Živa, okt. 2008

50Ǝ,& ;" 74&Ç*7-+&/+4,0 6Ǝ&/+&

63/*, 50ė, $*, B 53&#/+&

,BK TP UPŘLF [B WTFäJWMKFOKTLP VŘFOKF 7 OBHMJDJ EBOBÝOKFHB ŘBTB KF WFMJLP WSFEOP ŘF MBILP TWPKF JOUFSFTF VSFTOJŘV KFNP LBS TF EB CMJ[V EPNB 4 UFN OBNFOPN KF 3*$ /PWP NFTUP TLVQBK T QBSU OFSKJ $*, 5SFCOKF ;*, ėSOPNFMK JO -KVETLP VOJWFS[P ,PŘFWKF W PLWJSV QSPKFLUB $FOUFS WTFäJWMKFOKTLFHB VŘFOKB %PMFOKTLB PEQSM 5PŘL WTFäJWMKFOKTLFHB VŘF OKB 5PŘLF CSF[QMBŘOP QPOVKBKP QSFEBWBOKB EFMBWOJDF QSFETUBWJUWF SB[MJŘOJI WTFCJO 7TBLJŘ QB KF WFT ŘBT OB UPŘLJ QSJTPUOB UVEJ NFOUPSJDB

t %PN TUBSFKÝJI PCŘBOPW 5SFCOKF WTBL UPSFL W NFTFDV PE EP VSF JO UPSFL W NFTFDV PE EP VSF t ,OKJäOJDB 1BWMB (PMJF 5SFCOKF o ,SBKFWOB LOKJäOJDB .JSOB WTBL JO UPSFL W NFTFDV PE EP VSF t ,OKJäOJDB 1BWMB (PMJF 5SFCOKF o ,SBKFWOB LOKJäOJDB ÀFOUSVQFSU WTBL QPOFEFMKFL W NFTFDV PE EP VSF t ,OKJäOJDB 1BWMB (PMJF 5SFCOKF o ,SBKFWOB LOKJäOJDB .PLSPOPH WTBL QPOFEFMKFL W NFTFDV PE EP VSF

,KF TF OBIBKBKP ,KF JO LEBK CP UPŘLB PEQSUB W WBÝFN LSBKV QPJÝŘJUF W VSOJLJI QPTBNF[OJI PSHBOJ[BDJK 1SJ LPOUBLUOJ PTFCJ EPCJUF QSPHSBN BLUJWOPTUJ 1SJKBWF [CJSBNP EP [BQPMOJUWF QSPTUJI NFTU ,BK QPOVKBNP OB UPŘLBI 0C QPNPŘJ NFOUPSKB TF MBILP VŘJUF PTOPW SBŘVOBMOJÝUWB JO UVKJI KF[JLPW TF VEFMFäJUF SB[OJI QSFEBWBOK JO EFMBWOJD OQS EFMBWOJDF OPSEJKTLF IPKF EFMBWOJ DF KPHF QSFETUBWJUWF JO EFMBWOJDF SB[MJŘOJI PCMJL TBNPQPNPŘJ TWPKP LSFBUJW OPTU QB MBILP QSFJ[LVTJUF OB VTUWBSKBMOJI EFMBWOJDBI /B UPŘLBI TF MBILP W äJWP BMJ QB W TQMFUOJ VŘJMOJDJ VŘJUF 8PSEB &YDFMB 1PXFS1PJOUB "DDFTTB UFS VQPSBCF JOUFSOFUB JO FMFLUSPOTLF QPÝUF /F CPNP QP[BCJMJ UVEJ OB QPESPŘKB LPU TP VTQFÝOP LPNVOJDJSBOKF QSFWFOUJWOF [ESBWTUWFOF WTFCJOF UFS TQPECVKBOKF SFLSFBDJKF OB PTFCOPTUOP SBTU [ESBWP QSFISBOP [ESBWJMOB [FMJÝŘB y ,PMJLP TUBOF 7TF UP WBN QPOVKBNP CSF[QMBŘOP ,KF EPCJUF JOGPSNBDJKF P EPHPELJI OB UPŘLBI 7TJ EPHPELJ JO VSOJLJ CPEP PCKBWMKFOJ OB TQMFUOJ TUSBOJ XXX DW[V EPMFOKTLB TJ 5SFOVUOJ VSOJLJ TP BLUVBMOJ EP 1SJKB[OP WBCMKFOJ WTJ QPTBNF[OJLJ ESVÝUWB JO PSHBOJ[JSBOF TLVQJOF EB UVEJ TBNJ QSFEMBHBUF WTFCJOF VŘFOKB OB UPŘLBI 0CSOJUF TF OB LPOUBLUOP PTFCP [B QPTBNF[OP UPŘLP OBWFEFOP W VSOJLJI UFS KJ QSFEMBHBKUF WTFCJOF LJ WBT [BOJNBKP

63/*, 50ė, -+6%4,& 6/*7&3;& ,0ė&7+& 5PŘLF EFMVKFKP EWBLSBU NFTFŘOP PE EP VSF W t ,OKJäOJDJ .JLMPWB IJÝB 3JCOJDB PC UPSLJI t ,OKJäOJDJ 4PESBäJDB PC TSFEBI t ,OKJäOJDJ -PÝLJ 1PUPL PC TSFEBI t 0TOPWOJ ÝPMJ 'BSB PC ŘFUSULJI t 1PESVäOJŘOJ 0TOPWOJ ÝPMJ 0C 3JOäJ ,PŘFWTLB 3FLB PC ŘFUSULJI 7 NFTFDV PLUPCSV TF MBILP OB UFI UPŘLBI VEFMFäJUF QSFEBWBOKB [ EFNPOTUSBDJKP QSJQSBWF KFEJ 4QP[OBKNP TWFU CVŘ W OPWFNCSV CP OB TQPSFEV QPUPQJTOP QSF EBWBOKF 4QPNJOJ J[ .BEBHBTLBSKB QSFEBWBOKF ;ESBWJMOF SBTUMJOF UFS EFMBWOJDB "LUVBMOF CPMF[OJ JO ÝLPEMKJWDJ W TBEOFN WSUV 7 EFDFNCSV QB TF CPTUF MBILP VEFMFäJMJ VTUWBSKBMOF EFMBWOJDF *[EFMBKNP VOJLBUOB OPWPMFUOB EBSJMB ,POUBLUOB PTFCB .JMFOB 1FUFL NJMFOB QFUFL!MV LPDFWKF TJ

,POUBLUOB PTFCB ,SJTUJOB +FSJŘ MV!DJLUSFCOKF TJ

63/*, 50ė, 3*$ B /070 .&450 ,SBK

-PLBDJKB %BO 3*$ /PWP NFTUP JO ŘFUSUFL /PWP NFTUP %PN TUBSFKÝJI PCŘBOPW JO QFUFL ;BQPSJ /PWP NFTUP JO QPOFEFMKFL .FUMJLB -KVETLB LOKJäOJDB .FUMJLB JO UPSFL ÇVäFNCFSL 0CŘJOB ÇVäFNCFSL JO TSFEB %SVÝUWP VQPLPKFODFW ÀFOUKFSOFK ÀFOUKFSOFK JO QFUFL ,VMUVSOJ DFOUFS 1SJNPäB 5SVCBSKB ÀLPDKBO %SVÝUWP VQPLPKFODFW ÀLPDKBO JO ŘFUSUFL ,BSMPWÝLB TQPNJOTLB TPCB ÀNBSKFUB JO TSFEB (PTUJMOB $WJŘFL ÀNBSKFUB %PMFOKTLF %SVÝUWP VQPLPKFODFW JO QPOFEFMKFL 5PQMJDF %PMFOKTLF 5PQMJDF .PCJMOB UPŘLB ŘBT JO MPLBDJKB QP EPHPWPSV [ WBNJ

6SB

,POUBLUOB PTFCB "OJUB +BLÝF BOJUB KBLTF!SJD ON TJ 1SFEWJEFOF BLUJWOPTUJ OB 5PŘLBI [B LBUFSF [CJSBNP QSJKBWF .FUMJLB %FMBWOJDF KPHF QSJKBWF [CJSBNP EP

ÀNBSKFUB 6TUWBSKBMOF EFMBWOJDF *[EFMBWB OBLJUB 4FSWJFUOB UFIOJLB *[EFMBWB TWFŘ QSJKBWF [CJSBNP EP

3*$ /PWP NFTUP 6TUWBSKBMOB EFMBWOJDB x7JMJOTLJ TJNCPMJj J[EFMBWB OBLJUB QSJKBWF [CJSBNP EP

/B WTFI MPLBDJKBI 6ŘFOKF SBŘVOBMOJÝUWB 8PSE &YDFM *OUFSOFU 1PXFS1PJOU

63/*, 50ė, ;*, B ė3/0.&-+

"EMFÝJŘJ JO UPSFL PE EP VSF W QSPTUPSJI ,1 ,PMQB .FUMJLB JO QPOFEFMKFL PE EP VSF W QSPTUPSJI 0À .FUMJLB 4FNJŘ JO QFUFL W PLUPCSV W ,SBKFWOJ LOKJäOJDJ 4FNJŘ PE OPWFNCSB OBQSFK W QSPTUPSJI ,VMUVSOFHB DFOUSB 4FNJŘ ,POUBLUOB PTFCB /BEB #BCJŘ *WBOJÝ ;*, ėSOPNFMK OBEB CBCJD![JL DSOPNFMK TJ

3B[WPKOP J[PCSBäFWBMOJ DFOUFS /PWP NFTUP -KVCMKBOTLB DFTUB /PWP NFTUP XXX SJD ON TJ t SJD!SJD ON TJ t 5FMFGPO JO t %FMPWOJ ŘBT WTBL EFMPWOJL NFE JO VSP

0QFSBDJKP EFMOP GJOBODJSB &WSPQTLB VOJKB J[ &WSPQTLFHB TPDJBMOFHB TLMBEB UFS .JOJTUSTUWP [B ÝPMTUWP JO ÝQPSU 0QFSBDJKB TF J[WBKB W PLWJSV 0QFSBUJWOFHB QSPHSBNB SB[WPKB ŘMPWFÝLJI WJSPW [B PC EPCKF SB[WPKOF QSJPSJUFUF 3B[WPK ŘMPWFÝLJI WJSPW JO WTFäJWMKFOKTLFHB VŘFOKB QSFEOPTUOF VTNFSJUWF J[CPMKÝBOKF LBLPWPTUJ JO VŘJOLPWJUPTUJ TJTUFNPW J[PCSBäFWBOKB JO VTQPTBCMKBOKB j

VSEBINA

priloga dolenjskega lista

3

5–6

Tveganje prinaša tudi izgube, ne le visokih dobičkov 7 Občutila je sprejetost, zdaj jo nudi drugim 8–9 Danes ni nič čudnega, če srčni infarkt preboli 35-letnik 10–11 Kisajo še, z bosimi nogami pa ne tlačijo več 12 Ko zdravi pozabimo, da lahko že jutri zbolimo 13 “Naj bo dan ali noč, gasilec hiti na pomoč” 14 Za glasbo nisi nikoli premlad 15 Najlepše je, ko se zbere vsa družina 16 Vardijanovi otroci ob rojstvu padli na tambure 17–30 Posebna priloga 31 Žametna črnina – svetovni šampion 33 Premium na francoski način 34 Po 49 letih – skupaj za vedno 35 Mama Verice Marušič 36 Vnetje zunanjega sluhovoda pri psih 37 Irena z otožnim tangom 38 Igrali bi tudi na vrhu Triglava 39 Polnjeni žepki na Petrin način 40 Tudi otroci se morajo naučiti soočiti s smrtjo 40 Prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas 41 Tudi pozimi moramo rastline dognojevati 41 “Rešilno zdravilo” 42 Spominsko romanje po krajih smrti 42 Klicaj 43 Zdravljenje osteoporoze v Centru za medicinsko rehabilitacijo 44 Modna jesenska mavrica 45 “Megla in mraz – oh, zaščiti je treba obraz!”

45 Horoskop 46 Križanka Na naslovnici: Vinograd jeseni Fotografija: Tanja Jakše Gazvoda

priloga dolenjskega lista Izdajatelj: Dolenjski list Novo mesto d.o.o., časopisno založniška družba Naslov: Dolenjski list, Germova ulica 4, 8000 Novo mesto Odgovorna urednica Dolenjskega lista: Jožica Dorniž Računalniška izvedba: Igor Rustja Cena oglasov: cela stran 1.380,00 €, pol strani 710,00 €, četrt strani 370,00 €, osmina strani 190,00 € Tisk: SET, d.d., Vevška c. 52, Ljubljana Nenaročenih rokopisov, fotografij, cedejev in disket ne vračamo.

Kriza kot priložnost Svetovno prebivalstvo se ni vedno tako hitro povečevalo kot zadnje čase. Z razvojem industrijske dobe med leti 1700 in 1800 je prvič močno naraslo, in to s 615 na 900 milijonov ljudi. V dvesto letih pa se je to število 7-krat povečalo. Zakaj tako velik skok? Zagotovo je na to vplivalo več vzrokov, med najpomembnejšimi je gotovo ta, da se je z razvojem industrijske družbe povečevala proizvodnja hrane, izboljšale so se tudi zdravstvene in stanovanjske razmere. Na Salomonskih otokih, kjer tradicionalna ljudstva še vedno živijo preprosto in v plemenskih skupnostih, je prebivalstvo začelo močno naraščati pred 30 leti. V njihovem morju so Japonci takrat postavili prave tovarne za predelavo rib, v zameno za to pa domačinom dajejo riž. Prej se je pri njih lahko poročil samo najstarejši sin in imel otroke, ko pa je bilo hrane dovolj za več ust, imajo tudi več otrok. Takšnega blagostanja in preživetvene varnosti, kot ju pozna zahodni svet danes, še ni bilo. Nekateri starejši ljudje še pomnijo lakoto, zato je njihov odnos do hrane povsem drugačen kot pri mladih generacijah, ki že od malega živijo v izobilju. Včasih niso zavrgli niti koščka kruha, danes pa mečejo v smeti cele kose mesa. Lahko tako blagostanje še traja?

Finančna kriza, ki je močno prizadela ameriške in nekatere evropske finančne ustanove, je dosegla tudi naše kraje. Mnogi strokovnjaki napovedujejo, da je to šele začetek, zato jo nekateri primerjajo s svetovnim finančnim zlomom iz leta 1929. Neoliberalni kapitalizem, ki se otepa vsakršnih regulacij države, se je slabo izkazal. Da ne bi prišlo do vsesplošnega zloma sistema, so se mnoge države odločile pomagati bankam s finančnimi injekcijami. Tudi naša vlada je v začetku oktobra sprejela sklep, da država jamči za vse bančne vloge.

Vsaka kriza pa prinese tudi kaj dobrega, ljudi prisili k gospodarnejšim premislekom glede trošenja denarja. Po drugi svetovni vojni se je zelo razmahnilo potrošništvo, ki se je v zadnjih 15 letih zelo razbohotilo tudi pri nas. Veliki trgovski centri so zrasli kot gobe po dežju, a v njih že dolgo ne zadovoljujemo več samo potreb, ampak predvsem svoje želje. Z raznimi marketinškimi pristopi ljudi vzgajajo, da si je treba želeti novih stvari, stare pa zavreči, še preden so odslužile. Tem željam težko sledimo, kaj hitro pademo v drugo odvisnost - zadolženost in tako postanejo gospodarji naših življenj tudi banke.

S to krizo zagotovo ne bo konec potrošništva, čeprav je sedaj prava priložnost, da razmislimo, kaj res potrebujemo in kdo vse in kako kroji naše življenje. Naj bo kriza priložnost za dosego nekaj novega, drugačnega, boljšega in plemenitejšega.

Jožica Dorniž Jo žica Dor niž

AKTUALNO

priloga dolenjskega lista

5

Finančna kriza

Tveganje prinaša tudi izgube, ne le visokih dobičkov F

inančna kriza, ki se je iz Amerike razširila po vsem svetu, ima globlje vzroke in samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo milni mehurček razpočil. Krizo, ki se je s trga hipotekarnih kreditov razširila tudi na druge trge vrednostnih papirjev, močno občutijo tudi naši občani, ki so nekateri precej nepremišljeno vlagali denar v tvegane vzajemne sklade.

Z a čče elo se je v Ameriki Začelo se je lani poleti s krizo ameriških hipotekarnih vrednostnih papirjev. Banke, ki so odobravale kredite, so na tisoče posameznih hipotekarnih posojil, odobrenih fizičnim osebam, zapakirale in tveganje prodale naprej. Druge finančne ustanove so take vrednostne papirje kupovale in iz njih sestavljale nove pakete vrednostnih papirjev ter jih spet prodajale naprej.

Banka, ki je neposredno odvisna od tega, ali bo kreditojemalec posojilo odplačal, se bo zelo potrudila, da bo denar dobila nazaj, če je tveganje prodala naprej ter s tem naredila dober posel, pa je pozornost pri dajanju kreditov in nadzoru odplačil začel pojemati.

Daljša kot je veriga med neposrednim krediterjem in nosilcem tveganja, slabši je nadzor nad odplačilom kredita. Ker pa so vsi s tovrstnimi posli dobro zaslužili, so začele banke odobravati kredite tudi strankam, za katere so vnaprej vedeli, da jih ne bodo mogle vrniti.

Potem pa je naenkrat počilo. Banke so morale začeti odpisovati kredite in investitorji, ki so kupili tveganja, so imeli velike izgube, ki jih je bilo treba prikazati tudi v bilancah. Investicijski skladi, ki so vlagali denar v tovrstne vrednostne papirje, so imeli kar nekaj časa zelo dobre donose, potem pa so se kar naenkrat zlomili. Ustavila so se izplačila iz teh skladov, padala jim je vrednost in morali so začeti prodajati, da so ohranjali likvidnost. Prišlo je do spirale, kjer je na eni strani začela padal vrednost na borzah vrednostnih papirjev, na drugi strani pa so začele rasti obrestne mere, začela se je kriza likvidnosti. Banke so začele propadati in zlomile so se nekatere finančne ustanove, stare več kot 150 let. V ZDA tako ni več nobene investicijske banke, saj so vse ali propadle ali pa se preoblikovale v univerzalne banke. Številnim največjim evropskim bankam so morale pomagati države, tako da so jih dokapitalizirale ali pa delno podržavile, da so sploh lahko delovale naprej. Posledica tega je bila izguba zaupanja med bankami, ki si med sabo praktično ne posojajo več. Vse pa se je poznalo tudi na borzah, kjer so začeli indeksi nezadržno padati, zavladala je panika, ki so

jo s finančnimi injekcijami vlade zadnji čas vsaj nekoliko omilile, globalne finančne krize pa se ne da več ustaviti.

Ko j e K ey n e s a Ke zamen njj a l F Frr i e d m a n To, kar se je zgodilo, je le logična posledica procesa, ki se je začel že v času ameriškega predsednika Ronalda Reagana in predsednice britanske vlade Margaret Thatcher, ki sta pod pritiskom kapitala začela liberalizirati gospodarske in predvsem finančne sisteme ter odstranjevati varovalke, ki jih je po zlomu Wall Streeta leta 1929 in veliki gospodarski krizi v tridesetih letih vgradil sloviti ekonomist John Maynard Keynes. Njegovo socialno državo so zamenjale neoliberalistične ideje čistega kapitalizma Miltona Friedmana, ki se je zavzemal za sistem popolne svobode, ko kapitala ne bi nihče več nadziral, ko se država ne bi v nobenem primeru vmešavala v ekonomijo, ko bi v zasebne roke prišli vsi državni sektorji, vključno z narodnimi parki na primer, in država ne bi kapitalu predpisovala nobenih pravil več in bi kapital ne imel nobenih socialnih obveznosti več.

Voditelji, ki jih je na njihov položaj postavil kapital, so mu z nepremišljeno lahkotnostjo popuščali, gospodarstva držav z izjemno močnim socialnim sistemom (skandinavske države, Kanada … ) so začela izgubljati prednost pred državami, kjer je kapitalizem dobival (pre)veliko svobodo, ki je omogočila razcvet čedalje bolj tveganih poslov.

Zdaj je veliko vprašanje, v katero smer bo šlo reševanje krize, ki naj bi po napovedih nekaterih strokovnjakov trajala štiri leta, lahko pa tudi celo desetletje. Bodo države dovolj močne, da bodo vzpostavile precej strožji sistem nadzora kapitala in spet okrepile socialno državo, ali pa bodo s svojim posredovanjem le pozdravile kapital in mu pustile svobodo, kakršno je užival pred krizo? Če se je v minulem stoletju komunizem v nasprotju z Marxovimi napovedmi pojavil v nerazvitih fevdalnih deželah in ob koncu stoletja propadel, je kriza ali celo zlom svobodnega kapitalizma v najbolj razvitih deželah morda trenutek za vznik neosocializma, za vzpostavitev sodobne socialno skrb-

ne človeku prijazne države. Verjetno je ta druga možnost le utopija.

Ka m s o d i v globalni krizi Slo v e n iijj a ?

Slov Poslov s hipotekarnimi vrednostnimi papirji je bilo pri nas sorazmerno malo. Nekaj malega so se s tem ukvarjali Triglav, pozavarovalnica Sava in Nova KBM, vendar so bile finančne izgube pri tem sorazmerno majhne.

Problem naših bank je predvsem v tem, da imajo majhno depozitno bazo, ki jo predstavljajo predvsem vloge prebivalstva, da bi lahko z njo kreditirale gospodarstvo, zato so morale denar dobivati drugje, predvsem z najemom kreditov pri tujih bankah. Naše banke so še pred dvema letoma pri tujih bankah brez težav dobivale dolgoročne kredite, ki so jih potem posredovale gospodarstvu, že lani in še posebej letos pa dolgoročnih ne morejo dobiti več.

Obseg teh kreditov je danes bistveno manjši, krajša je ročnost (na primer do enega leta) in višje so obresti. Prišlo je do tega, da si nihče ne upa več nikomur posojati.

Ker banke nimajo več dovolj denarja, da bi zadostile potrebam gospodarstva, bo to moralo ustaviti določene naložbe, kar pomeni manjšo gospodarsko rast in posledično tudi manj delovnih mest. Med prvimi bo na udaru gradbeni sektor, ki je bolj ali manj tesno povezan z vsako investicijo. Rast gradbenega sektorja je bila v zadnjem času tesno povezana z gradnjo cest, predvsem z avtocestnim programom, ki pa morda le ne bo tako okrnjen, saj jamstva za kredite v tem primeru daje država. Ta pa ima v tej zgodbi čisto drugačno vlogo, saj ima precej vzvodov, prek katerih si lahko zagotovi dodatni denar, na primer prek višjih ali novih davkov. Zato je posojila z državnim varstvom bistveno lažje dobiti.

K rre e d i t i b o d o d rra ažji i n tte e ž j e d o sstt o p n i Banke pa ne bodo pozornejše le na tveganja pri posojilih gospodarstvu, ampak bodo previdnejše tudi pri kreditiranju prebivalstva. Banke so že dvignile obrestne mere in zaostrile nekatere druge kreditne pogoje, poleg tega pa se zaostrujejo tudi kriteriji za odobritev kredita in preverjanje kreditne sposobnosti kreditojemalca. Ker bodo kre-

6

AKTUALNO

priloga dolenjskega lista

diti dražji, si bo posameznik lahko privoščil manjši kredit, kot si ga je do sedaj. To bo posledično vplivalo tudi na stanovanjsko gradnjo, čeprav so padle tudi cene stanovanj, a ne toliko, kot so višje obrestne mere.

Dejstvo je, da bo imel posameznik ob enakih dohodkih zdaj lahko manjši kredit kot do sedaj in si bo zaradi tega lahko bistveno manj privoščil. Morda bo zdaj na cestah videti tudi nekoliko manj pregrešno dragih s krediti kupljenih terenskih limuzin, kar pa ne bo kakšna posebna tragedija.

