D 2009 05 by D-online Magazine

Intervju: Aleš Debeljak / Pesnik in šivilja / Modni zodiak / Magični mehurčki / Čisti oddih / Božje delo?

letnik I številka 5 december 2009

Priloga D Brezplačna mesečna priloga Dela

Odgovorna urednica Barbara Žnidar Kreativni vodja Sašo Radovič

Oblikovanje in tehnično urejanje Den Baruca, Thenvision Urednica fotografije Mimi Antolović Redaktorica Danaja Vegelj

Stalni sodelavci Lara Baruca

Saša Globačnik Polona Jamnik Teja Lavrenčič

Matevž Paternoster Goran Puljić Emil Rebek

Tadej Zupančič Sodelavci številke 5, december 2009 Kaja Cencelj

Bojana Leskovar

Patricija Maličev Maja Prijatelj Aljoša Rebolj

Ana Struna Bregar Nina Vidovič Kolumnisti Luka Novak

Katarina Škoberne Nika Urbas

Boštjan Vuga Lektorici Tea Konte

Alja Špiljak

E-mail uredništva info@d-online.si Oglasno trženje Danica Maček

telefon: (01) 47 37 501 e-mail: oglasi@delo.si

Izdajatelj Delo, d.d.

Dunajska 5

1509 Ljubljana Tisk Tiskarsko središče Delo, d.d.

Dunajska 5, Ljubljana Naklada 78.000 izvodov

Imetniki materialnih avtorskih pravic na avtorskih delih, objavljenih v prilogi D, so družba Delo, d.d., ali avtorji, ki imajo z družbo Delo, d.d., sklenjene ustrezne avtorske pogodbe. Prepovedana je vsakršna reprodukacija, distribucija, predelava ali dajanje avtorskih del ali njihovih delov na voljo javnosti v tržne namene brez sklenitve ustrezne pogodbe z družbo Delo, d.d.

Moda in poezija. Moda kot poezija? Nezdružljivo?

evropske modne stilistike, ki prepriča z ultimativnim

Star (Večernica) novozelandske režiserke in scenaristke

kombinatoriko, decentno eleganco in učinkovito

Nerazdružljiva. Pesnik in šivilja. Vsaj v filmu Bright

Jane Campion, ki govori o zadnjih treh letih življenja pesnika Johna Keatsa in njegovi ljubezni do sosede,

poznavanjem svetovne modne produkcije, kreativno

avtorsko nadgradnjo aktualnih trendov v oblačenju.« Poleg stilizma nadvse vešče vihti pero: tokrat je

šivilje Fanni Brawne (Abbie Cornish). »V bistvu je

ekskluzivno za D potoval v Pariz na intervju s sicer

Drug od drugega se napajata in se dopolnjujeta,«

tremi leti prevzel mesto kreativnega direktorja znamke

tako: Keats se izraža s poezijo, Brawnova pa z modo. ugotavlja Tadej Zupančič v rubriki Direktno.

izjemno zadržanim oblikovalcem, ki je pred slabimi Dior Homme. Kris Van Assche, hvala. Emil, hvala.

Aleš Debeljak v ekskluzivnem intervjuju odločno pove:

Pravi čas je za šampanjec (kdaj pa pravzaprav ni

napisano.« V imenu vse ekipe mu izrekam čestitke

dejal Napoleon: »Pijem ga, ko zmagujem – da z njim

»Jezik ne pozna zasebne lastnine: naše je vse, kar je za nedavno prejeto Jenkovo nagrado, ki mu jo je za

najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let (Tihotapci) podelilo Društvo slovenskih pisateljev. Čestitke

tudi

našemu

dejevcu

Emilu

Rebeku,

prejemniku letošnje Trendove nagrade za vizualno

kulturo, ki so jo tako obrazložili: »Vzhajajoča zvezda

pravi čas zanj?). Lahek, igriv, nežen, večen. Ali kot je

Na naslovnici

proslavljam, in pijem ga, ko izgubljam – da me tolaži.«

Fotografija: Mimi Antolović

V rubriki Magični mehurčki. Na zdravje!

Barbara Žnidar

dobite pri ... Anže Kavčič: anze3000@gmail.com

Baume & Mercier: Tomislav Loboda, Miklošičeva 1, Ljubljana Calvin Klein: Slowatch, Gosposvetska 5, Ljubljana

Cartier: Tomislav Loboda, Miklošičeva 1, Ljubljana Chanel: Malalan, Mestni trg 19, Ljubljana Diesel: Emporium, Letališka 3, Ljubljana

Dom Perignon, Moët & Chandon, Krug, Veuve Clicquot: www.eshop.dvc-plus.si Dyberg/Kern: Vale-Novak dodatki. Miklošičeva 7 a, Ljubljana Hugo Boss: Emporium, Letališka 3, Ljubljana

Hugo Boss (ure): Slowatch, Gosposvetska 5, Ljubljana Kenzo: Emporium, Letališka 3, Ljubljana

Kris Van Assche: Hibrid, Štefanova 3, Ljubljana Miharayasuhiro: Hibrid, Štefanova 3, Ljubljana Malalan: Mestni trg 19, Ljubljana

Palmers: Emporium, Letališka 3, Ljubljana

Pasquale Bruni: Draguljarna Brodnik, Cankarjeva 7, Ljubljana Petar Petrov: Hibrid, Štefanova 3, Ljubljana

Pianegonda: Malalan mladi, Pod trančo 2, Ljubljana Pierre Hardy: Hibrid, Štefanova 3, Ljubljana

Ralph Lauren Polo: Emporium, Letališka 3, Ljubljana Rick Owens: Hibrid, Štefanova 3, Ljubljana

Top Shop: Emporium, Letališka 3, Ljubljana

Zzero: Sten Time, Citypark, Šmartinska 152 g, Ljubljana

Stiliranje: Danaja Vegelj Ličenje: Maja Šušnjara

Pričeska: Petra Maček za Frizerstvo In Model: Tjaša Kokalj (Bronz)

Obleka Jean Paul Gaultier Femme

Intervju: Kris Van Assche

Intervju: Aleš Debeljak

Intervju: Alessandro Sartori

Interpretirano: Identiteta

Reportaža: Nočno življenje

Lepota: Praskajte s stilom!

Potovanje: Čisti oddih

Moda: Uniseks

Finale: Božje delo?

V kompletu, nastalem v sodelovanju s studiem Porsche Design, sta steklenica šampanjca Brut Yellow Label IceCube in pladenj s štirimi kozarci. Rumena kocka pa je pravzaprav posoda za led. Veuve Clicquot

Digitalni fotoaparat Compact 102 z ločljivostjo 12 milijonov točk v elegantnem ohišju (debeline 23,5 mm in teže 125 g) ima 3-kratni optični in 5-kratni digitalni zum, 2,7-palčni zaslon TFT in 28 scenskih načinov. AgfaPhoto

Darilni set Flower by Kenzo sestavljata parfumska voda in kremno mleko za telo. Zaščitni znak, makov cvet, naj vas tudi pozimi popelje na cvetne poljane. Kenzo

Osrčje dišave F for Fascinating Night zaznamuje zapeljivi cvetlični šopek čutnega jasmina in vrtnice, dodani pa so ji še pačuli, jantar in beli mošus. Salvatore Ferragamo

Peneča se kopel Slastni mandelj je obogatena z mandljevimi proteini, ki vlažijo, hranijo, gladijo in učvrstijo kožo. Za popoln užitek in sprostitev. L’Occitane

Stekleničko dišave Cascade, ki jo je oblikoval Patrick Veillet, krasi stiliziran nakit, po katerem slovi ta prestižna draguljarska hiša. Chopard

Intenzivno britje in negovanje z balzamom hkrati: z novim brivnikom, ki ga lahko uporabljate tudi med tuširanjem. Philips Nivea for Men

Diamantni prah v rdečilu za ustnice Berry Charms št. 63 poudari odsev svetlobe, bogata in kremna tekstura pa vašim ustnicam povrne čutnost in polnost. Nivea Pure Diamond

Elegantna embalaža šampanjca Impérial je tudi izotermična posoda – steklenico ohranja hladno vsaj dve uri. Kot nalašč, da nazdravite med romantičnim sprehodom! Moët Chandon

Senčilo za veke Cristal Boréal s srebrno lesketajočo se teksturo je del božične kolekcije ličil. Dior

Milo za kopel iz linije negovalnih izdelkov Kandirana vrtnica nas vrača v Provanso, kjer vrtnice po tradicionalni metodi premažejo s sladkornim sirupom, ki vsak cvetni list spremeni v preﬁnjeno slastno presenečenje. L’Occitane

V tem času se »nosijo« darilni seti: denimo priljubljena dišava Angel, tokrat v družbi z enako odišavljenim gelom za tuširanje in nežnim mlekom za telo. Na fotograﬁji parfumska voda Angel. Thierry Mugler

— intervju: KRIS VAN ASSCHE

Razpet med svojima modnima identitetama Intervju: KRIS VAN ASSCHE Besedilo: Emil Rebek Fotografije: Gaëtan Barnard (portret in zakulisje), Patrice Stable (kolekcija) V modnem svetu vam hitro razložijo, da je Kris Van Assche tisti mlad, lep in uspešen oblikovalec, ki je že kmalu po svojem prihodu iz Belgije na glavo postavil pariško modno sceno. Morda pripoved ne sledi točno temu vrstnemu redu, a gotovo ne izpusti nič od naštetega. Odkar je po prvih uspehih z lastno modo pred slabimi tremi leti prevzel mesto kreativnega direktorja znamke Dior Homme, njegovo ime zbuja še toliko močneje izraženo čustvo sočasnega občudovanja in prikrite zavisti. Kako tudi ne, ko pa se je pri samo 33 letih že uvrstil na seznam najvplivnejših ustvarjalcev moške mode, ki iz sezone v sezono piše nove mejnike kodeksa modnega oblačenja. Diploma iz modnega oblikovanja s slovite kraljeve akademije v Antwerpnu in asistiranje Hediju Slimanu, najprej pri znamki Yves Saint Laurent in kasneje za Dior Homme, sta bila popotnica, s katero se je v zelo kratkem času zasidral v samem vrhu moške mode. Ko se je po šestih letih poslavljal od mojstra, ki je v moško oblačenje na začetku tisočletja vnesel radikalne spremembe, si najbrž ni mislil, da se bo tako kmalu vrnil v slovito modno hišo s sedežem na aveniji Montaigne. A le dobri dve leti zatem, ko je s svojo modo osvežil dogajanje na pariških modnih brveh, se je vrnil v Diorjev imperij, tokrat kot kreativni direktor znamke Dior Homme, kjer je nadomestil svojega dolgoletnega revolucionarnega mentorja. Od tedaj živi razpet med modnima zgodbama, ki ju snuje med Diorjevimi prostori v imenitnem osmem okrožju in svojim studiem tik ob enem najslovitejših pariških trgov. Pešačenje čez trg République je lahko še kako nadležno, ko zapiha močan veter, ki v poznem deževnem popoldnevu kljubuje z razprtimi dežniki. Komaj zaznaven napis Kris Van Assche ob vhodu v navidez industrijsko stavbo pomeni zato zame olajšanje ob odkritju svojega zatočišča. Očitno zasedeni mi odprejo šele ob drugem, priznam, da že malce neučakanem zvonjenju. Vstopim v svetle, prostrane prostore in se takoj sprehodim med dolgimi vrstami oblek za prihodnje poletje. Ženska moda, moška moda, dodatki, vse s podpisom Kris Van Assche. Zazrem se v majhne fotografije, ki so v ravni vrsti razstavljene vzdolž stene. Med motivi Latinske Amerike izstopajo portreti mladeničev, njihovih globokih pogledov in tetovaž na čvrsti koži, po kateri nežno padajo verižice s talismani. Sledijo prekrasni pejsaži pa nepričakovano umeščena fotografija naslikanega portreta Fride Kahlo in spet živi pogledi ponosnih mladih mož. Sedem za veliko mizo, ob katero so naslonjeni stari stoli, ki še najbolj spominjajo na tiste iz osnovne šole. Kasneje izvem, da prihajajo iz Belgije, iz šole, na kateri je kot ravnatelj služboval Krisov dedek. In kjer še vedno živi babica, ki ne zamudi nobene njegovih revij. Izza stene medtem vstopi Van Assche. Visok in slok, oblečen v črno srajco z visoko privihanimi rokavi in črne hlače. Močno si stisneva roko, sede za mizo, roke sklene predse in tako razkrije tetovažo dveh kolibrijev in cveta orhideje na levi podlahti. Na prvi pogled se mi zazdi zadržan, morda celo hladen. Razloži mi, da je v gneči, da ima običajno že dan po končani modni reviji občutek, da zamuja s prihodnjo, in si zato najpogosteje sploh ne vzame prostega dne. Odgovarja tiho, njegov glas je hripav, a hkrati nekako nepričakovano pomirjujoč. Preudaren je, natančno ve, kaj želi povedati, tu in tam se za hip ustavi in potem nadaljuje v ustaljenem ritmu. Nimam občutka, da bi kar koli skrival, a tudi ne, da bi si z mano želel deliti kar koli, kar ga neposredno ne vprašam. Zamišljen sramežljivo gleda predse in le tu in 10 — december 2009

tam z očmi poišče moj pogled, da bi preveril, ali mu sledim. Pri enem teh pogledov se mi zazdi, da oba globoko zajameva sapo ... ter potem ob koncu tega pogovora ugotoviva, da vendarle ni bilo tako hudo. — Zelo mladi ste postali eden najvplivnejših sodobnih oblikovalcev moške mode. Se ne bojite, da je nadaljevanje po tako silovitem začetku lahko precej težavnejše? Sam ne razmišljam tako. Res sem zelo mlad diplomiral na akademiji v Antwerpnu. Imel sem 22 let, manj kot večina, ko začne študirati na akademiji. Takoj po diplomi sem prišel v Pariz in začel opravljati delo asistenta, kar sem počel nadaljnjih šest let. Svojo znamko sem predstavil na trgu pri 28 letih, a če seštejem leta študija in asistiranja, sem si dotlej nabral že skoraj deset let izkušenj. Prav zato se mi nikoli ni zdelo, da sem na samostojno modno pot stopil mlad. Res pa je, da sem od nekdaj vedel, kaj želim početi v življenju, kar je vse skupaj pospešilo. — Belgijci veljate za enega vplivnejših tokov v modi. Ste kdaj razmišljali o tem, katere so glavne prednosti belgijskega oblikovanja? Predstavljajo ga izrazno močni posamezniki in verjamem, da jim pravzaprav sploh ni všeč, če se o njih govori kot o skupini, saj vsakega odlikuje zelo močan, prepoznaven slog. Tudi sam delim to mišljenje, razumem pa, da nas drugi doživljajo kot vplivno strujo. Združuje nas prirojeni občutek za realnost, saj nismo nikoli zanemarili ravnovesja med ustvarjalnostjo in nosljivostjo. V nasprotju z londonsko sceno, ki je zelo glasna in vedno stopi korak čez, ali Milana, ki je v svojem pristopu enkrat preveč komercialen, spet drugič pa preveč seksi, je glavni trend, ki prihaja iz Antwerpna, visoka raven ustvarjalnosti, ki pa nikoli ni dosežena za ceno uporabnosti. Prepričan sem, da je prav v tem naša prednost.

december 2009 â&#x20AC;&#x201D; 11

— intervju: KRIS VAN ASSCHE

Kolekcija Kris Van Assche za pomlad–poletje 2010

— Pariz je poznan po tem, da iz svojih oblikovalcev ustvarja zvezde. Vi se še naprej po mestu vozite s skuterjem in kljubujete strogemu modnemu sistemu. Vas ta sam po sebi utesnjuje?

kakovostno in premišljeno oblikovano oblačilo je po mojem mnenju komercialno že samo po sebi. Verjamem, da prav dober kroj, izvrstne tkanine in vrhunska izdelava oblačilu dodajo visoko tržno vrednost.

To, da me ljudje včasih doživljajo kot del nekakšnega zvezdniškega sistema, opazim samo takrat, ko grem ven in preživim večer v katerem od pariških klubov. Ker običajno nimam časa za večerne izhode in svoj prosti čas raje preživljam v družbi redkih, a zelo dragocenih prijateljev, tega ne občutim prav pogosto.

— V čem je trik, da oblikovno izrazito močne rezultate dosegate z navidez povsem preprostimi idejami?

— Na splošno se zdite zelo mirni? Je to ena vaših značilnosti? Je, vsekakor. — Kakšno ozračje imate najraje, ko ustvarjate, ste tudi takrat naklonjeni pomirjujočemu ozračju?

— Kako pa je bilo ob vaših začetkih na akademiji, ste bili že takrat tako občutljivi ali ste – tako kot večina študentov – čutili potrebo svoje ideje izraziti odločneje?

Povsem odvisno od trenutnega razpoloženja. So dnevi, ko imam v studiu zelo glasno glasbo. Včasih poslušam tudi glasbo, ki jo nameravam uporabiti na prihajajoči reviji, in takrat je okolje nabito s še posebno navdihujočo energijo. Ko se pojavijo hektični dnevi in je vse postavljeno na glavo, potrebujem svoj mir. Takrat ne želim ne glasbe ne nikogar okoli sebe.

V času študija so mi očitali, da sem premalo eksperimentalen. Poslušal sem, da pri svojem oblikovanju nisem drzen, da mi manjka norosti, prepričevali so me, naj sprostim domišljijo. Zanimivo, da sam nikoli nisem čutil potrebe po takem pristopu. Ta hip pripravljam svojo enajsto modno revijo moške mode in še naprej ostajam zvest samemu sebi. Dvomim, da se bom kdaj spremenil.

— Vaša moda velja med modnimi kritiki za osebnoizpovedno. Kakšna čustva želite ujeti v obleke, ki jih predstavljate v svoji kolekciji?

— Pravite, da je življenje na mestnih ulicah zelo navdihujoče.

Čustva se izmenjujejo ves čas, tako kot se spreminja moje razpoloženje in tako kot se ne nazadnje skozi različna obdobja razvija moje življenje. Že od samih začetkov svojega avtorskega ustvarjanja zagovarjam filozofijo, da je življenje samo po sebi trdo in da so prav malenkosti, ki niso nujne, tiste, ki ga bogatijo. Težje kot je življenje, večji je njihov pomen. Tudi sam se na skromen in nevsiljiv način trudim prispevati k temu razmišljanju in s svojo modo komu polepšati življenje. — Koliko prostora moda danes sploh še dopušča čustvom? Je mogoče najti mesto zanje na že tako majavem področju, razpetem med ustvarjalnostjo in nosljivostjo? Zakaj bi izbiral med sanjami in tem, da bi bil prodajno zanimiv, če imam lahko oboje? Prepričan sem, da se ustvarjalnost in uporabnost ne izključujeta. Nasprotno; 12 — december 2009

Močno, kričeče oblikovanje mi nikoli ni bilo blizu. Izhajam iz sebe, takih oblačil sam nikoli ne bi oblekel. Raje imam bolj prefinjeno oblikovanje, ideje zanj pa kapljajo od povsod. Navdihe črpam z ulic, fotografij in filmov, ali pa se navdušim nad kakšnim zgodovinskim obdobjem ali etičnimi posebnostmi.

Pravzaprav je moja edina skrb ta hip to, da zaradi zasedenosti hodim precej manj ven, kot sem včasih. Zaradi tega sem redkeje v stiku s tem, kar se tam dogaja. Pomembno se je gibati med ljudmi, da lahko opazuješ, kako so oblečeni, kako se počutijo v svojih oblačilih in kaj morda pogrešajo. — Ni skrivnost, da ste zelo navezani na Latinsko Ameriko: Brazilijo, Argentino, tudi Mehiko ... (me prekine) Nikdar nisem bil v Mehiki ... — Res? Zavedli ste me s svojo ljubeznijo do Fride Kahlo (na steni v enem od prostorov njegovega studia je obešena velika slika mehiške umetnice, njena podoba je tudi med majhnimi fotografijami, s katerimi je okrašena stena za mojim hrbtom, op. p.), ki jo je začutiti ob vstopu v vaš studio.

Frido Kahlo imam rad, drži, in to kljub temu, da še nikoli nisem bil v Mehiki. Je pa gotovo ena od držav, ki so zelo visoko zapisane na mojem seznamu želja. Večkrat sem bil v Peruju, Argentini, Braziliji, zadnje čase tudi v Indiji. — V čem se skriva čar potovanj v te oddaljene kraje? Zame kot oblikovalca je pomembno, da se umaknem iz Pariza ali Antwerpna, da bi spoznal, kako na drugem koncu sveta živijo ljudje, za katere so naravne povsem druge stvari kot tiste, ki so običajne pri nas. Zavedati se moramo, da nekdo, ki se morda nam zdi oblečen nenavadno, enako doživlja našo opravo. Pomembno je, da v naših glavah prevetrimo vprašanje o tem, kaj je normalno in kaj je za koga samoumevno. Trudim se delati na tem. V Buenos Aires se pogosto odpravim zaradi castingov (avdicij za modele, op. p), tako da običajno dneve preživljam v studiu. Če mi ostane minuta časa, si jo poskušam utrgati zase. V teh redkih trenutkih neizmerno uživam.

Na voljo sem imel bodisi zagorele, natrenirane mišičaste dive v slogu mladeničev iz Milana bodisi suhljate, 14-letne pankerje bolehnega videza, ki so v tistem trenutku vladali na večini modnih brvi. Ne eni ne drugi niso predstavljali ideje moškega, ki sem jo imel v mislih. Iskal sem zapeljivo lepoto, ki ne komunicira na prvo žogo, čeprav v sebi združuje potrebno eleganco, ponos, vzravnano držo in seksapil. Našel sem jo šele v Južni Ameriki. Verjamem, da sem s tem pristopom še bolj poudaril razliko med mojo modo in tisto, ki jo ustvarjajo druge modne hiše. — Pristop ste torej uporabili pri naboru manekenov za obe znamki, za kateri ustvarjate, mar ne?

— Kako jih izkoristite?

Že odkar pomnim, sem bil navdušen nad fanti s tistega konca sveta in jih uporabljal na svojih modnih revijah, a na castinge čez lužo sem se prvič odpravil šele, ko sem iskal fante za Diorja. A navsezadnje so redki tisti, ki potem v Parizu nosijo samo Dior Homme, večino uporabim na obeh revijah. Pri svojem ustvarjanju me namreč v mislih spremlja ideja o sodobnem moškem, ki je podobna pri obeh znamkah. V to vizijo zelo močno verjamem.

Zadošča mi, če lahko na terasi sproščeno srebam svojo kavo in medtem opazujem mimoidoče. To je poseben ritual, lahko bi jih opazoval vse popoldne in bil ob tem povsem srečen.

— Je torej napočil trenutek, ko je moška moda naposled zatajila svoje ozke kroje in obrnila hrbet pretirano vitkim moškim telesom, ki so preplavila modne brvi v zadnjih nekaj letih?

»Pomembno je, da v naših glavah prevetrimo vprašanje o tem, kaj je normalno in kaj je za koga samoumevno.«

Pravzaprav vladajo na modnih brveh že celo desetletje ... Vsakdo ustvarja v skladu s svojim prepričanjem. Suhljati moški deških teles pač niso tisto, v kar sam verjamem, in kot taki ne ustrezajo mojemu sporočilu.

— Ste verjetno edini oblikovalec, ki se redno odpravlja na drug konec sveta zaradi castingov. Kako to, da ste izbrali tako netipičen način izbiranja modelov za svoje revije? Ko sem začenjal s svojo znamko, sem si zelo jasno začrtal pot. Zavedal sem se, da moji modi ni mesto ne med klasičnemu krojaštvu zapisanimi znamkami ne med s pustnim razpoloženjem prežetim eksperimentiranjem. Želel sem, da bi bila moda, ki jo ustvarjam, toliko uravnotežena, da bi se tudi sam našel v njej. Ko sem bil naposled zadovoljen z oblačili, ki sem jih ustvaril, sem pri iskanju primernih manekenov ugotovil, da mi trenutno modno dogajanje ponuja zgolj že uveljavljene klišeje.

