D 2009 04

Intervju: Hanna Preuss / Merci, Coco / Odeti v nete / V ledenem objemu / Upati si graditi najboljše

letnik I številka 4 november 2009

Priloga D Brezplačna mesečna priloga Dela

Odgovorna urednica Barbara Žnidar Kreativni vodja Sašo Radovič

Oblikovanje in tehnično urejanje Den Baruca, Thenvision Urednica fotografije Mimi Antolović Redaktorica Danaja Vegelj

Stalni sodelavci Lara Baruca

Saša Globačnik Polona Jamnik Teja Lavrenčič

Matevž Paternoster Goran Puljić Emil Rebek

Tadej Zupančič Sodelavci številke 4, november 2009 Kaja Cencelj

Bojana Leskovar

Patricija Maličev Aljoša Rebolj Mladen Šarić Kolumnisti Luka Novak

Katarina Škoberne Nika Urbas

Boštjan Vuga Lektorica Tea Konte E-mail uredništva info@d-online.si Oglasno trženje Danica Maček

telefon: (01) 47 37 501 e-mail: oglasi@delo.si

Izdajatelj Delo, d.d.

Dunajska 5

1509 Ljubljana Tisk Tiskarsko središče Delo, d.d.

Dunajska 5, Ljubljana Naklada 76.100 izvodov

Imetniki materialnih avtorskih pravic na avtorskih delih, objavljenih v prilogi D, so družba Delo, d.d., ali avtorji, ki imajo z družbo Delo, d.d., sklenjene ustrezne avtorske pogodbe. Prepovedana je vsakršna reprodukacija, distribucija, predelava ali dajanje avtorskih del ali njihovih delov na voljo javnosti v tržne namene brez sklenitve ustrezne pogodbe z družbo Delo, d.d.

Rdeče in črno?

slovenska modna industrija ne bo opomogla, pa čeprav

internet se odeva v rumeno. Sonorična komponistka

podjetja,« meni kolumnistka Nika Urbas.

Ne bo držalo, čedalje več tiskanih medijev, televizija, Hanna Preuss v intervjuju Moj svet je rekonstrukcija vesolja ugotavlja, da človek obrambnega sistema pred

hrupom na žalost še ni razvil, k sreči pa ga nekateri že

gradimo pred rumenim. Ker nas poneumljanje na vseh

bo država še toliko sredstev vlagala v propadajoča

Tatarski biftek ali blowfish po kjotsko? Oboje? Ne eno ne drugo?

področjih neznosno vznemirja.

Če načrtujete počitnice, se boste morda odločili za

Ob 40-letnici delovanja gledališkega fenomena Pupilije

za podaljšani konec tedna. Vas ne zanima? Drugače

Na naslovnici

decembrski številki, zato ostanite z nami!

Fotografija: Mimi Antolović

povedala Laura Albert.

Če torej parafraziram rdeče in črno (tako smo namreč

Ličenje: Tina Fabjan,

Modni tedni po svetovnih prestolnicah so za nami,

D je za črno in belo ter za vse tiste fine odtenke sivine.

Ferkeverk je jasno, da je (bil) še vedno čas za revolucijo

(razstava do 21. novembra). Kar te ne ubije, te naredi slavnega, je povedal JT Leroy. Pravzaprav je to

zato že natančno vemo, v katero smer bo šla svetovna

oblačilna industrija v prihodnji pomladno-poletni sezoni. Kaj pa Slovenija? »Brez modnega tedna si

katerega izmed 30 izjemnih evropskih hotelov. Vsaj

mislečim popotnikom se bomo posvetili v naslednji,

poimenovali eno naših modnih zgodb): Rumeno odpade!

Barbara Žnidar

Kreativni vodja: Sašo Radovič vodja umetnikov ličenja Max Factor

Pričeska: Petra Maček za frizerski salon In Model: Ines (Model Group) Obleka Garevski

dobite pri ...

Alberta Ferretti: Wolfova 5, Ljubljana

Alberto Gozzi: Nouchka, Tavčarjeva 4, Ljubljana Barbara Bui: Wolfova 5, Ljubljana

Cesare Paciotti: Slovenska 46, Ljubljana Castaner: www.castaner.com

Diesel: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana in Emporium, Letališka 3, Ljubljana Dolce & Gabbana: Štefanova 6, Ljubljana

Giorgio Armani: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana Kenzo: Emporium, Letališka 3, Ljubljana

Kova & T: Twenty3, Tavčarjeva 1, Ljubljana

Maison Martin Margiela: Wolfova 5, Ljubljana

Marc Jacobs: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana Marc O’Polo: Emporium, Letališka 3, Ljubljana Marjeta Grošelj: Tavčarjeva 4, Ljubljana

MaxMara: Emporium, Letališka 3, Ljubljana

MaxMara Studio: Emporium, Letališka 3, Ljubljana

Mawi: Vale Novak dodatki, Miklošičeva 7a, Ljubljana

McQ by Alexander McQueen: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana m*faganel: Maximarket, Trg republike 1, Ljubljana Nina Šušnjara: www.ninasusnjara.com Oktober: Tobačna ulica 5, Ljubljana

Pepe Jeans: Emporium, Letališka 3, Ljubljana

Pikeur: Equus, TPC Murgle, Cesta v Mestni log 55, Ljubljana Pollini: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana Ralph Lauren: Emporium, Letališka 3, Ljubljana

Ray Ban: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana Roeckl: Equus, TPC Murgle, Cesta v Mestni log 55, Ljubljana Sonia Rykiel: Wolfova 5, Ljubljana

Sportmax: MaxMara, Miklošičeva 6, Ljubljana Top Shop: Emporium, Letališka 3, Ljubljana

Valentino: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana Valentino Red: MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana Vince: Twenty3, Tavčarjeva 1, Ljubljana

Yves Saint Laurent: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana Wolford: Tavčarjeva 3, Ljubljana

Zoran Garevski: Squat, Križevniška 5, Ljubljana

8

Intervju: Hanna Preuss

16

Intervju: JT Leroy – Laura Albert

29

Interpretirano: Merci, Coco!

44

Lepota: V ledenem objemu

54

Degustator: Meso pod sedlom

58

Dekor & dizajn: 30 izjemnih evropskih hotelov

64

Moda: Ruska zima

74

Moda: Rdeče in črno

82

Finale: Brez skrbi, vse bo v redu

Dermatološko preizkušen koncentrat Hyaluron-Filler izboljša učinek vsakodnevne nege kože z reaktivacijo tvorbe hialuronske kisline. S tem preprosto, varno in prijetno zmanjša tudi globoke gube. Eucerin®

Novo konceptno vozilo BMW Vision EfficientDynamics jasno dokazuje, da so tehnične novosti (zmanjšanje emisij in porabe goriva) elementarni del strategije te blagovne znamke. Poleg užitka v vožnji, seveda. BMW

Večna No5, ki še vedno spada me najbolj prodajane dišave na svetu, je odslej na voljo v elegantni inačici v črnem laku z možnostjo dokupa novega polnila. Chanel

Po uporabi maske Marshmallow mask bo koža nežna in mehka. Z maslom, pridobljenim iz semen bombaža, kokosovim maslom in riževimi učinkovinami. KenzoKi

Zaradi lahkega, nastavljivega in upogljivega jekla se očala Monarch prilegajo vsem oblikam nosov in obrazov, magnet, ki spaja očala na korenu nosu pa »prenese« hitrost do 208 kilometrov na uro. CliC

Kremo za roke v embalaži, ki spominja na tempera barvice, s katerimi ste slikali v otroštvu, Rosebud Hand Cream odlikuje izjemno bogata in gladka tekstura s sadno svežino maroške vrtnice.

L´Occitane

Lahka podlaga z minerali v obliki gela Teint Delight zagotavlja prosojno prekrivanje in poživljajoč sijaj, izvlečki ginka pa pospešijo prekrvitev in poskrbijo za zdrav sijaj kože. Nivea

Pohitite z darilom! Denimo z magnum steklenico šampanjca Moët Impérial in osmimi kozarci za to legendarno pijačo.

Moët & Chandon

Moška nega za okoli oči Skin Suplies For Men Age Defense vsebuje sestavine, ki občutljivi predel vlažijo, zmanjšujejo zabuhlost, temne kolobarje in vidne znake staranja. Clinique

Iz linije dišav Voyage en Méditerranée predstavljamo Mimoso z žametno mehkim, pudrastim vonjem cvetov mimoze. L´Occitane

Na sejmu visoke tehnologije in elektronike Ceatec Japan so predstavili robotke eporo, ki posnemajo gibanje jate rib, tako da z vgrajenimi laserji merijo razdaljo do ovir. Med še tako strnjeno jato, in zdaj tudi robotov, namreč nikoli ne pride do trka. S takšno tehnologijo v vozilih pa bi se na cestah lahko izognili marsikateri nesreči. Nissan

Učinkovito nego proti gubam Aroma-Vaillance® Express sestavljajo rastlinski izvlečki, vitamini in druge patentirane učinkovine. Brez parabenov in fenoksietanolov. Na voljo v lekarnah. Nuxe

— intervju: HANNA PREUSS

Sence.Misli.Risbe.Takt.

Produkcija: Hanna’s Atelje sonoričnih umetnosti, Cankarjev dom, Ex Ponto S podporo: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Medis

Moj svet je rekonstrukcija vesolja Intervju: HANNA PREUSS

Po končani predstavi sem še nekaj trenutkov obsedela na svojem sedežu. Začarana od tistega, kar sem videla. Predstavo Sence.

Misli.Risbe.Takt. je podpisala Hanna Preuss, s katero se že več let videvava na ljubljanski sceni; dovolj dolgo, da veva druga za drugo. A vendar se nikoli nisva pogovarjali. Tako, zares. Velikokrat je s filmskimi ekipami stala na odru in sprejemala nagrade, jaz pa sem ji ploskala. Toda nikoli si nisem mislila, da je njena filmska biografija tako obsežna. Za več kot 150 filmov je »naredila« zvok.

V Jugi je delala z vsemi pomembnejšimi filmskimi režiserji. Slak.

Hladnik. Klopčič. Jurjaševič. Kozole. Kavčič. Weissova. Šterk.

Zadnji film je zvočno opremila pred dvema letoma. Potem »... je film zapustil mene. V zadnjem času so filmi skopi – monoton dialog in malo stereoglasbe. To ni več moj svet.« Vmes je srečala gledališče. In ostala z njim.

8 — november 2009

Besedilo: Bojana Leskovar Fotografije: Matevž Paternoster (portretiranje) in Nada Žgank (predstava Sence.Misli.Risbe.Takt.)

Rodila se je na Poljskem. Ko je bila stara štiri leta, je začela igrati klavir. Diplomirala je na oddelku za režijo zvoka na Chopenovi glasbeni akademiji v Varšavi. Potem je poučevala, študirala, delala kot vodja tonskega studia pri filmskem podjetju v Varšavi. Od leta 1979 je svobodna kulturna delavka. V svojem življenjepisu je zapisala, da od takrat kot tonska mojstrica, režiserka zvoka in sonorična komponistka sodeluje pri uprizoritvenih, glasbenih, intermedijskih projektih in filmih. V Ljubljano je prišla – zaradi ljubezni. »Ženska življenja pač tako potekajo.« Po skoraj tridesetih letih se zdaj pri nas počuti doma.

Predava v Nemčiji, od leta 2006 ima zavod Atelje sonoričnih umetnosti. Svoje projekte opisuje kot zvočna-svetlobna instalacija – performans, videoinstalacija z zvokom, multimedijska instalacija, koncertni ciklus zvočnih instalacij, glasbeno-svetlobna instalacija in imenuje Sonoria, The river never to be seen, Soniferus in zvočni sij, Zvočne nevihte, Kantata na besede in podobe, Dvomestno sozvočje, Zvočne pokrajine telesa, Underwater in the Sound of Japan. Kar koli si mislimo ali predstavljamo pod temi imeni, nekaj imajo skupnega – zvok. Hanna Preuss je kraljica zvoka.

— V prostoru, v katerem se pogovarjava, je množica zvokov. Slišiš isto kot jaz?

Neko brnenje?

je pojavila definicija sonic polution, z njo pa zavest o tem, da je hrup nekaj, kar človeku lahko uniči življenje.

Brnenje je prevladujoč zvok, prihaja z desne strani. Slišim pogovor z ulice, toda mesto je tiho. Sobota je. In slišim svoj notranji glas.

— Smo vsi enako občutljivi za zvoke?

— Pred kratkim sem prebrala, da dve tretjini ljudi slabo spita zaradi hrupa. A ni to zastrašujoč podatek? Si tudi ti med njimi?

Ne, nisem. Živim v stanovanju, v katerem je prijetna tišina. Med hodniki in zidovi se izgubijo vsi zvoki. Slišim samo ptice, ki priletijo na okno, ali premike v naravi.

Prostor mi omogoča celo snemanje. V hrupu ne bi preživela. Ne samo da dve tretjini ljudi slabo spita, prepričana sem, da nekateri zaradi hrupa zbolijo. Zvok so vibracije, ki gredo tudi skozi telo. To, kar slišimo z ušesi, je manjši del vsega, kar deluje na telo. Ljudje, ki živijo v hrupnih stanovanjih, bi jih morali zapustiti.

Vsi. Ljudje se rodimo skorajda slepi. Toda že pred rojstvom lahko slišimo. Od rojstva smo na isti način občutljivi za hrup, le naši možgani različno odklapljajo oz. kompresirajo zvok. Midve se pogovarjava in kmalu tega brnenja, ki naju spremlja, ne bova več slišali. Toda to ne pomeni, da ga ni več, da še naprej ne deluje na telo. Ljudje, ki bivajo v hrupnem okolju, v možganih razvijejo maskiranje hrupa, ne morejo pa ga izbrisati.

— Ker je fizično?

Ja. Podobno občutku, ko se potapljaš. Vodo lahko odmisliš, a si še zmeraj v njej.

— Ali ne razvijemo obrambnega sistema pred hrupom?

— Kateri zvok je bil zate najbolj grozljiv?

Nismo ga še. Če bi imeli možnost opazovati ljudi v prihodnjih tisočletjih, bi morda ugotovili, da so razvili obrambne školjke, kot polži. To bi bil edini obrambni sistem, trda lupina, skozi katero se vibracije ne bi prebile do našega mehkega dela telesa, do naših celic, do celičnih membran. Te namreč vibrirajo in tako hrup celo rahlja in razkraja naše telo.

Zvok, ki sem ga našla v fonoteki. Zvok kričečega slona. Opisan je bil kot slonovo trobljenje. Iskala sem zvočni material za agonijo krave, ki hoče priklicati ljudi, da bi jo rešili. Iskala sem med živalskimi zvoki, in ko sem zaslišala tega slona, sem onemela. Pomislila sem, ljubi bog, kaj so storili tej živali, da je njena bolečina tako strahotna.

— Je razlika med naravnimi in umetnimi zvoki? Človek je bil že od vsega začetka izpostavljen zvokom.

— Kaj pa zvok v prostoru? V hotelski sobi? Nekje drugje?

Bil, vendar ne toliko kot danes. Skozi celoten razvoj civilizacije smo bili izpostavljeni zvokom najbližjega okolja in glasbi. Glasba je umetnost, ki se je razvila v hipu, ko je človek prvič tlesknil s prsti. Najprej so bili ritmi, nato glas in petje. Na začetku je bila glasba značilnost šamanov in zdravilcev, potem se je razvila kot nekaj, kar se je izvajalo in uporabljalo doma. Noben zvok iz narave, čeprav je to zvok vulkana, ne more škodovati človeku – v nasprotju z umetno ustvarjenimi. Recimo ultrazvoki anten, ki jih ne slišimo, a nenehno bombardirajo naše telo. Tudi brnenje kompresorja, ki ga slišiva, je nekaj, pred čemer bi se morali zaščititi. Naša hrupna civilizacija ni nikoli razvijala zamisli o zaščiti pred hrupom, šele pred kratkim se

V Afriki, na otoku Inhaca. Prvo noč sem se zbudila prepričana, da sem obkrožena z demoni. Zjutraj so nam domačini povedali, da so bile to opice, ki iščejo hrano in se ponoči zelo približajo bivališčem. Kriki so bili demonski, parali so mi hrbtenico in zelo me je bilo strah. Tam sem doživela tudi popolno temo, ki je tukaj ni več.

Kilometre in kilometre okoli otoka ni nobenega sevanja, edina svetloba je nebo.

Tema je tam tako gosta, da sem s celotnim telesom treščila v drevo, ker ga preprosto nisem videla. Človek v beli srajci stopi korak naprej in izgine v temi. Domačini so se naučili zaznavati pot s stopali, tako kot psi samojedi, ki na Arktiki z blazinicami tac merijo globino ledu. Ko v taki trdni temi zaslišiš zvoke, ki jih ne poznaš, te zgrabi strah ... november 2009 — 9

— intervju: HANNA PREUSS

glede na to, koliko jih je – 500 ali 50.000. Zame so bile rejverske zabave odkritje, uživala sem. Na začetku sem bila prepričana, da je tam veliko agresije, kar pa ni res.

Ker sem snemala, sem šla skozi prostor, rejverji so se mi odmikali in se spet strnili za mano. Nihče se me ni dotaknil. Rejv lahko nadomesti obred, ki ga tako potrebujemo in pogrešamo. Ni sicer šamanov, bobnov, njihovega dihanja in cepetanja, je pa trenutek, ko plesalec v množici odklopi možgane. To je za sodobnega človeka veliko olajšanje.

— Lahko z vibracijami razložimo tudi, zakaj smo si z nekaterimi ljudmi blizu, z drugimi pa ne?

Srečati moramo nekoga s harmoničnimi vibracijami, sicer so vibracije v neskladju.

Bog ne daj, da so iste; če je tako, se stopnjujeta v dobrem in slabem. Nekaj podobnega je z dišavami. Spomnim se prijatelja, ki je pred leti prišel na obisk v Ljubljano in me vprašal, kako naj najde svojo žensko, če pa vse dišijo enako – po opiumu. Pozabili smo tudi na pomen dišave za človeško bližino, tako kot na obrede. Živali se zavohajo, mi pa ne več.

— Morda pa lahko rečeš Chanel ne, Comme de garçon pa?

Ne, ne moreš. To ni naša usoda, med ljudmi mora biti kemija in sestavni del je tudi vonj, njen ali njegov. Potem ko si si že globoko intimen, veš, kako diši, in tudi veš, da v različnih okoliščinah različno. Joj, koliko napak naredimo, preden to odkrijemo, pravega moškega, pravo žensko.

»Uporabljam vse, kar slišim. Lahko vzamem zvok kozarcev, ki jih slišiva zdaj, in iz tega naredim vulkanski izbruh.« — Koliko pa nas je, ki smo to odkrili pravočasno?

Malo, zelo malo. Zanimiva so bila opazovanja na deloviščih, kjer se ljudje med fizičnim delom potijo, imajo naraven vonj in se nenadoma začnejo nepopisno privlačiti. Tega naravnega vonja ne nadomesti nobena umetna dišava, čeprav ji dodajajo hormone. Ljudje dišimo zelo lepo, ne vem, zakaj to zatiramo.

— Škoda!

Ja, škoda. Nič ne diši lepše kot dojenček.

— ????

— … strah pred neznanim.

Res! Hvala bogu, da pri negi dojenčkov ne uporabljamo umetnih dišav. Ljudje lepo dišimo in lepo vibriramo.

Prvinski človekov strah.

— Malo mi diši po newagerstvu. Samo naravno, nič dodanega?!

— Če bi morala opisati zvok gluhonemim, kako bi to storila?

Ne, tako samo zveni. Tudi za moje delo bi lahko rekli, da je newagersko. Z moje zadnje predstave so ljudje odhajali umirjeni, upočasnjeni, razneženi. Ali je to terapija? In kaj je umetnost, iz česa se je razvila? Iz potrebe človeka, da poteši svojo notranjo lakoto, umetnost je terapija najvišje stopnje. Obiščeš na dober koncert in nenadoma izgineš. V najlepših, najbolj harmoničnih vibracijah. Človek spleza vase in prisluhne svoji želji notranjega zvoka, izoblikuje zvok, ki je harmoničen, ne razkraja in ne boli.

Gluhonemi slišijo zvok s telesom. Mi smo se navadili misliti, da ga slišimo z ušesi.

Ne, slišimo ga z vsem telesom. Dokaz za to je sedež, ki smo ga razvili za predstavo Zvočni sij, vibracije se prenašajo v telo, ki sliši tudi glasbo. Ušes ne potrebujemo za poslušanje, le za pogovor. Ker smo nehali slediti naravnemu jeziku in si izmislili govor za komunikacijo, za sporazumevanje potrebujemo ušesa. Delala sem z gluhonemimi plesalci in nikoli niso izgubili ritma. To sem doživela tudi v Afriki.

Ritem in spet ritem, ki je tako močan, da se prenaša na vse ljudi, ki so v bližini.

Spremeni celo bitje srca. Nekaj podobnega se dogaja na rejvih. Kaj je pravzaprav rejv? Izpolnitev prvobitne želje človeka po doživljanju obredov. Na rejvih je ritem tako zelo močan in sugestiven, da celotni skupini v prostoru spremeni bitje srca. Ne 10 — november 2009

— Tvoja zadnja predstava se je tudi mene dotaknila tako, kot praviš, da se je drugih. Vendar ne vem, ali bi jo lahko opisala tistemu, ki ni bil tam. Jo lahko ti?

Veš, iz česa je narejen zvok predstave?

— Ne. Vsak zvok, vse, kar slišiš v predstavi, tudi najnižje basovske vibracije in izbruhi, so narejeni iz dekliškega glasu, seveda s posebnim procesiranjem, s posebno obdelavo.

— Kaj mi pripoveduješ?

Najprej posežemo v prostor s temo. Z zelo pretanjenimi zvoki, ki so posredovani v prostor, od gledalčevih ušes nazaj proti hrbtu dosežemo njegovo popolno pozornost in senzibilizacijo. Tema je namreč nekaj, kar ljudje ne doživljajo pogosto in se je zato bojijo. Gledalec je v popolni temi, obkrožen z zelo tihimi zvoki, neha razmišljati in odpre vse čute. Razmišljati ne more, ker nič ne vidi. V podzavesti ima le občutek, da je na varnem, ve, da je v dvorani, in to je dovolj. S temo in mikroposegi v zvok, ki začnejo pritiskati na pleksus, najobčutljivejši del našega telesa, začnejo delovati vse naše majhne antene, ki v vsakdanjem življenju izginejo oz. jih ne uporabljamo.

V tem prostoru se nekaj začne dogajati. Ne vemo, kaj, meglice, nekaj se rojeva, roka pride iz teme in izgine, rojeva se tako kot otrok, pojavi se glava, nato roka in nato človeško bitje. Skozi predstavo smo raziskovali nebivanje, začetek življenja, kaj je prej: luč ali zvok, kje smo ipd. Mislim, da smo nalogo opravili kraljevsko. V resničnem svetu smo ustvarili popolno fikcijo, možnost, da človek v živo opazuje nastajanje in rojevanje bitja. Ponovno utelešenje … In to je tako pretresljivo! Zvok je v popolni harmoniji s podobami. Ob tem dogajanju človek regresira, iz teme prostora gre v lastno temo in vsakdo vidi kaj drugega. Jakova luč je tako mojstrska, da vidimo tisto, kar smo sposobni videti znotraj sebe. Zato ta predstava tako prevzame obiskovalce. Vsakdo vidi tisto, kar nosi s seboj. Nekateri ljudje se bojijo, ker nosijo s sabo samo strahove. To je potovanje k točki nič, iz katere vsi prihajamo.

Na določen način smo se dotaknili skrivnosti večnega vprašanja: kaj je TAM, v točki nič. Tam sta svetloba in gib, potem pridejo podobe v prostor, ki je že prostor gibanja. Zame je najbolj dramatičen del predstave, ko svetlobni slap odpre nov imaginarni prostor in s iz teme prikaže roka Nataše Burger. To je korak v neznano.

Tega trenutka se vsi tako zelo bojimo, vendar se temu ne moremo upreti. Natašin korak naprej je hvalospev človeškemu pogumu. Prihajamo ven, doživljamo izgubo, bolečino, trpljenje, a kljub temu vztrajamo. Prva stvar, ki jo človeško bitje doživi, ko

»Moj svet je rekonstrukcija vesolja, ustvarjanje posebnega sveta. Zato se v mojih predstavah gledalci tako dobro počutijo, so v središču sveta, ki je tam samo zanje, in to čutijo.« se rodi, je udarec. In ga mora preživeti, dojeti, raziskati, sprejeti. Otroci do prvega leta še nič ne razumejo, a je vse, kar doživljajo, shranjeno v njihovih možganih, to so njihovi vzorci. Vse, kar dojenček sliši, se kot vzorec odloži v njegove male možgane. Tam ostane vse življenje in odraslemu določa njegov psihični profil.

— V kakšnem okolju bi morali preživeti prvo leto, da nas ne bi preveč zaznamovalo?

Idealnega okolja ni in tudi ni potrebe. Količina doživetij, ki jih odložimo v male možgane, nas pravzaprav dela različne. Brez te mnogosti ne bi bilo napredka in tudi bogastva različnosti ne. Če bi dojenčki živeli v idealnem okolju, bi bili prazni. Brez strahov, bolečine, radovednosti. Civilizacijska agresija je vzvod, ki poriva človeško bitje v smeri raziskovanja in rešitev, torej napredka.

— In različnosti! Mar ni zanimivo, da se, čeprav smo tako različni, enako odzivamo na tvojo predstavo? (zadovoljen smeh) To pomeni, da v človeku le bedi primarna potreba po tolažbi in ljubezni, ta predstava pa je ljubeča do gledalca. Tri ženske, tri rojstva na odru.

Igralka Nataša Burger, ki ne govori, seva le čustva in je v tej vlogi enkratna. Plesalka Irena Tomažin, energija in plamen, ki je le njen gib. Antonella Bukovaz in poezija, najbolj sublimna manifestacija lepote človeškega jezika. Z njimi smo stopili v delovanje pojma, ki se ga nekateri bojijo, jaz pa se ga ne – in to je ljubezen. Ta predstava je je polna. Ljudem nosi mir. Gledalci, ki gredo skozi njo, občutijo lastno vrednost, svoje intimno bogastvo. In so srečni.

— Veliko delaš v tujini. Kakšne so podobnosti in kakšne razlike?

Razlike so v miselnosti, zgradbi teles, arhitekturi, pokrajini itd. Vendar kamor koli sem prišla, v prvobitno Afriko ali na Japonsko, ki sem jo doživela kot vrh civilizacije, je odprtost do zvoka ista. Najosnovnejša vibracija je ista. Potreba po slišanju te vibracije je povsod ista. Na Japonskem imajo lepo navado, da pride občinstvo po predstavi na oder, k tebi, na pogovor. Meni so dejali, da je moj zvok strašljiv. Uporabljam človeški zvok in zvok telesa, a ga potem spremenim v glasbo s posebnimi procesorji. Kaj je torej strašljivo? Soočenje s samim seboj?

