Živa, april 2009 by Dolenjski list

AKTUALNO

VSEBINA

priloga dolenjskega lista

4–5 6 7 8–9

Iz zadrege nas lahko reši iskren nasmeh Dobrodošli na popotovanju v zgodovino Jedla in hujšala, pila in dehidrirala Razdražene in pekoče oči so davek modernizacije 10–11 Največ dela je skritega očem javnosti 12 Šestnajst let in petnajst naslovov 13 Po malem še vsi baroni 14 Naravoslovna učilnica tudi za bodoče rodove 15 Pri Kostrevčevih se v kuhinji vsi znajdejo 16 Marjanova mama 17 Posebna priloga 27 Joni in Vlado 28 S cepljenjem lahko preprečimo okužbo 29 Primož Turk iz dežele kosmatincev 30 Navdušujejo ga ustne harmonike 31 Meje so naša domišljija 32 Spodbujajte, podpirajte in pomagajte jim 32 Poskusno delo največ šest mesecev 33 Spomladi cvetoče čebulnice 33 Gorjušica 34 Šokantna zgodba sodobnega svobodnega trga 34 C-vitamin ali vitamin C 35 Premagajmo stres v domačem okolju 36 Za dobro kondicijo in počutje ter uživanje v naravi 37 Krepimo mišice in sproščajmo napetost 37 Horoskop 38 Križanka Na naslovnici: Utrinek s planinskega Cici tabora Fotografija: Igor Vidmar

priloga dolenjskega lista Izdajatelj: Dolenjski list Novo mesto d.o.o., časopisno založniška družba Naslov: Dolenjski list, Germova ulica 4, 8000 Novo mesto Odgovorna urednica Dolenjskega lista: Jožica Dorniž Računalniška izvedba: Igor Rustja Cena oglasov: cela stran 1.380,00 €, pol strani 710,00 €, četrt strani 370,00 €, osmina strani 190,00 € Tisk: SET, d.d., Vevška c. 52, Ljubljana Nenaročenih rokopisov, fotografij, cedejev in disket ne vračamo.

Kultura Tone Pavček, naš pesnik, doma iz Šentjurja, ki je napisal že toliko lepega o Dolenjski, pravi, da je vsako pesem o naši deželi začel pisati s strahom, ker se je zmeraj bal, da ne bo našel pravih besed, da bi opisal njene lepote. Ko govori o zeleni deželi gričev, polj, potokov in gozdov, njegove besede žuborijo kot voda, ki se pretaka in skaklja prek kamnov, njegovi spomini in občutki, podani skozi verze, pa nam pričarajo lepoto naših krajev in dobroto ljudi. Spomini so tisti, ki nas vračajo v otroštvo, v lepe stare čase. Vedno moramo nositi nekaj otroškega v sebi, pravi, tudi ko smo že v zrelih letih. Toneta Pavčka bi lahko poslušali ure in ure, pa se ga ne bi naposlušali. Njegovo veselje do življenja te dvigne in ponese, vse se ti zdi lažje in lepše, zato bi njegove pesmi morali ljudem predpisovati na recept. Prava kultura ni sama sebi namen, je nekaj, kar pomaga ljudem razumeti sebe in svet, ga osmišljati in nadgrajevati. Le poiskati jo moramo. Pogosto se ne zavedamo, kako bogata je ta ponudba okoli nas. Ste že bili v novomeškem gledališču Anton Podbevšek Teater? Res je drugačno, a ravno zato še toliko bolj vredno ogleda, ker je enkratno in neponovljivo. Najnovejša predstava, Portret neke gospe, ki jo je režiser Matjaž Berger pripravil po predlogi klasičnega dela ameriškega pisatelja Henryja Jamesa, zaigrala pa jo je številna igralska zasedba, bi morali videti vsi Novomeščani in širna Slovenija, a se bojim, da bo tako kot pri mnogih drugih stvareh, tudi ta predstava bolj cenjena v tujini kot doma. Gre za delo, ki je še kako aktualno, saj ga lahko prezrcalimo v sodoben čas pohlepa in kriznih stanj. Novo mesto je bilo od nekdaj mesto kulture, od Trdine, Ketteja, do Jakca, Podbevška, Lamuta, Kozine in številnih drugih. Danes to tradicijo nadaljujejo drugi in med njimi je tudi Anton Podbevšek Teater pod vodstvom Matjaža Bergerja. Bojim se, da se Novo mesto preslabo zaveda, kaj ima. Kako naj potem pričakujemo, da bodo ljudje vedeli, kaj delajo v muzeju? Naša novinarka je obiskala Belokranjski muzej in imela je kaj videti. Z dragatuškimi učenci je za kratek čas postala celo arheologinja. Današnji čas zahteva od nas vedno več, če hočemo biti uspešni, moramo poleg svojega strokovnega področja poznati tudi področje psihologije, predvsem pa kulturo vedenja. Ni pomembno le, kaj povemo, ampak tudi, kako se rokujemo, koga najprej pozdravimo, kako se oblečemo za neko priložnost in predvsem, kako tudi nebesedno komuniciramo. Lepa beseda vedno lepo mesto najde, kadar pa smo v zadregi, nas iz nje lahko reši iskren nasmeh. Če priznamo ali ne, je za uspešno delovanje vse pomembnejša naša celostna podoba. Svoje izkušnje o teh stvareh so nam za Živo zaupali trije sogovorniki. Samozavestnega nastopa in vedenja v javnosti se da naučiti, a brez pristnosti in naravnosti nam tudi to ne bo pomagalo. Tudi tokratna Živa je dolenjsko pristna in polna življenjskih zgodb. Želim vam lepe in vesele praznike. Vzemite si tudi čas za branje!

Jožica Dorniž Jo žica Dor niž

AKTUALNO

priloga dolenjskega lista

Kultura vedenja

Iz zadrege nas lahko reši iskren nasmeh

(FOTO: ARHIV A. N. KNEŽEVIČ)

ružba in čas, v katerem živimo, sta neizprosna, če hočemo biti uspešni, ni dovolj, da smo le strokovnjaki, poznati moramo marsikatero zakonitost tako s področja psihologije kot tudi kulture vedenja. Kajti, kako naj pomemben poslovnež ali politik sprejme partnerja, pogajalca, če ne ve niti tega, kako bi ga pozdravil, če koleba, ali naj ga poljubi ali bo dovolj, če se z njim le rokuje. Zagat s področja olike je veliko in odgovore na mnoge od njih pozna Ana Nuša Kneževič, diplomirana estetologinja, naša prva strokovnjakinja za kulturo medosebnega sporazumevanja, motivacijo in celostno podobo posameznika.

(FOTO: B. PETERLIN)

Njeno znanje je bogato in pogosto ga deli tako z bralci člankov in knjig kot tudi slušatelji na seminarjih in delavnicah. “Veliko delam z ljudmi, ne le v Sloveniji, temveč tudi po bivši Jugoslaviji,” pove brezhibno urejena gospa, ki nehote pri sogovorcu odpira vprašanja o tem, če se primerno vede, ali uporablja prave izraze, je priložnosti primerno urejen … Pogosto so jo gostili na številnih slovenskih in zamejskih radijskih postajah, takrat so jo poslušalci v eter spraševali o najraz-

ličnejših dilemah, od tega, kako se obnašamo za pogrnjeno mizo, do vrstnega reda pri izrekanju sožalj … “Nikoli ne bom pozabila gospe, ki me je poklicala in povedala, da je za 60. rojstni dan dobila vstopnico za opero Aida. Ker še nikoli ni bila v operi, jo je zanimalo, kako naj se obnaša in kaj naj za to priložnost obleče,” se spominja in doda, da je v njeni novi knjigi Vprašali ste, odgovorila sem, ki jo bo predstavila na letošnjem kongresu poslovnih sekretark v Portorožu, zbranih 225 konkretnih vprašanj in njenih odgovorov. “Na nekatera vprašanja tudi ne znam odgovoriti in takrat mirno povem, da nečesa ne vem ali da nisem prava oseba, ki bi lahko odgovarjala,” pojasni.

O b l a sstt j e n a j h u oga ujj š a d rro

Tatjana Fink

Nanjo se pogosto obračajo ljudje, ki si utirajo politično ali poslovno pot, veliko jih je, ki bi se radi učili pri Ani Nuši Kneževič, vendar vsem ne da te možnosti. O imenih ne more in ne želi govoriti, a je slutiti, da jih je učila precej, ki v naši deželi danes nekaj veljajo. “Vedno sem vzela samo tiste, v katere sem verjela,” in čeprav ima izvrsten občutek za ljudi, si včasih mora priznati, da nekateri od tistih, ki jim je pomagala in jih spremljala cele mesece, postanejo drugačni, sebični, se spremenijo. Takrat se sprašuje, ali se je zmotila. “Ko ljudje dobijo oblast, se dosti spremenijo in najhujše je to, da jim nihče več ne izreče pozitivne kritike. Oblast je droga, hujša od vseh kemičnih drog!” Pri slovenskih politikih opaža veliko željo po tem, da so popularni in vidni, kar je ne navdušuje, pogosto tudi opazi, da se kdo pretvarja. Po mnenju sogovornice namreč ni težko ločiti pravega in narejenega nasmeha. “Na obrazu imamo 44 mišic in le ena je tista, na katero ne moremo vplivati, ta pokaže, ali gre za nasmeh iz srca, ki se vidi ne le na ustih, temveč na celotnem obrazu.”

Ana Nuša Kneževič

Odnosi, ki jih ljudje kažemo z načinom obnašanja, govorjenja in tudi z dejanji, vsa komunikacija, ki jo imamo, izhaja iz naših čustev. Komunikacija je dana vsem, je kot dihanje, in obstaja možnost, da se je naučimo, prav tako pravil obnašanja, ki veljajo v zasebnem in poslovnem življenju. “V zasebnem življenju so pravila postavljena glede na spol in generacije, v poslovnem svetu pa ta ne veljajo, temveč dajemo prednost tistim, ki so višje na hierarhični lestvici,” razloži Kneževičeva, ki meni, da naj bi jih ljudje poznali in se jih tudi držali, vendar včasih to ni možno. Kdor se nikoli ni ukvarjal s pravili kulture vedenja in ne pozna pravil, seveda naredi kdaj kakšno napako. Toda če so te napake storjene z dobronamernostjo, potem ne moremo nikomur tega zameriti.

Poslo vni uspeh ov V poslovnem svetu pa nevednost ni opravičljiva. Če hočemo biti uspešni, se moramo zavedati, kaj o nas pove zunanji videz, kaj sporoča naše telo v komuniciranju, kako in o čem naj se pogovarjamo, kako naj oblikujemo sporočilo, na kaj moramo biti pozorni pri ustvarjanju vtisa. Pri vključevanju v sodobno poslovno življenje se od posameznika pričakuje, da zna obvladovati sebe in okolje, v katerem dela. Ko se kandidat poteguje za službo, je pomemben že prvi kontakt s podjetjem, v katerem bi želel delati, pomembno je, kaj napiše v prošnji, kako se obleče, ko pride na razgovor, s tem namreč kaže spoštovanje do svojega po-

(FOTO: J. DORNIŽ)

AKTUALNO

priloga dolenjskega lista

odprti in energični, vendar pa so glavna pravila bontona povsod podobna, tako da v Evropi glede tega ni velikih zapletov. “Poslanci smo tudi bolj preprosti ljudje, večinoma smo na “ti” in ne kompliciramo preveč s finesami bontona. Ko pa gre za protokolarne zadeve, so zadeve seveda bolj resne.” Lani so naziv tajnica leta podelili poslovni sekretarki Dolenjskega lista Betki Štefanič, ki je povedala, da je olika na delovnem mestu nujna, sploh v primeru, ko imamo opravka s strankami. “Izobraževanj, predavanj in literature na to temo je veliko, od volje in težnje posameznika po nadgradnji svojih znanj pa je odvisno, ali jih bo sprejel. Olike oziroma lepega vedenja se seveda lahko naučimo, a prvi temelji zanjo so postavljeni že v najranejši mladosti, začne pa se z besedicama hvala in prosim,” je prepričana Štefaničeva, ki meni, da je vsekakor dobro poznati pravila, ki veljajo v poslovnem svetu, sploh če gre za medkulturno komunikacijo, ob tem pa doda pomemben rezervni scenarij: “Iz zadrege nas lahko velikokrat reši že iskren nasmeh, pospremljen z opravičilom.” Ker je znano, da kakšna stranka jezo in nezadovoljstvo strese na prvega, ki ga sreča v podjetju, to pa je ponavadi tajnica, je pojasnila, da tovrstnega vedenja ne dovoli, kar na jasen, a primeren in vljuden način tudi pokaže. “Prepričana sem, da se da s kulturnim dialogom doseči mnogo več,” sklene misel in pristavi, da je najbolj moti obnašanje ljudi, ki mislijo, da so najbolj pametni na svetu.

tu”, posredovanje elektronskih naslovov brez dovoljenja lastnika, pri čemer pojasni, da če je naš elektronski naslov služben, javen, pa smo dolžni pregledovati in odgovarjati na službena sporočila. Čeprav se zdi, da so mobiteli zavladali temu svetu in da se je nujno potrebno javiti na vsak klic, Kneževičeva pove, da bi jih morali med pomembnimi sestanki ugašati, saj se človek le tako lahko osredotoči na pogovor, pa tudi za vse prisotne so klici moteči.

Tr iijj e p r i m e r i i z p rra akse

tencialnega delodajalca. “Pomembno je pokazati svojo samozavest, da se čuti, da si oseba, ki je lahko samoiniciativna in ki bo znala tudi pripadati,” pove sogovornica, ki največjo napako vidi v pretvarjanju, neiskrenosti, zlaganosti. “Bodi takšen, kot si, in če si drugačen od drugih, potem ti je to dano. Takšna drugačnost ni vprašljiva, ni agresivna, je lahko slog nekoga, kot začimbe pri jedi.”

Osno v e s e n e s p rre emin ov njj a j o Pri kulturnem vedenju gre v osnovi za to, da drugim pokažemo, da jih spoštujemo in upoštevamo. Pravila se spreminjajo, prilagajajo se času in socializaciji, tehniki, načinu življenja, nekatera odpadejo, ker so neizvedljiva v današnjem času in so tako nepotrebna, druga pa se ustvarjajo. Nanje vpliva civilizacijska stopnja dežele, pomembno vlogo pa ima tudi vera. Lep primer, kako Slovenci radi prevzemamo tuje vzorce, je poljubljanje. Največkrat je moč videti, da se ob različnih priložnostih posamezniki poljubijo trikrat, kar izhaja iz dežel, ki imajo druge vzorce obnašanja, druge veroizpovedi. Pri nas naj bi se poljubili le dvakrat, pa še to naj bi šlo bolj za dotik in ne cmokanje, pojasni strokovnjakinja za oliko. Pravi, da je pogosto neprijetno presenečena nad kulturo voznikov v avtomobilih. Ljudje smo nestrpni, nismo naklonjeni drug drugemu in verjetno niti ne pomislimo, da se včasih znajdemo tudi sami v vlogi pešca ali kolesarja. Sodobne tehnologije, elektronska komunikacija … so prinesle nova pravila, zato omeni, da ni dopustno “smetenje po sple-

Janja Ambro Jan ja Ambr o žič (FOTO: V. KAJTAZOVIČ)

Lojze Peterle

Glavna direktorica Trima Tatjana Fink je znana po svoji brezhibnosti na vseh področjih, težko jo je spraviti v zadrego. “V poslovnem svetu je poznavanje poslovnega bontona zahtevana veščina. Pri tem je pomembno vedeti, da imajo v zvezi s tem različne države različne navade,” je povedala Finkova in pojasnila, da se v Trimu o poslovnem bontonu izobražujejo tako kot o ostalih strokovnih ali drugih temah. Prva dama Trima omeni, da kljub napisanim pravilom za poslovni svet še vedno velja, da so moški radi kavalirji, “nam ženskam pa je to tudi všeč,” nadaljuje in pojasni, da pri poslovnih pogovorih pa ni mesta za kavalirstvo, tega zamenjajo koristi. Z olikanim vedenjem si lahko Trimova vrata odprejo tudi novi sodelavci, kajti direktorica je povedala, da bo imel ob ostalih enakih pogojih tisti, ki se bolj kulturno, olikano obnaša, več možnosti, da ga sprejmejo v službo. “Vsi ljudje imamo radi prijazne, olikane sodelavce in partnerje. Zelo nespodobno je, da kandidat na razgovoru na primer kritizira svojo bivšo firmo ali sodelavce,” je kot eno hujših napak izpostavila Finkova in na koncu dodala: “Pri vsem kulturnem, olikanem obnašanju pa se mi zdi splošno pravilo, ki velja povsod, da se čim bolj naravno, človeško, dostojanstveno obnašaš v vsaki situaciji.” O visoki politični in splošni kulturi v Bruslju je spregovoril naš evropski poslanec Lojze Peterle. Poudaril je, da se razlike med vedenjem v Sloveniji in Bruslju redko odražajo na oster ali netoleranten način. “Politika se dela bolj z nasmehom. Tudi še nisem srečal uradnika s kislim obrazom. Vtis imam, da gre tu za bolj odprto družbo, ki ljudi ne klasificira že vnaprej,” pojasni in doda, da s samim bontonom v Bruslju ni imel težav. “Saj sem se že prej kot predsednik vlade in zunanji minister srečeval s tujimi državniki in variacijami bontona oziroma tradicij. Lahko rečem, da je sam bonton včasih premalo, dobro je poznati psihologijo oziroma občutljivosti in finese posameznih narodov. Angleži, na primer, se čudijo, kako pogosto in kako trdo Slovenci izražajo “ne”. Anglež bo raje rekel “Ti bi bil veliko boljši”, kakor pa “Ti nimaš pojma”.” Peterle ugotavlja, da so ponavadi poslanci iz južnejših držav bolj

Betka Štefanič

ZANIMIVOSTI

priloga dolenjskega lista

Živi grajski muzej

Dobrodošli na popotovanju v zgodovino N

a grad Struga, prvotni dvor pleterske kartuzije na desnem bregu Krke blizu Otočca, ki je bil po drugi svetovni vojni last Kmetijske zadruge Krka in provinciata sester Notre Dame, v zadnjem času pa je nudil streho nad glavo le še trem stanovalcem, se je na pomlad vrnilo življenje. Tam vas od četrtka do nedelje pozdravita in popeljeta za grajske zidove vitez Volk Turjaški in Eleonora Sobjeska s Struge. Lika, s katerima sta se naselila na Strugi, že približno desetletje gradita zgodovinar trebanjskih korenin Matjaž Anžur in njegova partnerka Bojana Čibej. Grad na Strugi sta prevzela v petletno upravljanje in tam načrtujeta živi grajski muzej. Morda sta vam obraza znana s katere od viteških porok na Gradu Otočec, kjer sta bila pred tem del animacijske skupine ob viteških porokah in porokah z družicami in starešino. Še vedno skrbita za animacijo pri porokah na gradu Bogenšperk, kjer pa gre za drugačen tip porok, baročen, in temu primeren je tudi njun aranžma. Kot pripovedujeta, se je grad Otočec po prenovi zelo spremenil, zanju preveč. Za živi grajski muzej, ki je pred 15 leti na Češkem očaral Matjaža, sta najprej navdušila pomočnika direktorice Hotelov Otočec Andreja Hitija, brez naklonjenosti katerega bi, kot povesta, ne uspela. Notranjost gradu so začeli urejati lansko poletje. Iz prostorov, kjer je bilo zadnja leta skladišče hotelov za vse, kar je čakalo na odpis, je bilo treba najprej pospraviti novodobno kramo, zakrpati streho, ki je zamakala, obnoviti kamine, da jih je bilo mogoče zakuriti … Ivan Jakič v knjigi Gradovi, dvorci in graščine na Slovenskem sicer ugotavlja, da štiritraktno

poslopje z deloma arkadnim dvoriščem in dvema štirioglatima obrambnima stolpoma po letu 1670 ni doživelo bistvenih predelav. V gradu živita, čeprav priznata, da si je sem in tja neizogibno privoščiti skok v civilizacijo. Predvsem pozimi, če so temperature padle pod minus osem, je bilo grajske sobane težko ogreti. Najbolj pogrešata toplo vodo, kopalnico, sicer pa je bivanje v gradu za raziskovalca zgodovine običajev, praznikov, bojevanja in glasbe navdihujoče. Bojana sicer nekaj dni v tednu v prestolnici vodi Zavod Svitar, Zavod za oblikovanje prostora, zgodovino in umetnost, tako da se civilizacije takrat naužije v polni meri, bivanje na Strugi pa je, kot pove, drug, drugačen svet. Vseeno se jima zdi, da znata zato, ker v gradu živita, na vprašanja obiskovalcev odgovoriti drugače, kot če bi tu skrbela le za animacijo. Obiskovalcem želita omogočiti, da vidijo, poskusijo in doživijo takšno življenje na gradu, kot bi tu nekdaj lahko bilo. Po osmih mesecih dela imata že veliko pokazati. Za vsak prostor, ki počasi dobiva želeno podobo, sta pripravila svojo zgodbo: od grajske kuhinje, orožarske delavnice, orožarne, kovnice denarja, deželne pisarne do baročnega salona … Zavedata se, da je,

V grajski kuhinji, kamor vas povabita z arkadnega dvorišča, sta v kotlu že skuhala koprivno juho, dobrodošlica pa se začne z zdravljico …

Deželna pisarna

da bi grad zasijal v renesančno–baročni podobi, dela še za prihodnjih 20 let, predvsem zato, ker sta se odločila skrivnosti zgodovine natančno raziskati. Matjaž pove, da je na primer srednjeveški pogrinjek zbiral in pripravljal več let. Načrtov, kaj vse bi bilo še mogoče ponuditi, jima ne manjka, med drugim bi rada v okolici gradu ponudila možnost preskušanja v lokostrelstvu. Izzivov iz življenja naše preteklosti pa je še mnogo. Želita si le, da bi povezave gradu s turistično dejavnostjo uspele in rasle, potem bo tudi ponudba napredovala hitreje. Besedilo in fotografije:

Grajska orožarna premore sedem oklepov.