— Zdi se, da je ideja o moškem, za katerega ustvarjate, vodilo vašega oblikovanja. Nenehno se ukvarjam z idejo moškega, ki po mojem odseva duh tega trenutka. Gre za uravnoteženo osebo, ki zdravo je in redno obiskuje fitnes. Pa ne zaradi obsedenosti z mišicami, ampak predvsem zaradi lastnega dobrega počutja. Prepričan sem, da so to značilnosti sodobnega moškega, in prav to vedno znova odkrivam v Južni Ameriki. — Potem ko smo vas spoznali kot oblikovalca moške mode, ste šele v zadnjih sezonah odločneje vstopili tudi na področje ženske mode. Ste zaradi tega pri ustvarjanju ženskih kolekcij bolj sramežljivi kakor pri ustvarjanju za moške?

december 2009 — 13

— intervju: KRIS VAN ASSCHE

Prepričan sem, da je bolje začeti z oblikovanjem moške mode, saj je to precej bolj zahtevno glede krojenja. Ko enkrat osvojiš strukture, značilne za moško modo, se je lahko spopasti z njihovo »dekonstrukcijo«, ki bi jih približala ženski modi. Precej teže je sestaviti zelo natančno sestavljene moške kroje kakor ustvarjati mehke ženstvene oblike. Pravzaprav sem se z oblikovanjem ženske mode srečal že v času študija, moško modo pa sem kasneje spoznaval skozi dela, za katera so me najeli po študiju. Moška moda je bila potemtakem logično nadaljevanje, a naši kupci so mi ves čas razlagali o velikem zanimanju žensk za mojo modo in me spraševali, ali bi nekatera oblačila z moških modnih revij lahko prodajali svojim zvestim potrošnicam. Tako se je začelo vse skupaj, pravzaprav precej bolj počasi, kot se zdi danes. Ustvarjanje ženskih kolekcij je ta hip najbolj osvobajajoč del mojega ustvarjanja. Uživam, saj so pravila manj stroga kakor pri moškem oblikovanju. Kolekciji se posvečam zelo resno in zanjo porabim precej časa. — Ženska zgodba s podpisom Kris Van Assche se je torej začela z dekonstrukcijo moške obleke. Predvidevate nadaljevanje v tej smeri? Gotovo. Vedno znova so v mojih ženskih modnih zgodbah prisotni navdihi, ki jih črpam v moških oblačilih. Povezave z mojo moško modo so močne, ne nazadnje tudi zaradi uporabljenih tkanin. Če bi postavil bok ob boku žensko in moškega, oblečena v moja oblačila, bi bilo takoj začutiti, da sta oblečena v isto znamko. — Ali je res, da vas je partner prepričeval, da vaš, po svoje poetičen in romantičen moški ob sebi potrebuje močno žensko? Nanašal se je na držo, ki naj bi jo imela ta ženska. Ob premieri smo jo na brv pospremili opremljeno s tetovažami in tako poudarili del njenega značaja. Ženska je lahko značajsko močna, ne da bi ob tem izgubila svojo zapeljivost in eleganco. Verjamem, da je najpomembnejša njena osebnost. — Kako pomembna so za vas mnenja vaših najbližjih? Zelo pomembna. Vsako leto pripravljam šest modnih revij, zato mnogo pozornosti posvečam mnenjem svojega tima. Pogosto nekaterim projektom posvetijo celo več časa, kot ga lahko namenim sam, in imajo zato jasno vizijo glede svojega dela. Pravzaprav mi ne preostane drugega, kot da jim zaupam. — Kako pa je s komentarji vaših prijateljev? Delite kdaj svoje delovne izkušnje tudi z njimi? Trudim se sicer, da svojega dela ne bi nosil s seboj domov. A to, kar počnem, je ne nazadnje moje življenje in težko se mu povsem izognem. Zgodi se torej, da se zapletemo v pogovor o mojem delu in da si z nekaterimi najbližjimi prijatelji izmenjam mnenja. Nasploh pa poskušam res paziti, da ljudi okoli sebe ne bi preveč utrujal s svojimi težavami. — Znano je, da ste ljubitelj sodobne fotografije, še posebno Jeffa Burtona, ki je pred letom in pol posnel fotografije za vašo prvo oglaševalsko kampanjo. Za svojo poetično moško modo ste si po mnenju mnogih izbrali kar drzen objektiv. Kaj vas je pri Burtonu toliko navdušilo, da ste ga izbrali za avtorja svoje prve kampanje? Njegovo delo sem spremljal že mnogo prej, preden sem imel svojo znamko. Zbiral sem njegove knjige in si potihem želel, da bi posnel fotografije za mojo oglaševalsko kampanjo, če bi kdaj imel svojo znamko. Sodelovanje z Jeffom Burtonom so bile zame najstniške sanje, ki so čez mnogo let naposled postale resničnost. Poiskal sem ga in bil presrečen, ko se je odzval povabilu. Res je Burtonovo delo povezano 14 — december 2009

s pornografijo, a zaradi njegovega načina dela trdim, da je pri tem pravi poet. V njegovih fotografijah boste redko videli eksplicitno goloto, raje od tega ima namige in pušča tako prosto pot domišljiji. Sam pravim zanj, da je pornografski romantik oz. poet, in kot tak se izvrstno vključuje v koncept mojega ustvarjanja. Kampanja je zaradi svojih izhodišč v svetu pornografije nekatere šokirala, pa čeprav so bile fotografije zelo čutne in zapeljive. A hkrati izrazito moške in zaradi tega v skladu s tem, za kar si prizadevam s svojim oblikovanjem. — Kljub jasnemu sporočilu ste se z novo kampanjo, ki vsebuje ilustracije italijanskega umetnika Andree Mastrovita, zelo očitno odmaknili od Burtonove estetike. Od kod odločitev za tako skrajno spremembo? Proračun, ki ga lahko namenim oglaševanju, je pravzaprav smešno nizek in prav zato sem si dejal, da je smiselno, da pri tem vsaj uživam. Oglašujemo le v petih, morda največ desetih revijah na svetu, zato raje kot o oglaševalskih kampanjah govorim o eksperimentalnih umetniških projektih. Ne nazadnje gre bolj za imidž kakor za prikaz oblačil. Na fotografijah Jeffa Burtona so bila oblačila komaj vidna, pri Mastrovitu jih je sicer zaznati več, a so narisana. Njegove ilustracije so poetične in po svoje zasanjane ter prav zaradi tega povezane s tistim mehkejšim delom mojega ustvarjanja. Sodelovanje s temi umetniki je zame izjemna priložnost, da jih spoznam, si z njimi izmenjam mnenja in tako spoznam kaj novega. Sodelovanje z Jeffom Burtonom je bilo nekaj izjemnega. Super sva se ujela, zabaval sem se v njegovi družbi in se skozi spoznavanje njegovega doživljanja stvari okoli sebe naučil marsičesa. Tudi delo z Mastrovitom je bilo vznemirljivo. Nimava sicer mnogo skupnega, a ker tudi sam pri svojem delu išče lepoto in odkriva njeno bolj poetično plat, sva se takoj ujela. Pri teh svojih projektih zelo uživam in zdaj že aktivno sodelujem pri nastajanju naslednjega. Ob tem se zavedam sreče, da so doslej umetniki, ki smo jih povabili k sodelovanju, pokazali navdušenje kljub majhnemu proračunu. — Delo za lastno znamko in tisto, ki ga namenjate ustvarjanju za Dior Homme, se gotovo precej razlikujeta. Kje so največje razlike med obema pristopoma? Glavna razlika, ki se je moram ves čas dobro zavedati, je, da je Kris Van Assche moja znamka, Dior Homme pa to ni. Moja modna hiša temelji na avtorskem ustvarjanju mladega belgijskega oblikovalca, ki se je preselil v Pariz. Prepoznavne »antwerpenske« lastnosti se trudim združevati s svojim svetovljanskim značajem.

»Že od samih začetkov svojega avtorskega ustvarjanja sem zagovornik filozofije, da je življenje samo po sebi trdo in da so prav malenkosti, ki niso nujno potrebne, tiste, ki ga bogatijo. Težje kot je življenje, večji je njihov pomen.« Dior je znamka visoke mode, pri kateri se oblači veliko ljudi. Dior Homme nosijo tako najstniki kot 75 let ali več stari ministri v pokoju, zato moram paziti, da ustvarim dovolj obsežno kolekcijo, v kateri bi se lahko našli tako eni kot drugi. Vsekakor se precej razlikujeta tudi načina dela. Pri Diorju imamo hišni atelje, v katerem poteka zelo eksperimentalen način ustvarjanja. Risanje je le začetni in precej manj pomemben del procesa, saj mi delo v ateljeju omogoča nenehen stik z razvojem oblačil. Spremljam vsak korak in po potrebi ustavim proces. Pri takem načinu dela lahko v času razvoja stvari postavim na glavo, saj mi omogoča ustvarjalen pristop, dokler vzorčni model ni končan. Proces ustvarjanja pri moji znamki je drugačen, saj sodelujemo z razvojnim oddelkom v Belgiji. Risba je tu precej pomembnejša, saj mora vsebovati vse potrebne napotke, da bi lahko razvili želeno oblačilo. Skiciranju torej ni videti konca. Že na papirju mora biti vse določeno zelo natančno, pomembni

Ilustracije umetnika Andree Mastrovita kot motiv najnovejše Van Asscheve oglaševalske kampanje

so proporci, ne nazadnje tudi vsak šiv, ki ga bo treba zašiti v izdelavi. Seveda lahko tudi tu po poti še kaj spremenimo, saj sledi faza poskušanja vzorcev, a prizadevati si moramo za to, da popravkov ne bi bilo preveč. Načina dela sta povsem različna, a na mojo srečo oba kar zanimiva. — Predvidevam, da se potrošniki obeh znamk deloma prekrivajo. Diorjeva ciljna skupina je sicer precej širša, a ni jih malo, ki prisegajo na obe znamki. Cyril (pokaže svojega agenta za odnose z mediji, ki za isto mizo spremlja potek intervjuja, op. p.) je na primer danes v srajci iz kolekcije Dior Homme, pa čeprav je v službi pri meni. Kot rečeno, ni pravil. — Bela srajca je eden osnovnih kosov moške garderobe. V čem se razlikuje klasična srajca z vašim podpisom od tiste, ki bi jo ta hip ustvarili za Dior Homme? Bela srajca je seveda v obeh kolekcijah, saj je eden najosnovnejših kosov vsake garderobe. Zame ima podoben pomen, kot ga ima klasična bela t-majica. Če se še enkrat zatečem h klišejem, ki veljajo za moje oblikovanje, bi rekel, da so značilnost srajce, ki jo ustvarim za Kris Van Assche, visoko privihani rokavi. Zdi se mi, da sem poznan po tem, da tako najbolje izrazim svoj značilni možati pristop. Srajca za Dior Homme bi bila v svoji osnovi gotovo precej bolj formalna. A iskreno, če zanemarim različne kroje in tkanine – bela srajca je pač bela srajca. — Dior je modna hiša z bogato dediščino. Koliko se z njo soočate pri ustvarjanju za Dior Homme? Vedeti moramo, da gospod Dior nikoli ni ustvarjal moške mode, to so znotraj te hiše ustvarili šele pred osmimi leti s Hedijem Slimanom na čelu. Ker sem bil takrat njegov asistent, lahko trdim, da dediščino, s katero se je sam soočil, zelo dobro poznam. Mislim, da je Dior Homme predvsem zelo tesno povezan z idejo o elegantnem oblačenju, z visoko kakovostjo, ustvarjalnostjo in nekaterimi prepoznavnimi oblikovalskimi kodami, ki so skozi leta ustvarjale Diorjevo identiteto. Pri svojem

ustvarjanju sem kljub bogati tradiciji svoboden in priznam, da se v tem položaju vsak dan bolje počutim. — Položaj asistenta, ki nadomesti svojega mojstra, najbrž nikoli ni lahek. Imate podobne izkušnje s svojimi začetki na mestu kreativnega direktorja znamke Dior Homme? Resnici na ljubo si niti za hip nisem upal pomisliti, da bi lahko bilo drugače. Res je, začetki so bili težki. Čez noč se na tvojem letnem koledarju znajdeta dve novi modni reviji in to ne katere koli znamke. Pričakovanja so bila velika. Dior je ena najslovitejših modnih hiš, delo zanjo pa eno najbolj zaželenih. V taki koži ti preprosto ne more biti lahko. — Je bil to trenutek, v katerem ste čez noč spoznali prave prijatelje in se soočili z nasprotniki? (nekako predano) Natančno tako ... — Pa vendar, če pogledate nazaj, kako bi opisali tisto obdobje? So se uresničili vaši strahovi, povezani z vstopom v Diorjeve prostore, ali je bilo morda vendar laže od tega, kar ste pričakovali? Kje pa, bilo je še precej slabše od tistega, kar sem pričakoval! A tega ne jemljem osebno. Prepričan sem, da se ne bi nič bolje pisalo komu drugemu, ki bi moral prevzeti mesto oblikovalca na čelu katere od pomembnejših pariških modnih hiš. Verjamem, da bi mu ljudje zagrenili življenje. Če želite to ali ne – to je moda. — Vaša babica vam je razložila, da sta dva načina življenja – preživetje ali življenje v pravem pomenu besede. Kaj po vašem mnenju pomeni drugo? Prepričan sem, da ga ustvarjajo stvari, ki niso nujno potrebne, a naredijo življenje polnejše. Moda je k sreči ena izmed njih. Seveda se da živeti brez nje, a življenje brez nje ne bi bilo enako! december 2009 — 15

— kultura

Besedilo: L. B. Fotografije: promocijsko gradivo

GLASBA Robbie Williams – Reality Killed the Video Star

Po treh letih od Rudebox se z novim, osmim albumom Robbie Williams vrača na police glasbenih trgovin in seveda na svetovne koncertne odre. V njegovem zasebnem življenju se je v tem času zgodilo veliko zasukov, ki se zrcalijo tudi v njegovi glasbi in podobi. Ljubezenska zveza, ki uspešno prestaja preizkušnje časa in medijev, selitev v rodno Anglijo, znova vzpostavljen dialog in ustvarjanje z nekdanjimi kolegi iz zasedbe Take That, skratka, Robbie počasi sestavlja koščke svojega življenja in kaže, da ga to pomirja. »Moj album je ubijalski: stari Robbie, novi Robbie in neki Robbie, ki ga nihče od nas še sploh ni srečal,« je o svojem albumu povedal sam julija letos. In če se spomnim, kako sem zastrigla z ušesi, ko sem na radijskih frekvencah prvič zaslišala pesem Bodies, lahko prikimam.

Robbie si je zavihal rokave in sestavil album, ki nima le singla ali dveh. Ob tem ne more prehvaliti Trevorna Horna, ki je prevzel producentske vajeti in po pevčevih besedah dodal, česar nobeden od njegovih prejšnjih albumov ni imel – genialnost. 25. junija je tudi njega pretresla jutranja novica. Na dan smrti Michaela Jacksona je napisal pesem, posvečeno kralju popa (Morning Sun), čeprav je kasneje ugotovil, da je pravzaprav pisal o sebi. Balada You Know Me je že potrjen drugi single in najbrž napisana za Aydo, iz albuma pa prijetno izstopata Last Days of Disco, ki diši po '80, in Deceptacon z večplastnim aranžmajem. Zanimivost: Prvotni naslov albuma je bil »Il protagonista«, v italijanščini glavni igralec. Kasneje se mu je to zazdelo preveč pretenciozno, zato je z novim naslovom ustvaril nekakšen poklon Hornovi uspešnici »Video Killed the Radio Star«.

Odzvanjajo:

→ Bodies, Last Days Of Disco, Deceptacon, You Know Me, Morning Sun

Kratek stik:

→ Trevor Horn, The Buggles, Laura Critchley, Guy Chambers, Mark Ronson

Norah Jones – The Fall

→ ČRNO-BELI POP:

aga Lady G e Monster m a F e h T

a Rihann R Rated

Svež veter v jadrih Nore Jones, ki se je po bolečem razdoru sedemletne romantične zveze z glasbenim kolegom Leejem Alexandrom obkrožila s popolnoma novo družbo in oblikovala album, ki jo nekoliko oddaljuje od ustaljenih mirnih voda, po katerih je plula od svojih začetkov. Že izbira producenta pove veliko – vajeti albuma The Fall je prevzel Jacquire King (že sodelavec Modest Mouse in Kings of Leon) in v studio poklical glasbene akterje, ki so zgodbi dodali svoj nepogrešljivi košček (Ryan Adams, Will Sheff, Marc Ribot). Novi prijatelji, novi zvoki, nova pričeska in na novo odkrita ženstvenost, ki jo prikazuje veliko manj deklico iz sosednjega bloka in veliko bolj igrivo piratko velikih mest (Chasing Pirates). Vseeno pa je Norah poskrbela tudi za vse, ki jo želijo mirno, zasanjano in mehko (December, Man of the Hour, I Wouldn't Need You), zato bo album všeč tudi vsem, ki so jo spremljali od albuma Come Away with Me. Zanimivost: Norah Jones že nekaj časa nastopa po newyorških

Sainthood je šesti studijski album dvojčic Quin, ki je prišel na glasbene police konec letošnjega oktobra. Ob izidu se je povzpel na 22. mesto lestvice Billboard, kar je za kanadski duo pravi uspeh in potrditev, čeprav imata sestri med svojimi dosežki že nekaj kipcev juno, večinoma za svoje albume. Poleg vse večjega uspeha tudi na prodajnih policah si vsekakor lahko štejeta v čast, da ju glasbeni kolegi kova The White Stripes in Tiesto prirejajo in remiksajo. Album tudi tokrat nosi podpis producenta Chrisa Walla, ki je zasnoval že album The Con, tokrat pa sta sestri izbrali bolj neposredno smer, z manj zapletenimi aranžmaji in bolj prvinskim zvokom, ki dovoljuje nekoliko bolj intenzivno prvo poslušanje. Zanimivost: Sainthood je prvi album, na katerem se sestri

skupine El Madmo.

pojavita kot soavtorici, prej sta vedno pisali vsaka zase.

Odzvanjajo:

16 — december 2009

Tegan and Sara – Sainthood

klubih v vlogi seksapilne Maddie, plavolase kitaristke punkovske

→ Man of the Hour, Chasing Pirates, Even Though, It's Gonna Be Cole Cheryl s d r o W 3

→ ZASNEŽENO:

Kratek stik:

→ Ryan Adams, Tom Waits, Johnny Cash, Fiona Apple, Jesse Harris

er's Sting a Wint If on .. . Night

g Keatin Ronan Songs r e Wint

Odzvanjajo:

→ Man of the Hour, Chasing Pirates, Even Though, It's Gonna Be

Kratek stik:

→ Ryan Adams, Tom Waits, Johnny Cash, Fiona Apple, Jesse Harris

mos Tori A er Graces t n i w d i M

NA OGLED

Predpremierni Liffe:

Pedro Almodòvar – Zlomljeni objemi

Peter I. Čajkovski: Hrestač – Božična zgodba

V belem decembru bo praznično razpoloženje prenesel na svoj oder tudi Cankarjev dom. Hrestač – Božična zgodba madžarskega koreografa in režiserja Yourija Vàmosa je velika baletna uspešnica, ki na odru ljubljanske Opere in baleta SNG ter Gallusove dvorane Cankarjevega doma s svojo čarobnostjo vedno znova pričara decembrsko praznično ozračje. Letos bomo na prvi dan njene vnovične uprizoritve v Cankarjevem domu doživeli že njeno 50. ponovitev. Poleg najboljših baletnih plesalk in plesalcev ljubljanskega baleta se bodo predstavili: v vlogi Clare (izmenično) Ana Klašnja in Rita Pollacchi, v vlogi Clare – princese Ana Klašnja, Regina Križaj in Bojana Nenadović Otrin, v vlogi Hrestačevega duha pa Anton Bogov, k. g. Orkestru SNG Opera in balet bo dirigiral maestro Marko Gašperšič. Ponovitve: 28., 29., 30., 31. decembra 2009 ter 3. in 5. januarja 2010 www.opera.si, www.cd-cc.si DECEMBRSKO DOGAJANJE:

→ 5. 12. – 12. 12. – Firenze (Italija) – Wine & Fashion Florence → 7. 12. – 11. 12. – Kiberpipa (Ljubljana) – Neven Korda: Vedno ta želja, instalacija → 10. 12. – Gradec (Avstrija) – Franz Ferdinand → 10. 12. – Kino Šiška (Ljubljana) – Tinkara Kovač → 11. 12. – Kino Šiška (Ljubljana) – The Stroj → 12. 12. – Cankarjev dom (Ljubljana) – Mouron in šansoni Jaquesa Brela → 13. 12. – Chelsea Old Town Hall, London (Anglija) – Frock Me, vintage fashion event → 14. 12. – Hala Tivoli (Ljubljana) – Air → 14. 12 – 16. 12. – Cankarjev dom (Ljubljana) – Vlado Kreslin → 17. 12 – Dunaj (Avstrija) – Pink → 21. 12 – 17. 1. 2010 – Cankarjev dom, mala galerija (Ljubljana) – Rajko Bizjak: Zvezdni prah – inkarnacije, fotografska razstava → 22. 12. – 24. 1. 2010 – Cankarjev dom (Ljubljana) – Rojstvo modernizma, likovna razstava → 27. 12. – Mini teater (Ljubljana) – Macbeth after Shakespeare (nagrada za Najboljšo slovensko predstavo 2009) → 27. 12. – 30. 12. – Ljubljanski grad (Ljubljana) – Sprehod po grajskih kotičkih → Do 6. 1. 2010 – Ljubljanski grad (Ljubljana) – Pandorine statve, razstava

Življenja ponujajo izzive. Lahko jih sprejmeš več naenkrat. Lahko igraš dve vlogi hkrati in ob tem iščeš lastno identiteto. A usoda ima vedno zadnjo besedo. Usoda nepričakovano premeša karte, ti vzame lastno ime in ljubezen življenja. In na koncu ostane samo psevdonim. Časovna sestavljanka Pedra Almodovarja, v kateri znova zablesti Penèlope Cruz, spremlja pa jo cela garnitura odličnih. Med njimi tudi Blanca Portillo – vloga Judit je bila ustvarjena posebej zanjo. Liffe je obiskala tudi osebno in občinstvo jo je takoj vzljubilo.

Lars von Trier – Antikrist

Kako globoka je lahko črnina duše? Toliko, da se v njej izgubiš in nimaš več upanja, da boš kdaj našel izhod. Lars von Trier je to črnino izkusil na lastni koži in med črnim stanjem duha napisal scenarij za film, ki je namenjen postati kulten. Presunljiva estetika zavije zgodbo o izgubi sina v morasto pravljico, Charlotte Gainsbourg pa je v njej tako prepričljiva, da ji v Canessu namenijo nagrado za najboljšo igralko. Kaj bi pa vi zapisali na vrh svoje piramide strahov?

Jan Kounen – Coco Chanel in Igor Stravinski

Kratka, a intenzivna ljubezenska zgodba dveh velikanov svojega časa, dveh velikih umetnikov, ki sta svoj navdih črpala iz hrepenenja in strasti. A nemir razdira odnose in družinske vezi. In če so veliki ognji namenjeni ustvarjanju velikih mojstrovin, je lahko hrepenenje orožje v rokah lastnika tvoje duše – ker nekaterih oseb nikoli ne pozabiš. Film, poln elegance, vzorcev, vonjev in neizrečenih besed.

Animateka

Od 7. do 13. decembra se bo v Ljubljani dogajal Mednarodni festival animiranega filma Animateka, katerega glavni cilj je predstaviti slovenskemu in tujemu občinstvu novo produkcijo kratkometražnega animiranega filma v Vzhodni in Srednji Evropi. V petih letih delovanja si je program festivala ogledalo več kot 1800 obiskovalcev, pomembna novost, ki jo Animateka prinaša, pa so mesečne produkcijske delavnice animiranega filma, ki zapolnjujejo vrzel v izobraževanju in produkciji animiranega filma v našem prostoru. Letos se nadaljuje lanska iniciativa Animateka AnimaWeb – širitev dogajanja v medmrežje z natečajem računalniško izdelanih animiranih filmov, namenjenih objavi na spletu ali v mobilni telefoniji. Sklepna prireditev Animateke bo 13. decembra v Kinu Šiška. www.animateka.si

Nagrajenci Liffe 2009: Nagrada VODOMEC

Črnci

Nagrada FIPRESCI

NAJBOLJŠI KRATKI FILM

Režija: Zvonimir Jurić in Goran

Prinesi mi rožmarin

Režija: Ben Safdie in Joshua

Odsotna

Dević, Hrvaška, 2009

Safdie, ZDA, 2009

Nizozemska, 2009

Posebna omemba žirije

Nagrada občinstva ZMAJ

Režija: Corneliu Porumboiu,

Režija: Xavier Dolan,

Policijski, pridevnik Romunija, 2009

Režija: Jochem de Vries,

Posebna omemba žirije

Ubil sem svojo mamo

The Ground Beneath

Kanada, 2009

Avstralija, 2009

Režija: Rene Hernandez,

december 2009 — 17

— intervju: ALEŠ DEBELJAK

Jezik ne pozna zasebne lastnine: naše je vse, kar je napisano

Intervju: ALEŠ DEBELJAK Besedilo: Bojana Leskovar Fotografije: Mimi Antolović Aleš Debeljak, letnik 1961. Ljubljančan. Doktorat iz sociologije kulture je dobil na Maxwell School of Citizenship and Public Affairs, Syracuse University, New York. Napisal je 12 knjig esejev in osem knjig pesmi, prevedel izbrane pesmi Johna Ashberyja in knjigo o sociologiji vednosti ter uredil več antologij. Dobil je veliko nagrad po svetu in doma, tudi Prešernovo. In nazadnje Jenkovo za pesniško zbirko Tihotapci. Prevajali so ga v angleščino, japonščino, nemščino, hrvaščino, srbščino, makedonščino, poljščino, litovščino, romunščino, finščino, madžarščino, češčino, slovaščino, španščino in italijanščino. Soureja mednarodni kulturni reviji 18 — december 2009

Sarajevo Notebooks in Verse in je glavni urednik knjižne zbirke Terra Incognita: Writings from Central Europe, ki jo izdaja White Pine Press, Buffalo, ZDA. Je profesor za mednarodne odnose na Northwestern University, Chicago, redni profesor za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede in redni gostujoči profesor za balkanske študije na College d’Europe, Natolin,Varšava. Ter član »možganskega trusta« European Council on Foreign Relations. Poročen je z Erico Johnson. Imata tri otroke, Klaro, Simona in Lukasa. Živi v Ljubljani.

— Najprej čestitke za nedavno prejeto Jenkovo nagrado, ki jo za najboljšo pesniško knjigo zadnjih dveh let podeljuje Društvo slovenskih pisateljev. Hvala! Priznam, da mi nagrada res veliko pomeni. Ne zato, ker jo prejemam drugič, a prvič v svoje roke, saj sem takrat, ko je knjiga pesmi »Slovar tišine« 1987 dobila Jenkovo nagrado, študiral v Ameriki in nisem imel finančnih sredstev, da bi se vrnil na podelitev. Veliko mi pomeni zato, ker jo doživljam kot potrditev ustvarjalne energije po tem, ko sem se že potiho bal, da bo obdobje suše kar trajalo. Veseli me potrditev tega, da moja vizija sveta najde odmeve v pesniški in, upam, tudi v širši bralski skupnosti, kjer pesmi pomenijo spodbudo za meditacije o spominih in tovarištvu, o boleče sladki mladosti v jugoslovanskem Atlantisu, če že ne pomeni priročnika za tavanje po različnih zemljevidih enega in istega (ne)znanega mesta, Ljubljane. — Star citat o geniju, ki je sestavljen iz 10 odstotkov daru in 90 odstotkov garanja, velja tudi za vas? Kaj pa v vašem primeru pomeni garanje? Zakaj bi bil izjema? Garanje se kaže v ustvarjalnem postopku, ki vključuje možnost, da sem lahko dolgo časa, več let, pravzaprav neaktiven kot pesnik. Ampak okruški sna in kaplje fantazije se vseeno nabirajo v vodnjaku. Po tem ko gladina grozi, da se bo prelila čez rob, takrat je pesnik res, kot nekje pravi Tomaž Šalamun, komaj kaj več kot lovec, ki čaka, da se lahko osredotoči na prestrezanje podob iz sanj in stvarnosti, ki se prelivajo bodisi v ustno književnost bodisi v takšno ali drugačno pesniško obliko, namenjeno bralcem. Pri tem pišem, sanjam, brišem, morda kaj shranim.

»Predvsem sem bralec. Berem predvsem iz užitka in to popolnoma nenačrtno, pač kar mi pride pod roke, romane in kratke zgodbe, eseje in kritike, znanstvene razprave in navodila za uporabo.« — Kaj ste najbolj? Pesnik, profesor, kolumnist? Predvsem sem bralec. Berem predvsem iz užitka in to popolnoma nenačrtno, pač kar mi pride pod roke, romane in kratke zgodbe, eseje in kritike, znanstvene razprave in navodila za uporabo. Branje je navsezadnje potapljanje, spust pod gladino; pustolovščina, ki nas vleče v neznano in komaj sluteno, ko v sladki omami tonemo v gosto tkivo življenja in se pred našimi začudenimi očmi svetovi spreminjajo in skozi naše duše plivka voda milosti in strastnega doživetja; to je pustolovščina, v kateri nas zapeljuje, nas navdihuje in nam grozi čudno lepa skrivnost vrtincev zgodovine in intimnih izpovedi, ujetih v tuje zgodbe in pesmi. In takrat, ko nam že skoraj povsem zmanjka zraka in se moramo vrniti v vsakdanja življenja, za hip, za bežen utrip spoznamo, da tudi lastnih zgodb ne moremo doživljati na polnokrven način, če nam niso domače tudi zgodbe drugih ljudi. Spet se potopimo, brž ko utegnemo. Tako se krepi veliko, tajno, odrešujoče noro bratstvo bralcev in knjig, moj prispevek temu bratstvu pa se kaže tudi v pesmih in kritičnih spisih. — Od česa živite? Od izdaje pesniških zbirk najbrž ne? Ker pri nas od poezije nihče ne more živeti, no, zgolj zelo, zelo redki, kot sta to npr. Svetlana Makarovič in Tomaž Šalamun, pa tudi zato, ker me zanima več kot en način izraza, se res ukvarjam z mnogimi žanri in različnimi vsebinami. A nimam dileme: sem najprej pesnik in šele potem profesor. Pisanje v različnih stilih pa terja nenehno tihotapljenje prek disciplin, žanrov in vrtičkov. Prav eksistenca »dvoživke«, ki se razkriva kot nihanje med umetniško besedo na eni ter spoznavnim naporom na drugi strani, je moj pristni prostor.

