Živa, avg. 2008 by Dolenjski list

AKTUALNO

#3&;1-"ė/0 %0 3"ė6/"-/*À,&(" ;/"/+"

1053&#6+&5& 10.0ė 13* 71*46 7 À0-0 13*%*5& 10 /"47&5 7 47&507"-/0 43&%*Àė&

7 TLMPQV QSPKFLUB $FOUFS WTFäJWMKFOKTLFHB VǏFOKB %PMFOKTLB J[WBKBNP TQMFUOP VǏFOKF SBǏVOBMOJÝUWB QSFLP JOUFSOFUB ;B WLMKVǏJUFW W VǏFOKF KF QPUSFCFO SBǏVOBMOJL [ EPTUPQPN EP JOUFSOFUB OFLBK ǏBTB JO QSFEWTFN äFMKB QP OPWJI [OBOKJI 1SFLP TQMFUB JO T QPNPǏKP TUSPLPWOFHB WPEFOKB TF MBILP OBVǏJUF VQSBWMKBUJ JO VQPSBCMKBUJ SBǏVOBMOJL [B OBKSB[MJǏOFKÝF QPUSFCF 0 J[LVÝOKBI T TQMFUOJN VŘFOKFN SBŘVOBMOJÝUWB TNP QPWQSBÝBMJ *WBOP 1BSPWFM VQPLPKFOP FLPOPNJTULP [ -KVCOB

4WFUPWBMOP TSFEJÝǏF KF CSF[QMBǏOP OBNFOKFOP WTFN LJ JNBUF LBLSÝOBLPMJ WQSBÝBOKB T QPESPǏKB J[PCSBäFWBOKB JO CJ TF äFMFMJ P OKJI T LPN QPHPWPSJUJ

LMBTJǁOB UFǁBKOJÝLB PCMJLB 3BEB CJ TF ;BLBK TUF TF PEMPŘJMJ [B TQMFUOP OBVǁJMB J[EFMBUJ TWPKP TQMFUOP TUSBO LJ VŘFOKF 1SFEIPEOP TFN TJDFS PQSBWJMB CJ CJMB WTFCJOTLP CPHBUB JO [BOJNJWB äF FOP SBǁVOBMOJÝLP J[PCSBäFWBOKF 5VEJ QP[OBWBOKF GPUPHSBmKF CJ äFMFMB WFOEBS TFN [BǁVUJMB EB NPSBN UP OBEHSBEJUJ 5P QPNFOJ EB CP USFCB [OBOKF VUSEJUJ JO OBEHSBEJUJ ,V QSFÝUVEJSBUJ 1PXFSQPJOU QB ÝF LBK QJMB TFN TJ QSFOPTOJ SBǁVOBMOJL ,BK TUF TF OBVŘJMJ JOUFSOFUOP QPWF[BWP JO QSJOUFS 7FMJLP 1JÝFN QJTNB SFLMBNBDJKF 1SPHSBN TQMFUOFHB VǁFOKB QB NJ KF QPIWBMF JO [BIWBMF SB[JTLVKFN OB TWFUPWBMB TPTFEB JOUFSOFUV J[NFOKVKFN F QPÝUOB TQP SPǁJMB 4FN CPMK BLUJWOB JO CPMK QP ,BLP QPUFLB TQMFUOP VŘFOKF 7 3*$ /PWP NFTUP TP NJ QPNBHB WF[BOB [ MKVENJ JO JOGPSNBDJKBNJ MJ L PTOPWOFNV VWBKBOKV /B [BǁFU ,PNV CJ QSJQPSPŘJMJ TQMFUOP PCMJLP LV TFN QPUSFCPWBMB OFLBK QPNPǁJ VŘFOKB NFOUPSKFW LJ WTBLFHB UFǁBKOJLB 1SJNFSOB KF QSFEWTFN [B UJTUF LJ TQSFNMKBKP TLP[J VǁFOKF OBUP QB TJ äFMJKP SBǁVOBMOJÝLFHB [OBOKB JO TFN MBILP QSFDFK TBNPTUPKOP EFMB TP TF QSJQSBWMKFOJ VǁJUJ TBK UBLÝOB MB TBK KF VǁOJ QSPHSBN QSJQSBWMKFO TWPCPEOB PCMJLB EFMB [BIUFWB UVEJ UBLP /BKWFǁKB QSFEOPTU UFHB VǁFOKB OFLBK TBNPEJTDJQMJOF QPUSQFäMKJWP KF UB EB MBILP EFMBN EPNB LBEBS TUJ JO W[USBKOPTUJ 0CMJLB VǁFOKB QB IPǁFN JO LPMJLPS IPǁFN 5BLP TFN KF QSJKB[OB JO LP KP TQP[OBUF OB QSFEFMB ÝFTU TQMFUBKFW VSFKBOKB CF SBWOPTU WBCMKJWB ;BUP TF PQPHVNJUF TFEJM W .JDSPTPѧ 8PSEV W EPCSFN JO [BǁOJUF NFTFDV 6ǁFOKV TFN W UFN ǁBTV ,BLP WBN LPSJTUJ QSJEPCMKFOP [OBOKF OBNFOJMB CMJ[V VS LBS QPNFOJ W 7 WFMJLP WFTFMKF NJ KF EB MBILP QPWQSFǁKV VSP EP EWF EOFWOP EPNB OB -KVCOV QPHPTUP LPNV ,BLÝOJ TP WBÝJ WUJTJ QP PQSBWMKFOFN OJDJSBN T TWFUPN PLPMJ TFCF OBK UFŘBKV QPNFNCOFKÝJ QB NJ KF TUJL T TJOPN 0EMJǁOJ %FMBN LBEBS VUFHOFN 1SJNPäFN LJ KF MF NBMPLEBK W OBQSFEVKFN W TWPKFN MBTUOFN 4MPWFOJKJ UFNQV VǁOP HSBEJWP MBILP UVEJ OBUJTLBN JO TF VǁJN T QPNPǁKP 7BCJNP WBT EB QSFJ[LVTJUF TQMFUOP UJTLBOFHB HSBEJWB .FOF KF UB PC VǏFOKF *[CJSBUF MBILP NFE QSPHSBNJ MJLB QSFW[FMB JO OBWEVÝJMB 4BNB CJ 803% "$$&44 108&310*/5 &9$&- W QSJIPEOKF äFMFMB PQSBWMKBUJ UVEJ JO */5&3/&5 7FǏ JOGPSNBDJK OBKEFUF ESVHB J[PCSBäFWBOKB QSFLP TQMFUB XXX DW[V EPMFOKTLB TJ JO W 3*$ /PWP TBK NJ KF UBLB PCMJLB EFMB MKVCÝB LPU NFTUP (SFHPS 4FQBIFS "OJUB +BLÝF

,",0 7". -"),0 10."(".0 /VEJNP TWFUPWBOKF QSJ WQJTV W J[PCSBäFWBMOF QSPHSBNF QPNBHBNP QSJ J[QPMOKFWBOKV WQJTOJI PCSB[DFW JNBNP OB WPMKP SB[QJTOP EPLVNFOUBDJKP JOGPSNJSBNP P WQJTOJI QPHPKJI QSFENFUOJLV EPMPǁFOFHB J[PC SBäFWBMOFHB QSPHSBNB 1PHPWPSJNP TF P mOBOǁOJI QP HPKJI [B EPMPǁFOP J[PCSBäFWBOKF ÝUJQFOEJKF SB[QJTJ 1PNBHBNP QSJ VǁFOKV SBǁV OBMOJÝUWB WLMKVǁJUWJ W UFǁBKF [B QSPTUJ ǁBT *OGPSNJSBNP WBT P QSJEPCJUWJ DFSUJGJLBUB o OBDJPOBMOF QP LMJDOF LWBMJGJLBDJKF PQSBWMKB OKV J[QJUB J[ TMPWFOTLFHB KF[JLB QSJEPCJUWJ NFEOBSPEOFHB J[QJUB J[ BOHMFÝǁJOF y 5SFOVUOP WBN MBILP QPNBHBNP UVEJ [ BLUVBMOJNJ JOGPSNBDJKBNJ P ESVHFN QSJKBWOFN SPLV [B WQJT OB ÝUVEJKTLF QSPHSBNF LJ QPUFLB TBNP ÝF EP BWHVTUB

7 TPEFMPWBOKV [ ;BWPEPN [B [B QPTMPWBOKF EFMVKF W TWFUPWBMOFN TSFEJÝǁV UVEJ [BQPTMJUWFOJ LPUJǁFL LKFS WBN QPNBHBNP QSJ QJTBOKV QSJKBW [B EFMP JO JTLBOKV QSJNFSOJI

;B VǁJOLPWJUFKÝF VǁFOKF JO QSFNB HPWBOKF PWJS QSJ VǁFOKV J[WBKBNP CSF[QMBǁOF EFMBWOJDF P VǁFOKV

,+& /"4 /"+%&5& 4WFUPWBOKF J[WBKBUB 3*$ /PWP NFTUP JO -KVETLB VOJWFS[B ,PǁFWKF 0CJÝǁJUF OBT W QSPTUPSJI 3B[WPKOP J[PCSBäFWBMOFHB DFOUSB /PWP NFTUP OB -KVCMKBOTLJ OBE USHPWJOBNJ )FSWJT +FMMP JO OB MPLBDJKBI W ,OKJäOJDJ 1BWMB (PMJF 5SFCOKF WTBL QPOFEFMKFL PE EP W 0CǁJOJ ÇVäFNCFSL WTBLP TSFEP PE EP W -KVETLJ LOKJäOJDJ .FUMJLB JO UPSFL W NFTFDV PE EP W -KVETLJ VOJWFS[J ,PǁFWKF WTBL QPOFEFMKFL PE EP W .JLMPWJ IJÝJ W 3JCOJDJ WTBL UPSFL PE EP 1JÝFUF OBN MBILP OB TWFUPWBMOP TSFEJTDF!SJD ON TJ BMJ QPLMJǁFUF OB JO 7 ,PǁFWKV TNP EPTFHMKJWJ OB UFM ÝU JO QP FMFLUSPOTLJ QPÝUJ NJMFOB QFUFL!MV LPDFWKF TJ 7 NFTFDV TFQUFNCSV CPNP EPTFHMKJWJ OB OPWJI EJTMPLBDJKBI W ÀFOUKFSOFKV JO W ,OKJäOJDJ .JSBOB +BSDB W $*14V 0E EP TFQUFNCSB OBT MBILP QPJÝǁFUF UVEJ OB EOFWJI TWFUPWBMOJI TSFEJÝǁ LKFS CPNP JNFMJ TUPKOJDP [OBOKB OB SB[MJǁOJI MPLBDJKBI 1SPNPWJSBMJ CPNP SB[QJT [B WQJT PESBTMJI W ÝPMTLFN MFUV LJ HB MBILP CSF[QMBǁOP EPCJUF W TWFUPWBMOFN TSFEJÝǁV

3B[WPKOP J[PCSBäFWBMOJ DFOUFS /PWP NFTUP -KVCMKBOTLB DFTUB /PWP NFTUP XXX SJD ON TJ t SJD!SJD ON TJ t 5FMFGPO JO t %FMPWOJ ŘBT WTBL EFMPWOJL NFE JO VSP

0QFSBDJKP EFMOP GJOBODJSB &WSPQTLB VOJKB J[ &WSPQTLFHB TPDJBMOFHB TLMBEB UFS .JOJTUSTUWP [B ÝPMTUWP JO ÝQPSU 0QFSBDJKB TF J[WBKB W PLWJSV 0QFSBUJWOFHB QSPHSBNB SB[WPKB ŘMPWFÝLJI WJSPW [B PC EPCKF SB[WPKOF QSJPSJUFUF 3B[WPK ŘMPWFÝLJI WJSPW JO WTFäJWMKFOKTLFHB VŘFOKB QSFEOPTUOF VTNFSJUWF J[CPMKÝBOKF LBLPWPTUJ JO VŘJOLPWJUPTUJ TJTUFNPW J[PCSBäFWBOKB JO VTQPTBCMKBOKB j

VSEBINA

priloga dolenjskega lista

4–5

Novo šolsko leto bo prvo brez odličnjakov 6 Knjige, ki jim je usojen smetnjak 7 Njihovih zvezkov je za dve naročji 8–9 Če Google izgubi zaupanje, propade. Država ne. 10–11 Jeseni bomo spet lahko videli šimpanze 12 Šola nerazrušljiv spomenik omike naroda 13 Besede dolgčas ni v njegovem slovarju 14 Zavedni Slovenci prehiteli ohole Nemce in nemškutarje 15 Skupaj v službi in doma 17–32 Posebna priloga 33 Avto naše mladosti 35 Saškova mama 36 Obolenja spodnjega dela sečil mačk 37 Romanova čustva in iskrenost 38 Vaditi, vaditi, vaditi … 39 Skrivnost nikakor ni v receptu 40 Že se odpirajo šolska vrata 40 Starševstvo in nočno delo 41 Vrtnice – še je čas za potaknjence 41 Mešič 42 Preteklost in sedanjost v talilnem loncu srca 42 Nagovori v vabilih 43 Bolezen dlesni lahko prizadene nasmeh 44 Vsak dan drugačni, živahni in novi 45 Parfum z ljubeznijo 45 Horoskop 46 Križanka Na naslovnici: Živa gre v šolo Fotografija: Mojca Žnidaršič

priloga dolenjskega lista Izdajatelj: Dolenjski list Novo mesto d.o.o., časopisno založniška družba Naslov: Dolenjski list, Germova ulica 4, 8000 Novo mesto Odgovorna urednica Dolenjskega lista: Jožica Dorniž Računalniška izvedba: Igor Rustja Cena oglasov: cela stran 1.380,00 €, pol strani 710,00 €, četrt strani 370,00 €, osmina strani 190,00 € Tisk: SET, d.d., Vevška c. 52, Ljubljana Nenaročenih rokopisov, fotografij, cedejev in disket ne vračamo.

Nebogljeni za življenje Letošnji devetletkarji so bili zadnja generacija osnovnošolcev, ki je šolo zaključila s splošnim učnim uspehom. Po novem ga ne bo več, zagovorniki sprememb pravijo, da so bolj kot splošni učni uspeh pomembne ocene pri posameznih predmetih ter da je izračun povprečja iz teh ocen lahko zavajajoč. Pa je splošni učni uspeh res tako nepomemben? Živimo v vse bolj tekmovalni družbi, otroke pa vse bolj zavijamo v vato. Menda naj bi bil vzrok teh sprememb tudi preveč odličnih in prav dobrih osnovnošolcev. A če je vzrok to, bi morali, kot pravi naš sogovornik, upokojeni dolgoletni ravnatelj, zaostriti kriterije. Otroci se učijo tudi za ocene, za uspeh, s katerim se lahko izkažejo pred starši, sorodniki in prijatelji. Bodo po novem dovolj motivirani za učenje? Pred kratkim sem v eni od naših revij prebrala pismo obupanih staršev s prošnjo za nasvet, kaj naj storita, da bi njun sin zaživel samostojno in odgovorno. Pismo ne bi bilo nič posebnega, če ne bi šlo za 40-letnika, ki je brez zaposlitve, ker se mu ne da hoditi v službo, prav tako se mu ni dalo študirati, živi pa na plečih svojih staršev, poleg tega je še osoren in nesramen do njiju. Podobnih zgodb je na pri nas še veliko, ni ga čez udobje v »Hotelu mama«, za vse je poskrbljeno - od stanovanja, ogrevanja, pranja do prehrane. Varno in udobno gnezdo človeški mladiči vse težje zapuščajo. Živali imajo to drugače urejeno, mlade lastovke, ki se obotavljajo in nikakor nočejo same vzleteti, mama lastovka porine iz gnezda. Če hočejo preživeti, se morajo naučiti leteti. Da imamo vse več odraslih otrok, ki nočejo iz gnezda, smo krivi starši sami. S tem, ko jih hočemo pred vsem obvarovati, jim delamo zelo slabo uslugo. Oropamo jih dragocenih izkušenj in ciljev, ker jim je skoraj vse dosegljivo brez truda (kupimo jim avto, stanovanje, varčujemo že za vnuka itd). Veliko napako pa dela tudi država, ki omogoča, da mladi podaljšujejo svoje šolanje tako rekoč v nedogled, se brez težav prepisujejo iz ene šole na drugo in leta in leta študirajo, pogosto le zato, da se jim podaljšuje brezskrbna mladost, ko lahko uživajo, potujejo in resno ter odgovorno življenje čim dlje odrivajo. Vendar vse to nekdo plačuje – starši in davkoplačevalci. Kje so meje? Bodo ti ljudje sploh kdaj sposobni delati, si ustvariti družino in potem zanjo tudi skrbeti? S tem, ko smo jih zavijali v vato in jih ujčkali, smo jih naredili povsem nebogljene za življenje. Psiholog dr. Aleksander Zadel pravi, da če želimo, da otroci dobijo debelo kožo – in samo z njo lahko preživiš v tem svetu –, se morajo kdaj pa kdaj valjati tudi po robidah. S tem, ko jih skušamo pred vsem zavarovati, jih oblikujemo v čustvene invalide. Pripravljamo jih za izmišljeni svet, ki ga določajo mediji – znali se bodo zabavati, modno obleči in urediti, ne bodo pa znali živeti z drugimi ljudmi in sami s seboj. Jožica Dorniž Jo žica Dor niž

AKTUALNO

priloga dolenjskega lista

Novosti v šolstvu

Novo šolsko leto bo prvo brez odličnjakov Č

Z novim šolskim letom država odpravlja splošni učni uspeh. Letošnji devetletkarji so se tako z odličnim uspehom postavljali zadnjič. Pa ocene v šoli res ne igrajo nobene vloge? “Kar precej evropskih držav ne pozna splošnega učnega uspeha. Bolj pomembne kot učni uspeh so posamezne ocene predmetov, ki jih učenec oziroma dijak dobi v šoli. Te ocene še vedno ostajajo v domeni učitelja in prav je tako. Če pa tem ocenam izračunamo povprečje, je lahko zavajajoče. Zdaj se bo točno vedelo, na katerih področjih je učenec nadpovprečen, povprečen in podpovprečen, splošni učni uspeh kot neka povprečna ocena vseh ocen pa to zakrije,” meni direktor Zavoda RS za šolstvo mag. Gregor Mohorčič. Jože Jazbec, pred upokojitvijo dolgoletni ravnatelj, v tem času tudi predsednik Sveta Osnovne šole Drska in član Sveta Osnovne šole Brusnice, pa je prepričan, da je

črtanje končnega uspeha, ki ima v slovenskem izobraževalnem sistemu tradicijo, slaba poteza. “Glavni argument predlagalcev je bil, da je preveč odličnih in prav dobrih. To bi lahko rešili z zaostritvijo kriterijev. Odlični bi bili le tisti, ki imajo same petice. Mlad človek se uči tudi za oceno, za staro mamo, če hočete, da ji ob koncu šolskega leta pokaže spričevalo. Prepričan sem, da bo brez tega motiva motivacija otrok padla,” ocenjuje in dodaja, da se bo to poznalo tudi pri kakovosti znanja. “Morda imajo v tujini res drugačno tradicijo, a ne moremo se zgledovati le po enem segmentu. Šolstvo je velik sistem in treba ga je spreminjati počasi, s premislekom. Hitre spremembe se na dolgi rok izkažejo za slabe, sploh če so politično motivirane,” meni. “Žal šolske spremembe uvajajo ljudje, ki že vrsto let niso v razredu in so izgubili stik z realnostjo,” je kritičen. Če smo v družbi zreli za ukinitev splošnega učnega uspeha, medtem ko se na številnih segmentih še preštevamo kot odlični in dobri, dvomi tudi ravnateljica Osnovne šole Drska Nevenka Kulovec. “Ocenjevanje je ena najtežjih stvari v pedagoškem poklicu. Prepričana sem, da nihče ne želi biti krivičen, a izogniti se subjektivnosti je tudi nemogoče,” pravi. Zaveda se, da bo brez uspeha morda lažje, a bo pritisk na zaključevanje ocene pri posameznem predmetu toliko večji.

(FOTO: I. NOVAK)

eprav večina šolarjev še uživa počitnice, je misel na šolo v teh dneh vse bližja, šolska torba pa najbrž pri večini že vsaj na pol pripravljena. Mamljiv vonj novih zvezkov, svinčnikov in barvic, ki bo že čez nekaj dni zavel v šolskih poslopjih, ko bo na tisoče učencev in učiteljev odkrilo novo brazdo šolskega polja, letos tudi zaradi številnih novosti, ki jih uvaja država, spremlja vrsta neznank.

Nevenka Kulovec

zaveda, da bodo leta 2011 postavljeni pred neizbežno dejstvo.

O b z a sstt a v i b o lljj p r i p a d n i d rrž ž aav vi? Na šolah bo po novem vsak dan visela slovenska zastava. “Državljanska zavest je slaba, ne le pri šolski mladini, nasploh v državi. Zagotovo bi bilo treba na tem področju narediti več. Samo zaradi izobešene zastave pa ne bo bolje. Manjka nam nekaj, ob čemer bi gojili nacionalno zavest. Predmet o državljanski vzgoji je preveč splošen. Premalo je načrtnega dela na tem področ-

Letošnje spričevalo še vsebuje splošni učni uspeh, odličnjakov pa prihodnje ne bo več. Država je splošni učni uspeh kljub tradiciji v izobraževalnem sistemu po zgledu nekaterih evropskih držav ukinila.

Na izbranih šolah bodo učenci po novem imeli dva tuja jezika kot obvezna predmeta. O predlogu, ki je bil v razpravi, so na Svetu staršev Osnovne šole Drska zavzeli negativno stališče. “Menimo, da je tuji jezik primernejši kot izbirni, namesto da je obvezen. Tisti učenci, ki imajo že težave s prvim tujim jezikom, tudi z maternim, bodo zdaj imeli težave še s tretjim jezikom. Pri nas namreč veliko učencem slovenščina ni materni jezik,” utemeljuje ravnateljica. Na razpis so se sicer javili in opravili vse potrebne aktivnosti za uvedbo drugega tujega jezika, potem ko je bila odločitev o tem sprejeta, a od vseh staršev niso uspeli pridobiti soglasja, zato drugega tujega jezika še ne uvajajo v tem krogu. Ravnateljica se

(FOTO: I. NOVAK)

Tu j i j e z i k o b v e zze en, bv ne v e č i z b i rre en ve

Jože Jazbec

AKTUALNO

priloga dolenjskega lista

ju. Tudi učitelji sami niso motivirani, da bi se temu posvečali, tega pravzaprav tudi na fakulteti nimajo,” ugotavlja upokojeni ravnatelj Jože Jazbec.