V takih krizah je zelo pomemben tudi psihološki učinek oziroma pojav panike, ko ljudje v strahu pred propadom bank in drugih finančnih ustanov začnejo mrzlično dvigati prihranke s svojih računov. V tem primeru je slovenska vlada reagirala odločno ter pravočasno in 7. oktobra najavila prevzem neomejenega jamstva na hranilne vloge oziroma jamstvo za zneske nad 22.000 evrov, kolikšno je bilo po sistemu zajamčenih vlog, po katerem bi v primeru stečaja ostale banke izplačale varčevalce. Ta sistem bo deloval še naprej do 22.000 evrov, nad to mejo pa po novem za vloge jamči država.

Da bi spodbudile varčevanje, so nekatere banke v Sloveniji že dvignile tudi obresti pri vezanih vlogah, vendar ne vse. Banke se sicer z obrestnimi merami prilagajajo in-

flaciji, zaradi česar so se obresti za depozite od lani do letos dvignile za približno eno odstotno točko.

K a j n a rre editi z denarjem?

Bančni depozit seveda ni edina možnost vlaganja denarja oziroma varčevanja. Možnosti je danes ogromno. Bančni depozit velja za najbolj varno, a predvidoma manj donosno naložbo. V zadnjem letu obresti na depozite niso lovile niti inflacije, kar pomeni, da je bila obrestna mera realno negativna.

Univerzalnega recepta kje in kako varčevati seveda ni. To je odločitev vsakega posameznika. Poleg vlaganja v delnice posameznih podjetij ali vlaganja denarja v vzajemne sklade so precej varni in investicijsko zanimivi tudi različni zavarovalniški produkti, na primer kombinacije življenjskega zavarovanja in sklada z varčevalno-naložbeno komponento, pa produkti z zajamčeno glavnico.

Pri nas je poleg bančnih depozitov najbolj razširjena oblika nalaganja prihrankov v vzajemne sklade. Struktura naložb prebivalstva je pri nas nekoliko nenavadna. Prvi del varčevalcev se zateka k najbolj varnim bančnim depozitom, drugi del pa k precej tveganim naložbam v sklade. Tako so bili daleč najbolje prodajani skladi investirani na Balkan, čeprav po teoriji investiranja denar

običajnega varčevalca ne bi smel iti v tako tvegane sklade.

Izbira pravega sklada ali prave kombinacije skladov zahteva kar nekaj znanja in dobro seznanjenost s posameznimi trgi. Ljudje se tovrstnih poslov ne bi smeli lotevati kar tako brez pomoči strokovnjaka. Treba si je vzeti čas in dobiti pravi nasvet od nekoga, ki se s temi stvari zares ukvarja, ne pa nasedati sladkim besedam honorarnih akviziterjev. Če so pred nekaj leti delniški vzajemni skladi prinašali lepe dobičke, za zadnje leto velja, da so vsi izgubljali. Pri skladih, vezanih na balkanske trge, so bili padci tudi večji od 50 odst., pa tudi pri naložbah v sklade, vezane na razvite trge, kot so ameriški in zahodnoevropski, so padci vrednosti znašali med 20 in 30 odst. Na slovenskem trgu je bil padec vrednosti več kot 50 odst., saj je slovenski borzni indeks SBI 20 padel z 12.000 pod 6.000 točk.

Naložbe v nepremičnine so v preteklosti veljale za varne in so obenem prinesle tudi kar nekaj dobička, saj je vrednost nepremičninam lepo rastla, zdaj pa že nekaj časa pada. Strokovnjaki ocenjujejo, da bo vrednost nepremičninam še naprej padala, cene pa bodo rastle le nepremičninam na določenih najbolj zanimivih lokacijah.

Vidmar Igor V idmar

ZGODBE, KI JIH PIŠE ŽIVLJENJE

priloga dolenjskega lista

7

Slađana Dražetič

Občutila je sprejetost, zdaj jo nudi drugim K

ako je, če se preseliš v tuje govoreče okolje in je zate v šoli rezervirana prazna zadnja klop, ve, ne da bi ji to povedali. Otrokom priseljencev, ki vsak dan prihajajo v novomeško Društvo za razvijanje prostovoljnega dela, včasih pove, da se je tudi sama znašla v podobnem položaju, čeprav je ob njeni brezhibni slovenščini danes, po šestnajstih letih, ko je v Novem mestu uspešno zaključila visokošolski program, to skoraj težko verjeti.

Po šestnajstih letih ne razmišlja več, da bi se vrnila v rodno mesto Jajce v Bosni.

se je še navzela pri nas? Po duši je, kot pravi, nekako bolj rokerska, zato je harmonika ni prevzela. “Mislim, da sem se naučila zaprtosti, ki sem jo občutila že ob prihodu v Slovenijo, pa tudi načrtovanja. V Bosni živimo bolj “iz dneva v dan”, tu pa se vse načrtuje. Tipično slovensko je načrtovanje glede kariere,” opaža.

Po šestnajstih letih ne razmišlja več, da bi se vrnila v rodno mesto Jajce v Bosni. Letos ga je obiskala prvič, odkar so morali oditi.

Prijatelji, s katerimi se je družila, so se razkropili po svetu, vezi ohranja le še s sorodniki. A ožjo družino in prijatelje ima zdaj tu, v Novem mestu. “Dom je tam, kjer se dobro počutiš, ne kjer stoji hiša,” ugotavlja. Poleg tega ima tu delo, ob vse večjem priseljevanju tujcev, tudi ekonomskih migrantov z vzhoda, pa bo pomoč organizacij, pri katerih dela, v prihodnje še bolj dragocena.

Slađana Dražetič se je z mamo, bratom in dvema sestrama v Novo mesto k očetu, ki je že prej delal v Sloveniji, zatekla leta 1992 kot vojna begunka iz Bosne, stara 16 let. “Hudo je bilo,” pravi ob spominu na tisti čas. Tu so jo vpisali v drugi letnik gimnazije, a težko je bil slediti, saj jezika, v katerem so jo vsi nagovarjali, sploh ni razumela. “Vsi govorijo o jezikovni podobnosti, ki pa je takrat, ko slovenščino prvič slišiš, na opaziš. Gre za nov, tuj jezik. Tudi ko že malo razumeš, težko kaj poveš, saj samo malo drugačen naglas lahko spremeni ves pomen,” razlaga. Roman Tujec A. Camusa je še vedno njeno priljubljeno branje.

Med prostovoljci v Društvu za razvijanje prostovoljnega dela Besedilo in fotografiji: Ir Irena No ena N o v ak Novo mesto, ki se jim je kasneje zapisala tudi sama, je našla nekaj, kar je pogrešala povsod drugod, najbolj pri ustanovah, ki so bile pripravljene nuditi pomoč, to je občutek sprejetosti. Potem je šlo tudi v šoli in pri učenju jezika kar naenkrat lažje. “Želela sem se naučiti jezika in se družiti tudi s slovenskimi vrstniki,” pove. Preko območnega Rdečega križa in s pomočjo Branke Bukovec, ki je v tistem času vložila ogromno napora, da bi beguncem, ki so prihajali, olajšala vključevanje v družbo, se je vključila v prvi tečaj slovenskega jezika.

Temu so sledile dodatne delavnice. Danes poudari, da ne dela za otroke priseljencev, ampak z njimi.

Ta mesec je postala koordinatorica kulturnih projektov na društvu, kjer je tudi sama bila deležne pomoči. Zaposlitev je za društvo velika pridobitev, nov projekt “kultegracija”, ki ga bo financiral evropski socialni sklad, pridobili pa so ga preko ministrstva za kulturo, pa je tudi zanjo velik izziv. “Želimo si, da bi se priseljenci čim bolj vključili v družbo, a ob tem ohranili svoje korenine, izročilo, kulturo. V projektu jih bomo k temu spodbudili,” razlaga. Ko beseda nanese na njene korenine, prizna, da je že precej asimilirana, v bosanski narodni noši ne bi več znala zaplesati, pove pa, da si nastop z zanimanjem ogleda. In česa Slađana s sodelavko Greto, koordinatorico programov za otroke

8

POGOVOR

priloga dolenjskega lista

Prim. mag. Daroslav Ivaškovič, dr. med.

Danes ni nič čudnega, če srčni infarkt preboli 35-letnik Z

aradi srčne kapi in srčno-žilnih bolezni umre največ ljudi na svetu: letno kar 17,5 milijona, od tega 1,9 milijona v Evropi. V Sloveniji smrti zaradi bolezni srca in ožilja predstavljajo 40 odstotkov vseh smrti, kar je več, kot je smrti zaradi vseh rakavih bolezni skupaj. “Danes ni pravzaprav nič več čudno, če srčni infarkt preboli 35-letnik,” pravi prim. mag. Daroslav Ivaškovič, dr. med., vodja zdravstvene službe v Termah Šmarješke Toplice.

Srčno-žilne bolezni so bolezni sodobnega časa. Včasih niso bile tako razširjene, ali me občutek vara?

Vzrok za več srčno-žilnih bolezni tiči v spremembah načina življenja, posebno v spremembah prehranjevanja in v odmikanju človeka od osnovne naravnosti – gibanja. Tako je današnji človek razvil odnos, da je normalno delati; čas se šteje le še po tem, koliko je kdo delal. Saj je res, da je nacionalni dohodek večji, za dosego tega pa ni dovolj 8-urni delavnik, mnogokrat od človeka zahteva veliko več, celo 24-urno predanost delu. Na vse te pritiske in napetosti slej ko prej odreagira tudi naš organizem, saj nima možnosti, da se v času kratkega počitka sprosti, da je spet pripravljen na

izjemne napore pri vsakdanjem delu tako v službi kot v družini. Veliko vlogo pri razvoju srčno-žilnih bolezni odigra torej stres.

Zanimivo, da pri vsej znanosti in tehniki uživamo hrano, ki negativno vpliva na naše zdravje, čeprav bi bilo lahko glede na razvoj prav obratno. Zanimiv paradoks, ne?

Prevečkrat jemo hitro hrano in hrano, ki jo reklamira zgolj prodajalec, ni pa zadosti preverjena, zato na naše police prihaja preveč nezdrave prehrane. Žal sodobni svet nima objektivnih kontrolnih mehanizmov, ki bi izločili hrano, v kateri so pesticidi, umetne snovi, razni dodatki za ohranjanje lepšega videza … Tu bi morali biti bolj kritični tudi novinarji, ki lahko pokažejo pot do

resnice. Svoje odigra še stres, ki pelje človeka v potrebo, da ohranja svojo sposobnost, da zmore nekaj narediti, zato posega po raznih poživilih; alkoholu, kavi, cigaretah. Vse to so le lažni pripomočki, ki organizem dodatno izčrpavajo in ga še oddaljujejo od ravnotežja. Zato prihaja do raznih bolezni, med katerimi so na vrhu prav srčno-žilne, čeprav so zadnje desetletje ali dva onkološke bolezni v porastu. Je pa preživetje bolnikov z rakom kljub vsemu nekoliko manjše kot pri kroničnem srčnem bolniku.

Morajo pa slednji stalno jemati relativno velike količine zdravil, kar finančno bremeni družbo.

Težava pri odkrivanju teh bolezni je, da so dolgo prikrite, da se ne pokažejo takoj, ko pride do sprememb v organizmu, ampak izbruhnejo že, ko je bolezen razvita …

Na razvoj teh bolezni po eni strani vplivajo dedni dejavniki, na katere nimamo vpliva, po drugi pa način življenja, zaradi katerega se meja bolezni premika k vse mlajši populaciji, tako da danes ni več nič posebno čudnega, če srčni infarkt preboli človek, star 30 ali 35 let, in že pri teh letih postane kronični srčno-žilni bolnik. Njegovo preživetje in kakovost življenja nista toliko odvisna le od zdravil, ampak tudi od tega, kako bo spremenil način življenja. Navade torej, ki negativno vplivajo na razvoj in napredovanje bolezni.

V kolikšni meri lahko z ustrezno prehrano in spremembo načina življenja vplivamo na dejavnike tveganja? Nekatere raziskave namreč govorijo celo o 80 odstotkih?!

O odstotkih si ne bi upal govoriti, gotovo pa je, da lahko z načinom življenja in s prehrano pozitivno vplivamo tudi na dedne obremenitve. Dejstvo je, da lahko srčni bolnik, ki spremeni kakovost življenja z načinom prehranjevanja, s spremembo ritma življenja, z večjo telesno aktivnostjo, živi dlje.

Pravijo, da je visok krvni tlak tihi ubijalec. In znak za preplah?

Vsekakor, prav zato mu rečemo tihi ubijalec in je dejavnik tveganja za nastanek srčno-žilnih bolezni. Stresen način življenja

POGOVOR

9

FOTOGRAFIJI: T. J. G.

v organizmu spodbuja nekatere sisteme, predvsem tako imenovane endokrine organe, ki uravnavajo presnovo, srčni utrip in krvni pritisk. Pred koronarnim srčnim dogodkom, možgansko kapjo ali drugim akutnim dogodkom, človek velikokrat nima poudarjenih težav. Kot ena najbolj znanih težav, ki spremlja porušeno psihofizično ravnotežje organizma, da se prilagodi na razne izzive od zunaj, pa je občutek utrujenosti in občutek splošne slabosti. Ob takšnem načinu življenja je pričakovati tudi porast bolnikov z višjim krvnim pritiskom.

Kdaj torej vlagati vase? Kdaj je dovolj zgodaj in ali je kdaj prepozno?

Prav bi bilo, da bi v človeka začeli vlagati že v otroštvu, to bi morala biti strategija vsake zdravstvene politike, nacionalnega interesa in vsakega okolja, tako materialnega kot duhovnega, torej tudi na medicinskem področju vlagati v otroke in mlado generacijo. Že otrokom bi morali skušati vcepiti drugačen vrednostni sistem, ki je danes izključno potrošniški in materialni, s tem bi verjetno tudi pritisk in stresna dogajanja bistveno zmanjšali že v šoli in razvoju mladega človeka posvetili več pozornosti ter ga pripravili, da bo psihofizično bolj zdrav individualec. Družba, ki je zainteresirana za bolj zdravo populacijo, za bolj produktivne in delovno sposobne ljudi, bi morala ohraniti nekaj naravnega občutka, kaj je za družbo bolj pomembno; ali zgolj rast proizvodnje ali pa tudi vlaganje v zdravje mlade generacije, od katere bosta imeli družba in država več koristi, manj denarja pa bi tako porabili za zdravljenje. Potrebno je torej sistematično delo, od vrtcev in šol naprej, z verižnim delom, ki bi ga morali nadaljevati tudi v kasnejših obdobjih, pa bi dosegli primarno zdravstveno zaščito, s čimer bi zmanjšali pritiske na bolnišnice, na neskončne preiskave.

Kljub poskusom vlagati v mlado generacijo pa je vse bolj očitno, da se z leti veča število debelih otrok. Žal sta danes marketing in potrošništvo, ki sta se že tako vcepila v vrednostni sitem družbe, da je že težko verjeti, kdo ima prav, pred koristmi vseh, tudi otrok. Hkrati je danes življenje mladega človeka izrazito statično, mladi veliko presedijo pred računalnikom ali televizijo in se dolgočasijo do nezavesti. Prav zaradi pomanjkanja gibanja, ki je primarna potreba človeka, bo debelih verjetno še več. Sedanja generacija mladih je že prevzela vrednostni sistem, da v družbi več veljaš, boljši stolček imaš in že otroci razmišljajo, kako čim prej priti do višjega materialnega standarda. V nekaterih segmentih razvoja je za otroka bolj pomembno, da ga navajamo na redno gibanje, kot pa da od njega zahtevamo, da bo vse znal.

V Termah Šmarješke Toplice se ukvarjate z rehabilitacijo srčno-žilnih bolnikov. Gre za proces, ki traja do konca življenja?

priloga dolenjskega lista

Ukvarjamo se z rehabilitacijo bolnikov, ki so preživeli srčni infarkt, ki so imeli operacijo širitve srčnih arterij, imajo angino pektoris, motnje srčnega ritma, različne oblike bolezni srčne mišice, ki so imeli operativni poseg na srcu …, pa tudi bolniki s posameznimi težavami, kot so visok pritisk, visoke maščobe. Takšni bolniki potrebujejo rehabilitacijo in izobraževanje, kako se obremenjevati v vsakdanjem življenju, saj so srčno-žilne bolezni kronične, pri tem pa se moramo zavedati, da se rehabilitacija nikoli ne konča, ampak traja do konca življenja.

Z boleznijo se je treba naučiti živeti, torej ustrezno prilagoditi življenjski slog. Kronični bolnik je sposoben ob redni kontroli in ustreznem obvladovanju rizičnih faktorjev oziroma faktorjev tveganja živeti dolgo. Res pa je, da k nam prihaja vse več posameznikov, predvsem mlajših, ki želijo s preventivnimi pregledi ugotoviti svoje zdravstveno stanje in verjetnost, da bi v naslednjih letih prišlo do poslabšanja, zato so zelo pomembne diagnostične preiskave, ki jih opravljamo, saj dajo hitro objektivno sliko o stanju organizma in nakazujejo možnosti izvajanja preventivnih ukrepov; tudi preventivo z zdravili, posebno za uravnavanje krvnega

pritiska ter normalizacijo holesterola in trigliceridov. Mladi se torej vse bolj zavedajo, da potrebujejo določene spremembe, ko vidijo, da organizem trpi, zato kažejo potrebo in željo preveriti svojo telesno sposobnost, opraviti osnovne laboratorijske preiskave krvi in urina, da lažje ocenijo, na kaj morajo biti pozorni, kako se rekreirati, da bi bilo tveganje, ki ga v družbi ne moremo spremeniti, čim manjše in da bi stres pustil čim manj sledi na telesu.

Nikoli torej ni prepozno reči: “Sedaj pa moram začeti živeti drugače.”

Vsekakor. Nikoli ni prepozno, da bi ugotovili, za kakšne bolezni gre, in da skušamo ob že znanih metodah preventive z zdravili, s katerimi obvladamo najbolj rizične dejavnike za razvoj srčno-žilnih bolezni (visok pritisk, krvne maščobe, sladkor), s spremembo načina življenja, s telesno aktivnostjo na primernih obremenitvah izboljšati svojo telesno zmogljivost in vplivati na psihološko stabilnost. Ob takšnih vlaganjih v posameznika bomo morda čez leta rekli, da imamo manj bolezni, da bo naša populacija sposobna delati dlje in da bomo, kar je najpomembnejše, živeli bolj kakovostno.

anja Gazvoda Tan ja Jakše Gazv oda

10 10

NA KRAJU SAMEM

priloga dolenjskega lista

Ribali smo zelje

Kisajo še, z bosimi nogami pa ne tlačijo več N

apredne tehnologije in sodoben tempo življenja gor ali dol – ko se zunaj ohladi, ko jesen pokaže svoje prave barve in nas zunaj že zanohta, zahrepenimo po topli peči in pravi hrani za hladne dni. Morda takrat v loncu še vedno zadiši kislo zelje …

Pred dobrega pol stoletja, ko so bile tudi pri nas družine številčne, domovi pa revni, sta bila kislo zelje in kisla repa vso dolgo zimo redno na jedilniku. Gospodinjstva so zato pripravila velike čebre te skisane zelenjave, da se je družina prebila do pomladi. Tako je bilo tudi pri Rangusovih na šentjernejskem koncu, kjer je bilo pri hiši 11 lačnih ust. “Naribali smo 800-litrski čeber zelja. Kar dva sta stala noter in zelje tlačila z bosimi nogami. Repe smo skisali nekaj manj, a ko smo jo ribali, so pomagale tudi sosede,” se spominja Jože Rangus iz Šentjerneja. Ker je že od otroštva vsako leto sodeloval pri teh opravilih, si je nabral tudi precej znanja. Zelje še zdaj, ko je že v pokoju, kisa tudi sam. Kar je treba vedeti o kisanju zelja, je torej prinesel od doma, a še vedno rad prisluhne nasvetom glede tega na radijskih valovih. Kadar se loti dela, nič

ne tehta. Pravi, da po toliko letih zelje ravno prav soli že kar na pesti in po občutku.

N a j rra aje v a rra a ž d i n s kko o va Do takrat, ko kislo zelje pride na krožnik in ko lepo zadiši po naravno skisani zelenjavi, ni tako kratka pot. Pri Rangusovih se začne že spomladi, ko Marija, Jožetova žena, poseje zeljna semena in vzgoji flance.

Pri izbiri semena je previdna in najraje kupi sorto varaždinsko zelje, ki ima sicer majhne, a bolj trde in znotraj čvrste glavice.

Ker ima zelje rado dobro pognojena tla, Jože njivo pognoji z ovčjim gnojem in jo prekoplje s frezo.

In potem Rangusova čakata, da njuno njivo dobro zalije dež, če ga pa le predolgo ni, zalivata sama, da lahko potem posadita sadike. Kakih 150 sadik, kolikor jih posadita vsako leto, na začetku tudi poškropita

Zelje za vse večne čase – včasih za preživetje, danes za užitek in zdravje.

Ko pride jesen, zelje dozori in tedaj glavice padejo pod Jožetovim vejnikom.

proti ušem in jih tudi dvakrat ali trikrat okopljeta. Pri okopavanju sodelujeta oba, “saj je sicer na njivi dolgčas,” pojasni Marija.

G l aav v ’ c o p rre eč!

Ko se bliža jesen in glavice na vrhu začnejo rumeneti, presodita, da je zelje zrelo.

Tako je bilo tudi letos, ko so glave na njivi visoko nad šentjernejskim Lurdom, na robu Gorjancev, morale že pasti pod Jožetovim zamahom z vejnikom. Večji zunanji listi so ostali na njivi in so šli pozneje v slast domačim kozam, medtem ko so glavice zelja potovale pod bližnji kozolec, kjer so se teden dni sušile.

Tistega dne, ko se je pri Rangusovih ribalo zelje, si je Jože pripravil čisto desko, nož in potrebne posode, v katere je nalagal zeljne glavice. “Trebim kar pod kozolcem, izrežem kocen in odstranim vrhnje liste do belega,” pojasni Jože in nam pokaže, kako se to dela.

Glavice očisti do belega in izreže kocen.

NA KRAJU SAMEM Doma v Šentjerneju ga čaka še ribanje zelja, medtem ko ženski del ekipe dela kaj drugega ali pa v našem primeru zgolj opazuje, saj so za ribanje potrebne kar močne roke. Jožetov ribežen si je nabral že precej let, a je še vedno trden in dobro služi namenu. Čeber je lesen, kakor v starih časih. Že pred našim obiskom sta ga Rangusova temeljito očistila s krtačo in zamočila z vodo, da se je napel in da bo držal tudi zeljnico. Tudi druge pripomočke, deske in kamne, sta temeljito očistila s krtačo in vodo.

priloga dolenjskega lista

sreči, bo lepo rumeno in čvrsto in bo lepo dišalo po kislem. Tudi vonj je namreč zelo pomemben in prav po njem se največkrat ravna Marija, ko presodi, kdaj je treba zelje počistiti. Takrat pobere deske in kamne stran, pobere vrhnji del tekočine ter čeber dobro očisti tudi za robom. Takrat tudi odvzame zelje, ponavadi za dvakrat, potem pa vsebino čebra spet obteži. In tako vso zimo, ko se vsaj enkrat tedensko prileže

Breda Gornik Br eda Dušič Gor nik

Takole pa vsako jesen zelje ribajo na novomeški kmetijski šoli, ko obiskovalcem prikazujejo postopek priprave zelje za kisanje.

Do objave te reportaže je zelje že zavrelo, ugotavlja Marija, ki skrbi za čeber vso zimo: čisti ga in pridno prazni.

11

kislo zelje na različne načine. Tako je pri Rangusovih in še v marsikateri družini, marsikje drugje pa zelja ne pripravljajo več sami, temveč ga kupijo na tržnici, na kmetijah ali v trgovini, kamor pride iz večjih kisarn. Tam seveda zelje gojijo, pripravljajo, ribajo in kisajo drugače. A to je že druga zgodba, za enkrat drugič.

Besedilo in fotografije:

K u m i n a i n kku utine Medtem ko Jože vztrajno riba, se čeber polni. A ne brez posegov. Tanjše plasti zelja Jože sproti soli, enakomerno po celi plasti, saj se sicer zelje kvari, kot pokomentira. Vsako plast tudi potrese s kumino in posuje z lističi narezane kutine. Za cel čeber zelja porabi 6 kutin, ki dajo okus in lepo barvo, in 2,5 kg soli.

