bogov.« In vprašanje detomora, kako je to razrešila intimno, kot ženska? Zavrti se na stolu, se zastrmi v fiktivno točko, prižge cigareto. »Intimno verjamem, da jih ni ubila,« pravi. Samo to. »Predstava ne odgovarja na to vprašanje, pravi Pandur. Predstava v resnici spoštuje Evripidovo interpretacijo, s tem da ne obsoja, temveč se ukvarja z okoliščinami, ki so privedle begunko v ta akt samoohranitve. « »Obstaja veliko različic tega antičnega mita, o ženski, ki se je bojevala za svojo svobodo, za svojo čast, svoje ideje, svoje sanje – za ljubezen, za katero je žrtvovala čisto vse. Evripidova je samo ena od inačic tega mita,« pravi dramaturginja predstave Livija Pandur. Ena je, da je bil Evripid plačan, zato da je napisal takšno verzijo Medeje in tako opral krivdo Korinčanov, ki naj bi pregnali in ubili otroka. Po drugi teoriji naj bi imela Medeja 14 otrok.

september 2009 — 15

— dnevnik

16 — september 2009

Po tretji teoriji je svoje otroke pred pregonom oziroma pred grožnjo smrti »rešila« na božjem oltarju. ... Garderoberke začnejo v studio prinašati maske. Maske kurentov, ki takšne, mlahave visijo na rokah, niso več tako grozeče. Najprej si jo nadene Jazon, vodja argonavtov. Alberto Jiménez, veteran, ki ima za sabo več kot 40 filmov, med drugim je bil Bardemov soigralec v Amenabarjevem filmu Morje v meni, četrtič ponavlja prizor, v katerem Jazon izve za smrt otrok. Vsakič znova pet minut poskakuje v kožuhu in z zvonci, vsakič izzove iz sebe druge emocije. Vsakič do konca. »V tem prizoru sem začutil, da je Jazon oseba, ki ga je strah bolečine,« pravi in si obriše potne kapljice s čela. »Jazon je za vso to možatostjo v resnici človek, ki ga je strah, ki ne zaupa vase, zaupa v kolektiv, samo v skupini ljudi se počuti varnega.« Asier Etxeandía, pobarvan v buto belo, zleze v skulpturo belega konja brez glave in se zlije z njo. Beli kentaver Kiron, učitelj Jazona. Način, kako med govorom strese z glavo, kako prhne skozi ustnice ... Več dni je preživel na farmi konj, prav zato, da bolj začuti spoj živali in človeka. Čeprav mu niti ne bi bilo treba. Asier velja za tiste vrste gledališko žival, ki s presunljivo lahkoto prehaja iz stanja v stanje, njegovo telo je kot plastelin. Vlogo komentatorja drame si je Pandur zamislil posebej zanj. »Asier je zame odkritje, vsakič znova,« pravi Pandur s skoraj ponosnim nasmeškom. »Ne sprašuj me, od kod prihajajo te stvari,« se zasmeje Asier. Nato zahrza, strese z glavo kot njegov lik kentavra: »Ustvarjam iz kaosa. Svoje telo čutim kot orodje za nekaj, kar v resnici sploh ne poznam. Kot kanal.« Od pol petih do pol dvanajstih zvečer se zdi, da sem v majhnem studiu preživela več življenj, celotno paleto človeških emocij. Ob službenem vhodu je barček, v katerem se že dva meseca vsak večer zbira vsa ekipa. »Nihče ne more takoj zaspati, tudi če bi hoteli,« pravi ena od igralk in si naroči claro, malo pivo z limono.

Medeja v Meridi

Kam drugam gre lahko Medeja? Kam gre lahko ubežnica, tujka, barbarka, begunka Medeja, če ne na Tradicionalni festival klasičnega gledališča (Festival de Teatro clasico de Merida), ki traja od julija do 31. avgusta. Kam drugam, če ne v rimski amfiteater? V

Merido, v mesto, ki ga je leta 25 pred našim štetjem, dobrih deset let po tistem, ko je uničil Antonija in Kleopatro, ustanovil imperator Avgust. Na termometru nad trgovino kaže 43 stopinj Celzija. V mestu, ki ima 60.000 prebivalcev, je na dan premiere razprodanih 25.000 kart. Tiskovna konferenca je nabito polna. Ko Julieta Serrano, 78-letna legenda španskega gledališča in filma (med drugim ena od Almodovarjevih Žensk na robu živčnega zloma), pravi, da se je s to predstavo rodila na novo, novinarji vstanejo in zaploskajo. ...

Občinstvo izbruhne v aplavzu. V hipu je vseh tri tisoč ljudi v avditoriju na nogah. Navdušenje z vzklikanjem in kričanjem spominja na rock koncert, bikoborbe, na nogometno tekmo. Teater v njegovem praizvoru. Dvajseti avgust. Ura enajst zvečer. Mesto še vedno puhti od vročine. Reka ljudi se počasi steka v kompleks amfiteatra in rimskega gledališča, oba veljata za enega najlepših ohranjenih v Evropi, pod zaščito UNESCA. Na tribunah Teatra Romano je tri tisoč ljudi. Dotikamo se z nadlahtmi in stegni, kot en sam organizem. Razpoloženje kot pred koncertom. Vročina ne popušča. Ženske se pahljajo s pahljačami, celoten akustični prostor amfiteatra šelesti, kot bi pihal veter. Blanca Portillo se pojavi na vrhu stopnic, obuta v prašne čevlje, pokrita z ruto, s scefranim kovčkom iz slame. Prva asociacija: bosanska begunka na začetku devetdesetih. Anonimna ženska na begu. Dokler ljudje v njej ne prepoznajo Blance Portillo, obraz iz Almodovarjevih filmov, obraz iz televizijskih serij. Zgrabijo za telefone, fotografirajo, amfiteater zažari v lučkah. To, kar je hotel tudi sam režiser. Begunka s katero koli zgodbo tri tisoč let prihaja sem sama. V tistem trenutku se na vhodih pojavijo – igralci v trenčkotih in klobukih v stilu petdesetih let. Fotoreporterji, ki ponarejajo, napihujejo resnico, kot si je zamislil Darko Lukić.

Že tri tisoč let. »Tri tisoč let vsak večer prihajam na to isto mesto polna nesmiselnega upanja in pričakovanja,« je povedala Blanca Medeja v prvem monologu. »Tri tisoč let prihajajo potniki, kot ste vi, pogledajo me, nekaj rečejo – in odidejo. Tri tisoč let se vračam domov, sama in obupana, razočarana in žalostna, kot vedno.« (Medeja, po Evripidu priredila Darko Lukić, Livija Pandur.) Zid iz slame se poruši – pred gledalci se odpre sanjska slika belega kentavra Kirona. Za hip občutek, da sem v Fowlesovem Magu na otoku mitoloških prizorov, z naslednjim prizorom v close up kadru enega od Rossellinijevih filmov. »Revolucionarnost Evripida takrat, je bila v tem, da je dramo bogov prenesel na zemljo in napisal dramo človeka, ki nas osebno prizadeva,« pravi Pandur. Zato jo je sam razmejil na dva aspekta, na božanski, mitološki in na zemeljski aspekt, je še povedal. In za ta zemeljski vidik je poiskal drug jezik, ki se je inspiriral v italijanskem neorealizmu. »Meja filmskega kadra je tako meja tvoje postelje, se pravi, vse, kar se zgodi znotraj tvojega najintimnejšega prostora.« Prizor Medeje in Jazona postavi v labirint iz senenih bal, ki postane njun dom; Jazon se, medtem ko jo žali, ponižuje, samovšečno oblači za svojo novo žensko in ko Medeja kot Ana Magnani pere in obeša perilo, stepa jajca. ... Scenografija tria Numen oziroma njihovega najradikalnejšega delca Svena Jonkeja je v primerjavi s prejšnjimi predstavami najpreprostejša in hkrati najučinkovitejša. Scenografija – bale sena. Samo to. Seno vsenaokrog, ki z različno lučjo postane zlato, žareče, kot bi gorelo. Na začetku odra vertikala črnega traku, kot simbol neskončnosti, časa, ki ga ni, se izgublja nekje v nočnem nebu, pripet na lebdeči črni cepelin. »Lahko mu rečemo popkovina, axis mundi, črni kozmični trak v neskončnost,« pravi Sven Jonke. Idealen primer, kako izkoristiti dani prostor. Medeja, Medeja, najbolj brutalna in kontroverzna antična tragedija, ki jo gledaš v rimskem gledališču. Ritualna, prvinska – in hkrati tako zelo človeška. september 2009 — 17

— dnevnik

Srbska kostumografinja Angelina Atlagić, ki s Pandurjem sodeluje v skoraj vseh španskih predstavah, (za kostumografijo Baroka je dobila najprestižnejšo špansko nagrado max), je tokrat presegla samo sebe. Na videz preprosto, a hkrati kompleksno. Navdihnjeno z nošami Makedonije, s plemenskim, mitološkim, prvinskim; na drugi strani navdih italijanskega neorealizma.

Ker so Argonavti pluli po naših rekah ...

Vrhunec tragedije, detomor. S prehodom iz realnega v mitološko je nakazan prehod otrok na drugo stran. Medeja v dolgi živo rdeči obleki stoji v labirintu iz senenih bal, izgubljena. Med stebri na odru gledališča se pojavi maska kurenta. Pahljače se ustavijo, v avditoriju nastane tišina. Z zvonci. Ženska v rdeči obleki in mitološko bitje se gledata. Od demoničnosti in monumentalnosti prizora se iz množice izvije vzdih, ženska ob meni me zgrabi za roko. Tako doživljajo gledališče Španci; močno, intenzivno, impulzivno. Med hrupom zvoncev z obeh strani kot v ptujskem obredu grozeče poskakujoče pridejo še preostali kurenti, rdeča obleka v grozi bega med njimi, dokler se ne zasliši Mozartova Lacrimosa, ki upočasni njihov ritem, da se zdi, da umirajoči plešejo balet, dokler med streli ne padejo drug za drugim.

»Da, toda jaz sem vzel naše kurente,« je povedal Pandur. »Ker so makedonske pesmi, noše in kurenti elementi argonavtske poti. Ker so argonavti pluli po naših rekah, ker so pluli po Savi, po Donavi, po italijanski reki Po, prišli v Sredozemlje, pristali v Libiji, nesli ladjo na ramenih čez libijsko puščavo in prišli v Kolhido.« Ko v španski predstavi, v rimskem gledališču pred tri tisočimi ljudmi zagledaš kurente, redek ostanek antičnega, dionizičnega kulta na naših tleh, se nekaj zgane, nekaj podobnega nacionalnemu ponosu. Asier sicer po premieri omeni, da imajo podobne maske v kožuhih in z zvonci tudi na severu Španije, Baski. »Ja, ampak jaz sem vzel naše kurente,« je povedal Pandur. »Ker so makedonske pesmi, noše in kurenti elementi argonavtske poti. Ker so argonavti pluli po naših rekah, ker so pluli po Savi, po Donavi, po italijanski reki Po, prišli v Sredozemlje, pristali v Libiji, nesli ladjo na ramenih čez libijsko puščavo in prišli v Kolhido. In to je ta znameniti krog,« govori Pandur, in v tem nenavadnem ambientu, medtem ko se tam spredaj spet rojeva predstava, besede dobivajo druge pomene. »Argonavtika je z zlatim runom tiste vrste tema, ki je temeljno označila civilizacijo, v kateri smo. Vemo, da so tu izvori masonstva, da je Franc Ferdinand v Sarajevu pod streli Gavrila Principa umrl z odlikovanjem zlatega runa na prsih in da sta argonavtika in zlato runo najbolj povezana z balkanskim geografskim prostorom.« Zato Zajdi, zajdi. Zato Jovano, Jovanke. Zato bolgarska narodna. Zato. Po kentavrovem zadnjem monologu se spontano sproži aplavz na odprti sceni. A predstave ni še konec. Mehka luč, mehka glasba, Blanca Portillo v prepasani svileni oblekici v stilu Natalie Wood iz Razkošja v travi za roko pripelje oba otroka. Zadnji prizor ponuja

18 — september 2009

odrešitev. Sedejo na travo, odprejo kovček, piknik v naravi, posneti zvoki ptičev in škržatov se mešajo s pravimi. Nato stopi k mikrofonu in zapoje uspavanko. Občinstvo izbruhne v aplavzu. V hipu je vseh tri tisoč ljudi v avditoriju na nogah. Navdušenje z vzklikanjem, in kričanjem spominja na rock koncert, bikoborbe, na nogometno tekmo. Teater v njegovem praizvoru. ... Zabava po premieri je videti kot zabava v rajskem vrtu. Med antičnimi ruševinami in stebri, oljkami, oleandri, rožmarinom se sukajo natakarji; ozračje je podobno peneče, kot tipično špansko peneče se vino Cava, ki se toči. Kratka tiskovna konferenca je sprejeta tako evforično kot predstava. Poleg nekaterih slovenskih novinarjev so tam še ekipa hrvaške Glorie, televizijske kamere španskih televizij, številni fotoreporterji. Župan mesta Merida, župan mesta Ptuj s soprogo, hrvaški igralec Livio Badurina, ki je v vlogi kontroverznega rimskega cesarja še pred dvema tednoma gostoval v Portorožu. »Ah, Kaligula je vendar moral priti na to predstavo,« se namuzne. Tam je tudi direktor mariborskega gledališča Danilo Roškar in igralka Nataša Matjašec, producentka in režiserka Dragica Petrović, nekateri slovenski igralci, člani družine, Branko Jordan, Željko Hrs, njegov sin Tibor Pandur ... Duo Silence Boris Benko in Primož Hladnik slavita dve premieri, se zasmeji Benko. Dva dni pred tem Slovenko v Sarajevu in zdaj Medejo v Meridi. Medeja je tako njun že peti skupni projekt s Pandurjem. Tokrat z Mozartom, v soundtrack predstave zlijeta nasprotja med grškim civiliziranim in poganskim, med človeškim in mitološkim, božanskim. Objemi, poljubi, igralci in igralke so vzneseni, evforični. Govori se o novi obliki teatra. »To je naredil on, «je rekel Carlos, ki je z njim sodeloval že v Infernu.» Samo on te pozna tako dobro, bolj, kot se poznaš sam. Zato ... delati v takšnem teatru zame pomeni, malo pomolči: »Volver a vivir. Vrniti se k-živeti.« »Tukaj v Španiji nimamo takšne vrste teatra, ki bi izviral iz emocije in iz gibanja,« je povedal igralec Damia Plensa. »S Pandurjem smo začeli ustvarjati gledališče na nov način. In ponosen sem, da sem del tega. Mislim, da bomo s to predstavo spet odprli nekatere oči, tiste, ki pač želijo videti.« »Menda se to v Meridi ne dogaja. Da so predstave tako razprodane,« pravi dramatik Darko Lukić. »Pomislite, mesto, ki ima 60.000 prebivalcev, igramo še devet predstav, do danes je prodanih 25.000 kart. To je razsežnost, ki presega vse gledališke konvencije. To ni več gledališče.« TV España je poročala o zgodovinski predstavi. V El Paisu Rosana Torres zapiše, da » Tomaž Pandur in Blanca pišeta zgodovino«. ... »Medeja se pri Evripidu dvigne in potuje dalje,« je povedala Livija Pandur. »To je tudi okvir za našo predstavo. Medeja na začetku predstave pravi: ‘Aqui estoy. Tukaj stojim. Tukaj sem. Zdaj, v tem trenutku.’ In njena zgodba je še vedno enako prepričljiva in močna kot pred tri tisoč leti. «

— CHRISTOPHE HONORÉ

Fotografije: San Sebastian Film Festival.

Film La belle personne, igralca Luis Garrel in Léa Seydou

Ljubi me manj, a ljubi me dolgo O Christophu Honoréju so že večkrat rekli, da utegne biti nov Jean-Luc Godard. Od kolegov iz generacije mlajših francoskih režiserjev se razlikuje predvsem po tem, da je – drugačen. Bretonec iz Carhaixa, ki je v zadnjih desetih letih posnel nekaj odličnih filmov. Se uspešno, predvsem z antičnimi tragedijami, predstavil na festivalu v Avignonu. Značilno zanj je, da sodeluje pretežno z isto ekipo, predvsem pa z mladim francoskim igralcem Luisom Garrelom, sinom režiserja Philippa Garrela. Sta dolgoletna prijatelja. In kot takšna si na skupnih intervjujih pogosto skačeta v besedo, se hihitata in končujeta stavke. Najprej se zdi, da je režiser zagoneten resnobnež, Garrel pa nenavadno postavni klovn, a kmalu se izkaže drugače: gre za mladeniča, ki še predobro vesta, kaj počneta, predvsem pa, kako. Na prihajajočem beneškem festivalu se bosta predstavila z najnovejšim filmom Non ma fille, tu n’iras pas danser.

CHRISTOPHE HONORÉ Besedilo: Patricija Maličev Christophe sedi v sivem jopiču, neprimernem ne za sansebastiansko jesen, še manj za sansebastiansko poletje, ki se septembra navadno raztegne v baskovsko jesen. Tam je vedno toplo. Christophe Honoré je star 39 let. Videti jih je deset manj. Srečava se v prostoru, predvidenim za intervjuje, ki meri natanko tri krat dva metra. Brez oken in brez zidov. Honoré si z dlanjo podpira brado. Pred nekaj urami so v osrednji festivalski dvorani predvajali njegov predzadnji film La Belle Personne, ki je pravzaprav adaptacija Kneginje Klevske M. de La Fayette. Simpatično se spogledujemo, nasmihamo, skrokani in polni festivalskih filmskih doživetij. On predvsem tega, da je bil njegov film izredno dobro sprejet. Ponudijo nam vodo in pogovor steče. Povem mu, da toliko mladih lepih ljudi na enem mestu, kot sem jih videla v njegovem filmu, že dolgo ni bilo na platnih. Molči. Zasanjan. Čeprav je ura dve popoldne. Kosilo je že za njim. Pogovarja se z belgijskim kolegom. Gledam ga in razmišljam o njegovem filmu Ma Mère in v mislih pripravim vprašanje, ali se vendarle strinja z Bataillom – da je vsak orgazem »mala smrt«, vsako spolno razmerje pa usmerjeno le v doseganje transcendence, pri čemer je partner zgolj nujno orodje. In kakšna je povezava med ljubeznijo in užitkom? Obstaja? Ne obstaja? Ja? Ko končno nekaj na glas muksnem, izdavi: »Ja ..., « in me ošvrkne s pogledom, ki obeta, da se utegneva k tej temi še vrniti. Francoskemu režiserju napovedujejo bleščečo prihodnost. Pisatelj, scenarist, filmski in gledališki režiser, letnik 1970. Napisal je več

20 — september 2009

kot ducat mladinskih del, štiri romane, številne scenarije in seveda režiral nekaj nagrajenih filmov. Med njimi Tout contre Leo, Dans Paris, Love Songs ter La belle personne, adaptacijo Kneginje Klevske M. de La Fayette. Nazadnje je bil hit evropskih festivalov Love Songs, spet z Luisom Garrelom v glavni vlogi. Dobre pol ure lahkotnega kramljanja mine prehitro. Nicolas se poslovi. Z Christophom zavijeva v bližnji bar na plaži. Pove, da je zelo zadovoljen s tem, kako je pred nekaj urami potekala tiskovna konferenca po novinarski projekciji. Naroči viski. Brez ledu. »Pogosto mi rečejo, da sem otrok novega vala. Nisem. Sem vnuk novega vala. Zato si drznem, ko gre za vzporednice z mojimi starejšimi kolegi, biti malce aroganten ... Ko snemam film, vanj položim vse, kar se mi je zgodilo v življenju. Nehote. In naenkrat, v montaži ugotovim, da je tam vse: moji spomini, moje misli, moj način hoje skozi življenje. Recikliram življenje. In na koncu se mi zdi, da je to tako, kot da se gledam v ogledalu, ki odseva neko drugo ogledalo. Življenje je moj osrednji navdih. A ne vedno.« Zavzdihne. Odnese ga v preteklost, med spomine na rodno Bretanijo, kjer se je rodil in odraščal. Dregnem vanj, da je v filmu Love Songs enemu od junakov položil v usta besede, »rad imam bretonske palačinke iz ajdove moke in vonj po oceanu«. »Vem, kar naprej poudarjam, od kod prihajam. To se zdi marsikomu nenavadno. Zato je tudi

zanimivo, da so moji zadnji trije filmi nekakšen hommage Parizu. La Belle personne je pravzaprav zadnji del trilogije Dans Paris in Love Songs.« V vseh treh francosko prestolnico opazuje s svojim »bretonskim cinefilskim očesom«. V prvem snema na lokacijah, na katerih so snemali režiserji novega vala. Love songs je v dokumentaristični maniri nastajal v desetem okrožju. La Belle personne v odljudnem, izpraznjenem brezčasnem 16. okrožju Pariza, ki je zatočišče predvsem ambasadam. »Pariza ne snemam kot pariški režiserji. Oni ga kar naprej povezujejo svojimi mladostnimi reminiscencami.«

