Diz glasilo 4 13 by Društvo Družina in Življenje

Tema glasila: LEPOTA PRAZNOVANJA Naš gost: pisateljica Berta Golob Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan. Oblast je na njegovih ramah, imenuje se: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru.

Iz 9,5

Glasilo, letnik 12, št. 4, december 2013, ISSN 1855-2110

BOG JE LJUBEZEN Preljubi, ljubímo drug drugega, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, kdor ljubi, od Boga in Boga pozna. Kdor pa ne ljubi, Boga ne pozna, zakaj Bog je ljubezen. Božja ljubezen do nas se je razodela tako, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen ni v tem, da bi mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe. Preljubi, če je Bog tako vzljubil nas, smo tudi mi dolžni ljubiti drug drugega. Boga ni nikoli nihče videl. Če drug drugega ljubimo, živi Bog v nas in je njegova ljubezen v nas popolna. Bog je ljubezen, zato tisti, ki živi v ljubezni, živi v Bogu in Bog živi v njem. 1 Jn 4,7–12.16b

NAŠE POSLANSTVO: Društvo Družina in Življenje želi našim družinam vrniti pravo dostojanstvo – veselje Božjih otrok, želi jim predstaviti Kristusa. Spodbuja udejanjanje krščanskih načel v življenju sodobne družine, da bi tako duhovno prerojena družina svetu prinašala napredek, stabilnost in mir, novo upanje in ljubezen, ki je v Kristusu Jezusu.

Družina in Življenje

KAZALO 4

TEMA GLASILA: LEPOTA PRAZNOVANJA NAŠ POGOVOR: PISATELJICA BERTA GOLOB

PISMO P. PLATOVNJAKA: KDAJ IN KAKO SE LAHKO UČITA PRAZNOVATI?

14 DUHOVNA POBUDA 16 STARŠEVSTVO: V ogledalu lepote 20 DELOVANJE DRUŠTVA 30 ZAKONSKA SKUPINA ŠTEPANJA VAS 34 VODITELJSKI PAR: Zakonca Štern

36 ROMARSKO POHODNIŠTVO 43 BESEDA ODGOVORNEGA UREDNIKA

BESEDA UREDNICE

Petra Berčan, urednica glasila

»Preljubi, ljubimo drug drugega, ker je ljubezen od Boga.« (1 Jn 4,7) Ne morem si kaj, da se ne bi čez dan vsaj enkrat zalotila, da godrnjam. Pa naj bo to čez pospravljanje, čez otroke, ki neprestano potrebujejo priganjanje, čez moža, ki ga veliko ni, čez državo in njene voditelje, pa Cerkev gre tudi po svoje … In sedaj še ta veselo nori december?! Se najdete tudi vi v tem jamranju? A s temo tokratne številke glasila bi radi to miselnost, ki nam jo predvsem mediji psihološko tako spretno ponujajo, preusmerili drugam, in sicer v vse LEPO, ki je in ki je bilo z Božjo ljubeznijo ustvarjeno prav za nas – za človeka. Kako videti dobro in lepo v vsem: v stvarstvu, v sočloveku, v sebi, v Božji besedi …? Lepota je vendarle nekaj, kar nam je blizu in k čemer težimo, če se zavedamo tega ali ne. Radi smo urejeni, radi imamo lepe domove, kamorkoli pridemo, smo veseli, če je lepo in urejeno. Torej je lepota odsev Božjega v nas, ki je čista Ljubezen – za ljubezen pa najbolj vemo, da je nekaj najlepšega, kar se nam je zgodilo v življenju, v zakonu, v družini … Tokrat smo k pogovoru povabili pisateljico Berto Golob, ki nam je s svojo skromnostjo zaupala veliko lepega in spodbudnega za današnji čas. Pravi, da bi morali razmišljati o tem, da je domovina kakor Lepota je odsev mama. Za mamo pa težko Božjega v nas, rečemo, da je grda … In naj si ne pustimo, da bi nas ki je čista Ljubezen – za oropali ljubezni, kajti če ljubezen pa najbolj vemo, smo ljubljeni in ljubezen potem smo da je nekaj najlepšega, dajemo, dovzetni tudi za lepoto, ki kar se nam je zgodilo v nas obdaja. Hvaležna sem tudi vsem, ki ste si upali življenju, v zakonu, pisati o tem, kako osebno v družini … – doma praznujete in ste čisto konkretno podelili z nami izkušnjo lepega v vašem življenju. Kot že mnogokrat pa so ogromno lepega doživeli vsi udeleženci Temeljnih in Nadaljevalnih vikend seminarjev, saj je bila že sama udeležba zares velika in Gospod je lahko deloval … Želim vam torej, da bi se v teh prazničnih dneh zares znali posvetiti bistvu, kot nas nagovarja apostol Jakob: »Preljubi, ljubimo drug drugega, ker je ljubezen od Boga,« in vse lepo, ki ga prinašajo medsebojni odnosi, nam bo navrženo!