— Slišiš kaj, za kar nisi vedel, da je v tebi?

Ko to zaslišiš, se tega ustrašiš, a ne tako, da bi zbežal. Morda imam srečo, da delam z zvokom tako, da ima človek možnost slišati samega sebe. V tem civilizacijskem hrupu je naravna potreba slišati nekaj, kar je človeško.

— Pred leti si dejala, da želiš urediti muzej zvoka, v katerem bi lahko ljudje našli sami sebi skozi zvok, slišali primarno. Ni jih prav veliko.

Zdaj pa si zelo želim odpreti sonorično gledališče, in to v Sloveniji. Po vzoru gledališča Grotowskega, največ 50 sedežev, ker je intima izjemno pomembna.

Ljudje bi prihajali, da bi potonili vase, kar jim zdajšnja umetnost, ki temelji na videnem, ne omogoča. V mislih imam predstave, ki ne vplivajo na razum, temveč na čutila. Torej gledališče prihodnosti, ker so ljudje siti prelaganja besed v neštetih kombinacijah; radi bi čutili svoje telo in zatrta čutila.

— Ste že kaj začeli delati?

Ne, kamor koli se obrnem, vsi govorijo o recesiji. Jaz v recesijo ne verjamem.

Poskušala bom najti sogovornika, v državi ali pri posameznikih. Sicer bom morala v tujino. Opažam, da mnogi odhajajo. Jaz bi raje ostala tukaj, tukaj sem doma in tukaj hočem delati.

— Si optimistična?

Vedno sem optimistična, tako podiram visoke zidove.

— Ti si prišlek v Ljubljani. Si jo doživela podobno kot večina? Pridejo, so najprej očarani, potem razočarani, odidejo, se vrnejo in hočejo ostati tukaj.

Pri meni je bilo nasprotno. Prišla sem iz Varšave, iz velikega mesta. Jaz sem velemestni človek.

— V kakšnem pomenu?

Velemesto je moje okolje. V naravi se ne počutim najbolje, v gozdu se takoj izgubim, v črno vodo ne grem, živali se bojim, razen kakšne domače počesane muce. Doma sem v mestu, kjer vsak dan vrvi več milijonov ljudi. Prej je bilo moje najljubše mesto Berlin, zdaj sem očarana nad Tokiom. Nad vibracijami množice. No, v Ljubljano sem prišla zaradi ljubezni, ženska življenja pač tako potekajo. Padeš v to past in v njej tudi ostaneš. Na začetku nisem imela rada Ljubljane, ker je bila zame vas. Prehoditi jo je mogoče v 15 minutah, poleg tega ima le tri gledališča in eno filmsko hišo. Bljak. Nikoli nisem naredila ostrega reza, vračala sem se v Varšavo november 2009 — 11

— intervju: HANNA PREUSS

— Si zato začela delati predstave? Ker ti je ta odziv manjkal pri filmu?

in prihajala nazaj, pa v Berlin in nazaj. Tudi zdaj veliko delam na tujem, a so moje korenine tukaj. Imam otroke, ki so deklarirani Slovenci in oni me zadržujejo. Ko odidem, se moram vrniti, ker je tisto, kar človeka tukaj res zasvoji, presenetljivo tudi mene, narava, ki je tukaj dobra, radodarna. In Ljubljana je brezmejno lepa. Po zadnji predstavi sem prišla v ta kotiček (lokal na Gornjem trgu, op. p.), naročila koktajl in bila preprosto srečna, da živim v najlepšem delu sveta. Potem pridejo vsakodnevni problemi, ni denarja, ni dela, ne moreš navezati pristnega prijateljstva.

A zdaj vsaj vem, zakaj. Slovenci se niti ne zavedajo, kako neskončno nadarjen narod so. Skoraj vsak drugi človek, s katerim delam, je izjemen talent. Poglejte, na primer Studio Draž. Izdelali so kostumografijo za našo zadnjo predstavo, tako popolno, kot da so doslej delali samo to. Luka Umek je nedosegljivo »lebdel« z novimi videotehnologijami. Irena Tomažin je v Kyotu in Tokiu Japonce pustila brez diha. Nataša Burger ima v Pragi predstavo razprodano za dve leti vnaprej. Če bi se ti nadarjeni ljudje razvijali tako, kot se v velikih državah, bi zadušili vse druge. Zato jih je družba poskušala omejevati.

K sreči so se meje razprle in talenti lahko delujejo tudi drugje. V ta prostor bi pa moral začeti pritekati denar in država bi morala izobraziti ljudi, ki bi znali evropski denar pripeljati sem. Tudi mene. To bi bila potem lahko prava podoba Slovenije, dežele z neverjetnimi talenti in množico kulturnih dogodkov. Našo predstavo v Cankarjevem domu je neko nedeljo nepričakovano spremljala skupina Francozov, ki so bili vidno očarani. In prav ta nedeljska predstava je bila res dobra, ker smo ustvarjalci začutili ta pretok energij in dali res vse od sebe. To je tisto nekaj, kar loči gledališče od filma, odziv zaznaš takoj.

12 — november 2009

Z zvokom in glasbo se ukvarjam od svojega otroštva, 30 let pri filmu. In v vseh teh letih sem si želela takojšnjih odzivov. V 30 letih sem naredila 120 filmov, izkusila sto tisoče filmskih gledalcev, gledala sem jih kako se odzivajo. Toda to so reakcije na konzervo, na nekaj, kar si naredil že davno, česar ne moreš več spremeniti. V gledališču se odziv takojšen in je zelo dragocen. Vsaka predstava je drugačna, niti dve si nista podobni. Ljudje so živi, vse se dela v živo, gib, glas, luč, video, zvok, vsaka publika je drugačna, se drugače odziva. To je lepota gledališča, nikoli ne veš, kakšna bo predstava in kakšen bo odziv. Je kot ljubezen. S partnerjem si lahko stokrat, pa še vedno ne veš, kako bo naslednjič. In nikoli ni isto. In film je ...

»Slovenija je majhen kozarec, v katerem plava neverjetno veliko talentov.« pravzaprav se nisem jaz odlepila od filma, film se je od mene. V zadnjem času so filmi skopi – monoton dialog in malo stereoglasbe. To ni več moj svet. Moj svet je rekonstrukcija vesolja, ustvarjanje posebnega sveta in zato se v mojih predstavah gledalci tako dobro počutijo, so v središču sveta, ki je tam samo zanje, in to čutijo. To sem delala več let pri filmih, ki so takšno zvočno razkošje dopuščali in potrebovali.

— Kateri je tvoj najljubši film?

O moj bog, kako se bojim teh vprašanj. To je tako, kot bi te kdo vprašal, kateri je tvoj najljubši otrok. Vsak je najljubši. No, seveda so filmi, ki so v meni zbudili refleksije, Atorzija na primer, kjer sva še sodelovala z Vilkom Filačem in Juretom Košakom. Film o rojstvu življenja med vojno, zelo srčen film.

— Mojstrovina?

Mala in nežna apokalipsa. V tem filmu sem morala narediti klic telička, ki bo zbudil mamico – kravico. Najbolj dramatično doživetje je bilo, ko sem klic telička

— Tudi jodlarje?

Tudi. Ko grem na daljšo vožnjo in sem utrujena, poiščem postajo s to glasbo. To njihovo neskončno veselje do jodlanja je tako polno energije, da se takoj zbudim in še naslednjih 500 kilometrov vozim brez težav. Ker vozim na zelo dolge razdalje, 1500 kilometrov ali več. Hitra vožnja pa je moja strast.

— Res? Res. Zato sem pred leti tudi izgubila vozniško dovoljenje in plačala nešteto kazni.

— Je za to kakšna razlaga?

Mislim, da je to neka vrsta meditacije. Voziš 200 kilometrov na uro, ni raztresenosti, je ena sama osredotočenost na vožnjo. Kot takrat, ko delam z zvokom. Popolna usmerjenost v eno točko. To je tudi notranja svoboda. Vozim dobro in nisem imela še nobene nesreče. Toda hitro vozim le v Nemčiji, pri nas ne, ker se bojim, saj v prometu ni nikakršne obzirnosti, v nasprotju z, denimo, Japonsko.

raztegnila na svoj način in zaslišala »maaammmmaaaa«. V resnici. Ta klic ni otroški glas, to je glas pravega telička.

— Presežek v filmskem zvoku, film, pri katerem si rekla, tega bi morala narediti?

Slon, Gus van Saint. Nedosegljivo mojstrstvo v zvoku, ki je nosilec človekove drame.

— Še o dveh pojmih morava govoriti. Tišina in glasba. Ti delaš svojo glasbo?!

Zelo individualno, zelo svojo. Prav po tem me Evropa zdaj pozna – sonorična umetnica Hanna Preuss. Imam visoko glasbeno izobrazbo, končala sem varšavsko glasbeno akademijo in komponiram po glasbenih načelih, vendar ne upoštevam tonalitete in ne uporabljam glasbil, razen klavirja, na katerega sem splezala še v plenicah, iz katerega sem diplomirala. Uporabljam pa vse, kar slišim. Lahko vzamem zvok kozarcev, ki jih slišiva zdaj, in iz tega naredim vulkanski izbruh.

Jeziki in govor delijo ljudi, zvok in gib pa jih združujeta. To, kar jaz delam, je druga vrsta glasbe, sonorična umetnost. Glasba je opredeljena s čustvi tistih, ki jo komponirajo, zato so Beethovnove simfonije iz časov, ko je bil že gluh tako dramatične. Ob glasbi podoživljamo tuja čustva, zvoki pa nimajo splošnega čustva, le individualno. So tisti sempli iz malih možganov, ki smo jih tam shranili še kot dojenčki. S tem načinom dela se lahko približam vsakomur posebej zelo intimno.

In zato mi je lepo.

To je moje veselje in moja strast. Če človek nima strasti do tistega, kar dela, potem je to ...

— Kar nekaj?

Ja, kar nekaj.

— Kaj pa tišina?

— Zvenijo tudi države različno? Slovenija, Poljska, Japonska.

Na Japonskem je tišina, to me je očaralo v Kyotu. Ko sem se vrnila v Slovenijo, sem stala na pločniku in mimo mene je zarjovel avtobus. Grozno. Na Japonskem sem opazovala križišče, polno avtomobilov in avtobusov, promet pa je potekal skoraj neslišno. Tudi v podzemni, kjer je vsak dan tri milijone ljudi, ni hrupa, nihče ne vrešči, v restavracijah se pogovarjajo tiho. V Tokiu, kjer živi 18 milijonov ljudi, je zaznati njihove vibracije, a ni hrupa. Evropska mesta so izjemno hrupna. V Sloveniji pa še vedno zveni narava, iz Ljubljane si s kolesom v 15 minutah v najgloblji naravi, zgineš v nepovrnljivo. To je svetovni čudež.

— Poljska?

Poljska me gane. Do Poljske imam čustven odnos, je moja mati, od tam prinašam svoja čustva in strasti. Nazadnje sem bila tam pred dvema letoma; ko sem šla mimo svoje akademije in študentskega doma so se mi globoko v grlu nabirale solze.

Opazila pa sem, da so se Poljaki spremenili, postali so žalostni in zaskrbljeni, takšne Poljske ne poznam.

— Kaj pa Berlin?

Berlin je veter. Tam ne zveni, tam piha. Tam imaš občutek, da je človeško bitje veličastno in da lahko kreativno diha.

— Pred kratkim si dejala, da imaš tri želje. Postaviti studio v Afriki, narediti nemi film in film s Tarkovskim. So se ti uresničile?

Ne dobesedno. Z željami je tako kot z moškimi. Zamisliš si ga, 180 centimetrov visokega, svetlolasega, z modrimi očmi in lepimi rokami. Nato srečaš majhnega, črnega, skremženega in se zaljubiš do nezavesti. Želja po ljubezni se ti je pa le izpolnila. Vsaka od teh mojih želja se je nekje izpolnila, ne morem pa opisati načina.

— Tarkovski?

Tišina je zame kot tema za fotografijo. Če ni tišine, ne moreš nič slišati.

Če bi še živel, bi kupila letalsko vozovnico, šla k njemu in mu povedala, da hočem delati z njim.

— Katero glasbo poslušaš?

— Si kdaj to naredila?

Poslušam vse.

Sem, kar nekajkrat. In vedno mi je uspelo. november 2009 — 13

— kultura

Besedilo: L. B. Fotografije: promocijsko gradivo

GLASBA

Imogen Heap – Ellipse

Imogen Heap v svoji glasbi z neverjetno lahkoto pomeša sladko z grenkim in poslušalčevo doživetje začini še s ščepcem eksotičnih vonjev in raznobarvnih sadežev, vse skupaj pa postreže v futuristično oblikovanih skodelicah kar na stopnicah londonske podzemne. In pravzaprav se zdi vse to popolnoma naravno, kot da so ti nasprotujoči si svetovi v resnici ustvarjeni drug za drugega. Če ste jo spoznali s singlom Hide & Seek, boste zaman iskali ponovitev že preverjene formule. Imogen je preveč kreativna, da bi dvakrat izvlekla isto karto. Kljub temu je plošča zelo njena, v vseh pogledih – glasbenem, besedilskem in izvedbenem. Sama se je lotila tudi produkcije, rezultat je zvokovno večplasten in besedno enigmatičen. Govori o domotožju, o majhnih vsakdanjih stvareh, ki jih človek začne pogrešati šele, ko jih izgubi, pogre našem odnosu do narave, o nerodnih korakih plesa o na dveh zaljubljencev, o neprespanih nočeh, o neznanih naših zmotnih prepričanjih, svetovih, ki nas obdajajo, o na ko so stvari drugačne, kot se zdijo, o zdravilnem učinku psiholoških igrah s samim seboj in o starševskem časa, o psiholo oštevanju, ki pa še nikoli ni bilo tako igrivo, lahkotno in o zabavno. Ponekod se ji je zazdelo, da so besede odveč, zato v skladbi zapoje samo klavir.

Imogen se vsekakor ne more upreti vsem gumbom, potenciometrom in pisanim škatlicam, ki na tisoč in en način procesirajo, pačijo in emulirajo zvok. In tega ne skriva. Igra se z zvokom, glasom, z besedami, barvami, podobami, idejami, oblačili, dodatki ... In če ste jo videli na lanskih Grammyjih, veste o čem govorim.

Sladico boste z Imogen preizkusili kar na Luni, tja pa vas bo odpeljala na svoji postelji, če se ji boste pridružili med rjuhami.

Zanimivost: album je nastajal na različnih koncih sveta; od Havajev, Tajske in vse do njenega domačega londonskega studia v kleti elipsaste hiše, po kateri je album tudi dobil ime.

Odzvanjajo:

→ Little Bird, Canvas, First Train Home, 2–1, Earth, Bad Body Double

Kratek stik:

→ Frou Frou, Kate Bush, Annie Lennox, Ithamara Koorax, Guy Sigsworth

→ D-RIVE:

Odzvanjajo:

Odzvanjajo:

→ Eat Raw Meat = Blood Drool, In This Light And On This Evening, Papillon,

Kratek stik:

→ Joy Division, Franz Ferdinand, Kaiser Chiefs, Interpol, Kraftwerk, Flood

→ Do The Joy, Sing Sang Sung, Missing The Light Of The Day, So Light Is Her Footfall

Kratek stik:

→ Jean-Michel Jarre, Heaven 17, Bent, Joey Waronker

Air – Love 2

Francoza Nicolas Godin in Jean-Benoît Dunckel se po plošči Pocket Symphony (2007) vračata z Love 2. Album so napovedali že julija, ko sta pesem Do The Joy ponudila vsem članom njihove novičarske liste kar brezplačno. In ravno omenjena skladba jih kaže v nekoliko drugačni luči – kot bi imela francoska elektronika več moči. Tokrat samozavestno raziskujeta tudi temačnejše glasbene vode (Do The Joy, Eat My Beat, So Light Is Her Footfall).

Air pa se kljub priložnostnemu raziskovanju nista preveč oddaljila od svojega razpoznavnega zvoka – ambientalno mehkih zvočnih pokrajin (Love, Heaven's Light, Missing The Light Of The Day) in vintage elektronike (Sing Sang Sung, Be a Bee), po kateri sta ljubiteljem ambientalnega popa dobro znana.

Hockey aos h Mind C

Editors – In This Light and on This Evening

Oktobra so se s tretjo studijsko ploščo In This Light and on This Evening na police vrnili Editors. Za uvod je poskrbel single Papillon, ki je brez dvoma pojasnil spremembo že znanega kitarsko usmerjenega zvoka in nakazal nove smernice – bolj sintetično, bolj strupeno in zagotovo najbolj pogumno do zdaj.

Fantje bi se lahko zlahka zadovoljili z dosedanjim uspehom, ki jih je ponesel na najvišja mesta prodajnih in radijskih lestvic, lahko bi ponudili še en album s preverjeno formulo, a so se hoteli znova preizkusiti in ponuditi nekaj popolnoma nepričakovanega.

Producentske vajeti je prevzel Mark 'Flood' Ellis (U2, Depeche Mode, Nick Cave and the Bad Seeds, Nine Inch Nails), ki je poskrbel za surovejšo industrial elektroniko, med nastajanjem albuma pa je imel tudi vlogo koordinatorja in navdihovalca.

Zanimivost: člani benda so se spoznali na Staffordshire University, kjer so študirali

Zanimivost: album Love 2 je prvi, ki sta ga sama producirala in

glasbeno tehnologijo. Svoje prve koncerte so izvedli pod imenom Pilot, njihova marketinška

posnela v lastnem snemalnem studiu Atlas.

strategija pa je bila popolnoma prelepiti Stafford z nalepkami Who’s the Pilot?.

14 — november 2009

ic Six Electr l Kil

x Phoeni g Amadeus n Wolfga (Remix x Phoeni ion) t Collec

NA OGLED

SRH – Zvok na koži

Šee danes si lahko v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma ogledate plesno predstavo, ki je plod sodelovanja zavoda Flota, Cankarjevega doma, Plesnega teatra in slovenskega tolkalnega projekta – SToP. Koreografija je delo Matjaža Fariča, glasbo je prispeval Milko Lazar. »Udarec Udarec na boben v človeku vzbudi srh. Več je udarcev in bolj so ritmično zapleteni, bolj se srh spreminja v lahkotni občutek letenja.« www.flota.si

20. ljubljanski mednarodni filmski festival

November je mesec za filmofile. Tudi letos se v Cankarjev dom in mestne kinodvorane (Kinoklub Vič, Kinodvor in Slovenska kinoteka) vrača največja slovenska filmska prireditev – ljubljanski mednarodni filmski festival, ki je letos jubilejni. Že dvajseto leto namreč zapolnjuje slovenski kinematografski primanjkljaj kakovostnega filma, informira slovensko občinstvo o filmih dobitnikih pomembnih nagrad na evropskih ali svetovnih festivalih, predstavlja pregled izbrane sodobne svetovne produkcije in radikalne ustvarjalne presežke množične kulture, izobražuje, izostruje okus, provocira … Liffe bo svoje občinstvo razvajal med 11. in 22. novembrom, letošnje novosti pa sta Kinobalon in prvo veliko mednarodno koprodukcijsko srečanje. O programu, urnikih in vstopnicah na: www.liffe.si

NOVEMBRSKO DOGAJANJE:

→ 20. 10.–17. 1. 2010 – Muzej Jeu de Paume, Pariz (Francija) – Fellini: la Grande Parad, razstava ob 40. obletnici filma La dolce vita → 21. 10.–31. 1. 2010 – Design Museum, London (Anglija) – David Chipperfield: Form Matters → 15. 10.–24. 1. 2010 – National Portrait Gallery, London (Anglija) – Beatles to Bowie: the 60s exposed, fotografska razstava → 3. 11.–8. 11. – Gospodarsko razstavišče (Ljubljana) – 20. slovenski pohištveni sejem → 9. 11. – Kino Šiška (Ljubljana) – Marcus Miller 'Tutu Revisited' The Music of Miles Davis feat. Christian Scott → 11. 11.–14. 11. – Cankarjev dom (Ljubljana) – Frankfurt po Frankfurtu → 11. 11.–16. 12. – Bežigrajska galerija 2 (Ljubljana) – Vinko Tušek: Sekunde letenja, razstava objektov → 15. 11. – Milano (Italija) – Skunk Anansie → 16. 11. – Kino Šiška (Ljubljana) – Nils Petter Molvaer → 17. 11. – Dunaj (Avstrija) – Skunk Anansie → 17. 11. – Dunaj (Avstrija) – Placebo → 18. 11.–20. 12. – Cankarjev dom (Ljubljana) – Benka Pulko: Črno-bela mavrica, fotografska razstava → 22. 11. – Bologna (Italija) – Muse → 26. 11. – Zagreb (Hrvaška) – Mando Diao → 2. 12. – Kino Šiška (Ljubljana) – Josipa Lisac

Piranski dnevi arhitekture

Čas za revolucijo

Enaindvajsetega oktobra je bilo v galeriji Vžigalica slavnostno odprtje razstave Čas za revolucijo – Epopeja in mednarodni kontekst za Gledališče Pupilija Ferkeverk 1967–1974. Gre za dokumentaren pregled delovanja skupine in enega od dogodkov ob 40. obletnici delovanja gledališkega fenomena, ki je na koncu 60. let razburkal domačo kulturno sceno. Razstava bo odprta do 21. novembra, od torka do nedelje med 10. in 18. uro.

Sedemindvajseta konferenca piranskih dnevov arhitekture v ospredje postavlja izzive današnjega časa: ali in kako lahko arhitektura uravnoteži večplastno globalno krizo sedanjosti in jo usmeri v civilizacijski napredek? Letošnji program zajema devet gostujočih predavateljev iz različnih koncev sveta, tri študentske predstavitve, štiri arhitekturne razstave, mednarodno nagrado Piranesi in ekskluzivni dokumentarni film Visual Acustic: The Modernism of Julius Shulman. Julius Shulman (10. 10. 1910–15.

7. 2009) je bil priznani ameriški arhitekturni fotograf. Njegova dela so sloves modernistične kalifornijske arhitekture ponesla po vsem svetu in pripomogla, da je fotografija v arhitekturi postala neodvisna oblika umetnosti. Pripovedovalec v filmu je Dustin Hoffman, trenutno ga predvajajo v Ameriki, ena njegovih prvih predstavitev v Evropi pa bo 21. novembra v Piranu. www.pida.si, www.juliusshulmanfilm.com

Clarissa Pinkola Estés – Ples starih mater

Penelope Fitzgerald – Knjigarna

Paulo Coelho – Zmagovalec je sam

Ko prebiraš knjigo Ples starih mater, se zdi, kot da te nagovarja, in občutek imaš, da knjiga in njena avtorica vesta nekaj o tebi, česar še sam ne zaznavaš in s težavo ubesediš. Da, dr. Clarissa Pinkola Estés, diplomirana jungovska analitičarka in specialistka za potravmatske motnje, večkrat nagrajena pesnica in mednarodno priznana avtorica del Ženske, ki tečejo z volkovi, Vrtnar duše in Čar zgodbe, pozna globine duše, ki jih drugi le slutimo.

Skok v sredino prejšnjega stoletja. Florence Green, vdova, v angleškem obmorskem mestecu Hardborough kupi skromno posestvo, da bi ga spremenila v knjigarno. Meščani jo pozorno opazujejo in poskrbijo, da se ji pri uresničevanju načrtov zatika na vsakem koraku. Človek s sanjami in velikimi načrti se zlahka prepozna v glavni junakinji. Knjiga je bila v izvirniku izdana leta 1978 in se uvrstila v ožji izbor za prestižno nagrado booker.

V novem delu brazilskega pisateljskega superzvezdnika boste zaman iskali eteričnost Alkimista ali magičnost Čarovnice iz Portobella. Coelho nas tokrat postavi v središče svetovnega glamurja – v Cannes, ki se koplje v soju luči filmskega festivala.

Pisatelj z novim delom ponuja ogledalo današnji družbi, ki ji vladajo hedonistične igre, hlastanje po slavi in kriza vrednot. »Prva stvar, ki jo doživi zmagovalec, je globoka osamljenost.«

BRANJE (Založba Eno, 2009, 136 strani)

(Založba Sanje, 2009, 160 strani)

(Založba V. B. Z., 2009, 316 strani)

november 2009 — 15

— intervju: JT LEROY – LAURA ALBERT

Fotografije: osebni arhiv

Laura Albert je avtorica knjig Sarah in Harold’s End in zbirke The Heart Is Deceitful Above All Things – vse so bile izdane pod imenom JT LeRoy. Njena proza je objavljena v več antologijah in literarnih revijah. Novinarske članke in eseje je prispevala za več ameriških dnevnih in periodičnih publikacij, med njimi za The New York Times, The London Times, Spin, Interview, Vogue, Rolling Stone, Black Book ...

Kar te ne ubije, te naredi slavnega. Potem je vseeno.

16 — november 2009

Intervju: JT LEROY – LAURA ALBERT

Zgodba je res zapletena.

Besedilo: Patricija Maličev

V ZDA, v San Franciscu, na primer, je v devetdesetih vsakdo, ki je imel v sebi kaj smisla za umetniško, igral v bendu, snemal film, ustvarjal impro monodramo, organiziral festival ali pa, kar spet ni bilo nenavadno – kar vse skupaj, mi je namignil prijatelj iz San Francisca, ko sem poskušala razumeti fenomen JT Leroya. Devetdeseta so bila vrhunec DIY – kulture Do It Yourself (naredi sam), postpankovske, menda. Navrgla je na stotine fanzinov, kreativnejših predhodnikov današnjih blogov. V tistem času je newyorčanka Laura Albert, ki se je preselila v San Francisco, pod imenom Terminator začela pošiljati fakse s kratkimi zgodbami urednikom in pisateljem, kot je Dennis Cooper. Pisala je vsak dan. O vsem. Širša javnost je zanjo prvič slišala leta 1997, ko je v zbirki Close to the Bone: Memoirs of Hurt, Rage and Desire izšla tudi Terminatorjeva kratka zgodba. Kmalu so se faksi urednikom, pisateljem in slavnim osebnostim spremenili v elektronsko pošto, pod katero se je sprva podpisoval Jeremiah Terminator, nato pa samo JT Leroy.

če podobe sploh ne bi bilo. Pred svetom se že več let uspešno skrivata J. D. Salinger in Thomas Pynchon, dva vrhunska ameriška romanopisca. In kako hitro smo pozabili, da je tudi Bob Dylan hotel prepričati množice, da je zagnan sezonski delavec, vse dokler novinarji niso razkrili, da gre za izobraženega Juda iz Minessote, Roberta Zimmermana. George Eliot, George Sand, sestre Bronte, Jane Austen so uporabljali psevdonime, brez katerih njihove pisateljske kariere verjetno ne bi bile mogoče. Smo bralci za kaj prikrajšani?

Nismo.