»Odraščanje je najlepši in najranljivejši čas naših življenj. Takrat smo kot gobe – brez vnaprejšnje selekcije, vpijamo vse. Komu mar denar? Kolegialnost na delovnih mestih? Prijaznost z uslužbenkami za okenci na pošti? Komu mar vse to sranje?! Umetnost in ljubezen sta tu, da nas pospremita h koncu.« Ampak La belle personne je film, v katerega se na vrat na nos zaljubiš. Brez pretiravanja. Čeprav bi lahko rekli, da je to mladinski film. V Franciji je dvignil veliko prahu. Predvsem zato, ker se je v zvezi s Kneginjo Klevsko že leta 2006 oglasil Sarkozy, še v času predvolilne kampanje, češ da je ta roman nepotreben absolutistični simbol, za katerega bi bilo dobro, da ga umaknejo iz srednješolskega učnega programa francoske književnosti. Po njegovem bi bilo bolje, da bi dijakom predavali literaturo, ki bi »mlade ljudi pripravila za življenje in da je sploh in oh nesmiselno, da berejo knjige napisane v sedemnajstem stoletju«. Navedku se glasno zasmejemo. Nato nadaljuje: »Morda naš predsednik ne ve, da je vrhunsko delo Marie Madeleine de la Fayette danes najbolj cenjen psihološki roman francoske literature 17. stoletja. V njem opisuje življenje na dvoru Henrika II. Tedaj je veljal za zgodovinski roman, danes pa je pomemben predvsem zaradi svoje prodorne in podrobne psihološke analize.« Plašno in igrivo se nam za mizo pridruži še očarljivi Luis. Prižge cigareto, režiser pa se seriozno vrne k Sarkozyju: »Kako je lahko med ljudi butnil s to izjavo?! Dolgo sem bil pretresen. Kajti, prepričan sem, da je odraščanje tisti čas, ko smo najbolj dovzetni za umetnost.« Je tudi zato napisal ducat mladinskih knjig? »To se je zgodilo samo od sebe. Odraščanje je najlepši in najranljivejši čas naših življenj. Takrat smo kot gobe – brez vnaprejšnje selekcije, vpijamo vse.« Seveda, to ni nič novega. »Že, ampak poglejte, ko odrastete, je vse kar storite, kar dovolite, da se vam zgodi v vašem življenju.« – »Ali pa se zgodi kar tako!« se vmeša Garrel, »izpeljanka iz tega, kar ste doživeli in videli v mladosti. Kdor je od malega vpijal umetnost, bo z njo zasvojen za vedno. In šele nekje pri tridesetih, tako se je zgodilo meni, se bo začel zavedati, da je bila to v njegovem življenju najboljša naložba.« Vsi trije prikimamo. »In ljubezen ni daleč od umetnosti,« nadaljuje Christophe, »kdor jo je, grenko, kot je lahko samo enkrat, izkusil v najstniških letih, bo znal ceniti te dragocene čustvene brazgotine, ki so nas naredile to kar smo. Komu mar denar? Površinski medsebojni odnosi v družbah in skupinah, kamor zahajamo – si celo mislimo, da so naša pribežališča?! Kolegialnost na delovnih mestih? Prijaznost z uslužbenkami za okenci na pošti? Narejeno in zlagano poštenje? Poudarjanje bebavih vrednot, ki jih nihče ne živi zares? Komu mar vse to sranje?! Umetnost in ljubezen sta tu, da nas pospremita h koncu. Vse ostalo je en navaden drek. Zadnjič sem dolgo dolgo sedel v parku Rodinovega muzeja. Verjemite, da vsak njegov kotiček poznam na pamet. Nisem bil sam. Človeka, ki ga imam

rad in je sedel ob meni ter listal neko revijo, sem v nekem trenutku prijel za dlan in jo močno močno stisnil ... Bila sva tam, ob vseh teh bronastih vulkanih strasti in želje. Skupaj. In vedela sva, da je to nekaj, kar je v življenju bistvenega.« Vsi trije smo obmolknili. Sonce je počasi začelo izginjati za zaliv. Kako to, nadaljujem, da ste se potem odločili, da boste naredili adaptacijo Kneginje Klevske, ki se je zavestno odrekla vsemu, kar je zgradilo vaše življenje umetnika? Poskusimo obnoviti nekaj odlomkov iz knjige, kar je v angleščini zahtevno, ona jih v francoščini znata na pamet, jaz pa iz torbe potegnem slovenski prevod. Ampak, mislim, da je šlo za to mesto: »Ne glede na vse svoje razloge ne zaupam v svoje sile. To, kar po mojem dolgujem spominu gospoda Klevskega, bi bilo šibko, če ne bi imelo opore za moj mir, in razlogi mojega miru čutijo potrebo po opori v razlogih moje dolžnosti. Ampak, čeprav ne zaupam vase, menim, da ne bom nikdar premagala svojih pomislekov, prav tako pa tudi ne upam, da bi obvladala nagnjenje, ki ga čutim do vas. To me bo naredilo nesrečno, in odrekla se bom temu, da bi vas videvala, naj me stane še toliko sile. Rotim vas, pri vsej oblasti, ki jo imam čez vas, ne iščite nobene priložnosti, da bi me videli. Sem v takšnem stanju, v katerem je zame hudodelsko vse, kar bi kdaj drugič utegnilo biti dovoljeno, in že sama spodobnost prepoveduje vse stike med nama.«

je ta tok za vedno prekinjen. Bataille, kajne?« reče in srkne zadnji požirek viskija. »Vrenje krvi v človeškem telesu ruši ravnotežje življenja.« Louis si ob vsem tem začne zdolgočaseno gristi kožico ob nohtu palca. Ta sloki čedni fant bujnih kodrov, ki je podedoval očetovo neukročenost tako pri izbiranju filmov, pri katerih bo sodeloval, kot tudi pri selekciji sodelavcev, je v resnici veliko bolj zapleten, kot se sprva zdi. S Christophom sta, ko gre za projekte, filmske ali gledališke, neločljiva. Poskušam mu prebuditi zanimanje za pogovor: »Še ne dvajsetletni ste nastopili v Bertoluccijevih Sanjačih. Vaš oče in italijanski režiser se vzajemno obožujeta. Ste dete igralcev in režiserjev. Danes ste vodilni moški igralec najmlajše generacije francoskih igralcev.« Zamahne z roko: »Ne vem, če je ravno tako. Lahko rečem, da se bolj posvečam branju literature kot filmu in gledališču. To pride na nekaj mesecev. Bolj kot sin kogar koli, sem sin književnosti.« Z eno kretnjo si odpre dodatni gumb na ogromni beli srajci. »Delati z Bretoncem (pokaže na režiserja) je zagotovo ena boljših stvari, kar se mi jih je zgodilo v življenju.« Pred tremi leti je v Avignonu v režiji

Na prvi pogled zmeda. Toda ob prebiranju romana v bralcu – in tudi Christophu to v filmu odlično uspe prikazati – strah in odločnost junakinje, da bi se nekomu zavezala, vznikneta tako silovito kot smrt. Kako razume sodobnost Kneginje Klevske? »Lahko bi bil priročnik za mlade zaljubljence ... (smeh) V scenariju sem predvsem izpostavil, kako je, ko se zaljubimo, kako se zaljubljamo v mladosti ... Še zdaleč ne tako, kot prikazujejo filmi tipa Ameriška pita. Mene bolj kot »akcija« zanimajo čustva. Ampak kaj, ko se psiha in telo takrat tako močno in intenzivno razvijeta. Zdi se nam, da imamo pred seboj otroka s pogledom, polnim vprašanj, v resnici pa je njegovo telo že godno za spolnost.« Kako drži. Pred časom je izjavil, da je sit francoskih filmov, pri katerih gledalec dobi občutek, da ga hočejo kar naprej o nečem poučevati. Zato ima, kot je povedal, tako rad francoski novi val: je grob in trd, a obenem premore najstniško aroganco, ki se prebije do gledalcev zaradi svoje naivne nedolžnosti. In zato,« pristavi, »ker so tako šarmantno nedokončani.«

»Pogosto mi rečejo, da sem otrok novega vala. Nisem. Sem vnuk novega vala. Zato si drznem, ko gre za vzporednice z mojimi starejšimi kolegi, biti malce aroganten ... Ko snemam film, vanj položim vse, kar se mi je zgodilo v življenju.« Luis na mizo prinese krožnik s prigrizki. Začneva se basati z njimi, a Christophe govori dalje: »Vsi moji junaki nosijo v sebi posebne sorte seksualno svobodo. Ste opazili?« – »Sem. Predvsem Luis.« (krohot) »Vem, sliši se malce utopično,« razvija misel, »toda tako jih vidim sam. Tako kot v življenju, tudi v manifestiranju seksualnosti ne sme biti preveč harmonije; ljudje, ki so popolnoma v sozvočju s svojim telesom ali telesom drugega, so v resnici dolgočasni. Ko se dotikamo svojega mesa, je vedno prisotna nekakšna nedoločljiva nelagodnost. Zato, ker je telo samo vir nelagodij. Pomislite samo na trenutke, ko se med spolnim odnosom kaj ‘ne posreči’, ko je prekinjen val užitka in se dva za nekaj trenutkov znajdeta v ‘vmesnem prostoru’; hlepita po enako vznesenem nadaljevanju, a

Honoréja v Bakhantkah nastopil kot Dioniz. »Podobno vidiva stvari. Podobno reagirava nanje. To pa je, da se dva lahko pri delu razumeta, pravzaprav že dovolj. Obenem se pri snemanju filmov in ustvarjanju Honoréjevih predstav ogromno naučim. Zdaj že znam dobro peti ... (smeh)« Za film Love Songs so igralci celo posneli skladbe, ki jih pojejo v celovečercu, in zgoščenka v Franciji sploh ni bila neuspešna. Nato Luis narejeno užaljeno pove, da se je moral za vlogo Nemoursa v La Belle Personne skorajda bojevati. Kar naprej je klicaril režiserja, da je on edini pravi za to vlogo, čeprav je bilo najprej mišljeno, da bi ga igral nekdo, ki jih ima čez štirideset. Ampak Garrel je veličasten. Zadnji stavek v filmu Love Songs, ki ga izreče Luis, se glasi: Ljubi me manj, a ljubi me dolgo. Našel ga je v neki knjigi in Christopha prepričal, da ga je treba posneti in umestiti v film. Dolgo nista vedela, kam bi z njim. In potem sta ga dala čisto na konec. »Zato, ker takšne stavke izrekamo takrat, ko je ljubezen na koncu. Ko se je že iztekla,« pove režiser. Z Luisom me skorajda srepo vprašujoče pogledata, ali sem dojela. Sem. september 2009 — 21

— direktno

Fotografije: Promocijsko gradivo

Besedilo: Tadej Zupančič

Izostrena realnost Simona Foxtona sodeloval stilist Ray Petri. »Moški so bili nenadoma seksi in so nosili zelo nenavadne mešanice oblek, vendar so bili še vedno možati,« je dejal. Na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se subkulturne revolucije kar vrstile, slogov oblačenja pa je bilo na ducate, je imel svojo blagovno znamko (Bazooka), s stiliranjem pa se ukvarja od leta 1984. Sodeloval je z vsemi vodilnimi modnimi revijami, svetoval številnim podjetjem (tudi Levi’s in Fred Perry), njegova dela pa so bila med drugimi razstavljena v londonski galeriji Tate, v V&A (Viktorijinem in Albertovem muzeju) ter FotoMuseumu v Antwerpnu.

»Nekatera stiliranja so duhovita, šaljiva, celo prismojena, druga so stroga, resna, melanholična, skoraj »nemodna«, tretja kipijo od oblek – v vseh pa gre, ja, za podobe, zgodbe in za obleke kot rekvizite.« pa je bilo vse skupaj še multimedijsko, saj se je dalo z manekeni pogovarjati po telefonu, o pomenu projekta pa je razglabljal nihče drug kot Michael Bracewell (»Sittings je povezan s kompleksno algebro metode in namena,« je ugotovil v svojem eseju). Bilo je super.

Aprila leta 2005 je na SHOWstudio.com, še vedno pionirski in vedno zanimivi spletni strani britanskega fotografa Nicka Knighta, potekal projekt Sittings (Poziranja). Šlo je za preprosto idejo: stilist Simon Foxton je pred spletno kamero vsak dan postavil drugega manekena, oblečenega v obleke za sezono jesen-zima 2005/2006; vsak dan so bili oblečeni v obleke drugega (vendar samo enega) kreatorja, stilistični posegi pa so bili minimalni, večinoma dodatki iz »stilistovega arhiva«, kot se reče v žargonu. Tako je nastalo 30 »živih revijalnih strani« moške mode, vendar 22 — september 2009

Nekaj mesecev pozneje je bil v jesenski številki revije Butt (#14) – takrat se je oglaševala kot »histerična revija za homoseksualce« – objavljen predvidljivo odkrit, neposreden in super intervju s Foxtonom. »Moda cveti zaradi negotovosti, drugače ne bi obstajala,« je dejal proti koncu. »Ko vidimo lepega mladeniča, oblečenega v lep suknjič, si mislimo, da bomo tudi sami videti tako lepo, če bomo imeli ta suknjič. Seveda pa to ni res. Moda je kruta, kruta šala.« V intervjuju se je sicer dalo izvedeti veliko o njegovem življenju v globokem predmestju Londona, nekaj malega o njegovem partnerju, ki je po poklicu krojač, največ pa o njegovi vrtni lopi, ki je »malo studio, malo brlog in malo pub«. Zase je dejal, da je »plešast, zavaljen 44-letnik«, ki živi zelo nemodno predmestno življenje, obenem pa se nikakor nima za čisto pravega modnega stilista, saj ga »bolj zanimajo podobe, pripovedovanje zgodbe ter uporaba oblek kot rekvizitov«. In prav to zadnje, tisto o podobah, zgodbah in oblekah kot rekvizitih, postane zelo jasno na pregledni razstavi Foxtonovih stiliranj v londonski Photographers’ Gallery. Razstava – njen naslov je When You’re A Boy (Ko si fant) – je podobno fascinantna, kot je fascinanten Foxton, najvplivnejši britanski stilist moške mode, gostujoči docent na Royal College of Art ter eden od urednikov za modo pri reviji i-D. Foxton se je rodil leta 1961 v Berwick-upon Tweedu v severovzhodni Angliji. Leta 1979 je začel na St. Martin’s School Of Art (kot se je tej ugledni akademiji reklo takrat) študirati modno oblikovanje, za stiliranje pa je prvič slišal po študiju, ko je v reviji The Face videl fotografije, pri katerih je

Na razstavi v Photographers’ Gallery so tako »zgodnja dela« iz leta 1986, ki jih je za The Face fotografiral Nick Knight, kot tudi novejša sodelovanja z Knightom, denimo pomenljiva predelava klasičnih angleških slik v fantastični ciklus Angleška dediščina (z zanj skoraj značilnimi temnopoltimi manekeni; pri njihovi promociji je bil Foxton izjemno vpliven) ter Gallianovimi bojevniki za Arena Homme+ (2007). Knight seveda ni edini »Foxtonov fotograf«; na razstavi so, med drugimi, tudi dela Jasona Evansa (za i-D iz 1991, 2004 in 2005), Alasdaira McLellana, Bena Dunbar-Bruntona, Davida Simsa, Simona Thiseltona in Stefana Ruiza. Kot je v eseju v katalogu, ki spremlja razstavo, zapisala Penny Martin, pri Foxtonovem stiliranju »ne gre samo za produkcijski proces pred snemanjem, ampak je pravzaprav merilo za okus ter svojstven pogled na svet«. (Razstavljenih je tudi nekaj njegovih »spominskih knjig«, v katere že leta lepi izrezke iz revij, vabila in vse mogoče druge stvari, ki so po njegovih besedah »izjemno inspirativne«. ) Naslov razstave je iz Bowiejeve pesmi Boys Keep Swinging (»Nebesa te ljubijo / Oblaki se razprejo / Nobenih ovir ni / Ko si fant / Obleke ti vedno pristojijo / Življenje je vedno prepolno čudežev / Ko si fant«), ki lepo zajema izostreno realnost in večplastnost Foxtonovega stiliranja oziroma »prefinjen in izjemno prilagodljiv vizualni jezik, v katerem ne odmeva samo moda«. Kot pravi Martinova: nekatera stiliranja so duhovita, šaljiva, celo prismojena, druga so stroga, resna, melanholična, skoraj »nemodna«, tretja kipijo od oblek – v vseh pa gre, ja, za podobe, zgodbe in za obleke kot rekvizite. Razstava When You’re A Boy je v Photographers’ Gallery (16–18 Ramillies Street, London W1F 7LW, Velika Britanija) odprta do 4. oktobra 2009. www.photonet.org.uk

— NOBUYOSHI ARAKI

Fotografija oglaševalske kampanje in črno-beli fotografiji: Nobuyoshi Araki Fotografija zakulisja: Marco Braga

V času, ko se umetnost vse bolj vdaja komercializaciji, ni malo podjetij, ki so jo nemudoma pograbila in izkoristila za lastno spektakularnost. Vključevanje slovitih imen v oglaševalske kampanje namreč še ne pomeni le izraza podpore izbranemu umetniku, ampak predvsem odločen korak k večji prepoznavnosti oglaševane blagovne znamke. Pri italijanski Bisazzi, slovitem proizvajalcu luksuznih steklenih mozaikov, so z nedavno premierno predstavljenimi erotičnimi podobami zvezanih lepotic razkrili svoje načrte o sodelovanju s sodobnimi umetniki. Novi trend v oglaševanju svoje znamke so napovedali s fotografijami Nobuyoshija Arakija, enega najbolj kontroverznih sodobnih fotografov, ki ga nekateri poveličujejo v genija, drugi pa v njem vidijo le ostarelega oprezuha, ki skoz objektiv beleži skrite podobe tokijskega seksualnega podzemlja. Najostrejši kritiki čedalje večje komercializacije umetnosti trdijo, da smo priča razprodaji, ki nujno pomeni tudi izgubo umetnikove integritete, hkrati pa pozabljajo na pomen mecenov, zbirateljev in galeristov iz preteklosti. Tudi dejstva, da so prav finančni vložki tisti, ki lahko zagotovijo nadaljnje generiranje umetnosti. Pri Bisazzi, enem tistih podjetij, v katerem so se zadnje leto odločili »ponuditi službo« umetnosti, zatrjujejo, da njihov namen ni bil šokirati javnost. Nasprotno, zadovoljni so, ker so z novimi oglasnimi podobami dokazali svojo senzibilnost pri razumevanju za marsikoga že skorajda radikalnih oblik avantgardne umetnosti in ji tako izrazili svojo podporo. Smisel za duh časa so pri tem podjetju z bogato, več kot 50-letno tradicijo v preteklosti že večkrat dokazali, ne le z dizajnom, marveč tudi z oblikovalci in arhitekti. Na njihovem seznamu so Ettore Sottass, Romeo Gigli, Aldo Cibic, Andrée Putman, Marcel Wanders in številni drugi, ki so jih povabili k sodelovanju. Ker se zavedajo, da je treba vrhunsko oblikovanje in kakovost pospremiti s prav tako izjemnim komuniciranjem, ki bo odražalo odprtost znamke, so v letošnji sezoni svoje oglaševalske aktivnosti prestavili v nove okvire, ki so jih premierno predstavili med milanskim pohištvenim salonom na začetku poletja.

Besedilo: Emil Rebek

V mozaik ujeta eros in tanatos NOBUYOSHI ARAKI

Povabilo Nobuyoshiju Arakiju, enimu bolj provokativnih japonskih fotografov, napoveduje serijo sodelovanja z mednarodno uveljavljenimi umetniki, ki jih nameravajo gostiti v svojih prihodnjih oglasih. Marco Braga, umetniški direktor, ki že desetletje stoji v ozadju Bisazzinih oglaševalskih kampanj, pojasnjuje, da so želeli najti v oglaševanju svojo pot in se naposled oddaljiti od klasičnih oglaševalskih pristopov, ki se jih poslužujejo podjetja s področja notranjega oblikovanja: »Dolga leta smo pisane Bisazzine mozaike upodabljali z manekeni in se povsem naslonili na v modi izposojeno izgrajevanje življenjskega sloga. Dosledno smo sledili modnim sezonam in vsakih šest mesecev zamenjali oglasne podobe. S Pierom Bisazzo, vodjo uprave podjetja, sva pred kratkim ugotovila, da bi bilo podobe njihovih slovitih mozaikov smiselno povezati z umetnostjo. Ta je v skladu z vrhunskemu oblikovanju predano filozofijo podjetja, pa tudi z načinom življenja vodje uprave, ki je strasten zbiratelj umetnin in velik poznavalec sodobne fotografije.« Minimalistični elementi iz zlata in belega zlata ter na Japonskem navdahnjen dekor za najnovejšo Bisazzino kolekcijo so le še potrdili potrdili idejo za izbor Nobuyoshija Arakija. »Njegove fotografije so zelo neposredne, kar je za tovrstno nagovarjanje potrošnika, zlasti ko gre za prvo v seriji podobnega sodelovanja, nepogrešljivo,« nadaljuje Braga. Najpogostejši motivi Arakijevih fotografskih podob so v skladu s tradicionalno japonsko erotično prakso Kinbaku – gre za način vezanja, prvič omenjen v 17. stoletju, ki je še najbližje temu, kar na zahodu opisujejo z angleškim terminom bondage - zvezana dekleta. Zaradi številnih izstopajočih elementov so njegove fotografije hitro prepoznavne, poleg vezanja tudi zaradi bizarnih plastičnih kuščarjev, ki ob motivih cvetja predstavljajo pomemben del njegovega bogatega fotografskega opusa. Svoj radikalen pristop k fotografiji je najbolje povzel v enem od svojih intervjujev za londonski Time Out. Tako kot je neposreden njegov fotografski

24 — september 2009

NOBUYOSHI ARAKI

izraz, so bile surove tudi besede, s katerimi je ob odprtju svoje razstave razložil, da verjame, da ustvarjalnost izhaja iz spolne sle: »Fotografiranje je zame akt ljubezni. Ne slikam z glavo, moje fotografije nastajajo s tičem.«