— Ko pišete, imate pred sabo bralca? Bralko? Ko pišem eseje in kritične premisleke, imam v mislih bralca, saj se trudim smiselno povezati argumente in pojmovne okvire, ko pišem poezijo, pa pišem dokumente o pričevanju in viziji, v katerih pesem postane oči-videc, priča dogodka, ki pa ga hkrati vizionarsko presega. Vedno pa je bralka tista, ki jo nagovarjam. Vse moje knjige pesmi so navsezadnje posvečene tebi; tebi, mogoče; tebi, še vedno; tukaj, tebi, tam. — Bojda so pesniki romantiki? Vi? Duhovno strmenje v neskončnost in omejitve končnega telesa, razkol med ideali in stvarnostjo, iskanje pogojev za pristno življenje, ki bo v skladu z našimi čustvenimi in spoznavnimi potenciali, večno nezadovoljstvo s tem, kar smo bili in bomo: seveda sem romantik! Tudi zato ni prav nič naključnega v mojem pisanju poezije. Poezija ravno zato, ker je med vsemi oblikami umetnosti najmanj odvisna od zunanjih dejavnikov, ohranja visoko stopnjo svobode. Ta je pristna zato, ker izhaja iz notranje potrebe, ne pa iz zunanje spodbude. Poezija je najmanj povezana z Mamonom denarja, s tem pa najmanj vklenjena v spone predvidljivosti. Poezija posoja glas tistim skrajnim doživetjem, ki si jih sami ne upamo ali ne znamo izraziti – kot so norost, panika, erotika, bog, strah. Pesem je laboratorij jezika, v katerem pa – to je pomembno! – ni na delu osnovno načelo sodobnega kapitalističnega sveta, namreč zasebna lastnina. Jezik ne pozna zasebne lastnine: naše je vse, kar je napisano, v ta »imaginarni muzej« pa lahko posegamo v skladu z lastno voljo in predstavo. — Ko vam rečejo, da ste intelektualec, kaj s to besedo razumete? V današnjem svetu se zdi skoraj bogokletna. Ah, intelektualci smo danes predvsem profesionalci v rokovanju z idejami in simboli, vendar pa obstaja velika razlika med univerzitetnim profesorjem in javnim intelektualcem. Ta analizira pojave v skladu z razvidno etično držo in spoznavno perspektivo, pri tem pa si ne pomišlja govoriti resnice ne glede na oblastniške interese. Če imajo intelektualci kakšno nalogo še po tem, ko so izgubili status »zakonodajalcev« iz 19. stoletja, potem je v tem, da so nekakšni prevajalci med govorico stroke ter govorico splošno razgledane javnosti. — Ko niste intelektualec, ste kaj? Tekač, kolesar, popotnik, kuhate? Ko nisem intelektualec, sem to, kar sem hotel biti: ne več pešec na stezi, ne še klop v parku. — Katero knjigo, film, koncert ste doživeli nazadnje? Prebral sem roman »Volga, Volga« morda najboljšega postjugoslovanskega pisatelja Miljenka Jergovića in videl film avstrijskega Michaela Hanekeja »Beli trak« ter bil na koncertu čeških »Plastic People of the Universe«, ki so se spet zbrali ob dvajseti obletnici padca berlinskega zidu. — S kom bi radi preživeli večer? Evo mene, starega romantika: s poljsko-ameriškim pesnikom in esejistom Czeslawom Miloszem, ki me navdihuje kot bogoiskatelj, ki nenehno dvomi, hkrati pa na dnu srca ve, da brez iskanja tiste stvarnosti, ki nas neskončno presega, ne moremo živeti smiselnih življenj. Milosz je že med pokojnimi. Med živimi bi bil to kanadski pesnik in prvi trubadur moje mladosti Leonard Cohen, ki zna pisati poezijo, kakršna se zlahka spremeni v song, hkrati pa ne pozablja, da se pesem rojeva iz spora v jazu, kritika pa raste iz spora med jazom in svetom.

december 2009 — 19

— intervju: ALEŠ DEBELJAK

— Kje si oddahnete? Si sploh kdaj? Citat iz »Tihotapcev« naj zadošča: dolge kolesarske vožnje, komaj kje kak avto, osat in kopriva, pekoča roka in srednji prst, mi nismo angeli, ki sedijo na ramenih zrelih melanholikov, mi smo banda lažniva. — Dom in svet. Kje ste doma? My home is where my heart is, pravi Laurie Andersen. Pa vi? Mnogi – si domišljam – živimo v svetu, ki nas ne zanima, zavezani izgubljeni stvari, ki predstavlja naš pravi dom. — Česa se veselite, ko greste v svet? Srečevanj s fasadami palač in stolpnic, ki hranijo spomine na minule obraze in dogodke, in s prijatelji, ki živijo v tujih mestih in pišejo o zgodovini, mnogi znatno bolje kot doma. — Kako vzgajate otroke? Si želite, kakšni naj bodo? S profesorsko pedantnostjo, pesniškim navdušenjem in človeškim jecljanjem, haha. Ne, res: prebijam se skozi običajne težave običajnih modernih staršev, ki nihamo med željo, da bi bili svojim otrokom tudi intimni prijatelji, na eni in potrebo po avtoriteti, ki zna povleči meje med sprejemljivim in zavrženim, na drugi strani. — Kakšni ljudje so vam všeč? In kje ste jih našli? Všeč mi je tista žalobno maloštevilna manjšina ljudi, v družbi katerih ni treba začenjati od Adama in Eve, da bi se razumeli, četudi se ne strinjamo; kjer iskrena beseda drugo besedo da, ne pa vzame. Torej, med prijatelji, od katerih nekateri nočejo biti imenovani, s katerimi lahko skupaj molčimo tudi zato, ker včasih na vprašanje »ali razumeš?« res ni drugega odgovora kot topel objem. — Ob besedi potrošništvo pomislite na kaj? Na srhljivo samoto množice v nakupovalnih centrih in na neonsko osvetljene katakombe, v katerih žubori drobiž in šelestijo bankovci, ki iz naših žepov padajo v korporacijske blagajne. — Ste potrošnik? Vam je ob tem nerodno? Kdo pa danes ni potrošnik? Tega obreda se vsi udeležujemo, pa čeprav s stisnjenimi zobmi. Vprašanje je le, ali bomo posvojili tudi mit moderne globalne dobe: nakupujem, torej sem. Rad bi seveda živel v skladu z moralnimi smernicami 20 — december 2009

včerajšnje kreposti, ki nalaga človeku, da ni tako bogat, da bi poceni kupoval, vendar pa danes vse prepogosto končam pri pultih sezonskih razprodaj. — Na kaj pomislite takoj zjutraj, ko odprete oči, in na kaj, preden zaspite? Bo sijalo sonce ali bo to spet siva sreda? S kredo zjutraj rišem čačkarije po šipi, zvečer pa jih, če jih ne izbriše dež ali otroška roka, razlagam tako, kot nekateri razlagajo kavno usedlino.

»Ah, intelektualci smo danes predvsem profesionalci v rokovanju z idejami in simboli.« — Kakšen bi bil vaš idealen dan? Ker vem, da je tisti, ki zgodaj vstaja, ali budala ali pek, bi rad spal dolgo v dan, nato pa bi se prebudil ob cvrkutanju ptic, ki jim imena ne poznam, in z odprtimi očmi bi rad sanjal na obeh straneh blazine. — Ste gledali tekmo Slovenija: Rusija? Nogomet je poslednje dopustno zatočišče za izkazovanje nacionalističnih čustev. Proti temu nisem cepljen. Še več: »the Debeljaks« smo poslali delegacijo žene in najstarejšega sina v Maribor, kjer sta v živo navijala iz prve vrste. Sam sem bil dan pred tekmo še v Bratislavi, na konferenci ob dvajsetleti obletnici padca komunizma. V Slovaškem narodnem gledališču smo v debatah sodelovali Adam Michnik in Vaclav Havel, Gyorgy Konrad in Slavenka Drakulić, pa tudi drugi, vključno z znanim ruskim pisateljem Viktorjem Jerofejevom. Vsak od sodelujočih je imel na voljo dvakrat po deset minut, pri tem pa smo govorili bodisi v slovaščini bodisi v angleščini, uradnih jezikih konference. Samo in zgolj ruski udeleženec je mirno in nenapovedano spregovoril v ruščini. Pri tem si je privoščil še monopolizacijo mikrofona, saj je govoril debele pol ure, zmrdujoč se nad skupnim delovnim jezikom angleščino, jo je razglasil za omejujoči kondom. Komaj sem čakal, da sem prišel do besede, da sem lahko zavrnil imperialno oholost (govori rusko, da te razume ves svet!) in mu ob stoječih ovacijah iz publike zabrusil, da mnogo raje pridobivam meseno spoznanje s kondomom, kakor da bi vse življenje ostal prikrajšan devičnik. Dan kasneje, ko sem bil že pred televizijskim ekranom, pa so »naši fantje« z imenitnim stilom, duhovno zbranostjo in osredotočenjem na navidezno nedosegljiv cilj, za katere nobena ovacija ni dovolj dobra, dali prepričljivo in daljnosežno lekcijo nasprotnikom, ki jih je vodila prav takšna imperialna prevzetnost, s kakršno je nastopal Jerofejev. Ruska samopašnost je v Mariboru dobila zvenečo zaušnico. Ponosen sem na naše fante. Eh, kako čudno močne so vezi med človekom in skupnostjo.

Elegantni lok

Trnovo, Ljubljana Novi most je tak kot novi gospodarji: prostor pomeni jim vse, čas pol toliko, mogoče ob drugi priliki. Nič ne rečem, most ima veličasten trebuh in široke boke, med njimi so igrali nogomet, nočno srečanje ekip pod žarometi, čeprav dvomim, da kdaj so videli, kar vidim jaz. Ne izvrstna preigravanja v konici, ne bravure golmanov in pobiralce zablodelih žog, ampak mlinarja, ki razkoračen stoji nad kolesom iz lesa, zavihanih hlačnic in stisnjenih ust, kako med bregovi zarisuje bližnjico, treba je rumeni curek naravnati in nov pospešek dati sili, rekord izboljšati v soseski in biti arhitekt začasne zmage, treba je iskreno ljubiti: težka naloga, mogoče lepa oblika. Škoda za svetlobo, ki redko, vse preredko, se pojavi skoz meglico nad gladino, časa je malo, prostora ne dam, nujno potrebujem elegantni lok. Bil sem tam: če hočeš, reci temu kraj privatnega spomina, če hočeš konec poti.

Iz knjige »Tihotapci« (Mladinska knjiga, Ljubljana 2009) december 2009 — 21

— daljnogled

Besedilo: G. P., K. C. Fotografije: Maurizio Fiorino, arhiv Stillmark in Matevž Paternoster

Fotografija: Istvan Labady, stiliranje: Emil Rebek, za The Room

Fotografija iz razstave AmericanExpress, Jane Štravs Klinični center Ljubljana, arhitekt Stanko Kristl

TREND: Nagrade za vizualno umetnost podeljene

Še čisto sveže vam predstavljamo dobitnike Trendovih nagrad za leto 2009. Med njimi smo s ponosom uzrli tudi dejevca Emila Rebeka, z razlago strokovne žirije: »Vzhajajoča zvezda evropske modne stilistike, ki prepriča z ultimativnim poznavanjem svetovne modne produkcije, kreativno kombinatoriko, decentno eleganco in učinkovito avtorsko nadgradnjo aktualnih trendov v oblačenju«, pa se seveda lahko le strinjamo. Med nagrajenci sta še Vadim Fiškin, sodobni intermedijski umetnik, ki s svojimi večplastnimi projekti raziskuje občutljiva razmerja med množično pojavnostjo umetniškega dela in njegovo intimistično izkušnjo, in Jane Štravs, legendarni slovenski fotograf srednje generacije, ki se vrača z razstavo American Express, natančno študijo ameriške stvarnosti in konceptualnih vprašanj, s katerimi se sooča New York kot državna metropola in neuradna prestolnica sveta. Trendovo nagrado si je letos prislužila tudi prva domača blagovna znamka svetil Vertigo Bird, ki je pod vodstvom podjetnika Silva Kačarja združila heterogene slovenske oblikovalce v poskusu oblikovanja konsistentne linije izdelkov z mednarodnimi ambicijami. Najprestižnejša Trendova nagrada za življenjsko delo gre letos upravičeno v roke arhitekta Stanka Kristla (letnik 1922), enega ključnih predstavnikov zlate generacije slovenske modernistične arhitekture, ki je s svojimi projekti dobesedno ustvaril samopodobo Slovencev in Slovenije kot sodobne nacionalne entitete. V anale slovenske arhitekture se je vpisal z ikoničnim Kliničnim centrom v Ljubljani, izolsko bolnišnico in številnimi drugimi projekti, ki še danes presenečajo s svojo izvirnostjo in neponovljivostjo.

ADOLFO DOMINGUEZ: Prvič v Sloveniji

Blagovna znamka Adolfo Dominguez se je letos pridružila družini več kot 50 blagovnih znamk Sportine. Vstop na slovenski modni trg so uradno proslavili z modno revijo v Vili Bled, kjer smo obiskovalci videli novo kolekcijo moških in ženskih oblačil za pomlad-poletje 2010. Na modni brvi so žensko kolekcijo oblačil zaznamovali nevtralni zemeljski in svetli toni z rabo živahnih podtonov in etnično navdihnjenih vzorcev. Prevladovale so nabrane tkanine, poudarjeni pasovi, ohlapne hlače v azijskem slogu in romantične bluze s pentljami. Pri moški kolekciji so se nevtralni toni mešali z morskimi, pogosto uporabljena je bila bleščeče črna, značilne so še nabrane hlače in rustikalni puloverji iz alpake. Veličasten interier Vile Bled je bil čudovita kulisa drzni modni reviji, ki je predstavila znamko, ki jo poleg španskega temperamenta in romantične osnove odlikuje tudi cenovna dostopnost. Prvorazredni turizem pa je z nakupom Vile Bled novo področje, kamor ambiciozno stopa Sportina. Formula z lokalnim začetkom v blejski občini (tokrat z odlično kulinarično podporo hiše Jagodic!) jim je v preteklosti prinesla že velik uspeh. Verjamemo, da tokrat ne bo nič drugače. Nova kolekcija Adolfo Dominguez je že na voljo tudi v Sloveniji, v zgornjem nadstropju prenovljenega butika XYZ v prvem nadstropju Cityparka v Ljubljani. 22 — december 2009

Maurizio Fiorino, avtoportret

NOVA ZVEZDA FOTOGRAFSKEGA NEBA: Maurizio Fiorino

Mlad fotograf italijanskega rodu, ki mu je uspel velik met. Danes ga prištevajo med najbolj vroče nove obraze v svetu fotografije. Za sabo je pustil nedokončano univerzo in provincialno mestece Crotone, s seboj na pot, ki ga je prek Bologne vodila do New Yorka, kjer ustvarja danes (med drugim za GQ), pa je vzel očetovo darilo, fotoaparat. »Uporabi ga kot svoje orožje,« mu gotovo še danes odmevajo očetove besede, ki jih je očitno dobro poslušal. S serijo portretov večinoma mladih manekenov, glasbenikov in drugih fantov z ulice Boys of Life je ustrelil v bistvo sodobne moške mode in postal njen ljubljenec. Ujel je namreč deško ranljivost mladih teles, osamljeni duh velemesta, romantično modro nebo, kar je v omenjeni zbirki hipnotičnih (avto)portretov mojstrsko združil. Delo Maurizia Fiorina presega sodobno gejevsko estetiko in ji dodaja dobršno mero voajerizma »vsakdanje« intimnosti, ki pa je ne oropa skrivnostnosti. Novih Lolit, če želite. Le da so to tokrat fantje z ulice.

NAPOVEDUJEMO: Peklenska pomaranča v SMG-ju

daljnogled

Kako bi bilo, če bi se protiutopična mora nasilja Peklenske pomaranče dogajala tukaj in zdaj, v sedanjosti in v Sloveniji? Bi lahko iz nje ustvarili nov, lepši in boljši svet za vse? Na takšno misijo se je podal režiser Matjaž Pograjc in na oder SMG-ja postavil znano zgodbo o nasilni najstniški tolpi. Kultni film Peklenska pomaranča po romanu Anthonyja Burgessa je režiral radikalni Stanley Kubrick, a izpustil zadnje poglavje zgodbe. Petindvajset let kasneje je Burgess izdal še dramo oziroma »igro z glasbo«, kot jo je sam označil, ki je pritegnila tudi našega režiserja. Sprva Primož Bezjak v vlogi petnajstletnega Alexa, vodje najstniške tolpe, s svojimi droogsi najde užitek le v ropih, posilstvih, »ultranasilju«, sadističnem izživljanju in Beethovnovi glasbi. Vse se spremeni po aretaciji in zdravljenju po postopku Ludovico. Alex, privezan na stolu, pod vplivom močnih zdravil in ob Beethovnovi Deveti simfoniji, mora gledati nasilne prizore, da bi postal pošten in poslušen državljan. In po terapiji mu vse, kar je imel nekoč zelo rad, vzbuja telesni odpor. Kot pravi Burgess, je postal majhen avtomat, ki ne more drugega, kot da uboga navito kolesje, ki so ga vgradili vanj. Prav izvirni naslov A Clockwork Orange meri na človeka, ki je zmožen le mehanskega odzivanja in se ne more več odločati za dobro ali za zlo, kar nas bistveno konstituira kot človeško bitje. Zanj ni več užitka in lepote, niti v glasbi, vse je le še trpljenje. To je tudi jedro Pograjčeve Peklenske pomaranče, v kateri se vsa lepota umetnosti preobrazi v bolečino in strah. Gledalci smo – ob mojstrski glasbeni podlagi dua Silence – potegnjeni v smrtonosno prepletanje norosti in bolečine, erosa in tanatosa na odru. Da bi prišel do »sveta, ki bo vreden človeka in ne mehanske paštete«, režiser v predstavi ustvarja skoraj ritualno iskanje skupinske odrešitve. Morda mu bo uspelo že na premieri, 6. decembra.

MODNI DOGODEK: 711 in Supermodel Slovenije 2009

Dobili smo ne le nov obraz, ki nas bo zastopal na Fordovem tekmovanju za Supermodel sveta v Sao Paulu v Braziliji (to je visoka in dolgolasa gimnazijka iz Maribora Tadeja Ogrizek, ki ji želimo, da svoje železo kuje, dokler je vroče!), ampak za slovenski prostor tudi osvežujoč glasbeno-modni dogodek, ki je čisto nov elektro set Lare-B spojil s predstavitvijo novih kolekcij slovenskih modnih oblikovalcev. Predstavljene znamke Akultura, Peršuh, Garevski, JSP in Cliché so dokaz, da slovenska moda ne spi in da je oblikovalčev prepoznavni podpis vreden veliko več kot navidezna všečnost, ki se zgleduje po trendih, ki jih ponujajo drugi. Saj veste, kako je s tem, ni starejše stvari, kot je včerajšnji časopis. Enako je s trendi, zato nam je všeč, da »naši« kljub temu, da ustvarjajo svoje trende, niso izgubili duha časa.

PALAČA ČAJEV: Le Palais des Thés na Starem trgu 11 v Ljubljani

250 različnih vrst čajev iz dvajsetih držav sveta odslej na enem mestu, v elegantni, novoodprti prodajalni. Kitajski čaji so znani po raznolikosti barv, oblik (kroglice, iglice, kosmiči) in okusov (vonj po kostanju, vlažni zemlji, kakavu); japonski zeleni čaji so praženi na poseben način, ki jim daje nežno aromo joda; odlična izbira črnih močnih čajev od Črnega morja do Kaspijskega jezera; indijski darjeeling, čaji, prispeli iz črne celine, južne Amerike ... Skupina 50 ljubiteljev čaja se je odločila ustanoviti podjetje. Zaradi zagotovitve svežine in kakovosti nakup poteka na lokacijah gojenja. Njihov etični kodeks: brez prisilnega dela in dela otrok, spoštovanje okolja in uporaba ekoloških metod poljedeljstva, brez krčenja gozdov, spodobno plačilo delavcev ter skladnost z zdravstvenimi in varnostnimi predpisi. december 2009 — 23

— intervju: ALESSANDRO SARTORI

Fotografije: Dalibor Danilović, predstavitveni material Z Zegna

Intervju: ALESSANDRO SARTORI Besedilo: Goran Puljić

Moška modna (r)evolucija Bleščeče steklene površine izložbe nakupovalnega centra Ušće v Beogradu z zadnjo kolekcijo »Neo Noir« znamke Z Zegna vabijo v Sportininin XYZ Fashion Center multibrand butik. Nakupovalni prostor, kjer so Burberry, Bikkembergs, Dolce&Gabbana in Versace zgolj osnovni meni. Novo vpeljana kolekcija Z Zegna, petletni podmladek tekstilne in modne »superznamke« Ermenegildo Zegna, ki bo prihodnje leto dopolnila častitljivih 100 let, pa posladek. Z zelo resnim kuharskim receptom, ki stoji zadaj. »Grand Chêf«, kreativni vodja linije Z Zegna, modni oblikovalec Alessandro Sartori, sedi pred mano. Ne vem, ali je kriva močna luč, ali njegov prodoren pogled, ali pa morda nesrečen položaj mojega še enkrat nižjega fotelja, da se mi zdi, da njegove oči izza tankih stekelc fokusirajo, zumirajo, preračunavajo in brezsramno opazujejo. Vsako poro na mojem obrazu, preveč zamaknjen obris lasišča, mogoče ne dovolj hidrirano obnohtno kožico in sive nogavice iz kašmirja, ki kukajo izza (neprave izbire) čevljev. Moč pogleda, ki opazi prav vse, me prej presune, kakor zmoti. Zdaj je, kar je, si mislim in vključim diktafon. In njegova pozornost se v trenutku preusmeri na vsako mojo besedo, pripade mi 37 minut popolne sogovorniške predanosti.

24 — december 2009

— Podoba kolekcij Z Zegna se zdi v primerjavi s klasično linijo dokaj drzna, je pa veliko kosov kolekcije, ki sami delujejo tudi precej klasično. Je bil to vaš namen? Ponavadi se igram z nasprotjem med brezčasnimi kosi in moderno podobo. Zdi se mi zelo pomembno najti pravo formulo, ljubim brezčasne kose, kot so suknjič z dvojnim zapenjanjem, površnik z dvojnim zapenjanjem, dolg plašč, »angleški« čevelj, to so resnično kosi, ki se mi zdijo zelo pomembni za moško garderobo. Del tega sem želel vključiti v kolekcijo s sodobnim značajem, ki je prilagojena različnim okusom, to se mi je zdelo dovolj drzno in natančno hkrati. — Se vam je zdelo, da vi potrebujete novo znamko ali da jo potrebuje trg moške mode? Trg jo potrebuje. Zdelo se nam je, da delamo zelo dobro že za kupca Ernemegildo Zegna, ki je po naravi zelo zahteven, a nekoliko bolj klasičen, zdelo se nam je, da to kakovost lahko ponudimo bolj modno usmerjenemu kupcu, videli smo novo nišo na trgu in se na zagon nove linije pripravljali več kot leto dni. Vse od konceptne zasnove, dizajna, izdelave podobe znamke in kasneje do zastavitve poslovnih ciljev, ki smo jih z novo znamko želeli doseči. In tako smo se leta 2003 dokončno odločili za ta korak in leta 2004, se pravi pred petimi leti, smo predstavili prvo kolekcijo. — Očitno se dobro (bolje od drugih znamk) zavedate, da vaše stranke niso 14-letni dečki, in ste tako želeli zadržati neko moškost v oblačenju, pa vendar najbrž veste, da glede na to, da smo ravno v Beogradu, balkanski moški in Italijan podobnih profilov popolnoma drugače dojemata svojo moškost? Moram reči, da v prihodnosti vidim veliko bolj metropolitanski moški slog, ki se ne razlikuje več toliko po državah in kulturah, ampak je enak po vsem svetu. Vzemimo za primer košarkarsko visoko supergo, ki je postala modni hit po vsem svetu, od Amerike do Japonske, pa čeprav nima nujne zveze s posamezno (sub)kulturo neke države. Pri liniji Z Zegna imamo v mislih potrošnika, ki ima visoke zahteve, kar zadeva kakovost izdelave, in išče ultimativno rešitev, ki ponuja odgovor na vprašanja sodobnega časa. Naš kupec je urban in si je tako zelo podoben v najrazličnejših mestih sveta. Zdi se mi, da je v strogih klasičnih okovih moške mode kulturni vpliv regije večji. — V prihodnji kolekciji za pomlad in poletje ste prikazali veliko svetlih odtenkov, karirastih suknjičev, črt in vzorcev. Sami ste dejali, da se ljudje, še posebno moški, bojimo stopiti iz varnega zavetja črnine. Menite, da bomo končno premagali ta »strah«? (Oba z Alessandrom sva od nog do glave oblečena v črno.) Ne le da se mi zdi črna varna izbira, je tudi kul, ker če želiš biti »stajliš«, to laže dosežeš z monokromatsko celoto. Tudi z barvami je to mogoče, a veliko teže. Sam imam rad temne barve, tudi svetle, a hladne tone, kot sta siva in modra. Rad mešam največ dve barvi naenkrat. In to je dober način, kako nositi barve, enobarven videz poživiti s hladnim barvnim detajlom. Razen seveda, če ste vešči iger z vzorci in barvami v slogu angleških dandijev, pri katerem mešate vzorce, barve in potiske hkrati. — In če imate za to pravo osebnost ... Seveda, to je zelo pomembno. Sam je nimam za to. Če niste prepričani, kje začeti, mešajte le nekaj barv na hladni osnovi. — Fascinantno je, kako to počnejo Italijani. Kljub temu da kombinirajo najbolj nemogoče sladoledne barve, niso videti smešni, ampak negovani in urejeni. O, pa so smešni. Oziroma imajo zares smešne kose oblačil, ki jih odlično kombinirajo med sabo.

— Tudi poslovneži, kajne? Tudi, če greste na primer na jug Italije, od koder sem doma, lahko vidite poslovneže, čudovite temne moške, ki nosijo svetlo modre suknjiče. In to na kakšen način jih nosijo! — Leggero? Da, leggero! Brez truda. To je zelo pomembno pri oblačenju. Polega tega da imaš pravo osebnost in dober okus, je pomembno, da ni videti, da se za svoj videz preveč trudiš. — Ste imeli ta princip v mislih tudi pri oblikovanju kolekcije Street Dandy? Resda je modno usmerjena, a zdi se, da ima določeno distanco do popolne podobe, kakršno so nam slikali denimo Oscar Wilde ali pa vaši modni kolegi v preteklih sezonah? Kolekcijo začnem oblikovati z določenim občutjem. Ponuditi sem želel nekaj lepote omenjenega obdobja, v katerem so čudoviti fotografi fotografirali fantastične moške s karakternimi obrazi, ki so nosili čudovite obleke, suknjiče in izbrane kombinacije srajc in kravat. Nisem pa želel ostati izključno v tem retro ozračju, tako da boste videli, če pogledate materiale oblačil, da so zelo moderni, velikokrat pridobljeni z lasersko tehnologijo, nenavadnimi kombinacijami šivov. Hkrati pa sem kolekciji, sploh ker gre za pomlad-poletje, želel vdihniti svežino. Veliko navdiha sem črpal iz sodobnega življenja ulice: ulični performansi, grafiti, transparenti. Kajti ti fantje, ki jih vidiš tam, so današnji ulični dandiji. — Je to zeitgeist? Da, to se mi zdi pomemben odsev sodobne kulture in mode, ki navdih črpa iz časa in prostora in drugih vej umetnosti in se bistveno razlikuje od preteklih obdobij, tudi od osemdesetih let, ko so bile v ospredju silhute, mogočne oblike in igra s proporci, nato smo zapadli v filozofijo »brandinga«, se pravi izpostavljanja imidža lastne znamke, ki se je v devetdesetih letih spremenil v dobo dizajnerskih imen, ko je bilo pomembno le, da je vse »dizajnersko«, kar pa je pred nekaj leti doseglo vrhunec v logomaniji. Zdi se mi, da smo zdaj bolj pristni in hkrati bolj svobodomiselni.