Ko te plasti dosežejo približno 20 centimetrov, pride na vrsto leseni bat, s katerim Jože stolče zelje, da ga dobro zbije in poravna.

Postopek po plasteh ponavlja do vrha.

“Ko zelje tolčemo, spusti vodo. Včasih smo ga tako tlačili, da ni bilo potrebno dodajati nobene vode, zdaj pa na koncu vseeno dolijem eno vedro, toliko, da prekrije deščice,” razloži. Marija po koncu dela pripravi čisto platneno krpo, s katero prekrije zelje, nanjo položi dve polkrožni deski v obliki čebra in na vrh še eno desko počez, na katero položi težke kamne za obtežitev.

Tako je letošnji čeber napolnjen in zdaj v topli kleti čaka, da se bo začel naravni proces. Že po dveh ali treh dneh začne vsebina vreti, kar je dober znak, kajti, kot izvemo, če se ves teden ne bi začelo kaj dogajati, je nekaj narobe – morda ni dovolj toplo, morda nismo dovolj solili …

Na po jedino nismo čak ali … ojedino čaka In kdaj bomo kislo zelje lahko poskusili?

Vsekakor še ne tako kmalu. Kar mesec in pol traja, da se zelje skisa. Če bo vse po

Za ribanje zelja je potrebna močna roka. Kakšni dve uri gor in dol, pa je!

Kdor se takega podviga, kot je kisanje zelje, ne upa izpeljati, lahko kupi kislo zelje na tržnici (na fotografiji novomeška).

12 12

ZANIMIVOSTI

priloga dolenjskega lista

Paraplegika Julija in Jože Belinc

Ko zdravi pozabimo, da lahko že jutri zbolimo P

ravijo, da se človek zave, kako pomembno je zdravje, največkrat šele takrat, ko zboli sam ali kdo od njegovih bližnjih. Jo Jožže Belinc s Stranj pod Bohorjem in ja z Viher na Krškem Julija njegova Juli polju sta se spoznala po naključju, še bolj ju je povezala podobna življenjska usoda – bolezen, ki je povzročila invalidnost in ju priklenila na invalidski voziček. V Jožetovi okolici je takrat obolelo še več njegovih vrstnikov. Takrat so govorili, da so zboleli za meningitisom, mnogo pozneje – leta 1958 - so zdravniki postavili pravilno diagnozo – otroška paraliza. Takrat, tik pred 2. svetovno vojno tudi na slovenskih tleh, so morali otroci iz bolnišnice.

Belinčev rod izhaja vsaj iz leta 1881. Zadnja leta so se začeli bolj zanimati za družinsko deblo. S tem se še posebej ukvarja sin Jožetovega bratranca. Jožetov prapraded je bil v neki vojski in tam se je izobrazil, seveda se je naučil tudi pisati idr. In je potem na Kozjanskem poučeval otroke. Ko jih je prišel obiskat Anton Martin Slomšek, je le-ta rekel, naj razložijo Sveto Trojico, in sramežljivi kmečki otroci so pred visokim

Prestrma klančina pred banko.

Julija Belinc veliko bere in je tudi naročnica Dolenjskega lista.

Jože Belinc, urarski mojster, je komaj dovolil objavo fotografije.

obiskovalcem obnemeli. Slomšek je oštel Jožetovega prapradeda, češ, saj jih nisi nič naučil, ta pa je ukazal: “Mirno!” Otroci so poskočili pokonci in potem vse odgovarjali gladko kot po maslu …

Jože je bil v Radečah, kjer živita z Julijo v pritličnem stanovanju, urarski mojster. V Radečah sta že okrogla tri desetletja, a kot obrtnik Jože ni bil upravičen do novega stanovanja, zato sta ga pač leta 1980 z Julijo kupila mnogo težje, brez pomoči Jazbinškovega zakona. Do poklica urarja je prišel v Zavodu za usposabljanje invalidov v Kamniku.

Julija je bila med ustanovnimi člani Društva paraplegikov celjske regije (sedanje Društvo paraplegikov jugovzhodne Slovenije).

Med 2. svetovno vojno so njuni družini Nemci izgnali, zato domnevata, da je njuna prizadetost tudi posledica težkih življenjskih razmer sredi vojne vihre. Julija je v otroških letih zbolela za kostno tuberkulozo in takrat so se začele njene težave s hrbtenico, ki so jo naposled pripeljale na invalidski voziček. Julija si je z zdravniško pomočjo, operacijami hrbtenice in veliko volje za nekaj časa malo opomogla, da je kar 17 let delala na krški občini, a z leti se stanje spet krha. Zato jo še toliko bolj skrbijo arhitektonske ovire, predvsem v Radečah, kjer živita z možem, in bi rada poskrbela tudi zase, saj je doslej, tudi kot vodja samostojne likovne skupine invalidov za razstave, skrbela predvsem za druge, za promocijo paraplegikov in tetraplegikov, ki se ukvarjajo s slikanjem z usti in nogami. “Parkir-

ni prostori so neoznačeni ali pa nepravilno postavljeni. Parkirni prostor za invalide naj bi bil tako širok, da se lahko presede iz avta na voziček in nazaj. Žal pa takšnih skoraj ni!

Pločniki so previsoki, v središču Radeč ni narejenih prehodov iz ceste na pločnik in obratno. Klančine so nepravilno speljane in prestrme, celo pri zdravstvenem domu, pa tudi pri banki, knjižnici in kulturnem domu, kjer je za nameček klančina še preozka,” pravi Belinčeva.

To je ugotovil tudi arhitekt Zveze paraplegikov, ki je prišel aprila letos pojasnjevat problematiko arhitektonskih ovir na radeški občinski svet. Svetnike je prepričal, da je potrebno napake odpraviti, saj so za tak sklep soglasno glasovali. “Žalostno pa je, da smo morali invalidi na vozičkih opravljati meritve, namesto da bi to opravili zdravi,” pravi Belinčeva in upa, da bodo na občini izpolnili obljube. Pobarali smo radeškega župana in poslanca Matjaža Hana, do kdaj bodo odpravili ovire, saj je tudi on ob sprejemu invalidov obljubil, da bodo Radeče postale prijazne do invalidov. “Seveda ne gre čez noč, ker gre tudi za pomanjkanje sredstev, zagotavljam pa, da bomo obljubo uresničili v enem letu.” Vsekakor bi bilo dobrodošlo, da bi, ne le v radeški občini, načrtovalci urbanističnih posegov v prostor mislili tudi na invalide na vozičkih, zlasti pa, da ne bi vsaj poslabševali razmer, kot se je pripetilo zaradi slabega nadzora ali po nemarnem tudi v Radečah. Kajti jutri se lahko vsak izmed nas znajde na vozičku …

Besedilo in fotografije:

ercc PPaav el PPer er

NAŠA DEDIŠČINA

priloga dolenjskega lista

13

Gasilstvo nekoč

“Naj bo dan ali noč, gasilec hiti na pomoč” G

asilci so najbolj množična prostovoljna humanitarna organizacija v Sloveniji. Skoraj ni vasi, kjer se ne bi med borce proti rdečemu petelinu zapisalo vsaj nekaj vaščanov, v nekaterih pa imajo gasilca v vsaki hiši. Danes so prostovoljna gasilska društva bolj ali manj dobro opremljena, ponekod imajo kar zavidljiv vozni park, a večinoma bi potrebovali več osebne zaščitne opreme za gasilca. Gasilska tehnika je bila v začetku skromna, člane, ki jih še danes druži ena najbolj neposrednih načel humanosti in solidarnosti – pomagati človeku, kadar je v stiski, pa je in jih še odlikuje velika srčnost.

Začetki organiziranega gasilstva na Slovenskem segajo v leto 1869, takrat je bila v Metliki ustanovljena prva požarna bramba, predhodnica prostovoljnih gasilskih društev. Tudi v Mirni Peči so napredni krajani kmalu ustanovili gasilsko požarno brambo.

“Takratne domačije so bile lesene, krite s slamo, zato je pogosto prihajalo do požarov, ki so jih dobesedno upepelili do tal,” je pripovedoval današnji predsednik Prostovoljnega gasilskega društva Mirna Peč Jože Zoran, društva, ki je leta 2002 praznovalo stoletnico delovanja, sicer pa so se Mirnopečani pred ognjenimi zublji združeni v požarno brambo borili že od leta 1887.

Plazilci, šk opilci in v a rru uhi ško va Razvoj gasilstva v mirnopeški dolini od začetka pa do leta 1945 so temeljito raziskali člani zgodovinskega krožka Osnovne šole Mirna Peč pod mentorstvom učiteljice Slavke Rupena, njihovo delo pa so v strnjeni obliki objavili v biltenu, ki so ga mirnopeški gasilci izdali ob visokem jubileju. In tako natančen pogled v preteklost bi si vsako društvo lahko le želelo.

Tako lahko izvemo, da je požarno brambo v Mirni Peči prvi organiziral in vodil nadučitelj Karel Krištof, njena naloga pa je bila predvsem požarna varnost in pomoč krajanom pri drugih elementarnih nesrečah.

Vanj se je lahko včlanil vsak prebivalec Mirne Peči in okolice, ki je imel 18 let in je bil na dobrem glasu, bramba pa je imela tri trope (oddelke) – plezalcev, škropilcev in varuhov. Prvi so, če je izbruhnil požar, začeli gasiti iz neposredne bližine, reševali so ljudi in vredne predmete ter podirali poslopja, ki jih je ogrožal ogenj. Varuhi pa so skrbeli za red ob požaru in na pogorišču ter varovali rešeno premoženje.

Imeli so tudi službene uniforme in brizgalno, ki so jih leta 1902 izročili novoustanovljenemu Gasilskemu društvu Mirna Peč, ki ga je kar 24 let vodil eden od njegovih ustanoviteljev Alojzij Hude. Novo gasilsko ročno

brizgalno, ki jo imajo še danes, so prevzeli septembra leta 1902, prvič pa so jo uporabili v oktobrskem velikem požaru v Trebnjem, ko je do tal pogorela Tovarna parketa. Naj pridamo, da je bil načelnik Hude o požaru obveščen ob devetih zvečer, čez petnajst minut so bili gasilci že pripravljeni za odhod in tja so prispeli deset pred deseto. Nov gasilski dom in novo brizgalno so blagoslovili leta 1909, 21 let kasneje novo motorno brizgalno, kmalu pa tudi poseben vprežni voz zanjo. “Konje zanjo so dali večji kmetje. Tako so jo vlekli Potočarjevi, Rupenovi, Hudetovi in Novljanovi konji,” je dodal Zoran.

Te p e ž kka ali po v aseh ež va Gasilci so v pridobivanje gasilske opreme, potrebnega znanja in primernega prostora vedno vlagali veliko energije. Mirnopeški so pred 2. svetovno vojno poleg pobiranja članarine od rednih in podpornih članih prirejali tudi veselice in 28. decembra na dan nedolžnih otrok “tepežkali” po vaseh, darove (žito, moko, jajca …) pa so zamenjali v trgovini za denar. Veselice so ponavadi imeli dvakrat letno, organizator pa je od litra prodanega vina nekaj prispeval v gasilsko blagajno.

Ob koncu cevi je bil včasih pleteni sesalni koš, ki je varoval, da se v cevi ni nabralo blato in kamenje. Nad njim zaščitna čelada.

“Razvoj gasilske tehnike je hitro napredoval in kljub težkim obdobjem v naši zgodovini, ko so se zvrstile vojne in revščina, smo uspeli držati korak s časom; tudi danes, ko nam pri nabavi dragih vozil pomaga domača občina. Ob 90-letnici smo temeljito obnovili staro gasilsko cisterno, nabavljeno leta 1981, tri leta kasneje kupili novo vozilo Renault trafic, potem še visokotlačno črpalko, ob praznovanju stoletnice pa smo nabavili tudi novo kombinirano terensko vozilo Nissan. Leta 2005 smo zamenjali staro dotrajano cisterno z nekoliko mlajšo, v obdobju zadnjih petih let pa smo se opremili tudi s požarnimi zaščitnimi oblekami,” je nekaj o današnji opremljenosti povedal Jože Zoran.

A gasilci ne posredujejo le ob požarih, drugih ujmah, nesrečah in stiskah ljudi, pogosto so tudi pobudniki in nosilci družabnega življenja.

Besedilo in fotografiji:

Mojca Mo jca Žnidaršič

Kako so včasih črpali vodo, so mirnopeški gasilci pokazali na obnovljeni ročni brizgalni iz leta 1902.

14 14

NA MLADIH SVET STOJI

priloga dolenjskega lista

Aljaž Božič, zborovodja

Za glasbo nisi nikoli premlad A

ljaž Božič iz Dobove, dijak 2. letnika splošne gimnazije v Brežicah, je pred dnevi oddal prijavnico za zborovodsko šolo. To, da se je vpisal še na zborovodsko šolo, ne pomeni, da bo zdaj začel voditi pevski zbor. Nikakor ne, ne bo ga začel voditi. Ker že vodi, in to dva zbora.

Je najmlajši dirigent v Posavju. Vodi cerkvena pevska zbora Kulturnega društva Zvezda Dobova, to sta mladinski in mešani.

“V društvu Zvezda so ostali na hitro brez organista in brez zborovodje. Predsednica Darinka Cvetko Šegota me je vprašala, če bi jaz prevzel vodenje. In sem. Tak čas, kot je zdaj, pred dvema letoma sem začel delati z mladinskim zborom, nekaj mesecev pozneje še z mešanim. Vmes sem začel še igrati na orgle, s katerimi spremljam zbora tudi pri maši,” pojasni začetke Aljaž.

Precej znanja za orgle si je pridobil v glasbeni šoli v Brežicah, kamor je hodil kot osnovnošolec. Tam je vadil sicer klavirsko harmoniko, vendar je s tem znanjem zlahka obvladal tudi tipke orgel. Malo so mu v začetku delali težave pedali. Zato sta na orgle v začetku igrala dva: Aljaž je delal s tipkami, s pedali sta upravljala ali njegov sošolec Jaka Krivec ali Sara Tomič. Še zdaj, ko Aljaž že obvladuje znameniti mašni instrument in tega igra vsako nedeljo pri obeh mašah v dobovski cerkvi, instrument igrata po dva hkrati. Jaka in Sara se dogovorita, kateri od njiju bo kdaj Aljažev glasbeni partner na orglah. In Aljaž je vesel, da jih je na instrumentu več.

Mladinski zbor dobovske Zvezde se je, odkar ga vodi Aljaž, skoraj v celoti zamenjal; nekateri so šli študirat, drugi so odšli iz drugih razlogov. Zdaj si zborovodja želi, da bi 19-članski zbor ostal v taki sestavi, kot je, čim dlje časa. “Mislim, da imamo zelo dober mladinski zbor,” ocenjuje Aljaž. Čeprav je vodja, se čuti samo enega od članov zbora. “Med nami je sproščen odnos. Ne počutim se tako – in bog ne daj, da bi se -, kot bi bil vodja, ki pevcem ukazuje. Tudi pevci predlagajo pesem, ki jo potem uvrstimo v svoj spored. Tako vsi sodelujemo. Niti vaje niso intenzivne ves čas. Če ima kdo rojstni dan, prinesemo sladkarije in se zabavamo.

No, pred nastopi pa so vaje intenzivne, vadimo veliko. Z mladinskim zborom gremo poleti na morje. To je pevcem nagrada za resno delo, ker so vaje v pevski sezoni včasih kar naporne,” pripoveduje Aljaž.

Kot eden članov zbora se počuti tudi zato, ker je v mladinskem zboru nekoč pel. Včasih je bil v cerkvi v Dobovi ministrant pri takratnem patru Damijanu Vračku. Z mesta, kjer ministrant stoji ob strani duhovniku, je gledal mladinski pevski zbor in razmišljal, kako lepo bi bilo, če bi bil zraven.

Darinka (spet Darinka) ga je očitno opazovala, saj mu je rekla, da vidi, kako z veseljem in rad poje, in da zakaj ne bi šel kar k zboru. “Tako sem šel,” se spominja Aljaž.

V Dobovi so, če prisluhnemo Aljažu, pevcem Zvezde zvezde kar naklonjene. Ob prizadevni predsednici kulturnega društva Darinki Cvetko Šegota zborovodji in pevcem rad pomaga tukajšnji župnik Matej Dečman. Prenovil je vse učilnice in zraven naredil še eno učilnico, ki bo samo za pevski zbor. Župnik jih razume in podpira.

Aljažu, kot pravi, na njegovi glasbeni poti močno stojijo ob strani ati Anton in mami Mirjana, Darinka kot predsednica kulturnega društva in župnik.

Fant, ki si je včasih zelo želel biti natakar, ima kot gimnazijec v šoli veliko dela. Očitno tega dela ni preveč, saj je bil lani odličen; tako bo verjetno postal, ko napoči tisti čas, študent, kar zdaj že je v Mariboru njegova sestra Tadeja.

Aljaž, ko po napornem dnevu v šoli pride domov, še pozno popoldne ali zvečer najde čas in moč, da si zaigra na orgle. V prostem času igra golf. “To mi omogočajo starši, ker

Aljaž Božič

sem uspešen v šoli. Tudi Zoisova štipendija mi pomaga pri tem hobiju,” pravi Aljaž, ki je 20. oktobra odpotoval v Pariz. V okviru Slovenske znanstvene fundacije so zastopali Slovenijo v Evropskem parlamentu.

Martin Mar tin LLuzar uzar

ZVEZDNI SIJ – Ob 10-letnici KD Zvezda Dobova. Alajžu Božiču čestita za zborovodstvo Simona Rožman Strnad, vodja brežiške izpostave Javnega sklada za kulturne dejavnosti. Druga z desne v predzadnji vrsti Darinka Cvetko Šegota, predsednica KD Zvezda.

PRI VAS DOMA: PRI COLNARJEVIH

priloga dolenjskega lista

15

Najlepše je, ko se zbere vsa družina J

esen je za vsakega vinogradnika posebno lep čas – po letu trdega dela in skrbi v vinogradu za lep pridelek pride na vrsto trgatev. In ni večjega zadovoljstva kot dobra rujna kapljica, ki na martinovo priteče iz soda. Colnarjevi z Lešnice pri Otočcu, znana vinogradniška družina, letos še posebej z veseljem in ponosom natočijo vsakemu obiskovalcu - imajo namreč kralja cvička!

Tudi zato smo jih oktobra, v vinotoku, izbrali za goste v tejle rubriki, čeprav so takrat najbolj zaposleni. Colnarjev nagrajeni cviček je rezultat truda in dela devetčlanske Colnarjeve družine – tako je bil v Društvu vinogradnikov Šmarjeta tudi prijavljen.

A krono v imenu družine nosi kar mladi gospodar Janez. Kot pravi, ta naziv prinese dosti obveznosti in ob redni službi v novomeški Krki je treba preostanek časa skrbno razporediti. Obdelovanje petih hektarov vinogradov v Trški gori in Razborih oz. skrb za okrog 25 tisoč trsov, ki dajo na leto okrog 45 tisoč litrov vina, skoraj samega cvička, zahteva veliko dela. Še posebej, če stremiš h kakovosti. A s skupnimi močmi gre, saj pri Colnarjevih dela vsa družina: poleg sina Janeza še oče Janez, mama Marjeta, brat Matjaž in ostali.

Tu ne gre izpustiti mlade in pridne gospodinje Katarine, ki se je, čeprav ne prihaja iz kmečke družine, pri njih hitro privadila in zna poprijeti za vsako delo. Colnarjevi namreč niso le vinogradniki, ampak tudi

Kljub obilici dela vedno nasmejana in prijazna Katarina Colnar, tudi v kuhinji.

Colnarjeva družina: sin Janez, mamica Katarina in očka Janez z najmlajšim Martinom ter hčerki Meta in Ana.

kmetje - pridelajo krmo za petnajst prašičev in kokoši, pa veliko zelenjave, že štirinajsto leto pa imajo kot dopolnilno dejavnost na kmetiji tudi turizem. Prenekatera zaključena družba je že uživala v njihovi zidanici na Trški gori, kjer jim postrežejo s samimi domačimi dobrotami – od kruha iz krušne peči do domačega sirčkovega namaza, mesnih dobrot in zimske pojedine. Letos jih seveda mnogo pride okušat “kralja cvička”, ki so ga pridelali 4.500 litrov. Katarini pa gre pohvala tudi kot skrbni mamici. Z Janezom, s katerim sta skupaj že dvajset let, imata kar štiri otroke. “Vedno sva si želela imeti številčnejšo družino. Ni lepšega, kot če se vsi zberemo skupaj,” pravi Katarina in s ponosom pokaže na svoj naraščaj.

Najstarejša Ana je prav pred kratkim dopolnila osemnajst let in komaj čaka, da začne poklicno pot v zdravstvu. Končuje srednjo zdravstveno šolo v Novem mestu, kmalu pa bo postala tudi voznica. Potem bo lahko mami priskočila kdaj na pomoč pri razvažanju bratov in sestrice na razne krožke in obveznosti. Colnarjevi so prvega sina poimenovali za Janeza – kako drugače, saj je to ime za gospodarja pri Colnarjevih rezervirano že od leta 1747. Janez je devetošolec in kot kaže, bo pravi naslednik. Že od malih nog rad dela vse, kar je treba, in prav v letošnji trgatvi, ko je očka zbolel, ga je s stricem Matjažem dobro nadomestil. To jesen pa je Janez začel tudi trenirati kolesarstvo. 12-letna Meta je pridna deklica, ki zelo lepo in rada poje, najmlajši, 8-letni Martin, pa se najbolj zanima za šport, “za kmečka opravila pa ne toliko,” se nasmehne mamica in doda, da otroke navaja na pridnost in odgovornost.

Pohvalno je, da kljub zaposlenosti Colnarjeva družina vsako leto najde čas za skupen dopust. Poleti gredo skupaj na morje, pozi-

Šmarješki vinogradniki s predsednikom Janezom Kermcem so veseli, da je njihov član Janez Colnar postal kralj cvička.

mi pa se večkrat za en dan odpravijo na smučarijo. “Radi smo skupaj, sicer pa vedno dobro izkoristimo nedeljo, ki je edini dan, ko res ne delamo. Takrat se zberemo ob skupnem kosilu,” pove gospodinja Katarina. Pogosto pa se na Lešnici dobi tudi širša Colnarjeva družina, ki se zelo razume in si pomaga, kar je gotovo rezultat dobre vzgoje Janeza in Marjete. Zdaj ju razveseljuje že štirinajsti vnuk!

Besedilo in foto:

Lidija Markkel eljj Lidi ja Mar

16 16

ZANIMIVOSTI

priloga dolenjskega lista

Tamburanje

Vardijanovi otroci ob rojstvu padli na tambure M

arija Vardijan kljub temu, da šteje že 78 let, vsak dan prime v roke bugarijo, si zabrenka in zapoje zraven. A glasba ne drži pokonci le nje, ampak zna z igranjem in petjem tudi Marija držati pokonci veselo družbo. Toda pravi, da je svoboden človek in igra takrat, ko to začuti v duši.

Da Marija še vedno tako vneto igra brez not in da zna na pamet nešteto besedil pesmi, se zdi čudno le tistemu, ki ne pozna Vardijanovega rodu. Glasba je bila pri Vardijanovih doma že od nekdaj in med ljudmi je bil nekdaj znan rek, češ, kako ne bi znali Vardijanovi otroci brenkati, ko pa padejo na tambure, ko se rodijo. In ob poslušanju Marijine pripovedi o njihovem rodu človek kaj hitro spozna, kako prav so imeli ljudje.

Po Matiču so v e n kka ali vss i b rre “Pisalo se je leto 1700 in še nekaj čez, ko je iz sedanje Italije prišel v Belo krajino potujoči rokodelec Vardijan, ki je hodil od hiše do hiše in ljudem šival iz domačega platna. V Dolenjcih pri Adlešičih se je poročil. Njegov sin Matič, brat mojega prapradeda Miketa, se je pri vojakih spoprijateljil s Čehi. Večkrat je šel na Češko in krošnjaril s češkim porcelanom. Še danes imajo pri Vardijanovih v Dolenjcih štiri če-

ške globoke krožnike, ki jih je prinesel Matič in iz katerih so jedli mladoporočenci in priče, ki so se poročili pri Vardijanovih.