Družina in Življenje

LEPOTA PRAZNOVANJA

NAŠE JASLICE Božič me je že od malega polnil s toplino, ki sem jo vedno pričakovala z veseljem. Na moji dosedanji življenjski poti pa me je hkrati z novimi spoznanji in krščanskim zorenjem čakalo veliko učenja. Tudi o praznovanju božiča.

V paketu navad, ki sem jih iz svoje primarne družine prinesla v svoj zakon in svojo družino, je bil tudi način postavljanja jaslic in novoletnega drevesca. Na večer pred božičem sem na kup znosila figurice, okraske, prtičke, vse, kar pač sodi k jaslicam in okraševanju. Začelo se je z drevescem. Ne glede na to, ali je mož prinesel smreko ali bor, nikoli ni izbral pravega. Enkrat je kakšna veja preveč molela v eno stran, drugič je bilo drevesce preveliko, tretjič je preveč nasmetil tla, ko ga je skušal spraviti skozi vrata v dnevno sobo. Otroka sta se mi zdela absolutno premajhna, da bi vedela, kje mora kakšna figurica stati, ali da bi znala pravilno razporediti okraske. Ker sta seveda občutila, da se pripravlja nekaj posebnega, jaz pa jima nisem dala priložnosti, da bi pri tem sodelovala, sta postajala vedno bolj sitna. Mož tudi pri lučkah po mojem mnenju ni bil najbolj spreten in v tistem trenutku me je navadno že imel dovolj. Slaba volja in prepirljivost sta nas spremljala ves večer …

In kaj me je razsvetlilo … Potem se je zgodilo moje razsvetljenje. Patra Gostečnika sem slišala govoriti o božiču, o tem, kako pomemben je ta praznik za družino, o sodelovanju otrok pri postavljanju jaslic, materi, ki naj se ne vtika … Zdelo se mi je, da ga je Bog poslal, da govori prav meni, in odločila sem se upoštevati njegove nasvete. Prišel je večer pred božičem. Ni bilo lahko brzdati svojega jezika, ko je v mojih mislih kar vrelo od raznih komentarjev in popravkov. Globoko sem morala dihati, ko se je razbil okrasek in ko je najmlajši tekal okrog jaslic s krhko figurico Marije v roki. Prvo leto mi seveda ni uspelo zdržati brez pripomb in tega, da ne bi tu in tam česa malo »popravila«, a naslednje mi je šlo že bolje. V tretje se sploh nisem več obremenjevala s stvarmi, ki so bile prej moja osrednja skrb. Takrat se je šele začela moja resnična priprava na božič. S tem, da sem pustila otrokom postavljati jaslice, sem se sama nalezla njihovega veselja in vznemirljivega pričakovanja. S priznanjem možu za njegovo skrb, da priskrbi najlepše možno drevesce in postavi stvari na svoje, a kljub temu pravo mesto, je naš dom začel polniti mir. V postavljanje naših jaslic sta se naselila ljubeznivost in potrpljenje. Po moji odločitvi je Bog začel vstopati v moje priprave, moj božič in moj vsakdan. Šele sedaj, kolikor mi dopušča moja človeška slabotnost, resnično občutim tisto luč, tisto človeku nepojmljivo ljubezen, s katero je sam Bog stopil na ta svet, da nam s svojimi koraki pokaže pot, s svojimi besedami odpira naša ušesa, s svojim zgledom in prisotnostjo odpira naša srca. Tako nas spominja, znova in znova, da je v vsem, kar je ljubezen, on sam. Ta njegova ljubezen je silna! Preplavlja me in polni z upanjem, da bom zmogla nekoč tudi sama kot Marija reči svoj »Zgodi se mi po tvoji besedi.« Rebeka Kovač

