D 2010 01 by D-online Magazine

Intervju: Lila Prap / Chubby is here! / Naložbe / Hujšanje? Ne hvala! / Bravo, naši

letnik II številka 1 februar 2010

Priloga D Brezplačna mesečna priloga Dela

Odgovorna urednica Barbara Žnidar Kreativni vodja Sašo Radovič

Oblikovanje in tehnično urejanje Den Baruca, Thenvision Urednica fotografije Mimi Antolović Redaktorica Danaja Vegelj

Stalni sodelavci Lara Baruca

Saša Globačnik Polona Jamnik Teja Lavrenčič

Matevž Paternoster Goran Puljić Emil Rebek

Tadej Zupančič Sodelavci številke 1, februar 2010 Kaja Cencelj

Giorgio Codazzi

Bojana Leskovar

Patricija Maličev Maja Prijatelj Kolumnisti Luka Novak

Katarina Škoberne Nika Urbas

Boštjan Vuga Lektorica Alja Špiljak E-mail uredništva info@d-online.si Oglasno trženje Danica Maček

telefon: (01) 47 37 501 e-mail: oglasi@delo.si

Izdajatelj Delo, d.d.

Dunajska 5

1509 Ljubljana Tisk Tiskarsko središče Delo, d.d.

Dunajska 5, Ljubljana Naklada 75.700 izvodov Imetniki materialnih avtorskih pravic na avtorskih delih, objavljenih v prilogi D, so družba Delo, d.d., ali avtorji, ki imajo z družbo Delo, d.d., sklenjene ustrezne avtorske pogodbe. Prepovedana je vsakršna reprodukacija, distribucija, predelava ali dajanje avtorskih del ali njihovih delov na voljo javnosti v tržne namene brez sklenitve ustrezne pogodbe z družbo Delo, d.d.

dobite pri ... Damir Doma: Hibrid, Štefanova 3, Ljubljana Dolce & Gabbana: Štefanova 6, Ljubljana

Giorgio Armani: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana Giuseppe Zanotti: Monarda, SLovenska 30, Ljubljana

Givenchy: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana Natasa Persuh: Squat, Križevniška 5, Ljubljana Rick Owens: Hibrid, Štefanova 3, Ljubljana

Tara Jarmon: Vale Novak – trgovina s konceptom, Tavčarjeva 5, Ljubljana

Na naslovnici Fotografija: Giorgio Codazzi Stiliranje: Emil Rebek

Ličenje: Laura Stucchi (Close Up)

Pričeska: Giuseppe Lorusso (Victoria’s) Model: Julian Hennig (D’Men)

Oblačila Calvin Klein Collection

Občutek zategnjenosti na obrazu pomeni, da je vaša koža suha ali izsušena zaradi zunanjih vplivov. Najboljša rešitev: Hydramax + Active Nutrition, Précision. Chanel

Popolnoma naraven kremni gel za čvrstejše prsi Bust Cream Gel je obogaten z afriško kigelijo, ki vpliva na to, da prsi postanejo čvrstejše, z izvlečkom arganovih oreščkov in oljem marjetice. Melvita

Šampanjec Rosé Impérial odlikujejo črni pinot, pinot meunier in prefinjenost chardonnaya. Ta kombinacija prinaša živahno aromo svežih, rdečih, poletnih sadežev s cvetnimi niansami in rahlim poprastim tonom. Moët & Chandon

Izdelki v setu (čistilni gel, serum, krema za obraz in nega za okoli oči) vsebujejo patentirano obliko C-vitamina, ki zmanjšuje poškodbe pigmentnih celic ter mehča in obnavlja. Velikost embalaže je nadvse praktična za potovanja. Murad

Kompaktni puder Natural Glow Sculpting Powder Makeup z zaščitnim faktorjem, Diorskin Nude®, je popolna podlaga, puder za oblikovanje kontur obraza in osvetljevalec hkrati. Dior

Toaletna voda Divja češnja, Wild Cherry Tree, vsebuje izvleček organsko vzgojenih divjih češnjevih dreves iz Provanse, črni ribez, citronko, češnjev cvet, cedro in sandalovino. L’Occitane

Izjemno lahek Vodafone 533 Crystal je mobilnik, ki briše meje med modnim dodatkom in tehničnim aparatom. Elegantno črno ohišje je obrobljeno z 126 ročno brušenimi in ročno nanesenimi kristali Swarovski, kar daje telefonu ekskluziven in brezčasen videz. Vodafone

Obnovitveni serum Super Corrective Serum, Bio Performance, učinkovito ohranja vitalnost celic, ki zagotavljajo mladosten videz vaše kože. Shiseido

Dragocen serum Cellular Serum Platinum Rare, med drugim z učinkovinami rdečih alg, kožo napne, colloidal platina krepi njeno zaščito, goba kombuchka pa poskrbi za jasno in zglajeno polt. La Prairie

Sivkin šampon za vsakdanjo uporabo Daily Shampoo je namenjen normalnim lasem pa tudi tistim, ki se zaradi onesnaževanja, dima ali stresa hitreje mastijo. L’Occitane

Vlažilno mleko za telo Lipid-Replenishing Body Milk, Lipikar, v trenutku povrne lipide zelo suhi koži. Obogateno je s karitejevim maslom. La Roche-Posay

Raziskovalci za nego kože so izpopolnili uspešne formule izdelkov linije DNAge Cell Renewal in ustvarili dnevno nego za čvrstejšo kožo – DNAge Firm & Glow. Nivea Visage

Intervju: Lila Prap

Intervju: Oliver Hirschbiegel

Intervju: Albert Kriemler

Direktno: »Moški so popolnoma enakovredni ženskam«

Lepota: V celici

Od prve dame do filmske Coco

Potovanje: Baku – mesto na veter

Moda: Modna premiera

Finale: Bravo, naši

— intervju: LILA PRAP

Zakaj se hijene smejejo? Ker niso čisto pri pravi. Intervju: LILA PRAP Besedilo: Bojana Leskovar Fotografije: Klemen Razinger

10 — februar 2010

Bili sva sošolki na celjski gimnaziji. Ravno toliko je bila mlajša od nas, da ni spadala v našo družbo. In zdelo se je, da je to ne briga prav posebno. Bila je nenavadno dekle, visoka in tanka, kratke lase, vedno v kavbojkah, očala in že takrat je kadila. Kar se je, če si hotel biti frajer v gimnaziji, tudi spodobilo. Aja, kajenje je bilo dovoljeno na dvorišču. Tako smo bili vsi prešteti in na gimnaziji se zaradi tega ni nihče posebej razburjal. Mi smo kadili, profesorji so vedeli, kdo, in nihče nas ni lovil po straniščih. Kakšni časi!? Potem sva se izgubili v Ljubljani, jaz na pravu, ona na arhitekturi. Potem sem od najine skupne znanke izvedela, da se je poročila. Sled se je zabrisala. Neko prednovoletno noč pa se znajdem na zabavi ene od ljubljanskih založb. Ona tudi, a z razlogom, jaz kar tako, ker je pač nanesla priložnost. A sem to ugotovila šele kasneje. Bila je taka, kot sem se je spominjala. Morda kakšna gubica več, še vedno strastna kadilka, a z daljšimi lasmi. Nekoliko zadržana, a so njeni stavki vedno prihajali za tabo ... če veste, kaj mislim?! Bila je te vrste zabava, da se nismo spraševali, zakaj je kdo tam, prišli smo in ostali, ker so bili ljudje zanimivi. Nisem je vprašala, kaj počne, ker se mi je zdelo logično, da dela hiše, ki bi bile lahko mešanice Gaudijevih in Koolhausovih.

Kakšna zmota, sem izvedela šele čez nekaj dni, ko mi je urednica založbe povedala, tako mimogrede, da je ona njihov najboljši izvozni artikel. Da piše pravljice in da so jo prevedli že v več kot trideset jezikov. Ona, Lila Prap, in Slavoj Žižek sta najbolj prevajana slovenska avtorja! Seveda sem našla opravičilo za svojo nevednost, otrok nimam, nečakom je pravljice bral oče, od mene so se naučili drugih stvari.

— In katere ste začeli sami prebirati?

Kako je iz Lilijane Praprotnik nastala Lila Prap. Preprosto, iz nuje. Ker je bilo ime za naslovnico knjige predolgo, ga je pač skrajšala. Taka je tudi njena življenjska zgodba, ki jo je od študentke arhitekture pripeljala do najuspešnejše otroške pisateljice. Ki svoje knjige tudi ilustrira. Oziroma ki k svojim risbam piše tudi tekste. Arhitekturo je zamenjala s poučevanjem na srednji šoli, to pa z risanjem in pisanjem. Najprej z desno, nato s pravo, levo roko. V vrtcu je bila ta roka grda roka, pravi, zato se je morala naučiti uporabljati desno. Z levico so njeni nežni akvareli za Cicibana postali tisto, kar so danes, odločna, pomenska poteza.

Vse, kar ima platnice in se izkaže zanimivo po prvih nekaj straneh.

»Vsak moj delovni dan je različen. Odvisno, kaj se najbolj mudi. Knjiga, razstava, intervju, predavanje, davčni obrazci …« Prva knjiga, ki jo je Lila napisala in ilustrirala, je bila Živalska uspavanka, knjiga Zakaj pa se je uvrstila v učne programe v Nemčiji, Avstraliji in Franciji. Zakaj se hijene smejejo? Ker niso čisto pri pravi. Ker jih žgečka, ko bose hodijo po travi. Taka so vprašanja in odgovori Lile Prap. In čisto odveč bi bilo vprašanje, zakaj je bila knjiga tak uspeh. Lila otrok noče poučevati, tega tudi ne mara. Hoče, da se ob branju njenih knjig zabavajo odrasli in otroci, tako kot se je zabavala ona, ko jih je pisala in ilustrirala. Potem so Lilo odkrili Japonci. Po njeni knjigi Zakaj so posneli 26 delov risane serije, ki so jo dvakrat na dan vrteli v najbolj elitnih terminih na japonski televiziji. Zakaj ima zebra proge? Ker je ušla iz zapora. So gledali japonski otroci in se igrali s plišastimi igračami, junaki Zakaja, ter se brisali z brisačami s temi junaki. Pravzaprav sem si po vsem tem zaželela, da bi lahko njene pravljice brala komu ali pa bi jih kdo prebiral meni. Trnuljčica, Sneguljčica, Rdeča kapica niso bile nikoli moje favorites. Lila Prap je bila dvakrat nominirana za Andersenovo nagrado, ki ji vsi priznavajo, da je mala Nobelova nagrada za literaturo, zanjo je vsako leto nominiranih več kot 40 otroških mladinskih pisateljev in ilustratorjev. Nominirana je bila tudi za nagrado Astrid Lindgren, doma je prejela Smrekarjevo in Levstikovo nagrado, leta 2002 pa nagrado za najlepšo knjigo na knjižnem sejmu v Ljubljani. In leta 2005 še eno Levstikovo nagrado. Živi v Celju, v hiši Čira Čara, ustvarja na podstrešju, njen otrok je že odrasel. — Kdo je vam pripovedoval pravljice? Pravljice so mi brali starši. Pri štirih sem že znala Sneguljčico na pamet in mama je tako lahko nahecala sosede, da znam brati. — Katera vam je bila najljubša? Najprej Rdeča kapica, potem Sneguljčica …

Mislim, da so bile to zgodbice in pesmi iz zbirke Čebelica. — Kaj berete danes?

— Kaj ste prebrali nazadnje? Mislim, da je bila Nekropola Borisa Pahorja. Na morje, kjer lahko berem brez očal, vzamem ogromen kup knjig in jih potem na plaži vse dneve berem. In sem čisto nesrečna, če mi čtiva zmanjka. — Kaj ste brali svojemu sinu? Vse pravljice, ki so jih brali tudi meni, pa novejše, ki jih mi še nismo poznali. Polonca Kovač, na primer. — Kdo je vaš prvi bralec? Urednik. Drugim ne dam nič prebrati, preden ni objavljeno. — Zakaj ne? Ker ne delam samo za enega bralca. Samo pri prvi knjigi sem nekaj zgodbic prej prebrala sinu. In je neznansko užival. — Kdaj se rojevajo vaše pravljice? So hipne domislice? Se zelo mučite z idejo? Pravljice so se en čas kar same rojevale. Trenutno pa delam bolj konceptualne slikanice s pesmicami ali kratkimi vprašanji in odgovori. Ideja pride ali ne pride, da jo spelješ do konca, pa je treba kar nekaj volje. — Kaj najprej naredite, napišete ali narišete? Različno. Ene prej napišem, ene narišem. — Imate pred sabo konkretnega bralca, ko pišete, rišete? V glavnem mora vse skupaj zabavati mene samo. Predstavljam si nekega starša in nekega otročiča, ki skupaj bereta in se zabavata ob knjigi. — So japonski otroci drugačni od naših? So čisto enaki. Radovedni, odprti, neobremenjeni. — Se pogovarjate s svojimi bralci o tem, kako so prebrali, kar ste napisali, narisali, in kaj o tem menijo? Tu in tam mi kdo od staršev omeni, da je užival z otrokom ob branju moje knjige, in to je to. Drugače pa s profesorico na mariborski pedagoški in filozofski fakulteti dr. Dragico Haramija analizirava moje tekste in slike na kakšnih predavanjih za študente.

februar 2010 — 11

— intervju: LILA PRAP

— Vam založniki »težijo« z vsebino? S številom knjig, slišim, da ja.

— Koga ste imeli kot otrok najraje?

Založnikom ni nikoli dovolj novih knjig. Seveda bi bilo dobro, da bi malo bolj založili knjigarne tudi s kakšnimi že napisanimi. V celjskih knjigarnah je moje knjige težko dobiti, mi je povedalo nekaj razočaranih staršev. Glede vsebine pa bi mi težko težili. Ne znam namreč pisati po naročilu. To je posebna spretnost.

Starše in babico in teto …

— S katerimi že napisanimi? Napisanih in narisanih je že kar nekaj knjig. Od Zgodb in nezgodb, Resničnih pravljic in pripovedk, To je …, Všeč mi je črna in bela, Všeč so mi barve, Male živali, Živalske uspavanke, Živalska abeceda, Živalski mednarodni slovar, Zakaj, 1001 pravljica, Kam gredo sanje, Moj očka, Dinozavri … Ene sem samo napisala, ene ilustrirala, večino pa napisala in narisala.

Jaz sem edinka, moj mož je edinec, moj sin je edinec … — Pravijo, da edinci odrastejo drugače? Ste pogrešali brate in sestre? Mogoče se v družini z več otroki naučiš bolj »grebsti zase«. Vsekakor edinci nimajo toliko možnosti za to. — Kako si razlagate uspeh na Japonskem?

— Prebirajo vaše knjige tudi starejši in tako potrjujejo tezo, da pravzaprav nikoli ne odrastemo?

So jim pač všeč moji liki in ideja Zakaj, tipično otroško spraševanje o različnih lastnosti živali.

Kakor vidim, eni odrastejo že kot otroci, enim pa to ne uspe do konca življenja − če odraslost pomeni to, da nisi nikoli v dvomih, da znaš operirati z ljudmi po svoji volji in izkoriščati njihovo naivnost, da je vse, kar ne služi večji produktivnosti in dobičku, zapravljanje časa …

— Ko ste bili tam na obisku, kaj ste odnesli, kaj vas je najbolj presenetilo, očaralo, razočaralo?

— Vi ste že odrasli? Upam, da ne bom nikoli čisto. — Kakšni so vaši spomini na otroštvo? Jih je kaj v knjigah? Otroštvo je bilo čas pravljic in odkrivanja novih stvari in brezskrbnih igrarij. Najlepše obdobje, če pomislim. Seveda vse knjige črpam iz otroštva. V njih ne opisujem sebe, ampak svoje tedanje veselje nad igrarijami in čudenjem nad vsem novim.

12 — februar 2010

— Ste edinka?

Bila sem v glavnem v manjšem mestu na zahodni obali, kjer živi manj ljudi. Presenetila me je izjemna prijaznost ljudi in to, da so kljub slovesu tehnološke države zelo povezani z naravo in niso niti tako ovešeni z vsemi elektronskimi pripomočki kot mi. Razen pri straniščnih školjkah, ha, ha. Poleg tega me je prijetno presenetila njihova skromnost pri uporabi materialov pri delavnicah, na katerih sem sodelovala skupaj z Otroškim muzejem iz Celja. Vsak otrok je dobil samo en list papirja, na katerega je risal, in nihče ni prosil za nov list papirja, ker mu risba takoj ni uspela. Vsak se je potrudil, da je začeto končal, kot je treba. Tudi njihovi verski običaji so mi bili všeč – veliko različnih ver, intimna stvar vsakega posameznika, zelo povezane z naravo.

— Ko pridete domov, recimo iz Japonske, kako gledate na kraj, kjer živite?

— Lahko živite od svojega dela?

Tisti manjši kraj na Japonskem, malo večji od Celja, se mi je zdel popolnoma domač, tako da kakšne blazne razlike po prihodu domov nisem začutila. Seveda pa sem pogrešala vse tiste prijazne ljudi in prisrčne otroke, s katerimi sem se več kot deset dni družila od jutra do večera.

Vsa leta prej je bilo zelo na tesno in ob pomoči moje mame in moža bi zelo tanko piskala, za zdaj pa lahko živim od mojih knjig. Kako dolgo še bom, pa ne vem. To so popolnoma nepredvidljivi dohodki. Žal ti takrat, ko jih dobiš malo več, takoj navesijo vse mogoče davke in pravzaprav nimaš kaj dosti od vsega skupaj, razen dodatnih kupov papirovja za davkarijo.

— Je vseeno, kje živite? Pa pri tem ne mislim na prednost tistih, ki živijo v metropolah in pišejo v jeziku, ki ga govorijo in berejo milijoni ljudi? Mislim na okolje, ki te določa. In na ljudi, s katerimi se družiš. Kaj pogrešate v Celju? In v Sloveniji? V Celju imam mnogo prijateljev in Celje mi pomenijo moji prijatelji. Ampak žal so v vseh prostorih, kjer naj bi se srečevali v Celju, prepovedali kaditi in ne hodim več ven. Na Japonskem še lahko kadiš!

»Ne štejem knjig, ker ne delam kakšnih rekordov. Vse so mi najljubše.« Moje delo ne zahteva kakšne posebne lokacije. Danes lahko po pošti in internetu »opedenaš« vse. Je pa malo duhamorno, ko te prisilijo zaradi kadilskega zakona, da s prijatelji piješ kavo v mestu pod grelcem sredi ulice. — Kaj bi rekli otrokom, če bi vas spraševali okoli kajenja? Da naj ne začnejo kaditi. Mi smo bili seveda generacija, ki je zaradi nenehnega bombardiranja z reklamami zrasla s cigaretami. Zdaj pa so kadilce poslali iz kafeterij kadit na cesto, da jih vidi še več otrok. Ali pa se kadilci dobivajo na obiskih doma in zakadijo otrokom stanovanje tako, da lahko dihajo samo še na škrge. Seveda se danes lahko gredo tako čistunstvo s cigaretami, ko pa so novo generacijo uspešno zasvojili z vsemi vrstami tablet in drugimi nekadečimi proizvodi.

— Gotovo ste kdaj prešteli vse svoje knjige, ki so izšle? Katera vam je najljubša in zakaj? Ne štejem knjig, ker ne delam kakšnih rekordov. Vse so mi najljubše, lahko pa rečem, da je Zakaj od vseh najbolj prodajana. Ne pri nas, ampak v tujini. — Kakšni so vaši odnosi z založniki? Največkrat jih opisujejo kot mešanico med »gnjavatorji« in davitelji?! Ki mislijo predvsem na število prodanih knjig in dobiček. Ni tako grozno. Delam samo za založnike, s katerimi sem »kompatibilna«. Če pa kdo vsiljuje nekemu založniku tekst, ki mu ni všeč, pa založnik ne more biti drugega kot davitelj. Ampak založnikov je veliko! — Kakšen je vaš delovni dan? Vsak moj delovni dan je različen. Odvisno, kaj se najbolj mudi. Knjiga, razstava, intervju, predavanje, davčni obrazci … — Zaspite s knjigo v rokah? Zelo rada bi zaspala s knjigo, ampak potem bi potrebovala posebno spalnico, ker bi jih namreč začela brati ob treh zjutraj.

februar 2010 — 13

— fenomen

Fotografiji: Kostja Gatnik (objava z dovoljenjem Mestnega muzeja Ljubljana)

Chubby is here! Besedilo: Kaja Cencelj

Šumi in nova predstava v Slovenskem mladinskem gledališču Pred skoraj pol stoletja je ekscentričen, dva metra visok in velik pesnik, vsem poznan po imenu Chubby, na steno razvpitega ljubljanskega lokala napisal eksistencialen grafit Chubby was here. Enak naslov nosi roman Petra Božiča, Chubbyjeva pesniška zbirka, ki je izšla posthumno, in s tem sloganom se končuje še zadnja Božičeva drama Šumi. Da je duh tega časa še navzoč, vedo v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer se bo fenomen Šumija, šumijevcev, predvsem pa šumijevca – Chubbyja predstavil še na odru.

Božič in ljudje z roba

Da je Chubby znova oživel, je pravzaprav »zakrivila« Uršula Cetinski, direktorica in umetniška vodja Slovenskega mladinskega gledališča, ki je pred tremi leti spet vzela v roke Božičev roman Chubby was here. Ta jo je prevzel pred dvema desetletjema, ko je kot novinarka Radia Študent temeljito spremljala sodobno slovensko romanopisje. »Celo tedaj sem bila premlada, da bi poznala intelektualni, boemski krog, ki se je zbiral v legendarnem lokalu Šumi, tako da mi je Božičev roman, v katerem številni junaki iščejo Chubbyja, ki se nikoli ne pojavi in ima skorajda metafizične dimenzije, odprl zanimiva in neznana obzorja,« se nostalgično spominja časov kulturnega uredništva Študenta. Takrat je Božiča povabila v študentsko urejene kletne prostore v Rožni dolini na intervju. »Presenetilo me je, da se je tako ugleden pisatelj 14 — februar 2010

takoj odzval vabilu. Tudi nisem pričakovala, da je tako preprost in skromen človek. Šele pozneje, ko sem se po vsem svetu družila z zares zanimivimi umetniki, sem spoznala, da so najmanj zapleteni ravno tisti, ki so najboljši,« razmišlja Cetinskijeva. Novela se ji je zdaj zazdela zanimiva iztočnica za uprizoritev na gledaliških odrih v tem tisočletju. Božič, ki je cenil gledališče, je bil povabila vesel, še bolj, ker je prišlo od Mladinskega, ki ga je sam rad obiskoval, z direktorico pogosto razpravljal o njihovih predstavah, blizu sta si bila tudi v razumevanju gledališča. Pisatelj in dramatik, ki je drugo svetovno vojno prisilno preživel v Nemčiji, bil po poklicu najprej laborant, nato učitelj, pomočnik raziskovalca nahajališč rude in gozdar, predvsem pa novinar, glavni urednik revij Mentor in Maske, pa tudi neustrašen borec za status umetnosti v naši državi in strasten privrženec nogometa. Že v zgodnjih besedilih, ki jih je objavljal v revijah Beseda, Revija 57 in Perspektive, je razvijal temelje svoje življenjske filozofije, v kateri je iskal smisel človeškega bivanja. Zanimala ga je čista eksistenca ljudi z roba, sprtih z družbenimi normami, pisal je o mestni revščini, lumpenproletariatu, bedi. V slovensko pripovedno prozo je uvajal modernizem in eksistencializem, mnogi njegov roman Očeta Vincenca smrt štejejo za eno najbolj pretresljivih pričevanj o drugi svetovni vojni. Božič je eden glavnih predstavnikov absurdne dramatike v sodobni slovenski književnosti, v svojih delih se je približal tudi ekspresionizmu ter se zgledoval po angleški in

francoski sodobni drami, po avtorjih, kot sta Samuel Beckett ali Eugène Ionesco.

Naslonjeni na točilni pult

Božič je bil predstavnik pomembne slovenske generacije književnikov po drugi svetovni vojni, ki je s svojimi literarnimi deli v našo kulturo prinesla takratno evropsko umetniško prakso, prežeto z modernizmom in eksistencializmom. Ti so se v poznih petdesetih in zgodnjih šestdesetih zbirali v znamenitem ljubljanskem lokalu Šumi. Bife v bidermajerski stavbi nekdanje tovarne bonbonov in peciva Josipine Schumi na Slovenski 16 je že kmalu po odprtju leta 1966 postal kraj srečevanja različnih ustvarjalnih misli. V sedemdesetih in osemdesetih je bil dom ljubljanskih hipijev in študentskih revolucij, saj je stal na pravi lokaciji, nekje med Filozofsko in nekdanjo Pravno fakulteto, v bližini ljubljanske SNG Drama in Slovenske filharmonije. Čeprav je bil le majhna beznica z enim prostorom in dolgim točilnim pultom, so vanj zelo radi zahajali različni umetniki, gledališčniki, režiserji, literati, slikarji, avanturisti ali pa zgolj naključni gosti. Resda se je tam predvsem popivalo, a prav ob kozarčku oziroma kozarcih se je znala razvneti najbolj produktivna debata, ki je rodila umetniška gibanja med igralci, pesniki ali pisatelji. Velika družbena živahnost, študentska gibanja, evforična volja do življenja, občutek svobode, vse to, kar je vrelo po drugih

državah, je začelo tleti tudi pri nas, se v prestolnici kopičilo prav v Šumiju in sprožilo določene spremembe v družbi. O slavnem ljubljanskem lokalu Šumi in enako legendarnih Šumijevcih imamo tudi dokumentarec Chubby was here – Šumiju v slovo, ki ga je po scenariju Mateta Dolenca posnel režiser Karpo Godina. To je bil čas eksplozije slovenske literarne ustvarjalnosti in čas, ko so v ljubljanskih lokalih nastajale nove neodvisne revije. Med njimi so bile najbolj radikalne prav Beseda, Revija 57 in Perspektive, v katerih je sodeloval Božič in ki so povezovala številne umetnike, literarne teoretike, filozofe in politične disidente. Sodelovali so Taras Kermauner, Jože Pučnik, Rudi Šeligo, Dušan Jovanović, Veno Taufer, Tomaž Šalamun, Iztok Geister in drugi. V približno istem času je delovala tudi skupina OHO, edinstven primer slovenske neoavantgarde. Slovenskemu gledališču pa so sveže ideje, stile in koncepte prinesli Oder 57, ŠAG, Eksperimentalno gledališče Glej, Pekarna, gledališče Pupilija Ferkeverk, torej »marginalne grupe z minimalno institucijo in maksimalno socialnostjo«, kot je nekoč zapisal Taras Kermauner. Po besedah dramaturga dr. Tomaža Toporišiča so prav v Božičevih dramah »sledi ‘bermudskega trikotnika’ takratne boemske in študentske Ljubljane − od Šumija prek Kopra do Mraka, če naštejemo tri bistvene lokale časa Božičeve dramatike, proze in življenjskih dogodivščin«.