R a z rre ednik bo e m e lljj e val neuspeh ev u tte

(FOTO: I. VIDMAR)

Nova zakonodaja nalaga tudi večjo odgovornost razredniku. Če bo učenec razred ponavljal, bo moral s tem soglašati ves učiteljski zbor. Razrednik bo moral pred kolektivom utemeljiti vzroke in opredeliti, zakaj učenec kljub njegovi pomoči ni bil uspešen. “V praksi za nas to ni nič novega, svoje predloge smo že bili vajeni utemeljevati tako na strokovnih aktivih kot na učiteljskem zboru in staršem. Nova zakonodaja zdaj to le formalizira. Za nas je največja novost, ki se nam glede formalizacije zdi nepotrebna, vzgojni načrt, akt, ki ga šola mora imeti in v katerem so predpisane vsebine, sprejemi. Zagovarjali smo trditev, da vse to že počnemo, da je vzgojni del prepleten z izobraževalnim, zato tudi dajemo

Mag. Gregor Mohorčič

Učenci bodo lahko po novem izbirali tudi med dvema ali tremi urami izbirnih premetov na teden; glasbena šola bo lahko štela kot izbirni predmet.

velik poudarek odnosom na šoli, sodelovanju s starši, projektom zunaj pouka. A razprava je šla mimo in to zdaj sprejemamo kot dejstvo,” pravi Kulovčeva.

njem šolskem letu,” novosti niza Mohorčič, ki je prepričan, da kljub kar nekaj projektom in novostim ne gre za radikalne spremembe izobraževalnega sistema. Na novosti se zavzeto pripravljajo tudi v šolah, čeprav si po besedah Kulovčeve že želijo, da bi se stanje po številnih spremembah, ki so se začele pred uvedbo devetletke, vendarle počasi umirilo.

S p rre e m e m b a z a s p rre emembo Med novostmi, ki bodo uvedene v tem šolskem letu oz. v naslednjem, na Zavodu RS za šolstvo izpostavljajo še fleksibilni predmetnik, ki ga lahko šole izberejo kot možnost organiziranja pouka. V prejšnjih dveh letih je bil to poskus, ki pa se z letošnjim letom zaključuje. “Glede na velik odziv osnovnih šol je Zavod ponudil pomoč vsem šolam, ki so pripravljene sprejeti projekt fleksibilnega predmetnika. Pomoč bo potekala regijsko po naših območnih enotah, prav tako pa nam bodo šole, ki so projekt izvajale, v poskusu pomagale kot mentorske šole,” razlaga Mohorčič. “Toliko neznank je še odprtih, da si v to ne upamo. Na prvi pogled je zelo simpatično, šola sama določi urnik, združuje. Ni nujno, da je določen predmet na urniku celo leto, lahko je le prvi semester, ni nujno, da je le ena ura, lahko so tri skupaj. Ampak če se učenec prešola, bodo težave. Zakon to rešuje z individualnimi učnimi načrti, a teorija je včasih bolj visoko zveneča, kot je praksa,” ocenjuje Kulovčeva. “Zavod poskusno uvaja zgodnje poučevanje tujega jezika (z evropskimi sredstvi), pripravljamo vse potrebno za vzgojni načrt, ki ga mora vsaka šola oblikovati do naslednjega šolskega leta. Letos pa so bili na strokovnem svetu sprejeti tudi učni načrti za šole, ki jih bomo začeli uvajati v nasled-

I rre ena N ova k No

(FOTO: I. NOVAK)

Učenci bodo lahko po novem izbirali tudi med dvema ali tremi urami izbirnih premetov na teden; glasbena šola bo lahko štela kot izbirni predmet; za starše verjetno najbolj razveseljivo pa je, da bo izposoja učbenikov na šoli brezplačna. “Odločitev je v redu, a dejansko ni nič zastonj, vse bomo plačali davkoplačevalci. Že učbeniške sklade sem zelo podpiral, kjer pa so starši prispevali le neke vrste obrabnino učbenikov. Mogoče to ni bilo tako slabo, saj se bojim, da bo zdaj odnos do učbenikov slabši. Pravzaprav je enakost za vse, na primer pri prehrani srednješolcev, krivična. Tistim, ki živijo pod socialnim robom, pripada enako kot tistim, ki so otroci tajkunov,” razmišlja Jazbec.

(FOTO: I. NOVAK)

E n a kko o sstt z a v vss e k r i v i č n a

Na šolah bo po novem vsak dan visela slovenska zastava, tako naj bi izkazovali spoštovanje nacionalnim simbolom.

ZANIMIVOSTI

priloga dolenjskega lista

Knjige, ki jim je usojen smetnjak K

njiga že dolgo ni več dragocena in redka stvar, ki bi jo nadvse skrbno čuvali in hranili za prihodnje rodove. Tako kot še marsikaj drugega je postala potrošno blago, ki ga kupimo, ko ga potrebujemo, uporabimo in čez čas, ko se nam zdi, da ga ne bomo več potrebovali, brez slabe vesti odvržemo. Seveda tega ne počnemo z vsemi knjigami kar počez. Smetnjak je že ob rojstvu usojen predvsem tako imenovanim žepnim knjigam.

Kljub izginjanju kulture domačih knjižnic, ki so bile nekdaj značilnost slovenskih domov, imamo Slovenci do knjig še vedno spoštljiv odnos in gotovo knjig ne mečemo kar tako v smeti. Res pa je tudi, da jih večina tudi ne kupuje več kot trajno dobrino. Na voljo so namreč knjige, ki so bliže vsesplošni potrošniški miselnosti in načinu življenja. Založniki so našli odgovor, kako ponudbo knjig prilagoditi prevladujoči “uporabiin-odvrzi” miselnosti. Odgovor so žepne knjige oziroma žepnice, kot jim tudi pravimo z zanimivo novoskovano slovensko besedo. Gre za knjige, ki naj bi bile dostopne za vsak, tudi plitvejši žep in ki so priročne velikosti, da jih je mogoče vtakniti v žep suknjiča ali nositi s seboj v torbici. Skratka, knjige, ki niso namenjene stalni in dolgotrajni uporabi. Nizko ceno založniki dosežejo z visoko naklado in s tiskanjem na slabši papir ter z uporabo mehkih platnic in z lepljeno vezavo. Žepne knjige so dandanes doma že povsod po svetu, njihov prvi dom pa je v deželi,

od koder so prišle mnoge druge potrošniške pogruntavščine, v Združenih državah Amerike, kjer jih poznajo pod imenom “paperback books” oziroma “pocket books”. Prvi so jih začeli množično izdajati pri založbi Simon & Schuster leta 1939, in to v večmilijonskih nakladah. Med prvimi žepnicami niso bili le pogrošni romani, ampak tudi literarni zakladi, denimo Shakespearove tragedije in roman Viharni vrh Emily Brontë, ki je dosegel naklado kar 15 milijonov izvodov. Seveda žepna knjiga ni brez prazgodovine. Že v 19. stoletju so založniki v Evropi tiskali poceni izdaje na slabem papirju in v nerazrezanih polah, vendar ni šlo za visokonakladne, vsepovsod dostopne tiske. Najbližje žepnim knjigam v sedanjem pomenu so bile broširane knjižne izdaje, ki so jih začeli izdajati leta 1931 pri nemški založbi Albatross. Poskus so kmalu opustili. Bolje je šlo britanski založbi Penguin Books, ki je prevzela nemško zamisel in začela leta 1935 izdajati poceni knjige v višjih nakladah. Dokončno se je žepna knjiga oblikovala

Mateja Verstovšek in Petra Činkole ob stojnicah z žepnicami v knjigarni Mladinska knjiga v Novem mestu.

Žepne knjige niso naprodaj le v knjigarnah. Lahko jih kupite tudi v trafiki. Prodajalka Anica Zarabec v Trafiki na novomeškem Glavnem trgu pravi, da kupci segajo po njih, še posebej poleti.

in dozorela v Ameriki, kjer so evropsko zamisel razvili tako, da so uvedli lepljeno mehko vezavo, visoke naklade, nizko ceno in prodajo knjig na vseh mogočih mestih, v blagovnicah, kioskih, trafikah in podobno. Pri nas se žepne knjige ob prvih poskusih pred desetletji niso prijele. Slovenski knjižni trg je zaradi jezikovne omejenosti in sorazmerne majhnosti nekaj posebnega, tako drugačen pa spet ne, da žepnice ne bi našle svojega prostora tudi pod slovenskim soncem. Načrtno jih že nekaj časa izdajata Mladinska knjiga v zbirki Žepnice in založba Učila v zbirki Žepna knjiga, pridružujejo pa se jima že tudi druge založbe. In kako jih sprejema slovenski bralec? V knjigarni Mladinska knjiga v Novem mestu sta vodja poslovne enote Petra Činkole in vodja knjigarne Mateja Verstovšek povedali, da je v zadnjih letih ponudba žepnih knjig precej večja in pestrejša ter da jih ljudje kar radi kupujejo. Najraje segajo po ljubezenskih in kriminalnih romanih ter sploh po lahkotnejšem branju, zanimanje pa je tudi za žepne izdaje zahtevnejše literature, za priročnike in naslove stvarne literature. “Prodaja knjig v knjigarnah je prejšnja leta upadala, žepne knjige pa so jo dvignile,” ugotavlja Petra Činkole in dodaja, da je najverjetneje pomemben činitelj prav sprejemljiva cena in pestra ponudba. Če je tako, potem lahko rečemo, da žepnice prinašajo nekaj dobrega – ljudi vračajo k branju. Besedilo in fotografiji:

Markkel eljj Milan Mar

ZGODBE, KI JIH PIŠE ŽIVLJENJE

priloga dolenjskega lista

Njihovih zvezkov je za dve naročji Z

daj je že malo dolgčas doma, sta rekla pred dnevi Štefaničeva Uroš in Gregor iz Kostanjevice na Krki, ko smo pri njih doma obrnili pogovor malo na šolo. A dolgčas jim je najbrž samo majčkeno, saj je vsak dan med počitnicami igra zase, ki je tako zanimiva, da je človek ne bi zamenjal niti za palačinke. Ampak če je zanimiva igra, hitro mine dan in tako bo, kot bi mignil, spet tukaj september, ko se bodo šolarji znova preselili v učilnice, kjer ni na pretek ne nogometa in odbojke ne skrivanja med senenimi balami ne zabave s psom. Med šolarji, ki bodo v naslednjih tednih znova sedli v učilnice, so tudi skoraj vsi otroci Štefaničeve družine iz Kostanjevice na Krki; samo najmlajša Rebeka bo morala še počakati, da bo dovolj “velika” za čisto pravo šolo, saj je zdaj stara tri leta. Dejan, ki je star 20 let, študira, leto dni mlajša Brigita je dijakinja, 12-letna Tjaša, 11-letni Gregor, devetletnik Tini in Uroš, ki stopa v osmo leto starosti, so učenci Osnovne šole Jožeta Gorjupa v Kostanjevici na Krki. Nekateri od njih so bili ob našem nedavnem obisku zdoma, Rebeko je ravna takrat premagoval in tudi premagal spanec, tako da se nam ni mogla pridružiti v pogovoru, Jože, ati, je izkoristil popoldne brez dežja za nujno spravilo bal sena pod streho.

Zv ezki in žoga ve S šolo je v družini s toliko otroki nemara kar dosti skrbi; in nekaj jih omeni tudi

Zunaj sta pristopila še Pubi (spredaj desni) in Taja, ki bi bila še danes Tara, če bi sestrična Ana lahko izgovorila črko r.

Pri Štefaničevih v kuhinji: mami Jožica v naročju s Tinijem, Tjaša, Gregor in Uroš. Drugi družinski člani so bili ob obisku nekje drugje.

Jožica, mamica omenjenih šolarjev. “Učbenike si izposodimo v učbeniškem skladu. Je brezplačen. Delovni zvezki, tisti obvezni, bodo stali okrog štiristo evrov za štiri šolarje. Za zvezke in ostale šolske potrebščine bomo morali dati še vsaj dvesto evrov. Torbe bodo imeli stare, samo Uroš bo imel novo. Morali bomo kupiti zelo skromno, samo najbolj nujno, pa še je težko. V šoli imamo subvencionirano malico. Nekaj nam to pomaga. Naša šola nam gre na roko, tam so prijazni in razumevajoči, tako da se kar lahko dogovorimo,” je Jožica opisala nekaj podrobnosti, povezanih s šolanjem. Niti ona niti njena ukaželjna mladež ne more storiti ničesar za to, da bi bile šolske torbe lažje. “Torbe niso močne. Kmalu se potrgajo zadrge in po šivih,” je ugotavljala Jožica. Tako torbo lažje neseš, če si vsaj malo športnika. Štefaničevi otroci se ukvarjajo s športom. Tini igra nogomet v krškem nogometnem klubu. Tja bo zaradi svoje dobre igre najbrž odšel tudi Uroš. Gregor je od nogometašev prešel med odbojkarje v kostanjeviškem klubu in je bil v domači ekipi na nekem državnem tekmovanju celo najboljši igralec. Tako kot šport koristi šolarju pri prenašanju težke šolske torbe, tudi pomaga prstom na šolarjevih nogah pokukati na sonce. Pri obutvi je še druga težava. “Fantje jo dosti hitro prerastejo. Oblačila se še da nekako skombinirati. Ampak obutev mora biti prava in dobra, da otroci v njej lahko hodijo. Zato je obutev v jeseni največji strošek,” je na hitro ocenila mamica, ki očitno kljub številni družini in s tem povezanimi skrbmi in podrobnostmi ničesar v pripravah na šolo in tudi sicer noče prepustiti naključju in neredu. Ob velikih stroških so

Štefaničevi zaprosili za denarno pomoč tudi center za socialno delo, vendar še niso dobili odgovora.

Počitnice Ker so še počitnice, so imele ob našem obisku pred dnevi v pogovoru prednost pred šolo. “Letos smo bili prvič vsi skupaj na morju,” se je nasmehnila mamica in prikimali so ji otroci; še pes Pubi je pod mizo dvignil glavo, kot bi se hotel še on poveseliti ob lepem spominu svojih prijateljev. Vsi razen Dejana in atija so letovali v Strunjanu. Počitnice so bile darilo Hotelirstva Tomi in dobrih ljudi iz Kostanjevice na Krki. Na morju, v koloniji v Nerezinah, so doslej Štefaničevi otroci posamič že letovali, ampak tako kot letos, kakor družina, še niso imeli počitnic. Dela v številni Štefaničevi družini, ki na kmetiji redi približno po deset krav in telet ter dva ali tri prašiče ter obdeluje nekaj vinograda, je zmeraj dovolj. Jožica zdaj samo gospodinji, potem ko je 20 let delala v Iskri, Jože je še zaposlen v Evrosadu. Otroci po svojih močeh poprimejo za delo. Brez dela ni jela, to pač velja. In v tako številni družini mora biti za vsak obrok na krožnikih kar veliko, kajpada. Tudi miza običajnih mer bi bila vsaj na enem koncu premajhna, zato so dali narediti veliko. Ob to lahko zdaj sedejo vsi, dovolj velika je tudi takrat, ko se ob prihodu bratrancev število ljudi v Štefaničevi hiši podvoji. Le s prostori v hiši so na tesnem in vsaj še ena soba več bi jim prišla zelo prav. Ampak očitno se tudi zdaj, čeprav so malo na tesnem, razumejo dobro. Besedilo in fotografiji:

Martin Mar tin LLuzar uzar

POGOVOR

priloga dolenjskega lista

Če Google izgubi zaupanje, propade. Država ne. P

Koliko Veliki brat ve o nas? Zelo veliko. Ali ve, kdo smo? V nekaterih primerih zelo dobro, v nekaterih primerih pa mu tega niti ni treba vedeti. Ko govorimo o varovanju osebnih podatkov, je problematično to, da zakonodaja o osebnih podatkih govori takrat, ko so ti povezani s konkretnim imenom in priimkom. Na spletu pa je ta podatek včasih povsem nepotreben. Google ali Amazon bolj kot moje ime zanimajo moje nakupovalne navade. Za to, da jim sledijo, imena sploh ne potrebujejo. Koliko je Velikih bratov in kaj počnejo s podatki, ki jih zberejo o nas?

(FOTO: B. BLAIĆ)

red nekaj leti, ko je bil internet tik pred tem, da prodre v vsako vas, je bila v razpravah o sodobnih informacijskih tehnologijah močno prisotna delitev na virtualni in realni svet. Danes, ko je postalo jasno, da sta se fizično in digitalno prepletli v neko novo realnost, ki šele začenja kazati svojo pravo podobo, se zdi taka delitev preživeta. Kot postaja vedno bolj preživeto tudi npr. telefonsko merjenje gledanosti televizijskih oddaj. V prihajajoči dobi digitalne televizije bo pot do teh podatkov dolga le nekaj klikov. To že danes dobro vedo skrbniki več milijard spletnih strani po vsem svetu, ki lahko tako rekoč v živo spremljajo obiskanost svojih spletišč. Tako spremljanje omogoča tehnologija, ki skrbi za to, da za uporabnikom na spletu ostaja neizbrisljiva sled. Ista tehnološka logika poskrbi tudi za to, da ob obisku največje spletne knjigarne na svetu najprej zagledate knjige s področja, ki vas najbolj zanima. Skratka, nekdo ali nekaj ve o nas skoraj toliko kot mi sami. O tem, ali naj nas to skrbi ali pa gre le za znanilce čudovitega novega sveta, smo se pogovarjali s komunikologom Petrom Geršičem, direktorjem novomeškega informacijskega podjetja T-media.

Ogromno jih je. To so praktično vsa podjetja, ki prek spleta delajo kak posel, kar je v bistvu razumljivo. Zanimiv pa je razvoj ideje varovanja podatkov. Do začetka 90. let se zaradi tega ni pretirano vznemirjal nihče. Okoli leta 1995 je zakonodajo na tem področju začela sprejemati Evropska unija in leta 1998 je bil sprejet European Union Data Protection Act, ki je zadeval varstvo osebnih podatkov prebivalcev EU. A prek spleta, ki nima meja, z Evropejci poslujejo

tudi Američani in pojavilo se je vprašanje, ali se morajo po teh principih obnašati tudi vsi tisti, ki poslujejo z Evropo. O tem se takrat ni veliko govorilo, a pogajanja med EU in ZDA so bila takrat izredno napeta in ni veliko manjkalo, pa bi jih celo prekinili. Zadeva se je končala, ko so Američani sprejeli t.i. Safe Harbour Act, ki ga podpišejo ameriška podjetja, ki se zavežejo, da bodo svoje poslovanje na spletu opravljala po pravilih EU.

POGOVOR Pa je ameriško upravljanje s temi podatki res toliko bolj svobodno? Gre bolj za to, da je njihova regulativa na tem področju bolj ohlapna oziroma jo bolj določata trg in sodna praksa kot zakonodaja. Po podatkih, ki jih imam, je Safe Harbour Act podpisalo okoli 350 ameriških podjetij, kar je precej malo. Kaj vse se lahko dogaja s temi podatki, ki jih uporabniki puščamo na spletu? Ko kupujem v neki spletni trgovini, običajno potrdim tudi obrazec, da se strinjam z načinom obdelave podatkov, ki jih o mojem početju zbirajo v tej trgovini. Ali ta obvestila o zasebnosti sploh kdo bere? Vprašanje je na mestu, a te tekste lahko preberemo kadar koli in če jih, lahko hitro vidimo, ali imamo opravka z etično ozaveščenim podjetjem ali ne. Če se podjetje odloči za pošteno igro, si že v startu zelo omeji možnosti za manipuliranje z našimi podatki. To pomeni, da podatke uporablja zgolj za tisto, za kar smo jih tudi dali, se pravi za kupovanje prek spletnih trgovin, da jih ne daje tretji osebi, jih ne shranjuje nad zakonsko določenimi roki in tako dalje. Koliko časa se te podatke hrani? EU je lani zelo pritisnila na Google, ki je podatke o uporabniku shranjeval za 30 let. T.i. cookie (kratek podatkovni zapis, ki se shrani na uporabnikov računalnik za prepoznavanje ob naslednjem obisku strani) je bil nastavljen, da se izteče šele leta 2028. Kakšen smisel ima to? Precejšen. Google želi vedeti, kako se posameznik obnaša na spletu. To je za njih denar. V 30 letih lahko vendar nekdo desetkrat zamenja računalnik. Nič zato. Poznamo npr. storitev iGoogle, v katero se prijavim z uporabniškim imenom in geslom. Google točno ve, kdo sem. To storitev uporabljam, ker mi ponuja nastavitve za iskanje, ker me tam čakajo že pripravljene novice itd. Skratka, delu svoje zasebnosti sem se odrekel, da sem od Googla dobil dodatne storitve. Veliko vprašanje pa je, in to malo moti tudi mene, do katere meje gre Google pri uporabi podatkov o tem, kaj gledam na spletu, kaj me zanimam in kaj kupujem. Kaj se s temi podatki sme in kaj ne, je veliko moralno in etično vprašanje. Kakor koli, pritisk EU glede hranjenja osebnih podatkov je obrodil sadove v tem smislu, da se ti podatki po 18 mesecih anonimizirajo. To pomeni, da se ti podatki hranijo še naprej, nihče pa ne ve, na katero osebo se nanašajo. Če sem malo ciničen, lahko dodam, da so na to pristali zato, ker jim je 18 mesecev povsem dovolj, da dodobra spoznajo naše navade. Sledenje npr. nakupovalnim navadam se zdi na prvi pogled precej nedolžna zadeva, ki je lahko potrošniku celo v pomoč. Od kod potem precejšen

priloga dolenjskega lista

alarm, ki se zadnja leta dviguje okoli zasebnosti na spletu? Težava je v tem, da večina še vedno ne razume, kaj se dogaja. Gre za dokaj nove tehnološke zadeve. Razlagati povprečnemu uporabniku, kaj je cookie, je še vedno zelo zahtevno opravilo. Celo takrat, ko razume, kaj se dogaja, je lahko strah povsem upravičen. Nič novega ni, da se nekomu, ki nekaj časa brska in prebira o določeni znamki avtomobila, kar naenkrat začnejo prikazovati oglasi za ta avtomobil. Povprečen uporabnik tega morda ne bo niti opazil, a to je v resnici nova paradigma oglaševanja uporabniku na spletu s številnimi metodami sledijo toliko časa, da mu lahko potem ponudijo tisto, kar naj bi ga zanimalo. Kakšne so možnosti zlorab podatkov o naših navadah, željah, nakupih? Osebno se najbolj bojim zlorab nacionalnih držav. Google ali Amazon, če ju vzamemo za primer, sta predvsem posel. Če bosta izgubila zaupanje potrošnika, bosta izgubila tudi posel. Na spletu je bistveno lažje propasti kot v klasičnem poslovnem okolju. Zamenjati spletno trgovino je povsem preprosto. Nikamor se ni potrebno voziti, druga trgovina je oddaljena le dva klika. Zato se velike družbe zelo trudijo, da ne izgubijo zaupanja svojih uporabnikov in ne zlorabljajo osebnih podatkov. Težava nastane, ko neko sodišče neke države naroči Googlu, naj mu dostavi osebne podatke konkretne osebe. Google je imel že kar nekaj takšnih zahtevkov, ki se jim v bistvu ne more upreti. Tu vidim veliko več možnosti zlorabe. Tu smo na drugem polu zasebnosti – to je javni interes. To je vprašanje, ki si ga vsak dan zastavlja množica novinarjev. Res je. Na spletu imamo dve vrsti osebnih podatkov. Na eni strani so tisti, ki jih sami, hote ali avtomatično, dajemo spletnim stranem, na drugi pa so podatki, ki se o nas pojavljajo na spletu. Jaz lahko postavim svojo spletno stran, kjer napišem, da si je sosedov Franci včeraj zlomil nogo. To se zdi lahko nekomu povsem normalno, a po evropski direktivi o varovanju podatkov je to absolutno prepovedana stvar. Objavil sem namreč medicinsko anamnezo konkretne osebe in po možnosti navedel še njen kraj prebivališča. Tu se nato vključite še novinarji, ki rečete: “Oprostite, mi smo skrbniki javnega dobra in javnost mora biti obveščena o tem, kar se dogaja.” A v precepu med javnim interesom in zasebno sfero ste bili doslej le novinarji, danes pa lahko na spletu objavlja vsak. Še hujše, vsak lahko osebne podatke objavlja povsem anonimno. Dilema je zelo velika in skupina Švedov in Britancev se je je lotila na zelo nenavaden način. Nekdo je izdelal spletno stran, na kateri je opisal, kako si je neka konkretna oseba zlomila nogo. Temu je sledila prijava na sodišče in sodni proces teče že pet let. Z eksperimentom, ki še ni