Ir ena N o v ak Irena No

ZGODBE, KI JIH PIŠE ŽIVLJENJE

priloga dolenjskega lista

Nataša Mirtič, sladkorna bolnica

Jedla in hujšala, pila in dehidrirala N

atašino pričakovanje 27. rojstnega dne in zasluženih poletnih počitnic je pred devetimi leti kot strela z jasnega prekinila bolezen. Zbolela je za sladkorno boleznijo tipa 1, ki ponavadi prizadene mlade do 30. leta in za katero že takoj ob samem odkritju potrebuješ inzulin. “In potem tudi vse življenje. Pri tipu 2, ki večinoma pride z leti in je povezano tudi z nezdravim načinom življenja, se da veliko narediti že z dieto in gibanjem ter se pri blažjih oblikah tudi za več let izogniti zdravljenju s tableti ali inzulinom,” je pripoved začela Novomeščanka Nataša Mirtič, ki je zaradi bolezni na življenje začela gledati drugače. Pravzaprav se je v njeni družini boj s sladkorno boleznijo začel že kakšno leto prej, ko je Natašina komaj 18 mesecev stara nečakinja zbolela za istim tipom sladkorne bolezni. “Vsem nam se je trgalo srce, ko smo izvedeli. Pred očmi smo imeli le posledice slabo vodene bolezni, ki so lahko zares hude. A njena starša sta k vsemu temu pristopila zelo prizadevno, tako da ničesar nista več prepustila naključju. Tedaj so me obhajale misli, kaj vse bi dala, da bi ji lahko pomagala,” je dejala Nataša. In usoda je hotela, da je kmalu zbolela tudi sama.

Na dan shu ujj š a l a 2 kilograma

(FOTO: ARHIV DRUŽINE)

Sprva se je zdelo, da je bolezen izbruhnila kar tako čez noč, a danes ve, da so opozorila prihaja že nekaj mesecev. “Izgubljanje telesne teže, neprestana žeja, poslabšanje vida, pogosti obiski stranišča … Vse to so bili znaki, ki sem jih po nekem zelo hudem koncu tedna, ko sem na dan izgubila tudi 2 kilograma, končno le seštela in na podlagi vsega, kar sem videla in se naučila pri nečaki-

nji, postavila lastno diagnozo, ki jo je potrdil tudi doma narejeni urinski test,” je pripovedovala. Sprejeli so jo v bolnišnico, kjer sta z zdravnikom Milivojem Piletičem takoj prešla na funkcionalno inzulinsko terapijo. S takojšnim prehodom na omenjeno terapijo sta tedaj v Sloveniji orala ledino. “Ta terapija omogoča, da si inzulin odmerjam skladno s svojimi dnevnimi dejavnostmi in prehrano. Gre namreč za sistem tehtanja hrane in štetja ogljikovih hidratov. Na ta način posnemaš naravno delovanje slinavke in prilagajaš inzulinske odmerke hrani in telesni dejavnosti, ne pa obratno,” je razložila v nekaj stavkih. Kmalu po prihodu iz bolnišnice se je s svojim življenjskim sopotnikom Tomažem odpravila na nekaj zahtevnejših pohodnih tur, med drugim se je povzpela tudi na Rombon in si dokazala, da ima močno voljo. Če je bila prva prelomnica v njenem življenju neozdravljiva bolezen, je bila druga prelomnica nagrada na bienalu slovenske grafike, ki jo je dobila le mesec dni po izbruhu sladkorne. Tedaj sta nagrado poleg Na-

Nataša ustvarja v ateljeju, ki si ga je uredila v hiši staršev na Selih pri Dolenjskih Toplicah.

taše prejela še Vladimir Makuc, starosta slovenske grafike, in Črtomir Frelih, dela obeh pa je Nataša občudovala vse svoje šolanje na likovni akademiji v Ljubljani, kjer je leta 2001 tudi magistrirala iz grafike. “To, da so me postavili ob bok takšnima umetnikoma, je bil znak, da sem na pravi poti, da moram vztrajati in nadaljevati. Tako sem tega leta dobila status samostojne umetnice. Nekaj let sem poučevala tudi likovno vzgojo na Osnovni šoli Otočec, po rojstvu druge hčerke pa sem se ob Tomaževem soglasju odločila za samostojno umetniško pot,” je povedala.

Dv e r i z i č n i n o s e č n o sstt i ve Nataša je danes ponosna mamica dveh živahnih deklic. S Tomažem sta obe nosečnosti skrbno načrtovala. “Uravnavanje sladkorja v krvi je takrat še toliko bolj pomembno, saj lahko visoka vsebnost sladkorja v krvi že ob zanositvi zelo škoduje razvoju ploda. Bolj kot se je nosečnost približevala h koncu, večja je bila potreba po inzulinu iz 24 enot sem prišla na 90 enot na dan. Vseskozi sem bila na bolniški in se pogosto vozila na redne preglede na Klinični center v Ljubljano. K sreči sem brez večjih zapletov donosila Nežo, ki bo septembra dopolnila pet let, in Meto, ki bo konec junija upihnila dve svečki,” je zadovoljno razlagala. Ko je zanosila z Nežo, je dobila tudi inzulinsko črpalko, ki omogoča, da si lažje prilagodi odmerke inzulina, meritve sladkorja v krvi od 6- do 10-krat na dan pa so kljub temu ostale. “Pri sladkorni je najpomembnejše, da jo sprejmeš kot del življenja in se ne prepuščaš nekemu malodušju, razmišljanju, zakaj ravno jaz …,” je prepričana Nataša Mirtič. Zanjo to ni več bolezen in tudi sama sebe nima za bolnika. “Ta beseda mi je tuja glede na življenje, ki ga živim!” Besedilo in fotografija:

Nataša Mirtič z Nežo in Meto

Mojca Mo jca Žnidaršič

POGOVOR

priloga dolenjskega lista

Darja Orbanić Preskar, oftamologinja

Razdražene in pekoče oči so davek modernizacije P

oklicna pot očesne zdravnice oziroma oftamologinje Darje Orbanić Preskar, ki jo je v Krško iz rodne Primorske pred 15 leti pripeljala ljubezen, je tesno povezana z enim izmed najpomembnejših in zaradi napredka tehnologije zelo obremenjenim človeškim organom, očmi. Slednjim se po 12 letih službovanja na očesnem oddelku novomeške bolnišnice že 3 leto posveča v svoji privatni očesni ordinaciji v Krškem, pri operativni terapiji pa sodeluje tudi z Očesnim medicinskim centrom Preskar v Novem mestu. Za računalniki preživljamo vedno več časa tako v službi kot doma. Kako večurno gledanje v računalnik vpliva na naše oči? Pri delu za računalniki gre v bistvu za dolgotrajno strmenje v zaslon, pri katerem je zelo zmanjšana pogostost mežikanja. Z mežikanjem namreč vlažimo oči in vzdržujemo solzni film, ki je naravna zaščita očesa. Solzni film se pri delu z računalniki zelo stanjša in začnejo se pojavljati suha mesta, kar vodi v občutek suhih, razdraženih in pekočih oči. Zaradi dolgotrajnega napenjanja oči in gledanja od blizu pa pride do utrujanja očesne mišice, zato lahko po dolgotrajnem gledanju v računalnik postane spremenljiv celo vid na daljavo, ki se lahko prehodno zamegli. Ljudje včasih povejo, da se po službi le stežka pripeljejo do doma, večina težav z očmi pa je pogojena tudi z neprimernimi pogoji dela. Pisarne so namreč ponavadi klimatizirane, s čimer se precej zmanjša relativna vlažnost v prostoru, velikokrat pa tudi razsvetljava ni ustrezna.

Kdaj bi morali zaradi težav z očmi obiskati okulista? Okulista bi morali obiskati takrat, ko opazimo, da je ostrina vida slabša oziroma če težave, kot so suhe, razdražene in pekoče oči, ne minnejo in niso prisotne samo na delovnem mestu. Vsekakor pa obisk okulista svetujemo vsem, ki so že dopolnili 40 let, ker je pri tej starosti pomembno merjenje očesnega pritiska, ki lahko zelo zahrbtno in lahko brez kakršnihkoli znakov nepovratno okvari naš vid. Okulist bo namreč opravil celoten pregled oči in vida ter predpisal ustrezna očala, če je to že potrebno. Ali opažate v zadnjih letih večji porast bolnikov, ki imajo težave z očmi zaradi narave dela? Zdi se mi, da zadnje čase res vedno več ljudi toži zaradi razdraženih in pekočih oči, ki so posledica narave in pogojev dela. Pri katerih poklicih so po vašem mnenju oči najbolj obremenjene? Pri poklicih, pri katerih gre za dolgotrajno napenjanje oči na krajši razdalji, kot je

na primer delo za ekrani oziroma poklic šivilje. Po drugi strani pa v to kategorijo sodijo tudi varilci, kjer je zaradi izpostavljenosti ultravijoličnim žarkom večja nevarnost poškodb očesa. Kaj lahko posameznik sploh naredi, če zaradi službe trpijo njegove oči? Obstaja kakšna tehnika oziroma vaje za njihovo razbremenitev? Pacientom svetujem, naj med dolgotrajnim delom za ekranom vsake pol oziroma tri četrt ure za minutko zaprejo oči ali pa se zazrejo skozi okno in tako sprostijo pogled. Pomembni so tudi ustrezni pogoji dela na čelu s pravšnjo relativno vlažnostjo, za katero lahko poskrbimo tudi z vlažilci zraka in ustrezna osvetljenost prostora. Zelo pomembno pa je tudi zavestno mežikanje, če ne gre drugače, pa svetujem tudi uporabo umetnih solz. Suh zrak oziroma različne klime torej na oči ne vplivajo ravno dobro... Ne, ravno nasprotno. Ob tem pa moramo biti pazljivi tudi na pravilno uporabo klimatskih naprav v avtomobilu. Te namreč oči sušijo, dražijo in s tem povzročajo bleščavost, solzenje ter na ta način otežujejo vožnjo. Med najpogostejše težave z očmi še vedno sodita kratko- in daljnovidnost. Katera je med ljudmi pogostejša? Pogostejša je kratkovidnost, ki se največkrat pojavi v najstniškem obdobju, ponavadi do 20. leta. V obdobju rasti pogosto raste, v odrasli dobi pa se stabilizira. Daljnovidnosti je več v zgodnjem otroštvu in pri starejši populaciji, kjer se odraža predvsem v težavah pri bližinskem delu. Po 45. letu pa pri vseh nastopi tako imenovana starostna daljnovidnost. Danes se zdi, da očala nosi več ljudi kot pa v preteklosti. To je po mojem mnenju bolj povezano z vse večjo potrebo po dobrem vidu zaradi zahtev na delovnem mestu, pogostejšimi in natančnejšimi spremljanji s sistematskimi pregledi in zgodnejšim odkrivanjem anomalij pri otrocih. Tudi ljudje sami smo postali bolj ozaveščeni in očala niso več stigma, tako kot nekoč temveč že kar modni dodatek. V strokovni javnosti se pojavljajo različna mnenja o dobrem oziroma slabem vplivu očal v primeru kratkovidnosti. Ste zagovornica mnenja, da je treba brez očal zdržati čim dlje, kot je to mogoče, ali pa ste mnenja, da jih je bolje začeti nositi takoj, ko se pojavijo prvi znaki kratkovidnosti? Nošenje očal pri kratkovidnosti ni povezano z njenim napredovanjem. Staršem zato večkrat povem, da bo dioptrija njihovih otrok z rastjo najverjetneje naraščala, ne glede na to, koliko bodo očala nosili. Pri začetnih nizkih dioptrijah svetujem, da očala nosijo le v šoli pri gledanju na tablo oziroma za gledanje televizije, pri bližinskem delu pa očal ni potrebno uporabljati. Kljub temu pa ni dobro, da z nošenjem očal od-

POGOVOR lašamo predolgo, ker se je zelo težko kar naenkrat navaditi na visoke dioptrije. Zaradi težav z očmi se povečuje povpraševanje po laserskih operacijah. Kdo se ponavadi odloča za takšno operacijo oziroma komu jo vi svetujete? Za operacijo se ponavadi odločajo predvsem mlajši pacienti oziroma ljudje, ki jih očala estetsko motijo oziroma ovirajo pri športu in delu ali pa preprosto slabše prenašajo kontaktne leče. Za operacijo se posamezniki največkrat odločajo po dopolnjenem 20. letu, saj morajo imeti pred operacijo vsaj eno leto stabilno dioptrijo. Po štiridesetem letu pa se pri ljudeh že pojavi starostna daljnovidnost, zato vsakogar, ki se za operacijo odloči po tem letu, opozorimo, da bodo kljub operaciji potrebovali očala za bližinsko delo. Sicer pa te operacije ne priporočam ljudem, ki morajo imeti zelo oster vid, kot so na primer piloti in poklicni šoferji. Po operaciji se namreč pogosteje pojavljajo težave kot so suho oko, slabši nočni vid, bleščavost in možnost brazgotinjenje roženice, čeprav je z novejšimi laserskimi tehnologijami tveganje zanje veliko manjše. Gre lahko na lasersko operacijo vsakdo ali morajo biti izpolnjeni kakšni zdravstveni ali drugačni pogoji? Posameznike, ki se za tovrstne operacije zanimajo, napotim na informativni pogovor in pregled v refraktivni center, ki je brezplačen in na katerem pacienta seznanijo tudi z možnimi zapleti. S pregledom se izključi

priloga dolenjskega lista

prisotnost obolenj ali sprememb na očesu, pri katerih laserska operacija ni priporočljiva. Obstajajo namreč določena patološka stanja očesa, ki za operacijo niso primerna, prav tako kot tudi niso za operacijo primerni vsi tipi dioptrije. Laserska operacija je namreč operacija kot vsaka druga, pri kateri gre za poseg v telo. Mislim, da se ljudje tega premalo zavedajo, odločitev pa mora na koncu sprejeti vsak sam.

Ta vrsta operacije je sicer za povprečnega človeka precej draga. Menite, da v prihodnosti obstaja možnost za njeno državno sofinanciranje? Ne, ker to dejansko ni zdravljenje, ampak neke vrste estetska operacija, saj gre za poseg na sicer zdravem očesu, kjer pa dobra vidna ostrina ni možna brez optičnih pripomočkov, kot so leče oziroma očala.

Anja An ja KKerin erin

Se ti pogosto zgodi, da si nimaš kam zapisati pomembne telefonske številke?

in povezali vezali te bomo z osebo, o, ki jo želiš poklicati Teledat, d.o.o., Cigaletova ulica 15, 1000 Ljubljana

Pokliÿi nas na 1188

poslušaj navodila

10 10

NA KRAJU SAMEM

priloga dolenjskega lista

V Belokranjskem muzeju

Največ dela je skritega očem javnosti B

elokranjski muzej iz Metlike bo jutri, 1. maja, praznoval 58. rojstni dan. Ustanovljen je bil pod pokroviteljstvom Belokranjskega muzejskega društva, hkrati pa je bila odprta tudi prva muzejska razstava v proštijski dvorani. Sicer pa je prvi prostor za stalno muzejsko razstavo iz obdobja NOB dobil v sejni dvorani v mestni hiši. Prvi honorarni ravnatelj pa je postal prof. Jože Dular.

Jaz pa se napotim v metliški grad, kjer danes domuje Belokranjski muzej. Moram biti kar zgodnja, saj se delovni dan metliških muzealcev prične med 6. in 9. uro zjutraj. Zaposleni si iz prostora v prostor ne telefonirajo in ne pošiljajo sporočil po elektronski pošti ali mobilnih telefonih. Dogovarjajo se iz oči v oči. Vsako jutro se dobijo ob kavi, se pogovorijo o delu, ki so ga opravili prejšnji dan, in sestavijo urnik za dan, ki je pred njimi. So zelo homogena ekipa, saj se zavedajo, da brez timskega dela ne bi bili uspešni. Zaposlenih jih je namreč sedem, po sistematizaciji pa bi jih moralo biti vsaj 12, da bi lahko opravljali vse naloge, ki jim jih nalaga zakonodaja. Prav zato imajo svojevrsten način dela. Predvsem pa vsakega, ki pride v službo v muzej, najprej vprašajo, ali je pripravljen delati še marsikaj drugega, kot je zapisano v razvidu del in nalog. Le pri nekaterih specializiranih delih ali ob večjih obiskih si pomagajo z zunanjimi sodelavci.

V e č i n a p rre edme ett o v podarjenih Vsi zaposleni v muzeju pomagajo pri postavljanju razstav, in to ne glede na to,

kdo je avtor. Po razstavah vodijo vsi strokovni sodelavci, tudi v. d. direktorice Andreja Brancelj Bednaršek, kar sicer v muzejih ni običaj. Prav tako vsi dežurajo, tudi ob sobotah, nedeljah in praznikih. Muzej je zaprt le tri dni v letu: 1. januarja, 1. novembra in 25. decembra. Sicer pa je obiskovalcem na voljo od 9. do 17. ure. Potem, ko so se dogovorili, kaj bodo počeli, sem šla z muzealci po njihovih opravkih. Seveda sem z vsakim preživela le delček njihovega delovnega dne in bolj kot spremljevalka, saj ne bi bilo najbolj prijetno, če bi morali, ko bi odšla, za mano popravljati moje napake. S hišnico Ano Gomolj in konzervatorskim manipulantom Viljemom Pavlovičem sem se odpravila v začasni dislocirani depo v bližini gradu, od koder sta pripeljala nekaj kamnitih spomenikov, ki sta jih potem očistila na grajskem dvorišču. Depo je premajhen, a tudi sicer Belokranjskemu muzeju primanjkuje prostora za depoje. Redna dejavnost muzeja je skrb za premično kulturno dediščino iz vse Bele krajine, ki jo morajo muzealci evidentirati, zbirati, dokumentirati, inventarizirati. Poskrbijo za konzerviranje in pošljejo tudi v restavriranje,

Z dragatuškimi učenci sem postala arheologinja.

Anita Matkovič pri podiranju razstave v Ganglovem razstavišču.

če je potrebno. Seveda se zavedajo, da je najboljše, če predmet najde prostor na razstavi. A razstavljenih jih imajo okrog 4.000, kar je tretjina vseh predmetov. Vendar muzealci poudarjajo, da so za njih predmeti, ki so v depojih, prav tako pomembni kot razstavljeni. Posebnost Belokranjskega muzeja je tudi v tem, da je večina predmetov, ki jih hranijo, podarjenih. V zadnjem času se ljudje vse bolj zavedajo pomembnosti de-

Andreja Brancelj Bednaršek kot soavtorica že snuje novo razstavo.

NA KRAJU SAMEM

priloga dolenjskega lista

diščine. Če ponudijo predmete muzeju, jih ta ne more zavrniti, težave pa so predvsem pri shranjevanju večjih predmetov.

Vse pomembne ejj š a p e d a g o š kko o - a n d rra a g o š kka a vzgo ojj a Potem se odpravim k dokumentalistu Leonu Gregorčiču, ki mora velikokrat v obsežen arhiv tudi po podatke, ki jih želijo obiskovalci. Gradivo imajo zloženo na policah vse do stropa in tako mu iz svojega arhiva pri zlaganju priskoči na pomoč tudi pisarniška referentka Ana Plut. Sicer pa Gregorčič svetuje tudi pri nadaljevanju obnovitvenih del na podstrešju metliškega gradu. Muzealcem poleg muzejskega dela veliko časa in moči pobere skrb za grad, katerega upravljavci so. V preteklih letih je bila namreč velika obnova gradu, ki si jo želijo dokončati, saj bodo šele potem lahko uresničili svoje dolgoročne načrte. Predvsem pa si želijo, da bi končno postavili dvigalo, da bodo dostopni tudi invalidom. Višji kustosinji etnologinji Aniti Matkovič sem v Ganglovem razstavišču priskočila na pomoč pri podiranju razstave z naslovom 1408/Prišli so Turki, za njimi Uskoki. V Ganglovem razstavišču v gradu namreč muzej pripravlja občasne razstave, ki pa so zadnje čase pripravljene študijsko, na ogled pa so tudi dlje časa. Omenjena razstava o Turkih in Uskokih je v devetih mesecih privabila okrog 5.000 obiskovalcev, kar je zelo veliko. Sicer pa Belokranjski muzej z največjo stalno razstavo v metliškem gradu ter s stalnimi razstavami v dislociranih enotah v Črnomlju, Semiču, Vinici in v metliški Galeriji Kambič, kjer so tudi občasne razstave, obišče na leto okrog 25.000 obiskovalcev. Glavnina obiskovalcev je seveda v metliškem gradu, kjer so na ogled arheološka,

Z Alenko Misja Zgaga po stalni razstavi Belokranjskega muzeja v metliškem gradu.

zgodovinska, etnološka, umetnostno-zgodovinska in tehniška zbirka. Po njih sem se pod vodstvom kustosinje pedagoginje Alenke Misja Zgaga sprehodila skupaj s tretješolci iz dragatuške osnovne šole. Prav pedagoško-andragoška vzgoja postaja v Belokranjskem muzeju vse pomembnejša. Lani so vodili po muzeju kar 538 skupin, vsi obiskovalci pa si, preden vstopijo v zbirke, ogledajo 15-minutni film o Beli krajini. Sicer pa v muzeju na leto pripravijo okrog 50 delavnic, predavanj in predstavitev. Tudi z dragatuškimi učenci smo ustvarjali v delavnici, ki so jo poimenovali Postanimo arheologi. In medtem ko je Matkovičeva podirala razstavo, sem v.d. direktorice muzeja An-

Bezek ek-Jakše Mirjam Bez ek -Jakše

Ana Plut in Leon Gregorčič si pomagata v arhivih, če je potrebno.

Viljem Pavlovič in Ana Gomolj v pretesnem depoju.

Leon Gregorčič svetuje tudi pri nadaljevanju obnovitvenih del v gradu.

drejo Brancelj Bednaršek zmotila pri študiju gradiva za pripravo razstave o metliškem rojaku in po krivici zapostavljenem kiparju Alojzu Ganglu. Belokranjski muzej jo pripravlja v sodelovanju z Narodno galerijo iz Ljubljane, v Galeriji Kambič pa jo bodo odprli 8. junija. Zame se je popoldne končal naporen dan v Belokranjskem muzeju. Predvsem pa sem spoznala, da je v muzeju veliko dela, ki bi ga ljudje opazili šele, če ne bi bilo opravljeno. Torej gre velikokrat za delo v zakulisju, skrito očem, ki pa mora biti prav tako skrbno in temeljito opravljeno kot tisto, ki ga obiskovalci muzeja opazijo na vsakem koraku. Besedilo in fotografije:

12 12

NA MLADIH SVET STOJI

priloga dolenjskega lista

Jan Brulec, odbojkar

Šestnajst let in petnajst naslovov Ž

užemberški odbojkar Jan Brulec je svojevrsten rekorder. Pred kratkim je dopolnil šestnajst let in sredi tega meseca osvojil svoj petnajsti naslov državnega prvaka. S petnajstimi leti je bil najmlajši odbojkar v prvi slovenski odbojkarski ligi, kjer je to sezono pri Krki dobil tudi obilo priložnosti za igro in ni prav dolgo časa grel klopi. Odbo a rrss kka a žoga polo ž e n a v z i b kko o ojj kka ož Odbojkarska žoga je bila Janu položena v zibko. Tisto leto, ko je privekal na svet, je njegov oče Bojan, dolgoletni jugoslovanski odbojkarski reprezentant, s prijatelji v rodnem Žužemberku po skoraj petnajstih letih znova ustanovil odbojkarski klub, ki je pod njegovo taktirko hitro napredoval vse do prve lige, v kateri so Žužemberčani igrali štiri leta, dokler se zaradi pomanjkanja denarja niso sprijaznili z drugoligaškim statusom. Oče je bil tudi Janov prvi trener, ko se je, še preden je prvič prestopil šolski prag, spoprijateljil z odbojkarsko žogo. Ne le oče, tudi starejši brat Luka, nekdanji kadetski in mladinski reprezentant, ima precej prstov vmes, da je Jan tako hitro napredoval, saj mu je bil dober zgled. Vsi trije so skupaj nastopali na turnirjih v odbojki na mivki, kjer je bil Jan običajno najmlajši udeleženec, oče Bojan kot trener in Luka kot mladinski reprezentant pa sta leta 2004 v Parizu z bronom na olimpijskih dnevih mladih osvojila do sedaj edino medaljo za slovenske odbojkarje na velikih tekmovanjih.