Iz Šumija na gledališke odre

Z Božičem in somišljeniki iz Šumija je tako zavel nov veter v slovensko gledališče. Neinstitucionalni, eksperimentalni, avantgardni, alternativni ali neodvisni odri, ki so se hkrati s poklicnimi gledališkimi ustanovami močno razmahnili tudi pri nas, so uvajali nove režijske ali igralske principe, reformirali gledališko stilno interpretacijo ter dokazovali možnost novih izraznih sredstev in gledaliških elementov. Božič je sodeloval tako pri Odru 57 kakor pri Pekarni, kjer so bile uprizorjene njegove drame Zasilni izhod, Križišče, Vojaka Jošta ni in Kaznjenci. Prav na Odru 57 se je prek izvirne dramaturgije – tudi pod vplivom Alfeda Jarryja in Antonina Artauda – uveljavljala nova slovenska dramatika, ki se je že bližala sodobni poetični, filozofski, politični drami in drami absurda. To je bil tudi čas gledaliških neoavantgard in prvega preloma s tekstocentričnim gledališčem. Prišlo je do pogledališčenja gledališča, raziskovanja zmožnosti in meja gledališča, kjer so druge odrske forme postale enakovredne besedi in je kreativnost prešla v ospredje pred reprodukcijo dramskega besedila. Predstava je bila sinteza raznovrstnih elementov, ki dotlej niso bili priznani niti preizkušeni kot gledališka izrazna sredstva. To je izzvalo različne odzive v javnosti. Kot meni Toporišič, so »prve drame ali bolje antidrame Petra Božiča šokirale takratno kritiško javnost pa tudi politiko, ki bi si še vedno najbolj želela udarniške umetnosti, ne pa njegovih obračunavanj s klasičnim gledališčem, meščansko pa tudi ‘partijsko’ družbo. V njih je poleg svoje umetniške drznosti, v kateri mu razen velike želje po tem, da bi umetnost presegla vsakdanje življenje, ni bilo nič sveto, vnesel tudi obilico boemske Ljubljane takratnega časa. Predvsem literarnih, gledaliških, slikarskih in drugih umetniških krogov, ki so bistrili svoje misli ob kozarcih različnih pijač in burnih debatah o svobodi posameznika in umetnosti.«

ena izmed samosvojih osebnosti šumijevskega kroga, pesnik, upornik, deklarirani homoseksualec v času, ko je bilo to nekaj neobičajnega,« hiti pojasnjevatiUršula Cetinski. Pokojni pesnik je bil znan po svojem eksperimentiranju z besedami, črkami in znaki, še bolj po svojem načinu življenja. Bil je utelešenje poezije, umetniško veljavo in zgražanje, kar gre pogosto z roko v roki, si je pridobil s sprehodom v črtasti pižami po Ljubljani. Tega Chubbyja iz leta 1967 je laniv svojem performansu na deževni dan rekonstruiral Samo Gosarič, ko je v beli pižami prečkal Slovensko cesto in se po Čopovi sprehodil do konca Plečnikovih arkad ljubljanske Tržnice. Chubby, eden prvih gejev, ki je to javno razglasil, je umrl leta 1985, menda kot prva žrtev aidsa v Sloveniji. Kot meni Uršula Cetinski, je tak tudi Chubby v Šumiju. »Tudi v drami gre za junaka, ki je predan poeziji, vendar njegovo življenje temeljito zaznamuje predvsem odnos do očeta, spoštovanje skoraj usodne obljube očetu, iskrena zavezanost njegovi zadnji želji, za katero se zdi, da je v njegovem življenju edina prava in zares zavezujoča nujnost.« Prostor tako ni več ključen, pesnik kot ikona lokala tudi ne, pa vendar je duh Šumija v drami oziroma njeni uprizoritvi vseeno še navzoč. »Drama se sicer začne in konča v Šumiju, vendar je lokal predvsem metafora za neprilagojenost, odpadništvo, razmišljanje s svojo glavo, odpor do represije in manipulacije,« dodaja Cetinskijeva. »Čeprav je življenje minljivo, se mi zdi, da ljudje, ki so sposobni ne glede na okoliščine ostati zvesti samim sebi, puščajo najbolj trajne sledi, kajti v resnici takšnih osebnosti med nami ni veliko.«.

Več kot le dramatizacija romana

Ostati zvest samemu sebi je bila tudi rdeča nit Božičeve dramatizacije romana, namesto katere je nato nastala drama Šumi. »Njegov roman je zapleten kozmos različnih človeških usod z družbenega roba v času jugoslovanskega socializma,« pojasnjuje direktorica SMG. »Ko pa beremo njegovo dramo, ugotovimo, da v njej nastopajo dramske osebe, poimenovane tako kot nekateri junaki njegovega romana in so jim lastne nekatere podobne značajske poteze, vendar so ti v drami zaživeli popolnoma

samosvoje življenje. V bistvu so se emancipirali od svojih romanesknih predhodnikov.« Šumi ohranja svojo aktualnost v današnji Sloveniji. Besedilo je izčiščeno, osredotočeno na odnos med očetom in sinom, na sinovo obsedenost z očetovo zgodbo. V ospredje stopi tudi izguba gotovosti, ki se je pritihotapila v povsem drugačnega sina in pravega šumijevca. Strinjati se moramo z Uršulo Cetinski, da »drama sledi romanu samo na začetku, nato pa avtor odpluje v popolnoma novo, vznemirljivo literarno morje.« Za Toporišiča je Božičeva, zadnja drama Šumi neverjetno sugestivna zmes odslikav resničnih lokacij in pisateljeve burne domišljije. Hkrati pa je lokal Šumi v njegovi zadnji drami simbolnega pomena, saj pomeni moč in nemoč svobode v sodobnem svetu, hkrati pa tudi večno temo pokopa najbližjih, ki slovensko dramatiko spremlja vsaj od Antigone Dominika Smoleta, Božičevega velikega prijatelja iz revolucionarnih šestdesetih let. Da bi dramo Šumi režiral prav Vinko Möderndorfer, je bila Božičeva zadnja velika želja, pojasni Cetinskijeva. »In ravno tako kot Chubby – v krstni postavitvi ga igra Robert Prebil – spoštuje poslednjo željo svojega očeta, je prav, da Slovensko mladinsko gledališče spoštuje željo tega pomembnega slovenskega dramatika.« Božičeva izbira ni naključna, kajti Božiča in Möderndorferja je družila tankočutnost do umetniškega upodabljanja ljudi z družbenega roba, kar je režiser pokazal tudi v dokumentarcu o Petru Božiču Človek v šipi.

BARBARA (za šankom v Šumiju): A je bil danes sploh kdo tukaj? MARIJA: Težko ti to povem. BARBARA: Torej je bil tukaj, Chubby? MARIJA: Bil je tukaj. Rekel mi je, da zadnjič. Poglej, kaj je napisal na zid: CHUBBY WAS HERE BARBARA: In to je vse. MARIJA: Čisto vse! In za zmeraj. KONEC Zaključni prizor iz drame Šumi

Kdo je Chubby?

Sinonim za lokal Šumi, boemsko življenje prestolnice v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih, simbol za študentsko in seksualno revolucijo, je bil samooklicani pesnik lavreat kulturne revolucije Vojin Kovač Chubby. »Po številnih anekdotah sodeč, ki so dandanes že skoraj legende, je bil Chubby februar 2010 — 15

— kultura

Besedilo: L. B. Fotografije: promocijsko gradivo

GLASBA

Charlotte Gainsbourg – IRM

Charlotte Gainsbourg smo srečali že v prejšnji številki D-ja. Takrat v glavni vlogi filma Antichrist, tokrat pa kot manj zavozlano in izprijeno, a še vedno edinstveno glasbenico, ki predstavlja svoj zadnji album IRM. Novost prihaja štiri leta po prejšnji stvaritvi 5:55, ko je peščene gradove gradila z Nigelom Godrichem in s fanti iz zasedbe Air. Tokrat je njen soigralec in glavni krojač ameriški kantavtor in multiinstrumentalist Beck, ki je pri IRM sodeloval kot avtor, aranžer in producent, pri prvem singlu albuma Heaven Can Wait pa ga slišimo celo v duetu s Charlotte. IRM je posebna zgodba. Časovno je nastajal ravno med snemanjem Antichrista, kar ga je na neki način zaznamovalo, naslovna kratica pa nas pahne naravnost v svet medicine − I.R.M je francoska kratica za »slikanje z magnetno resonanco«. Charlotte

je v nesreči pri vodnem smučanju dobila možganske poškodbe, zaradi katerih so bili njeni obiski tunela IRM redni in pogosti. Vsakič, ko je v komori poslušala mašinske zvoke okoli sebe, si jih je zamislila v glasbi. Tako naslovna skladba novega albuma potvarja zvoke, ki jih pacient sliši med slikanjem, tekstovno pa se Charlotte v komadu igra z zelo specifičnimi medicinskimi izrazi, ki jih poetično zavije v navidezno igrivi pripovedni ritem.

albumu dodajo nesluteno razsežnost, ponekod se ta razteza tudi čez angleška besedila, zapeta s francoskim razpoloženjem (In The End, Vanities, La Collectionneuse). Kljub temu da je bil alfa in omega albuma Beck, se Charlottina pojava na njem ne izgubi niti za trenutek.

Kljub temu da album na trenutke zazveni presunljivo surovo in prvinsko, se Charlottin glas in oseba v večini pesmi pokažeta kot krhka, razmišljujoča in ranljiva (Trick Pony, Master's Hands, Looking Glass Blues) – kontrast med temi elementi plete glasbeno teksturo, ki zahteva večkratno poslušanje, intenzivnost doživljanja pa se s ponovitvami stopnjuje. Besedne igre v tekstih puščajo prosto pot poslušalčevi interpretaciji, posebna izkušnja pa so francoski deli (Voyage, Le Chat Du Café Des Artistes), ki

začela v duetu Lemon Incest.

Zanimivost: Charlotte je svoj prvi album posnela pri 15 letih, produciral ga je njen oče Serge Gainsbourg, s katerim je svojo glasbeno pot tudi

Odzvanjajo:

→ Voyage, IRM, Heaven Can Wait, Greenwich Mean Time, Master’s Hands, In The End

Kratek stik:

→ Beck, Air, Nico, Lulu, Serge Gainsbourg, Portishead

NA OGLED Španska mojstra v Ljubljani: Picasso in Clavé

Ljubljana bo v prihodnjih tednih gostila dva velikana španske umetnosti. V galeriji Jakopič si lahko do 28. februarja ogledate 45 del katalonskega pionirja španskega modernizma Antonija Clavéja, Mestni muzej Ljubljana pa bo do 4. aprila gostil Picassovo razstavo Bikoborbe. Mit. Eros., ki zajema več kot 90 grafičnih listov. Skozi različne cikle boste na razstavi potovali skozi razvoj njegove umetnosti, od klasicizma do kubizma in značilnega sloga poznejših let.

16 — februar 2010

Stockholm Furniture Fair 2010

Noben evropski sejem notranjega dizajna se ni tako hitro razvijal, kot se to dogaja stockholskemu Furniture Fair, ki svojo pozornost usmerja predvsem v kakovostni skandinavski dizajn za zmerno ceno. Na njem se zbere na stotine oblikovalcev, dogodek pa je tudi priložnost, da se mladi umetniki srečajo z guruji interjerja na mnogih seminarjih in okroglih mizah. Letos bo Stockholm vse navdušence oblik razvajal med 9. in 13. februarjem. www.stockholmfurniturefair.se

Delphic – Acolyte

Manchester vrača udarec. Njihovo ime je Delphic. Koncertno občinstvo so v letu 2009 že osvojili, marsikateri angleški glasbeni urednik pa je tiho stiskal pesti, da so singli, ki so jih fantje ponudili spomladi in poleti (Counterpoint, This Monetary), napoved prav tako kakovostnega prvenca. In želje so se jim uresničile … Če album Acolyte napoveduje trend leta 2010, se bomo tokrat naužili odlične glasbe. Berlinski producentski pilot Ewan Pearson je Delphicom pomagal, da so sestavili zelo homogen, jasno zastavljen album, ki se spogleduje s samim vrhom svetovne glasbene scene. Pri tem priznavajo, da so na neki točki »prejšnjega življenja« spoznali, da delajo glasbo, ki bi jo zavrteli na BBC-jevem Radiu 2, ne pa tiste, ki bi jo z užitkom igrali. Tako so se ustavili in začeli znova. Zdaj se v duhu filozofije DIY raje posvetijo pripravi množičnega nedovoljenega rave partija za vse, ki jih srbijo podplati, kakor koncertiranju v klubih za nekaj sto glasbenih sladokuscev, ki bi razumeli le en odtenek njihove glasbe. Zanimivost: Delphic so imeli svoj prvi nastop kar v majhnem kletnem klubu, kjer se je zbralo približno 40 ljudi. Vsi do zadnjega so tisti večer plesali.

Odzvanjajo:

→ Doubt, Submission, Clarion Call, Halcyon, This Momentary, Red Lights

Is Blind, Try Sleeping With A Broken Heart, This Bed). Še ena stalnica je njen nepogrešljivi, čutni vokal, ki se pogosto razširi v cel zborček, tekstovno pa se spopada predvsem s ljubezensko tematiko, ki ji v določenih trenutkih žal zmanjka izvirni navdih.

Alicia Keys – The Element Of Freedom

Kako globoko se lahko umetnik spusti v iskanju svojega pravega izraza in svoje popolne svobode? Alica Keys se v svojem četrtem studijskem albumu sooči ravno z vprašanjem lastne identitete in svobodne izbire, s katero vsakič znova počasti svoj obstoj. V glasbi je razpeta je med svojo ranljivostjo in uporniško ostrostjo, ki ju želi izraziti v točno taki obliki, kot se pojavljata v njej sami. Za gradnjo svoje svobodne glasbene pokrajine je šla brskat po zakladnici 80. let, po tistih starih Princeovih posnetkih, ki so se zapisali v zgodovino. Ritmi so glasni, koničasti, v hitrosti bitja srca, stalni element je seveda klavir, ki pa ga pogosto obogatijo in obdajajo še njegovi vintage bratje s čipovjem in emulatorji (Love

Pod potegnjeno črto je album veličasten, kot se za divo soula tudi spodobi, svoj glasbeni status Alicia potrjuje tudi s celo vrsto uglednih imen, ki na njem gostujejo (Beyonce, Jay-Z, Drake, Kerry Brothers Jr., Jeff Bhasker idr.). Zanimivost: Alicia je pred kratkim podpisala pogodbo za sodelovanje s produkcijsko hišo Disney, prvi plod sodelovanja pa bo priredba filma Bell, Book and Candle (1958).

Odzvanjajo:

→ Love Is Blind, Un-Thinkable (I'm Ready), Doesn't Mean Anything, Love Is My Disease

Kratek stik:

→ Beyonce, Jay-Z, Prince, Kayne West, Swizz Beatz

→ OB ZORI:

Kratek stik:

Hoop ress Jesca g My D Huntin

→ Bloc Party, The xx, New Order, Klaxons, The Chemical Brothers

Veirs Laura ame l July F

ey Rae e Bail Corinn a The Se

+ The hisel Cory C ng Sons Letter i Wander on't Send A W h t a e D

FEBRUARSKO DOGAJANJE:

Yayoi Kusama – I Want to Live Forever

Do 14. februarja si lahko v Milanskem PAC – Padiglione d’arte contemporanea ogledate razstavo japonske umetnice Yayoi Kusama, ki je leta 1966 s svojo instalacijo 1500 srebrnih krogel Narcissus Garden očarala vse obiskovalce bienala v Benetkah. PAC združuje v enotno razstavo slike in skulpture, ki so nastale v zadnjem desetletju, iz vseh pa kriči umetničina zapoved: pike pomenijo pot v neskončnost. www.mostrakusama.it

→ 28. 1.–28. 2. – Mestna galerija 1 (Ljubljana) – Nikjer je najlepše, interdisciplinarna razstava → 4. 2.–7. 3. – Mestna galerija 2 (Ljubljana) – Silvester Plotajst Sicoe: Kako nosorogu razložiti umetnost, razstava slik → 4. 2.–7. 2. – Rotterdam (Nizozemska) – Art Rotterdam 2010: mednarodni sejem umetnosti → 6. 2.– Padova (Italija) – Joss Stone → 6. 2. in 7. 2. – Parco esposizioni Novergo, Milano (Italija) – Cartoon Festival → 8. 2. – München (Nemčija) – Arctic Monkeys → 10. 2. – Kino Šiška (Ljubljana) – Tabu (odprtje Turneje 42) → 11. 2.–14. 2. – Barcelona (Španija) – Carnival in Barcelona → 11. 2. – Milano (Italija) – Stereophonics → 11. 2. – Kino Šiška (Ljubljana) – Cherry Poppin' Daddies → 11. 2.–14. 2. – Copenhagen (Danska) – Copenhagen International Fashion Fair → 13. 2.–14. 2. – Verona (Italija) – Verona in Love → 14. 2. – Zagreb (Hrvaška) – Depeche Mode → 14. 2. – Rue Le Vau, Paris (Francija) – Paris Carnaval → 17. 2.–17. 3. – Bežigrajska galerija 2 (Ljubljana) – Jože Slak: Ženske slike, Slike 2007–2010 → 27. 2. – Kino Šiška (Ljubljana) – The Tiger Lillies → Do 27. 2. – Aeroplastics, Bruselj (Belgija) – Terry Rodgers: razstava slik → 5. 3. – Kino Šiška (Ljubljana) – Jan Garbarek group feat. Trilok Gurtu → Do 6. 3. – Michael Hoppen Gallery, London (Anglija) – Fernand Fonssagrives: fotografska razstava

BRANJE Vesna Milek Intervjuji II: mednarodni ustvarjalci podob

Niko Grafenauer Prividi

Po zbirki Intervjuji iz leta 2006, v katerih je pronicljiva Vesna Milek združila pogovore s pisatelji in publicisti, se tokrat vrača z mednarodnimi ustvarjalci podob – ﬁlmskimi režiserji, oblikovalci, igralci, modnimi ikonami in umetniki iz bivšega jugoslovanskega prostora. Vesna Milek jih postavi pred ogledalo in ne preostane jim drugega, kot da so odkriti – predvsem do samih sebe.

Slika in poezija. Jok in smeh. Upanje in vdanost. Prividi in resničnost današnjega sveta, ki nas bombardira z vsem, kar moramo imeti, medtem pa nas oropa lastnih želja in navdiha. 999 oštevilčenih izvodov s podpisi obeh avtorjev, slikarke Alenke Sottler in pesnika Nika Grafenauerja, ki sta združila svoji umetnosti v edinstveno delo.

(Založba UMco, 2010, 508 strani)

(Nova revija, 2009, 81 strani)

februar 2010 — 17

— intervju: OLIVER HIRSCHBIEGEL

Hitchcock, Kazan, Bertolucci – moji junaki! Intervju: OLIVER HIRSCHBIEGEL Besedilo: Patricija Maličev Fotografije: Sabina Đogić

18 — februar 2010

Smeje se že od daleč. Nepretenciozno. V uri pogovora Oliver Hirschbiegel, letnik 1957, pove o sebi vse in nič. Govori o svojem delu. O odraščanju v Hamburgu, o slikarstvu. »Mi niti na misel ne pride, da bi v kadre ‘pretihotapil’ katero od svojih slik,« zmaje z glavo, medtem ko iz izpraznjenih škatlic treseva zadnje cigarete. Preden se je resno posvetil študiju slikarstva, se je preizkusil kot kuhar na čezoceankah. Pozneje je na hamburški univerzi diplomiral še iz fotografije in filma. Leta 1986 je zaslovel kot režiser televizijske uspešnice Das Go! Projekt. Je tudi režiser vsem dragega Komisarja Rexa. Predvsem pa se je podpisal pod mojstrovine, kot so Eksperiment, Propad, nominiran za oskarja, in najnovejšo, Pet minut nebes. Oliver na odru, ko predstavlja svoje filme, in med klepetom ob kavi izraža vse, kar je. Zdi se, da gre za lahkotno odločitev, ki je večini filmarjem, ki se jemljejo preresno, tuja.

— Vem. Oprostite. Zmanjkalo je elektrike in tramvaj se je ustavil ...

ljudi. Bolj bi me zanimalo njihovo mnenje. Vsi vemo, kdo in kaj je bil Hitler, torej kaj?! Ni bil volk in ni bil deževnik, bil je človeško bitje, ki je natančno vedel, kaj počne.

Prav gotovo.

— Kako ste prvič doživeli Bruna kot Hitlerja?

— Prisežem! Sta se pa dva potnika na njem, sicer gosta festivala, pogovarjala o vaših filmih. Skoraj oboževalca.

Hm, Bruno Ganz je bil od vedno moj junak. Legenda. In ko smo se prvič srečali v gostilni, ko sem ga povabil, da se dobiva in da mu povem o svojih zamislih za film, sem mu najprej zrecitiral vse njegove vloge, nerodno preigraval scene, v katerih je nastopal ...

Zamujate ...

V redu, v redu. (smeh) (Asistent nama naroči kavo in izgine v hotel. Oliver pojasni, da že ves dan urejata zadeve z enim od letalskih prevoznikov, ki se je odločil, da Hirschbieglova rezervacija vozovnice za London »kar naenkrat ne velja več«. Ali nekaj podobnega. Zato je tudi nervozen. Filmarji namreč nikoli ne opazijo, če zamudiš na intervju. Ker se pogosto zgodi, da se sami prikažejo z zamudo. Tudi nekajurno.) — Propad, vaš najuspešnejši film. Kaj vas je pravzaprav zanimalo v zvezi z zadnjimi dnevi življenja Hitlerja? Preprosto, hotel sem razumeti, zakaj so se nacisti vedli tako, kot so se. Zakaj nihče ni opazil, da je razmišljujoča elita izginila? Da so intelektualce deportirali v taborišča in jih, ker se niso strinjali z njihovim početjem, mučili. Mnoge so do smrti pretepli, drugi so zapuščali državo, v njihovi odsotnosti pa so razgrabili njihovo imetje ... — Kar nekaj zgodovinarjev, ne bom jih naštevala, vam je očitalo »mehkobo« pri zasnovi likov Hitlerja, Himmlerja, Goebbelsa in preostalih sodelavcev. Pa ne samo to. Vsekakor nisem hotel posneti klasične zgodovinske biografske drame. Tiste, ki sem jih doslej videl, so se mi vse zdele precej komične ali neverjetne, neverodostojne, če hočete. Poleg vsega me je pri Propadu čakala še sila prijetna tema: tretji rajh. Toda prva inačica scenarija producenta in scenarista Bernda Eichingerja me je nekako prepričala, da se spustim v to avanturo. — Zakaj ste tako oklevali, tema je naravnost vabljiva. Verjetno se šalite?! Komu se pa ljubi dve, tri leta vsak dan ukvarjati z nacionalsocializmom?!

— In potem? Potem sem ugotovil, da je Bruno tih mož. Tih mož s pogledom, ki bi odtehtal pezo bolečine Zemlje. Že ko smo izbirali pravega igralca, se je vedel, kot da je Hitler. Ko sem mu pozneje pokazal posnetek, ni mogel verjeti, kako dobro ga je zadel. Mislim, da je bil ganjen do solz. V smislu, glej, tej pošasti sem zlezel pod kožo. — Ko sva že pri pošastih, že pri vašem prvem celovečercu Eksperiment ste se ukvarjali z eno najstarejših pošasti na svetu – z zlom. Rekonstruirali ste Zimbardov stanfordski zaporniški eksperiment. Ha, ha, zlo je povsod. Poglejte samo Shakespearja. Takrat sem v eni noči prebral knjigo Black Box Maria Giordana in takoj mi je bilo jasno, da moram o tem posneti film. — Zakaj? Ker je bila to napeta zgodba, polna suspenza, in ker sem vedel, da se bo zdela gledalcem verjetna. Snemali smo v kletnih prostorih kölnske tovarne. Kmalu po začetku snemanja sem opazil, da igralci pazniki in igralci zaporniki tudi med odmori med snemanjem jedo ločeno – kot bi se meja med igro in resničnostjo postopoma brisala. Med vajami improvizacij so pazniki mučili in poniževali zapornike še bolj perfidno, kot je predvideval scenarij. Tako smo s filmom znova potrdili Zimbardovo tezo, da človek postane zloben zaradi okoliščin, v katerih se znajde. — Eksperiment je postal kulten, podobno kot Propad. Težko mi je govoriti o kultnosti in kultu. (smeh)

— Wim Wenders je v enem od nemških dnevnikov objavil kritično besedilo, v katerem pravi, da ste v Propadu »povzdigovali« Hitlerja.

— Povedali ste, da nemški filmarji, ko gre za pripovedovanje zgodb, nimajo smisla za like in njihovo postavljanje v prostor.

Pozneje se mi je za to opravičil, morda bi moral to objaviti v tisku, tako da me novinarji ne bi več spraševali o tem. Seveda se mi je zdelo nenavadno, da ima pomisleke glede tega, kako je Bruno Ganz odigral Hitlerja. Mislim, da je razmišljal precej naivno. Dogmatsko. Po drugi strani pa si je ta film ogledalo sedem milijonov

Še vedno mislim tako. Pač, ne znajo pripovedovati zgodb. Nemčija je dežela mislecev in pesnikov, Hegla, Heineja itd. Navsezadnje, razen pri Fassbinderju, svojih vzorov nikoli nisem iskal pri nemških režiserjih.

februar 2010 — 19

— intervju: OLIVER HIRSCHBIEGEL

Prizori iz filma Das Experiment

Nicole Kidman v filmu The Invasion

Bruno Ganz kot Hitler v Hirschbieglovem Propadu

— Vem, iskali ste jih pri Hustonu, Hawksu, Wilderju, Hitchcocku … Ko pri filmu ne vem več, kaj bi, pomislim, kaj bi v takšnem trenutku storili oni. — Bi sami kdaj sodelovali pri eksperimentu, kot je bil stanfordski zaporniški eksperiment? Danes ne bi. Pred kakšnimi dvajsetimi leti pa zagotovo. Res pa je, da me je tanka črta med resničnim in domišljijo vedno privlačila. Tako kot takrat, ko si majhen in se s prijatelj igraš policiste in lopove. Takrat se zdi, da je vse zares. — V zadnjih desetih letih ste posneli nekaj žanrsko izjemno različnih filmov, Eksperiment, Propad, Invazijo, Pet minut nebes … Veste, kdo so vaši gledalci? Ne. Predvsem upam, da jih ni malo. In da so zelo različnih starostnih skupin, čeprav mi očitate žanrskost. (smeh) — Nič nimam proti žanrom, morda sem samo nerodno postavila vprašanje. Posneti žanrski film zame pomeni, da neko univerzalno temo predstavim tako, da bo tudi razumljena univerzalno. Živimo v času množičnih medijev, gre za to, da

20 — februar 2010

dosežemo čim večje število ljudi, da jih razjezimo, razveselimo, ganemo. Naša življenja postajajo z leti čedalje kompleksnejša in zahtevajo od nas vse in preveč, pri tem imajo svojo vlogo tudi nove tehnologije, ki vplivajo na spremembo naših misli, še bolj pa na način razmišljanja. — Govorite o tem, da nam še vedno ni jasno, kakšne vrste integracija se je zgodila za računalniškim zaslonom? Natanko o tem. Davek tehnološkega razvoja je udaril naravnost na našo kreativnost. Idealistične vrednote. Po drugi strani pa upam, da bo izkupiček tega razvoja prihodnji generaciji omogočil instinktivno željo po resnici in resničnosti, tako kot jo je življenje po vojni našim staršem. Moji filmi v tem smislu nikoli ne bodo špekulativni, zasnovani na posebnih učinkih. Moje zgodbe ne bodo nikoli na meji verjetnosti. Bodo verjetne! — Ste tudi zato, slikar, pred časom rekli, da niste več umetnik, temveč pripovedovalec zgodb? In kaj naj bi to pomenilo? Umetnost osmišlja življenje, je njegov bistven del, je pred življenjem samim. — Zvenite kot Joseph Beuys.

(Oliverjev odgovor prekine njegov asistent. Sporoči mu, da ima na letalu, ki gre v London prihodnji dan, zagotovljen sedež.)

— Pred dvema letoma je Steve McQueen posnel nagrajevani film Lakota. Občinstvu je bil všeč, kritiki pa so se nanj odzvali precej različno.

Ha, ha, dobri stari Beuys. Pogosto mi daje misliti, čeprav mi gredo ob nekaterih njegovih »izrekih« lasje pokonci. — Oprostite, saj jih nimate.

Lakota je vrhunski celovečerec. Sam sem jokal. Toda Pet minut nebes poskuša rekonstruirati preteklost in jo postaviti v sedanjost. Če pri tem niste pazljivi, se lahko znova sprožita bes in jeza. Filmi še vedno delujejo na našo čustveno raven, zato nas lahko hitro ranijo.

(smeh) Vem, vem. Zdaj, ko jih nimam več, tudi vem, da jih nikoli nisem zares potreboval.

— Po tistem, ko je film Propad doživel izjemen uspeh, ste se odpravili v Hollywood in ga kmalu zapustili.

— Da ne? Niti pozimi, v vetrovnem Hamburgu?

Ko je bil Propad nominiran za oskarja, so mi Američani zatrjevali, da me bodo s scenariji zasuli z vseh strani. Toda to, da mora vsako fazo razvoja filma sproti potrjevati studio, mi ni bila všeč. Tako sem se odločil, da bom delo nadaljeval v Evropi.

Kar naprej me vračate v preteklost. — Zanima me, kako ste odraščali. Hamburg je bil med mojim odraščanjem surovo mesto. V vseh smislih. Pogosto sem se pretepal, tako kot vsi moji vrstniki. Obiskoval sem umetniško šolo, doma je vladala sloga, moji starši so čudoviti, ampak za življenje me je vzgojila ulica. Hm, denarja ni bilo nikoli na pretek, tako da sem se nekaj časa, saj razumete, klatil z ljudmi iz kriminalnega podzemlja. — Pet minut nebes, ki so ga te dni začeli predvajati v evropskih kinih, je nastal kot majhen televizijski projekt scenarista Guya Hibberta z Jamesom Nesbittom. Z Guyem sva delala pri svojem projektu. Nato sem odpotoval na dopust na Tajsko in s seboj vzel scenarij, ki me je popolnoma navdušil; potem so me odpeljali v Belfast – zgodila se je ljubezen na prvi pogled. Zatem sem v Londonu spoznal še Jimmyja, »nekaj smo skadili« in jasno mi je bilo, da bova skupaj snemala. — Tako preprosto je to pri vas: »nekaj skadimo skupaj ...«? Ha, ha. Hitro vem, kaj in kdo mi lahko ustreza in kdo ne. Težav s tem, da bi kaj naravnost povedal, čeprav neprijetnega, pa tudi nikoli nisem imel. — Toda, dajete vtis, da ste najbolj prijazen človek na svetu. To mi pogosto rečejo. Tak pač sem. V nasprotju z mojimi filmi. — Tudi vaša angleščina je tako ..., nič nemškega naglasa? (smeh) O, k temu pa so pripomogla moja dekleta, najprej sem hodil z Angležinjo, potem z Američanko, potem spet ... No, saj ni pomembno. Če nekaj let živiš v Londonu, pomaga.