Družina in Življenje

LEPOTA PRAZNOVANJA

ŠTIRI SVEČKE, KI DVIGAJO POGLED K NEBU Ob pogledu na adventni venček s prižgano prvo svečko iščem odgovor na vprašanje, v čem bi lahko poiskala vir svojega veselja med prazniki. Medtem drug za drugim k računalniku hodijo moja tri »veselja«, moji trije otroci, in se ne pustijo odgnati: »Kam so se skrile kokoške? Kje je moj vlak? Mami, moja vrečka za opremo za nogomet? A si kaj videla punčkine čeveljčke?« Oh, ko bi le lahko svoje misli v tem hrupu malce bolj povzdignila k nebu, da bi zaslišala, kaj mi govori Sv. Duh, ki bi mi narekoval prave besede … Pa me te male očke in vztrajni glasovi kar naprej vlečejo nazaj k zemlji. Ko enkrat vse dogajanje zavestno izročim v Božje naročje, se le ustavi brnenje v moji glavi. Takrat zaslišim prave besede. Misel, ki me prešine, se zdi prava: Tukaj okrog te računalniške mize imaš pravi razlog za praznovanje, tukaj in zdaj mora biti tvoje veselje. V družinskem vsakdanjiku, natlačenem z umazanimi otroškimi oblačili, vnetimi ritkami, z naporno službo in bolečim trebuhom skoraj že visoke nosečnosti. Za tem ljubim križem, za katerega me Jezus prijazno vabi, naj ga vsak dan sprejmem in vzamem na svoja ramena, se skriva največje praznovanje. Obljublja mi ga v drugačnem svetu, a

me hkrati tudi opominja, naj odsev tega praznovanja iščem že tu na zemlji, tu in zdaj, v vseh ljudeh, ki mi jih je postavil na življenjsko pot, v vseh stvareh, ki jih je ustvaril.

Kdaj se začne notranje praznovanje? Vsa ta lepota, ti odsevi praznovanj tukaj na zemlji so mi že od nekdaj strašansko všeč. Pomembni se mi zdijo tudi zunanji znaki praznovanj: že mama mi je pokazala, da se notranje praznovanje najlažje začne, ko so »oči« pomirjene. Ta moj čutni organ je pač skrben, opazi vse podrobnosti, nehote ga zmotijo drobtine na tleh, kupi cunj, raztresenih kot mala gnezdeca. Zato moram v našem stanovanju poskrbeti tudi za to ali pa najprej za te stvari, da se lahko praznovanje začne tudi notranje. Nadvse mi je pri srcu navada, da ob sobotah z delom zaključimo do 4. ure popoldan, ko zvonovi naznanijo