J a b o l kko o n e p a d e d a l e č o d d rre eve s a Janova športna pot je bila vsaj do zdaj po svoje precej podobna očetovi, saj je tako kot oče v osnovnošolskih letih odbojko igral doma v Žužemberku, potem pa se je preselil v novomeški klub, tedaj še Pionir. Oče Bojan se je z novomeškim klubom leta 1991 prebil do jugoslovanske A1 lige, med osem najboljših, deset let pred tem pa je z jugoslovansko reprezentanco na balkanskem

Jan Brulec z očetom in dolgoletnim trenerjem Bojanom Brulcem.

Jan Brulec in Martin Kosmina skupaj na igrišču - kot nekoč njuna očeta.

prvenstvu v Novem mestu osvojil zlato, Balkan pa je bil tedaj v odbojkarskem smislu Evropa v malem. Čeprav zna tako rekoč vse, se je tako kot oče tudi Jan specializiral za vlogo podajalca, ki je v odbojki zelo pomembna. Od podajalca je odvisno tako rekoč vse – ob dobrem sprejemu lahko izigra nasprotnikov blok in marsikaj reši, če sprejemalcem ni uspelo servisa sprejeti, kot je treba. Soigralci morajo podajalcu stoodstotno zaupati, imeti pa mora tudi avtoriteto. Pa vseeno, ko Jan podaja soigralcem, ki so kljub sorazmerno zelo mladi postavi nekateri tudi enkrat starejši od njega, razlike v letih in izkušenosti ni opaziti. Samozavesti mu ni nikoli manjkalo. “S fanti sem se dobro ujel, saj sem jih poznal že prej, Novomeščanom sem se na treningih pogosto pridružil, tudi ko sem še igral za Žužemberk. Mislim, da so me vzeli za sebi enakega, še več, marsikdaj, kadar na primer slabo podam, krivdo prevzamejo nase in me spodbujajo,” modruje Jan, ki je, kadar je na igrišču ob bratu Luki in Mihi Plotu, eden od treh Žužemberčanov v novomeški ekipi. Na zadnji tekmi rednega dela sezone pa se mu je ob koncu tekme s Kranjčani v četrtfinalu končnice prvenstva pridružil tudi Martin Kosmina, sicer kakšno leto starejši, kar pa ne bi bilo nič posebnega, če ne bi šlo za mlajša sinova nekdanjih soigralcev pri Žužemberku in Pionirju, Gorazda Kosmine in Bojana Brulca, ki danes vlečeta prvi novomeški, drugi pa žužemberški odbojkarski voz. Brez njiju danes dolenjska odbojka zagotovo ne bi bila tam, kjer je, je pa precej visoko – na srednješolskem prvenstvu je namreč Šolski center Novo mesto, za katerega igra Jan, osvojil naslov državnih prvakov, novomeška gimnazija pa je bila druga, med osnovnošolci je žužemberška osnovna šola zmagala, novomeška Osnovna šola Šmihel pa je bila četrta. Jan ima tako s šolskimi in klubskimi ekipami v dvoranski odbojki in odbojki na mivki skupno že kar 15 naslovov državnega prvaka. Biti pri petnajstih letih vrhunski športnik je nedvomno velika obremenitev za mladostnika, kljub temu pa se Jan, kadar ne igra odbojke, prav nič ne razlikuje od vrstnikov – večino časa prebije pred računalnikom, igra igrice in prebira novice, najraje iz sveta športa, kjer ga poleg odbojke najbolj zanimata košarka in nogomet. Čeprav se to ne vidi, pravi, da tudi rad je. Glede na višino 192 cm in vsega 69 kg je to težko verjeti. Besedilo in fotografiji:

Vidmar Igor V idmar

NAŠI KRAJI

priloga dolenjskega lista

Globoko

Po malem še vsi baroni G

loboko je svet sonca, večne teme in vode. Kako – da je Globoko še vse kaj drugega? Ah, prav gotovo. Ampak svet si je izmislil nešteto omejitev, med temi tudi dolžino novinarjevega zapisa. Zato pri opisu Globokega ostajamo, recimo, na začetku poti. Globoko se v jasnem dnevu koplje v soncu, vsaj zjutraj, ko žarki prispejo od vzhoda, in še potem večino dneva. Domačini so, kot pravi upokojeni učitelj Franc Kene iz Globokega, večinoma še do pred nekaj let kmetovali in skoraj pri vsaki hiši je bila vsaj ena krava. Zato, menimo, jim je, kot vsakemu kmetu, sonce prišlo prav na njivah in travnikih. Vinogradi, ki jih tudi omenja Kene in ki tukaj rodijo grozdje ne samo povprečnemu državljanu, ampak tudi ljudem slovečega imena, so nasadi, ki zelo ljubijo sonce. Sadjarstvo, ki se ga je kraj navzel v zadnjih 30 ali 40 letih, je še en pojav v civilizaciji, ki nujno potrebuje sonce. Obsijani s soncem, siti tistega, kar so si znali na svojem pridelati sami, in sploh zadovoljni, da so na tako spodbudnem koščku sveta, so Globočani recimo radi hodili v šolo in si oblikovali življenje tako, da jim je tudi kultura postala del vsakdanjika. Okrog leta 1880 so po Kenetovih podatkih zgradili prvo šolo, potem še kaj, in tako so tik pred 2. sv. vojno postavili smrečico na streho novega gasilskega doma. Ob otvoritvah, teh in vseh drugih, so verjetno peli; danes bi zagotovo, saj imajo v vasi lovski pevski zbor. V soncu se svetita tudi strehi cerkev sv. Urha v Brezjem in sv. Jakoba na Malem Vrhu, farne ne, ker te, kot omeni Kene, v Globokem ni; Globoko spada v župnijo Pišece. Toda, mar se ni nekoč svetila v soncu še ena cerkvica tamle za Globokim? Domačin Franc Zidarič, upokojeni učitelj, o tej možnosti pripoveduje: “Pod zaselkom Slopno, ki

je del Piršenbrega, je gozdiček, imenovan Farica. Spraševal sem, od kod ime, pa so mi rekli, da je tukaj nekoč stala cerkvica s pokopališčem. Cerkve in pokopališča danes ni, ostalo pa je ime: majhna fara – Farica.” Sonce kajpak ni sijalo v rudniku lignita in gline v Globokem, vsaj tako dolgo ne, dokler niso v zadnjem obratovalnem obdobju odprli dnevnega kopa. “Rudnik v jami je nehal obratovati oktobra 1974. leta,” se spominja Slavko Cizel, upokojenec z Malega Vrha, ki je bil zaposlen v rudniku. Tudi še potem, ko so tukaj nehali kopati premog, je rudarjenje ostalo v zavesti domačinov. “Rudnik je dal pečat kraju, saj je bilo v jami zaposlenih kar precej ljudi iz Globokega in okolice,” pravi Franc Kene. Večna tema podzemnih rudniških rovov se je premešala z vodo, ki je zalila premogov izpraznjeni prostor potem, ko so nehali rudariti. Če je v rudnik voda pritekla, je od nekod drugod odtekla. V Globokem je bilo namreč nekoč jezero, no, vsaj velik ribnik, kot pravi Franc Zidarič. “Pišečki baron je hotel uživati v tem kraju. Zato so verjetno tlačani naredili nasip, za katerim je potem nastal ribnik. Nasip so naredili samo na jugozahodu, ker je drugje naravni breg. Ribnik spada v del Globokega in se imenuje ‘Zakutjek’. Leži namreč med gozdovi in tam je svet bolj v kotu,” pravi Zidarič. Iz ribnika je odtekla voda nekako v obdobju 1. sv. vojne, kot pravi Zidarič. “Takrat so tukajšnji fantje prišli domov s soške fronte. Bili so revolucionarni. Prebili so nasip. Voda je od-

Franc Zidarič na nasipu nekdanjega ribnika

V Globokem so doma tudi kolesarji.

Franc Kene

tekla. Zemljo v osušenem jezercu pa so razdelili tukajšnjim domačinom, da so tam kmetovali. Ribnika ni več. Ostal je potok, ki se po nekdanjem ribniku imenuje Ribjek. Del potoka ima to ime, višje od mostu pa se potoček imenuje Žabjek; po žabah,” pravi Franc Zidarič, ki mu je o baronovem ribniku pravil oče. Deroča voda, ki je planila skozi preluknjan nasip, ni odplavila vsega, kar bi v teh krajih spominjalo na pišečke barone. “V Globokem je nekaj zemljišč, kjer se reče ‘baronovo’,” pripoveduje Franc Kene. Besedilo in fotografije:

Martin Mar tin LLuzar uzar

Slavko Cizl

14 14

NAŠA DEDIŠČINA

priloga dolenjskega lista

Pragozdni rezervat – Krakovski gozd

Naravoslovna učilnica tudi za bodoče rodove P

rvo aprilsko soboto, ko je Krka spet prestopila bregove, se je tudi Krakovski gozd prebujal v mokro jutro: v času, ko je ptiče razganjalo od začetka gnezdenja in ko je bila podrast že bujno odeta v zelenje, posuto s drobnim močvirskim cvetjem, pa se je pogumno v zeleno odevalo tudi drevje. Znotraj 2.400 hektarjev velikega nižinskega gozda hrasta doba, ki je zaradi težke prehodnosti in poplav težje dostopen in predstavlja kakovosten življenjski prostor ter pribežališče številnim rastlinskim in živalskim vrstam, je nedaleč od Kostanjevice in le lučaj od regionalne ceste Kostanjevica–Križaj tudi 38 arov površin edinega slovenskega nižinskega pragozdnega ostanka. Za naravni rezervat je bil razglašen leta 1952 in zato uživa strogo varstvo, vstop v pragozd je celo prepovedan. “V tem delu gozda ni dovoljeno delati ničesar, dovoljeno je le znanstvenoraziskovalno delo. To je izredno pomembna naravoslovna učilnica: če nas zanima, kako narava sama ureja stvari, se gremo lahko učit v pragozd,” je na pohodu po Resslovi poti, ki je bil prvo soboto v aprilu, zbranim pohodnikom dejal Hrvoje Oršanič. Čeprav analize rasti hrastov kažejo, da je bil ta del rezervata v preteklosti sajen, to ne vpliva na njegovo naravovarstveno vrednost. Po ocenah naj bi bila drevesa v pragozdnem rezervatu stara nekaj več kot 200 let, odlikuje pa jih izjemna lesna masa, ki je ni najti v nobenem gospodarskem gozdu. A žal zadnje desetletje tudi ta del čuti posledice kmetijskih posegov v naravo in postopne podnebne spremembe. Celo v rezervatu ni več drevesa, ki ne bi imel nekaj suhih vej. Prišlo je torej do fizioloških motenj, verjet-

no zaradi količine podtalne vode, ki se zmanjšuje zaradi hidromelioracij, nihanjem podtalnice pa se hrast ni bil sposoben prilagoditi, zaradi česar se opazno suši.

Člo v e š k i p o h l e p b rre ez me ov ejj a Svoje k uničevanju gozda prispeva tudi človek. Kako velika sta človeška objestnost in pohlep, se je pokazalo 26. decembra 2001, ko se je skupina treh domačinov z motornimi žagami spravila nad šest mogočnih pragozdnih dobov. Anonimni klic jim je preprečil, da bi debla odpeljali, a policiste je bilo treba kar pošteno prepričevati v pomen dejanja, da so tatvino vzeli resno in na podlagi analize sline na odvrženem ogorku našli storilce. “Žal je Krakovski gozd tudi poligon za urjenje vojaških helikopterjev. Kakšen je hrup, ko helikopter preleti to območje, kjer gnezdijo številne živalske vrste, ki jih ščiti cela vrsta evropskih direktiv! Čeprav so leti omejeni na nadmorsko višino 400 metrov, pa krošnje dreves tolčejo po trupu jeklenih ptic in to tudi zato, ker bi bilo predrago, če bi vojaško vzletno pristajalno stezo spremenili za nekaj stopinj. Urjenje nad Krakovskim gozdom je nesprejemljivo, kot tudi nizki preleti nad Krko,” pravi Oršanič. Zaradi prisotnosti vrst, ki so ogrožene v evropskem merilu, je Krakovski gozd uvrščen na seznam mednarodno pomembnih

Za spoznavanje Krakovskega gozda je urejena 8 kilometrov dolga krožna Resslova pot, ki pelje tudi mimo naravnega rezervata. Tradicionalni pohod po njej je organiziran vsako prvo soboto v aprilu.

V Krakovskem gozdu cveti tudi zaščitena močvirska logarica.

območij za ptice IBA, ornitološke raziskave so potrdile prisotnost 112 vrst ptic z okoli 100 gnezdilci, največ pozornosti vzbujajo skrita gnezda črnih štorkelj in edino gnezdo orla malega klinkača v Sloveniji, tu so optimalna mrestišča kar 11 vrstam dvoživk, svoj prostor so zavzele številne rastlinske vrste, ki jih drugje skoraj ne najdemo več, samo v zaščitenem delu gozda so našli več kot 250 vrst gob … Dejstvo je, da je narava v Krakovskem gozdu, še posebej pa v pragozdu, našla svojo oazo in otok miru pred človekom, in to zgolj zaradi naravne straže: vode in komarjev, pomanjkanje sočutnega odnosa do narave pa se odraža tudi na tem delu našega koščka zemlje, ki ga sooblikujeta visoka podtalnica in površinska voda, ki zastaja na glinenih tleh. A zavedati se moramo: gozdni rezervat, ta biser narave, ki je za odprti um še vedno odprta knjiga, moramo čuvati - to smo dolžni našim potomcem. Besedilo in fotografije:

anja Gazvoda Tan ja Jakše Gazv oda

Narava v pragozdu živi svoje življenje. Trajnost, mogočnost, mističnost in neprecenljivost dobijo tu nove dimenzije in pomen.

PRI NJIH DOMA

priloga dolenjskega lista

Pri Kostrevčevih se v kuhinji vsi znajdejo T

eden manj kot 22 let je bil Rado Kostrevc zaposlen na krmeljski osnovni šoli, 13 let kot učitelj in zadnjih 9 let kot ravnatelj. Zadnjih pet let sta bila z ženo Zvonko oba ravnatelja, Rado v Krmelju, Zvonka je seveda še vedno ravnateljica osnovne šole v Mokronogu. Rado pa je kakšen mesec že zaposlen kot predavatelj v Šoli za ravnatelje na Brdu. Zvonki teče šestnajsto leto v šolstvu. Prej je bila pet let zaposlena v pravosodju, natančneje – v Zavodu za izvrševanje kazenskih sankcij na Dobu, največjem slovenskem zaporu. Na vprašanje, zakaj sta oba zašla v “prosveto”, Rado odvrne, češ da bo žena že vedela, ker je bila že njena mama Ana učiteljica in ravnateljica taiste šole v Krmelju, da pa je zanj bolj čudno. “Že v osnovni šoli sem rekel, da bom učitelj. Ko sem začel, sem prva leta skoraj obupal, kajti sistem je bil okostenel, sem se celo pripravljal, da bom šel ven iz šolstva. Leta 1991 je prišlo z osamosvojitvijo do velikih sprememb tudi v šolstvu in je postalo zelo zanimivo. Leta 1993 sem postal vodja študijske skupine za državljansko vzgojo in etiko. Tisto je bilo prelomno!” pravi Rado. Sodelovati je začel, kot zunanji sodelavec, tudi z Zavodom za šolstvo in ministrstvom. V Sloveniji je bilo leta 1999 le 44 osnovnih šol, ki so orale ledino devetletki, samo 13 pa je bilo takih šol, ki so šle v devetletko s 1. in 7. razredom. Med temi je bila tudi krmeljska šola. Rado se spominja, kako je njegovo predhodnico, ravnateljico Berto Logar, skrbelo, češ, kaj pa naj pove na sevniškem občinskem svetu, da bodo podprli šolo pri tem projektu, ko jo bodo morda spraševali glede denarja. “Sem ji rekel, da jim naj le pove, da več ne rabimo kot doslej!” pravi Kostrevc, kajti marsikje so se občine ustrašile devetletk, češ da bo to dražje. 21-letni Gašper, bodoči pravnik, je 10 let treniral judo v Krmelju. Iskreno prizna, da se je zato odločil za judo, ker ni bilo drugega. Potem ga je pa “zgrabilo”. Osvojil je več naslovov državnega prvaka, uveljavljal se je že tudi na mednarodnih tekmah … Kdo ve, kako bi se končala njegova športna pot, če ne bi prišlo do poškodbe. Drugi ga označujejo, da ni za kolektivne športe, čeprav sam ne soglaša čisto s tem. Res pa nima, razen odbojke, pretirano rad športov z žogo. Tenis igra rekreativno tudi kakšno desetletje. Meni, da so zdaj fakultete težje, ker je večja konkurenca. Za pravo se je odločil zato, ker združuje tri njegove življenjske smernice: politiko, gospodarstvo in pravo. “Potem pa, kamor me bo pač pot peljala,” je odkritosrčen Gašper. Je tudi dejaven ud krmeljske gledališke skupin Ceglis. Mladi Krmeljčani so si v kletnih prostorih kultur-

nega doma Svoboda sami uredili svoje prostore – Kjuder. Anja je dijakinja športne gimnazije v Novem mestu. Je pravi antipod bratovih športnih interesov, čeprav je pač tudi ona pristala v krmeljskem Judo klubu Olimpija in se že lepo uveljavila, a so jo tudi, vsaj začasno, ustavile poškodbe. Ima pa rada predvsem kolektivne športe; no, vsaj tako športno razgledana je, da očeta in brata zmeraj sproti obvešča o dogajanjih in športnih rezultatih; od nogometa, rokometa in tenisa do Formule 1! Zelo dobro ji gredo jeziki. Med gledanjem “žajfnic” se je naučila španščino. A še ne ve, kje bo nadaljevala šolanje … Anja je hodila v glasbeno šolo in se je učila flavto, Gašper pa kitaro. Konec tedna so Kostrevčevi največ skupaj. Kuhati znajo vsi. Odkar je Gašper v Ljubljani, eksperimentira zlasti z morsko kitajsko hrano, Anja najraje pripravlja sladice, Rado pa je izvedenec za “ravnateljevo prežganko”. Njegov tast Zvone je bil pravi gurman in je odlično kuhal. Zadnja tri leta je razvajal tudi Gašperja in Anjo. Jasno, da jabolko ne pade daleč od drevesa, da se je

Rado Kostrevc, glava družine …

tudi Zvonka po nedavno preminulem očetu naučila kulinaričnih umetelnosti, pa tudi njuna otroka. Rado in Zvonka veliko hodita, pohodništvo jih povezuje tudi s številnimi prijatelji. Sta dobra plesalca in še vedno rada plešeta. Ples je bil poprej celo del njune rekreacije. Rado poje pri krmeljski Liri od njenega začetka leta 1996, pri tej moški vokalni skupini je Rado tudi predsednik. Kostrevčevi in Janez Mirt so bili med prvimi v Krmelju, ki so začeli igrati tenis, in to kar na parketu šolske telovadnice. Kmalu so Krmeljčani zgradili dve peščeni igrišči za tenis. Na Kamenškem, kjer imajo vinograd in zidanico, preživijo Kostrevčevi precej časa in pridelujejo tudi dober “ravnateljev cviček”. Buteljke s takšno etiketo imajo za prijatelje. Besedilo in fotografiji:

Družina Kostrevc v prijetnem velikonočnem vzdušju

ercc P a v el PPer er

16 16

ZANIMIVOST

priloga dolenjskega lista

Malka Jerman

Marjanova mama P

o telefonu ga vprašam, kako kaj mama. “Boljše kot ti,” mi odgovori v svojem slogu. “Če bi se podal z njo na Mirno goro, bi bila zgoraj vsaj tri ure pred tabo.” Pa jo najdem v Naklem pri Otovcu res v polni formi. Je zgovorna, nasmejana, preprosta in nadvse prijazna. Tudi simpatični pes Tac, ki me pozdravi, ko lezem iz avta, je krotek kot ovca.

“Videz vara. Pri dvainosemdesetih letih mi že marsikaj nagaja. V rami mi škrta. Zdravnik me je vprašal, če obdelujem njivo, ki je njivica, in ko sem mu pritrdila, je rekel: “Še dolgo bo škrtalo.” Za domače potrebe pridelam krompir, fižol, korenje, čebulo, veliko različnih rož. Imam tudi devet ovčk, mini kozico in kozlička. Od nekod ju je pripeljal Marjan, ki rad pride domov. Malo tudi zaradi mojih enolončnic, ki jih obožuje. Na treh parcelah imamo štiristo petdeset trt, da imamo kakšno kapljico, ko koga zažeja.”

Dekliški priimek gospe M a l kke e j e E r j aav ve c Rodila sem se v Golobinjeku pri Koprivniku v Občini Kočevje. Moj oče je bil gozdni delavec, mama pa gospodinja. Najstarejši brat Stanko je padel v partizanih, star komaj osemnajst let. Sestra Olga se je poročila s Slavom Gašperičem, ki je imel ne daleč od tu gostilno, znano pod imenom Bangladeš. Brat Dolfe je živel v Ormožu. Na Planini pod Mirno goro sem obiskovala osnovno šolo. Nikamor naprej nisem šla, saj mi je to preprečila vojna. 1947. leta sem se poročila. Mož Stanko iz Naklega je bil gozdar, zaposlen pri Gozdnem gospodarstvu Črnomelj. Umrl je v osemdesetem letu starosti. Imela sva tri otroke. Sin Branko je umrl, ko je bilo možu šele štiriinpetdeset let. Hčerka Darinka in njen mož živita z menoj v hiši, ki smo jo zgradili blizu stare bajte. Najmlajši Marjan pa je odšel v Ljubljano, ko mu je bilo šestnajst let.