— Kako pa je bilo s snemanjem Invazije, sodelovanjem z zvezdami, kot sta Nicole Kidman in Daniel Craig? Invazija je srečno-žalostna zgodba. Dobro je bilo to, da sem lahko sodeloval z Nicole, žalostno pa, da smo tako hitro začeli snemati, da se nisem imel veliko časa ukvarjati s scenarijem. Rezultat tega je bil žal viden. — Večkrat ste poudarili, da je pomembno da so vaši filmi politični. V enem od intervjujev ste v tem smislu izpostavili Bertoluccijevega Konformista, Kazanov On The Waterfront, Hitchcockovega Notoriousa ter Pollackove Tri kondorjeve dneve. Vsi filmi so politični, namenoma ali ne. Tudi Vojne zvezd so politične. Politično je vedno tam, kjer je konflikt. Odvisno od tega, kako politično zapakirate. Filmi o odnosih so tudi politični. Če ženska sedi v čakalnici, vstopi moški in sede poleg nje, gre že za politični položaj. Jo bo, ko se odloči, da si bo prižgal cigareto, vprašal za privolitev? Kaj bo sicer storil? Kaj bo naredila ona? Vse je politično. Filmi, ki sem jih omenil, verjemite, da jih imam na seznamu še precej, samo bolj odprto govorijo o političnih kontekstih. Seveda je jasno, da je edini motiv Hollywooda dobiček. Kdor koli misli drugače, živi v iluziji. V Hollywoodu ne poznajo izraza filantropija. Zanimivo pa je, da se liberalizem in dobiček v Los Angelesu ne srečujeta pogosto. Ta posel so začeli konservativci. In še zdaj so, če govoriva o Hollywoodu in studiih, najbogatejši prav zadnji. — Hm … Seveda so izjeme. Posploševanje ni samo dolgočasno, temveč tudi nevarno. — Sediva na soncu, srkava kavo in kadiva. Svet se zdi lep. Ampak vaši filmi, resnična resničnost tu, za ovinkom, pravijo, da to ni tako.

— Kmalu za vami je pri projektu začel sodelovati še Liam Neeson.

Bova govorila o odgovornosti?

Vse se je zgodilo zelo hitro. Celo finančna konstrukcija se je zaprla v pičlih dveh mesecih, kar je tudi za nizkoproračunski film precej redko. O honorarjih se sploh nismo pogovarjali. Pojma nimam, ali sta ga Liam in Jimmy dobila. Jaz sem na svojega pozabil. Ampak mi je vseeno.

— Morda raje o standardih odgovornosti za to, kar počnete. Počnemo.

— Pet minut nebes je izmišljena zgodba o dveh moških, ki sta bila v resničnem življenju v severnoirskem sporu vsak na svoji strani barikad. Ste ju spoznali? Imel sem priložnost, da bi ju spoznal, pa tega pred snemanjem nisem hotel. Vplivalo bi name. Toda pozneje so mi povedali, da smo jima prišli zelo »blizu«.

Odgovoren sem za vsako sličico filma, ki ga posnamem. Po vsem svetu živijo mladi filmski navdušenci, ki vsak svoj prihranek, štipendijo, novoletni drobiž, ki ga dobijo od sorodnikov, dajo na stran, za nakup kamere. Večina jih pri tem sanjari, da bodo nekoč slavni in bogati. Samo peščica jih je, ki se sprašuje, kaj jim pri snemanju filmov največ pomeni. Kaj jim pomeni življenje na filmu in kaj bi ob tem radi povedali občinstvu. To pomeni, da razmišljajo, kaj je dober film. Razmišljajo o tem, o čemer se midva zdaj poskušava pogovarjati. O odgovornosti ... Vam lahko vzamem še eno cigareto?

februar 2010 — 21

— daljnogled

Besedilo: Goran Puljić Fotografije: Juergen Teller, Melvin Sokolsky, Almine Rech (Hedi Slimane courtesy gallery, produkcija: Thomas Hargreave), Matevž Paternoster in arhiv proizvajalcev

daljnogled

VIDEO: Hedi Slimane

V slogu nekoliko zapoznele božične voščilnice vam predstavljamo nekaj videoestetike zimskih dni, ki je plod sodelovanja nekdanjega oblikovalca Dior Homme Hedija Slimana in kultne moške (spletne in tiskane) revije V Man. Oblikovalčev novi film, ki si ga lahko ogledate na njegovi spletni strani www.hedislimane.com, nosi naslov Oscar Impovisation 1, oskarja za glavno vlogo pa dobi komaj 16-letni baletnik Royal Danish Ballet Theatra Oscar Nilsson. Ob zvokih bobnov Mathiasa Sarsgaarda danske zasedbe Supershine in naletu snežink smo priča poklonu znameniti Slimanovi estetiki, ki je vrhunec dosegla v njegovem sodelovanju z modno hišo Dior in spremenila ne le mere moških oblačil, ampak celo mere samih moških. V modi bo očitno še vedno prostor za androgeno, deško in dekliško, pa naj vam bo to všeč ali ne. Morda bi bila res še največja neumnost pričakovati identifikacijo s porabnikom, in to od imidža, ki ga moda prodaja. Saj navsezadnje kupujemo sanje!

PREPOROD V PARIZU: Carven

Le peščica pariških nekdanjih haute couture modnih hiš je, ki jim je uspel preporod iz zaprašene pozabe s pomočjo »wunderkindov« tipa Nicholas Ghesquiere, Albert Elbaz, Ricardo Tisci, Cristophe Decarnin. Poleg znanega preporoda Balenciage in Balmaina pred nekaj sezonami smo zdaj morda priča veliki oživitvi nekdanje pariške hiše visoke mode Carven. Resda manj zveneče ime, znano predvsem po izostrenem občutku za slog ustanoviteljice in oblikovalke, kultne Madamme Carven, ki je podjetje ustanovila zdaj že davnega leta 1945 in ustvarjala visoko modo med drugim tudi za plemstvo, množice pa so si ime zapomnile predvsem po veliko bolj znanem vonju, ki ga je ponudila na trgu, parfumu Ma Griffe. V kriznih časih današnjih dni je za tržni preporod potrebna poleg čudežnega dečka, ki ga Carven gotovo ima v vlogi novega oblikovalca Guillama Henryja (ki mu je uspelo ustvariti razkošje čistih linij za poznavalce), tudi dobra tržna strategija. Namesto visoke mode je čas za prvovrstni prêt-à-porter, namesto drznih linij, ki bodo modni »must have« modnih navdušenk sezone in morda še Lady Gaga, se Guillame Henry obrača k strankam, ki želijo v »ready to wear« modi najti razkošje umirjenega dizajna namesto blišča in vrnitev šarma namesto šoka. Sam pravi, da mu je bila svežina zaprašenega imena, ki je v primerjavi z Balenciago in Chanelom bolj očiščeno lastne estetske usmeritve, prej v izziv kakor v pomislek. S tem se hiša Carven poslavlja od razkošja visoke mode na poti k tržno bolj donosnemu iskanja luksuza (in pozitivnih finančnih bilanc) v t. i. ready to wear modi.

22 — februar 2010

KNJIGA: Melvin Sokolsky (Archive)

Rojen v predvojnem obdobju v New Yorku je pri 21 letih dobil svojo vstopnico v svet modne fotografije pri takrat (in še danes!) kultnem Harper’s Bazaarju. V šestdesetih letih je veljal za enega največjih modnih fotografov, ki s svojo editorialsko eleganco briše meje časa, tako da se nam zdi, kot da gledamo sodobno modno zgodbo, sicer z veliko nostalgične estetike, a vendar nekako brezčasno. Spomnimo se samo kultnih krogel iz pleksistekla, v katerih so lebdele manekenke v urbanem okolju, in razkošnih masovnih fotografij s kristalnimi lestenci in ugotovili bomo, da se Melvinov čas še zdaleč ni iztekel. Če želite imeti tudi sami v domači knjižnici nekaj njegovega vizionarskega čuta za eleganco, lahko naročite knjigo njegovih fotografskih reprodukcij Archive v omejeni izdaji na 472 straneh na spletni strani www.sokolsky.com/orderform, Na voljo je tudi nekaj kopij z izvirnim posvetilom in podpisom.

VONJ & OBLIKA: Six Scents

Že drugo leto zapored Six Scents Fragrances predstavljajo plod sodelovanja parfumerjev s priznanimi gostujočimi modnimi oblikovalci. Interdisciplinarno združenje obrti, tehnologije in oblikovanja je letos spet ponudilo šest vonjev, vsakega v omejenih 2000 stekleničkah, pod katere so se podpisali: Phillip Lim, Henry Holland, Damir Doma, Henrik Vibskov, Richard Nicol in Toga. Pod režisersko taktirko sodobnega umetnika Marca Brambille je bilo v sklopu projekta posnetih šest kratkih filmov, ki raziskujejo odnos med naravo in umetnikom in skozi veččutni svet zaznav (predvsem vizualno-olfaktorni) ter tako omogočajo edinstveno multimedijsko in multisenzorično izkušnjo spoznanja o odvisnosti lepote od narave. Za približno 95 ameriških dolarjev so izbrane stekleničke na voljo v Londonu (Liberty), Parizu (Colette) in milanskem Corso Como 10. Določen odstotek izkupička pa gre v ekološki sklad Pro-Natura.

RAZSTAVA: Juergen Teller

Kontroverzni modni fotograf (na fotografiji s filmsko igralko Charlotte Rampling, iz zbirke Louis XV iz leta 2004), čigar fotografije kljub elementu šoka vedno izražajo decentno eleganco, se je po študiju fotografije v Münchnu leta 1986 preselil v London, kjer ustvarja in živi še danes. Med stalne stranke uvršča Marca Jacobsa in Vivienne Westwood ter publikacije, kot so The Face, Vogue, Another Magazine, W, i-D Magazine in druge, kar ga postavlja na mesto enega najbolj pomembnih modnih fotografov sodobnega časa. S svojim surovim slogom, tako estetsko kot tudi kompozicijsko, in z načinom osvetlitve ponuja svojevrstno estetiko, ki dobro ujame duha današnjega časa. Razstava njegovega dela je zdaj na ogled v Kunsthalle v Nürnbergu. Herzlich eingeladen!

LJUBLJANA: Agent Provocateur odprl svoja vrata

Agent Provocateur je, kot smo napovedali že v eni prejšnjih številk, odprl svoja vrata v salonu na Bregu 2 v Ljubljani, ob na novo urejenem predelu ob Ljubljanici. V svet izdelkov Agent Provocateur obiskovalce pospremi visoko usposobljeno osebje v zdaj že kultnih roza haljicah, ki jih je oblikovala Vivienne Westwood, in tako omogoči odlično nakupovalno izkušnjo. Všeč sta nam boudoirski interier in nagajiva čutnost, ki Ljubljani doda nekaj (tako potrebnega) svetovljanskega šarma! Uspehu perila Agent Provocateur sledijo tudi drugi izdelki te blagovne znamke, parfumi, dodatki, nakit, knjige in glasba. V trgovini Agent Provocateur v Ljubljani bodo kupcem na voljo perilo klasične kolekcije in dodatki, seveda pa tudi ekskluzivne izdaje, prva bo na voljo v začetku februarja in bo še posebej v znamenju ljubezni. Torej odličen namig za darilo ob dnevu ljubezni.

februar 2010 — 23

— intervju: ALBERT KRIEMLER

Fotografije: arhiv Akris

Šele ko nekdo reče, da je nekaj nemogoče, postane stvar zares zanimiva! Intervju: ALBERT KRIEMLER

Besedilo: Danaja Vegelj

24 — februar 2010

Deževno sobotno jutro. Ležeren pariški zajtrk z maslenimi rogljički, veliko skodelico kave in časopisom v kavarni nasproti Avenue Pierre 1er de Serbie številka šest. Do desetih manjka še dobrih petnajst minut. Špela Lenarčič, ki kot stilistka z blagovno znamko Akris sodeluje že nekaj let, je bila glede ure in lokacije zelo natančna: »Gneča bo, naslednji dan nas čaka revija v Musée de l’Homme. Točna bodi.« Slabe pol ure in nekaj telefonskih klicev kasneje sedim v sprejemnici v belo opremljenega stanovanja, udobno zleknjena na žametni zofi med kupom cvetja, masivnimi zavesami in francoskimi okni. Skozi vrata se sliši umirjen šepet v mešanici jezikov, manekenke še zadnjič pred revijo pomerjajo kreacije, asistentke v kratkih krilih z golimi nogami lebdijo iz prostora v prostor, nato končno mehak moški vokal: »Guten morgen.« Albert Kriemler, ime za blagovno znamko Akris, končno dobi tudi svoj obraz. Umirjen, diskreten, prepričljiv. Natančno takšen kot Akrisova oblačila. Natančno takšen, kot sem si ga predstavljala. — Akris je sinonim za drag material, čiste linije in natančno izdelavo. Sinonim za diskretnost. V čem se drastično razlikuje od drugih blagovnih znamk, ki temeljijo na kričečih logotipih, bleščicah in opaznosti na prvo žogo? Diskretnost je kultura naše blagovne znamke, taki smo bili že od nekdaj. Začelo se je že z babico in nato z mojim očetom – oba sta bila zelo občutljiva na kakovost v materialu, in to je bilo izhodišče, glavna značilnost Akrisa. V zadnjih letih, ko smo delali s Špelo, sem vedno poudarjal, da želim nadaljevati Akrisovo tradicijo, da želim slediti svojemu občutku. V modi je danes vse preveč sledenja pravilom in veliko premalo sledenja občutku. Veliko blagovnih znamk je poznanih po svoji živahnosti in logotipih, moje mnenje pa je vedno bilo, da je bistvo dobre blagovne znamke v detajlih: v otipu blaga, v natančnih šivih. Ni dovolj, da oblačila gledaš; moraš jih občutiti. — Vaša filozofija temelji na kakovosti v produkciji, na natančnosti, kar je pogosto značilnost družinskih podjetij. Akris je pred osemdesetimi leti ustanovila vaša babica, tradicijo je nadaljeval vaš oče, kasneje ste kreativo prevzeli vi. Kako se počutite, ko modni strokovnjaki Akris danes primerjajo z velikimi korporacijami, z Givenchyjem, Jil Sander in Chanelom? Je to sploh poklon?

oblečemo žensko za njen vsakdanjik, resnično žensko. Oblačila, ki jih bo ženska lahko nosila od jutra do večera. V nemščini obstaja izraz, ki v angleščini ali francoščini nima sopomenke; naše vodilo je selbstverstandlichket (samoumevnost, op. p.). Oblačila morajo biti samoumevna, šele potem jih nadgrajuješ. Naša zadnja kolekcija je zelo modna; veliko je natančnega, naravnega drapiranja, preprostih linij. Selbstverstandlichkeit, to je edina beseda. Nemški izrazi so mi pri srcu, včasih jih pač ni mogoče prevesti. — Selbstverstandlichkeit. V angleščini ali francoščini res ni besede, ki bi opisala samoumevnost na enak način. V slovenščini imamo približek … Res? Nemščina mi je pri srcu, je moj jezik. To je tista beseda, na kateri temelji vsa Akrisova filozofija. Od tod izhajam, ko razvijam kolekcijo, kasneje jo v skladu z mojo filozofijo nadgrajujejo moji sodelavci in asistenti. Nič ne sme biti preveč zapleteno, jutri na reviji boste videli, o čem govorim. Je nekaj, kar čutiš, nekaj, kar imaš v trebuhu, občutek o lastni presoji, ki je bistven. Zelo malo oblikovalcev sledi lastni presoji. Pred dvajsetimi leti nismo imeli dostopa do pomembnih informacij, danes je vse zelo javno, zelo globalno. — V kakšnem smislu? Poglejmo, recimo, vašo revijo. Zelo globalna je, zelo svetovljanska. Konkurira tujemu trgu. Verjetno verjamete v svoje delo, da sledite svojemu občutku. To je bistveno. Tudi Akris sledi občutku. Ljudje so me spraševali, zakaj smo se odločili, da bomo v teh gospodarskih razmerah predstavili linijo torbic, in vedno znova sem odgovoril, da je bil občutek pač pravi. Lanskega oktobra sem našel atelje, manufakturo, ki je znana po mojstrski tradiciji oblikovanja konjske žime, in devet mesecev kasneje smo razvili linijo. Ljudem je všeč, ker so to torbice z identiteto.

»Ni dovolj, da oblačila gledaš; moraš jih občutiti.« — Razumem. Gre pri vašem sodelovanju s Špelo prav tako za sledenje občutku? Za enako filozofijo? Za dobre rezultate?

To je poklon, a gre v bistvu za različne filozofije. Akris je že od vsega začetka družinsko podjetje, ki ga danes vodiva z bratom Petrom. Že na začetku sva si rekla, hej, naj se zgodi kar koli, morava ohraniti to kakovost, ki si jo lahko privošči samo družinsko podjetje, in to je bila za naju edina možnost, da ohraniva Akris. Še danes ne ustvarimo ničesar, kar se ne bi ujemalo z našo filozofijo, z našimi idejami. Sezona pomlad in poletje 2010 je za nas izjemno pomembna, ker smo začeli novo poglavje, novo zgodbo. V nedeljo bomo prvič predstavili kolekcijo torbic, seveda je nastala v sodelovanju s švicarskim ateljejem, ki ima desetletja izkušenj na tem področju. Danes v modi ne gre več za vprašanje kakovosti, te je namreč ogromno. Pomembno je, da znaš razviti nekaj, za čimer stoodstotno stojiš. In za to je potreben čas, znanje, predanost. Včasih je najbolj preprosto stvar najteže razviti. Jutri (na reviji, op. p.) bodite pozorni na bel plašč, ki je …

Sodelovanje že od prve minute temelji na obojestranskem spoštovanju. Že pred leti, od samega začetka, je bilo natančno tisto, kar smo hoteli. Bilo je ravno prav, če me razumete. Nikoli se še nisva sprla. Tukaj je bistveno spoštovanje in odnos, ki temelji na spoštovanju, ki se z leti samo izboljšuje. S Špelo se razumeva brez besed, in jaz imam rad ljudi, ki jih poznam in jih spoštujem. Zame je zelo pomembno dolgo sodelovanje in razumevanje. Stilist in oblikovalec se morata razumeti. Pred Špelo sem sodeloval z ogromno drugimi stilisti, marsikateri me je želel spremeniti. Potem sem rekel: »Poslušaj, Akris ni Versace ali Gucci. Narobe je, če hočeš naša oblačila stilizirati pompozno in bleščeče, če me želiš spremeniti.«

— Popoln?

Albert Kriemler: Natančno tako. In ljudje si hitro zapomnijo, po čem si znan, v čem si dober.

Popoln. Je ravno pravi. Včeraj na pomerjanju … mi je zaigralo srce. Popoln je. Pravi material, pravi kroj. Gre za to, da je strašansko naraven, preprost in hkrati moderen. Nič zapletenega ni na njem. Vedno pravim, da morajo biti oblačila preprosta, ker s svojo zapletenostjo toliko izgubijo. Živimo nasičeno življenje, nenehno smo na poti v taksi, na letalo, na vlak, ves čas hitimo. Če so oblačila videti zapletena na pogled, če jih je težko obleči, izgubijo svojo osnovno funkcijo. Veliko oblikovalcev danes ustvarja dramatična oblačila, ki oblačilom odvzemajo bistvo. Mi si prizadevamo za preprostost. Ne zaradi pomanjkanja idej, nasprotno: preprosto oblačilo je včasih najteže ustvariti. Jaz želim oblačiti žensko, ki potrebuje praktična oblačila za vsak dan. Pred kratkim sem dobil kompliment zelo vplivnega človeka v svetu mode, ki je prišel in mi rekel: »Albert, zelo te spoštujem. Edina couture blagovna znamka ste, ki zna obleči žensko za vsak dan. Od jutra do večera.« Vsi ves čas razmišljamo o ženski, ki hodi na večerje, na koktejle, v opero in teater, zelo redko pa na koncu

Špela Lenarčič: Da, in potem so kar naenkrat vsi enaki. Vse je stilizirano na enak način. Zelo malo stilistov se zares zaveda identitete blagovne znamke.

— Še vprašanje za Špelo: Sodelovali ste z veliko blagovnimi znamkami, zdaj že kar lep čas sodelujete z Akrisom. Zakaj Akris, v čem je drugačen od drugih znamk? Špela Lenarčič: V modi delam že osemnajst let in v vsem tem času nisem srečala blagovne znamke, ki bi po kakovosti, identiteti in prepoznavno preprosti filozofiji lahko prekašala Akris. Albert Kriemler: Najpomembnejše je spoštovanje, to naredi odnos zdrav in neuničljiv. V določeni stvari si lahko nasprotuješ, a če sočloveka spoštuješ, prej ali slej prideš do pogovora, do dogovora in odločitve. Enkrat obvelja Špelina, drugič moja. Tako pač je. Spoštovanje je bistvo odnosa. februar 2010 — 25

— intervju: ALBERT KRIEMLER

tridesetletnic in štiridesetletnic. Akris je zelo neočiten in preprost. To je dejstvo in Akrisova ženska natančno pozna prestiž, ki se skriva v tej neočitnosti. — Pred leti ste rekli, da štejete za svoj največji uspeh to, da je Akris na prodaj tudi v kultni newyorški blagovnici Bergdorf & Goodmans. Kaj je za vas danes največji poslovni uspeh?

Špela Lenarčič: In skupna filozofija, na neki način. Albert Kriemler: In skupna filozofija.

— Seveda smete.

— Spet smo pri filozofiji. Če bi morali izpostaviti zgolj eno Akrisovo posebnost, tisto, ki najbolje povzema filozofijo znamke, katera bi to bila? Dvostranski plašči, slavna jakna, ročno našiti gumbi, pikčasti vzorec?

No … kolekcija izhaja iz določenega trenutka. Pred letom dni so se razmere v modnem svetu močno spremenile, ker se je začelo težko obdobje v gospodarstvu. Danes je pomembno, da ženski ponudiš sanje. Razlika med žensko in moškim je v tem, da bo ženska kupovala ne glede na težavne finančne in gospodarske razmere.

Špela Lenarčič: Zelo dobro vprašanje. Katera bi bila, Albert?

— Da, to je naše prekletstvo.

Albert Kriemler: Ena stvar … Hm. Če se moram odločiti zgolj za eno stvar, potem so to dvostranski plašči, dvostranski suknjiči, dvostranske jakne. Dvostranskost. To pomeni praktičnost, idejo, da oblačimo žensko od jutra do večera, za sedem dni v tednu. Potem seveda sledijo tudi druge kvalitete, ročna izdelava, tradicija, vse to. Pogosto nekdo na začetku procesa pravi, da je nekaj nemogoče. Zame šele takrat postane zanimivo. Potem začnemo delati, poskušati in na koncu ugotovimo, da nič ni nemogoče. Dvostranski beli plašč, o katerem sva se pogovarjala: šest fitingov smo imeli na modelu. Šest! In zdaj je popoln. Saj smo podobno stvar že počeli, ampak tukaj gre za linijo, za popoln kroj.

Ne prekletstvo. No, vsaj ne, če se dobro poznate. Ženski je vedno treba ponuditi sanje, a realistične. To je pomembno. Ne drame, ampak sanje, željo po nečem dosegljivem. Že leta 1971, ko sem bil prvič v New Yorku, sem imel občutek, da je to mesto tisto pravo, da je New York mesto, ki bo razumelo te realistične sanje. In imel sem občutek, da bo Manhattan zame odločilen. Poleg tega mi je bil Bergdorf & Goodmans strahoten izziv. Deset let sem potreboval, da so začeli prodajati Akris, in letos je minilo dvajset let našega sodelovanja z njimi. Ravno pred kratkim so mi iz Bergdorf & Goodmansa sporočili, da smo ena njihovih najpomembnejših blagovnih znamk, da smo najbolje prodajana ready-to-wear blagovna znamka v njihovi blagovnici. Poleg tega je vodstvo blagovnice strašansko profesionalno. Razumejo trende, razumejo najbolj trendovske blagovne znamke, hkrati pa odlično razumejo tudi manj očitne, bolj prefinjene znamke. Iz tega odnosa sem se ogromno naučil in Manhattan je še danes za Akris najpomembnejša lokacija, tudi zaradi ljudi, ki živijo in migrirajo v New York. Poleg tega gre za poseben ugled, ki pa ga blagovna znamka lahko doseže samo z izdelano identiteto, ki je, kot že rečeno, plod medsebojnega sodelovanja in spoštovanja.

— Kako dolgotrajen proces je razvoj kolekcije? Mislim, koliko časa traja, da začetno idejo pretopite v, denimo, popoln bel plašč? Ideja je nastala že dolgo nazaj. Odločilni sestanki so bili julija, avgusta smo začeli konkretno delati, zdaj je oktober. Največ časa vzame razvoj ideje, ki se mora ujemati z identiteto znamke. Špela vidi ogromno stvari, ki jih jaz ne vidim. Jaz se posvečam tem prej omenjenim občutkom, ona pa pozna stilistični del procesa. — Akris poskuša obleči žensko od jutra do večera, po možnosti za vsak dan v tednu, ste rekli. Imate svojo muzo? Popolno žensko? Ima ta ženska svoj obraz, ime? Ni samo ena ženska, veliko jih je. O ženski razmišljam kot o neminljivi entiteti. Če ženska kupi drago oblačilo, potem razume, kaj hoče in zakaj hoče točno to. Akrisova ženska nikakor ni stara dvajset, petindvajset let. Je v tridesetih in se pozna. Moja mama je danes stara sedemdeset let in ne oblači se veliko drugače od teh 26 — februar 2010

Smeh. Res je. Smem razložiti ozadje?

— Bistvo je torej v spoštovanju. Potem je mogoče vse? Da, v spoštovanju. Verjetno tudi med vami in vašo urednico obstaja medsebojno spoštovanje. — Selbstverstandlich. Smeh. No, to je še druga beseda, ki dobro opiše Akris. Poleg spoštovanja. Spoštovanje je vseeno prvo.

— detajl

Besedilo: Polona Jamnik Fotografije: Reuters

Prada, jesen-zima 2009/10

Yves Saint Laurent, jesen-zima 2009/10 Gucci, jesen-zima 2009/10

Naložbe

Nakupovalne strasti brez pasti Garderoba neskončnih možnosti

V časih, ko so slog določale dive s filmskih platen, je veljalo, da ženska za polno in popolno garderobo ne potrebuje drugega kot tri – komplete. S krilom ali hlačne. Seveda brezhibne. Izi. Preprosto kot le kaj. Danes bi vsaka ženska poleg naštetega zahtevala kup stvari. Verjetno usnje, obvezno džins. Življenje peljemo na mnogih ravneh, vzporednih, isti dan, vsak dan. Na hitro, mnogokrat v dvomih in skozi omaro neskončnih možnosti.

Kako do nakupovalnega uspeha

Uspešni nakupovalci razumejo razliko med kosom, ki sodi k temeljni garderobi, in kreacijo, ki je edinstvena. Druga je ljubezen na prvi pogled in bo s presežkom (v mnogoterih pomenih) užitek še dolgo po tem, ko jo boste našli. In vsestranska, jasno. Ker jo boste zares nosili. Ko gre za glavne kose, imejte oči zgolj za tiste, brez katerih ne boste preživeli. Vse drugo je stran vržen denar. Ključni sta uporabnost in vsestranskost. To je to. Dober kroj z lahkoto jahaš skozi delovni dan, ki nima konca. In ker garderoba, ki je sestavljena iz osnovnih kosov, nima duše, potrebujete poleg njih tudi tiste edinstvene. S štrasom prekrito večerno krilo, na primer. Obvezno turkizno, kričeče, drugačno (bog ne daj v nevtralnih ali črni), ki mu boste bleščavost dodali ali odvzeli, priložnosti primerno. Da boste vsakdanje oblačilne dileme reševali hitro, uspešno in z navdihom.

Z očesom zbiratelja

Tisto, kar iz kosa naredi KOS (stajliš, eleganten, šik in kar je podobnih pridevkov), je najprej in predvsem material. Tu ni pomote.

Sledita rez in finiš, torej krojaška konstrukcija, s fino izpeljavo iz visoko kakovostne tkanine, ob neskončni pozornosti, ki pripada detajlom. Ter finiš. Kadar je ročen, deluje čarobno. Rezultat je posebna kakovost, ki ji oblikovalec, tehnološka obdelava in izdelava pripnejo presežek, da na telo sede kot ulita, boža dušo (in oko) in iz ženske ustvari boginjo. Vsak vrabec ve, da je kakovost, ker traja dlje, na koncu cenejša.