končan, so želeli opozoriti, da je direktiva o varovanju podatkov, ki je nastajala leta 1995, v državah članicah pa so jo začeli harmonizirati ob začetku tisočletja, zastarela. Zdaj smo leta 2008, uporaba spleta se spreminja, dokument pa že tako ali tako ni bil zasnovan idealno. Ali poznate primere sistematičnega zlorabljanja osebnih podatkov s strani demokratičnih držav? Jaz za konkretne primere ne vem. Je pa tudi razlog za to – največje države lahko delajo, kar hočejo. Je ameriški projekt Echelon (poskus globalnega komunikacijskega nadzora) še živ? Kot se za tak projekt spodobi, kaj več od govoric in ugibanj nismo imeli nikoli. A zdi se mi, da je takrat, ko se nekaj takega razve, zadeva že mimo in da obstaja nekaj novega. V bistvu pa je povsem vseeno, kako to poimenujemo. Dejstvo je, da vemo, kakšna država nadzora nad podatki so postale ZDA ali Velika Britanija. Če imajo v Londonu 500.000 kamer, s katerimi snemajo ljudi, ki hodijo, imajo najverjetneje tudi 500.000 nečesa, s čimer v imenu varnosti spremljajo, kaj ljudje počnejo na spletu. Kaj točno pridelajo s tem nadzorom, niti ne vemo. In prav zaradi te netransparentnosti ja zadeva zaskrbljujoča. Kot sem že dejal, komercialni ponudnik bo ob neetičnem ravnanju propadel. Od tod tudi Googlova paradigma “Do no evil” - “Ne delaj nič slabega”. Pa je Google res tako vseveden? V nekem pogledu vedo o nas vse. Vedo, katera spletna mesta obiskujemo, Googlov stroj pa prebere vso pošto, ki prihaja prek gmaila. Pravijo, da človeške oči tega ne vidijo, le stroj, ki glede na prebrano vsebino uporabniku servira prave oglase. Od tega živijo. Bodimo iskreni, storitev je zastonj. Osebno verjamem, da zelo skrbijo za to, da podatkov ne zlorabi nihče. Če bi prišlo na dan, da elektronsko pošto bere človek, da zaradi tega prihaja do npr. špijonaže, bi bila to za njih katastrofa, propad. Kako je z osebnimi podatki, s katerimi upravljajo slovenska podjetja? Doslej je bilo kar nekaj inšpekcijskih nadzorov, ki pa so bili večinoma sprejeti pozitivno, saj so nadzorniki predvsem opozarjali na napake, ki so jih podjetja nato odpravila. Ko je internet pred desetletjem in več začel svoj množični pohod, so ga imeli mnogi za zastavonošo nove demokracije. Mnogi ga imajo danes za novo orodje tiranov. Kakšna je vaša vizija prihodnosti, ki jo bo sooblikoval splet? Na spletu nam ponujajo vedno več storitev – zastonjskih ali plačljivih. Če bomo hoteli izkoriščati te storitve, se bomo morali odpovedati delu zasebnosti. To ni noben problem do takrat, ko vidim, da se z mojimi osebnimi podatki ravna etično in zakonito.

Boris Blaič

10 10

NA KRAJU SAMEM

priloga dolenjskega lista

V ljubljanskem živalskem vrtu

Jeseni bomo spet lahko videli šimpanze S

lovenci imamo samo en živalski vrt, ta je v Ljubljani in se po obsegu ter številu obiskovalcev uvršča med srednje velike živalske vrtove v Evropi. Prihodnje leto bo praznoval že 60 let obstoja in tam zaposleni si zelo prizadevajo, da obiskovalcem vse dni v letu, zaprto imajo samo na božič, ponudijo številne oblike spoznavanja živali - v obliki delavnic, počitniškega varstva, strokovnega vodenja, taborjenja, nočnega opazovanja, dogodivščin, ob predhodnem dogovoru je možno dan preživeti kot oskrbnik ali se posvetiti hranjenju živali. “Neformalno izobraževanje je ena naših osnovnih dejavnosti, smo ena redkih institucij, ki ljudi po zaključenem formalnem izobraževanju še učimo o živalih in naravi,” je poudarila direktorica Zdenka Ban Fischinger, ki med pogovorom omeni, da za celoten ZOO skrbi le 32 zaposlenih, in to vključno z računovodsko službo, vzdrževalci in drugim osebjem, ki se ne ukvarja neposredno z živalmi. Zato si pomagajo s študenti naravoslovnih izobraževalnih programov, ki radi pridejo k njim. Imajo tri ZOO učitelje in spomladi, ko je največji naval šolskih skupin, ki si rezervirajo tudi strokovno vodenje, so študenti zelo dobrodošla pomoč. “Večina od naših 220.000 obiskovalcev letno so še vedno družine z otroki, ki se pridejo sprostit in kakovostno preživet prosti

Petra Hrovatin obiskovalcem rada pokaže kače, ki niso strupene in se jih po krivici drži negativen predznak.

čas, čeprav je povpraševanja po dodatnih dejavnostih in vodenem obisku vedno več, naša naloga je, da se prilagodimo posamezniku,” pove direktorica in doda, da je njihov ustanovitelj Mestna občina Ljubljana, čeprav svoje poslanstvo opravljajo na državni ravni. V največji meri so odvisni od denarja, ki ga zaslužijo s prodajo vstopnic (80 odstotkov), 15 odstotkov prispeva ustanovitelj, ostale stroške morajo pokriti z dodatnimi dejavnostmi in sponzorskimi ali donatorskimi prilivi. “Ker smo javni zavod, ne moremo sodelovati na razpisih, kjer delijo denar iz strukturnih skladov,” o nezavidljivem položaju spregovori sogovornica in situacijo ponazori še s primerom: statistično gledano so po številu obiskovalcev v slovenskem merilu takoj za Postojnsko jamo, a ne morejo kandidirati za sredstva za razvoj turizma. Nadejajo se, da bodo v prihodnje nekoliko več razumevanja za njihovo delo pokazala vsaj pristojna ministrstva. “Moralno podporo že dobimo od njih, upamo, da se bo ta prelila še v finančno.”

Najv eč sesalce v ve ev

Zdenka Ban Fischinger

V ljubljanskem ZOO, ki leži pod Rožnikom, do njega se z dolenjske smeri najlažje pride po obvoznici, pri izvozu Brdo se začno označevalne table zanj, prevladujejo sesalci in ptiči, imajo pa tudi plazilce, dvoživke, žuželke, pajke in polže, skupno si je mogoče ogledati 500 osebkov in žuželke oziroma 119 vrst in 14 pasem. Velikokrat

obiskovalci pridejo, da bi si ogledali tujerodne vrste, torej tiste, ki jih sicer ne najdemo v naših klimatskih razmerah, npr. slona, žirafo, opice …, a na koncu se najdlje zadržijo pri domačih živalih, ki jih lahko tudi božajo. Otroke dodatno razveseljujejo še igrala pred gostinskim objektom. Nič kolikokrat je bilo slišati priganjanje staršev: “Pridi, gremo pogledat še slona, saj igraš se lahko doma!” A otroci so pač le otroci, željni igre, kot mladiči živali, ki se ne pustijo motiti, kar se zdi gostom še posebej ljubko. Pri vseh vodenih ogledih in dejavnostih veliko pozornosti namenjajo stiku z živalmi, kajti nekaj opazovati pomeni čisto drug odnos kot pa božati ali hraniti. “Za obiskovalce je to zanimivo, naš namen pa je pregnati strahove in predsodke, ki jih imajo ljudje do nekaterih vrst, kot so kače, pajki in žuželke,” je povedala ZOO učiteljica Petra Hrovatin, ki v ljubljanskem živalskem vrtu dela že 10 let. Začela je kot študentka, zdaj pa ni le učiteljica, temveč se ukvarja tudi s fotografiranjem, pisanjem člankov, organizacijo dogodkov. Tudi ona se je morala najprej spopasti s svojimi strahovi, zdaj pa z velikim veseljem to izkušnjo prenaša na druge. Ko je pred učilnico, ki jo uporabljajo za delavnice, v naročju prinesla ameriškega rdečega goža, ki ni ravno kakšna mala kačica, so bili mimoidoči najprej skeptični in so žival opazovali bolj od daleč, potem pa so začeli spraševati, če je nevarna, in ko je Hrovatinova zagotovila, da ni, so jo počasi,

NA KRAJU SAMEM

priloga dolenjskega lista

eden za drugim, začeli božati. “Živali, ki jih takole prinesemo in ponudimo ljudem, so udomačene in nenevarne, kajti varnost je vsekakor na prvem mestu,” še pove Hrovatinova. V vseh 60 letih, odkar deluje ZOO Ljubljana, še ni prišlo do kakšne hujše nesreče, čeprav absolutne varnosti pač nikjer ni mogoče zagotoviti, prizna tudi direktorica in pove, da se morajo posebej oskrbniki, ki delajo z nevarnimi živalmi, držati strogih varnostnih navodil.

N e h rra a n i tte e živ ali! va Tudi v ZOO, kot vsepovsod, velja, da je tisto, kar je prepovedano, najbolj mikavno. Tako se pogosto dogaja, da ljudje kljub prepovedi hranijo živali. “Verjetno se jim zdi, da tako dosežejo najbližji stik z živalmi,” meni direktorica in doda, da čeprav imajo nekateri občutek, da so živali lačne, to ne drži, kajti za vsako posebej imajo strokovna navodila, kaj in koliko lahko poje na dan. Največji zdravstveni problem živali v ZOO je popolnoma enak kot v svetu ljudi, to je debelost, razlog pa je jasen: za hrano se živalim ni treba boriti, pa še premalo se gibljejo. Posamezniki, za katere skrbijo v ZOO, prihajajo iz ujetništva, iz drugih živalskih vrtov, in predstava, da so to osebki, ki jih nalovijo razni lovci in potem prodajo ZOO, je popolnoma zgrešena. “V preteklosti so živali prihajale glede na priložnosti, ki so se pojavljale, zdaj že dolgo ni več tako,” pove direktorica in pojasni, da je zakonodaja na tem področju, tako evropska kot slovenska, zelo zahtevna, vsak prihod živali je strogo načrtovan, bivališča morajo biti opremljena po strogih pravilih. “Smo člani Evropske zveze živalskih vrtov in nove živali pridobivamo z medsebojno menjavo. Gre za to, da je posamezni ZOO samo skrbnik živali, ne pa lastnik, naš cilj je skupno ohranjanje živalske populacije,” pojasni in pristavi, da je Zveza tista, ki zbira podatke o vseh živalih, kot so starost, poreklo, predniki, bolezni …, potem pa odloča o tem, katere linije se bodo razmnoževale, omejevale ipd.

Prihajajo tri žirafe V Ljubljani se zavedajo, da si ljudje želijo atraktivnih vrst, kot so delfini, a ureditev

Morski lev je deležen obilo pozornosti, vsi se radi ustavijo ob njegovem bazenu in opazujejo, kako plava sem in tja.

Medved se ni kaj dosti oziral na občinstvo. Ker mu je bilo vroče, se je šel osvežit.

primernih bivalnih pogojev zanje bi bila prevelik tehnični in finančni zalogaj, zato delfinarija v njihovem razvojnem načrtu ni najti, so pa tja uvrstili pingvine, nosoroge, komodorskega vrana. Trenutno se ukvarjajo z dvema projektoma – predelavo bivališča za šimpanze in prilagoditvijo prostora za žirafe, saj k dvema samcema, ki sta že našla svoj dom v Ljubljani, prihajajo še trije mladiči, prav tako samci, ki pripadajo drugi podvrsti. “Računamo na to, da bomo do sredine septembra toliko uredili bivališče za šimpanze, da jih bodo obiskovalci spet lahko videli, med prenovo smo namreč dobili odločbo o prepovedi prikazovanja, do zime pa bo njihovo bivališče s prizidkom dokončano,” pove direktorica Ban Fischingerjeva. Ob vsakem takem ali podobnem projektu ugotavljajo, da v Sloveniji ni ustrezno usposobljenih kadrov za načrtovanje domovanj za živali, zato morajo vedno znova iskati tuje projektante in izvajalce.

Odkar ni mogoče videti šimpanzov, so večje pozornosti deležne tudi druge opice, zlatolični gibon na primer.

M i rrn n o i n p e sstt rro o Ob obisku ZOO človek dobi občutek, da tam ni nikoli dolgčas, polno otrok, ki jih spremljajo starši ali stari starši, skupine tujih turistov, ki jih pogosto izda le jezik, sicer pa se podobno kot Slovenci najdlje zadržijo pri kozah, medvedih in opicah, veliko je zaljubljenih parov, ki se predajajo romantičnemu objemu narave. Na vsake toliko časa se zasliši glasno vreščanje kakšne ptice, drugače pa človek precej umirjeno preživi kake tri ure hoda. Misel, da zaprtim živalim kaj manjka, ob tem sploh ni na mestu, kajti če se ne bi dobro počutile, se ne bi razmnoževale. Sploh pa, kako naj v divjini preživi osebek, ki se je rodil v ZOO (kot tudi nekaj generacij njegovih prednikov)? Nemogoče! Besedilo in fotografije:

Janja Ambro Jan ja Ambr o žič

Čez dober mesec bosta žirafi dobili družbo.

12 12

NAŠI KRAJI

priloga dolenjskega lista

Štrekljevec

Šola nerazrušljiv spomenik omike naroda V Beli krajini je bilo nekdaj veliko podružničnih šol. Samo semiška osnovna šola jih je imela v najboljših letih pet. Danes je ostala le še ena, na štiri kilometre od Semiča oddaljenem Štrekljevcu. Marsikje so se vaščani do zadnjega borili, da bi šola ostala v vasi, saj so se zavedali, kako pomembna je za živahnejši utrip kraja. Tudi na Štrekljevcu so se v 120-letni zgodovini šole starši marsikdaj bali, da bodo ostali brez nje, a resnejše nevarnosti, da bi se to res zgodilo, ni bilo. Celo potem, ko so jo partizani leta 1941 požgali, ker so se vanjo nameravali naseliti Italijani, niso razmišljali o tem, da šole v kraju ne bi bilo več. Nasprotno! Po vojni so pri obnovi celo nadzidali še eno nadstropje, pred tem pa so imeli pouk kar v zasebnih hišah na Štrekljevcu, Sodjem Vrhu in v Malinah. Letošnjo pomlad je minilo 120 let, odkar so za štrekljevsko šolo zapičili prve lopate. Jeseni naslednje leto so si v njej začeli nabirati znanje prvi učenci, prvi učitelj pa je bil Rajko Justin. V šolskem letu 1956/57 je postala podružnična šola semiške šole, učenci višjih razredov pa so se prešolali v Semič. Tako je še danes. Nataša Weiss in Simona Ritonija, ki je tudi vodja podružnice, poučujeta kombinaciji 1. in 2. ter 3. in 4. razreda. Poleg Štrekljevčanov prihajajo v to šolo otroci s Kala, Podrebri, Osojnika, Malin, Brezove Rebri, Gradnika, Sodjega Vrha, Praproč in Omote. V ponedeljek jih bo prišlo nabirat učenost 24, rekord pa je

imela šola v šolskem letu 1895/96, ko jih je bilo vpisanih kar 208. Da so bili prebivalci omenjenih vasi že od vsega začetka tesno povezani s šolo, pričajo tudi več kot sto let stari zapisi v šolski kroniki. Učitelji so pripravili in vodili številne igre, proslave, tečaje, predavanja in še kaj. In tako je še danes. Kot pravi ravnateljica semiške osnovne šole Silva Jančan, se je tudi po zaslugi šole ali zaradi nje na Štrekljevcu marsikaj spremenilo. Uredili so igrišče, prometno signalizacijo. Otroci dajejo kraju živahnejši utrip. “Šola je za vas pomembna tudi zato, ker starši ostajajo v kraju, otroci pa čutijo večjo pripadnost domači vasi. Šola dobro sodeluje tudi s starimi starši učencev, s tem pa se izboljšuje kakovost pouka in življenja v vaseh,” ve iz izkušenj Jančanova.

R a j e i m e l i u čče en ot delo njj e kko Ne nazadnje ne gre pozabiti, da je Štrekljevec nekdaj poleg šole, cerkve in gasilskega doma imel tudi gostilno in prodajalno, a slednjih dveh ni več. Zato še toliko bolj drži zapis v prvi šolski kroniki, kjer kronist

Štrekljevcu, razloženemu naselje na vrtačasti ravnici ob vznožju Ivanjega vrha, daje prepoznavno vaško veduto prav podružnična osnovna šola.

Anka Golobič

med drugim piše, “da so med različnimi spomeniki, kateri bodo še poznim rodovom pričali o srečnih časih, nedvojbeno najtrajnejši nove šole, kajti ovi spomeniki so nerazrušljivi, saj vodijo k izobrazbi in izomiki naroda”. A da imajo v kraju šolo, niso srečni le odrasli, ampak tudi njihov nadebudni naraščaj. Ko so jih pred leti spraševali, zakaj jim je v šoli lepo in kaj jih moti, jih je skoraj trikrat več odgovorilo, da imajo radi šolo. Predvsem so poudarjali, da je pri njih lepše kot v večji semiški šoli, zelo dober vtis pa je pustil tudi dolgoletni učitelj in vodja podružnice Blaž Kočevar. “Imamo pridnega učitelja. Naš tovariš je včasih poreden, drugače pa je dober. Učitelj se z nami dostikrat nasmeje in igra,” so zapisali učenci pred desetletjem. Še precej let prej pa so na vprašanje, zakaj radi hodijo v štrekljevsko šolo, otroci odgovorili, da zato, ker bi morali doma delati na njivi, krmiti ovce in podobno. Štrekljevsko šolo je zelo rada obiskovala tudi skoraj 91-letna Anka Golobič z bližnjega Kala. V njenih mladih letih so mnogi otroci zaradi kmečkega dela ostajali doma, a ona nikoli. “Če me starši ne bi pustili v šolo, bi tako jokala, da ne bi imeli doma od mene nobene koristi,” se nasmehne Anka, ki je bila tako pridna, da je celo preskočila 3. razred. Ni pa ji bilo dano, da bi nadaljevala šolanje. Zato pa so jo, ko ji je bilo že več kot 50 let, pred slabimi štirimi desetletji prosili, če bi šla za nekaj mesecev za snažilko na štrekljevsko šolo. Začela je honorarno po nekaj ur na dan, čeprav je bila včasih od doma tudi po ves dan. Potem so jo redno zaposlili. In bila je deklica za vse. Včasih je morala od doma že ob štirih zjutraj, da je zakurila v peči. Celo drva je sekala, česar ni doma počela nikoli. Nič bolje pa ni bilo, ko so uredili centralno ogrevanje, saj je morala pospravljati premog. Sicer pa je pripravljala malico, razdeljevala kosila in poprijela še za kakšno delo. Upokojila se je šele leta 1989. A štrekljevska šola ji je, tako kot številnim generacijam nekaj tisočih učencev, ostala v lepem spominu. Besedilo in fotografiji:

Bezek ek-Jakše M. Bez ek -Jakše

NA MLADIH SVET STOJI

priloga dolenjskega lista

Gregor Borošak

Besede dolgčas ni v njegovem slovarju ladim velikokrat očitajo, da so preveč pasivni in da se premalo vključujejo v družbo, kar v svetu izobilja velikokrat na žalost tudi drži. Tega pa prav gotovo ne bi mogli reči za 25-letnega Brežičana Gregorja Borošaka, ki priznava, da se nikoli v življenju ni dolgočasil. V osnovnošolskih in srednješolskih letih se je posvečal predvsem gimnastiki in glasbi, danes pa kot predsednik Društva brežiških študentov in vodja projektov Zavoda Primat z organizacijo številnih dogodkov in prireditev skrbi predvsem za mlajšo generacijo v Posavju, ob tem pa še uspešno končuje magisterij na ljubljanski ekonomski fakulteti. da pa še vedno prisegam na kombinacijo izkušenj in formalne izobrazbe,” pojasni 25letnik, ki se je v želji po osamosvojitvi pred pol leta odselil od svojih staršev in si z dekletom Marušo ustvaril svoj dom.

Ko n č a l d v e ffa a kku u l tte et i ve Takšno razmišljanje pa je med današnjo mlado generacijo prej izjema kot pravilo, kar je Gregor zelo hitro občutil tudi na lastni koži. “Na žalost sem spoznal, da med mladimi v Sloveniji vlada precejšnja pasivnost, kar sem opazil predvsem med delom na lokalni ravni. Mladi se velikokrat prepozno zavejo, da lahko le z delom pridobivaš izkušnje, pa četudi je to aktivistično,” je prepričan Brežičan, ki je dober primer, da lahko z veliko truda in odrekanja uspešno združiš delo in študijske obveznosti. Gregorju je namreč vedno uspelo vse izpite narediti že do konca junija, pri triindvajsetih letih pa se

Gregor veliko časa preživi na brežiški info točki, ki je namenjena predvsem študentom in dijakom.

je z dvema diplomama v žepu vpisal na magistrski študij na ljubljanski ekonomski fakulteti, kjer končuje specializacijo iz računovodstva in revizije. “Revizija me zanima predvsem iz vidika poznavanja delovanja podjetja, ker se že sedaj veliko ukvarjam s temi stvarmi, to pa je tudi področje, ki je v razmahu,” zatrdi samozavestno. Izbira podiplomskega študija seveda ni bila naključna, saj namerava Gregor znanje, ki ga je pridobil, tudi unovčiti. “V prihodnosti se vidim v podjetniških vodah. V ta namen smo ustanovili tudi zavod, ki se že precej profesionalno ukvarja z organizacijo prireditev,” razkrije svoje načrte, ki mu jih bo ob dobršni meri vztrajnosti in trdega dela prav gotovo uspelo uresničiti.