Matič pa je na Češkem kupil tudi tamburico, na katero je igral kot samouk. Naučil se je veliko čeških pesmi, v katere je vnašal svoje melodije,” ve iz pripovedovanj Marija.

Marijin prapradedek Mike je bil gospodar na trdni kmetiji, denar pa si je služil tudi s prekrivanjem slamnatih streh. Tudi Marijin pradedek, ded in oče so bili Miketi. Dedek Mike in babica Katarina sta imela sedem otrok in starostna razlika med najstarejšim in najmlajšim je bila kar 23 let. Stari oče po mamini strani Niko Dragoš se je poročil v Dolenjce iz Dragošev. Bil je zelo napreden, saj je bil celo avstrijski deželni poslanec, pri njem pa je bila tudi pošta. “Ded Niko je imel tri žene in 21 otrok, 16 pa jih je odraslo. Moja mama Mare je bila hčerka tretje žene. Z mojim očetom sta bila tako rekoč soseda,” pripoveduje Marija.

Marija Vardijan zaigra in zapoje vedno, ko tako začuti v duši.

Čeprav so po Matiču vsi Vardijanovi otroci brenkali, pa je bil najbolj zagnan prav Marijin oče, ki je bil sicer tesar. “Igral je na vse tamburice. Imel pa je še to srečo, da je adlešiški učitelj Božo Račič po prvi svetovni vojni zbral okrog 35 fantov in jih naučil igranja na tamburice,” pove Marija.

Zadn njj i d e n a r z a tta amburice “Oče je bugarijo in berdo izdelal kar sam, sicer pa je dal za tamburice zadnji denar, ki ga je imel. Pri nas se je tako močno usidrala ta glasba, da so poleg mene brenkali še vsi štirje bratje, sestra pa je zelo lepo pela. A ne le mladi, glasbo so imeli radi tudi, ko so odrasli. K nam pa so prihajali igrat tudi sosedje. Vzdušje je bilo zares enkratno,” ne more pozabiti Marija.

Niso pa bili glasbeno nadarjeni le Marijini sorodniki po očetu. Tudi mamino sorodstvo ni pri tem prav nič zaostajalo. Marijin stric Niko, mamin brat, ki je bil rojen leta 1905, se je kot otrok prehladil, zato je šepal na eno nogo. Kljub temu je moral v vojsko, kjer pa si ga je oficirjeva žena, sicer glasbenica, izbrala za purša. Tako se je naučil igrati na orgle in ko se je vrnil domov, je bil kar 65 let organist v adlešiški cerkvi.

Marija med pripovedovanjem prime v roke bugarijo in zabrenka katero od njej ljubih pesmi. Pri tem se spomni na očeta, ki je vedno, ko je bil zelo utrujen, igral na tamburice. Tudi njej, ki si je pokojnino zaslužila kot prodajalka in poslovodkinja v trgovinah Kmetijske zadruge po črnomaljski občini in izučila 18 trgovskih pomočnikov, je bila tamburica velikokrat v uteho. Po stopinjah Vardijanovega rodu pa stopa tudi njen sin Darko, ki igra na različne inštrumente.

Besedilo in fotografiji:

Bugarija je velika Marijina prijateljica.

Bezek ek-Jakše M. Bez ek -Jakše

ZANIMIVOSTI

18 18

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

TRENDI PRI POHIŠTVU

Še vedno poudarki na minimalizmu in strogih linijah Podjetje RA-J, d.o.o., iz Trebnjega ima več dejavnosti: inženiring, zastopstvo in trgovino s pohištvom, belo tehniko in stavbnim pohištvom. Jože Rantah pravi, da je jesen čas, ko se prodaja pohištva poveča; v prvi polovici leta pa je več zanimanja za stavbno pohištvo. In kakšni so trendi pri pohištvu?

Kot kaže sejem pohištva v Milanu in Koelnu, kjer sta nosilni tovrstni prireditvi v Evropi, ostajajo poudarki še vedno na minimalizmu, na strogih linijah in na kombinaciji visokega leska in temnega lesa. Ob tej osnovni usmeritvi pa se pojavlja tudi nekaj več barv tako pri elementih za kuhinje kot tudi za dnevne sobe in ostale prostore.

“Vstopata” svetlo zelena in oranžna, kar je glede na še ne dolgo nazaj poudarjeno strogo črno-belo kombinacijo s posameznim rdečim akcentom velika popestritev.

bela barva, kar pa domači kupci težje sprejemajo; od svetlih barv imajo najraje krem tone. Nasploh je slovenski kupec preudaren in racionalen in razen redkih izjem ne podlega ekstremnim in najnovejšim modnim zapovedim, pač pa ima pri odločanju v mislih funkcionalnost in všečnost na daljši rok.

V o d n e p o sstt e lljj e niso v e č rre e d kko o sstt ve

H l a d i l n i k v p rre edalu Kuhinja je duša stanovanja in Jože Rantah pravi, da je tudi domače tržišče sprejelo sodobne kuhinje ravnih čistih linij in visokega sijaja. V njegovi trgovini so na voljo kuhinje vseh domačih in tudi mnogih tujih proizvajalcev. “Zadnje čase kuhinje postajajo navznoter dražje kot zunaj, saj sodobno kuhinjo dražijo predvsem deli, ki sploh niso vidni, kot so zelo izpopolnjena vodila in različni mehanizmi, ki so povsem skriti očem, a zelo poenostavljajo uporabo,” pojasni naš sogovornik in pokaže zanimivo prestižno kuhinjo italijanskega proizvajalca. Ta ima veliko nenavadnih rešitev; med drugim je sodoben hladilnik “skrit” v dva velika predala. Tako je vse spravljeno pod pult in celo v predal. Kuhinja ostaja elegantna in enotna, brez velikega hladilnika, ki bi zmotil ubranost in elegantno enotno linijo kuhinje. Navajeni smo že, da so pečice dvignjene, vse pogosteje pa so dvignjeni tudi pomivalni stroji, saj vanje segamo pogosteje kot v pečico. Jože Rantah pravi, da se s kuhinjami z velikimi koraki razvija tudi bela tehnika; pred dnevi je Electrolux uradno predstavil in trgu že ponudil “pametno” pečico, pri kateri je za uporabo potrebno poleg vklopa pritisniti le še dve tipki, nakar pečica uporabnika le še vljudno prosi, na kateri nivo naj položi določeno hrano, da bo dosežen optimalen rezultat pri peki. Razvoj gospodinjskih aparatov gre tako v smer poenostavljanja in s tem ukinitve branja navodil, ki se kupcem zdijo zapletena. Razvoj napreduje tudi na drugih področjih in ponuja nove prednosti - samočiščenje materialov, ki niso

Jože Rantah

občutljivi na prstne odtise, predvsem pa nižjo porabo energije in čim tišje delovanje.

Zanimivost z zadnjega milanskega sejma je tudi niz združenih kuhalnih teles - od žara, indukcijske kuhalne plošče, plinskega kuhališča do indukcijskega voka in še česa.

Tak “štedilnik” seveda potrebuje veliko prostora, običajno na dokaj velikem kuhinjskem otoku, pa tudi veliko časa, da pridejo na vrsto vse oblike kuhanja in pečenja …

P o u d a rre ek na udob bjj u djj u in ugod Dnevne sobe, v katere prihaja tudi nekaj živahnejših barv, ostajajo minimalistične – omare so nizke, večji poudarek je na dizajnu in na praktičnosti. Ta minimalizem je šel že tako daleč, da so tudi pohištveni ročaji postali odvečen element, in to tako pri dnevnih regalih kot tudi pri kuhinjah in ostalem pohištvu. Vrata in predali se odpirajo na dotik z različnimi mehanizmi, od enostavnih t.i. “push & pull” do takih s skritimi električnimi mehanizmi.

Sedežne garniture pa so vse bolj izpopolnjene. Ponujajo razne možnosti sestavljanja za boljše udobje in tudi ugodje - od prilagajanja ležalnih in naslonskih površin do masažnih vsebin. Prihaja dekorativno blago, še naprej pa ostaja aktualno tudi usnje. Blago je visoke kakovosti in zato tudi manj občutljivo. Pri sedežnih garniturah, še zlasti usnjenih, je še vedno zelo moderna snežno

Spalnice so prostor, ki je ponavadi skrit očem obiskovalcev, zato so za opremo tega prostora ljudje dostikrat pripravljeni odšteti manj denarja. Kdor pa se zaveda pomena dobrega spanja, se odloči za dobro posteljo in kakovostno vzmetnico. Vse več je povpraševanja tudi po vodni postelji. “To je najbolj ergonomsko ležišče, saj občutek lebdenja omogoča globoko relaksacijo,” pojasni Jože Rantah.

Tudi spalnice so v modernih, ravnih linijah, čeprav je prav v tem programu še vedno nekaj “baročnosti”, česar v ostalih programih skoraj ni. Zanimiva je tudi masiva, površinsko obdelana s povsem naravnimi sredstvi, kot so voski in olja.

Pohištvo iz povsem masivnega lesa med redkimi ponuja proizvajalec Lip Bled, razstavljeno pa je tudi v tem salonu. Tudi v masivnem lesu so oblikovane sodobne spalnice, za katere je zaenkrat zanimanje še razmeroma majhno. Pogosto stranke ločeno kupujejo posteljo in garderobno omaro, saj je vse več stanovanj, ki imajo posebno garderobno sobo. Vgradne omare po meri je tudi mogoče naročiti v Pohištvu RAJ Trebnje.

N u j n a sstt rro o kko o v n a m o n tta aža Še največja praznina na trgu je v ponudbi predsob; tu velikoserijski proizvajalci ne nudijo veliko pravih idej za običajno skromne površine, ki bi bile enakovredne ostali ponudbi, pravi Jože Rantah.

Poleg široke izbire pohištva, bele tehnike in vzmetnic je za stranke pomembno tudi svetovanje in iskanje najboljših postavitev.

Ob tem pa Raj omogoča še strokovno montažo in strokovni servis. “Notranje in stavbno pohištvo, kupljeno pri nas, montirajo naši montažerji, ki so specializirani za posamezna področja. Sicer pa takrat, ko se dogovarjamo za nakup, pogledamo prostor, za katerega je pohištvo namenjeno, ga točno izmerimo in skupaj s kupcem že kar na licu mesta poiščemo optimalno rešitev.”

L. J.

ZABAVNA GLASBA '3"/À*;/" 130%"+"-/"

4-",07" 6-*$" 53&#/+& HTN GBY F NBJM QPTMPWBMOJDB@US!MJQ CMFE TJ

4QFDJKBMJTU OB QPESPŘKV OPUSBOKJI JO WIPEOJI WSBU QPIJÝUWB J[ NBTJWOFHB MFTB "LDJKB WFMKB [B NFTFD OPWFNCFS [B EJNFO[JKF Y Y Y

PQBäOJI QMPÝŘ

$FOB &63 &63

MFTFOJI CSJLFUPW [B LVSKBWP J[NFS JO TWFUPWBOKB

-&Ç*Àė& *; -"5&,4" 4*&45"

1045&-+/* 7-0Ç&, $0.1",5 4 (JCMKJWP WQFUF W[NFUOF MFUWF DPOB VEPCKB W QSFEFMV NFEFOJDF USEPUP VEPCKB MBILP JEJWJEVBMOP OBTUBWMKBNP

EPTUBWF OB EPN NPOUBäF JOäFOJSJOHB

+FESP UPŘLPWOP FMBTUJŘOP 0QUJNP KFESP J[ MBUFLTB DPOTLP QSJMBHPEMKJWP *[ FSHPOPNTLFHB WJEJLB MFäJÝŘF [ PEMJŘOJN MFäBMOJN VEPCKFN 0CPKFTUSBOTLB MVLOKJŘBTUB TUSVLUVSB TLSCJ [B PQUJNBMOP QSF[SBŘFWBOKF JO PEMJŘOP MFäBMOP VEPCKF 7JÝJOB KFESB DN

0C OBLVQV LPNQMFUB ÝF EBSJMP W[HMBWOJL J[ MBUFLTB

0E EP OB DFMPUFO QSPHSBN JO WPEOF QPTUFMKF

EPEBUOJ QPQVTUJ

1SFWMFLB FMBTUJŘOB EWPKOB CPNCBäOB ULBOJOB PCPKFTUSBOTLP QSFÝJUB T H N [SBŘOP BLUJWOJNJ LMJNBUTLJNJ WMBLOJ QSFWMFLB KF TOFNMKJWB JO QSBMOB EP TUPQJOK $ QSJNFSOB UVEJ [B BOBMHFUJLF

%&-07/* ė"4 PE QPO EP QFU PE JO TPCPUB PE

20 20

priloga dolenjskega lista

POSEBNA PRILOGA

DOMAČE VIŽE

22 22

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

Parket tudi za talno gretje Parketarstvo Filip vodi Nebojša Filipovič, ki smo ga za ta pogovor “ujeli” pri delu v Bršljinu. Glasbenika Veronika in Marko Pezdirc namreč prenavljata svoje stanovanje, to delo pa sta zaupala Nebojši.

Naš sogovornik pravi, da se pri polaganju parketa v novih stanovanjskih prostorih veliko strank odloča za parket, ki je primeren tudi za talno gretje, torej za temperaturo okoli 25 stopinj Celzija.

Dvoslojni parket omogoča primerno raztezanje ob temperaturnih nihanjih in je zato najprimernejši za talno gretje. Debelina tega parketa je 10 ali 11 mm. Sicer pa dodaja, da pri dvoslojnih parketih ne priporoča polaganja na talno ogrevana tla bukovega in tudi kanadskega javorja, saj se ta dva parketa bolj intenzivno odzivata na spreminjanje klime v prostoru. Tudi za ostale parkete, ki imajo v tem smislu boljše sposobnosti, je priporočljivo, da so v čim bolj enakomernih klimatskih pogojih. Relativna zračna vlaga naj bo konstantna, in sicer med 45 in 60 %. V zimskem času je zaradi centralnega ogrevanja zrak pogosto izsušen, zato je dobro uporabljati vlažilec zraka, kar dobro dene ljudem in parketu, razlaga Nebojša.

Vse manj je klasičnega polaganja, saj se stranke večinoma odločajo za že gotove parkete, pri katerih je izbira velika. “Cenovno sežejo gotovi parketi od dobrih 20 pa do 50 evrov za kvadratni meter, na voljo pa so tudi dražji; delo in material na kvadratni meter polaganja pa se giblje od 10 do 15 evrov,” pove naš sogovornik. Sicer pa Nebojša Filipovič pravi, da so še vedno iskani tudi lamelni parketi, ki so tudi precej cenejši.

Gotovi parket pa ne pomeni, da ga mojster le položi in je delo opravljeno tudi tak parket je treba še enkrat premazati z loščilom.

Za redno vzdrževanje pa zadošča, da ga enkrat letno premažemo s posebnim loščilom za parket.

Hrast je k l a s i kka a, bambus pa ekso a ott i kka “Kljub veliki izbiri ljudje še vedno prisegajo na hrastov parket, radi pa imajo tudi jesen, ki je prav tako kakovosten les. Od eksotičnih pa je zelo priljubljen bambus, ki je tudi cenovno zelo sprejemljiv. To je svetel in vzdržljiv

Nebojša Filipovič je s svojim strojem TRIO kos vsem zadregam, povezanim s starim parketom.

POSEBNA PRILOGA les, karbonirani bambusov parket je sicer temnejši, a ima enake lastnosti. Poleg izbire različnih vrst lesa je tudi pestra izbira velikosti parketnih ploščic, ki postajajo vse večje.

V starejših stanovanjih je marsikje še lep parket, toda zaradi izsušenosti so med parketnimi ploščicami velike razpoke. Te pa je, po zagotovilih našega sogovornika, mogoče zapolniti z akrilno maso, ki jo dobimo v barvi lesa in je bolj elastična kot mašilo, narejeno z lesno moko in lakom.

Pri t.i. plavajočih podih, kar velja za panelni parket in laminate, je treba posebno pozornost nameniti zaščiti spojev in jih primerno zatesniti. Tako vodi onemogočimo, da bi prišla v spoje in poškodovala talno oblogo. Vendar pa zaradi kasnejših obdelav tal Nebojša tudi pri panelnem parketu zagovarja uporabo lepila (lepljenje po celi površini).

Po njegovih izkušnjah se veliko ljudi vrača k lesenim talnim oblogam. Klasični kmečki pod v obliki desk iz kakovostnega in trdega lesa je sicer ena najdražjih rešitev in zato je za to manj zanimanja, zelo pa so v porastu parketi in tudi kakovostnejši laminati. Parkete polagajo tudi v kuhinje, vendar pa v tem primeru naš mojster priporoča, da površino ob kuhinjskem pultu zaščitimo s preprogo – predvsem zaradi morebitnih poškodb z vročim oljem, ki lahko parket poškoduje.

P o zzo o rrn n o sstt b rru ušen njj u Pri obdelavi parketa uporablja Nebojša Filipovič TRIO. “Trioniziranje je posebna tehnologija brušenja, s katero se odpravi brusilni ris tračnega brusilnega stroja, zapira lesne pore, izboljša ravnost, zagotovi enakomernejši nanos laka, vse to pa zagotavlja vrhunski videz in podaljšuje trajnost lakirane površine.”

Seveda pa v Parketarstvu Filip poskrbijo tudi za polaganje drugih talnih oblog, ne le laminata in parketa. Proizvajalci so seveda zelo dejavni in inovativni. Trgu ponujajo zanimive nove ali izpopolnjene izdelke – različne PVC talne obloge, gume, ki jim arhitekti tudi dajejo vse več prostora, in pa mehke tekstilne talne obloge.

L. J.

priloga dolenjskega lista

23

VRTNARSKI KOTIČEK

'&3."$&-- o 7F[BOP OBTVUKF

*[SBWOBWP UBM T TVIJNJ OBTVUKJ J[WBKBNP PCJŘBKOP W QSJNFSJI LP OBN MBTUOPTUJ LPOTUSVLDJK OF EPQVÝŘBKP PCSFNFOJUFW [ FTUSJIJ BMJ CFUPOPN 0CJŘBKOP OB UB QSPCMFN OBMFUJNP OB MFTFOJI NFEFUBäOJI LPO TUSVLDJKBI OB TMBCP OPTJMOJI CFUPOTLJI QMPÝŘBI W OFLBUFSJI QSJNFSJI QB UVEJ OBE TUBSJNJ PCPLBOJNJ TUSPQJ 1PMFH TMBCF OPTJMOPTUJ TF PCJŘBKOP QPKBWJ ÝF QSPCMFN WFMJLFHB PETUPQBOKB W SBWOPTUJ QPEMBHF ,B EBS TP WJÝJOTLF SB[MJLF NBKIOF MBILP [B J[SBWOBWP UBM VQPSBCJNP TVIB OBTVUKB J[ FLTQBOEJSBOFHB QFSMJUB HMJOF BMJ WFSNJLVMJUB JQE ;B WFŘKF WJÝJOTLF J[SBWOBWF QB TP UBLB OBTVUKB NBOK QSJNFSOB 7 UBLJI QSJNFSJI KF QSJNFSFO NBUFSJBM 'FSNBDFMM WF[BOP OBTVUKF 5P KF J[EFMFL QPEKFUKB 9FMMB T LBUFSJN KF NPäOP EPTFŘJ TLPSBK OFPNFKFOF WJÝJOF OBTJQBOKB

0QJT J[EFMLB '&3."$&-- WF[BOP OBTVUKF KF TFTUBWMKFOP J[ SFDJLMJSBOF QFOBTUF VNFUOF NBTF W WFMJLPTUJ KFESD PE EP NN UFS J[ DFNFOUOFHB WF[JWB 1FOBTUB VNFUOB NBTB TF PEMJLVKF QP NBKIOJ UFäJ UFS EPCSJ UPQMPUOJ J[PMBDJKJ $FNFOUOP WF[JWP TLSCJ [B WJTPLP TUBCJMOPTU UFS J[LMKVŘVKF QPTFEBOKF OBTVUKB /BTUBOF TUBCJMOB QPWSÝJOB LJ KF QPIPEOB äF QP VSBI 7PEB LJ TF QSJNFÝB [NFTJ TF W DFMPUJ QPSBCJ [B WF[BWP DF NFOUOFHB WF[JWB /B UB OBŘJO TF J[LMKVŘJ WQMJW WMBHF OB QPEMBHP UFS TPTFEOKF HSBECFOF EFMF 1P UMFI QPUFLBKPŘF JOÝUBMBDJKTLF OBQFMKBWF BMJ LBOBMJ LBLPS UVEJ QSFŘOJ OPTJMDJ BMJ QPEPCOP OF

QSFETUBWMKBKP WFŘ OPCFOF PWJSF /JWP UBM TF FOP TUBWOP EWJHOF [ WF[BOJN OBTVUKFN OB VTUSF[OP WJÝJOP 1PESPŘKB VQPSBCF TP SB[OPMJLB o W CJWBMOJI QSPTUPSJI OB QPWSÝJOBI QSJNFSOJI [B [CJSBOKF WFMJLFHB ÝUFWJMB MKVEJ W OPWJ HSBEOKJ LBLPS UVEJ QSJ TBOBDJKJ TUBSJI [HSBEC

QBT OBTVUKB OBTVKFNP W SB[NBLV EPMäJOF MFUWF [B QPSBWOBWP OBLBS HB J[SBWOBNP 1P LSBKÝFN ŘBTV TVÝFOKB TF '&3."$&-- WF[BOP OBTVUKF MBILP OBNFTUJ NFE QSJQSBWMKFOF QBTPWF /BTVUKF MBILP TFEBK QPSBW OBNP OFQPTSFEOP QP QPTVÝFOJI OBTJQBOJI QBTPWJI /FSBWOJOF KF QPUSFCOP J[SBWOBUJ [ HMBEJMLP

1SJQSBWMKBMOB EFMB

'&3."$&-- WF[BOP OBTVUKF KF QPIPEOP QP VSBI UFS QSJNFSOP [B OBEBMKOKF QPMBHBOKF QP VSBI QSJ ¡$ JO QSJ NBY SFMBUJWOF [SBŘOF WMBHF 1P IPEOB QPESPŘKB OB OBTVUKV NPSBNP QPLSJUJ 1MBTU UBLF J[SBWOBWF KF MBILP EFCFMB PE DN ėF TP QPUSFCOF WFŘKF J[SBWOBWF MBILP QMBTUJ EP EFCFMJOF DN OBEHSBKVKFNP EP QPUSFCOF WJÝJOF o OB UB OBŘJO HSFNP MBILP EP WJÝJOF DN LBS OBN QSJEF QSBW QSJ J[SBWOBWJ OBE PCPLJ

,PU QSJ TVIFN '&3."$&-- J[SBWOBMOFN OBTVUKV OBKQSFK VHPUPWJNP LPOŘOP WJÝJOB TVIFHB FTUSJIB LJ TF [ OJWFMJSOP OBQSBWP BMJ T DFWOP UFIUOJDP QSFOFTF OB TPTFEOKF TUFOF 1SJ UFN KF W QPNPŘ VQPSBCB NFUSTLF P[OBŘCF 1PEMBHB NPSB CJUJ OPTJMOB TVIB ŘJTUB JO OF TNF WTFCPWBUJ MPŘJMOJI UFS WF[JWOJI TSFETUFW 4UBSF QPÝLPEPWBOF EFTLF [BNFOKBNP JO KJI QP QPUSFCJ EPEBUOP QSJUSEJNP UFS PETUSBOJNP PEQBEBKPŘF QMBTUJ TUBSJI QPEPW

.FÝBOKF $FMPUOP WTFCJOP WSFŘF NPSBNP EPCSP QSFNFÝBUJ [ MJUSJ WPEF EPLMFS OF OBTUBOF IPNPHFOB NFÝBOJDB 1SJNFSOJ NFÝBMOJLJ TP OB QSJNFS SPŘOJ NFÝBMOJL ŘSQBMLB [B FTUSJIF BMJ NFÝBMFD [B CFUPO

0CEFMBWB /B UMB TF W QSFEWJEFOJ WJÝJOJ OBTVKF DB DN ÝJSPLJ QBT OBTVUKB LBUFSFHB J[SBWOBNP [ MFUWJKP %SVHJ

0HMBTOP TQPSPŘJMP

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

25

Vlaga je hujša kot požar Začetki podjetja Inpro segajo v leto 1991, ko je Lado Lavrič ustanovil podjetje za projektiranje strojnih napeljav s posebnim poudarkom na sistemih zračnega hlajenja in ogrevanja. To je še danes njihova dejavnost.