Savannah Knopp danes kreira svojo kolekcijo, Geoff Knopp se spet preizkuša v glasbi. Odselila sta se od Albertove. Ona pa še vedno živi v San Franciscu in piše. Pri triinštiridesetih je izjemno mladostna. Toda ta odločna ženska – lepa, zakaj ne – se je spopadla z vesoljno Ameriko zato, ker je poskušala braniti del sebe – JT Leroya. Med pogovorom je hitela – ker sva se prvič srečali –, kot bi hlastala za zrakom. Hotela je povedati vse. »Ne morem se zadrževati, čuteč človek ste,« je rekla, ne da bi počakala na moj odziv. Zanikanje. Med nekajurnim pogovorom je večkrat zajokala. Se histerično smejala. »Moje knjige bodo preživele, to vem. In to je tudi vse, kar si želim.« — Kako živite, Laura Albert? Ali naj rečem JT Leroy?

Leta 2000 je izšel njen prvenec Sarah in v nekaj mesecih postal vseameriška uspešnica. Toda JT Leroy, ki je v knjigi opisoval svoje problematično odraščanje – zlorabljali so ga, metali na cesto, zapirali v sirotišnice, pretepali, denar pa je pozneje služil tudi kot v žensko preoblečeni moški prostitut – najraje pri zavaljenih tovornjakarjih. Laura se je v svojih pismih in telefonskih pogovorih z uredniki še vedno pogovarjala kot JT Leroy, toda za predstavitve je potrebovala nekoga, ki bi lahko bil JT Leroy. Z nekdanjim partnerjem Geoffreyjem Knoopom sta se domislila, da bi lahko njegovo polsestro Savannah Knopp, takrat staro skoraj dvajset let, oblekla v moškega. Tako je JT Leroy postal moški, ki ga je igrala ženska, preoblečena v moškega. Navadno s plavolaso lasuljo in velikimi temnimi očali. Laura in Geoff sta ga spremljala na turnejah; dogovorili so se, naj JT zelo malo govori. Njegova asistentka Laura je opravila večino stvari: javno je brala odlomke iz del, se dogovarjala za pogodbe in honorarje. Toda bralci so se zaljubljali v JT-ja. Skrivnostneža, ki mu ni bilo mar za spolno identiteto in cirkus okoli nje. Dobrikale so se mu zvezde, kot so Madonna, Tatum O’Neal, Lou Reed, Carrie Fisher, Winona Ryder, Billy Corgan, Nancy Sinatra ... in ga častile. Kmalu je izšla še zbirka kratkih zgodb z naslovom Heart Is Deceitful Above All Things. Buum!, ki jih je Laura sicer napisala pri dvajsetih.

Knjigi sta bili prevedeni v več kot ducat jezikov. Življenje je za trojico postalo nekaj, česar so se lahko veselili vse do leta 2005, ko je novinar The New York Timesa JT-ju po elektronski pošti poslal sporočila, da je odkril, kdo je v resnici in da namerava to objaviti. In tudi je. Leroyu so se odrekli literarni agenti, založbe; produkcijska hiša Antidote Films je proti Lauri Albert celo vložila tožbo zaradi prevare, ker je odkupila pravice za snemanje filma Sarah po istoimenskem romanu Sarah od nekoga, ki ne obstaja.

Ni se ji podrl svet. Pravzaprav Laura Albert ni naredila nič narobe. Pred javnostjo je skrivala, da je avtor uspešnic, zato ker je razumela, da bo podoba JT Leroya, dvajset let mlajšega od nje, bolj intrigantska. Morda bi bilo bolje,

(smeh) Precej dobro, če seveda ne govoriva o denarju. Živim v istem stanovanju kot pred desetimi leti, v istem predelu San Francisca, blizu vode. Moj sostanovalec je prijeten Nemec in s sinom nama je dobro. Pišem … Prav zdaj s kolegom piševa scenarij za film. Ni mi več toliko do tega, da bi me ljudje za vsako ceno razumeli.

Kar dolgo so mi govorili, da sem Warhol, Duchamp, in »da sem jim že pokazala!« Nič od tega ni res. Umetniki svoja umetniška dela velikokrat zagrešijo po nesreči.

Brez bolečine in trpljenja. Pri meni ni bilo tako. Zame velja, kar je nekoč dejal Walt Whitman: I am large, I contain multitudes.

— Kakšna je bila Laura kot otrok?

Morala bi vam pokazati fotografije. Pred dnevi mi jih je sestra nekaj prinesla. In na Facebooku smo se našli prijatelji iz otroštva. Eden od njih, nekdanja otroška zvezda, mi je rekel, da se ga vsi spominjajo samo po tem, da je bil nekoč slaven. To drži. Če nekoga spoznamo v otroštvu, preostanek življenja ostane naše zavedanje o njem nespremenjeno. Toda sam si želi, tako kot vsakdo, da bi ga spoznali kot človeka, kakršen je postal. Kdo ne pozna arhetipskih zgodb o tem, kako so občutljivi otroci postali barabe, in nasprotno, razgrajači uspešni in pohlevni uradniki srednjega razreda. Kot otrok sem bila večkrat ranjena.

— Kako to mislite?

Američani tako rečemo, »ranjena«, mislila sem zlorabljena. Še pred tem pa sem bila nesrečna. Bila sem velika in debelušna; lahko si predstavljate, kakšna je bila moja samopodoba. Pred leti sem odkrila neko psihološko raziskavo, ki je pokazala, da učiteljem ne gredo na živce visoki ali visoki in debelušni fantje, debele ali visoke deklice pa. To sem izkusila na svoji koži.

Bila sem izjemno občutljiva. Razumela sem večino stvari, ki so se dogajale v moji okolici. Večina otrok ni takšna, Laura pa je razumela tudi neizgovorjeno.

Neizgovorljivo. Moje »skeniranje« je bilo globinsko. Odraščala sem na najbolj grozljiv način, ki si ga človek lahko zamisli. november 2009 — 17

— intervju: JT LEROY – LAURA ALBERT

— Vas moti, ker vas kar naprej sprašujejo, koliko avtobiografskega o Lauri Albert je v delih JT Leroya?

Nihče me ni še resno spraševal o mojem delu. Ne pritožujem se. Pomembno je le, da imam kot pišoča sposobnost, da v kolektivnem nezavednem najdem skupne zgodbe.

Mislite, da bi se morali kar naprej spraševati o resničnosti – »se ji je, se mu je to res zgodilo?« Mar ni pomembneje, da pri prebiranju leposlovja začutite avtentičnost prebranega?! To šteje!

— Kako pišete?

Nekaj časa se mučim, zlagam besede, potem pa me nekaj zagrabi in pišem kot obsedena. Včasih sem laže pisala. Ko je bil JT tu blizu.

— Ste vedno prijazni do svojih alter egov, Jeremyja in JT-ja?

Od nekdaj so bili del mojega življenja, kot duhovi. Nekateri vidijo mrtve, jaz vidim duhove. Rodila sem se namreč 2. novembra. Večkrat so mi že rekli, da v sebi gostim mrtve. Ljudje mi pogosto rečejo, da sem razcepljena osebnost, kar ni res: gre za disociativno sposobnost. Tako kot potapljači na dah, ki omejijo svojo potrebo po kisiku, da lahko izkusijo doživetja, o katerih se nam ne sanja; tako zlorabljeni otroci počnejo različne stvari, da preživijo. Kot zlorabljeni otrok sem preživela tako, da sem si izmišljevala, da sem hkrati še nekdo drug. Potrebovala sem drugačen kisik.

Drugi liki, prav tako del mene, so se mi zdeli vedno bolj resnični kot jaz sama.

Povezani smo bili, predvsem jaz in JT Leroy, z metaforo, kot siamska dvojčka. In za takšne dvojčke je značilno, da je eden od njih vedno močnejši. Laura Albert je bila šibkejša, JT močnejši. In ker sem ga nato naselila v nekoga drugega, v Savannah, sem se osvobodila in se osredotočila na Lauro Albert. JT Leroy je moral iz mene.

Vendar še vedno je tu, potrebujem ga … Ne vem, ali bodo to vaši bralci razumeli, zgodba je kompleksna.

— Vem, to bom tudi zapisala v uvodu. Prvi stavek se bo glasil: »Zgodba je res zapletena ...« (smeh) Ampak Evropejci bodo razumeli. V ZDA so ljudje tako … Mislijo, da mi je bilo do denarja in slave. Toda, naj se sliši še tako banalno, bilo mi je do komunikacije z bralci, do umetnosti. Američani so cinično ljudstvo. Mislijo, da je na prvem mestu slava. Pa ni!

— Kaj naj bi imel človek v življenju – poleg praktičnega dela, denarja – od svoje slave?

Nekaj že. Pred dnevi sem se v New Yorku zastrupila s hrano in pristala na urgenci.

In kot sami veste, so newyorške ambulante na urgencah znane po tem, da pacienti čakajo na sprejem tudi po osem, devet ur. Bila je zelo dolga vrsta, nas revežev. In po dveh, treh urah je moj spremljevalec, sicer vrhunski športnik, plavalec z olimpijsko medaljo, pohitel k medicinski sestri, jo vprašal, ali ve, kdo sedi na koncu vrste, in zahteval naj takoj pokliče zdravnika. Rekla je, da oni obravnavajo vse enako. Potem je začel vpiti, da je tista na koncu vrste Laura Albert in da če se ji kaj zgodi, časopisi ne bodo pisali o njem ali njej, temveč o njihovi bolnišnici. (smeh) In potem je res poklicala zdravnika, jaz pa sem za povrhu še omedlela. Včasih torej slava pomaga.

Zelo dobro vem, kaj pomeni, če si vedno kje ob strani. Včasih je dobro pokukati, kako je v prvih vrstah. Ko smo bili pred leti na književni turneji, nihče ni vedel, da sem avtorica knjig. Vsi so se prilizovali Savannah – JT-ju. Zanje sem bila zadnja smet, neka asistentka. Savannah se seveda ne zna pogovarjati tako, kot se jaz. Nič je ne obsojam. Ampak potem so ljudje prihajali k meni in mi govorili, da Savannah

18 — november 2009

»V sedemdesetih so nas v šoli vedno posiljevali z zgodbami, v katerih so prevladovali arhetipi dobrih punčk, kot so Becky Tatcher iz Dogodivščin Toma Sawyerja ali pa hudobne mrhe Tatum O’ Neal v Papirnatem mesecu ali Brooke Shields v Lepi punčki in Jodie Foster v Taksistu. To me je že takrat zelo jezilo.

Ali si hudobna prasica ali pa naivna nedolžnica.« vendar ni avtorica te knjige, saj ne more biti takšnega nasprotja med govorjenim in pisanim. Potem so vprašali: »Vi ste napisali te knjige, kajne?« — In kaj ste odgovorili?

Da, ne. In nihče ni imel težav s tem. Nihče me ni imel za prevarantko.

— Ampak v ZDA se vsi prej ko slej znajdejo na sodišču.

To je naš način seksanja. Tako mi doživljamo orgazme! Spermo je treba razmazati po vseh in povsod. V Evropi avtomobila trčita, nato se poskušata voznika pomeniti, se dogovorita, gresta na pijačo in – lahko noč! V ZDA gre za to (zakriči), da je treba nekoga uničiti!

— JT Leroy pa po njihovem ne obstaja, ker ste to vi. Koliko jim morate plačati?

Ne vem. Pogodba je strukturirana tako, da od mene ne bodo dobili niti centa.

Torej lahko brez skrbi pišete knjige, ne da bi se bali, da bodo ves zaslužek vzeli oni?

Saj nikoli ni šlo za denar. Grozili so mi, da mi bodo odvzeli avtorske pravice za vse prihodnje knjige. To je tako, kot če bi mi grozili, da mi odvzamejo še nerojenega otroka, ki raste v meni. To bi pomenilo, da bi kar naprej preverjali, ali sem noseča, v smislu, ali kaj pišem, ali kaj nastaja v mojem računalniku ... Da bi mi to lahko iztrgali iz »maternice«. Rekli so mi, da me ne bi tožili, če bi jim dala tri stvari: denar, ki so mi ga dali za odkup avtorskih pravic za Sarah ...

— Koliko?

Petnajst tisoč ameriških dolarjev. To ni veliko. Potem so hoteli še avtorske pravice za vse, kar bom napisala v prihodnjih treh letih. In nazadnje so hoteli še avtorske pravice za vse, kar bom napisala do konca svojega življenja. Hoteli so zavladati moji biti. Skoraj se mi je zmešalo. Bojevala se bom do konca. Toda pozabili so, da sem otrok z ulice, da je JT Leroy otrok, ki pozna zakone ulice in gre do konca! Ni pomembno, da sem roman Sarah napisala kot JT Leroy; verjeli so mu, verjeli so njegovim zgodbam, ki so bile v resnici moje. V njih sta moje srce in duša. Vse, kar sem. Če bi bila šala, prevara, ljudje ne bi tako grabili po pisanju JT-ja. V Antidote Films se vedejo tako, kot če bi kralj rekel, da hoče najlepšo devico v kraljestvu, ona pa ga zavrne. Potem ji on zagrozi, da bo požgal vas, iz katere prihaja. Ni možnosti za pogajanja. Ta produkcijska hiša je finančno podprla precej filmov o zlorabi otrok, eden od njih je Wanted and Desired Romana Polanskega. Takšno ponavljanje vzorcev, govorim o tematiki, ki jo ekranizirajo, se mi zdi simptomatičen ... Bistveno je, da so me ljudje obsodili, ker imam 44 let in ne 25, kolikor naj bi jih imel JT Leroy.

— Morda je to zato, ker so ljudje vnaprej bolj navdušeni nad umetniškim izdelkom mladostnika, in »pomaga« tudi, če je zlorabljen.

Zagotovo. Toda kaj lahko potem rečeva za nekoga, kot sem jaz, ki piše knjige, čeprav so izšle pozneje, vse od 15. leta. Nikomur se mi ni treba za nič opravičevati.

Se spomnite prizora iz filma Tekla bo kri, kjer Daniel Day Lewis v cerkvi kriči, da je grešnik!? Duhovnik pa mu odgovori: »Vi kar vzemite vso našo zemljo; vse, kar morate storiti, je, da se spoveste grehov!« To je Amerika?! Ko so ameriški staroselci, Indijanci, prvič srečali svoje bodoče kolonizatorje, so bili šokirani: belci so pretepali svoje otroke, živeli so kot živali, z alkoholom so se nacejali do onemoglosti.

Vse je bilo dovoljeno, le da so šli ob nedeljah k maši in se spovedali. Ameriška kultura zapoveduje, da se javno spoveš in osramotiš, potem greš lahko domov in delaš naprej, kar hočeš. Jaz se tega ne grem, ne bom šla jokat k Oprah … Raje naj me kamenjajo. Raje stopam po ulici z gručo somišljenikov, svobodomiselnimi ameriškimi umetniki, kot pa da mi ploskajo množice. To ni moja naloga. Bog mi je dal moč, da s kamni, ki letijo vame, gradim palače. Veste, koliko umetnosti nastaja iz trpljenja? Predvsem velja to za ženske. Moškim je vse dovoljeno. Tudi umetnikom je dovoljeno več kot umetnicam. Ko se je razvedelo, da je JT Leroy štiridesetletna Laura Albert, so vame uperili vso jezo tega sveta. Nekdo mi je rekel: »Laura, preveč svobodomiselna si. Človek pri tvojih letih bi to moral vedeti. Človek pri tvojih letih bi moral biti poročen.« Koliko žensk pa je še ustvarjalnih pri štiridesetih. Saj jim ne dovolijo. Srednja leta je torej treba sovražiti? To me res žalosti. Tudi zato me je JT Leroy osrečeval, ni me obremenjeval s predsodki. Asia Argento, na primer, kar naprej ponavlja, kako je pri osmih letih v filmu svojega očeta igrala deklico, ki so jo posilili. Zdaj je to postala zgodba, ki jo prodaja. V življenju velja pravilo: kar me ne ubije, me okrepi. V Hollywoodu pa velja: kar me ne bo ubilo – me bo naredilo slavno/slavnega. Vedno sem pisala v »moškem jeziku«. To je bilo najbolj avtentično.

Potrebovala sem distanco do sebe. Na fakulteti sem imela učiteljico, ki je kar naprej ponavljala, da morajo »ženske pisati kot ženske« in »moški kot moški«. Ni dovolila, da bi pisali v »jeziku nasprotnega spola«. Govorila sem ji, da ne razume. Kljub temu sem pisala kot moški. Spomnim se, kako si je Whoopi na začetku svoje kariere na

november 2009 — 19

— intervju: JT LEROY – LAURA ALBERT

Laura Albert in fotograf Steven Klein

glavo vlekla rumeno majico in gledalcem govorila: »Poglejte moje dolge svetle lase in modre oči.« Občudovala je ta arhetip lepote. Takrat mi je marsikaj postalo jasno.

Ljudje se na določene arhetipe intenzivneje odzivajo. Če je šlo za svetlolasega fanta z modrimi očmi, ki mu bodo prizadejali bolečino, bo v svetu požel več empatije kot nekdo drug. Prepričana sem, da je videz odločilen pri tem, kako bo sporočilo, ki ga oddajate družbi, razumljeno.

— Iz vas govori grenkoba.

Veliko ljudi iz moje bližnje okolice me je izdalo. Ljudje, s katerimi sem živela.

— Govorite o svojem nekdanjem partnerju Geoffreyju Knoppu?

Da. Po medijih se je hvalil, da mu ponujajo denar, da bi povedal svojo plat zgodbe, in da bodo posneli film o njem (smeh). Iz tega ni bilo nič. Revež, ne bo zaslovel.

Lagal je, da se prepirava glede skrbništva nad sinom Trevorjem. Laž. Nikoli se nisva pogovarjala o skrbništvu, med tednom imam otroka jaz, konec tedna on. To me ne zanima, otrok mora biti z obema staršema. Imam svojo izkušnjo, nočem, da bi odraščal brez staršev. Bog mi je dal dar, umetnost, iz katere lahko iztisnem vse, kar bi drugi lahko posrkali. Ali to pomeni, da sem kaj boljša od drugih? Nikakor, na slabšem sem. Rada bi, da bi živeli v boljšem svetu. Da smo na voljo. Takšni kot smo, z vsemi svojimi izkušnjami. Zakaj ste zamišljeni?

— Še vedno poskušam razumeti, zakaj ste potrebovali JT Leroya?

Pišem o svojih izkušnjah, življenju. Težko mi je bilo o njih pisati naravnost, zato sem potrebovala JT-ja. Nekateri si pred pisanjem zvijejo džoint, drugi imajo obred posebnega načina oblačenja, jaz pa preprosto moram pisati z »glasom« nekoga drugega. Vem, da jo to samo navidezno, kot ljudje, ki se na Filipine odpravijo zato, da bi jim tamkajšnji zdravilci iz trebušne votline potegnili rakavo tkivo, v resnici pa v rokah skrivajo svež košček piščančjega mesa. Lažno zdravljenje, ki pa deloma pomaga.

20 — november 2009

»Ko sem kot otrok videla muzikal Oliver Twist, sem vso noč prejokala. Njegova zgodba me je tako ganila, da se mi zdi, da jo v svojih knjigah kar naprej pripovedujem. Vedno so me zanimali izobčenci. Ali pa japonska risanka Kimba o belem levu. Žalostne stvari so se mu dogajale. Sploh ne vem, kakšnega spola je bil – moški ali ženska? Transseksualec? Pa Peter Pan ... Moški junaki so me vedno bolj privlačili. « — Ste egocentrični?

Tako kot vsi umetniki. Obsedena sem sama s seboj, tega se zavedam. Če ima človek srečo, lahko to pretopi v umetnost. Po drugi strani si želim, da bi ta del sebe lahko izključila. Jasno mi je, kaj sem dosegla. Iz svojega pankerskega obdobja sem se naučila, da je treba vedno poslati dvigalo dol in pobrati še druge. Po drugi strani pa, še vedno se učim. Učim se razumeti.

Zdaj berem Faulknerja, Joycea ... Pri prvem mi je všeč to, da če česa ne razumeš, dobiš občutek, da hoče povedati: »Spelji se, preberi še enkrat!« Ta njegova neposrednost. Roman V smrtni uri je moj najljubši. To je JT-jeva zgodba.

— Kako lahko pojasnite, da je po tistem, ko ste izumili Jeremyja, obstajal zunaj vas?

Jeremy je bil JT – prvi je bil junak v mojih zgodbah, drugega sem imenovala za avtorja svojih zgodb. Oba sta zame resnično obstajala, še obstajata, bila sta posebne vrste energij v mojem telesu.

— Vam je kdo verjel, da ste JT? Nekaj jih je že vedelo. Predvsem tisti, ki so prihajali k nam domov, čeprav tega pozneje mnogi niso hoteli priznati. Billy Corgan, pevec skupine The Smashing Pumpkins, je vedel od začetka in tega nikoli ni zanikal. Nikoli ne bom pozabila najinih dolgih telefonskih pogovorov po tistem, ko sem razkrila, da je Laura Albert – JT Leroy.

Laura Albert in njen alterego JT Leroy

— Kar nenadoma ste s pomočjo JT-ja vstopili v svet slavnih.

— Je bila Savannah ob vsem, kar se ji je dogajalo, zmedena?

Ni bilo čisto tako. Večinoma so do mene prišli sami ali pa smo se spoznali na kateri od zabav, potem pa so moje delo omenjali v intervjujih. Drew Barymoore, Winona Ryder – to so razgledane punce, ki presenetljivo dobro sledijo ameriški literarni produkciji. Lou Reed mi je pisal, rekoč, da vse razume in občuduje. Shirley Manson, pevka skupine Garbage. Njej je bilo vseeno – ali se je pogovarjala s Speedie (Laurin vzdevek, op. p.) ali z JT-jem; oba je imela rada in po liku Cherry Vanilla iz romana Sarah je celo napisala skladbo Cherry Lips. Courtney Love se je z menoj pogovarjala ure in ure. Po telefonu, seveda.

JT ji je bil takoj všeč. Vendar se je njeno telo resnično začelo spreminjati, izgubila je mesečno perilo, začela je govoriti, da se ji prsi manjšajo, da postaja moški. To je seveda govorila Savannah, JT pa se je spreminjala v žensko. Začel je celo govoriti, da si bo z operativnim posegom spremenil spol.

— Kako se je v javnosti obnesla vaša svakinja Savannah, ki je igrala vlogo JT-ja?

— Gus van Sant je osnovo za njegov film Slon našel v eni od zgodb JT Leroya.

Ne boste razumeli, toda mene ni zanimala Savannah, temveč JT. On je postal del nekoga drugega, ki je bil ob meni. Dobro, da je to bila Savannah. Njej sem zaupala. In bilo je lepo, bila sem zraven, ko so ljudje v ZDA in Evropi čakali pred knjigarnami, da bi jim JT podpisal knjige. Bila sem neznansko ponosna. Dogajalo se je nekaj, kar sem si vedno želela: biti povezana z ljudmi prek knjig – ne da bi bila zares v središču pozornosti.

— Kako je vloga JT-ja vplivala na Savannah?

Nenavadno, če se danes ozrem nazaj. In bilo bi nenavadno, če ne bi vplivala nanjo. JT je postala pri devetnajstih letih, takrat, ko se je šele začela zavedati svoje ženskosti. Nekaj časa je bilo v redu, potem pa je začela govoriti kot moški, se vesti kot moški in doma je znala povedati, da čuti v sebi čedalje več moških hormonov.

— Vmes je imel JT oziroma je imela Savannah ljubezensko afero z razvpito italijansko igralko in režiserko Asio Argento.

Da. (zniža ton glasu) Opozorili so me, da ne bo hotela govoriti o tem in da bom z omenjanjem filma The Heart Is Deceitful Above All Things pristala na spolzkih tleh, ki je pri marsikaterem novinarju pripeljal do konca intervjuja. Toda – bilo je ravno nasprotno. Asia je naredila, kar je naredila. Morda bi bilo bolje, da bi film samo režirala, ne pa tudi igrala v njem. Na svetu je bilo takrat zelo veliko droge, ponujali so jo tudi JT-ju, ker so se mu hoteli približati. Znorela sem. Savannah ni nikoli prej uživala alkohola ali drog. Hkrati sem se bala, da bi omamljena storila kaj narobe in da bi drugi izvedeli, da je Laura Albert avtorica knjig, pod katere se podpisuje JT Leroy. In potem sta seveda postali ljubimki. Toda Asio imam kljub temu rada.

Brezkompromisna je do sebe in drugih.

— Ste mislili, da bo lahko JT živel v nedogled?

Ne. Toda sčasoma je JT postal nepogrešljiv. Postal je del naše družine.

Da, napisala sem originalni scenarij za ta film. Gus ga je delno spremenil. Že med odraščanjem sem opazila, da bolečino fantov drugače vrednotijo. Brala sem Oliverja Twista, Marka Twaina. Morda se spomnite, da so v takšnih knjigah ženski liki kurbe ali pa svetnice. Kako naj bi se poistovetila z njimi? Fantje so lahko nagajali, flirtali, dovoljeno jim je bilo vse; če pa se je, čeprav redko, zgodilo, da je bilo katero od deklet tako ali drugače zlorabljeno, se je njena zgodba končala tako, da si je pač to zaslužila. Zlorabljen fant, hm, to pa je bilo nekaj transgresivnega. Vse, kar se je zgodilo JT-ju, se je zgodilo meni.

— Vse? Vse, kar smo prebrali v kratkih zgodbah, romanih Sarah in Harold’s End? Kot najstnico me je zlorabil tovornjakar iz Virginije (tako kot njeno junakinjo Sarah, op. p.). Nekaj let sem preživela v sirotišnicah, za 14. rojstni dan so me zaprli v psihiatrično bolnišnico. Moje življenje je seznam zlorab. Starši so se me odrekli.

Pisanje zgodb me je ohranjalo pri življenju. JT Leroy mi je pri tem pomagal. Nisem jih mogla napisati kot Laura Albert. Preveč je bolelo. Kmalu sem ugotovila, da nikamor ne sodim. Pisanje v vlogi JT-ja me je ohranjalo pri življenju. Toda tudi to je bilo pogosto nevredno življenja. Moj odnos z JT-jem, odnos Laure z JT-jem, ni bil preprost. Celo moj lik je govoril grdo o meni. Predstavljajte si, kako sem se počutila.

— Kaj je govoril?

Oh, marsikaj. (smeh). A imela sva se lepo. Imava se lepo. Ponoči si dolgo dolgo gledava v oči.

november 2009 — 21

— profil: LARISSA DREKONJA

Fotografije: osebni arhiv in Wally Shaykhoun

Ustanovila sem Wayward Pen Foundation!

LARISSA DREKONJA Besedilo: Kaja Cencelj

22 — november 2009

Larisso Drekonjo sem ujela med njenim kratkim postankom v Ljubljani, kmalu po ustanovitvi prve newyorške fundacije za promocijo sodobne slovenske umetnosti in tik po končanem snemanju filmskega prizora z Bruceom Willisom. Obraz priznanih kozmetičnih hiš, poklicna igralka in uspešna poslovna ženska se je že vrnila v New York; tam nadzoruje vaje prve gledališke predstave, ki nastaja pod okriljem Wayward Pena in se bo ameriški javnosti predstavila marca prihodnje leto.