»delopust«. Ob sobotah ob 16h se pri nas doma začne zares! Čas za oddih, družina je skupaj, mamičine oči so mirne, vse je v redu! Na začetku tega adventa sem se zavestno odločila, da bom letos še posebej vztrajna glede zunanjih znakov praznovanja. Tako sva z možem na predvečer prve adventne nedelje skupaj dokončala adventni venček, ki nas sedaj vse skupaj na jedilni mizi v kuhinji opominja, da prihaja Odrešenik. Naj nam vsem omehča naša srca! Zunanja znamenja praznovanja mi bodo tako omogočila mir, da se bom tudi notranje pripravila na praznovanje. Ta znamenja bodo zame letos štiri svečke na venčku, trije pari zvedavih oči ter križ v našem bogkovem kotu, kamor upiram hvaležni pogled, da sem uspela še dodatno poglobiti advent s tem mojim razmišljanjem. Mojca

Družina in Življenje

NAŠ POGOVOR

SANJAJ BETLEHEMSKE SANJE, BOŽJI SIN NAJ LEŽE VANJE!

Pisateljica Berta Golob Berta Golob je pisateljica, pesnica, prevajalka, knjižničarka, učiteljica in katehistinja. Njen domek je že od rojstva v Struževem pri Kranju. K pogovoru smo jo povabili z željo, da nam zaupa svoj pogled na lepoto slovenskega jezika, na lepoto medsebojnih odnosov, na lepoto Božje besede … In zaupala nam je veliko lepega. Se lahko našim bralcem na kratko predstavite? Kaj Vas je v Vašem življenju najbolj oblikovalo, zaznamovalo? Kdo vam je posredoval vero, iz katere v svojem vsakdanu živite? Navaden človek sem. Imela sem to srečo oziroma to milost, da sem dosegla poklic, ki se mi je od malega zdel lep, nato pa tudi pomemben. Do tega spoznanja mi je pomagalo nekaj zgledov, nekaj mojih učiteljev. Tudi medvojna nemška učiteljica, mlada Frau Lehrerin. Bila je živi zgled prijaznosti! In to je hkrati že odgovor na Vaše drugo vprašanje: zaznamovala me je dobrota ljudi, ki sem jih srečevala. In naj Vam zaupam: strogi profesor mi je v 4. razredu nižje gimnazije, stari štirinajst let, dejal: »Bodi dober človek.« In še pobožal me je. Kdo mi je posredoval vero? Družina, okolje, in to brez kakega posebnega truda, z vsakdanjo molitvijo. Mene ni nihče učil moliti; preprosto molili smo.

Tokrat želimo prek našega glasila bralcem posredovati sporočilo, da nas obdaja veliko lepega (Lep je Božji svet … poje pesem). Kaj Vam pomeni živeti v tako lepi deželi in kaj Vas je spodbudilo, da ste zaznali lepoto tudi v maternem jeziku? Ali znamo ceniti in ohranjati slovensko besedo? Veličastno in lepo je vse stvarstvo. Sem tudi kje po svetu videla prelepe dežele! Toda »domovina je ena, nam vsem dodeljena …« in zlijemo se z njenimi kraji, četudi živimo vse življenje na istem mestu. Domača dežela je kakor mama. Kdo je kdaj za lastno mater rekel, da je grda? Tudi njene gube so slika njenega srca. Materni jezik pa je krvni obtok naroda; slovenski jezik je za povrhu izjemno blagoglasen in naglasno razgiban. Lahko pôje celo iz človeka, ki nima pevskega daru. Eh, Vaše vprašanje, ki sledi, pa mi naliva nekaj grenkobe v srce …