An erin njj a K Ke

(FOTO: OSEBNI ARHIV)

Gregor je že zelo zgodaj odkril, da ima žilico za organiziranje različnih stvari, kar je dokazoval tudi z dobro razporeditvijo svojega prostega časa. “Vedno sem se ukvarjal z več stvarmi hkrati, zato sem hitro ugotovil, da sta disciplina in pravilna organizacija ključni za uspeh v življenju. Kljub treningom gimnastike in obiskovanju glasbene šole ter kasneje tudi igranju v Pihalnem orkestru Kapele se to ni nikoli poznalo na mojih ocenah,” svojo formulo za uspeh razkrije Brežičan. Ker je bil že od malega zelo hiperaktiven, se je ob prihodu v Ljubljano odločil, da si želi poleg študija pridobiti tudi kakšno praktično izkušnjo. “Že kot bruc sem začel sodelovati pri organizaciji Škisove tržnice, ki jo je letos obiskalo več kot 20 tisoč ljudi. S tem sem si pridobil predvsem neformalne izkušnje s področja trženja, organizacije in motiviranja, ki ti jih ne more dati nobena knjiga ali fakulteta. Seve-

(FOTO: A. K.)

V spomin na gimnastične čase še vedno rad naredi kakšno akrobacijo.

14 14

NAŠA DEDIŠČINA

priloga dolenjskega lista

Koče in domovi na Lisci

Zavedni Slovenci prehiteli ohole Nemce in nemškutarje P

koče opisal svoje spomine iz študentskih let. Med temi je tudi nekaj doživljajev, ko sta z očetom, razborskim nadučiteljem Blažem Jurkom, hodila na Lisco, posebno v tistih časih, ko je oče organiziral gradnjo prve planinske postojanke na Lisci. Med poletnimi počitnicami 1899. leta se je v mežnariji pri sv. Joštu njegov oče srečal s prof. Franom Orožnom, takratnim načelnikom osrednjega odbora Slovenskega planinskega društva (SPD) iz Ljubljane s sodelavcema. Veliko so govorili o Lisci. Izvedeli so, da mislijo sevniški kopitarji (tako Jurko poimenuje nemške nameščence kopitarne) in brežiški nemškutarski purgarji postaviti na Lisci kočo. Sklenili so, da jih bodo prehiteli: ustanovili posavsko podružnico SPD in začeli zbirati za planinsko kočo na Lisci. Priključiti so se želeli hrvaški planinci, ki bi gmotno podprli stavbo. Te in naslednje počitnice je Vitko Jurko malo videval očeta Blaža. Načrt koče je Jurko sam zrisal. Pod streho naj bi sprejela okrog 30 planincev. V načrtu je bilo celo pokrito stranišče, takrat še redko na deželi. Kmetje s Polja in iz Cirja so z volovsko vprego vlačili ogromne bukove hlode na stavbišče pod hrast, kjer naj bi stala koča. Tesarji Bidermani in Šmidi so tesali hlode in jih potem žagali na trame in plohe. Mežnar Valent pa je cepil skodlje iz smrečine. Nabiralna akcija je počasi uspevala. Slovenska inteligenca še ni kazala smisla za planinstvo, kaj šele za alpinizem. Le želja, da bi prehiteli načrt spodnještajerskih nemškutarjev, je pripomogla k uspehu. Vitko

Ljubo Motore, sevniški kronist, je vedno na preži.

Jurko se spominja, da je prispeval Osrednji odbor SPD po posredovanju prof. Orožna 30 goldinarjev. Dr. Štor, odvetnik iz Ljubljane in očetov prijatelj, je podpisal 10 goldinarjev. Ljubljanski župan Hribar je nakazal pet goldinarjev in prav toliko dr. Tavčar. V dobrem poldrugem letu je bila koča nared. 21. avgusta 1902 je bila slovesna otvoritev. Zbralo se je več kot 400 ljudi, Blaž Jurko je razlagal, da je stala stavba 400 goldinarjev, in se zahvaljeval dobrotnikom, načelnik SPD Orožen pa je povedal, da se bo prva planinska koča v Posavju imenovala Jurkova koča, ker je Blaž največ naredil zanjo. Jurkovo kočo so skupaj s prvo veliko planinsko kočo, zgrajeno leta 1932 v neposredni soseščini, med okupacijo (28. junija 1944) požgali, da ne bi postali postojanki Nemcev. Ti pa so že prej požgali mežnarijo pri sv. Joštu. Jurkovo kočo so obnovili leta 1948, drugo Jurkovo kočo so odprli 27. aprila 1950, 9. novembra 1952 pa je bila otvoritev prvega Tončkovega doma, ki je doživel 4. julija 1970 popolno preobleko in razširitev. Po že omenjeni kronologiji Ljuba in Lojzeta Motoreta ter Jožeta Praha je bila 4. julija 1970 odprta tretja Jurkova koča, pravzaprav že šesta koča, zgrajena na 948 m visoki Lisci!

ercc P a v el PPer er

(FOTOGRAFIJA IZ ARHIVA L. M.)

(FOTOGRAFIJA IZ ARHIVA LJUBA MOTORETA)

Skrbijo za več domov. Na Lisci za Jurkovo kočo in Tončkov dom. Tončkov dom so predlani dali v najem novemu najemniku za 20 let, ki pa je že dal odpoved. Najemnina ne zadošča za investicijska vzdrževanja, Tončkov dom pa že presega okvirje društva. Žal pač sevniški planinci v zadnjih letih nimajo sreče z oskrbniki Tončkovega doma. Nekoliko starejši obiskovalci se z nostalgijo spominjajo desetletij, ko sta bila oskrbnika tega doma Marjanka in Pavle Strgar, planinstvu povsem predana, in to so v njunih zlatih šestdesetih in sedemdesetih letih občutili številni obiskovalci Lisce. Ko sem razmišljal, kdo bi mi vedel največ povedati o kočah in domovih na Lisci, sem takoj pomislil na prijatelja, 60-letnega Ljuba Motoreta, kronista dogajanj, predvsem s fotografijo, ne le v sevniškem planinstvu, ki se mu je zapisal že leta 1963, jasno tudi pod vplivom očeta Lojzeta, čeprav danes na pol v šali pravi, da je bilo bolj “luštno” hoditi v gore kot pa v šolo. Ljubo je družno s pokojnim očetom in Jožetom Prahom zbral in uredil prispevke za zgodovino Lisce s širšo okolico. Gre za zelo zanimivo branje na okrog 130 straneh, ki samo še čaka na kakšnega dobrotnika, da bi podprl še izid te antologije oz. kronike v knjižni obliki. Zaradi obširne tematike se bom zadržal pri najstarejši, Jurkovi koči. Pokojni Vitko Jurko - samohodec, bivši šolski upravitelj na Dolu pri Hrastniku in velik ljubitelj planin, še posebno zasavskih hribov, oče Zasavske planinske poti oz. transverzale, je v Planinskem vestniku ob 60-letnici Jurkove

(FOTO: P. P.)

laninsko društvo Lisca Sevnica, ki je v letu 2005 praznovalo 100– letnico, spada med najštevilčnejše v PZS. “Članstvo se je ustalilo na številki okoli 500, od tega je skoraj pol mladih,” se pohvali predsednik PD Lisca Jože Prah, ki je prevzel ‘štafetno palico’ od že kar legendarne predsedniške trojke Lojzeta Anzelca, Lojzeta Motoreta in Vinka Šeška.

PRVA JURKOVA KOČA - Prvi z leve s knjigo je Blaž Jurko, ob njem njegovi otroci, na desni pa je Zorn (oče tistega, ki je prepisoval podatke iz Planinskih vestnikov), ki je bil tedaj učitelj v Loki.

Prva velika koča oz. dom na Lisci po otvoritvi leta 1932.

PRI VAS DOMA: PRI KRIŽEVIH

priloga dolenjskega lista

Skupaj v službi in doma N

ovomeščana Ivico in Boruta Križa ne zanima predvsem utrip današnjega življenja, tako kot večino ljudi, ampak se z velikim zanimanjem in tudi poklicno radovednostjo ozirata v preteklost. Oba sta namreč priznana muzealca, Ivica je etnologinja, Borut pa arheolog. Zaposlena sta v Dolenjskem muzeju, ki je njun drugi dom, le nekaj sto metrov oddaljen od družinskega bivališča v znani stari mestni hiši na Glavnem trgu v Novem mestu. Tu smo ju obiskali in “raziskali”, kako živita v družinskem krogu s svojima otrokoma.

Vsak, ki ju pozna, pravi, da sta vedno prijazna in nasmejana, očitno srečna v poklicu in v osebnem življenju. V Bergmanovi hiši, Borutovi rojstni hiši, ki sta jo lepo in z občutkom za starinskost preuredila, živita skupaj z dvojčkoma Anžetom in Špelo. Danes sta že oba absolventa – sin končuje študij obramboslovja na Fakulteti za družbene vede, hči pa študij slovenskega jezika in sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Tako so skupaj v glavnem le ob koncu tedna, si imajo pa takrat več povedati. “Otroka rada prihajata domov, kar nama veliko pomeni,” pravi mama Ivica, ki je pri Križevih po hčerinih besedah “servis za vse”. Ivica rada kuha in z dobrotami razveseljuje svojo bližnje – če sta doma otroka, pogosto poskrbi tudi za dva topla obroka na dan. Seveda ji ostali člani družine priskočijo na pomoč, če je treba. Borut takoj pristavi, da on vsako jutro pripravi čaj in kavo, ko

omeni žar, pa vsi planejo v smeh in obudijo dogodek na neko ponesrečeno peko. Tako Ivici kot Borutu družina veliko pomeni in samo od sebe se poraja vprašanje, kako osebno življenje uspešno združujeta s službo in strokovnim delom. Gotovo vedno ni bilo enostavno, zlasti ko sta bila otroka majhna. “Takrat je bila nepogrešljiva pomoč najinih staršev in bližnjih. Včasih je bilo res težko usklajevati delo in družino, zlasti v sezoni arheoloških izkopavanj, ko je bil Borut na Kapiteljskih njivah od jutra do večera,” je povedala Ivica. Seveda so bili s terenom, predvsem arheološkim, povezani tudi družinski izleti ob sobotah in nedeljah. Tako sta otroka spoznavala Dolenjsko in morda je ravno tu Špela dobila žilico za popotovanja. Kot športnica – odbojko je trenirala od osnovnošolskih let in igrala v ekipi prve državne lige, letos pa je bila povabljena v državno reprezentanco – je na tekmovanjih videla velik del Evrope, zdaj, ko je

Križeva družina: Ivica in Borut z dvojčkoma Špelo in Anžetom.

Dnevno sobo Križevih krasi velika, bogato založena knjižnica.

s treniranjem prekinila in se študij bliža h koncu, pa bodo na vrsto prišle tudi daljne dežele. Ravno te dni si na dopustu na morju moči nabirata tudi Ivica in Borut, oba Trdinova nagrajenca. Avgusta imajo namreč arheologi “kolektivni dopust”. Križeva se poznata že tri desetletja, od študentskih let. Ivico je na Dolenjsko najprej prignalo delo, nato še srce. To, da sta z možem skupaj v službi, ocenjujeta kot včasih koristno, včasih moteče. Kakšna strokovna razhajanja seveda lahko prerasejo v družinski prepir, domov lahko prinašaš tudi kakšne stresne službene situacije. Vendar pa je veliko prednosti. V oporo sta si pri strokovnem delu in drugače. “Ker nimam vozniškega izpita, mi je Borut ogromno pomagal pri terenskih raziskavah, fotografiranju. Sama sem mu pomagala pri njegovih razstavah, tipkanju itd.,” pove Ivica, ki prizna, da delo marsikdaj prinaša tudi domov. Borut pa raje zvečer za nekaj ur izgine v muzej in postori najnujnejše. Njuna služba se pač dostikrat ne zaključi kot osemurni delavnik. Križeva rada živita v Novem mestu in sploh na Dolenjskem, ki jo je tudi Ivica, sicer Ljubljančanka, hitro vzljubila. Na Trški gori imata staro zidanico, a vinogradništva se ne gresta. Pa ne le zaradi pomanjkanja časa. “Če bi imela le pisarniško delo, potem morda, če pa skoraj polovico leta kopljem v zemlji, mi to ne diši več,” pojasni Borut. Besedilo in fotografiji:

Lidija Markkel eljj Lidi ja Mar

PRI VAS DOMA: PRI KRIŽEVIH

#BSWOF TUFOF o QSJKFUOP W[EVÝKF ,PMFLDJKB TUFOTLJI CBSW QPOVKB TFSJKP SB[MJǏOJI PEUFOLPW LJ QPNBHBKP VQPSBCOJLV EPEBUJ PTFCOP OPUP TWPKJN OPUSBOKJN QSPTUPSPN ;BSBEJ TWPKF VQPSBCOPTUJ JO SB[OPMJLPTUJ QPTFHBKP QP 4JHNB TUFOTLJI CBSWBI UBLP QSPGFTJPOBMOJ VQPSBCOJLJ LPU VQPSBCOJLJ LJ TQSFNJOKBKP TWPKF OPUSBOKF QSPTUPSF WTBLJI OFLBK MFU 1SFOBWMKBOKF QSPTUPSPW OJ WTBLPEOFWOP PQSBWJMP [BUP QSPEBKBMDJ 4JHNB CBSW SBEJ SB[NJÝMKBKP LPU VQPSBCOJLJ JO EFMJKP OBTWFUF QSJ EFLPSBDJKJ OPUSBOKJI QSPTUPSPW 4JHNB TUFOTLJ QSPHSBN WBN QP OVKB SB[MJŘOF WSTUF TUFOTLJI CBSW [B SB[MJŘOP OBNFNCOPTU JO WTBLP äFMKP 1FSGFY JO 4JHNBLPUF o TUFOTLJ EJTQFS[JKTLJ CBSWJ [B LMBTJŘOP CF MKFOKF LJ KV PEMJLVKFKP OBTMFEOKF MBTUOPTUJ OF SVNFOJKP TP QPMQSBM OF CSF[ WPOKB [BUP TP TPCF WTFMKJ WF äF W OFLBK VSBI QP CBSWBOKV TP QBSPQSPQVTUOF OF QVÝŘBKP TMFEJ PE WBMKŘLB JO [FMP EPCSP QSFLSJWBKP 1P WSÝJOF QSFCBSWBOF T UFNJ CBSWBNJ MBILP ŘJTUJNP 4JHNBDSZM %FDPS *O 4VQFSNBUU o BLSJMOJ TUFOTLJ CBSWJ W NBU JO TV QFSNBU J[WFECJ 4JHNBUFY 4VQFSMBUFY KF [ WPEP SFEŘMKJWB QSBMOB JO QBSPQSPQVTUOB MBUFLT TUFOTLB CBSWB LJ UFNFMKJ OB LPQPMJNFSJI 1SJNFSOB KF [B [VOB OKP JO OPUSBOKP VQPSBCP 0EMJLVKF

KP FOPTUBWOP OBOBÝBOKF KF QSBMOB CMBHJ EFUFSHFOUJ JO PEQPSOB OB NBOKÝF QSBTLF UFS KF CSF[ KFELFHB WPOKB 6QPSBCMKBNP KP OB WTFI QP WSÝJOBI OQS HJQT CFUPO DFNFOU HJQT QMPÝŘF PQFLB JO äF QSFEIPEOP CBSWBOF QPWSÝJOF 1PTFCFK KF QSJ NFSOB [B VQPSBCP OB CFUPOTLJI QPEMBHBI JO W KBWOJI VTUBOPWBI ÝPMF CPMOJÝOJDF 4JHNBUFY 4BUJO JO 4FNJHMPTT o TUB MBUFLT TUFOTLJ CBSWJ W QPM NBU JO TJKBK J[WFECJ 1SFEOPTU QSFE NBU J[WFECP KF W CPMKÝJ USEOPTUJ JO QSBMOPTUJ [BUP TF KV VQPSBCMKB UVEJ W LVIJOKBI LPQBMOJDBI JO CPMK PCSFNFOKFOJI IPEOJLJI 1PWSÝJOF QSFCBSWBOF T UFNJ CBSWBNJ [FMP FOPTUBWOP ŘJTUJNP 4JHNBSFOPWB *TPUPQ o TUFOTLB J[PMBDJKTLB CBSWB QSPUJ OJLPUJOV JO TBKBN 1SJ OBOBÝBOKV CBSWB OF UPQJ

TBK BNQBL KJI J[PMJSB 5BLP TUFOB QP CBSWBOKV PTUBOF ŘJTUB NBEFäJ QB PTUBOFKP J[PMJSBOJ QPE OBOPTPN ;B WTF TUFOTLF CBSWF TF VQPSBC MKB QSFEQSFNB[ 4JHNBmY 6OJWFS TBM FNVM[JKB 6QPSBCMKBNP KP [B J[FOBŘFWBOKF WQPKOPTUJ QPEMBHF 3FEŘJNP KP W SB[NFSKV [ WPEP 1SJ TUBSJI CBSWOJI QPWSÝJOBI QB J[CPMKÝB PQSJKFN OPWFHB OBOPTB OB TUBSJ TMPK -BILP QB OBSFEJUF T TUFOP WFŘ LPU MF FOPCBSWOJ QSFNB[ .BKIOF TQSFNFNCF OBSFEJKP ŘVEPWJUF VŘJOLF /PUSBOKJ QSPTUPS MBILP UBLP QPäJWJUF [ VQPSBCP 4JHNVMUP .FUBMMJD o NFUBMOP TUFOTLP CBSWP OB BLSJMOJ PTOPWJ W SB[MJŘOJI CBSW OJI OJBOTBI ; OKP EPCJNP NFUBMJL FGFLU OB TUFOJ 4JHNVMUP &WPMVUJPO o NP[BJL TUFOTLB CBSWB W SB[MJŘOJI OJBO

TBI T LBUFSP EPTFäFNP VŘJOFL FOB LPNFSOF QJLBTUF TUFOF JO 4JHNVMUP &YQSFTTJPO o T QPNPŘKP SB[MJŘOJI OBOBÝBMOJI PSPEJK JO UFIOJL OBOB ÝBOKB TF OBSFEJ SB[MJŘOF FGFLUF OB TUFOJ o LSQBTU WMFŘFO PEUJT HPCF BMJ MPQBUJDF W FOJ BMJ WFŘ OJBOTBI 7 QSPEBKOFN DFOUSV WBN PNP HPŘBNP QSBWJMOP J[CJSP TUFOTLJI CBSW JO MBLPW W äFMFOFN CBSWOFN PEUFOLV 1SJ J[CJSJ OJBOTF TF MBILP PEMPŘBUF QP /$4 3"- JO 4JHNB CBSWOJI LBSUBI OB PTOPWJ LBUFSJI WBN W QSJSPŘOJ NFÝBMOJDJ [NFÝBNP CBSWF W PEUFOLV LJ TUF TJ HB TBNJ J[CSBMJ

ZANIMIVOSTI

18 18

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

ŠOLSKO NEZGODNO ZAVAROVANJE

Za vzgojo in varnost naših otrok Odgovornost za lastno varnost v vseh pomenih te besede moramo znati vse bolj prevzemati nase. Del tega je tudi zavarovanje, področje, ki postaja vse aktualnejše – od zavarovanja za zdravljenje do zavarovanja premoženja. V široki paleti zavarovanj je posebno poglavje nezgodno zavarovanje, znotraj tega pa je poseben del prilagojen otrokom, učencem, dijakom in študentom. Zavarovalnice pravijo, da na področju teh zavarovanj ne pričakujejo dobičkov; poudarek je na vzgoji in na ustvarjanju dolgoročnih povezav. Gre torej za navezovanje stikov z njihovimi bodočimi zavarovanci. Na drugi strani pa dobijo s sklenitvijo nezgodnega zavarovanja osnovni minimum za primer nezgode. Hkrati pa je to tudi del “šole za življenje”. Zavarovalnice z različnimi pristopi opozarjajo na varno in zdravo življenje, na odgovorno ravnanje in obnašanje v prometu itd. Zavarovalnice organizirajo tudi različne nagradne igre in akcije, ki so naravnane tako, da vzgajajo in osveščajo

Marjan Kranjc, pomočnik direktorja novomeške enote Zavarovalnice Triglav, in Brigita Turk, vodja prodaje

otroke in njihove starše. Sicer pa si celotno ponudbo – od paketov do akcij – lahko ogledate na spletnih straneh zavarovalnic. V zavarovalnicah Adriatic Slovenica, Tilia in Triglav (zapisane po abecednem vrstnem redu) smo pogledali, kako nezgodno zavarovanje za šolarje poteka pri njih. Marjan Kranjc, pomočnik direktorja novomeške enote Zavarovalnice Triglav, in Brigita Turk, vodja prodaje, sta povedala, da se mladi pozitivno odzivajo še zlasti na povabilo preko interneta, še bolj pa na predstavitev zavarovalnih možnosti, ki jih pošiljajo na domače naslove z neposredno pošto. Letos so poslali pristopnice na sedemdeset tisoč naslovov v Sloveniji, do sedaj je odziv že več kot 60odstoten. Pomembno vlogo odigrajo tudi družinski svetovalci, ki ob ostalih oblikah predstavljajo tudi možnosti šolskega nezgodnega zavarovanja. Mladi so zelo dobro sprejeli ugodnost, ki jo Zavarovalnica Triglav nudi tistim, ki sklenejo zavarovanje pred začetkom šolskega leta; ti imajo v pri-

meru nezgode v tujini, poleg redne odškodnine, plačan tudi bolniški dan. To pa je, kot da bi bili dvakratno zavarovani. Sicer so letne premije fleksibilne in se gibljejo od najnižje v skupini za predšolske otroke, ki znaša le 10 evrov, pa do 35 evrov, kar je zgornja premija v skupini za študente. Za najmlajše je še posebno vabljiva možnost ogleda smučarskih skokov v Planici; pri Triglavu se potrudijo ta dan narediti nepozaben. Posebne pozornosti pa so deležne tudi številčnejše družine; na ogled poletov v Planico bodo popeljali tudi 12 večjih družin iz vse Slovenije. V Zavarovalnici Tilia nam je Lucija Škerlj predstavila njihovo ponudbo. Povedala je, da so tudi letos pripravili standardno ponudbo štirih možnih cenovnih variant, ločeno za predšolske in osnovnošolske otroke ter dijake in študente. Dodali pa so še dva nova paketa, ki ponujata določene prednosti. Poleg standardne ponudbe za šolsko nezgodno zavarovanje je tako na voljo še paket Šport - ta omogoča registriranim članom športnih organizacij 100-odst. kritje nezgod, ki nastanejo pri treningu ali na javnih tekmovanjih (sicer je kritje za aktivne športnike omejeno). Druga novost pa je paket Varnost; namenjen je tistim, ki želijo za zmerno letno premijo visoka kritja brez dnevne odškodnine in bolnišničnega dneva. Vsi, ki bodo šolsko nezgodno zavarovanje sklenili do 31. oktobra, bodo vključeni v njihovo nagradno žrebanje. Ker je Zavarovalnica Tilia generalni sponzor Hokejskodrsalnega društva Olimpija, so nagrade v znamenju tega športa, torej opremljene z novim grbom Olimpije. Poseben popust in praktično darilce – etui za zgoščenke - pa čaka tiste, ki bodo zavarovanje sklenili prek interneta. Letošnja novost je tudi nezgodno zavarovanje za otroke oz. dijake in študente, ki so ga v sodelovanju z SKB banko razvili za imetnike njihovih osebnih računov.