»Fotografiranje je zame akt ljubezni. Ne slikam z glavo, moje fotografije nastajajo s tičem.« Čeprav je svojo kariero začel kot komercialni fotograf v oglaševalski agenciji, se je že kmalu s svojimi podobami povsem zapisal raziskovanju z japonskim izročilom zaznamovanega razkola med zadovoljstvom in bolečino ter se s komercialnimi naročniki srečal le še redko. Prav zato se je tudi sodelovanje z Bisazzo vse do obiska njihovih odgovornih za zasnovo oglaševalske kampanje v Tokiu zdelo precej negotovo. Šele ko so mu osebno predstavili svojo idejo in ga prosili, da bi prepoznavne mozaike za oglaševalske namene vključil v svoje stvaritve, hkrati pa pri tem skušal ohraniti svoj prepoznavni umetniški izraz, se je pustil prepričati. Še več: zdel se je navdušen, a hkrati neomajen pri tem, da želi kot umetnik zadržati svojo popolno integriteto. Sodelovati je želel s svojo ekipo, ki, tako kot on sam, pri svojem delu spoštuje bogato japonsko tradicijo. Svojo nepopustljivost je dokazal že pri izbiri modelov, saj se ni bil pripravljen prilagoditi zahodnjaškemu sprejemanju tamkajšnje lepote. Dosleden je bil tudi pri spoštovanju običaja, da morajo gejšo vedno pripraviti na skritem, pred mojstra pa sme stopiti na dan snemanja prvič šele takrat, ko je povsem pripravljena za fotografiranje. Kimona, ki so jih njegovi stilisti za snemanje oglaševalske kampanje, upoštevajoč dekor Bisazzinih mozaikov, našli v bogatih arhivih, so se, tako kot je tudi sicer v navadi pri Arakijevih fotografiranjih, po končanem snemanju zavrgli. Komercialnega projekta se je lotil z nič manjšim poslanstvom, kot mu ga pripisujejo pri nastajanju njegovih šokantnih umetniških del. Braga, ki je nadziral nastajanje podob v Tokiu, pravi, da je bilo dvodnevno snemanje prav posebna izkušnja: »Potekalo je v zelo intimnem vzdušju in v zraku je bilo ves čas čutiti neko pozitivno napetost. Šele na snemanju je bilo mogoče zaznati, s kakšno predanostjo in spoštovanjem sodelujoči v projektu sledijo mojstru fotografije. Delo z Arakijem je obred, ki ga morajo dosledno upoštevati vsi sodelujoči. Ves proces je med snemanjem skoncentriran v odnosu, ki ga vzpostavlja z zvezanim dekletom pred njegovim objektivom. Sam sem bil nemočen, saj njegove fotografije nastajajo na filmu, in v procesu njihovega nastajanja ni polaroidnih posnetkov, iz katerih bi lahko predvideli, kakšna bo končna fotografija. Vse temelji na popolnem zaupanju. Kljub neizmernemu spoštovanju umetnika in njegove veličine ter dejstvu, da sem se ves čas trudil, da bi fotografovemu lovljenju kadrov kar se da dosledno sledil izza njegovih ram, me je podzavestno obremenjeval občutek negotovosti, ker nisem vedel, kakšne podobe nastajajo pred njegovim objektivom. Neučakanost, pospremljena z nekakšno vznemirljivo napetostjo, se je stopnjevala v pričakovanju prvih posnetkov. Da bi naposled ti več kot izpolnili moja pričakovanja in dokazali, da je bila odločitev za izbor pravilna.« To so kmalu zatem potrdili tudi odzivi javnosti, ki je z odobravanjem sprejela serijo oglasov, za poznavalce Arakijevega opusa skorajda nedolžnimi podobami zvezanih lepotic. Prav zato se še toliko bolj stopnjuje nestrpnost pred najavljenim odprtjem razstave v Parizu, na kateri bodo prvič predstavljene precej bolj eksplicitne fotografije s snemanja, ki so po napovedih sodeč še bližje prepoznavno surovemu fotografskemu jeziku slovitega Arakija. Morda bodo obiskovalci ob tej priložnosti doživeli to, kar po Arakijevem priznanju za Photo District News manjka sodobni fotografiji: »Ko pogledam v fotografije, ne vidim erosa ali strasti. Vseeno je, ali gre za sliko ženske ali gore Fudži. So le fasada, brez vsake penetracije.«

Fotografiji Yoko in Chiro iz serije Sentimental Journey, Winter Journey, 1971—1991, objavljamo z dovoljenjem galerije Taka Ishii, Tokio.

Leta 1940 v Tokiu rojeni umetnik je po končanem študiju fotografije svojo kariero začel kot komercialni fotograf pri oglaševalski agenciji Dentsu. Tam je spoznal tudi svojo bodočo ženo Yoko in že kmalu po poroki leta 1971 objavil zbirko Sentimental Journey, ki vsebuje fotografije, posnete na njunem poročnem potovanju. Iz te serije je tudi ena intimnejših Arakijevih fotografij, kjer Yoko, zvita kot fetus, nemočna leži na čolnu. Zbirka je bila po svoji izpovednosti še najbližje fotodnevniku, zlasti zato, ker jih je Araki oplemenitil s krajšimi zapisi, h katerim se je – čeprav le redko prevedenimi iz japonščine – vračal tudi v nadaljevanju kariere. Šele po ženini smrti leta 1990, pospremeljeni z zbirko fotografij njenih zadnjih dni boja s težko boleznijo, objavljeni v knjigi Winter Journey, kritiki opažajo, kako pomemben vpliv je imela na njegov fotografski jezik. V devetdesetih se je tako na številnih njegovih fotografijah pojavilo cvetje, ki ga je skozi svoj objektiv prikazal kot – tako v uvodni besedi k njegovi v omejeni izdaji, natisnjeni Phaidonovi monografiji – reproduktivne organe in simbol iztrošene ljubezni. Svoj umetniški opus je zapisal Erosu in Tanatosu. Posvetil ga je raziskovanju medčloveških odnosov in se pri tem sprehajal po tanki meji med strastjo in melanholičnim zavedanjem minljivosti, oboje ujetim v simbole tradicionalne japonske umetnosti. S to je prežel tudi fotografije nočnega življenja tokijskega podzemlja, ki ga je začel raziskovati v osemdesetih. Araki zagotavlja, da so njegove fotografije del njega in prav zato Tokio ostaja rdeča nit njegovih fotografskih pripovedi. »Nikamor se ne odpravim le zato, da ti tam posnel fotografije,« je povedal samosvoj umetnik, ki je zaslovel z insceniranimi reportažami na robu pornografije in upodabljanjem brezmadežnih belih golih ženskih teles, najpogosteje zvezanih skladno s klasično japonsko erotično prakso Kinbaku in prekritih z majhnimi gumijastimi plazilci. Velja za kontroverzno osebnost, ki si je v letih svojega ustvarjanja prislužila visoko mednarodno prepoznavnost in status enega najbolj šokantnih sodobnih umetnikov. Zaradi svojih eksplicitnih podob so ga večkrat preganjale japonske oblasti, s tem pa le še stopnjevale popularnost enega najproduktivnejših fotografov. Izdal je namreč že več kot 350 knjig, sodeloval z revijami Playboy, Déjà-Vu in Erotic Housewives ter vsa leta ustvarjanja s svojimi razstavami gostoval po vsem svetu. Z izborom motivov iz serije Pola Eros se je v okviru ljubljanske galerije Photon prvič predstavil tudi v Sloveniji. Zelo popularen je med zbiralci, nad njegovim delom pa se pogosto navdušujejo tudi številni drugi umetniki. Režiser Larry Clark, znan po svojem prvencu Mulci (v originalu Kids), in islandska pevka Björk sta večkrat javno izrazila navdušenje nad bogatim Arakijevim opusom. Za Björk je leta 1997 celo posnel naslovnico za njen CD z remiksi – Telegram. Nekaj let kasneje se mu je poklonila kot ena od intervjuvank v dokumentarnem filmu Arakimentari, posvečenemu slovitemu fotografu. Čeprav po kritikah sodeč ni najbolj posrečen prikaz njegove genialnosti, ga rešuje mojster sam s svojimi sijajnimi vložki. V enem od kadrov ga režiser Travis Klose prosi za nasvet mladim talentom. Araki tudi tokrat ni izneveril svojih zvestih oboževalcev: »Če si talentiran, ne potrebuješ nasvetov. Če jih potrebuješ, prosi zanje svojo mamo!« september 2009 — 25

— interpretirano

Fotografije: Illusion

»Konec šestdesetih so lenonke nosila vsa velika imena rokenrola. Bila so simbol umetniških vzgibov, nasprotovanja segregaciji, simbol novonastale kulture mladih, ki so eksperimentirali z drogami in živeli v skladu z neomejeno svobodo hipijevskega duha.« Je že tako, da tudi moda nenehno išče navdih v preteklosti. Prihodnjo sezono bodo velik preporod tudi na trgu, namenjenem množicam, doživela debelo podložena ramena iz osemdesetih, škornji čez kolena iz devetdesetih in (pozor!) »teashades«, okrogla sončna očala, ki jih je zgodovina poimenovala po slavni četrtini angleških Beatlov, Johnu Lennonu. Wayfarerke so, kot je videti, stvar preteklosti (vsaj do nadaljnega). Bog pomagaj. Mislim, da me nekje iz ozadja še vedno preganja spomin na prve lenonke, ko sem pri dvanajstih po vzoru glasbe iz domače dnevne sobe slepo sledila vplivu psihadeličnih šestdesetih in za modno ikono izbrala Janis Joplin, skupaj s hordo divjih, v usnje oblečenih motoristov, znanih pod imenom Hell’s Angels. Tista očala sem potem nosila dve poletji, neprestano, samozavestno, kot talisman, ki me je ločil od fluorescenčnih barv, prekratkih majic, oprijetih mini kril in pop kulture devetdesetih. Sledila so leta streznitve, trganja fotografij iz otroštva, smeh v slogu »poglej, prvi modni spodrsljaji, ne vem kaj sem takrat razmišljala« in obsesije z vsem, kar se je ujemalo z množico. Začetki modnega recikliranja. Ah, sladka nostalgija!

Besedilo: Danaja Vegelj

Reciklaža.

O Johnu Lennonu, Janis Joplin, Micku Jaggerju in malih okroglih sončnih očalih, ne nujno v tem vrstnem redu.

Moja poletna počitniška torba. Kratke hlače, nekaj prevelikih razvlečenih majic z neumnimi napisi, parfum z vonjem po vrtnicah, stari iPod shuffle, sončna očala. Zapiski starega pokvarjenca Charlesa Bukowskega. Choke (v angleščini), avtor Chuck Palahniuk. Bose noge na armaturki. V avtu škripajoča plošča Neila Younga, ki so mu leta intenzivnega predvajanja končno prišla do živega. V glavi konglomerat o (ne)recikliranju, ki vključuje galono politega Chanela številka pet in poročna vabila, izjava Palahniuka, mimogrede navržena med razpravo za mizo v lokalu. Verjamem v recikliranje? Z vsem srcem. Pa če za trenutek pozabim na papirnate vrečke in karton? Še vedno: z vsem srcem. Recikliram preteklost, čase, ki jih sama nikoli nisem živela, recikliram zlato dobo rokenrola, recikliram vse tisto, kar mi kot s hipodermično iglo vsako sezono vbrizgajo najprej oblikovalci na tednih mode, nato pa še neštete reprodukcije v modnih časopisih. Lahko bi rekla, da recikliram, ker mi drugega ne preostane. 26 — september 2009

Konec šestdesetih so lenonke nosila vsa velika imena rokenrola, z Mickom Jaggerjem, Jerryjem Garcio in pozneje Ozzyjem Osbournom na čelu. Bila so simbol umetniških vzgibov, nasprotovanja segregaciji, simbol novonastale kulture mladih, ki so eksperimentirali z drogami in živeli v skladu z neomejeno svobodo hipijevskega duha. Prva očala, ki jih množice niso nosile zgolj zaradi zaščite pred soncem, ampak predvsem zaradi imidža. V neštetih barvnih odtenkih, s tankimi okvirji. V slavo (in na stene mladine po vsem svetu) jih je povzdignil plakat s črno-belim portretom dolgolasega Johna Lennona v beli majici brez rokavov z napisom New York City, kavbojkah in z majhnimi okroglimi očali na nosu. Ta par zlato obrobljenih sončnih očal so leta 2007 na dražbi v Londonu zbiratelju prodali za več kot milijon funtov. Letos se jim v velikem slogu poklanjajo velika imena modnega oblikovanja, za njimi pa ves svet, ki spremlja modne vizije sodobnosti. Novodobne lenonke imajo s slavnimi okroglimi očali skupno le še obliko leč. Okvirji postajajo debelejši, polepljeni s kristali, okrašeni z divjimi vzorci, pobarvani v živahne odtenke. Na modno brv so jih poslali Marc Jacobs, Proenza Schouler, Linda Farrow in Sonia Rykiel. Drzno, zlasti ker je svet potreboval štiri modne sezone, da se je znova privadil na vzpon Ray Banovih wayfarerk, ki so po nekaj desetletjih dobesedno vstale od mrtvega. Okus po preteklosti v poplavi vintage obsesije zveni znano in domače. Vrača se džins, vračajo se bulerji, oprijeti trikoji, usnjene jakne z resami, strašno miniaturne kratke hlače skupaj z debelimi plašči, vrača se duh neodvisnosti in vihravosti v nemogočih kombinacijah. Bomo reciklirali? Bomo, zagotovo. Kot že rečeno: drugega nam ne preostane.

— daljnogled

Besedilo: Goran Puljić Fotografije: Arhiv D, Reuters in promocijski material Ford models

Karl Lagerfeld za English National Ballet

EKS in Ekseption ponujata modni nakupovalni paradiž v elegantni Salamanki. Poudarek na novih linijah priznanih kolekcij in kultnih supergah! Calle Velazquez 28.

Jean Paul Gaultier za Berliner Staatsballett Viktor & Rolf za opero Der Freischütz

NA POT: Vikend v Madridu

daljnogled

Ker je španska prestolnica strasti in mode in živi razkošno življenje parkov, galerij, muzejev in trendovskih butikov, lokalov in restavracij. Ker je tam dvakrat na leto teden španske mode Pasarela Cibeles, ki s priznanimi oblikovalci, kot so Jesus del Pozo, Agatha Ruiz de la Prada, David Delfin, Locking Schocking in številnimi drugimi vedno bolj konkurira uveljavljenim evropskim modnim prestolnicam. V Madrid lahko letos prvič poletite z Adrio Airways direktno iz Ljubljane dvakrat na teden vse do 4. oktobra. Izkoristite zadnje dni poletja, ki bo v mestu, kjer ne smete zamuditi večerje v boemski Chueci in nakupovalnega sprehoda po Salamanci, zelo vroče!

28 — september 2009

Albert Kriemler (Akris) za Hamburger Ballett

NA DOSEGU: Roksanda Ilinčić za Whistles

Cenovno dostopna modna veriga Whistles bo 9. septembra na svojih policah ponudila v modnem svetu že vse poletje težko pričakovano t. i. kolekcijo capsule, ki je plod sodelovanja z londonsko oblikovalko Roksando Ilinčić. Roksanda, ki je po rodu Srbkinja, se spominja odraščanja v Beogradu v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, kako je mama v rožnatih korzetih zvečer odhajala zdoma. Njeni spomini na otroštvo za »komunistično zaveso« so precej barviti in polni stilske izraznosti, duha romantike in svobodomiselnosti. Takšen je tudi njen oblikovalski podpis, svila in rože, obleka kot čudovit šopek vrtnic. Roksandi, ki sicer za svojo znamko oblikuje kreacije, katerih cene se gibljejo med 800 in 2000 angleškimi funti, je bil velik izziv vnesti svojo estetiko v prepoznavni nizkocenovni brand, kjer bodo njena oblačila naprodaj že za 175 funtov. Za sodelovanje z verigo Whistles se je Roksanda odločila, ker je ustrezala kakovostni ravni, ki ga večini drugih »nizkocenovnikov« ni uspelo zagotoviti. Sedem koktajl oblek, ki jih je oblikovala, predstavlja luksuzni izlet high street znamke v svet prestižnih materialov, bogatih barv in draperije. Vsaka od njih je naprodaj v svetleči beli škatli s črno pentljo, posuta s črnimi vrtnicami. Kot nalašč za darilo, pa čeprav zase!

NA ODRIH: Vsebina s slogom

Modni oblikovalci navadno črpajo navdih iz umetnosti, velikokrat iz sveta gledališča, baleta in opere. Nič čudnega torej, da so se tokrat s prošnjo za sodelovanje v kostumografiji nanje obrnile vodilne operne hiše in gledališča po svetu. Tako je Karl Lagerfeld za najznamenitejši solo v baletu Labodje jezero oblikoval kostum za primabalerino angleškega English National Balleta, Eleno Glurdjidze. Tutu krilce iz nešteto belih peres, za katero je bilo potrebnih več kot 100 ur zamudnega ročnega dela v Chanelovem ateljeju, ob gibih baletke jemlje dih občinstvu; naslednjič v živo od 3. do 10. septembra v Gran Teatru del Liceu v Barceloni. Ob tovrstnem sodelovanju pa je treba omeniti še kostumografijo za hamburški balet pod taktirko Johna Neumeierja. Natančno jo je oblikoval kreativni direktor švicarskega Akrisa, Albert Kriemler, ki je odtenek kostumov prilagodil posameznemu tenu kože plesalcev. Nekoliko manj subtilno in minimalistično pa se je izleta v gledališke vode (kostumografija za opero Roberta Wilsona) lotila dvojica Viktor & Rolf. S pomočjo ducata šivilj, ki so 8000 ur šivale in ustvarjale kostume, ti imajo tudi po 160.000 kristalov Swarovski, mu je uspelo, da se o operi Der Freischütz govori kot o opernem spektaklu leta. Predstavljajte si zlobno Sneguljčičino mačeho v črnem lakastem korzetu z zašiljenimi prsmi, princa v oranžnem in sedem palčkov v retropilotskih uniformah. Kostumografija za Sneguljčico berlinskega Staatsballetta kaže vso originalnost in fantazijsko izraznost Jeana Paula Gaultierja.

NA MODNI BRVI: Naprej/Nazaj, Rewind/Forward

Tayane Leao, Supermodel sveta 2008

Letošnje poletje, ob koncu študijskega leta, smo bili priča celostni predstavitvi študentov NTF, oddelka za tekstilstvo, katedre za oblikovanje tekstilij in oblačil. Modni reviji avtorskih kolekcij zaključnih oblačilnih projektov študentov tretjega in četrtega letnika sta obiskovalce navdušili z originalnostjo, vpeto v trendovske smernice prihodnosti, in izdelano oblikovalsko percepcijo, ki je rodila nekaj všečnih, skrbno dodelanih in koncipiranih ter koherentnih kolekcij. Kljub navideznemu paradoksu, da moda vztraja na inovacijah, je njena povezanost s preteklostjo zelo močna. Današnji uporabniki mode so najbolj informirane generacije v zgodovini mode, saj jim to omogočajo sodobne informacijske tehnologije. »Supermarket stilov« jim omogoča lastno izbiro oblačil in videza, ekološko ozaveščeni posamezniki pa izbirajo oblačila glede na svoj način dojemanja sodobnosti, predvsem pa z mislijo na prihodnost. Študentje so v svojih kolekcijah raziskovali preteklost in ponudili lastne odgovore za prihodnost. Ukvarjali so se z etnološkimi posebnostmi, jezikom in tradicijo, kar je še posebej dragoceno med splošno globalizacijo. Razmišljali so o sodobnih bojevnicah, njihovi vlogi in videzu. O sencah, minljivih trenutkih, impresijah, ki skozi potiske postanejo trajni zapisi. Spraševali so se o individualnem in kolektivnem počutju, o ozaveščenosti in brezbrižnosti ter enako suvereno eksperimentirali s tradicionalnimi tehnikami kot z najnovejšo tehnologijo.

NA KNJIŽNI POLICI: Tiskani poslastici za ljubitelje lepega

Predstavljamo vam dve knjižni novosti, t. i. coffee table must have oziroma obvezno čtivo za ljubitelje mode in fotografije. Sumo založbe Taschen je izbor fotografij Helmuta Newtona, ki na 480 straneh predstavlja fotografovo vizijo erotike in estetike; ta se kaže v glamuroznih fotografijah, ki osupnejo z izrazno močjo seksualnega momenta, ki ga je umetnik (uspešno) lovil. »Avedon Fashion: 1944–2000« predstavlja opus fotografa, za katerega skoraj ne moremo verjeti, da je sredi 40. let prejšnjega stoletja ustvarjal podobe, ki še danes delujejo sveže, subtilno in celo moderno.

NA...POVEDUJEMO: Supermodel Slovenije za Supermodel sveta Ana Jelinič

Alenka Pahor

Avedon Fashion: 1944–2000 (založba Abrams)

Supermodel agencije Ford velja v modnem svetu v poplavi vseh resničnostnih šovov za eno redkih resnih manekenskih tekmovanj, na katerem iščejo novi supermodel sveta, dekle torej, ki bo kos glavni nagradi, pogodbi za 250.000 ameriških dolarjev. Letos predizbor na državni ravni že drugič poteka pod okriljem modne agencije Model Group. Dekleta v starosti od 16 do 21 let lahko izpolnijo prijavnico na spletni strani www.model-group.si vse do konca septembra. Prvič bomo slovenske finalistke lahko videli 17. oktobra v prvi od petih oddaj, ki bodo razkrivala modno zakulisje, tokrat premierno v domači produkciji. Spremljali jih bomo seveda tudi v D-ju!