»Kupovati hlače je za moškega danes popolnoma drugače, kot je bilo pred 15 leti. Takrat si se odločil za barvo in poskusil, ali so ti prav, in seveda povprašal za ceno. Danes najprej pogledaš, kako ti ‘stojijo’ zadaj. « — A kljub temu se oblika moškega suknjiča tudi (in še vedno) spreminja? Res je. Trenutno uporabljamo za kolekcijo »drop« 8 (razmerja med volumnom, ramensko dolžino, širino rokavov ter torza in njegovo dolžino, kalup, op. p.), ki je nekoliko ohlapnejši od številke 9, ki jo uporabljamo za modne revije, a vseeno dovolj ozek v pasu in v rokavih, da daje telesu lepo obliko. Vitek in moden videz, ne da bi bili v tem videti smešno. — Ki je primeren tudi za kupce brez manekenske postave? Seveda, a za svoje telo morate v vsakem primeru skrbeti! — To se vam zdi zelo pomembno ... Zdi se mi, da se kupec, za katerega ustvarjamo, ukvarja s svojim videzom, se neguje, skrbi za svoje telo in je zelo pozoren na svoj videz. Ne da bi bil pri tem narejen ali površinski, hoče poskrbeti zase. To je del osebnosti, o kateri govoriva. Je del naju dveh. december 2009 — 25

— intervju: ALESSANDRO SARTORI

Kolekcija pomlad–poletje 2010

— Okej, ampak midva sva del nekega kvazi modnega sveta, v katerem je to nekako pričakovano. Morda so bili prvi širši družbeni segment (saj navsezadnje delate s številkami), ki se je začel zavedati pomena svojega videza, poslovneži. Se strinjate? Popolnoma. A če vzamemo za primer drug segment naših kupcev, mlade urbane moške, ti so danes tisti, ki so zelo dobro informirani. Pridejo in vedo, kaj hočejo. Poznajo konstrukcijo oblačil, zanimajo se za materiale. Kupovati hlače je za moškega danes popolnoma drugače, kot je bilo pred 15 leti. Takrat si se odločil za barvo in poskusil, ali so ti prav, in seveda povprašal za ceno. Danes najprej pogledaš, kako ti »stojijo« zadaj. Kako si videti v njih. In kakšne hlačnice so. Želiš ožje spodaj, na primer. Današnji kupec zelo dobro ve, kaj vse si metaforično želi kupiti s parom hlač. In ta miselnost, da moški želi določen tip hlačnic oziroma ga zanima, kakšna je njegova zadnja plat v njih, je veliko bliže ženskemu principu nakupovanja. — In se seli v tudi t. i. casual področje moške mode. Poslovnež čez dan, dober tip zvečer. Najbrž je tu še pomembneje, da strankam zagotovite individualen videz. Kako? V kolekciji so modeli, ki so tako specifični, da posamezen butik »ne prenese« več kot dveh naenkrat. S tem pazimo, da se naša moda ne razvrednoti, hkrati pa se zavedamo, da od denimo suknjiča moški danes pričakuje, da ga bo nosil na vsaj tri različne načine, sploh v casual maniri. — Je casual sploh še pravi izraz za to, o čemer govoriva? Gre namreč za izjemno prefinjen videz, ki s klasičnim pojmovanjem oblačil za prosti čas nima zveze. Predvsem smo v modo, ki ni strogo poslovna, želeli vpeljati sproščenost v spodnji del silhuete, torej s hlačami, ki so širše, a zadržati strogo linijo suknjiča z močneje poudarjenimi rameni; našim strankam smo želeli ponuditi nov, samozavesten videz in se oddaljiti od ponošenega in vintage videza ter tako povrniti svoje mesto urejenosti v moški modi, dress up z uporabo prefinjenih materialov. 26 — december 2009

— In materiali so nekaj, s čimer se pri Zegni resnično igrate. Super fina volna se vam danes zdi najbrž pravi dolgčas? Res je, poglejte denimo ta plašč. (Pokaže na manekena, ki potrpežljivo stoji pred nama.) Zdi se, kot da je iz lureksa, v resnici pa gre za kombinacijo svilenih niti in kašmirja. Ali pa ta (vodilni kos zimske kampanje, op. p.), ki deluje, kot da je iz lateksa ali gume: gre za posebno obdelavo usnja, tako da je plašč popolnoma nepremočljiv, kar je seveda glavna funkcija dežnega plašča. — Zapisana že v samem imenu ... (Oči mi zdrsnejo na čudovito črno torbo, ki s škatlasto obliko posnema obliko starodavnega kovčka in se pod reflektorji blešči v sijočem črnem, hm ... neoprenu?, kdo bi vedel. Gospod Sartori opazi vse, tudi moj pogled, ki se z njegovih ustnic preusmeri na torbo.) Da, zdaj pa pomislite, ker vidim, da gledate to torbo, kolikokrat se jezite, ker vam dež zmoči usnjeno torbo. Ta je prav tako usnjena, a stoodstotno neprepustna, uporabo in obdelavo materialov pri nas narekuje predvsem funkcionalnost. Zanima nas prava vrednost izdelka, če danes kupite izdelek, želite, da deluje. Tudi oblačila. Izhajamo namreč iz dobe, v kateri se je vse gradilo na imidžu, še pred tem zgolj na kakovosti, vmes na promociji znamke. Danes pa je pomembno vse! — To je dokaj radikalno razmišljanje za modno industrijo v današnjem času, se vam ne zdi? Da, a je pošteno do potrošnika. Če daš 500 evrov za čevlje, morajo »delovati« brezhibno, morajo ti biti nadvse všeč, ne smejo te žuliti, super moraš hoditi v njih, vse te elemente morajo imeti. — A za vas kot proizvajalca to gotovo ni lahko? Predstavljam si, da takšen proces traja veliko dlje in zahteva od vas veliko več ne le razmišljanja, ampak tudi dela in stroškov? Na tem mestu moram povedati, da sem zelo srečen, ker delam za tako močno podjetje, kar mi zelo olajša delo. Preprosto povem, kaj potrebujem, in to dobim.

Oblikovalec med srbskimi manekeni, oblečenimi v kreacije aktualne kolekcije Z Zegna jesen–zima 2009–2010

— To je super! Res je super, včasih še sam ne morem verjeti, kaj vse »izsilimo«. Mešajo se nove tehnologije s starimi izročili, mešajo se mladi ljudje in starejši. Imamo med 65 in 70 let stare izdelovalce gumbov in šivilje ter ogromno mladih ljudi, starih 25 let, ki opazujejo, se učijo in delajo. Mislim, da je to dobro za vse, predvsem pa za Zegno. — Vaš zadnji predstavitveni material kljub vsemu temelji na močnem imidžu. Kako je nastal? Je plod sodelovanja z zelo nadarjenim fotografom italijansko-belgijskega rodu Brunom Van Mosseveldejem. Že na modni reviji smo kolekcijo močno povezali z elementom vode. Scena se mi zdi zelo pomemben element pri oblikovanju predstavitvenih fotografij. Sem tudi ljubitelj preprostih fotografij, na katerih se resnično izrazijo oblačila, a včasih želiš povedati veliko, posredovati občutje, duh kolekcije, in takrat potrebuješ več. Dež, mokra cesta, moč. Za močna občutja potrebuješ močne scenske elemente. Za pripravo modnih revij imam vedno skoraj filmske vizije prizorov, ki govorijo zgodbo kolekcije.

Kolekcija jesen–zima 2009

let. Velikokrat, pa naj se sliši še tako čudno, začnem snovati silhueto na dnu, pri robu hlačnic. Spodnji del telesa je namreč skoraj 50 odstotkov podobe, ki je vidimo. Če hočem podobi dati močan zagon, korak v življenje, potrebujem res dobre hlače, ki popolno stojijo, in dobre čevlje. Osebno imam rad zelo ozke ali zelo široke hlače, ker dajo značaj vašemu slogu. Rad imam tudi čevlje z močnim podplatom, s peto, ker dajo značaj ne le vašemu videzu, ampak tudi hoji. — Morda tudi gledalci na modnih revijah podobo najprej zaznamo od spodaj. Saj manekene celo izbirajo po tem, kako hodijo, torej so noge (in hlače) tiste, ki dajo značaj? Gotovo. Značaj celotne kolekcije sem gradil na treh tipih hlač: ozke in nekoliko krajše, ozke in nekoliko daljše, ki se nagubajo v predelu gležnja, ter dolge in široke z gubami v pasu. V kolekciji sem želel združiti tri zelo različne kroje, ki so na prvi pogled nezdružljivi, a imajo vsi trije veliko značaja. Ta se dobesedno prek njih prenaša na vso kolekcijo. Namesto da bi ponudil tip hlač in tip suknjiča, se mi je zdelo nujno ponuditi videz, ki v najboljšem načinu združuje te elemente. Lahko imate oblečeno isto srajco in plašč, samo hlače zamenjate in že ste v drugi zgodbi.

— Film je tudi področje, ki vas zelo zanima v zasebnem življenju. Pa v poklicnem, morda kostumografija?

— Kar mi prihrani čas in hlačam kot oblačilnemu kosu pripiše »dodano vrednost«? Je to bistvo?

Hm, to bi bilo sicer res čudovito, a tudi to, kar počnem, je čudovito in mi vzame ves čas. Ne vem ... Trenutno se ne vidim v tem. To je popolnoma drug poklic, res čisto drugačen.

Tudi. Bistvo je, da se vi počutite »kul«. Ponujam vam trend, ponujam vam imidž, in pomembno mi je, da ste v njem kul, se pravi da ste videti dobro, negovano, urejeno in privlačno in da se v tem dobro počutite.

— Je pa gotovo lahko navdih. Denimo široke hlače iz štiridesetih let, ki vas navdušujejo, so zelo »cinematične«. Ko sva že pri hlačah: zdi se mi, da nasprotno od ženske mode pri moških ni ustaljenih »in« ter »out«. Široke, ozke, sedemosminske, z visokim in nizkim pasom, vse v eni kolekciji. Vaši zadnji, namreč ...

— Za konec mi povejte le še, kaj se je potem zgodilo s suknjičem? Če so hlače značaj, kaj so potem ramena, kaj je moški torzo?

Izpostavili ste zame zelo pomembno točko. Vse je v načinu, v osebni drži in v imidžu. Kroj je lahko tisti, ki bo šele naslednje leto, izpred dveh ali izpred dvajsetih

Ramena so osebnost, nekaj, kar ste, kar vam da moč, lepo držo in ponos. Novi suknjič ima rahlo poudarjena ramena, ne gre za enake suknjiče kot v osemdesetih. Spet je podaljšan, tako naredi lepo obliko telesa in vam da eleganco z dvojnim zapenjanjem. V kombinaciji s temi tremi tipi hlač pa ponuja različne značajske lastnosti vašega videza, vaše osebnosti. december 2009 — 27

— interpretirano

Fotografija: Mimi Antolović

Besedilo: Danaja Vegelj

Identiteta

O tem, da mi je popolnoma vseeno, kateri odtenek modre barve bo letos najbolj moden.

Sedem in petnajst minut zjutraj

Jutranji »brifing« za kuhinjsko mizo, ki mi ne da miru; prijatelj me je že pred časom obtožil, da sem izgubila ostrino. Da sem pozabila na Boba Dylana, medtem ko sem razglabljala o tem, kateri kroji bodo letos pisali modno zgodovino, kateri oblikovalci so zadeli terno, kdo zna in kako se to dela. Rekel je (in res me je zabolelo), da sem pozabila, kako sem si v življenju vedno želela samo samotno kmetijo, trop konj in koze. In polja sivke in neznanske zaplate zelene trave in vonj zelenih smrekovih gozdov. In zdaj ne vem, zakaj se je to tako zažrlo v mojo levo, čustveno razrvano polovico možganov. Vem samo, da sem potem v nedeljo hodila po snegu, ki se je po travniku razlil kot mehko naguban smetanast preliv, razmišljala, čigavi so tisti majhni koničasti odtisi, in si tiho pela o Williamu Zanzingerju. Jaz sem (Kaj sem?) je bil stavek, s katerim sem začela vsak svoj dan. Vedno se je končalo brez pike in to je bila še ena zgodba v mojih zmedenih mislih, ki me je zaposlovala, medtem ko sem v kuhinji kadila cigareto za cigareto, pila močno gosto turško kavo in jedla bel kruh.

Devet in petinpetdeset

Na silo nekaj o modi: to zimo se bodo nosili stari razvlečeni puloverji, pajkice z luknjami na kolenih, all starke z luknjo v podplatu, plašči do kolen (ki v resnici bolj spadajo na smučišče), tri dni staro ličenje in lasje, ki so dobesedno iz postelje. Imate zdaj vse informacije, ki jih potrebujete? Identiteta nima nobene zveze s trendi. Ko si enkrat v dvomih, si pač izgubljen. Ampak potem se na novo sestaviš, potem si še bolj samosvoj in unikaten. Upam. Modo v tem trenutku slabo razumem, predvsem zato, ker zadnje dni veliko več razmišljam o pokvarjenem sesalniku, zarjavelih vilicah v kuhinjskem predalu, o škripajočem zvoku, ki nastane, ko stopiš na parket pred mojo posteljo, o luknji v možganih in eksistencialnem strahu pred izgubo lastne samostojnosti. Naj bom pri pisanju zvesta sebi, je rekel nekdo, čigar mnenje neskončno spoštujem. Ampak jaz bi včasih veliko raje brala pravljice za otroke, še enkrat doživljala lepljive prve poljube, poslušala tišino zimskih snežink, se iskreno nasmejala in posesala že enkrat tisto prekleto dnevno sobo. Morda bom podarila ves Chanel, ki ga imam v omari (ni ga spet toliko), vse kose Isabel Marant in Chloe, vse čevlje oblikovalcev Fendija, Max Mare, Burberryja, Prade in Marca Jacobsa (vsi številka 39). Krilo Nine Šušnjare bom gotovo obdržala, da me bo spomnilo na lepe čase. 28 — december 2009

Dvanajst

Samo sebe sem zalotila, da se poigravam z novo interpretacijo modnih trendov, ki je najverjetneje posledica ogorčenosti nad dekolteji in (pre)kratkimi krili na ženskih telesih. Je ženska v okornem moškem plašču Ricka Owensa, širokih hlačah in preveliki majici manj ženska? Ti ta oblačila odvzamejo ženstvenost, mehkobo, nežnost, identiteto? Seveda je ravno obratno. Kar koli izbereš, si ti.

»Ampak jaz bi včasih veliko raje brala pravljice za otroke, še enkrat doživljala lepljive prve poljube, poslušala tišino zimskih snežink, se iskreno nasmejala in posesala že enkrat tisto prekleto dnevno sobo.« Čevlji, ki so zgolj podstavek (to je pred kratkim med klepetom izpostavila Judita Treppo in zataknilo se je v mojih mislih), suknjič, ki ne kriči po pozornosti, oblačila, ki imajo glavno funkcijo in sporočajo samo eno: glej me v oči, glej me v obraz, čevlje pusti pri miru. Koncept uniformiranosti, ki se odmika od etikete fashion victim in bo med sprehodom po Čopovi nedvomno slabo sprejet, a si bo ravno zaradi svoje vsakdanjosti (in hkrati nenavadnosti) pri meni zaslužil medaljo. Saj v resnici ne gre za to, da mora biti po moje ženska od glave do pet oblečena po moško. Je pa zanimiva ideja, katere bistvo je zgolj v tem, da niti ni pomembno, kaj nosimo. Bo že res: ko se odločaš o življenjsko pomembnem, se neko jutro zbudiš in ugotoviš, da bo tudi brez Balmainovega suknjiča in Wangovih škornjev svet tekel naprej. Ugotoviš, da si zapravil ogromno časa, da bi našel formulo, na koncu pa ugotovil, da je že ves čas tik pred tvojim nosom. Identiteta nima nič skupnega z modnimi trendi, pravim. In jaz? Za začetek si bom kupila moški plašč. Potem bom zimo morda preživela na krušni peči pri dedku in babici, se zatopila v vonj preperelega papirja s kupa starih knjig, sanjala o tisti samotni kmetiji in poslušala plošče, ki me spominjajo na otroštvo. Z malo sreče se mi bo uspelo vrniti na tisto točko, ko sem še vedela, koliko mi je imel povedati Dylan: jaz sem tista, ki filozofira o propadli morali, kritizira vse strahove, in zdaj ni čas za moje solze.

— detajl

Besedilo: Polona Jamnik Fotografije: Reuters

Leto 1928. Ascot. Dirke spremlja glamur.

Dekor Artdekojevski – kakšen slog! Navdih brez dna za najlepše med letošnjimi koktejlskimi.

Ramena so poudarjena, kot hoče moda, da silhueto polepša. Linije so mehke, padajoče, tančica čez tančico. Obvezni so til, šifon in saten. Vezenina prekriva obleko kakor pajčevina. Štras se rokuje z biseri. Videz sije. Vrstijo se podobe, ki naš čas povezujejo s pariškim artdekojem in dunajsko secesijo dvajsetih, od katerih jih ločijo dragoceni damasti in bleščeči brokati, ki so jih v sodobne preoblikovale visokotehnološke obdelave in tehnike.

Nad življenje s tekom in užitkom

Prvi svetovni vojni sledijo leta navdušenja. Pariz je prestolnica mode, visoke mode, okusa in še česa. Kolo mode vrtijo vremenskim razmeram primerna tanka, a široko nabrana krila pod zalizanimi kodri in kratkimi lasmi. Pokrivala so klobučki, obleke spremljajo vlečke. Pisatelji in umetniki Jean Cocteau, Josephine Baker, Ernest Hemingway, Maurice Ravel in drugi očarani odkrivajo džez, hitro vožnjo, afriško umetnost, čezoceanska križarjenja, napredek v svetu filma. Moda izraža čas, gleda naprej in ne ve nič več o preteklosti.

Brez prsi in pasu

Leto 1925 se zapiše v zgodovino s pariško razstavo dekorativnih umetnosti Exposition Internationale des Arts Decoratifs, ki slogu navdihne ime. Art deco je povezan s poznimi dvajsetimi in začetkom tridesetih let. Za njegove začetke so značilni bogato obarvani in geometrijski vzorci, nove tkanine in slog, ki je k modernemu oblikovanju pristopal okraševalno. Poznejši art deco, v pastelnih tonih, zaokroženih oblik, elegantnejši in bolj hladen, modernega oblikovanja ne dojema kot okras.

Alberta Ferretti

Modni art deco je neločljivo povezan s silhueto, za katero je značilna spuščeno padajoča linija – brez pasu in prsi. Deško podobo spreminjajo v žensko z dodatki, obvezni so boa, bleščeče vezenine, poudarki, ki kričijo.

Podobe izbrane erotike

Gospodarska kriza, ki leta 1929 zlomi newyorško borzo, pahne Evropo v brezposelnost in inflacijo ter strezni vse pijane od užitkov, obnorele od napredka in glamurja. Razkošje in eleganca visoke mode sta dostopna le še redkim. Večina nima dostopa do lepega, seže po škarjah in šivanki ter iznajdljivo, spretno in z žarom ustvarja podobe, ki jih spremljajo šik, eleganca in brezhibna erotika. Rojena je Parižanka.

Nujna za zimo je obleka

Koktejlska obleka je posodobljena interpretacija s spuščenim pasom in značilna za obdobje, ki ga opevamo. V prvem planu so vezenine, kontrastov ni, tiskajo se cvetlice, krasita žamet in šifon. Glejte naprej in škilite nazaj. december 2009 — 29

— drobnogled

Besedilo: Goran Puljić Fotografije: arhiv proizvajalcev

drobnogled

BARVNO NAVDIHNJENO

Ko postane slikarsko platno kar pleskarski kombinezon. Slikopleskarstvo ..., umetnost in obrt. Vsekakor pa zadnja modna muha. Na oblekah, čevljih, torbicah in nakitu. Pa tudi na pohištvu in stenah, seveda. Slednje lahko ustvarite sami in si s kromoterapijo obarvate belo zimo. Ne potrebujete natančne roke! Če pa se boste odločili živobarvne curke, brizge in kapljice vnesti v osebno garderobo, potrebujete predvsem natančno oko, ki govori resnico podobi v zrcalu. A le pogumno, ker je sveže in nadvse hudomušno.

Z MISLIJO NANJO

Še najraje bi imela boudoirsko lepotilno mizico in »Zrcale, zrcalce, na steni povej ...«. Takih ni malo, le priznajo ne. Skrivajo se za okvirji sončnih očal, narisanimi ustnicami in leskom pravih (in nepravih) kamnov. S čimer ni sploh nič narobe. Take jih imamo namreč najraje. Zato jih nikar ne poskušajmo osrečevati s tehniko in gospodinjskimi pripomočki, ko pa bi ti zgolj uničili lak na nohtih – pink, seveda. Viva la diva! 30 — december 2009

POSLANO V AFRIKO

Z mislijo na lačne sirote in otroke, okužene z virusom HIV, gre izkupiček nove Guccijeve kolekcije torbic in voščilnic Snowman in Africa, ki so skupaj z istoimensko slikanico naprodaj ekskluzivno ta mesec v vseh Guccijevih butikih, neposredno v Centralnoafriško republiko. Kreativna direktorica Guccija Frida Giannini je k sodelovanju povabila modnega urednika in ilustratorja revije Vanity Fair Michaela Robertsa. Ta se je povabilu z dobrim namenom rad odzval in pred vami je kolekcija torbic, katere izkupiček gre seveda za »beli božič na črni celini«. Snowman in Africa je naslov tudi istoimenske knjige za otroke, ki je prav tako naprodaj v Guccijevih butikih po dostopni ceni 20 evrov. 7

BARVNO NAVDIHNJENO 1 - Pas Toneka; 2 - Torbica Marilyn Minter; 3 - Obleka Josh Goot; 4 - Čevelj Bionda Castana; 5 - Zapestnica Alexis Bittar /

POSLANO V AFRIKO 6 - Torbica Gucci; 7 - Otroška knjiga Snowman in Africa; 8 - Torbica Gucci / Z MISLIJO NANJO 9 - Komplet šmink Estée Lauder; 10 - Gležnjar Nina Ricci; 11 - Ogrlica Chanel; 12 - Sončna očala Chanel / Z MISLIJO NANJ 13 - Torba za golf Boss Green; 14 - Ozvočenje za osebni računalnik z učinkom hišnega kina Creature III, JBL; 15 - slušalke Logitech Ultimate Ears 700; 16 - Brivski komplet s kozmetično torbico Clinique (piling za obraz, gel za britje in losjon za po britju); 17 - Superga Dior Homme / Z VONJEM PO GOZDU 18 - Vrtno orodje Hermès; 19 - Pletena košara Hermès; 20 - Daljnogled Hermès; 21 - Škorenj Sendra /

Z MISLIJO NANJ

Ne bomo prav o darilih, prezgodaj je še, da ne bi zvenelo potrošniško. Raje o drobnih namigih. Zanj, ki dobro ve, kaj hoče. Tehno frik z dizajnerskimi supergami. Samo želite si ga lahko na seznamu obdarovancev. Nekaj predlogov, s katerimi gotovo ne boste usekali mimo. Razen, seveda, če vse že ima!

Z VONJEM PO GOZDU

Lovska koča, škripanje sveže zapadlega snega pod škornji in on, alfa samec. Trofeja vseh trofej. Ker zna uživati v prostem času, se ne boji stika z zemljo in to počne celo v stilu. Nekaj namigov, da bo laže steklo na začetku, oziroma obvezna oprema za vikend v naravi. Poleg luksuznega terenca, seveda. december 2009 — 31

— direktno

Fotografije: arhiv D

Večernica, kot ti bi rad bil vrl – ne samcat v soju nočnega neba, da zrl bi, vek večno ne zaprl kot sin narave, Samotar brez sna kot bibavica s posvečeno slo očiščevanja zemeljskih obal, da gledal bi na novo pernico snega po hribih, prek barjanskih tal – ne – vèndar vrl in nespremenljiv, da bi na prsih ljube našel mir, da večno mil na njih bi valovil užival vedno buden blag nemir, še, še poslušal njen begotni dih in živel večno – ali v smrt šel tih.

Pesnik in šivilja Besedilo: Tadej Zupančič

Pesniki nimajo sreče s filmi, še huje: filmi, v katerih so glavni junaki pesniki, so »globoko, obupno dolgočasni«, so vili roke v Guardianu. Kronski primer – tudi zato, ker ste za ceno ene vstopnice dobili kar dva pesnika – je Total Eclipse (Popolni mrk) iz leta 1995, v katerem se je Agnieszki Holland posrečilo, da je iz vsekakor razburljivega, dramatičnega, eksplozivnega razmerja med Arthurjem Rimbaudom in Paulom Verlainom naredila »uspavalno tableto«. In to ne glede na to, da je že sam Rimbaud »v svojih intenzivno živetih 37 let stisnil več razvratnosti, narkomanije, vsakovrstnega seksa in absinta, kot bi se to v sto letih posrečilo resničnim prostitutkam in narkomanom, za nameček pa je izvedel revolucijo v moderni poeziji«. Mogoče pa je bil razlog za to zasedba vlog: Rimbauda je igral Leonardo DiCaprio – na robu zvezdništva, ravno med What’s Eating Gilbert Grape (Kaj žre Gilberta Grapa) ter Romeom + Julijo in Titanicom, Verlaina pa David Thewlis. Ne. Drugi primeri? Tom & Viv (1994) o T. S. Eliotu in njegovi prvi ženi Vivienne, Sylvia (2003) o življenju in samomoru Sylvie Plath, The Libertine (Libertinec, 2004) o Johnu Wilmotu: dovolj? Tudi modne oblikovalke in oblikovalci (pa urednice modnih žurnalov tudi ne) nimajo ravno sreče s filmi. Recimo Coco Chanel v tisti vaji iz redukcionizma in prozaičnosti, ki se ji pravi Coco avant Chanel (Coco Chanel, 2009). V filmu izvemo samo to, da bi morali vsi nositi preproste, androgine obleke, to pa zato, ker so šle Chanelovi na živce pentlje, broške in perje na oblekah gospa iz visoke družbe. Super. Izjema, ki potrjuje obe pravili, je film Bright Star (Večernica) novozelandske režiserke in scenaristke Jane Campion, o zadnjih treh letih življenja pesnika Johna Keatsa (1795–1821) in njegovi ljubezni do sosede, šivilje Fanny Brawne, s katero sta bila nekaj časa tudi zaročena (zaroka je bila razdrta zaradi Keatsovega gmotnega položaja). Campionova je prepričana, da je bila Brawnova ena izmed mučenic iz 19. stoletja, ki so se lahko izrazile oziroma smele izraziti samo s šivanko in nitjo. »Morala je biti zadovoljna z majhnimi stvarmi,« je dejala v intervjuju za Observer. »Takrat so ženske samo čakale na moške ter čas prebijale s šivanjem ali popravljanjem oblek. To mentaliteto sem lahko razumela šele potem, ko sem se tudi sama naučila vesti prevleke za blazine.« (Brawnova se je po Keatsovi smrti poročila. Umrla je leta 1865, pisma, ki ji jih je pisal Keats – včasih ljubosumna, sitna, prestrašena in celo maščevalna –, pa je izročila otrokom; objavljena so bila po smrti njenega soproga.)