Kot profesorica slovenskega jezika ste veliko časa preživeli z mladimi in kot katehistinja se še vedno srečujete z otroki. Ti so danes nenehno izpostavljeni zunanjemu blišču in hrupu, saj povsod nekaj kriči in se sveti, tudi z ekranov … Imajo danes otroci in mladi še občutek za lepoto? Se znajo veseliti drobnih stvari? Kako jim lahko odrasli pomagamo, da bodo znali ločiti, kaj je pristno, pravo, osrečujoče in kaj cenen nadomestek? Lepota vedno nagovori. Tudi današnjega otroka. Gotovo zato, ker je »lepota oblika, ki jo daje ljubezen stvarem«. Nedojemljiv za lepoto postane otrok oziroma kdor koli, ko je okraden za ljubezen. Predvsem še za Ljubezen! Kradeta jo tudi hrup in blišč, spodbujena od ljudi in socialne družbe z izprijenimi nameni. Mlad človek začne nekritično prevzemati negativne vzorce iz okolice, s tem pa otopevati v sočutju in dojemljivosti za lepo, skladno, urejeno, pravično. Toda nič se ne zgodi samo od sebe. Zagotovo ima pri vsem zelo pomembno vlogo

Družina in Življenje

Domača dežela je kakor mama. Kdo je kdaj za lastno mater rekel, da je grda? Tudi njene gube so slika njenega srca. Materni jezik pa je krvni obtok naroda; slovenski jezik je za povrhu izjemno blagoglasen in naglasno razgiban. družina. A tudi tej so nastavljene čeri. Ta osnovna celica družbe se razdružinja. Ostaja ji le malo časa za skupno doživljanje dneva. Razpršena je od jutra do večera. Otroci in mladi so dalj časa izpostavljeni različnim (ne)vzgojnim dejavnikom kot sobivanju s starši. Tem se kopičijo težave na več ravneh. Postajajo nervozni, utrujeni, nemočni ob spreminjajočem se vedenju otrok in mladostnikov. Veliko sicer k uravnoteženemu razvoju mladih pripomore širše učno-vzgojno okolje, a temeljne vrednote vedno postavi družina. Ljubeča se družina! Ki najde čas in prostor, zavest, pogum in moč, da zagotovi občutje sprejetosti, varnosti, zavetja. Otrok ali mladostnik (a tudi starša!), ki se s svojih dnevnih poti vedno z veseljem vrača domov, ker ve, da bo doma čustveno potešen, ne bo nikoli zgubil smisla za lepo, pristno, pravo, osrečujoče. Osvojil bo ta družinski vzorec in ga plemenitil, ko bo imel svoje družinsko gnezdo. No, kje je ključ? V hišnih vratih!

Kako je z nami odraslimi? Tudi mi smo nenehne tarče potrošništva. Pozabimo, da nas osrečuje »sreča-nje«, saj smo ustvarjeni kot odnosna bitja. Se je še mogoče danes v tej tiraniji naglice ustaviti in bližnjemu sočutno pogledati v oči in v njih zaznati stisko ali radost? Kako da ne, seveda je mogoče! Ne sicer prav lahko; potrebna je zavest, da je to nujno, ker je edina pot do harmoničnosti v odnosih. Pogoj: hoteti je treba! Ustaviti se, ustaviti se!, nam že nekaj časa dopovedujejo in nas rotijo strokovnjaki za duševno in duhovno zdravje. Najti svoj mir! Si začrtati smer. Stopiti na drugačno pot. Preslišati ponudbe reklam in bleščav. Zagledati cvet ob poti. Opaziti moč kalí, ki se požene v rast celo skozi najtrši asfalt. Po dolgem času »videti« svojega sodelavca, soseda, znanca; ga prepoznati kot človeka. Spet enkrat v tem svojem stoletju izdihati kako pozabljeno molitev. Se zazreti v zvezdnato nebo. Podariti nasmeh. Se razveseliti ptice. Vdihniti zrak. Izpljuniti grenčino zamer. Povabiti ljubezen v srce. Objeti. Poljubiti. Moliti. In sreča je tu! In se srečujemo! In je lepo. Nadvse lepo. Nič ni vredna kupljena ali pa priberačena naklonjenost, biti mora podarjena!