Lucija Škerlj iz Tilie

POSEBNA PRILOGA Direktor novomeške enote zavarovalnice Adriatic Slovenika Miha Božič in njegova namestnica Darja Gantar sta povedala, da število mladih zavarovancev raste. Lani so imeli preko šest tisoč nezgodno zavarovanih šolarjev in študentov, od tega jih je približno 650 prijavilo nezgodo. ”Če je poskrbljeno za varnost otrok, je s tem poskrbljeno za varnost družbe,” pravi Miha Božič in pojasnjuje, da njihova zavarovalnica namenja šolarjem precej pozornosti. “Začenjamo že v vrtcih, prvošolčkom pa podarimo rumene rutice – letos jih bomo podarili kar 18 tisoč.” V zavarovalnica Adriatic Slovenika so tudi letos pripravili več cenovnih razredov in s tem omogočili, da bodo lahko zavarovani vsi otroci. Vsem skupinam mladih, ki so registrirani kot športniki, bodo v primeru poškodbe izplačli celotno zavarovalnino. Posebnost v njihovi ponudbi je, da imajo šolarji do vključno 5. razreda osnovne šole možnost dodatnega zavarovanja nastanitve spremljevalca v primeru hospitalizacije otroka zaradi nezgode. Tudi za kritje invalidnosti zaradi nezgode imajo posebno cenovno rešitev. Za sklenitev zavarovanja do konca avgusta velja brezplačna ugodnost – asistenca Coris. Sicer pa tudi staršem, ki zavarujejo svoje otroke, nudijo posebne ugodnosti pri sklenitvi njihovega zavarovanja.

priloga dolenjskega lista

Direktor novomeške enote zavarovalnice Adriatic Slovenika Miha Božič in njegova namestnica Darja Gantar

20 20

priloga dolenjskega lista

Mladi so dobri varčevalci “Zrnje do zrnja - pogača, evro na evro – palača,” bi lahko posodobili star ljudski rek in mu dodali še tistega, ki pravi, da se mlada veja lahko upogne … Pri malem je treba začeti – tudi pri varčevanju. Kakšne so te možnosti, predstavljajo NLB, Probanka in SKB (navedene po abecednem vrstnem redu). Vera Kunstek iz NLB je povedala, da njihova banka namenja mladim varčevalcem veliko pozornosti in ugodnosti. Začenjajo že pri novorojenčkih, saj otroku ob otvoritvi Toli računa podarijo prvi polog in praktično darilo. Otroci se s pomočjo otroškega bančnega avtomata – Tolimata učijo, kako se z bančno kartico polaga denar, Tolimat pa jih zvočno vodi skozi postopek. Otroci lahko ob varčevanju zbirajo nalepke, na osnovi katerih vsake 3 mesece za 7 pologov dobijo praktično nagrado. Mladoletni zelo radi poslujejo s t.i. Prvim računom. Starši jim ga odprejo takrat, ko presodijo, da bo njihov najstnik lahko z denarjem na računu posloval samostojno, kar je običajno okrog desetega leta starosti. Mladostnik dobi svojo BA kartico, s katero posluje v okviru stanja na računu, lahko tudi dviga gotovino na bančnih avtomatih in plačuje na prodajnih mestih v Sloveniji in tujini. Študentski račun odpre polnoletni dijak oz. študent ali vanj preoblikuje svoj Prvi račun. Z njim lahko posluje do 27. leta starosti in omogoča celovito sodobno bančno poslovanje: limit na osebnem računu, kartico z odloženim plačilom, kredite po ugodnih obrestnih merah …, vodenje računa pa je brezplačno. Vsi mladi do 27. leta starosti lahko varčujejo svoj denar tudi z dvema prilagojenima oblikama varčevanja po ugodnih obrestnih merah; Varčevalni račun mladih je namenjen varčevanju v krajših časovnih obdobjih, Varčevanje mladih pa varčevanju z rednimi mesečnimi pologi. Nataša Derganc Štajdohar, direktorica novomeške poslovne enote Probanke, je povedala, da mladim ponujajo dva produkta, pri obeh pa je vodenje računa brezplačno, brezplačna pa je tudi plačilna kartica Maestro. Osnovnošolski osebni račun lahko odprejo učenci v soglasju s starši, poslujejo pa s plačilno kartico Maestro. Mladinski osebni račun pa je namenjen dijakom in študentom; ti lahko ob določenih pogojih pridobijo tudi limit. Imetniki tega računa imajo tudi brezplačno elektronsko bančništvo Prosplet, pristopnina za tri leta pa znaša le 6,50 evra. V mesecu varčevanja – oktobru - pripravljajo v Probanki nove, za mlade še privlačnejše varčevalne produkte in paket ugodnosti ob odpiranju osebnega računa. Tako mladim kot tudi ostalim komitentom pa je na voljo varčevalna vloga z ugodno obrestno mero, ki nudi možnost polaganja poljubnih zneskov ter dvigovanje brez predhodne najave, pri čemer je edini pogoj, da vsak znesek ostane na varčevalni vlogi najmanj 31 dni od dneva pologa. Varčevanje na odpoklic je še višje obrestovano, vendar pa moramo 31 dni pred dvigom le-tega tudi najaviti – elektronsko ali osebno. Za vezane vloge v domači ali tuji valuti pa nudijo še dodatno ugodne obresti. Glede na vse bolj negotovo prihodnost morajo mladi zgodaj začeti razmišljati o materialno varni starosti; tudi zato jim priporočajo postopno varčevanje v njihovih skla-

POSEBNA PRILOGA

POSEBNA PRILOGA dih. Že ob zaposlitvi pa jim svetujejo dolgoročno varčevanje za starost v okviru II. pokojninskega stebra – v pokojninski sklad Probanka Delta, sklad z zajamčenim donosom. V Probankini poslovni enoti v Novem mestu bodo vsakemu potencialnemu varčevalcu natančno razložili številne možnosti in poti za varčevanje in naložbe, ki bodo oplemenitile njegov denar.

priloga dolenjskega lista

Tudi v SKB banki je varčevanje za mlade razdeljeno po starostnih skupinah, je povedal pomočnik direktorja poslovne enote Roman Tomšič. Za šoloobvezne otroke do štirinajstega leta starosti so pripravili oblike varčevanja v t.i. Papi segmentu. V sklopu tega sta Papi račun in Ba Maestro Papi kartica, ki je seveda prilagojena otrokom. Za mlade varčevalce pa je najpomembnejše, da jim omogoča sa-

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

mostojno uporabo bankomata; s tem jim starši pokažejo, da so vredni zaupanja. Roman Tomšič poudarja, da so v Papi skupini najbolj vzorni varčevalci, saj s svojim denarjem ravnajo skrbno in odgovorno. Pri Papi varčevalnem računu Zvestobe, ki nudi zelo ugodne obrestne mere, je varčevalno obdobje od enega leta pa tja do 15 let. Gre za redno polaganje določene vsote, najmanjša je 20 evrov mesečno, in sicer z namenom varčevanja za večje nakupe, potovanja, stroške šolanja ipd. Za mlade Papi varčevalce pa SKB vsako leto pripravi osrednjo prireditev v Ljubljani z nagradnimi igrami, žrebanji in cirkusom. Tako pri Papi kot pri Mega varčevanju, ki je namenjeno varčevalcem od 14. do 27. leta starosti, banka

ponuja možnost elektronskega poslovanja - SKB Net, s tem si mladi varčevalci približajo banko na dom. Slogan “Mega je varčevanje, varčevanje je Mega” je podprt z Varčevalnim računom 30 dni, pri katerem morajo pologi, ki jih polagajo v poljubnih zneskih in rokih, “odležati” vsaj 30 dni. Obresti so bistveno višje, s prihranki pa lahko kmalu razpolagajo. Za obe skupini varčevalcev je vodenje vseh vrst računov brezplačno. Odzivnost mladih je velika, pravi Roman Tomšič, kar je glede na to, da so bivši časi inflacije spodbujali k hitri potrošnji, tudi začetek drugačne kulture in odgovornega odnosa do varčevanja.

L. J.

Vsak četrtek – Vsak četrtek – Vsak četrtek – Vsak četrtek

22 22

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

Kaj pa zamenjava banke? Banke se kar precej razlikujejo med seboj po višini stroškov, ki jih zaračunavajo svojim komitentom. To so z analizo stroškov ugotovili tudi pri Zvezi potrošnikov Slovenije (ZPS) ter izračunali, da lahko komitent s klasičnim poslovanjem prihrani do 73 evrov na leto, e-komitent pa nekaj čez 40 evrov. ZPS še ugotavlja, da imajo največ letnih stroškov pri banki prav finančno šibkejši potrošniki, ki si ne morejo privoščiti računalniške opreme in dostopa do interneta. Poleg tega prav ti potrošniki ne uporabljajo direktnih bremenitev in trajnih nalogov, ker se bojijo, da ne bodo imeli pokritja na računih.

Čeprav so letni stroški za uporabo transakcijskega računa odvisni od števila bančnih transakcij in od tega, ali komitenti poslujejo na bančnem okencu ali elektronsko, se velja torej pozanimati, kako visoke stroške nam zaračunava naša banka v primerjavi z drugimi. Zamenjava banke je pri nas še vedno zelo redka, morda pa jo bodo spodbudili poenostavljeni postopki, ki veljajo od letos. Po novem lahko namreč vse opravke v zvezi z zamenjavo banke opravimo kar na novi banki, ki jo tudi pooblastimo, da nam zapre račun na prejšnji banki, če pred tem seveda poravnamo vse obveznosti v zvezi s

tem računom. Na novi banki nam po novem najpozneje v petih dneh odprejo nov transakcijski račun, najpozneje v 40 delovnih dneh od prejetja vloge pa bo stara banka zaprla račun. Nova banka nas mora tudi seznaniti, kako naj obvestimo delodajalca in druge izplačevalce o spremembi računa.

G.. B. D. G

24 24

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

Toplota, ki greje domove in varuje naravo Termotehnika že več let razvija programe, ki jih združuje pod sloganom “Vse za dom”. Poleg pohištva, oken in vrat, kar je njihov novejši program, jih slovenski kupci poznajo tudi po celoviti ponudbi in izvedbi kopalnic ter seveda po njihovem prvotnem programu – ogrevalnih sistemih. Prav o teh smo se pogovarjali, saj od nekdaj velja, da dober gospodar že v začetku jeseni poskrbi za to, da bo njegov dom topel tudi v hladnih dneh. Vodja prodaje Tomaž Hutar in prokurist ter hkrati poosebljenje Termotehnike Jože Papež sta predstavila ponudbo ogrevalnih sistemov. Toda bolj kot same izdelke sta izpostavila vsebine, ki so povezane z izborom ogrevanja in so pomembne tako za ljudi kot tudi za naravo: varčevanje z energijo, skrb za čisto okolje in znanje. “Ko govorimo o ogrevanju, se moramo dotakniti tudi izolacije strehe, fasade, pogledati, ali okna dovolj tesnijo … Sicer je izguba toplote prevelika in temu ustrezna je prevelika poraba energentov.” Za prodajalca nenavaden pristop, toda Jože Papež pravi: “Naš namen je prodati izdelek, ki bo za določene potrebe optimalen, ki bo porabil čim manj energije in bo kupca dolgoročno zadovoljil. Če ima nekdo zahteve, s katerimi se po kriterijih stroke in kakovosti našega dela ne moremo strinjati, raje odstopimo od projekta, kot da bi prodali neustrezen izdelek.” Moja sogovornika pravita, da je marsikateri projekt predimenzioniran, kar je, po besedah Jožeta Papeža, dediščina nekdanjih pristopov, ko so ljudje tekmovali med seboj in na vsak način zahtevali močnejše peči in večje radiatorje od sosedovih.

I z kko o r i sstt i t i e n e rrg g iijj o s o n c a Zaradi spremenljivih cen energentov je danes težko reči, katera od možnosti ogrevanja je dolgoročnejše najboljša oz. najcenejša. V svoji ponudbi imajo kotle za vse vrste energentov in glede na razmere na trgu se – po posvetu z njihovimi strokovnjaki – stranke vse pogosteje odločajo tudi za kombinacije kurilnega olja ali plina s trdimi gorivi. V vseh primerih to sicer ni mogoče, kjer pa je, je to zagotovo prava rešitev. V Termotehniki pa priporočajo tudi vgradnjo toplotne črpalke, ki je ekološko zelo sprejemljiva. Možnosti je več, saj lahko v nekaterih primerih to tudi naknadno vgradijo. Toda

vsak primer je treba zase pregledati in poiskati najboljšo rešitev. Toplotna črpalka koristi energijo sonca, ki jo črpa iz vode, zemlje ali zraka. Te pri nas niso novost, saj so jih v Termotehniki začeli promovirati že pred 18 leti. To so bile toplotne črpalke za ogrevanje sanitarne vode, ki so jih kupci osvojili in so izjemno zadovoljni. “Verjeli smo v ta program in zato smo bili zelo vztrajni. Danes pa se potrjuje, da smo imeli prav!” pravi Jože Papež. Razvoj pa je šel naprej in na trgu so danes tudi toplotne črpalke za ogrevanje hiše, ne le za ogrevanje sanitarne vode. V Termotehniki so prepričani, da je to odgovor za optimalno ogrevanje v prihodnje.

V s e b o lljj rra a zv e g u l a c iijj o z v it i t i s i sstt e m i z a rre Tehnologija tudi na področju ogrevalnih sistemov naglo napreduje in iz leta v leto se pojavljajo nove, še boljše rešitve. Največji razvoj so strokovnjaki v zadnjih letih dosegli na področju regulacijskih sistemov oz. na avtomatizaciji le-teh. S tem je izključen človeški faktor oz. človeška pozabljivost. Avtomatika dela v dobro manjših stroškov, boljšega izkoristka oz. pravilne uravnave ogrevanja. Te novosti pa so na tehnološko že tako visoki ravni, da je potrebno ogromno znanja, in sicer tako za montažo in servisiranje kot tudi za uporabnike. Zato v Termotehniki ob montaži ogrevalnih sistemov zagotovijo tudi obvezno izobraževanje vsaj enega družinskega člana, ki bo “odgovoren” za pravilno ravnanje. Preden pa pride do montaže, je na vrsti posvet s prodajalci, ki so v Termotehniki hkrati ali predvsem svetovalci. Sledita obisk na kraju samem in analiza možnosti. “Naš namen je vzpostaviti trajnejše poslovne odnose s strankami, zato se maksimalno potrudimo, da skupaj najdemo rešitev, ki bo zares kakovostna in bo kupcem v zadovoljstvo, nam pa v ponos,” pravi.

L. J.

ZDRAVSTVENI KOTIČEK

26 26

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

Kamini osvajajo naše domove Kamin je pojem topline in domačnosti. Naj bo povsem sodoben z enostavnimi linijami ali klasičen, obdan s kamnom in lesom, vedno je vabljiv. Janez Mede iz Jurke vasi pravi, da se je že davno “zaljubil” v kamine. Toda tej svoji ljubezni se je intenzivneje posvetil šele v zadnjih letih, ko je ustanovil podjetje za montažo kaminov in stavbnega pohištva Euroline. “Kot pečar sem dolga leta delal v Nemčiji, toda v glavnem sem polagal ploščice, osrednjega pečarskega dela pa je bilo takrat bolj malo. Kasneje pa sem imel s kamini več opravka - delal sem tudi z Italijani in Avstrijci, en kamin pa sem postavil celo v Parizu,” pravi. Po poklicni poškodbi kolen in hrbtenice ter po stečaju podjetja, kjer je bil zaposlen, se je pri dobrih 48 letih odločil za samostojno pot in ustanovil podjetje Euroline. Zaposlil je tudi mlade moči in tako podjetje danes cveti. Pri poslovanju mu pomaga tudi sin, bodoči inženir računalništva. Poleg ostalega programa stavbnega pohištva so njegova osrednja usmeritev prav kamini. “Zanimanja je vse več, izbira pa je zelo pestra. Kamin je lahko prilagojen stilu opreme, načinu življenja, prostoru … Vsak izdelek je tako rekoč unikat in v tem je čar mojega dela,” pravi Janez Mede. Marsikateri kamin sam projektira, vse te izdelke pa skrbno beleži in fotografira. Med posebnosti pa sodi kamin, ki ga je naredil pred dobrimi petnajstimi leti; ta namreč nima klasičnega

kurišča, ampak je priključen na centralno ogrevanje.

Ne dajo v va vss a d rrv e n a kke e tto oplo ott e Kaminov z odprtimi kurišči, kot so jih poznali nekoč, danes ni več. Vzrok je predvsem v slabem izkoristku, saj je bil ta le 20do 25-odstoten. Danes imajo kamini zastekljena kurišča, kar še vedno omogoča stik z “živim ognjem”. Za učinkovitost ogrevanja pa je predvsem pomemben kaminski vložek, ki v kombinaciji z izpihanim toplim zrakom omogoči kar 98-odstotno izkoriščenost. Pomembno pa je tudi, da ti kamini zelo hitro ogrejejo prostor. Za kamine so priporočljiva drva iz trdega lesa – bukev, gaber, hrast; prijetno toploto in prijeten vonj

pa daje tudi jablana ali hruška. “Drva morajo biti trda in suha. Mehak les, kot je les iglavcev, ne daje pričakovane toplote, poleg tega pa lahko smola, ki se je ne da očistiti, umaže steklo kurišča. Pa tudi žerjavica trdega lesa je mnogo bolj obstojna,” pojasnjuje Janez Mede. Sicer pa današnji kamini ne potrebujejo nujno drv – možno jih je priklopiti na centralno ogrevanje, na plin ali na elektriko. Predvsem za prostore, ki jih redkeje uporabljamo (kot so zidanice vikendi), so primerni elektronsko krmiljeni kamini, ki jih lahko reguliramo tudi na daljavo, in sicer kar z mobilnim telefonom.

I z b i rra a za v use vss e o kku Seveda pa je pojem kamina živ ogenj. Ta lahko zapresketa v modernem kurišču, ki ga obdajajo sodobno predelani naravni materiali, ali pa v kaminu s klasičnim videzom in klasičnimi vgrajenimi materiali tako v zunanjosti kot tudi v notranjosti. Euroline se povezuje z več podjetji – tudi z novomeško Keramiko, ki izdeluje keramične pečnice, saj pri Euroline izdelajo tudi vse vrste klasičnih peči, krušnih peči in zidanih štedilnikov. Največ pa delajo s

POSEBNA PRILOGA podjetjem Azur iz Kamnika, ki je uvoznik francoskih, španskih in italijanskih kaminov. “Tudi naš kupec zahteva pester izbor oblik in izvedb; tako je na voljo izbira toplozračnih, toplovodnih, plinskih in električnih kaminov. Bogata je izbira kaminskih oblog ter ostalih artiklov, ki kamin naredijo še lepši in prav po okusu naročnika,” pripoveduje Janez Mede. Pester izbor oblog in materialov je mogoče videti v razstavnem salonu Euroline v Jurki vasi, celotna ponudba pa je na ogled tudi na njihovi spletni strani, kjer so objavljene tudi fotografije postavljenih kaminov.

L. J.

priloga dolenjskega lista

28 28

priloga dolenjskega lista

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

SODOBNA FASADA

Kakovost in videz – enako pomembna V znani prodajalni Mak podjetje Gazvoda d.o.o., trgovina in mešalnica barv nadaljuje dolgoletno tradicijo specializirane ponudbe barv,lakov ter mešalnico le teh. Pri njih pa lahko najdete tudi vse potrebno za sodobno fasado. Izbira je velika, saj so na voljo izolacijski materiali, lepila, fasadne mreže in končni fasadni nanosi različnih domačih in tujih proizvajalcev. Jože Gazvoda opozarja, da ni dobro »sestavljati« posameznih artiklov različnih proizvajalcev, ampak da je treba izbrati enoten fasadni sistem. » Ni dobro izbrati izolacijo enega dobavitelja, mreže drugega, lepilo in zaključne nanose pa morda tretjega. Za kakovosten pristop in zagotovljeno garancijo mora biti celoten fasadni del izveden z materiali ene firme.« Jože Gazvoda pravi, da visoki stroški ogrevanja in hkrati osveščenost, da z manjšo porabo energentov lahko prispevamo k

manjšemu onesneževanju in ohranjanju okolja, nas vodita k uporabi različnih sistemov toplotne zaščite objektov. Izbira toplotnoizolacijskega sistem na osnovi stiropora ali mineralne volne je odvisna od namembnosti in višine objekta. Stiropor prevladuje v individualni gradnji in objektih do višine 20 m, pri višjih objektih pa je bolj pristona mineralna volna. Novost zadnjega časa na področju fasadnih izolacijskih materialov pa je t. im. stiropor z luknjami, ki ga odlikuje večja parapropustnost. Od navadnega stiropora je dražji za približno 30 odstotkov. Glede na vrsto izolacije pa imamo možnost izbire akrilnih, silikatnih in silikonskih zaključnih ometov različnih barv, granulacij in struktur. Pri nas je najbolj pogosti akrilni zaključni sloj, ki je cenovno najbolj sprejemljiv in ima najbolj širok izbor barvnih odtenkov. Poleg vseh lastnosti fasade, ki pa so za kakovost bivanja v hiši izjemnega pomena, pa naročniki veliko pozornosti namenijo izboru barv. Glede na to, da je odločitev izbora barve fasade težka, imamo v podjetju Gazvoda d.o.o. v sodelovanju z proizvajalci možnost izdelave barvne študije fasade, hkrati pa naš sogovornik dodaja, da je želeni odtenek najbolje videti že na izdelani fasadi. Zaradi kakovosti in kompatibilnosti se je dobro odločiti za enega proizvajalca, saj se le tako izdelki med seboj dopolnjujejo in zagotavljajo pričakovan rezultat.

L.J.

30 30

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

STAVBNO POHIŠTVO

Unikatne rešitve

jo več za gladke bele okenske okvirje, ker že po videzu delujejo preveč plastično. Podjetje zakoncev Bukovac v okviru podjetja Finstral sodeluje s kar 250 arhitekti. Tisti, ki načrtujejo hiše modernih, izčiščenih oblik, so si želeli tudi za okna posebno belo barvo in tako so na njihovo pobudo v firmi Finstral razvili t. im azur-belo barvo, ki ustreza najmodernejšim objektom.