Leta 1995 pa so med svoje dejavnosti uvrstili tudi najem mobilnih sistemov za klimatiziranje večjih objektov, ki jih danes poznamo pod skupnim nazivom KlimaRent. Podjetje ima 40 zaposlenih, ki delajo na sedežu v Lokah in v treh podjetjih na Hrvaškem, v BIH in v Srbiji. Z razširitvijo programa so postali evropsko podjetje, saj delujejo tudi v Italiji, Avstriji in na Madžarskem. Začeli pa so tudi s sistemi za izsuševanje prostorov, hišnimi t.i split sistemi ter večjimi fiksnimi izvedbami hlajenja, gretja in prezračevanja v industriji.

R e š i tte ev z a v e l i kka a p r i zzo orišča ve “Pokazala se je izrazita potreba po najemu klimatskih in grelnih sistemov za večje prostore, kot so sejmi, industrija in druge dejavnosti širših razsežnosti. Naša prednost sta mobilnost in prilagodljivost, saj lahko sisteme prilagajamo glede na zelo različne potrebe in prostorske razsežnosti. Tako smo bili na Celjskem sejmu, v Splitu, pa tudi na sejmu Dom v Ljubljani, če omenim le zadnje tri prireditve, kjer smo poskrbeli za ogrevanje oz. klimatiziranje razstavnih prostorov. Prisotni pa smo tudi v skoraj vseh uspešnih slovenskih podjetjih,” pojasnjuje Marko Potrč, komercialist za KlimaRent.

K o i m a m o d o m a p o p l aav vo Zelo iskani pa so tudi njihovi sistemi za izsuševanje, ki so uporabni tudi za manjše prostore. “Voda je lahko zelo uničujoča; po požaru ostanejo vsaj zidovi, voda pa načne tudi te …” se slikovito izrazi Marko Potrč.

Vlažnost zmanjšuje trdnost zidu in toplotno izolacijo, poškoduje stene in še bi lahko naštevali uničujoče učinke vlage v gradbeništvu.

Izsuševanje je lahko različno, odvisno od vzrokov za vlago. Če pride do izlitja vode, kar se lahko zgodi pri okvari pomivalnega ali pralnega stroja ali pri radiatorjih, jih je koristno poklicati na pomoč. Ob pravočasnem posredovanju oz. reševanju so varna tudi lesena tla oz. parket, ki ob razlitju vode “najbolj nastrada”. Pri razlitju vode v manjših površinah traja izsuševanje povprečno teden dni. Težje je seveda ob večjih poplavah, kot so jih doživeli lani v Železnikih. Naše podjetje Inpro je tja posodilo 30 strojev, seveda s 70-odst. popustom, in tako prispevalo svoj delež pri pomoči prizadetim v ujmi.

K a j p a v l a ž n e sstt e n e ?

Nevarna in neprijetna pa je tudi vlaga, ki veje iz sten. Ne le v starih prostorih, vlaga se pojavlja tudi v novih stanovanjih! Vlažna so tista stanovanja, ki so bila hitro zgrajena in na hitro vseljena in se zato niso imela časa naravno posušiti. Strokovnjaki pravijo, da sušenje nove hiše traja vsaj leto dni, ob neugodnih vremenskih pogojih pa še dlje! Idealne pogoje za bivanje, za dobro počutje in zdravje (pa tudi za lesene površine v prostoru) omogoča relativna zračna vlažnost med 50

in 55 odstotki, višja vlaga pa slabo vpliva na zdravje ljudi. Vlažne stene so hladnejše, prostor je težje ogreti in bivanje v njem ni prijetno. Ob previsoki vlažnosti se pozimi na steni nabere kondenz, okna se rosijo, sčasoma se pokaže tudi zidna plesen. Ta je še zlasti “skrita” v kotih omar, ki sežejo od stene do stene. Posledice prevelike vlage se pokažejo tudi pri odstopanju lesenih podov, zato prav parketarji pogosto opozorijo naročnike, da je treba pred polaganjem parketa prostor najprej izsušiti. Previsoka vlaga pa se lahko pokaže tudi v odpadanju ometa, pojasnjuje naš sogovornik. “Ko pride do previsoke vlage zaradi prehitre gradnje ali neustreznih materialov, pa tudi zaradi gradbeno-fizikalnih nepravilnosti (toplotni mostovi), je za izsuševanje potrebnega več časa, tudi do pet tednov. Toda potrpljenje se izplača! Previsoka vlaga je vsekakor velik problem, ki bi mu morali nameniti več pozornosti. Tudi zato, ker je kar 30 odstotkov reklamacij v gradbeništvu povezanih z vodo,” dodaja Marko Potrč.

L. J.

26 26

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

MENJAVA PNEVMATIK

Za dober oprijem mrzlega cestišča Ker se naglo približuje zima, je treba na te posebne razmere pripraviti tudi naše avtomobile; predvsem je treba poskrbeti za zimske gume. Zakonsko določilo o obvezni uporabi zimske opreme od 15. novembra pa do 15. marca je osnovni okvir, saj zakon o varnosti v cestnem prometu določa, da je zimska oprema obvezna tudi pred ali po tem datumu, če se ob sneženju sneg oprijema cestišča ali je to poledenelo. Tako letne kot zimske pnevmatike morajo imeti vsaj 3 mm globoke profile.

“Marsikdo si napačno razlaga, da so zimske gume potrebne predvsem za sneg. Te so potrebne v splošnih zimskih razmerah, ki za promet na cestah nastopijo že s prvim mrazom, to je pri 4 stopinjah Celzija. Zimske pnevmatike se drugače oprijemajo mrzlega cestišča in s tem zagotavljajo večjo varnost,” pove Igor Vidic iz Vidic centra v Novem mestu. Dodaja tudi, da ponavadi preveč pričakujemo od t.i. celoletnih gum, saj so vremenske razmere na naših cestah tako raznolike, da je težko zagotoviti pnevmatiko, ki se bo v različnih pogojih vedno odlično obnesla.

Priporočljivo je, da zimske pnevmatike niso starejše od štirih let, saj ponavadi po tem času izgubijo sposobnost optimalnega oprijema na cestišču. Sicer pa je vse odvisno od tipa avtomobila, stila vožnje in predvsem od števila prevoženih kilometrov. Stroka priporoča, da so zimske pnevmatike nameščene na vseh štirih kolesih in da so vse gume od istega proizvajalca, enake velikosti, enake vrste in enake zgradbe (radialne ali diagonalne) ter enako stare. Starost gume se začne odštevati ob namestitvi; to pa moramo seveda prepustiti strokovnjakom za to področje.

Igor Vidic pravi, da si je dobro zagotoviti pnevmatike s platišči. “Tako ob menjavi ne more priti do poškodbe gume. Glede na pogostnost menjav gum pa se naložba povrne že v dveh letih,” še dodaja.

R a z l i č n e kka o v o sstt i a kko azlične po ebe ott rre z a rra Pnevmatike so, glede na kakovost, v različnih razredih. Najkakovostnejši razred se imenuje Premium; v Vidic centru imajo v tej najvišji kakovosti pnevmatike različnih proizvajalcev – tudi Dunlop in Goodyear.

Srednji razred, ki je za približno 20 odstotkov cenejši, so pnevmatike firm Fulda in Sava, v najnižjem in s tem še 20 odstotkov cenejšem razredu pa so pnevmatike firme Debica. “V zadnjih letih vse več voznikov, ki letno naredijo več deset tisoč kilometrov, kupuje najkakovostnejše pnevmatike. Ugled so si prislužile s preverjeno kakovostjo (reklamacij tako rekoč ni) in vzdržljivostjo,

večjo varnostjo in manjšo porabo goriva zaradi zmanjšanega kotalnega upora. Pri teh pnevmatikah je veliko pozornosti namenjene tudi ekološkemu vidiku,” pravi Igor Vidic in dodaja, da so za občasne voznike, ki naredijo le malo kilometrov, primerne tudi najcenejše pnevmatike.

Ali znamo skladiščiti gume?

Pri pnevmatikah je pomembna tudi pravilna hramba. Gume so pravilno skladiščene, če so na stojalu in v prostoru, kjer ni večjega nihanja temperature. Ne smejo priti v stik s kemikalijami. Takih pogojev nima prav veliko voznikov, zato se povečuje število hramb v servisih. “Tudi mi opažamo, da se vse več ljudi odloča za skladiščenje gum pri nas. Strošek za skladiščenje v servisu ni velik; pri nas je za posamezno gumo cena od 3 evrov dalje (odvisno od velikosti) za celotno obdobje hrambe.”

Za “zdravo” gumo pa je pomembno tudi pravilno vzdrževanje in negovanje. “Vsak dober servis nudi polnjenje pnevmatik s plinom, imenovanim “secur pneus”, ki podaljšuje življenjsko dobo in povečuje varnost.

To novost so vozniki zelo dobro sprejeli.

Vse večja pa je tudi zavest, da so gume za varnost zelo pomembne, in zato ni več izogibanj nakupom zimskih gum.

S temi dobro poskrbimo za varnost na cesti v zimskih pogojih, saj zagotavljajo dober oprijem cestišča, večji nadzor vozila in s tem varnejšo vožnjo,” pravi Igor Vidic.

H i t r i s e rrv vis Vu l c o Vidic center, d.o.o., Novo mesto je pred dvema letoma dobil franšizing servisa Vulco. To je multinacionalna veriga hitrih servisov z že zelo dolgo tradicijo, ki je razširjena predvsem v Franciji, Belgiji in Španiji, deluje

pa pod okriljem koncerna Goodyear. Vulco je servis, ki je odgovor na sodoben življenjski ritem, v katerem sta pomembna čas in kakovost. “Naš servis nudi hitro in kakovostno opravljene storitve; imamo pa tudi široko ponudbo izdelkov za avtomobile. Poleg servisa je pomembna široka izbira platišč, amortizerjev, izpušnih sistemov, zavor in predvsem pnevmatik. Vulco hitrim servisom zaupajo vozniki avtomobilov po vsej Evropi, v zadnjih letih pa je veriga Vulco pridobila številne nove člane tudi v Sloveniji,” pojasni Igor Vidic, ki skupaj z bratom Zlatkom vodi Vidic center.

L. J.

POSEBNA PRILOGA

28 28

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

Moderni domovi imajo vedno več stekla Da steklarstvo že dolgo ni več le zastekljevanje oken, ampak še vse kaj drugega, pove široka paleta naročil, ki jih dobiva Šiško steklarstvo iz Novega mesta. Njihovi izdelki so vgrajeni v luksuzne potniške ladje, v hotelih od Pariza do Prage; pri prenovi slovenske kapele v Beogradu so sodelovali s Prešernovim nagrajencem patrom Rupnikom, pa še in še bi lahko naštevali. Poleg velikih naročil iz tujine sodelujejo tudi s slovensko pohištveno in gradbeno industrijo. Pogosto imajo stik z arhitekti, saj je steklo material, ki ima v sodobnem prostoru velik poudarek in uporabno vrednost. Seveda pa imajo v Šiško steklarstvu tudi številne individualne naročnike.

S t e k l e n a v rra a tta a, s te k l e n a t l a …

Na sodobnih domovih je vedno več stekla – od nadstreškov pred hišo do steklenih stopniščnih ograj in notranjih predelnih sten itd.

Steklo je lahko vgrajeno tudi v tlak v nadstropju, s čimer se prostor simbolično poveže s spodnjim nadstropjem, zagotovi pretok svetlobe in sporoča o odprtosti … “Seveda so take rešitve zahtevnejše tako v tehnološkem smislu kot tudi pri sami montaži. Tehnologija se je neverjetno razvila in sposobni smo realizira-

ti tudi najzahtevnejše projekte,” pravi Borut Šiško, ki – skupaj z bratom Gregorjem - vodi podjetje s trdnimi očetovimi koreninami.

Steklo daje sodobnejši videz, zato se tudi pri prenovi stanovanj naročniki radi odločajo za zamenjavo starih lesenih vrat s stek-

POSEBNA PRILOGA lenimi vrati. V kopalnicah so pogosto steklene police, steklena vrata na tuš kabinah, mnoge prostore krasijo velika ogledala.

“Pri ogledalih smo pravkar pripravili novost, in sicer ogledalo z led diodami, ki so atraktivne in hkrati tudi varčne. Diode so razporejene po ogledalu, tako da svetloba “sije”, prostoru pa daje tako ogledalo razkošnejši vtis. Popularne so tudi steklene mize, ki jih je sicer v veleprodaji mogoče kupiti poceni; zahtevnejši kupci pa se obračajo na preverjene mojstre. Včasih gre za posebne dimenzije, drugič za oblike, dodatke …

Za navedene izdelke se vse pogosteje uporablja kaljeno steklo, ki je močnejše, vzdržljivejše in predvsem varnejše pri morebitnem zlomu. V Šiško steklarstvu steklo sami kalijo. V njihovi ponudbi je tudi peskano steklo, stranke pa lahko izbirajo med več kot tisoč vzorci! Tudi stekleni dekorativni dodatki v različnih barvah in oblikah so zadnje čase zelo priljubljeni, na drugi strani pa ostajajo še vedno moderne čiste linije.

M u rra a n s kko o sstt e k l o e č s k r i v n o sstt ve ni v Steklarstvo Šiško ima posluh tudi za kulturo in umetnost – sodelovali so pri zanimivih inštalacijah po Sloveniji, postavitvi grafičnega bienala v Novem mestu, razstavi

priloga dolenjskega lista

Tanje Pak v Dravogradu in na ljubljanskem gradu, pri postavitvah arheoloških zbirk po muzejih na Dolenjskem in širše … Sodelujejo pa tudi z novomeškim Anton Podbevšek teatrom. Za srednješolce so pripravili že tri delavnice oblikovanja stekla v okviru njihovih izbirnih vsebin, nazadnje aprila letos za novomeške gimnazijce, ki so jo poimenovali “igra steklenih biserov”; tam so nastali lepi stekleni izdelki v muranski tehniki,

29

ki so jih dijaki razstavili v šolskih prostorih, vsak pa si je lahko naredil izdelek tudi za domov.

Možnosti za obdelavo stekla so neštete, idej imajo v Steklarstvu Šiško veliko, zato nas bodo s svojimi inovativnimi izdelki – velikim in majhnimi, uporabnimi in dekorativnimi - tudi v prihodnje razveseljevali in navduševali.

L. J.

KRIŽANKA

ZANIMIVOSTI

priloga dolenjskega lista

31

Žametna črnina – svetovni šampion P

enina iz Ptujske kleti Pullus Rosé, letnik 2006, se je na letošnjem že 54. ljubljanskem mednarodnem ocenjevanju vin okitila z nazivom svetovnega šampiona, Ptujčani pa se lahko pohvalijo tudi s srebrno medaljo za Rose Pinky Chick, ki so jo dobili na svetovnem prvenstvu roséjev v francoskem Cannesu.

Zakaj v dolenjskem časopisu pišemo o uspehih štajerske kleti? Preprosto – tako šampionska penina kot srebrni rose sta izdelana zgolj iz sorte žametna črnina, se pravi iz ene najbolj razširjenih sort posavske vinorodne dežele, ki tukajšnjim vinarjem običajno pomeni zgolj bolj ali manj pomembno sestavino zvrsti, kot so cviček, metliška črnina in rdeči bizeljčan. V sorti, ki v splošnem velja za manj kakovostno, je šampionski potencial prepoznal enolog in vodja Ptujske kleti Bojan Kobal, ki je svoje prve vinogradniške in vinarske korake naredil v domačem vinogradu v Trnovcu pri Sevnici.

“Vina kreiramo. Najprej vidimo človeka in trenutek, v katerem se nahaja. Potem skušamo temu dodati še primerno vino.

Hoteli smo narediti penino, ki bo všeč nežnejšemu spolu. Izbira barve potemtakem ni bila težka – rose. Hoteli smo vino, ki bo primerno za uživanje v intimnih trenutkih.

Temu ustreza skrivnostna cvetica žametne črnine, s klasično metodo pridelave pa smo izrazili njen kremast okus in vonj. Ob tem smo z odločitvijo, da bo na kvasovkah zorela le eno leto, ohranili njeno svežino in sortno prepoznavnost,” rojstvo šampionske penine opiše Kobal.

Po zmagi na ljubljanskem ocenjevanju je močno poskočila tudi njena cena. Za primerek iz prve serije, napolnili so 3.000 steklenic Pullus penine Rosé 2006, boste mora-

Bojan Kobal (levo) je v konkurenci penin s Ptujsko kletjo slavil tudi na radgonskem kmetijsko-živilskem sejmu. Zlato medaljo za suho penino letnik 2005 ponosno razkazuje direktor kleti Andrej Sajko.

li odšteti 100 evrov, seveda če boste imeli srečo in boste sploh še našli kakšen primerek. V kratkem bo na trg prišla nova serija, tokrat bo v njej že okoli 7.000 steklenic.

N ov p o g l e d n a ž a m e o ett o v kko

Žametna črnina ali žametovka, na štajerskem znana tudi kot modra kavčina, velja za avtohtono slovensko sorto, čeprav jo poznajo tudi avstrijski in nemški pridelovalci (Kölner Blauer). Te sorte je tudi prek 400 let stara trta na mariborskem Lentu, ki velja za eno najstarejših, če ne celo najstarejšo trto na svetu. Daje zelo obilen pridelek in sodi med bolj trpežne sorte – odporna je tako proti škodljivcem kot nizkim zimskim temperaturam. Njeno vino literatura običajno uvršča v namizni razred. “Če dobiš iz nje svetovnega šampiona med peninami, je malo krivično govoriti o nekvalitetni sorti.

Predelana v rdeče vino res težko tekmuje z drugimi, sploh burgundskimi in bordojskimi sortami, če pa jo pridelamo po metodi za bela vina, dobimo zelo zanimivo cvetico. Poleg tega zaradi masovne pridelave in potrebe po veliki količini grozdja sploh na Dolenjskem radi preobremenijo Svetovni šampion: Pullus penina Rose, 2006; 100-odst. trto. Tudi to je vodilo žametna črnina

k prestavi o nizki kakovosti sorte,” poudarja Kobal. Šampionski letnik so na Ptuju za dolenjske razmere trgali zelo pozno. Sončna jesen 2006 je pripomogla k polni zrelosti grozdja, ki je kljub temu ohranilo potrebno svežino kisline. “Zrelost grozdja se odraža tudi v visoki alkoholni stopnji penine - 11,7 odst., kar je za pridelovalca cvička (žametovke je v njem približno polovica) skoraj nepredstavljivo, saj nekaj manj kot 10 odst. alkohola doseže šele z dodajanjem močnejših belih sort, kot je npr. laški rizling,” nadaljuje Kobal, ki je na Ptuju od leta 2002. Leta 2003 je postal glavni enolog, od lani pa je vodja kleti in pridelave. To je njegova prva klet. “Če ti možnost kreacije vin ponudi najstarejša klet v Sloveniji, je to velika čast, sploh pa vidim na Ptuju še veliko možnosti in izzivov ,” o svojem bivanju v najstarejšem slovenskem mestu pove 31-letni enolog, po osnovni izobrazbi živilski tehnolog, ki si je znanje o vinu nabiral na različnih degustacijah po celem svetu. “Če bo šla še katera od kleti po poti, ki smo jo z žametno črnino ubrali mi, bomo skupaj le še močnejši, vinogradi z žametno črnino pa se ne bodo krčili. Peneča rose vina so v modi in zakaj bi iz žametne črnine delali le nizkokakovostna vina? Sveža mlada vina so svetovni trend. To nekako sodi k lahki hrani, ki jo zapoveduje svetovni kulinarični trend. Slovenska klima je tem sortam zelo naklonjena in naša naloga je v bistvu zelo preprosta - izrazimo tisto, kar je ustvarila narava,” sklene avtor sedmih šampionov, kolikor jih je ptujska klet osvojila v času njegovega dosedanjega službovanja.

Boris Blaić

DOBER TEK

AVTO TIMES PREDSTAVLJA

priloga dolenjskega lista

33

Test: citroën C5 tourer 2,2 HDi

Premium na francoski način C

itroën je v srednjem razredu še iz časov slavne žabe generator napredka, sprememb in avantgardnosti. Z več ali manj uspeha so Francozi takšen pristop zadržali vse do današnjih dni. In čeprav niso bili vsi navdušeni nad izgledom in nekaterimi nevsakdanjimi rešitvami, so bile nekatere stvari neprecenljive: udobje, varnost, prepoznavnost.

Takšen je tudi novi C5, ki je zadržal vse dobre lastnosti predhodnega modela, z novim pristopom ter uporabo sodobnih tehničnih rešitev pa je postavil letvico še višje.

C5 je atraktiven, dinamičen in lep avtomobil.

To so potrjevali tudi pogledi mimoidočih na testen avtomobil. Markanten sprednji del z velikim Citroënovim znakom in atraktivno oblikovanimi lučmi, na katere se navezuje pokrov motorja, nakazuje moč in varnost.

Bočni del vozila deluje masivno, istočasno pa tudi elegantno in celo malo športno. Velike zatemnjene steklene površine, previsi na vratih, kromirani dodatki, lahka platišča in atraktivni strešni nosilci ustvarjajo skladno celoto. Vse se lepo nadaljuje tudi na zadku, kjer pa so netipično za Citroën luči tokrat postavljene vodoravno.

Podoben oblikovalski pristop najdemo tudi v notranjosti. Usnjeni sedeži so električno nastavljivi v vse smeri, za boljše počutje pa so tudi ogrevani in opremljeni z masažno funkcijo v ledvenem delu. Kot smo pri Citroënu že vajeni, ima volanski obroč fiksen osrednji del, dobro pregledna pa je tudi plošča z merilniki za njim. Kombinacija analognih in digitalnih merilnikov deluje sodobno. Kako dobro in kakovostno je opremljena notranjost, najbolje pove podatek, da sem v njej pogrešal le odlagališče za očala nekje pod streho. In če pogrešaš samo to, si vse ostalo zasluži najvišjo oceno.

Pogonski agregat, ki mora poganjati tono in pol težko vozilo, mora biti ravno prav mo-

Prtljažnik bo zadovoljil tudi večjo družino, vrata se odpirajo in zapirajo s pomočjo elektrike.

čan, kar pa pri Citroënu ni problem. Iz svoje police so tokrat vzeli 2,2-litrski HDi, ki ponuja 173 KM in 370 Nm navora. Dva turbo polnilnika se odlično dopolnjujeta in vozilo suvereno povleče že iz nizkih delovnih režimov, nato pa ob pravočasni uporabi ročnega 6-stopenjskega menjalnika kmalu pridirjate vse do končnih 220 km/h.

Ker pospeški ne jemljejo sape, boste najbolj zadovoljni s porabo, ki se vrti okoli 8 litrov, kar je za tako velik avtomobil povsem sprejemljivo.