Priložnost za slovenske umetnike

Letošnje leto se je za Larisso začelo še posebno obetavno. Januarja je skupaj s Klemnom Novakom in Adamom Kiyoshijem Fujito ustanovila Wayward Pen Foundation (Svojeglavo pero), neprofitno medkulturno organizacijo, namenjeno promoviranju slovenske in vzhodnoevropske umetnosti ameriškemu občinstvu. Pravzaprav Slovenija še nikoli ni imela organizacije v ZDA, ki bi tako na široko odpirala vrata sodobni slovenski in evropski umetnosti. »To je slovenska organizacija za ameriško javnost, da ne bo treba vedno znova razlagati, kdo smo Slovenci in kje smo. Ima vse možnosti, da postane slovenska stična točka, ki bo namenjena promociji Slovenije,« pojasnjuje Larissa. Fundacija se bo trudila vzpostaviti čim bolj odprt medkulturni dialog, v katerem se bodo izmenjavale prvovrstne ideje na globalni ravni in se bo tako uresničeval glavni pogoj za prepoznavnost mladih umetnikov in novoustanovljenih institucij, ki delujejo v umetnosti. »Smo kakovosten kader, ki ponuja kakovostne možnosti slovenskim umetnikom. Mi verjamemo v njihove sposobnosti,« zatrjuje ustanoviteljica Wayward Pena. »Za začetek je naš cilj, da izpeljemo približno dva do tri projekta na leto, a tako kakovostna in inventivna, da bosta vzbudila pozornost. Nočem, da se organizacija opredeli v nekaj vsakdanjega, zato bomo projekte skrbno izbirali. Morali bodo zagotoviti določno artistično raven in uspešnost. Obenem je to nova slovenska platforma v ZDA, prek katere lahko izpeljemo kakršen koli umetniški ali kulturni projekt in skupaj poiščemo katere koli sponzorje ali donatorje.« Umetniki lahko dajo idejo ali se prijavijo po njihovi spletni strani www.waywardpen.org, in če so izbrani, jim Wayward Pen s svojim imenom, zvezami in poznanstvi pomaga pri uresničevanju njihovih zamisli. Larissa poudarja, da »lahko pomagamo umetnikom in poslovnežem, ki bi hoteli v New Yorku prirediti poslovne dogodke in srečanja.

To je lahko dobra priložnost za predstavitev Slovenije ameriški javnosti in njenemu trgu. Pri odprtju nam je vinska hiša Movia donirala svoja vina in tako so imeli majhen promocijski delež v sklopu našega večera«. Ker sama že deset let živi in dela v Velikem jabolku, dobro ve, kaj njegove prebivalce zanima in kakšnega dogodka bi se udeležili. »Vem tudi, kje je naš potencial. Ne v

promoviranju slovenske folklore, temveč naše sodobne umetnosti, ki bi lahko postala dostopnejša širšim množicam. Verjamem, da bi marsikaterega Američana tudi navdušila.« Program organizacije zato zajema široko področje, od scenskih umetnosti, glasbenih dogodkov, filmskih večerov do razstav uporabne umetnosti, ki bi jih pripravljali skupaj s slovenskimi in drugimi umetniki iz vzhodne Evrope. Marca 2010 bo fundacija zaživela s premiero gledališke predstave Hodnik, sledilo naj bi gostovanje filmskega festivala vzhodnoevropskega filma, svečana zabava v dobrodelne namene, za konec poletja pa še jazzovski koncert evropskih izvajalcev.

Župančičev Hodnik za Veliko jabolko

Vse je začelo pred štirimi leti, ko je Klemen Larisso in Adama navdušil nad dramo Hodnik Matjaža Župančiča. Klemnu, ki postaja čedalje bolj uveljavljen igralec na ameriških odrih, se je igra zdela pravšnja za newyorško občinstvo in oktobra lani so se le odločili za sodelovanje. »Toda za to bi potrebovali med 40.000 in 80.000 dolarji. In ker teater ni ravno donosen, sem takoj pomislila na neprofitno organizacijo, prek katere bi nas sponzorji ali donatorji lahko podpirali,« pove Larissa. Dodaja, da je v Ameriki sicer veliko takšnih organizacij, saj so donacije oproščene davkov oziroma se donatorju konec leta povrne polovica zneska. Zato je dobro razvita kultura filantropija, in to, da deluješ dobrodelno, nekaj pomeni in ni nikakršna redkost. »Ker Slovenija takrat še ni imela takšne organizacije, ki bi pomagala umetnikom v New York, smo se s Klemenom in Adamom odločili, da jo bomo ustanovili kar sami.«

»To je slovenska organizacija za ameriško javnost, da ne bo treba vedno znova razlagati, kdo smo Slovenci in kje smo. Ima vse možnosti, da postane slovenska stična točka, ki bo lahko namenjena promociji Slovenije.« Župančičeva drama Hodnik je provokativen in strnjen premislek sodobnega sveta, ki se ukvarja z resničnostno televizijo, njeno demokratizacijo in ranljivostjo posameznikovih moralnih vrednot in identitete. »Igra postavlja vprašanja, koga gledalci in tekmovalci predstavljamo in kaj nas v resnici zabava, torej kakšne so resnične vrednosti takšnega medija in kakšen je naš odnos do njega,« poudarja Larissa. V Župančičevi drami se odpravlja razlika med intimnim in javnim, med zasebnim in družbenim. Mimobežna srečanja na hodniku so kot zakulisje oddaje Veliki brat in hodnik je navidezno zatočišče, kamor se lahko posameznice in posamezniki umaknejo pred kamerami in mikrofoni ter pokažejo svoj pravi jaz,

svoja občutenja in čustva. »To je igra, ki se ukvarja s problemom dominantne vloge televizije v naši kulturi, naj bo to slovenska ali ameriška. V igri sem našla nekaj, kar ta medij, torej gledališče, mora izražati. Gre za drugačen pogled na družbeno okolje, ki daje ljudem misliti. Poleg tega ta tema še ni bila tako predstavljena v New Yorku, zato se nam je zdela še posebno aktualna.« Za Larisso predstava kaže, kako resničnostni šovi vplivajo na mlade. »Genialnost Hodnika je v tem, da je gledalec tisti, ki čuti praznost in degradacijo svojega karakterja v ogledalu človeške resnice, ki se skozi Zupančičev dialog blešči z odra.« Wayward Pen želi poudariti moralni pomen celotne igre in umetno moralo, ki jo ustvarjajo resničnostni šovi. V teh umetnih prostorih veljajo umetno ustvarjene vrednote, po katerih pa se zdaj zgledujejo tudi resnični ljudje. O tem govori Župančičeva igra in poudarja problem odgovornosti medijev in njihov vpliv na mišljenje posameznikov. »Medij je postal institucija. Včasih so to moralno vzgojo predstavljali Cerkev ali starši. Danes pa se ljudje bolj zgledujejo po tem, kar jim mediji predstavi kot socialno kulturo in nekakšen pravilen odnos. Zato smo tudi izbrali Hodnik, ker se ukvarja z določenim problemom z določenega vidika. In to v gledališču, ki je nekakšen predhodnik televizije,« še doda Larissa.

Postojna–Pariz–New York

Larissa Drekonja ni neznano ime, ne v Sloveniji ne v ZDA. Je ena najuspešnejših slovenskih manekenk v tujini in verjetno edina med njimi, ki ji uspelo nemogoče – uveljaviti se v ameriških filmskih studiih. Pri šestnajstih je, takrat še Larisa, zmagala na tekmovanju Obraz leta, dobila pogodbo za delo v Parizu in postala Larissa, da je Francozi ne bi več klicali Larica. Želela pa si je nekaj drugega– živeti in delati v New Yorku. Iznajdljiva, kot je, ji je uspelo prepričati agencijo, da ji priskrbi delovni vizum, in leta 1999 so se ji odprla vrata v New York. Dobila je prvo veliko kampanjo za Clairol, kmalu so sledile še pogodbe s Pantenom, Desanijem, Subarujem, Mercedesom, francoskim La Postom in številnimi priznanimi kozmetičnimi znamkami, kot so Nivea, P & G, Henkel in Beiersdorf, s katerimi še vedno sodeluje. »Zanimivo je, da vsi menijo, da mora biti manekenka mlada. Seveda, to je prednost za visoko modo, toda kozmetičnih izdelkov zrela ženska ne bo kupila, če jih bo oglaševala neka šestnajstletnica. Pri teh letih so vsa dekleta lepa, ko pa se bližajo tridesetim, se stvari že spremenijo. V mojem primeru se lahko pohvalim, da stranski učinki gravitacije še niso vidni,« mi zagotovi Larissa. A pravo zadoščenje je prišlo šele z delom za televizijsko hišo NBC ter filmska konglomerata Disney in Warner. Že od nekdaj je hrepenela po karieri poklicne igralke. »Odkar pomnim, sem sanjala o filmu. Sošolkam sem vedno zatrjevala, da bom pri osemnajstih odšla v New York in postala igralka. Seveda so se mi smejale, a še zdaj trdim, da človek, november 2009 — 23

— profil: LARISSA DREKONJA

Larissa Drekonja in Klemen Novak

ki ne sanja, ne obstaja.« Njej so se sanje uresničile in res je že pri osemnajstih letih dobila svojega agenta. »V ZDA lahko do pravih avdicij prideš le s posredovanjem agenta, a dobrega je težko dobiti in pri tem mi je pomagal moj videz. Če agent vidi, da imaš obraz, s katerim lahko zasluži, v mojem primeru torej s televizijskimi reklamami, bo prej sklenil pogodbo s teboj in tudi ugodil tvojim pogojem.«

Larissa in Nicolas Cage, Spike Lee, Bruce Willis …

Larissa dobro ve, da je ZDA dežela priložnosti, a če nimaš pravih sposobnosti in močnega karakterja, se lahko v enem samem trenutku vse spremeni v pepel. Njena prva avdicija, na katero jo je poslal agent, ni potekala, kot si je želela. Bila je težka preizkušnja – avdicija z Nicolasom Cageom. »Ko sem vstopila v sobo, sem kar strmela v njegovo čudno pričesko. Bil je on, Nicolas Cage.

Kar obstala sem. Pa ne zato, ker bi se ga ustrašila,« mi zagotovi, »ampak, ker sem bila tako zaslepljena, da pred menoj res stoji tak izjemen igralec, jaz pa sem le osemnajstletno dekle iz Postojne. Če bi mi takrat dali vsaj pet minut, da bi se prilagodila okoliščinam … Cage ima veliko karizmo in jaz takrat z zvezdniki takšnega kova še nisem sodelovala.« Vloge ni dobila, ji je pa dogodek ostal v spominu kot velika izkušnja. Imeti tretjo avdicijo za to vlogo, in to z Nicolasom Cageom, je bilo potrdilo, da mora ostati na tej poti. Njena naslednja vloga je bila Daša v filmu Poslednja noč režiserja Spika Leeja, ki je bila sicer zaradi poznejšega krajšanja filma iz kinematografske različice izrezana, a to Larisse ni ustavilo. Vztrajno je nadaljevala in ni trajalo dolgo, da je postala 24 — november 2009

del igralske ekipe v nadaljevankah televizijske mreže NBC – najprej v nadaljevanki Windfall, v kateri je igrala Galino Kokorev, in pozneje še Alino v Zakonu in redu: Kriminalni namen (Law and Order: Criminal Intent). Seveda vloge niso padle z neba, na avdiciji za nadaljevanko Windfall je morala režiserja prepričati, da le ni tako puhla in koketna, kot se mu je zdela na prvi pogled. »Verjetno ni manekenke z željo po igralstvu, ki ne bi poznala takšnega pogleda. A ostala sem prepričana sama vase. Kajti če sem prišla do sem, potem imam, kar oni potrebujejo, in tudi meni

»Navadila sem se biti v središču pozornosti, a se hkrati naučila z dvignjeno glavo sprejemati nizke udarce; teh so vajena vsa lepa dekleta, ne samo manekenke.« je to delo všeč.« Stereotipi o manekenkah je niso nikoli ustavili, saj je bilo prav manekenstvo zanjo velika šola. »Navadila sem se biti v središču pozornosti, a se hkrati tudi naučila z dvignjeno glavo sprejemati nizke udarce, ki so jih vajena vsa lepa dekleta, ne samo manekenke.« Priznava, da so bili začetki v igralstvu težki, da je bilo naporno sodelovati z igralci, ki jih je do takrat videvala le na filmskem platnu ali televiziji, a zadovoljna je, da je vztrajala. Postala je poklicna igralka in s tem so se ji izpolnile sanje. Ustvarjalce nanizanke Windfall je celo tako presenetila, da so po začetnih epizodah njeno vlogo iz načrtovanih štirih raztegnili na 11 epizod in ji ponudili pogodbo za naslednjo sezono. Med snemanjem so posebej za njen lik spisali dodaten scenarij. Agent

je bil zelo navdušen, saj se to še ameriškim igralcem redko zgodi.« Filmsko vlogo ji je zaupal tudi režiser Mario Azzopardi in postala je Nataša v njegovem filmu ZOS: Zone of Separation.

Dober igralec mora imeti talent, žilico za posel in humanost

Larissa ni nikoli hodila na igralsko akademijo, se je pa zato igralstva priučila pri številnih mojstrih, kot so Sheila Grey (improvizacije in študije prizorov), Sam Chwat (govor), Susan Batson (metode igranja) in Jamie Donnelley (študije prizorov). »Če hočeš igrati v ameriški produkciji, moraš dobro obvladati ameriško angleščino, sem spadajo tudi vsi naglasi in narečja. Le če si zvezda, kot je Rade Šerbedžija, potem ti uspe brez tega znanja,« se zasmeje.

Sheila Gray je bila njena prva učiteljica igre, ki jo še bolj kot za tehniko navdušila za improvizacijo. Veliko so ji dale tudi delavnice metod igranja. »Naučila sem se uporabljati čustva na bolj, recimo temu, industrijski način. To je metoda, s katero lahko z določenimi vajami ali besedami izzoveš želena čustva. Jaz jim rečem ključki, s katerimi se lahko zelo na hitro pripravim na določen prizor in živim življenje svojega lika.« To poletje je Larissa snemala A couple of Dicks, novi film režiserja Kevina Smitha, ki ga poznamo po filmih Trgovci, Dogma, Joy in Tihi Bob vračata udarec, Moja mala Navihanka ipd. Igra v dialogu z Bruceom Willisom in Tracyjem Morganom. Toda dekle ohranja trezno glavo, saj ve, da igralski talent v tej industriji ni vse. »Potreben je talent, imeti moraš tudi smisel za posel in ljudi, najpomembneje pa je, da zmoreš biti človek, in to zadnje te naredi dobrega igralca.«

— daljnogled

Besedilo: G. P., K. C. Fotografije: arhiv proizvajalcev, AP, Petra Nuzdorfer in Matevž Paternoster

MODA & UMETNOST: Christian Louboutin & Peter Lippmann

Čevlji z najbolj vročim podplatom v krvavo rdeči barvi so najbolj vroči čevlji sploh. Popoln videz, ki ujame gleženj, fetišistično seksi, a nikoli vulgarni detajli, in visoka peta ter prepoznavna estetika živo rdečega podplata. Si Dito von Teese sploh še lahko predstavljamo obuto v čem drugem? Letošnjo jesen se hiša Louboutin predstavlja s predstavitvenimi fotografijami, ki spominjajo na baročna tihožitja slikarstva 18. stoletja. Čudoviti čevlji, obkroženi z dobrotami na pogrnjeni mizi, so zagotovo posrečena alegorija na baročno razkošje in frivolnost, pa tudi na dobrote, ki vzbujajo apetit. Zasluga za umetniški presežek gre ta hip gotovo najbolj iskanemu fotografu za still life v modnih krogih Petru Lippmannu. Ta se je rodil v New Yorku, v svoji fotografiji pa neživim objektom (fotografira sicer tudi ljudi in naravo), pa naj gre za modo ali kulinariko, vdahne življenje trenutka, v katerega ujame monumentalnost opazovanega objekta. Fotografije, ki jih je posnel za naročnike, kot so Vogue, Stiletto, Marie Claire, New York Times Magazine, Lalique, Céline, Calvin Klein in številna druga zveneča imena, presegajo pričakovane okvire modne fotografije in so več kot le laskavo zrcalo stvarnosti. Pripovedujejo namreč simbolno nabito čustveno zgodbo nežive narave. Pri stiliranju in kreativnem vodstvu za sodelovanje z Louboutinom in Lippmannom sta bila Amandine Moine in Nicolas Menu. Moto Nikoli preveč nam je po letih brezosebnega minimalizma v oglaševanju všeč.

daljnogled

IN MEMORIAM: Irving Penn

26 — november 2009

Sedmega oktobra je v častitljivi starosti 92 let na svojem domu v Manhattnu umrl eden največjih (ne le) modnih fotografov Irving Penn. Modno fotografijo in upodobitve hrane in nežive narave je med prvimi povzdignil na raven umetnosti. Dolgoletni sodelavec revije Vogue je začel kariero kot ilustrator za Harper’s Bazaar. Tam je po vojni našel prostor za svoj glamurozni fotografski pristop, ki je opeval ženstveni šik novega videza. V sodelovanju z ameriško revijo Vogue je edinstveno izrabljal preprostost sivih in belih ozadij, kar je le še potenciralo fokus na objekt njegove fotografije. Leta 1950 se je poročil s svojo najljubšo manekensko muzo, Liso Fonssagrives, in ostal z njo do njene smrti leta 1992. Irvinga Penna ni več med nami, že pred smrtjo so tudi njegovo mesto v fotografiji zasedli novi upi, a revolucionarnosti njegovega prispevka ne bo mogoče preseči. »Fotografirati torto je lahko umetnost,« je rekel, ko se je to slišalo precej bolj nenavadno, kot si lahko sploh predstavljamo.

SUROVI GLAMUR: Nina Šušnjara

Ali: nasprotja se privlačijo! V surovem ambientu stare strugarne blizu Železniškega muzeja je modna oblikovalka Nina Šušnjara predstavila kolekcijo kar 70 kosov oblačil, kar je za slovenske razmere, razen modnih revij nekdanje Mure in drugih (žal večinoma pokojnih) velikanov, gotovo prava redkost. Čestitamo ji lahko za drzno izpeljano modno revijo, ki je z elektronsko glasbo in industrijskim ambientom kot antipod dopolnjevala klasično eleganco Šušnjarinih večernih oblek, plaščev in jaken, ki se spogledujejo s hollywoodsko rdečo preprogo ter retro videzom šestdestih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Kolekcijo si lahko ogledate v prodajno-razstavnem prostoru na Gornjem trgu v Ljubljani.

R EXCLUSIVE: Zvesta sebi

Kolekcija R Exclusive ostaja za jesen in zimo zvesta prečiščenim krojem oblačil, ki so delo oblikovalca Zorana Garevskega. S poudarjanjem vedno novih modnih detajlov je ponovni poklon sodobni klasiki, ki ji iz sezone v sezono daje novo, a zdaj že prepoznavno naravo: osemdeseta leta prejšnjega stoletja v kombinaciji z brezhibno krojeno minimalistično podlago in diskretno dodanimi dekorativni detajli, kakršni so na moških oblekah izposojene fazone ali mehko padajoči volani. R Exclusive tako (z) drži kontinuiteto dizajnerske kolekcije, kar je v slovenskem tekstilu gotovo izjema. Ujeto v fotografsko oko sodelavca D, fotografa Aljoše Rebolja. Dober imidž šteje, pa še kako!

AGENT PROVOCATEUR: Novost na Bregu

Na svetovnem zemljevidu ekskluzivnih mest prodajaln blagovne znamke Agent Provocateur bo od začetka decembra tudi Ljubljana. Britanska znamka prestižnega in zapeljivega spodnjega perila se estetsko opira na sodobne fetiše, ki jih svojim strankam v visoko estetizirani obliki vrhunskega perila ponuja v več kot 40 butikih. V 15 letih delovanja se niti formula niti dizajn nista pomembno spremenila. Zakaj le, ko pa so zadeli bistvo: prestiž, glamur, moda in zapeljevanje. V nočnih urah lahko to zimo torej pričakujemo okrepljeno »članstvo« v loži seksi sobaric. Se veselim(o)!

OBLIKOVANJE: Lepilni trak

Dunaj je postal tudi letos v prvih jesenskih dneh mesto dizajna. Od 1. do 11. oktobra je že tretje leto zapored gostil Dunajski teden oblikovanja, platformo in razstavno vitrino novih idej. Pobudnik prireditve je skupina Neigungsgruppe Design, ki uresničuje začrtano zamisel »mednarodno, vendar lokalistično«, da bi povezala začetnike v oblikovanju z že izkušenimi in uveljavljenimi imeni in prebudila kritičen pristop k oblikovanju, saj ta intenzivno soustvarja našo kulturo, vsakdanje življenje in navade kupcev, torej naš občutek za estetiko. Tako je v sklopu Carte Blanche in selekcije mladih obetavnih oblikovalcev in oblikovalskih studiev svoje zamisli predstavil tudi hrvaški trio For Use/Numen, ki ga sestavljajo Sven Jonke, Kristoph Katzler in Nikola Radeljković. Ti so že sodelovali s številnimi slovenskimi gledališkimi režiserji, nazadnje s Tomažem Pandurjem pri predstavi Medeja in Aleksandrom Popovskim pri Barčici za punčke v Mali drama. Tudi njihova instalacija na Dunajskem tednu oblikovanja je pravzaprav nastala po zamisli ob razmišljanju o scenografiji za eno prihajajočih gledaliških predstav. Pred tremi meseci so v Zagrebu okoli kartonastih tulcev, ostankov preprog, začeli ovijati lepilni trak. »Vse je nastajalo brez določene ideje, brez reda in pravil. A bolj ko smo ovijali, bolj se je ustvarjala oblika, lepša, bolj organska in močnejša. Tako je iz enodimenzionalnega lepilnega traku nastala dvodimenzionalna površina, ki je tvorila tridimenzionalno organsko formo,« je pojasnil Jonke. Nastala je kompleksna organska struktura, ki je v vseh naslednjih preizkusih in različnih geometričnih transformacijah traku ustvarjala vedno podobno obliko in je spominjala na rastočo organsko formo. Novo zamisel je omogočila še njena trdnost – da bi instalacijo uporabili kot prostor. Do zdaj te scenografije še niso prikazali v gledališču, so jih pa povabili na Dunaj.

Statistika je prav neverjetna – le 15 kilometrov in 29 kilogramov lepilnega traku, 120 ur dela in 160 evrov! november 2009 — 27

— direktno

Fotografija: promocijsko gradivo Pringle

Čudežni svet Davida Shrigleyja Besedilo: Tadej Zupančič

»Shrigleyja sem nehal spremljati pred petimi leti,« je dejal prijatelj in skomignil z rameni. »Saj veš, po tistem, ko sem svoje razpadajoče razmerje poskušal zakrpati z originalno Shrigleyjevo risbo.« Ja, seveda se spominjam, sem mu rekel. Katastrofa, ne? »Moški kot psi – saj smo jih že vsi videli. Črnilo na papirju. Cena je bila 750 funtov. In to za nekaj, kar je že zaudarjalo po koncu. Še vedno ne vem, kaj mi je bilo, da Shrigleyja nisem raje kar obdržal.

Tako bi vsaj imel spomin na tiste štiri mesece. Ampak, hej, tisti rojstni dan je bil julija ...« Potem je malo odtaval. »No, veselje je že bilo pristno, mogoče vseeno ne samo zato, ker je šlo za dopolnitev tiste luštne male zbirke ... Pa ima še tega.« Poleg tega si ugotovil, koliko stane ljubezen, mar ne? »Ja, ti cinik, 750 funtov. Hura,« je dejal zagrenjeno. Aha, sem si mislil: pri takih stvareh niti David Shrigley ne more pomagati.

»̔Pred sodelovanjem s Pringlom nisem vedel, kaj je twinset. Mislil sem, da je to spodnje perilo ali kaj podobnega. Zdaj pa sem prepričan, da bi ga morali nositi vsi, in to ves čas,̓ je dejal David Shrigley.« David Shrigley je zdaj povsod: v galerijah (z zbirkami Tate Modern in newyorškim Museum of Modern Art, MoMA, vred), knjigah, na razglednicah, v časopisih, naredil je videe za Blur in Bonnieja Princea Billyja, na televiziji in dveh albumih. Letos pa je sodeloval še z luksuzno škotsko pletilnico Pringle pri promociji njihovega ikoničnega twinseta – torej kompleta jope in majice – ki so ga oblikovali ob 25-letnici londonskega tedna mode. »Pred sodelovanjem s Pringlom nisem vedel, kaj je twinset. Mislil sem, da je spodnje perilo ali kaj podobnega. Zdaj pa sem prepričan, da bi ga morali nositi vsi, in to ves čas,« je razložil. Promocija je bila polna sicer običajnega Shrigleyjevega nenavadnega humorja, za Pringle pa je med drugim oblikoval majice ter opremil njihovo največjo londonsko trgovino.

Pred petimi leti, ko je moj prijatelj s svojimi zadnjimi prihranki kupil zadnje darilo za svojo kmalu nekdanjo ljubezen, je Shrigley sicer odraščal iz kultnega, ezoteričnega umetnika, ki je pri majhnih založbah izdajal knjige s svojimi grotesknimi ilustracijami, absurdnimi okrožnicami, kaotičnimi skicami, gorečimi hieroglifi, lobanjami, razsekanimi živalmi ter deviantnimi insekti s človeškimi glavami. Moški kot psi – saj smo jih že vsi videli je čudovita, preprosta risba, na kateri – verjetno je res ni mogoče drugače opisati – neki moški ovohava zadnjico drugega. Takšnih in podobnih Shrigleyjevih risb je zelo veliko, na stotine, moja najljubša, po vseh teh letih (Shrigleyja spremljam dobrih deset let), pa je še vedno Ne vstopaj v moj osebni prostor. Nisi dobrodošel, ker tvoja prisotnost moti moj življenjski slog in od nje dobim glavobol, z nekoliko okornimi črkami napisana na črtan

28 — november 2009

papir, v zadnji vrsti pa je nekaj prečrtanega. Od vseh Shrigleyjevih »objektov« sta mi sicer najbolj všeč solnica in poprnica: na solnici piše HEROIN, na poprnici pa COCAINE. Shrigley se je rodil leta 1968 v Macclesfieldu, odraščal pa v Oadbyju, jugovzhodno od Leicestra.

Na politehniki v Leicestru je najprej študiral oblikovanje, potem pa je obiskoval likovno akademijo v Glasgowu, kjer je ostal tudi po študiju (in se zato predstavlja kot »umetnik iz Glasgowa«).