Bistra Borak

Sumo, zbirka fotografij Helmuta Newtona (založba Taschen)

september 2009 — 29

— reportaža

Fotografije: Promocijski material Bread and Butter in Mercedes Benz Fashion Week

Leti leti Berlin! Besedilo: Nina Vidovič

Če bi se igrali to priljubljeno otroško igrico, ko z iztegnjenimi kazalci najprej preže trkljamo po mizi, da nato ob izklicanem samostalniku oz. predmetu čim hitreje s prsti pokažemo navzgor ali navzdol – odvisno od tega, kje se predmet v naravi in družbi fizično nahaja – bi se spodobilo, da bi ob besedi Berlin pokazali z obema kazalcema navzgor. In to intuitivno. Res, da se mesto prizemljeno bohoti ob številnih jezerih v srčnem predelu Nemčije, a se mnogim tukaj kaj hitro zazdi, da prestolnica pravzaprav lebdi. Berlin in njegova kultura je en sam hype in sanjarjenje z odprtimi očmi. Mesto si je med letošnjim modnim tednom upalo sanjati svoje najbolj drzne sanje. Da bo namreč kmalu postalo tretja najpomembnejša modna prestolnica na svetu. Tukajšnjo modno dogajanje je iz lenobnega sivega zimskega spanca že januarja zdrznila novica, da se največji evropski modni sejem Bread and Butter to poletje iz Barcelone spet vrača nazaj v objem domačega mesta. Takrat je recesija že počasi mesarila po budžetih 30 — september 2009

domačih modnih akterjev in v belem šotoru na Bebelplatzu, kjer se je končeval zadnji dan Mercedes Fashion Weeka, je bila vest sprejeta z mešanimi občutki. Med leti odsotnosti komercialnega sejma Bread and Butter se je namreč počasi, a stoično oblikovala pregledna modna scena, ki je pulzirala med modnim sejmom Premium, revijami pret-a porter kolekcij Mercedes Fashion Weeka in drugimi manjšimi modnimi iniciativami, ki so popestrile dogajanje štirih dni. Kljub raznovrstni in svojevrstni ponudbi pa v mesto še ni zašlo dovolj kupcev priznanih domačih in tujih veleblagovnic oz. butikov, ki bi finančno oplemenitili kreacije oz. predstavljene modne znamke. Odkar se je leta 2007 Fashion Week pod glavnim pokroviteljstvom avtomobilskega podjetja Mercedes in investicijske družbe IMG prvič predstavil in se po vzoru revij iz New Yorka ali Londona naselil v ogromen šotor sredi mesta, je bilo po vsaki streznjeni bilanci in prikazanih kreacijah večini modnih profesionalcev jasno, da Berlin potrebuje še nekaj let. Grozilo je že, da bo morala investicija petih milijonov evrov, kolikor je menda v Berlin kot vzhajajočo modno metropolo

investiralo mednarodno podjetje IMG, s sklonjeno glavo zapustiti berlinsko modno brv. Julijski veličasten pristanek sejma Bread and Butter, ki se je zasidral na nekdanjem še pred kratkim delujočem letališču Tempelhof, je naredil konec vsakršnim recesijskim špekulacijam. Na nekdanji pristajalni stezi in v hangarjih kultnega letališča, ki je hkrati spomenik nacistične arhitekture, se je naselilo 600 mednarodnih razstavljavcev, kolikor jih je letos v mesto pripeljal Bread and Butter. Med njimi ni manjkalo ne velikih džins razstavljavcev, kot so Replay, Lee, Gstar, True Religion itd., niti uveljavljenih streetwear znamk, kot so Adidas, Ed Hardy, Custo Barcelona, Lacoste in ostalih. Že prvi dan odprtja sejma je v mestu nastal totalen kaos. Nemogoče je bilo dobiti prost taksi, kaj šele hotelsko sobo. Na tisoče lepih, pretežno ali večno mladih ter nadvse modno oblečenih navdušencev, je v gneči drvelo na jug mesta, da le ne

bi zamudili predstavitve kolekcij priznanih svetovnih znamk. Prav zanimivo je bilo spremljati dogajanje na marmornatem letališču, na katerem v njegovih najboljših časih ni bilo toliko obiskovalcev, kot zdaj v samo enem dnevu sejma BB. Namesto med terminali, izhodi in leti na to ali ono stran poloble, so se »potniki« zdaj odločali med kolekcijami, ki so bile pod tematskimi sklopi, kot so street fashion, high society, denim base ali basic style, v devetih sklopih pokupčkane v ogromnih hangarjih. Tam, kjer so še pred dobrim letom med branjem časopisa mirno čakali potniki, da se lahko vkrcajo na letalo, so bili zdaj razstavni paviljoni džins in casual blagovnih znamk, v katerih so od jutra do večera vrteli klubsko glasbo in v popolni odsotnosti strogih varnostnih kontrol neumorno odpirali steklenice penine in red bulla. Ponudbo sta poleg zabave in novih kolekcij za prihodnjo pomlad in poletje dopolnjevala še bazen in t. i. lunapark, v katerem ni manjkalo modnih revij ali celo manjših letal, pod katerih krila so se v hladno senco zatekli obiskovalci in uživali ob pisanem dogajanju.

Na nekdanji pristajalni stezi in v hangarjih kultnega letališča, ki je hkrati spomenik nacistične arhitekture, se je naselilo 600 mednarodnih razstavljavcev, kolikor jih je letos v mesto pripeljal Bread and Butter.

Znanec, ki je v improviziranih pisarnah zabojnikih sklepal pogodbe z razstavljavci za naslednjo sezono, mi je že prvi dan sejma ponosno povedal, da se je za prihodnji zimski termin odločilo 90 odstotkov vseh razstavljalcev, tolikšno naj bi bilo namreč navdušenje nad uspehom. Zavidljiv odstotek pa je bil žal edina številka, ki jo je uspelo izvedeti novinarjem, saj organizatorji kljub uspešnemu, pravzaprav rekordnemu obisku sejma, do danes niso črhnili niti besede o absolutnih številkah obiskovalcev. Morda tudi zato, ker je vrnitev sejma nazaj v Berlin spremljal pravi politični škandal. Pretkani župan Berlina Claus Wowereit naj bi namreč v boju za politične točke organizatorjem B & B edinim omogočil lokacijo na ogromnem Tempelhofu in s tem prikrajšal morebitne druge konkurente. Res so bili zaradi velikega sejma nekoliko slabše obiskani drugi manjši modni sejmi z daljšo tradicijo, a cilj političnih akterjev je bil več kot dosežen. Število obiskovalcev oz. turistov ter izjemna publiciteta, ki jo je Berlin užival med modnim tednom, pred in po njem, sta prestolnico spet zarisala na mednarodni modni zemljevid. Na stotine blogerjev, novinarjev in navdušencev nad modo in spremljajočim nočnim življenjem, je berlinsko dogajanje poneslo čez meje pričakovanega. To je bilo čutiti tudi na lokaciji Mercedes Fashion Weeka, ki je letos profesionalnemu občinstvu ponudil kar 33 revij berlinskih oz. nemških kreatorjev, potem ko je bilo revij v prejšnjih sezonah za tretjino manj. Prvič smo tako lahko prve modne predstavitve spremljali že od 10. ure zjutraj, revije so se tekmovalno vrstile na najbolj izjemnih lokacijah mesta, tako da so povabljenci in vipovci kot maratonci tekali iz revije na revijo. Kreatorji so se to sezono odločili, da se tudi z načetimi budžeti uprejo damoklejskemu recesijskemu razpoloženju.

Suzy Menkes, vplivna modna kritičarka

Na modnih brveh so tako največ pozitivnih kritik poželi pretežno berlinski kreatorji, kot je Bernardette Penkov, ki je navdušila s črno-belim hommagem na osemdeseta leta, s tako imenovanimi oblekami bodycon, ki so tesno oprijemale životec ali pa so bile zavite v tančice tila. september 2009 — 31

— reportaža

Michalsky

Custo Barcelona Lala Berlin

Penkov

Na osemdeseta in devetdeseta se je v svojih kreacijah nostalgično spomnil tudi Eyan Allen, ki je premierno pokazal kreacije za najmlajšo linijo modne hiše Boss – Boss Orange. Tako smo na modnih brveh videli veliko mladostnega džinsa, bleščic in otroških barv – rožnate in svetlo modre, medtem ko so bile silhuete udobne in širokih krojev, pas pa se je iz nizkega povzpel nad boke in tako pudaril bolj voluminozno silhueto ženskih modelov. Nepogrešljiv kos oblačila je še naprej ležeren in mojstrsko ukrojen blejzer, ki se tudi prihodnjo sezono še ne namerava posloviti, prav tako bo aktualen kombinezon oz. overall, kot ga je s svojimi živopisanimi potiski predstavil Custo Barcelona.

polna životcev, satina in šifona ter igrivih naborkov je očarala modne navdušence enako kot futuristične toalete Marcela Sontaga, ki si je med modno srenjo s svojo prvo kolekcijo prislužil častitljivo oznako a label to watch.

Studio Lala Berlin je predstavil eno daleč najbolj vizionarskih kolekcij. Razgaljeni hrbti, resice in na novo interpretirani asimetrični kroji so zrcalili stil berlinske hip scene, ki se zadržuje na lokacijah mesta, ki so in, in si tudi lahko privošči čist in visokokakovosten dizajn.

Prav tako v dvajseta leta se je v skladu z globalno recesijo vrnil kreator Michalsky, ki je na brv poslal rosno mlade manekenke v črno-belih in bež kombinacijah, a te žal niso požele večjega navdušenja, čeprav je kreator pompozno trdil, da se je število kupcev v njegovem prodajno-razstavnem prostoru to sezono popeterilo. Michalsky vsako sezono priredi modno revijo na najbolj eksotični lokacji mesta, na katero seveda radi pridejo njegovi dobri znanci iz sveta šovbiznisa in gejevske scene. Simbioza je popolna: vsak dobi zvrhano mero publicitete, saj se fotografov in novinarjev na rdeči preprogi kar tre, objavjene fotografije pa so tako v korist kreatorju kot zvezdniku, ki tistega večera nadene model iz Michalskyjeve najnovejše kolekcije.

Novi up berlinske modne scene Frida Weyer, je gostom ponudila koktalj čutnih in ženstevnih krojev, kot so jih premogla divja dvajseta in gracilna petdeseta leta prejšnjega stoletja. Kolekcija

Da se da tudi z veliko manj trušča in pompa, je dokazala Stella McCartney. Modna kreatorka in stroga vegetarijanka je bila v mestu gostja le nekaj dni po berlinskem modnem tednu in tako

32 — september 2009

spretno vso pozornost preusmerila nase. Ob koktalj sprejemu v priznanem dizajnerskem butiku The Corner so si vodilne stilistke in preostalih 400 izbranih gostov lahko v miru ogledali njeno kolekcijo, Stella pa je imela dovolj priložnosti, da se posveti svojim potencialnim kupcem. McCartneyjeva je svoj obisk komentirala kot nekaj povsem samoumevnega: »Če si preveč fin, da bi srečal svoje kupce, se prav kmalu znajdeš v težavah,« je povedala za Frankfurter Allgemeine Sonntangszeitung. Enako formulo je za svoje stranke uporabil tudi kreator Wolfgang Joop, ki svojo eklektično znamko Wunderkind prikaže zgolj na reviji v Parizu. »Zame v Berlinu ni prave konkurence, tukaj pogrešam vizionarje,« je kreator povedal na enem izmed dogodkov. A tudi modno ime, kot je on, si letos ni mogel kaj, da med modnim tednom ne bi priredil kolktajl zabave v svojem butiku na prestižnem Gendarenmarktu, kjer so si zbrani lahko ogledali retrospektivo njegovih kreacij. Morda je dogajanje, ki je za štiri dni mesto pahnilo v obsedno stanje in neprespane noči, še najbolje opisala ena izmed najvplivnejših modnih kritičark, novinarka International Herald Tribune Suzy Menkes. Premierni obisk 60-letne strokovnjakinje,

katere modnih kritik se kreatorji bojijo kot hudič križa, je bil za organizatorje modnega tedna največji dosežek in enkratna mednarodna promocija. Suzy je bila nad »surovo energijo« mesta več kot navdušena, a je ob modnih brveh glamuroznega Bebelplatza kaj kmalu ugotovila, da je največji potencial Berlina pravzaprav ulična moda: džins – raztrgan, pobeljen ali potopljen v barvo, kar je najnovejša moda –, prevelike T-shirt majice in tehno materiali. Suzy Menkes se je upravičeno v svojem članku za New York Times zato vprašala, koliko imajo prikazane kolekcije na modnih brveh v resnici opraviti s klubsko in kreativno sceno v boemskem Kreuzbergu? A pravzaprav se pravo jedro berlinskega stila oblačenja že peto leto zbira na severu mesta, natančneje na uličnem festivalu Wedding Dress. Gre za festival mladih še neuveljavljenih oblikovalcev, ki

svojo modo v mestnem predelu Wedding predstavijo vsakemu, ki ga zanese mimo. Če tu in tam med stojnice zaide tudi kakšen lastnik butika, še toliko bolje, a pravzaprav so mladi tisti, ki nove divje trende prvi oblečejo in predstavijo na ulicah. Tri dni je ta zaradi dominantne socialistične arhitekture nesimpatičen predel mesta poln ekstravagantnih pojav, ki nosijo oblačila, ki bodo na modnih pistah Fashion Weeka prikazana morda šele prihodnje leto. Kmalu zatem jih bodo poklicni trendscouti ponesli do velikih internacionalnih znamk, da bi jih te strogo zavarovane pod svojim imenom predstavile na velikih sejmih, kot je Bread and Butter. Tako kot na sejmu letos novinarji nismo smeli fotografirati majic, na katerih so bili odtisnjeni portreti pevke Blondie ali Davida Bowieja, se pravi motivov iz punkovskih 80. let, kar so tukajšnji pravi trendsetterji nosili že lani, če ne prej. Drugi jih bodo lahko za drag denar kupili šele naslednjo sezono.

Zato ne preseneča, da se srce modne industrije – rajske ptice, blogerji in kreativni boemi mesta – raje zadržuje na tovrstnih dogodkih in gnetejo ob odštekanih uličnih modnih revijah, za katere ne potrebuje vabil, temeč zgolj Facebook ali Myspace, ter sanja o Parizu, Givechyjevih čevljih in usnjenih jaknah Ricka Owensa. Za njih je moda po slanstvo, prva in zadnja misel dneva. Njihovega stila v obliki dizajnerskih oblek ne dostavijo v luksuzno hotelsko sobo, v kateri ga nato še dodela stilist. Njihov stil se zgodi v second hand shopih, ob fotografijah v indie magazinih, v klubih, ko se nekomu strgajo nogavice in se rodi nova modna zapoved. Medtem pa vedno isti domači in občasno uvoženi tuji zvezdniki berlinskega Fashion Weeka na rdeči preprogi veselo pozirajo pred kopico bulevardnih fotografov, v oblekah in kreacijah, ki so v avantgardni modni sceni že zdavnaj pase in, oh, »so last season«!

Michael Sontag

Frida Weyer

Boss Orange

september 2009 — 33

— dobesedno

Besedilo: Goran Puljić Fotografija: Mimi Antolović

Andrej Košak je režiser, scenarist in predavatelj na AVA (Akademija za vizualne umetnosti). Po končanem študiju na AGRFT je na TV Slovenija režiral oddaje Videošpon, Studio City, Poglej me!, Res je! ter druge. Leta 1997 je njegov prvi celovečerni film Outsider si je ogledalo zavidljivih 95.000 gledalcev. Leta 2002 je po romanu Draga Jančarja zrežiral celovečerni film Zvenenje v glavi, med leti 2004 in 2005 pa je bil njegov scenarij Don’t cry for me Europe izbran za prestižno delavnico Exuinoxe, Berlin Coproduction Market in Cannes Screenplay Market. Danes živi med Berlinom in Ljubljano, na Slovenskem pa je prisoten med drugim tudi z blogom Janez go home, kjer kritično, a zelo pronicljivo komentira urbane probleme pod Alpami. Andrej Košak je izvrsten opazovalec svojega časa. Kaj se skriva za pogledom, ki si zmeraj misli svoje, pa presodite sami.

Andrej Košak

— Ljubljana v treh nemških besedah? Klein, aber mein.

— Kje se zabavate? Zelo različno, rad grem v restavracijo, moje rojstnodnevne zabave so znane po vsem mestu, še vedno grem rad na kavo, v disko ali pa na koncert. Sicer pa najbolj ljubim spontane žurke, ki se zgodijo brez velikih priprav.

— Je Andrej Košak outsider v Ljubljani? Ne, že precej let ne, vsaj od uspeha Outsiderja ne več. Sicer pa se včasih še vedno počutim outsider do establišmenta, ko vidim, da so ljudje preveč zaprti in premalo vedoželjni.

— Kaj vas ta trenutek zabava v življenju? Trenutno me zabava pisanje scenarija in komaj čakam, da stečejo priprave na moj novi celovečerni film. Prvič se lotevam komedije in stopam na nov teritorij. Se že veselim!

— Pa v Berlinu? Berlin je moj drugi dom, in ko se vračam tja, imam vedno občutek, da se vračam domov. Rahlo čudno, toda imam dva doma, vsaj v emocionalnem smislu.

— Glasba letošnjega poletja? Magnifico, Lollabridge, Nena z zadnjo ploščo Cover up.

— Berlin v treh slovenskih besedah? Velik, odprt, multikulturen.

— Zamujena priložnost, za katero vam je žal? Leta 1989 sem bil izbran za ultra drago hollywoodsko produkcijo Shining Through, v kateri sta kasneje igrala Michael Douglas in Mellanie Griffith, a se je žal začela vojna na Hrvaškem in je vse padlo v vodo. — Česa vas je strah? Definicija hrabrosti je premagovanje strahu. Zatorej me je včasih tudi strah, a se ga vedno potrudim premagati. — Česa se vsakič razveselite kot majhen otrok? Dobrega filma, veselega večera in novega doživetja. — Kje ste sedeli v gimnaziji in kaj ste razmišljali med urami matematike? Po navadi sem sedel v zadnji klopi, kar pa je navadno trajalo le kakih 14 dni, potem pa so me vedno posedli v prvo klop, da so me nadzorovali. Ob urah matematike sem vedno razmišljal o seksu, saj je bila učiteljica prava seks bomba, blond lasje in krilo z visokim razporkom. Si predstavljate, da vam matematiko predava Sharon Stone? Tako nekako sem se počutil v gimnaziji.

34 — september 2009

— Film letošnje jeseni? Čakam na Antikrista. — Luksuz je … delati filme, ki si jih želiš in imeti urejene finance za to početje. Sicer pa je bil letos največji luksuz teden dni canskega filmskega festivala. — Knjiga na nočni omarici ta hip … Engleski snovi Jona Savaga. — Znamo Slovenci uživati? Slovenci niso pretirani uživači, saj imajo vedno občutek, da so kaj preplačali. Občudujem Francoze, pri katerih se vse vrti okoli dobre hrane, seksa in umetnosti. — V čem uživate vi? V delu. Takrat se mi zdi, da živim stoodstotno. Sicer pa upoštevam francoski recept: dobra hrana, seks in umetnost. — Naslednji projekt je … Stanje šoka, scenarij je bil izbran na Exuinoxe Screenwriters Worshopu, Berlina Coproduction Market in Cannes Screenplay Market. Zelo aktualen tekst.

— Kakšno prime time oddajo potrebuje Slovenija? Oddajo, ki bo Slovence kultivirala, jih seznanjala s tem, kar se dogaja v umetnosti po svetu. — Politika je … zanimiva reč, toda dobro je ostati zunaj nje. Sem velik pristaš tega, da se količina politike na TV zmanjša na razumno mejo. V Sloveniji od 18. do 23. ure na TV prevladuje samo politika. Tega ni nikjer na svetu, celo v socializmu je je bilo manj. — Zakaj levo, če sploh? Rad imam protestantske države, ker so bolj socialne in manj korumpirane. Zato so mi všeč severna Nemčija, Skandinavija in vedno bolj Baltik. — Tri stvari, ki so vam bile v nekdanji Jugoslaviji bolj všeč kot sedaj? Ljubljana, Zagreb, Beograd v osemdesetih. Odličen folk in resnično veliki umetniki (EKV, Slobodan Šijan, Rajko Grlić, Srdjan Karanović, Branko Baletić, Živojin Pavlović, Pankrti, Niet, Videosex, Sonja Savić, Azra, Suzana Mančić, Moni Kovačič, Sabina Geršak, Idoli, Nebojša Džukelić, Sineast, Start, Puljski filmski festival, Novi Rock, FV … ). — Tri stvari, ki niso vredne jugonostalgije? JLA, rizi-bizi in konjak Zvečevo. — Najljubši filmski prizor? Zaključni prizor Lovca na jelena, v katerem so vsi tako žalostni, da se ne morejo pogovarjati. Potem pa začne v kuhinji peti Meryl Streep in vsi se ji pridružijo, čeprav poje God bless America. — Profesionalni izziv v prihodnosti bo ... mednarodna koprodukcija v angleškem jeziku. — Haiku d’jour, s’il vous plait … Life is a bitch, a way too short.

— odgovorno

Fotografije: Promocijsko gradivo Fifi bijoux

Razočarana nad neetičnostjo zlatarske industrije, o kateri se je prepričala na lastne oči, se je škotska oblikovalka nakita pred tremi leti odločila za lastno prestižno znamko pravičnega nakita. Fifi bijoux je postala ljubljenka modnih urednikov, od tod pa je bil le še korak do zvezdnikov in odgovornih potrošnikov. Britanski časnik The Independent je kolekcijo nakita Fifi bijoux razglasil za najboljši prestižni nakup, Harper’s Bazaar pa jo je uvrstil na lestvico »most wanted«. Na lanskem modnem tednu v Londonu si je znamka prislužila posebno omembo ob podelitvi etičnih nagrad. »Gospod Darcy« iz filma Bridget Jones se je zaljubil v manšetne gumbe v obliki morske zvezde. Diamanti na zapestnici so iz ženske rudarske zadruge v Lesotu, rutil kvarc pa iz rudarske zadruge v Braziliji, ki vlaga dobiček od prodaje v ekološko kmetovanje.