Umetnost spontanega nakupovanja

Sodite med tiste, ki si v življenju želijo čim manj tveganj, tako malo, kot je le mogoče, prisegajo na trdnost, varnost in predvidljivost, ali obožujete presenečenja? Odevanje je proces, ki je (lahko) ustvarjalen, bodite torej navdušeni, vlagajte v znanje in krmilite nekje vmes. Veste, kaj vam je všeč? Veste, kaj hočete? Ostanite zvesti blagovnim znamkam, ki so vam pisane na kožo, in lokacijam, ki so vredne obiska. S skrbno izdelano nakupovalno strategijo in samozavestnim občutkom, da poznate sebe in svoj slog, načrtujte garderobo dolgoročno. Naučite se, da boste videli, kaj je videti pravljično na vas in ne na dekletu z naslovnice. Kadar vas popade nakupovalna slepota (to moram imeti), planite nad dodatke. Verjamem vanje in v naključja in nakupe, ki niso načrtovani. Ne v nakupovalne pohode ali »gremo v šoping«, po možnosti v krdelu. Ker natančno vem, kaj potrebujem. Sem brez skrbi, ker vem, da bom našla natančno tisto, kar potrebujem. Obožujem svojo vnemo, ji sledim, a jo spremljam z razumom. Še vedno se kdaj zmotim, a trdim, da so od mode opevane balerinke, če jih hudirjevo dobro ne sestavite s preostalim, grde kot smrtni greh. februar 2010 — 27

— drobnogled

Besedilo: Goran Puljić Fotografije: arhiv proizvajalcev

TELEFONIJA

Kljub temu da pravi Applovi navdušenci (ki nas ni malo) delimo mobilne telefone le na 3 G ali 3 GS, vam v slogu ličil različnih barv ponujamo paleto, ki predstavlja (predvsem) dizajnerske novosti na področju mobilne telefonije drugih vodilnih znamk. Če še vedno vztrajate pri svojem jabolčku, ga varno spravite v torbico. Posebej zanj jo je oblikoval Mulberry.

VAMPIROMANIJA

Obsedenost z vampirji je dosegla (vnovični) vrhunec s premiero filma New Moon, vleče pa se vse od ženske obsedenosti z Robertom Pattinsonom, najlepšim vampirjem na svetu še iz časa Twilighta, in seveda še iz ljudske predpreteklosti. Lepi, bledi, črni in temačni z neustavljivo slo po rdeči tekočini življenja. Predlagamo vampirski vikend ob bolj komercialnem zvenu Rihanninega novega albuma Rated R ali nekaj povsem drugačnih glasbenih tonov z veliko iskrenosti (tudi na novem albumu Contra) in z ravno pravim imenom: Vampire Weekend!

24 23

28 — februar 2010

drobnogled

GEOMETRIJA

Masiven nakit, ki kot geometrična telesa zaznamuje koordinate vašega videza. Ker deluje resno, moderno in prefinjeno. Predimenzionirani kosi kvadrov in stožcev, ki vnašajo čutnost v čudno podobo nove dobe. Nekaj vmes med Majo z biseri in Lady Gaga, torej ... Dobra izbira za zimske dni, ki ne prenesejo frivolnega ornamenta poletja. To bo še počakalo.

ČIPKARIJA

Čipka, simbol zapeljevanja, razkošja in skrivnostnosti, se iz naslonjal angleških počivalnikov in namiznih pogrinjkov v svoji najprozornejši, najtanjši in najfinejši, seveda izključno črni različici seli (nazaj!) na rokavice, nakit in obutev. Zakriva in odkriva ter buri domišljijo kot luknja na Adinem kolenu v Klavirju Jane Campion. Predvsem pa je seksi na prefinjen način, zato le pogumno!

TELEFONIJA 1 - Mobilni telefon LGKF900, Prada; 2 - Mobilni telefon Saphire Crystal Phone, Dior; 3 - Mobilni telefon Jalou, D&G za Sony Ericsson; 4 - Mobilni telefon BL20, LG; 5 - Torbica »Daria« (za Applov mobilnik I Phone), Mulberry / GEOMETRIJA 6 - Prstana Stephen Webster; 7 - Zapestnica Elke Kramer za Liberty; 8 - Prstan CK Calvin Klein; 9 - Zapestnica Philip Crangi za Atelier Swarovski; 10 - Ogrlica Mawi / ČIPKARIJA 11 - Prstan Dorothy Perkins; 12 - Salonar Giorgio Armani; 13 - Rokavice Phillip Lim; 14 - Salonar Jimmy Choo; 15 Gležnjar Christian Louboutin /

AFNARIJA

»Must have« letošnje zime za prave modne obsedence. Malo umetnosti, malo športnega duha in malo nebuloznega wannabejevstva, na katerega očitno tudi vi vsaj majčkeno padate, če berete te vrstice. V slogu »Guccijevega mačjega stranišča« ... in ne, tega (še) ne ponujajo. Boste pa prvi, ki vas bomo obvestili, ko bo tako daleč!

VAMPIROMANIJA 16 - Prstan Delfina Delettrez Fendi; 17 - Zapestnica Sorfetish; 18 - Lestenec »Black Zenith«, Bacarat; 19 Salonar Louis Vuitton; 20 - Rokavice Givenchy; 21 - CD Rihanna: Rated R; 22 - Počivalnik Baas & den Herder / AFNARIJA 23 - Knjiga »Creativity, Modernity, Inovation«, Miuccia Prada; 24 - Deski za bordanje, Marc Jacobs; 25 - Šala z motivi sodobnega Londona, vse od avtobusnih prog do varnostnih kamer, »Triangle«, oblikovanje Anna Molinari in Lee Swillingham.; 26 - Japonke Jimmy Choo, v sodelovanju z Elton John Aids Fundation; /

februar 2010 — 29

— intervju: ANNA DELLO RUSSO

Zasužnjena z modo Intervju: ANNA DELLO RUSSO Besedilo: Emil Rebek Fotografije: Tommy Ton

Anna Dello Russo, ena najslovitejših modnih urednic, priznava, da je z modo obsedena. Povsem predana temu muhastemu, samosvojim pravilom zapisanemu svetu, z zanimanjem spremlja njegove vse hitrejše spremembe in se nanje odziva s presenetljivo naglico. V času, ko je moda začela obračati hrbet hollywoodski eliti in je svoje muze raje poiskala v vrstah najbolj predanih modnih strokovnjakov, je sprejela nov izziv. Po več kot dvajsetletnem stažu v modnem zakulisju je kljub začetnim pomislekom samozavestno stopila pred nadležne bliskavice spletnih oprezuhov. Prepričana, da prava mera samovšečnosti ne more biti škodljiva, je v rekordnem času postala ena najprepoznavnejših modnih ikon tega trenutka.

30 — februar 2010

Zase rada poudari, da je ženska z juga. S ponosom pove, da jo je to močno zaznamovalo. Kot tudi to, da je disleksična. In da zato svoje zgodbe že vsa ta leta raje pripoveduje skozi slike, češ da te vsi razumejo. Ne preseneča, da je svoje življenje zapisala modi. Tako je že vse od njenega prihoda v Milano, kamor je po diplomi iz italijanske književnosti in zgodovine umetnosti prišla iz rodne Apulije, da bi nadaljevala podiplomski študij na sloviti milanski akademiji Domus. V istem času je začela kot stilistka delati za italijansko Vogue, dobro desetletje zatem pa so ji kot eni najobetavnejših na sedežu milanske založniške hiše Condè Nast zaupali urednikovanje revije L’Uomo Vogue. Pred tremi leti ga je na presenečenje mnogih zamenjala za vlogo modne urednice in kreativne svetovalke pri japonski izdaji revije Vogue. V istem času je sprejela povsem novo modno igro in po več kot dveh desetletjih stopila iz ozadja. Po dolgih prepričevanjih je namreč podlegla prošnjam Manuele Pavesi, ki je z njo želela posneti fotografije za francosko revijo Purple. To, kar se je v tistem trenutku zdel le kratek izlet pred objektiv, je s poplavo blogov in njihovih vse številčnejših oboževalcev postalo del njenega vsakdanjika. Ob boku s Carine Roitfeld, urednico francoske Vogue, je Anna Dello Russo gotovo največkrat fotografirana modna muza. Navdihuje ne le s samosvojimi kombinacijami oblačil, temveč tudi s svojim slokim telesom, ki niti za trenutek ne izdaja, da je sredi štiridesetih, in z dolgima nogama, ki se zdita, kot bi zakorakali s katere od fotografij Helmuta Newtona. Prav tistega, ki jo je pred leti označil za modno obsedenko. Dvomim, da se s povedanim ne bi strinjala tudi sama. Števila oblek v svoji bogati zbirki – namenila ji je eno od svojih dveh milanskih stanovanj – že dolgo ne pozna več, za čevlje domneva, da naj bi jih bilo približno 4000. Pravzaprav še danes ne vem, pred katerim od obeh stanovanj sem pozvonil, ko sva bila dogovorjena za najin intervju. Počakal sem jo pred vhodom ene od imenitnih meščanskih milanskih hiš, od koder sva se skupaj odpravila do kavarne v sosednji ulici. Ko je stopila skozi mogočna vrata, sem ostal brez besed. Prišla je brez bleščic in visokih pet, nenaličena je delovala androgino in navidez hladno. Bež pulover se je zdel iz najimenitnejšega kašmirja, šal je bil komaj kak odtenek temnejši, a priznam, da me je osupnila s spodnjim delom trenirke in Nikejevimi športnimi copatami. S svojimi črnimi sončnimi očali Ray Ban in z Vuittonovo torbico, posuto z drobnimi neti, je delovala sveže, a to ni bila Anna Dello Russo, ki sem jo pričakoval. Spoznal sem, kako zelo nas je razvadila v zadnjih letih s svojimi mogočnimi opravami. Moje razmišljanje je prekinil lajež psa, njenega srednje velikega pinča po imenu Cucciolina (Mladiček, it.), ki je že vlekel povodec v smeri najbližje kavarne v sosednji ulici. Čez nekaj minut sva sedla k mizi, ki sta jo s steklenicama piva v roki pravkar zapustila delavca z bližnjega gradbišča. »Videli boste, vsak hip bo izza tiste hiše posijalo sonce,« je razložila, zakaj sva se tistega hladnega zgodnjega popoldneva odločila za mizico v prej kot ne zakotni milanski ulici. — V zadnjih letih vas poznamo kot modno urednico in kreativno svetovalko japonske Vogue. Koliko se morate soočati z njihovo tradicijo in pričakovanji pri oblikovanju svojih modnih strani? Japonska izdaja revije Vogue odseva tamkajšnji način življenja, paradoksalno pa je, da so modi namenjene strani pravo nasprotje tega. Ne nazadnje to velja za Vogue nasploh. Moda govori prepoznavni vogueovski jezik ne glede na izdajo. Ta je pogojen z izbiro fotografov, stilistov in manekenk. Tudi italijanska izdaja na primer ni tipično italijanska. Njena prednost je bila od nekdaj prav ta, da smo revijo iz lokalnega okvirja prenesli v mednarodni prostor. Če je moda preveč ujeta v lokalni prostor, postane provincialna. Imeti mora oboje, prepoznavne korenine, hkrati pa ostati odprta navzven.

— V svoji bogati modni zgodovini ostajate zvesti založniški hiši Condè Nast International. Po prvih korakih pri italijanski Vogue ste kariero nadaljevali kot urednica verjetno najpopularnejše moški modi posvečene revije L’Uomo Vogue. Kako to, da ste se odločili stopiti v svet moške mode, in kako ste se znašli na njegovem čelu? Ko se je ponudila priložnost, sem jo takoj zgrabila z obema rokama. Sprejela sem izziv, saj sem čutila, da se bom skozi to izkušnjo naučila marsičesa novega. Uredniški položaj je narekoval, da sem morala čez noč osvojiti številna nova pravila in vzorce ter se čim prej utrditi v svoji novi vlogi. Trudila sem se in učila, da bi čim bolje spoznala moški trg. Jezik, s katerim ga nagovarjajo mediji, je deloma enak tistemu, ki ga uporabljamo pri ženski modi, a kmalu se zaveš, da so pri moških pravila precej bolj toga. Hitro sem osvojila uredniško delo, a lagala bi, če bi rekla, da sem se ob tem zabavala. Vse preveč sem namreč obsedena z ženskim modnim svetom. Prav zato sem takoj potem, ko sem spoznala, da odslej lahko tudi urednikujem, začutila, da je pravi trenutek, da se vrnem k svoji prvi strasti – ženski modi.

»Priznam, da sem sužnja mode. Če bodo jutri zapovedali hlače s šestimi hlačnicami, sem prepričana, da jih bom nosila.« — Dogajanje na medijskem prostoru zadnjih nekaj let odločno postavlja na glavo zelo stroga pravila modnega sistema. Kako sami doživljate procese, s katerimi smo se morali soočiti s pojavom elektronskih medijev? Živimo v obdobju velikih sprememb. Prihod interneta je postavil modni svet na glavo, tako kot se je pred časom spremenil naš vsakdanjik s pojavom mobilnih telefonov. Tiskani mediji se srečujejo z mnogimi težavami. Hitreje zastarajo, saj težko tekmujejo s hitrostjo informacij elektronskih medijev. Modni strokovnjaki se moramo v tem trenutku zamisliti. Če želimo tudi v prihodnje zagotoviti visoko kakovost izdelka, moramo ostati zvesti raziskovanju in zanj potrebnemu času, pri tem pa se moramo zavedeti, da je z vse večjo odprtostjo moda postala tudi domena posameznikov, ki doslej do nje niso imeli dostopa. Mislim, da sledi obdobje nadaljnjih sprememb, čeprav nisem gotova, kakšnih. — Kdaj ste se zavedeli, da uredniki postajate zanimivi za bralce in morate tako stopiti ob bok zvezdnikom, do tistega trenutka edinim obleganim na modnih revijah? V modi brez premora delam že 23 let, lahko rečem, da sem ji zapisala svoje življenje, a ne pomnim, da bi se kdaj prej soočila s tolikšno prepoznavnostjo in priznanji, kot sem jih deležna, odkar so internet preplavili modni blogi. Veliki bum se je pojavil leta 2006, v času mojega zadnjega leta na mestu urednice revije L’Uomo Vogue. Spomnim se, kako so me asistentke spraševale, ali sem videla blog The Sartorialist, češ da so tam objavljene moje fotografije in pod njimi številni komentarji. Vsi so se pogovarjali o blogih, meni pa se še sanjalo ni, kaj bi to lahko bilo. Slišati je bilo kot neka izmuzljiva, svetlikajoča se snov. Taka, ki ti spolzi pod prsti. Ostala sem brez besed in se začela spraševati, ali sem se v letih, ki sem jih preživela v pisarni, tako zelo postarala. Začutila sem, da medtem, ko sedim za računalnikom, izgubljam stik z velikimi spremembami, ki se dogajajo za vrati moje pisarne. Tedaj mi je postalo jasno, da potrebujem spremembo.

februar 2010 — 31

— intervju: ANNA DELLO RUSSO

— Je za vas ta direndaj, ki se v času modnih tednov zgrne okoli vas, naporen ali vam po svoje celo godi? Dobra tri leta so minila od začetka tega novega gibanja, spremembe v tem času so bile silovite in nič ne kaže na to, da bi jih bilo videti konec. Število fotografov, ki nas danes spremlja na modnih revijah, je nepredstavljivo. Priznam, na začetku sem bila prestrašena. Dogajanje se mi je zdelo pretirano, spraševala sem se, ali je to, kar se dogaja, sploh prav. Spominjam se, da smo se v tistem obdobju večkrat počutile smešne. Preprosteje je, če mlad postaneš del takega sistema. Ne sprašuješ, kaj se dogaja, in preprosto pluješ s tokom. Mlade voguettes (tako poimenuje mlada dekleta, ki delajo za katero od izdaj revije Vogue, op. p.) prav blestijo v tej vlogi, sama pa sem se morala najprej soočiti z občutkom nelagodja. Vajena sem bila, da sledim fotografu izza objektiva, potem pa so čez noč ta objektiv usmerili vame. Zdelo se je, kot bi me na stara leta čez noč slava udarila v glavo. Morala sem se soočiti s tem, da me kljub desetletjem trdega dela v modi ljudje prepoznavajo šele zdaj, ko spremljajo fotografije oblačil, ki jih izbiram za obiske modnih revij. Na koncu sem si priznala, da malo prepoznavnosti in domišljavosti ne more škoditi mojemu egu, in sprejela igro. V modi in lepih oblekah uživam že od nekdaj, zakaj bi se torej sprenevedala, da ni tako. — Nastopati v modnih blogih se zdi za vas že skoraj resno delo, saj ste svoje zveste oboževalce tako razvadili, da ne skrivajo visokih pričakovanj. Kako dosledni ste pri svojih pripravah, ko se odpravljate na pot v modne prestolnice? Rada se pošalim, da so priprave podobne povabilu na poroko, ko moraš premisliti, kaj boš oblekel. Saj se tudi takrat najpogosteje ne odločimo v hipu, kajne? Zdi se, kot bi se vrnila v svoje otroštvo, ko sem se kot deklica preoblačila in prepričevala mamo, naj me fotografira, da bi imela trajno ohranjene kombinacije oblačil, ki so me že tedaj povsem prevzele. Ko se začne obdobje modnih revij, sem na poti med New Yorkom, Parizom in Milanom skoraj mesec dni in vsak dan se preoblečem vsaj dvakrat. Ko se odpravljam na pot, so zato priprave podobne tistim za modna snemanja, le da tokrat namesto manekenke oblačim kar sebe. In tako kot so vse večja pričakovanja, so tudi priprave vse bolj zahtevne. Če je na začetku zadoščalo deset lookov (to je ena njenih najpogosteje uporabljenih besed, s katero označi kombinacijo oblačil, ki jo obleče, op. p.), jih danes potrebujem že 80 ali 90. To, kar se je na začetku zdela nedolžna igra, je postalo trdo delo. — Potemtakem ne preseneča, da so na enem od blogov zapisali, da je spremljanje vaših obiskov najpomembnejših modnih revij podobno soočanju z najnovejšimi modnimi zapovedmi. Modni blogerji vas obožujejo, kako pa vi gledate nanje? Hvaležna sem jim, saj vedno znova poskrbijo, da se počutim pomembno kot boginja. Zanimivo je, da jim je uspelo razviti povsem svoj jezik in način posredovanja modnih informacij. Kar nekaj sem jih imela priložnost spoznati osebno. Povem vam, da so to zelo simpatični, modi povsem predani ustvarjalci. Kmalu sem spoznala, da mi vsak pristopa povsem po svoje. Scott, The Sartorialist, je vedno eleganten in nikoli vsiljiv. Tommy iz Jak&Jil je sploh nekaj neverjetnega. Zelo mlad je, verjetno tam okoli 25 let, in prihaja iz Kanade. Čeprav je odrasel daleč od vrveža modnih prestolnic, ve o modi prav vse. Vedno znova me preseneti. Pred kratkim sem za obiske ene pariških revij izjemoma oblekla Rochasovo krilo, ki ga je za to modno hišo oblikoval Olivier Theyskens pred leti. Redko oblečem stare obleke, raje imam take, s katerih moram, preden jih oblečem, še odtrgati kartonček s ceno. Zanimivo, Tommy je takoj prepoznal, kaj imam oblečeno. Bila sem zelo presenečena, res je neverjeten! Tudi sama vem vse o modi, in ko spoznam koga podobnega, sem presrečna, če lahko z njim delim svoje znanje. — Imate z vsemi tako dobre izkušnje? Pravzaprav res. Zanimivo je, da postaneš z blogerji obremenjen in se prej ali slej ukvarjaš tudi s tem, zakaj morda nekomu, ki te je spregledal, nisi bil všeč. Za 32 — februar 2010

Garance Doré sem bila prepričana, da ji nisem všeč, ker se do nedavnega nikoli ni ukvarjala z mano. Z asistentkama se večkrat šalimo na račun tega, katero od nas ima kateri bloger raje. — Večkrat ste bili oklicani za modno ikono. Tudi zato, ker znate nositi obleke, za katere se zdi, da jih je nemogoče obleči drugod kot na modnem snemanju. Pa si rečeš, le kdo bo to oblekel? Anna! (Vzdihne in me iznad svojih temnih »rejbenk« zbegano pogleda, kot bi se zbala, kaj sledi ...) In kako izvrstno jih nosi! Zaupajte mi, v čem je vaš trik. Ah, okej (si oddahne) ... Trikov je več. Prvi: »Never is enough! (Nikoli ni dovolj, op. p.)« Prihajam z juga Italije, kjer je pretiravanje nekaj normalnega. Mama mi je vedno rekla, da sem videti kot žalostna Mati Božja, saj sem nase vedno navlekla ves družinski nakit in se potem naokoli sprehajala kot novoletna jelka. V šolo sem hodila napravljena kot iz modnega časopisa. Od glave do pete sem se oblekla v rumeno in na glavo poveznila rumen klobuk. Sošolci so se norčevali, brat pa me je že skoraj moledoval, naj ga vendar ne pozdravim, če bi se srečala na poti v šolo. A od nekdaj sem čutila potrebo po pretiravanju, to so pač moje korenine. Na jugu Italije so ženske pretirano zagorele, oblečene v pisane obleke in vedno nosijo nakit v izobilju. To okolje me je zaznamovalo, tako da me nič več ne more prestrašiti. Nasprotno, bolj kot so obleke sanjske, raje jih imam! — A rekli ste, da trik ni samo eden ... Res je. Prvi trik sledi mojim koreninam, drugi pa je v tem, da čez dan oblečem večerne obleke. Običajno vstajam zelo zgodaj in ne obiskujem zabav, tako da nikoli nisem imela priložnosti nositi večernim dogodkom namenjenih oblek. Ker pa so tako lepe in zame tako zelo navdihujoče, sem se odločila, da jih bom pač oblekla čez dan. Pa še fotogeničnosti sem zadostila s svojo odločitvijo. Bleščice s soncem kar zaživijo in so zelo lepe na slikah, te pa so postale s pojavom modnih blogov del našega vsakdanjika. Nekoč sem prebrala, da sem videti tako, kot če bi se zjutraj vračala iz kluba in v tistem trenutku doumela, da moj pristop očitno deluje. Nastopaštvo je postalo del mojega sloga. Priznam, da sem sužnja mode. Če bodo jutri zapovedali hlače s šestimi hlačnicami, sem prepričana, da jih bom nosila.

»Vsi so se pogovarjali o blogih, meni pa se še sanjalo ni, kaj bi to lahko bilo. Slišati je bilo kot neka izmuzljiva, svetlikajoča se snov. Taka, ki ti spolzi pod prsti.« — Tudi za svojo poroko ste si privoščili pretiravanje. Je legenda, ki kroži o vaši poročni obleki, resnična? Zgodbe, ki krožijo o meni, se zdijo pogosto izmišljotine, a so največkrat povsem resnične. Tudi ta o moji poročni obleki. Posebej zame sta jo izdelala moja dobra prijatelja Dolce in Gabbana. Vsi so si jo zapomnili po bogati, 18 metrov dolgi vlečki iz šifona. Želela sem si, da bi obleka živela naprej tudi po poročnem obredu. Obleko sem shranila, iz vlečke pa naredila zavese za svoje stanovanje. Tudi sicer sem na obleke zelo navezana. Njihova zbirka je postala skozi leta že kar presunljiva in je izvrsten presek prêt-à-porterja osemdesetih in devetdesetih. Prepričana sem, da bom nekega dne vso zbirko podarila komu, ki me bo prepričal, da zna ceniti to bogastvo. — Zdi se, da ste zvesti italijanski modi, saj pogosto nosite oblačila tukajšnjih oblikovalcev. Katere modne hiše so vam najljubše? Nasploh sem navezana na italijansko modo, verjamem vanjo in rada podpiram tukajšnje ustvarjalce, kot so na primer Dolce & Gabbana ali Prada. A v zadnjih letih ne morem mimo velikega buma francoskih modnih hiš in dejstva, da so Lanvin, Balmain in Balenciaga predstavili res izvrstne kolekcije. Pri vsakem rada izbrskam najboljše in če mi je kaj všeč, to oblečem, ne glede na ime. Spremljam

vse, rada odkrivam tudi mlade nadarjene ljudi. Newyorška scena postaja z imeni, kot so Alexander Wang, Altuzarra, Rodarte in Phi, vse bolj zanimiva. Všeč sta mi tudi londonski Erdem in Mary Katrantzou, pa Tao in Dress 33, celo to, kar počne Victoria Beckham. Verjamem, da ima to, kar zbudi mojo pozornost, neki smisel v modi. Mogoče ga spoznam šele pozneje, a gotovo je tako. Z modo sem obsedena. Ne spoznavam je le na modnih revijah, veliko časa namenim tudi obiskom v prodajalnah. Kar izgubim se med vsemi oblačili, ko brskam med na novo prispelimi pošiljkami. — Potem najverjetneje uživate tudi v nakupovanju. Pa še kako! Prepričana sem, da se nikoli ne bom znebila te strasti. Predstavljam si, kako zelo bi uživala, če bi me ponoči po pomoti zaprli v katero od velikih blagovnic in pozabili name. Moje sanje bi bile, da bi lahko vsa noč v miru poskušala oblačila. — Ob svojem zadnjem obisku pariškega modnega tedna ste nosili le nekaj dni prej premierno predstavljeno, z bleščicami posuto kreacijo znamke Aquilano.Rimondi. Se večkrat zgodi, da stopite v oblačilo še skoraj isti hip, ko zapusti modno brv? Ne dogaja se prav pogosto, a tisti, ki me poznajo, vedo, kako me najlaže razveseliti. Ko opazijo, da sem povsem navdušena nad kakšno obleko, me vprašajo, ali bi jo želela odnesti s seboj na pot. Tako je bilo tudi z obleko, ki ste jo omenili. Aquilano in Rimondi sta jo umaknila iz prodaje v predstavitvenem salonu in mi dovolila, da sem jo v Parizu ponudila na »predogled«. Veste, zelo sem polaskana, kadar mi ponudijo, da oblečem katero od pravkar predstavljenih oblačil. Takrat se mi kar zasvetijo oči.

— Kako sami gledate na nove ikone sloga? Če so filmske zvezdnice out, kdo je potemtakem in? Je to res trenutek, v katerem vladajo ljudje iz modnega zakulisja? Carine Roitfled, urednica francoske izdaje revije Vogue, je gotovo ena sodobnih ikon in kot taka potrjuje vašo domnevo. A zdi se, da je to predvsem trenutek mladih, lepih in bogatih socialites (večinoma mlada dekleta, ki se udeležujejo javnih dogodkov in polnijo družabni kroniki namenjene strani, op. p). Sodobne ikone novega sloga pač morajo biti šik, dekadentne in rahlo snobovske. — Čeprav bi v njenem primeru težko govorili o dekadenci in snobizmu, ne moremo mimo tega, da se ob čaščenju sloga 13-letne blogerke Tavi Gevinson pojavi vprašanje o tem, kje so meje iskanja drugačnosti in svežine. Mar nam bodo slog kmalu narekovali otroci? Tavi pomeni skrajnost in prav zato je zgodba okoli nje še toliko bolj napihnjena. Po mojem mnenju se je znašla na naslovnici revije Pop kot posebno opozorilo na najnovejša dogajanja v vsakdanjem življenju. Pionirji na svojih področjih so pač podvrženi množičnejšemu izpostavljanju, podobno je bilo pred leti s Scottom Schumanom, ki je s svojim blogom odprl vrata novim načinom komuniciranja v modi. Nasploh pa je to trenutek, ko mladi zvezdniško polnijo strani modnih časopisov. Katie Grand jim je na primer posvetila vso jesensko izdajo revije Love, v svoje projekte pri Louisu Vuittonu jih je vključil tudi Marc Jacobs. Verjetno je to znak, da je modni sistem zastarel. S časom recesije se je ne nazadnje končalo tudi obdobje zvezdnikov med modnimi oblikovalci. Krivulja modnega dogajanja je v tem trenutku, kot kaže, prešla v obdobje, v katerem vlada vse, kar je drugačno in sveže. A brez skrbi, to še ne pomeni, da bomo drugi zaradi tega čez noč ostali brez dela. februar 2010 — 33

— nakup

1 2 3 4 5 6 7

Damir Doma Dolce & Gabbana Givenchy Dolce & Gabbana Giuseppe Zanotti Giuseppe Zanotti Pollini

Šik instant Fotografije: Mimi Antolović Besedilo: Polona Jamnik

34 — februar 2010

Pika na i. Kar tako in naložba v slog. Vsaka oprava zahteva svoje poudarke. Kadar mestna zima pokaže milosten obraz, mestni nomadi ovijejo telo v usnje in krzno, čez njiju položijo najkrajši puhast bolero, ki z barvo kriči na vse grlo, se navlečejo v plasteh in razkrivajo golo kožo.