Z lahkoto lahko zapišem, da je to najbolj udobno vozilo v svojem razredu, za kar skrbi Citroënovo hidraktivno podvozje zadnje generacije z dvema programoma delovanja: comfort in sport. Neravnine in luknje na naših cestah C5 v programu comfort premaguje suvereno in v kombinaciji z odličnimi sedeži tudi poti, ki so daljše od 1000 kilometrov, ne bodo naporne. Ko pa si zaželimo bolj dinamične vožnje in s tem bolj neposreden volan, preklopimo na program sport. Karoserija se nič več ne nagiba, la-

Tehnični podatki Motor: turbo dizel, štirivaljen, štirje ventili na valj; prostornina: 2179 ccm, najvišja moč: 125 kW/ 173 KM; največji navor: 370 Nm/ 1500 vrt/min; dolžina: 4830 mm; širina: 1860 mm; višina: 1680 mm; medosna razdalja: 2820 mm; masa/nosilnost: 1495/526 kg; prtljažnik: 570/1700 l; najvišja hitrost: 219 km/h: pospešek od 0 – 100 km/h: 10 s; povprečna poraba na 100 km: 8 l

godnega “plavanja” na cesti ni več, luknje postanejo precej bolj trde, lega na cesti pa skoraj dirkaška. S takšno konstrukcijo podvozja je Citroën združil na prvi pogled nezdružljivo: udobje in odlično obnašanje vozila pri hitri vožnji v zavojih. Morda nekateri konkurenti ponujajo boljše vozne lastnosti, a nihče ne ponuja tako dobrega razmerja med udobno in športno vožnjo. Če pa še vedno, čeprav povsem neopravičeno, ne zaupate Citroënovemu hidraktivnemu podvozju, lahko izberete tudi klasično podvozje, ki je edinstveno na trgu. Če na koncu primerjam novinca s predhodnikom, je prav neverjeten napredek v kakovosti in izgledu. S simpatičnim izgledom in tradicionalnimi Citroënovimi vrlinami pa C5 privlači pozornost nase tudi tistih, ki nikoli niso vozili njihovega avtomobila.

Borut Štajnaher Bor ut Št ajnaher

34 34

NEVIDNE NITI

priloga dolenjskega lista

Po 49 letih – skupaj za vedno P

otov Vrh je v teh zlatih jesen skih dneh še lepši kot sicer. In prav tu svojo jesen preživlja Dušan Grubor, upokojeni pilot, s svojo sopotnico Hannelore Lockingen.

Dušanova življenjska zgodba je kot neverjeten roman; imel je srečno otroštvo (njegov oče je imel visok čin in je na dunajskem dvoru varoval cesarja).

Dušan je zelo izobražen, saj je z odliko končal pilotsko akademijo in nato še višjo vojno letalsko akademijo. Poleg tega je zaključil tudi študij za inženirja pomorstva ter dve leti pravne fakultete, nadaljevati pa ni smel, saj so mu na “komandi” to šolanje dobesedno prepovedali. To je bil tudi razlog, da je odšel iz JLA v civilno letalstvo. Kot partizan je bil dvakrat ranjen in je dobitnik najvišjih odlikovanj. Še posebej je povezan s Slovenijo, saj je tu veliko služboval, pa tudi njegova žena Ela je bila Ljubljančanka. Slovensko državljanstvo imata tudi njegova otroka, Dušan pa se je znašel med izbrisanimi. Znotraj te zgodbe pa je še ena prav posebna – prijateljstvo s Hannelore.

Spoznala sta se leta 1955 v Opatiji in takoj sta se spoprijateljila. “Hannelore je bila že na prvi pogled zelo mila, skromna in mlada dama, ki je bila zelo pozorna in skrbna, še zlasti do starejših,” se spominja Dušan.

Prijateljstvo mu je pustilo močan vtis, a sčasoma sta stik prekinila in vsak od njiju je zaživel svoje življenje.

Pilo ti so si izbr ali P odgorje oti izbra Po Dušan, po rodu iz Dalmacije, je bil pilot, na morju pa je imel tudi svojo barko. Imel je srečno družino in veliko prijateljev, še zlasti med slovenskimi piloti. Mnogi so si tik pred upokojitvijo omislili vikend pod Gorjanci in tako je tudi Dušan kupil zemljo – najprej v Čateških toplicah, kasneje pa na njihovo prigovarjanje na Potovem Vrhu, kjer je bil njihov sosed. Leta 1972 je tam zgradil hišo in danes v njej tudi živi. Po upokojitvi, ki jo je dočakal z 41 leti delovne dobe, od tega 36 let in pol kot pilot, sta se z ženo preselila na

Potov Vrh, kjer je bil začasno prijavljen, leta 1991 pa je zaprosil za stalno bivališče. Zgodba se tu začne zapletati, še najhujše pa je, ker mu je bila po teh zapletih odvzeta tudi pravica do pokojnine – toda, kot pravi Dušan, pravica bo prišla na plan.

Ob hiši si je uredil tudi vinograd. Letos, žalostno doda, je potrgal zadnje grozdje, saj pri 85 letih ne zmore več tega dela. Po ženini nenadni smrti pa se je moral znajti sam.

Otroka sta v Zagrebu, njegovi vnuki in bližnji sorodniki pa širom po svetu.

Po letih žalovanja se je odločil poiskati Hannelore, ki mu je ostala v spominu kot skrbna in topla oseba. Želel jo je še enkrat srečati, zato jo je povabil – skupaj z njeno družino – na obisk v Slovenijo. Ni imel njenega naslova, vedel je le, da je živela v Berlinu. Ni pa vedel, da je po vojni odšla v ZDA. Delala je pri družini znanega filmskega skladatelja, kjer je srečevala zvezde, tudi Paul Newman je bil med njimi. Po vrnitvi se je zaposlila na ameriški ambasadi in se kasneje poročila s profesorjem fizike in kemije. Toda po petih letih zakona je mož umrl. To je Dušan zvedel šele po ponovnem srečanju, do katerega pa je prišlo precej nenavadno.

P i s m o z a d i rre e k tto orja p o šštt e v B e rrll i n u Ker ni vedel, kje živi, se je odločil, da jo poišče s pomočjo pošte. V pismu, ki ga je naslovil kar na direktorja pošte v Berlinu, je opisal svojo življenjsko zgodbo, dodal tudi fotografijo iz Opatije in ga zaprosil, da mu pomaga priti do njenega naslova. Pismo pa je namesto direktorju pošte prišlo v roke direktorju lokala v bližini pošte, kjer so se dnevno srečevali novinarji. Vsebina ga je ganila in ko je zgodbo povedal novinarjem, so jo vsi objavili. Skupaj s fotografijo je izšla v številnih nemških časopisih in revijah,

odmevala je na televiziji. In prišla je tudi do Hannelore. V pismu je bil Dušanova telefonska številka in poklicala ga je. “Ali se me še spominjaš?” jo je vprašal po telefonu in sledil je odgovor: “Seveda, kako se te ne bi spominjala!” To je bilo pred petimi leti. Povedala nam je, da se je vanj že v Opatiji zaljubila, saj je bil zelo čeden, še posebno v pilotski uniformi. Toda ni si mislila, da tudi on misli nanjo, in to še po tolikih letih. Po 49 letih sta se ponovno srečala in ker sta oba vdovca, sta zaživela skupaj.

Upan njj e i n z a u p a n njj e Dušan je star 85 let, Hannelore pa je enajst let mlajša. Rada ima Potov Vrh – mir, čudovit razgled, dobri ljudje, našteva odlike naših krajev. Dušan pravi, da je odlična gospodinja in pozorna sopotnica. Ta del njegove zgodbe ima zares srečen konec; ostaja pa grenak priokus iz drugega dela, povezanega z dejstvom, da je med izbrisanimi in da dolgo ni imel niti za kruh. Preživel je s pomočjo dobrih sosedov in prijateljev. Mnogi prijatelji in soborci se ga spominjajo po plemenitih in pogumnih dejanjih, največ poguma pa je vendarle potreboval, da se je soočil s svojo nenadno revščino. Čeprav si je že davno pred razpadom nekdanje Jugoslavije prislužil pokojnino (ki ni bila majhna), je že dolgo ne dobiva več.

“Nisem razočaran nad Slovenci, med njimi imam veliko dobrih prijateljev, razočaran pa sem nad politiko in nad tem, kako sem bil zmanipuliran in krivično izbrisan.”

Pilot Dule, kot ga kličejo prijatelji, ki so po celem svetu, je človek z mehkim srcem in zaupljivo naravo. Upanje in zaupanje, pravi, se mu je pri njegovi Hannelore potrdilo. Se mu bo tudi v primeru izbrisanosti?

Besedilo in fotografija:

Lidija Ježž Lidi ja Je

ZANIMIVOSTI

priloga dolenjskega lista

35

Franca Stipanovič, rojena Radovič

Mama Verice Marušič K

rstili so jo za Frančiško, a jo kličejo Franca. Tudi teta Franca. Vsi: sosedje, znanci, sorodstvo, otroci.

Rojena sem bila na Preloki, v hiši, ki je nosila številko 35. Danes je na hišni tablici izpisana številka 5. Vse se je spremenilo.

Najbolj pa ljudje in naše navade. Daleč je že čas, ko smo nosile delavcem na polje, na njivo ali na travnik malico v košarah na glavi. Tako oprtane smo šle peš tudi v Dugo Reso prodajat sadje, čebulo, žganje. Na pot se je bilo treba podati zelo zgodaj. Denarja od prodaje nismo zapravile, bilo je škoda vsakega dinarja, pa smo toliko lepega videle in si toliko želele!

Verina mama Franca je majhna, drobna ženička. Slabo vidi, sliši pa še dobro.

Celo zneskov, izpisanih na nakaznicah, ki jih mesečno prinaša poštar, ne vidim prebrati. Pomaga mi Verica, ki pride pogostokrat k meni. Okoli hiše in v njej postori vse potrebno. Pripravi mi jedi za več dni, pa si jih pogrejem. Zlat otrok je. Bila je pridna učenka. Tudi jaz sem bila vseskozi odlična.

V osnovni šoli v Preloki sem bila med najboljšimi. Sošolke in sošolci so mi kar zavidali. Ko jih je učitelj Feliks Jug zaprl zaradi nagajivosti ali neznanja, sem morala včasih takoj po pouku kar sama domov. Takrat nas je bilo na Preloki veliko otrok. Danes šole ni več. Nekaj časa je bilo le pet razredov, nato se šolo ukinili in preloška mladež se vozi na Vinico.

Oče Jože Stipanovič je služil za kruh nekaj let v Ameriki. Z ženo Frančiško sta imela Ano, Jožeta, Frančiško in Franja.

Ana je bila rojena 1908. leta in je dočakala skoraj sto let. Umrla je v črnomaljskem domu počitka. Zanjo sem skrbela skoraj dvajset let. Toliko časa je bila nemočna v postelji. Poročena je bila v Paunovičih in imela je navado reči: “Zakaj bi komu želela slabo? Naj živi tako dolgo kot jaz, pa se bo slabega naužil tudi brez mojih slabih misli.”

Brata Jožeta, rojen je bil leta 1924, so Italijani odpeljali v taborišče na Rab, od koder si ni vrnil. Brat Franjo je živel le sedem let.

Rojen je bil 1929. leta. Nekega dne, ko je

prišel iz šole, je tožil, da ga boli glava. Kmalu nato je umrl. Nismo vedeli, zakaj. Takrat zdravstvo še ni bilo tako napredno, razvito.

Jaz sem se poročila 1952. leta. V zakon sem stopila s Stevom Stipanovičem iz Marindola. 1953. leta sem rodila sina Vladka, ki je poklicni šofer avtobusa in vozi po vsej Evropi. 1958. leta pa je privekala na svet Verica.

Mož Stevo je šel s trebuhom za kruhom v Nemčijo. Tam je garal devetnajst let. Domov je prihajal ob sobotah, vračal pa se je ob nedeljah zvečer. To je bilo zelo naporno.

Ob obiskih doma je moral skrbeti še za kmetijo. Starega sedeminpetdeset let je zadela 1987. leta kap na traktorju, ko je peljal gnoj na njivo. Postalo mu je slabo.

Odpeljali so ga v črnomaljski zdravstveni dom ter v novomeško bolnišnico, a mu ni bilo pomoči.

Franca govori po preloško. Strah je je bilo, da je mogoče ne bom razumel. In tudi sicer se je bala pogovora z menoj.

Skromna, kot je, je bila prepričana, da nima povedati kaj zanimivega.

Verica je brihtno, pridno dekle. Bila je celo pri Titu. Z Vido Čadoničevo iz Grdunov. Zdaj se Vida piše Špelič. Vera je spoznala svojega moža Mirsada Marušiča v brigadi. Mirsad je Sarajevčan. Je prijazen, pozoren človek. Zdaj živi z drugo ženo na Švedskem. Z Verico nista bila za skupaj, pa sta šla narazen. Imata premočne značaje.

Verica zna biti trmasta in preveč vztrajna.

Ne vem, morda je tako moralo biti.

Franca ima zelo rada rože.

Moja družina so zdaj rože, pes Runo, maček Maco in kokoš. Imela sem štiri kokoši. Dve je zadavila lisica, eno je odnesla.

Zadavljeni kokoši sem oskubla, ju skuhala in Runo je imel kar nekaj slastnih obrokov.

Ko je pes privezan, ne pusti nikogar k hiši.

Sicer je prijazen kuža. Kokoš mi znese kakšno jajce, da ga imam za večerjo ali za zajtrk. Pri naši hiši smo vedno imeli živali. Nekdaj vole, krave in konje, saj smo se preživljali s kmetijstvom. Sokol je bil dober, priden in pameten konj, Pram pa ne.

In kako vam minevajo dnevi?

Berem ne, ker ne vidim. Tudi televizije ne gledam. Živim, kot smo živeli nekoč. Ko sem bila mlada, smo se dekleta po večernicah shajala pri Prdanskih. Tam smo se kratkočasile s petjem, pogovarjanjem in plesom. Šle pa smo tudi kam drugam. Na primer na “proščenje” v Prilišče čez Kolpo.

Brez čolna ni šlo. Enkrat smo se prevrnile.

Zmočile smo si velika bela krila in vse drugo. Vrnile smo se domov, se osušile, pa ponovno v Prilišče. Starši so bili proti temu in mama me je včasih pričakala s palico za hrbtom. A hujšega od zvišanega glasu le ni bilo. Sirota je na starost osem let preživela v postelji, odvisna od moje pomoči, a se ni pritoževala. Bila je potrpežljiva, umrla je stara 96 let.

V dom pa ne bi šli?

Rada živim na Preloki. Tu me ljudje upoštevajo. Mi pomagajo. Še posebej soseda Anica Starešinič, po domače Žižečki. Vsakogar poznam po glasu, rada se pogovarjam z njimi. V domovih je vse preveč otopelosti.

Tam bi mislila le na gorje, na slabe stvari.

Verica me pelje, kamor želim, kupi mi kaj za obleči, mi prinese rože. Imam jo rada.

Tudi sina Vladka. Ima svojo družino in zato za obiske manj časa. Dokler bo šlo, bo. Ko pa ne bom mogla več skrbeti zase … Bomo videli. Prehitevati z odločitvami nima smisla. Življenje prinese dobro in zlo - brez naše odločitve.

Besedilo in fotografija:

Toni Gašperič

36 36

PIKIJEV KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

Vnetje zunanjega sluhovoda pri psih V

netje zunanjega sluhovoda je pogosta težava psov, ki jih lastniki pripeljejo v veterinarske ambulante. Po nekaterih podatkih predstavljajo kar 15 odst. vseh pasjih pacientov. Zaradi pogostosti pojavov teh obolenj in patofiziološke kompleksnosti bomo tokrat govorili o vzrokih za nastanek, tipičnih znakih, zdravljenju in preventivi vnetja sluhovoda.

Zunanji sluhovod je cev, ki vodi v samo uho in se konča z bobničem. Pri psih različnih pasem je različno dolg, pri največjih tudi več kot 10 cm. Znotraj sluhovod pokriva koža s številnimi žlezami, ki izločajo ušesno maslo (cerumen). V koži sluhovoda so tudi dlačni mešički, ki so različno gosto posejani pri različnih pasmah.

Zunanji sluhovod je zaradi svoje anatomske oblike in mikroklimatskih pogojev idealno gojišče za razvoj bakterij in glivic. Ušesno maslo, umazanija, vlaga, zunanji zajedavci (ušesne garje), dlake v sluhovodu, alergije, semena trav in drugi tujki pogosto omogočajo nastanek vnetja. Ti dejavniki porušijo naravno ravnovesje mikroflore v sluhovodu, zato se začnejo razraščati patogene bakterije in glivice. Vnetje sluhovoda se pojavlja pri vseh pasmah in pri mešancih, nekatere pasme psov pa so še posebej nagnjene k tem vnetjem. Predisponirane pasme so predvsem zlati prinašalci, labradorci, kokeršpanjeli, pudlji in druge pasme psov z dolgimi visečimi uhlji ter pasme, za katere je značilna gostejša poraščenost sluhovoda z dlakami (maltežan, ši-cu, pekinčan …).

Pri pregledu sluhovodov si pomagamo z otoskopom.

Pogled na vneti sluhovod - rdečina, oteklina, izcedek.

Pri zdravljenju vnetja sluhovodov težimo k identifikaciji in odpravljanju osnovnega vzročnega dejavnika (alergije, paraziti, bakterije, glivice …). V blažjih, enostavnih primerih vnetja poteka zdravljenje lokalno, pri težjih oz. kroničnih vnetjih pa je potrebna tudi sistemska terapija.

Lastniki psov lahko veliko naredijo, da preprečijo pojav vnetja sluhovodov. Zagotoviti je potrebno pogoje, ki zagotavljajo normalne mikrobiološke pogoje v sluhovodih.

Na tržišču je na voljo veliko preparatov za preventivno čiščenje sluhovodov. Pri čiščenju se ravnajte po navodilih proizvajalca. Uporabo različnih palčk odsvetujemo zaradi nevarnosti poškodbe bobniča.

Pree m rruu K rržičnik žičnik,, dr. vet. med.

V esna Pr žičnik Praskanje je pogost znak vnetja sluhovoda.

Vnetje zunanjega sluhovoda je pogostejše pri psih z dolgimi, visečimi uhlji.

Pri pregledu se veterinar natančno pogovori z vami o zgodovini pojavov vnetja sluhovoda pri vašem psu. Po splošnem pregledu še natančno pregleda ušesa in sluhovodov z otoskopom. Na ta način lahko vidi sluhovod vse do bobniča, opazi znake vnetja – rdečino, oteklino, bolečino, izcedek. Velikokrat je sluhovod zaradi vnetja zožan, boleč, zamašen z izcedkom. V teh primerih mora biti pregled opravljen zelo pazljivo, pogosto je potrebna sedacija, v primeru zamašitve sluhovodov pa spiranje. Za usmerjeno zdravljenje je pogosto potrebno narediti bris sluhovoda ter mikroskopsko pregledati nativen in pobarvan vzorec. Na ta način izoliramo glivice, bakterije in zajedavce.

Najpogostejši klinični znaki ob vnetju zunanjega sluhovoda pri psih so stresanje z glavo, držanje glave postrani, praskanje za ušesi, izcedek in neprijeten vonj iz sluhovoda. Ob dotikanju kažejo psi znake neugodja, odmikajo glavo, nekateri pa nam celo nastavljajo oboleli uhelj in sluhovod. Vnetje sluhovoda lahko poteka v akutni ali kronični obliki. Kronična oblika se razvije predvsem v primerih, ko je vzročni dejavnik prisoten dalj časa ali ko se večkrat ponavlja.

Pogled skozi otoskop v vneti sluhovod.

ZABAVNA GLASBA

priloga dolenjskega lista

37

Irena z otožnim tangom I

rena Tratnik, ena vidnejših pevk v 80. letih prejšnjega stoletja, je po daljšem premoru posnela novo pesem z naslovom Otožni tango.

Glasbo in aranžma za skladbo je napisal Marko Pezdirc, besedilo pa je prispevala Irena Tratnik. Pevka je o vrnitvi na glasbeno prizorišče dejala: “Veliko motivacijo mi predstavljajo ljudje, ki so me vsa ta leta spraševali, kdaj bom posnela kaj novega. Govorili so mi, da jim je všeč moj glas, moja interpretacija, moje znanje. Brez te potrditve verjetno ne bi šlo. Sem zelo kritična in me polovičarstvo, skakanje po odru, slava zaradi slave ne zanima.

Verjetno sem vse to prerasla.”

Irena Tratnik je znana predvsem po priredbi pesmi evrovizijske zmagovalke Nicole - Malo miru. S skladbo je dosegla slovenski rekord, saj se je kar 27 tednov obdržala na prvem mestu popularne lestvice Stoppop 20. Sodelovala je tudi na festivalih, kot so Pop delavnica, Melodije morja in sonca in mariborska Vesela jesen. Njene druge znane pesmi so še Piši mi, Tiha noč, Še žou ti bo, Country boy in Čakam te. Z Otom Pestnerjem je posnela duet Reci kdaj, kako te ljubim, gre za priredbo pesmi Stevia Wonderja z naslovom I Just Called To Say I Love You. Že več kot desetletje živi v Italiji, občasno pa se še vedno ukvarja z glasbo in vodi različne prireditve. Leta 2007 je prevedla italijansko otroško knjigo Prvo sveto pismo za otroke.

Irena Tratnik se spominja pričetka svoje kariere: “90. leta niso bila najboljša leta za glasbenike. Obstajalo je malo šol, ki bi znale oblikovati sodobnega pevca. Ledino je orala Nada Žgur, pri kateri sem se šolala dve leti. To se je zgodilo potem, ko sem imela za sabo že dve operaciji na glasilkah.

Resnična je bila misel uglednega novomeškega zdravnika Kržana, ki mi je dejal, da bom spet pela, ko se ne bom več obremenjevala s tem, če še zmorem peti … Nastopil je čas, ko te na radiu niso več preverjali, ali znaš peti, pomembni so bili le denar in botri. Nič več se nisem videla v tej situaciji, odločila sem se za študij in družino. A

sem se le malce zmotila, ko sem želela na silo prekiniti z glasbo. Glasba mi je bila resnično položena v zibel.”

In kako se Irena spominja trenutkov, ko je stopila z odrov, ko je odložila mikrofon? Z grenkobo pravi: “Moja odločitev, da se umaknem z glasbene scene, je bila prezgodnja, prenagla, uporniška. Pogosto sem se zjokala, ko sem videla, da nekateri najboljši glasbeniki, akademiki sedijo doma, diletanti pa veselo špilajo in se sluzijo. Lahko pa rečem, da mi tedanji uredniki, studijski glasbeniki niso nikoli metali polen pod noge, kar danes marsikdo rad reče, da bi opravičil lasten neuspeh.”

Tratnikova je nato odšla v Italijo, kjer se je zaljubila. In pravi: “Še vedno so me, kljub odhodu v Verono, občasno vabili na prireditve. Petje v živo z orkestrom je še vedno moja ljubezen, gre za pošten odnos do publike. Počasi se vate prikrade želja, da narediš nekaj novega, pa se vendar obotavljaš, a nikoli nimaš dovolj časa. Postajaš zrela oseba, ki hoče zapeti drugačno besedilo, takšno, ki ga zares občutiš. Mislila sem, da to znajo delati “drugi, boljši”. Končno pa spoznaš, da je napočil trenutek zrelosti, čustvenega naboja, ki ga lahko izpoveš le ti.”

In kako je prišlo do najnovejšega sodelovanja z Markom Pezdircem? Irena razloži: “Z Markom se poznava še iz časov, ko sem delala na Radiu Sraka, kasneje pa sva skupaj pela v plesnem orkestru. Izredno ga spoštujem. Nekega dne sem v Italiji preko satelita slišala skladbo Zlatih muzikantov s čudovitim besedilom, še lepšo glasbo, harmonijo z nežnim erotičnim

nabojem. Opazila sem, da Marko doživlja glasbo na podoben način kot jaz in da je vredno poizkusiti. Marku sem se morala dokazati tako z besedilom kot tudi z interpretacijo in prvič se mi je zgodilo, da me je v studiu Metulj v Novem mestu nekdo z znanjem, argumenti in talentom vodil, kritiziral, popravljal, hvalil. Skladba Otožni tango je nastajala dolgo. Všeč mi je bilo, ker sem dobila potrditev, da Marko ni obrtnik, ki dela po naročilu, temveč je umetnik, ki dela po navdihu. Taka so in bodo tudi moja besedila. V tem trenutku pa me že priganja, naj hitro naredim kaj novega. In to je moja zmaga in morda znamenje, da pesem Otožni tango ni zadnja.”

R udi Vlašič

Odgovor na nagradno vprašanje iz prejšnje številke se glasi: Frnikule.