Prestiž brez slabe vesti Besedilo: Maja Prijatelj

Vivien Johnston je preveč ljubila svoj poklic, da bi bila še sposobna gledati Janusov obraz, ki potrošnikom kaže pravljično podobo, tistim, ki delajo na dnu njegove verige, pa povzroča velike krivice. Po končanem šolanju na glasgowski šoli umetnosti se je zaposlila kot vodja oblikovalske ekipe pri angleškem draguljarju, kjer je nabavljala tudi surovine. Kmalu je uvidela, da je skoraj nemogoče izslediti pot nakita od rudnika do kupca in da (prav zato) pri tem nastajajo številne kršitve. Zataknilo se je celo pri končnem členu, proizvajalcih njihovega nakita, ki so bili večinoma iz Tajske, Kitajske in Indije, saj so ti, kadar so imeli preveč dela, naročilo oddali priložnostnim podizvajalcem. Razmere, v katerih so delali zaposleni pri teh podizvajalcih, in plačilo, ki so ga prejemali, njenega delodajalca niso zanimale. Začela se je spraševati: »Kako imajo lahko te velike tovarne sploh kakšen dobiček, če od njih zahtevamo smešno nizke nabavne cene, jim ne plačujemo pravočasno, a imamo vseeno tako visoke marže? V podjetju so od mene pogosto zahtevali, naj se dogovorim le za nabavno ceno surovine,

36 — september 2009

zlata in srebra, na ceno dela pa so kar pozabili. Iz pogovorov z zaposlenimi v teh tovarnah sem izvedela, da so bili prisiljeni delati v nesprejemljivih razmerah: v 12-urnih izmenah, sedem dni na teden, plačani pa so bili bedno. Številni delavci so bili pripeljani s podeželja in so s svojimi dohodki vzdrževali družine doma, kjer je bilo po njihovih besedah težko najti delo. Nato sem začela raziskovati pot dragih kamnov in bila še bolj šokirana nad otroško delovno silo ter kastno in spolno diskriminacijo v Indiji. Več ko sem vedela, bolj me je skrbelo. Kot napovedovalka smernic pri nošenju nakita sem se zavedala tudi, da bi določena skupina potrošnikov želela vedeti, od kod prihaja in kako je bil narejen njihov nakit, saj se je enako dogajalo v modni industriji. Vendar je bilo podjetje, v katerem sem bila zaposlena, preveliko za takšen premik, zato sem se leta 2006 odločila ustanoviti lastno znamko pravičnega nakita, s katero sem hotela preskusiti, ali je mogoče izdelati nakit skladno s socialno in okoljsko odgovornostjo,« pripoveduje Vivien. Prvi poskusi niso bili spodbudni. »Poklicala sem nekaj velikih rudarskih podjetij, dobaviteljev zlata in srebra ter priznane trgovce

z dragimi kamni. Večinoma so preslišali vprašanja o etičnosti svojega poslovanja, nekateri so celo odložili slušalko. Neki trgovec z dragimi kamni me je vprašal, zakaj tratim njegov čas, saj mora misliti na pomembnejše stvari, kot so na primer dobičkonosne marže. Ko sem po televiziji videla ustanovnega člana Zveze za odgovorno rudarjenje Grega Valeria, ki je govoril o etiki v zlatarski industriji, se je naposled premaknilo. Takoj sem mu poslala elektronsko pošto in posredoval mi je nekaj koristnih informacij o dobaviteljih pravičnega zlata in platine. Čez nekaj dni mi je informacije o merilih za pravične drage kamne poslal tudi največji dobavitelj barvnih dragih kamnov na svetu Columbia gem house iz ZDA.« Oborožena z informacijami se je Vivien dokopala do rudarjev, ki so ji prodali manjšo količino zlata in poldragih kamnov in se za izdelavo nakita dogovorila z zlatarskimi mojstri v Veliki Britaniji, ki so imeli podobno vizijo, ter začela oblikovati nakit. »Tedaj je poleg naju z Gregom Valeriom podobno razmišljalo le pet ljudi, raztresenih po Braziliji, Afriki in ZDA, zelo malo pa jih je že začelo uresničevati koncept pravičnega nakita.« Vivien si je svojo Fifi bijoux zamislila kot prestižno znamko pravičnega nakita, z domiselno oblikovanimi in dovršeno izpeljanimi izdelki. Prve mesece je imela težave z lastniki prodajnih mest, saj so se bali, da bodo potrošniki mislili, da je etičen le njen nakit oziroma da je drugi nakit »umazan.« Na primeru pravične kave in banan, ki so že leta naprodaj skupaj s konvencionalnimi živili v supermarketih, je dokazala, da je bojazen odveč. »Potrošniku zgolj ponujaš izbiro, odloča pa se sam.« Kmalu so njen nakit pograbili modni uredniki; od tod je bil le še korak do pariškega in londonskega modnega tedna. Lani si je na slednjem prislužila posebno omembo ob podelitvi nagrad Re: Fashion awards, ki jih sofinancira Britanska modna zbornica – ter zvezdnikov, kot je Colin Firth, gospod Darcy iz filma Dnevnik Bridget Jones. »V nekem trenutku so za določene izdelke nastale čakalne vrste, zato smo povečali proizvodnjo, zdaj pa je tudi nas oplazila recesija,« priznava Vivien. »Ljudje so precej šokirani, ko izvedo za razmere v nekaterih rudnikih zlata, vendar moja naloga ni vzbujati slabo vest, temveč poskrbeti, da se bodo ob nakupu in nošenju mojega nakita počutili dobro; zato jim posredujem prednosti našega delovanja za lokalne skupnosti, ki se preživljajo z izkopavanjem zlata in dragih kamnov.« Samostojni rudarji pogosto delajo brez dovoljenj za izkopavanje zlata, zato jih lahko kadar koli aretirajo in jim zasežejo zlata zrna. Nikoli tudi ne vedo, koliko bodo nakopali, zato se morajo ukvarjati še s kmetijstvom ali čim drugim, skratka, nimajo rednega vira prihodkov, razlaga Vivien. Pravičnotrgovinski model pa posameznike združuje v zadruge, ki legalno izkopavajo zlato. Dejavnost je naravnana trajnostno, kar pomeni, da rudarji pri ločevanju zlatih zrn od kamenja ne uporabljajo strupenega živega srebra in cianida, temveč tradicionalne rudarske tehnike in orodja. Za svoje delo dobijo pravično plačilo, ki zadošča za dostojno življenje, ter pravično premijo v višini od 10 do 15 odstotkov, ki jo lahko porabijo za gradnjo in opremljanje šol, bolnišnic in infrastrukture, ekološko kmetovanje, zeleni turizem in ohranjanje biotske raznovrstnosti. Veliko zlatokopov je namreč na območjih izjemne biotske pestrosti.

Vivien dobiva zlato za prstane, obeske in zapestnice iz Argentine, platino pa iz rudarske zadruge Oro verde v Kolumbiji. Diamanti so iz ženske rudarske zadruge v Lesotu, drugi dragi kamni pa so izkopani, razrezani in polirani v Kanadi, saj tamkajšnja nja podjetja po njenih besedah zagotavljajo visoke standarde socialne in okoljske odgovornosti. Pogaja se tudi o dobavi etičnih diamantov iz Namibije, ki bi jih rezali in brusili pripadniki najrevnejših skupnosti. Ker ni mednarodnih meril za pravično preskrbovalno verigo z zlatom, Vivien pri izkopavanju zlata upošteva teva merila Zveze za odgovorno rudarjenje, merila za etičnost drugih delov proizvodne verige pa je oblikovala na podlagi meril Mednarodne organizacije dela (ILO) in protokolov Združenih narodov. Prihodnje leto, ko naj bi bila najbolj razširjena oznaka pravične trgovine, ki jo podeljuje Fairtrade labelling organisation (FLO), na voljo tudi za zlato, bo Vivien gotovo med prvimi prejemniki. Podobnih kriterijev, žal, še dolgo ni mogoče pričakovati za pravične drage kamne, zato Vivien o njihovem izvoru jamči z lastno besedo.

Delež od denarja, zbranega s prodajo obeskov v obliki želoda in hrastovega lista, je od leta 2007 omogočil šolanje šestim osirotelim otrokom iz skupnosti na območju zlatokopov v Ugandi.

»Ljudje so precej šokirani, ko izvedo za razmere v nekaterih rudnikih zlata, vendar moja naloga ni vzbujati slabo vest, temveč poskrbeti, da se bodo ob nakupu in nošenju mojega nakita počutili dobro.« Najbolj se Vivienin glas razneži ob pripovedovanju o otroških otro sirotah iz Ugande. Zanje je izvedela od direktorice otroškega otro sponzorskega programa ženskega združenja Entebee iz Ugande Margaret Tuhumwire, s katero sta se srečali na konferenci v Mongoliji. Gre za otroke, ki delajo v rudnikih zlata in živijo v babiških kih družinah, saj so njihovi starši star umrli za aidsom ali malarijo. »Gospa babiške družine babi spodbuja k prehodu na preživljanje s kmetijstvom, ki je manj nevarno in ponuja stabilnejši stabilnej vir zaslužka. Jaz pa poskušam am pomagati otrokom, ki nimajo niti babic. Leta 2007 sem izdelala obeske v obliki želoda in hrastovega lista in jih poimenovala Iz malih želodov zrasejo mogočni hrasti. Deset odstotkov od cene prodanega obeska namenjamo šolam olam in izobraževanju otrok; doslej je bilo zbranih dovolj sredstev za šolanje šestih otrok. Akcija, ki je potekala tudi v dveh ženskih revijah, je bila tako uspešna, na, da so bralci in podjetniki začeli spraševati, ali lahko tem otrokom pomagajo še kako drugače. Letos smo jim poslali škatle katle od čevljev, napolnjene s šolskimi potrebščinami, igračami, mili, majicami, čevlji in činami, drugimi malenkostmi. Ko sem pred kratkim obiskala Ugando, se nisem mogla načuditi, kako dobro so vse uporabili. Neki učitelj je z našimi prispevki opremil celo šolo,« olo,« zadovoljno pripoveduje Vivien, ki v svojem sanjskem poklicu zopet uživa brez slabe vesti.

Kontakt za pomoč: ENTEBBE WOMEN ASSOCIATION (EWA) P.O. BOX 883, ENTEBBE, UGANDA email: ewamission@yahoo.ca

september 2009 — 37

— nakup

Dodatki dobesedno Fotografije: Mimi Antolović Besedilo: Polona Jamnik

Jimmy Choo

Yves Saint Laurent

Torbica zapestnica

Nove malhe so velikanske in komaj vidne, saj jih prekrivajo nevtralne barve. Ob njih na vse grlo kričijo drobne kuverte in mošnjički, kar tako. Kot okras. Močnih barv in okrašeni, kot se le da. Večerni? Nikakor (ali pač). Za sproščeno eleganten in kul poletni slog.

38 — september 2009

Marjeta Grošelj

Okras kot pleksiglas

Pleksi je seksi, sodoben, deluje lahkotno. Ne nujno v kombinaciji z emajlom, bruĹĄenim kamenjem ali kovino kot doslej, raje obarvan in preprostih oblik. Pripenjajte jih okrog vratu, na roke in pas.

Sonia Rykiel

Alexis Bittar

Sonia Rykiel

september 2009 â&#x20AC;&#x201D; 39

— nakup

Čistilni gel Dior Homme Dermo System

Parfum Versace

Športni cpoati Marc Jacobs

Ura Panerai Lumino R Logo

40 — september 2009

Srajca Lanvin

Emulzija Dior Homme Dermo System

Srajca in solzice.

Nepreklicno bela. Na nosu ob njej – očala. Izirajderska za nesmrtno moške in uporniške. Ob klasiki delujejo retro, dodajte jim torej metro. K zadnjemu sodi negovan in zglajen izraz. Da bo iz tega časa.

Parfum Boss by Hugo Boss

Očala Marc Jacobs

september 2009 — 41

— detajl

Besedilo: Polona Jamnik Fotografije: Reuters

Različica obleke »Letty Lynton«, katere silhueta je na stežaj odprla vrata slogu poudarjenih ramen.

Joan Crawford leta 1936 v kompletu z ozkim pasom in velikanskimi zavihki. Oblikoval ga je Gilbert Adrian, ki je igralko oblačil na odru in za njim.

Na sodoben način

Poudarjenim ramenom so od nekdaj (in za vedno) zapisani tisti, ki prisegajo na klasiko. Se ve. Vso pozornost so jim posvetili tudi oblikovalci letošnjih spomladansko-poletnih in prihajajočih jesensko-zimskih kolekcij ter z blazinicami podložili ramena blazerjev, bolerov, jopic in večernih oblek. Nekontrolirano? Nemalokrat. Moda prisega na presežnike.

Kako

Nič več po moško in bog ne daj estetike škatlastih pleč iz osemdesetih, ki so, neskladna s telesom, popačila silhueto. Sodobni rezi so neskončno ženski, ramena (močno) poudarjena, mehko zaobljena, koničasta, včasih odločno podložena ali rahlo povešena. Slog? Dodelan kot še nikdar.

Dinastija poudarjenih ramen Po moško široka štirideseta in osemdeseta

Giorgio Armani, pomlad/poletje 2009

Bila je Marlene – ikona Sloga. Ki je s povsem moškimi kompleti (s krilom!) močno vplivala na modni svet. Ženske so se širokih ramen na njenih suknjičih sicer bale kot hudič križa, klobuke in dodatke, ki jih je nosila slavna igralka, pa so v trenutku vzele za svoje. Slog širokih ramen se je, znamenito mesten in ultrasofisticiran (za tisti čas), bežno dotaknil sedemdesetih, osemdeseta pa je zapečatil.

Kriv je bil Adrian

Kultni hollywoodski kostumograf (Gilbert Adrian) je na začetku tridesetih let prvi z naborki obložil ramena slovite igralke Joan Crawford v filmu Letty Lynton (1932). Nosila je obleko iz belega organdija, z ozkim pasom in naborki čez ramena, ki je povsem obnorela ženski svet in močno vplivala na modnega. Proizvajalci so besno kopirali, ženske pa drle v trgovine in zahtevale vsaka svojo »Letty Lynton«, saj jih je neskončno polepšala! Poudarjena ramena, pa čeprav mehka in padajoča, so zožila pas in boke, dolžina obleke do sredine meč je podaljšala telo. Adrianova elegantna »Letty Lynton« je prva stopila v dobo širokih ramen. Konec tridesetih let sta ramenske blazinice zmagoslavno podtikala (kjer se je le dalo) tudi zelo vplivna Schiaparelli in Rochas. Kolo mode se je obrnilo v smer poudarjenih ramen sodobnega »power dressinga«.

Balmain, jesen/zima 2009/2010 42 — september 2009

— superego

Fotografija: Mimi Antolović

(D)rama Besedilo: Nika Urbas Nova zvezdnica, pevka skupine Noisettes, je pred tedni nastopila v priljubljeni televizijski pogovorni večerni oddaji Friday Night z Jonathanom Rossom. Ob vseh imenih, ki se pojavljajo v zadnjem času, je njeno še posebno mikavno. Lahkotna mešanica mlade Diane Ross in dekleta iz reklame za Top Shop je Shingai Shoniwa – popolna stilistična osvežitev. Kot doslej je tudi tisti večer zablestela s svojim slogom oblačenja, predvsem zaradi čudovitega suknjiča z ostrimi, visokimi rameni. Kar koli že obleče spodaj – naj bodo to vroče črne hlačke z bleščicami ali ozko krilo do kolen iz srebrne folije – njen videz odseva moč, glamur in drznost. Še ena takšna je: Paloma Faith. Zadnjič sem jo zagledala med televizijsko reportažo z enega od poletnih festivalov. Sredi boleče neinspirativne posušene trave, šotorov in pisanih panojev je na odru predstavljala svojo zadnjo uspešnico. V belem kapeju z vznemirljivo ramensko strukturo, spodaj z najkrajšim minikrilom na svetu, izpod katerega so sijali pas za nogavice in najlonske nogavice v barvi kože s temno rjavo črto zadaj, je vzbudila nostalgično asociacijo na oblikovalca, čigar ime se znova omenja z zanosom. Bila je kot reinkarnacija dramatičnih manekenk, ki so se leta 1981 na predstavitvi jesensko-zimske kolekcije sprehodile po modni brvi za Clauda Montano. Oblečene v bele suknjiče z bogatimi rameni so še danes videti kot roboti, ki so se iz prihodnosti vrnili nazaj, da nas navdihnejo s svojo teatralnostjo. Učinkovalo je takrat in učinkuje zdaj.

Nova silhueta

Žal ni tako preprosto. Ne bo nujno dovolj učinkovito, če boste kupili ramenske podložke in svojo staro bluzo z malo zankami spremenili v nekaj senzacionalnega. Smisel nove mode je namreč v mojstrski konstrukciji, Balmain in Balenciaga sta odlična primera. Rame morajo biti visoke, malce ukrivljene, a še vedno ravne, elegantne in ogromne hkrati. Takšnih vstavkov v prodajalnah ni mogoče kupiti. To je pač ena tistih stvari, ki bodo pravo prijateljico sloga hipnotično pritegnile v prodajalne s svežo jesensko modno ponudbo. Oblačila sodijo v oddelek pod imenom investicije. Ne bodo se poslovila tako hitro, na osemdeseta pa spominjajo le od daleč. Referenca osemdesetih je resda služila kot osnova, končni izdelek pa je mešanica glamurja, svežine in futurizma.

Plašč Barbara Podlogar

tudi Roksanda Ilinčić, oblikovalka srbskega rodu, Kot vsaka nova silhueta tudi ta postavlja svoja skrita pravila pri tipu postave. ki se čedalje bolj razvija v mojstrico mehkega, Sloko in vitko žensko telo je v takšnih oblačilih videti najbolje. Strogo grajena ženstvenega krojenja. Njena linija za jesen je ljubka ramenska struktura zaživi le, če je ne nosimo preveč pozersko, kar najbolje in udarna hkrati, nekakšen londonski Lanvin. ilustrira angleški izraz effortless. Nekaj podobnega kot pri torbici; ne držimo je več za ročaj, ampak jo nonšalantno stisnemo v roki. Za večer pa pomerite vsaj katero od vznemirljivih in eklektičnih kreacij s podpisom oblikovalca Erdema. »Žal ni tako preprosto. Ne bo nujno Mladi Erdem Moralioglu, ki ima po očetovi strani turške dovolj učinkovito, če boste kupili korenine, je svoj oblikovalski jezik zapečatil s kontrastnimi ramenske podložke in svojo staro bluzo cvetličnimi vzorci, močnimi barvami in novimi silhuetami. z malo zankami spremenili v nekaj Nič čudnega torej, če ga kritiki označujejo za londonskega senzacionalnega. Smisel nove mode je Christiana Lacroixa. Njegove male oblekice v empirskih linijah namreč v mojstrski konstrukciji.« z dodanimi svilenimi vrtnicami se na telesu gibljejo in plešejo. K temu veliko pripomorejo tudi privihana in dvignjena ramena.

Moj skriti plen

Z novo silhueto izstopajo tudi londonski modni oblikovalci. Ob podrobnejšem pregledu oblek lahko najdemo precej takšnih, zaradi katerih bo še tistih nekaj prostih dni v septembru polno zasedenih. Pomerjanje oblek namreč ni moja najhitrejša disciplina. Kot strastna zbirateljica svežih sezonskih modnih pridelkov predlagam, da pozornost najprej namenite suknjičem Alexandra McQueena. Ti so sicer že od nekdaj prepoznavni prav po dvignjenih in usločenih ramah, ki so v preteklosti tako navdušile Joan Collins, da je nekoč v enem od intervjujev izjavila, da na svetu ni boljšega krojača od tega mladega nekdanjega vajenca pri Romeu Gigliju. Stella McCarteny je za jesensko-zimsko sezono predstavila čudovite poloprijete suknjiče z globokimi ozkimi karikiranimi kroji. Njena kolekcija ponuja dve različici. Poleg ostrih linij je namreč na voljo veliko vrhnjih delov z mehkejšimi, bolj zaobljenimi, še vedno pa izrazitimi rameni. Navdušila je

Križkraž, šlikšlak

Zvezda, ki me je že v otroštvu prva navdušila nad rameni ali pa mi vsaj pomagala razumeti to poglavje iz namišljene »knjige o silhuetah«, bi se zdaj verjetno le namuznila ob okostnjakih, ki iz omare padajo na modno brv. Miša Molk in njena pričeska. Tisti njen prijazen pogled, sijoče ustnice in kalejdoskopski nakit. Vsak večer, ko je vodila oddajo Križkraž, sem kot prikovana sedela pred televizorjem in do podrobnosti skicirala garderobo, ki jo je nosila. Dokumentacijo, v barvah, še vedno hranim, za vsak primer, če bi si Molkova želela obuditi spomin na svoje modne pustolovščine. Verjetno so risbe zgovornejše kot oblačila, ki zdaj pozabljena visijo v omarah na Kolodvorski. Moje ilustracije imajo namreč kup opomb. Čeprav še nisem bila pubertetnica, sem razumela, da se v modi vse obrača. Ob eni še posebno imenitni pisani obleki z izjemno poudarjenimi rameni sem namreč pripisala: »To bo enkrat spet za nosit, samo brez bleščic, rame so pa fajn.« september 2009 — 43

— drobnogled

Besedilo: Goran Puljić Fotografije: Arhiv proizvajalcev

10 1

6 7

ČEZ KOLENA

Zagotovo eden najbolj vročih trendov za hladne dni. Škornji čez kolena po lanskem obotavljanju »da ali ne« doživljajo veliko vrnitev na modno sceno. Izgubili so predznak pocestniškega dekleta iz poznih osemdesetih in se vračajo v obliki skulptur iz najfinejšega brokata, nape in velurja. Še vedno z odebeljenim podplatom in z vsako sezono (spet) ožjo peto, ki z nenavadnimi oblikami in ornamentom prav frivolno koketira z mimoidočimi. V barvah mavrice ali nepogrešljivi črnini.

NOVI ROCK

Metalsko drzen, rockersko svobodnega duha, glamurozno rockovsko sijoč, poleg tega se ne sramuje predznaka pop. Rock, ki si ga je izmislila moda, ki pa smo mu v zadnjem času priča tudi v glasbi. Poletje 2009 je bilo v znamenju velikih koncertnih turnej, jesen pa bo stilsko nadgradila poletni »groupie« slog Kate Moss z obilo črnine, usnja in drznosti. Težke kitare se v črnem lesku poklanjajo v spomin na kralja popa. But ... the show must go on!