M a r j a n tto o rre ej Ja. Bil je nagajivo dete. Rad je dražil sršene in ose, pa so ga opikale, da včasih ni mogel niti gledati. S prsti si je razmikal

veke, da je sploh kaj videl. Bala sem se, da ne bo dočakal niti dvanajst let. A je, hudiček. Nekaj časa sta imela s Petrom Medicem, ki zdaj živi v Tušev Dolu, star motor. Z njim sta mi pilila živce. Skakala sta v dolino, norela, kot da sta znorela, in prepričana sem bila, da se bosta nekega dne ubila. Nagajati pa je znal tudi v šoli. Ko je učiteljica naročila, naj prinesejo od doma količke za postavitev šolske ograje, je šel ponje kar k sosedu. Izpulil jih je iz njegove ograje. Danes bi rekli, da se je znašel, saj je vzel tam, kjer je bilo, in odnesel tja, kje ni bilo. Pri bedarijah je bil vedno prvi, nikoli zadnji. Kadar ga ni bilo dolgo iz šole, ker se je klatil naokoli, se je izgovarjal, da so imeli podaljšan pouk. Dobro je vedel, da ne bom šla vprašat v šolo, ni se bal, da bom razkrinkala njegove lumparije. Še dobro je, da ne vem vsega, kar je še počel, sicer verjetno več ne bi bila med živimi.

S kko o rra aj o ok še, ott rro ar od doma p a kka V Ljubljani se je najprej zatekel k nekemu klobučarju. Pomagal mu je pri izdelavi klobukov, in sicer tako, da jih je likal. Nato je delal nekaj časa pri mehaniku, spal pa na črno v sobi, ki jo je imel najeto njegov prijatelj. Ne vem kako, toda prišel je na radio in televizijo. Kadar je prišel domov, sta ga na debelo svirala z že omenjenim Medicem.

Na drevo sta naredila stopnice, v krošnjo drevesa sta postavila stol in mizo, pa se je šel fant reporterja. Izmišljal si je neumnosti in vpil, da ga je bilo slišati po vsej dolini. Če me je zagledal, je sporočil ljudem, škorcem in vrabcem: “Dragi poslušalci, zdaj prihaja bliže k nam Malka Jerman.” Bilo me je sram, da ne znam povedati.

N a l e p e m kko oncu B e l e k rra a j i n e ž i v i tte e In na pozabljenem, vsaj kar zadeva radijski in televizijski program. Po radiu lahko poslušamo le 2. program, po televiziji pa lahko gledamo samo 1. program. Tako imamo več časa, da se posvetimo drug drugemu in svojim domovanjem. Pravkar belimo, menjamo dotrajana tla, pri nas je, kot bi razneslo bombo. Pa še Marjan bo prišel vsak čas. Po šunke. Kupi prašiča, meso pa suši v stari hiši. Marjan je res prišel. Narezal je šunko, ki je je bil deležen tudi pes. “Škoda jo je bilo načeti,” sem pripomnil. “Kako pa naj jo sicer jemo,” se je široko nasmejala Malka. Zaupala mi je še to, da gresta z Darinko dvakrat, trikrat letno v Ormož. Z vlakom. Šli bi večkrat, ko le ne bi bilo treba trikrat presedati. Vožnje z avtom pa Darinka ne prenaša, hitro ji je slabo.

Toni Gašperič

ZANIMIVOSTI

18 18

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

NEPREMIÄ&#x152;NINSKI TRG

Zgovoren pokazatelj Ĺživljenja in vrednot Kriza naj bi se najprej pokazala na nepremiÄ?ninskem trgu, toda Robert Nedanovski iz NNRN NepremiÄ?nine iz Novega mesta pravi, da se je kriza pri njih poznala le od oktobra do januarja. Ĺ˝e prvi mesec leta je bil zopet normalen, februarja pa so celo precej prekoraÄ?ili naÄ?rt in odstopili od letnega povpreÄ?ja. â&#x20AC;&#x153;Kriza je vplivala predvsem na zniĹžanje cen starejĹĄih hiĹĄ in stanovanj, vendar le, Ä?e gre za nekakovostne objekte in za nevabljive lokacije. Ponudniki sicer ostajajo pri â&#x20AC;&#x153;starihâ&#x20AC;? cenah, podatki o prodaji v zadnjem obdobju pa kaĹžejo na okoli 20odstotno zniĹžanje. Sicer pa menim, da se na Dolenjskem kriza ne odraĹža tako drastiÄ?no kot na primer v Ljubljani, na Primorskem in Gorenjskem, kjer so cene nepremiÄ?nin skokovito naraĹĄÄ?ale, sedaj pa je prodaja skokovito upadla,â&#x20AC;? pravi Nedanovski. Prednost Dolenjske je tudi v tem, da je ponudba zelo pestra â&#x20AC;&#x201C; od stanovanj, hiĹĄ, vikendov in zidanic pa do gradbenih in tudi kmetijskih zemljiĹĄÄ?. Pravi tudi, da je kriza po celi drĹžavi premeĹĄala ĹĄtrene in postavi-

Ă&#x20AC;."3+&Ă&#x20AC;,& 501-*$& OB SPCV OBTFMKB )JĂ?B TBNPTUPKOB N WFMJLPTU WFMJLPTU [FNMKJĂ?Ĺ&#x2DC;B N OPWPHSBEOKB [HS M F W U $FOB &63

la nove relacije. â&#x20AC;&#x153;Do te krize je bila pozornost nepremiÄ?ninskih agencij usmerjena v prodajalca, saj smo tega celo nagovarjali, naj proda svojo nepremiÄ?nino, ker smo imeli vedno dovolj kupcev. Sedaj pa je naĹĄa pozornost usmerjena h kupcu, saj je na trgu ponudbe veliko, kupcev pa manj. V tej novi situaciji prihajajo do izraza stroka, znanje in izkuĹĄnje. Kriza je v ospredje postavila kakovost. S tem pa se je nepremiÄ?ninski trg nekako izÄ?istil in postavil zahtevnejĹĄe temelje,â&#x20AC;? ĹĄe dodaja Robert Nedanovski.

Od hiĹĄ do kme ett iijj s k i h z e m lljj i ĹĄ Ä? Na Dolenjskem je ĹĄe vedno najveÄ?ja ponudba starih velikih hiĹĄ, ki so nefunkcionalne in energetsko zelo potratne, ter starejĹĄih stanovanj. Neprodana pa ostajajo tudi nova stanovanja na manj zanimivih lokacijah ali tista, ki so manj kakovostna. DanaĹĄnji kupec Ĺželi primerne bivalne prostore z veliko svetlobe, z veÄ?jimi balkoni ali terasami ter z dodatno shrambo itd. Zelo po-

#3&;07*$" N PE Ă&#x20AC;NBSKF Ă?LJI 5PQMJD EWPKĹ&#x2DC;FL N [HSB KFOB M WFMJLPTU [FNMKJĂ?Ĺ&#x2DC;B N F W U [HSBKFO EP *** (SBECFOF GB[F $FOB &63

/070 .&450 43&#3/*Ä&#x2014;& IJ Ă?B TBNPTUPKOB N [HSBKFO M MFUP BEBQUBDJKB WFMJ LPTU [FNMKJĂ?Ĺ&#x2DC;B N F W U L $, $FOB &63

membna pa je tudi okolica. Zaradi spremenjenega stila Ĺživljenja predvsem mlajĹĄi upokojenci prodajajo zidanice in vikende. Svojega prostega Ä?asa noÄ?ejo nameniti le obdelavi vinograda, ampak ga namenjajo drugim interesom in hobijem. Na drugi strani pa je zanimivo, da se veÄ?a povpraĹĄevanje po kmetijskih zemljiĹĄÄ?ih, saj je oÄ?itno skrb za zdravo, doma pridelano zelenjavo vse veÄ?ja. To, kako bo v Novem mestu v prihodnje s stanovanjsko novogradnjo, naĹĄ sogovornik pravi, da je za enkrat bolj kot od krize, za katero se vendarle priÄ?akuje, da bo minila, odvisno od novega zazidalnega naÄ?rta, ki naj bi bil sprejet do jeseni.

D aav v e k n a n e p rre emiÄ?nine Sicer pa Robert Nedanovski pravi, da bosta red in preglednost na nepremiÄ?ninskem trgu doseĹžena po sprejetju davka na nepremiÄ?nine, ki ga Ĺže nekaj Ä?asa napovedujejo, zaĹživel pa naj bi najkasneje do jeseni 2010. Na osebo naj bi pripadlo od 25 do 30 kvadratnih metrov stanovanjske povrĹĄine in na

/070 .&450 ,0Ă&#x20AC;&/*$& IJĂ?B TBNPTUPKOB N [HSBKFOB M WFMJLPTU [FNMKJĂ?Ĺ&#x2DC;B N F W U L $, WTFMKJWP UBLPK $FOB &63

050Ä&#x2014;&$ IJĂ?B TBNPTUPKOB N [HSBKFOBM WFMJLPTU [FNMKJĂ?Ĺ&#x2DC;B N F W L $, QMJO NPEFSOP [BTOPWBOB IJĂ?B W OBTFMKV $FOB &63

/FQSFNJĹ&#x2DC;OJOF /PWP NFTUP 3PCFSU /FEBOPWTLJ

73) 13* Ă&#x20AC;&/5+&3/&+6 IJĂ?B TBNPTUPKOB N [HSBKFOB MFUB WFMJLPTU [FNMKJĂ?Ĺ&#x2DC;B N F W L UFM $FOB &63

0#3&Ă&#x2021;+& OB SPCV OBTFMKB TB NPTUPKOB N MFUP J[HSBEOKF WFMJLPTU [FNMKJĂ?Ĺ&#x2DC;B N F W U $FOB DDB &63

//3/ /FQSFNJĹ&#x2DC;OJOF E P P /PWP NFTUP /PWJ USH /PWP NFTUP F NBJM JOGP!OOSO TJ UFM GBY NPC /BKWFĹ&#x2DC;KB QPOVECB EPMFOKTLJI CFMPLSBOKTLJI JO QPTBWTLJI OFQSFNJĹ&#x2DC;OJO OB FOFN NFTUV WFĹ&#x2DC; OB JOUFSOFUOJ TUSBOJ XXX OOSO TJ

53&#/+&Ę°/"4&-+& )6%&/+& TBNPTUPKOB N OPWPHSBE OKB [HS M WFMJLPTU [FNMKJĂ?Ĺ&#x2DC;B N $FOB &63

#0+"/+* 73) IJĂ?B TBNPTUPKOB N OPWPHSBEOKB [FN MKJĂ?Ĺ&#x2DC;F N F W EP 7* HSBECFOF GB[F $FOB &63

1"7-" 7"4 IJĂ?B TBNPTUPKOB N MFUP J[HSBEOKF WF MJLPTU [FNMKJĂ?Ĺ&#x2DC;B N F W U $FOB &63

4&.*Ä&#x2014; /"4&-+& 13"1305 IJ Ă?B TBNPTUPKOB N [HSB KFOB MFUB WFMJLPTU [FNMKJĂ?Ĺ&#x2DC;B N F W HSF[OJDB $FOB DDB &63

10%#0Ä&#x2014;+& IJĂ?B TBNPTUPKOB N MFUP J[HSBEOKF WF MJLPTU [FNMKJĂ?Ĺ&#x2DC;B N F W $FOB DDB &63

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

to naj bi bil doloÄ?en osnovni davek. Bistveno bolj pa bodo obdavÄ?ene dodatne povrĹĄine; torej prevelika stanovanja ali celo prazne, neuporabljene nepremiÄ?nine. Sicer je priÄ?akovati, da se bodo davki postopno poviĹĄevali in se ĹĄele sÄ?asoma pribliĹžali dokaj strogemu in dragemu nemĹĄkemu oz. evropskemu modelu obdavÄ?itve nepremiÄ?nin. Vsekakor bodo te obdavÄ?ene po trĹžni vrednosti, ki bo oblikovana med drugim tudi s pomoÄ?jo podatkov, ki jih v enotno evidenco posredujejo nepremiÄ?ninske agencije, notarji in davÄ?ni uradi. Skupaj s popisom ter katastrom in zemljiĹĄko knjigo je tako vzpostavljena prava evidenca. Na omenjeni osnovi je mogoÄ?e priti do realne trĹžne cene posamezne nepremiÄ?nine glede na njeno starost, kakovost, okolje itd.

O g rro o m n e rra a z l i kke e Sicer pa so razlike v cenah nepremiÄ?nin po Sloveniji ĹĄe vedno zelo velike. Za naĹĄe obmoÄ?je pa velja, da so v povpreÄ?ju cene nepremiÄ?nin v Beli krajini za 50 odstotkov niĹžje kot na Dolenjskem. Kot skrajni primer pa Robert Nedanovski navaja stavbno zemljiĹĄÄ?e, za katerega je treba po kvadratnem metru v Novem mestu odĹĄteti od 200 do 250 evrov, v Ä&#x152;rnomlju pa je na voljo Ĺže od 15 pa do 20 evrov po kvadratu. Torej bolj kot kriza vpliva na ceno nepremiÄ?nine predvsem lokacija, in ĹĄele nato kakovost gradnje oz. doseĹžen standard le-te.

5SJNP E E 1SJKBUFMKFWB DFTUB 5SFCOKF

Lidija JeĹžĹž Lidi ja Je

*OUFHSJSBOJ TUSFnOJ GPUPOBQFUPTUOJ TJTUFN 5SJNP &DP4PMBS 17 KF TFTUBWMKFO J[ TUBOEBSEOFHB QBOFMB 4/7 - UFS UBOLFHB GPUPOBQFUPTUOFHB NPEVMB +F NPEFSOB BSIJUFLUVSOB SFnJUFW LPSJnÂşFOKB TPOÂşOF FOFSHJKF 6QPSBCMKB CSF[QMBÂşOJ USBKOPTUOJ WJS FOFSHJKF

TPODF

53*.0 &$040-"3 17 &/&3 (*+" /"

0,0-+6 13*+";&/ j &45&54,* j 7"3Â&#x161;&/ j -")&, j 53%&/

* 3"7& +& &/&3(*+" 13*)0%/045 7FÂş JOGPSNBDJK OB & FDPTPMBS!USJNP TJ * XXX USJNP TJ

20 20

priloga dolenjskega lista

AVTO TIMES PREDSTAVLJA

Test: opel insignia

Novo ime, nov avtomobil I

nsignia je konec prejšnjega leta zamenjala model vectra tretje generacije in ko je osvojila naslov evropskega avtomobila leta 2009, je postalo jasno, da imajo v Russelsheimu s tem avtomobilov velike ambicije. Insignia je postala močan igralec v razredu, kjer že leta kraljujejo passat, mondeo, mazda 6 … Ob lepem izgledu pa konkurenco prehiteva tudi s kakovostjo in dobro ceno. Za izgled lahko čestitamo nemškim inženirjem, ki so naredili avtomobil za različne okuse. Skladen dizajn zato ustvarja občutek, da je insignia manjša, kot je v resnici. Njena največja prednost je, da ne deluje bahaško in nastopaško, a je vseeno izredno privlačna. Zaradi tega bo ta model prav gotovo dobro izgledal tudi čez pet let. Na račun dinamičnega izgleda ni davka plačala aerodinamika, saj je koeficient upora vsega 0,27, kar izboljšuje zmogljivosti ter niža hrup in porabo.

2 1 c m d a lljj š a o d v e c t rre e ve Insignia je z merami 483 centimetrov v dolžino, 186 v širino in 150 centimetrov v višino kar za 21 centimetrov daljša in za 4 višja od vectre. Izrazita karoserija s kupejevsko silhueto strehe tako pleni poglede z vsake strani. Povsem nov izgled luči je dopolnjen z integrirano masko, ki se zliva s spodnjim delom vozila – odbijačem, v katerem so tudi luči za meglo in lovilci svežega zraka. Skladne linije sprednjega dela se nadaljujejo tudi na boku in zaključujejo na zadku z moderno grafiko luči in usmerjevalcem zraka na prtljažnem pokrovu.

Lu č i i z d e l u je Helli ozir o m a S a t u rrn nus uje oziro Takoj po odpiranju vrat opazite skladno, moderno in dinamično notranjost. Sredinska konzola se razteza preko celotne širine

Z novim modelom insignia Opel spet vstopa v srednji razred in z njim zamenjuje tako vectro kot tudi omego.

notranjosti, kakovost izdelave pa je na visoki ravni. Veliko pozornosti je posvečeno tudi ergonomiji, povsem novi pa so sedeži, ki se bolje prilagajajo človeškemu telesu. Položaj za volanom in ergonomija sta odlična, udobno pa je sedeti tudi zadaj. Merilniki so tokrat osvetljeni z rdečo ambientalno barvo. Ko smo že pri osvetlitvi, povejmo tudi to, da nova insignia nadaljuje uspešno zgodbo, začeto z AFL zasučnimi lučmi spredaj. Zadnja generacija tega sistema prinaša kar devet različnih možnosti osvetlitve cestišča, ki se samodejno nastavljajo in prilagajajo glede na vozne lastnosti in pogoje na cesti, s čimer povečujejo varnost in izboljšujejo preglednost (žaromete za insignio izdelujejo v ljubljanski Helli, bivšem Saturnusu). Še ena novost so dnevne luči v LED tehnologiji, ki so postavljene v obliki krila, lepo izgledajo in porabljajo precej manj električne energije kot klasične luči.

Vož n vdušu njj a n aav ujj e Sama lepota pa ne pomeni nič, če vse skupaj ni podprto z dobrimi voznimi lastnostmi. In insignia je tudi tu naredila velik korak naprej. Odlično vozen je že model s pogonom le na sprednja kolesa, medtem ko izvedba z adaptive 4x4 integralnim pogonom vse skupaj še nadgrajuje. Na to se navezuje sistem Flexride, ki prilagaja podvozje glede na podlago, vremenske razmere pa tudi glede na počutje voznika. Podvozje je sicer nekoliko trše, a vseeno ne kvari udobja. Strokovnjaki so naredili dober kompromis med športnim in udobnim, kar bodo še najbolj občutili potniki na zadnji klopi. Ko primete za volan in odpeljete hitrejšo rundo skozi zavoje in ob tem naglo speljete in hitro zavrete, občutite kompaktnost vozila. Karoserija se ne zvija, ne vibrira in ne spušča neobičajnih zvokov. Tudi za pogon so pri Oplu dobro poskrbeli, saj novo insignio poganja kar sedem motorjev, od katerih prav vsi izpolnjujejo ekološke norme Euro5. Štirje bencinski motorji s prostorninami 1,6, 1,8, 2,0 in 2,8 litra ponujajo moč 115, 140, 220 in 260 KM, medtem ko je dvolitrski turbo dizelaš na voljo v treh izvedbah, in sicer z močjo 110, 130 in 160 KM. Vsi modeli so opremljeni tudi s šeststopenjskim menjalnikom, kupec lahko le izbira, ali bo prestavljanje potekalo samodejno ali ročno. Opel je z insignio prav gotovo naredil dober posel ob pravem času. Elegantna, solidna, dobro opremljena, temperamentna in varna limuzina. Prava poteza je bila tudi zamenjava že izrabljenega imena vectra. Insignia je trenutno na voljo v 4- in 5-vratni različici, maja pa k nam pride še karavanska različica, ki bo ponovno korak naprej, predvsem kar zadeva tehnologijo v vrhunsko oblikovani športni karoseriji, ki jo ponazarja tudi ime - Insignia Sports Tourer.

Borut Štajnaher Bor ut Št ajnaher

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

SUHOMONTAŽA

Kako do lepe in kakovostne rešitve Ko je Vesmin Kajtazovič pred skoraj 18 leti začel s svojo dejavnostjo v podjetju KIK Interier, je bilo v Sloveniji samo osem izvajalcev suhomontaže; danes jih je okoli tri tisoč! Ta podatek ne govori le o priljubljenosti suhomontažnih rešitev tako za novogradnje kot za adaptacije stanovanjskih in poslovnih objektov, ampak žal tudi o tem, da se tega dela lotevajo tudi ne dovolj usposobljeni izvajalci. “Zato nas pogosto pokličejo na pomoč, da rešimo, kar se še rešiti da. Ne dovolj usposobljeni in ne dovolj natančni izvajalci lahko naredijo veliko škode,” pravi. Vesmina Kajtazoviča smo zato povprašali, kaj morajo naročniki zahtevati od izvajalca. “Ključna je izbira najkakovostnejšega materiala in seveda natančna izvedba. Izjemnega pomena pri tem delu je tudi samonosna izolacija, ki jo moramo vgraditi v predelne stene, česar nekateri izvajalci ne upoštevajo. Če ta ni vgrajena, pride sčasoma do posedanja in na določenem delu je taka stena povsem brez izolacije.” Za ne dovolj strokovno in premalo odgovorno delo se šteje tudi izbira izolacijskega materiala

Podjetje na začetku poti

druge klase. Če izvajalci pri polaganju mavčnih oblog uporabijo slabše izolacijske materiale, se ne da doseči enakomerne debeline izolacije po celi površini in zato lahko nastane toplotni most. Kakovost izolativnosti je odvisna tudi od natančnosti polaganja folije, ki mora biti paro nepropustna ter med seboj preklopljena ter prelepljena. Če to ni izpeljano, obloga precej izgubi tako na zvočni kot tudi toplotni izolativnosti. “Mavčne obloge pogosto uporabljamo tudi kot obloge betonskih, kovinskih in lesenih sten. Če v primarno steno namestimo inštalacije, lahko na mestih, kjer razpeljemo kable, oslabimo steno in s tem je prenos zvoka in vlage večji, kakovost bivanja v takem prostoru pa slabša. Mavčne plošče, ki so tudi ognje- in vlagoodporne, so zato prava rešitev,” pojasni Kajtazovič. Sicer pa veljajo mavčne obloge, plošče ter stropi za odličen material, ki omogoča, da je v celotnem prostoru enakomerna klima skozi celo leto, saj ima mavec enako PH vrednost kot naša koža, poudarja Kajtazovič. Poleg tega je mogoče izvesti poljudne dekorativne oblike, ki so usklajene z opremo, ter vgraditi dekorativna svetila. Za starejše prostore z visokimi stropi je prava rešitev znižan strop, pod katerim je skrita vsa napeljava, vanj pa so vgrajene sodobna razsvetljava, ventilacija, ozvočenje … Poleg estetske pridobitve in sodobne rešitve pa je pomemben tudi prihranek pri porabi energentov za ogrevanje.