32 — december 2009

Družina Brawne je živela v drugi polovici iste hiše na Wentworth Place, zdaj Keats Grove, v Hampsteadu, takrat še vasi severno od Londona, kjer sta bila nastanjena tudi Keats in njegov prijatelj Charles Brown. Keatsa, ki je takrat že vedel, da umira za tuberkulozo, odlično igra Ben Whishaw, Fanny – »lepa, elegantna, mila, prismojena, modna in nenavadna«, je pisal pesnik – pa enako odlično Avstralka Abbie Cornish. Brawnova je, kakor koli obrnemo, modna upornica (ali avantgarda, če hočete). Tako je Keatsa na plesu samozavestno obvestila: »To je edina obleka v vsem Hampsteadu, ki ima triplastni gobasti ovratnik.« In ko se je Brown (Paul Schneider) cinično norčeval zaradi obleke z visokim pasom in kratkega jopiča, ki ju je sama oblikovala, je stoično odgovorila, da si s svojim delom vsaj sama služi kruh. V Guardianu je bilo rečeno, da je »predrzna kot Vivienne Westwood, z ekspresionističnim darom novih romantikov, njen intelekt pa oster kot njene šivanke«. V bistvu je tako: Keats se izraža s poezijo, Brawnova pa z modo. Drug od drugega se napajata in se dopolnjujeta, pa naj gre za njeno oceno Endimiona (»Začetek je pravzaprav popoln,« pravi, kar pomeni, da nadaljevanje nekako ni) ali za njegovo definicijo ljubezni: »Vi koncentrirate vse moje čute.« Kostumografka Janet Patterson je opravila odlično delo: njene obleke za Brawnovo se ne bojijo barv in močnih, jasnih, izrazitih vzorcev, preproste dnevne enodelne obleke z naramnicami pa malo spominjajo na Burberry Prorsum (kar je zelo v redu). »Bilo je kot na urgenci,« je dejala Jane Campion o snemanju. »Vedno smo imeli kakšne modne izredne razmere. Jaz sem potem samo še kričala, da naj uporabijo kar velkro!« Bright Star je trpek, izjemen spomenik tragičnima ljubimcema, ki sta se poljubila samo enkrat; v njem je pravilno čisto vse, od tišine in branja poezije pa tudi šumenja oblek do petja ptic in že samega naslova filma, po sonetu, ki ga je Keats končal na ladji, s katero je iz Anglije odplul v smrt v Rimu. www.brightstarthemovie.com Keats House, Keats Grove, London NW3 2RR www.keatshouse.cityoflondon.gov.uk Keatsov sonet Večernica je prevedel Andrej Arko (objavljeno z dovoljenjem)

— reportaža: Nočno življenje – Milano

Fotografije: Nicola Carignani, Andrea Sicky Sichinolfi in osebni arhivi prirediteljev

Živi in pusti živeti

»Dekleta naj se oblečejo po modi, fantje pa čim manj!« je bil slogan, s katerim je eden od promotorjev milanskega nočnega življenja vabil na zabavo v svojem klubu. Filozofija, ki ob pogledu na zbrano druščino na najbolj trendovskih zabavah v mestu kar drži. Urejena dekleta v visokih petah in razgaljeni mladeniči, ki se ne sramujejo v slogu nove romantike zadimljenih oči, pomešani z drznimi transvestiti, ki s svojimi kričečimi opravami skrbijo za dobro razpoloženje le nekaj ur oddaljeni od naše prestolnice. Noč je tista, ki tudi v tem mestu vsakomur dovoli pokazati svoj pravi obraz in ga morda tako vsaj za hip oddalji od vsakdanjih tegob in osamljenosti.

Marcelo petkove Punk in odprtij

34 — december 2009

Burlon, skrbi za zabave z imenom Pink Is organizacijo številnih in zabav modnih hiš.

Besedilo: Emil Rebek

Marcelo Burlon, na sliki z oblikovalcema Riccardom Tiscijem in Rafom Simonsom

Odzvanjano:

→ Looking Glass – Little Dragon → Sweet Disposition – The Temper Trap → Basic Space (Astronomer Remix) – The XX

Revolucionarna modna alternativa vse odločneje ruši stereotipe o milanskem nočnem življenju. O diskotekah, pred katerimi so parkirani ferrariji in porscheji, ter plesiščih, na katerih kraljujejo mlade manekenke z Vzhoda, ki jih izza drago zakupljenih in s steklenicami penine obloženih miz ob robu plesišča spremljajo njihovi petični spremljevalci v globoko odpetih srajcah in nemarno razpetih suknjičih. Vse več je v mestu tistih, ki hrepenijo po dogajanju, ki odpira vrata vplivom iz, kar zadeva zabavo, precej bolj vizionarske tujine. Sloviti Plastic je s časom postal prava relikvija tukajšnjega nočnega življenja in dokaz, da pravi klubi potrebujejo dušo. In to v zadnjem času Milanu s svojimi skrbno premišljenimi zabavami vlivajo Marcelo Burlon, Natasha Slater in Sergio Tavelli, ki so vzeli vajeti trendovske noči v svoje roke. Poskrbeli so za dolge vrste pred vrati klubov, ki še najbolj spominjajo na tiste iz časov slovitega Studia 54, in svoje obiskovalce sprijaznili z dejstvom, da si je vstop v klub treba prislužiti. Skupne točke tukajšnjega nočnega dogajanja? Sproščena zabava, alkohol, dobra, skrbno izbrana glasba in kanček transgresije. Tiste, ki začini dolge noči v sicer spokojnem mestu. Ali kot so novinarki prispevka o milanskem nočnem življenju naključni intervjuvanci odgovorili na vprašanje o tem, ali se kdaj v klubu Plastic rodijo ljubezni: »O, vsak večer se rodijo. In proti jutru umrejo.«

PINK IS PUNK

Milanski večeri z verjetno najbolj mednarodnim ozračjem že nekaj let nosijo pomenljivo ime Pink Is Punk in tako združujejo gejevsko rožnato estetiko z neustavljivo ulično subkulturo. Večer zagotavlja vrhunske glasbene goste in najpogosteje slovite modne ustvarjalce, ki se, pomešani med množico pretežno mladega občinstva, ob najnovejši elektronski glasbi vsak petek zabavajo v poznanem milanskem večernem pribežališču Magazzini Generali. Glavno vodilo je biti v trendu. Ali, če je le mogoče, korak pred njim! V ozadju večera stoji Marcelo Burlon, vizionar italijanskolibanonskih korenin, ki je v Italijo iz rodne Argentine prišel na začetku devetdesetih. Je tudi novi urednik trendovskega mesečnika

Rodeo, v modnih krogih pa znan po tem, da v času modnih tednov skrbi za številna odprtja in velike zabave slovitih modnih hiš. Pred leti je na zabavo po Versacejevi reviji pripeljal Princea, ki je s svojim nastopom do ekstaze navdušil redke povabljene, podobno kot je kakšno leto kasneje Roisin Murphy navdušila pri Gucciju. K njemu so se zatekli pri Givenchyju, v sklopu nedavnega večernega nakupovanja pod okriljem revije Vogue je pripravil zabave za Prado in Jil Sander, svoj znameniti Pink Is Punk pa povezal tudi s Riccardom Tiscijem in Rafom Simonsom. A Burlon pove, da so bili začetki povsem naključni. Pred desetimi leti je s prijatelji priredil zasebno zabavo, ki pa je zaradi izjemno trendovske druščine navdušila nekatere organizatorje večernih dogodkov in so ga zato privabili na vrata diskoteke Magazzini Generali. »V devetdesetih so tja prihajali David LaChapelle, Domenico Dolce, Dries van Noten, to je bilo obdobje, ko sem spoznal tedaj nadobudnega oblikovalca Riccarda Tiscija in mu pomagal pri prvih odnosih z mediji, kmalu zatem me je k sodelovanju z njihovo modno hišo povabil še Dolce. V tistem trenutku sem se zavedel, kako visoko vrednost ima moj seznam povabljencev, in doumel, da sem verjetno v mestu edini, ki modnim hišam lahko pripelje skrbno izbrano mlajše občinstvo.«

»Nismo tipično italijanski, saj politika in cerkev običajno narekujeta način vedenja, ki nam ni vedno blizu.« Približal se je modi in z Valeriem Innello, poznanim modnim piarovcem, začel prirejati zabave I Pretend To Be A DJ. »Za gramofone smo zvabili različne znane obraze, bodisi iz filmskega, televizijskega bodisi iz modnega sveta, in občinstvo prepričali, naj izbere sebi ljubšega. Še danes se na primer spominjam dvoboja urednika Jeffersona Hacka in oblikovalca Antonia Berardija.« Sledil je Pink Is Punk, ki ga je najprej v baru Bond prirejal s svojimi prijatelji, a ker je kmalu prerasel majhen prostor, so se morali preselili v manjšo dvorano kluba Magazzini Generali, prav

tistega, kjer je Burlon začel svojo nočnemu življenju zapisano kariero. Partnerji pri projektu so se kmalu zatem raje posvetili produkciji glasbe, on pa je ostal zvest eni najpopularnejših zabav v mestu. Obiskovalci veljajo za avantgardne. Zatrjuje, da so izvrsten pokazatelj novih dogajanj v modi in življenjskem slogu. »Kaj imajo skupnega? Svobodo! Skupaj z gostujočimi didžeji ustvarjajo dobro ozračje v klubu, in prav zato je tako pomemben pravi nabor gostov,« pove Burlon, ki velja s svojim timom za precej neizprosnega. »Kje pa, nismo tako zelo zahtevni! Šele ko smo na vratih gostili selektorko iz berlinskega Bar25, so obiskovalci lahko videli, kako zahteven je izbor ob vstopu.« A občinstvo, ki svoj petkov večer nameni svetu podzemlja z imenom Pink Is Punk, običajno potrpežljivo stoji v vrsti, saj ve, da vstop v klub poleg Marcela Burlona kot hišnega didžeja odpira vrata v svet slovitih imen, kot so Fischerspooner, Kim Ann Foxman, Thieves Like Us, Scarlets in The Virgins, ki so tam gostovali v zadnjem obdobju. »Nismo tipično italijanski, saj politika in cerkev običajno narekujeta način vedenja, ki nam ni vedno blizu. Raje gledamo čez mejo, pa ne zato, da bi posnemali, ampak zato, da bi našli tiste, s katerimi razmišljamo sorodno. Ko je na londonski nočni sceni zavladal Boombox, je Jerry Bouthier enkrat mesečno vrtel plošče na naših zabavah. Olajšujoče je, ko se najdeš v tem, kar počnejo drugi, in lahko združiš moči. Na podoben način sodelujemo s Clubom Tropicana v Barceloni, kjer smo večkrat gostovali, nedolgo tega smo bili premierno povabljeni tudi v Istanbul.« Ko ne dela, rad odide tudi na druge zabave, pa naj bo v Plastic, londonski Dalston Superstore ali pariški Ponystep. Večkrat se odpravi tudi v Berlin, za katerega pravi, da ga pritegne s svojo svobodo, ki še ni odvisna od denarja, pred kratkim pa je navdušen odkril Bejrut, ki ga opiše kot mesto, ki diha zelo mednarodno, hkrati pa je obdržalo lastno dekadenco. A ne nazadnje prizna, da mu pravi pobeg od zasužnjenosti z nočnim življenjem uspe le takrat, ko se odpravi v divjo naravo svoje rodne Patagonije.

december 2009 — 35

— reportaža: Nočno življenje – Milano

Sergio Tavelli, na sliki z oblikovalcem Steffanom Gabbano

ODZVANJANO:

→ Luxury – La Stryxia → Ma che freddo fa – The Rokes → Freedom–- George Michael

HOUSE OF BORDELLO

Ko v poznih večernih urah vstopate v klub Plastic, že skoraj tri desetletja najbolj kultno vrelišče milanskega dogajanja, je priporočljivo, da pustite predsodke pred vrati. Diskoteka, ki se je leta 1980 rodila kot eno najpopularnejših zbirališč gejev v mestu, je danes nočno »pritekališče« ustvarjalnih posameznikov, ki si za nekaj ur bodisi nadenejo masko bodisi jo naposled snamejo. Pravilo, ki v klubu vlada že leta, namreč zapoveduje, naj kompleksi ostanejo pred vrati. Medtem ko so petki namenjeni zabavam z rockovsko glasbo London Loves in nedelje zgolj druženju dolgoletnih prijateljev, je sobota v znamenju najbolj norega večera, imenovanega House of Bordello. Vse, kar je trčeno in daje okus po s kičasto modo prežetem »trashu«, najde svoje zatočišče na osrednjem plesišču. »Bordello je navidez neumen večer v službi zabave. Je po napornem tednu sploh kaj lepšega kot to, da se povsem sprostiš? Če se ti zahoče, si pač oblečeš roza srajco, si okrog vratu zavežeš bleščeč zlat metuljček in se požvižgaš na svet okoli sebe. Komu mar, kateri modni oblikovalec je letos v modi in če je zapovedal nete? V Bordellu ni pravil!« pove zgovorni Sergio Tavelli, ki je skupaj z Nicolo Guiduccijem umetniški vodja in eden solastnikov lokala. V Plasticu je začel delati v času svojega študija na začetku devetdesetih; najprej v baru, potem za gramofoni, kjer domuje še danes. »Plastic je 36 — december 2009

moja služba in verjemite, dela nikoli ne zmanjka,« nadaljuje Tavelli. Ob sobotah izbira med aktualnimi hiti in iz svojih bogatih arhivov izvabljenimi melodijami že pozabljenih, s patosom prežetih raskavih glasov slovitih italijanskih div. V klubu je čutiti spoštljivost do te s težkimi, že skoraj bolečimi čustvi prežete glasbene preteklosti, ki jo na svoj način ponazarja tudi plavolasa La Strixya, prav po zaslugi sobotnih nastopov že desetletje eden najpopularnejših milanskih transvestitov. »Naša entreneuse, misliš?« me popravi Tavelli, ko spregovori o enem najbolj prepoznavnih obrazov tukajšnjih noči, ki čez teden opravlja delo arhitekta. Če je na osrednjem plesišču vse v službi že kar malo trčene zabave, je na preostalih plesiščih slišati funky in eklektični izbor najnovejše elektronske glasbe, ki jo z izjemnim občutkom izbira Guiducci. Ustanovitelj kluba je pred 29 leti zavrtel prvo ploščo v Plasticu in je še danes eden glavnih akterjev nočnega življenja v italijanski modni metropoli, kjer s Tavellijem skrbi tudi za glasbeno opremo številnih modnih revij, med drugim tistih za znamke Burberry Prorsum, Salvatore Ferragamo, Moschino in Antonio Marras. Plastic je gotovo največja institucija milanskega nočnega življenja in le težko je razumeti, zakaj mora ob koncu letošnje sezone zapreti svoja vrata. A ostala bodo tri desetletja spominov, tri knjige in

mnogi trendi, ki so se rodili in umrli v tem klubu. »Lep občutek je, ko nekateri naši mlajši obiskovalci pripovedujejo o tem, kako so se njihovi starši spoznali v Plasticu, zato me ni strah, da ga ljudje po vseh teh letih ne bi ohranili v lepem spominu,« doda Tavelli.

»Bogovi na plesišču so preživeti. Zakaj se raje ne bi vsi zabavali?« »Ne nazadnje je edina milanska točka, ki je skozi desetletja tako prevetrila sceno, da so se o njej pisale legende. Tudi tista o Grace Jones, ki je v devetdesetih v družbi enega najslavnejših Levisovih manekenov (le redki se ga verjetno spomnijo po glasbeni plati, op. p.) Nicka Kamna v New Yorku večkrat sedla na letalo samo zato, da bi sobotno noč preplesala v Plasticu. Znani oblikovalci in zvezdniki so redni gostje, ne da bi se zaradi tega okoli njih dvigal prah. Verjamem, da so minili časi, ko naj bi nekdo imel v disku pomembnejšo vlogo od preostalih. Bogovi na plesišču so preživeti. Zakaj se raje ne bi zabavali vsi? Ni vedno lahko vstopiti, a ko prepričaš Luco, ki skrbi za izbor pri vhodu, verjamem, da je prav, da smo na plesišču vsi enako pomembni!« se glasi filozofija kluba, ki slovi verjetno po najdaljših vrstah v mestu. In tudi ko teh kmalu ne bo več, bo ta del pločnika na ulici Umbria gotovo vse večne čase pripadal Plasticu!

PUNKS WEAR PRADA

»Če bi razmišljala o klubu, ki bi ga želela upravljati, bi si gotovo izbrala Studio 54,« brez oklevanja pove Natasha Slater, ustanoviteljica in organizatorka večerov Punks Wear Prada. Tistih, ki slovijo, da ob sobotnih večerih v središče mesta privabijo celo pogrebno povorko, Mikije Miške, mladeniče v prisilnih jopičih ali dekleta v dresih po zgledu Olivie Newton-John in Jane Fonda, odvisno od teme pač. »Ko smo se zvečer pripeljali v Santa Teclo, intimen lokal le streljaj od Duoma, sem se domislila tematskih večerov. Oprema lokala, glasba in prevleke sledijo scenarijem, ki jih pripravljamo iz tedna v teden. Pomembno se mi zdi, da se udeleženci pripravijo na večer, saj tako pomagajo ustvariti pristno razpoloženje, ki nima zveze s siceršnjo, po mojem mnenju precej dolgočasno milansko nočno sceno.« Londončanka Natasha Slater, rojena v Parizu in odrasla med Bostonom, Londonom, Bristolom, San Franciscom, Rimom in Milanom, ostaja neutrudna, čeprav svoje naporno nočno življenje usklajuje z materinstvom. »Od nekdaj sem bila hiperaktivna. Radovedni duh me je gnal, da sem kljub diplomi iz umetnosti delala kot novinarka in se ves ta čas navduševala nad popkulturo, pa naj gre za film, glasbo, umetnost ali modo. Prakso sem opravljala pri mnogih časopisih, kasneje v Milanu pisala za revijo Rodeo, še danes pa občasno sodelujem z neodvisnim, modi namenjenim mesečnikom The End.« A vse se ja začelo v

Londonu, kjer je začela vrteti plošče v tisti čas priljubljenem klubu 333: »Opravljala sem najrazličnejša dela, stregla v baru, skrbela za naročila in vrtela plošče. Delo me je povsem prevzelo, zabavala sem se, hkrati pa dovolj naučila, da bi lahko sama vodila lokal. A bolj se počutim poklicano za svet komunikacije. Ustvarjalna sem, poleg tega pa še uspešna podjetnica.«

»Stvar je preprosta, noč mora biti zapeljiva!« Pred tremi leti jo je strast do glasbe privedla tudi v studie ene italijanskih radijskih postaj in s tem je njena prepoznavnost hipoma narasla, saj so se za njeno delo kmalu začeli zanimati tudi številni novinarji. Pravzaprav jo je prav to aprila lani spodbudilo, da ustvari projekt Punks Wear Prada. Najprej je bil mišljen kot poznopopoldansko druženje tujcev v Milanu, a je kmalu presegel vsa pričakovanja. »Šele v začetku letošnjega leta smo se preselili v Santa Teclo. Zadala sem si samo en cilj; moji gostje se morajo zabavati v kar se da lahkotnem ozračju. Mislim, da je smisel, da tako spoznavaš nove ljudi in da proti jutru iz kluba odideš z novim prijateljem. Naveličana sem tega, da se z nekom, ki ti je všeč, opazuješ v neskončnost.« Tako kot v drugih diskotekah je stalnica večerov tudi fotograf, ki snema dogajanje. Slaterjeva nadzira prav vse z večerom povezane stvari, celo fotografu naroči,

kakšne fotografije ji mora posneti. »Dejstvo, da sem stalni didžej na svojih večerih, je gotovo jamstvo, a mislim, da mi pri preboju pomaga tudi to, da sem ženska in da prihajam iz v popkulturi tako zelo naprednega Londona.« Kljub temu se ne jemlje preresno. Glasba, ki jo izbira, nista izključno electro in techno, saj si ne želi, da bi ljudi med plesom osamila. »Če izberem skladbo skupine ABBA, sem prepričana, da se bodo vsi zabavali,« pove Slaterjeva, ki kot glavne značilnosti svojih večerov navede dekadenco, modo in glamur. Prepričana je, da nasploh primanjkuje glamurja. »Stvar je preprosta, noč mora biti zapeljiva!« Čeprav je tim, s katerim sodeluje, zelo majhen, ji ne zmanjka načrtov. Svoj večer je nedavno predstavila v sklopu avstralskega tedna mode v Sydneyju, zdaj se Punks Wear Prada obeta še v Tokiu. Ker sama že težko sledi vsem obveznostim, se je odločila, da bo v sklopu svojega podjetja ponudila še trženje didžejev in se tako izognila temu, da bi projekt zaradi vse večjega zanimanja iz tujine prerasel njene zmogljivosti. Medtem ko so mnogi oboževalci iz tedna v teden navdušeni nad njenimi domislicami, sama zatrjuje, da je zanjo ustvarjanje večera podobno izkušnjam, ki si jih je pridobila z ustvarjanjem v uredništvu. »Revije imam zelo rada, sem njihova strastna zbirateljica, res pa je, da je zame tiskani medij z leti postal preveč statičen. Verjamem, da potrebuje nekaj, kar bi ga obrnilo na glavo.«

ODZVANJANO:

→ 11th Dimension – Julian Casablancas → The DJ (Spencer Parker’s a Gun for Hire Re-edit) – DJ Hell → Drumming Song (Boy 8-Bit Remix) – Florence & The Machine

Natasha Slater, ustanoviteljica in idejna vodja zabav Punks Wear Prada

december 2009 — 37

— reportaža: Nočno življenje – Berlin

Fotografije: Heinrich v. Schimmer in Maja Hitij

Povsem navaden konec tedna

Besedilo: Nina Vidovič

Roman Vardjan, organizator Nightboutique

38 — december 2009

Še dobro se spominjam, kako smo pred leti neučakano cepetali, če se je na ljubljanskem družabnem obzorju obetal kak nenavaden glamurozen party ali celo modna revija. S kolegom sva o primernih opravah paničarila že tedne prej, dokler končno le ni napočil veliki večer, ko sva lahko zasijala v vsej svoji nečimrnosti in lakoti po nečem izjemnem. Najina romantična pričakovanja so bila redko res potešena in prepogosto sva končala na listi overdressed ali po domače čudnih gostov. V Berlinu je priložnosti nešteto, pravzaprav se z novim kostumom in spremljajočo podosebnostjo lahko obdate vsak konec tedna. V mestu, kjer se čez dan in zvečer zgodi čez tisoč dogodkov, je sledenje lastnemu idu strastna in vznemirljiva dejavnost vseh ljubiteljev medlih nočnih svetilk, navdihujočih zabav in skritih hedonističnih kotičkov.

19:00

Tega večera je naprej napovedana večerja v prijateljičinem stanovanju, kjer sobiva nekaj avstrijskih umetnikov. Ti so se odločili, da bodo pripravili eksperimentalno-umetniško večerjo. Zbere se nas dobrih 18 ljudi z vseh vetrov, ki po klasičnem receptu kulturnih srečanj pričakujemo malce branja poezije in filozofiranja ob dobri hrani in vinu. Zgodi se, da nas vseh 18 kmalu porazdelijo v dve skupini, ki za majcenim kuhinjskim pultom nenadoma z noži in kuhalnicami tekmujeta druga proti drugi, le da nihče ne ve, kaj pravzaprav pripravljamo. Nikjer nobenega recepta, le pokupčkane sestavine, na televizorju nad nami dva tipa simultano kuhata čudne jedi, armadi zmešanih in paničnih ovčk za štedilnikom pa ponavljata za njima. Po eni uri videoinštrukcij se podzavestno naučimo skuhati popolno italijansko večerjo v treh hodih, ne da bi bile za to potrebne posebne psihične priprave ali celodnevno nakupovanje sestavin. Moja skupina zmaga, vse italijanske specialitete pa pod pretvezo strokovnega ocenjevanja na koncu pojesta umetnika, medtem ko zaslužni čakamo na

morebitne ostanke pašte ali sočnega mesa z njunih krožnikov. Za tolažbo nam od nekod le postrežejo bučno juho, tekmovalni del večera se zdaj zares začenja prevešati v kramljanje ob vinu. Vsa mokasta od svojega prvega poskusa doma pripravljenih širokih rezancev se pred filozofskim desertom poslovim od šarmantnih italijanskih, avstrijskih in francoskih sokuharjev ter lačna hitim na naslednjo dogodivščino, na nočni nakup v butikih.

22:00

Kjer je še pred dobrim tednom samevala neka restavracija, se je nocoj že zamenjala scenografija, pričakajo nas gole stene in zaprašeni koti, vstopimo v napol prazen prostor, iz kleti pod nami utripa in potresava disko glasba. Bistvo zabave se skriva v zadnji sobi, kjer se za težko žametno verigo bohotijo imena, kot so Azzedine Alaia, Chanel, Ann Demeulemeester, Rick Owens, Maison Martin Margiela ali Alexander McQueen. Gre za t. i, »pieces«, oblačila in čevlje, ki jih 29-letni Roman Vardjan, po rodu napol Slovenec in napol Hrvat, po vseh koncih sveta zbira leta in leta, da jih nato predstavi na izbranih zabavah.

»Kjer je še pred dobrim tednom samevala neka restavracija, se je nocoj že zamenjala scenografija, pričakajo nas gole stene in zaprašeni koti, vstopimo v napol prazen prostor, iz kleti pod nami utripa in potresava disko glasba.« »Predvsem mi je pomembno, da ljudje pridejo, poslušajo dobro glasbo, morda tudi kaj popijejo, obujejo svoj sanjski čevelj ali oblečejo kakšen dragocen kos ter si morda kaj izmed tega tudi privoščijo. V prvi meri pa gre predvsem za domače ozračje, kjer srečaš prijatelje, kjer se počutiš prijetno in sproščeno,« mi razloži svoje motive Roman, medem ko v kletnem prostoru vrti glasbo iz svojega računalnika. Pravi, da ga zdajšnje izumiranje majhnih

klubov v Berlinu utruja, zato si vsaj enkrat na leto omisli kakšen dogodek, na katerem se potem zbere alternativna modna scena, ki si v poplavi mainstreama in dolgočasne glasbe želi nekaj novega in svežega. Ter seveda modnega in pregrešnega, kot so tokratna oblačila na stojalih. Ta Roman najde tudi pri zasebnih zbirateljih, dober ulov pa je imel med poletjem tudi na ljubljanskem bolšjaku, kjer mu je med vsemi antikvitetami le uspelo najti nekaj zelo dragocenih kosov. »V bistvu se vse zanimivo v Berlinu začne na takšnih surovih lokacijah, na zadnjem dvorišču in v kleti … Spomnim se zlatih časov, konec 90. let ali v začetku 2000, ko smo morali najprej preplezati nešteto ograj, da smo prišli na dober in nevsakdanji party. Takšni dogodki vedno dopuščajo veliko kreativnosti in improvizacije, ne stanejo veliko in ljudje so hvaležni, če jim ponudiš kaj novega.« se drugačnih časov današnje metropole spominja v Stuttgartu rojeni Vardjan, ki že pet let aktivno sooblikuje avantgardno berlinsko sceno. Tako so nočni butiki, ki jih je bilo doslej šele šest na sceni, pravi kult, legendaren pa ostaja nočni butik pod imenom Fire&Ice, kjer so lahko modni nočni metuljčki izbirali med oblačili slepečih neonskih barv, v prostoru pa jih je pričakala gora ledu, v katero so bile zapičene smuči in drugi zimski dodatki, medtem ko so si premražene organizme greli z gorečim napitkom B52. Vse je seveda potekalo v Romanovi režiji, ta včasih postreže tudi z doma pečeno torto, posuto z lističi zlata, odvisno pač, kakšna sta tematika in ozračje večera. Romana, ki mimogrede že osem let ni prestopil praga navadne trgovine, saj nakupuje zgolj v »second hand« butikih ali pri zasebnikih, pustim, da se spet posveti glasbi, in med srkanjem pijače, ki ima okus po svežih kumaricah, z odprtimi očmi sanjam med krznenimi jaknami Alexanda McQueena in se spogledujem z vijoličastimi Diorjevimi čevlji. Medtem se je prostor že napolnil z znanimi obrazi, pred lokacijo nastaja vrsta, počasi bo treba naprej.

december 2009 — 39

— reportaža: Nočno življenje – Berlin

24.00

Hitro smuknem domov in svoj outfit zamenjam z volančkastim krilom, nogavicami z zarisano linijo in korzetom, ustnice naličim s Chanelovo rdečo šminko Fatale in že s taksijem in prijateljicami hitim na Fete Fatale, kjer se začenja naš burleskni del večera. Burleska partyji so v Berlinu v zagonu že dobro leto. Začelo se je z zabavami s slogu roaring twenties in charlestonsko dandijevskimi oblačili, kmalu zatem pa so v mesto prispele večinoma britanske artistke burlesknega performansa ter za svojo strast tukaj odkrile nove, sveže lokacije in spektakla lačno občinstvo. To obožuje brhka dekleta, ki z estetskimi in stiliziranimi performansi zapeljujejo tako zbrane moške kot ženske, sploh pa je berlinska scena vedno na preži, ko so v igri nagajivi kostumi in drugi stilski izzivi.