Svojo prvo knjigo risb, skic in ilustracij Slug Trails (Polžje sledi) je objavil leta 1992, potem pa so sledile večinoma po ena na leto; prvo samostojno razstavo je imel tri leta pozneje, v glasgowski galeriji Transmission. V londonski galeriji Stephen Friedman, ki ga še vedno zastopa, je prvič razstavljal leta 1997. Čeprav je najbolj znan po risbah, se loteva tudi instalacij, intervencij, filmov in slikanja z oljem. Guardianov kritik Adrian Searle je prepričan, da je Shrigley najmočnejši, ko se giblje »na meji humorja in groze, saj se najbolj približa resnici ali pa vsaj verjetnosti, da je nekaj res«. »Njegov humor se pogosto zanaša na nesmešno, mračno in pobito, na obupno,« je pisal. »In kaj če bi bila duševna pokrajina nekega človeka res takšna, da bi se poimenoval ‘prazna parcela’, kot piše na eni njegovih slik? Verjetno bi nam šlo malo manj na smeh. In kaj, če bi bi se Shrigley resno lotil duševnega sveta motenih, neuravnovešenih, psihotičnih ali zlih? Kam bi nas pripeljal? Stvari bi bile lahko neizmerno boleče ali pa morda celo izjemno dobre.« Občutno manj prizanesljiv je bil Searlov ameriški kolega David Pagel, ki je leta 2002 za Los Angeles Times ocenjeval prvo Shrigleyjevo razstavo v Združenih državah. Obtožil ga je namreč »avtomatičnega nihilizma« ter tega, da »ne neguje svojega talenta«. »Vede se, kot da je preveč utrujen (ali morda preveč kul), da bi naredil kaj drugega kot to, da iz sebe iztisne nekaj zabušantskih klišejev.« Shrigley je kritiko takoj objavil na svoji spletni strani (www.davidshrigley.com), dodal pa je še elektronsko pismo ogorčenega obiskovalca njegove razstave: »Res ne vem, kaj ima to nepomembno čečkanje opraviti s čemer koli? Isto stvar bi dobili, če bi dojenčka naučili nekaj porednih besed ter mu dali pisalo in prazno beležko.« Neverjetno. In tako – napačno – še vedno razmišlja marsikdo. Shrigley je briljanten. Zdaj pa grem kupit vsaj eno tistih njegovih majic za Pringle; ki jo bom, jasno, nosil ves čas.

— interpretirano

Fotografije: osebni arhiv, arhiv Barbara Bui, Chanel, Akris, Stella McCartney

Chanel SS 2010

Besedilo: Danaja Vegelj

Merci, Coco!

O šestih dneh v Parizu Četrtek Stereotipno lepo je. Jesensko sonce, rdeče listje na promenadi ob Elizejskih poljanah, najboljši rogljički na svetu, harmonika, hotelska soba v šestem nadstropju. Razgled na strehe v predelu blizu Montorgueila, na bela francoska okna, gladke sive fasade in tržnico, kjer tudi na deževen dan dobiš ostrige, artičoke, mehak francoski sir in sveže fige.

Starinska romantika, vožnja s taksijem, nekaj na hitro izmenjanih besed v polomljeni francoščini, zvok visokih pet na Rue Saint-Honore in sašimi z japonskim čajem v Kunigawi, najboljši japonski restavraciji v Parizu.

Virginie je imela prav: najlepši kotički so navzven najbolj skriti.

V tednu mode je mesto natrpano z urednicami modnega tiska in njihovimi asistentkami, od nog do glave oblečenimi v črnino, z ogromnimi sončnimi očali, lakastimi torbami in nevarno visokimi petami. Romantika? Je ni.

Je pa zato vse skupaj toliko bolj filmsko privlačno. Moda je industrija, služba, poklic, ki nima veliko skupnega s šansoni, ležernim srkanjem kave in prebiranjem Le Monda v kavarni ob enajstih dopoldne. Življenje postane tisti teden ena velika modna revija, največji navdih je ulica. In Hotel Costes, kjer svetovna smetana ob treh popoldne iz visokih kristalnih kozarcev nonšalantno srka šampanjec. In Rue Cambon, tista slavna ulica, ki se kiti z ogromnim črno-belim logotipom, zapisanim na vrh seznama modne zgodovine. Chanel. Butik, opremljen v črnem in belem laku, z usnjenimi zofami in subtilno osvetljavo. S prodajalkami, ki te v sekundi ocenijo in se med sabo brez besed s pogledom dogovorijo, v kateri del

sveta spadaš. In ti, jasno, padeš na testu, v taksi tlačiš vrečke, zapečatene s satenastimi trakovi in okrašene z belimi rožami in si slovesno obljubiš, da je bilo tokrat čisto zares zadnjič. »Sta že bili v Merci? Ne? To morata videti. Počakajta, tu je naslov.

Pred kratkim so jo odprli in res je vredna ogleda.« Pogled je potoval čez mizo, počasi obkrožil moj obraz in se na koncu odločil obviseti na tisti klišejski točki na sredini med obema očesoma. Nasmeh in popolno razumevanje: »Všeč vama bo.« Naslednji kader. Kava med visokimi policami, polnimi starih knjig, ki so naprodaj, vonj po lilijah, poljskem cvetju, sveže pečenem kruhu in preperelem papirju. Merci je najnovejša trgovina s konceptom na Boulevard Beumarchais, romarsko središče za modne obsedence, opremljeno v surov industrijski beton in les. Poleg kavarne imajo restavracijo z natančno premišljenim jedilnikom, predel z oblačili vintage, kjer lahko najdeš kultne Yves Saint Laurentove usnjene jakne iz sedemdesetih let, satenaste Lanvinove balerinke in klasične Chanelove torbice 2.55. Na drugi strani nadstropja skupaj s posebnimi edicijami Conversovih superg All Star in kultnih črnih škornjev Dr. Martensa prodajajo oblačila iz zadnje kolekcije Isabel Marant, Balmain in Alexander Wang. V prvem nadstropju je trgovina s pohištvom, spodaj pa kotiček s parfumi, ki jih je posebej za Merci ustvarila parfumska hiša Annick Goutal. Tisti vonj Eau de Charlotte je bil usoden in od takrat je zame ves Pariz dišal po šmarnicah, vanilji in kakavu.

november 2009 — 29

— interpretirano

Publikaciji na reviji Stelle McCartney Skica Alberta Kriemlerja za Akris SS 2010

Od petka do ponedeljka Ubijalski konec tedna. Med histeričnim tekom po stopnicah v hotelu mi je že v petek zjutraj uspelo nalomiti peto na zame najljubših Marnijevih škornjih: »Saj bo zdržala. Saj bo, saj bo.

Sploh pa … tako ali tako nihče ne bo opazil, kdo me bo sploh gledal v čevlje?« Napaka. Kot zakleto so se pred Palais de Tokyo, kjer je bila modna revija Stelle McCartney, vsi fotografi zapičili v moj par ponošenih sivih škornjev z visoko leseno platformo.

In jaz sem stala čisto pri miru, stiskala zobe in upala, da mi ne bo zmanjkalo tal pod nogami. Na koncu so hvala bogu zdržali do večera. Tek od ene do druge revije, mraz, močan dež, premočene noge in zimski šal čez mokre lase so pokvarili vtis jesenskega Pariza. Lekcija: nikoli več ne grem nikamor brez dežnika.

Akris

Revija Stelle McCartney je bila nekakšno presenečenje. Svoje prepoznavne moško krojene suknjiče se je odločila omiliti z mehkim šifonom v živih barvnih odtenkih, z volani, čipko, kratkimi krili iz džinsa in čevlji s polno peto. Na drugi strani je Maison Martin Margiela predstavil svoj prepoznavni minimalizem z visoko dvignjenimi rameni, mojstrsko krojenimi suknjiči in drzno goloto. Med modnim občinstvom je dobil največji aplavz (kot je zadnjih nekaj kolekcij že v navadi) Balmain s svojimi debelo podloženimi rameni, strganim džinsom in razvlečenimi majicami ter Givenchy, ki je navdušil z geometrijskimi vzorci v črno-beli kombinaciji, ostrimi linijami in mojstrskimi kroji, Barbara Bui pa je občinstvo v svojem rokerskem slogu razvnela z usnjenimi jaknami z detajlnimi, skrbno premišljenimi našitki, kratkimi hlačami, prosojnimi majicami in torbami z resami v mešanici barv, od bele do mehko rjave in črne.

Zame najljubša revija sezone, Akrisova, je bila na sončno nedeljo v Musee de l’Homme, v beli sobani z razgledom na modro nebo, kontrastno rdeče listje na drevesih in Eifflov stolp v ozadju. Akris je sinonim elegantne sofisticiranosti. Mehko padajočih materialov, nežne barvne palete in prefinjenosti v krojih ni mogoče označiti z drugimi besedami. Manekenke so se po brvi sprehajale v minimalističnih oblekah, segajočih do tal, parkah, teliranih kratkih suknjičih, usnjenih plaščih in mahedravih tunikah v barvah, ki so se raztezale od nežno modre, sive, opečnato oranžne do rjave in črne.

Harmonija, skoraj tako dobra kot švicarski pralineji, ki so nas čakali na stolih in sem jih najprej hranila za »posebne trenutke«, potem pa v sekundi pojedla že takoj po kosilu na vrhu centra Pompidou, po ogledu razstave surrealistov, ki so pustili svoj prepoznavni pečat in spremenili moj pogled na umetnost prejšnjega stoletja. Vino, gosja jetra, čokolada, kilogrami nakupljenih knjig in razgled na polovico nočno osvetljenega Pariza. Se da kako ustaviti čas?

30 — november 2009

Chanel

Torek

Barbara Bui

Pred Grand Palais že ob desetih zjutraj vlada kaotično ozračje.

Trume turistov s fotoaparati se mešajo s poklicnimi fotografi, televizijskimi ekipami in v črnino oblečenimi damami z velikimi klobuki in tvidastimi suknjiči. Nekdo v ozadju razburjeno šepeta, da se od Chanela pričakuje spektakel leta, da bodo v prvi vrsti sedeli Kate Moss, Lily Allen, Natalia Vodianova, Caludia Schiffer in Prince, da bo revija tokrat res nekaj posebnega, da se bo o njej govorilo še mesece. Ko se povzpneš na gromozanski leseni oder (ki kljub svoji velikosti zaseda le slabo polovico Velike palače), ti je v hipu jasno, zakaj: sredi prostora stoji ogromen kozolec s Chanelovimi inicialkami, povsod po tleh ležijo slama, rože in lampijoni. Ko stojiš med množico, takoj veš, da si del nečesa zares velikega. Del nečesa nesramno ekskluzivnega, nesmiselno porabnega, a kljub temu dih jemajočega. Revija je navdušila. Ne toliko zaradi oblačil, Chanel je glede tega tako ali tako večen, ampak zaradi šova, dogodka (no, roko na srce, delno tudi zato, ker si kljub strašansko neudobnim coklam z debelim lesenim podplatom nobena od manekenk na modni brvi ni zvila gležnja).

Navdušila je zaradi pregrešnih količin denarja, ki so jih pri Chanelu vložili v 20 minut predstave, zaradi presežka v količini, zaradi preseganja koncepta modne revije, ki so jo tokrat združili z nastopom Lily Allen, obrazom nove torbice Coco Cocoon, ki jo je Chanel na trg poslal oktobra.

Merci, priljubljena pariška trgovina s konceptom

»Moj bog, tole je fenomenalno.« «Ja … tole je neverjetno,« se med klepetom po reviji napol odsotno zasukam v desno. »Ne, no, jasno, ampak tole … koga nosiš?« Nasmehnem se, potem pa ob desnem boku zagledam Hilary Alexander, slovito modno kritičarko in modno urednico The Daily Telegrapha, ki pregleduje šive na mojem črnem, natančno prešitem ovratniku s koničastimi rameni. »Degenerotika. Prijatelja, obvladata,« z nasmehom odvrnem. »Sta tukaj, mislim, v Parizu?« »Ne, ampak zagotovo prideta.« Nasmeh in trepljaj: »Odlična izbira. Mislim, Pariz. In tole. Udobno? Strašno dobro je videti.« Vem, draga Hilary, vem. Kot bi rekla legendarna Coco: »Prestiž mora biti udoben, sicer ni prestiž.« november 2009 — 31

— drobnogled

Besedilo: Goran Puljić Fotografije: arhiv proizvajalcev

1

UPORNIŠKA VZTRAJNOST

Zdi se, kot da je usnje (še posebno črno) že zadnji dve sezoni tarča za kovinske naboje, ki jih izstrelijo zimske kolekcije modnih dodatkov.

Zlate in srebrne kovinske kroglice, zakovice in ploščice (neti, bi vam odvrnil vsaki pravi punker) so svoje mesto tudi letošnjo jesen našle med številnimi modnimi dodatki. Nekoliko bolj zadržano, kot smo bili tega vajeni v prejšnji sezoni. Uporniški duh sicer bolj diši po razkazovanju razkošja, gladiatorsko postavljanje v kategorijah »IT-čevljev« in »IT-torbic« pa je letošnja modna nuja. Ne pozabite na rokavice, pozabite pa lahko nakit. Okitili ste namreč že svoje modne dodatke, kar bo povsem zadostovalo.

3 7

6

5

drobnogled

2

4

RAJSKA PTICA

9

8

10

Nekdaj so rekli, da »se bodo vrgli v perje«, če so hoteli povedati, da se bodo pražnje oblekli. To jesen in zimo lahko to storite skorajda dobesedno, vsaj pri izbiri dodatkov, vprašanje je le, katera je vaša rajska ptica. Šopirjenje ponosnega pava ali gruljenje sive grlice, golobja eleganca ali divja črna gos, kar vam je bližje. Vsekakor pa s perjem ni dobro pretiravati, »manj je več« tukaj vsekakor drži, pregovornemu poceni videzu pa se boste izognili, če se v širokem loku ognete šalov boa iz marabuja in ne pretiravate z barvami. Zadnje zahteva namreč več izkušenosti in talenta, kot ga imamo navadni smrtniki. Morda celo več, kot ga prinese realnost, če izvzamemo modne brvi in gledališke odre.

13

18 17

12

11

16

32 — november 2009

ZELENO, KI TE LJUBIM ...

Tako izrabljena, kot so v modnih revijah ti Lorcini stihi, se na prvi pogled zdi velika vrnitev zelene, ki jo prinaša letošnja jesen. Pa ni! Nova zelena je pravzaprav stara zelena. Moda je pač grozna reč. Predstavljajte si star smaragdni prstan, ki ga znova odkrijete v zaprašeni šatulji. Vrnitev Tom Fordove (Guccijeve) zelene, ne temne, ne svetle, temveč intenzivno razkošne in starikavo damske ter seksi hkrati. Je stvar sodobnosti in letošnjih kolekcij. Zeleni pa bodo drugi(e)! Če vam izdamo še, da pri zadnji Valentinovi kolekciji resno konkurira rdeči, boste vedeli, da gre zares.

UPORNIŠKA VZTRAJNOST 1 - Sončna očala Sonia Rykiel; 2 - Torbica clutch Jimmy Choo; 3 - Zapestnica Just Cavalli; 4 Sandala Givenchy; 5 - Rokavice Roberto Cavalli; 6 - Salonar Christian Louboutin; 7 - Torbica Azzedine Alaïa / RAJSKA PTICA 8 - Salonar Roger Vivier; 9 - Gležnjar Manolo Blahnik; 10 - Torbica Salvatore Ferragamo; 11 Gležnjar Alexander McQueen; 12 - Torbica Be & D / ŽELEZNI ZNAČAJ 13 - Zapestnica Burberry Prorsum; 14 - Prstani Alexander Mcqueen; 15 - Uhani Pamela Love za Zac Posen; 16 - Zapestnici Emilio Pucci; 17 - Ogrlica Moschino; 18 - Zapestnica Givenchy /

22

21

ZELENO, KI TE LJUBIM ...

19 - Salonarja Valentino; 20 - Torbica clutch Valentino; 21 - Torbica Stella McCartney; 22 Torbica clutch Roger Vivier; 23 - Gležnjar Bruno Frisoni; 24 - Škorenj Balenciaga; 25 - Torbica iz nojevega perja Roger Vivier /

23

FORMA VIVA 26 - Salonar Free Lance; 27 - Salonar Gianvito Rossi; 28 - Torbica By Malene Birger; 29 - Torbica Viktor&Rolf; 30 - Torbica Lancel; 31 - Gležnjar Marc by Marc Jacobs /

20 24

FORMA VIVA

19

Zdi se, kot da bi usnje v nekaterih kolekcijah modnih oblikovalcev oživelo, se nagubalo, oponašalo globokomorske podvodne organizme in navduševalo z eleganco svoje teksture kot draperije renesančnih oblačil Tintorettovih angelov. Torbice in čevlji se bodo to jesen gibali in gubali ter pozibavali v svojem ritmu. Tudi uredništvo D-ja vam poleg preostalih lepih barv in podob, ki jih ta letni čas prinaša na ulicah in zunaj modne džungle, želi, da bi se (nadzorovano, seveda!) pozibavali v elegantnem ritmu resic svojih čevljev tudi vi!

25

14

27

ŽELEZNI ZNAČAJ

26

Oziroma kovinski karakter. Jesen prinaša izbrane kose nakita z značajem. Temačnim, alternativnim, skorajda že darkerskim. Ko smo že mislili, da smo za vedno pokopali lobanje okostnjakov z bleščicami, so se te vrnile, in to s celotno temačno ikonografsko druščino vred. Skrivnostna simbolika nerazumljenih sil temnega se letos druži z eleganco in decentnim glamurjem. In v takem primeru jo dopuščamo. Samo da ni najstniško predvidljiva in kičasto radabibila uporniška. Takšne ne dovolimo (več), čeprav smo še dve sezoni nazaj vzdihovali po njej. Naš značaj očitno ni tako močan!

28

31 29 15

30

november 2009 — 33

— dobesedno

Besedilo: Goran Puljić Fotografija: Mimi Antolović

Judita Treppo — Zakaj je dober stil tako izmuzljiv?

Stil je osebna svoboda in v vsaki modni sezoni mrgoli izzivov; Lady Gaga v Margieli bi morda postala hit.

— Prvi spomin iz otroštva, ki bi ga lahko imenovali kot lastno modno zapoved?

Tega se verjetno ne z največjo radostjo bolj spominjajo starši.

— Niste imeli klasične poročne obleke. Kakšna je bila?

Edina mogoča varianta neveste: poroka hlač z obleko. To je bilo takrat nenavadno, letos pa je modno, ob zlatem jubileju, morda, kdo ve, in s podpisom poročne priče, Vesne Gaberščik Ilgo, ki jo občudujem modno in zasebno.

— Tako skrbno izdelan slog zahteva disciplino. Je navidezna nonšalanca naporna ali se morda motim?

Vsak slog zahteva nekaj truda, tudi au naturel deklice sosednje ulice ni manj premišljen od sofisticirane primadone niti manj zabaven; oboje je igra, in kot pri vsaki uživamo, če svoje vloge ne vzamemo preveč zares.

— Kako najti v svetu mode sebe?

Brez stilskega nasilja in idealiziranja svoje podobe.

— Vrtnarite. Oblečeni v ... kombinezon z izvezenimi medaljami vrtnarskih zaslug, letos bi morala biti obuta v Prado.

— Kuhate? Vašo navado bi z izrazom, ki opisuje slikarski slog opisali kot ... razpoloženjske variacije na art nouveau; postavitve skiciram, barvam, izdelam maketo, če ni vprašanja časa in prehranskega preživetja.

34 — november 2009

— Pri delu ste izjemno natančni, tudi ko gre za detajle. Nuja posla ali vaša notranja potreba?

Predvsem sreča, da delam, kar imam neskončno rada, tudi značajska lastnost, da me vse ljubezni zasvojijo do popolne predanosti.

— Zakaj poslovna usmeritev v Pariz?

Zaradi poetike, moda je čustvena in čutna.

— Wolfova 5 se zdi kot eksotična oaza. Tudi v času recesije?

Nepoboljšljivi romantiki tudi v Parizu ne bi znali biti zelo drugačni.

Vsi menda ne končajo tragično kljub slabši vremenski napovedi.

— Je čas za nova oblikovalska imena?

Z oblikovanjem kolekcij je kot s povabilom na dom, povabimo sorodne duše, drugih ne. Pojavljajo se nove simpatije.

— Dober oddih je ... najboljši oddih je stik s prstjo in potem umazanija do vrha glave.

— Pet stvari, ki bi jih vzeli na samotni otok?

Vse grmičke bi morala presaditi z vrta na moj otok, o drugačni izbiri ne more biti govora.

— Kako si boste polnili baterije pozimi?

Z vragolijami na snežnih strminah in zatem v dolinah.

— Glasba in spomin, ki vas popelje nazaj v poletje.

V spominu hranim vse moje zime in tišino snežink.

— Kdaj ste se nazadnje pošteno nasmejali?

Pravkar, ko se prepoznavam v dirki z zadnjim terminom z vami.

Zaljubljena je v svet mode in lepih umetnosti, kamor uvršča tudi kulinariko in vrtnarstvo, pa tudi druženje s svetovno priznanimi modnimi oblikovalci na modnih brveh Milana in Pariza ali v intimnem ozračju svojega butika, ki ponuja oblačila skrbno izbranih svetovnih blagovnih znamk. Rdeča šminka, popolna podoba s ščepcem humorja, ki naredi »smrtno resen« vtis, in superlativna predanost delu – to je J.T. Ena največjih modnih poznavalk pri nas, izjemno duhovita sogovornica s pretanjenim smislom za humor, ki svoje delo popolnoma obvlada.

— In kdaj ste nazadnje nasmejali druge?

Upam, da pred kratkim in pogosto, na svoj račun seveda.

— Kako pomembno je vedeti, kaj si pri vizualizaciji svoje osebnosti ženska lahko privošči in česa si ne sme?

Ne maram tabujev, ne pri sebi ne pri drugih, zrela osebnost odlično nosi najbolj vrhunske in provokativne kreacije, morda bolje kot idealna mlada. Seveda pride čas, ko se vprašamo, kdo smo, čeprav to kdaj pozneje zavestno pozabimo.

— Zakaj mislite, da sami nikoli niste imeli težav s tem?

Morda, če se spomnim reka »Zadaj licej, spredaj muzej«; hvala, Metka.

— S katero zgodovinsko osebnostjo bi najraje popili kozarec šampanjca na svojem vrtu in kaj bi jo (ga) vprašali?

Z Monetom, v zraku opera, v kuhinji mise en table, oboje seveda po njegovem okusu, nekatere ljubezni skupne. Brez besed, morda bi vrtnarila.

— Vem, da ste v mladosti brali (tudi) Goetheja. Po študijski dolžnosti, predvidevam. Katere avtorje najraje berete danes? »Kennst du das Land …« še vedno vabi v vsakršne sanjarije. »Dahin!« V oktobrskem Parizu sem (prepozno) odkrila »Les Carnets de cuisine de Monet«, kuharske recepte po zapiskih iz Givernyja z uvodnikom Joëla Robuchona – in jih prebrala v eni sapi, kot vso kuharsko literaturo.

— Česa pa se veselite ta trenutek?

Da dodam na koncu odgovorov le še piko. Nisem Boccaccio.

— detajl

Besedilo: Polona Jamnik Fotografije: Reuters

Blejzer

Stella McCartney

Kos s predznakom »moški«

Klasično krojen, lahek, športen. Na začetku moški, z žepi, vstavljenimi ali našitimi. Na levem prsnem žepu grb, po katerem dobi ime.

La garçonne odvrže korzet

Čas med obema vojnama oblikuje drugačno žensko, ki se znebi korzeta ter plane po udobnih in razkošno širokih kosih moških oblačil. Vzhičena nad pridobitvijo pretirava prek meja vsega lepega. Na pogled je čisto fantovska, možača, ostrižena na kratko, v širokem moškem blejzerju, beli srajci in kravati (sicer s krilom na gubo in tricentimetrskimi petami) ter s pipo med zobmi. (Kakšna sreča, da za njo prihaja elegantna Greta.) Oblikovalci, nevajeni telesa, ki ne pozna spola, so zgroženi in oklevajo. Kako se lotiti la garçonne, da bo ugajala!

Osemdeseta. Armani.

Poslovni slog

Blejzer je že od konca sedemdesetih let ključni kos oblačila sloga, ki ga imenujemo poslovni. Skupaj s klasično krojenim krilom, bluzo, srajco ali brez so ženske prevzemale položaje in dela, ki so jih prej opravljali moški, in močno vplivale na način oblačenja.

Armanijev postane uniforma!

Slog namreč, in to sredi osemdesetih. Takrat modni virtuoz žensko-moškega se spoprime z garderobo mlade, dejavne in enakopravne ženske. Ženske! Skrivnost uspeha je v načelih, ki so neskončno preprosta, a zato toliko bolj zahtevna: brezhiben kroj, skrbno izdelani zaključki in oblika, ki sledi funkciji. Da bo kos razkošen, a še vedno prêt à porter. Armanijev slog postane uniforma, ker mladim poslovnežem in njihovim partnericam omogoča gotovost, zaupanje in jamstvo za oblačila, primerna položaju, hkrati pa vnese čutnost, eleganco in pridih razkošja.

Kratka krilca in kvadratasti blejzerji

Blejzer je dolg, širok in zato vaja v eleganci neskončnih možnosti. Danes obleka, jutri plašč.

Je vsestranski. Za ženske, ki z zadržano, strogo in izčiščeno obliko hodijo po robu in čez.

Jesenski je mehkejši kot spomladanski, ramena so ravna in povešena, koža spodaj gola, previdno prekrita s čipko, noge, čeprav zakrite, vsem na očeh. Spodnji rob suknjiča prekriva krilce. Noge v nadkolenkah, gumijastih ribiških ali visokih škornjih iz mehkega usnja kot obuvalo, hlače in pajkice. Nasvet: ker noge razkazujete, naj bodo tega vredne.

»Gremo se hecat«

Tako je rekel Marc Jacobs, ko se je lotil skiciranja nove kolekcije in letošnjo jesen na modni oder pospremil mladenko v blejzerju, ki se je zdel širši kot daljši, nalašč preširok in prevelik, s povešenimi rameni in nabranimi rokavi. Lahko ga nosite na golo kožo, dopolnite s taftom, čipkami in bliščem brokata ... Zabavajte se tudi vi!

Calvin Klein november 2009 — 35

— reportaža

Fotografije: AFP, Epa, Reuters in arhivi modnih hiš

Gianni je živ!

Besedilo: Emil Rebek

»Gianni is alive« je nekdo vzkliknil na koncu Versacejeve revije za prihodnja pomlad in poletje, prikazani pred mesecem dni milanskem modnem tednu. Navdušenje, ki ga je z najnovejšo kolekcijo povzročila njegova sestra Donatella, je še najbolj spominjalo na modno histerijo iz osemdesetih. Za trenutek nas je odvrnilo od temačnih misli, ki že dlje vejejo v mednarodnem modnem parterju, in prepričalo, da je lahko moda prepričljiva le takrat, ko obrne hrbet preračunljivosti. Prav je torej, da odpre svoje zastore in se zazre vase. Čas je za iskrenost. Čeprav razmere v deželi mode še niso takšne, kot bi si želeli, se tokrat o krizi ni več razglabljalo.