L.J. Renata Bukovac se je se svojo družino pred tremi leti preselila iz Grosupljega v vas blizu Trebnjega. Tu z možem nadaljujeta s svojim uspešnim podjetjem Bukovac & Co.d.o.o., ki ima salon med drugim tudi v Ljubljani in že deset letno tradicijo. Njuno podjetje je zastopnik nemškega podjetja Finstral, ki ponuja višji rang stavbnega pohištva in je prisotno v sedemnajstih evropskih državah. Poleg vrat in oken, kjer imajo več zanimivih in za naše tržišče unikatnih izvedb, je pri njih mogoče naročiti tudi zimske vrtove, nadstreške, drsne in panoramske stene itd. Prav slednje so še zlasti iskane pri novo-gradnjah, saj si ljudje vse bolj želijo v bivalnih prostorih vse več svetlobe, ter istočasno dobro toplotno izolativnost. Finstral ima v svoji ponudbi med drugim tudi panoramsko-drsno steno, ki seže do 5,80 metra v enem samem kosu. Sicer pa so zanimive in pestre tudi različne izvedbe njihovih oken. Še zlasti za manjše odprtine so dobrodošla okna, ki imajo na notranji strani samo steklo in tako omogočajo 4 dodatne cm svetlobe. V njihovi ponudbi je tudi posebno okno, kjer je klasičnemu delu dodano tretje krilo, vmes pa so skrite žaluzije, ki so tako dostopne tudi za čiščenje; okno v celoti pa ima še boljšo zvočno in toplotno izolacijo. Ne le na najvišji kakovosti, tudi na estetiki je poudarek. Samo pri njih je mogoče dobiti imitacijo lesa v svetlih, belih ali sivih barvah za okenske okvirje. To je še zlasti dobrodošlo za objekte, ki so v območju kulturne dediščine. Zato je njuno podjetje opremilo z njihovimi okni kar nekaj objektov v Ljubljani, ki so pod spomeniškim varstvom in še mnogo kulturno-zgodovinskih stavb po Sloveniji. Imitacija stare bele barve lesa je po videzu in na otip tako popolna, da tudi mnogi gradbeniki kar nekajkrat potipajo, ali gre za pravi les. Pri ceni taka izbira ne pomeni večjega stroška, saj je le 3 odstotke dražja od osnovne ponudbe. Renata Bukovac pravi, da zadnje čase vgrajujejo kar 95 odstotkov okvirjev v imitaciji lesa; oz. da se stranke niti ne odloča-

DOBER TEK

AVTO TIMES PREDSTAVLJA

priloga dolenjskega lista

Avto naše mladosti D

uhovi preteklosti se prebujajo in Fiat je po skoraj 40 letih od prenehanja proizvodnje in po dobrih petdesetih od začetka predstavil novodobnega malčka, ki tudi pri nas vzbuja marsikatero čustvo. Čeprav nova generacija nima veliko vzporednic z izvornim modelom, pa sta si na prvi pogled vseeno precej podobna. Mauro Pierallini, šef današnjega oblikovalskega oddelka, je po risbah Danteja Giacosa, očeta italijanskega narodnega avtomobila, novincu vdihnil sodoben videz s prepoznavnimi retro linijami. Največje spremembe se skrivajo pod kupolasto karoserijo z merami 3,55 x 1,65 x 1,49 metra. Motor je spredaj, ne več zadaj. Medosna razdalja se je z dveh metrov raztegnila na 2,3, kar pomeni, da je tudi v notranjosti več prostora. V njej ni več sledu asketizma, saj lahko štirje potniki uživajo v vseh vrednotah sodobne tehnologije. Na slavnega predhodnika spominja tudi armatura z ovalnim merilnikom hitrosti, merilnikom vrtljajev in informacijskim prikazovalnikom. Namesto puste površine je sredinska konzola resnično bogata: z radiem s CD-predvajalnikom, klimatsko napravo in visoko postavljeno ročico menjalnika. Novost je tudi prtljažnik, ki je tam, kjer so bili včasih majhni, a za tedaj zmogljivi motorji. In če smo že pri motorjih, naj omenim, da malčka poganjajo kar trije, od tega dva bencinska s prostornino 1,2 in 1,4 litra ter z močjo 69 oz. 100 KM in 1,3-litrski JTD z močjo 75 KM, ki ga poznamo že iz grande punta. Za prenos moči skrbita pet- in šeststopenjska ročna menjalnika. Prav nepotrebno je poudarjati, da je novi “fičo” po

Kromirani brki in bele obrobe na pnevmatikah.

Fiat jih je do leta 1969 izdelal 2,7 milijona.

opremljenosti, varnosti in tehnoloških rešitvah daleč pred svojim slavnim prednikom.

K a kko o pa se je u p a j z a čče elo? v s e s kku Deset let po drugi svetovni vojni se je Italija začela počasi dvigovati iz ruševin in se gospodarsko razvijati. Ljudje so dobili redne službe, standard se je izboljšal in pojavila se je težnja po vseljudskem avtomobilu. Fiat 500, naslednik predvojnega topolina, je postal premajhen, zato je takratna uprava Fiata izdala ukaz Danteju Giacosu, glavnemu oblikovalcu in konstruktorju, naj pripravi nov mali mestni avtomobil.

Vo z i l o z a žice ož mno Naloga je bila sprejeta in v manj kot letu dni so imeli Italijani pripravljeno vozilo za množice. Leta 1955 je bil na ženevskem salonu avtomobilov predstavljen fiat 600. Konstrukcija je bila za tisti čas zares inovativna. Na vsega treh metrih in 295 milimetrih je bilo prostora za štiri potnike, za zadnjo klopjo pa še za prtljago (približno 40 litrov). Že takrat je imel možnost preklopa zadnje klopi,

s čimer je nastalo še več prostora za prtljago, lahko pa ste jo stlačili tudi pod sprednji pokrov, kjer sta svoj prostor našla še posoda za gorivo in rezervno kolo. Medosna razdalja je znašala natančno dva metra, zato se avtomobil ni mogel pohvaliti s pretirano udobnostjo, vseeno pa je bil odličen za vožnjo po mestu in krajša potovanja. V upravi Fiata so se za novi model odločili uporabiti tudi nov motor, ki je zamenjal štirivaljni zračno hlajeni motor bokser. Novi je bil prav tako štirivaljni, a hlajen z vodo, kar je zagotovilo boljše zmogljivosti, predvsem pa tišje delovanje. Motor je imel sprva 633 ccm prostornine in je razvijal 21,5 KM. Leta 1960 je imel fiat 600 že

34 34

priloga dolenjskega lista

AVTO TIMES PREDSTAVLJA

močnejši motor s 767 ccm delovne prostornine in je razvijal že 25 KM. Prva serija fiata 600 je imela aluminijaste obroče sprednjih luči, smerniki so bili na blatnikih, na maski pa so se bohotili trije kromirani “brki”. Posebnost tega vozila so bila tudi vrata, ki so se glede na zdaj odpirala v nasprotno stran, imel pa je za tedaj nepogrešljivo belo obrobo na pnevmatikah. Vrata so na “pravo” stran obrnili leta 1964. Matična tovarna je simpatični mali avtomobilček izdelovala do konca leta 1969; skupno so izdelali 2,695.197 primerkov.

Ž e o d z a čče e t kka a Z a sstt a v a Takoj ko se je leta 1955 fiat 600 pojavil na tržišču, se je zanj začela zanimati Zastava iz Kragujevca in kmalu podpisala licenčni dogovor s Fiatom. Crvena zastava je iz tovarne orožja že leta 1940 prerasla v tovarno avtomobilov. Sprva manjšo, saj so izdelovali le lahke Chevroletove motorje, nato pa čedalje večjo. Do podpisa pogodbe o izdelavi zastave 600 (proizvodnja se je začela leta 1956) tovarna ni množično proizvajala kakega avtomobila. Po Fiatovi licenci so sicer izdelovali manjše serije modela 1400, s podpisom pogodbe pa si je podjetje zagotovilo proizvodnjo za pravi narodni avtomobil. Na začetku so vozila le sestavljali iz delov, ki so prihajali iz Italije, zato so bile te serije najboljše, pozneje pa je kakovost izdelave “nekoliko” popustila. Tako kot je fiat 600 doživljal spremembe, jih je tudi zastava 600,

Sodoben, varen, zmogljiv, a prepoznaven.

resda z nekajletnimi zamiki. Italijanski model je vrata obrnil leta 1964, Zastava pa šele 1968., a to našega naroda ni motilo, saj si je

lahko za dvajset socialističnih plač kupil avtomobil za družino in nekaj prtljage. A nanj je moral čakati v vrsti! Leta 1975, šest let po končani proizvodnji v Italiji, se je tudi pri nas pojavila prva zastava 750 S, opremljena s 767-kubičnim motorjem, ki pa je zaradi modificirane glave in drugačnega uplinjača razvijal kar 30 KM. Fičo je z njim dosegel že 110 km/h! Leta 1980 so predstavili zastavo 850. Motor je razvijal že 35 KM, kar je bilo dovolj za največjo hitrost 130 km/h. Odličen je bil za predelave, saj si ga lahko z malo vloženega denarja “navil” do 50 KM. Oh, kako smo potem drveli! Zastava je modele 750/850 proizvajala do leta 1985; skupno jih je izdelala 1,025.000. Čeprav današnji fiat 500 nima veliko skupnega s fičkom, ki so ga izdelovali v Jugoslaviji, pa vseeno vzbuja precej nostalgije, saj je bil to v bivši skupni državi mnogim prvi in zadnji avtomobil, številne generacije so z njim opravile vozniški izpit in svoje prve kilometre.

Borut Štajnaher Bor ut Št ajnaher

Notranjost nekoč in danes.

Le 9 5 5 j e ffii a t 6 0 0 ett a 1 19 s t a l 4 9 0 . 0 0 0 i tta a l iijj a n s k i h l i rr,, kkar ar bi zdaj znašalo 250 e v rro o v. N va ev Njj e g o ov sodobna izv edba je ve danes v e č kko ot ve a t d rra ažja. štiridese t k r et ra

ZANIMIVOSTI

priloga dolenjskega lista

Terezija Piškur Đukić

Saškova mama T

akoj boste vedeli, za katerega Saška gre, če napišem naslov malce drugače: mama mame Manke. Prijazno gospo Terezijo kličejo Zinka in bo odšla letos 1. decembra v pokoj. Z možem Brankom, ki je med pogovorom skrbel za vrhunsko postrežbo z jedačo in pijačo, ter z mlajšim sinom Danielom ter vnukoma Timotejem in Lukom živi v Straži, v hiši, ki so jo med mojim obiskom preurejali. Za Daniela in njegovo družino. Saško ima stanovanje v Novem mestu, sicer je živel skupaj z nami. Z mlajšim bratom Danielom sta imela v nadstropju svoje stanovanje z vsem potrebnim. Saško pride domov vsako soboto, če ima le čas. Takrat imamo pravi praznik. Če pove kakšno šalo, mož Branko takoj ve, da je to prav tista šala, ki mu jo je on povedal pri kosilu prejšnji teden.

Ste S a ž a n kka a? Stt rra Mama je bila iz Dolnje Straže, oče pa iz Trebnjega. Doma smo bili štirje otroci: dve sestri in dva brata. Tudi brata živita v Straži, sestra pa v Novem mestu, kjer dela v zdravstvenem domu kot glavna medicinska sestra. V osnovno šolo sem hodila v Vavti vasi, v Novo mesto pa v gostinsko. Branko je bil moj učitelj praktičnega pouka. Se pravi, da se je poročil s svojo učenko, jaz pa s svojim učiteljem. Bil mi je všeč, čeprav se šali, da sem ga vzela le zato, ker sem vedela, da je iz mehkega testa in da se bo dal “komandirati”. Saška sem rodila z osemnajstimi leti. Sprva sem delala v gostinski šoli, nato v Bučni vasi, v gostilni Pri Marički. Gostinstvo se mi je uprlo, nisem več mogla prenašati prostaštva, zato sem se zaposlila v trgovini na Drski, po preselitvi v Stražo pa sem dobila službo v Dolenjki, današnjem Mercatorju. Morda bi lahko postala tudi kaj drugega, a starša nista imela denarja za šolanje. Mati in oče sta delala v Novolesu, stanovali smo v bloku, plače pa niso bile takšne, da bi se hvalili z njimi.

Č e p r i m e r j a tte e S a š kka a in Daniela … Sta kot dan in noč. Daniel je zaposlen v Slovenski vojski in je bil že kot otrok živahnejši in bolj praktičen kot Saško, ki končuje

študij slovenskega jezika in primerjalne književnosti. Daniel je plezal po drevesih in po strehah, Saško pa se je šel učitelja. Rad je režiral. Pri moževi mami, pri baki, je bil mali bog. Baka je bila vedno urejena, rada je gledala filme, vzpodbujala ga je. Talenta ni pobral po meni, prej po Branku. On rad pripoveduje smešnice, še veliko raje pa potuje. Bila sva že po vsej Evropi, tudi na Kubi, prepotovala sva nekdanje jugoslovanske republike razen Kosova, celo po Krki sva se spustila s čolnom iz Cerkelj do Brežic, za konec leta pa načrtuje potovanje na Tajsko. Jaz se raje držim doma, ne prenesem dolgega sedenja, letala mi niso všeč, rada imam mir, Dukić bi pa kar naprej frčal po zraku. Tudi on je prej neroden kot ne. V hišo pokliče mojstra že za najmanjše popravilo. Ko je bil Saško otrok, mu je nudil vse. Če si je zaželel knjigo, ga je odpeljal v knjigarno pa sta jo kupila. Vpisal ga je k atletiki in ko še ni hodil v osnovno šolo, ga je dal učit francoščino. Bal se je, da ne bi bil zaposlen in da bi mu šle po glavi neumnosti. Pa mu niso šle, ne. Imel je vse urejeno, Daniel ne toliko. Ni pa hotel voziti kolesa, pozneje ni hotel imeti šoferskega izpita. Branko ga je prisilil, da ga je opravil, in zdaj mu še kako pride prav. Saško je imel veliko prijateljev, ni pa nikoli ponočeval. Ni kadil, ni popival. Rada bi, da bi si našel dekle, da

bi si ustvaril družino. Je zelo dober fant, vsakomur pomaga. Lani je dobil slovensko priznanje za humanost.

S a š kko o j e i g rra alec, humorist, pisec besedil, ova l e c r e ž i s e rr,, p o v e zzo ov p rro o g rra amo v, j e p e ve c … ov ev K a kko o g l e d a tte e na n vo njj e g o ov delo? Z Brankom sva ponosna nanj, ne hodiva pa na prireditve, na katerih nastopa. Mislim, da bi ga najina prisotnost motila, da ne bi mogel biti na odru takšen, kot naj bi sicer bil. Ne vem, mogoče pa mu delava s tem krivico. Morda pa si želi, da bi naju kdaj uzrl med gledalci. Rada berem. V hiši imamo knjižnico, saj tudi fanta rada bereta. Pa vnučka tudi. Zanimajo me filmi, narejeni po življenjskih zgodbah. Rada ima dokumentarce in filme o živalih. Ne maram pa znanstveno-fantastičnih filmov. Življenjski ritem mi malce moti delo v izmeni: teden dni dopoldne, teden pa popoldne. V službi sem raje dopoldne, takrat več naredim tudi doma. Čas, ki si ga vzamem zase, mi potem manjka pri gospodinjskih opravilih. Moj Đukić uživa penzijo, ureja slike z najinih potovanj in je sploh natančen gospod. Besedilo in fotografija:

Toni Gašperič

36 36

PIKIJEV KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

Obolenja spodnjega dela sečil mačk Š

tevilne mačke lastniki pripeljejo v veterinarsko ambulanto s težavami, ki so značilne za obolenja sečil, predvsem spodnjega dela sečil. bolj navpično, kolena potisne naprej, ob hudi bolečini pa lahko tudi stoka ob uriniranju. Pri težjih primerih pa lahko pride tudi do splošne prizadetosti, pojavijo se neješčnost, bruhanje, apatičnost, razdraženost, skrivanje. Kadar pride zaradi kristalov v urinu in težke okužbe do obstrukcije urina, je treba živali urgentno nuditi pomoč, saj lahko že v 12-24 urah nastopi koma in smrt zaradi zastajanja toksičnih presnovkov (urea, kreatinin).

Naravni dejavniki, ki ščitijo spodnja sečila pred vnetjem: • bakterijska mikroflora v distalnih sečnih poteh, • osmolarnost urina in pH preprečujeta razvoj škodljivih bakterij, • izpiranje (uriniranje)-odstranjevanje bakterij, • anatomske in funkcijske značilnosti uroloških poti (dolga sečnica pri samcih), • biofilm na sluznici spodnjih sečil. Dejavniki, ki prispevajo k pojavu obolenj spodnjih sečil pri mačkah: • najpogosteje se pojavlja pri starosti 26 let, • pojavljajo se pri obeh spolih, a pogosteje pri samcih (imajo zelo ozko sečnico, pri kastraciji pa se ta lahko še bolj zoža), • pasemska predispozicija: perzijske mačke, • način življenja: debele in neaktivne mačke, pogosteje pri mačkah, ki živijo v stanovanju, ki so podvržene stresu, • prehrana: suha hrana, hrana z veliko magnezija povzroča večjo koncentracijo urina, v takem urinu pa hitro začnejo nastajati mikroskopski kristali in večji kamni, • hrana, ki je mačkam ves čas na razpolago, postaja vse bolj alkalna, zato tudi pogosteje izzove nastajanje kristalov.

Mačka z obolenjem spodnjih sečil se pogosto liže v perinealnem delu.

V esna Pr emr u, dr. vet. med. Premr emru,

Normalen položaj mačke ob uriniranju.

Znaki obolen njj s p o d n njj i h s e č i l p r i m a č kka ah Lastniki najpogosteje opisujejo, da njihova mačka pogosteje hodi na vodo, včasih urinira povsod po stanovanju (ne more nadzorovati mikcije), lahko urinira zelo pogosto v majhnih količinah ali celo po kapljicah. Velikokrat je tudi sam urin spremenjen, je svetlo do temno rjave barve, lahko celo krvav. Mačke se intenzivno umivajo v perinealnem delu. Tudi sam akt uriniranja je lahko spremenjen tako, da mačka ob uriniranju bolj ukrivi hrbet, ima glavo rahlo nagnjeno navzdol, noge postavi

• Mačje stranišče naj bo vedno čisto in z dovolj peska. • Če se pojavijo znaki obolenj spodnjih sečil, bo potrebno vašo mačko do konca življenja hraniti samo s hrano, ki je posebej namenjena preprečevanju nastajanja kristalov in ponovnega obolenja. • Z veterinarjem se posvetujte o preiskavi urina. Zaradi sodobnega načina življenja in hitrega tempa se tudi pri mačkah pojavljajo nove težave, povezane s tem. Če razumemo mehanizme in prepoznamo zgodnje znake težav, lahko naši mački omogočilo dolgo in zdravo življenje. Veterinarji smo vam vedno na voljo za pogovor in nasvet.

Položaj ob uriniranju pri obolenju spodnjih sečil.

Preventiva obolenj spodnjih sečil pri mačkah • Hranite samo hrano, ki jo je priporočil ali predpisal veterinar. • Mački ne dajajte nobenih priboljškov, ostankov s svoje mize ali vitaminskih dodatkov. • Mački zagotovite zadostno količino sveže pitne vode. • Spodbujajte fizično aktivnost in igro.

ZABAVNA GLASBA

priloga dolenjskega lista

Romanova čustva in iskrenost R

oman Zupančič je Dolenjec, ki se je rodil v Novem mestu leta 1964. Mladost je preživel na Trški gori, sedaj pa živi in ustvarja v Kočevju. Je eno tistih imen naše glasbe, za katero prav gotovo niste velikokrat slišali. Kajti čeprav je podpisan kot avtor glasbe in besedil pod okoli 180 skladb, daje prednost zasebnosti in želi, da se njegova glasba intimno dotakne ljudi. Redke so radijske postaje, ki imajo njegov posnetek, pa čeprav je izdal pet zgoščenk in sodeloval s številnimi izvajalci, ki so poustvarili njegovo delo. Vsi, ki sodelujejo z njim, vedo, da so samo čustva in iskrenost vodilo, da boš skozi glasbo ljudem dal tisto, s čemer se bodo lahko prebili skozi svoj vsakdan. Roman je kmetijski tehnik, ki je v času študija spoznal, da bo umetnost njegova edina pot. Zadnja leta deluje kot restavrator, izvajalec otroških glasbenih programov in ostalih glasbenih zvrsti. Hobijev nima, saj je zanj vsakršno ustvarjanje, pa naj bo to zidanje, žaganje drv ali pisanje besedila, sestavni del življenja, v katerem uživa. Do okolja je kritičen, vendar vedno kot spodbuda za doseganje boljših odnosov in iskanja, da naredimo ta svet lepši in boljši. Je poročen in oče dveh otrok. Sin Aljaž je študent, hči Klara gimnazijka, žena Milka pa je že 22 let njegova podpornica in sopotnica. Kakšen si bil kot otrok? Kakšno glasbo si poslušal? O čem si sanjal? Že kot otrok sem bil silno nemiren. V tem času sem rasel z glasbo v naši cerkvi. Kljub temu da že desetletje nisem bil v cerkvi na Otočcu, imam v glavi shranjen vsak ton tamkajšnjih orgel in glasove ljudi, ki so peli na koru. Sicer pa je bila prva plošča v naši hiši, ki sem jo vsaj tisočkrat zavrtel na Iskrin gramofon, Fernando skupine Abba. Sledili so Status Quo in Henček. In sanjal sem, da sem z njimi na odru in igram kitaro. Kam te je pripeljala tvoja radovednost? Vsa ta moja radovednost me je pripeljala do tega, da delam praktično 24 ur na dan, malo spim, iščem besede in note, obenem pa opravljam poklic, da imam konec meseca za položnice. Kako se je razvijala tvoja glasbena kariera? Težko bi govoril o glasbeni karieri. Kajti glasba je moje življenje in četudi bi služil milijone, vem, da bi se ji predajal z istim žarom in veseljem. Kariera je izraz, ki ga pripisujem preračunljivcem. Ta beseda ima izrazito slab zven, zato jo prepuščam tistim, ki bodo zapravili svoje življenje za naOdgovor na nagradno vprašanje iz pačne ideale. Z druprejšnje številke se glasi: Vojna in mir. gimi besedami, kaMed prejetimi odgovori smo izžrebali rieristov ne sovraSlavko Kuhelj iz Šentjerneja. žim, se mi pa globoNovo nagradno vprašanje: Katero ko smilijo. pesem je izvajalec, ki ga predstavljaKatere glasbemo, zapel na festivalu Etnokostel? ne smeri najdemo Odgovore s svojim naslovom pošljite do v tvoji glasbi? ponedeljka, 15. septembra, na Verjetno ni glasnaslov: Dolenjski list, p.p. 212, 8001 bene smeri, kateri Novo mesto, “Za Živo”, ali na elekne bi prisluhnil ali tronski naslov tajnistvo@dol-list.si. se z njo ne bi ukvarMed odgovori bomo izžrebali nagrajenjal. Moja estetska ca, ki bo prejel zgoščenko, poklanja jo merila so pač taka, uredništvo Dolenjskega lista. da globoko spoštu-

Roman Zupančič je nastopil na letošnjem festivalu Etnokostel.