Takrat postanejo dodatki za mrzle dni najprivlačnejše modno razkošje, ki opravi, ta se izkaže zgolj za podlago, vsak dan znova nadenejo nov izraz. Najprej delujejo varovalno, proti mrazu in slabi volji. Na prehodu iz sezone v sezono postajajo vse tanjši in protiutež volumnom, ki jih obdajajo. Poslovijo se kraljevsko. Kot poudarki, s katerimi bodo frfotave spomladanske kolekcije dobile vse. Ženskost, eleganco in celostnost.

februar 2010 — 35

— nakup

1 Dolce & Gabbana 2 Givenchy 3 Tara Jarmon 4 Rick Owens 5 Giorgio Armani

36 — februar 2010

— direktno

Fotografija: Laurence King Publishing

»Moški so popolnoma enakovredni ženskam« Cally Blackman ne skriva kart. »Ta knjiga,« piše v uvodu One Hundred Years of Menswear (Sto let moške mode, Laurence King Publishing, London 2009), »je hvalnica moški modi in moškemu stilu, ki sta do nedavnega pogosto veljala za manj pomembna od ženske mode in ženskega stila.« Za to je bila, kot je prepričana, v veliki meri odgovorna teorija o »moški odpovedi modi«, ki jo je leta 1930 razvil angleški psihoanalitik John Carl Flügel, pa tudi James Laver, prvi pravi britanski zgodovinar mode, ni pomagal, ko je sedem let kasneje v knjigi Taste And Fashion (Okus in moda) razglasil, da moški že »vse od konca osemnajstega stoletja v modi ne morejo tekmovati z ženskami«. Resnica je drugačna, trdi Blackmanova: »Moški se že dolgo časa oblačijo avantgardno, drzno, inovativno, celo subverzivno, in to celo bolj kot ženske.« Blackmanova, ki na kolidžu Central Saint Martins predava zgodovino in teorijo mode, se zaveda, da je »vsaka knjiga o modi minsko polje«: »Kategorizacija ter klasiﬁkacija videzov in stilov je izjemno težko delo; prepletajo in prekrivajo se, spolzki so, zaradi tega pa obvezno prihaja do anomalij, izpuščanj in ponavljanj.« Tem pastem pa se je v svoji zanimivi in brezkompromisni knjigi izognila tako, da so videzi in slogi pokriti tematsko, celo »žanrsko«, ne pa samo kronološko. Knjiga je razdeljena na dva dela: v prvem se je Blackmanova lotila obdobja do leta 1940, v drugem pa preostalih šest desetletij minulega stoletja; vsak del ima po šest poglavij, ki pokrivajo tako elegantno krojaštvo na londonskem Saville Row (na začetku dvajsetega stoletja), delavske obleke in uniforme (pred prvo svetovno vojno in med njo), umetnike (Amedeo Modigliani, recimo, je na fotograﬁji iz leta 1909 oblečen v pulover iz velurja z izrezom na v in belo srajco z odprtim ovratnikom, kar pomeni,

da je za skoraj 50 let prehitel ameriške beatnike, Aleksander Rodčenko pa je s svojo delovno uniformo iz leta 1922 pravzaprav neposreden predhodnik Cardinovih futurističnih suknjičev iz leta 1967), hollywoodske zvezde in gangsterje, kot tudi upornike (vključno z zazouji, francosko mladino med nemško okupacijo, ki je poslušala sving, in vsemi mogočimi drugimi mladinskimi subkulturami), »pave« iz 60. let (pogosto obute v beatle, chelsea gležnjarje s kubansko peto, za katere je bil Warhol prepričan, da so »prava lepota«), medijske zvezde (znova predvsem igralci z izrazitim osebnim slogom; iz drugih panog sta v njej samo novinar Tom Wolfe s svojo večno belo obleko in pevec Sean »P. Diddy« Combs), culture clubberje (kamor med drugim sodijo punk, novi romantiki, raverji in »protimodni« grunge), vplivne stiliste in, čisto na koncu, modne oblikovalce kot zvezde, vključno z Armanijem, Gaultierjem, Yamamotom, Fordom, Vivienne Westwood, Jil Sander, McQueenom in Smithom.

»Glavni adut moške mode vsekakor ostaja obleka, ki jo sestavljajo suknjič in hlače, ‘verjetno najuspešnejše in najtrajnejše modno oblačilo v zgodovini oblačenja’.« Blackmanova je praktična avtorica; piše gosto in informativno, sicer znane podatke pa vešče kontrastira, sopostavlja ter primerja, pri čemer bogata ilustriranost knjige vsekakor ne moti. Za tisto sodobno pravilo, da modni Pariz pomeni preﬁnjeno eleganco, Milano seks, Tokio intelektualnost, New York umazano belo in luksuzno praktičnost, London pa ekscentrično avantgardo, se tako med drugim izkaže, da je res zgolj sodobno pravilo: na začetku dvajsetega stoletja, ko »Mayfair«, »Piccadilly« in »West End« niso bili samo prestižni londonski naslovi, ampak tudi blagovne znamke, je bilo namreč londonsko mojstrsko krojaštvo

Besedilo: Tadej Zupančič

vse po vrsti, izjema je bil – mogoče predvidljivo – le seks. Tudi pokroviteljstvo kralja Edvarda VII., ki je bil modna ikona že od časov, ko je bil še prestolonaslednik in je imel, kot se je govorilo, največjo garderobo na svetu, vplivu Londona na svetovno moško modo ni škodilo. Že v 30. letih, predvsem zaradi rasti kupne moči v Združenih državah, pa je bolj sproščena ameriška konfekcija – vključno z džinsom, ki je poganjal vrsto subkultur in »stilskih plemen« – postajala čedalje bolj prevladujoča in vplivna, čeprav je britanska moška moda prav zaradi prelivajočih se subkultur že konec 50. let postala spet zanimiva. In danes? »Za modno industrijo so moški danes pomembni prav tako kot ženske; čedalje več je dizajnerskih oblačil, kolonjskih vod, kozmetike, revij in medijskega pokrivanja.« Glavni adut moške mode vsekakor ostaja obleka, ki jo sestavljajo suknjič in hlače, »verjetno najuspešnejše in najtrajnejše modno oblačilo v zgodovini oblačenja, čeprav je lepoto in privlačnost njene inherentne subtilnosti zasenčila bolj vpadljiva in pozornost zbujajoča ženska moda«. Razlog za to, da so moške obleke pogosto spregledane, je v bistvu preprost: ne gre namreč za vizualno stimulacijo, ampak za detajle, »za število gumbov, ovratnik ali zavihke na hlačah«. Ironično pa je, da je prav zaradi neverjetne prilagodljivosti tri- ali dvodelna obleka tudi izjemno dinamično oblačilo. Blackmanova poudarja, da je One Hundred Years of Menswear predvsem knjiga o moškem slogu: »Nekateri moški ga imajo, drugi ne.« In pri tem ima prav, slikovno gradivo – ne glede na to, ali gre za portrete, dokumentarne fotografije, modne posnetke, fotografije iz filmov ali oglase – pa je nikoli ne pusti na cedilu, ampak dokazuje izjemno raznovrstnost in inventivnost pri moških oblekah v preteklih sto letih. Oziroma, kot pravi: »Moški so v modni areni popolnoma enakovredni ženskam.« februar 2010 — 37

— superego

Ilustracija: Nika Urbas

Izpoved neke dive Ko se februarja dan v Londonu konča že tam nekje ob pol štirih popoldne in ko se po ulici priplazi nov piš mrzlega vetra, se še močneje zavijem v svojo najljubšo jakno iz črne polarne lisice. Obdan z razkošnim, gostimi ovratnikom, se moj močno naličen obraz zadovoljno nasmehne. Odsev ujamem v izložbi, kjer poleg tega zasije tudi turban iz lajkre v barvi starih rožnatih šmink, ki se rade potikajo po predalih kakšne »divalistične« stare gospe. Zima še vztraja, zimska depresija tudi, vreme si ne zasluži niti komentarja, jaz pa imam vsaj en razlog za dobro voljo. Imam to ljubo jakno in še nekaj prav tako očarljivih krznenih prijateljic, ki počivajo v garderobni omari. Zakaj táko vzhičenje? Ker je sredi teh zoprnih vremenskih razmer zelo težko biti glamurozen. Ali pač? Z malo ustvarjalnosti je tudi ta izziv čisto lahko premagljiv. Tisti, ki ima pri razvijanju svojega sloga oblačenja namesto kakšne modne ikone pred seboj raje kar neonski napis Vse je mogoče, se tudi zime ne boji preveč. Minus deset in zaledeneli pločniki? Ni problema, srček. Se bomo pač oblekli letnemu času primerno, kajneda. To pomeni v vse, kar se je po pistah sprehajalo pred meseci, a se vseeno ni moglo znajti na ulicah prej, ker je bilo pretoplo. Moja navada je, da vsakič avgusta nekaj v meni začne močno sovražiti vse, kar je poletnega, in s prvim septembrom začnem nositi novo jesensko-zimsko garderobo. Letos, ko sta usnje in krzno tako »pomembna«, sem vso jesen upala na ohladitev, da bi lahko svoje krzno nosila tako, kot narekuje slog tega trenutka. To pomeni: ogromna, masivna krznena jakna, zapeta visoko do vratu, pod njo pa tako kratko minikrilo, da daje vtis, kot da ga ni. Tako se, skupaj s čevlji s 15 cm visoko peto in debelimi hlačnimi nogavicami ter v močnih, kontrastnih barvah, to zimo po Londonu sprehajajo tiste prave modne figure. Volumen zgoraj in tanke linije spodaj; igra kontrastov, saj je verjetno jasno. Krzno in cel kup polemik, ki spremljajo ta prepovedani sadež iz modnega vrta. Tako je mikavno, da velja za predmet poželenja pri marsikateri. In da se kar takoj v velikem loku izognem vsakršnemu polemiziranju o smislu obstoja tega žlahtnega materiala; krzno je del mode in bo tudi ostalo.

Ona

Kdo danes nosi krzno, kakšna ženska se odene vanj? Odgovor na to vprašanje je pomemben pri razumevanju tega, da stereotip o puhlih babnicah, ki se kitijo z zlatom in nase rade vlačijo cenene tekstilne izdelke s potiski imen oblikovalcev, potem pa seveda še težak pelc, preprosto ne drži. Vsekakor ne v evropskem mestu, ki ima poleg meščanstva tudi bogato kulturno zgodovino in tisto žlahtno zavest o finem. Fine Ljubljančanke, na primer, rade nosijo krzno zato, ker se pozimi v nobenem drugem ne počutijo tako varno in prefinjeno. Prav tako tudi Londončanke, le da so šle one še korak dlje in iz krzna naredile pravi spektakel, ki temelji na igri tekstur in barv. Krzno ima čudovito

38 — februar 2010

Besedilo: Nika Urbas

prednost, da pričara volumen, ki prepriča v trenutku. Krzno s svojo mehko, a resasto teksturo učinkovito pripomore k razbitju enolične zimske garderobe. Krzno naredi žensko skrivnostno. Krzno pričara trenutek glamurja, pa če nam je to všeč ali ne. Čarovnija je neizogibna. Krzno ima svojo moč. Letošnji trendi pri krznu temeljijo na ustvarjalnosti. Poleg volumna so najpomembnejše barve. Samo pogled na modne piste pove vse. Letošnji izdelki blestijo v neonskih barvah ali pa na primer v prelivajočih se odtenkih. To je še zlasti lepo predstavila newyorška oblikovalka Behnaz Sarafpour. Tako kot tudi Giambattista Valli, ta je prikazal plašč iz pletenega krzna, ki lahkotno plapola ob telesu, se na zgornjem delu bohoti v ognjeno rdeči in se pozneje prelije v oranžno. Svež, moden videz je ravno s krznom ustvaril tudi oblikovalec Marios Schwab, njegovi jakni iz dolgega, resastega krzna v električno modri in neonsko rdeči barvi delujeta kot najboljše orodje pri doseganju modnega stališča. Da pa ne bo krzno le del futurističnega eksperimenta, ampak tudi dobrega starega klasičnega prestiža, so poskrbeli pri, denimo, Fendiju. Karl Lagerfeld je v iskanju novega razkošja (beseda, ki gre v teh časih tako težko iz ust) krzno predstavil kot edini material, ki dovoljuje nekatere vizualne rešitve. Znova smo pri ustvarjalnosti. Preprosto obleči se v krzneno jakno ni več dovolj. Treba je imeti koncept, razlog. Če je razlog ta, da se s krznom išče nova podoba, nova zgodba, je čisto dovolj.

»Slog tega trenutka je: ogromna, masivna krznena jakna, zapeta visoko do vratu, pod njo pa tako kratko minikrilo, da daje vtis, kot da ga ni. « Ženska, ki danes nosi krzno, je estetka, neobremenjena s pritiski o svojem statusu in taka, ki sebe razume z ravno pravo mero sproščenosti. Ženska, ki nosi krzno, gleda v prihodnost, a dobro ve, da vse, kar je modnega, najprej izhaja iz tradicije.

Epilog

V Londonu je krzna veliko. Nosijo ga ženske in moški, vse generacije in ljudje, ki izhajajo iz povsem različnega družbenega okolja. Na ulici te nihče ne bo obsojal, tudi s pogledom ne, če ga nosiš. Nihče se ne sprašuje več o tem, ali krzno lahko nosimo ali bi ga bilo najbolje prepovedati. Ljudje so se izobrazili. Zdaj se nosovi vihajo le nad sumljivo poceni krznenimi izdelki iz prodajaln z ulično modo, pa tudi tisti kožuhi, ki jih je za skromnih 100 funtov moč kupiti na ebayu, niso zaželeni. Le krzno, ki prihaja izpod pravih, prestižnih modnih znamk in uveljavljenih krznarn, je pravo. To je krzno s preverjenim poreklom, ki zagotavlja nadzorovano proizvodnjo. Takega hočemo. Toliko navdiha, zime pa bo konec, kot bi mignil. Naj kar še malo zmrzuje.

— interpretirano

Fotografija: Mimi Antolović

Besedilo: Danaja Vegelj

Dragi Alfred! O tem, da realnost nikoli ni samo ena

Če bi Alfred Schutz še živel, bi bil moj edini moški. Prekleti avstrijski idiot, veliko si vedel o meni. O tem, da sem svoj svet kar naprej in vedno znova pripravljena dajati v prisiljen oklepaj, o tem, da živim multiple realnosti, o tem, da bi bila skupaj z Jürgenom Habermasom verjetno prekleto lep par. Na tistih stotih straneh v knjigi z ogabnimi rumenimi platnicami si napisal mojo življenjsko zgodbo, ki je kljub silnim naporom še zdaj ne razumem. Sva pa še zmeraj obsojena na simbiotsko življenje, ti in jaz. Ti veliko pametnejši od mene, jaz veliko bolj zapleten medicinski primer. Ti veliko starejši, jaz pa neprimerljivo lepša. Tako je, dragi Alfred: Leonard Cohen mi je porezal vse žile, me privezal na sanjaški svet, ki ga je živel v zakotni sobi hotela Chelsea, na pomečkane svilene rjuhe, Goetheja, na stene, polepljene z iztrganimi stranmi iz francoske revije Vogue in novoletnimi voščilnicami, in prazne steklenice piva ob postelji. Na obupane poskuse o romanu, ki bi končno spremenil svet, na črne čevlje iz semiša iz zadnje kolekcije Dolce & Gabbane, na jutranje poljube in tiho šepetanje o večni in napol umazani ljubezni. Odličen ljubimec bi bil, ker bi mi z levo roko segel naravnost v srce ter se ga trdno oklenil in jaz bi si v zameno za tvojo dušo postrigla lase. Namesto tega sem še vedno ujeta v vrtincu »gospodinjskih« čustev, ker jočem vsakokrat, ko gledam patetično zgodbo Mela Gibsona v filmu Pogumno srce (Brave Heart), in nimam moči, da bi zamenjala program, ko po radiu vrtijo solzavo uspešnico Bon Jovija iz devetdesetih let. Še vedno kupujem svilene obleke do kolen in se smejim, kadar v dvigalu zagledam svoj odsev: oblečena sem v črn suknjič (kako tipično, bi verjetno rekla Susan Menkes), v mahedrave hlače, Chanelova okrogla sončna očala z belimi plastičnimi okvirji in lakaste balerinke. Na ipodu igra kantri Johnnyja Casha, zunaj je minus pet stopinj in počasi se začenja mračiti. Smešna sem. Še bolj smešno pa je to, da počnem cel kup neumnosti, za katere nočem odgovarjati, a nimam izbire. Trudim se, čisto zares se trudim, a mi misli nenehno uhajajo k realnosti številka dve, tri in štiri. Realnost številka dve je locirana v New Yorku. Mraz je in v starem krznenem plašču, motorističnih škornjih in prevelikem črnem puloverju se odpravljam na koncert Diane Krall v Village. Všeč mi je

newyorška moda in njihova kvazikavarniška kultura, ki je v večini velikih mest že zdavnaj izumrla, tukaj pa še vedno živi na neki prisiljeno nostalgičen način. Male trgovine vzdolž Spring Streeta imajo dušo, tako kot jo imajo pravi Newyorčani. Oblečeni so v raztrgan džins, usnjene jakne in majice rokovskih bendov, v nedogled posedajo po kavčih in kopljejo sanje izpod svojih klobukov, tako dobri so v svojem pretvarjanju. Jaz si kupim nekaj spodnjega perila in razpadajočo knjižico s pesmimi oboževanega Ezre Pounda, ki jo znam od prve do zadnje besede na pamet. Tudi jaz se želim pretvarjati, da sem del njihovega sveta. Realnost številka tri: Pariz malo pred božičem. V intimi tajske restavracije Chez Thiou se bašem z dimljenim morskim listom in plavajočimi belimi kepami iz beljaka, ki lebdijo v omaki iz sladkega manga. Neskončno smešno se mi zdi, da jih ne morem ujeti, ker se gibljejo kot Parižanke: elegantno in trmasto. Stari prijatelji, zgodbe iz preteklosti in objemi brez pretvarjanja. Elegantna in prefinjena moda, ki je dobro krojena in se odlično prilega telesu, črne hlače z visokim pasom, puli in preprost plašč. V škornjih z visoko peto se spotaknem na razbitem asfaltu. Alessandro, ki ga nisem videla že šest let, preskoči ograjo, jaz cvilim na dežju in na koncu me kar dvigne in odnese v najbližji lokal. To je Pariz, ki ga imam najraje. Realnost številka štiri. Z Manco, Eoinom in Chiaro že pet ur sedimo ob oknu ljubljanske kavarne in se pogovarjamo o tem, kaj v resnici je in česa ni. O slovenskoirskem prijateljstvu. O slovenski modi, o tem, da so trgovine ob sobotah odprte samo do enih popoldne, o tem, da je tudi popularni kulturi treba dati priložnost, o tem, ali je objektiven pogled na zgodovino sploh mogoč. Je možen objektiven pogled na sedanji trenutek? Kaj bi rekel Goethe? Pa Walter Benjamin, Jim Morrison? In kaj bi rekel ti, Alfred? Naj preneham sanjati in začnem s polnimi pljuči zajemati rezek zimski zrak? Naj preneham izkopavati in se odločim? Vse te realnosti živim, dragi. Grozljivo so prepletene med seboj, pa vendar jih živim. Z vsemi moškimi, ki jih ljubim in ki ljubijo mene, z vsemi pesmimi, ki so mi jih v življenju napisali, z vsemi prelepimi oblekami, ki so mi jih v življenju podarili. Vse to imam, a še vedno ne razumem.

februar 2010 — 39

— lepota

V celici Fotograﬁje: Mimi Antolović

Ličenje: Maja Šušnjara Pričeska: Matjaž za Mič Styling z izdelki Paul Mitchell Asistent fotograﬁnje: Klemen Razinger Model: Eva K (Bronz) Postprodukcija: Thenvision Besedilo: Teja Lavrenčič Zahvala podjetju Hurikan za sodelovanje.

Če dobro spoznamo osnovne gradnike in razumemo njihov princip delovanja, obvladamo tudi celoto. Lepota ni nič drugačna. Začenja se v celici.

—— Postopek ponovimo vsakih štirinajst dni, vmes pa dosledno skrbimo tudi za ustrezno nego s kozmetičnimi izdelki.

ČUDEŽNO POTOVANJE

BIORITEM

Proces obnavljanja naše kože poteka tako, da v zarodnem sloju nenehno nastajajo nove, zdrave celice in ko so pripravljene, začnejo potovati skozi vrhnjico proti njeni površini. Tam nepretrgoma zamenjujejo svoje odmrle »sestre«, ki se postopno luščijo stran. Če verjamete ali ne, na dan jih odpade približno dva milijona! Čas od nastanka nove mlade celice do njenega prihoda na površje pa znaša približno en mesec. Z leti se ta proces dogaja čedalje počasneje, zato se naša koža stara, postaja manj čvrsta in sijoča ter je videti bolj uvela. Kolagen v dermisu začne nadomeščati debela plast neurejenih elastičnih vlaken. S staranjem se postopoma izgubljata kožna oporna plast in njena zmožnost natezanja in krčenja. Tudi epidermis je neurejen in zadebeljen z nepravilnimi celicami. Koža ima nenormalno število melanocitov (celic, ki proizvajajo pigment) z neenakomerno razporeditvijo melanina. Normalni celični obnovitveni cikli, ki so prej trajali štiri tedne, trajajo nekaj mesecev, kar vodi v naraščajočo pigmentacijo, gube in hrapave pike. Nekatere celice vsebujejo preveč pigmenta, druge pa nič, kar pojasnjujejo lise na od sonca poškodovani koži. Prva pomoč: piling. Z luščenjem odstranimo odmrle celice, s tem pa kožo pomladimo in zabrišemo drobne gubice. Tako negovana koža je videti mlajša in kar zasije. Proizvodi za odstranjevanje odmrlih celic običajno vsebujejo hidroksi kisline, ki še pospešijo proces luščenja, bolje pa se je izogniti izdelkom z grobimi delci, ki delujejo mehansko, saj lahko kožo poškodujejo in jo vzdražijo.

POSEBNI PREDELI

Saj veste, na nekaterih telesnih delih se odmrle, poroženele celice prav posebno rade in nemarno nabirajo, denimo na stopalih. Za trdo, debelo kožo so krivi neprimerni čevlji, najlonske nogavice ali velika in dolgotrajna obremenitev, pa tudi geni in nekatere bolezni. Odmrle celice se najpogosteje nalagajo na peti, palcih in pod blazinicami prstov. Da obilen, roževinast podstavek ni ravno estetski vrhunec, ne gre izgubljati besed, poleg tega se zaradi njega radi pojavijo tudi nadležni otiščanci in boleče razpoke, ki onemogočajo normalno gibanje. In kakšna so pravila odstranjevanja? —— Podplate naprej namočimo v mlačni vodi, da se trda koža omehča. Postopek lahko izvedemo tudi po tuširanju ali kopanju. Nikakor pa ne smemo odstranjevati trde kože na suho, saj lahko nastanejo boleče poškodbe ali se celo pojavijo krvavitve. —— Kožo nato malo osušimo in staro roževino odstranimo s posebnim kamnom. Kovinska strgala in pile odmrlih celic ne odluščijo primerno, za nekatere tipe kože so lahko tudi preveč agresivni. —— Na koncu stopala namažemo z vlažilno, hitro vpojno kremo.

Koža nikdar ne zaspi, »dela« noč in dan, dobesedno! Čez dan se bori, da bi nas kar najbolje obvarovala pred zunanjimi in notranjimi »sovražniki«, ponoči pa se trudi, da bi morebitno škodo, tudi s pomočjo ustreznih kozmetičnih izdelkov, kar najbolj omilila. Med spanjem, ko vse druge telesne funkcije potekajo s polovično močjo, se celice v koži hitreje delijo, naravni mehanizmi za popravilo pa pospešeno »krpajo« poškodbe, nastale zaradi svetlobe in drugih škodljivih vplivov. Zdaj že vemo, da je regeneracija kože najintenzivnejša v prvi polovici noči. Poleg tega raziskave dokazujejo, da ustvari telo med spanjem komaj kaj stresnih hormonov, kar je glavni pogoj za temeljito okrevanje in počitek – tudi kože. Kronobiologija, znanstvena veda, katere ime izhaja iz grške besede »chronos« (čas), je natančno ugotovila, kako deluje »notranja ura« kožne presnove: čez dan poteka celična delitev zelo počasi, pospeši se šele po približno 18. uri in doseže vrhunec med 22. in 24. uro. Pojasnilo je dokaj preprosto: podnevi imajo prednost pri preskrbi z energijo predvsem mišice in notranji organi, saj smo tedaj najbolj aktivni, zato morajo biti spodobni opravljati vse gibe in predelati sprejeto hrano. Ponoči, ko počivamo, to ni več potrebno, tako da se hranilne in gradbene snovi lahko porabijo za nastajanje novih celic in za »popravilo« starih. In zakaj si je vredno priskrbeti ustrezno nočno kozmetiko, če je koža »sam svoj mojster«? Zato da ji pri tem opravilu malce pomagamo in podpremo naravni proces regeneracije! Podnevi je koža izpostavljena tolikšnemu naporu (ultravijolični žarki, mraz, onesnažen zrak, kajenje, nezdrava prehrana …), da enostavno ne zmore učinkovito uporabiti nekaterih sestavin, ki jih vsebujejo nočni negovalni izdelki. Poleg tega so tovrstni preparati zvečer mnogo koristnejši, ker je bioritem kože tedaj tako in tako v fazi obnavljanja, zaradi česar lahko celice aktivne snovi bolje izkoristijo.

KLJUČ ZA »VEČNO« MLADOST

»Napoj nesmrtnosti« že od nekdaj buri duhove. Ko se začne koža povešati, lasje siveti in mišice izgubljajo svojo čvrstost, lahko le sanjamo, da bi zavrteli urne kazalce nazaj. Znanstveniki pa so optimistični: »Lahko upamo, da bo kdaj to mogoče, le vedeti moramo, kako staranje poteka.« Slediti molekularnim spremembam med procesom staranja ni enostavno. Že dolgo predvidevajo, da bi lahko pri tem igrali ključno vlogo mitohondriji, membranska struktura oziroma celično

središče, ki proizvaja energijo in jo najdemo v skoraj vsaki celici telesa. V zadnjih nekaj letih so raziskovalci zbrali kar nekaj dokazov, ki govorijo o tem, da na staranje vplivajo prav spremembe v strukturi mitohondrijev. Nekateri se pri tem ne ustavijo in upajo, da bodo nekega dne razvili tehnike, s katerimi bo mogoče ustaviti mutacije mitohondrijev in upočasniti proces staranja, pišejo v reviji New Scientist. No, za uspešen boj z leti lahko veliko storite tudi sami. Dosledna in ustrezna nega z najnovejšo anti-age kozmetiko obrodi izvrstne rezultate, poleg tega lahko čas »ustavijo« tudi številni strokovni tretmaji. Preizkusite denimo fotobiomodulacijo, sodobno svetlobno terapijo proti staranju in nekaterim kožnim boleznim, ki jo v zadnjem obdobju številni ugledni dermatološki centri že uvrščajo na svoj lepotni meni. Znanstveniki so metodo razvili po 12 letih intenzivnega raziskovanja. Ugotovili in dokazali so, da svetloba določene valovne dolžine stimulira nekatere celice v koži, ne da bi ob tem poškodovala povrhnjico ali usnjico. Pri postopku pomlajevanja spodbudi celice, ki izdelujejo kolagenska vlakna, kar vodi v nastajanje novih kolagenskih vlaken in medceličnih beljakovin, ki igrajo ključno vlogo pri ohranjanju mladostnega videza, hkrati pa zavira delovanje nekaterih encimov, ki povzročajo razgradnjo kolagena in s tem pospešujejo staranje kože. Zdravljenje je hitro, neboleče, do kože skrajno nežno in brez negativnih spremljajočih učinkov (rdečine, otekanja, opeklin, mehurjev ali luščenja), kar se dogaja pri postopkih z drugimi svetlobnimi viri (laserji, IPL ...). Že takoj po posegu se lahko vrnete v normalno okolje in nadaljujete običajne aktivnosti. Ali pa zgolj sprejmite filozofijo, da je »večna« mladost močno odvisna od tega, kaj je v glavi. Pravi naslov: Dermatološki center Parmova, Parmova ulica 53, Ljubljana.