Kupci so namreč v italijansko modno prestolnico znova prišli v polnem številu, kar je odgovornim pri modnih hišah na obraze vrnilo sproščenost, izgubljeno v prejšnjih mesecih. Kdo ve, morda so se nasmehi prikradli nazaj že zaradi močnega sonca, ki je tiste dni kljubovalo koledarski jeseni in tako spet priklicalo optimizem. Pa čeprav si te besede nihče še ni upal izgovoriti tako glasno, kot so to počeli v preteklosti. Le kako bi si drznili, ko pa je italijanska modna zbornica za letos napovedala 15-odstotno zmanjšanje prometa v primerjavi z lani, ko so imeli že tako ali tako štiriodstotni upad prometa glede na leto prej. Prav zato smo se zbrani tokrat raje naslonili na rigidna modna načela, ki zapovedujejo, da je treba pogled usmeriti v prihodnost, saj so v modi kolekcije preteklih sezon hitro pase.

36 — november 2009

Medtem ko so nekateri novinarski kolegi v pomenkih med modnimi revijami drug drugega prepričevali, da moda tokrat spet postala igriva in da je spet čutiti željo po življenju, se je meni zdelo iz dneva v dan bolj očitno, da so se modne hiše znašle v zagati, kaj ponuditi, da bi prepričale strogo novinarsko javnost in – kar je zanje v tem trenutku najpomembnejše – čedalje bolj preudarne kupce.

Le kako bi si sicer razlagali revijo tokrat stilsko všečnega Roberta Cavallija, ki se je odpovedal dolgim večernim oblekam, da bi frfotave rožaste obleke povezal z rigidnimi moškimi kostimi, s presenetljivo barvito in z močnimi, že skoraj kričečimi geometrijskimi aplikacijami pošito Armanijevo modo in ne nazadnje tokrat povsem konceptualnega Rafa Simonsa za Jil Sander? Medtem ko so hoteli narediti korak naprej, so nekateri stopili odločneje, kot smo to od njih pričakovali, spet drugi so se očitno znašli v krizi identitete. A tokratna moda se je vendar obrnila proti glavnemu imperativu svojega obstoja – prodaji – in lastno ustvarjalnost v večini primerov ujela v okvire, ki jih od nje pričakujejo.

Tako je Gucci spet postal sinonim za zapeljive oprijete obleke, Missoni za izvrstne pletenine diskretnih vzorcev in Versace za najžlahtnejšo seksapilnost.

Mar ni prav Italija država, kjer so krila najkrajša in dekolteji najgloblji? Kjer je videti, da se vse vrti okoli dolgih nog in televizijske programe obvladujejo veline, kot imenujejo pomanjkljivo oblečene hostese? A žal te ne vladajo le na televiziji, tarnajo moji italijanski kolegi, temveč tudi na volilnih

Marni

Alberta Ferretti

Gucci Dolce & Gabbana Jil Sander Antonio Marras

listah. In kot da o omenjeni temi še ne bi bilo prelitega dovolj novinarskega črnila, je Suzy Menkes ob odhodu iz Milana v svojem članku Blame It On Berlusconi za International Herald Tribune glasno vzkliknila »Viva La Bimbo!«, nanašajoč se na puhloglava, a atraktivna dekleta »bimbo«, ki naj bi v času Berlusconijeve vlade le še pridobivale moč in – kdo ve – morda celo navdihnile tokratne modne kolekcije.

Vrnitev Meduze

Na svojih vrtoglavo visokih petah se je vrnila Meduza (motiv z Versacejevega logotipa, o katerem oblikovalka že vsa leta pripoveduje kot o svoji muzi, v kateri se navdihuje iz sezone v sezono). Zdi se, da se je Donatella Versace, zagotovo najslavnejša plavolaska v modnem svetu, s tokratno kolekcijo vrnila k temeljem svoje modne hiše in tako dokazala, da je lahko zapeljivka na visokih petah, ki jo je v osemdesetih proslavil njen brat Gianni, aktualna tudi danes. Potem ko nas je dolgo prepričevala, da Meduza preživlja mirnejše čase, se zdi, da je ta – kdo ve, ali se je treba za to zahvaliti tudi novemu vodji uprave, izkušenemu Gianu Giacomu Ferrarisu, doslej vodji uprave Jil Sander, še prej pa izvršnemu direktorju družbe Gucci – le zadihala s polnimi pljuči in se na modno brv v teatru Versace vrnila kot dolgolasa Amazonka brezhibne postave. Slovita Donatella pri tem ni skrivala navdušenja. Prav tako ne občinstvo, ki se je na koncu revije, ko se je Versacejeva pridružila na stopnicah zbranim manekenkam, poklonilo oblikovalki s huronskim aplavzom. »Gianni Is Alive!« je bilo slišati medklic navdušenja starejšega gospoda, ki je sedel

le nekaj sedežev stran od mene, očitno povsem ganjenega zaradi prikazanih modnih smernic, ki so razburkale milanske modne vode. Oblikovalko je navdihnila pripoved o Alici v čudežni deželi.

Zato je izbrala izjemen trenutek; kolekcija namreč prihaja v prodajalne v istem obdobju, kot bo v kinematografe prišla filmska upodobitev Alice v režiji Tima Burtona. Do tedaj pa nam ostane spomin na pisane Versacejeve geometrijske potiske, kratka krila in vrtoglave pete na čevljih in škornjih, ki so jih mnogi še v istem hipu razglasili za neizpodbitne predmete poželenja. Ali kot je po končani reviji komentirala Hilary Alexander, modna urednica časnika The Daily Telegraph: »To je bila edina revija milanskega modnega tedna, kjer je višina pet merila več od dolžine kril.«

»Mar ni prav Italija država, kjer so krila najkrajša in dekolteji najgloblji?« Le dva dni pozneje so se povabljeni v isti dvorani v pritličju teatra Versace z nič manjšim navdušenjem odzvali na prikazano kolekcijo znamke Versus, mlajšo linijo hiše Versace, ki se je po štirih letih vrnila pod modne žaromete. Versacejeva je, samozavestnejša kot kadar koli prej, oblikovanje te kolekcije prepustila velikemu upu londonske modne scene Christopherju Kanu, ki že več let sodeluje s slovito modno hišo. Za Versacejevo je nadvse uspešna sezona, o čemer priča tudi navdušenje oboževalcev na njihovih profilih na Facebooku in Twitterju, kjer se je ta modna hiša pojavila tik pred začetkom milanskega modnega dogajanja.

Zanimivo, da se modna industrija, še do pred kratkim precej ošabna do vseh novih tehnologij, hitro seli na splet in s pridom izkorišča brezplačne metode širjenja svojih informacij. Domenico Dolce in Stefano Gabbana, navadno težko dosegljiva za medije, sta tako pred svojo revijo tiskovno konferenco objavila kar na youtubu (in imela pri tem več sreče kot Dean and Dan Caten, bolj znana kot Dsquared2, ki sta morala z istega portala umakniti filmček, s katerim sta hotela napovedati svojo spletno prodajalno, saj so odgovorni pri youtubu presodili, da je neprimeren), dan zatem pa v prvo vrsto, poleg največjih novinarskih peres, posedla zdaj najpopularnejše blogerje: Scotta Schumana, znanega kot The Sartorialist, Garanca Doréja, Tommyja Tona in Bryana Boya.

Suzy Menkes, ne le ena najvplivnejših, marveč tudi zagotovo najmarljivejših modnih kritičark, tako ni samevala z notesnikom na kolenih. Le da so nova imena v modnem parterju sporočila na svojih blogih objavljala skorajda sočasno z dogajanjem na modni brvi. A zanimivo bo spremljati, kako dolgo bodo slovite modne hiše vabile v svoje parterje pisce blogov, glede na to, da se bojijo precej bolj utemeljenih novinarskih kritik, ki so v preteklosti povzročile veliko slabe volje. Prav kmalu se utegne zgoditi, da bodo obžalovali trenutek, ko so medse spustili mlade, uporniško neobvladljive pisce in jim dali priložnost, da pošiljajo novice v svet. Naj se torej štetje do dne, ko bodo vrata neodvisnim spletnim piscem spet zaprta, začne!

Nazaj h koreninam

Tudi Dolce in Gabbana sta se, podobno kot Versacejeva, vrnila k svojim koreninam in zadnjih nekaj let pozabljeni Siciliji. Prav ko se zatečeta k svojim najznačilnejšim navdihom, se zdita namreč pri ustvarjanju najbolj prepričljiva. Čeprav jih prestavita

november 2009 — 37

— reportaža

Ljubljančanko Valerijo Kelava uvrščajo med najzanimivejše nove manekenske obraze, kar potrjujejo številne modne revije, na katerih je te dni predstavljala nove kolekcije oblačil.

Prada

Gianfranco Ferré

Missoni

Francesco Scognamiglio

Aquilano.Rimondi

v nove okvire, prav tako kot sta to storila tokrat in na modno brv pospremila moške kostime, obilo čipk, ki sta jih za to priložnost obogatila z lahkimi resami, zanju že skoraj nepogrešljive živalske vzorce – na rdeči podlagi resda še najbolj spominjata na londonski neopunk – in navdihujoče kopalke retro kroja v sklepnem mimohodu. Kljub temu da sta bila tokrat videti za večino kritikov bolj prepričljiva kot pri nekaterih njunih prejšnjih poskusih, ostaja zanju in za Versaceja neizpodbitno, da nikoli ne bodo navdušili vseh in da jim bodo nekateri snobovski intelektualistični modni krogi še naprej glasno očitali pomanjkanje jasnega in prepoznavnega koncepta, jih zaradi tega zasmehovali in jim obračali hrbet.

Medtem ko se na modnih brveh bije boj med konceptualizmom in estetsko dopadljivostjo, se zbrani kupci ne pustijo motiti in se odločajo predvsem na podlagi poznavanja svojih potrošnikov, teh pa je k sreči dovolj na obeh plateh modne medalje.

»Milano ne slovi kot najbolj konceptualizmu zapisana modna prestolnica, je pa zagotovo tista, ki ji pripisujejo zelo pozitivne komercialne rezultate.« Milano ne slovi kot najbolj konceptualizmu zapisana modna prestolnica, je pa zagotovo tista, ki ji pripisujejo zelo pozitivne komercialne rezultate. Med modo, ki se morda svojih ljubiteljev ne dotakne v prvem trenutku, a skozi čas vztrajno širi krog svojih občudovalcev, sodijo kolekcije Prade, Marnija in Jil Sander. Prav zadnja je bila tokrat med omenjenimi zagotovo najbolj radikalna.

Raf Simons je svojo kolekcijo za Jil Sander približal naravi in tako ponudil eno najbolj minimalističnih vizij doslej. Čista, povsem asketska je bila tudi scenografija, ki je temeljila na videoprojekcijah najbolj prepoznavnih del sodobnih umetnikov, ustvarjalcev 38 — november 2009

slovitih prostorskih postavitev, kot so Christo, Richard Wilson in Gordon Matta-Clark. Slovita imena so napovedala izjemno konceptualno dovršeno kolekcijo, ki so jo pri Jil Sander na modno brv pospremili z nemir vzbujajočo glasbo in projekcijami orgije med peščenimi dunami iz Antonionijevega filma Zabriskie Point.

Izčiščena minimalistična kolekcija na videz nedokončanega, po svoje že skoraj divjega, videza tako pomeni Simonsov samosvoj beg iz modnega vsakdanjika. Tako kot Daria, glavna junakinja tega kultnega filma, se je tudi Raf Simons s kolekcije podal na pot iskanja svobode, ki pa v nasprotju z Antonionijevim filmskim prepričanjem zagotovo v tem trenutku ne pomeni tudi zavračanja potrošniške družbe. A njegov oblikovalski jezik je tokrat govoril v polni moči in svoje mesto našel nekje na pol poti med resničnostjo in sanjami. Prav tam, kjer se je za novo kolekcijo navdihnila tudi Miuccia Prada. Po krajšem odmoru nam je znova ponudila potiske, za katere je našla motive na starih razglednicah iz obmorskih središč. A zdi se, da so več pozornosti kot barviti obmorski motivi pritegnile komajda prepoznavne poslikave ogromnih lestencev, ki so tako dopolnjevali oblačila in sandale, posute z velikimi, na lestence spominjajočimi prozornimi kristali. Prada občinstva nikoli ne pušča ravnodušnega, čeprav so si bili tukajšnji časniki jutro zatem edini, da gre verjetno kljub vsemu tokrat le za eno prehodnih kolekcij med njenimi kultnimi milanskimi predstavami. Ne nazadnje je veličina oblikovalke kova Miuccie Prada tudi v tem, da je ena redkih, ki ji tudi s takšnimi kolekcijami uspe ohranjati status enega najpomembnejših stebrov sodobnega modnega oblikovanja.

Od čevapčičev do Prade

Na tukajšnjih modnih brveh smo po nekajletnem premoru spet lahko srečali tudi slovensko manekensko ime, o katerem

strokovnjaki govorijo z navdušenjem. Še več, Ljubljančanko Valerijo Kelava namreč že po njenih prvih nekaj mesecih v Parizu uvrščajo med najzanimivejše nove obraze mednarodnega modnega cirkusa. Ne preseneča torej, da so bledolično temnolasko odločnega koraka, o kateri pravijo, da predstavlja temačno plat aristokracije, po izvrstni popotnici iz New Yorka (kjer je med drugim nosila kolekcije Rodarte in Rad Hourani) in Londona (odprla je revijo Christopherja Kana in nastopila za Jonathana Saundersa) v Milanu v manekenske vrste povabili pri hišah Prada, Missoni, Gianfranco Ferré, Francesco Scognamiglio, Aquilano.

Rimondi in drugih. Medtem ko drugi opevajo njen hiter preoboj v manekensko modno ligo, sama ostaja trdno na tleh in se, medtem ko čaka na voznika, da jo odpelje na naslednjo modno revijo, pošali, da je pot od čevapčičev (ki jih je še pred kratkim stregla med sezonskim delom v naši prestolnici) do Prade precej krajša, kot je mislila.

Valerija se je – tako kot ostala, že zdelana modna karavana, ki je medtem kot nomadsko pleme mesec dni romala na razdalji New York–London–Milano – še isti dan, ko je končala zadnjo revijo v sklopu milanskega tedna mode, odpravila pariškim modnim obveznostim naproti (in tam nadaljevala uspešen pohod in med drugimi nosila revije za hiše Alexander McQueen, Dries Van Noten, Miu Miu, Maison Martin Margiela in Céline). Milano je medtem spustil zastor in čas je bil za modni gran finale, ki je že tradicionalno na francoskih tleh, čeprav ta tako zelo opevana pariška ustvarjalnost velikokrat sloni na italijanski domišljiji.

Tako so glasne ovacije za kolekcije iz prepolnih pariških modnih parterjev hiš Yves Saint Laurent, Givenchy, Valentino in Giambattista Valli svojevrstni obliž na že vrsto let ranjeni italijanski modni ponos.

— superego

Ilustracija: Nika Urbas

Besedilo: Nika Urbas

Spisek želja Ura je malo več kot štiri popoldne, jesenski veter udarja ob okno, pred katerim stoji Louise. Z rokami v pasu in s pokončno, gospodovalno držo me posluša, ko ji pred njeno mizo v beli pisarni opisujem svojo zamisel kolekcije. Živčna? Ja. Utrujena? Tudi. Na mizi je poleg kupa modnih revij množica mojih portfeljev, knjig, fotografij, vzorcev blaga. Za mojim hrbtom se vlečejo sence obešenih poskusnih kreacij. »Kaj si misliš o zimskih kolekcijah, si pokukala kaj v butike?« Aha, sprememba teme. Dobro, kupim. »Sem.« »Ti je kaj všeč?« »Ne« »Hmmm.«

»Brez modnega tedna si slovenska modna industrija ne bo opomogla, pa čeprav bo država še toliko sredstev vlagala v propadajoča podjetja.« Zadovoljno se zlekne na masiven usnjen stol in vame usmeri pisarniško lučko. Prostor okoli mene se zatemni. Sem na zaslišanju v kabini ženske, ki je odkrila mlado generacijo kreatorjev. Namesto činov se svetijo njeni številni, masivni srebrni prstani. Pravzaprav jih je toliko, da se čudim, kako sploh lahko premika prste.

Pogovor se razvije v prijetno, a kritično opisovanje stvari, ki si jih modna navdušenka ne želi več dolgo gledati na modnih brveh. Tako poteka klasičen pogovor med modnimi oblikovalci, s katerimi se družim. Sla po iznajdbi nečesa svežega in tako odličnega, da bi pognalo srce v nevarno dirko – to je vrhunec našega hrepenenja.

Drugače je, ko se pogovarjam z modnimi novinarji. »Uauu, a si videla zadnjo kolekcijo Balenciage? Tako zelo modno, ali ni moda čudovita, letošnje kolekcije so popolne!« se je uro pozneje, ko sem zapustila pisarno, pred menoj razgovorila kolegica, študentka modnega novinarstva Rebecca, od glave do pet oblečena v vintage Margielo. »Ljubim modo!« ji pritrdilno odgovorim, s frazo, ki v tistem trenutku zveni kot nekakšna pozdravna šifra gibanja Mladi modni aktivisti. Življenje modnega oblikovalca je zapečateno z neusmiljenim občutkom za kritičnost, čeprav tudi pri modnih novinarjih ni drugače. Modni novinarji.

Poznavalci okusa, kot naj bi bili, neprenehoma prežijo na novosti in jih poskušajo razumeti prej kot vsi drugi. Čudovit navdih za oblikovalce, menedžerje, stiliste, potrošnike. Kaj bi modna industrija brez njih. Zakaj ni torej takšnih novinarjev tudi v Sloveniji?

London Fashion Week

Londonski teden mode. Kaj pa ljubljanski teden mode? Brez tega, za modno industrijo tako pomembnega člena, si slovenska modna industrija ne bo opomogla, pa čeprav bo država še toliko sredstev vlagala v propadajoča podjetja. Brez tedna mode modne hiše ne morejo trgovati, predvsem ne na mednarodnem trgu. Ni pravih naročil. Brez tega modni novinarji nimajo kaj početi. In brez kritičnih, strokovno usposobljenih novinarjev širša javnost mode ne more nikoli zares vzljubiti. Nekdo vendar mora »razložiti«, zakaj je nekaj modno in kako se nosi. Nekdo si mora upati pograjati kolekcije, ki niso zadovoljive in povedati zakaj. Nekdo mora opisati svoj modni okus tudi drugim, če ga res ima. V Sloveniji nujno potrebujemo večjo skupino takšnih strokovnjakov. Tistih, ki jih že imamo, je premalo.

Kdo sem

Skupina namišljenih izjemno sposobnih slovenskih modnih novinarjev bi imela to sezono veliko dela. Ne samo zaradi trendov, ki so letos tako lahko razumljivi tudi za slovenski trg (če drugega ne, smo imeli vsaj osemdeseta!). Skorajda smo že vstopili v novo desetletje. To je čas, ko se v svetu mode, oblikovanja in arhitekture ustvarja nov slog. Slog novega desetletja, jasno, kajne? Lahko bi na primer že končno ustvarili ljubljanski modni slog. Zakaj bi posnemali pariškega ali londonskega, ko pa imamo vendar svoje glavno mesto. Morda se bodo kreatorji le naučili izkoristiti številne navdihujoče urbane in še morebiti starejše nedotaknjene modne zgodbe, ki jih skriva Ljubljana. Ta ima tudi svoj značilen tip podnebja, ki kliče po novem ustvarjanju. Londonski slog, na primer, ne bi bil to, kar je, če se ne bi ljudje oblačili tako, kot se zaradi vremena lahko le v tem delu Evrope. Ljubljančanke se bodo težko odločile, da bodo sredi poletja, v neznosni sopari oblekle debele nogavice in jih nosile s pisanimi gležnjarji. Ali pa, da bodo sredi zime pri minus deset odšle po mestu oblečene v

tvidast plašč in obute v sandale. Pa nič zato. Obstajajo tudi druge stilistične mikavnosti, le razviti jih je treba.

Med zadnjim obiskom Ljubljane me je pot ponesla na tržnico. Opazovanje branjevk, kako v dolgih, ravnih oblačilih iz spranega platna, trikoja in srajčnega bombaža stojijo za stojnicami, me je prevzelo. V svojih mehko padajočih delovnih oblekah so se stegovale po sadju in zelenjavi, zavijale, tehtale, prekladale. Barve, ki so jih nosile, so bile tako zelo ljubljanske. Te skrivnostno melanholične kombinacije temno zelene, zamolklo rjave in sprane temno modre ne vidim nikjer drugje.

Zaradi življenja na tujem se je v meni razvil močan čut za to, kdo sem, od kod prihajam in kaj pomeni biti Slovenka.

Slovenka nima navade preživljati večerov na koktajl zabavah, tudi nakupovalni izleti do onemoglosti ali večerje s prijatelji, kjer je dolga večerna obleka običajna izbira, niso na rednem seznamu njenih tedenskih dejavnosti. Slovenka dela, skrbi za dom, vrt, se rada sprehaja v naravi in si sama pripravi večerjo.

Slovenka torej potrebuje oblačila, v katerih ne bo le blestela, ampak bo tudi neomejeno delala, delovala, če ne drugje, pa doma. K sreči ima Slovenka tudi svoj avto, tako, da visoke pete ostanejo.

Ljubljana potrebuje svojo modno identiteto. Potrebuje tudi močne ženske s stilom, ki bodo oblikovalcem nakazale, kaj želijo nositi.

Kaj še? No, modna četrt, polna glamuroznih in srečnih ljudi tudi ne bi bila odveč. Res že nastaja? november 2009 — 39

— nakup

Scenografski dodatki ALESSA LIGHTING d.o.o.

Odeti v nete

1

2

Fotografije: Mimi Antolović Besedilo: Polona Jamnik Najbolj seksi slog sezone hoče čipko. Črno, kakšno pa. In naborke. Črna je klasika. Skrivnostna in hipnotična. Črno je usnje. Prekrito z zakovicami in štrasom dobi krhko teksturo čipke. Nanj prisegajo mestne princese, rokerice, nove pankerice in motoristke. Odete v zakovice, priponke in mrežo z zračno strukturo in erotično estetiko. Iskrivo, igrivo, kar tako.

Duhovite so. Z oblačili se posmehujejo. S te strani angeli, z druge hudičevke. A neozdravljivo romantične segajo po tankem, svili in prosojnostih. Takrat zakovice postanejo mehke in prijetne. Spremljevalec ostane v senci in popolni črnini. Od glave do pete, se razume, srajca bela. Uglajeno, prefinjeno, z ironijo. (Torej, dodatki, ki so rokerski.)

3

4

6

7

5

40 — november 2009

1 Rokavice Pepe Jeans 2 Ura Diesel 3 Balerinka Top Shop 4 Denarnica Sonia Rykiel 5 Pas Diesel 6 Jakna Nina Šušnjara 7 Očala Ray Ban 8 Ogrlica Mawi 9 Pas Barbara Bui 10 Torba Marjeta Grošelj

8

9

10

november 2009 — 41

— nakup

2

3

1

4

1 2 3 4 42 — november 2009

Alberto Gozzi Marc Jacobs Alberta Ferretti Cesare Paciotti

— lepota

V ledenem objemu Zima nas bo prav kmalu požgečkala: čarobno, a neprizanesljivo. Na ples s snežinkami se odpravite v najboljši negovalni toaleti, da vam mraz ne bo mogel do živega. V ledenem objemu si pogrejte telo in duha z izbranimi eksotičnimi tretmaji. Kraljica belih poljan ni nujno le smučarka.

Fotografije: Mladen Šarić Stiliranje: Viktor Drago/Mladen Šarić Ličenje: Simona Antonović Pričeska: Mijo Majhen (Salon Glamour) Model: Ivana Severinac (Talia Model) Postprodukcija: Mladen Šarić Besedilo: Teja Lavrenčič

Bodi Fare

KRITIČNE TOČKE

Zimski poljubi najprej napadejo ustnice, mar ne? Ta nadvse zgovorni organ je slabšim podnebnim razmeram še posebej izpostavljen, saj zanj ne obstaja nobena obleka, poleg tega je koža tukaj tudi izjemno tanka in ima le malo lastne zaščite. Nekaj »sovražnikov« negovanega videza lahko »odbije« že normalno rdečilo, vendar le, če vsebuje dovolj maščob ter vlažilnih in hranljivih snovi. Morda šminka ni vaša najljubša prijateljica? Potem si lahko omislite brezbarvni balzam v stiku. Pomembno: nanos redno obnavljajte in ustnic nikoli ne ližite, saj vam bodo sicer še bolj razpokale.

Prave izdajalke skrbnosti ali neskrbnosti so tudi dlani. Lahko jih ovijemo v tople rokavice, a žal samo to ne zadošča. Krema za roke ne glede na letni čas, predvsem pa pozimi, sodi v vsako toaletno torbico.

Enkrat na teden svoje dlani razveselite s še izdatnejšo nego: pred spanjem jih na debelo namažite s hranljivo masko, čeznjo poveznite bombažne rokavice in zjutraj bodo mehke kot žamet.

Puliji in šali so v mrzli polovici leta nepogrešljivi, vendar nas pred mrazom ne varujejo najbolj nežno: kožo na vratu namreč precej izsušijo. Na tem delu telesa je že sicer manj »zaviralcev« staranja: vezivno tkivo je precej ohlapno pa tudi maščobnih celic močno primanjkuje, tako da koža s spodnje strani skoraj ni podložena. Čas do pojava nezaželenih »letnic« lahko podaljša ustrezna nega. Redno uporabljajte hranljive kozmetične izdelke, obogatene z aktivnimi učinkovinami, zvečer pa vrat namažite z nočno regenerativno kremo. Pozor: med nanašanjem kože ne smete raztegovati!

Občasno si omislite tudi kakšno elegantnejšo potezo, denimo strokovno masažo vratu s pripravki, ki vsebujejo kisik.

Za obraz velja podobno kot za usta: zanj še niso izumili oblačil, zato ga lahko »ovijete« le v primerne kozmetične izdelke. Mastne zaščitne kreme so koristne za daljše sprehode, ker kožo kot topla odeja varujejo pred mrazom. Žal pa so v toplih prostorih veliko pretežke in povsem neustrezne kot podlaga za ličila. Kompromis: omislite si nekoliko bolj mastno dnevno kremo od običajne, vsak dan pa uporabljajte tudi kakovosten puder, ki kožo še bolj zavaruje.

Nekatere kozmetične hiše so se odpravljanja teh težav lotile še bolj podrobno in ponujajo posebne izdelke, namenjene ekstremnim vremenskim razmeram. Tako so pri Phytomerju že pred leti izdelali kremo Ekstreme Climate Skin cream z naravnimi morskimi učinkovinami, ki nevtralizirajo delovanje škodljivih prostih radikalov, kožo obnavljajo ter preprečujejo, da bi se v slabih podnebnih razmerah poškodovala.

ZNEBITE SE NAKITA

Nakit je zagotovo najboljši prijatelj žensk, pa tudi marsikaterega moškega. Sliši se skorajda neverjetno, toda pri minusu je lahko tudi usoden. Pirsingi v nosu, okrog oči ali na trebuhu lahko v hudem mrazu postanejo nevarni. »Kovina namreč primrzne h koži, zaradi česar morate pri temperaturah, ki se spustijo pod ničlo, nujno sneti umetnine, ki krasijo te občutljive telesne dele,« opozarja nemška zdravstvena zavarovalnica Techniker Krankenkasse (TK). Sicer mehkim predelom telesa okoli oči, nosu in popka grozijo boleče omrzline, ki jih spremlja sprememba barve kože. »Kovina se zelo hitro ohladi in je boljši prevodnik temperature kot maščoba,« je pojasnila tiskovna predstavnica TK.