Vesmin Kajtazovič

Seveda pa je suhomontaža idealna rešitev predvsem za urejanje mansard. Delo je čisto in hitro, saj za izvedbo potrebujejo le vodo in elektriko (za lepilo in fugirno maso). Kajtazovič priporoča za urejanje podov zelo močne OSB plošče. Opozarja pa na to, da morajo biti mavčne predelne stene posebej varovane in ločene od tlakov in obstoječih zidov s posebnimi diletacijskimi oz. zvočnimi izolativnimi trakovi. Ti preprečijo morebitne kasnejše razpoke na spojih tako med mavčnimi ploščami kot med mavcem in betonom in zagotovijo popolno zvočno izolacijo. Za podstrešni prostor v velikosti okoli 100 kvadratnih metrov potrebujejo pet delovnih dni, da to dobi novo podobo (obloge, predelne stene in stropi). Posebno pozornost pa je treba nameniti strešnim oknom in še zlasti strokovni izolaciji teh. Suhomontaža je široko strokovno področje, ki rešuje marsikatero stanovanjsko oz. prostorsko vprašanje. Da bi dosegli popoln rezultat, pa morajo ob gradbincih svoje delo strokovno opraviti tudi ostali mojstri – od elektrikarjev do vodovodarjev ter pleskarjev.

L. J.

22 22

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

Od kopalnic do dnevnih sob

Ustvarjalnost v keramiki Mozaik je ime novega salona kopalniške opreme, ki je pred dobrim mesecem začel delovati v prostorih nekdanjega Novoteksa. V salonu Mozaik je mogoče dobiti celotno opremo za kopalnice – od kopalniškega pohištva do umivalnikov, kadi, tušev, armatur, podometnih splakovalnih kotličkov, bidejev in školjk. Med temi je tudi novost počasnega in postopnega zapiranja pokrova, podobno kot se postopno, mehko in tiho zapirajo sodobni predali. Vendar pa je v tem salonu največji poudarek na bogati izbiri različnih ploščic. Lastnik Božidar Simončič ima namreč veliko izkušenj s polaganjem ploščic in v svoji delovni karieri si je nabral dragoceno znanje na področju keramike. Zato v svojem salonu omogoča nakup različne keramike tako za kopalnice kot tudi za terase, hodnike, avle in v zadnjem času tudi za oblogo tal v sodobnih hišah in v starih podeželskih hiškah. Glede na to, da so dimenzije ploščic tako za stene kopalnic kot talnih ploščic zelo različne – od “klasičnih” kvadratkov 20 krat 20 do velikih pravokotnikov, ki sežejo do metra

dolžine, se novosti porajajo predvsem v dizajnu. Kopalniška keramika postaja vse bolj razkošna in vse bolj stilno prepoznavna. V Mozaiku so vabljive kakovostne ploščice z bogatimi cvetličnimi vzorci ali reliefnimi elegantnimi učinki in drugimi atraktivnimi dekoracijami, ki se vse pogosteje pojavljajo tudi v močnem zlatem odtenku.

F a n tta a z iijj s kke e ploščice Zanimive in razigrane so ploščice za otroške kopalnice, ki sežejo od “pižamastega” vzorca pa vse do obveznih srčkov. Za kopalnice so na splošno nekoliko bolj v ospredju nežne pastelne barve, ki se pojavljajo tudi pri ploščicah v obliki mozaika. Ta je v kombinaciji drobnih koščkov pa do nekoliko večjih. Še vedno pa je med strankami precej zanimanja za izrazito močne barve, od rdeče do zelene. Okusi so različni, različni pa so tudi stili, ki sežejo od baročno okrašenega, preko afriško-safari vzorcev, ki prinašajo pridih divjine, do razkošnih, skoraj kraljevskih oblik in vzorcev. Pester je izbor talnih ploščic, ki so namenjene tudi dnevnim sobam, kuhinjam in pa oblogi tal v pre-

Božidar Simončič

novljeni kmečki hiši. Ploščice, ki po otipu, strukturi in celo postaranem videzu spominjajo na star kmečki pod, so primerne za zidanice, vikende na deželi, kleti … Ploščice v obliki parketa pa so odlična rešitev za sodobne dnevne sobe s talnim gretjem. Vmes pa je še cela paleta izbire. Novost so atraktivne svetlikajoče se talne plošče, ki spominjajo na kovino in ne drsijo. Vgrajujejo jih v različne lokale, nočne klube in v druge ekstravagantne ambiente. Zdi se, da je mogoče s ploščicami ustvariti prav vsako zamisel, doseči še tako nenavaden fantazijski učinek in zadostiti vsem željam. Zahtevnejše in v mnogih pogledih bogatejše ploščice pa narekujejo tudi mojstrsko obvladovanje polaganja, kar tudi zagotavljajo v salonu Mozaik.

L. J.

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

LESENA OGRAJA

Pravilno vzdrževana bo dolgo lepa Za leseno vrtno ograjo se odločamo iz več razlogov - je vizualna in zvočna zaščita, hkrati pa tudi okras hiši in vrtu. Les je lep, če je pravilno pripravljen in vzdrževan, pa je lahko tudi zelo vzdržljiv. Pomembno pa je tudi, kje in kdaj je les posekan, kakšen je in kako je posušen. “Za vrtne in balkonske ograje sta primerna smrekov in borov les, veliko bolj trden in vzdržljiv pa je macesnov les. Vremenske spremembe dobro prenaša tudi kostanjev les, vendar ga ne priporočamo predvsem zato, ker izloča tanin, ta pa onemogoča, da bi se barva lesa dobro obdržala oz. je na daljše obdobje estetsko manj primeren,” pojasnjuje Franc Blažič, ki ima svojo mizarsko obrt že več kot 15 let. Pri nabavi lesa je še zlasti pozoren na to, da je bil posekan v zimskem času ter da je dovolj gost, torej počasi rastoč oz. z višje ležečih predelov. Pomembna sta dobro sušenje in

izločanje t.i. srca lesa. Z izločanjem sredice lesa je mogoče doseči stabilnost, tako obdelan les namreč ne poka in se ne upogiba.

Les je lep in vzdr ž lljj i v vzdrž Če je na primer vrtna ali balkonska ograja iz smrekovega ali borovega lesa, ki imata podobne lastnosti, dobro impregnirana in premazana z lazurnimi premazi (ti omogočajo, da je vidna struktura lesa), je njena življenjska doba okoli 20 let; do 50 let pa je življenjska doba ograje iz macesnovega lesa, kjer seveda veljajo enaka pravila - dobra impregnacija in skrbno ter pravilno vzdrževanje na vsakih 4 do 5 let. Cena macesnovega lesa je sicer bistveno višja od smrekovega, v končni izvedbi (z namestitvijo vred) pa je macesnova ograja dražja za okoli 70 odstotkov. V Mizarstvu Blažič dajejo strankam na izbiro, ali naročijo le surov les, pripravljen za ograjo (imajo več tipskih vrst ograj, seveda pa jih izdelajo tudi po izbiri), ali pa pri njih ta les tudi impregnirajo, pobarvajo (2-krat temeljno barvanje in 2-krat končno barvanje z UV zaščito) in ograjo tudi postavijo. Ob tako celoviti ponudbi je mogoče zagotoviti tudi petletno garancijo. Po dogovoru pa prevzamejo tudi vzdrževanje te ograje.

I z sstt a rre ega no v o , i z tte emnega sv etlo ov ve Tudi pri ograjah veljajo določene modne zapovedi: trenutno so priljubljene enostavnejše lesene ograje čistih linij, barve pa so naravne ali svetle, še zlasti bela in rumena. Za te se odločajo stranke pri novogradnji; pogosto pa želijo ob prenovi stare hiše posvetliti tudi vrtne in balkonske ograje, ki so jih nekoč prebarvali na temno, ker je bil pred leti teman les “modna zapoved”. Tudi posvetlitev lesene ograje je mogoča; najprej je treba očistiti prah, malce obrusiti les ter ga prebarvati s svetlo pokrivno barvo. Pomisleki, da je bela barva balkonske ali vrtne ograje preveč občutljiva, je odveč. Franc Blažič pojasnjuje, da je bela barva celo zelo odporna na UV svetlobo. Vrtne ograje so visoke do 180 cm, izjemoma tudi do dva metra. Pogoste so kombinacije z betonsko ali kamnito ograjo, pa tudi s kovinsko. Lesena ograja je primerna tudi za rešitve z električnim pomikom. Vendar pa Franc Blažič ugotavlja, da plastične ograje predstavljajo lesenim veliko konkurenco, saj plastika ne potrebuje nikakršnega vzdrževanja in je zato nekoliko višji začetni znesek tudi dokončen vložek v ograjo. Kljub temu pa ima les le posebno toplino, lepoto in tudi vrednost.

M a s i v n e v rrtt n e g a rrn n i t u rre e Manj je plastika vabljiva za balkonske ograje – tu ostaja les bolj zasidran. Glede na to, ali je balkon pokrit ali je povsem na udaru vremenskih vplivov, pa je odvisen izbor lesa in oblike ograje za balkone. Možnosti je veliko, pravi naš sogovornik. Mizarstvo Blažič pa ima tudi celoten vrtni program – od lesenih korit in mrež za vzpenjalke do sedežnih vrtnih garnitur iz masivnega lesa in vrtnih ut. Pokrite terase predelujejo tudi v zimske vrtove, saj so njihov program tudi stenske lesene obloge in ladijski pod ter brune. Zimski vrt ima v leseni izvedbi še posebno topel čar. Kljub mnogim sodobnim materialom ostaja les s svojo toplino in domačnostjo zelo priljubljen.

Lidija Ježž Lidi ja Je

VRTNARSKI KOTIČEK

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

SONČNA OČALA

Najprej zaščita, nato oblika Negativni vplivi sodobnega življenja s povečanim UV sevanjem nam prinašajo precej težav. Ultravijolično sevanje je elektromagnetno valovanje, ki je krajše od 400 nanometra in je škodljivo za vse žive celice. Zato je pravilna zaščita izjemno pomembna. Kožo zavarujemo pred škodljivimi vplivi UV žarčenja z ustrezno kremo, oči pa s kakovostnimi sončnimi očali. Zdravnik oftalmolog Peter Preskar iz novomeškega Očesnega centra Preskar pojasnjuje, da UV žarčenje prodre v jedro celice, kjer je naš dedni zapis, ki ga prosti radikali lahko poškodujejo. V skrajnem primeru se posledice tega lahko odrazijo v odmiranju celic ali njihovem podvajanju. Pri očeh lahko UV žarčenje poškoduje očesno sluznico in posledica je lahko suho oko. Pogosto to občutimo, kot da bi imeli v očesu pesek oz. tujek. Pojavita se srbečica in tudi bolečina, zato je oko rdeče. To je okvara površine očesa, lahko pa se težave še stopnjujejo in pripeljejo celo do pterigije. UV žarčenje pa je lahko vzrok tudi za sivo mreno, ko prozorna očesna leča postaja vse bolj motna. To je bila nekoč bolezen starejših ljudi, danes pa se s to težavo srečujejo tudi mlajši. Učinkovita zaščita pred UV žarki so kakovostna sončna očala. Te priporoča naš sogovornik tudi otrokom, in sicer od tretjega leta dalje, ko že znajo “nositi” očala. Otroška sončna očala morajo biti iz mehkega materiala, da ob morebitni nesreči ne bi trši material poškodoval otroka. Priporoča tudi polarizacijska sončna očala, ki preprečijo blesk oz. odboj svetlobe od gladkih

površin, kot so sneg, vodna gladina in cestišče. Seveda pa mora biti za vsa sončna očala zagotovljena stoodstotna UV zaščita. Sončna očala za najstnike, ki jih uporabljajo tudi pri raznih športnih dejavnostih, naj bi bila bolj ovita ob obrazu. To onemogoči udor svetlobe s strani. Predvsem za alpiniste, kolesarje, za igralce tenisa oz. za vse dinamične športe na prostem so priporočljiva sončna očala z neprozornimi ščitniki ob straneh očal. V najstniških letih pa so sončna očala tudi že modni dodatek, ki pa naj upošteva tudi ta priporočila. Kako pa je s sončnimi očali v primeru, ko nekdo nosi kontaktne leče? “Kakovostne kontaktne leče imajo po večini vgrajeno tudi UV zaščito, vendar ta ščiti le centralni del oči oz. notranjost očesa, ne pa cele očesne površine. Zato je ob močnem soncu dobro uporabljati tudi sončna očala,” pojasni Peter Preskar. Tistim, ki nosijo očala, pa priporoča fotokromatična stekla, ki na soncu samodejno potemnijo. Tako imajo v enih očalih združeno dioptrijo in zaščito pred svetlobo ter UV sevanjem. Pri teh vrstah stekel so možnosti potemnitve različne, zato se je dobro posvetovati s specialistom, kaj je za posameznika optimalna rešitev. Kot pravi naš sogovornik, je dokazano, da nekateri odtenki zatemnitve celo povečajo kontrast, kar je dobro-

Peter Preskar

došlo pri slabovidnih ljudeh. Pri rdečerjavi oz. oranžni zatemnitvi stekel so starejši igralci golfa bolje zaznali žogico na zeleni podlagi. Zaščite pred UV sevanjem, in prav to je predvsem naloga sončnih očal, ni nikoli preveč. Toda če sončna očala nimajo stoodstotne UV zaščite, so lahko tudi nevarna oz. škodljiva. Če nosimo sončna očala, ki nimajo popolne UV zaščite, se nam zaradi zatemnitve stekla zenica razširi in ker ni filtracije, pride v oko še več škodljivega žarčenja, kot če sončnih očal sploh ne bi nosili. Zavedati se moramo, da imajo sončna očala dve funkciji, ki ju ne bi smeli ločevati zatemnitev stekel, kar je zaščita pred svet-

26 26

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

lobo, in zaĹĄÄ?ito pred UV sevanjem. SonÄ?na oÄ?ala morajo zdruĹževati oboje. Stopnjo UV zaĹĄÄ?ite je mogoÄ?e izmeriti pri vsakem okulistu in to je ĹĄe zlasti priporoÄ?ljivo v primerih, Ä?e oÄ?ala kupimo brez ustrezne deklaracije oz. ko proizvajalec ni znan. Zato je ĹĄe zlasti tvegano kupiti sonÄ?na oÄ?ala na stojnici. Ni dovolj, da so sonÄ?na oÄ?ala sodobno in atraktivno oblikovana in da so dober ponaredek znanih znamk! Treba je preveriti tudi funkcionalnost, da si ne bi naredili slabe ali celo ĹĄkodljive usluge. SonÄ?na oÄ?ala pa so vendarle tudi modni dodatek, ki mu znani oblikovalci namenjajo veliko pozornosti. Trenutno so modna velika sonÄ?na oÄ?ala, ki jih lahko krasijo tudi â&#x20AC;&#x153;kamenÄ?kiâ&#x20AC;? Swarowskega ali prepoznavni dizajnerski znaki. Toda osnova je funkcionalnost, ki ji sledi tudi oblika. â&#x20AC;&#x153;Do doloÄ?ene cene plaÄ?ujemo kakovost stekel oz. sonÄ?nih oÄ?al, nad to mejo pa plaÄ?ujemo tudi blagovne znamke, ki najboljĹĄi kakovosti sonÄ?nih oÄ?al prinaĹĄajo ĹĄe nekoliko zunanjega prestiĹža,â&#x20AC;? se strinja Peter Preskar.

L. J.

/070'03. E P P *OĂ¤FOJSJOH JO J[EFMBWB J[EFMLPW J[ QMBTUJĹ&#x2DC;OJI NBT %SBHB QSJ Ă&#x20AC;FOUSVQFSUV Ă&#x20AC;FOUSVQFSU

5FM GBY (4. F NBJM OPWPGPSN!TJPM OFU XXX OPWPGPSN TJ 1PEKFUKF /PWPGPSN E P P TF VLWBSKB [ SB[ WPKFN J[EFMBWP JO USĂ¤FOKFN LPWJOP QMB TUJĹ&#x2DC;OJI TJTUFNPW [B HSBECFOJĂ?UWP 1MBTUJLB TF W HSBECFOJĂ?UWV Ĺ&#x2DC;FEBMKF WFĹ&#x2DC; VQPSBCMKB LPU [BNFOKBWB [B MFT LFS OF QPUSFCVKF W[ESĂ¤FWBOKB -FEJOP OB OB UFN QPESPĹ&#x2DC;KV TP PSBMB W 4MPWFOJKJ 17$ PLOB JO WSBUB QSFE UJNJ MFUJ QMBTUJĹ&#x2DC;OF PHSBKF QB TP TF QSJĹ&#x2DC;FMF CPMK NBTPWOP VQPSBCMKBUJ QSFE UJNJ MFUJ 7 UFN Ĺ&#x2DC;BTV TF KF TUSNP QPWFĹ&#x2DC;FWBMP Ă?UFWJMP QPEKFUJK LJ TF VLWBSKB [ J[EFMBWP 17$ PLFO Ă¤F OB DDB JO QMBTUJĹ&#x2DC;OJI PHSBK OB DDB 7 QPEKFUKV /PWPGPSN E P P TF USVEJNP EB TWPKJN TUSBOLBN MBILP QPOVEJNP DFMPUOP QPOVECP LPWJOP QMBTUJĹ&#x2DC;OJI HSBECFOJI FMF NFOUPW LJ TP TF W UVKJOJ Ă¤F J[LB[BMJ [B EPCSP [BNFOKBWP [B MFTFOF HSBECFOF FMFNFOUF PHSBKF GBTBEF UBMOF PCMPHF NPOUBĂ¤OJ PC KFLUJ WSUOF IJĂ?F QBWJMKPOJ

tÂ&#x201E;Â&#x2014;Â&#x2C6;Â&#x2022;Â&#x152;Â&#x201E;Â?Â&#x152;ĂŞÂ?Â&#x201E; Â&#x201C;Â?Â&#x201E;Â&#x2013;Â&#x2014;Â&#x152;:Â&#x2018;Â&#x2C6;ĂŞÂ&#x2019;Â&#x160;Â&#x2022;Â&#x201E;Â?Â&#x2C6; /B USHV TF QPKBWMKB LBS OFLBK QMBTUJĹ&#x2DC;OJI NBUFSJBMPW LJ TP QSJNFSOJ [B [VOBOKP VQPSBCP /BKCPMK SB[Ă?JSKFO KF 17$ JO SB[ MJĹ&#x2DC;OJ LPNQP[JUJ BLSJMB /BKOPWFKĂ?J QMBTUJĹ&#x2DC;OJ NBUFSJBM LJ TF VQPSBCMKB W HSBECFOJĂ?UWV QB KF MFTOP QMBTUJĹ&#x2DC;FO LPNQP[JU LJ KF MFT JNQSFHOJSBO T UBMJOP QMBTUJĹ&#x2DC;OFHB NBUFSJBMB W GB[J J[EFMBWF HSBECFOFHB FMFNFOUB 7TF

UF NBUFSJBMF VQPSBCMKBNP UVEJ W QPEKFUKV /PWPGPSN E P P [B J[EFMBWP FMFNFOUPW PHSBKOFHB TJTUFNB

vÂ&#x160;Â&#x2022;Â&#x201E;Â?Â&#x2018;Â&#x152;ĂŞÂ&#x2013;Â&#x152;Â&#x2013;Â&#x2014;Â&#x2C6;Â?ĂŞÂ?Â&#x201E;ĂŞÂ&#x2122;Â&#x2022;Â&#x2014;Â&#x2018;Â&#x2C6;ĂŞ Â&#x152;Â&#x2018;ĂŞÂ&#x2026;Â&#x201E;Â?Â&#x17D;Â&#x2019;Â&#x2018;Â&#x2013;Â&#x17D;Â&#x2C6;ĂŞÂ&#x2019;Â&#x160;Â&#x2022;Â&#x201E;Â?Â&#x2C6;ÂŽĂŞĂŞ 0HSBKOJ TJTUFN TFTUBWMKBKP QPDJOLBOJ TUFCSJĹ&#x2DC;LJ QSJQSBWMKFOJ [B WJKBĹ&#x2DC;FOKF W CFUPO QPDJOLBOFN QFSGPSJSBOF QSFĹ&#x2DC;LF LJ TF OB TUFCSJĹ&#x2DC;LF WJKBĹ&#x2DC;JKP JO SB[MJĹ&#x2DC;OJ UJQJ PHSBKOJI MFUWJD [B QPMOJMP PHSBKF 0HSBKOJ TJTUFN /PWPGPSN KF QSJQSBWMKFO [B NPOUBĂ¤P [ WJKBĹ&#x2DC;FOKFN [BUP KF NPOUBĂ¤B FOPTUBWOB JO IJUSB 1PDJOLBOJ OPTJMOJ FMFNFOUJ TLSCJKP [B USEOPTU QMBTUJĹ&#x2DC;OJ NBUFSJBM QB QSFLSJWB OPTJMOP PHSPEKF JO TLSCJ [B USBKOPTU CSF[ W[ESĂ¤FWBOKB

vÂ&#x160;Â&#x2022;Â&#x201E;Â?Â&#x2018;Â&#x2C6;ĂŞÂ?Â&#x2C6;Â&#x2014;Â&#x2122;Â&#x152;Â&#x2020;Â&#x2C6;ÂŽĂŞ -FUWJDF MBILP J[CJSBNP NFE SBWOP PCMJLP WBOJNJ o MJOJKTLJNJ JO SB[MJĹ&#x2DC;OP PCMJLPWBOJNJ NBTJWOJNJ PCMJLBNJ 3BWOF MFUWJDF MBILP QSJMBHBKBNP QP WJĂ?JOJ MFUWJD JO PCMJLJ [B LMKVĹ&#x2DC;LB PCMJLPWBOF MFUWJDF QB TP J[EFMBOF OB LPOĹ&#x2DC;OP NFSP 3BWOF MFUWJDF MBILP QP OVEJNP W QSFLBUOJ J[WFECJ T QPLSPWĹ&#x2DC;LPN W CFMJ JO UFNOP SKBWJ CBSWJ J[ NBUFSJBMB 17$ JO QPMOJ WBSJBOUJ W [FMFOJ SKBWJ TJWJ JO NPESJ CBSWJ J[ NBUFSJBMB MFTOP QMBTUJĹ&#x2DC;OJ LPNQP[JU PHMBTOP TQPSPĹ&#x2DC;JMP

Ä&#x2014;F Ă¤FMJUF PHSBKP CSF[ W[ESĂ¤FWBOKB J[CFSJUF

PHSBKOJ TJTUFN

NEVIDNE NITI

priloga dolenjskega lista

Joni in Vlado K

je si naj ustvarita domovanje Primorka in Prekmurec, ki sicer živita v Ljubljani, pa si želita ven iz nje? Slovenija je majhna, toda dovolj velika, da sta imela kar dosti dela pri iskanju pravega kraja. Do odločitve, da bo njun novi dom v Beli krajini, pa jima je pomagal prijatelj Igor Šterk. Za slikarko Joni Zakonjšek in “filmskega človeka” Vlada Škafarja je bila to prava rešitev oz. posrečen kompromis med ravnim in zasanjanim Prekmurjem ter poetično in hkrati kamnito Primorsko. “Vzela sva si nekaj dni dopusta, da bi raziskala možnosti. Kolesariti sva imela namen po celi Beli krajini, pa sva že prvi dan naletela na hišo, ki je sedaj najin dom.” To je bil vikend starejšega para, ki pa ga nista mogla več obiskovati. Želel sta si najti nekoga, ki bi znal ceniti hišo in vas, kjer ta stoji. Joni in Vlado sta prišla “kot naročena”. Hitro sta navezala stike s sosedi v Velikih selih pri Adlešičih, kar ni bilo težko, saj so tam ljudje zelo prijazni. Pripovedujeta, da imata velik vrt in veliko sadnega drevja in da na njunem vrtu rastejo slive, iz katerih je škoda kuhati marmelado, saj so tako sladke, da “marmelada visi” z vej. Joni in Vlado imata rada živali, ki jih je tam okoli veliko – koze, konji, ovce ... Pa gozd in tišino … Skratka, našla sta okolje, ki ju v sedanjem ustvarjalnem obdobju popolnoma zadovoljuje in izpolnjuje.