GRAFITNI SIJ

22 23

Srebrne luske in bisernate kamenčke je iz globočin morja naplavilo na modne brvi. V prefinjenem koloritu od srebrno prek svetlo in temno sive do črne, so dokaz, da je svetlikajoče se odlična izbira za resno modo, ki pripada kolekcijam jesen-zima. Tudi in predvsem podnevi, ko bodo svetlikajoči se okrasni našitki vdahnili svojevrstni glamur tvidu, kašmirju, usnju in volni.

NAGLAVNO OKRASJE

Lady Gaga ima zajčja ušesca, naša D-jevka Danaja Vegelj prisega na obroče z ogromnimi rožami, Kate Moss na klobuke iz vintage marketov, Lilly Allen pa na Chanelove pentlje. Se še spominjate mreže, ki kot pajčolan zakriva obraz? Znova je čas zanjo. In tudi za perjanice in klobuke v slogu kraljevih gard. Mi smo za! D kot drzno in drugačno. 44 — september 2009

13 ČEZ KOLENA 1 - Pollini; 2 - Louis Vuitton; 3 - Emilio Pucci; 4 - Christian Louboutin; 5 - Gucci; 6 - Christian Louboutin /

NOVI ROCK 7 - akustična kitara Chanel; 8 - škorenj Alberta Ferretti; 9 - Zapestnica Alexander McQueen; 10 - torbica z držalom rokavico Alexander McQueen; 11 - športni copati Metallica, Converse; 12 - kolekcija ličil Dior; 13 - Salonar Nicholas Kirkwood; 14 - kapa Giorgio Armani; 15 - notesnik v slogu vinilne plošče, Urban Outfitters; 16 - grelci za ušesa Chanel /

NAGLAVNO OKRASJE 17 - klobuk Burberry; 18 - obroč za lase Fenwick; 19 - perjanica Givenchy; 20 - klobuk Givenchy; 21 - klobuk Chanel; 22 - obroč za lase Fenwick; 23 - pentlja Chanel / GRAFITNI SIJ 24 - suknjič 7 For All Mankind; 25 - gležnjar Pierre Hardy; 26 - rokavice Roberto Cavalli; 27 - škorenj Roberto Cavalli; 28 - svetlikajoči se gel za telo: Coco Mademoiselle, Chanel; 29 - torbica Daniel Swarovski; 30 - gležnjar Dolce&Gabbana /

BOUDOIR V ROŽNATEM 31 - gloss za ustnice »002 Fresh Expert«, Dior; 32 - torbica Diane von Furstenberg; 33 - okrasna blazina iz satiniranega bombaža, Dedar; 34 - torbica Sergio Rossi; 35 - preveza za oči Crown White, Daydream; 36 - salonar Dolce & Gabbana; 37 - nočna omarica, oblazinjena z blagom, Promemoria.

31 32

27 36

28 35

drobnogled

BOUDOIR V ROŽNATEM

No, leta 2009 je rožnato zamenjala fetišistično pink. Boudoirski duh pa je v času globalne recesije romantični pobeg v sanjski svet, v katerem v vzdihljajih greha svila poka po šivih ...

september 2009 — 45

Obleka Almira Sadar Trak za lase Alexandre de Paris

— lepota

»D KISS« Barbara Žnidar, Foto: Mimi Antolović Ličenje: Maja Šušnjara Pričeska: Petra Maček za frizerski salon In Stiliranje: Danaja Vegelj Asistent fotografinje: Klemen Razinger Model: Natalija O. (Bronz) Besedilo: Teja Lavrenčič

Rouge Impact, 23RSVPink. Clinique

Sérum de Rouge, 840 crimson serum. Dior

Rouge Allure, 74 comedia. Chanel

Rossetto Design, 3 candy. Collistar

Pure Color Gloss Stick, PC GS 08 orange poppy. Estée Lauder

Rouge de Guerlain, 62 georgia. Guerlain

Srajca Valentino

VRNITEV V PRETEKLOST

Modne zapovedi glede oblike ustnic so se skozi zgodovino precej spreminjale: od majhnih, srčastih, ki so spominjale na nedolžne rožne popke, do velikih, mesnatih, ki so neposredno, brez sramu, vabile k igri. Ženske so ta telesni del od vekomaj častile in ga zato tudi rade poudarjale z barvo. Že Egipčanke so se prav dobro zavedale, da se k temni polti in črnim lasem lepo podajo rahlo zardela lica in žareče ustnice, zato so si pomagale z rdečo okro. Italijanske dame 13. stoletja so prisegale na rožnati odtenek, izdelan iz redkega pigmenta. Sledilo je dolgo, petstoletno obdobje odrekanja, ličenje je bilo moralno povsem nesprejemljivo. Šele po desetletjih viktorijanske nevsiljivosti, ko so si šminko lahko privoščile le prostitutke, je sledilo splošno razsvetljenje. V začetku 20. stoletja so ženske končno zares udarile po mizi in z emancipacijo je postalo rdečilo sprejemljiv rekvizit.

NAJLEPŠE IMA ...

Povečanje ustnic je poseg, ki menda zaseda kar četrtino delovnih obveznosti lepotnih kirurgov, kar dokazuje, da ženske temu organu še vedno pripisujemo velik pomen. Ustnice so tudi simbol lepote in prepoznaven znak marsikatere igralke, zato so se strokovnjaki pred nedavnim odločili, da znanstveno dokažejo, katera ima najlepše. Ameriški specialisti za biometrijo so tako razvili program, ki prebere obliko, širino, dolžino, polnost, barvo in teksturo ustnic ter jih oceni od 1 do 10. Verjeli ali ne, na prestolu za najlepše ne kraljujeta Angelina Jolie ali Scarlett Johansson, temveč italijanska lepotica Monica Bellucci. Štiriinštiridesetletna igralka je za svoje ustnice prejela najvišjo oceno, čisto desetko, medtem ko je Johanssonova zbrala prav tako visoko število točk – 9,66. Z bronom se je morala zadovoljiti Halle Berry (9,61), na četrtem mestu je pristala Beyonce Knowles (8,65), Angelina Jolie pa je z oceno 7,89 »šele« peta.

MEJNIKI

—— 1915: Prva šminka v kovinski embalaži. —— Dvajseta leta: Modna postanejo rdečila z okusom, največje povpraševanje je po češnjevem. —— 1925: Hiša Guerlain izdela svojo prvo šminko – Rouge d’Enfer, ki je na voljo le v enem odtenku. —— 1927: Prva šminka, ki dopušča poljub in se ne razmaže, je otrok francoskega kemika Paula Bauderouxa. Ime: Rouge Baiser. Kljub vsem svojim prednostim se zares uveljavi šele v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Dandanes tovrstna ličila, ki ne puščajo izdajalskih sledi, naravnost obožujemo! —— Trideseta: Helena Rubinstein je prva kozmetična hiša, ki oglašuje rdečila z zaščito pred soncem. —— 1930: Max Factor izumi prvi gloss za ustnice. —— 1938: Hiša Lancôme ponudi svojo prvo šminko, Rose de France, ki je odišavljena z bolgarsko rožno vodo. —— 1939: Revlon uskladi barvno paleto rdečil za ustnice in lakov za nohte. —— 1943: Vojaki uporabljajo stik za ustnice, ki varuje pred sončnimi opeklinami. —— 1944: Šminke dobijo novo, leseno preobleko, ker kovine zaradi vojne primanjkuje. —— 1948: Rimmelova nova barvna paleta je že zelo pestra; k rdečilu sodita tudi ogledalce in čopič za nanašanje. —— 1954: Prva šminka iz hiše Dior, Rouge Dior, na voljo v dveh odtenkih. —— Šestdeseta: Japonska hiša Shiseido začenja svoj vplivni pohod na svetovni trg. —— 1964: Estée Lauder lansira svojo prvo šminko, Re-Nutriv. —— Sedemdeseta: Ultima II je krivec za modno smernico, ki narekuje zamrznjeni videz ustnic. —— 1979: YSL vpelje označevanje odtenkov rdečil s številkami, najbolj priljubljena je št. 19, prava fuksija. —— 1987: Guerlain ponudi prve dvobarvne šminke, ki so imenovane po koktajlih: Manhattan, Porto Filip in Alexander. —— 1990: Revlon lansira prvo linijo zelo obstojnih rdečil, imenovano ColorStay. —— 1991: Clarins preseneti z novo izboljšavo, šminko, ki vsebuje revolucionarni antipolucijski kompleks. —— 1993: Hiša Clinique predstavi Long Lasting Lipstick, najbolj slovito šminko v njeni zgodovini; srebrna tuba postane ikona desetletja. —— 1999: Podjetje DuWop ustvari prvi neinjekcijski izdelek za polnejši videz ustnic, imenovan Lip Venom. —— 2006: Chanelovo rdečilo Rouge Allure se odpre z enim samim klikom.

PRAVE SESTAVINE

Osnova rdečil je mastna zmes iz voska (čebeljega, rastlinskega, mineralnega ali sintetičnega izvora), ki poskrbi, da je šminka čvrsta. Druga sestavina pa je lanolin ali podobne snovi, ki pri šminki poudarijo mehkobo in sposobnost oprijemanja ustnic. Pomembna so tudi olja, denimo ricinusovo, mineralno ali sintetično, ki omogočajo, da je rdečilo dobro mazljivo. V šminki so še majhni odmerki antioksidantov, ki varujejo maščobne delce v ličilu pred žarkostjo. V večini rdečil so tudi pigmenti, ki dajejo šminki določeno barvo, ter dišave, ki ji podarjajo prijeten vonj. Vsako rdečilo je v povprečju sestavljeno iz 20 sestavin, saj samo za doseganje pravega odtenka uporabijo pet ali šest različnih pigmentov.

Srajca Giorgio Armani

ČESA NE SMETE POČETI

Čeprav se vam morda zdi, da je grizljanje ustnic nadvse seksi, tega nikar ne počnite. Tako poškodujete povrhnjico in ustnice se vam lahko celo vnamejo. V stresnih situacijah raje vzemite žvečilni gumi. Razpokane ustnice pomenijo le eno, in sicer da jih ne negujete pravilno. Če boste odvečno povrhnjico, ki je ostala na ustnicah, odtrgali, lahko stanje le poslabšate. Lahko nastanejo celo majhne ranice, ki se lahko zagnojijo ali vnamejo. Če ližete svoje ustnice, to pomeni, da jih morate ovlažiti. Slina zagotovo ni ustrezno sredstvo, saj jih še bolj izsuši. Raje uporabite balzam ali šminko. Izogibajte se prevročim napitkom. Vroča kava ali čaj lahko opečeta jezik in ustnice. Zaradi opeklin se lahko pojavijo mehurčki, ko pa ti izginejo, lahko ostanejo vidne brazgotine. Ustnice so veliko bolj občutljive od preostale kože, zato jih pred sončenjem dobro zavarujte z balzamom, ki ima visok UV-filter.

STROKOVNA POLEPŠANJA

Če ličenje ne zadostuje ali se vam zdi prenaporno, si lahko omislite permanentni (trajni) make up, vendar zaupajte le izkušenemu strokovnjaku. Pa še možnosti (in meje) lepotne kirurgije. Na voljo je več hitrih (Beri: 20 minut.) in preprostih (Beri: brez hospitalizacije.) posegov za povečanje tega nadvse zgovornega telesnega organa. Različna polnila zdravniki vbrizgajo z injekcijsko iglo, brez rezov in posledičnih brazgotin. Katera izbira je najboljša? Učinki vsekakor niso večni in jih je treba prej ali slej obnoviti, se pa precej razlikujejo po trajnosti. Polnilo Aquamid, če se izrazimo v kemijskem jeziku, poliakrilat in vsebuje približno 90 odstotkov vode, daje najdaljše rezultate – tudi do pet let in več. Polnila na podlagi hialuronske kisline, denimo Restylane (švedsko) ali Hylaform (ameriško), podarjajo bujnejši videz od pol do enega leta. Uporabljajo jih tudi za izravnavo drobnih gub okoli ust. Za globlje brazde časa in dvigovanje povešenih kotičkov pa je veliko bolj primeren Aquamid. Lastna maščoba se sicer lahko uporabi, vendar se najmanj obnese, saj so usta najbolj gibljivi del obraza. Nenehno se premikajo, ko se smejemo, govorimo in poljubljamo, zato se maščobne celice le stežka primejo. Trajanje rezultatov: približno tri mesece. Postopek je treba večkrat ponoviti, ker se pri enem posegu ohrani le od 30 do 50 odstotkov maščobnih celic.

ZANIMIVO

→→ Ustnice nimajo lojnic in zaščitne roževinaste plasti. Koža na njih je zelo tanka, dvajsetkrat tanjša kot drugod na obrazu, in zato posebej občutljiva. →→ Statistika pravi, da ženska, če ga redno uporablja, v svojem življenju poje od dva do štiri kilograme šminke. →→ Ameriški raziskovalci so ugotovili, da imajo Američani in Britanci povsem različne nasmehe. Po njihovem mnenju so nasmehi Britancev naravni in iskreni, medtem ko so nasmehi Američanov pogosto prisiljeni in neiskreni. Britanci se večinoma smejijo s široko razprtimi ustnicami, ustnice pri nasmehu potegnejo nazaj in navzgor, medtem ko Američani pri nasmehu ustnice raztegnejo v levo ali desno. Tipičen britanski nasmeh ima menda prav britanski princ Charles. Znanstveniki s kalifornijske univerze so razliko v nasmeških ugotovili na podlagi podrobnega preučevanja nasmehov Otočanov in Američanov. Njihova teorija se je v kar 90 odstotkih izkazala za pravilno. →→ Ko je slavna Sofia Loren naredila svoje prve filmske korake, so kritiki zatarnali: Res je lepa, toda škoda, da ima tako velika usta. Še sanjalo se jim ni, da bo nekoč ta njena pomanjkljivost izjemno priljubljena, da bo postala celo objekt poželenja večine predstavnikov močnejšega spola in predmet zavidanja v damskih krogih. Koliko moških bi se lahko še dandanes uprlo njenemu poljubu? →→ Zvijača za polnejše poljube, za tiste, ki si upajo: majhno, mehko gobico namočite v toplo vodo, v katero ste pred tem dali dva feferona. Nekajkrat obrišite ustnice in učinek bo viden takoj.

Suknjič Valentino Red Očala Marc Jacobs

— definitivno

Besedilo: B. Ž. Fotografiji: Illusion

Za sijočo, enakomerno in gladko polt: Multi-Perfection Radiance Enhancer, Capture Totale. Dior

Serum za nego obraza in vratu, Ultra Correction Lift, Précision, deluje učvrščevalno. Chanel Popolna obnavljalna nega, Divine Cream, z organskim eteričnim oljem suhocvetnice (imortele) in mirte. L´Occitane

Krema za nego okoli oči, Cellular Eye Contour Cream, je bogata z vitaminoma A in E. Skincode

54 —september 2009

1|3 Koža vam bo še posebej hvaležna, če jo boste, potem ko ste morda med počitniškimi dnevi bolj brezbrižno posegali po negovalnih pomadah, spet skrbneje negovali. Prvovrstna hranilna nega z božansko kremo, Divine Cream, polt gladi in deluje na pigmentne madeže. Vsebuje eterično olje suhocvetnice (spodbuja produkcijo kolagena in izboljša mikrocirkulacijo) in mirte (podaljšuje mladost celic). Pri nanašanju kreme za nego okoli oči, Cellular Eye Contour Cream, se bosta iz drobnih modrih kroglic sprostila vitamina A in E, ki bosta nežno območje navlažila, učvrstila in podarila elastičnost. Serum Ultra Correction Lift odlikuje učinkovina elemi PFA (ekstrakt drevesa elemi iz filipinskega otoka Luzon): pomaga pri obnavljanju proteina (tenzin), ki skrbi za mladostni videz; serum Multi-perfection Radiance Enhancer, Capture Totale, pa vsebuje visoko koncentrirano učinkovino aminolumin (šestkrat bolj učinkovita kot vitamin C), za sijočo in gladko polt. Zapletene formule in izrazi bodo morda zanimale le strokovnjake, nas, uporabnike, pa bo prepričalo učinkovito delovanje.

— definitivno

Komplet petih senčil za veke 173 night butterfly. Dior Lak za nohte 499 gondola. Chanel

Lak za nohte 981 black plum. Dior

Rdečilo za ustnice, Signature Lipstick, 07 rich berry Estée Lauder

Rdečilo za ustnice, Rouge Allure, 147 maniac. Chanel

2|3

Če boste opazovali, kako zori pozno sadje in kako se listje odeva v jesenske barve, boste tu in tam opazili tudi odtenke ametista, škrlata, slivove vijoličaste in skoraj črnih robidnic. Na »jesenskem« polju novih trendov ličenja pa so ti odtenki zakon! Glede njihove uporabe pa, kot velja tudi pri drugih, čisto vsakdanjih rečeh: nanašajte jih z občutkom! september 2009 — 55

— lepota

Besedilo: Teja Lavrenčič Fotografije: Mimi Antolović Ličenje: Tina Fabjan, vodja umetnikov ličenja Max Factor Pričeska: Petra Maček za frizerski salon In Model: Zlata (Model Group)

Ne le pričeska Poraščenost je samo na določenih telesnih delih zares zaželena. Če se z njo vsekakor nočemo srečevati na rokah, nogah, intimnih predelih, podpazduhah, bradah in nad zgornjo ustnico, jo neutrudno odstranjujemo, vendar si brez nje dobre polovice naše glave nikakor ne moremo predstavljati. Za lepo, košato naglavno okrasje smo pripravljeni narediti marsikaj: uporabljati najkakovostnejše kozmetične izdelke in obiskovati najboljše strokovnjake. Dobra novica za modne navdušenke, deloholičarke s sindromom SPČ (stalno pomanjkanje časa) in tiste, ki jih je sreča zapustila: lasulje so spet in!

ZVEZDNE STEZE

Za vedno brezhibno pričesko so nedvomno največ pripravljene »žrtvovati« svetovne zvezdnice, saj so nenehno pod budnim, kritičnim očesom javnosti. In boljši imidž pomeni tudi več zaslužka. Jennifer Aniston je menda pri promociji svojega najnovejšega filma Marley & Me samo za frizerja porabila vrtoglavih 40.000 evrov. Verjetno se sprašujete, kako je to mogoče? Izračun je nadvse preprost: Jennifer je izbrala najboljšega strokovnjaka, ki ji je neprestano stal ob strani. Dobesedno. Z njo je obiskal vse svetovne prestolnice, letel v prvem razredu in prebival v najbolj razkošnih, dragih hotelih. No, da ne bo pomote. Astronomskega računa seveda ni plačala slavna igralka iz svojega žepa. Stroške vrhunskega oblikovanja njenega naglavnega keratinskega okrasja je namreč kril hollywoodski studio, iz katerega so sporočili, da je bil izbrani frizer Chris McMillan za svoje delo plačan »le« 1500 evrov na dan, kar je povsem neznatna vsota v primerjavi z drugimi izdatki, ki jih dnevno ustvarijo zvezdnice njenega kova. V svetu blišča in glamurja pa so že nekaj časa nadvse popularne tudi precej cenejše rešitve za vedno dovršen videz – lasulje, ki so postale nepogrešljiv modni dodatek, ne le za pravo karnevalsko razpoloženje, temveč za povsem vsakdanjo uporabo. Parižanka Any d´Avray, specialistka na tem področju, ki skrbi za popoln videz slavnih medijskih oseb, ustvarja najnovejše modele skupaj s priznanima frizerskima mojstroma Jeanom-Marcom Maniatisem in Brunom Weppejem. Po njenih besedah so najbolj iskane lasulje iz mikrovlaken, saj jih je veliko lažje vzdrževati kot tiste iz pravih las, poleg tega pa se sintetična vlakna tudi nikdar ne razcepijo. »Lasulja,« pojasnjuje gospa d´Avray, »mora roditi željo po zabavi ali vsaj igri tudi pri odraslem. Omogoča, da v samo nekaj minutah popolnoma spremenimo videz, in to brez kakršnega koli tveganja ali nezaželenih učinkov: postanemo dolgolasi, spremenimo barvo, obliko pričeske. Poleg tega ima ta modni dodatek še nekatere prednosti. Poznam precej poslovnih žensk, ki imajo po pet enakih lasulj, oblikovanih po njihovi »naravni« pričeski. Tako so lahko vedno dovršeno počesane od jutra do večera in jim ni treba izgubljati časa v frizerskem salonu.« In koliko morate odšteti za to najnovejšo žensko igračo? Baje se najbolje prodajajo primerki cenovnega razreda od 45 do 400 evrov. 56 — september 2009

Bilo je nekoč … Prvi Egipčani so si puščali lase nenadzorovano rasti, pravzaprav se zanje sploh niso preveč zanimali. V nekem trenutku pa se je našel človek, ki je menil, da je nega in vsakodnevno česanje las zamudno in da je imeti lase čisti nesmisel. Po staroegipčanski modi so si tako moški kot ženske brili glave in nosili lasulje. Imeli so celo vrsto storitev, povezanih z izdelovanjem tovrstnih naglavnih okrasov. Tudi v starem Rimu so bile lasulje zelo popularne. Moda umetnih pričesk se je umaknila le za kratek čas, ko so se Cezarjevi legionarji zaradi številnih in dolgih vojnih pohodov iz praktičnih razlogov začeli striči na kratko in briti. V 18. stoletju so ženske nosile velikanske naglavne stvaritve, za katere je morala skrbeti cela vojska frizerjev. Lasulja je bila tako rekoč arhitekturna umetnost. Ženske so si pomagale z vsemi mogočimi in nemogočimi pomožnimi sredstvi, da bi tovrstni modni dodatki stali v navpičnem položaju. Vanje so vstavljali miniaturna gnezda, vrtove in celo sončne sisteme z vrtečimi se planeti. Šele v začetku 20. stoletja so pričeske začele dobivati normalno obliko. Pod sloganom »ženska lepota je v laseh« se je razcvetela prodaja lasne kozmetike. Lasuljam se je čas iztekel.