KO ODVRŽETE OBLEKO

Mraz, veter in centralno ogrevanje so glavni vzroki za izsušenost, če pa temu dodate še alkohol in poležavanje v kadi, je lahko škoda vsaj dvojna.

Torej, kakšna so zimska pravila nege, ki podarja lepo, prožno, bleščečo se kožo?

Pozabite na dolgo, vroče namakanje. Vroča voda v kombinaciji s čistilnimi preparati namreč odstrani z vaše kože naravne maščobe, ki jo pomagajo ohranjati prožno. Posledica: luščenje, srbenje itd. Rešitev? Kratko prhanje z mlačno vodo in mili, ki poleg čistilnih snovi vsebujejo tudi hranljive učinkovine in lipide.

Svoje telo redno krtačite ali uporabljajte piling. Tako boste pospešili prekrvavitev ter s telesa odluščili staro kožo.

Nanesite negovalne pripravke za telo, dokler ste še vlažni.

Raje kot losjone uporabljajte mazila, mleka ali kreme, saj losjoni vsebujejo več vode kot maščob. Priporočljivo je, da se od časa do časa namažete z oljem za telo.

Koži morate zagotavljati vlažnost tudi od znotraj. Spijte vsaj dva litra vode na dan.

IZMENIČNE »KOPELI«

Pogosti prehodi z mrzlega na toplo so škodljivi za kožo, saj vplivajo na mikrocirkulacijo. Zato imamo rdeč nos in lica, drobne kapilare na obrazu pa se lahko ob takšni»žilni telovadbi« spremenijo celo v prave rdeče »pajčevine«. Nastane tako imenovana kuperoza.

Da bi se čim bolj zavarovali, pred prihodom v topel prostor na obraz položite dlani ali nekaj časa počakajte v predprostoru, da omilite temperaturno razliko.

Dodaten nasvet: če kuperozo že imate, uporabljajte specializirane izdelke in pred odhodom na mraz nikoli ne pozabite na puder.

ZANIMIVO

Trditev, da si pozimi ni priporočljivo ličiti oči, ker so že zaradi mraza vzdražene in se pogosto solzijo, ne drži. V resnici je ravno nasprotno: bolj ko veke zavarujemo s senčilom, manjša je verjetnost, da se vzdražijo. Uporabite tudi svinčnik za oči, ki vsebuje negovalne hranljive snovi.

Nekatera živila – čokolada, limone, vanilja, začimbe, paradižnik itd. – lahko povzročajo reakcije na koži, podobne tistim, ki jih povzroča izsušenost – srbečico in rdečico. Če imate kljub redni vlažilni negi te težave, poskušajte omenjeno hrano za kakšen mesec črtati z vašega jedilnika. Če se bo stanje medtem izboljšalo, že lahko postavite diagnozo: alergija.

Pri večini zimskih športov podcenjujemo vpliv hladnega zraka.

Zunanja temperatura ni zadosten kazalnik. Veter ali hitrost vožnje, predvsem pa oba dejavnika skupaj, povzročata izrazit padec temperature kože. Z drugimi besedami: termometer pove le pol resnice. Smučar, ki pri brezvetrju in temperaturi minus deset stopinj Celzija v eni uri prevozi 18 kilometrov, čuti na koži kar minus 21 stopinj Celzija mraza. In če piha veter?!

Da bo koža sposobna sama tvoriti zaščitni maščobni film, ji moramo zagotoviti panteonsko kislino (vitamin B3). Ta je v skuti, navadnem jogurtu, kefirju, zeleni listnati zelenjavi, kvasu in žitnih kalčkih. Ženske so dovzetnejše za mraz kot moški. Ker so v povprečju manjše in imajo manj telesne mase, se hitreje ohladijo. Adame pred nizkimi temperaturami varujejo tudi mišice, ki sestavljajo kar 40 odstotkov njihovega telesa.

Proizvod Hand & Body Cleansing Mousse, ki je obogaten s karitejevim maslom, bo kožo nežno očistil. L´Occitane

Vlažilna krema z zaščitnim faktorjem 30, Ceramide Plump Perfect, Ultra Lift and Firm Moisture Cream, deluje tudi učvrščevalno.

Elizabeth Arden

Krema Comfort on call je odlična zaščita pred mrazom in vetrom in je namenjena še tako občutljivi koži.

Clinique

Lahka in nežna dnevna krema, Rose Nectar Day Cream, vsebuje blagodejne učinkovine vrtnic in je popolnoma naraven izdelek.

Melvita

Zaščita za ustnice Eight Hour cream Lip Protectant Stik je obvezna zimska »oprema«.

Elizabeth Arden

Krema za nohte in obnohtno kožico, Cuticle & Nail Cream, vsebuje kar 30 odstotkov karitejevega masla.

L´Occitane

Volneno ogrinjalo Tihomir Krznaric

POSEBNA RAZVAJANJA

Zima ne prinaša le nevšečnosti, kajti ko primanjkuje sonca, je izvrsten čas za nekatere lepotne in zdravilne tretmaje, bodisi v strokovnih negovalnih centrih bodisi doma. Ena od učinkovin, ki lahko veliko pripomorejo k lepšemu videzu kože in ne prenesejo obilice UVžarkov, so sadne kisline. Ublažijo znamenja staranja, odstranjujejo zadebeljeno roženo plast kože, odpravljajo pigmentne nepravilnosti, pospešujejo obnavljanje oziroma rast novih celic v povrhnjici, povečajo vsebnost hialuronske kisline, spodbujajo sintezo kolagena, vzpostavijo normalno ravnotežje med vlago in lipidi ter kožo gladijo.

Mrzla polovica leta je pravo obdobje tudi za nego z retinolom (vitamin A), odlično sestavino za boj proti gubam, laserske lepotne posege za pomlajevanje kože, odstranjevanje nezaželenega keratinskega okrasja (dlak), kapilar in drugih žilnih sprememb.

Zatrdele mišice si lahko pretegnete s kakšno eksotično terapijo, ki vam bo v turobne, sive dni priklicala malce sonca, vas napolnila z novo energijo in hkrati tudi polepšala. Zelo učinkovita je masaža hilot, umetnost zdravljenja z uporabo golih rok in zdravilnih rastlin, kot so limonina trava, listi guave in bananovca, ki je del tradicionalne, starodavne kulture Filipincev na daljnem vzhodu Azije. Hilot je še danes ime za žensko, ki izvaja terapijo le za ženske, medtem ko se vzdevek Albularyo uporablja za moškega, ki izvaja terapijo z zdravilnimi rastlinami za moške.

Bananini listi so naravni ionizator, ki z nanosom na kožo in določen del telesa delujejo na bioenergijo ter določijo, katerim delom se je treba posvetiti in tako telesu povrniti ravnotežje in harmonijo, poleg tega imajo tudi izjemen očiščevalni učinek.

Masažo lahko preizkusite v središču dobrega počutja Sense na Dunajski cesti 154 v Ljubljani. Z obiskom pa ne boste polepšali le svojega vsakdanjika, temveč boste prispevali tudi za obnovo oziroma gradnjo hiš filipinskih maserk, katerih družine so v poplavah izgubile dom.

— dišave

Besedilo: B. Ž.

Fotografije: Illusion

dišave

Moško kolonjsko vodo Kenzo Power Cologne je prav tako kot različico toaletne vode kreiral Olivier Polge, steklenička pa je oblikovana po prvotni embalaži japonskega oblikovalca (Kenya Hara), steklenici za sake. Z bergamotko, vetiverjem in cedro.

Kenzo

Dišava Passion je naprodaj le v trenutno najpopularnejši »nakupovalni meki« Merci v Parizu.

Annick Goutal

Legendarno parfumsko hišo Creed je leta 1760 v Londonu zasnoval James Creed, zdaj jo v Parizu vodi neposredni potomec družine Olivier. Njihov moto: tradicija in najboljše sestavine. Chèvrefeuille Original (in druge njihove dišave) lahko kupite na aveniji Piere 1er de Serbie številka 38.

Creed Tom Ford, perfekcionist v vsem, česar se loti, se je v tokratni predstavitvi »znašel« kot absolutni zmagovalec med izborom dišav: iz kolekcije, ki je (za zdaj) na voljo le na izbranih prodajnih mestih v tujini, smo izbrali Moss Breches, s katerim se lahko dišavita ona in on.

Tom Ford

52 — november 2009

Stekleno skulpturo s parfumsko vodo Essence je oblikoval priznani Ross Lovegrove, ki je razstavljal v newyorških Momi, muzeju Guggenheim in centru Pompidou. Dišavo sestavljajo rožni lističi, pudraste note petunike, ambra in mošus.

Narciso Rodriguez

— degustator

Besedilo: S. G. Fotografija: Matevž Paternoster

Tatarski biftek velja za specialiteto. Še posebno veliko ljubiteljev ima v Belgiji, na Nizozemskem, na severu Nemčije, na Poljskem, Madžarskem, v Švici in na Češkem. V Belgiji in delu Francije ga imenujejo tudi filet américain (kar lahko prevedemo kot ameriški file) in je glavna jed, ki jo postrežejo z ocvrtim krompirjem ali opečenim kruhom. Tudi pri nas jo pogosteje kot na rženem kruhu postrežejo z maslom na belem opečenem kruhu ali s prepečencem.

Različic receptov za pripravo tatarskega bifteka je skoraj toliko, kot je ljubiteljev te jedi. Prav to je čar te specialitete; pripravite jo lahko po svojem okusu. Nekateri za bolj odločen, pekoč okus dodajo feferone, drugi pa verjamejo, da je pravi tatarec le tisti z dodanimi sardinami. Sicer je za dober tatarski biftek najpomembnejše kakovostno meso. Po nepisanem pravilu od kilograma govejega fileja po natančnem odstranjevanju odpadnih delov ostane le dobrih 700 gramov mesa. Priprava se nadaljuje z mariniranjem, čeprav se v zadnjem času v nekaterih boljših restavracijah v tujini temu izogibajo; mariniranje v olju naj bi namreč povzročilo izločanje hranilnih snovi iz mesa. Po domači različici meso najpogosteje mariniramo v mešanici gorčice in olja, kar še bolj ublaži okus surovega mesa. Naslednji korak je natančno sekljanje mesa. Največji mojstri prisegajo, da mora biti pravi tatarski biftek pripravljen na roko. Vse, kar potrebujete, sta torej dobro nabrušen nož in potrpljenje.

Meso pod sedlom Osnovne sestavine za tatarski biftek:

→ → → → → → → →

goveji file olje kisle kumarice rdeča čebula kapre sol poper peteršilj

(Ne)obvezni dodatki:

→ → → → → → → →

54 — november 2009

limonov sok mleta rdeča paprika inčuni gorčica konjak čili jajce idr

Ena najbolj priljubljenih predjedi na našem severu in v severni Evropi je prav gotovo tatarski biftek. Drobno narezan kos govedine (ali tudi drugih vrst mesa, predvsem konjskega) z začimbami in marinado je, kot pravijo pravi ljubitelji, najboljši na rženem kruhu ali toastu z mehkim maslom.

Tatari, po katerih se ta posebna jed imenuje, pa so poznali preprostejši recept. Kos govejega mesa so položili pod sedlo, saj na poteh po azijskih stepah niso imeli časa za kuhanje. Ko so prispeli na cilj, je bilo meso ravno prav zmehčano in prepojeno s konjskim znojem – in jed je bila gotova.

Danes se priprave lotevamo precej drugače.

To je jed, ki mora premamiti in osvojiti s pristnim okusom surovega mesa, še bolj kot pri kuhanih jedeh pa so zanj pomembne malenkosti. Kakovost mesa, prava, rdeča čebula, sveže mleti poper in podobno. Varčevanje in približki se ne obnesejo. Nekateri za žlahtnejši okus dodajo še kanček alkohola, najbolje starega konjaka, za najpogumnejše pa je na vrhu obvezno še surovo ali zakrknjeno jajce. Tega po navadi izpustimo, če imamo raje (surove) ribe. Tatarski biftek (hm, se mu še reče tako?) iz rib, surovega tuna, lososa ali orade je prav tako okusen. Vegetarijanci, vegani in vsi drugi, ki se ob surovem mesu kremžijo, pa lahko pripravijo podobno jed, ki bi ji težko rekli tatarski biftek; pripravijo ga namreč iz bučk, avokada ali gob. In prav tako uživajo v okusu pristnega surovega. A priznajmo: težko si predstavljamo, da bi Tatari pod sedlo namesto surovega mesa podstavljali koščke zelenjave.

→ V številnih restavracijah postrežejo tatarski biftek tako, da so začimbe ločene od mesa, ki jih gostje dodajo po svojem okusu. → Ne pustite se prepričati: tatarski biftek ni namaz, zato pravilo, da mora biti debelina bifteka na kruhu tanjša kot rezina kruha, ne velja. Prav nasprotno: kruh je dodatek.

— degustator

Fotografija: arhiv D

Kafkov Grad, Tokio Hotel?

Besedilo: Luka Novak Kot bi imel dvakrat rojstni dan. Na predvečer jo peljem v čisto novo nakupovalno središče z imenom Tokyo Midtown v četrti Akasaka v restavracijo s skrivnostnim imenom Kafka.

Murakamijeva Kafka na obali, Crickova Kafkova juha, Kafka za vsakogar. Ne nazadnje je Kafka tudi ime elektroinštalaterja na dunajskem Rudolfsplatzu. Toda v centru Midtown je kafkovsko kar vse: srhljiva paleta guccijev, prad in hermèsov in tudi mini Dean and Deluca v pritličju.

Le zakaj Japonci spijejo toliko šampanjca? Saj ne, da zaradi tega ne bi popili dovolj piva ali sakeja, je pa res, da šampanjec teče v potokih. V deželi, kjer je že dvajset let recesija? Pa kaj potem, mehurčki morajo biti, si rečejo in nagnejo. Tudi Kafka je takšen: enega za aperitiv, potem pa omakaze: chefov jedilnik, kjer te lahko preseneti tudi blowfish po kjotsko, v omaki iz češnjevih cvetov. Strupeno, ni kaj. Ko sva takole sedela pri suši baru, se nama je zdelo, da pretirano prijazni kuhar ribice vleče kar iz svojega predala za nogavice, tako lično je bilo vse spravljeno in zapakirano. Arigatou gozaimas! se glasi vsak drugi japonski stavek, ta vljudnostna mantra, ki je nikoli ne pozabiš. Zaimas! in plop, se sesede košček hobotnice na črn krožnik, medtem ko na pult prihaja nov kozarec šampanjca. Zaimas! se na mizico zvrnejo tri rezinice rahlo sparjenega tuna z vasabijem iz okrožja Šizuoke in paf! kuhar lično zavije preostanek filejčka v vlažno prozorno folijo. Potem še nekaj malega flambirajo in krilijo z rokami, nato naju šef z vizitko v rokah pospremi do dvigala. In se prikloni, kot bi vedel, da imam naslednje jutro rojstni dan. Zaimas!

Sredi noči se nama zdi, da je svet zares okrogel. Mimo švigajo vlaki, na katere moramo v oranžnem avtu, ki ga vozi taksist z belimi rokavicami, čakati kar pol ure. Ampak red je red in Japonska diktatura infrastrukture. Do najine hotelske sobe prideš z dvema dvigaloma in mimo treh restavracij. Ena je japonska, druga italijanska, tretja pa ... španska. No, jutri imam rojstni dan in jaz bom jedel spet.

Kakšna ironija. Najbolj prepoznavna in popularna restavracija v Tokiu se imenuje New York Grill. Ne Yokohama Octopus ali Hiroshima Flames, ne, kar New York Grill. Na stenah so freske newyorških džezistov in nebotičnikov, ki jih več ni. Tudi

zanimivo, ta pred 9/11 estetika. Center tokijske scene moči skratka nosi newyorško ime kljub vsem bombam, ki so si jih zmetali čez Pacifik.

Tipična foodie Newyorčanka namesto moža uporablja dobro uležan stejk, pomislim, medtem ko na večer svojega rojstnega dne niham med škotsko jagnjetino z zelenjavnim pirejem in govedino kobe, ki jo zalivajo s pivom in mazilijo z maslom. Skozi šipo velike zastekljene kuhinje ujamem pogled blond kuharice, ki mojo ženo opazuje z zavidanjem. »Joj, kako bi raje sedela tam na usnjeni klopci in drapala stejk, kot pa ti ga zdajle tule pekla za tebe, bejbi,« si misli in pogled ji uide na debelega japonskega kuharja, ki počasi polaga svoj velikanski nož na marmorno površino. Zadaj eden od pomočnikov mesi testo za raviole, jaz pa si rečem: »Ah, what the heck, samo enkrat se živi in samo enkrat na leto imaš rojstni dan. Kar stejk kobe mi dajte. In kozarec tega zinfandla, ki ga priporočate ... in vodo brez mehurčkov, ja. Arigatou gozaimas!« Tam zadaj, na dolgi, belo pogrnjeni skupni mizi, pri kateri se je v filmu Izgubljeno s prevodom potil Bill Murray, je samopostrežni bife s predjedmi. Zadaj igra tisti džezovski bend, saj veste, ko

»Le zakaj Japonci spijejo toliko šampanjca? Saj ne, da zaradi tega ne bi popili dovolj piva ali sakeja, je pa res, da šampanjec teče v potokih.« se Bill se potem eno noč speča s pevko ali kako že? Zunaj je že davno noč, čeprav je ura šele sedem in poletje visoko, in lučke se prižigajo nad postajo Šindžuku. Temna gmota parka Jojogi skriva v sebi svetinjo Meidži in v dilemi sem, ali za predjed jesti hladno solato iz svedrčkov s češnjevci ali prekajena svinjska rebrca v omaki iz javorjevega sirupa.

Spodaj v neonsko ožarjeni temi, prav tam daleč na stadionu Džingu se mi zdi, da vidim K.-ja, kako zamišljeno opazuje tekmo.

Občutek ima, kot bi žoga ves čas švigala proti njemu, pa ga v resnici nikoli ne doleti. Zvečer bodo k njemu na obed prišli trije uradniki, ki jih ne pozna. Z njim bodo spili pivo in pojedli juho miso. Pa je tokijski Grad hotel ali nakupovalno središče? me prešine eksistencialno vprašanje, potem pa se hitro spet zatopim v govedino kobe. Popolnoma brez zveze je. Naša je boljša.

november 2009 — 55

— dekor & design

Izbor in besedilo: S. G. Fotografije: Studio Nicoletti, Eva, IMM in arhiv Gorenje

Nov vrček za pivo

Iz Danske Eve prihaja nova podoba kozarca za pivo ali krigl, kot mu rečemo po domače. Pozabite na težko steklo, okoren ročaj in ne prav estetsko podobo: novi pivski kozarec je eleganten in se lahko kosa z vitkimi silhuetam vinskih kozarcev in kozarcev za koktajle.

Podjetje je kolekcijo pivskih kozarcev zasnovalo skupaj s pivovarji, tako da kozarci poleg estetike ponujajo tudi popoln užitek ob pitju: višina kozarca namreč bolj poudari aromo piva, hkrati pa omogoča ravno prav kremaste pene na vrhu. V okviru kolekcije so na voljo trije tipi kozarcev: Eva Trio Wheat za pšenična piva rahlo sladkastega okusa, Eva Trio Ale za bogate okuse temnega piva in Eva Trio Pilsner za najbolj priljubljene vrste svetlega piva.

Le nekaj kilometrov iz središča Milana, v mestecu Segrate, nastaja novo, zeleno stanovanjsko naselje. V velikem parku na več kot dveh milijonih kvadratnih metrov bo kar 2000 stanovanj. V naselju bodo tudi šole, športni park in nakupovalni center. Posebnost mesteca bo popolna ekološka naravnanost, saj bodo toplo vodo zagotavljali posebni solarni paneli, ki bodo pokrivali k soncu obrnjena okna in tako proizvajali električno energijo. Tudi uporabljeni materiali bodo povsem ekološki. Ideja, na kateri temelji ta megalomanski projekt bioarhitekture, ki bo končan predvidoma leta 2013, je ekološka samozadostnost. Snovalci projekta Polis Engineering, Studio Nicoletti in Mazorati se niso mogli upreti skušnjavi in so za ta imeniten prostor zasnovali tudi spektakularno cerkev, ki simbolizira odprtost nebes. Struktura se kot cvet odpira navzgor, proti nebu in ustvarja navidezno neskončen prostor za meditacijo in molitev. Sodobna arhitektura cerkve se pogosto poigrava z dramatično igro svetlobe in senc, ki ustvarjajo ob vsakem času dneva drugačne podobe, kar je bilo pri snovanju odločilno tudi tokrat: v vsakem letnem času, vremenu in uri dneva ima cerkev drugačno podobo, k čemur pa pripomorejo tudi gladke površine, steklo in beton. Še ena milanska cerkev, ki bo poleg vernikov pritegnila tudi številne radovedneže in ljubitelje sodobne arhitekture.

Phillipe Starck + Riko, Karim Rashid + Gorenje

Sodelovanje, ki navdušuje. Zelo spodbudno je, da veliki oblikovalci vse pogosteje zaidejo tudi v našo malo podalpsko deželico, pa čeprav le za projekt ali dva. Pred kratkim sta sodelovanje napovedala ribniško podjetje Riko in eden najbolj znanih industrijskih oblikovalcev Philippe Starck, ki bosta skupaj ustvarila serijsko izdelane energetsko varčne hiše. Podjetje Riko je s Starckom sicer pred dobrimi štirimi leti že sodelovalo, tokrat pa se skupna zgodba nadaljuje. Plod drugega sodelovanja Gorenja in ekscentričnega oblikovalca Karima Rashida pa je že v sklepni fazi, saj je velenjski velikan Rashidove izdelke predstavil že na začetku septembra na sejmu IFA v Berlinu.

56 — november 2009

dekor & dizajn

Spektakularna cerkev sredi milanskega bioekološkega naselja

Sestavljanka na steni

Ste se naveličali enobarvnih sten in včasih dolgočasnega minimalizma? Tapete vseh mogočih vzorcev in barv so se vrnile že pred časom, med najbolj domiselnimi pa so zagotovo tapete ameriške oblikovalke Tracy Kendall, ki so videti, kot bi na steno brez reda lepili koščke sestavljanke. Bolj potrpežljivi in kreativni se lahko lotite dela sami, za vse druge pa je treba dopisati, da se tapeta nalepi v nekaj minutah ter – pri kakovostnejših materialih – enako hitro in brez posledic odstrani. Le pogumno, torej!

Pol gugalnik, pol stol

Pol stol in pol gugalnik, kot so si ga zamislili v nemškem podjetju Homebasic, je posrečen kos opreme, ki z nenavadno obliko popestri vsak prostor. Poimenovali so ga Gardenboy, saj je bil sprva namenjen opremi vrta; izdelan je namreč iz jeklenega ogrodja in inventivno prepletenih sintetičnih vlaken, ki so izjemno odporna proti različnim vremenskim razmeram.

Gardenboy združuje estetiko in uporabnost, oblikovalec Angus Hutcheson pa je zanj prejel številne nagrade.

november 2009 — 57

— dekor & dizajn

Besedilo: S. G. Fotografije: arhiv hotelov

JK Place, Capri, Italija

30 izjemnih evropskih hotelov

Izjemna arhitektura, presunljiva skladnost notranje opreme, idealna lokacija in – kar tudi ni nepomembno – prijazno osebje, ki skrbi za dobro počutje gostov. Vse to so elementi, ki naredijo hotel poseben in ga dvignejo nad druge istokategornike. O tem, kateri so najboljši svetovni hoteli za poslovneže, so letos znova ugotavljali v reviji Wallpaper, drugega novembra pa bo odločeno, kateri bo dobil nagrado za najboljši evropski dizajnerski hotel (The European Hotel Design Awards). V senci teh velikih nagrad smo tudi mi sestavili lestvico izjemnih evropskih hotelov: takih, ki niso le dom stran od doma, temveč zaradi prijetnosti in skladnosti ambienta še dolgo ostanejo v spominu.

58 — november 2009

Nekatere smo že obiskali, druge še bomo, tretji bodo ostali neizpolnjena želja, v nekaterih pa si lahko vsi s povprečno debelo denarnico privoščimo le kakšno masažo ali v slabšem primeru kapučino. In da, Slovenijo smo tokrat izpustili; tudi zato, ker je razen nekaj svetlih izjem pri nas vse še zelo v povojih. Našo lestvico lahko torej uporabite kot usmeritev za naslednji potep po Evropi ali pa kliknite na spletne strani naših zmagovalcev in si napasite oči. Oboje prija. Kot se med seboj razlikuje 30 izbranih hotelov, tako se razlikujejo tudi zneski, ki jih je treba odšteti za spanje v teh imenitnih oblikovalskih zgodbah.

Pregrešno drago ali ne: kakor komu paše, a cena je (žal) vsekakor dober kazalnik kakovosti. Ne pa tudi izjemne zgodbe, koncepta in ideje, ki stoji za zgradbo, arhitekturo in opremo.

Hjatt Regency, Beograd, Srbija

Zakaj? Hyatt Regency je sodoben luksuzen hotel v središču Beograda. Ne pričakujte zasebnosti – hotel je namreč tudi eden največjih med izbranimi, saj ima kar 302 sobi oz. apartmaja. Prijetne sobe in privlačna avla pa kljub temu prepričajo.

Kje? Milentija Popovica 5, Beograd Koliko? Okrog 200 evrov na noč www.belgrade.regency.hyatt.com

Bellinter House, Co Meath, Irska

Zakaj? Sredi idilične irske pokrajine je mogoče najti enega izmed najbolj drznih irskih hotelov: Bellinter House je že ob odprtju pred dvema letoma očaral z eklektičnim slogom, vintage notranjo opremo, drznimi barvami in nenavadnimi sobami. Vsaka je zgodba zase. Če temu dodate še organski spa (ki ga tu in tam obišče tudi Catherine Zeta Jones), je zgodba o uspehu tu.

Kje? Navan, Co.Meath Koliko? Od 200 evrov na noč www.bellinterhouse.com

Copperhill Mountain Lodge, Åre, Švedska

Zakaj? Pred manj kot letom dni odprt hotel stoji sredi čudovite zimske idile gorskega Åreja. Odprejo ga le pozimi in tedaj lahko gostje uživajo v izjemnem ambientu, ki ga je zasnoval arhitekt Peter Bohlin (med drugim je tudi avtor vile Billa Gatesa. Naravni materiali, kot sta usnje in les, se popolnoma spojijo s pokrajino, na katero lahko gostje zrejo skozi velikanske steklene površine.