S l i kke e i n ffii l m i Joni Zakonjšek je slikarka. Skozi njena dela dihajo svoboda, svetloba, cvetoča narava, globina morja in prostranost neba. Njene slike so podobe notranjih in zunanjih

pokrajin, ki očarajo. Veliko svojih del je ustvarila v Koštaboni, kjer je živela na samem v najeti primorski hiški, sedaj pa ustvarja v Velikih selih. Njene poetične slike so našle mesto na mnogih razstavah doma in po svetu. Kako odmevna je kot slikarka, pa potrjuje tudi podatek, da je bila prav v olimpijskem letu povabljena na pekinški bienale. Vlado Škafar pa je filmski kritik, publicist in filmski ustvarjalec. Pred petimi leti je ustanovil Kino Otok, leto kasneje pa še Silvanovo kino šolo, bil je prvi programski vodja Slovenske kinoteke. Do sedaj je posnel tri filme: Most, Leto odločitve – o Primožu Peterki ter film Otroci. “Formula za uspešen film priporoča mešanico nasilja, seksa, zabave in razvpitih imen; moj film pa nima nič od tega,” pravi Vlado. Se pa vendarle njegov filmski esej dotakne prav vsakega gledalca, saj nam prinaša zelo intimne zgodbe različnih naključnih sogovornikov, ki jih povezuje avtorjevo pisanje. Slovenska premiera je bila letos aprila, pred tem pa je bil film zelo odmeven na rotterdamskem filmskem festivalu, revija Film

Comment iz New Yorka pa ga je uvrstila med 23 svetovnih filmov, ki jih ne bi smeli spregledati.

S a m o n a š a č u sstt v a v p rrss i h va esnična s o rre Začetni prizor – doječa ženska - in končna slika starejšega moškega na invalidskem vozičku, ki ga hrani njegova žena, govorita o istem; o življenju in ljubezni. Vmes so pogovori: otroci govorijo o svojih “pomembnih temah”, najstniki pa o “filozofiji uživanja”, nato pa spontano preidejo na vprašanja odnosov v družini, o bolečinah ob razvezah staršev ali še težjih osebnih izkušnjah. Pretresljiva in skoraj mistična je izpoved mame in očeta, ki sta v krajšem času izgubila oba otroka - hčerko in sina, pa tudi izpoved starejšega para z izgubljenim otroštvom, žalostjo zaradi stranpoti in s strahom pred samoto. Med temi iskrenimi in zaupljivimi zgodbami pa avtor piše svoje intimna spomine, želje in intimna razmišljanja. “Kolikokrat se je že moje življenje obrnilo navznoter in navzven! Toda zvečer, ko se sam s sabo, vem, da se ni nič spremenilo, da sem to, kar sem že zmeraj bil. Življenje se premika, jaz pa ne; vsi moji časi živijo v meni in ves čas sem jaz. Sprememba videza ni resničnost. Samo naše čustvo v prsih je resnica,” je eden od osrednjih citatov. Mnogi ugledni filmski kritiki so film označili s superlativi, “Rad imam otroke” pa je vzkliknil tudi direktor festivala Del popoli iz Firenc in dolgoletni sodelavec beneškega festivala Luciano Barisone. Tako kot pravi eden od očetov v tem filmu, da se čudi, kako zelo se znajo čuditi otroci, se mi lahko čudimo avtorjevi sposobnosti, da je pri naključnih sogovornikih vzbudil toliko zaupanja, da so mu pred kamero izpovedali svoje najbolj intimne občutke. Moči besede pa je čisto na koncu dodal še moč glasbe, ki sprosti čustva ob spoznanju, da smo vsi v istem krogu. Bela krajina je nova nevidna nit dveh mladih ustvarjalcev, ki nas razveseljujeta s svojimi tankočutnimi in ganljivo lepimi deli.

Lidija Ježž Lidi ja Je

28 28

PIKIJEV KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

Zaščitno cepljenje mačk

S cepljenjem lahko preprečimo okužbo V

prejšnji številki smo se posvetili pomenu zaščitnega cepljenja psov, tokrat pa več pozornosti namenjamo zaščitnemu cepljenju mačk. Tudi mačke so lahko izpostavljene kužnim boleznim v stiku z bolnimi živalmi, zdravimi nosilci teh in prek kontaminiranega okolja. S cepljenjem lahko preprečimo okužbo ali vsaj omilimo pojavnost in resnost kužnih obolenj.

Koliko bomo pri tem uspešni, je odvisno od številnih dejavnikov, kot so sam kužni agens, učinkovitost vakcine, prisotnost in vpliv maternalnih protiteles, trajanje imunosti, sposobnost organizma odgovoriti na vakcinacijo, predhodna zdravljenja, bolezni … Mačke ponavadi cepimo prvič pri starosti 8 tednov, drugič pa pri starosti 12 tednov. Cepljenje ponavljamo vsako leto. Bolezni, proti katerim se izvaja preventivno cepljenje:

M a č j a kku uga ali p a n l e u kko o p e n iijj a

(FOTO: I. NOVAK)

Panleukopenijo pri mačkah povzročajo mačji parvovirusi. Ti se prenašajo ob neposrednem in posrednem kontaktu med zdravimi in okuženimi mačkami. Viruse prenašajo tudi bolhe in človek. Za okužbo so dovzetne mačke vseh starosti, najpogosteje in najhuje pa zbolijo mačke ob odstavitvi. Inkubacijska doba je običajno dolga 5 dni. Znaki bolezni pa so: povišana telesna tem-

peratura, neješčnost, otožnost, utrujenost, groba, štrleča dlaka, čez 2 do 3 dni pa se pojavi bruhanje, huda krvava driska, dehidracija, podhlajenost, koma in pogin. V najhujših primerih bolezni lahko mačke poginejo v 24 urah, lahko brez drugih znakov razen povišane telesne temperature, po nekaj dneh pa natopi pogin zaradi dehidracije in izčrpanosti. Blažje primere bolezni lahko mačke preživijo, če pa je prišlo do okužbe že pred ali do 2 tedna po rojstvu, virusi prizadenejo tudi možgane, kar se kaže v nekoordiniranem gibanju, motnjah ravnotežja in drugih živčnih motnjah.

M a č j i v i rru usni rino aheitis ott rra Bolezen povzroča herpesvirus, kaže pa se kot akutno vnetje zgornjega dela dihal. Najpogosteje obolevajo mačke v prvem letu starosti. Navadno poteka blago in v nekaj dneh mine, razen v primeru, da se poleg virusov pridružijo še sekundarne bakterije. Inkubacijska doba je kratka, le 1-2 dni, potem pa se pojavi kihanje, kašljanje, izcedek iz oči in nosu, slinjenje, povišana telesna temperatura, oteženo dihanje, hujšanje, razjede po jeziku in dlesni. Lahko preide tudi v pljučnico, breje mačke pa lahko abortirajo. Izcedek iz nosu lahko zlepi nosnice in močno otežuje dihanje in hranjenje, izcedek iz oči pa ovira gledanje.

Mačja k alicivir oza aliciviro

Da bo igra brezskrbna, cepimo že mlade: Mačke ponavadi cepimo prvič že pri starosti 8 tednov, drugič pa pri starosti 12 tednov. S cepljenjem lahko preprečimo okužbo ali vsaj omilimo pojavnost in resnost kužnih obolenj.

Tudi kalicivirusi povzročajo obolenje zgornjih dihal pri mačkah. Po 2-6 dnevni inkubaciji se pojavi kihanje, kašljanje, izcedek iz oči in nosu, vnetje očesnih veznic, nosne in ustne sluznice, povišana telesna temperatura, neješčnost, hujšanje zaradi nezmožnosti hranjenja.

Mačja le v kko oza ev Z imenom mačja levkoza označujemo virusno ra-

kavo obolenje mačk, ki ga povzroča onkornavirus. Gre za raka krvnega in limfatičnega sistema, ki poteka v več fazah. Okužene mačke izločajo virus z iztrebki, urinom, slino, spermo in drugimi izločki. Mladiči se lahko okužijo od matere že pred rojstvom in po rojstvu s kolostrumom in mlekom. Glede širjenja bolezni znotraj populacije mačk ima pomembno vlogo tudi parjenje, saj se bolezen prenaša s spolnim kontaktom, pa tudi pri borbah med samci. V začetni fazi se bolezen kaže z depresijo in povečanimi bezgavkami. V tej fazi največkrat bolezen spregledamo, traja pa lahko tudi več let. Ko pa bolezen preide v terminalno fazo, je imunski sistem mačke že močno oslabljen in ta podlega najrazličnejšim infekcijam, kot so vnetja zgornjih dihal, ustne votline, pljučnice, vnetja prebavil, sečil, rodil… Z dvema odmerkoma v razmaku 4 tednov lahko cepimo tudi starejše in odrasle mačke, vendar je pomembno najprej izključiti že morebitno okužbo z virusom mačje levkoze (hitro serološko testiranje).

V e s n a P rree m rru u K rržž i č n i kk,, dr.vet.med S i m o n Z u p a n c , dr.vet.med

ZABAVNA GLASBA

priloga dolenjskega lista

S stoenko v kurbarijo

Primož Turk iz dežele kosmatincev P

rimož Turk, 24-letni kantavtor, prihaja iz prešernih gozdov na južnem robu Slovenije, v katerih se podi množica kosmatincev. Po naravi je neskončni optimist in velik ljubitelj narave, zanjo se bori na vsakem koraku. Naslednja strast, ki krepi njegovo dušo, pa je glasba. Posveča se ji že od malih nog. Piše pesmi in danes jih na zalogi že več kot petdeset. Igra kitaro, banjo, orglice, malce tudi klavirsko harmoniko in seveda prepeva, kar bi skupaj lahko združili v besedo kantavtor. Primoževe pesmi so predvsem naravovarstvene, družbenokritične, ljubezenske in nasploh življenjske. Vsem pa želi vdahniti kanček humorja in obilico svojih čustev, s katerimi dojema ta, lahko bi se reklo zavožen, a še zmeraj prečudovit svet. Trinajst pesmi je v lanskem letu skupaj z odličnimi glasbeniki ter ob pomoči dobrih ljudi maja spravil na svojo prvo ploščo z naslovom S stoenko v kurbarijo. Za uvodno pesem je z novomeško snemalno ekipo Pig Destroyer posnel tudi videospot. Primoževe skladbe prinašajo sporočila, ki se mnogokrat skrivajo v ironičnem, grotesknem ozadju. Pesmi so zaigrane v country–blues stilu s kančkom etno in jazz priokusa, kar za slovensko glasbeno sceno ni ravno značilno. Zvrst njegove glasbe bi lahko primerjal z marsikom in hkrati z nikomer. Na koncertih glasbo izvaja skupaj s spremljevalnim bendom, ki nosi ime Skrajneži. V njem nastopajo orgličar Damir Jazbec, kontrabasist Iztok Mervič in bobnar Iztok Repovž. Primož Turk je doma iz Kočevja, po izobrazbi pa je diplomirani inženir tehnologije prometa. Ker pa je študentsko življenje “prelušno”, sedaj nadaljuje svojo študijsko pot in trenutno obiskuje 2. letnik študija veterine. Kakšna se ti zdi glasbena scena na Kočevskem? Imam občutek, da je glasbena scena na Kočevskem kar dobro razvita. Trenutno nas je kar nekaj, na primer Andraž Hribar, Roman Zupančič, Dupljak, Prifarski muzikanti, ne nazadnje imamo cel kup tako imenovanih garažnih rock in punk bandov. Drži pa tudi to, da se vsi kočevski izvajalci med seboj precej razlikujemo. Kočevska glasbena scena velja za zelo pestro in izvirno tudi drugod po Sloveniji. Seveda pa v naših krajih močno primanjkuje takšnih prireditev,

kot je na primer Etnokostel, na katerih bi se domači glasbeniki lahko večkrat predstavili. Premalo je klubov, pubov, kjer bi lahko organizirali koncer te ter razne glasbene večere in podobno. Kakšno je tvoje mnenje o trenutnem položaju na slovenski glasbeni sceni? Mislim, da slovenska glasbena scena tone v umetnih joških in ritmih plastične harmonike. Vse bolj zamira tista ta prava, iz srca ustvarjena in izvedena glasba. Glasba je postala ena velika tržna niša, kuhinja, predvsem pa smo jo začeli poslušati z očmi. Minili so časi Pengova, Nece Falk, tudi o Smolarju zadnje čase slišimo bore malo. Vse več se poudarja vizualnost, bog nedaj, da bi kakšna gospodična, ki lepo poje, slabo izgledala. Drži pa tudi, da radijske postaje in televizijske hiše v ospredje postavljajo vedno iste izvajalce, ki delujejo pod okriljem mogočnih menedžerjev. Izvirni glasbeniki pa ostajajo povsem v ozadju. Zadnje čase pogrešam tudi kakšno glasbeno oddajo, kjer bi lahko predstavil svoj videospot. Nekoč so bile to Videospotnice, danes pa na večjih televizijah takih oddaj ni več. Kdo so tvoji vzorniki? Hmm, če se dotaknem slovenskega področja, sta to zagotovo Vlado Kreslin in Adi Smolar. Sicer pa sem velik ljubitelj countryblues glasbe in večinoma časa se v mojem CD predvajalniku obrača Johnny Cash. Katere glasbenike najbolj ceniš? Cenim predvsem spontane glasbenike, ki glasbo ustvarjajo s srcem in dušo. Všeč mi je tudi glasbenik, ki je tako avtor glasbe kot izvajalec, saj po mojem mnenju le v tem primeru glasbo lahko povsem začutiš in doživiš ter jo izvedeš v popolni luči. Vsekakor je dobrodošlo tudi, da glasbenik s svojo glasbo poizkuša doseči nek bistven namen, prenesti neko sporočilo, ne samo z besedilom, ampak tudi z melodijo. Na bruhanje pa mi gre, ko opazujem nekatere, ki se dobesedno prodajajo občinstvu s svojimi cirkuškimi nastopi in si domišljajo, kako zelo pomembni so. Tvoji pomembnejši nastopi? Ker sem v slovenskem prostoru še dokaj neprepoznaven kantavtor, so bili moji dosedanji nastopi omejeni predvsem na razne

lokalne prireditve, literarno-glasbene večere, nastope po določenih pubih in klubih. Mogoče kot pomembnejši nastop lahko omenim svoj koncert v Roxly baru v središču Ljubljane, kjer sem nastopil lansko leto premierno in s svojim bendom Skrajneži predstavil svojo prvo zgoščenko. Kot pomembnejši uspeh pa lahko navedem, da sem pri svojih 23 letih ob pomoči kar nekaj čudovitih ljudi posnel in izdal svoj prvi CD S stoenko v kurbarijo. Kje pa je možno kupiti tvojo ploščo? Album sem izdal pri novomeški založbi Multi Records, vendar smo se kmalu po izidu razšli, tako da sem vse stroške izdaje prevzel nase. Ker sem trenutno brez založbe, plošče zaenkrat še ni mogoče kupiti v prodajalnah. Lahko pa jo naročite preko spletne strani www.myspace.com/primozturk.

R udi Vlašič

Odgovor na nagradno vprašanje iz prejšnje številke se glasi: Popotovanja. Med prejetimi odgovori smo izžrebali Darjo Zagorc, Gor. Vrhpolje 37, Šentjernej. Novo nagradno vprašanje: Kako je Primož Turk naslovil svoj debitantski album? Odgovore s svojim naslovom pošljite do ponedeljka, 18. maja, na naslov: Dolenjski list, p.p. 212, 8001 Novo mesto, “Za Živo”, ali na elektronski naslov tajnistvo@dollist.si . Med odgovori bomo izžrebali nagrajenca, ki bo prejel zgoščenko, poklanja jo uredništvo Dolenjskega lista.

30 30

DOMAČE VIŽE

priloga dolenjskega lista

Branko Banovec

Navdušujejo ga ustne harmonike R

ojen je bil v Dragatušu. Njegova mama je bila učiteljica, ki je ustanovila dragatuško folklorno skupino. Živi v Črnomlju, z ženo imata tri otroke, sicer pa je direktor in lastnik podjetja Ambiens, ki se ukvarja s projektiranjem. Pri njem so zaposleni štirje delavci, naročila pa izpolnjujejo predvsem Belokranjcem in Dolenjcem. Njegova sestra Majda Veselič je zborovodkinja adlešičkih mlajših in malo starejših kresnic. “Silvo Mihelčič, oče skladatelja Silvestra Mihelčiča, me je navdušil za igranje klarineta pri črnomaljskem pihalnem orkestru. Takrat sem obiskoval črnomaljsko osnovno šolo. S klarinetom sva se družila manj kot leto. Na nastopu, ki smo ga imeli na metliškem grajskem dvorišču, sem se pošteno osmešil. Pri solo igranju je klarinet piskal in tulil, moje igranje ni bilo niti malo podobno igranju. Kriv je bil napačno nastavljen ustnik. Metliška publika se je izvrstno zabavala, smeh se je odbijal od grajskih zidov. Mnogo let pozneje mi je o tem pripovedoval Stane Križ, s katerim sva med študijem stanovala v študentskem naselju v isti sobi. Še takrat se je smejal, da je komaj govoril. Nisem mu povedal, da sem bil jaz tisti Črnomaljec, ki ga je tako sviral, da so se Metličani od smeha držali za trebuhe.” Z ustnimi harmonikami ali po domače orglicami se je Branko srečal v gimnaziji. Prva skladba, ki sem jo znal zaigrati, je bila Tišina. Igranja na orglice sem se učil sam. To je čudovit instrument. Če ga hočeš pokazati, ga pokažeš, če ne, pa ne. Za pre-

Odgovor na nagradno vprašanje iz prejšnje številke se glasi: Po Ivanu Navratilu. Med prejetimi odgovori smo izžrebali Heleno Golobič, Gotna vas 22, Novo mesto. Novo nagradno vprašanje: Kateri pesnik, rojen v Vinici, predstavnik slovenske moderne, je večino svojega otroštva preživel v Dragatušu? Odgovore s svojim naslovom pošljite do ponedeljka, 18. maja, na naslov: Dolenjski list, p.p. 212, 8001 Novo mesto, “Za Živo”, ali na elektronski naslov tajnistvo@dol-list.si. Med odgovori bomo izžrebali nagrajenca, ki bo prejel zgoščenko, poklanja jo uredništvo Dolenjskega lista.

našanje po svetu rabiš samo žep. Veliko bolj zapleteno bi bilo, če bi igral klavir ali berdo. Orglice imam vedno s seboj, saj nikoli ne vem, na kakšno družbo bom naletel. Če je prava klapa, brž zazvenijo. A smo vse manj družabni. Živimo v težkih časih, kar pa še ne pomeni, da moramo biti težki tudi ljudje. Nekaj časa sem na orglice pozabil. To je bilo od leta 1982 do 2003. Imel sem druge načrte in skrbi. Nov polet sem dobil leta 2003, ko sem sodeloval na tekmovanju orgličarjev v Mokronogu. Hotel sem se preizkusiti. Na kitaro me je spremljal Damjan Gregorič. Tam sem spoznal Belokranjca Ota Nemaniča z Lokvice, Jožeta Stariho iz Drašič pa sem poznal že od prej. Tako je prišlo tudi do sodelovanja. Z Damjanom sem prebil led. Potem je šlo vse laže naprej. Igral sem z Mladimi upi, z metliško mestno godbo in s črnomaljskim pihalnim orkestrom, Gašper Banovec in Matija Krečič sta me z izdano zgoščenko Corona navdušila, da sem se naučil gorenjsko in belokranjsko corono, ki v izvedbi orglic lepo zvenita. Gre za venček pesmi, vezanih na določene slovenske pokrajine. Z Gašperjem Banovcem sva osvojila v Mokronogu zlato priznanje za izvedbo belokranjske in koroške corone. Gašper me je spremljal s klavirjem. Posebno doživetje je bilo tudi ob predstavitvi zgoščenke skupine 2 B Frnikule v Kulturnem domu Črnomelj. Odigral sem solo v pesmi Življenje je igra. Ja, s skupino Tihožitje, ki jo vodi Oto Nemanič, sem se letos udeležil 10. festivala orgličarjev Slovenije. Po posvetu s Stanetom Pečkom sva odigrala z Otom venček be-

lokranjskih ljudskih pesmi, ki smo ga poimenovali Pisanice. To je bil duo s spremljavo. Zelo lepo je bilo slišati vse skupaj. Z orglicami pa se da igrati tudi resno glasbo. V Mokronogu sem se udeležil tekmovanja, na katerem je bilo treba igrati klasično glasbo ali bluz. Izbral sem Beethovnovo Romanco v F duru ter prejel bronasto priznanje. Spoznal sem nekaj pomembnega, namreč to, da je treba imeti tudi za igranje ustnih harmonik glasbeno znanje, ki si ga pridobiš v glasbeni šoli. Manjka mi. Sicer pa ne vem, če igranje na orglice sploh poučujejo v kateri od šol. Glasbeni strokovnjaki gledajo na orglice zviška. Nič bolje se ne godi tamburici, čeprav je v Sloveniji veliko navdušencev za igranje tako orglic kot tamburic. V svoji kolekciji imam petintrideset orglic različnih cenovnih razredov. Zanje sem da od 15 do 150 evrov. Pa ne zvenijo vse enako. Pri igranju različnih pesmi jih je treba menjavati. Bil je tudi skok v Avstrijo. V Celovcu sem se udeležil srečanja orgličarjev. Sredi prireditve je vstopil v dvorano Haider. Vsi prisotni so vstali in ploskali. Po aplavzu bi sodil, da so ga imeli ljudje radi. Meni se je zdela zadeva kar krepko politično obarvana, zato se od njegovega prihoda naprej nisem počutil najbolje. Kulture in politike ne kaže mešati, ker se je že neštetokrat pokazalo, da kulturniki umirjamo tisto, kar razburkajo politiki. To je ne nazadnje velika sreča, saj bi bili še bolj sprti s sosedi, kot smo že.