MAGIČNA BLOND

Marlene Dietrich, Grace Kelly, Marilyn Monroe, Madonna, Claudia Schiffer, Heidi Klum, Kim Basinger, Kate Hudson, Paris Hilton in številne druge. Famoznim blondinkam se moški nikdar niso mogli zares upreti. Že stari Grki so častili svetlolaske, saj je »blond« veljala za barvo boginj. Tudi Rimljani so v svetlih laseh videli nekaj več. Svoje plavolase nasprotnike so pri zmagah oropali naglavnega okrasja in iz njega izdelovali lasulje. V želji po svetlejši barvi so si v lase celo vtirali zlati prah ali pa so si vanje vpletali niti predenega zlata. Šele leta 1818 se je vse spremenilo. Odkrili so vodikov peroksid. Ženske, ki so si ga drznile preizkusiti, so v tistih časih zagotovo izstopale, saj si je z njim mogoče lase posvetliti za več odtenkov. Blond barva je postala dostopna vsem, o morebitnih škodljivih

september 2009 â&#x20AC;&#x201D; 57

— lepota: Ne le pričeska

ZANIMIVO →→ Čopek las, ki krasi sumoborce, slavnostno odstrižejo, ko končajo svojo športno kariero. →→ V Kambodži ženinu in nevesti po tradiciji na poseben način ostrižejo lase, da bi s tem od mladoporočencev odgnali zle duhove. →→ V Maleziji moški ne smejo imeti dolgih las. →→ V indijski severni državi Pandžab grozi smrtna kazen moškemu, postriženemu na kratko. →→ Stari Germani so ostrigli zločince, da bi jih tako onečastili. →→ V vzhodnih kulturah in za afriške vrače so bili obrezani lasje znamenje pomembnosti določene osebe. →→ Če je moški v srednjem veku srečal žensko s spuščenimi lasmi, ni bilo dvoma, da je srečal čarovnico. Kito je lahko nosilo samo mlado, neporočeno dekle, ki so ji dovolili uporabljati magično moč, da bi lahko zapeljala usojenega fanta. učinkih pa ni razmišljal nihče. Zavedati se moramo, da je beljenje eden izmed najbolj zapletenih kemičnih procesov, saj belilna sredstva ne delujejo samo na naravne in sintetične pigmente, ampak hkrati tudi na druge aminokisline, predvsem na vodikovo, solno in cistinsko vez. Ker se te vezi pri beljenju cepijo, je trdnost beljenih las precej manjša od trdnosti naravnih, kemično nespremenjenih. Beljeni lasje imajo tudi manjšo prožnost in vsebujejo manj vlage, zato so krhki in se radi lomijo. Veliko škode naredijo tudi alkalije, ki luskasto povrhnjico las odprejo, zaradi česar ti izgubijo lesk. Keratinski izrastki postanejo porozni in sprejemljivejši za zunanje vplive, predvsem za vlago in sonce. Nastanek takšnih strukturnih poškodb se povečuje približno sorazmerno s koncentracijo vodikovega peroksida. Zato moramo po beljenju lase nujno negovati z regeneratorji, ki vsebujejo šibke organske kisline. Te ustavijo oksidacijski proces, saj nevtralizirajo alkalne preostanke, ki po beljenju še vedno ostanejo v laseh, omogočajo ponovno tvorbo solnih vezi ter zapirajo luske povrhnjice. Površina las postane spet gladka in lasje dobijo lesk. Skrivnost pravega odtenka Dame, ki bi rade postale plavolaske, si želeno barvo las večinoma zelo natančno predstavljajo. Toda pogosto se zgodi, da se po beljenju namesto pričakovanega hladnega, srebrnega odtenka, prikaže precej odvratna rumenina. Vzrok: vsaka naravna barva las je zmes rjavo-črnih in rdečih pigmentov. Pri oksidaciji se večinoma razgradijo samo rjavo-črni pigmenti, rdeči pa ostanejo nepoškodovani. Zato določajo (in pokvarijo) barvni ton beljenih las. Pomoč: s prelivom, ki ustreza želeni plavi barvi (ta se bo sčasoma seveda izmila), popravimo grde rdeče odtenke, za

58 — september 2009

trajnejše rezultate pa lahko lase pobarvamo z intenzivnim prelivom ali barvo v plavem tonu. Za takšno barvanje je treba imeti veliko izkušenj, zato ga raje prepustite izkušenemu frizerju. Ogrožena vrsta Po javnomnenjskih raziskavah kar polovica moških še vedno meni, da so svetlolaske neustavljivo privlačne in izžarevajo izjemen seksapil. Vendar pa se kljub temu naravnim blondinkam ne piše najbolje. Zakaj? Vzrok so zakoni dedovanja. Če otrok od enega starša podeduje recesivni gen, od drugega pa dominantnega, bo lastnost, za katero je ta gen, takšna, kot jo določa dominantni gen. Če dobi dva recesivna gena, bo lastnost takšna, kot jo določa recesivni gen. —— Barva las: dominantni so temni lasje, svetli lasje so recesivni. —— Kakovost las: kodrasti lasje so dominantni, gladki lasje so recesivni; normalni lasje so dominantni, plešavost je recesivna.

Po izračunih znanstvenikov bodo v približno dveh stoletjih naravne blondinke preprosto izumrle, saj je, kot smo že omenili, pri dedovanju dominantnejša temnejša barva las. Zatorej, če se lahko pohvalite z naravno svetlim keratinskim razkošjem, bodite neizmerno ponosni.

»Poraščenost je samo na določenih telesnih delih zares zaželena. Že rimski pesnik Ovid je hudomušno dejal, da ženske ljubijo frizure, moški pa lase. To velja še danes.« CELJENJE

Z lasmi se tudi zdaj veliko ukvarjamo, paradoksno pa je, da pogosto prav različni postopki, s katerimi želimo čim bolj poudariti svojo lepoto in ohraniti mladostni videz, lasem tudi najbolj škodujejo. Gre seveda za uporabo različnih barvil, kemikalij in vročine. Tudi UV-svetloba ter klor in sol v vodi niso nedolžni. Posledice se kažejo kot lomljivi, razcepljeni lasje brez leska. Za nič kaj estetsko slamnato grivo je odgovoren tudi primanjkljaj vlage, ki ga je treba čim prej nadomestiti. Različne obloge, kapsule, balzami in preostali izdelki za regeneracijo lahko ob pravilni uporabi stanje precej izboljšajo in celo odpravijo manjše poškodbe. Njihovo delovanje si je mogoče predstavljati takole: pri poškodbah se spremenijo kemične lastnosti keratina, iz katerega so lasje. Zaradi teh sprememb privlačijo poškodovana mesta zdravilne snovi kot magnet. Luknjice v luskasti plasti se zapolnijo, lasje postanejo gladki in spet dobijo zdrav lesk.

Nadvse blagodejne so različne maske, ki vsebujejo aktivne snovi v še večjih koncentracijah kot običajni regeneratorji. Omislite si jo vsaj enkrat na teden. Nasvet: pri nanašanju uporabite redek glavnik, saj so mokri lasje še posebno občutljivi. Smer nanašanja: od korenin proti konicam. Povečan učinek: glavo si zavijte v toplo brisačo – zaradi toplote bodo lasje bolje in hitreje vpijali masko. Las zatem ne šamponirajte, temveč jih le temeljito sperite. Kaj pa, če so lasje tudi razcepljeni? Kozmetična nega s sodobnimi sredstvi je lahko prav učinkovita. Silikonske spojine »zlepijo« razcepljene konice in jih obdajo z zaščitnim filmom. To manjše popravilo bo zdržalo kar nekaj umivanj, potem ga bo treba ponoviti. Če pa so lasje zelo poškodovani, je najbolje, da konice preprosto odstrižemo.

PO NOVE LASE H KIRURGU

Že rimski pesnik Ovid je hudomušno dejal, da ženske ljubijo frizure, moški pa lase. To velja še dandanes. Plešavost močno načne ego še tako samozavestnemu Adamu, zato znanstveniki zanjo noč in dan iščejo ustrezno »zdravilo«. Za zdaj pa je edini učinkoviti način, da si znova pridobite izgubljeni zaklad, obisk pri estetskem kirurgu. V Kirurškem sanatoriju Rožna dolina v Ljubljani so pred kratkim v okviru Centra za estetsko kirurgijo začeli kirurško zdravljenje plešavosti. Skupina kirurgov je dragocene izkušnje med drugim pridobila tudi pri priznanem strokovnjaku s tega področja, dr. Barreri v Houstonu. S posebno tehniko prenesejo lasne enote s predelov lasišča, ki niso podvrženi izpadanju, na predele, na katerih so se lasje razredčili ali že izpadli. Presajeni lasje na novem mestu ohranijo svojo odpornost na izpadanje. Končni rezultat je novo, naravno oblikovano lasišče z lasmi, ki ne izpadajo. Operacija poteka v lokalni anesteziji z blagimi pomirjevali. Med posegom ste budni in se lahko pogovarjate, poslušate glasbo ali gledate televizijo. Ker poseg včasih traja več ur, lahko celo pojeste prigrizek! Iz zatilja najprej prečno izrežejo ozek del lasišča s kožo in podkožnim tkivom. Nastalo rano na zatilju takoj zašijejo in ostane le ozka vodoravna brazgotina. Iz izrezanega dela lasišča ekipa strokovnjakov pod stereo mikroskopsko povečavo skrbno izolira posamezne folikularne enote, ki so tako pripravljene za prenos na območje pleše. V kožo sproti delajo zelo ozke reze in v njih previdno vstavljajo folikularne enote. Natančnost pri vseh fazah posega je odločilnega pomena za preživetje presajenih las in uspešnost operacije. Po posegu vam lasišče za en dan povijejo z debelejšim povojem. Presajeni lasje po nekaj tednih izpadejo in po treh do šestih mesecih boste opazili rast novih las. Po osmih do devetih mesecih bo dolžina las taka, da jih boste lahko oblikovali v novo pričesko. Cena: od 400 do 3000 evrov – glede na število presadkov.

— definitivno

Besedilo: B. Ž. Fotografija: Illusion

Šampon z arniko, medom, mirto in poprovo meto s certifikatom Eco Cert. Shampooning, Frequent use Shampoo. Melvita

Šampon za občutljivo lasišče. Shampoo soothing, sensitive or irritated scalp. L´Occitane

Vlažilni balzam s sivko in meto deluje tudi pomirjujoče. Lavender Mint Conditioner™ iz linije Tea tree. Paul Mitchell

Serum z eteričnimi olji za nego suhih in poškodovanih las. Serum, 5 essential oils. L´Occitane

3|3 Pri negi las je pomembno temeljito šamponiranje z izbranim proizvodom, primernim za vaš tip las in lasišča. Slaba mikrocirkulacija lahko povzroči pomanjkanje hranilnih snovi in tako lasna korenina teže dobi nujno potrebne snovi za optimalno rast las. Bolj ko so lasje tanki in krhki, bolj so tudi mehki in brez leska. Postopoma oslabijo in izgubijo bujnost. Šampon za bujnost las, denimo z ekskluzivno tehnologijo z molekulo SP94™, je vir energije in hranilnih snovi (Vichy). Intenzivna nega s serumom bo suhe in poškodovane lase obnovila s petimi eteričnimi olji: sivke, geranije, pačulija, ilang-ilanga in angelike (L´Occitane). Če ste zapriseženi uporabniki bioloških proizvodov, potem posezite po izdelkih, ki vsebujejo naravne sestavine, večinoma pridobljene z organskim poljedelstvom, brez parabenov, sintetičnih dišav ali barvil. Pri tem skrbite tudi za okolje: embalaža se lahko reciklira (Melvita).

Šampon za bujnejši videz pričeske. Capillary Re-plumper Volume Shampoo, Dercos Technique. Vichy

september 2009 — 59

— dišave

Besedilo: B. Ž. Fotografije: Illusion

V parfumski liniji Notre Flore je Cedre moška dišava z razkošno svežino atlaške cedre iz Maroka, z grenivko, kumino, listi tobaka in tonko.

L´Occitane

Moška dišava Fahrenheit absolute praznuje 21. obletnico originalne dišave legendarne francoske parfumske hiše. Dišava je intenzivnejša inačica, originalni formuli pa so dodali še miro, nagelj, muškatni orešček in oud (smola drevesa vrste aquilaria).

dišave

Dior

Moderna in kul, dišava DKNY Men z bergamotko, mandarino, žajbljem, belim poprom, kardamomom in vetiverjem vas bo s sestavo pa tudi z obliko stekleničke, ki spominja na znani newyorški nebotičnik Flatiron (Fuller) Building, energično popeljala skozi mestni vrvež.

DKNY

Za zbiralce: toaletna voda Hypnotic Poison Collector Rubis, na trgu v omejeni seriji, se ponaša z okrasjem iz »rubinov«. Naj spomnimo na dišavne note: jasmin, mandlji, kumina, sandalovina, mošus, vanilja in cedra.

Stekleničko nove parfumske vode so ozaljšali s pentljo. Ricci Ricci je sveža, cvetlična, čutna dišava z rabarbaro, tuberozo, bergamotko, sandalovino in pačulijem. Dišavo sta sestavila parfumerja Aurelien Guichard in Jacques Huclier.

Dior

Nina Ricci Bergamotka, pomaranča, pomelo, melona, jasmin, cimet in lesne note zaokrožujejo dišavo, ki so jo poimenovali kar s kratico ch. Ta predstavlja začetnici imena in priimka znane ameriške modne kreatorke, ki je podpisala parfum. Naj vam polepša jesenske večere!

Carolina Herrera 60 — september 2009

— dekor & design

Izbor in besedilo: S. G. Fotografije: Promocijsko gradivo, © Fritz Hansen 2005 in Eilersen, Design Hotels, www.designhotels.com, Muuto, Menu in Phenomena

Za ljubitelje gub – zofa Sharpei

Gube – na prisrčnem kužku ali kosu pohištva, nekoliko manj pa na telesu – so lahko prav simpatične. To dokazuje tudi zofa Sharpei, ki si jo je v sodelovanju s podjetjem Eilersen zamislil danski oblikovalec Morten Voss. Podjetje, ki že več kot sto let išče dovršenost v ustvarjanju sedežnih garnitur, je z Vossom poseglo v povsem novo sfero: namesto strogih minimalističnih linij, po katerih je slovelo, je z zofo Sharpei predstavilo mehko padajoč, skoraj puhast kos pohištva, ki pa kljub temu ne deluje kičasto. Voss je dejal, da je želel združiti dve povsem različni zgodbi ter ustvariti kontrast in napetost. »Iz razdalje je zofa videti skoraj, kot bi lebdela, od blizu pa kot velikanski, mehek igriv kužek pasme šarpei – tako je dobila tudi ime.«

Pregrada za prostor Phenomena

Newyorški oblikovalec Sang Hoon Kim je zasnoval unikatno pregrado za prostor, ki so jo navdahnile organske oblike. Ime Phenomena pa ima predvsem zato, ker se zaradi drobnih rež poigrava s svetlobo in ustvarja neverjetne sence, odseve in oblike. Tako se svetloba nenehno premika in poigrava s prostorom. Kot pravi sam, je, »da bi ustvaril gibanje svetlobe, razdelil valovite strani v več plasti, tako da iz različnih kotov lovijo in lomijo svetlobo«. Na koncu je tako nastal vtis, kot bi se velika temna pregrada premikala in spreminjala. Dizajn, ki je navdušil tudi na letošnjem sejmu ICFF v New Yorku, je primeren za velike prostore, zato so ga za popestritev prostora že izbrali številni prestižni hoteli.

62 — september 2009

Pospravljeno s stilom

Kam z nakitom in drugimi drobnarijami, ki prepogosto ne najdejo pravega mesta? Minimalistični stolp za hrambo različnih malenkosti iz Menuja, ki ga je oblikovala Henriette Melchiorsen, bo popestril prostor in opravil »delo«. Doma, v službi, kjer koli. Spravite v stolp vse tisto, kar po navadi brez reda leži naokrog in ne najde pravega mesta. Sestavljate ga lahko povsem po svoje, saj deli med seboj niso spojeni.

dekor & dizajn

Milanski The Grey hotel, oaza postmodernega dizajna

Že dobro leto lahko vsi, ki jih sezonski nakupi ali kaj drugega pogosto ponesejo v bližnji Milano, uživajo v prijetnem postmodernem ambientu hotela Grey na Vii San Raffaele. Arhitekt in oblikovalec Guido Ciompi je imel ob snovanju interjerja v mislih predvsem ljubitelje mode, fashioniste in vse ustvarjalce trendov, ki jih pobeg konec tedna v to modno prestolnico predstavlja skoraj obvezen del tedna. Grey je posrečena mešanica elegance in razkošja, čistih linij in prestiža, ki ga nesramežljivo, skoraj bahavo razkazuje na vsakem koraku. V hotelu je le 21 sob in vsaka je zasnovana povsem po svoje, s svojo zgodbo (in razkošjem): v eni je na primer telovadnica, druga je v dveh etažah, ki jih povezuje jekleno filigransko stopnišče. In če se vam zdi od 330 do 2000 evrov na noč vendarle preveč, si lahko v hotelski restavraciji Le Noir, v kateri – kot pove že ime – prevladuje črnina, sicer pa kot muzej postmodernega dizajna prav nič ne zaostaja za hotelom, privoščite kakšno sredozemsko jed ali odličen kapučino v bližnjem G baru. The Grey je del velike svetovne družine Design Hotelov™.

Začinjeno s skandinavskim dizajnom

Muuto (ime izhaja iz finske besede muutos, ki pomeni nova obzorja) je skandinavsko podjetje, ki stremi k združevanju skandinavskih oblikovalskih tradicij in novih, sodobnih teženj. Sodelujejo z največjimi skandinavskimi talenti in jim dajejo možnost, da s povsem vsakdanjimi predmeti pokažejo svojo domišljijo. Tako je nastal tudi simpatičen duo, mlinček za sol in poper v različnih barvah, narejen iz prvovrstnega lesa. Zasnovan je tako, da se ob uporabi povsem prilega dlani, hkrati pa ne zapostavlja oblike. Zamislil si ga je inventivni oblikovalski trio iz Osla Norway says.

september 2009 — 63

— dekor & dizajn

Besedilo: S. G. Fotografije: Arhiv hotelov

Boj pariškega razkošja V zaledju recesije, navidezno daleč od zmanjšane gospodarske rasti in številnih odpuščanj, se v Parizu med najprestižnejšimi hoteli bije neizprosen boj. Boj za to, kateri od hotelov v veličastnih starih palačah bo izvirneje, imenitneje in bolje izvedel prenovo, kdo bo povabil večja oblikovalska imena, da zasnujejo osveženo podobo, in kdo bo prav s tem privabil več gostov. Ti hoteli so tako (že) postali prava paša za oči, izjemni muzeji zgodovine in kreativnosti. A boja še zdaleč ni konec. Azijski hotelirji in investitorji počasi osvajajo mesto luči. Hongkonška veriga hotelov Shangri-La Hotels & Resort namerava v kratkem odpreti hotel La Palais d´Iena v nekdanjem dvorcu princa Ronalda Bonaparta, pranečaka velikega Napoleona. Veličastno marmornato stopnišče, kar sedem metrov visoki stropi in bližina znamenitega trga Trocadero, izjemni razgledi na Seno in Eifflov stolp bodo zagotovo privabili petične goste z vsega sveta. Še več, lastniki so k sodelovanju že povabili priznanega oblikovalca Pierra Yvesa Rochona, ki bo budno spremljal delo. A to ni edini »udarec« daljnega vzhoda Parizu. Veriga MandarinOriental načrtuje odprtje hotela s kar 150 sobami v zanimivi artdecojevski stavbi na Rue Saint Honoré konec leta 2010. Ob vsem tem Pariz zagotovo ni mesto, ki bi mu prestižnih hotelov primanjkovalo. Na odziv iz znamenitih pariških hotelov ni bilo treba dolgo čakati. Prestižni Le Meurice je tako že pred dobrim letom končal sodelovanje s Phillipom Starckom, ki je s hčerjo Aro osvežil skupne prostore in restavracijo (z več Michelinovimi zvezdicami) tega hotela. Podobno zvezdniško so si delno prenovo ali bolje – osvežitev – omislili v Hôtelu de Crillon, pri kateri so za pomoč prosili arhitekta Thierryja Desponta, ki je med drugim sodeloval tudi pri restavriranju Kipa svobode.

Hôtel de Crillon je nacionalni spomenik. Arhitekt Thierry Despont se je zato osredotočil predvsem na dilemo, kako izboljšati prostor, ne da bi izgubil svojo (staro) dušo. Na fotografijah sta recepcija hotela in prestižna restavracija Les Ambassadeurs.

V prenovi je šel še najdlje hotel George V iz verige Four Seasons. Ne le da so posodobili notranjost, odločili so se tudi za radikalno spremembo: iz angleško hladne tradicionalne zadržanosti v odnosu do gostov so se preusmerili v prijaznejši, toplejši hotel, ki gostom ponuja različne programe, od ogledov »zakulisja« hotela do kuharskih tečajev s slaščičarskim mojstrom Fabricejem Lecleirjem. In rezultat? Poleg zvezd, kot so Rolling Stonesi, zaide v hotel zdaj tudi več družin in »vsakdanjih« gostov, in to kljub temu, da je hotel še vedno eden najprestižnejših v Parizu. Kaj prinaša ves ta prestiž in konkurenčni boj, ki vlada med najlepšimi pariškimi hoteli? Za goste z globokimi denarnicami še več in bolje, za vse, ki si bivanja tam ne moremo privoščiti (cene se gibljejo od približno 500 evrov za dvoposteljno sobo z zajtrkom), pa vsaj možnost ogleda res fantastičnih in veličastnih interjerjev. O smiselnosti pa se ob takšnem razkošju res nihče več ne sprašuje. Pa tudi o tem ne, ali bodo vse te imenitne kapacitete v mestu luči kdaj resnično zasedene.