Med prejetimi odgovori smo izžrebali Ano Oražem iz Domžal.

Novo nagradno vprašanje: Navedite naslov pesmi, s katero je Irena Tratnik dosegla največji uspeh. Odgovore s svojim naslovom pošljite do ponedeljka, 17. novembra, na naslov: Dolenjski list, p.p. 212, 8001 Novo mesto, “Za Živo”, ali na elektronski naslov tajnistvo@dol-list.si. Med odgovori bomo izžrebali nagrajenca, ki bo prejel zgoščenko, poklanja jo uredništvo Dolenjskega lista.

38 38

DOMAČE VIŽE

priloga dolenjskega lista

Trio Lojzeta Ogorevca

Igrali bi tudi na vrhu Triglava L

Fanta sta zakon, ni kaj. V narodno-zabavni glasbi sta kralja, ki jima malokdo, ki se ukvarja s tovrstno glasbo, seže do kolen. S svojim triom, imenovanim po meni, izvajamo najraje njune skladbe, ki tudi najbolj vžgejo. Pa naj igramo na veselici ali na ohceti, pa naj bodo med poslušalci stari ali mladi. Dodamo tudi nekaj svojih skladb, ki jim posvečamo zadnje čase kar precej pozornosti. Zavedamo se namreč, da je posnemanje le posnemanje in da je treba priti pred ljudi z izvirnimi zadevami. Občinstvo to zna ceniti. Izvajamo tudi hrvaške popevke, večno zelene melodije, ki jih imajo ljudje radi. Vsi trije pojemo, da je zven polnejši.

Lojze Ogorevc je nastopal pred dvajsetimi leti po Sloveniji in tujini s kvintetom.

Res je. Bili smo zelo uspešni, poznavalci narodno-zabavne glasbe so nas prištevali med najobetavnejše ansamble z brežiškega konca. Na nastopih smo izvajali vse skladbe v živo, petje in igranje na play back se mi zdi nepošteno do poslušalcev. Samo odpirati usta na odru je bebavo, to zahteva od ansamblov televizija, da ponudi avditoriju brezhibno izvajanje, kot je posnetek, narejen v studiu. Pri petju v živo gre za vsakokratno ponovno doživljanje skladbe, v izvajanje daš lahko delček sebe, kar je pomembno tako za poslušalce kot za izvajalce. Ljudje vendar nismo avtomati.

Kvintet je nehal delovati.

Je, a se nisem poslovil od glasbe. Le-ta je, kaže, zapisana v mojih genih. Kot kitarist sem nastopal skoraj sedem let v skupini Dobri prijatelji, v Ansamblu Tonija Hervola pa sem znal raztegniti tudi diatonično harmoniko. Toni je odličen muzikant, ustvaril je nekaj uspešnic, ki jih še dandanes vrtijo po radijskih valovih. Pri njem sta pela tudi Zdenka in Andrej Pinterič, odlična solista. Na turneji čez veliko lužo je Hervol s svojo ekipo zabaval naše zdomce, živeče v Kanadi, in to zelo odmevno in uspešno.

Zdaj ste Trio Lojzeta Ogorevca.

Poleg mene, ki igram harmoniko, nastopata z menoj še preizkušeni glasbeni maček Boštjan Prišelj s kitaro in Blaž Zagmajster z basom. Tudi Blaž ima za seboj veliko glasbene kilometrine. Pomembno se mi

(FOTO: JOŽE HARTMAN)

ojze Ogorevc je doma iz Pišec.

S triom, v katerem igrata in pojeta še Boštjan Prišelj in Blaž Zagmajster, čaka na izid zgoščenke Pišečki mlinarji. Predvsem pa obožuje Avsenika in Slaka.

zdi, da se dobro razumemo, da nam je igranje in petje v zabavo in ne zgolj sredstvo za dodatni zaslužek. Veseli smo še tako majhnega uspeha. Na Števerjanskem festivalu smo se predstavili s skladbo Pri Svetem Vidu. To je hrib, po katerem se sprehajam skoraj vsak dan. Uvrstili smo se v finale, prejeli pa smo tudi finalni pokal. Za začetek ni slabo. Skladbe ustvarjamo sami, odlični in za pomoč vedno pripravljeni Niko Zlobko nam napiše priredbe, za besedila pa se obrnemo na Francija Černeliča. No, tudi Blaž zagreši kakšen verz. Doma sem v prelepih Pišecah, zato se ne gre čuditi, če bodo na zgoščenki, ki bo izšla konec leta, kar tri skladbe, posvečene rojstnemu kraju: Na Orlici, Proti Pišecam in Pišečki mlinarji.

Največ stavimo na pesem Pišečki mlinarji, ki poje o žalostnem izumiranju poklica, s katerim se je samo v naših krajih nekdaj ukvarjalo blizu petindvajset ljudi. Se pravi, da se je vrtelo petindvajset mlinskih koles.

Danes se samo še eno, in še to v mlinu, ki čaka na obnovo notranjosti. Prav zato bo naslov naše zgoščenke, na kateri bosta tudi skladbi, ki sta bili posneti že s kvintetom, Pišečki mlinarji.

Igrali ste tudi v Aljaževem domu pod Triglavom.

Najprej se nam je zdela izbira kraja za poroko malce nenavadna, a smo se imeli čudovito. Mladoporočenca in svatje so se ob našem igranju in petju zabavali do jutranjih ur, ne vemo pa, če so počeli kaj takega, kar se lahko nad tisoč metri. Igramo povsod, kamor nas povabijo. Pa naj bo

to Kranjska Gora, naj bodo Domžale, celo na Triglav bi šli, če bi to koga razveselilo.

Odprti smo za vse in malce mi je žal, da v Brežicah ni več srečanja glasbenih skupin pred veleblagovnico, kot je to bilo nekdaj.

Prisluhnili smo drug drugemu, družili smo se, učili smo se drug od drugega. Zdaj je vse preveč tekmovalnosti, kot bi bila glasba šport. Festivalov z narodno-zabavno vsebino je že rahlo preveč, celo televizijske postaje pretiravajo z oddajami, pobarvanimi z narodno–zabavno glasbo. Težiti bi bilo treba h kakovosti in manj k številčnosti.

Toni Gašperič

Odgovor na nagradno vprašanje iz prejšnje številke se glasi: Pust.

Med prejetimi odgovori smo izžrebali Damjana Matkoviča iz Kvasice.

Novo nagradno vprašanje: Kateremu slovenskemu kraju bodo posvečene na zgoščenki Pišečki mlinarji kar tri pesmi? Odgovore s svojim naslovom pošljite do ponedeljka, 17. novembra, na naslov: Dolenjski list, p.p. 212, 8001 Novo mesto, “Za Živo”, ali na elektronski naslov tajnistvo@dol-list.si. Med odgovori bomo izžrebali nagrajenca, ki bo prejel zgoščenko, poklanja jo uredništvo Dolenjskega lista.

V KUHINJI PRI NAŠIH BRALCIH

priloga dolenjskega lista

39

Polnjeni žepki na Petrin način P

etra Rep Bunetič, piarovka v kabinetu krškega župana, ki jo širša javnost pozna predvsem kot eno izmed voditeljic poročil na Vašem kanalu, počne veliko stvari. Kljub nabitemu urniku, zaradi katerega se velikokrat domov vrača šele v poznih popoldanskih urah, pa je pripravljanje kosila oziroma večerje zanjo poseben obred. Ob kuhanju se namreč sprošča, pri tem pa ji je v veliko pomoč tudi mož Saša, ki jo tudi sam velikokrat preseneti s kakšno specialiteto.

Petra in Saša, ki ju ljubezen druži že trinajst let, imata ob hitrem tempu življenja le malo prostega časa. “Včasih je kuhanje težko uskladiti z ostalimi obveznostmi, vendar če je volja, se da vse. Tudi Saša me velikokrat preseneti s kosilom, tako da zanj ne velja stereotip, da moški ne znajo kuhati,” svojega moža pohvali zgovorna svetlolaska, ki je že skoraj desetletje povezana z mediji.

Na takšno življenjsko pot pa vsekakor ni kazala njena izbira študija, saj je Petra univ. dipl. ekonomistka. “Mene je vedno zanimalo veliko stvari in kot mala punčka sem imela zgled v svoji mamici, ki je bila pisarniška delavka. Tako sem se po končani ekonomski šoli odločila za študij ekonomije, vendar pa me je potem življenje na srečo postavilo na prave tirnice, da delam tisto, kar me veseli,” pojasni Krčanka.

O d l i čče e n o kku us i n h i t rra a p r i p rra ava Svojo pot v medijih je pred približno osmimi leti začela na novomeškem Vašem kanalu, kjer je delala kot novinarka in voditeljica novic, danes pa skrbi predvsem za dobre odnose z javnostmi v kabinetu krškega župana Franca Bogoviča. Že nekaj let je aktivna tudi v leskovškem kulturnem društvu, kjer se je lani premierno poskusila tudi v vlogi igralke. “Trenutno pripravljamo že četrto igro, vendar pa sem se po temeljitem premisleku odločila, da v njej ne bom nastopila. Mogoče bi bilo drugače, če bi imel dan 36 ur,” odkrito prizna Petra.

S takšnim aranžiranjem bi se lahko pohvalil tudi kakšen kuharski mojster.

Ker pa ima dan še vedno samo 24 ur, se zakonca Rep Bunetič trudita, da dobro izkoristita vsak trenutek, ko sta skupaj. “Vikendi so samo najini, najraje pa jih preživljava zunaj, v naravi,” nam zaupa Petrin mož Saša, ki prosti čas nameni tudi igranju nogometa in petju v cerkvenem zboru. Takrat se na njuni mizi ob kozarčku dobrega domačega vina velikokrat znajdejo tudi Petrini polnjeni žepki, katerih prednost je poleg dobrega okusa tudi hitra priprava. “Papriko, paradižnik, česen, bučke in po želji tudi koščke mesa prepražimo na olivnem olju.

Popopramo, dodamo sesekljano baziliko in nariban parmezan. Na lističe razvaljanega listnatega testa položimo tanke rezine pršuta in dodamo zgoraj omenjeni nadev. Vse skupaj zvijemo in pečemo približno 10 minut na 170 stopinj Celzija,” nam recept za svojo specialiteto zaupa Petra. Za piko na i sledi še sladica v obliki kardinalskih hrušk, kuhanih v refošku, ki mu Petra doda še sladkor, rum, cimetovo palčko in limonin sok.

Skuhane hruške na koncu nadeva še z mešanico mletih orehov, ruma, sladkorja,

Polnjeni žepki so ena izmed specialitet naše gostiteljice.

mleka in stepene smetane ter jih polije z ostankom refoškovega sladkega soka. Ob vsem tem pa naša tokratna gostiteljica ni pozabila niti na primerno aranžiranje jedi, saj mora biti hrana po njenem mnenju prijetna tudi za oči.

Besedilo in fotografije:

Petra in Saša se rada razvajata z dobro hrano.

Anja An ja KKerin erin

40 40

DRUŽINSKI KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

Tudi otroci se morajo naučiti soočiti s smrtjo ”Uživajte srečne dni, zakaj življenje je le trenutek.”

Marguerite Yourcenar V družinah pogosto poskušajo otroke zaščititi pred razmišljanjem o smrti tako, da se o tem pojavu minljivosti v hiši preprosto ne govori. A to ni prav. Tudi otroci se morajo naučiti soočiti s smrtjo in jo na nek način, ki je primeren za določeno starostno obdobje, skušajo tudi sprejeti.

Pojasnite otroku samo tisto, kar lahko razume in na način, ki ga lahko razume.

Preveč zapleten odgovor namreč otroka lahko samo zmede. Prav je, da se z otrokom o smrti pogovarjate in ga spodbujate, da vam postavlja vprašanja, na katera sam ne naj-

de odgovorov. Nikakor ni potrebno, da o tej temi spregovorite kar tako, brez vzroka.

Kadar pogovor v družini nanese na to temo ali kadar družino pretrese tragedija, pa je vsekakor prav, da v tistem trenutku bolečini in žalosti namenite dovolj prostora in časa. Na vsa vprašanja odgovarjajte otroku preprosto in predvsem natančno. Pazite na to, da vaši odgovori niso pretirano čustveno obarvani.

Pogovor z otrokom lahko začnete s temo o minljivosti, tako da mu razložite, da vse, kar živi, nekoč tudi umre. Ljudje se rodijo, živijo svoje življenje in potem nekega dne umrejo. Vse, kar živi, mora enkrat umreti.

Tako pač deluje narava. Tudi živalskemu in rastlinskemu svetu minljivost ne prizanaša.

Smrt je le kruta realnost in pred otroki je

Pravni nasvet

Prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas Delavec je sklenil pogodbo o zaposlitvi za čas od 1. 1. 2008 do 31. 12.

2008 zaradi začasnega povečanja obsega dela. 30.9.2008 je prejel obvestilo delodajalca, da mu bo pogodba o zaposlitvi prenehala že 31. 10.

2008, ker se je obseg dela zmanjšal, s tem pa je prenehal obstajati razlog, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Ali delodajalec ravna zakonito?

Pogodba o zaposlitvi se praviloma sklepa za nedoločen čas. Pogodba o zaposlitvi za določen čas se lahko sklepa le izjemoma, in to samo v primerih, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih v 52. členu. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas ureja 77. člen Zakona o delovnih razmerjih. Po tem zakonskem določilu pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, oziroma ko je dogovorjeno delo opravljeno ali s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena. Pred potekom časa, za katerega je bila sklenjena, pa lahko preneha na drug način, določen v 75. členu Zakona o delovnih razmerjih, tj. če se stranki tako sporazumeta, z redno ali izredno odpovedjo, s sodbo sodišča, s smrtjo delavca ali delodajalca – fizične osebe ali po samem zakonu. Na drug način od navedenih pogodba o zaposlitvi zakonito ne more prenehati. V našem primeru je bila pogodba o zaposlitvi

sklenjena za določen čas od 1.1.2008 do 31.12.2008. Na podlagi 1. odst. 77. člena Zakona o delovnih razmerjih bi ta pogodba prenehala z iztekom časa, tj. 31.12.2008.

Pred iztekom tega časa bi lahko prenehala na podlagi 2. odst. istega člena, in sicer z redno odpovedjo iz poslovnega razloga. Ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pa je delavec upravičen do odpovednega roka po 92. členu Zakona o delovnih razmerjih in odpravnine po 109. členu istega zakona, če ima ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi več kot eno leto neprekinjene delovne dobe pri delodajalcu. Da bi pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi 1. odst. 77. člena Zakona o delovnih razmerjih s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena, bi moralo biti v pogodbi o zaposlitvi določeno, da je sklenjena za čas trajanja povečanega obsega dela. V našem primeru pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena za čas trajanja povečanega obsega dela, ampak za čas od 1.1.2008 do 31. 12.

2008. Povečan obseg dela je v pogodbi o zaposlitvi naveden le kot razlog za sklenitev pogodbe za določen čas. Ta pa mora biti naveden v vsaki pogodbi o zaposlitvi za določen čas, sicer je pogodba nezakonita. Zato je po mojem mnenju ravnanje delodajalca nezakonito.

anja Vizjak izjak,, univ. dipl. pravnica V an ja V izjak ZSSS Območna organizacija Dolenjske in Bele krajine

FOTO: T. J: G.

Ko kdo umre …

ne moremo skriti. Pri razlagah se nikar ne poslužujte olepševanj. Razlaga o smrti s frazami, kot so “Stric je šel na dolgo potovanje” ali “Babi je zaspala in sedaj spi”, lahko pri otroku vzbudi strah pred potovanjem ali spanjem. Ker se stric ne vrne tudi po zelo dolgem času in ker se babi “predolgo” ne zbudi, se bo morda otrok teh pojavov (potovanja, spanja) začel bati, ker ni povsem prepričan, da se on pa vendarle bo vrnil s potovanja in se bo zjutraj zbudil, ko bo zvečer zaspal.

Spodbujajte otroka k temu, da bo izrazil svoje občutke, in ga poslušajte. Nato mu pomagajte te občutke raziskati in jih razumeti. Zagotovite mu, da mu boste pri tem pomagali, in mu pojasnite, da tudi sami težko preživljate izgubo ljubljene osebe.

Povejte otroku, da je tudi vam zelo hudo.

Pojasnite mu, da smo vedno, kadar nekdo umre, žalostni, jezni in zmedeni, da veliko jokamo in da je vse to normalno in prav. Šele ko otrok vidi vaše žalovanje, sprejme, da je povsem normalno in zdravo, da odkrito pokažemo, kaj dejansko čutimo ob izgubi. Namenite otroku toliko časa, kolikor ga potrebuje, da se spopade s šokom. Pomemben del “terapije” je tudi dotik. Zagotovite mu nadvse potreben občutek varnosti, ki ga ob bolečini še toliko bolj potrebuje. Ne predvidevajte, da bo otrok izgubo kar nekako na svoj način prebolel. Če menite, da kljub vašemu razumevanju in podpori, ki mu jo nudite, le predolgo preboleva smrt, poiščite zanj strokovno pomoč. To velja v primerih, ko otrok za dlje časa izgubi zanimanje za dnevne (prej zanj običajne) dejavnosti, ko zavrača prijatelje in igro, kadar se pojavi nespečnost, kadar doživlja pretiran strah pred samoto, kadar se obnaša tako, kot ni primerno njegovih letom, kadar se to pozna na učni uspešnosti in interesu za šolsko delo in podobno.

Prav vsak otrok ob izgubi ljubljene osebe zagotovo potrebuje razumevanje oseb, s katerimi živi in ob katerih se počuti varno.

Skupaj z vami bo otrok svojo žalost podelil in prej, predvsem pa laže predelal. Spomnite otroka na to, da se bo ljubljene osebe, ki je umrla, lahko večno spominjal in da mu skupnih dogodkov, ki jih je doživel s to osebo, ne bo prav nihče mogel vzeti.

Mate Mat eja PPe e tric, univ. dipl. pedagoginja

VRTNARSKI KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

41

Tudi pozimi moramo rastline dognojevati L

etos nam jo je vreme kar močno zagodlo; najprej smo imeli velike težave zaradi toče, sedaj (na jesen) pa nas je že zgodaj presenetil mraz. Morda pa bo konec jeseni in začetek zime takšen, kot mora biti?

Jesenska resa

Poleti smo jih dognojevali v tedenskih presledkih, sedaj pa jih dognojujemo v 14-dnevnih presledkih.

Sobne rastline bodo sedaj, ko smo začeli stanovanje ogrevati, rasle bujnejše, zato jih moramo redno oskrbovati. Rastline, ki cve-

Mačehe

tijo v zimskem času, dognojujemo v 14dnevnih presledkih. Rastline, ki počivajo, pa dognojujemo enkrat mesečno. To je potrebno zato, da rastline prezimijo v dobrem stanju.

Besedilo in fotografije:

S l aavv kko o Zgonec

FOTO: M. Ž.

Okenske in balkonske rastline, ki smo jih spravili v prezimovališče, zelo hitro odmetavajo liste. To je posledica velikih temperaturnih nihanj, ki so bila za naše rastline zelo stresna. Sedaj moramo redno pobirati odpadlo listje in ga odstraniti, da se ne pojavi siva plesen. Odstraniti pa moramo tudi cvetove, da ti ne gnijejo na rastlini. Če še niste posadili spomladi cvetočih čebulnic, kot so tulipani, narcise, hijacinte in še mnoge druge, je sedaj zadnji čas. Čebulice se morajo namreč do nastopa mraza dobro ukoreniniti. Vrtnice v večini primerov še cvetijo, zato samo odstranjujemo odcvetele cvetove. Ko pa bodo popolnoma prenehale, jih bomo zaščitili pred mrazom. To storimo tako, da jih obsujemo s prstjo pedenj visoko. Novoposajene vrtnice pa zaščitimo še s smrečjem, posebno če se še niso dobro ukoreninile.

Marsikdo si je okrog hiše zasadil jesenske lepotice, kot pravimo mačeham, resi, encijanu, krizantemam. Te rastline nam s cvetenjem podaljšajo jesen vse do zime.

Vendar če hočemo, da bodo rastline bogato cvetele, moramo zanje tudi skrbeti. To pomeni, da jih moramo redno zalivati in dognojevati. Dognojujemo jih s tekočim gnojilom za cvetoče rastline. Dognojujemo pa jih nekoliko bolj poredkoma kot poleti.

Encijan

“Rešilno zdravilo” Naša čustva se vsakodnevno menjajo, precej podobno kot je na morju s plimo in oseko. Včasih pa je lahko čustveni val tolikšen, da nas pretrese. V teh trenutkih si lahko na naraven način pomagamo umiriti z Bachovim “rešilnim zdravilom”.

“Rešilno zdravilo” (angl. Rescue Remedy) je najbolj uporabljena mešanica Bachovih cvetnih pripravkov (češnjina sliva, majnik, nedotika, sončece, srobot). Uporabljamo ga na več načinov, in sicer v obliki kapljic, mazila in razpršila, predvsem kot prvo pomoč pri čustvenih in duševnih pretresih. Pomaga pri vseh oblikah nepredvidljivih pretresov in šokov, kot tudi tistih, na katere se lahko že prej pripravimo. Nedavna ameriška raziskava je znanstveno potrdila, da je lahko ta mešanica cvetnih pripravkov dobra pomoč v stresnih trenutkih, saj se oseba hitreje pomiri.

“Rešilno zdravilo” v nujnih primerih uporabljamo neposredno iz osnovne stekleničke oziroma kot razredčeno vodno raztopino s kapalko neposredno na jezik. Že po dobre četrt ure lahko začutimo, da spet prihajamo k sebi in da se umirjamo.

Pripravimo si lahko rešilno stekleničko z vodno raztopino. To si pripravimo tako, da damo 4 kapljice koncentrata iz osnovne stekleničke v 30 ml stekleničko, napolnjeno z vodo, kateri dodamo še jedilno

žličko alkohola za boljšo obstojnost. To lahko jemljemo 4 krat dnevno po 4 kapljice.

Nesreče, pa naj bodo to naravne ujme ali pa avtomobilske, v katerih smo soudeleženi, nas lahko v precejšnji meri pretresejo. Če ob tem uporabimo “rešilno zdravilo”, veliko hitreje “pridemo k sebi”, kot bi sicer.

Po drugi strani so tukaj različni družinski pretresi (ločitve, prepiri, nesoglasja, družinske drame), ki lahko močno prizadenejo nas in naše otroke.

Ko nas čaka kaj neprijetnega, kot je naporen sestanek, sodniška razprava, izpit ali težka naloga, obisk zdravnika, zobozdravnika, operacija, se lahko že prej pripravimo prav s to cvetno mešanico.

ozamernik nik,, BFRP J AN KKozamer ozamer nik

42 42

BERITE Z NAMI

priloga dolenjskega lista

Borut Pahor: Nekropola

Spominsko romanje po krajih smrti K

aj priporočiti v branje od knjižnih novostih, ki so v zadnjem času prišle na knjižni trg, v času, ki ga zaznamujejo usihajoča moč jeseni, vse krajši in hladnejši dnevi ter bližnji dan spomina na mrtve, ob tem ko iz dogajanja v literarnem svetu najbolj odmeva novica o novem Nobelovem nagrajencu za literaturo?

Kot dober odgovor na vprašanje se ponuja knjiga Nekropola tržaškega slovenskega pisatelja, publicista in urednika Borisa Pahorja. Knjiga je sicer prvič izšla že davnega leta 1967, a je tako kot še marsikatero branja vredno delo tedaj šla mimo pozornosti javnosti in literarne stroke. Po desetletjih pa se je delo zmagovito vrnilo na knjižni trg in z njo pisatelj v pozni starosti postaja sploh najbolj znan še živeči slovenski literat

Za boljši jezik

Klicaj Klicaj je končno levostično ločilo. To pomeni, da: • ga pišemo na koncu povedi, ki se torej začne z veliko začetnico in konča s končnim ločilom (v tem primeru s klicajem); • ga vedno pišemo takoj za zadnjo besedo v povedi (brez presledka).

PRAV: Tukaj smo, pridite sem! NAROBE: Tukaj smo, pridite sem !

Včasih pa ga pišemo tudi znotraj povedi.