Toni Gašperič

V KUHINJI PRI NAŠIH BRALCIH

priloga dolenjskega lista

Meje so naša domišljija P

redsednica društva Podeželskih žena Kočevske Bojana Klepac, ki je že 23 let zaposlena na Komunali Kočevje kot vodja čistilne naprave, da veliko na zdravo življenje. K temu jo je privedla poporodna depresija oziroma takrat sprejeta odločitev, da ne bo vrgla puške v koruzo, temveč da bo življenje vzela v svoje roke. Čeprav je od tedaj minilo že 26 let, Bojana še danes zvesto sledi skrbi za svoje duševno zdravje, zdravo prehrano in stalen stik z naravo. Bojana je po očetu Slovenka, po materi Hrvatica. S Hrvaško pa jo povezuje še veliko več. Na Hrvaškem je namreč tudi rojena, tam je preživela otroštvo, hodila v šolo, si pridobila poklic in prvo zaposlitev, pa tudi moža. “Ves čas pa sem nameravala nekoč priti v Kočevje,” pravi. V Kočevju sta bila namreč njena starša. Oče je v iskanju boljšega življenja odšel iz Zamosta, kjer so živeli, že leta 1963, mama pa se mu je pridružila sedem let kasneje, ko je imela Bojana deset let. Bojana pa je še naprej ostala pri mamini mami, s katero pa živita še danes, ko ima ta devetdeset let, pod skupno streho. Le da tokrat v Kočevju, v družinski hiši v Mestnem logu, ki sta jo zgradila Bojanina starša in kamor sta prišla po preselitvi v Kočevje tudi Bojana in mož Ivan.

N a j b o lljj e v K o čče e vj u Ko “Toliko tako dobrih ljudi, kot so v Kočevju, nisem prej srečala še nikjer,” pravi. In to

kljub temu, da je spoznala veliko ljudi ne le v Čabru, kjer je hodila v srednjo ekonomsko šolo in se kot občinska štipendistka po končanem študiju tudi zaposlila, ampak tudi v Zagrebu, kjer je študirala. “Sanitarni inženir mi je zvenelo sila imenitno,” se spominja Bojana časa, ko se je, ne da bi dobro vedela, kaj to pravzaprav je, na podlagi razpisanih štipendij odločila za študij. “V petih letih, kolikor sem delala kot sanitarna inšpektorica v Čabru, sem ugotovila, da mi to delo ni ravno pisano na kožo,” pravi in dodaja, da pa se povsem drugače počuti v službi na kočevski Komunali, kjer dela že vse od prihoda v Kočevje. “V firmi se dobro počutim. Odnosi med zaposleni so namreč zelo dobri. Tudi sicer sem bila v Kočevju dobro sprejeta in tudi samo okolje mi tu bolj ustreza,” pravi. Bojana namreč ne mara prepirov. Prepričana je, da do rešitev vodi le strpen pogovor. “Pravijo, da kar seješ, to tudi žanješ,” pravi. In vsaj v njenem primeru to tudi res drži!

Vse je v gla vi glavi

Pripravljen čemažev namaz je Bojana dala v steklene kozarčke. Tako shranjen namaz lahko uporablja tja do osem mesecev, če ga zamrzne, pa še dlje.

“Vse je v glavi in ko enkrat prideš do tega, se moraš odločiti: ali boš šel na tablete ali pa boš začel razčiščevati sam s seboj,” pravi o težavah, s katerimi se je soočila po rojstvu hčere Jasmine, ki je danes, tako kot njena 5 let mlajša sestra Jelena, študentka. Da je Bojana takrat sploh ugotovila, kaj se z njo dogaja, gre zasluga dejstvu, da je rodila v istem letu kot princesa Diana. Takrat se je namreč začelo veliko pisati in govoriti o poporodni depresiji in v opisanih simptomih je Bojana prepoznala tudi svoje težave. “Da lahko začneš težave reševati, se

Bojana opozarja na previdnost pri nabiranju čemaža. “Zamenja se ga lahko z listi jesenskega podleska ali šmarnice, ki pa so strupeni. Čemaž se prepozna po njegovem značilnem vonju po česnu.”

moraš poglobiti v sebe. Za to obstajajo različne metode,” pravi. Tako se je sama že pred leti seznanila z reikijem, kot odlično metodo za očiščenje vseh nakopičenih osebnostnih težav, ki jo je sama že večkrat preizkusila na delavnicah pri različnih mentorjih po Sloveniji, pa vsem priporoča hojo po žerjavici. “Kakšnih šest mesecev pa vse tja do enega leta se potem dobro počutiš,” zatrjuje. Seveda pa k temu svoje prispevata tudi zdravo življenje in zdrava prehrana, med katero pa sodi denimo tudi uživanje čemaža.

Z d rra a v čče e m a žže ev n a m a z “To je ena najbolj zdravilnih rastlin, ki jih uporabljamo v kulinariki. V tradicionalni in racionalni fitoterapiji mu priznavajo ugodne vplive na znižanje krvnega tlaka in holesterola, cenijo pa ga tudi kot odlično naravno pomagalo zoper aterosklerozo,” pravi in dodaja, da si lahko iz njegovih osvežilnih listov spomladi privoščimo očiščevalno kuro, saj ni nobena druga rastlina tako učinkovita za čiščenje želodca, črevesa in krvi kot ravno čemaž. Ker je prav sedaj sezona nabiranja čemaža ali gozdnega česna, katerega latinsko ime Allium ursinum v prevodu pomeni medvedji česen, nam je Bojana pokazala, kako se pripravi čemažev namaz. “Oprane sveže liste čemaža na grobo narežemo in damo v multipraktik. Malo solimo in dodamo toliko olivnega olja, da postane kremasto. K temu lahko dodamo mandlje, kar je zame najboljše, lahko pa tudi lešnike, orehe, skuto, kislo smetano … Čemaž je okusna priloga k ribam in odlična dišavnica v zelenjavnih enolončnicah, kot namaz pa je dober predvsem s tuno,” je povedala in dodala: “Uporabimo ga lahko domala povsod, razen pri sladicah. Meje so naša domišljija!” Besedilo in fotografiji:

Mojca Lesko všek-S -Sv Mo jca Lesk o všek -S ve te

32 32

DRUŽINSKI KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

Otroci in mladostniki z učnimi težavami

Spodbujajte, podpirajte in pomagajte jim Če otrok nima možnosti, da bi uspel, če nima spodbude, da bi nekaj počel, potem … potem postane “težaven” učenec … Najširše področje mojega dela (pedagoginje) v posvetovalnici za učence in starše vključuje prav delo z otroki, ki imajo v šoli v največji meri težave na področju učenja. Zavedati se moramo, da otroci, ki imajo kakršne koli učne težave, običajno niso narejeni ne po meri šole in tudi ne po meri in predstavi njihovih učiteljev in staršev. Ločiti moramo: splošne učne težave, ob katerih ima otrok težave pri usvajanju (asimiliranju) znanj in veščin pri vseh predmetih, in specifične učne težave, pri katerih ima težave pri usvajanju znanj in veščin samo na enem področju ali posamez-

nih področjih učenja. Opozoriti velja na etiologijo (vzroke) učnih težav. Učne težave so namreč pogojene tako z notranjimi dejavniki (se pravi s tistimi, ki so prišli z otrokom na svet) kot tudi z zunanjimi dejavniki, kot so socialno okolje, kjer otrok živi, kulturna sredina, kateri pripada, naklonjenost okolja do izobraževanja, jezikovne posebnosti okolja, izobrazbena raven staršev, socialne bolezni, revščina … Prav iz teh razlogov delimo učne težave na podskupine: • lažje in zmerne specifične učne ter jezikovne težave, • učne težave zaradi motnje pozornosti in hiperaktivnosti, • učne težave pri učencih, ki počasneje usvajajo znanja, • učne težave zaradi slabše razvitih samoregulacijskih spretnosti, • učne težave zaradi pomanjkljive učne motivacije, • čustveno pogojene težave pri učenju,

Pravni nasvet

Poskusno delo največ šest mesecev Delavec in delodajalec se lahko v pogodbi o zaposlitvi dogovorita za določeno preizkusno obdobje na začetku delovnega razmerja, v katerem bo delodajalec lahko preizkusil delavčevo znanje in strokovne, psihofizične ter druge sposobnosti opravljanja dela, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi, po drugi strani pa bo lahko tudi delavec preveril in ocenil, ali mu takšno delo ustreza. To preizkusno obdobje je v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR) opredeljeno kot poskusno delo in lahko traja največ 6 mesecev. Izjemoma se ga lahko podaljša, in sicer v primeru, ko zaradi delavčeve začasne odsotnosti z dela (npr. bolezni delavca, daljšega izobraževanja …) delodajalec ni mogel preveriti oz. preizkusiti delavčevega znanja in sposobnosti. Poskusno delo se lahko dogovori tako v pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas kot tudi za določen čas, vendar se pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne sme sklepati zgolj zaradi poskusnega dela (poskusno delo ni zakoniti razlog, zaradi katerega bi se lahko pogodbo o zaposlitvi sklenilo za določen čas). Delavec mora biti seznanjen s tem, kdo pri delodajalcu poskusno delo usmerja, nadzira, o njem poroča in naredi oceno. Poskusno delo je treba razlikovati od predhodnega preizkusa znanja in sposobnosti kandidatov za opravljanje dela, za katero se sklepa pogodbo o zaposlitvi. Ta je namenjen preizkusu znanja in sposobnosti kandidata oz. kandidatov, ki se želijo zaposliti pri delodajalcu. Gre torej za preizkus v fazi, ko delodajalec šele izbira ustrezno oz. najustreznejšo osebo za zaposlitev. Pri poskusnem delu pa je delavec že izbran in

ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. V času poskusnega dela velja poseben režim glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je poskusno delo namenjeno tudi delavcu, lahko ta, če ugotovi, da mu delo pri delodajalcu iz kakršnega koli razloga ne ustreza, v času poskusnega dela odpove pogodbo o zaposlitvi s 7-dnevnim odpovednim rokom. Možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi je torej za delavca v času poskusnega dela olajšana, saj je sicer odpovedni rok, če delavec redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, en mesec ali celo daljši (do 3 mesece, če je tako določeno v kolektivni pogodbi ali pogodbi o zaposlitvi). Drugače je za delodajalca, saj ta delavcu med poskusnim delom ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi, razen izjemoma, če so podani pogoji za izredno odpoved (npr. če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, če ga več kot 5 dni neupravičeno ni na delo …) ali zaradi postopka za prenehanje delodajalca (likvidacija, stečaj) ali prisilne poravnave. V primeru, če delavec poskusno delo uspešno opravi, se mu vroči ocena o uspešno opravljenem poskusnem delu in delavec nadaljuje delo, kot je določeno v pogodbi o zaposlitvi. V primeru, da delodajalec ugotovi in oceni, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil (ni prikazal primernega znanja in strokovnih, psihofizičnih ter drugih sposobnosti za opravljanje dela), mu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, pri čemer mu po zadnji noveli ZDR niti ni dolžan omogočiti zagovora. Markko Št Štamcar amcar,, odvetnik Mar amcar

• učne težave zaradi drugojezičnosti oz. večjezičnosti ter socialno-kulturne drugačnosti, • učne težave zaradi eksistenčne socialnoekonomske oviranosti in ogroženosti. Kaj sploh so specifične učne težave? Izraz specifične učne težave je zelo splošen izraz, ki označuje celo paleto motenj, ki se razprostirajo na kontinuumu od lažjih, zmernih do izrazitih ter od kratkotrajnih do tistih, ki trajajo vse življenje. Kljub raznolikosti načinov pojavljanja pa imajo specifične učne težave določene skupne značilnosti: • kažejo se z zaostankom v zgodnjem razvoju in/ali v izrazitih težavah na enem ali več področjih, kot so: pozornost, pomnjenje, mišljenje, koordinacija, komunikacija, branje, pisanje, pravopis, računanje, socialna kompetentnost in čustveno dozorevanje; • so notranje narave (najverjetneje posledica disfunkcije v centralnem živčnem sistemu); • vplivajo na zmožnost razlaganja (interpretiranja) zaznanih informacij in/ali povezovanja informacij ter tako ovirajo učenje šolskih veščin branja, pisanja in računanja; • se lahko pojavijo v vsakem življenjskem obdobju; • lahko izhajajo iz genetske variacije, nastopijo zaradi biokemičnih dejavnikov, dogodkov v pre- in postnatalnem obdobju ali katerih koli dogodkov, ki imajo za posledico nevrološko oviranost; • lahko vplivajo na učenje in vedenje vsakega posameznika, vključno s tistimi, ki so povprečno in nadpovprečno inteligentni; • niso primarno pogojene z vidnimi, slušnimi ali motoričnimi okvarami, motnjami v duševnem razvoju, čustvenimi motnjami ali neustreznimi okoljskimi dejavniki, čeprav se lahko pojavljajo skupaj z njimi. Pri otrocih s specifičnimi učnimi težavami je pogosto zaznati tudi anksioznost, nizko samospoštovanje in učno neuspešnost. Zagotovo ima šolska uspešnost posebno družbeno zaželeno vrednost in zato pri otrocih, ki te vrednosti ne morejo doseči, nastopa vrsta resnih odstopanj v vedenju, odzivanju in čustvovanju. Nadvse pomembno za otroka/mladostnika z učnimi težavami je, da mu pomagamo razvijati odpornost, kar pomeni, da ga “naučimo”, da npr. izrazi svojo stisko, težavo kot npr: “Težko to napišem, lahko pa vam povem.” Pomembno je, da otroka osebnostno opremimo, okrepimo njegovo samozavest in samospoštovanje ter mu pomagamo razviti točno določene sposobnosti, ki jim bodo zagotovile, da bodo dobro osvajali tiste veščine in znanja, ki se jih zahteva v procesu učenja. Pomagati jim je potrebno še naprej razvijati njihova močna področja, hkrati pa krepiti tiste, ki jih imajo slabše razvite, in jih pripeljati do stopnje, ki jo posameznik še zmore. Prepričana sem, da lahko z iznajdljivostjo, trudom in dobrim namenom premagamo tudi velike ovire. Kadar stopamo po isti poti (otrok, starši, šola in po potrebi tudi zunanje ustanove), potem je velika verjetnost, da bomo slavili zmago, v kateri bo seveda otrok največji zmagovalec.

Mate Mat eja PPe e tric, univ. dipl. pedag.

VRTNARSKI KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

Spomladi cvetoče čebulnice M

esec maj je v znamenju čebulnic, saj jih večina prav v tem času odpre svoje cvetove. To so tulipani, narcise, hijacinte in še mnoge druge. V zemlji imajo čebulico, ki jo posadimo v jesenskem času, in sicer pred nastopom hujšega mraza. Spomladi poženejo najprej listi, nato pa se pojavijo čudoviti cvetovi.

V tujini imajo čebulnice v večini primerov za potrošni material, kar pomeni, da jih takoj po cvetenju zavržejo. Na gredice pa posadijo enoletnice. Pri nas pa bi večina ljubiteljev rada te čebulice zadržala za naslednje leto. To lahko storimo tako, da takoj po cvetenju odstranimo semenske glavice, da rastline ne delajo semen. Nato pa jih gnojimo z gnojili, ki vsebujejo veliko fosforja in kalija, da rastejo vsaj še mesec in pol. V tem času so si nabrale toliko hranilnih snovi, da bo katera od čebulic zacvetela tudi drugo leto. Ko so se nadzemni deli posušili, jih vzamemo iz zemlje in osušimo. V jeseni, meseca oktobra, pa jih posadimo zopet v zemljo. Debelejše čebulice posadimo v predhišnem vrtu, kjer nam bodo cvetele. Drobnejše pa nekje na vrtu, ker te ne bodo spomladi cvetele, temveč si bodo nabrale moč za cvetenje v naslednjem letu. Če pa se spomladi pojavi kakšen cvet, bo majhen in slabo razvit. Čebulnice pa napadajo tudi nekatere bolezni, zato jim je treba za res bogato cvetenje posvetiti veliko pozornosti. Najbolj nevarna je siva plesen, ki se pojavi na odcvetelih cvetnih listih. Od tam pa se preseli tudi na liste in celo čebulice. Zato je treba v primeru, ko želimo ohraniti čebulice za naslednje leto, takoj po cvetenju pobrati odcvetele cvetove, da ne ležijo po

Hijacinete

listih. Rastline pa poškropimo proti sivi plesni, saj se sicer lahko bolezen tako razširi, da so prizadete čebulice. V jeseni, ko pripravljamo gredice za sajenje čebulnic, pa te tudi dobro pognojimo z dobrim kompostom, ki mu dodamo še fosforno kalijevo gnojilo. Saj če rastline ne bodo imele na voljo vsega, kar potrebujejo,

Tulipani in mačehe

se čebulice ne bodo odebelile in pripravile na bogato cvetenje. Besedilo in fotografiji:

Slavk vko Sla vk o Zgonec

Gorjušica Bach je izbiral rastline za svoje cvetne pripravke doma v angleškem okolju, ob čemer pa se ni omejil zgolj na mogočna drevesa, ampak je v družbo 38 rastlin, kolikor jih je v njegovem sistemu, vključil tudi tiste drobne, na videz nepomembne rastline, med katerimi so tudi pleveli. Ena takšnih rastlin je tudi njivska gorjušica, ki se jo v obliki cvetnih pripravkov uporablja pri tesnobnih občutkih, ki se pojavijo brez vsakega razložljivega vzroka. Značilne misli so: “Sploh ne vem, zakaj sem tako žalostna in pobita. Vse se mi zdi tako temačno.” Gorjušica pomaga, da se povežemo z notranjim bistvom in tako v sebi najdemo veselje in nov zagon. Njivska gorjušica (Sinapis arvensis L.) je rastlina iz botanične družine križnic (lat. Brassicaceae). Rastlina je eden trdovratnejših plevelov v kmetijstvu, kar samo priča o njeni trdoživosti. Rastlina je enoletnica, ki zraste do enega metra v višino in cveti od maja do septembra z rumenkastimi cvetovi. Rumena bar va pomaga okrepiti našo tretjo čakro, ta pa je povezana z našo močjo in zavedanjem. Bach je cvetno zdravilo gorjušice (angl. Mustard) pripravil kot prevretek in ga je priporočal “Za vse tiste, ki postanejo občasno otožni, pobiti, potrti ali celo obupani. Tako je, kot bi jih prekril mrzel, temen oblak in jim ugasnil luč veselja. Zdi se, da je za te napade nemogoče najti kakršen koli razlog ali razlago. V teh okoliščinah skoraj ni mogoče, da bi bil človek videti srečen ali vesel.” To cvetno esenco se jemlje v obliki vodne razredčine s kapalko. Okrepi našo notranjo svetlobo, ob čemer nam pomaga pri sprejemanju težkih življenjskih obdobij, ki so nam vzela voljo do življenja. Gorjušica pomaga pri žalosti in otožnosti,

ki se pojavi brez poznanega vzroka. To cvetno zdravilo nam pomaga sprejeti svojo “nemoč”, iz česar pa se v nas porodijo upanje in lahkotnost, življenjska moč in navdušenje. To cvetno zdravilo se priporoča pri trenutni pobitosti, ki se pojavi iznenada.

ozamernik nik,, BFRP J AN KKozamer ozamer nik

34 34

BERITE Z NAMI

priloga dolenjskega lista

Naomi Klein: DOKTRINA ŠOKA

Šokantna zgodba sodobnega svobodnega trga F

inančna in gospodarska kriza v novejši zgodovini sicer nista novost, a še nikoli doslej nista segli tako široko in globoko. Zaradi globalizacijskega ustroja tako denarništva kot gospodarstva sta zajeli ves svet in seveda tudi koščka raja na južni strani Alp nista obšla. Tiha upanja, da nas globalno krizno dogajanje ne bo zajelo, se niso uresničila. Tu je. Vsakogar na nek način prizadeva, vsakdo ga tako ali drugače občuti in najbrž tudi pri nas ni več nikogar, ki ne bi ta čas brez vsaj kančka zaskrbljenosti gledal v bližnjo prihodnost. Na vprašanje, kaj se dogaja, je veliko odgovorov, med njimi posredno tudi odgovor, ki ga ponuja najnovejša knjiga ameriške publicistke Naomi Klein. Gre za šokantno knjigo, na kar nakazuje že sam naslov: Doktrina šoka, razmah uničevalnega kapitalizma. Knjižna novost je izšla pred kratkim v prevodu Barbare Simoniti pri založbi Mladinska knjiga v knjižni zbirki Premiki. Naomi Klein, prodorna ameriška raziskovalna novinarka in publicistka, v svoji več kot 500 strani zajetni knjigi razvija in na osnovi lastnih raziskovanj dokumentira zamisel, da se v današnjem svetu udejanja “doktrina šoka”, ki je osrednje vodilo zdajšnjega nebrzdanega, fundamentalističnega kapitalizma. Avtorica ga označuje z izrazom “disaster capitalism” (trd prevajalski oreh je prevajalka strla z izrazom uničevalni ka-

Za lepši jezik

C-vitamin ali vitamin C Pomlad je tudi čas prehladov in alergij, zaradi pomladne utrujenosti pa si mnogi pomagamo z različnimi vitamini in dodatki. Kako torej zapišemo: C-vitamin, vitamin C ali morda C vitamin? To so imenovalni prilastki, ki morajo biti (za razliko od angleščine) v slovenščini desno od jedra. Pravilno je torej: vitamin C, delec alfa. Druga dopustna možnost sicer je v primerih, ko je imenovalni prilastek posamezna črka ali kratica, vendar to zvezo pišemo s stičnim vezajem (npr. C-vitamin). V nekaterih primerih je ta oblika celo edina (npr. D-dur). Pri osebnih imenih in priimkih pa po navadi uporabimo svojilni pridevnik, ki je potem levi ujemalni prilastek. V primerih, ko svojilnega pridevnika ne moremo narediti, pa naredimo desni prilastek s pomočjo rodilnika (npr. Dopplerjev pojav, praštevilo Germainove). Pri tem se ravnamo po najpogostejšem zapisu.