TEMNA PLAT SVETLOBE

Če si pred oči prikličete obraz kakšnega strastnega »morskega volka«, vam bo takoj jasno, da je njegov s tisoče brazdami prepreden obraz ne le posledica naravnega staranja, temveč tudi neštetih ur, preživetih pod žgočimi sončnimi žarki. Dermatologi so s številnimi opazovanji in eksperimentalnimi študijami odkrili, da so UV-žarki odgovorni za več kot dve tretjini staranja kože. S tem pa ne mislijo samo na opekline, ki jih lahko povzroči UVB-sevanje med sončenjem. Tudi čisto običajna dnevna svetloba (in celo luč halogenskih svetilk!) vsebujejo UV-žarke, in sicer dolgovalovne UVA. Obe vrsti žarkov izzoveta v vezivnem tkivu biokemične procese, pri katerih se sproščajo celicam škodljivi prosti radikali in nekateri encimi, ki napadajo in uničujejo kolagenska in elastična vlakna. Posledica tega je manjša prožnost kože, njene zaloge vlage se krčijo. Dermatologi govorijo o »svetlobnem staranju«, ki ga razlikujejo od »biološkega«. Zato je nadvse pomembno, da redno in ne samo poleti uporabljate dnevno kozmetiko, negovalno in dekorativno, ki vsebuje ustrezen zaščitni faktor. Zelo pomembna sestavina vsakdanje nege so tudi antioksidanti, učinkovine, ki nevtralizirajo delovanje prostih radikalov ter okrepijo naravne zaščitne mehanizme kože. V kremah torej iščite vitamina C in E, alfa lipoično kislino, sojine izoflavone, ekstrakte zelenega in belega čaja, ekstrakte pešk grenivke, niacinamide in koencim Q10.

ZANIMIVO

Ko so kanadski znanstveniki analizirali mišično tkivo petindvajsetih ljudi, starejših od 65 let, so ugotovili, da se je pri tistih, ki so redno telovadili, povečala raven aktivnosti v molekularnih mehanizmih. Gre za mehanizme, ki so zadolženi za ustvarjanje moči v celicah mišic (celične energijske centrale). Aktivnost v molekularnih mehanizmih se je dvignila celo do ravni, ki je sicer značilna za osebe, stare med 25 in 35 let. Znanstveniki pravijo, da so jih rezultati prijetno presenetili, in poudarjajo, da se morajo starejši ljudje ukvarjati s športom, ne zgolj zaradi vzdrževanja zdravja, ampak tudi zato, da bodo upočasnili procese staranja. Do nedavno je pri zdravljenju z izvornimi celicami obstajal problem: pridobivali so jih iz zarodkov, kar je sprožalo mnogo etičnih dilem. Pred slabim letom pa je skupina britanskih in kanadskih raziskovalcev našla nov izvor matičnih celic: človeško kožo. Reprogramiranje kožnih celic celicam dovoljuje prevzemanje lastnosti matičnih celic, njihova najpomembnejša lastnost pa je preobrazba v katero koli telesno tkivo. Znanstveniki so tudi doslej umetno vzgajali izvorne celice, in sicer z metodo iPS. Za ta proces so uporabili viruse, ki so v celice vnašali gene za reprogramiranje. Vendar so ti virusi DNK spremenilo tako, da se je možnost za razvoj raka pri pacientih močno povečala.

»Ko so kanadski znanstveniki analizirali mišično tkivo petindvajsetih ljudi, starejših od 65 let, so ugotovili, da se je pri tistih, ki so redno telovadili, povečala raven aktivnosti v molekularnih mehanizmih« Zaščitno kremo bodo v prihodnosti lahko izdelovali tudi iz človeške DNK. Znanstveniki medicinske fakultete v Bostonu so odkrili, da ima delček DNK, imenovan PTT, sposobnost preprečiti ali celo pozdraviti škodo, ki so jo na koži povzročili škodljivi UV-žarki. PTT namreč v telesu sproži proizvodnjo proteina p53, ki zavira rast tumorjev ter pomaga pozdraviti poškodovane dele DNK. Iva Tolić Norrelykke, mlada hrvaška znanstvenica iz Travnega, je s svojo strokovno skupino iz Dresdna na sledi tistemu, o čemer sanja večina ljudi – eliksirju mladosti. Pritegnile so jo kvasovke iz afriškega piva, ki se delijo na prav poseben način: »mati« celica se deli na dve enako mladi celici »hčerki«, pri tem pa, nasprotno od zdaj znanih delitev, ohrani svojo mladost in svežino. Ivin cilj je bil odgovoriti na osnovno biološko vprašanje: ali se vsi živi organizmi starajo? Odgovor, ki ga je dobila, je osupnil mnoge njene kolege. Z drugimi besedami: tovrstne kvasovke so vedno mlade, pravzaprav lahko rečemo, da so celo nesmrtne. Zdaj bo treba še ugotoviti, kako jih s pridom uporabiti v vsakdanjem življenju.

Piling za sijočo polt s suhocvetnico, Brightening Smoothing Exfoliator. L’Occitane

Popolnoma naravna krema za nego okoli oči, Eye Contour Gel Cream. Melvita

Najnovejše iz laboratorijev: serum, Skin Boosting Super Serum, One Essential. Dior

Bogata krema za obraz za nego suhe kože in 25 odstotkov karite masla, Ultra Rich Face Cream. L’Occitane

Izjemna vsestranska nega za obraz z izvlečkom dragocene orhideje, Exceptional Complete Care cream, Orchidée Impériale. Guerlain

Vlažilno mleko za čvrsto kožo, Intense Hydrating milk, Body Excellence. Chanel

— lepota

Fotografije: Marc Hispard (portret) in Olivier Panier des Touches (interier)

Od prve dame do filmske Coco Besedilo: Emil Rebek

Madeleine Cofano je sicer ob odprtju svojega elegantnega frizerskega salona v pariškem osmem okrožju v medijih zaslovela predvsem kot frizerka francoske prve dame Carle Bruni Sarkozy in osebna frizerka Audrey Tautou, verjetno trenutno najbolj priljubljenih francoskih filmskih div – oblikovala je tudi njene pričeske za film Coco Chanel –, vendar ta mojstrica že vse od osemdesetih let sodeluje pri nastajanju ozadja številnih kultnih fotografij, ki so pustile svoj pečat in tako skupaj z avtorico na njih prikazanih pričesk pisale bogato modno zgodovino zadnjih 25 let. Italijanka, ki je odraščala v Franciji, velja za mojstrico klasične frizerske izobrazbe, pridobljene v salonih slovitega Jacquesa Dessangeja, kamor se je veliko pozneje – bogatejša za številne izkušnje, pridobljene v sodelovanju z najslavnejšimi fotografi in v zakulisju z muhastimi zvezdnicami – na začetku tega desetletja vrnila kot umetniška direktorica ženskega oddelka Dessangejevega frizerskega imperija. Takrat je tudi prvič spoznala, kako dragocene so njene bogate izkušnje, ki jih je tedaj v najekskluzivnejšem pariškem salonu te čedalje bolj popularne verige nekaj dni na mesec uporabljala pri svojih novih strankah.

48 — februar 2010

V času med obema postankoma pri Dessangeju je Cofanova zgradila zavidanja vredno mednarodno kariero, za katero je temelje postavila že v zgodnjih osemdesetih. Sodelovala je namreč s slovitimi fotografskimi imeni, kot so Helmut Newton, Guy Bourdin, Paolo Roversi in Oliviero Toscani, z njimi je ustvarjala za revije, kot sta Vogue in Elle, ter med drugim skrbela za pričeske v oglaševalskih kampanjah za Yvesa Saint Laurenta in Chanel. Leta 1985 pa so jo kot edino frizerko povabili v New York, da bi sodelovala pri lansiranju tamkajšnje Elle. Tam je delala z Richardom Avedonom, Irvingom Pennom, Horstom in Patrickom Demarchelierom. Kot frizerka pa se je podpisala pod številne podobe, ki se jih še danes spominjamo med oživljanjem osemdesetih; oglaševalske kampanje za parfume usodne črnolaske Palome Picasso ali pa s tako zelo ameriškim duhom prežete fotografije Cindy Crawford za Revlon ali Christey Brinkley za Elizabeth Arden in Estée Lauder. Ustvarjanje podob za modna snemanja jo je povsem prevzelo in na krilih svoje bogate izkušnje onstran luže je tudi po svoji vrnitvi v Pariz leta 1994 nadaljevala delo za skoraj vse najslovitejše časopise (med drugim italijanski, angleški in nemški Vogue, Elle, Numéro, Citizen K in Vanity Fair) in oglaševalske kampanje, hkrati pa je

kdaj končali klavrno, zato se mi zdi pomembno graditi zaupanje. Stranka, ki se ti prepusti, ti v roke položi veliko več od svojih las, saj s teboj v tistem trenutku podeli vse svoje dvome in težave, ki jih nosi s sabo. Poskrbeti moramo, da poudarimo njene lepe plati in da se počuti bolje.«

postala nadvse priljubljena pri zvezdnicah, ki so ji pomagale, da je postala prava frizerska zvezda na zahtevnem pariškem nebu. Catherine Deneuve, Faye Dunaway, Charlotte Rampling, Jodie Foster, Juliette Binoche, Milla Jovovoich, Sharon Stone, Vanessa Paradis, Audrey Tautou, Elizabeth Hurley in Diane Kruger so jo vzljubile na fotografskih snemanjih ali med pomembnimi filmskimi premierami in festivali. Številne med njimi že dolga leta spremlja na vseh zanje pomembnih dogodkih. Podobno velja za francosko prvo damo Carlo Bruni Sarkozy, ki Cofanovo pokliče vsakič, ko se uradno pojavi v javnosti. Odlikuje jo izvrstna tehnika, ki pa ne bi bila nič brez izjemnega čuta za delo z vsako od teh samosvojih osebnosti. Cofanova verjame, da jo podobna lojalnost čaka tudi pri delu s strankami, ki jo bodo obiskale v njenem prostranemu, 200 kvadratnih metrov velikemu salonu, ki ga je januarja odprla v ulici st. Florentin v pariškem osmem okrožju, ujeti med znamenitim Place de la Concorde in cerkvijo svete Magdalene (église de la Madeleine, fr.). Po svoji ekskluzivnosti je še najbliže temu, kar v svetu mode predstavlja couture, saj gospa Cofano pri svojem delu prezira vse, kar diši po konfekciji: »Pomembno je, da ženske nimajo le enega

stila, temveč da jim uspe najti svojega in sebi lastno ženstvenost. Moja vizija ženske ustreza osebi, ki rada svojo podobo prilagodi svojemu počutju in jo prilagaja različnim modnim težnjam – od ekstremne, brezčasne elegance pa do sofisticiranega glamurja, od povsem androgine ženstvenosti do ta hip tako zelo modnega videza vintage. Ženska, ki ni vedno enaka, pa zato ne povsem drugačna, takšna, ki ostaja zvesta predvsem sama sebi.«

»Stranka, ki se ti prepusti, ti v roke položi veliko več od svojih las, saj s teboj v tistem trenutku podeli vse svoje dvome in težave, ki jih nosi s sabo. Poskrbeti moramo, da poudarimo njene lepe plati in da se počuti bolje.« Prav zato ne razmišlja o tem, da bi v salonu predstavljala svoje trende; prepričana je namreč, da ima »vsaka ženska pravico do lastne modne usmeritve«, razlaga umirjeno in povsem zbrano med eno redkih pavz v svojem imenitnem salonu. »Vsakdo se mora dobro počutiti v svoji koži, to je zame najpomembneje. Zavedam se, da so obiski pri frizerju lahko travmatični. Tudi moji so se

Prav o počutju strank je razmišljala pri opremi salona, ki deluje spokojno in elegantno, prav tako kot njegova lastnica. Tudi sicer oprema v popolnosti kaže njeno estetiko: elementi bogate zgodovine se mešajo s sodobnim oblikovanjem in predstavljajo protiutež moderni skulpturi Tommasa Dubla v obliki školjke, ki se bohoti v središču salona in je namenjena prodaji izdelkov – lasne kozmetike Aveda – po prepričanju mojstrice verjetno najboljše ta hip na trgu. Razkošje bogatih lestencev in udobnih žametnih zof zagotavlja popoln užitek. Ta se začne že ob umivanju lasišča, ki traja četrt ure in je pospremljeno z masažo, namenjeno sproščanju, preden se prepustite stilistu, maserki ali koloristu. Medtem pa je Madeleine Cofano v posebni, tako imenovani VIP-sobi, ki je razkošen prostor, v katerem se v zasebnosti posveča svojim – neredko slavnim – strankam. Prepričana je, da se je vloga ženske od osemdesetih let – ko je sama vstopila v poslovni svet in so si ženske svojo pot utirale ne le s širokimi rameni, ukradenimi v moški podobi, marveč tudi z vzorci, ukradenimi v moškem načinu vedenja – do danes k sreči precej spremenila: »Sodobna ženska je v primerjavi s tisto, ki smo jo spoznali v osemdesetih, ranljivejša in bolj v skladu s svojo žensko naravo. Čas je bil že, da se vrne k svojemu bistvu, čeprav tu in tam lahkotnejšemu, kot ga pripisujemo moškim. Takrat, ko pri svojih strankah, ki odhajajo iz salona, opazim sproščenost med doživljanjem lastne ženstvenosti in prepričanje o tem, kako lepo je biti ženska, vem, da smo svoje delo dobro opravili.« februar 2010 — 49

— intervju: MAX DELORME

Fotografije: Osebni arhiv Maxa DeLorma

Intervju: MAX DELORME Besedilo: Danaja Vegelj

»Človek se ne uči na napakah, uči se na novih izkušnjah.« Spet Pariz. »Halo? Poslušaj, lahko čez pol ure? Ja? Nekje v mestu, tam pri postaji Bercy, kjer je neko stanovanje in zavite stopnice in …« Tišina. »Okej, razumem. Nimata pojma, kajne? Ostanita, kjer sta. Bom jaz prišel na vajin konec, velja?« Čez dobro uro v kavarno pred postajo metroja Arts et Metiers končno stopi Max DeLorme. Nasmejan, šarmanten, preprost. Z ogromnim črnim kovčkom, da nama je z Barbaro v trenutku nerodno. »Ste z metrojem in tem ogromnim kovčkom prepotovali pol Pariza samo zato, ker se midve ne znajdeva najbolje?« Max zamahne z roko in skomigne z rameni: »Prosim lepo. To ni nič takega. Jaz ne kompliciram.« Max DeLorme je prvo ime na seznamu najuspešnejših svetovnih vizažistov. Njegove reference se berejo kot seznam želja za Božička: naslovnice vseh najbolj cenjenih modnih publikacij, začenši z revijami Numero, Vogue in Dazed&Confused, pogodba s kozmetično hišo Maybelline New York, sodelovanje s kozmetiko Mac in Nars in (psssst!) naziv vodje umetnikov ličenja v filmu, ki ga kot odgovor na biografijo o Coco Chanel snema kreativni vodja pri Chanelu Karl Lagerfeld. Max DeLorme ne komplicira. Če smo iskreni, mu komplicirati tudi ni treba.

Najlepša ženska je moja žena. Čudovite oči ima. Sicer pa sem sodeloval z ogromno zares lepimi ljudmi, mnogi zares zaživijo šele pred kamero. Končni produkt, ki ima tisti »uau učinek« pa je vedno posledica skupinskega dela, produkt dobrega fotografa, stilista, vizažista in modela. Rad recimo delam s Karlom Lagerfeldom, vsi projekti z njim so izjemni in rezultat je vedno čudovit.

— To je verjetno precej klišejsko vprašanje, pa vendar: kot vizažist ste ves čas v stiku z lepoto. Kateri je za vas najlepši del obraza?

Film je popolnoma drugačen. Gre za malo bolj »baletno inspiracijo«, nekaj v slogu kolekcije Chanel cruise, ki združuje dve prestolnici mode, Pariz in Moskvo. Navdih je carska Rusija, gre za ruski balet, za sožitje legende o Coco Chanel in ruskega baleta. Zelo lep projekt.

Najlepši je značaj ženske, njena osebnost. Osebnost katerega koli tipa ženske, Evropejke, Azijke, temnopolte ženske. Njena drža, žar, tista čarobnost. Rad imam ženske, vse na njih je čarobno. Roke, drža, oči, tista prava lepota, ki čisto zares ne temelji na zunanjosti. V različnih obdobjih so me navduševali različni tipi lepote, ampak vsem je skupno to, da izhajajo iz značajskih lastnosti, iz moči volje, ki se potem na zunaj kaže v obraznih potezah. — In najlepša ženska, s katero ste kdaj sodelovali? Imate svojo muzo? 50 — februar 2010

— Kako je delati s Karlom Lagerfeldom? Mislim, da ni človeka v modni industriji, ki ga ne bi tako ali drugače občudoval. Karl je čudovit človek. Mnogo ljudi čuti do njega strahospoštovanje, v resnici pa je zelo sproščen, mladosten človek. Vedno je poln ustvarjalnih idej in zelo je zabaven. Pred kratkim smo sodelovali pri filmu za Chanel, želel je, da kreativo za ličenje postavim jaz. — Bo ta film drugačen od lanskega hita o Coco Chanel? Vsi vemo, da se hiša Chanel ni poistovetila s filmom, da se s prikazanim ne strinja najbolj?

— Veliko sodelujete s Chanelom. Delate s podjetjem Mac cosmetics, ste tudi glavni vizažist blagovne znamke Maybelline New York. Kako združujete delo za prestižne blagovne znamke in delo za znamke, ki so na množičnem trgu? Rad delam z Maybelline in v veliko čast mi je, da smo že tolikokrat podaljšali pogodbo. Kot vizažist moraš veliko razmišljati o identiteti, konceptu blagovne

znamke. Zelo sem ponosen na svojo pogodbo z Maybelline, ki je nekakšen izziv; ker ne gre za izrazito »modno« blagovno znamko, ampak gre za znamko, ki je namenjena vsem. V veselje mi je, da imam tako razgiban poklic, da delam za tako različna podjetja, ki imajo zelo različne vizije. Eno je delati z Maybelline, nekaj povsem drugačnega je delati s Chanelom in to mi je všeč. Prinese izkušnje in iz izkušenj se ogromno naučiš. Vedno rad pravim, da se ne učiš na napakah, učiš se na novostih, na novih izkušnjah.

čas zanje. Najstarejši je star osem let, to je kar precejšen zalogaj. Je pa res, da je zadnja leta Berlin zelo moderen, nekakšna kalilnica idej je. Tudi vi pišete o Berlinu, vidim (pokaže na drugo številko revije D). Nasmeh.

— Če bi vas torej mlad, še neuveljavljen oblikovalec prosil za sodelovanje, bi mu z veseljem pomagali?

Res je. Vse večje je zanimanje javnosti, zlasti tuje. Berlinski teden mode mi je zelo ljub, zelo rad sodelujem z njimi, zdaj že nekaj let kot vodja ličenja. Pravzaprav je to edini teden mode, na katerem še sodelujem, drugače imam veliko raje posamezne krajše projekte. Zato da grem potem lahko prej domov, jasno. Smeh.

Jasno. Če bi bil takrat v bližini, seveda. Z veseljem bi priskočil na pomoč. To se mi zdi pomembno. Tudi jaz sem bil nekoč mlad in neuveljavljen. Seveda je življenje veliko lažje, ko si že uveljavljeno ime in od svojega poklica dobro živiš, toda nekje je treba začeti. Sem prilagodljiva oseba, to lahko rečem. — Očitno ste res. Danes ste prišli na najin konec mesta, čeprav bi po vseh pravilih midve morali priti k vam. Smeh. Po vseh pravilih? Ah. Zamahne z roko. To ni noben problem. Nisem človek, ki bi sedel v najbolj priljubljeni restavraciji v mestu in vse dneve pil šampanjec.

»Najlepša ženska je moja žena. Čudovite oči ima.«« — Ste precej netipična osebnost za modno industrijo, če se smem tako izraziti. Ste tudi oče treh otrok. Kako združujete delo v modnem svetu in družinsko življenje? Ves čas sem na poti. Danes v Parizu, jutri v New Yorku, pojutrišnjem v Londonu. Rad delam v enem kosu, da si potem lahko vzamem pet, šest, sedem dni dopusta in se vrnem v Berlin k ženi in otrokom. Sem zelo družinski človek. Saj ne, da modnega sveta ne maram, rad sem del modne industrije, ampak rad imam tudi vse običajne stvari, ki jih prinese družinsko življenje: jutranje postiljanje postelje, pospravljanje. Igranje z otroki, to, da jih peljem v vrtec in v šolo. Modni svet je moj vsakdanjik, a če bi moral izbirati, bi brez pomisleka izbral lagodno življenje v Berlinu, kjer se lahko kamor koli pelješ s kolesom in v miru živiš. Izbral bi družino. To je samoumevno. — Ste se zato preselili iz Pariza v Berlin? Zaradi umirjenega tempa, zato ker je tam mogoče dihati? Moja žena je iz Berlina in najbolj naravno se mi je zdelo, da je to okolje, v katerem bodo odraščali tudi najini otroci. Berlin ima posebno energijo, ker ti omogoča ležernost, ki je marsikatero drugo mesto ne more ponuditi. New York in Pariz sta super, Berlin pa je družina, je kraj, kjer se po mili volji igram z otroki in si vzamem

— Da, videti je, da je Berlin tudi v modnem svetu vsako leto bolj občudovan. Teden mode, denimo. Pogosto je vaše ime slišati prav v zvezi z berlinskim tednom mode …

— Pa pariški teden mode? Pariz je super, na svoj način poseben, tega pač ni mogoče zanikati. Ampak jaz imam kljub vsemu raje Berlin. Pariz je eden centrov mode, veliko dobrih projektov se odvija tukaj, ogromno profesionalcev je tukaj. Z ogromno čudovitimi ljudmi sem sodeloval, ravno danes sva s Špelo Lenarčič delala z mlado oblikovalko slovenskega rodu. Ne, lažem, srbskega rodu. Težko si je zapomniti priimek … — Z Nano Aganovich? Točno. Čudovita oblikovalka, čudovita ekipa. — Vaše delo – veliko smo ga videli – temelji na popolni podlagi, na polti. Je to tisto, kjer se najbolj vidijo mojstrske sposobnosti vizažistov? S poltjo se res lahko igraš. To je najbolj slikarski del, ker moraš senčiti; enkrat izbereš matiran videz, drugič svetlečo svežo polt … Najti je treba pravo razmerje. Tudi pravo razmerje med očmi, usti, potezami. Je kar kompleksen proces, če hočete ali ne. Ličenje je pač umetnost, nekaterim je všeč, drugim ne. Tudi to je izziv. — Ali je večji izziv naravno ličenje ali teatralno, bolj umetniško? Če gledaš na ličenje kot na umetnost, je popolnoma vseeno; včasih mi je ljubši ta naravni videz s prej omenjeno popolno poltjo, ki jo je nedvomno težko ustvariti, spet drugič si rad dam prosto pot in ustvarim bolj abstraktno zadevo. Je pa vedno vse odvisno od naročnika, ekipe, modela in tipa kože, ki ga imaš pred sabo. Tako pač je. — Ampak ekipa je pomembna. Sodelovanje, ste rekli. Vedno gre za sodelovanje vseh, ki sodelajo pri projektu. Z ogromno ljudmi sem sodeloval in iz tega sem se ogromno naučil. Super je delati v Londonu, New Yorku, Parizu, tudi Japonska me navdušuje. Nisem pa tip človeka, ki bi bil slepo zaverovan v modni svet. Rad potujem, še raje pa se potem vrnem domov. Smeh. februar 2010 — 51

— lepota

Besedilo: Teja Lavrenčič Fotografije: Mimi Antolović

Hujšanje? Ne, hvala! Odvečni kilogrami. Klasična rešitev: dieta. Čeprav skoraj vsak dan nastane kakšna nova maščobne blazinice topeča prehranjevalna »biblija«, ki naj bi bila še učinkovitejša in preprostejša od prejšnjih, tako rekoč skorajda čudežna, se tokrat ne bomo ukvarjali s tovrstnimi temami. Za spremembo se bomo lotili diet, ki se nanašajo na drugačne probleme. Kajti lepa, gladka koža, bleščeči se lasje in dobra volja zlahka skrijejo tudi kakšen odvečen kilogram.

RDEČA LUČ ZA SOL

Nič čudnega, da je celulit moškega spola, pravi Casanova, saj ljubi ženske vse po vrsti: nizke in visoke, okrogle in suhljate. Kot hudič križa se boji le večine Adamov. Nekateri pravijo, da so zanj krivi slabi geni, drugi gibalna lenoba, tretji stavijo na nezdravo prehrano. Resnica? Nesrečna kombinacija omenjenih dejavnikov. Brez večjega naprezanja se lahko znebimo predvsem nekaterih gurmanskih razvad, saj se je z DNK vredno čim prej sprijazniti, telesna aktivnost pa tudi zahteva železno disciplino. In da bo poseg še učinkovitejši, ga ne bomo začeli s pridigami o pregrešnih nedeljskih torticah ali sobotnih koktajlih, temveč o tistih skritih malenkostih, ki se vsak dan ponavljajo in prav zato niso zanemarljive. Denimo, ali ste vedeli, da sta sol in celulit velika prijatelja? Ja, več soli pomeni več celulita. Zato vsakič, ko iztegnete roko k solnici, dobro premislite, ali je to res nujno, ali pa več soli potrebujete zgolj iz navade, torej rutinsko. Sol namreč povzroča zastajanje vode in odpadnih snovi v telesu, poleg tega pa zvišuje krvni pritisk. Seveda je natrij, ki ga vsebuje, za organizem nadvse pomemben mineral, vendar v čezmerni količini lahko škoduje. Torej, ali je najbolje, da sol opustimo? Nikakor, le uporabljajte jo bolj zmerno. Raziskave so namreč pokazale, da človek v povprečju zaužije celih deset gramov soli na dan, kar je skoraj dvakrat več, kot je potrebuje. Telesu zadostuje že 2400 mg natrija na dan, kar ustreza šestim gramom soli ali zvrhani čajni žlički, to pa lahko pridobimo že z nesoljeno ali zelo malo soljeno hrano. Namigi za manj slan dan:

52 — februar 2010

—— Zapomnite si, da zelo veliko soli vsebujejo: prekajeno meso, suhomesnati izdelki, nekateri siri, mesne konzerve, razni prigrizki, kislo zelje, repa … —— Če ste navajeni uživati močno slano hrano, potrebujete razmeroma veliko soli, da sploh občutite slan okus. Ko boste to razvado opustili, boste sprva sol močno pogrešali, toda pomagate si lahko z začimbami in dišavnicami. Čez čas boste na novo odkrili opojno naravno aromo živil in ugotovili, da je bil večji del soli v vašem življenju pravzaprav velika zabloda.

KOŽA KOT ROŽA

Stara modrost, da »si to, kar ješ«, se večinoma prav lepo pozna tudi na naši koži. Le redki so namreč srečneži, ki se lahko po mili volji in v nedogled brez neljubih posledic bašejo z določenimi dobrotami, denimo s svinjskimi rebri, domačimi klobasami, smetano, maslom, paštetami, francoskimi siri itd. In kakšen meni bi si koža najbolj želela, da bi žarela v najlepšem cvetu? Rožnata lica: Sveža, mladostna in sijoča koža zahteva v vsakodnevni prehrani zadovoljivo količino beljakovin. Izvrstni viri so: ribe, perutnina, pusto meso, tofu, jajca, fižol in stročnice. Pri zaščiti kože pa imajo odločilno vlogo antioksidanti – vitamini A, C in E so še posebej pomembni. Najdete jih v semenih, oreščkih, marelicah, korenju, rdeči papriki, sladkem krompirju, melonah in olivnem olju.

»Raziskave so pokazale, da človek v povprečju zaužije celih deset gramov soli na dan, kar je skoraj dvakrat več, kot je potrebuje.« Nečista polt: Koža zelo preprosto kaže, kako čisti tudi »od znotraj«. Izvrstna razstrupljevalna živila so: suhe marelice, fige in slive, ki vsebujejo betakaroten, snov, ki je zelo pomembna za zdravo, sijočo polt. Gladka in prožna koža pa med drugim kaže na dobro stanje kolagena, katerega glavna gradnika sta vitamin C in žveplo. Sveže sadje in zelenjava ju ponujata v izobilju, še zlasti bogata pa sta z njima zelje in čebula. Jabolka in hruške ne vsebujejo le vitamina C, temveč tudi pektin, ki pomaga odstranjevati črevesne nečistoče in tako prečiščuje celotno telo, vključno s kožo. Zabuhlost: Otekline, posebno jutranje, so pogosto posledica splošne zasičenosti organizma s strupi. Sadje, zelenjava in neoluščene žitarice vsebujejo precej topljivih vlaknin, ki pomagajo pri odvajanju odpadnih snovi iz telesa. Tudi pektin, s katerim so posebej bogati hruške in jabolka, deluje razstrupljevalno. Pa še to: popijte vsaj dva litra vode na dan, kajti zabuhlost je lahko celo posledica dehidracije.

ZMAGOVALNA POTEZA: ZMERNOST

Človek si že od nekdaj prizadeva, da bi postal nesmrten, dobesedno. No, nekaterim bi to celo skoraj uspelo. Menda so trenutno najstarejši Zemljani naseljenci japonskega otočja Okinawa, kjer je biti poskočen, vitalen stoletnik nekaj povsem vsakdanjega. In eden pomembnejših delov njihovega recepta za dolgo, kakovostno tuzemsko bivanje naj bi vseboval prav priporočila glede prehranjevalnih navad. Bistvene točke: malo kalorij, malo

maščob in zmernost. Otočani se na dan oplemenitijo le s kakšnimi 1100 kalorijami, kar je seveda precej manj od priporočenega odmerka, vendar pomanjkanje nadomestijo s pravilnim izborom in kombinacijo živil. —— V prvi skupini živil, ki jih lahko uživajo v neomejenih količinah, spadajo: voda, čaj, kumare, solata, pomaranče, marelice, jabolka in domači jogurt z manj maščobami.