Nedojemljiv za lepoto postane otrok oziroma kdor koli, ko je okraden za ljubezen. Predvsem še za Ljubezen! Kradeta jo tudi hrup in blišč, spodbujena od ljudi in socialne družbe z izprijenimi nameni. Naj Vam povem, da naše delo (DiŽ) izraža geslo: Gradimo odnose, za katere je vredno živeti. Če Vas prav razumem, hočete povedati, da se je zanje treba truditi in tudi kaj žrtvovati. Kako pa Vi gledate na odnose med možem in ženo? Če se zatečem k podobi: kot na povezanost Božjega in človeškega, da rečem kar Boga in človeka. Zlitosti dveh oseb. Če je njuna zveza zakrament(alna), sta v vsem eno. Seveda se razlikujeta po marsičem, a v smislu dopolnjevanja, ne izločevanja. Ta »par«, ta predoblika družine je uvodni akord v orkestracijo njunega življenja. Prepričana sem, da je urejen in ljubeč, dopolnjujoč se zakon (z otroki ali brez njih) najlepša »sled sence zarje onstranske glorie«, ki jo lahko doživimo na zemeljskih tleh. A korak v njeno smer mora biti premišljen, svoboden in med kristjani tudi premoljen. Ta zemeljska nebesa pa niso obvarovana stisk, težav, bolezni, žalosti, smrti, vseh vrst preizkušenj. Me veseli, da ste v svojem vprašanju uporabili pojem žrtvovati. O ja, odnosi vedno zahtevajo žrtvovanje; tudi

Družina in Življenje

med zakoncema, tudi v družini. Vsako žrtvovanje je znosno, če je osmišljeno. Srh me spreleta ob dejstvu, da se toliko zakonov raztrešči v črepinje. Da se v družini razpase hlad. Da spregovorijo pesti. Da se oglasi kletev. Da ugasne blagoslov. Prepričana sem, da je zakon treba nenehno gojiti. Tako kot vse druge zaveze.

Vi zajemate lepoto tudi v veri oziroma Božji besedi. Le-to nam posredujete tudi preko ekrana. Kako sami izkušate njeno lepoto, ali Vam daje moči in poguma za nadaljnje korake? Že dolgo. Božja beseda je neizčrpna, izrečena za vse čase in vse rodove, za vse poklice in vse stanove. Meni je draga; enako kot poezija. Obe sta mi pomagali in mi pomagata krotiti večglavega zmaja, pokončevalca vsega lepega, čistega, svetega, Božjega. Brez srkanja te milostne Besede bi bila jaz že zdavnaj razvalina.

PRIHAJAŠ Legaš na mojo dlan, Gospod, in Te popestujem in si moj in Te použijem in sva eno. Tako prihajaš in me ljubkuješ za večnost. Naj bodo moje roke odprte za dar in daritev, naj pozabljam nase. Plani skozme k vsem ubogim in me blodnjavo popotnico vzemi s seboj Domov. (Berta Golob, zbirka Senca svetlobe)

Moli kdaj kar brez besed in brez vsake misli; preprosto se kot oni Jezusov učenec nasloni na Božjo ramo! Upaj, saj sonce je, »je, ker ga slutimo, ker ga v globini svoje duše čutimo«. Ne skrbi! Ne morem ne jaz ne nihče drug premakniti zemlje z njenih tečajev. Iz medijev butajo v nas same negativne vsebine, ki vzbujajo občutek negotovosti, zagrenjenosti. Kako naj jim kristjani kljubujemo in se »opremimo« za ta neizprosen duhovni boj, da bomo hoteli, znali, zmogli izpolniti poslanstvo, ki nam ga je zaupal Kristus (Apd 1,8)? Medije kaže poslušati le z enim ušesom, vse svetopisemske preroke pa z obema. Naša opremljenost je zaupanje v Modrost, ki se še vedno »igra na krogu zemlje in je njeno veselje bivati z nami« (prim. Prg 8,31). Sv. pater Pij svetuje: »Moli, zaupaj, ne skrbi!« Na ta nasvet se spomnim, kadar se opotekam in padam pod križem skrbi, razočaranja, žalosti … Moli kdaj kar brez besed in brez vsake misli; preprosto se kot oni Jezusov učenec nasloni na Božjo ramo! Upaj, saj sonce je, »je, ker ga slutimo, ker ga v globini svoje duše čutimo«. Ne skrbi! Ne morem ne jaz ne nihče drug premakniti zemlje z njenih tečajev in niti svoji postavi dodati ali odvzeti »za en komolec«. Bog bo sodil naša smrtna dela. Kdo je že to rekel?