jem vsakega, ki iskreno ustvarja, pa naj se piše Mihelič, Kreslin ali Dobrič. In ko pišem za druge izvajalce, me zanima samo eno, in sicer ali bodo vzbudili čustva pri poslušalcih, vse ostalo je igra. Lahko opišeš atmosfero v tvojih skladbah? Glasba, ki jo pišem, je čustvo. Veselje, žalost, strah, upanje … Sicer pa sem bolj melanholično samotarsko bitje. Razmišljaš o snemanju albuma z avtorskimi skladbami? So že posneti, samo težko jih je dobiti. Največ sem jih presnel. Ko me pokličejo ljudje, ki bi jih želeli imeti, jim posnamem tisto, kar jim je pri srcu. Pred dvema letoma si slavil na festivalu Etnokostel kot izvajalec, vsako leto pa tudi kot avtor pesmi. Kako si se počutil letos? Tudi letos se je zgodba ponovila. Bil se avtor besedila in glasbe za skupino Dupljak, ki je dobila tako strokovno nagrado kot nagrado občinstva. In prvič v življenju sem dobil najvišje število točk od strokovne žirije kot samostojen izvajalec, kar je bil zame pravi šok. Prepričal sem jih z balado, ki nosi naslov Mala. Sicer pa vem, da je nagrada le drobno vodilo, ki ti pove, kaj si naredil. Je ni nagrade, ki bi mi dala tisto, kar mi dajo poslušalci s svojim aplavzom in stiskom rok. Skratka, krasen festival, krasni ljudje, lepi občutki in enkratna ekipa, ki je sodelovala z mano. Šteje le to, da smo bili tam in da vem, da smo ljudem nekaj dali. Kam so se po tvojem mnenju skrili vsi slovenski rock aktivisti iz preteklosti? Žal se niso skrili. Obubožali so. Izdelava glasbenega posnetka je garaško delo, ki stane veliko časa in denarja. In v Sloveniji je zelo veliko odličnih glasbenikov in izvajalcev, ki žal ne zmorejo finančnega bremena in životarijo ali potonejo. Od tu izvira moje spoštovanje do vseh glasbenih ustvarjalcev. Ali v Sloveniji obstaja glasbenik, glasbenica ali bend, ki je v zadnjem času pritegnil tvojo pozornost? Cela plejada jih je. V dolenjskem koncu Dan D, ki je dokončno dozorel, pa Mi2 so mi prirasli k srcu, Zmelkowi, Orleki … in mladina dela odlično. Reperji, underground …, samo večina tega ne vidi, ker ne ve, v kakšnih pogojih delamo. Kategorično trdim, da se glede na pogoje v Sloveniji dela najboljša glasba v Evropi. Pika. Greš letos na Slovensko popevko? Na letošnji popevki bo mojo skladbo pel Lado Leskovar. Krasen človek, krasna glasba. Moje sanje iz otroštva se izpolnjujejo. Besedilo in fotografija:

R udi Vlašič

38 38

DOMAČE VIŽE

priloga dolenjskega lista

Ansambel Florjan

Vaditi, vaditi, vaditi … O s e b n a i z kka aznica Franc Požek - kitara, vokal, bas, rojen 26. aprila 1950, po horoskopu bik, najljubša hrana – zrezek s krompirjem, najljubša pijača – zelo hladno pivo, navdušen športnik, ustanovitelj sevniškega plesnega ansambla Seplan, ki je odšel v zgodovino, bivši član narodno–zabavnega ansambla Rožmarin iz Dobove, s katerim so snemali, nastopali in žurirali, se udeleževali festivalov. Gregor Drugovič - bariton, bas kitara, rojen 29. decembra 1979, po horoskopu kozorog, najljubša hrana – krompir na sto in več načinov, najljubša pijača – frankinja, doma je v Pišecah, ki slovijo po marelicah in dobri vinski kapljici, ki jo prideluje tudi sam, včasih so v njegovi kleti, kamor rad povabi prijatelje, noči prekratke, igra v Pišečki godbi in rad priskoči na pomoč raznim ansamblov, ki se znajdejo v stiski, za glasbo sta ga navdušila starša. Tatjana Skutnik - vokal, rojena 6. junija 19.. pa še nekaj dni, po horoskopu dvojčka, najljubša hrana – vse vrste solat, in to veliko, pijača – sokovi v sožitju s kapučinom, malce čudno, a zelo okusno in osvežujoče. Sergej Sumrak - trobenta, rojen 22. avgusta 1984, po horoskopu lev, najljubša hrana – pica malo mešano, najljubša pijača – pivo in kokta. Matjaž Požun - klarinet, saksofon, vokal, rojen 15. junija 1986, po horoskopu dvojčka, najljubša hrana – vampi pa spet vampi, samo vampi, najljubša pijača – mleko v prahu, živi v vasi Podvrh v sevniški občini, je izučen tapetnik, ded ga je povabil h godbi Blanški vinogradniki, zaposlen je v tovarni Stiles, je mlad, srečen in vesel, pred njim pa je še vrsta let, ki jih bo izpopolnjeval z glasbo, ki jo nadvse ljubi. Starša sta ugodila skoraj vsaki njegovi želji.

Malo zgodo vine ov Sem Danijel Cajner, vodja ansambla, harmonikar, klaviaturist in vokalist. Ko me je kot otroka oče okregal, sem se zaprl v sobo in igral harmoniko, namesto da bi razmislil o svojih dejanjih. Iz Ljubljane sem se preselil v Vrh pri Boštanju, v rojstni kraj

mojega očeta, v vasici Konjsko pri Sevnici pa gradiva z življenjsko sopotnico Janjo, ki me ljubi, prenaša in podpira v vseh ozirih, varen dom za najina dobrovoljčka: štiri leta starega Klemna in dve leti starega Lovra. Priženil sem se v družino dobrih glasbenikov in pevcev. Nižjo glasbeno šolo sem uspešno zaključil v Ljubljani. Prvo leto sem obiskoval pouk violine, ker je okolica menila, da sem zelo primeren za igranje tega inštrumenta, sam pa sem kmalu ugotovil, da to ni to. Moja velika in edina ljubezen je bila harmonika. In spet harmonika. V povezavi z njo pa narodno-zabavna glasba, predvsem Avsenik. Oče mi je kupoval njegove plošče in izdelke drugih narodno-zabavnih ansamblov. Profesorica harmonike Majda Hudelja me je povabila k sodelovanju v šolskem harmonikarskem orkestru, s katerim smo poželi nekaj tudi mednarodnih priznanj. Z igranjem v ansamblu sem se prvič srečal pri vojakih leta 1990. Dve leti pozneje sem srečal Damirja Škerla in nastal je duet Tarantela, ki je navduševal poslušalce po Sloveniji. 1999. leta pa me je k sodelovanju v ansamblu Rožmarin povabil Franc Požek, sedanji kitarist pri ansamblu Florjan. V tem času sem ustvaril svojo prvo skladbo, a usoda je hotela, da smo se razšli, čeprav smo prejemali nagrade na festivalih narodno-zabavne glasbe. Na Cerkvenjaku smo bili leta 2003 nagrajeni kot najobetavnejši ansambel med debitanti.

… s kko ozi čas do Ansambla Florjan Po triletnem odmoru in iskanju somišljenikov, ljudi, ki bi podobno čutili in imeli

vsaj približno enak pogled na slovensko narodno–zabavno muziko, nam je uspelo sestaviti ansambel, ki smo ga poimenovali po zaščitniku gasilcev – Florjan. Na vajah in na igranjih, ki jih je veliko, je čutiti obilico pozitivne energije, prevladujejo dobra volja, predanost, resnost in zavzetost. Vabijo nas na “špile” doma in v tujini, pa nam tako primanjkuje časa, da bi se spravili v snemalni studio in posneli lastne skladbe, ki jih imamo že kar nekaj. A prišel bo tudi ta čas, brez skrbi. Do takrat pa igranja na porokah, veselicah, fantovščinah, abrahamih, predvsem pa: vaditi, vaditi, vaditi. Ljudje nas imajo radi.

T. Gašperič

Odgovor na nagradno vprašanje iz prejšnje številke se glasi: Hammond orgle. Med prejetimi odgovori smo izžrebali Majo Kovačič iz Novega mesta. Novo nagradno vprašanje: Ali drži trditev, da je Florjan zaščitnik čebelarjev? Odgovore s svojim naslovom pošljite do ponedeljka, 15. septembra, na naslov: Dolenjski list, p.p. 212, 8001 Novo mesto, “Za Živo”, ali na elektronski naslov tajnistvo@dol-list.si. Med odgovori bomo izžrebali nagrajenca, ki bo prejel zgoščenko, poklanja jo uredništvo Dolenjskega lista.

V KUHINJI PRI NAŠIH BRALCIH

priloga dolenjskega lista

Skrivnost nikakor ni v receptu M

ilena Hren iz Križ pri Novem mestu se je lansko jesen z veseljem upokojila, čeprav je zelo rada delala tudi v prodaji Krkine kozmetike. Ni je skrbelo, da bi ji bilo doma dolgčas, saj ima kar nekaj konjičkov: obdeluje vrt, nabira zelišča in peče piškote. Njenih piškotov ni težko prepoznati – so ljubko majhni in kot vojaki vsi enaki.

Milena je bila pri hiši že dolgo zadolžena za peko piškotov, potic pa se je lotila šele zadnja leta, saj je zelo dobre pekla njena mama, še prej stara mama. Za dobrote iz svoje pečice je prejela že več priznanj, še posebej je lahko ponosna na zlato z letošnjega ocenjevanja na Ptuju za orehove rogljičke. Prav take, po receptu, ki ga je sama sestavila, je spekla tudi za našo Živo. “Skrivnost ni v receptu, saj je teh, kolikor hočeš, in to dobrih. Dela se je treba lotiti z veseljem in z voljo, če te ni, je bolje, da se peke ne lotimo. Potrebno je tudi veliko vaje in najboljše sestavine,” pravi Milena. Rogljiče je sprva pekla “na pamet”, nato pa si je zapisala svoj lastni recept: 35 dag bele moke, 35 dag ostre moke, 3 srednje debela jajca, 10 dag mletih orehov, 1 surovo maslo (25 dag), 20 dag mletega sladkorja, 1 vanilin sladkor, 1 pecilni prašek, malo soli, mleti sladkor za posip.

N u j n e d o b rre e s e sstt a v i n e “Vse sestavine morajo biti najboljše kakovosti. Sama ne uporabljam margarine, temveč vedno surovo maslo, ki mora biti sveže in bolj

trdo kot mehko. Moka ne sme biti stara, naj bo suha in nujno presejana, da se prezrači in bolje sprime. Najbolje je uporabiti že preverjeno in ne kar najcenejšo s trgovske police. Tudi jajca morajo biti sveža, obvezno srednje debela (nekje od 6,2 do 7 dag), nujno je tudi, da vsakega posebej ubijemo. Orehi morajo biti lepi, najboljši so domači, zmleti pa jih je treba na ročni mlinček, saj sicer (npr. v multipraktiku) izločijo preveč maščobe. Obvezno uporabim mleti sladkor, ker se testo potem lepše naredi. Pecilni prašek vmešam in presejem skupaj z moko, v katero dodam tudi malo soli, ki poudari okus.” Milena moko, sol in pecilni prašek nasiplje v posodo, pri čemer nekaj moke vedno prihrani in jo po potrebi doda pozneje. Jajca stepe, jim doda s sladkorjem in vanilijem umešano maslo, nato pa to maso vlije v moko. Ko je testo še kašasto, doda še zmlete orehe. Testo mora pol ure počivati na hladnem, lahko tudi v hladilniku, če ni prehladen. Sledi pa seveda delo za spretne roke – oblikovanje rogljičkov. Milena priporoča, da naj bodo enako veliki in na konicah ne preveč zašiljeni, da se enakomerno zapečejo. Bolj od vrste pečice je pomembno, da si vzamemo čas in zagotovimo mir. “Piškot mora biti majhen, da ga z veseljem poskusiš,” svetuje in dodaja, da je treba izdelke hraniti v zaprtih posodah, najbolje pločevinastih, na krožniku pa jih ponuditi le malo, da jih ni

Kvašen šarkelj si radi zaželijo starejši, ko pa še mlačen zadiši, gotovo tekne tudi mlajšim …

Milenini piškoti se odlikujejo po prikupni majhnosti in enakih oblikah.

treba prelagati nazaj v škatlo, pri čemer bi se lahko poškodovali.

Š e m l a čče e n š a rrk k e lljj Milena je že pred našim prihodom spekla tudi kvašeni šarkelj z rozinami, ki je še pred objektivom še mlačen dišal po starih časih. Razkrila nam je tudi recept zanj: v 700 g mehke moke vmešamo ščepec soli, naredimo jamico in vanjo razdrobimo kvas z malo sladkorja in toplega mleka. Dokler vzhaja, v posodi vmešamo 1 celo jajce, 3 rumenjake, 3 žlice sladkorja, vanilin sladkor, 1 žlico ruma, nastrgano skorjico neškropljene limone ter 5 dag raztopljenega masla in pol dcl olja. Dodamo moko in zamesimo s pol litra toplega mleka ter dobro vtepemo mehko testo. Vanj po želji dodamo rozine. Nekaj moke prihranimo in jo dodamo po potrebi. V modelu za šarkelj pečemo 1 uro pri 180 do 200 st. Celzija. Besedilo in fotografije:

Breda Gornik Br eda Dušič Gor nik

Takšen pladenj ne ostane dolgo poln.

40 40

DRUŽINSKI KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

Že se odpirajo šolska vrata S

Na družinskem pikniku v zadnjih počitniških dneh je pogovor nanesel tudi na šolo. Našega desetletnika vprašam, če se že veseli, ker se tako naglo bližajo šolski dnevi. “Ne”, odgovori odločno in doda: “Ne maram je, ampak bom vseeno hodil v šolo, da se bom kaj naučil!” Petinpolletnik, ki bo 1. septembra prvič prestopil šolski prag, pa hitro doda: “Jaz jo pa maram in komaj čakam, da grem v šolo. Samo rad bi, da bi se še veliko igrali.” Bodoči maturant se oglasi: “Še zadosti je bosta imela. Šola je itak sama beda.” Bivši (letošnji) maturant pa doda: “Kakšna beda. Prav “kul” je. Malo te najprej “matrajo”, potem greš pa v Ljubljano.” Absolventka pa pogovor o šoli zaključi s svojim razmišljanjem: “Prav nobene panike ni treba zganjati. Vse skupaj veliko prehitro mine. Ko potegneš črto, vidiš, da je bilo lepo.”

Čeprav je danes šola v marsičem drugačna, kot je bila pred leti, pomisleki ob novem šolskem letu vendarle ostajajo in skrbem nikoli ni konca. Vsi starši si gotovo želimo, da bi otrokom šlo dobro v šoli in da bi se iz šole vračali s čim lepšimi izkušnjami in vtisi. Te želje niso neutemeljene, saj le srečen in zadovoljen otrok odraste v srečnega in zadovoljnega mladostnika in le tako se lahko oblikuje srečna in zadovoljna odrasla oseba. Toda življenje pred nas postavlja vedno nove izzive. Zato je zelo pomembno, da svoje otroke naučimo spopadati se z izzivi. Na otrokov šolski uspeh lahko starši zelo odločilno vplivamo. Najpomembneje je, da jih naučimo delovnih navad in jim privzgojimo vrline, ki jih bodo potrebovali ne le pri učenju, pač pa tudi sicer v življenju. Sem sodijo samostojnost, natančnost, vztrajnost, doslednost … S sprotnim uče-

PRAVNI NASVET

Starševstvo in nočno delo Delavec dela v treh izmenah. Rodil se mu je otrok, zato sprašuje, ali je še dolžan delati v nočni izmeni. Zakon o delovnih razmerjih v 190. členu določa, da se delavcu, ki neguje otroka, starega do treh let, lahko naloži opravljanje nadurnega dela ali dela ponoči samo po njegovem predhodnem pisnem soglasju. Po tem zakonskem določilu sta pred nadurnim in nočnim delom varovana oba starša. Varstvo obeh staršev izhaja iz mednarodnih dokumentov, ki zagotavljajo enako obravnavo očetov in mater v zvezi z družinskimi obveznostmi oz. starševstvom. Delavec pridobi varstvo z rojstvom otroka in ga uživa do otrokovega tretjega leta starosti. V tem času sme delavcu naložiti opravljanje nadurnega dela in dela ponoči samo na podlagi delavčevega predhodnega pisnega soglasja. Če je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za delo v treh izmenah pred rojstvom otro-

ka, bo moral delodajalec ob rojstvu otroka od delavca ponovno pridobiti pisno soglasje za nočno delo. Delavec pa od rojstva otroka v nočnem delu ni več dolžan delati, čeprav ima pogodbo o zaposlitvi za delo v treh izmenah, razen če bo po rojstvu otroka podpisal soglasje za opravljanje nočnega dela. Enako velja za mater otroka v starosti do treh let. V našem primeru naj delavec obvesti delodajalca o rojstvu otroka. Če bo delodajalec zainteresiran, da bi delavec še naprej delal tudi ponoči, mu bo ponudil v podpis soglasje za opravljanje nočnega dela. Delavec pa se bo potem odločil, ali bo soglasje podpisal ali ne in s tem tudi, ali se bo odrekel varstvu pred nočnim delom, ki mu zaradi starševstva pripada po zakonu, ali ne.

anja Vizjak izjak,, univ. dipl. pravnica V an ja V izjak ZSSS Območna organizacija Dolenjske in Bele krajine

(FOTO: T. J. G.)

te naslov prebrali navdušeno in z veseljem ali z občutkom naveličanosti, nezadovoljstva in “nebodigatreba”? Kakor koli že, šolska vrata se bodo vsak hip ponovno odprla, ne da bi nas kdor koli vprašal, ali smo na to pripravljeni. Sedaj nam ne preostane drugega, kot da poskrbimo za to, da bo šolski začetek lep, uspešen in morda nepozaben. Sama se še vedno natančno spominjam svojega prvega šolskega dne – še vedno občutim vonj učilnice, živo se spominjam učiteljice Mimi, ki je vsa nadaljnja leta mojega šolanja ostala moja “naj” učiteljica … Nikoli ne bom pozabila tesnobe in “čudnih” skrbi, ki so se porajale ob prvem vstopu v šolo. Potem so seveda zbledele, ampak niso me obšle.

njem in rednim delom pa si bo otrok razvil občutek dolžnosti in odgovornosti. Seveda pa ne smemo pozabiti na njegove zmogljivosti in prav tem moramo prilagoditi svoja pričakovanja in zahteve. Spoštovati je potrebno otrokov trud. Če otrok raste v okolju, kjer se veliko pogovarjate, kjer so knjige in časopisi vedno pri roki, kjer otroka ne podite od sebe, ko kaj delate, ampak ga pustite, da opazuje in pomaga po lastnih močeh, se bo najverjetneje razvil v pravega radovedneža, kar pa je predpogoj za to, da mu bo tudi v šoli šlo dobro. Tako mu na najbolj preprost, nevsiljiv, racionalen in prikupen način pokažete, da je učenje nekaj samo po sebi umevnega, razburljivega in zabavnega. Sicer pa se vsega učimo, tako tudi učenja. Če otroku v šoli ne gre dobro, mu pomagajte. Kadar ne znate ali ne zmorete sami, prosite koga za pomoč. Sicer pa nagradite prav vsak otrokov napredek. Skupaj z njim se veselite njegovih najmanjših uspehov in mu dajajte pogum, da bo lahko premagoval tudi morebitne težave. Pokažite mu, da mu zaupate. Pohvala in prijazna, razumevajoča beseda zaležeta gotovo več kot graja in neskončna pridiga. Ves čas dajte otroku vedeti, da ga razumete tudi, kadar doživi neuspeh, in mu dajte možnost, da vam bo zaupal in da bo težavo premagal sam ali z vašo pomočjo, če vas bo prosil zanjo. Tako ne bo razlogov, da bi ga kaj težilo in da bi vam kaj prikrival. Zanimajte se za to, s kom se najraje in največ druži v šoli, kaj je bilo novega, kako se je v šoli počutil in ne le kakšno oceno je dobil pri določenem predmetu. Sicer pa vedite, da je pomembneje, kot KAJ se pogovarjate, KAKO se pogovarjate s svojim otrokom (ton glasu, čas, ki mu ga namenjate).

Mate Mat eja PPe e tric, univ. dipl. pedag.

VRTNARSKI KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

Vrtnice – še je čas za potaknjence L

etošnje poletje je izredno hitro minilo. K temu so pripomogla številna neurja, ki so zaposlila vse ljubitelje rastlin, da so morali vsakih nekaj dni odpravljati posledice. In komaj smo vse postorili, že je pred vrati jesen. Ta pa je namenjena drugim opravilom - sajenju najrazličnejših čebulnic, vrtnic in drugih grmovnic. Marsikdo pa bo moral poskrbeti tudi trato, ki je polna plevela. V začetku septembra je še čas, da naredimo potaknjence okenskih in balkonskih rastlin. Vendar pohitite, ker so dnevi vse krajši. Krajši ko je dan, slabše se ukoreninijo potaknjenci. Sedaj lahko še enkrat narežete potaknjence od vrtnic, če se v poletnem času niso dovolj dobro ukoreninili. Do takrat, ko bomo lahko sadili vrtnice, bo preteklo še nekaj časa, zato je sedaj zadnji čas, da se odločimo, katere sorte želimo posaditi. Če jih nameravate saditi na mesto, kjer so že rasle vrtnice, naj vas spomnim, da bodo tudi nove zelo slabo uspevale. Zemlja se mora odpočiti, kar traja vsaj tri leta, nato pa lahko na isto mesto posadimo isto vrsto rastline, kot je tam že rasla. Lahko pa si pomagamo tako, da odkopljemo staro iz izrabljeno zemljo ter jo nadomestimo z novo. To pa ne velja samo za vrtnice, ampak tudi za druge rastline. Marsikateri ljubitelj rastlin je bil po vrnitvi z dopusta razočaran, ko je ugotovil, da je na trati nekajkrat več plevela, kot ga je bilo še pred kratkim. Zaradi vročine je trava slabo rasla, zato so se tla segrela nekoli-

Rja na pelargoniji bo v jeseni pogostejša.

ko globlje. S tem pa so skalili številni pleveli. Vsem, ki boste vrtno trato prekopali in posejali novo, svetujemo, da zemljišče pred prekopavanjem poškropite s pripravkom Roundup Energi, da boste uničili vse plevele. Teden dni po tretiranju zemljišče dobro pognojite z organskimi gnojili, nato pa posejete travno seme. Če boste seme po setvi dobro zalili z vodo in nato poškropili še z Agrosteminom, bo zrasla lepa gosta trava. V septembru bodo gomoljne begonije počasi odcvetele, v tem času pa bomo morali paziti tudi na nočne temperature, saj toplotno zahtevne rastline ne bodo smele biti predolgo zunaj. To so predvsem številne sobne rastline, ki smo jih čez poletje imeli na prostem.

Cvetove cinij radi obiskujejo metulji.