1:00

Ko prispem v rdeče osvetljen klub, je razpoloženje že na vrhuncu in na odru se dekle zapeljivo spet oblači v svoja bleščeča oblačila, glasba ima drugačen zvok, iz globine prejšnjega stoletja. Preseneča število v do zadnjega kodra izpopolnjenem slogu burleske oblečenih gostov, ki razpoloženje zavihtijo v izgubljeni čas, v čas, ki ga večina pozna zgolj iz romanov moderne ali po stilu fin de siecle. Za šankom se toči absint, po koncu sedmih umetniških performansov burlesknih dam, ki zapeljujejo z razgaljanjem telesa ali akrobatsko hudomušnimi gibi, ljudje za finale zarajajo še v plešoči verigi po vsem lokalu, s stropa pa se vsujejo konfeti. Spogledljivi pogledi švigajo sem ter tja, lepa rdečelasa dekleta, večinoma odeta v kostume ljubkih pin up medicinskih sester, pa še nekaj časa krožijo po plesišču, medtem ko se okoli njih smukajo moški, oblečeni v črn smoking ali pa imajo na glavo poveznjen dandijevski klobuk. 40 — december 2009

2:30

Prevzeta od videnega se le težko odtrgam s plesišča, saj to še ni zadnja postojanka v tej noči. Nocoj je namreč na sporedu še roller disko parti in hvalabogu imam v torbici zataknjene leggins, medtem ko korzet prekrijem s preveliko neonsko majico, in že se skupina deklet odpravimo v divji Kreuzberg, kjer si obetamo dobre disko glasbe in rolkanja v slogu stare šole. Šele tretjič se je v znanem lokalu SO36 zbrala ta subkultura, med katerimi je presenetljivo veliko moških. 34-letni Randy mi pove, da rolka že 20 let in da so takšni večeri za njega prava hrana za dušo, saj večer uživa s svojimi prijatelji, dobro glasbo in svojim najljubšim hobijem oz. načinom življenja.

»Mimo nas švigajo parčki pa skupine deklet, ki se držijo za roke in izvajajo različne figure, neki tip se ves večer kotalka zgolj z eno kotalko.« Res je, da so bile take zabave popularne že konec 70. let, pa vendar se v Berlinu med mlado klubsko publiko spet sveže uveljavljajo. Tega se veseli tudi 58-letni Jürgen: »Ponavadi sem svoje rolke obul aprila in jih nisem sezul vse do oktobra,« mi matematik, ki rolka že 30 let, pove med kratkim premorom. »In zdaj, ko vidim, da moj način življenja spet navdušuje mlade, sem navdušen. Menim da ni lepšega, kot se premikati na dobro glasbo na povsem drugačen način. Če poznate še nekaj figur ali korakov, potem letite, lebdite na plesišču. Veliko več možnosti je,« mi skrivnost razloži sivobradi možakar, preden se z divjo energijo požene v nov krog.

In res me ob pogledu na vse te zadovoljne ljudi zamika, da bi tudi sama obula kotalke, a izposoje na žalost ni. Prijateljica se opogumi in povpraša, ali bi ji kdo morda za kratek čas le odstopil svoje plesne pripomočke: »To je enako, kot če bi ti posodila svoje spodnjice!« se glasi odgovor in preostane nam le opazovanje dinamike na plesišču. Mimo nas švigajo parčki, skupine deklet, ki se držijo za roke in izvajajo različne figure, neki tip se ves večer kotalka zgolj z eno kotalko. Na plesišču se je znašlo tudi nekaj in-line skejterjev, ki jih tisti stare šole sicer tolerirajo, vendar se eni in drugi raje držijo zase. Old school namreč poleg kotalk z dvema vrstama kolesc povezuje tudi osebnostni slog in glasbene preference, ki naj bi jih kultivirali leta in leta. Ali pa je to le nekaj, kaj smo počeli kot otroci in bi zdaj spet radi obnovili,« mi svoj razlog, zakaj je nocoj tu, opiše 34-letna Muriel. Nekje proti zgodnjim jutranjim uram od nekoga le »izvrtam« par kotalk in se prvič po 25 letih spet poženem po štirih kolescih. Občutek je presunljiv in vsaj enkrat lahko gospodu matematiku verjamem na besedo. Telo se začne gibati v povsem novem ritmu, moj soplesalec postane gospod ravnotežje, medtem ko me v vedno hitrejšem krogu disko stroboskopskih noči žene glas Donne Summer in drugih nimf 70. let.

4:12

Lebdim, dokler me ne zapusti začetniška sreča in mi spodnese tla pod nogami. A kjer bi se pred leti še pogreznila od sramu in si želela, da bi me Scotty iz Star Treka takoj prežarčil v posteljo ali na kakšen skrit planet, se zdaj samo nasmehnem in rečem: »Uf, kakšna neverjetna berlinska noč!«

— moda

Fotografije: Kiton

Roke so duša Neaplja Neapelj že stoletja velja za eno najbolj prenaseljenih in hkrati revnih mest – smetišč, so znanstveno ugotovili med zadnjim smetarskim škandalom. Nekateri so ga hoteli celo prekrstiti v evropsko Kalkuto, pa so drugi protestirali, češ da bi bilo bolje, če bi Kalkuto poimenovali azijski Neapelj. V Neaplju živijo najboljši žeparji na svetu, je leglo elegantne korupcije, v njem pa prebiva tudi mafijska združba Camorra. Ni naključje, da je Joseph Conrad, ko se je lotil pisanja kratke zgodbe o glavnem mestu Kampanje, razkril intrigantno zgodbo o oboroženem ropu. Ian Fleming, oče Jamesa Bonda, pa je bil med obiskom Neaplja zgrožen, s kolikšno vnemo so domačini oprezali za njegovo denarnico. Nič kaj dolgočasno mesto, ’sta Napoli! Zagotovo pa je tudi eno bolj energičnih in kreativnih mest, pravi sredozemski New York. Imata precej podobno energijo, lepe ljudi in frenetični tempo – prav takšnega, kakršnega zaznamo na Manhattnu. Bi lahko rekli, da imata kreativnost in kriminal iste korenine? Lahko. Že Herman Melville je svojemu dnevniku zaupal, da je Neapelj eno bolj radostnih mest na svetu, »koliko razkošnih oprav, lepot ... Nikjer drugje nisem videl tako ponosnih vitezov in mogočnih palač.« Mark Twain, ki ni bil ravno navdušen nad videnim, je dodal, da se mu zdijo neapeljske ulice kot preslikani Broadway: »Množice, prerivanja, hiteče delovno človeštvo ...« Če imata kriminal in ustvarjalnost iste korenine, je to zagotovo zato, ker je bila Kampanja stoletja pod tujo vladavino in so si Neapeljčani dolgo prizadevali, da bi postali avtonomni. Ker so jim onemogočili, da bi se izražali politično, so ustvarili skrivne

kriminalne in politične združbe, pa tudi skrivne, včasih popolnoma nenavadne verske prakse. Vse to so počeli s precej zdravega humorja. Na svoj račun. Pred leti, na primer, ko je italijanska vlada ukazala, da morajo biti vozniki med vožnjo pripeti z varnostnimi pasovi, so Neapeljčani čez noč na tri milijone majic natisnili podobo varnostnega pasu. To je bil klasičen odgovor prebivalcev Neaplja na povelje iz Rima: anarhističen, kontroverzen in duhovit. Neapeljska sposobnost izogibanja pravnim uredbam in davkom je že dolgo pregovorna. Gre z roko v roki z njihovo spontanostjo in duhovitostjo. V sebi nosijo duha nekdanjih someščanov, premišljevalcev, kot so Tomaž Akvinski, Giambattista Vico in Benedetto Croce. Ne smemo pozabiti niti na Enrica Carusa in Sofijo Loren. Neapelj ima vse: da o kulinarični princesi, ki je ne prevajajo niti v deželi vzhajajočega sonca, sploh ne začnemo – pizza. Pica. Velike tovarne v Neaplju nikdar niso preživele, toda posel, pri katerem je šlo za prestiž in eleganco, je vedno cvetel. In sčasoma postal merilo za ves svet. Skoraj šest tisoč podjetij proizvaja obleke, usnje in obutev in v zadnjih letih naj bi izvozili za več kot petsto milijonov evrov izdelkov na leto. Vedo, kaj je dobra kravata, srajca, čevlji, najboljša obleka. Pravi navdih, povedo poznavalci. Toda navdih prihaja iz dejstva, da duša Neaplja poleg prenekaterih zmikavtskih rok premore tudi zlate, strastno predane krojaštvu, ki v slogu žlahtne neapeljske tradicije, s skrbnostjo in natančnostjo, le s kredo, šivanko in škarjami daleč presegajo prefinjene tehnologije najnovejših strojev. Neapeljsko krojaštvo, vedno zanesljivo in z enakim zanosom ustvarja moške z vonjem po milem sredozemskem podnebju, ki so morda celo bolj moški od

Besedilo: Patricija Maličev

tistih, prekaljenih na Saville Rowu. Po neapeljsko zarisana moška silhueta, mehka in naravna, je lahko namreč precej bolj »strupena« in učinkovita od toge angleške drže. Ženske jo prepoznajo na otip. Trinajst mikronov se ne pozabi. Neznatna mera morda, a v pravi obliki, oprostite, je na pravem moškem slogovno odločilna. Toda ti vitezi neapeljskega sloga, ki to podobo krojijo, so v resnici mojstri trženja, vrhunski trgovci in enako vrhunski v preziranju konkurence. Ciro Paone, lastnik in ustanovitelj hiše Kiton, je, ko govori o drugih modnih utrdbah, neizprosen, Češ da so moške obleke, ročno izdelane pri Kitonu, elegantnejše, predvsem pa sodobnejše. Preden je stopil v svet mode, se je njegova družina ukvarjala z uvozom najboljših britanskih tkanin in ji prodajala najboljšim krojačem v mestu. Potem pa je v 50. letih prejšnjega stoletja ugotovil, da lahko zasluži več, če sam prodaja obleke, kot da prodaja le tkanine. Tako je nastala slovita hiša Kiton. K sodelovanju je povabil najboljše krojače in ustvaril popolno okolje zanje: za njihove otroke je odprl šole, zanje restavracije in najpomembnejše: ponudil jim je plačo, o kakršni v svoji samostojni obrti niso mogli niti sanjati. Namesto strojev so ostale kreda, šivanka in nit. Ciro Paone iz Kitona že ve, kako je treba. Pri njem je zaposlenih malo več kot 400 krojačev. Na najrazkošnejšem trgu je že dolgo – vse od Hongkonga, Sankt Peterburga do Manhattna. Niti dve obleki na obešalnikih nista popolnoma enaki, ker krojaška strast ustvarja umetnine, »najboljše od najboljšega in naj …«, kot si zamišlja gospod Paone, ki pri delu ne pozna kompromisov. Zato je samoumevno, da Kitonove obleke vidimo v najboljših gangsterskih filmih in nanje že dolgo prisega George Clooney. V Sloveniji Kiton dobite v Ljubljani na Wolfovi 5.

december 2009 — 41

— nakup

Kazalci prestiža Fotografije: Mimi Antolović Besedilo: Polona Jamnik

42 — december 2009

Ne šibite se pod okraski. Ura bo dovolj. Spoštujte modno reklo manj je več in poleg ure le tu in tam posvetite s prstanom. Spet se kaže pečatni, v ultra sodobni izvedbi z okrasno ploščico iz preteklosti, monogramom ali družinskim grbom. Nakup nakita je stvar osebnega okusa. Kovinsko je glamur. Kadar je prefinjen mehanizem ujet v sijoče ohišje ali kadar bleščečo številčnico obdaja kovina in pas ni usnjen, ampak

v čistih, hladnih belih tonih in okrašen z nerjavečim jeklom kot osvežujoč kontrast biserovini na diamantni številčnici. Na primer. Sta navdih in domišljija ušla čez meje predstavljivega? Da sestavita elemente umetniškega s funkcionalnim in visokotehnološkim – v celoto, ki vleče. Nadenite si diamantno naložbo, zadržano klasiko ali odbito in še nikdar videno kreacijo. Nepogrešljivo za zbiratelje.

1 2 3 4 5 6 7

Hugo Boss Zzero Baume & Mercier, Classima XL Cartier, Ballon Bleu MM Calvin Klein Chanel, J12 Zzero

december 2009 â&#x20AC;&#x201D; 43

â&#x20AC;&#x201D; nakup

1 2 3 4

Pianegonda Dyberg/Kern Malalan Pasquale Bruni

44 â&#x20AC;&#x201D; december 2009

— lepota

Praskajte s stilom!

Fotografije: Mimi Antolović Ličenje: Maja Šušnjara Model: Alma (Model Group) Postprodukcija: Jan Jenko, Thenvision Besedilo: Teja Lavrenčič

Ni veliko stvari, ki lahko o ženski povejo več kot njeni nohti: ali so vedno pobarvani v elegantne, klasične odtenke, ali prisega zgolj na modno barvno paleto, uporablja svoje keratinske izrastke za prave slikarske umetnije ali morda na njih celo hrani svoje premoženje? Tudi nohti so lahko imeniten okras in »oglasni prostor« za našo dušo. Edini pogoj: za pravi učinek morajo biti vedno brezhibno urejeni in pripadati lepo negovani dlani.

KAJ ŠEPETA JESEN

Spremenite obliko svojih nohtov! Če ste jih še lani pilili ravno, tako da so bili oglati, letošnji trendi zahtevajo naravno, ovalno konico, pa naj so nohti kratki ali dolgi. Barvna paleta: na splošno so v ospredju zelo temni, globoki odtenki rjave, vijolične, sive, rdeče in modre. Lahko jih uporabljate v zelo intenzivnem tonu ali, za naraven in svež videz, v bolj umirjenih različicah. Če pa mislite, da temni odtenki za vas sploh niso primerni, poizkusite z zlatimi ali bakrenimi bleščečimi se odsevi. Se še vedno zmrdujete? Tolažba: klasična rdeča je vedno moderna, poskrbite le, da uporabite lak z mat učinkom. Absolutna zapoved za letošnjo jesen in zimo so tudi barvni dueti: šminka in lak v popolnoma enakem odtenku, vendar brez pretiravanja. Če boste v enakem tonu obarvale še oči, bo rezultat nasproten od želenega. Zvezdniški namig: intenzivni odtenki lakov za nohte zagotovo ne pristajajo zelo dolgim krempeljcem. Dokaz: zvezdnic, kot so J.Lo, Madonna, Kate Moss, Paris Hilton, Christina Aguilera, Cameron Diaz, Angelina Jolie in druge, nikoli ne boste videli z dolgimi in vpadljivo pobarvanimi nohti.

PRAVILA LEPOTIČENJA

—— Vložite nekaj časa in nohte le pilite, namesto da jih strižete. Pilite vedno le v eno smer, nikakor pa ne naprej in nazaj. Enakomerno opiljeni nohti so neugodno okolje za umazanijo in mikrobe, zato ostanejo zdravi dlje časa. —— Pilice za nohte so različne, od grobih do finih. Kakšna je najprimernejša, je odvisno od kakovosti, debeline in trdote nohtov. Če se vaši nohti lomijo in cepijo, jih pilite, še preden odstranite lak, pozneje pa obliko samo popravite. —— Nikoli ne pilite mokrih nohtov, saj so takrat mehki in zelo občutljivi. —— Lak za nohte morate redno menjati, ne le ker se sčasoma začne nemarno krušiti, ampak tudi zaradi hitre rasti nohtov. —— Vedeti morate tudi, da laka za nohte ni priporočljivo odstranjevati več kot dvakrat na teden, sicer se nohti lahko izsušijo. To lahko omilite tako, da izberete odstranjevalec laka, ki nohte obenem tudi neguje. —— Lake za nohte nikoli ne hranite na toplem, saj bodo zgubili svojo viskoznost in postali še bolj gosti. Najboljša lepotilna shramba: hladilnik. —— Se vam je zalomil noht? Pomagate si lahko s preprosto in hitro prvo pomočjo. Nanj nalepite obliž iz posebne samolepilne folije, ki preprečuje nadaljnjo poškodbo, prav tako vas zalomljeni noht ne bo oviral pri delu. Folija se ne trga in jo lahko lakirate z lakom za nohte.

LIČILA PRIHODNOSTI

Učenke izobraževalne ustanove Albion High School iz Salforda v Veliki Britaniji so stroga šolska pravila o prepovedi lepotičenja njihovih krempeljcev vzpodbudila k iznajdbi nove vrste laka za nohte, ki na soncu spremeni barvo. Projekt se izvaja pod vodstvom dveh zunanjih sodelavcev iz salfordske univerze za umetnost in oblikovanje, rezultat skupnega truda vseh sodelujočih pa je lak za nohte, ki ima pod sončno svetlobo intenzivno barvo, vendar postane v senci skoraj popolnoma prozoren. Tovrstni izdelek se trenutno že proizvaja na Kitajskem in bo kmalu na voljo tudi evropskim potrošnicam, ki bodo lahko ob njegovem nakupu izbirale med 32 različnimi barvnimi odtenki. Ameriška modna revija Allure in kozmetična tvrdka Essie sta ustvarili lak za nohte z imenom »I do.« Gre za najdražji tovrstni izdelek na svetu, saj vsebuje čisto platino v prahu, ki nohtom podarja zares pristen metalni lesk. Interesenti lahko dragoceno lepotilo naročijo v dveh različicah: v običajni steklenički v vrednosti 220 dolarjev ali pa v posebni ročno izdelani embalaži, obilno okrašeni s platino, ki jo je izdelal priznani oblikovalec Henry Dunay, za katero je treba odšteti 55.000 dolarjev.

KRIVA JE HRANA

O rasti nohtov že marsikaj vemo. Denimo, da: —— na rokah rastejo dvakrat do štirikrat hitreje od tistih na nogah; —— rastejo hitreje na dominantni roki (pri desničarjih na desni), pri moških, otrocih in nosečnicah, poleti, podnevi, pri poškodbah, nekaterih boleznih, kakršni sta luskavica in čezmerno izločanje hormonov ščitnice, ter pri jemanju nekaterih zdravil (nekaterih antimikotikov); —— počasneje rastejo pri starejših ljudeh, ponoči, pozimi, ob vročini ter pri podhranjenosti in nekaterih boleznih. Nedavno pa so raziskovalci iz ameriške zvezne države Severna Karolina prišli še do nekaterih zanimivih ugotovitev: nohti pri ljudeh danes rastejo kar za približno 25 odstotkov hitreje kot pred sedemdesetimi leti. Znanstveniki so spremljali rast 195 nohtov na rokah in 188 na nogah ter rezultate primerjali s starejšimi iz prve polovice prejšnjega stoletja.

Noht na palcu je leta 1938 v mesecu dni zrasel za 3 milimetre, v petdesetih letih za 3,06 milimetra, danes pa kar za 3,55 milimetra. Ugotovili so, da nohti v današnjem obdobju v enem mesecu v povprečju zrastejo za 3,47 milimetra. Prepričani so, da je glavni razlog za tako bujno rast teh roževinastih izrastkov na naših prstih prav gotovo vse bolj kakovostna in raznovrstna prehrana, ki jo uživamo. In kaj jim najbolj koristi? Vitamin B7 ali biotin je nepogrešljiv za zdrave nohte in lase. Veliko tega vitamina vsebujejo jajčni rumenjaki, jetrca, oreški, stročnice in oves.

POGLED V PRETEKLOST

Faraoni so si že pred 3500 leti nohte podaljševali s kovinskimi ploščicami, ki so jih zatikali kar za prstane. Tudi na Kitajskem, v času velike kitajske dinastije, je bilo takšno lepotičenje izjemno priljubljeno. Danes lahko ta starodavni običaj še vedno občudujemo pri tajskih plesalkah narodnih plesov. Sredi 50. let prejšnjega stoletja je umetni noht spet zaživel. Dame so si prste krasile s keratinskimi izrastki darovalcev, z nohti, ki so jih za majhen denar porezali nebelcem, odvisnikom ali brezdomcem. Pomanjkljivost: tovrstni podaljški so zdržali le kratek čas.

SODOBNO UMETNO OKRASJE

Če vas mati narava ni obdarila z najlepšo obliko in kakovostno strukturo nohtov ali pa morda za redne tedenske manikure nimate časa, nič hudega. Z najnovejšimi tehnikami izdelave umetnih krempeljcev se da pričarati čudeže.

Couleur Multiaction. Sephora

So Laque! 22 rouge diva. Bourjois

Lak za nohte 1 Seconde, št.7. Bourjois Lak za nohte 07 red tango. Estée Lauder

Nail Colour, 307 orange fizz. Chanel Long - Wearing Nail Lacquer, 671 red dahlia. Dior

Bodi Fare

Ali ste vedeli, da je oče prvega sodobnega umetnega nohta zobozdravnik? Gospod Henry Lee je že pred več desetletji ustanovil podjetje Lee-Nails, pri katerem so razvili izdelovanje nohtov iz akrilatov, ki jih je sicer uporabljal v zobni protetiki. Iz zdravstvenih razlogov se je izdelovanje umetnih nohtov razvijalo še naprej in tako so v 80. letih izumili metodo s kislinskimi, kasneje pa brezkislinskimi geli, ki jo uporabljajo še dandanes. Umetne nohte danes pogosto krivijo, da povzročajo škodo naravnim. Ogromna in preverjena izbira snovi za podaljševanje ali samo oblikovanje pa nas po treznem premisleku vseeno pomirja. Vse več je strokovnjakov, ki menijo, da umetni material uničuje naraven noht le, če je nepravilno nanesen, neprimerno hranjen ali mu je pretekel rok trajanja, kar se pozna tudi pri kvaliteti in videzu modeliranja. Varnost uporabe umetnih nohtov naj bi bila potemtakem odvisna predvsem od vestnosti, spretnosti in izkušenosti manikirke. Žal pa se bodo prav kmalu izdelovalci umetnih nohtov morali soočiti z novim problemom, ki je morda zares zelo velik. Ameriški zdravniki so namreč nedavno odkrili povezavo med rakom kože in izpostavljenostjo UV-lučem, ki se uporabljajo v lepotilnih salonih pri izdelavi umetnih nohtov. Na to so opozorili potem, ko sta dve ženski, uporabnici tovrstnih tretmajev, dobili tumor na rokah. Prva je salone za umetno manikuro obiskovala osemkrat letno, druga pa dvakrat mesečno zadnjih petnajst let. UV-luči se uporabljajo v skoraj vseh kozmetičnih salonih, lahko pa se kupijo tudi za hišno rabo. Strokovnjaki se bojijo, da velike količine UVA-žarkov, ki jih tovrstne luči Proizvod Hand & Bodyproizvajajo, lahko resno škodujejo koži. Dermatologi z univerze v Teksasu zato pozivajo k nadaljnji raziskavi glede Cleansing Mousse, nevarnosti UV-luči za zdravje. Hkrati vse ženske, ki redno obiskujejo tretmaje za vgradnjo umetnih nohtov, ki je obogaten morebitne s karitejevim maslom, opozarjajo, naj redno hodijo na preglede rok in prstov. Ob pojavu nenavadnih izrastkov pa naj takoj obiščejo zdravnika. bo kožo nežno očistil. L´Occitane

MITI IN RESNICE

Ali nohti res porumenijo, če so pogosto nalakirani? Še posebej, če uporabljate temnejše lake za nohte, lahko sestavine laka na površju nohta učinkujejo tako, da noht sčasoma porumeni. Kako hitro bo nastala taka reakcija, je odvisno od posameznika. Porumenelost lahko preprečimo, če vedno uporabimo podlak, ki noht zaščiti. Rumeno barvo lahko nevtraliziramo tudi z rednim namakanjem nohtov v vodi z limoninim sokom. Krema Comfort on

Vlažilna krema z zaščitnim faktorjem 30, Ceramide Plump Perfect, Ultra Lift and Firm Moisture Cream, deluje tudi učvrščevalno. Elizabeth Arden

call je odlična zaščita pred mrazom in vetrom in Ali je je res, da nohti po smrti še naprej rastejo? namenjena še tako Študija ameriških raziskovalcev z oddelka za medicino univerze v Indiani je pokazala, da za nekatera najpogostejša človeška občutljivi koži. prepričanja pravzaprav ni znanstvene razlage in gre le za tako imenovane »medicinske mite«. Tudi rast nohtov po smrti je Clinique

najverjetneje le optična iluzija, do katere pride zaradi umikanja kože po smrti človeka. Rast nohtov zahteva zapleten proces, delovanje hormonov, ki pa po smrti niso prisotni.

NAJHUJŠA IZKUŠNJA

Če verjamete ali ne, za nekatere je izguba nohtov lahko tudi najhujša izkušnja v življenju, denimo za Američanko Lee Lahka in nežna Redmond, ki si je v prometni nezgodi februarja zlomila najdaljše nohte na svetu. Vsak izrastekRose je bil pred nesrečo dolg dnevna krema, Nectar Day Cream, skoraj en meter, vsi skupaj pa so merili 8,65 metra. Nekdaj najdaljši krempeljci svetu zdaj merijo »le« še 11,5 vsebuje na blagodejne učinkovine vrtnic68-letna in centimetra. »Izguba nohtov je bila najhujša izkušnja v mojem življenju,« je sprva menila Redmondova je popolnoma naraven iz Salt Lake Cityja v ameriški zvezni državi Utah, ki pa je nato spoznala, da je lahko življenje več kot samo izdelek. Melvita nohti. »Brez nohtov je veliko laže urediti stvari. Zdi se mi, kot da bi moje roke brez te teže letele,« je povedala za ameriške medije. Redmondova se je z rekordno dolgimi krempeljci pred nesrečo uvrstila celo v Guinnessovo knjigo rekordov. »Potrebovala sem 30 let, da sem dosegla svetovni rekord. Verjetno mi ne bo usojenih nadaljnjih 30, da stanje obnovim,« je še dejala rekorderka. Zaščita za ustnice Eight Hour cream Lip Protectant Stik je obvezna zimska »oprema«. Elizabeth Arden

Krema za nohte in obnohtno kožico, Cuticle & Nail Cream, vsebuje kar 30 odstotkov karitejevega masla. L´Occitane

— lepota

Besedilo: S. S. Fotografija: Teosyal

Novodobni eliksir mladosti Pravilno polnila, strokovno filerji. Osupljivo učinkoviti, povsem varni, telesu prijazni. Z njihovo pomočjo vam bo estetski kirurg povrnil mladostno podobo in na videz upočasnil tiktakanje biološke ure. Na področju pomlajevanja v estetski kirurgiji so popolna senzacija.

Zbogom, upadla lica, vdrte veke in stanjšane ustnice

Estetski kirurg bo pomanjkanje tkiva nadomestil preprosto s polnilom. Obraz bo polepšal tako, da bo polnilo vbrizgal v vdolbine, ki so jim ustvarile akne ali poškodbe, polepšal bo brazdavo kožo in zapolnil povešene, upadle in s starostjo stanjšane ustnice, da bo ustnicam povečal prostornino in bodo izginile gube, ki potekajo od nosa k ustnici in so močno vidne pri kadilcih. Polnilo bo vbrizgal v upadla lica in vdrte predele okrog oči. S polnilom bo preoblikoval nos in brado. S površine obraza bo izbrisal linije med obrvmi, »kurje nožice«, ki obdajajo veke, in smejalne gube v kotičkih ustnic. Med drugim.