Kje? Åre Björnen, Åre Koliko? Od 350 evrov na noč www.copperhill.se november 2009 — 59

— dekor & dizajn: 30 izjemnih evropskih hotelov

Maricel, Mallorca, Španija

Zakaj? Stavba, ki je nekdaj slovela kot priljubljeno zbirališče mednarodne elite in je gostila številne ekskluzivne dogodke, je danes eden od najbolj prijetnih (in mirnih) luksuznih hotelov.

Arhitekt Xavier Claramunt je tradicionalne balearske elemente ohranil in nadgradil s sodobnim dizajnom: oboke, stebre, star kamen in marmor tako dopolnjujejo sodobna notranja oprema svetlih barv.

Kje? Carretera de Andratx, No. 11. Cas Catala , Mallorca Koliko? Od 190 evrov na noč www.hospes.com/en/hotel-mallorca-maricel

Aguas De Ibiza, Ibiza, Španija

Vila De Sagres, Memmo Baleeira, Portugalska

The Vine Hotel, Madeira, Portugalska

Aurelio Hotel, Lech, Avstrija

Hotel Ev, Bodrum, Turčija

Choupana Hills Resort & Spa, Madeira, Portugalska

Zakaj? Voda, svetloba in narava so združeni v interjerju tega luksuznega hotela, ki navdušuje predvsem tiste, ki si (ja, tudi na Ibizi) želijo miru in sprostitve. Velike sobe in apartmaji v modrobelih ali naravnih tonih ponujajo izjemne razglede na okolico.

Kje? Calle Salvador Camacho 9, Sta Eulalia Koliko? Pred poletno sezono in po njej že od 150 evrov na noč www.hospes.com/en/hotel-quilibra-aguas-de-ibiza-sta-eulalia

Zakaj? Eden izmed najrazkošnejših hotelov v mondenem Lechu.

Elegantna notranjost, na zunaj pa precej klasična avstrijska gorska koča. Kljub temu je zasnova sob vredna umestitve med 30 najboljših evropskih hotelov, saj posrečeno spaja elemente lokalnega gorskega okolja in sodobnega oblikovanja. Francoske in afriške naravne materiale dopolnjuje azijsko leseno pohištvo in ustvarja svež pogled na »gorsko kočo«.

Kje? Tannberg 130, Lech Koliko? Teden dni v najdražji sobi za dve osebi (s smučarsko karto) stane približno 6600 evrov. www.aureliolech.com

The Omnia, Zermatt, Švica

Zakaj? Hotel v skali, kjer sobe nimajo številk, ima pa zato vsaka svoj kamin. Rdeča nit je preplet štirih elementov: ogenj, zemlja, voda in zrak. Domiseln in samosvoj ambient, ki ga je zasnoval arhitekt Ali Tayar, prepriča tudi najbolj petične goste.

Kje? Auf Dem Fels, Zermatt Koliko? Od 200 evrov na noč www.the-omnia.com

60 — november 2009

Zakaj? Preprost minimalistični obalni hotel z izjemnimi razgledi na čudovito naravo na jugu Portugalske. V opremi prevladuje belina, najrazkošnejše sobe imajo po dve kopalnici in čudovit razgled na morje. Odlične 4*.

Kje? Sitio da Baleeira, Sagres, Algarve, Portugalska Koliko? Že od 100 evrov na noč www.memmohotels.com

Zakaj? Nenavaden hotel, ki dokazuje, da lega ob obali ni ključna za uspeh. Hotel Ev se namreč vzpenja po priobalnih terasah v več ravneh in izkoristi lego za izjemne razglede nad zaliv Türkbükü.

Arhitekt in oblikovalec Eren Talu je ustvaril čist in skromen slog ter ga nadgradil z izjemno pozornostjo do vsakega detajla.

Oseminštirideset sob in apartmajev je razdeljenih v osem ločenih enot, ki se vzpenjajo po obalnih terasah, vsaka ima svoj bazen, kar zagotavlja zasebnost sredi kompleksa.

Kje? Türkbükü, Bodrum, Mugla Koliko? Od 160 do 365 evrov na noč www.kiwicollection.com/property/ev-bodrum-hotel

Vigilius Mountain Resort, Italija

Zakaj? Na 1500 metrih nadmorske višine lahko poleg čistega gorskega zraka užijete tudi nekaj popolnega dizajna. V tem hotelu je vse osvobajajoče preprosto: naravni materiali, kot so glina, les in kamen, čiste linije … in zrak. V Vigilius namreč ne morete z avtom, tja vas bo zapeljala kabinska žičnica.

Kje? Vigiljoch, Južna Tirolska Koliko? Od 230 evrov na noč www.vigilius.it

Zakaj? Hotel z dušo, kot dobro vino. Prefinjen prestiž z nesramežljivim minimalizmom in odkritim čaščenjem vina (privoščite si lahko na primer vinsko kopel). Hedonizem odseva v arhitekturi Ricarda Boffija in kulinariki Antoina Westermanna.

Kje? Rua Dos Aranhas 27-A, Funchal Koliko? Od 190 evrov na noč www.hotelthevine.com

Zakaj? Nad mestom Funchal, med nasadom evkaliptusovih dreves stoji luksuzni Choupana Hills Resort & Spa. Mešanico afriških in azijskih vplivov je mogoče videti na vsakem koraku. Prostorni bungalovi – skupaj jih je 34 – sta zasnovala francoska arhitekta Michel de Camaret in Didier Lefort, imajo pridih eksotike, čiste linije in naravni materiali ter nežni odtenki barv pa ustvarjajo sproščujoče razpoloženje.

Kje? Travessa do Largo da Choupana, Funchal Koliko? Od 300 evrov na noč www.choupanahills.com

Hotel Theoxenia, Mikonos, Grčija

Zakaj? Eden od (zdaj že) številnih grških butičnih hotelov razvaja s svežo, sodobno estetiko s podtonom glamurja šestdesetih let.

V enem najstarejših hotelov na otoku jim je ob prenovi pred leti uspelo ohraniti nekdanji čas in ga dopolniti s pridihom današnjih dni.

Kje? 84600 Kato Mili Koliko? Od 200 evrov na noč (Najkrajši čas bivanja je pet dni.) www.mykonostheoxenia.com

Hotel de Rome, Berlin, Nemčija

Zakaj? Ta novi luksuzni hotel stoji v neposredni bližini Brandenburških vrat, a lokacija ni njegova edina prednost.

Arhitekt Tommaso Ziffer je iz nekdanje bančne stavbe ustvaril mešanico art decoja in neoklasike, svoje dodajo tudi mogočni visoki stropi in velike kopalnice z mozaiki iz marmorja.

Kje? Behrenstrasse 37, Berlin Koliko? Od 285 evrov na noč www.hotelderome.com

Verdura Hotel, Sicilija, Italija

Zakaj? V prvem obalnem hotelu verige Rocco Forte je pravo sredozemsko vzdušje; ne le zaradi nasada oljk, v katerem stoji, temveč tudi zaradi oblikovalke Olge Polizzi, ki ga je z opremila z izjemnim občutkom za počasen in uživaški sicilijanski način življenje. Imajo tudi golfsko igrišče z 18 luknjami, zasebno plažo, štiri tradicionalne sicilijanske restavracije in holistični spa za popolno razvajanje.

Kje? Sciacca centro, 82, Sciacca Koliko? Od 350 evrov na noč www.verduraresort.com

Romeo Hotel, Neapelj, Italija

Grims Grenka, Oslo, Norveška

Roomers hotel, Frankfurt, Nemčija

Hotel Omm, Barcelona, Španija

The Other Side, Neiden, Norveška

Fresh Hotel, Atene, Grčija

Zakaj? Hotel, ki diha z umetnostjo: ne le izjemna arhitektura, ki spaja staro in novo, tudi avla je kot umetniška galerija. Udobje s podpisom italijanskega: od pohištva B & B, ki ga je oblikoval Antonio Citterio, do svilene posteljnine. Za piko na i pa še kopalniška oprema izpod rok Philipa Starcka.

Kje? Via Cristoforo Colombo, 45 Koliko? Od približno 200 evrov na noč www.romeohotel.it

Zakaj? Preprostost in čisti minimalizem. Z naravnim svetlim lesom, prostornimi sobami in srebrno fasado se ta hotel povsem samozavestno postavlja ob bok bližnje Gaudijeve Casa Mile.

Kje? Rosello 265, Barcelona Koliko? Če izberete katero od njihovih »posebnih ponudb«, lahko prenočite že za 160 do 512 evrov na noč; odvisno od izbire sobe. www.hotelomm.es

Zakaj? Prvi norveški butični hotel je ustvarjen s pristnim skandinavskim občutkom za estetiko. Organska harmonija norveških barv: poletno zelene, hladno modre in čiste beline.

Posebnost so zagotovo rogovi jelenov, iz katerih (Kdo ve, ali so pravi?) so oblikovane luči.

Kje? Kongens Gate 5, Oslo Koliko? Od 240 evrov na noč www.grimsgrenka.no

Zakaj? Ultramoderna interpretacija udobja in ugodja, ki jo je zasnoval švedsko-francoski duo Brigitta Ralson in Aleksandre Bau. Za užitke v tundri, tudi če zreš le skozi okno. Nordijske noči še nikoli niso bile tako šik.

Kje? Neiden 9930 Koliko? Od 300 evrov na noč www.theotherside.no

Zakaj? Hotel, o katerem je Pamela Anderson, ki je pred kratkim bivala tam, zapisala – seksi. Veliko črnine, sivine in srebrnega leska v interjerju poskrbi, da ta hotel izstopa, posebnost pa je tudi velika steklena kupola na vrhu. Sodoben prestiž, mešanica klasičnih in futurističnih oblik ter reinterpretacija temnih barv v enem.

Kje? Gutleutstrasse 85 Koliko? Od 360 evrov na noč www.roomers.eu

Zakaj? V srcu Aten, kjer ni nikoli zares počitka, si lahko privoščite oddih v tem minimalističnem, urbanem hotelu. Preproste linije in žive barve dajo občutek, kot bi vstopil v moderno svetišče.

Odlične 4*.

Kje? Ulica Sofokleous 26 Koliko? Od 100 evrov na noč www.freshhotel.gr november 2009 — 61

— dekor & dizajn: 30 izjemnih evropskih hotelov

JK Place, Capri, Italija

Zakaj? Potem ko je istoimenski hotel v Firencah osvojil srca svetovnega jet-seta, se podobno obeta tudi Hotelu JK Place na Capriju. Izjemna lokacija s pogledom na morje, glamurozni interjer z velikimi knjigami cofee-table, ki ga 24 ur na dan osvetljujejo sveče, in težko blago so prevladujoči elementi, ki naredijo ta hotel izjemen.

Kje? Via Prov. Marina Grande 225 Koliko? Od 350 evrov na noč www.jkcapri.com

Anglija, The Scarlet, Cornwall

Almyra Hotel, Pafos, Ciper

Zakaj? Almyra dokazuje, da so lahko tudi do »družin prijazni« hoteli domiselno in sodobno zasnovani. Minimalistične rešitve v interjerju, ki dišijo po sredozemskem, mogočen vrt na eni strani in morje na drugi ter pred kratkim odprt spa, v katerem uporabljajo le popolnoma organske sestavine, bodo prepričali tudi najbolj razvajene goste.

Kje? Poseidonos Avenue Koliko? Od 100 evrov na noč www.almyra.com

Zakaj? Skromen vhod v hotel ne napoveduje prijetnega ambienta v notranjosti, a že lokacija hotela na robu klifa napoveduje čudovite razglede: Perivolas je bil nemalokrat razglašen za hotel z najlepšim razgledom v Grčiji, celo v Evropi. Čista belina preveva vse prostore v hotelu, umetniška dela na stenah so zaradi izjemnega razgleda nepotrebna.

Kje? Vasica Oia Koliko? Od 420 evrov na noč www.perivolas.com

Mavida Balance Hotel And Spa, Zell Am See, Avstrija

Rocksresort, Laax, Švica

Kube Hotel, Pariz, Francija

Zakaj? Tako imenovani ekohotel se lahko pohvali z vsemi ekološkimi standardi in tudi s prijetnimi sobami, iz katerih so izjemni razgledi, odlično kulinarično ponudbo in ajurvedskim spajem. Luksuzne užitke v tem majhnem hotelu si tako lahko privoščite povsem brez slabe vesti, saj skrbijo za kar se da veliko reciklaže in najmanjšo porabo.

Kje? Tredragon Road, Mawgan Porth Koliko? Od 200 evrov na noč www.scarlethotel.co.uk

Zakaj? Dobro počutje je temeljno vodilo hotela v avstrijskih Alpah. Prostorne sobe, opremljene v toplih tonih, čiste linije in naravni materiali so izbrani z izjemnim občutkom za »smučarski« ambient, velike steklene površine pa poskrbijo za občutek, kot bi bil del naravnega okolja. Dokaz, kako moderne so lahko alpske koče.

Kje? Kirchenweg 11 Koliko? 200 evrov na noč (V zimski sezoni je mogoče bivati najmanj teden dni.) www.mavida.at

Charlotte Street hotel, London, Velika Britanija

Zakaj? Hotelski kompleks, ki po zunanjosti spominja na granitno kocko, se odlično spaja z okoljem v Laaxu, enem od najbolj priljubljenih švicarskih letovišč. Samozadostni kompleks združuje počitniške hišice, stanovanja, restavracije, trgovine, ki so nameščene okrog glavnega trga. Notranjost dvo- in štirisobnih apartmajev odlikujejo čiste linije in naravni materiali iz okolice, ki ustvarjajo prijetno domače razpoloženje.

Kje? Rocksresort je tako velik kompleks, da je njegovo ime hkrati naslov.

Koliko? Od 850 evrov na teden www.rocksresort.com

Zakaj? Charlotte Street Hotel na vsakem koraku odseva moderni angleški slog lastnika in oblikovalca Kita Kempa. Sodobna britanska umetnost je razstavljena ob kamnitih francoskih kaminih, udobni naslanjači in stoli pa so prekriti z živopisnim blagom. Tako kot soseska Soho, v kateri je hotel, tudi ta predstavlja živahno spogledljivost.

Kje? Charlotte Street 15, London Koliko? Od 250 evrov na noč www.designhotels.com/hotels/europe/unitedkingdom/london/charlotte_street_hotel 62 — november 2009

Perivolas Hotel, Santorini, Grčija

Zakaj? Sredi Pariza, a umaknjen v tiho uličico. Ta majhen hotel z le 31 sobami in desetimi apartmaji nikogar ne pusti hladnega: poigrava se z retrofuturističnim slogom, popolnimi geometrijskimi oblikami in barvnimi kontrasti. Če že ne boste prespali, si v izjemno modernem baru Ice Kube na stolih Aeera Aarnia privoščite vsaj kakšen koktajl.

Kje? 1–5, passage Ruelle, Pariz Koliko? Sobo boste dobili le z veliko sreče, saj je hotel skoraj vedno zaseden (radi se pohvalijo, da celo za leto dni vnaprej). A če se vam vendarle nasmehne sreča, boste za noč odšteli približno 500 evrov. www.designhotels.com/hotels/europe/france/paris/kube_hotel

Lànchid 19, Budimpešta, Madžarska

Zakaj? Izjemna mešanica lesa in stekla z inventivno fasado, ki menja barve. Tla v avli so prozorna, tako da so vidni rimski ostanki pod njimi. V notranji opremi se stoli Alvarja Aalta, Rona Arada, Rossa Lovegrova in Philippa Starcka mešajo z minimalističnim pohištvom, sobe pa krasijo dela budimpeških študentov likovne umetnosti.

Kje? Kot pove že ime hotela – Lànchid 19.

Koliko? Pobrskajte za kakšno posebno ponudbo in prespite že za približno 100 evrov na noč. www.lanchid19hotel.hu

— dekor & dizajn

Fotografija: osebni arhiv pisca

Upati si graditi najboljše Besedilo: Boštjan Vuga Na zeleni čistini pred stavbo Muzeja sodobne umetnosti v Beogradu sem tretjič v življenju. Podobno kot pred osmimi leti je tudi zdaj zaprt, tokrat zaradi popolne rekonstrukcije. Poti, ki skozi park vodijo z bulvarja do muzeja, zarašča nepokošena trava. V soboto dopoldne okoli muzeja srečujem le sprehajalce s psi, ki ovohavajo s polivinilom zaščitene skulpture, prostostoječe na travi. Vsa zasteklitev stavbe je z notranje strani prelepljena z neprosojno folijo. Nad vhodom te modernistične stavbe eno konstrukcijsko polje zapolnjuje rumeni plakat s črnimi črkami: REKONSTRUKCIJA. Skozi svetlobnike šestih prisekanih prizem v stavbo prodira zenitalna svetloba, ki je osvetljevala zbirko sodobnih jugoslovanskih umetnikov do leta 1980. Od trenutka postavitve je stavba muzeja postala simbol napredne, sodobne in smele arhitekture Beograda. Delo arhitekta Ivana Antića iz prve polovice šestdesetih let prejšnjega stoletja še zdaj velja za eno mednarodno najbolj opaženih arhitekturnih objektov nekdanje Jugoslavije.

»Le kateri naročnik bi danes poveril arhitektu projekt restavracije v lebdeči konzolni stavbi?«

Iz 400 metrov oddaljenih zvočnikov novega nakupovalnega središča Ušće se sliši hreščeči glas, ki napoveduje začetek razprodaj. Ob gmoti centra stoji poslovni stolp Ušće, v refleksno stekleno fasado preoblečena nekdanja stavba CK ZKJ. Še eno ikono beograjskega modernizma, transparentno stavbo s terasastim zaključkom na vrhu, ki je bila med gradnjo leta 1964 s svojim odprtim videzom bliže severnoameriškim korporativnim stavbam kot tektoniki socrealizma, je nadomestil brezizrazen generičen plavikast objekt.

Vzemi taksi in se zapelji na nasprotni breg reke, ob vznožje kalamegdanske trdnjave. Izza ruiniranega podvoza se ti odpre pogled na Športni center 25. maj, večnamenski kompleks, zgrajen po Antićevem projektu za prvo svetovno prvenstvo v plavanju leta 1973. Sedlasto dvorano notranjega zimskega bazena in konstrukcijsko drzno trikotno stavbo restavracije povezuje enonadstropna lamela spremljajočih programov kompleksa. Si ob nabrežju Donave, restavracija visi čezenj skoraj do reke. Na vertikalnem podaljšku osrednjega nosilnega jedra, na stolpu, piše Sky Wellness. Šotorasta lupina, ki pokriva trikotni prostor nekdanje restavracije Dunavski cvet, sedanjega središča dobrega počutja, ustvarja s sedlom dvorane harmoničen pol.

Tudi propadla sedlasta dvorana je prelepljena. Povezovalna lamela je razdeljena na nešteto malih lokalov, namenjenih oddajanju, ki vsak s svojo bolj ali manj turbo estetiko bijejo v odprti prostor nabrežja. Le bel wellness zgoraj oziroma njegov osvetljeni strop, sestavljen iz trikotnikov različne velikosti, priča, da tudi tranzicija družbeno ekonomskega sistema ni nujno najslabša za veliko dimenzionirane stavbe, z ekonomskega stališča nefizibilne ikone polpretekle zgodovine.

Le kateri naročnik bi danes zaupal arhitektu projekt restavracije v lebdeči konzolni stavbi? Čez koliko faz stroškovne racionalizacije bi takšen projekt potem šel in kaj bi na koncu od njega ostalo?

Za smelo in inventivno arhitekturo je vedno potrebno plodno sodelovanje med smelim in inventivnim naročnikom, projektantom in izvajalcem. To je prvi pogoj, da lahko nastane stavba, ki gradi mesto, ki doda novo plast k njegovi podobi, ki postane sredstvo identifikacije meščanov, mesta, države.

Ambicije in vizionarstvo določene družbe v določenem zgodovinskem obdobju se kažejo tudi skozi stavbe, ki jih je ta družba sposobna in si jih želi postaviti. Arhitektura stavb, predvsem tistih, ki gradijo mesto in državo, je kazalnik poguma, volje in moči naročnikov. Tako se gradijo nova glavna mesta, novi upravni predeli, nove univerze in bolnice. Upati si vedeti in upati si graditi! Upati si graditi najboljše. Tako se tiste družbe, ki imajo razsežnost, predstavljajo s cerebralno velikopoteznimi projekti, ki dodajajo nove identifikacijske plasti in bogatijo historično urbano tkivo. Take družbe gradijo nove muzeje, opere in koncertne dvorane. Take družbe niso samozadovoljne in komoditetne. In potem so takšne družbe, ki se zadovoljijo s prizidki, družbe, ki brez kakršnega koli širšega razmisleka svoj državni aparat naseljujejo v tiste objekte, ki so se po naključju pojavili na nepremičninskem trgu. Športni center 25. maj v Beogradu, večinoma zanemarjen in zapuščen, te še vedno navdihuje s svojim gabaritom. Opaziš potencial, ki ga ima ta stavbna struktura, da na začetku 21. stoletja spet postane žarišče Beograda, objekt kolektivnega spomina. Pred povratnim poletom s spominom na s cigaretnim vonjem napolnjen embraer flankiram po brezizrazno prenovljenem mednarodnem terminalu beograjskega letališča. Zaidem v nekdanji del domačih poletov.

Smetišče zgodovine s starimi šalterji. Socglamur s keramičnimi mozaiki na stebrih in stenah. Od tu se vidi veličasten lebdeči cilinder muzeja letalstva. V notranjosti stavbe iz poznih osemdesetih let je bila naprej postavljena zbirka plovil jugoslovanskega civilnega in vojnega letalstva. Potem so okoli zbirke postavili jekleno fasadno konstrukcijo in jo zaprli s stekleno oblogo. Čaka na rekonstrukcijo. Ali pa tudi ne.

Pred muzejem otroci plezajo po odpisanih helikopterjih. november 2009 — 63

moda

Ruska zima Fotografije: Mimi Antolović Stiliranje: Danaja Vegelj Ličenje: Tina Fabjan, vodja umetnikov ličenja Max Factor Pričeska: Petra Maček za frizerstvo In Model: Ines D. (Model Group) Postprodukcija: Jan Jenko, Thenvision

Pulover Ralph Lauren Pulover Armani Collezioni Krzno MaxMara Hlače Pikeur november 2009 — 65

Plašč Top Shop Srajca in krilo MaxMara Studio Nogavice Wolford

SuknjiÄ? Kenzo Pulover Valentino Krilo Valentino Red Nogavice MaxMara

Srajca MaxMara Studio Hlače Pikeur Suknjič in krzno Giorgio Armani Rokavice Roeckl

Plašč Giorgio Armani Puli Marc O’Polo Krznen ovratnik (nošen kot kučma) MaxMara Čevlji Castaner

Rdeče in črno Fotografije: Aljoša Rebolj Stiliranje: Sašo Radovič in Danaja Vegelj Ličenje: Mini Pričeska: Manó za Mič Styling Model: Katja M. (Bronz) in Samo

Majica in bolero Valentino

74 — november 2009

Obleka Kova & T Ĺ kornji Cesare Paciotti

Ona: Puli in pajkice Maison Martin Margiela Škornji Barbara Bui Torba Marjeta Grošelj On: Puli in kapa (levo) Dolce & Gabbana Pulover (desno) Dolce & Gabbana Hlače Neil Barrett Očala Ray Ban

Pulover/obleka Marc Jacobs Ĺ kornji Cesare Paciotti Nogavice Wolford

— finale

Fotografija: Matjaž Tančič

Brez skrbi, vse bo v redu

Besedilo: Katarina Škoberne

Ko sem se odpravila na pregled oči, sem s seboj pametno prinesla kup čtiva, ki je nato počival v torbi, medtem ko sem se jaz razširjenih zenic opremila z edino zabavo, ki je bila na voljo: posnetki svetopisemskih zgodb.

Zdelo se mi je več kot dobrodošlo, da zapolnim zevajoče praznine usmerjenega izobraževanja. Šolan žametni glas je prebiral zgodbo za zgodbo in me vztrajno usmerjal v duševni mir.

Moja racionalna komponenta pa si ni mogla

pomagati, da ne bi po nekaj zgodbah prepoznala vzorca: izpostavi se problem posameznika ali skupine ljudi. Vsemogočna višja sila pozove k pomiritvi strahu in obljubi rešitev. Nato posvari, da ni dobro spraševati, kdaj in kako se bo zagata rešila, in tisti, ki to zmorejo in ne sprašujejo, se težav tudi rešijo. Tako je to.

Kljub vsemu spoštovanju se ne morem znebiti občutka, da sem to že nekje slišala. »Ne skrbite, vse se bo uredilo.« »Kdaj se bo uredilo?« »Ob pravem času.« »Kako se bo rešilo?« »S tem se ne obremenjujte, se bo že rešilo tako, da bo prav,« z malo manj žametnim in ne prav šolanim glasom poje televizija v odgovor na vsakršno vprašanje o zdravju in sreči. »Za vami je težko obdobje, a kmalu bo bolje. Prepustite se toku, vse se bo razrešilo,« tako ali drugače piše za vsako horoskopsko znamenje. Vsak dober urednik ve, da horoskopa ni dobro premikati, sicer bo prodaja manjša – je ena redkih stalnic, ki jo bralci še cenijo. Kdo bi se prebijal

82 — november 2009

skozi sveto pismo, ko pa imamo na zadnji strani vsakega tiskanega medija na voljo instantno tolažbo. Tempo življenja je pospešen in vsaka poenostavitev je dobrodošla: kdo bi se prebijal skozi stotine strani zastarelega lepopisja, če lahko zadnja številka ženskega mesečnika ponudi analizo psihološkega stanja glede na hrano, po kateri človek hrepeni – če jeste veliko testenin, ste verjetno osamljeni. Sicer se mi zdi, da bi to lahko o sebi vsakdo vedel tudi brez analize hrane – če pa v zadnjem času bolj jeste sir in krekerje, ste – zmedeni in frustrirani. Za tole sicer nihče ne bo dobil Nobelove ali Pulitzerjeve nagrade, zagotovo pa zagotavlja več klikov in oči. Bralci potrebujejo stalnico.

Potrebujejo razlago in rešitev. Vse bo dobro.

Prijateljica mi je pred leti zaupala, da vsakič, ko se znajde v napeti situaciji, nekajkrat vdihne in si ponovi: »Saj bo, saj bo.« Ko so Rusi leta 1918 množično zapuščali svojo deželo, so si v tolažbo ponavljali: »Vse bo lepo.« Bolj ko so razmere krizne, pogostejše so afirmacije. V New Yorku je pozdrav »Kako je?« v zadnjih mesecih nadomestil »Vse v redu, ne?« »Vse v redu.« Na vsakem vogalu vidim voščilnice, ki tako ali drugače navajajo: »Od zdaj naprej bo vse lepo.« Kot je oglaševalcem vseh vrst že tisočletja jasno: človek v bistvu potrebuje le dvoje sporočil: Vse bo v redu in nekdo vas ima rad. In na to je možno prilepiti vsakršne pogoje: Vse bo redu in ljudje vas bodo imeli radi če: kupujete naša oblačila / dišave / avtomobile. Vse bo v redu, če preberete, kar vam imamo povedati in upoštevate navodila.

Vse bo v redu, če verjamete.