Irena apežž Ir ena PPo o t očar PPape ape

pitalizem, v izvirniku pa so vsebovani še pomeni nesreče, katastrofe, poloma). Doktrino šoka, ki ima zasnove v nekdanji psihiatrični praksi zdravljenja z električnimi šoki in v izpopolnjenih metodah mučenja, je kot strategijo za popolno uveljavitev svobodnega trga oblikoval ameriški ekonomist Milton Friedman, Nobelov nagrajenec, ki ga njegovi privrženci, poznani kot “čikaška šola”, slavijo kot najvplivnejšega ekonomista druge polovice dvajsetega stoletja. “Samo kriza – dejanska ali dozdevna – ustvari resnične spremembe,” se po Friedmanu glasi mantra sodobnega svobodnotržnega fundamentalizma. Naravne katastrofe in krize, ki so posledica človekovih ravnanj, so tiste prave priložnosti, ko je mogoče zaradi šoka, ki ga povzročijo v družbi, vsiliti radikalne liberalne gospodarske spremembe in uveljaviti fundamentalistični model svobodnega tržišča, ki naj bi bil najbolj učinkovit ekonomski sistem. Izkušnje in dosedanje prakse kažejo, da omogoča velikanske prenose javnega premoženja v zasebne roke in silno bogatenje peščice ljudi, a skoraj praviloma siromašenje množic. Naomi Klein v svoji knjigi pokaže, da ne gre samo za teorijo, marveč da gospodarske korporacije in politične elite tudi dejansko ob primernih priložnostih ravnajo po doktrini šoka, da naravne katastrofe in krize, ki jih tudi namerno povzročajo, izrabljajo za neizmerno bogatenje in uveljavljanje neoliberalističnih reform. Zelo zgovorna so nekatera dogajanja iz obdobja zadnjih nekaj desetletij. Naravne katastrofe, kot sta bila pusto-

šenje cunamija v Indijskem oceanu in poplava na jugu Združenih držav Amerike, so po doktrini šoka izkoristili, v New Orleansu za privatizacijo javnega šolstva, na Šrilanki pa so tuji investitorji in mednarodni voditelji izkoristili vzdušje panike in zgradili velika turistična naselja ter tisočem ribičem onemogočili, da bi obnovili svoje vasi na obali. Podobno se je dogajalo tudi v družbenih “katastrofah”, kot so bile Pinochetov “čilski čudež”, teror hunt v Argentini, Urugvaju in drugih državah Južne in Srednje Amerike, thatcherizem v Združenem kraljestvu, tranzicijsko dogajanje na Poljskem, v Rusiji in drugod ali pa dogajanja v Združenih državah Amerike po terorističnem napadu 11. septembra ter še posebej vojna v Iraku. V vseh teh primerih in še številnih drugih je mogoče zaslediti elemente, ki nakazujejo, da je bila na delu doktrina šoka. Po branju knjige se kar samo zastavlja vznemirljivo vprašanje, ali se kaj podobnega ne dogaja tudi v zdajšnji krizi. Četudi je vprašljivo, ali ni doktrina šoka, kot jo razlaga Naomi Klein, nekoliko preveč racionalističen pogled na družbeno dogajanje, na kar opozarja pisec spremne besede Tomaž Mastnak, pa ni mogoče zanikati, da ima avtorica žal v marsičem prav. Knjiga ta čas še posebej vabi k branju in razmisleku.

Markkel eljj Milan Mar

ZDRAVSTVENI KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

Premagajmo stres v domačem okolju S

tresne situacije nas bombardirajo praktično vsak dan. Ravno zaradi tega bi moral biti naš dom zatočišče pred njimi, kraj za doseganje lastnega ravnotežja in prostor za polnjenje baterij. A to se ne bo zgodilo, če bo tudi domače okolje polno stresa. Strokovnjaki zato priporočajo številne nasvete, kako preurediti dom v lasten center za regeneracijo. Zbežite stran … skupaj. Če se vaš partner ne želi pogovarjati ali zgolj poslušati, se vsake toliko časa pogovorita izven doma. Peljite ga nekam na kosilo ali na izlet ob koncu tedna. Ob začetku pogovora se najprej dotaknite pozitivnih plati odnosa, šele nato preidite na stvari, ki bi jih bilo treba spremeniti. Pazite na to, da se druga oseba pri tem ne bo počutila krivo, saj to ne bo imelo želenega učinka. Poiščite prijateljsko ramo. Občutek, da ste ljubljeni in da za vas skrbijo tudi prijatelji in družina, vas bo zaščitil pred negativnimi učinki stresa. Obdajte se z ljudmi, ki bodo v bližini tudi takrat, ko boste v stiski. Naj tudi oni občutijo, da bi vi za njih naredili isto. Nadzirajte svoje finance. Naredite si načrt kontrole stroškov in prekomernih izdatkov. Velik vir družinskega stresa namreč ni v tem, koliko denarja imate, ampak kako enotni ste glede njegove porabe. Nadzirajte svoj čas. Naredite si seznam dnevnih obveznosti. Razvrstite jih po pomembnosti in jih izvajate v tem vrstnem redu. Ne jezite se, če ne morete opraviti vsega. Ob pripravi tega seznama si posebej označite časovno potratne opravke, ki se jim morate izogibati – npr. plehke zabavne

oddaje ali aktivnosti, v katerih sploh ne uživate. Pospravljajte stvari na svoje mesto. Organiziranje svojega doma pomaga pri spreminjanju kaosa v red. Določite svoje mesto za vse stvari, ki jih pogosto izgubljate in iščete. K vratom npr. postavite posebno posodico za avtomobilske ključe itd. Najprej se umirite, nato spregovorite. Če ste razburjeni, ker ne morete nadzirati obnašanja svojega partnerja ali otroka, je prva stvar, ki si je ne smete privoščiti, da izgubite nadzor nad sabo, pa čeprav je dogajanje okoli vas zelo nadležno in neprijetno. Ko uspete obvladati samega sebe, svoj lasten stres in gnev, preverite, ali lahko komunicirate na miren, nadzorovan način. Pogosto se namreč dogaja, da stres prehaja iz ene osebe na drugo. Če se začnete pogovarjati razburjeni, se stvari pogosto le poslabšajo. Privoščite si mini pavze. Ne dovolite, da vas vsakodnevne naloge in obveznosti povsem prevzamejo. Postavite si uresničljive cilje. Lotite se tistega, kar je izvedljivo. Ne izgubljajte časa in živcev z neuresničljivimi zadevami. Želja še ni dovolj za uspeh. Ustavite se, ko se zalotite, da razmišljate v smislu “Ko bi bil vsaj bogat … imel drugega part-

nerja … ne bi rekel tega … storil onega …” Morda vam je res žal za napake ali življenjske situacije, a življenje v preteklosti ali želja po nečem, česar ne boste imeli nikoli, vas lahko zaustavi pri doseganju drugih, novih in uresničljivih ciljev. Besedo “težava” izločite iz svojega besednjaka. Zamenjajte jo z besedo “izziv”. Operirajte z dejstvi. Ne živite v prepričanju, da veste, kaj druga oseba resnično misli in čuti. Ne posplošujte. Govorjenje, kot je: “Nikoli ne narediš, kar si želim … tvoja mama nikoli ne reče nič lepega o meni … vsi moško so enaki … nihče me nima rad … ,” lahko povzroči stres. Izogibajte se besedam, ki pretirano posplošujejo, kot so: vsi, nikoli, vedno, nihče … Ne vznemirjajte se zaradi zadev, ki si tega ne zaslužijo. Nasmejte se. Smeh pomaga pri lajšanju skrbi, frustracij, jeze in napetosti med ljudmi. Smeh vam lahko pomaga, da prebudite optimista v sebi. Učvrstite družinske vezi. Ne morete pričakovati, da boste delali 15, 16 ur dnevno, pri tem pa vam bo ostalo še dovolj kakovostnega časa za družino. Zmanjšajte število delovnih ur. Težav iz službe ne nosite domov. “Raztovarjanje” stresa, povezanega z delom, na družino in prijatelje je veliko tveganje. Obstaja namreč verjetnost, da boste izčrpali njihovo potrpežljivost in zanimanje za vas. Posledice tega so lahko prepiri, zakonske težave, težave z otroki. Pustite skrbi v službi in naslednji dan se boste lažje soočali s težavami. Preučite svojo okolico. Je prehrupna, polna neprijetnih vonjav, neudobnega pohištva, slabo razsvetljena, neprezračena? Nered v domu vam da lahko občutek premaganosti. Čiščenje in pospravljanje vas lahko spravita v precej boljše razpoloženje. Poskrbite za sproščanje. Če je le mogoče, naj bo vsaj en prostor v stanovanju tak, da se boste v njem še posebej radi sprostili. Ne izgubljajte časa s popolnostjo. Ne pričakujte, da boste imeli najbolj čisto hišo, najbolj urejeno obleko, najbolj olikane otroke. V stalnem stremljenju k popolnosti lahko izgorite. Odpešačite od stresa. Masaža in topla kopel sta lahko čudežno blagodejni. A ne zanemarite pomena hoje in drugih fizičnih aktivnosti.

Iv o Belan, dr. med. Ivo

36 36

MODA

priloga dolenjskega lista

Opremimo se

Za dobro kondicijo in počutje ter uživanje v naravi P

omladno sonce nas vabi iz stanovanj v naravo, kmalu bo tu poletje in gotovo se v vas prebuja želja, da bi storili tudi kaj za svoje telo. Če ste pozimi obiskovali fitnes, aerobiko ali kakšno drugo obliko organizirane rekreacije, vam telesne pripravljenosti verjetno ne manjka. Če pa ste se kot medvedki skrivali v svojem brlogu, je skrajni čas, da pokukate na plan. Za vse, ki uživate v naravi, a si želite več kot navaden sprehod, je na voljo kar nekaj oblik rekreacije. Lahko se usedete na kolo, si obujete rolerje ali pa podate na tek, hitro hojo. Tek in hoja krepita moč srčno-žilnega sistema in s tem izboljšata našo vzdržljivostno pripravljenost. Ob pravilni prehrani nam pomagata, da se znebimo kakšnega kilograma ali dveh, predvsem pa ugodno vplivata na naše počutje, nas sproščata in s tem zmanjšujeta stres. Ne glede na to, ali boste hodili po tlaku, jo ubrali v hribe ali pa “džogirali”, je čas, da razmislite o opremi, s katero bo vaše doživetje pri športnih aktivnostih udobneje in prijetnejše.

Ho ojj a Pri izbiri obleke in opreme morate razmisliti, za kakšne vremenske razmere, teren in zvrst hoje ju nameravate uporabiti. V poletnih mesecih nosite lahke, sintetične materiale, ki prenašajo vlago stran od kože. Pozimi si morate obleči več slojev z nepremočljivo vetrovko na vrhu, pod njo pa jopič iz flisa ali pulover. Več slojev oblačil vas bo dovolj grelo, obenem pa vam ne bo prevroče. Pohodniški čevlji ali gojzarji bi morali nuditi zadostno oporo, vendar mora noga v njih dihati. Med obutev za vse vrste terenov spadajo čevlji za hojo (športni copati), ki naj za-

gotavljajo pregibnost in udobje na ravnih, gladkih površinah; pohodniški čevlji, ki naj bodo trpežni z dobrim oprijemom za hojo po stezah; gojzarji, s trdo oporo za varnost na vseh zahtevnih terenih, in športni sandali, ki omogočajo najboljšo zračnost in dober oprijem povsod. Za hojo ni priporočljivo uporabljati navadnih športnih in tekaških copat, ti namreč niso dovolj upogljivi in se ukrivijo na stopalnem loku namesto na blazinici. Nekateri športni copati imajo tudi razmeroma visoko peto – ta ne sme biti več kot 2,5 cm višja od preostalega podplata. Izogibajte se tudi poudarjeno širokim petam, ker preprečujejo dober pregib stopala pri koraku. Vaša izbira čevljev naj bo odvisna od terena in vremenskih razmer na vaši hoji. Izbirate lahko tudi med različnimi dodatki – to so čutarice in druge posode za vodo, popotne torbe, nahrbtniki in pohodniške palice, merilniki hitrosti hoje (pedometer) in merilci srčnega utripa. Vse to bo ustrezalo različnim potrebam med hojo: nekateri zagotavljajo učinkovitost in udobje, nekate-

ri hitro preverjanje napredka, spet drugi, kot so sprehajalne in pohodniške palice, pa so vam pri hoji v oporo.

Te k Za tek so najprimernejša oprijeta oblačila, ki zagotavljajo popoln nadzor nad telesom, vendar so primerne tudi kratke hlače ali trenirka. Glede na temperaturo ozračja imejmo na sebi dovolj topla oblačila, da nas med hojo oziroma na koncu teka ne bo zeblo. Najbolje je, da imamo pod puloverjem majico s kratkimi rokavi. Med tekom, ko smo že ogreti in nam postane malce vroče, slecimo pulover in si ga zavežimo okrog pasu, ob prvem hladu pa si ga spet oblecimo. Če teka ne končamo pred domom, poskrbimo, da se bomo lahko preoblekli, saj se v preznojenih oblačilih lahko prehladimo. Na tržišču je velika izbira obutve za tek različnih znamk in cenovnih razredov. Noge vam bodo hvaležne, če jim boste privoščili kakovostno obutev in jo redno menjavali, saj se tudi športna obutev obrabi. Dovolj je bilo besedovanja, čas je, da storite nekaj zase. Ko boste vzljubili hojo ali tek, vam tudi dež ne bo prišel do živega. Pa naj bo vaš korak srečen in varen, z veliko svežega zraka. Mag.

Dragica Martt a SStter ernad Dr agica Mar nad

priloga dolenjskega lista

VAJE ZA MOČ

Krepimo mišice in sproščajmo napetost M

nogi se ne zavedamo svojih telesnih moči. Redna vadba nam pomaga, da prepoznamo svoje sposobnosti. Z vajami, podobnimi boksu, krepimo mišice, oblikujemo telo in zaviramo delovanje stresa, hkrati pa krepimo svojo samozavest. Ta občutek moči nam pomaga tudi v vsakdanjem življenju. Če smo se pogledali v ogledalo in ugotovili, da naše telo ni več takšno, kot bi si ga želeli, ter da imamo preveliko zadnjico in predebela stegna ali pa povešena ramena, lahko naredimo naslednje: začnimo se ukvarjati z eno od naslednjih vaj.

Vaje za lepo oblikovano telo – gre za vaje, ki krepijo mišice in poskrbijo za lepo oblikovano telo, napeto kožo in nas hkrati naredijo močne. Čvrste mišice in zravnana drža pomagajo, da lahko pokončno hodimo po svetu, in sicer tako v prenesenem kot tudi v pravem pomenu besede. Pomembno pri tem je, da lahko takšne vaje delamo doma. Za to potrebujemo le nekaj prostora, podlago (gumijasto peno ali odejo) in udobna oblačila. Boksarke vaje – ko divje suvamo in brcamo na vse strani, se pošteno zadihamo, hkrati pa dobimo veliko novih moči. Če smo napeti in se želimo sprostiti, je najbolje, da izberemo vadbo, ki je sestavljena iz več borilnih veščin, kot so karate, tekvando in kickboxing, ter iz enostavnih elementov aerobike. Z vso močjo s pestmi suvamo od sebe, brcamo z nogami v zrak in se ob tem sproščamo. Že po nekaj udarcih se počutimo bolje. Mine nas jeza in glava se zbistri. Pred vsako vadbo pa se moramo najprej dobro ogreti. Ogrevanje namreč telo in dušo pripravi na gibanje, požene krvni obtok, pripravi mišice, vezi in sklepe na večjo obremenitev ter nas tako ščiti pred poškodbami. Enako kot ogrevanje je po za-

ključku vadbe pomembno tudi umirjanje. Če nenadoma prekinemo z vadbo, se lahko zgodi, da nam krvni tlak prehitro pade, kar škodi krvnemu obtoku. Preproste vaje za umirjanje poleg tega spodbudijo odstranjevanje ostankov presnove iz celic in obnavljanje telesa. Vaje za ogrevanje – hodimo na mestu pet do deset minut in pri tem dvigujemo kolena čim bolj visoko. Stresamo roke in noge, z rameni zaokrožimo nazaj, jih potegnemo k ušesom in spet spustimo. Kdor se ob tem dolgočasi, se lahko ogreje z desetminutno hojo ali desetminutnim plesom. Vaje za umirjanje – počasi hodimo na mestu in stresamo roke in noge. Trikrat globoko vdihnemo in izdihnemo, pri vdihu prek odročenja dvignemo roke nad glavo, pri izdihu pa jih spet spustimo. Na koncu naredimo še dve vaji za raztezanje. Vaja za zgornji del telesa: stojimo vzravnano. Desno roko dvignemo visoko nad glavo. Brado približamo k prsim, da zaščitimo hrbtenico. Z zgornjim delom telesa se obrnemo v levo, desna roka sledi gibu v levo. Ko smo raztegnili desno stran telesa, ponovimo vajo še z obratom v desno stran. Vaja za noge: dvignemo peto desne noge in potegnemo prste proti telesu. Zadnjico potisnemo daleč nazaj, zgornji del telesa sklonimo naprej. Hrbet je raven. Petnajst do dvajset sekund položaj zadržimo, nato ponovimo vajo z drugo nogo. Mag.

Dr agica Mar nad Dragica Martt a SStt er ernad

OVEN – Ne bo vam primanjkovalo energije in optimizma, postali boste tudi veliko bolj družabni in zgovorni. Večino prostega časa boste preživeli v krogu prijateljev in sorodnikov. Poslovna naloga, za katero vas bodo zadolžili okoli 10., bo odlična priložnost, da pokažete svoje skrite adute. BIK – V maju bi bilo smiselno nameniti več pozornosti stvarem, ki vas obremenjujejo in zaradi katerih ste nesrečni. Naredite temeljito analizo in zavrzite vse, česar ne potrebujete. Nekoliko več pozornosti bodo morali delu in denarju posvetiti biki, ki se nahajajo na vodstvenem položaju. DVOJČKA – V maju se boste težko osredotočili samo na eno stvar. Zanimale vas bodo različne stvari. A ker vam bo primanjkovalo energije in časa, boste pogosto obtičali na polovici. V življenje samskih dvojčkov bo vstopila nova oseba, ki bo njihovo življenje postavila na glavo. RAK – Večina rakov se bo v maju ukvarjala z denarnimi ali ljubezenskimi težavami. Prepir, nesoglasja in stres na delovnem mestu utegnejo pošteno načeti vaše zdravje. Zelo pomembno bo, da si poiščete primerne aktivnosti, ki vas bodo sprostile in vas ponovno napolnile z energijo. LEV – Maj bo odločilen mesec za vse leve, ki si želite napredovati. Bilo pa bi smiselno več pozornosti posvetiti načinu, kako doseči želeno. V ljubezenskem življenju bodo imeli največ sreče levi, ki so v zvezo stopili pred kratkim. Vsi ostali bodo težko našli skupen jezik s partnerjem. DEVICA – Device se boste v maju najraje pogovarjale o denarju in nepremičninah. S sorodniki boste težko našli skupen jezik, še posebej če boste dopustili, da namesto razuma začne prevladovati jeza. Po 20. več pozornosti posvetite zdravju. Proste urice izkoristite za športne aktivnosti. TEHTNICA – V maju vam bosta veliko pomenila družbeni ugled in spoštovanje okolice. Na delovnem mestu boste do sodelavcev zelo zahtevni. Pri konkurenci pričakujete brezobziren boj za nove naročnike. S partnerjem se ne prepirajte preveč – včasih tudi malce zamižite na eno oko in določene stvari preslišite. ŠKORPIJON – Ko boste mislili, da je z vašim ljubezenskim življenjem vse v najlepšem redu, bodo na površje priplavali stari nesporazumi. S partnerjem se boste prepirali zaradi denarja in vzgoje. Vse to vas bo na nek način oddaljilo od partnerja. Po 20. boste imeli svoje življenje spet v svojih vajetih. STRELEC – Majski dnevi bodo v vaše življenje prinesli več miru in končno boste lahko mirno zadihali. Mnogi strelci bodo ugotovili, da se z določenimi zadevami in osebami veliko preveč ukvarjajo. Mesec je tudi idealen za nove začetke in izobraževanje. KOZOROG – V maju boste pogosto razdražljivi, maščevalni, nemirni in trmoglavi. Prepirali se boste zaradi malenkosti. Do ljudi v okolici boste pretirano ljubosumni. Z denarjem ravnajte bolj previdno. Pogosto boste v skušnjavi, da bi si z nakupom olajšali slabo vest ali dvignili samozavest. VODNAR – Na delovnem mestu vam ne težko nadoknaditi zaostankov ali se lotiti malce zahtevnejšega projekta. Prosti čas boste radi preživljali med prijatelji in sorodniki. Odnos s partnerjem bo topel in romantičen. Okoli samskih vodnarjev se bo sukalo veliko predstavnikov nasprotnega spola. RIBI – Maja boste znali uživali. Mnoge ribe bodo mesec izkoristile za urejanje doma in nakupovanje. Če imate s partnerjem skupne finance, se pred nakupi obvezno z njim posvetujte. Na delovnem mestu boste začutili nov zagon, zrasle pa vam bodo tudi ambicije.

38 38

priloga dolenjskega lista

KRIŽANKA

4 . Ž i v i n a n a g rra a d n a k r i ž a n kka a

4. Živina nagradna križanka Sponzor tokratne križanke je YURENA, šola tujih jezikov, Glavni trg 11, Novo mesto, ki podarja praktične nagrade v vrednosti 40, 30 in 20 evrov. Pravočasno smo prejeli 221 rešitev tretje Živine nagradne križanke. Zlatarna Aura iz Novega mesta, s poslovalnicami na Glavnem trgu 19, v BTC centru, v TC Hedera v Bršljinu in na Zadružni v Črnomlju, podarja vrednostne bone naslednjim izžrebanim reševalcem: vrednostni bon za 40 evrov prejme Antonija Grubar iz Dobravice pri Šentjerneju, za 30 evrov Martin Primc iz Ivanjš pri Kostanjevici na Krki in za 20 evrov Vera Albreht iz Novega mesta. Nagrajencem čestitamo! Rešitve tokratne križanke pošljite do ponedeljka, 18. maja, na naslov: Dolenjski list, p.p. 212, 8001 Novo mesto, na pisemsko ovojnico pa pripišite “4. Živina nagradna križanka”. Ovojnico brez poštne znamke lahko oddate v nabiralnik pri vhodu v stavbo uredništva v Novem mestu.

Pravilna rešitev 3. Živine nagradne križanke se, brano v vodoravnih vrsticah, glasi: DVORIŠČE, REZERVAT, ŽVIŽGAČI, AER, ORAL, VR, HLAČE, NICKI, AN, OČE, ČP, ISKRE, ROG, KONSTANTA, RIEDL, OPITOST, KOLIBA, SRT, ŠTEFKA, SOD, TARA, ARROYO, KRČ, EVANS, PONEV, ANI, LETALNOST, ERVIN, KI, AALTO, SRAKA. Če boste izžrebani, potrebujemo vaš podpis, da se strinjate z objavo osebnih podatkov. Ime: ............................................................................................ Priimek: ..................................................................................... Naslov: ....................................................................................... ................................................................................................................. Podpis: ........................................................................................

DRUŽINSKI KOTIČEK

KRIŽANKA