1. Zanj se odločimo takrat, kadar hočemo bralca na nekaj ali nekoga še posebej opozoriti.

PRIMER: Že jutri (!) bomo nadaljevali z delom.

2. Pišemo ga lahko na koncu čustveno obarvanih povedi, ki so vrinjene.

PRIMER: Bili so – na srečo! – zelo previdni.

Odločitev za klicaj mora biti skrbna. V nagovorih ga sicer poslovni bonton še vedno dovoljuje, vendar je priporočljivejše zapisati vejico. Tako namreč deluje nagovor prijaznejše.

PRIMER za uradno besedilo Namesto Spoštovani gospod Kocjan!

Raje zapišimo Spoštovani gospod Kocjan, … (v tem primeru nadaljujemo jedrni del z malo začetnico).

PRIMER za neuradno besedilo Namesto Draga prijateljica Jana! zapišimo raje Draga prijateljica Jana, … (nadaljujemo seveda z malo začetnico).

Irena apežž Ir ena PPo o t očar PPape ape

v svetu. Njegova veljava, potrjena z vrsto mednarodnih nagrad in priznanj (omenimo, da je Boris Pahor prejemnik najvišjega francoskega državnega priznanja, reda legije časti), sega že do te mere, da je bilo njegovo ime večkrat med tistimi, ki se potegujejo za najuglednejšo svetovno literarno priznanje, Nobelovo nagrado za literaturo. Še posebej odmevna je bila Nekropola letos v Italiji, kjer je bil italijanski prevod ena najbolj iskanih knjig, avtorju pa sta tisk in televizija namenila neverjetno veliko pozornosti (pomislimo na siceršnji položaj naših rojakov v Italiji). Kleni in trdoživi pisatelj je 26. avgusta praznoval 95. rojstni dan in v počastitev tega visokega življenjskega jubileja je založba Mladinska knjiga poslala na trg jubilejno izdajo Nekropole, ki tako prihaja med bralce pravzaprav kot knjižna novost. Po svoji vsebini in temeljnem sporočilu je primerno branje za razmislek v dnevih, ko se spominjamo pokojnih in se bliže zaziramo v minljivosti tega sveta.

Pisatelj je Nekropolo ob prvem izidu podnaslovil kot pripoved. V knjigi, ki bi jo lahko opredelili tudi kot sodobni roman, namreč pripoveduje o svojih grozljivih izkušnjah iz treh nacističnih koncentracijskih taborišč Natzweiler-Struthofa, Dachaua in Bergen-Belsna, v katerih je bil boj za preživetje zadnjih štirinajst mesecev druge svetovne vojne. Preživel je po srečnem naključju, saj ga je neznan dobrotnik priporočil za taboriščnega bolničarja in mu tako vsaj za malenkost olajšal strahote taborišč smrti. Pripoved teče kot obujanje spominov ob povojnem obisku enega od teh taborišč, Struthofa v Alzaciji, kjer se je začela pisateljeva taboriščna kalvarija. Nekdanje taborišče je bilo po vojni preurejeno v spomenik, nad njim pa so uredili vsenarodno grobišče (nekropola), s čimer je Francija izkazala pietetni odnos do trpinov in žrtev nacističnih tovarn smrti, ne tako kot so v tistem času pri nas, kot Pahor z grenkobo zapiše v knjigi, “zapostavljali tiste, ki so se vrnili iz uničevalskih kolonij, še bolj pa tiste, ki te sreče niso imeli … kakor da je kdo sklenil, naj jih ponižanje, ki so ga doživeli, spremlja skozi življenje, naj bo vžgano v njihova čela kakor številke, ki jih imajo naše žene tetovirane v levi laket v spomin na Oswecim”.

Pisatelj s turisti hodi po “vinogradu smrti, kjer se je trgatev nadaljevala ne glede na

letni čas”, ob srečanju s spomeniško restavriranimi taboriščnimi barakami, krematorijem in pečjo, v katero so “polagali človeška polena”, ter z drugimi stavbami, “kraji našega umiranja”, pa mu vznikajo spomini na življenje v tem in drugih nacističnih taboriščih, globoko podoživlja preživete strahote, se spominja sotrpinov in mučiteljev ter se ob tem prevprašuje o naravi človeka, ki je sposoben ustvariti take kraje “absolutnega zla”, o bogu, ki, če je bil temu le nema priča, “ne pozna in ne more poznati razločka med dobrim in zlim”, o značajih nekaterih evropskih narodov (zanimiva je primerjava preživetvenih sposobnosti Slovencev in Ciganov!), o množični odgovornosti za zločin in skupni krivdi pa o etičnih vzgibih v zavesti posameznika ter o silni moči sebičnosti in gona po preživetju. Vse to pisatelj spleta z veliko literarno močjo v gladko tekočo pripoved, ki ob mnogih prepričljivo izrisanih podobah trpljenja, razčlovečenja in brezčutnega, organiziranega zla bralca zmrazi v dno srca, hkrati pa ta izvrstni literarni tekst, posvečen spominu “ponižanih kosti”, prižiga plamenčke sočutnosti in v temino sveta pripušča tudi nekaj žarkov upanja, da človek lahko tako uredi in spremeni svet, “da bo v njem mogoče uresničiti več dobrih kakor slabih misli”.

Markkel eljj Milan Mar

ZDRAVSTVENI KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

43

Zdravljenje osteoporoze v Centru za medicinsko rehabilitacijo O

steoporoza je najpogostejša presnovna bolezen kosti, pri kateri se zaradi zmanjšane mineralne kostne gostote in spremenjene zgradbe kosti bistveno poveča tveganje za zlom že pri manjšem padcu ali obremenitvi. Vsaka tretja ženska in vsak peti moški, starejši od 60 let, ima osteoporozo.

FOTO: T. J. G.

Bolniki z osteoporozo dolgo nimajo nobenih težav. Občasno imajo bolečine v hrbtenici, vendar se te bolečine ne razlikujejo od tistih, ki se pojavijo zaradi starostnih sprememb hrbtenice, ki so pogoste tudi pri starejših ljudeh brez osteoporoze. Resnejše težave se pojavijo šele ob zlomih. Do teh pride že ob manjših telesnih obremenitvah, kot so dvigovanje lažjih bremen, padec na spolzkih tleh, močnejši objem, sprememba telesnega položaja ali celo med kašljanjem.

Najpogostejši zlomi zaradi osteoporoze so zlomi v zapestju, v prsnem in ledvenem delu hrbtenice ter zlomi stegnenice. Zaradi zlomov vretenc pride do značilne spremembe oblike hrbtenice in do zmanjšanja telesne višine. Pomembno je vedeti, da zlom vretenca velikokrat ne povzroči hujših bolečin in ga ugotovimo šele na rentgenskem slikanju hrbtenice. Zaradi zloma stegnenice je velikokrat potrebna operacija oziroma vstavitev proteze v kolčni sklep.

Okrevanje je dolgotrajno in zahtevno. Kot posledica zloma pa velikokrat nastopi tudi trajna telesna okvara.

Dejavniki tveganja za nastanek osteoporoze so zgodnja menopavza (pred 45. letom starosti), dedno nagnjenje k osteoporozi, nepravilno delovanje spolnih žlez in

žlez z notranjim izločanjem, uživanje določenih zdravil, nizka telesna teža (pod 60 kg) in druge bolezni, ki povzročajo osteoporozo.

V začetni fazi osteoporozo odkrijemo le z meritvijo mineralne kostne gostote. To opravimo s posebnim aparatom, t.i. denzitometrom, ki deluje na osnovi dveh vrst rentgenskih žarkov. Preiskava je zanesljiva, hitra, neboleča in neškodljiva. Med preiskavo izmerimo mineralno kostno gostoto v območju ledvene hrbtenice in kolka ter v nekaterih primerih v področju zapestja.

Merjenje opravimo vedno pred začetkom zdravljenja in nekajkrat med zdravljenjem, da ocenimo uspešnost le-tega. Meritve najpogosteje ponavljamo po enem letu ali letu in pol, pri nekaterih bolnikih pa še v daljših časovnih obdobjih. Pri bolnikih, ki se zdravijo z glukokortikoidi (Medrol), meritve ponovimo že po šestih mesecih.

Osteoporozo lahko povzročijo tudi nekatere druge bolezni oziroma stanja, zato pred začetkom zdravljenja opravimo tudi določene laboratorijske preiskave. Če sumimo, da je že prišlo do zloma vretenc, opravimo tudi rentgensko slikanje hrbtenice.

Na podlagi denzitometrije, laboratorijskih in rentgenskih izvidov ter na osnovi po-

N e kka a tte erih duše vnih ev mo eč ott e n njj v vss e v ve 10. oktober na pobudo Svetovne federacije za duševno zdravje od leta 1992 naprej obeležujemo kot svetovni dan duševnega zdravja. Namenjen je predvsem osveščanju in obveščanju javnosti o pomenu duševnega zdravja ter ustrezni skrbi zanj. Kot opozarja predsednik društva Ozara Slovenija mag.

Bogdan Dobnik, so nekatere duševne motnje, na primer depresija in anksiozne motnje, v porastu. Mladi doživljajo vse več različnih stisk in psihosocialnih težav, zaradi vse večjega deleža starostnikov so v porastu tudi različne oblike demence. Zaradi najrazličnejših pritiskov iz okolja, vse večjih pričakovanj in zahtev družbe, nestabilnih socialnih in gospodarskih razmer, klimatskih sprememb in z njimi povezanih groženj ter negotove prihodnosti pa je zelo izpostavljen stresu vsak posameznik. Mnogi zaradi navidez brezizhodne situacije posegajo po alkoholu in nedovoljenih drogah ali pa svoje življenje predčasno končajo s samomorom.

Duševno zdravje je še vedno na robu družbenega zanimanja. Ljudje, ki trpijo zaradi duševnih motenj, pa so prepogosto prezrti in pozabljeni. Številni izmed njih nimajo zagotovljenega dostojnega življenja, soočajo se z najrazličnejšimi družbenimi predsodki, s pomanjkanjem vpliva nad sprejemanjem odločitev o lastnem življenju, pogosto pa so oropani tudi osnovnih državljanskih pravic.

Po besedah mag. Bogdana Dobnika si zato v društvu vseskozi prizadevajo v javnosti odkrito govoriti o temah, ki so povezane z duševnimi motnjami in duševnim zdravjem. “Zavedemo se, da se teh tem mnogi izogibajo celo v zasebnih pogovorih. Zaradi tega je veliko naših aktivnosti usmerjenih v destigmatizacijo in detabuizacijo duševnih motenj.”

G..

T. J. G

datkov, ki jih dobimo v pogovoru s pacientom, in zdravniškega pregleda se odločimo za najprimernejšo obliko zdravljenja oziroma preprečevanja osteoporoze.

Za zdravljenje poleg drugih zdravil obvezno uporabljamo preparate vitamina D v kombinaciji s kalcijem. Za katero zdravilo se zdravnik odločil, je odvisno od starosti, spola, sočasnih bolezni in drugih težav, ki jih ima bolnik. Učinek zdravil je brez pravilne prehrane in telesne aktivnosti manjši oziroma ga sploh ni. Zato sta pravilna prehrana in telesna aktivnost zelo pomembni pri preprečevanju in zdravljenju osteoporoze.

Radošević, Danilo Radoše vić, dr. med., specialist interne medicine vodja Centra za medicinsko rehabilitacijo, Terme Dolenjske Toplice

44 44

MODA

priloga dolenjskega lista

Modna jesenska mavrica K

omaj smo si oddahnili od počitniškega poležavanja, že smo se znašli pri pobiranju pridelkov z naših vrtov in pospremili naše otroke v vrtec, šolo … Že smo tudi pri pregledovanju in načrtovanju jesenskozimske garderobe za vso družino. Kaj bomo uporabili iz prejšnjih sezon, kaj s svojo domiselnostjo dopolnili, da bodo vsi člani družine občutili jesensko romantiko tako v naravi kot v lastni opravi? Morda bo izbira garderobe lažja in boljša, če vam ponudimo nekaj smernic, ki naj bodo res zgolj pripomoček k že zastavljeni lastni kreaciji, v kateri naj bi se počutili kar najbolje. Seveda pa poleg vizualne podobe ne pozabimo tudi na pašo za oči in čudeže, ki bodo še bolj greli našo notranjost.

Letošnja modna jesen nam ponuja veliko mehkih in naravnih materialov iz bombaža, svile, lanu, konoplje, različne volne in kašmirja. Jesenske kreacije, v katerih se bodo prepletale kombinacije s tvidom, karom, žametom, deftinom in bodo začinjene z eleganco iz prefinjenenih tkanin s svetlečimi efekti, aplikacijami in dodatki, bo najti pri vseh starostih in spolih. Tisti, ki v mrzlih dneh prisegajo na pletenine, si bodo umislili pletenino, pod katero bodo lahko oblekli srajco ali bluzo, ki se okrog vratu zaveže s pentljo; krila iz pletenin so bogatejša, zvonastega kroja ali položena v gube, dopolnjena z volani. Če je bilo moškemu še včeraj nedopustno obleči pod klasičen suknjič in

elegantne hlače na rob pleteno jopico, je ta letos naravnost zaželena.

Veliko je asimitrije povsod: na krilih, bluzah, plaščih, oblekah. Cvetlični vzorci so se iz pomladno-poletne garderobe preselili tudi na jesensko-zimsko. Klasična eleganca in športno udobje bosta v ospredju še naprej v črno-belih kreacijah, čokoladnih odtenkih, kraljevsko modrih, rdečih in borovo zelenih pa vse do iz že znanih iz pretekle sezone vijoličnih tonih, pa naj gre za obleko, čevlje ali modne dodatke. In ne pozabite na klasični škotski karo, njegove izpeljanke, naj gre za krilo, suknjič, hlače, pulover, plašč, čevlje ali torbico.

Klasične puli ovratnike bodo dopolnjevali tudi t.i. “rolka” ovratniki, ki bodo včasih segli do pasu, ramena bodo zravnana, široka, visoko dvignjena in bodo malo korigirala postavo ter poudarila vitek pas. Tako ženski kot moški svet bo svojo garderobo obogatil s pasovi, ki so lahko usnjeni ali iz istega blaga kot hlače, krilo, obleka, in pokrivali, vse od klobuka do barete, ki se lahko ponovijo v istem odtenku kot temeljni kosi garderobe. Prav tako bodo tudi rokavice več kot samo koristne, saj bodo lahko usnjene, niz-

ke ali visoke čez komolce in vseh modnih barv čudovit dodatek k vašemu stilu. In tudi dodatki iz krzna, tako za ženske kot za moške, niso pozabljeni.

Občutite v teh mrzlih dneh milino in nežnost, ki vam jo ponujajo vaši najbližji, ki so skupaj z vami odeti v različne stile, mavrično-jenske barve, različnih materialov, vzorcev, potiskov in ki imajo vsak svojo jesensko domišljijo, s katero poskrbite za videz in telo.

Mag.

Dragica Martt a SStter ernad Dr agica Mar nad

priloga dolenjskega lista

“Megla in mraz – oh, zaščiti je treba obraz!”

Z

a svojo lepoto je treba poskrbeti v enaki meri kot za zdravje. Kako tudi ne, saj je pri negi telesa in duha v tem stresnem vsakdanjiku treba slediti tudi vremenskim razmeram in ostalim zunanjim vplivom.

In največji zmagovalci na tem področju smo, ko gre bolj za preventivo kot kurativo. V poplavi kozmetičnih izdelkov je danes potrebno poznati posamezne podrobnosti, ki nas obvarujejo pred uporabo škodljivih izdelkov za ohranjanje zdravja telesa. Slednji namreč lahko povzročijo odvisnost kože od preparatov, ki stanje izboljšujejo le kratkoročno. Zato nobena previdnost ni odveč, znanje o osnovah za odkrivanje naravne lepote, za vzdrževanje katere potrebujete nesporne kozmetične pripravke, pa vedno priročno.

Obraz, ki je najpomembnejši del telesa in je najbolj izpostavljen ter nenehno vsem na očeh, želimo ohraniti svež dolgo časa. Pomemben korak je gotovo čiščenje, ki pa je celovitejše od vsakodnevnega umivanja. Zaradi številnih delcev, ki nas napadajo iz okolja, so dobrodošla čistila, ki jih uporabljamo z ali brez vode, po potrebi vsaj dvakrat dnevno. Z njimi naj bi kožo nežno očistili in jo hkrati zaščitili pred takojšnjim vdorom ponovnih nečistoč. Seveda vsi preparati optimalno učinkujejo šele s pravilno prehrano in veliko gibanja na svežem zraku (veliko kisika). V vsakem primeru bodite pozorni pri izbiri pravega čistila glede na vaš tip kože (normalna, suha, mešana, mastna), saj lahko uporaba napačnega kvečjemu škodi. Pri tem so

pomembne naravne sestavine (zelišča, sadje, čaji, olja, vitamini), ki naj bi jih kakovostnejši izdelki vsebovali.

Ne pozabimo na nego okoli oči, saj se običajno lepota izraža prav okoli njih. Tam je koža zelo tanka in občutljiva, stalno v gibanju, zato zelo hitro pokaže znake utrujenosti (zabuhlost, temni kolobarji, gubice). Njeno krhkost lahko zavarujete s posebnimi negovalnimi pripravki, ki naj bi bili dermatološko in oftamološko testirani (zlasti za tiste, ki imajo bolj občutljive oči ali nosijo kontaktne leče). Izvlečki iz cvetnih ter oljčnih listov in rastlinskih zrn lahko blagodejno osvežijo, napnejo in osvetlijo predele okoli oči, le prave je potrebno izbrati (glede na tip kože in s pomočjo strokovnjakov, če sami tega ne poznamo dovolj). Nekatere pripravke se uporablja dvakrat dnevno (zjutraj in zvečer) zgolj z nanosom, spet druge redkeje in s hitrejšim učinkom (posebne maske, ki jih po nekaj minutah odstranimo).

Mlajši naj iščejo med kolekcijami za preventivno nego pred staranjem, tisti pri štiridesetih učvrščevalne kolekcije za zrelo kožo, generacije starejših pa naj zaradi hormonskih sprememb in neizogibno poslabšane kondicije kože posežejo po kolekcijah za aktivno nego po petdesetem letu starosti.

Telo je prostor, v katerem preživimo vse svoje življenje, zato moramo uživati v skrbi zanj. Poznavalci priporočajo ukvarjanje s telesom skozi vse leto, pa naj gre za športne aktivnosti ali vzdrževanje lepote s pomočjo najrazličnejših kozmetičnih pripravkov, ki ga bodo zaščitili tudi pred zunanjimi vplivi.

Kakor koli, le eno je pomembno: skrb za ohranjanje zdravja in popolnega ugodja. In spet vam bodo vsi zavidali!

Mag.

Dragica Martt a SStter ernad Dr agica Mar nad

45

OVEN – Godilo vam bo, če boste v središču pozornosti. Čeprav boste običajno zelo dobre volje, bodo prijetno počutje skalile črne in mračne misli. Nekaj več poslovnega uspeha čaka ovne, ki delajo v trgovini. Več pozornosti posvetite športu!

BIK – Zelo dovzetni boste za tuje vibracije.

Na delovnem mestu boste prevzemali nase tuja bremena ali pa se boste obremenjevali z napakami drugih. Če ne boste nočesar storili zase, vas bosta mučila nespečnost in slab apetit.

DVOJČKA – V novembru se boste bolj zanašali na druge kot pa nase. Tuja mnenja in nasveti bodo za vas zelo pomembni. Večina dvojčkov bo v svoje življenje vnesla manjše spremembe in več pozornosti posvetila svojemu videzu.

RAK – Pogosto se vam bo zdelo, da svojega življenja nimate pod nadzorom in da drugi odločajo namesto vas. Preden sprejmete pomembno poslovno odločitev, pretehtajte vse možnosti. Odnos s partnerjem se počasi izboljšuje.

LEV – Novembra se boste v svoji koži odlično počutili. Radi boste zahajali v družbo in uživali v sklepanju novih znanstev. Na delovnem mestu boste morali biti od 14. naprej bolj dejavni. Naj vam ne bo škoda časa za nove poslovne izzive!

DEVICA – Na delovnem mestu vas čakajo napeti in stresni trenutki. Vaša pričakovanja bodo zelo visoka. V krogu prijateljev boste več pozornosti posvetili le tistim, od katerih si boste obetali kakršno koli korist. Komunikacija z domačimi naj bo bolj konstruktivna.

TEHTNICA – Nekaj več dela čaka le tehtnice, katerih delo je povezano z marketingom. Vsi ostali pa boste imeli več prostega časa za dejavnosti in osebe, ki so vam blizu.

Mnoge tehtnice bodo obrnile nov list in se znebile nezdrave razvade. ŠKORPIJON – Okolico bodo vaše komunikacijske spodobnosti presenetile. Zlahka boste navezovali stike, znali pa se boste tudi pošaliti na svoj račun. Na delovnem mestu boste zlahka kos vsem preprekam in pastem.

Previdno z denarjem!

STRELEC – Čeprav vam ne gre tako slabo, boste novembra našli kup stvari, zaradi katerih boste s svojim življenjem nezadovoljni.

Na delovnem mestu se ne obremenjujete z malenkostmi. Samski strelci boste v dilemi – gre za prijateljstvo ali ljubezen?

KOZOROG – Na delovnem mestu boste zlahka pometli s konkurenco. Ker bo odnos s partnerjem postal bolj topel in romantičen, boste s svojim osebnim življenjem veliko bolj zadovoljni kot v preteklih mesecih. Sedaj je pravi čas, da se posvetite kakšnemu športu.

VODNAR – V novembru bo vsa vaša pozornost osredotočena na delo in kariero. Pazite, kako branite svoja stališča in kako se dokazujete. S preveč agresivnim pristopom lahko zapravite vse možnosti. Partnerjeva pomoč bo zelo dobrodošla.

RIBI – Poslovna situacija bo stabilna in uspešna. S sodelavci se boste odlično razumeli.

Družina in prijatelji bodo potisnjeni na stranski tir. Mnoge ribe ne bodo imele ne časa in ne energije, da bi svoje zasebno življenje spravile v red.

46 46

priloga dolenjskega lista

KRIŽANKA

1 0 . Ž i v i n a n a g rra a d n a k r i ž a n kka a

10. Živina nagradna križanka Sponzor tokratne križanke je Zlatarna Aura iz Novega mesta s poslovalnicami na Glavnem trgu 19, v BTC centru, v TC Hedera v Bršljinu in na Zadružni v Črnomlju, ki podarja praktične nagrade v vrednosti 40, 30 in 20 evrov.

Pravočasno smo prejeli 233 rešitev devete Živine nagradne križanke. Podjetje Krka, d.d., s Šmarješke ceste 6 v Novem mestu podarja praktične nagrade naslednjim izžrebanim reševalcem: Tatjani Mikec iz Stične, Barbari Lipold iz Grosuplja in Faniki Selak iz Šentjerneja.

Nagrajencem čestitamo!

Rešitve tokratne križanke pošljite do ponedeljka, 17. novembra, na naslov: Dolenjski list, p.p. 212, 8001 Novo mesto, na pisemsko ovojnico pa pripišite “10. Živina nagradna križanka”. Ovojnico brez poštne znamke lahko oddate v nabiralnik pri vhodu v stavbo uredništva v Novem mestu.

Pravilna rešitev 9. Živine nagradne križanke se, brano v vodoravnih vrsticah, glasi: STANDARD, POLAVDER, OSPREDJE, ZC, TRANS, NANNI, IK, ANDI, UNA, VI, KASAČ, KANTINA, PREDPASNIK, JIVE, LUKRECIJ, ANANAS, OBVOLD, HEKLA, NA, SRAB, ŠT, INVALID, KITICA, SI, MIL, EKOTIP, MICHELIN, VARICE, OKAMNINA. Če boste izžrebani, potrebujemo vaš podpis, da se strinjate z objavo osebnih podatkov.

Ime: .........................................................................................

Priimek: .....................................................................................

Naslov: ....................................................................................... .................................................................................................................

Podpis: ........................................................................................

HOROSKOP

47

48 48

KRIŽANKA