Vrhunska polnila vsebujejo hialuronsko kislino

Polnila na podlagi hialuronske kisline so povsem izpodrinila druga kolagenska in silikonska polnila, saj dajejo najbolj učinkovite rezultate, nimajo stranskih učinkov in jih telo sprejme povsem brez težav. Polnila na podlagi hialuronske kisline, švedski Restylane, ameriški Juvederm in švicarski Teosyal, denimo, učinkujejo od 8 do 12 mesecev, odvisno od strukture kože, načina življenja, starosti, mesta in tehnike vbrizganja. Hialuronska kislina je sestavina dermisa, srednje plasti kože, v telesu je torej že od rojstva. Mlada koža je vsebuje dovolj, da je videti gladka, sijoča, elastična, polna in napeta. S staranjem (pa tudi stresom, kajenjem, izpostavljanjem soncu, uživanjem alkoholnih pijač, pomanjkanjem spanca … ) se tvorba in s tem količina hialuronske kisline v koži zmanjšata. Koža, ki prekriva obraz, vrat, dekolte in hrbtno stran rok, postane ohlapna, ustvarijo se razmere za nastanek gub.

52 — december 2009

Hialuronska kislina v polnilih je varna, ker je povsem biokompatibilna in biološko razgradljiva. Pridobijo jo z biofermentacijo. Alergične reakcije ali drugi stranski učinki so izključeni.

Izpoved pacientke: poseg je učinkovit, preprost in neboleč

O posegu in vtisih smo povprašali pacientko, ki je želela ostati neimenovana in se je za povečavo ličnic odločila pri estetskem kirurgu dr. Francu Planinšku v Sanatoriju Rožna dolina: »Bila sem zaskrbljena, saj imam nizek prag bolečine. Strah je bil povsem odveč. Kar sem čutila, je bilo manj boleče, kakor če bi me nekdo močno stisnil za roko.« Pred posegom je obvezen pogovor z zdravnikom, ta preveri zdravstveno stanje pacienta, zdravila, ki jih je jemal z boleznimi, ki jih je prestal. Štirinajst dni pred posegom naj pacient ne bi jemal zdravil, ki preprečujejo strjevanje krvi. Brez fotografij ne gre: pred posegom in po njem pacientov obraz fotografirajo natančno in iz vseh kotov. Sledi nanos lokalne anestezije, ki jo v obliki mazila nanesejo na predel obraza, kamor bodo vbrizgali polnilo. In polnjenje: kirurg presodi, kolikšna količina polnila bo potrebna, da bo dobil določeno obliko ličnice, nato polnilo vbrizga in ga s prsti razporedi, da oblikuje ličnico. Pomanjkljivost polnil je, da s časom izginejo, ker jih telo razgradi. Švicarsko polnilo teosyale ultimate na podlagi hialuronske kisline, ki ga proizvajajo v laboratorijih Teosyal, zdrži eno leto. Po enem letu je treba poseg ponoviti.

Ženske ne marajo pod nož

Pomlajevanje s hialuronsko kislino je v zadnjem času v svetu ena najbolj priljubljenih metod pomlajevanja. Mnoge ženske želijo gube odpraviti brez kirurškega posega, hitro in brez hospitalizacije, zato je vbrizganje polnil na podlagi hialuronske kisline v vse večjem razmahu. Za vbrizganje hialuronske kisline se odločajo ženske že po tridesetem letu starosti, ko se začnejo pojavljati prve starostne gubice.

Revolucionarna nega kože: mezoterapija

Učinki običajnih negovalnih postopkov se zdijo ženskam kratkotrajni in ne dovolj opazni. Mezoterapija je sodobna in hkrati naravna rešitev, ki poškodovani in postarani koži vrne svež in mladosten sijaj. Z mezoterapijo znova navlažimo kožo, tako da ji s površinskim vbrizganjem dodajamo hialuronsko kislino.

— darila

Besedilo: B. Ž. Fotografije: promocijsko gradivo

Ovalni obesek, okrašen s kristali, spominja na hrbtišče naslanjača v Diorjevem salonu na Avenue Montaigne 30. V njem se skriva ličilo – lesketajoče se bleščilo.

Dior

Parfumska voda BLV Eau de parfum II z notami vijolice, perunike, vetiverja, benzoina in mošusa je moderna in elegantna.

darila

Bulgari

Različico ikonske steklenice šampanjca iz aluminija krasi neonsko zelena oznaka. Na zadnji strani je v svetleči oranžni barvi podpis oblikovalca Marca Newsona. Za zbiratelje.

Dom Pérignon by Mark Newson

Broško Soleil, »sonce« iz platine s 417 diamanti (deset karatov), krasi trikaratni diamant v sredini.

Chanel Joaillerie

Bleščeč puder v prahu s sledmi diamantov Pure Diamond Powder bo vašim očem, ustnicam, licem in dekolteju podaril sijoč videz.

Nivea Beauté V grški mitologiji je mandljevec simboliziral mladostnost, krhkost in deviško milino. Uživajte v nežnem vonju dišavne sveče Slastni mandelj.

L’Occitane

december 2009 — 53

— superego

Ilustracija: Nika Urbas

Besedilo: Nika Urbas

Modni zodiak Kaj je najbolj zaznamovalo modno leto? Tri besede. Streznitev. Sijaj. Končno. Modni navdušenci (moj bog, kako sovražim ta izraz) letos ne bi mogli biti srečnejši. Starejša generacija stilistov je dobila še eno možnost, da se brez sramu predaja hedonizmu osemdesetih, njihovi mlajši kolegi pa so se letos naučili eno ali dve o pretiravanju – zdaj vemo, kako so se morali zabavati šele tedaj, torej v nesporno najbolj odštekanem modnem obdobju prejšnjega stoletja. Vseeno se izza vogala vztrajno plazi senca, ki bo to veselje do pretiravanja kmalu popolnoma zasenčila. Treba se je le vprašati nekaj čisto osnovnega. So rame lahko še večje, pete lahko še višje, krila še krajša in barve še močnejše? Hm? To morda niti neeeeee? Počasi se bomo začeli ozirati po novem navdihu. Treba se bo strezniti.

»Pojem ženstvenosti se bo spremenil. Glamur se umika množicam. Glamur postaja nekaj, kar je ‘zaprtega tipa’.« Kaj pa na primer devetdeseta? Uradno sicer še vedno najbolj dolgočasno desetletje si že utira prostor v možganskem prekatu z naslovom Oddelek za navdih. Pri meni je ta oddelek že dobro zavzet. Pravkar sem zaprla knjigo o Tomu Fordu in branje končala z mislijo o tem, da je TF daleč najbolj božanski lik med mlajšo generacijo modnih oblikovalcev. Nikomur ne želim delati krivice, še zlasti ne Johnu Gallianu, temu vrhunskemu oblikovalcu z dušo umetnika. Galliano je vznemirljiv, ker je tako umetniško krhek in vizualno drzen. Christopher Kane je ljubek, ker je še vedno tako mladostniško zmotljiv. Tom Ford? Tom Ford je zmagovalna kombinacija karizme, elegance, sloga, nadarjenosti in menedžerskih sposobnosti. Tom Ford je neuničljiv. Pred letom dni je Roland Mouret sedel pred skupinico študentov in v enem od ateljejev na fakulteti razlagal o svoji karieri. Roland Mouret je zgovoren človek. Pa tudi strasten! Njegova strast se ne ustavi niti, ko beseda nanese na njegove modne kolege. Tom Ford: ejejej! Ta je po Rolandovem mnenju v težavah, saj mora vse od devetdesetih ves čas gojiti svojo popolno podobo. Po tem ga pozna javnost, zato ga ljubijo v Ameriki, staranje je tako zelo »netomfordovsko«, da bi lahko celo resno ogrozilo njegovo kariero. In? Kot da je s tem kaj narobe. To je moda, bejbi, le kdo noče biti na videz vsaj del tega, če vendar soustvarjamo industrijo, ki prodaja sanje. Skratka. Rolandove besede se nas, ki smo sedeli okrog njega, niso kaj posebno prijele. Ta skupinica se je danes znova usedla skupaj med premorom za kosilo, ko smo ugotavljali, da nam je že malo dolgčas. Toži se nam po »sijočih« oblikovalcih. Takih, pri katerih te poleg dela zanima tudi njihov videz. Ki vedo, kaj je slog. Nekaj nasprotnega od videza Alexandra McQueena, njegovega zvestega trebuha in razvlečenih kavbojk (tega dela devetdesetih ne maramo). 54 — december 2009

Sejem nečimrnosti

»Mlajši oblikovalci ne izžarevajo močnih osebnosti. Vzemimo za primer Valentina, Jeana Paula Gaultiera, Karla Lagerfelda, Sonio Rykiel, Krizio. Vsi od njih so tako posebni, da jih lahko narišeš z nekaj preprostimi potezami. Za Jonathana Saundersa, na primer, bi težko rekel kaj podobnega,« se je pritožil visok suh študent, Američan, z močno naličenimi vekami v rjavih tonih in brez maskare, obut v ženske škornje znamke Jill Sander. »Ne bom se več sprenevedala, zelo zelo si želim, da bi se našel nekdo, ki bi bil seksiiiiii,« je zavila sogovornica, zdaj že bivša študentka oblikovanja, s pobritimi lasmi in namenoma narobe vstavljeno kodrasto lasuljo. Učinek prednjega dela las, ki se je znašel na zatilju, je na njeni glavi ustvaril vizualni pakt med Ludvikom IX. in bratoma Gallangher v temno vinski barvi. Genialno! Moja bela svilena obleka, ki se je vlekla po tleh in na kateri je odsevala ta nadrealistična najlonska naglavna mojstrovina, se je dramatično zatresla, ko sem vstala in se pritožila še sama. »Želim si, da bi me končno nekdo za vraga že tako navdušil, da bi znova začutila glamur.« Kaj sploh je glamur? Hollywoodske podobe iz petdesetih let že ne. Tisto je retro. Glamur je: nedostopnost! Nekaj, česar drugi ne razumejo, ne znajo najti in ne morejo imeti. Glamur je moda, ki se ne pojavlja prav na vsaki fotografiji. To je moda, ki jo razumejo le tisti, ki res razumejo. Glamur se umika množicam. Glamur postaja nekaj, kar je »zaprtega tipa«.

Kaj bo, kaj bo

Čas je za moj mali modni zodiak. Kaj bo prineslo leto 2010. Naj pomislim. Pravzaprav je laže razumeti, česa novo desetletje ne bo prineslo. Nič več lepotnega ideala, ki se ustavi pri predpubertetniškem videzu. Nova doba se bo ozrla k zrelosti. Nič več umetnih trepalnic in z bleščilom prepojenih ustnic. Pojem ženstvenosti se bo spremenil. Leto 2010 bo pometlo s kratkimi oblekicami, namenjenimi koktejl zabavam. Vse bolj postaja jasno, da se pred nami odpira novo poglavje konceptualne mode. Namesto lesketa na sceno prihaja mat. Navdušenost nad ne-sijajem je svojo nadvlado napovedala na najbolj protisloven način: pri nohtih. Na sceno je prišla nova generacija matiranih lakov (moji najljubši so znamke OPI), ki dajo nohtu usnjen videz ali pa spominjajo na nove, prav tako matirane avtomobile, kot je na primer kakšen A5. Mat je nov sijaj. Moda leta 2009 je čudovit pokazatelj družbe, ki je nasičena z vsem, okolja, ki ve, da je treba korenito spremeniti vrednote, a na to še ni čisto pripravljeno. Nekako v smislu »preden se zabava konča, imejmo še zadnji ples«. In ta naj bo nor, kot se le da. Tako kot so nori letošnji proporci, barve in dodatki. Je zaključek pred obdobjem očiščenja. Naj se že zgodi.

december 2009 â&#x20AC;&#x201D; 55

— degustator

Fotografije: Matevž Paternoster

Café Puškin Besedilo: Luka Novak

Pisatelj Nikolaj Gogolj menda v enem svojih spisov omenja rusko ribjo pogačo, ki se ji reče kulebjaka, Francozi pa so jo poimenovali koulibiac. Gre za lososa v testu s špinačno-ohrovtovim nadevom in gobicami, ki se stiskajo med ribja ﬁleja, ponavadi pa jim družbo delajo še trdo kuhana jajca in holandska omaka. Ko sva ga zadnjič z ženo delala, sva jajca izpustila, mimogrede pa sva dodala še koprc, kakor je zahteval recept. In ko sem podrgnil to dišavnico, ki je sicer ne uporabljam skoraj nikoli, se mi je pred očmi prikazal Tverskajski bulvar in na njem Café Puškin, zavit v popoldanske meglice, ki jih bledo predira novembrsko sonce. Mlad natakar v livreji je stal ob mizi, kot bi stregel Ludviku Štirinajstemu. Zato sem si naročil kar tavel, močan provansalski roze, ki ga je pil ta kralj, in vdihaval ozračje klasicističnega dekorja. Ob oknu sta se dva urbana Moskovčana držala za roke, malo bolj notri v kavarni pa sta se blazirano pogovarjali dve Francozinji. Spomnil sem se francoske ambasade, pred katero smo malo pred tem stali v gneči na poti z letališča Domodedovo. To niti ni več posestvo, temveč prava francoska vas, kjer si takšne gospe gotovo izmenjujejo dovtipe, vredne versajskega dvora. Ah, sedemnajsto stoletje ... »Café Puškin je narejen po načrtih moskovske lekarne iz osemnajstega stoletja,« me pouči livrirani mladenič, ki si očitno želi pogovora. »Krasen je, prava poslastica za oči. Pa prihaja sem veliko znanih obrazov, mon cher?« mu odvrnem s tolstojanskim zanosom, 56 — december 2009

medtem ko predme položi izbor vloženih ruskih dobrot, sestavljenih v dišavno solatko iz gobic, slanika, cvetačk, kumaric in seveda koprca.

velika, od Vladivostoka do Moskve je toliko kot od Ljubljane do San Francisca, me spreleti; nič čudnega, da je Tverskaja ulica tako impozantna – in ruska duša tako velika. Saj objema vso Azijo!

»Oh, bien-sûr,« mi je jel odgovarjati strežaj, »vsako noč se tu zbere kar nekaj demi-monda, igralcev, televizijskih voditeljev, pisateljev ...«

Baje so nekatera oddaljena ruska plemena iskala boga globoko v stepi, v sibirskih gozdovih, prepričana, da se skriva nekje v samem osrčju Zemlje, ki pa je tako rekoč kar azijski kontinent. Ali sploh še potrebuješ svet, če je tvoja dežela sama svoj svet in njena zemlja sama svoj bog? Ali je še kaj večjega – in ali je sploh še kaj? – od lično urejenega, a hkrati nonšalantnega bulvarja, ki se spušča od Puškinove ploščadi proti jugozahodu in za seboj pušča megličasto sled, ki se s prihajajočo temo staplja v barvo bele kave?

»Kako čudovito, mora biti pa res zanimiva služba, tale vaša, kajne, jeune homme?« ga očetovsko pogledam in nabodem gobico. A že odhiti po velik krožnik pelmenov, žlikrofov z mesnim nadevom, ki počivajo v začinjeni juhici, čeznje pa je poveznjena krepka žlica smetane.

»Ali sploh še potrebuješ svet, če je tvoja dežela sama svoj svet in njena zemlja sama svoj bog?« Kiselkasti pelmeni me spravijo v takšno evforijo, da jih fotograﬁram in pošljem naokrog po sms. Tako sta torej sedela Levin in Karenin, ko sta se pogovarjala o stanju stvari ter si pri tem naročala vodke in gobic, si mislim, medtem ko me hlapi tavela potegnejo še malo više. V tej hrani, ki se bohoti na kavarniški mizici in jo krasijo besede francoskih diplomatskih žena, v tej hrani je gotovo še mnogo več, kajne? V tej hrani vendar spi ruska duša, si rečem, medtem ko še naprej opazujem livriranega lakaja in srknem požirek rozeja, kot bi bil začaran. Matjuška Rossija je srhljivo

Vonj po parfumih, ki jih manekenke v ritmu ruskega popa v pasaži GUM škropijo po mimoidočih, me prenese nazaj v domačo izbo, kjer z ženo ravno reževa koulibiac. »Jasno, da s tem tvojim ostrim nožem ne gre,« me popravi, »tu potrebuješ žago, drugače ga potlačiš.« In ga spretno nareže z nazobčanim nožem, tako da dobiva točno takšno rezino, kakršno vidiva na sliki. Medtem ko ga prelivam s holandsko omako, se počutim kot Tolstojev junak Levin, ki je s svoje ruske dače za vso zimo pobegnil v nemške toplice, medtem ko je njegova duša ostala na ruskem podeželju. Sam sem v tem preblisku s kulebjako rusko dušo prenesel za domače ognjišče; tam zdaj biva in ima vonj po koprcu, jaz pa zrem v njene temne oči in ji poskušam prodreti do dna.

— degustator

Besedilo: S. G. Fotografija: Illusion

Magični mehurčki Šampanjec. Nekaj je na tem penečem se vinu, da vsakič in že toliko let prepriča in očara. Lahek, igriv, nežen, večen. Za vsak dan in posebne priložnosti, za vsakega in vse okuse. Ali kot je dejal Napoleon: Pijem ga, ko zmagujem – da z njim proslavljam, in pijem ga, ko izgubljam – da me tolaži. Danes je šampanjec sinonim prestiža in elegance, obvezna oprema vsakega praznovanja in posebne priložnosti. Skoraj toliko, kot je ljubiteljev igrivih mehurčkov, je tudi vrst šampanjca: različnih okusov, kakovosti in s tem povezane cene. Strokovnjaki pravijo, da za šampanjec drži kot pribito, da je cena merilo kakovosti. Od tedaj, ko sta ga sredi 17. stoletja iznašla benediktinska meniha Frère Jean Oudart in Dom Pierre Pérignon iz dolin Saint-Pierre aux Monts de Châlons in Saint-Pierre d’Hautvillers (to je vsaj ena od bolj verjetnih razlag nastanka), ta elegantna pijača pravzaprav ni nikoli izgubila priljubljenosti. Danes se zdi, da se njena priljubljenost še povečuje, z njo pa tudi ponudba. V tej je težko ločiti zrnje od plev in cena je, žal ali k sreči, lahko v pomoč pri izbiri. Pravi šampanjec oziroma tisti, ki mu tako sploh smemo reči, prihaja seveda iz pokrajine Šampanja (Champagne) na severu Francije in ga pridelujejo po klasični (šampanjski) metodi, po kateri alkoholna fermentacija poteka v steklenici (nasprotno od metode charmant, po kateri poteka v visokotlačnih tankih). Hladno podnebje in apnenčasta prst pokrajine omogočata idealne razmere za pridelavo vinskih sort modri pinot, pinot meuinier in chardonnay. Prav te dajejo šampanjcu prepoznaven okus po zelenem sadju. Šampanjec smejo sestavljati le te tri sorte, pri čemer je manj pomembno, v kakšnem razmerju so. Če je uporabljen le chardonnay, se šampanjec imenuje blanc de blancs. O tem, kakšen je kakovosten šampanjec, obstajajo natančna merila, za laike pa so – poleg že omenjene cene – dobri kazalci tudi mehurčki in pena. Pri kakovostnem šampanjcu so mehurčki drobni, sproščajo se počasi, dolgo časa in v več dolgih verigah, pene pa prav nasprotno ne sme biti preveč in v kozarcu se ne sme obdržati predlogo časa. Med blagovnimi znamkami šampanjcev veljajo za tiste, s katerimi je težko zgrešiti, predvsem Veuve Clicquot, Moet & Chandon, Bollinger, Pommery, Ruinart, Perrier Jouet, Lanson, Louis Roederer, Billecart Salmon, Taittinger, Krug in Dom Perignon. Malo pijač – morda je blizu le pivo – je na svetu, ki bi imele toliko oboževalcev kot prav šampanjec. Tisti med njimi, ki imajo več pod palcem, so zanj pripravljeni odšteti naravnost neverjetne

vsote. Dražji so šampanjci z letnikom oz. vintage ali millesime (po francosko millesime pomeni letnik) šampanjci, pri katerem so izdelovalci uporabili le grozdje iz ene letine. Vsak šampanjec se mora starati najmanj 18 mesecev, najbolj kakovostni šampanjci, predvsem tisti z letnikom, in luksuzni šampanjci pa se starajo tudi po sedem let in več.

Šampanjec ali penina?

Le vino, ki izhaja iz pokrajine Šampanje in je pridelano po klasični šampanjski metodi, se lahko imenuje šampanjec. Vsa druga peneča se vina iz drugih pokrajin, ne glede na to, ali so pridelana po klasični (šampanjski) ali charmant metodi, se lahko imenujejo le peneče se vino. Različne države in celo pokrajine pa uporabljajo za ta vina tudi različne izraze. Pri nas sta se tako ustalila izraza penina ali peneče se vino, ki ju spremlja pripis oz. pojasnilo, po kateri metodi je bilo pridelano. Peneče se vino iz doline Loare v Franciji se na primer imenuje Cremant (de la Loire), v Nemčiji in Avstriji uporabljajo izraz sekt (tudi Schaumwein), v Italiji večinoma Prosecco Spumante, Španci pa svojemu pravijo Cava. Ne glede na to, ali se boste odločili za šampanjec ali slovensko peneče se vino, velja upoštevati ključno pravilo: primerno temperaturo. Šampanjec se postreže ohlajen med 6 in 9 °C. Ker se v kozarcu začne hitro segrevati, ga tako v resnici uživamo pri temperaturi med 8 in 13 °C. Najboljši način za hlajenje šampanjca je nedvomno posoda za led. Vseeno je, ali imate pravi razlog za praznovanje ali pa si ga s šampanjcem in skodelico jagod ali s kaviarjem na krekerju preprosto naredite. Te edinstveno peneče se vino ima najmanj eno krasno lastnost: da vsakokratno uživanje spremeni v praznik. Šampanjec pač nosi v sebi to izjemno, neulovljivo in neopredeljivo: razkošje, uglajenost, čarobnost. Ja, šampanjec ni le steklenica penečega se vina, je praznovanje, za katero ne potrebujete veselega decembra.

Najdražji so …

→→ Roko na srce, pri štirih najdražjih šampanjcih vseh časov gre precej več kot le za kakovost. Gre za to, da je v teh steklenicah ujet delček zgodovine, prestiža, večnosti. Delček nečesa, kar je sicer nedosegljivo. Vrtoglavih 17.000 dolarjev je tako leta 2005 na dražbi dosegel cristal brut 1990 Methuselah. →→ Istega leta je s ceno 30.000 dolarjev najdražji šampanjec na svetu postal dom perignon White Gold Jeroboam, a levji delež zasluge za astronomsko ceno gre steklenici iz belega zlata. →→ Letošnjega marca so na dražbi v Hongkongu za nekaj več kot 21.000 dolarjev prodali šampanjec Krug letnik 1928, ki velja za enega najboljših letnikov šampanjca sploh. →→ Neskromnih 50.000 dolarjev je bil vreden set dvanajstih steklenic Pernod-Ricard Perrier-Joueta. Narejenih je bilo le sto takšnih setov, njihova posebnost pa je bila, da so (bodoči) lastniki odleteli v Francijo in sami izbrali, iz katerega grozdja bodo narejeni. Cena je vsebovala tudi do osemmesečno hrambo v kleteh. →→ In najdražji šampanjec vseh časov? Ta naziv si je prislužil šampanjec Heidsieck iz leta 1907 s 35.000 dolarji za steklenico. Več kot dvesto steklenic je dobrih 80 let ležalo na dnu morja: leta 1916 je na poti v Rusijo potonil z ladjo in ostal na morskem dnu do leta 1997, ko so ga našli potapljači. Danes si ga lahko privoščijo bogati gostje v moskovskem hotelu Ritz-Carlton.

december 2009 — 57

— dekor & design

Izbor in besedilo: S. G. Fotografije: Jonas Lindström za Kosta Boda, Georg Jensen, Unique Kopenhagen, Lange Production, Mooi

Večni GJ-stol Grete Jalk

Skoraj petdeset let po tem, ko je znana oblikovalka Grete Jalk zasnovala zdaj že kultni stol GJ, so v danskem Lange Production naredili njegov remake. Stol, ki velja za klasiko prodornega in nekonvencionalnega oblikovanja, je bil že v šestdesetih letih velika uspešnica, a so jih zaradi kompleksnosti izdelave naredili le tristo in od teh jih je le malo ostalo še do danes. Prav zato je novi stol GJ toliko bolj dobrodošel in je – tako kot izvirnik – narejen iz tika in oregonskega bora.

Corium je latinsko ime za živalsko kožo. Tako sta visečo luč, ki sta jo zasnovala za dansko podjetje Unique, poimenovala tudi Pernille Vea in Martin Olsen. Narejena je iz usnja, ki je v močnem kontrastu z mehkimi, zaobljenimi linijami njene osnovne oblike. Ta dvojnost ekstremov: močno usnje nasproti nežni, skoraj organski silhueti, nehote spominja tudi na notranjost prestižnih avtomobilov. Usnje se tako s sedežnih garnitur in foteljev seli tudi v druge dele ambienta.

Spomin iz leta 1938

Za kanček nostalgije v mrzlih zimskih dneh bo poskrbel vrček Bernadotte, ki si ga je že davnega leta 1938 zamislil švedski princ Sigvard Bernadotte, sin kralja Gustava VI. Adolfa, zdaj pa ga po njegovi zamisli izdeluje podjetje Georg Jensen. Ta izjemni kos je nastal v času, ko je bil funkcionalizem ena pomembnih smeri v oblikovanju, in tudi princ je pri snovanju vseh svojih izdelkov povezoval estetiko s funkcijo. Vrček je bilo njegovo zadnje delo, za 160 evrov pa lahko polepša tudi vaš dom.

58 — december 2009

dekor & dizajn

Igra ekstremov

Vaza, ki te odpihne

Ste naveličani običajnih vaz, ki se poigravajo le z različnimi dimenzijami ali barvami? Potem je vaza Blow away, ki jo je podjetje Mooi predstavilo na letošnjem milanskem sejmu, prava rešitev. S posebno digitalno animacijo so oblikovalci ustvarili na tisoče sličic, ki so natančno ponazorile upogib klasja v močnem vetru. Vaza, ki so jo ustvarili po njihovem zgledu, je nagnjena natančno po enakim naklonom. To digitalno obliko so nato prelili v kakovosten porcelan in nastala je ena najbolj posrečenih in nenavadnih domislic letošnjega Milana.

različnimi , ki jo je mu, prava stvarili na močnem nagnjena ato prelili ečenih in

Googlovi prostori kot tematski park

Ko se je vodstvo Googla odločilo za nove prostore v Zürichu, so si želeli vse prej kot običajni poslovni ambient. Želeli so, da bi bil nov Googlov švicarski dom mešanica pisarn in igrišč, parkov, smučišč in drugih prostočasnih ambientov, ki bi spodbujali ustvarjalnost in razmišljanje zunaj meja ustaljenih vzorcev in navad. Vse to pa naj bo podrejeno funkcionalnosti in prilagodljivosti v delovnem okolju posameznika ter raznolikosti in igrivosti v skupnih prostorih. Iz vseh teh želja je nastalo gotovo eno najbolj nenavadnih delovnih okolij v zadnjem času. Inženirji, ki sestavljajo Googlovo švicarsko skupino, lahko tako sestankujejo v gondolah iz 80. let, poležavajo v visečih mrežah in celo v kadeh ter seveda ob tem brezmejno razmišljajo o možnih posodobitvah največjega spletnega iskalnika. Googlova stavba je tako resničen odsev podjetja, ki ustvarja stimulativno delovno okolje, v katerem bosta lahko ustvarjalnost in nadarjenost zaposlenih kar najbolj zacveteli.