Besedilo in fotografije:

Slavk vko Sla vk o Zgonec

Bršljanka

Mešič Takrat, ko se ne moremo odločiti za eno možnost, če imamo na voljo dve (dve potovanji, dve stanovanji, dve službi, dva partnerja …) in med njima neprestano nihamo ter tako izgubljamo čas in potrpljenje drugih, nam lahko pomaga cvetni pripravek drobne rožice z britanskega otočja. Ta pomaga, da v sebi hitreje razvijejo svojo srčnost in s tem notranji mir, kar se navzven pokaže kot jasnost izbire. Najbolj značilne izjave oseb v tem nihajočem čustvenem stanju: “Saj sem rada z Mihom, ampak Jaka mi je pa še bolj všeč.” “Sem bil na Kitajskem, v Ameriki, Londonu! Povsod je tako lepo! Tukaj pa tako dolgčas!” “Moram vam povedati, da sem včasih zelo neodločen, hmm aja al pa tudi ne!” Mešič (lat. Scleranthus annuus) izhaja iz Severne Amerike in se je na britanskem otočju razrasel kot plevel, ta pa je v bližnjem sorodstvu z našim nageljčkom. Mešičev pripravek pomaga predvsem v trenutkih neodločnosti. Pomaga tudi tistim, ki so že po naravi razpeti med dve možnosti. Mešič se uporablja predvsem v primeru občasnega čustvenega stanja oziroma

pri ljudeh, ki so že po naravi razcepljeni med dve poti. Trenutna razdvojenost se lahko opazi kot neko hitenje, notranji nemir, zagnanost, ki pa je predvsem posledica notranje neodločenosti. Oseba namreč “sprejme” eno možnost, a hkrati bi rada bila v ravno nasprotnem stanju, kot se trenutno nahaja. Nekateri so že po naravi nagnjeni k razdvojenosti. Ti imajo morda težave z iskanjem notranjega ravnovesja, torej svoje srčnosti, ki jim ne bi omogočila nihanja med dvema odločitvama, ampak predvsem “pravo” izbiro, ki bi jih notranje pomirila. Če ti zbolijo, se sploh ne morejo umiriti, po eni strani bi ležali, a že v naslednjem trenutki nekam gredo, enkrat imajo visok krvni tlak, čez nekaj časa ta pade. Bolezenski znaki se kažejo in spet izginjajo, poleg tega se ne morejo “odločiti”, ali so sploh bolni.

ozamernik nik,, BFRP J AN KKozamer ozamer nik

42 42

BERITE Z NAMI

priloga dolenjskega lista

Drago Jančar: Drevo brez imena

Preteklost in sedanjost v talilnem loncu srca D

rago Jančar je nedvomno eno najbolj znanih sodobnih slovenskih pisateljskih peres, ki nima veljave le doma, ampak uživa nesporen ugled tudi na tujem, o čemer med drugim priča vrsta nagrad, od Prešernove za življenjsko delo in kar dveh kresnikov doma do evropske nagrade za kratko prozo mesta Augsburg, Herderjeve nagrade za književnost in lanske nagrade Jean Amery za esejistiko na tujem. Vse to zanesljivo pripomore, da je vsaka knjižna novost, ki jo kot avtor podpiše, deležna širše pozornosti in da se pred ljubitelje dobrega branja zastavi kot obvezno čtivo. Tako tudi mimo Jančarjevega najnovejšega, letos izdanega romana Drevo brez imena ni mogoče iti. Roman je izšel pri založbi Modrijan v elitni knjižni zbirki Euroman, ki prinaša 27 proznih del (roman, kratka proza, kratke zgodbe) avtorjev iz 27 držav članic Evrop-

ske unije in je zasnovana kot “zemljevid, na katerem se v polnosti izrisuje duhovni prostor naše širše domovine: njegova notranja povezanost, a tudi raznolikost in naravnanost navzven”, kot so zapisali snovalci zbirke. Na čelu zbirke stoji s številko ena prav novi Jančarjev roman Drevo brez imena. Roman je z veliko pisateljske spretnosti spletena pripoved o možu, “ki ga posrka preteklost”, kot so knjižno novost jedrnato in domiselno označili recenzenti, a ko odložimo knjigo, se zdi, da bi pravzaprav morali zapisati, da se preteklost in sedanjost v junaku pripovedi kot v živem talilnem loncu talita in spajata v neločljivo celoto oziroma da je človekovo življenje ves čas to taljenje preteklega in zdajšnjega. Na to je mogoče sklepati tudi iz dokaj nenavadne formalne razčlenjenosti romana: začenja se namreč s 87. od devetindevetdesetih poglavij in se zaključuje s 86. poglavjem. Ko bra-

Za lepši jezik Pisna (po)vabila so kljub vsem sodobnim iznajdbam še vedno najlepša, najpristnejša oblika sporočila, s katerim nekoga na nekaj vabimo. Zato naj bo to napisano jezikovno in slovnično pravilno. Dodatno vrednost pa mu daje upoštevanje vljudnostnih izrazov. Pogosto podjetja ali posamezniki pošiljajo vabila na številne naslove, torej mnogim in različnim osebam. Pri tem je seveda najenostavneje oblikovati in zapisati nek vzorec in ga poslati na vse naslove. Poseben čar in vrednost pa daje vabilu osebni nagovor. Ta sicer zahteva nekoliko več časa in natančnosti, a je odraz spoštovanja in bontona. Zato se izogibajte splošnemu nagovoru na začetku vabila, kot so Spoštovani in spoštovane!, Spoštovani! Dragi prijatelji!, Dragi sodelavci!, kadar pošiljate vabila na osebne naslove. Za nagovornim izrazom dodajte ime in priimek, samo ime ali le samostalnik gospa/gospod in priimek (Spoštovani Janez Novak!, Spoštovani Janez!, Dragi Janez!, Spoštovana gospa Novak!, Spoštovani gospod Novak). Izbira je seveda odvisna od vašega odnosa do naslovnika in družbenega razmerja; ali gre za zasebni ali javni, uradni ali neuradni odnos. Na ta način izkazujete visoko kulturo in naslovniku sporočate, da je bilo vabilo namenjeno prav njemu osebno.

Irena apežž Ir ena PPo o t očar PPape ape

(FOTO: MIM)

Nagovori v vabilih

lec pride do zadnje strani v knjigi, lahko branje znova nadaljuje na prvi strani. Osrednji junak romana je arhivar Janez Lipnik, čigar posebna lastnost je, da se lahko izjemno močno vživlja v “ljudi iz listin”. Nekega dne naleti v arhivskem gradivu iz Avstralije na spomine, v katerih izseljenec slovenskega rodu, slovenski Casanova, popisuje ljubezenske in erotične dogodivščine s štirimi stotnijami žensk z vseh koncev sveta. Arhivar odkrije, da je med njimi tudi učiteljica Zala D., “ki jo je poznal in občudoval in na skrivaj ljubil v svojem otroštvu”, avanturist pa je imel z njo razmerje, ko je med drugo svetovno vojno poučevala na Dolenjskem. Raziskovanje gradiva ga zapelje v podoživljanje preteklosti, še posebej mučnih in grozljivih vojnih dogodkov, hkrati pa raziskovalno brskanje po gradivu začne prepletati s spomini na svoje otroštvo, na očeta, težko prizadetega od vojnih travm, ter v vse to usodno vplete svojo ženo Marijano. V arhivarjevem srcu in glavi se preteklost in zdajšnjost na ognju spominov, arhivskih listin, védenja, domišljije in norosti talita in spajata v blodno litino resničnosti in izmišljije, v svojsko resničnost bivanja, skozi katero se arhivar kot junak iz pohorske pravljice o drevesu brez imena premika iz enega sveta v drugi, oba pa sta pravzaprav en in isti svet – “vse je ljubezen in vse je smrt” in je zato “nenehno drhtenje”. V takem zapletenem okviru Jančar mojstrsko pelje pripoved, ki ne bo nikogar, kdor se bo lotil branja, pustila hladnega.

Markkel eljj Milan Mar

Pisatelj Drago Jančar med obiskom v Novem mestu.

ZDRAVSTVENI KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

Bolezen dlesni lahko prizadene nasmeh P

arodontalna bolezen je še vedno primarni razlog za izgubo zob pri odrasli populaciji. Slab zadah iz ust, krvavenje iz dlesni pri ščetkanju in nitkanju, mehke, otekle in občutljive dlesni ter razmajani zobje so znaki, da je potrebno obiskati zobozdravnika. Dlesni so kot okvir za sliko oziroma v našem primeru za zobe. Umazan in neočiščen okvir lahko uniči še tako lepe zobe. Zobje so v zgornji in spodnji čeljusti podprti z vlakni, ki potekajo med kostjo in zobom in jim nudijo dodatno oporo. Dlesni pokrivajo del čeljustne kosti, ki tvori ovratnik okrog vratu zoba. Zdrave dlesni so roza barve in imajo kot noževa konica ostre robove, so čvrste in nepomične. Ob uživanju hrane in pijače se število bakterij v ustni votlini znatno poveča, posebno pri slabo in neredno očiščenih zobeh se te bakterije redijo in nabirajo na zobeh in v obzobnih žepkih. Pojav na zobeh zaradi neočiščenih ostankov hrane strokovno imenujemo plak. Če se plak na zobnih površinah zadržuje predolgo, zaradi sestavin, ki so prisotne v slini, poapni. To trdo rjavorumenkasto usedlino na zobeh imenujemo zobni kamen. Bakterije, ki so prisotne v zobnih oblogah, izločajo kisline in druge strupe, ki v povezavi z imunskim odgovorom organizma povzročijo vnetje in propad obzobnih tkiv. Dokler je vneta samo dlesen, se to imenuje gingivitis, dlesen pri tem krvavi, pojavita se rdečina in rahla oteklina. Ko se vnetje razširi tudi na ostala obzobna tkiva, ko-

reninski cement, pozobnico in alveolno kost, pa govorimo o parodontitisu. Pri tem je potrebno poudariti, da je sprememba barve izrazitejša pri tanki dlesni, medtem ko je pri debelejši dlesni kadilcev oboleli del pokrit z zdravim, zato je barva dlesni normalna in vnetni odgovor kljub močni prizadetosti obzobnega tkiva manj izrazit. Če naštejemo nekaj vzrokov za parodontalno bolezen, moramo na prvem mestu zagotovo omeniti zobne obloge na zobeh zaradi slabe higiene. Potem so tu še nosečnost in hormonske spremembe organizma, psihološki stresni dejavniki, zdravila, kajenje, nekatere sistemske bolezni, kot je sladkorna bolezen, poškodbe ter tudi dednost. Lokalno lahko pripomore k zadrževanju plaka tudi nepravilno oblikovana plomba ali prevleka. Pomembno je, da se zavedamo, da nas s stanjem obzobnih tkiv najlažje seznani naš osebni zobozdravnik z natančno anamnezo ter temeljitim kliničnim pregledom s pomočjo dobre rentgenske diagnostike. Če opazite slab zadah iz ust, krvavenje iz dlesni pri ščetkanju in nitkanju, mehke, otekle in občutljive dlesne ter razmajane zobe, čim prej poiščite pomoč pri osebnemu zobozdravniku ali specialistu parodontologu. Prva faza zdravljenja je odstranitev mehkih in trdih zobnih oblog, torej plaka in

zobnega kamna. Redno obiskovanje zobozdravnika za odstranjevanje plaka je nujno potrebno. V kombinaciji z rednim čiščenjem doma po navodilih zobozdravnika (ščetkanje, nitkanje …) je takšno zdravljenje običajno zadostno za preprečevanja napredovanja bolezni v njenih začetnih stadijih. Če pa je parodontalna bolezen že napredovala, je potrebna strokovna terapija luščenja in glajenja korenin, ki odstrani obloge iz koreninskih površin ter tudi obolelo tkivo, ki leži okrog zoba. V kasnejših fazah ta način terapije ni več uspešen. Pomaga lahko samo še kirurški postopek v lokalni anesteziji, kjer se pod kontrolo očesa odstrani plak in kamen. Lahko se doda kostni graft, kot transplantat iz katerega drugega dela telesa, ali pa umetni kostni implantološki material. Upravičeno lahko trdimo, da je parodontalna bolezen še vedno primarni razlog za izgubo zob pri odrasli populaciji. Temeljita ustna higiena z obvezno uporabo profesionalne zobne ščetke (mehke ročne zobne ščetke ali ustrezne ultrazvočne tudi rotirajoče-oscilirajoče električne zobne ščetke), zobne nitke in s pomočjo ustreznih interdentalnih ščetk pa je poleg rednih kontrol pri zobozdravniku najboljša preventiva.

armen Ver erho hov K ar men V er ho v ec, dr. dent. med.

44 44

MODA

priloga dolenjskega lista

Vsak dan drugačni, živahni in novi Naša modna rubrika je bila v preteklosti vedno bolj namenjena odraslim. A ne smemo pozabiti, da so tudi naši otroci, njihova garderoba in celotna njihova “oprava” ogledalo nas staršev. Danes in prihodnjič jim bomo namenili nekaj vrstic, saj poletja in vročih dni, številnih razprodaj in počitnic še ni konec. Naj bo to tudi čas, da bodo mamice in očki dobili kakšno novo zamisel, ki bo prav prišla njihovim otrokom za popestritev nove garderobe ali dopolnitev že obstoječe in da bodo prvi koraki v vrtec, v novo šolsko leto in v jesensko obdobje lažji in živahnejši. V prvi vrsti sta udobnost in pravi material najpomembnejša za dobro počutje našega otroka. K udobnosti seveda gre tudi videz. Tudi v tem poletju je veliko naravnih materialov, bombaža in lanu, pri krojih pre-

vladujejo krila, kratke hlače, majice s kratkimi rokavi. Številni dodatki, kot so kape, torbice, nahrbtniki, zapestnice, priponke, rute, trakovi, videz našega otroka popestrijo. Naj gre za barvne ali vzorčaste kombinacije, pomembno je, da so drugačne, živahnejše in dajejo občutek novega in modnega. Naj bodo najpreprostejše ideje tudi najučinkovitejše. Deklice so letos zelo modne, če nosijo krilce in top, zraven pa nogavičke ali pajkice. Popoln videz bodo pričarale rutice, ki bodo ščitile tudi njihove lase pred vročino in igranjem. Za udobno obuvalo jim privoščimo vedno modne balerinke ali sandale. Ob izbiri garderobe za naše deklice pustimo, da tudi one sodelujejo. Pustimo jim, da izžarevajo svojo energijo mladosti, igrivosti, nagajivosti, brezbrižnosti in hkrati pridobivajo občutek za estetiko. Fantje bodo za pokrivalo izbirali med nepogrešljivimi kapami. Majice s številnimi potiski raznih junakov se bodo odlično dopolnjevale s kratkimi hlačami. Pri obutvi tudi fantom privoščimo obuvala iz kakovostnih materialov, torej poletno obuvalo – sandale. Vsekakor ne pozabimo, da tudi fantje svoje najosnovnejše osebne stvari nosijo v torbicah, ki naj bodo modne in funkcionalne. V naslednji številki pa bomo prestopili iz vrtca v šolske klopi. Naj bo še veliko čudovitih poletnih užitkov. Mag.

Dragica Martta SStter ernad Dr agica Mar nad

priloga dolenjskega lista

Parfum z ljubeznijo B

eseda parfum je latinskega izvora; izhaja iz besed per (skozi) in fumus (dim). Čeprav so parfumu podelili ime Francozi, so besedo prvi uporabljali Rimljani, in sicer za prijetne vonjave, ki so jih širile dišeče goreče paličice. Zgodovina parfuma skorajda sovpada z zgodovino človeštva. Prve oblike parfuma so bile dišeče paličice, ki so jih uporabljali v Mezopotamiji pred štiri tisoč leti. Med verskimi obredi in slavji so žgali predvsem dišeče rastline, les in smole. Mezopotamci so naredili tudi prve korake k sodobni obliki parfuma, kakršno uporabljamo še danes: dišeče naravne snovi so namakali v vodi in olju, nato pa so tako pridobljene tekočine vtirali v telo. Tudi stari Egipčani so uživali v dišavnih pripravkih, ki so jih oboževale zlasti njihove kraljice. Prav Egipčani so prvi posadili dišeče rastline, začeli pridobivati aromatizirana olja ter prispevali k širjenju njihove priljubljenosti tudi mimo verskih obredov in najožjega kroga privilegiranih. V Grčiji in starem Rimu so najvišje častili in oboževali vrtnico, zato je prav rožna vodica najstarejša znana dišava, pridobljena s postopkom destilacije. Poleg oboževane vrtnice je osnovo sestavljala široka paleta baznih olj (olivno, mandljevo, kokosovo), ki so jih plemenitili z eteričnimi olji lilije, vrtnice, janeža in korenin perunike. Ustvarjanje parfuma je subtilna starodavna veščina. Z razvojem civilizacije je dobivala številne nove različice, toda oboževani deli njegove osebnosti ostajajo zaviti v tančice skrivnosti. Čeprav zveni protislovno, parfum ostane v spominu vsake ženske in moškega, ki ga spoznaš. Pogosto se zgodi, da je prav vonj razlog, zakaj se zaljubimo ali začutimo globoko strast, zato je prava izbira pomemben sestavni del naše celostne podobe.

Osebna vonjava je tista, ki najbolj ustreza vašemu vonju kože in ustvarja na tej podlagi tudi pečat osebnosti. Naj bo nekaj nasvetov mojstrov parfumov za lažjo odločitev: • nikoli ne izbirajte parfuma zjutraj, ko je vaše čutilo voha še šibko, • ne vohajte ga neposredno iz stekleničke, ker alkohol med izparevanjem omrtvi voh in spremeni vonj parfuma, • vedno izbirajte svoj lastni parfum, saj bo njegov vonj čisto drugačen na vaši koži kot na koži koga drugega, • nikoli ne testirajte več kot tri parfume hkrati, • opravite ožji izbor, zatem nekaj kapljic vsakega nanesite na kožo, počakajte vsaj dvajset minut in tedaj preverite njihove vonje, • odločiti se morate tudi, za katero priložnost boste nosili parfum in v katerem letnem času. V toplejših dnevih izbirajte vonje na osnovi sadja ali cvetja, ki tedaj cveti, v hladnejših dnevih pa so prijetnejše tople in čutne vonjave, • zadostujejo le kapljice in se zaradi prestiža, ki ga ima ta dišava, ne gre z njim polivati. Parfum naj bo kupljen in nošen z ljubeznijo, le tako bo njegov vonj resnično izžareval pričakovano osebno noto posameznice ali posameznika. Mag.

Dr agica Mar nad Dragica Martt a SStt er ernad

OVEN – September bo na mnoge ovne deloval kot hladen tuš. Poslovne težave se bodo izmenjevale z zasebnimi. Veliko časa boste porabili, da se boste ponovno spravili v red. Nekoliko več sreče čaka le samske ovne. BIK – Polni boste pozitivne energije, samozavesti in dobrih idej. Tako oboroženi boste zlahka kos vsem poslovnim in finančnim težavam, ki vas čakajo v drugi polovici meseca. Odnos s partnerjem bo topel in romantičen. DVOJČKA – V septembru boste lažje našli rešitve za poslovne in osebne težave, ki vas pestijo že dalj časa. V družabnem življenju si boste zaželeli več vznemirjenja in odkritih pogovorov. Odnos s partnerjem bo nekoliko boljši, a nikar ne pričakujte preveč. RAK – Prihod jeseni bo zelo razburkal vaša čustva. Pogosto se boste počutili napete, nervozne in vznemirjene. Težko se boste osredotočili na delo. Odnosi z okolico bodo, zaradi vašega slabega in spremenljivega razpoloženja, slabši. LEV – V septembru se bo vaše življenje spet vrnilo v stare tirnice. Hitrejši delovni tempo čaka vse leve, ki so si med poletjem privoščili preveč lenarjenja. Pri poslovnih odločitvah bolj poslušajte intuicijo, pri nesporazumih pa svoje srce. DEVICA – Zaradi slabšega finančnega stanja boste veliko razmišljali o denarju. Na delovnem mestu se bodo zadeve razvijale tako, kot si boste želeli. Več pozornosti posvetite razširjanju posla in spoznavanju konkurence. TEHTNICA – Zaradi dodatnega zaslužka ali povišice se bo izboljšala vaša finančna situacija. O denarju boste veliko razmišljali, mnoge tehtnice bodo tudi spremenile svoj pogled na denar. Na delovnem mestu si nikar ne nalagajte tujih obveznosti! ŠKORPIJON – Težko se boste osredotočili na delo. S partnerjem se bosta dobro razumela, čeprav vas bodo morebitna nesoglasja spravila iz tira. Na stresne situacije boste reagirali z umikom in zaprtostjo vase. Več pozornosti posvetite zdravju! STRELEC – Poslovni uspehi bodo bolj posledica trenutne sreče kot pa vaših osebnih naporov. Kljub temu pa boste postali bolj samozavestni. V odnosu do prijateljev in sorodnikov pokažite več tolerance in razumevanja. KOZOROG – Na delovnem mestu vas čakajo napeti in stresni trenutki. Primorani boste braniti svoje metode dela in zagovarjati svoja stališča. Odnos s partnerjem bo stabilen in romantičen. Več ljubezenske sreče čaka tudi samske kozoroge. VODNAR – Če s trenutno poslovno situacijo niste najbolj zadovoljni, se boste začeli ozirati po novih možnostih. Doma se boste počutili prav prijetno in družbe prijateljev ne boste prav nič pogrešali. Več časa posvetite redni telovadbi. RIBI – Ljubezensko življenje bo v mesecu septembru zaplulo v bolj mirne vode. S partnerjem bosta lažje našla skupni jezik, čeprav se ravno v vsem z njim ne boste strinjali. Finančno situacijo si lahko izboljšate s pametnimi naložbami.

46 46

KRIŽANKA

priloga dolenjskega lista

8 . Ž i v i n a n a g rra a d n a k r i ž a n kka a zdravo spati STORITE NEKAJ ZA SVOJO HRBTENICO

zdravo æiveti

... in kako spite vi!? DOSTAVA NA DOM

STROKOVNO SVETOVANJE MOÆNOST IZDELAVE POSEBNIH DIMENZIJ

POKLIŒITE NA BREZPLAŒNO

MOÆNOST OBROŒNEGA ODPLAŒEVANJA GARANCIJA VARNEGA NAKUPA

KRØKO • Cesta krøkih ærtev 137, 8270 Krøko, Tel.: 07 488 08 50

L CIJA G

RAZ

001052

10 let 2 leti

PROTI P R Ø

A IT

M A IC

ZA Ø Œ

NOVO MESTO • Ljubljanska c. 26 – Hedera (I. nadstropje), tel.: 07 391 77 00

TER

www.postelja.com

8. Živina nagradna križanka Sponzor tokratne križanke je podjetje Trgodom, d.o.o., iz Ljubljanske ceste 26 v Novem mestu, ki podarja bone v vrednosti 40, 30 in 20 evrov. Pravočasno smo prejeli 222 rešitev sedme Živine nagradne križanke. Podjetje Trgodom podarja darilne bone v vrednosti 40, 30 in 20 evrov Jožici Avsenik z Drganjih sel, Betki Jarnovič iz Novega mesta in Bredi Veble iz Trebnjega. Nagrajenkam čestitamo! Rešitve tokratne križanke pošljite do ponedeljka, 15. septembra, na naslov: Dolenjski list, p.p. 212, 8001 Novo mesto, na pisemsko ovojnico pa pripišite “8. Živina nagradna križanka”. Ovojnico brez poštne znamke lahko oddate v nabiralnik pri vhodu v stavbo uredništva v Novem mestu.

Pravilna rešitev 7. Živine nagradne križanke se, brano v vodoravnih vrsticah, glasi: RDEČI TRG, INTERIER, BENTENJE, IVANC, EG, ŠN, I, ONO, KASKADER, ASO, LUCY, SPOJLER, SMART, NABADANJE, MORTADELA, TOUR, OKA, JEŽI, KOST, DR, BOREC, SARTRE, NOGE, ANA, ATI, NL, ITERBIJ, TRAKIJA, KAMNINE, KARAJAN. Če boste izžrebani, potrebujemo vaš podpis, da se strinjate z objavo osebnih podatkov. Ime: ......................................................................................... Priimek: ..................................................................................... Naslov: ....................................................................................... ................................................................................................................. Podpis: ........................................................................................

HOROSKOP

48 48

KRIŽANKA