ZANIMIVO →→ Strokovnjaki, ki so dieto dobro proučili, so ugotovili, da takšen prehranjevalni režim zmanjšuje nastajanje kroničnih bolezni srca in ožilja, starostnih bolezni, zmanjšuje možnost za sladkorno bolezen in v zdravih mejah ohranja raven holesterola, vse to pa pripomore k doseganju zavidljive in vitalne starosti.

—— Drugo skupino živil, kot so denimo banane, krompir, riž, bele ribe, testenine, stročnice in perutnina, pripravljajo za glavne obroke, vendar vedno v kombinaciji z živili iz prvega sklopa. —— Živila z več kalorijami, na primer kruh, mastne ribe, drugo meso, suho sadje, sladoled, so na njihovem jedilniku poredko, a pravijo, da jih sploh ne pogrešajo. —— Priboljški, na katere sploh ne pomislijo: sladice, oreščki, čokolada, maslo in olje. In kako se nenehno bojujejo z lakoto? Z lahkoto. Pravzaprav s tem sploh nimajo problemov, saj kombinacija živil iz prve in druge skupine (z zelo malo in z malo kalorijami) telo zelo hitro nasiti in obenem podaljšuje občutek sitosti. Pa še ena skrivnost: porcije so majhne, uživajo jih počasi in nehajo jesti, še preden je želodec povsem napolnjen.

februar 2010 — 53

— lepota: Hujšanje? Ne, hvala!

MENI ZA SIJOČE GRIVE

Novejša anketa kaže, da so za moške najprivlačnejše ženske z dolgimi, valovitimi, naravnimi lasmi, skozi katere se lahko sprehodijo s prsti. Poleg tega se morajo lasje tudi svetiti – nanje prisega kar 72 odstotkov vseh anketirancev. No, zgolj zaradi Adamov se vam ni treba truditi za vsako ceno, nedvomno pa so zdravi, močni lasje odločilnega pomena za boljšo samopodobo in več sproščenosti. Čudežni meni za sijoče lase: Če telesu primanjkuje beljakovin, esencialnih maščob, folne kisline in vitaminov skupine B, so lasje pogosto šibki, lomljivi in brez zdravega leska. Nevšečnosti se boste znebili tako, da v vsak obrok vključite tudi majhno količino ustreznih beljakovin, denimo rib, pustega mesa, perutnine, fižola, stročnic, tofuja ali mlečnih izdelkov, ki vsebujejo malo maščobe. Suho lasišče s prhljajem je ponavadi znak pomanjkanja esencialnih maščobnih kislin v telesu. Najboljši vir teh so ribe, kot na primer losos, avokado in oreščki, še zlasti mandeljni, lešniki in orehi. V boju proti prhljaju pomaga tudi cink, ki ga je največ v školjkah, jajcih, polnovrednih žitaricah in rjavem rižu. Povečano izpadanje las je lahko posledica pomanjkanja železa, ki ga v obilju vsebujejo: rdeče meso, rumenjak, listnata zelenjava in jagodičevje.

NAJ ŽIVI DOBRA VOLJA!

»Znanstveniki so ugotovili, da s prehrambnega vidika depresivnim ljudem primanjkuje maščobna kislina omega 3, ki je sestavni del celične membrane živčnih celic.«

Marsikaj gre tudi skozi želodec, denimo ljubezen in prav tako dobra volja. Da košček čokolade v kritičnih trenutkih lahko dela čudeže, ste verjetno kdaj že občutili, kajne? Ja, nekatera živila delujejo na naše počutje bolj, kot si mislimo. To dejstvo so izkoristili celo znanstveniki z univerze v Göttingenu – razvili so »dieto dobre volje«, ki lahko krepko podpre medicinsko terapijo pri depresivnih ljudeh. Torej, če ste brezvoljni, potrti in črnogledi, si omislite ustrezen obrok in spet boste polni elana in pozitivne energije. Za ukrotitev napetih živcev: Vitamina B1 in B6 sta balzam za živce, ker delujeta neposredno na živčno središče v možganih in sprostita občutljiva čutilna vodila. Poleg tega vitamini B povečujejo zmožnost koncentracije in zmogljivost, kar je dobra novica za vse mislece. Veliko ga najdete v žitih in izdelkih, ki jih vsebujejo. Namig: skodelica kosmičev zjutraj zaduši vsak napad živčnosti. Za neizmerni občutek sreče: Serotonin, nevrotransmiter, ki harmonizira osrednji živčni sistem, človeka v trenutku spravi v boljše razpoloženje, zmanjšuje pa tudi občutljivost za bolečino in napade tesnobe. Za svoje oblikovanje potrebuje triptofan, ki ga sicer telo ne more samo izdelati, vendar ga je veliko v kakavu, mleku, siru, orehih, nekaterih začimbah itd. Dnevni odmerek za srečo: pol feferona, košček čokolade ali banana. Energijska bomba: Magnezij je izvrstna snov za moč in izjemno dobro učinkuje na mišice. Ljudje, ki so telesno zelo aktivni, še posebno potrebujejo ta mineral, ker ga veliko izgubijo s potenjem, kar povzroča utrujenost. Veliko ga vsebujejo zelena zelenjava, polnovredna žita in banane. Proti depresiji: Znanstveniki so ugotovili, da s prehrambnega vidika depresivnim ljudem primanjkuje maščobna kislina omega 3, ki je sestavni del celične membrane živčnih celic. V predelih sveta, kjer jedo več rib, denimo v vzhodni Aziji, je depresivnost redka. Maščobne kisline omega 3 lahko telo dobi le s hrano; največ z uživanjem mastnih morskih rib, kot so tun, losos in skuša.

54 — februar 2010

— dosje

Besedilo: B. Ž. Fotografije: promocijsko gradivo in Illusion

Bleščilo za ustnice, Brillant Extrême, Glossimer, 139 futile.

Chanel Živo rdeč lak za nohte v odtenku carmen.

»Komu mar, če bo februarja še snežilo.«

dosje

Zoya

Lahka, svilnata krema Češnjev cvet, Petal – Soft Body Cream, Cherry Blossom, je obogatena z oljem češnjevih koščic, kožo navlaži ter jo naredi mehko in prožno. Nežnost, ki boža ...

L’Occitane

Rdečilo za ustnice z bleščicami, Kiss Kiss Strass.

Krema Cellular Cream Platinum Rare omogoča maksimalno receptivnost blagodejnih sestavin ter varuje naravni obnovitveni mehanizem DNK z ekskluzivno tehnologijo Smart Crystal™, ki preprečuje prezgodnje staranje kože. Odslej na voljo v priročni, manjši embalaži (30 ml).

La Prairie

Guerlain Komplet senčil Quadra Eye Shadow, 18 kaska beige.

Chanel

Komplet senčil 5 Couleurs, 673 earth tones.

Dior

Puder v kamnu, Radiant Glow Highlighting Powder, bo vašemu obrazu podaril privlačen sijoč videz.

Chanel februar 2010 — 55

— potovanje

Fotografije: Mojca Mavec in Borut Megušar

Baku – mesto na veter Besedilo: Mojca Mavec

Od nekdaj so mi bili všeč kraji, ki imajo svoja imena za veter. Beograd in košava, Provansa z maestralom in Kras z ostro burjo. Tudi Baku ima besedo veter v svojem perzijskem imenu – bad kub, mesto vetrov, kar občutiš takoj, ko s Kaspijskega morja zapiha hazri in začne pometati z vsem, kar mu pride na pot. Morda imajo prebivalci najbolj svetovljanske mesta Kavkaza zato tako vedre obraze, misli pa jasne in čiste. Lahko bi rekla, da sem v azerbajdžansko prestolnico prispela s slogom. Ne sicer v novem astonu martinu kot James Bond, ampak vsaj mimo istih naftnih polj in črpalk kot v sekvencah filma Svet ni dovolj, ki se vztrajno ponavljajo v pokrajini. Baku je prestolnica nafte, črpalke so povsod: v morju, okoli pristanišča in potem še dolgo dolgo, ko se mimo mošeje Bibi Heybat prebijamo skozi predmestja.

»Baku ima nekaj z vetrom. Nosi ga že v svojem perzijskem imenu – bad kube, mesto vetrov. Občutiš ga takoj, ko s Kaspijskega morja zapiha hazri in začne pometati z vsem, kar mu pride na pot.« Azerbajdžanska prestolnica preseneti vsakogar, ki jo obišče prvič. Nihče ne pričakuje tako modernega mesta v deželi, ki je bila do leta 1991 del Sovjetske zveze in je utrpela veliko škodo zaradi krvavega spopada z Armenijo v Gorskem Karabahu. Mesto, staro več kot 1500 let, je bilo od nekdaj najbolj naseljeno območje na zahodni obali Kaspijskega morja. Središče zaratustrstva in čaščenja ognja se je po odkritju nafte hitro začelo razvijati v pomemben trgovski center. Zdaj je Baku eno najhitreje rastočih mest na svetu s skoraj dvema milijonoma prebivalcev, po hitrosti gradenj ga prekaša le Dubaj. Tu sta se rodila šahist Gari Kasparov in šef Lukoila Vagit Alekperov, Alfred Nobel pa je v njem nekoč ustanovil svojo naftno družbo. To je mesto kontrastov, kjer se stare lade mešajo z najnovejšimi vozili iz salona v Ženevi, tradicionalne čajnice pa s sodobnimi kavarnami, kjer boste za kavo plačali toliko kot v Londonu ali Parizu. Baku nikakor ni poceni mesto in azerbajdžanski manat je vreden toliko kot evro. Bakujčani so neverjetno gostoljubni. Ko si njihov gost, bi ti dali vse, preklinjati pa te začnejo takoj, ko se z avtomobilom odpelješ

56 — februar 2010

na cesto. Vožnja po azerbajdžanski prestolnici ni primerna za voznike s slabimi živci, predvsem če ne poznaš skrivnega jezika z avtomobilskimi trobljami; prehodi za pešce so tod samo zato, ker so črte na asfaltu videti tako lepo, pešcem ob njih pa ne nihče ne ustavlja. Na območju današnjega Azerbajdžana so v zgodovini vladali različni imperiji – od perzijskega do Kavkaške Albanije. Islam je postal prevladujoča religija v sedmem stoletju z vdorom Arabcev na to območje, pozneje pa Turkov. Za prvi veličastni trenutek Bakuja so poskrbeli vladarji Širvana, ko so leta 1191 sem preselili svojo prestolnico. Iz tega časa je tudi mogočno obzidje, ki obdaja najstarejši del mesta – Ičari Šahar. Ko hodiš po labirintu ozkih ulic, pomisliš na stara dalmatinska mesta, kjer so ulice podobno zakrivljene, da bi pozimi ublažile sunke vetra, in strehe hiš podobno zrasle skupaj, da poleti varujejo pred soncem. Le mošeje, minareti in stari hamami opominjajo, da si prišel v muslimanski svet.

»Bakujčani so neverjetno gostoljubni, ko si pri njih doma. Začnejo pa te preklinjati takoj, ko se z avtomobilom odpelješ na cesto.« Stara širvanska palača je eden najbolje ohranjenih spomenikov srednjega veka v deželi in največja znamenitost z razglednic – Stolp device – ponuja lep razgled na zgodovino mesta: v ospredju stare kamnite stavbe, za njimi betonski socialistični bloki, še naprej pa nove steklene palače.

Združeni narodi črnega zlata

Nafta je imela pomembno vlogo v zgodovini dežele, bila je ključna med spopadi turškega in ruskega imperija za Azerbajdžan, tudi danes je gonilo gospodarskega razvoja. Prvo naftno vrtino so na obali Kaspijskega morja zvrtali leta 1848, 11 let prej kot

BAKU V TREH TOČKAH →→ Spanje: hotel Caucas Point v središču Bakuja s prelepim razgledom na mesto. →→ Kulinarika: restavracija Tonqal v bližini kazahstanske ambasade: odlična azerbajdžanska kuhinja od sača do šašlika in domačega kruha iz Tandira. Pendžere: najboljši svinjski kotleti na žaru! Karavan Saraj v bližini Stolpa device: tipična azerbajdžanska kuhinja →→ Nakupovanje: pozabite na imenitne butike na ulici 28. maja ali Atatürk, ki jih najdete tudi po Evropi in se raje odpravite na eno od tržnic v središču mesta ali na vzhodu Bakuja. Ne odidite domov brez črnega azerbajdžanskega čaja, žafrana in kaviarja. Barantanje zaželeno!

v ZDA, ki sicer po krivem veljajo za pionirko naftne industrije. Z odpravo državnega monopola nad nafto so v deželo prišli prvi tuji investitorji. Leta 1879 sta celo brata Nobel ustanovila svojo naftno družbo, tako da je bakujska nafta odigrala pomembno vlogo pri ustanovitvi Nobelovega sklada. Na začetku 20. stoletja so v Bakuju načrpali več kot 50 odstotkov vse svetovne nafte. V morje pred Bakujem je zaplul prvi naftni tanker na svetu in leta 1924 so prav tu odprli prvo ploščad. Ulice starega mesta so kmalu postale preozke za multikulturno množico in zunaj obzidja so začele rasti prve palače naftnih baronov, ki jih lahko občudujemo še danes. Stavbe, kot so Opera in balet, Muzej zgodovine ali Filharmonija, zgrajena po vzoru kazinoja v Monte Carlu, so iz časa prvega naftnega buma. Z osamosvojitvijo Azerbajdžana se je začelo novo obdobje izkoriščanja nafte. Oče naroda, Hejdar Alijev, čigar slike in kipi, ki so za vsakim vogalom, je leta 1994 podpisal pogodbo stoletja z mednarodnimi naftnimi družbami. Velikani, kot so Agip, BP, Chevron in Lukoil, imajo zdaj svoja predstavništva v Bakuju. Leta 2005 je nafta prvič stekla po BTC-ju, drugem najdaljšem naftovodu

februar 2010 â&#x20AC;&#x201D; 57

— potovanje: Baku – mesto na veter

na svetu, ki je Azerbajdžanu omogočil še večjo neodvisnost od Rusije in Irana.

Bulvar bakujskih srajc

Baku je tudi prestolnica fontan. Zrastejo čez noč sredi pločnika in ob poletnih večerih vzbujajo občudovanje mimoidočih z igrami vode in glasbe. Poleg senčnega trga, v bližini glavne nakupovalne ulice Nizami, so zavzele Trg Hejdarja Alijeva in glavno promenado Danizkanari Milli Park ob obali Kaspijskega morja vse do Trga Svobode. To je tudi pravi kraj za spoznavanje domačinov in njihovih navad, med katerimi je najbolj trdovratna čista bela srajca. Bakujčani se radi lepo oblečejo za vse priložnostih in celo najmlajši so ob nedeljah videti kot zgledni meščanski otroci, ki so se pravkar vrnili z ure klavirja.

»Za vse priložnosti se radi lepo oblečejo in celo najmlajši so ob nedeljah videti kot zgledni meščanski otroci, ki so se pravkar vrnili z ure klavirja.« Nekaj »bakujskih srajc« čepi na pomolu in lovi ribe. Od tod je prelep pogled na mesto. Prijazen salam v njihovem jeziku, ki je podoben turščini, bo dovolj za prvi nasmeh. Še bolj se jim boste prikupili, če igrate nard, različico azijske igre človek, ne jezi se. Nihče se ne jezi, tukajšnji ljudje so vajeni, da veter premika figure. Možje mirno opazujejo igralno desko in trznejo šele, ko pade kocka. Čeprav so Azeri večinoma šiiti, je država sekularna. Vera ima tu veliko svobode; resen post med ramadanom je bolj navada ali priložnost, da ljudje zmanjšajo količine popite vodke in domačega konjaka. Ženskam v javnosti tudi ni treba nositi rut. Občudujem jih, kako spretno stopajo v visokih petah po neasfaltiranem pomolu, in si prisežem, da se bom do naslednjič zagotovo naučila vprašati, kje za vraga so kupile krila, ki mu hinavski hazri ne more do živega.

58 — februar 2010

— dekor & dizajn

Skice: Osebni arhiv pisca

Besedilo: Boštjan Vuga

Biti nomad doma Ob štirih zjutraj stojim s kako stotino ljudi ob robu levega umetnega jezera pred vhodom v tempelj Anghor Wat v Kambodži. Vsi strmimo v temo in njeno zrcaljenje v črnini vode. Vsi smo tukaj z enim samim razlogom: da bi doživeli magičen vzhod sonca izza tega budističnega templja. Potem se začne počasi daniti. Nebo spreminja barve: iz črno-vijoličaste v oranžo-rjavo, iz rumeno-modre v sivino modrine. S spreminjanjem barv se čedalje bolj riše tudi silhueta kamnitega templja s petimi storžastimi stolpi in njen odsev na gladini vode. Počasi začenjamo zaznavati strukturo in plasti templja, njegovo konfiguracijo. Rastlinski mulj prekinja risbo silhuete templja v vodi. Temperatura ozračja se nadvse hitro dviga. Predjutranja tišina se je popolnoma umaknila naraščajočemu zvoku ptičev iz pragozda. Potem je ura pet in magije je konec. Ostane le množica turistov, ki smo v prepričanju, da smo skoraj edini, ki smo videli ta arhaični prizor, z mobilniki naredili približno 12 posnetkov sončnega vzhajanja in jih v naslednjem trenutku razposlali po vsem svetu. Vtisnili smo si v spomin spreminjajoče se barve, dvodimenzionalni obris templja z odsevom, v katerem je lahko vsakdo kot v Rorschachovem testu videl še kako drugo podobo, potegnjeno iz globine lastne zavesti. Sončni zahod istega dne dočakam v čolnu sredi jezera Tonle Sap. Skoraj čista tišina, za menoj plavajoče vasi. Rdeče sonce pade v vodo. Počutim se pretirano primarno. Ves dan sem se kot kak staroselec gibal v smeri večjega ugodja. Moj dan je mineval v sprehajanju po templju do osmih zjutraj, v zadrževanju v najhladnejših prostorih prek opoldneva. Premikal sem ležalnik pod senčnik ali senčnik nad ležalnik, kar je pač bilo laže. Spil sem veliko vode in hladnega čaja. Imel sem masažo na svežem zraku ob bazenu bivše francoske kolonialne svile, spremenjene v bež dizajniran hotel. Spreminjanje barv jutranjega obrisa templja je ostal najmočnejši vizualni vtis tistega dne. Salon za masažo stopal znotraj generične sivine bangkoškega letališča je tudi bež. Tudi poslovni salon je bež z dodatki temno rjave in vijoličaste. Bež in temno rjava sta postali generični barvi ugodja in sprostitve. Relax je bež! Harmonija med telesom in dušo je bež! Nemedicinsko zdravje začetka 21. stoletja je bež! Bež pomirja, zmanjšuje število možganskih impulzov na časovno enoto. Bež je nova siva! Restavracije in hotelske sobe, savne in lounge bari, klubi in trgovine se utapljajo v zakodirani »bežini«. Naša potovanja po bež prostorih nadgradita samo zelenilo tropskega vrta in sinjina bazena. Potujemo drugam, da smo na koncu v okolju, ki je nam a prióri blizu in domače. Poskušajmo zdaj narediti obrat. Namesto da smo v nenehnem iskanju nove »bežine«, ostanimo doma. Poleg tega da se podimo za sončnim vzhodom v Aziji in zahodom na grškem otoku, doživljajmo vse to v okolju lastnega bivališča. Pobarvajmo si neposredno okolje v spekter nebež barv. Naredimo poskus! Postanimo nomad doma!

Ustvarimo si nomadsko okolje. Potrebujemo nomadsko hišo. To ne bo hiša na kolesih, tu ne bo nobenega fizičnega gibanja stavbe same. To ne bo mobilni dom. Nomadska hiša bo sidrana na točno določeni geografski lokaciji, pa čeprav je to sivo obrobje Ljubljane. Nikoli ne bo zapustila te lokacije, za katero je bila zamišljena, oblikovana in obarvana. Kljub statičnosti bo stanovalec hišo doživljal kot nenehno spreminjajoče se okolje, kot teren ponavljajočih se sezonskih migracij. Hiša bo namreč zasnovana tako, da bo ustrezala klimatskim spremembam čez dan in čez leto, njena notranjost in razporeditev bivalnih prostorov bosta ustrezali cikličnim transformacijam življenjskega sloga skozi vse leto.

Zimska migracija

»Ustvarimo si nomadsko okolje. Potrebujemo nomadsko hišo.« Predstavljajte si hišo, po kateri se selimo. Vedno naselimo tisti del, tisti njen ambient, v katerem se v določenem trenutku lahko najugodneje in najudobneje počutimo. To je naš mikroekosistem. Naše domače okolje postane okolje našega nomadstva. Naša nomadska hiša je takšna, da izkorišča vse najboljše, kar lokacija, na katero je postavljena, ponuja: osončenost in osenčenost, odpiranje proti najlepšim pogledom navzven, zapiranje proti nezaželenim pogledom v notranjost hiše in odmaknjenost od motečih dejavnikov iz neposredne bližine. In potem se začnimo po hiši seliti. Uporabljajmo določeni del hiše samo takrat, ko se bomo zaradi naravnih dejavnikov tam najbolje počutili. Pozimi kosimo in preživljamo večji del dneva v prostoru med dvema notranjima atrijema, ki ga nizko zimsko sonce prijetno ogreva. Spomladi postavimo jedilno mizo v zahodni atrij, poleti zajtrkujemo v vzhodnem atriju, ki je osončen, vendar hladen, čez dan se hladimo na severni terasi in večerjamo v zahodnem atriju. Naša migracija po hiši je takrat najdaljša. Jeseni najbolje izkoristimo srednji del hiše, v izmeničnem naseljevanju vzhodnega in zahodnega atrija. In če si predstavljamo, da so ti posamezni ambienti naše hiše različnih barv, od tople rdeče do hladno zelene, od topline tekstila po steni do hladnosti glazirane keramike, potem je naša hiša naš mikrokozmos. Bež ostaneta le garderobna soba in dnevna toaleta. Tam ni spremenljive dnevne svetlobe.

Pomladna migracija

Poletna migracija

Jesenska migracija februar 2010 — 59

— dekor & design

Izbor in besedilo: S. G. Fotografije: Moshe Safdie and Associates, Merkur, Trump Organization, Bodum, Bretz

V barve ujeto umazano perilo Biva − ročno delo slovenskih steklarskih mojstrov

Kar preredko je slišati, da se tudi slovenski steklarski industriji obetajo svetlejši dnevi, a še so svetle izjeme. Merkur in mojstri steklarske industrije Luminos iz Slovenske Bistrice so združili moči ter ustvarili novo linijo svetil Biva. Svetila vseh vrst – stenske, namizne, zidne in talne svetilke – v drzni črni ali nedolžni beli barvi poskrbijo za strastno igro svetlobe, ki se združi v strastno simbiozo ženske in moškega, Biva Xx in Biva Xy. Vsak izdelek je iz večslojnega barvno pihanega stekla, kar je edinstven način izdelave steklenih izdelkov v Evropi. Za nanos se uporablja zelo zahtevna tehnika: en izdelek namreč nastaja več kot eno uro. Kolekcijo svetil dopolnjujejo svečniki, vaze in sklede.

Moshe Safdie II

Nedavno je izšla druga monografija Mosheja Safdija, arhitekta izraelskega rodu, ki velja za enega najvidnejših arhitektov 20. stoletja. Najbolj poznan je njegov projekt Habitat `67, stanovanjski kompleks v kanadskem Montrealu. Zasnoval ga je ob Expu, ki ga je tega leta mesto gostilo, in danes velja za eno najbolj veličastnih (stanovanjskih) stavb na svetu. S Habitatom je Safdie dokazal, da je na urbani lokaciji, v mestu, mogoče ustvariti neurbano stanovanjsko okolje: vsaka od 158 stanovanjskih enot ima namreč teraso ali balkon, hkrati pa ji je zagotovljena popolna zasebnost. Po tem je Safdie ustvaril še številna druga odmevna arhitekturna dela, ki so predstavljena v knjigi: Muzej holokavsta Yad Vashem v Jeruzalemu, Mestno knjižnico v Salt Lake Cityju, Muzej ameriške umetnosti Crystal Bridges v Bentonvillu, ki bo predvidoma končan prihodnje leto, ter številna druga. Monografijo, ki predstavlja izjemna dela tega slovitega arhitekta, je gotovo vredno imeti na knjižni polici.

60 — februar 2010

Enolične koše za umazano perilo, ki v kopalnicah jemljejo pogosto že tako skromno odmerjen prostor, so zamenjale športnim torbam podobne vreče v različnih živih barvah. V švicarskem podjetju Bodum so za svojo barvito mavrico takšnih torb prejeli celo nagrado red dot (rdeča pika). Magnet na vrhu poskrbi za preprosto uporabo, ročaji omogočajo hiter transport in ponujajo možnost, da torbe obesite, zaradi robustnega materiala ob dnu pa bodo torbe tudi prazne stale pokonci. Zaradi neoprenu podobnega materiala bo vse – vključno z neprijetnem vonjem – ostalo ujeto v notranjosti, ko pa bo to potrebno, boste torbe lahko oprali v stroju. Preprosto in praktično ter prijetna poživitev vsake kopalnice.

Novi Trumpov hotel v New Yorku

dekor & dizajn

Da najbogatejših kriza in recesija niti oplazili nista, tudi ali predvsem v New Yorku ne, dokazuje nedavno odprtje novega Trumpovega hotela. Hotel Trump Soho New York velja za enega najprestižnejših v verigi, opisujejo ga kot ultraluksuznega. V velikanski dramatični stekleni 46-nadstropni stolpnici sredi trendovskega Soha je več kot štiristo sob, od koder seže pogled na številne umetniške galerije in butike, po katerih slovi ta okoliš. Le najboljše in najdražje je tudi del notranje opreme, a najpomembnejši je razgled skozi velikanska okna. Del ponudbe sta tudi italijanska restavracija Quattro in prestižni spa center.

Retro udobje iz Bretza

Krog je sklenjen: leta 1895 je Johann Bretz v nemški vasi Gensingen ustvaril svoj prvi legendarni kavč, nedavno pa je njegova pravnukinja, modna oblikovalka in stilistka Carolin Fieber, po letih šolanja v Milanu, Parizu in Londonu prav prvi Bretzov kavč postavila v novo podobo. Kavč je tako postal linija Kautsch, ki nadaljuje zgodbo o udobju in slogu z novimi živahnimi barvami, vzorci in oblikami; od naslanjačev in zof do miz in preprog z umetniškimi vzorci. Prav ta močna, prepoznavna grafika je rdeča nit linije Kautsch, ki usmerja pogled s sredine k robovom in tako daje občutek popolnega, mehkega udobja.

februar 2010 — 61

— degustator

Besedilo: Maja Prijatelj Fotografija: Matevž Paternoster

predvsem meso s hrbtnega dela. Specialiteta pa je trebušni predel postal zaradi kampanje japonske vlade, ki je pomanjkanje tunov pripisala ameriškim jedrskim poskusom v Pacifiku. Populacija mogočnega plenilca, ki lahko doseže velikost malega avtomobila in po morju šviga s hitrostjo 70 kilometrov na uro, se je v zahodnem Atlantiku med letoma 1970 in 2007 zmanjšala za 82 odstotkov (s 54.545 na 9582 ton), v vzhodnem Atlantiku pa za 60 odstotkov (z 276.032 na 11.0282 ton). Kljub temu Mednarodna komisija za ohranitev atlantskih modroplavutih tunov (ICCAT), ki nadzira lov nanje, po mnenju Greenpeacea tudi za prihodnje leto ni dovolj upoštevala množice podatkov, ki govorijo o nujnosti trajnostne omejitve ulova, in je za prihodnje leto določila kvoto v višini 13.500 ton namesto največ 8000 ton, tako da naj bi imel modroplavuti tun zgolj polovično možnost za okrepitev svoje populacije do leta 2023.