Raca in divji prašič v kozarcu

Kosta Boda spet preseneča z inovativnim, drznim, nenavadnim pri oblikovanju stekla. V svoji jesenski kolekciji oblikovalec in umetnik Ernst Billgren nadaljuje in izpopolnjuje leta 2008 začeto zgodbo, ko je v vrč postavil plavajočo in čofotajočo račko. Letošnjo jesen ji na dnu kozarcev sledita divji prašič in (očitno njegova ljuba) raca. Kolekcija, ki je v tujini že navdušila, prinaša prefinjeno umetnost oblikovanja stekla v naš vsakdanjik. Poživite si ga in postrezite na primer viski: tokrat izpod gladine ne bo videti le kock ledu, temveč simpatične New Friends, kot se imenuje Billgrenova kolekcija.

december 2009 — 59

— dekor & dizajn

Fotografije: Matevž Paternoster

Arhitektura nas v življenju nenehno spremlja. Lahko nas navdihuje, veseli, pomirja, žalosti, jezi, usmerja, bega. Ker jo aktivno uporabljamo, gradimo, oblikujemo, je pomembno, da smo čim bolj ozaveščeni o njenih vrednotah in možnostih, ki nam jih ponuja.

»V vrtcu Mladi Rod za Bežigradom v Ljubljani so funkcionalno in estetsko preuredili zunanjo okolico. Z različnimi tlakovanji in zasaditvami, pri katerih so sodelovali vsi otroci in njihovi starši s pedagogi, so zasnovali zanimiv prostor, ki omogoča nova razmišljanja in aktivnosti.« Na svetovni dan habitata, 5. oktobra 2009, oziroma na svetovni dan mest, katerega letošnje geslo je bilo »Načrtovanja naše urbane prihodnosti«, se je skupina devetletnih otrok iz osnovne šole Trnovo igrala na kreativni arhitekturni delavnici na Trgu francoske revolucije, pred Mestnim muzejem v Ljubljani. S finančno podporo Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije je delavnico organizirala skupina Arhitektura in otroci. Skupina deluje pod okriljem Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije ter v sodelovanju s Svetovno zvezo arhitektov UIA, po zgledu tujih držav (Finske, Irske, Avstrije in Nemčije). Med igro s pobarvanimi lesenimi palicami so se otroci nevede učili zakonitosti urejanja prostora in arhitekture, individualnega dela in kolektivnega sodelovanja in dogovarjanja. Delavnica je bila prva izmed delavnic, ki jih pripravlja skupina Arhitektura in otroci. Odličen pedagoški prijem vodje delavnice je spodbudil vodstvo Mestnega muzeja v Ljubljani in Osnovne šole Trnovo, da bi delavnico vključili v svoj program. 60 — december 2009

Kreativne delavnice Besedilo: Ana Struna Bregar

Avtor in vodja arhitekturne delavnice s palicami v Ljubljani je bil francoski arhitekt in pedagog Laurent Tardieu, ki se je v arhitekturnem centru Arc en Reve v mestu Bordeaux sedem let poklicno ukvarjal s poučevanjem otrok o arhitekturi. Dejavnost centra se je večinoma financirala iz sredstev mesta Bordeaux in ministrstva za kulturo. V poučevanje je bilo vključenih 600 francoskih vrtcev, osnovnih in srednjih šol, za več kot 4000 otrok na leto. Značilnost njihovih delavnic je, da otrokom nikoli ne razlagajo zakonitosti arhitekture, saj jih med igro sami opažajo. S razgibanimi delavnicami so dosegli veliko pozitivnega tako pri štiriletnikih kot tudi pri zahtevnih najstnikih. Poleg tega da so otroci na zanimiv način preživljali prosti čas, se je v njih prebudila tudi ustvarjalnost. Slovenska skupina Arhitektura in otroci pripravlja v letu 2010 izdajo priročnika za poučevanje otrok o arhitekturi, ki bo didaktični pripomoček pedagoškemu kadru in staršem za izvedbo različnih kreativnih arhitekturnih delavnic. Zanimanje, naklonjenost in podpora pedagogov se je že pokazala po izvedbi začetnih delavnic, ki so bile pripravljene v nekaterih slovenskih vrtcih in šolah. Slovenski arhitekti, ki sodelujejo s skupino, so pripravili zanimive avtorske delavnice. Na sprehodu so z otroki opazovali kompleksnost in strukturno raznolikost stavb, oken, vrat, izložb in se pogovarjali o njihovi zgodovinski vlogi, prednostih in slabostih. Obiskali so strokovno arhitekturno razstavo v Ljubljani in si ogledali načrte za različne objekte, ki jih zdaj gradijo po Sloveniji. Srednješolci Srednje gradbene šole iz Celja so se seznanili z dvema popolnoma različnima načrtoma kakovostnih

stanovanjskih hiš. Razmišljali so o njihovi opremi in pri tem jim je uspelo preseči razmišljanje o domačih bivalnih vzorcih. S sponzorskimi sredstvi so v vrtcu Mladi Rod za Bežigradom v Ljubljani funkcionalno in estetsko preuredili zunanjo okolico. Z različnimi tlakovanji in zasaditvami, pri katerih so sodelovali vsi otroci in njihovi starši, so zasnovali zanimiv prostor, ki omogoča nova razmišljanja in aktivnosti. V Mestnem muzeju Ljubljana pa je do aprila 2010 predvidenih sedem delavnic za otroke o prostoru in arhitekturi »Igriva arhitektura«, ki jih pripravljajo priznani slovenski arhitekturni biroji. Novembra 2009 so pod vodstvom arhitekta Roberta Potokarja iz arhitekturnega biroja Ravnikar Potokar otroci postavljali svoje mesto. Najprej so se pogovarjali o zasnovi mesta in stavb ter nato iz stiropornih kock različnih velikosti in oblik oblikovali svojo zamisel mesta. Majhne, na videz nepomembne aktivnosti arhitekturnih delavnic so otrokom pomenile izjemno veliko zadovoljstvo. Sproščale so njihovo ustvarjalnost in jim podajale nove zanimive izkušnje, zaradi česar so izrazili željo, da bi delavnico ponovili, zaželeli pa so si tudi lepo bivalno in delovno okolje. Splošni cilj izobraževanja o arhitekturi ni vzgajati malih arhitektov, temveč seznanjati otroke z umetnostjo oblikovanja prostora. Tako se bodo kasneje kot investitorji in uporabniki laže odločali med različnimi možnostmi zase in za skupnost ter ustvarjali boljše bivanjske rešitve za vse. Bolj ozaveščeni ljudje zahtevajo boljše prostorsko načrtovanje, boljšo arhitekturo in le tako se lahko izboljša kakovost našega bivanja.

— dekor & dizajn

Fotografija: Osebni arhiv pisca

Muzej sodobne umetnosti MAXXI, Rim

Detajl freske iz mestne hiše, Oslo

Besedilo: Boštjan Vuga

Obilje prostorskega doživetja

Paravan iz notranjosti operne hiše,Oslo Streha operne hiše, Oslo

V mrzlem in kristalno jasnem zgodnjejesenskem sobotnem jutru iščem Bele predelne stene pred toaletnimi prostori in garderobo v novi stavbi opere v Oslu so odvod fraktalne freske in mestne hiše. odprta vrata v notranjost masivne tektonske stavbe v središču Osla. Islandsko-danski-nemški prostorski umetnik Olafur Eliasson Krožim okoli z rdečo opeko obloženega pravokotnega volumna z razvije prostorski paravan iz polno praznega romboidnega dvema pravokotnima stolpoma, dokler ne vstopim skozi stranski vzorca. Digitaliziran izrez iz poliuretana, osvetljen od spodaj vhod. Mestna hiša Osla deluje kot ladja, ki se je usidrala ob rob z raznobarvnimi svetili različnih intenzitet, poudarja navidezno nabrežja fjorda. Dvajset let njene gradnje, od začetka tridesetih ukrivljenost paravana. Freska iz osrednje dvorane mestne hiše postane let prejšnjega stoletja pa do 1950, ko je bilo za 950-letnico Osla paravan pred straniščem v operni hiši, novem »landmarku« Osla? njeno odprtje, je utrjevalo njeno maso in položaj v mestni sliki. Trezna podoba nordijske monumentalnosti je odvod ruskega Streha lani odprte operne hiše je postala destinacija. Bela, s hrapavim konstruktivizma in italijanskega racionalizma iz tistega časa. marmorjem prekrita nagnjena površina, ki izginja v morju, je v sobotnem To je stavba, kjer vsako leto 10. decembra poteka podelitev dopoldnevu prostor sprehajalcev, ki se vzpenjajo do najvišje točke, strehe Nobelovih nagrad. V notranjosti so vsi prostori poslikani s nad lobijem. Dimenzija in praznina površine ustvarjata dvignjen trg, vsem freskami ali prekriti s tapiserijami. Sobane pripovedujejo dostopen javni prostor nad institucijo Opere. Sprehod, usedanje, poselitev zgodbe norveške zgodovine. Resničnost se prepleta z strehe z obiskovalci in akrobatskimi plesalci je začetni katalizator razvoja novega bajkami, vsaka soba je zaokroženo okolje s posebno kulturnega središča Norveške ob zahodnem robu mestnega središča Osla. Arhitekti oblikovanim pohištvom, preprogami in vazami. Dela operne hiše Snohetta uporabljajo ledeno goro s ploskvami v morju kot metaforo za najboljših norveških umetnikov in oblikovalcev geometrijo strehe nove stavbe. 20. stoletja ustvarjajo posebno ozračje v teh sobanah. Prehajanje iz prostora v prostor je kot gledanje sekvenc kratkometražnega filma. »Trezna podoba nordijske monumentalnosti Izkušnja je močnejša, ker dojemaš prostore je odvod ruskega konstruktivizma in s perifernim vidom. Hkrati vonjaš različne italijanskega racionalizma iz tistega časa. lesove pohištva in prah v tapiserijah. Slišiš To je stavba, kjer vsako leto 10. decembra odmeve korakov po kamnitem tlaku poteka podelitev Nobelovih nagrad.« osrednje dvorane.

Odprtje novega muzeja sodobne umetnosti MAXXI v Rimu je bilo v petek, 13. novembra. Od zmage na natečaju pa do dokončanja je preteklo 14 let. Rim je pač večno mesto, kjer ima čas drugo razsežnost. Notranjost stavbe biroja arhitektke Zahe Hadid je fascinantna. Fluid prostora briše meje med razstavnim in komunikacijskim prostorom, rampe, nagnjene površine prostorov in položne stopnice pa naše zaznavanje nivojev. Prepustiš se prostorski zanki, kjer ti postane klasična orientacija stranskega pomena. Vsi arhitekturni elementi, od stropnih senčil, linij luči, ukrivljenih sten in črnih dovodov svežega zraka tam, kjer je ponavadi kotna letev med stikom stene s tlemi, sledijo navideznim prostorskim trajektorijam. Kot da bi z otroškim vlakom po zraku risal navidezne zanke in potem to zamrznil v neko prostorsko organizacijo.

Eliassonov Vremenski projekt je pred šestimi leti v londonski galeriji Tate modern gnal Na dveh stenah tega 10 m visokega prostora množice ljudi, ki so kot v kakšnem poganskem ritualu ležali na tleh, strmeli v lastno se figuralika motivov iz življenja nordijskih refleksijo na stropu in se, držeč za roke, prepuščali svetlobi in barvi velikega umetnega delavcev, kmetov in meščanov umakne vzorcu sonca na koncu turbinske hale. Prostorska atmosfera in dimenzija umetniške instalacije iz fraktaliziranih trikotnikov. Prelivanje barv iz modrih prek zelenih v rdeče in rumene tone ustvarja sta delovali kot stimulans v medčloveških odnosih. Ko si s svojim plaščem drsal po občutek vertikalnosti. Nobene zgodbe, le vertikalna betonskih tleh in se držal za roko neznanca, čigar obraz se ti je meglil v refleksiji krajina med drugo in tretjo dimenzijo. Trompe d’oeil, ki visoko nad tabo, si se počutil kot pripadnik arhaičnega plemena na sezonskem dela ravno steno reliefno. Obilje čistega optičnega doživetja. čaščenju Sonca. Sivina dneva je daleč zunaj te bivše termoelektrarne!

V določenem trenutku se je na najnižji rampi osrednje vertikalne dvorane zagozdilo: število ljudi, ki so se vzpenjali, je bilo enako tistim, ki so se spuščali. Tok in protitok sta bila enako močna. Potem so tisti, ki so se vzpenjali, zmagali. Iz zgornjih prostorov je bilo zaslišati nove še nepoznane vriske. Radovednost je obrnila ljudi. Prostorski tok je spet stekel. Moj prijatelj, Rimljan, je rekel, da je tisti večer dobil občutek, da se je tudi v Rimu končno začelo 21. stoletje.

Zvečer je povsem prazen prostor muzeja napolnilo več kot 500 ljudi, ki so se pretakali skozi prostore. Plesalci in glasbeniki skupine Sashe Waltz so navigirali tok množice skozi prostore, uravnavali njihovo prepustnost in določali trajanje posamezne prostorske sekvence. Zvoki dotikanja njihovih teles s tlemi in stenami, preplet zvoka udarca na boben v enem in reakcija s telesom v drugem prostoru, veter velikih ventilatorjev in orošeni dih plesalcev na stekleni površini so dve uri naseljevali velike in male, globoke in plitve, temne in svetle mikroambiente praznega muzeja.

november 2009 — 61

— potovanje

Fotografije: greentraveller.co.uk

Potovanje s trajektom po sredozemskih otokih je cenejše in slikovitejše od letenja.

Hiša na drevesu, Dominika

Samooskrbovalno turistično ekološko posestvo Can Marti na Ibizi

Čisti oddih Besedilo: Maja Prijatelj Greentraveller.co.uk je bil izbran za sedmi najboljši ekološki potovalni spletni forum, časnik The Times pa ga je razglasil za vodilni britanski spletni vodnik po ekopočitnicah in potovanjih. Turistični aranžmaji v zadnji minuti so prosti čas, namenjen počitnicam, prenesli na novo stopnjo demokratizacije, saj so spoznavanje sveta omogočili tudi tistim, ki si sicer tega ne bi mogli privoščiti. Načrtovanje počitnic v zadnji minuti ne bi moglo biti preprostejše. Izbereš želeni cilj, vplačaš aranžma in že naslednji dan si z letalom na poti v kraj, ki si si ga še včeraj le ogledoval na fotografijah na spletu. Žal je pot domov enako hitra in trenutek resnice ob dotiku letala s tlemi v hipu izniči vse učinke intenzivnega sproščanja. Ustanovitelj in avtor spletnega vodnika greentraveller.co.uk Richard Hammond pozna rešitev – ekopočitnice. Richard, ki je tudi Guardianov ekološki turistični dopisnik, član Kraljevega geografskega društva in pisec turističnih vodnikov Rough guides, je prednosti ekološkega turizma prvič spoznal leta 1993, ko je po študiju kot prostovoljec na tihomorskih otokih Mavriciju in Rodrigezu pomagal zarisati na zemljevid koralne grebene in pri varstvu avtohtonih ptic, mavricijske postovke in rožnatega goloba. S poročanjem o ekoturizmu se je začel sistematično ukvarjati leta 1998, od leta 2006 pa izkušnje z ekopočitnic in potovanj z vseh koncev sveta posreduje na svoji spletni strani.

Pot je del počitnic

Skupni imenovalec ekoturizma je čim manjši negativni okoljski, socialni in ekonomski pečat na turistične kraje in njihove 62 — december 2009

prebivalce. Ob podatku o skoraj milijardi mednarodnih poti lani in dejstvu o veliki odvisnosti turizma od prometa, zlasti letalskega, ni težko ugotoviti, da je turizem tista industrija, katere negativni okoljski vpliv bi nas moral najbolj skrbeti. Po Richardovem mnenju sta najboljši zamenjavi za letalski prevoz potovanje z vlakom in ladjo. Manj zahtevnim predlaga potovanje s tovorno ladjo, avtomobilistom pobiranje štoparjev, bolj vzdržljivim kolesarjenje. Seveda potovanja z letalom ni ne mogoče ne smiselno povsem črtati. V takšnih primerih Richard za povzročene izpuste predlaga plačilo toplogredne izravnave (angl. carbon offset), namenjene različnim okoljskim projektom. »Edina omejitev potovanja z vlakom ali ladjo je dolgo trajanje, a jo odtehta sproščenost, saj se počitnice začnejo takoj, ko odrinete od doma, in ne šele ob prihodu na cilj.« Pomemben element ekoturizma so namestitve. Pri teh Richard ne ocenjuje le ravnanja z energijo, vodo in odpadki, temveč njihovo vključenost v prostor oziroma življenje lokalne skupnosti. O trajnostni naravnanosti hotelov, ki jih gradijo na obalah Šrilanke, ki so jih prizadeli cunamiji, ni mogoče govoriti, saj je šrilanška vlada s teh območij nekaj kilometrov v notranjost izselila ribiče, ki so prej živeli tam. Prav tako so neskladne z etiko ekoturizma koče za safari v Tanzaniji, zgrajene na območju selitvenih poti živali.

Zeleni Skandinavci

Po zgoraj napisanem bi si kdo mislil, da ekoturizem dopušča le štopanje z 20-kilogramskim nahrbtnikom in prenočevanje v zemljanki brez elektrike, okoli katere se sprehajajo medvedje in volkovi. Pravzaprav vključuje tudi to, a po zaslugi Richardovega vohljanja še veliko več: taborjenje v prestižni jurti na jugu Francije, prenočevanje v kamniti hiši iz 19. stoletja na robu narodnega parka

Hiša narave ob eni največjih švedskih turističnih znamenitosti, kanalu Göta

Richard Hammond, ustanovitelj enega vodilnih spletnih vodnikov po ekoloških počitnicah Green traveller V nedavno izdani knjigi Clean Breaks - 500 new ways to see world z nekdanjim urednikom The Ecologista Jeremyjem Smithom popisuje, kako bi svet gledali drugače kot v okviru standardnega agencijskega aranžmaja.

Kolarbyn, najprimitivnejši hotel na Švedskem, je odlično izhodišče za opazovanje losov in tuljenje z volkovi.

Picos de Europa na severu Španije, romskem vagonu iz leta 1924 v Walesu, svetilniku na otočku Lundy v Devonu ali futurističnih šotorih nad švicarskim smučarskim središčem Les Cerniers. Takšne počitnice gotovo niso za tiste, ki pričakujejo vse na enem mestu, tudi za ljubitelje bučnih zabav ne. Bolj so na kožo pisane tistim, ki si želijo najti dolgo pogrešani mir, ta pa je, resnici na ljubo, (premo) sorazmeren s čim manjšim številom drugih osebkov človeške in bogato pestrostjo osebkov rastlinske in živalske vrste, neokrnjeno naravo s številnimi možnostmi sproščanja adrenalina, in hrano, ki še ima okus.

»Ekopočitnice in potovanja niso vedno dražji kot navadna, vsekakor pa več dajo za vloženi denar ter več tudi vračajo turističnim krajem in njihovim prebivalcem.« Richard pravi, da je takšnih kandidatov čedalje več. Po nekaterih podatkih se povpraševanje po ekoturizmu poveča za 25 odstotkov na leto. Največ ekoloških nastanitev je v Nemčiji, Skandinaviji, na Kostariki, v Ekvadorju, Nepalu, Keniji, na Madagaskarju in Antarktiki. Še zlasti visoka merila za namestitev so v Skandinaviji, ki slovi tudi po pestri ponudbi zelenih obstranskih dejavnosti, npr. kolesarjenju in vožnji s kajaki. Pričakovali bi tudi, da so ekopočitnice in potovanja dražji od navadnih, toda to nikakor ni pravilo. V vsakem primeru pa več ponudijo za odšteti denar kot navadne počitnice in potovanja, predvsem če najamete krajevnega vodnika, in več tudi vračajo turističnim krajem in njihovim prebivalcem, je prepričan Richard. »Masaji v Keniji so na primer ugotovili, da jim živi levi bolj koristijo kot mrtvi, saj turiste privabljajo na safari. Nemara najuspešnejši zgled je Ruanda, kjer so divji lovci na gorske gorile postali njihovi varuhi, pri čemer jim pomagajo tudi drugi člani skupnosti.«

Zelena prevara

Čedalje bolj priljubljena veja ekoturizma je t. i. volunturizem. To je kombinacija počitnic in prostovoljnega dela, na primer pomoč pri varstvu ogroženih rastlin in živali, delo v sirotišnici, učenje angleščine v šoli ali pomoč pri gradbenih delih. Toda Richard opozarja na previdnost pri izbiri organizatorjev takšnih počitnic, saj vplačani denar pogosto ne koristi nikomur drugemu kot njim. Čeprav je delež ekoturizma v celotni turistični industriji še majhen, Richard ne vidi ovir za uveljavitev njegovih načel v množičnem turizmu, saj bi šele tako dosegel pravi učinek. Na pokrajinski, državni in mednarodni ravni je že več kot 150 oznak za ekološke nastanitve, zadnja sta korak v to smer naredila Združenje britanskih turističnih agencij (ABTA) in Zveza turističnih ponudnikov. Sestavila sta seznam 77 hotelov z zlatim, srebrnim in bronastim znakom Travelife, ki zagotavlja, da hoteli »pomagajo zmanjševati vpliv potovanja na turistični kraj in koristijo domačemu gospodarstvu«. V nasprotju s številnimi oznakami za ekološke turistične namestitve so Travelifove na najbolj obleganih turističnih točkah: Majorki, Tenerifah in Jamajki, tržijo pa jih veliki turistični ponudniki v Veliki Britaniji, Nemčiji, Belgiji in Nizozemski (Thomson, Thomas Cook, First Choice, Kuoni, lastminute.com). Toda ko je Richard podrobneje pregledal te hotele, je bil nemalo razočaran. »Mislil sem, da bodo najboljši na seznamu imeli zelo majhen vpliv na okolje, se bodo arhitekturno zlivali z okolico in bodo zgrajeni iz obnovljivih materialov, vendar ni tako. Večina je velikih masivnih stavb, z več kot sto sobami in vsaj enim velikim energetsko potratnim bazenom. Morda so njihovi upravitelji Travelifove nadzornike prepričali, da so dejavno predani zeleni praksi, vendar to niso trajnostno naravnani hoteli.« Tako kot na drugih področjih, kjer je zelena postala nova črna, je tudi pri ekoturizmu razlika med deklarativno in praktično ravnjo še vedno velika. Če vam je recesija izbila še zadnji atom volje za okoljsko in socialno odgovorno ravnanje, imejte ob naslednjem skoku na lepše v mislih vsaj to, da sta planet doma in planet počitnice – četudi tako različna – eno in isto. december 2009 — 63

Uniseks Moško na ženski. Brez predsodkov. Zakaj? Berite na strani 28. Fotografije: Mimi Antolović Stiliranje: Danaja Vegelj Ličenje: Maja Šušnjara Pričeska: Petra Maček za frizerstvo In Model: Tjaša Kokalj (Bronz) Postprodukcija: Jan Jenko, Thenvision

64 — december 2009

Usnjena jakna, šal in čevlji Rick Owens Majica Top Shop Hlače Kris Van Assche Ogrlica Anže Kavčič

Plašč in torba Miharayasuhiro Pulover Hugo Boss Hlače Rick Owens Škornji Kris Van Assche

Pulover Miharayasuhiro PlaĹĄÄ? Rick Owens Boksarice Plamers

Pulover in jakna Kris Van Assche Ĺ al Ralph Lauren Polo Jeans Diesel Ĺ portne copate Pierre Hardy

Plašč Kris Van Assche Hlače Petar Petrov Jopa Rick Owens Športne copate Rick Owens

Pulover Hugo Boss Plašč Miharayasuhiro

Puhovka Miharayasuhiro

Pulover Hugo Boss Plašč Miharayasuhiro

Suknjič in hlače Miharayasuhiro Škornji Kris Van Assche Ogrlice Anže Kavčič

Slepa ulica Fotografije: Aljoša Rebolj, Studio BOMBA Kolekcija: Natasa Persuh Ličenje: Mini Pričeska: Aska za Mič Styling Asistent fotografa: Tadej Bernik Model: Dajana

76 — december 2009

— finale

Fotografija: Matjaž Tančič

Božje delo? Besedilo: Katarina Škoberne Po napadu na World Trade Center 11. septembra 2001 se je modnemu oblikovalcu Tomu Fordu izreklo naslednje: »Modni svet živi od ironije in zlobe. Ta napad je ljudi naredil bolj iskrene. Ne verjamem, da bo to dobro za modo.« Tom Ford pozna industrijo mode in razume, da gradi na vzpostavitvi (skoraj) nedosegljivega. Da aroganca hrani negotovost in negotovost hrani modne blagajne. Sedem let kasneje, ko je propad investicijske banke Lehman Brothers začel gospodarsko krizo stoletja, se je širilo mnenje, da nas bo to vse, predvsem pa bančnike in finančnike, naredilo bolj humane in ponižne in – da je vprašanje, ali je to dobro za kapitalizem, ki gradi na osvajalski, testosteronski miselnosti. Ne glede na to so vpoklicali nekaj ženskih direktoric, ki da so na splošno bolj premišljene, manj impulzivne, bolj nagnjene k zavarovanju investicij – in pripravljene naslediti kaos, ki so ga za seboj pustili osvajalci. Ti naj bi medtem verjetno vadili ponižnost. V vitrini kemične čistilnice na moji ulici visi znak »bankirji še vedno dobrodošli«, precej za šalo, malo zares – naziv Bankir je v pouličnem jeziku New Yorka in Londona postal žaljivka. A testosteronski osvajalci se ne dajo kar tako. »Le kako, da si se odločila za delo v založništvu,« me je izza svojega kozarca prestižnega šampanjca Krug vprašal znani investicijski bankir, »to je vendar mrtev sektor?« »Tvoja zadnja služba pa je bila, kje že? Aja, pri Lehmanu. In od takrat se prebijaš skozi zaloge kruga in cigar in – kaj še?« »Obiskujem dražbe vina. Zanimivo, ti povem, pri brunellu je treba biti zelo previden, odkar so ga pred nekaj leti kopirali. Magnuma kruga praktično ni možno dobiti, dom in crist pa, saj veš, draga moja, pijejo samo še gangsterji.« Če ti tako praviš, jaz z domom perignonom in cristalom nikoli nisem bila zares na ti. Zanimiva izkušnja, ta brezposelnost oziroma »strateška odločitev za prosti čas«, mar ne? »Kaj naj rečem, sem vedel, da ni verjeti tem z MIT-ja.« (Na Massachusetts Institute of Technology so namreč modelirali izvedene finančne instrumente, ki so se sesuli kot hiša iz kart in nas potegnili v recesijo.) »Stokrat sem bil priča sestankom, ko nobeden od nas ni razumel formule, a smo si vsi mislili: ti že veš, saj si hodil na MIT. Pa smo bili raje tiho.« Za to so ti, kot je videti, plačevali milijon na leto? »Kakšen milijon, za kaj me pa imaš, sem za milijon hodil na Harvard? Ta je pa dobra, haha.« Leto po kolapsu finančnega sistema zaradi gospodov z elitnih univerz, ki niso razumeli teorij gospodov z drugih elitnih univerz in niso upali nasprotovati šefom, ki so jih spodbujali k tveganju, se predsedniku uprave banke Goldman Sachs še vedno izreče, da bančniki opravljajo »božje delo«. Medtem pa drugi razmišljamo, kam bi jih pospravili, da bi naredili čim manj škode. Kako bi fante s kozarci kruga prekvalificirali v modno industrijo, kjer bi njihova fiksacija z blagovnimi znamkami v drugih statusa željnih vzbudila željo po nakupih in tako koristila gospodarstvu, kako bi tiste, ki mislijo, da lahko pomagajo Bogu, prekvalificirali v duhovnike ali zdravnike, in kako bi tiste, ki jih Bog posluša, lahko prepričali, da naj nam za finančnike vendarle pošlje navadne smrtnike, ki bodo razumeli enačbe, s pomočjo katerih upravljajo naša sredstva, in dvignili roko, če se jim bodo te zdele neutemeljene. Lepo prosim.

82 — december 2009