64 — september 2009

Restavracija in predsedniški apartma v razkošnem Le Bristolu.

Restavracija in avla v znamenitem Le Mauriceu, ki ju je posodobil Philippe Starck.

september 2009 — 65

— dekor & dizajn

Fotografija: Osebni arhiv pisca

Dimenzija, dimenzija! Besedilo: Boštjan Vuga Razdalja med Ljubljano in Trstom je 98 km. S parkirišča na Trgu Republike v Ljubljani do Piazze Unita v Trstu potrebuješ okoli 60 minut vožnje po avtocesti. Ko se z viadukta Goli vrh spuščaš proti Senožečam, se ti po 35 minutah vožnje za 10 sekund prvič odkrije prizor velike dimenzije. Spuščaš se v Kras, v prvem, drugem in tretjem planu vidiš različne plasti kamnite in poraščene topografije. Oblikovno in barvno uglašeno, a raznoliko se zlivajo v krajino, trava, ruj, brinje in vinogradi prehajajo v hrastov in borov gozd. V četrtem planu se riše silhueta zahodnega dela Julijskih in Karnijskih Alp. Deset sekund horizontalne prostorske dimenzije štirih planov.

»Ali nam danes manjkata težnja in občutek za grandioznost, za veličino? Ali nas daje agorofobija, ki nam preprečuje, da bi se prijetno počutili v širokem, odprtem, pa tudi praznem urbanem prostoru?« Čez 20 minut si na tržaškem trgu Unita, edinem mestnem trgu v Mediteranu, čigar četrto stranico določa horizont morja. Ravnina trga se nadaljuje v morsko gladino, trg se podaljšuje do horizonta. Palače, ki trg obdajajo, delujejo s svojimi avstroogrskimi fasadami kot kulisa v kakšnem provincialnem gledališču. Prostorski učinek plošče trga s podaljškom v morje je močnejši od stavb, ki določajo njegove tri stranice. Horizontala ravnine trga s poljem modrih talnih luči te navdaja s podobnim občutenjem prostorske dimenzije kot prizor naravne krajine nad Senožečami. Usedi se na skrajni rob pomola Audace, ki se v neposredni bližini trga Unità z rive podaljšuje 246 metrov v morje. Na jasen dan vidiš nad pasom morja tri gorske grebene; kraški rob, Matajur in Julijske Alpe se vizualno nevarno stisnejo skupaj in približajo morski gladini. Horizontalo morja nadomesti vertikalna ravnina treh planov gorskih grebenov, ki zapre morski horizont. Sediš na pomolu in namesto širine morja občutiš prostorsko dimenzijo višine gora. Proti skrajnemu desnemu delu vidnega polja se v prvem planu na kraškem robu riše silhueta dveh trapezoidnih prizem, visoke 66 — september 2009

in nizke. To je cerkev Monte Grisa, impresivna stavba iz vidnega betona, zgrajena leta 1966 po načrtih tržaškega arhitekta in inženirja Alberta Guaccija. Popolnoma homogena gradbena struktura z impozantnimi 48.000 kubičnimi metri prostornine. Njeno zunanjo podobo, notranjost in celoten obod določajo betonski moduli enakostraničnih trikotnikov. Pozicija dveh cerkvenih ladij, zgornje v bazilikalni smeri vzhod–zahod in spodnje v smeri sever–jug, riše grški križ. Zgornja ladja ima zaradi trapezoidne oblike izrazito vertikalno dimenzijo, ki jo poudarja še prostor z zvonovi, negativni prostor na vrhu ladje. Trikotni betonski modularji pletejo velik konstruktivni ornament, ki je na vzhodni in zahodni strani poln, neprosojen, na severni in južni pa v celoti zastekljen. Močna svetloba, ki prodira v zgornjo ladjo, ustvarja lahek, zračen, a vendar še vedno sakralen prostor. Spodnja ladja je nizka, horizontalna, s svetlobo izza oltarja. Zaradi nizkega stropa deluje initmno. Kljub temu pa občutiš neko olajšanje, ko se iz tega stisnjenega prostora povzpeš po stopnicah v gornjo ladjo, ko iz izrazito horizonltalnega prostora preideš v vertikalni, a široki prostor. Cerkev Monte Grisa je monument z grandioznim notranjim prostorom, določenim s ponavljanjem enega modularnega elementa. Na trgu Unita ponavljanje talnih modrih luči še povečuje njegovo dimenzijo. V prizoru nad Senožečami je zlivanje naravnih planov podobne višine tisto, kar daje prizoru prostorsko dimenzijo. Ali nam danes manjkata težnja in občutek za grandioznost, za veličino? Ali nas daje agorofobija, ki nam preprečuje, da bi se prijetno počutili v širokem, odprtem, pa tudi praznem urbanem prostoru? Ali mora biti prostor trgov danes res preoblikovan s predoločenim urbanim pohištvom, s predoločenimi ambienti različnih tlakovanj, zasaditev, svetil, ki zahtevajo od tebe točno določen način

uporabe? Vse to jemlje trgom, starim, novim, preurejenim in na novo urejenim njihovo temeljno prostorsko dimenzijo. Pojdi na trg Jema el Fna, srednji trg starega Marakeša. Prostorska praznina kot kontrapunkt labirintastemu konglomeratu medine omogoča 24-urno prostorsko doživetje. Lahko se usedeš na dvignjeno teraso in opazuješ, kako se spreminja življenje na njem. Od kvartopircev, človeka z opico, dopoldne pletilj pod sončnikom, do prodajnih stojnic popoldne in restavracij na vozičkih z dišečo hrano z žara in plinskimi svetilkami zvečer, ko se jakost decibelov dogajanja na trgu poveča na neizmerno. In potem izpraznenje ponoči, ko naenkrat lahko občutiš njegovo prostornost. Ko se vračaš iz Trsta, boš tik preden se po viaduktu Goli vrh začenjaš spuščati proti Razdrtemu, občutil prostorsko dimenzijo Nanosa. Bodi pozoren. Zdi se, kot da bi ti vertikala hriba za trenutek zaprla pogled. Nanos je takrat trapezoidna prizma. Nanos je takrat največji.

— degustator

Besedilo: S. G. Fotografije: Joël Robuchon Group

Le malokdo še ni slišal za Joëla Robuchona, moža z naslovom meileur ouvrier de France, kuhar stoletja, ki se je odločil v soju najsvetlejših žarometov odložiti kuhalnico in se upokojiti. Pri enainpetdesetih. To je bilo leta 1996; od tedaj je sedem let o kulinariki res le razmišljal, ko pa se je leta 2003 vrnil, je postal še večji in boljši – poslovnež in kuhar. Danes je chef z največ Michelinovimi zvezdicami na svetu, lastnik restavracij v Parizu, New Yorku, Las Vegasu, Londonu, Hong Kongu, Tokiu, Makauu in Monaku ter voditelj kuharske TV-oddaje. Joël Robuchon je fenomen – ne le zaradi izjemnega uspeha, predvsem zato, ker je t. i. visoko kulinariko rešil formalnosti in jo spustil med ljudi. V njegovih L´Atelierjih je prostor med kuhinjo in gosti odprt, nekaj stolov pa je razporejenih kar okrog pulta, za katerim ustvarjajo kuharji.

Joël Robuchon največji poslovnež med vrhunskimi kuharji Vzpon velikega Joëla se je začel zgodaj: že pri rosnih osemindvajsetih letih je postal glavni kuhar v znamenitem hotelu Concorde La Fayette, v katerem je moral postreči več kot 3000 obrokov na dan. In to na primernem nivoju. Ta izkušnja mu je dala zagon, da je sedem let pozneje, leta 1981, odprl svojo prvo restavracijo, Jamin, kjer mu je v komaj treh letih uspelo osvojiti tri Michelinove zvezdice. Od tod je šlo vse le še navzgor, zato je bilo presenečenje še večje, ko je Robuchon leta 1994 svojo – tedaj že skoraj kultno restavracijo Jamin – prepustil namestniku Benoîtu Guichardu, se odpovedal večji v Hôtelu du Parc in se odločil, da se umakne. A ne več kot za tri mesece. Kmalu je prišla ponudba za šestmesečno vodenje kuharske TV-oddaje, ki je nato na programu ostala kar enajst let. In Joël Robuchon z njo.

Preprosto, kot krompir in solata

Morda se sliši nenavadno, a svoje prve uspehe je Robuchon žel s povsem preprostimi jedmi, kot sta zelena solata in krompirjev pire, iz katerih je napravil prave mojstrovine. Za navdih in spoznavanje pristne francoske kulinarike je večkrat potoval na različne konce Francije in spoznaval tamkajšnjo kulinariko. Vse vtise je vpletal v svoje jedi in zaslovel kot izjemen ustvarjalec najpreprostejših 68 — september 2009

jedi in okusov. Še danes verjame, da sta najpomembnejši kakovost sestavin in pristnost okusa, tudi videz jedi mora dati jasno vedeti, kaj je na krožniku. Po vseh letih pa so črni tartufi še vedno sestavina, ki ga najbolj vznemirja. Preprostost pa je ostala njegovo vodilo tudi pri snovanju znamenitih L´Atelierjev, ki jih je začel kot po tekočem traku odpirati po vrnitvi na kuharsko sceno; prvega v Tokiu, sledile pa so še druge metropole po vsem svetu. Koncept temelji na ideji japonskega bara, kjer gostje obkrožajo kuharja, ki ustvarja, nekaj pa jih je razporejenih tudi po prostoru. Pri hrani ostaja zvest francoski kulinariki, prepleteni s sredozemskimi okusi. Kljub zasoljenim cenam – ali morda prav zato – je v Robuchonovih L´Atelierjih težko dobiti prosto mizo. Poleg navadnih smrtnikov, ki tam pustijo težko prigarane denarce, je pogosto mogoče opaziti zvezdnike, kot so Kim Cattrall, George Clooney, Matt Damon in Helena Bonham Carter. A tudi tedaj velikega Joëla ni v kuhinji. Temu se je že zdavnaj odpovedal. Zdaj raje iz razdalje opazuje svoje učence, ki se potijo za štedilnikom, in krepi svojo poslovno žilico z razmišljanjem, kje bi bilo še vredno odpreti restavracijo.

Koncept temelji na ideji japonskega bara, v katerem gostje obkrožajo kuharja, ki ustvarja, nekaj pa jih je razporejenih tudi po prostoru. Pri hrani ostaja zvest francoski kulinariki, prepleteni s sredozemskimi okusi.

— degustator

Fotografija: Illusion

Besedilo: Luka Novak

Trimalhionova pojedina

»Petits farcis z bio sadovnjaka, torej bučke in jajčevci, nadevani kar sami s seboj, so bili videti kot kipci, ki so jih sestavili Smrkci, medtem ko je neznosno vročino hladil pomarančni džus s penino.« »Popeljala te bom, mon chéri, v to vasico s kamnitimi hiškami, kakršne imaš rad,« je v telefonček vzdihovala mlada Parižanka in tolažila svojega ljubčka, ki so ga opravki očitno zadržali v prestolnici. In ko se bosta iz idilične vasice Saint-Rémy dvignila nekaj sto metrov više v slikovito skalnato pogorje Alpilles, se bo pred njima odprla sušnata pokrajina, imenovana La Crau, tam daleč za njo pa bosta uzrla močvaro Camargue. Ko smo se ustavili na razgledni točki in malo razočarano zrli v slana jezera, ki so bolj spominjala na murske mrtvice kot pa na primorske soline, sem že izgubil vsako upanje, da bi lahko restavracija La Chassagnette, ki se skriva za temi močvarami, obetala karkoli več kot le sparjeno polnjeno zelenjavo. Ameriška družba medenih svetlolask za sosednjo mizo si je naročila prav to. Petits farcis z bio sadovnjaka, torej bučke in jajčevci, nadevani kar sami s seboj, so bili videti kot kipci, ki so jih sestavili Smrkci, medtem ko je neznosno vročino hladil pomarančni džus s penino. Vsake toliko je iz cevčic nad glavami na drobno zabrizgala hladna voda, nam pa so na mizo prinesli divje rakce, ki so jih s kumarami z vrta povezovala v žele ujeta aromatična zelišča. Iz velikih košar so otroci prav po poljsko privlekli široke slamnike, da bi nas ubranili pred soncem. Toda bilo je prepozno. Komaj sem vilice nabodel v školjke s kurkumo, že mi je sonce stopilo v glavo in tudi orošeni roze se

je počasi stopil z močvarasto soparo. Če bi se hoteli okopati, bi morali narediti še trideset kilometrov proti jugu, potem pa bi se tam soočili z divjo plažo in, kot je napovedal natakar, z vse bolj grozečo nevihto. Če bi Mediteran s tiste divje plaže prečkali po diagonali, bi se prej ali slej znašli ob tirenskem morju v južni Toskani. Tam je morje drugačno kot v Provansi, manj slikovito in manj azurno, a prav tako ponekod močvarasto. Tam so Etruščani nekoč poskrbeli za substrat latinskega jezika, zdaj pa v te kraje na plažo zahajajo rimski intelektualci levega spektra. Pokrajina je rumenkasto puščobna in tudi tukaj ni pričakovati kaj dosti več kot soliden krožnik špagetov s školjkami. Ali pač. V vasici Andana, nedaleč od obmorskega mesteca Castiglione in Pescaia, se razteza posestvo, imenovano La Badiola. Pred nekaj leti ga je kupil francoski kuhar Alain Ducasse, ki si ga je zamislil kot svoj toskanski laboratorij. Podobno kot Armand Arnal v La Chassagnette je Ducasse v Andani razvil povsem svojo produkcijo bio zelenjave, vin in oljk, ki jih ponuja lačnim dopustnikom. Že antipasti, sestavljeni iz devetih vrst salam, od larda do merjaščeve klobase, ki jih macerirajo v medu po navodilih doktorja delikates iz Pise, bi bili dovolj za popoln obed. Ko so mi potem za predjed prinesli še Kalamare in »kalamare« v ponvici, kot ligenj

narezane testenine z lignji in limonsko travico, sem počasi že razmišljal o umiku na teraso, na kateri bi samo še kadil in delal dihalne vaje. Vendar je peč na drva, ki so jo poganjali trije resno nakurjeni južnjaki, preveč dišala, da bi klonil. Počakal sem na svoje jagnječje zarebrnice s kaviarjem iz jajčevcev, pri čemer sem opazoval ženo, kako je omagovala nad lesketajočo se polenovko na topli solati iz fižola. »Jagnjetino postrežemo z drobovino,« me je posvaril prijazni vodja strežbe in mi zadal še zadnji udarec: ponvico, polno jagnječjih jetrc in druge drobovine, zabeljenih z omako od pečenja, dišečo po toskanskih gozdovih. Bilo je kot na Trimalhionovi pojedini. Etruščansko vino vseh barv je počasi topilo nežne maščobe, ki so jih pričarali bela slanina in jagnječje drobovje, zunaj pa je zadišala cigara. Medtem ko je sedemletni sin mlatil bavarsko kremo na biskvitu, prelito z rahlo zapečeno meringue, mi je povedal, da jemo zato, da uživamo. Kot v transu sem ga podučil, da se s hrano prek evharistije približujemo tudi Bogu. Sprehodili smo se po parku, ki ga je Ducasse uredil vzdolž nasadov trt, potem pa iskali bazen, ki bi nas ohladil. Namesto njega smo našli renesančno kad, krog katere so gostje pili kavo. V daljavi se je lesketalo tirensko morje. Če bi ga od tam prečkali po diagonali, bi se znašli spet v Provansi. Morda bi nas ohladila rimska sapica. september 2009 — 69

moda

»Epaules« Fotografije: Mimi Antolović Kreativni vodja: Sašo Radovič Stiliranje: Danaja Vegelj Ličenje: Nataša Zajc Pričeska: Petra Maček za frizerski salon In Model: Kristina S (Talia Models) Post produkcija: Thenvision

september 2009 — 71

Srajca Degenerotika Rokavice Maison Martin Margiela

Pulover Valentino Red Brezrokavnik Maison Martin Margiela HlaÄ?e By Malene Birger Sandali Yves Saint Laurent Obleka Yves Saint Laurent

Jakna Marc Jacobs Ramenska skulptura m*faganel Srajca See by Chloe

Obleka Givenchy

Jakna Marc Jacobs Ramenska skulptura Degenerotika Srajca See by Chloe Krilo Blumarine

Jakna Tina Zukanovic Pulover McQ by Alexander McQueen Hlače Nataša Hrupič Squat Torba Marjeta Grošelj Škornji Le Silla

Obleka McQ by Alexander McQueen Suknjič in šal Sonia Rykiel Pas Wolford Čipkaste hlače By Malene Birger Škornji Le Silla

Pulover Blumarine Obleka Natasa Persuh Squat

SuknjiÄ? m*faganel

Kopalke Wolford Torbica Marjeta Grošelj

— finale

Fotografija: Matjaž Tančič

Nima smisla Besedilo: Katarina Škoberne »Ste nezavestni?« sprašuje telefonski glas. »Kaj menite?« se odzovem. Vprašanje se ponavlja, dokler ne ugotoviva, da je odgovor ne. »Ste tako zadihani, da ne morete končati stavka?« Lahko končam stavek. »Ne, torej?« Da, ne. S takšno izmenjavo se je po nekaj vljudnostnih frazah začel moj nadomestni telefonski pregled ob sumu nove gripe. Pri 100.000 primerih na teden zdravstvo v Britaniji ne zmore več osebnih pregledov, zato je za kar se da nizko plačo angažiralo nekaj iskalcev zaposlitve in se tako spopadlo s »kugo stoletja«. Sodoben pristop k sodobni epidemiji, sodobnejše bi bilo le, da bi o diagnozi odločala skupnost vrstnikov, na primer na Facebooku – med katerimi bi se morda vsaj po naključju našel kakšen zdravnik. Kaj bo šele ob množičnih pokopih, ki jih napovedujejo? »Ste mrtvi? Pritisnite 1 za da in 0 za ne. Kdor ne verjame v posmrtno življenje, naj počaka na operaterja.« Britanija nikoli ni slovela po izvrstnih storitvah ameriškega tipa. Ob vdoru delovne sile iz držav novih članic EU pa so se v gostinstvu soočili z Britancem dotlej nepoznanimi eksistenčnimi krizami. Tako se Londončani v zadnjem času ne spopadajo le z jezikovnimi ovirami pri naročanju čaja – »č-a-j-a, da, čaja«, temveč tudi z dejstvom, da natakarji strežejo le, kadar niso melanholični ali kako drugače slovansko čustveno prizadeti. Upamo lahko, da bodo klicni centri za pokope vsaj na Škotskem in ne v kakšni novi državi članici, sicer bodo po vprašanju »Ste mrtvi?«, zagotovo vprašali še: »In zakaj ne? Saj tako ali tako nima smisla.« Negodovanje o klicnih centrih je v Britaniji, tako kot pogovori o vremenu, že del folklore in slaba komunikacijska storitev je sprejeta s pregovorno britansko strpnostjo. Zato so me toliko bolj presenetili odgovori britanskih znancev, ki poslujejo z jugovzhodno Evropo, na vprašanja o posebnostih, na katere so naleteli. Ob podkupovanju, neizogibnih svetovalnih pogodbah z nikoli videnimi svetovalci in spiski za zaposlitev nezaposljivih vsi po vrsti navajajo tudi »avtistično komunikacijo«. »Najprej na vrat na nos nekaj zahtevajo, nato nekaj tednov ni odziva,« pravijo. »Ko jih vljudno povprašaš za potrditev, odvrnejo, da bi že sporočili, če pošiljke ne bi prejeli.« Ko potihoma anketiram po nekdanji domači deželi, dobivam konsistentne odgovore: Zakaj pa bi se kar naprej zahvaljevali za elektronsko sporočilo, kdaj pa je potem konec nesmiselne izmenjave zahval? In tudi, zakaj bi zdaj začeli odgovarjati, če prej nikoli nismo – tako ali tako nima smisla. Lahko pa skupno točko za nujni vljudnostni pogovor ob poslu najdemo vsaj v trpljenju. Že iz otroštva se spomnim pogovorov o zdravju: »Boli me roka.« »Mene pa roka in noga.« »Jaz pa imam najvišji krvni tlak.« In če si takrat nikakor nisem mislila, da mi bodo veščine tekmovanja v bolezni lahko kdaj prišle prav, sem med poslovnimi večerjami v Londonu zanje prav hvaležna. Čustva, denar, uspeh in ambicija so namreč v Britaniji nesprejemljive teme pogovora, pač pa je dobrodošlo nekajurno kramljanje o podrobnostih operativnih posegov in odstranitvi ženskih organov. K sreči imamo še recesijo in mednarodni pogovori zlahka stečejo. »Slišim, da je pri vas slabo, a se mi zdi, da je pri nas še huje.« »Pri nas so oglasniki polni porsche cayennov, ki so naprodaj.« »Vse državne pogodbe je dobil eden.« »Na španskih otokih je letos izjemno drago.« »Prišel sem z dopusta, pa se še vedno nič ne dogaja; da pa ne bi šel na dopust, pa tudi ne bi imelo smisla.« Poročila so lahko celo za poročevalca občasno dolgočasna, a očitno ne tako kot zadovoljstvo, ki je klišejsko in o njem ni veliko povedati. Ne spomnim se, kdaj bi nazadnje od koga slišala, da je srečen. Moram priznati, da se tudi meni zatika tipkovnica, ko razmišljam, kako bi svojim sonarodnjakom povedala, da sem ne glede na recesijo tisočletja, novo gripo in negotovo prihodnost srečna in zadovoljna. Kot bi brez verskih aluzij rekli v ZDA, blagoslovljena in ponižna do sveta. Pa recite, da se ne sliši vsaj malo noro? 82 — september 2009