Sendvič po japonsko Priljubljenost sušija, nekdaj poceni japonskega prigrizka, danes pa bodisi kulinarične poslastice bodisi bolj zdrave različice sendviča, je pripeljala na rob izumrtja njegovo glavno sestavino, atlantskega modroplavutega tuna. Kaj imata skupnega suši in McDonaldov hamburger? Za grižljaj velik kvader okisanega riža, prekrit s koščkom surove ribe, in mastno sočni zrezek, obložen z zelenjavo in omako med sladkastima kruhkoma? Na zunaj popolnoma nič. V resnici pa gre le za različno kulturno pogojena koncepta hitre hrane; na zmernosti, zadržanosti in estetskem minimalizmu temelječi japonski ter senzacionalistični in vseobsegajoči ameriški koncept. Medtem ko se je drugi z internacionalizacijo Amerike na Zahodu uveljavil zlasti kot hrana revnejših slojev – revščina se na Zahodu pogosto prekriva s preveliko telesno težo –, je suši zaslovel kot gurmanska specialiteta in sinonim za zdravo prehrano.

v druge japonske kraje pa je spodbudil rušilni potres leta 1923, zaradi katerega so se morali številni prebivalci Tokia preseliti drugam. Nigiriju so se pridružile druge vrste sušija, med katerimi so postali priljubljeni zlasti zvitki z nadevom iz ene ali dveh do treh sestavin, oviti v lističe alge nori. Po drugi svetovni vojni so ulične kuhinje zaprli in suši se je preselil v skromne restavracije, iz teh pa je počasi napredoval v kulinarično specialiteto, pri kateri lahko zgolj učenje pravilne priprave riža traja od tri do šest let.

Poleg Japonske kvote za atlantskega modroplavutega tuna redno presegajo tudi druge članice ICCAT. Leta 2007 so bile največje kršiteljice Italija, Francija in Španija. Skupaj z ilegalnim odlovom, ki ga v Sredozemskem morju izvajata azijska in italijanska mafija, je vsako leto ulovljenih okoli 60 tisoč ton tunov ali četrtina več od dovoljenega, postranska škoda neskončnih zidov iz mrež pa so želve, delfini in druge ribe. Ribolovna podjetja poskušajo povpraševanju po živordeči tunini ustreči s farmskim gojenjem tunov, vendar pri tem niso tako uspešna kot pri gojenju drugih vrst rib za suši. Tune je namreč zelo težko vzgojiti v ujetništvu, zato morajo za farmsko gojenje najprej odloviti mlajše odrasle tune. Ti v ujetništvu rastejo počasneje kot druge vrste rib, njihovo meso pa je manj okusno od mesa divjih tunov.

»Danes najbolj razširjeno vrsto sušija, nigiri – majhen kvader riža, prekrit s svežo surovo ribo ali drugimi morskimi sadeži – je ‘izumil’ ulični kuhar Hanaya Yohei med letoma 1827 in 1829 v Edu, današnjem Tokiu.«

Suši se je rodil nekje v jugovzhodni Aziji okoli leta 500 pred našim štetjem. Prvotno je beseda označevala tehniko fermentiranja mesa ali ribe, imenovano narezushi, pri kateri so očiščeno meso ali ribo za nekaj mesecev vložili med plasti soli in riža. Fermentirano ribo, ki je bila dragoceni vir beljakovin, so pojedli, riž pa zavrgli. V Japonski, kamor se je tehnika razširila okoli leta 600, so rižu za hitrejšo fermentacijo začeli dodajati kis. Ker je bil takšen riž okusnejši, so ga začeli uživati skupaj z ribo, in tako je nastala nova japonska jed.

Iz Japonske, kjer je pred nekaj leti postal del košarice osnovnih živil, so suši v 70. letih prejšnjega stoletja po zahodni in Latinski Ameriki, Avstraliji in Braziliji raznesli japonski poslovneži. Zavest o pomenu zdravega prehranjevanja in prepričanje o sušiju kot njegovem simbolu – vsebuje malo maščob, pa še tiste so nenasičene, in veliko beljakovin, ogljikovih hidratov, vitaminov in mineralov – sta se utrjevala med vse več Zahodnjaki, ki pa so suši vendarle prikrojili svojemu okusu. V Združenih državah je vsako pomembnejše mesto dobilo svojo, manj zdravo vrsto sušija. Najslavnejši je nastal leta 1973 v Los Angelesu v Kaliforniji, po kateri je dobil tudi ime kalifornijski zvitek. Zunanja stran zvitka je namesto z algo nori obdana s praženimi sezamovimi semeni, nadev pa sestavljajo koščki paličke iz rakovega mesa, kumare, avokada in majoneza. V Filadelfiji je nastal filadelfijski zvitek z nadevom iz dimljenega lososa, kremnega sira, kumare in/ali čebule, v Seattlu pa seattleski zvitek z nadevom iz svežega ali dimljenega lososa, kumare in avokada.

»Pred štirimi leti so bili na japonskih ribjih tržnicah tuni težki tudi 500 kilogramov, danes jih ni več. Tretjino ulova sestavljajo manjše ribe od običajnih,« pravi novinar Jules Clover, po čigar knjigi je bil posnet dokumentarec The End of the Line. Pristojni za ribištvo pri Svetovnem skladu za naravo (WWF) Giles Bartlett pa pojasni neučinkovitost kampanje proti prelovu atlantskih modroplavutih tunov in napove strategijo za morebitni večji uspeh: »Medtem ko nam je uspelo ustvariti ikone iz nekaterih ogroženih živali, kot je panda, je ribe teže prodati pod to znamko. To je resnični izziv, ki je pred nami. Tune poskušamo povezati z vsemi drugimi morskimi organizmi, želvami, kiti in morskimi psi. Ne gre le za trajnostni ribolov, ampak za skrb za naše oceane.«

Danes najbolj razširjeno vrsto sušija, nigiri – majhen kvader riža, prekrit s svežo surovo ribo ali drugimi morskimi sadeži – je »izumil« ulični kuhar Hanaya Yohei med letoma 1827 in 1829 v Edu, današnjem Tokiu. K ročnemu oblikovanju za prst velikega kvadra riža in njegovi združitvi s svežo ribo iz Tokijskega zaliva ga je prisililo množično povpraševanje mimoidočih in obiskovalcev gledališč po poceni prigrizkih iz njegove premične kuhinje. Ulične kantine z nigirijem so se kmalu razširile po vsem mestu, širitev

Suši bi se gotovo ustoličil kot nov, bolj zdrav sendvič, če ga ne bi ogrožala velika težava. Zaradi podnebnih sprememb, onesnaževanja oceanov in prevelikega odlova je ogrožena večina populacije njegove bistvene sestavine, rib. Na robu preživetja je zlasti najbolj priljubljena riba za suši, atlantski modroplavuti tun. Največ jih ulovijo Japonci, ki so še vedno največji uživalci sušija. Ironija je, da so najbolj cenjeni del tuna, mastno meso na trebuhu, vse do 50. let imeli za manjvrednega in so za suši uporabljali

Ljubiteljev maguro sušija v New Yorku od tega niso odvrnili niti lanski podatki o visoki vsebnosti za človeški zarodek nevarnega merkurija v mesu modroplavutih tunov, namenjenem za pripravo sušija, in redna opozorila o vsebnosti drugih težkih kovin, ki so v modroplavutih tunih kot vrhu prehranske verige prisotne v večjih količinah kakor pri drugih ribah. Če človek ne razmišlja o zdravju svojih potomcev, ampak le o lastnem ugodju, je do skrbi za potomce oceanov še zelo daleč.

62 — februar 2010

— degustator

Fotografije: Matevž Paternoster

Z otroki na postaji Zoo Ni bilo vsem tako lahko. Ko so na televiziji poleti leta 1990 predvajali posnetke evforičnih Vzhodnih Nemcev, ki so se veselili odločitve o združitvi obeh Nemčij, so se nekateri skrili za svoje žalostne in od cigaretnega dima porumenele zavese ter se spraševali, za kaj so se vendar vsa ta leta borili. Medtem ko so se ljudje na obeh straneh nekdanjega zidu srečevali na prehodih za pešce in vpili Wiedervereinigung!, pijani od sreče enotnosti, se je marsikdo na vzhodu vprašal, kako se bo v zahodnem sistemu pravzaprav znašel. Nemalo Vzhodnih Nemcev je bilo prepričanih, da živijo v pravičnem sistemu, kjer imajo vsi enako, da je Erich Honecker dober voditelj in da Nemška demokratična republika še zdaleč ni diktatura, ampak edino prava demokracija, kot piše tudi v njenem imenu. Na novega leta dan 2010 si privoščijo kosilo v berlinski četrti Nikolaiviertel. Tik za belo parohialno cerkvico leži nekaj hišk, takih malih, nizkih srednjeveških gradenj, ki se tiščijo vsaksebi in osamelo kličejo v zgodovino. Anahrona gostilna iz leta 1621, večkrat obnovljena, se imenuje Zur letzten Instanz (Pri zadnji instanci). Kljub vsemu se ni nič spremenilo, vse ostaja tako, kot je bilo tedaj, ko je sem morda zahajal Johann Sebastian Bach in pisal Brandenburške koncerte, gostilna pa je bila specializirana za prodajo alkoholnih pijač. Naročijo, kar priporoča bleda natakarica: kratko postriženi oče berlinsko klasiko, kuhano svinjsko kračo s pirejem in kislim

zeljem, svetlolasa in odrezava hči Sabine dnevno jed, nekakšne telečje rulade z glaziranim korenčkom, zamišljeni sin Andreas pa germansko sarmo, v velik ohrovtov list zavit kruhov nadev. Svinjo, ker v novem letu rine naprej, in kozarec sekta za mamo Ulrike, ki si bo kračo delila z možem.

»Žar je vendar simbol zahodne dekadence in Bushevega Teksasa, tu na vzhodu Berlina nima kaj iskati. Tu je na mestu zgolj Eisbein, klasično kuhana krača.« Najprej prazna gostilna se počasi prebuja v novo desetletje, italijanski turisti pa tuhtajo, ali niso morda zgrešili kar stoletje. Pravzaprav ni nič več tako, kot je bilo. Včasih so tu sedeli odvetniki in sodniki z bližnjega sodišča, si misli oče, občasno je kak agent Stasija, vhodnonemške državne varnosti, koga šepetaje zasliševal, preden ga je odpeljal v keho. Ena od jedi se ironično imenuje kar »Doppeltes Verhör«, navzkrižno zaslišanje. Je to resno državniško opravilo, ki je tiste s preveč zahodno miselnostjo spravljalo k pameti, res vredno jedilniškega posmeha? Sredi velikega požirka berlinskega pilsa očetovo razmišljanje prekine pogled na študentski par, ki je na mizo pravkar dobil »Grillhaxe«, nekaj, kar se je družini zdelo preveč razvratno kapitalistično. Žar je vendar simbol zahodne dekadence in Bushevega Teksasa, tu na vzhodu Berlina nima kaj iskati. Tu je na

Besedilo: Luka Novak

mestu zgolj Eisbein, klasično kuhana krača. Ampak kako imenitno je videti ista svinjska noga, potem ko se je nekaj ur cmarila v pečici, pa še krompirjeva cmoka zraven in neverjetno sladko rdeče zelje s cimetom in klinčki. Pa si naročimo še eno jed, bodimo dekadentni, bodimo veseli, saj je vendar novo leto, tega pa še zid ni zmogel ločiti! Na zahodu pa – nič novega. Prekrokani boemi, še rahlo opiti od sinočnjega šampanjca v bučnem Lutter und Wegner na rokoko Gendarmenmarktu, se po praznem Ku-Dammu podijo za osvežilnim sušijem. Otroci delajo snežake in segajo po razpočenih petardah, ki lahko v Berlinu pokajo le eno noč. Na silvestrovo niso kaj prida jedli: »nebo in zemlja«, kot so v Lutter und Wegner poimenovali sladke krvavice s polento, jim niso teknile. Mika jih McDonald’s tik ob postaji Zoo, prav tam, kjer se je zahodna mladež butala s horsom in kadila džointe, dokler je ni zmanjkalo. »Mama, a je kapitalizem tam, kjer so lahko praznovali božič, ali ne?« jih zanima, medtem ko jim mimo ušes frčijo mrzle kepe. In ko jih zagledam, te boeme v precvrtem ambientu odmrznjenih burgerjev in krompirčka, se zazrem skozi zamaščeno okno in nostalgično pogledam proti dolgi vrsti taksijev, ki zasneženi čakajo na potnike s postaje Zoo. Naj me odpeljejo daleč proč od zahodne dekadence nazaj v izgubljeni raj vzhodnega Berlina. Tam še jedo kuhane svinjske krače in Bach ob pivu še vedno piše svoje nabrekle koncerte. Tam je zdaj lepo. februar 2010 — 63

— intervju: FRANÇOIS XAVIER DELMAS

Izberi poklic, ki te osrečuje, in delal ne boš niti dan v življenju »Kaj vam lahko postrežem?« vpraša natakar v intimnem zavetju ljubljanske restavracije. Oči se radovedno uprejo v Françoisa Xavierja Delmasa, avtoriteto svetovnega kova na področju čajev: »Šipkov čaj bi poskusil, hvala.« Idejni vodja verige butikov Le Palais des Thés, ki se spozna na najboljše in najredkejše, je svojo vizijo poznavanja kulture čajev v zadnjih dvajsetih letih iz Pariza razširil po vsem svetu. S prefinjeno vizijo, iskreno strastjo in najkakovostnejšo ponudbo. Z znanjem in pripravljenostjo, da ga preda vsakomur, ki želi poslušati. Nad šipkovim čajem iz filtrirne vrečke sicer ni najbolj navdušen, je pa popolnoma odprt za eksperimentiranje. Z občutki, vonjem in okusom.

64 — februar 2010

Intervju: FRANÇOIS XAVIER DELMAS Besedilo: Danaja Vegelj Fotografije: Mimi Antolović

— Zapisali ste, da je vaš glavni cilj demokratizacija pitja čaja. Ste kot Francoz začutili potrebo, da bi skrivnosti sveta čajev najprej razširili v Franciji tudi zato, ker je njihova kultura pitja čajev precej drugačna od azijske ali celo britanske? Francozi radi eksperimentirajo, a nimajo prave kulture na področju čajev. Zelo dolgo se čaj ni štel za del francoske kulture, ne tako, kot je bil del angleške ali na primer nizozemske kulture, ki sta v 16. stoletju iz azijskih dežel prvi dobili čaj. Šele v sodobnem času so Francozi začeli spoznavati čaj na povsem drugačen, nov način. Pri Le Palais des Thés smo se odločili za drugačen, v gastronomskem pomenu celo eksperimentalen pristop. Zelo velik zalogaj je na primer odpreti čajnico na Japonskem, kjer imajo svojo idejo o čaju že dobro izdelano, pri Francozih pa je to povsem drugače. Francozi znajo okušati, znajo piti dobro vino, vedo, kako ga uživati. Pravzaprav lahko potegnem vzporednico med pitjem vina in čajev – če ne znaš piti vina, piješ kir, ki je nekakšno sladko vino. Enako je s čaji: če nimaš kulture, najprej začneš pri čajih z okusi, z aromami in šele kasneje poskusiš s črnim čajem.

— Kako pa vidite razvoj industrije čajev v primerjavi z industrijo kave? V zahodnem svetu kava še vedno velja za najbolj priljubljeno »obredno« pijačo. Ljudje v principu vedno želijo tisto, česar nimajo na pretek. Tudi na Japonskem se odpirajo velike verige kavarn in zanje je to v tem trenutku precej razburljivo, ker je zelo drugačno od njihove tradicije. V evropskih državah, ki so po tradiciji države pitja kave, pa v zadnjem desetletju postaja vse bolj aktualno pitje čaja. To ni nič posebnega in nas v osnovi pravzaprav niti ne zanima. V Le Palais des Thés ne dajemo velikega poudarka temu, kaj je moderno in kakšni so trenutni trendi. Naša prihodnost je zelo svetla, ker gradimo na kakovosti. Poglejte recimo podjetje Nesspresso; v Parizu je njihova trgovina povzročila pravi bum, ker omogoča toliko izbire, in mislim, da imamo pri Le Palais des Thés podobno filozofijo. Imate Nesspresso v Sloveniji? — Ne, za zdaj še ne. Priznam pa, da imajo čudovit dizajn, čudovito celostno podobo.

— Pijete vino?

Natanko tako. Vse je videti super, tako popolno. Kljub temu da kave ne pijem.

Seveda, rad imam vino. Ves proces okušanja vina, ko se osredotočiš na vonj, na okus, na vse tisto, kar se zgodi v tvojih ustih, ko narediš požirek. Enako je s čaji. Okušaš, vonjaš, tipaš. Da si zapomniš vse različne vrste čajev, jih moraš nekako poimenovati, to je nujno, ker se drugače ne moreš organizirati.

— Samo čaj, torej?

— Ampak vi na vsakem svojem potovanju v dežele, kjer pridelujejo čaje, poskusite tudi do dvesto različnih čajev. To je zares ogromno. Kako jih sploh ločite med seboj? Ko boste naslednjič v Parizu, vam bom pokazal. Največkrat degustacija poteka tako, da imate na mizi dvajset različnih čajev. Nad skodelico imate posušen list čajevca, ki ga morate pogledati, potipati, povohati. Že na podlagi tega se odločite, katerega izmed čajev sploh želite poskusiti in kateri vam najverjetneje ne bo všeč. Drugi korak je, da čaj povohate, vdihnete aromo. Poleg tega v enem sklopu vedno poskušaš čaje, ki prihajajo iz iste družine – nikoli ne poskusiš japonskega in kitajskega čaja hkrati. Če poskušate na primer čaje darjeeling, jih drugega za drugim povohate, nato spijete požirek in se nato vrnete nazaj, jih primerjate med sabo. — Je to podobno degustiranju viskija? Pri katerem najprej povohaš, odpiješ požirek in čakaš, da se okus razširi po ustih, nato pa različne viskije primerjaš med seboj glede na žlahtnost, okus, aromo, občutek? Ja, v osnovi je enako z vsem okušanjem, ki od človeka zahteva, da vključi vsa svoja čutila. Jaz si rad vzamem čas, da stvari tudi otipam. V Kalkuti je včasih precej zahtevno, ker se medtem, ko degustiraš čaje, vsi ves čas želijo pogovarjati s tabo. Jaz na primer potrebujem mir, rad izključim dejavnike, ki so moteči, da vse poteka »po moje,« da se lahko osredotočim na vsa čutila. — Evropski način pitja čajev je torej povsem drugačen od azijskega. Vas kdaj moti, da v Evropi le redko kdo čaj uživa ritualno? Mi Evropejcem poskušamo razložiti različne načine pitja čaja, celo angleški način. Želimo odpreti vrata kulturi čajev, odpreti vrata eksperimentiranju, različnim načinom, različnim kulturam.

Da, očitno imam preveč opraviti s čaji (smeh). Všeč mi je vino, kava pa ne. — Stereotipno vprašanje, predvidevam. Pa vendar: kateri je vaš najljubši čaj? Hm … pet držav izdeluje najboljši čaj na svetu, ne morem izbrati samo enega čaja. Okus prinese celo vrsto spominov na državo, kjer sem ga prvič poskusil, na vse, kar se je tam zgodilo. Res ne morem izbrati samo enega čaja. Podobno kot če bi vas jaz vprašal, katero je vaše najljubše vino: je to šampanjec, bordojevec? Verjetno odvisno od priložnosti. Zelo rad imam darjeeling pa tudi čaje wu long, ki so odlični. Izbiro čaja vedno prilagodim posebnemu trenutku, okoliščinam, občutkom. Na podlagi tega se odločim, ali bom pil japonski, kitajski, morda celo tajvanski čaj. In odločim se zelo različno. — V Parizu imate šolo pitja čajev, L’ecole du Thé. Je to način, s katerim želite preseči zastareli koncept poznavanja čajev, ki je prevladoval v preteklosti, ko so družine, ki so imele dostop do čajev, ljubosumno skrivale svoje znanje pred širšo množico? Je zdaj znanje dostopno vsem? Sploh ne. Prvo trgovino smo odprli v trendovskem pariškem predelu Marais in imeli smo ogromno strank, kar nas je veselilo, a smo hkrati ugotovili, da se ne moremo posvetiti vsaki stranki posebej. Odločili smo se, da bomo odprli šolo pitja čajev, kar je bilo nekaj drugačnega. Bilo je cenovno zelo ugodno, samo toliko, da so stranke odkrile nekaj več, dobile vtis o nečem novem. — Svojo šolo ste iz Maraisa pred kratkim preselili ter jo povečali in izpopolnili. Očitno je koncept uspel. Nova šola je v isti zgradbi kot naše pisarne in zelo blizu mojega doma in moje pariško življenje je prostorsko zelo skoncentrirano na ta predel. Poznate kitajski pregovor, ki pravi, da moraš izbrati poklic, ki te osrečuje, da ti v življenju ne bo treba delati niti en dan? Jaz se nikoli ne dolgočasim.

februar 2010 — 65

— intervju: FRANÇOIS XAVIER DELMAS

— Ampak eden vaših za zdaj še neizpolnjenih ciljev je, da bi šolo čajev razširili tudi v Združene države in na Japonsko. Zakaj ravno na Japonsko, ki že ima izrazito izdelano kulturo čajev? Japonska je zame zelo posebna dežela. Pridelajo ogromno čaja, ki ga tudi sami popijejo. Imajo pa posebno vizijo o čaju, spijejo ogromno japonskega zelenega čaja, ne poznajo pa drugih vrst. Poleg tega Japonci obožujejo različne znamke in so zelo odprti do eksperimentiranja in novega spoznavanja. Imajo pa zelo drugačno razumevanje industrije; spomnim se, da smo nekoč imeli težave s transportom in sem partnerje na Japonskem prosil, ali smemo čaj k njim poslati neposredno iz Kalkute. In niso razumeli, kaj jim hočem povedati, ker smo mi francosko podjetje in jim ni bilo jasno, zakaj bi jim čaj pošiljali iz Kalkute in ne iz Francije.

— Ko govorite o čaju, vedno govorite o pravem čaju: o zelenem, belem, črnem, rdečem … Kakšno pa je vaše mnenje o odišavljenih sadnih čajih?

— Je na Kitajskem ali v Tajvanu podobno?

Tudi z odišavljenimi čaji je tako: imaš dobre in imaš slabe. Sploh v Franciji ogromno ljudi začne z odišavljenimi čaji, šele nato počasi izberejo zeleni, črni ali kateri drug pravi čaj. Ne maram se toliko opredeliti, da bi rekel, kaj je prav in narobe. Tudi z vinom je tako: na smučanju ti včasih zelo tekne skodelica sladkanega in odišavljenega kuhanega vina (smeh).

Za zdaj tam še nimamo trgovin, vendar mislim, da nam bo tudi to uspelo.

— Ampak potovanje v svet čajev se konča z zelo dobrim črnim čajem?

— To sezono se za najbolj cenjena čaja iz vaše ponudbe štejeta nov zeleni čaj iz Japonske in črni čaj jukro iz Koreje, oba sta redka in zelo dragocena. Kako ste prišli do zaloge?

Ne nujno. Pogosto se konča tudi z zelenim čajem. Res ni nujno: jaz imam enako rad zeleni, črni in čaj wu long. Nisem pa največji ljubitelj belega čaja; je malo snobovski, strahotno drag in prestižen. Cene za sto gramov nekaterih vrst belega čaja segajo v višave.

Oba čaja smo dobili v izredno majhnih količinah in to je glavni problem. Pogosto imamo majhne količine zelo redkih čajev, ko jih prodamo, jih ni več mogoče dobiti, ker je nemogoče dvakrat pridelati popolnoma enak čaj. Jaz vsaka dva meseca potujem na Vzhod, h kmetom, ki pridelujejo čaj, in v osnovi poznam izvor vsakega čaja, ki ga prodajamo v verigi Le Palais des Thés. Poznam pridelovalce in z njimi imam poseben odnos, ki temelji na prijateljstvu. In ravno prijateljstvo je razlog, da imamo v svoji ponudbi prvovrstne čaje. Nekoč se je zgodilo, da smo na Japonskem kupili zelo redek in drag zeleni čaj, pridelovalec pa nas je kasneje obvestil, da nam ga ne more dostaviti, ker mu je zaloga pošla − kar je bilo zelo čudno, ker se nam to 66 — februar 2010

na Japonskem še nikoli ni zgodilo. Na koncu je povedal, da so čaj pili na zasedanju G8 v Hokaidu in nam obljubil novo pošiljko. Držal je obljubo in mi smo dobili deset kilogramov prvovrstnega in dragocenega čaja tenryu shincha ichibancha. To je naša prednost – poleg ekološke pridelave imamo tudi ogromno znanja in prvovrstno kakovost.

— V Le Palais des Thés dajete precejšen pomen tudi embalaži. Se čaji bolje prodajajo, če so v lepih embalažah? Embalaže so pomembne, tudi dekoracije. Tisti predel z redkimi in posebnimi čaji pa mora biti strogo »uniformiran«, preprost. To je tudi tisti predel vsakega butika Le Palais des Thés, ki je meni najljubši. Je manj pisan in manj kričeč, a pogosto vidiš stranke, zlasti tiste, ki trgovino že poznajo, ki se takoj napotijo k pravim čajem. Strankam želimo predvsem odpreti vrata, jim dovoliti, da se same odločijo.

Premiera Pomlad–poletje 2010

Fotografije: Giorgio Codazzi Stiliranje: Emil Rebek Ličenje: Laura Stucchi (Close Up) Pričeske: Giusppe Lorusso (Victoria’s) Studijski grafik: Antonio Cassio Asistent fotografa: Emmanuele Montalbano Asistent stilista: Matteo Cassan Modela: Aymeline Valade (Women) in Julian Hennig (D’ Men)

68 — februar 2010

Suknjič, bodi in kratke hlače Max Mara

Majica brez rokavov in hlaÄ?e Jil Sander

Obleka Burberry Prorsum

Majica brez rokavov, brezrokavnik, kratke hlaÄ?e in ĹĄpotni copati Dior Homme

Suknjič, majica brez rokavov, hlače in zapestnica Givenchy by Riccardo Tisci

Hlačni kostim, bluza in čevlji Miu Miu

Jopica, ogrlica in sonÄ?na oÄ?ala Chanel

Anorak, kratke hlaÄ?e in pas Calvin Klein Collection

Majica in hlaÄ?e Prada

Majica, hlače in čevlji Bottega Veneta

Obleka, nogavice in sandali Antonio Marras

Suknjič, srajca in hlače Neil Barrett

— finale

Fotografija: Matjaž Tančič

Bravo, naši Besedilo: Katarina Škoberne

Pred osamosvojitvijo so bili dogodki na diplomatskih predstavništvih in drugih izpostavah domovine druženja Srbov, Hrvatov in Slovencev. Po njej je bilo še nekaj časa tako, dokler niso prišle nove generacije z razumevanjem, da – ob vsem spoštovanju do pesnika – recitali Prešerna v tujem jeziku in domoljubne pesmi niso tisto, kar pritegne tuje goste, četudi so še tako zagreti diplomati, in da ljudje, na kateri koli ravni že so, padajo predvsem na duhovitost, razgledanost in dobri stari šarm. Še vedno pa se pri nas oglasijo predstavniki nekdanjih republik in mi pri njih, se pa najde tudi marsikakšen tujec. In tako se na enem takih dogodkov razvije pogovor dveh Slovencev, državljana nekdanjih bratskih republik in tujca, ki pozna slovenskega umetnika. Tujec v želji, da bi nam vsem ugajal, navede ime prestižne galerije, kjer je ta pred kratkim razstavljal, in pohvali »našega« človeka. »A ne, ne,« poreče »naša« gospa, »pri nas pa sploh ni tako uspešen. Te razstave v tujini ima samo zato, ker je del te in te mafije.«

»Kot pravimo pri nas: Vsak ima svojo ceno, a ne. No, kako se že reče – prajs, hehe.« Tujec strmi in se poskuša upreti: »Ampak baron Ta-in-ta iz izborne komisije gotovo ne potrebuje ničesar od ‘vaših’ …« Pa ga reši predstavnik nam nekoč bratskega naroda z omembo svojega sonarodnjaka slikarja, ki ga nihče ne pozna. »Kako da ne?!« protestira, »on si zasluži svetovno slavo. Objektivno. Česa tako dobrega se niste videli, zagotavljam.« »No,« se nasmehne tujec, »lahko ga komu predstavim, če želite, toliko se lahko pri nas naredi, saj veste, če je res dober, bodo to verjetno prepoznali.« »In tudi kakšnega vašega znanca, gospa,« vljudno doda. »No ja, jaz ne poznam slikarjev, ima pa moj mož enega znanca, morda bi tega? Ampak najbolje bi bilo, če bi lahko profesorju morda rekli, da tistega, o katerem smo prej govorili, ne vabijo več … Ne zdi se mi prav, da prav ta dobiva nagrade.«

»Kakšne mafije?!« »Ah, saj veste, on je v Sloveniji povezan s tem pa s tem, te naši …« »Ne zamerite, gospa, ampak povsem nemogoče je, da bi to vplivalo, poznam profesorja, ki je že dvajset let del izborne komisije za galerijo, kjer je razstavljal, in nima nobene zveze z nobenimi vašimi …« »Saj ne zamerim, ampak tale vaš znanec …« nadaljuje gospa, a vmeša se moški predstavnik »naših«:

82 — februar 2010

»Kako to mislite?« »Drugi se tudi trudijo in moj nečak ga pozna in je rekel, da sploh ni nadarjen.« »Kakšni pa so odzivi na njegove razstave pri vas?« »Ne, ne, pri nas pa nima razstav. Pri nas že vemo.« Bravo, naši.