Pred nami so prazniki – Bog nam z Jezusovim rojstvom zopet ponuja novo upanje. Kako naj se na praznike pripravimo, da bomo lahko izkusili vse presegajočo lepoto božičnega dogodka – učlovečenje Besede? Sanjaj betlehemske sanje, Božji Sin naj leže vanje. Nagib h krščanskim oblikam adventa in božiča! Brez hrupa in bleščic. Z mahom in jaslicami. Z molitvijo in blagoslovom. Z ljubeznijo do soljudi. Brez potratnih daril, ampak z darom sebe za drugega. Že za koga, že za nekoga! Kar za vse! Gospa Berta, najlepša hvala za Vaše misli, ki ste jih tako lepo prelili v besede in s katerimi ste nas obogatili. Želimo Vam še veliko modrosti, poguma in Božje bližine v prihajajočih prazničnih dneh in v vašem življenju. Pripravila Petra Berčan

Družina in Življenje

STARŠEVSTO

V OGLEDALU LEPOTE Lepota je prisotna povsod, na mnogotere načine in v najrazličnejših oblikah. Sledi neminljive Lepote so od stvarjenja dalje položene v vse, kar biva. Veseli se jih tudi Darovalec, ki ob opazovanju dela svojih rok zakliče: »In glej, bilo je zelo dobro« (1 Mz 1,31). In še vedno je in bo dobro, kar Bog s svojo milino in močjo še naprej nenehno ustvarja in prenavlja. V vsem namreč pušča svoj pečat ljubezni, naklonjenosti, dobrohotnosti, da bi po teh darovih iz nas pronicali ljubezen, naklonjenost, dobrohotnost, veselje in se prelivali v naše medsebojne odnose ter nas obenem vabili k zahvaljevanju in slavljenju »začetnika lepote. Zakaj iz velikosti in lepote ustvarjenih reči moremo s primerjanjem motriti njihovega Stvarnika« (Mdr 13, 5). Kako naj v sodobnem svetu, ki ječi pod težo embalaže, vztrajno iščem to vsebino? Kako naj svojim otrokom, vajenim pisanih in bleščečih reklam, pomagam pokukati v svet lepote, ki ni omejen le na zunanjost in kratkotrajno zadovoljstvo? Ali moram tudi pri tem »vsak dan znova vzeti svoj križ« in hoditi za Teboj? Da, Gospod, vsak dan znova odkrivati, kaj vse za nas, v nas in po nas ustvarjaš. Skrbeti za ljudi in stvari, ki si nam jih zaupal, ter v njih prepoznavati tvoje darove. Razločevati,

kaj od prejetega nam daje mir in kaj nas raztresa v skrbi, da bi imeli več, boljše, da bi bolj ugajali. Želja po ugajanju se v vsakdanjem življenju tesno prepleta z željo po lepoti. »Od lepote ni nič vzeti, pa jo vendar hoče vsak imeti,« pravi slovenski pregovor. Ta želja je še posebej vpisana v našo žensko naravo. Preverjeno. Že najmlajša se radovedno ogleduje v zrcalu naših oči in sprašuje, ali je lepa. Z odraščanjem se iskanje odgovora o lepoti razširi na sošolce, prijatelje, učitelje, trenerje, mimoidoče in … ogledala. Tudi ogledalo v naši kopalnici je vsako jutro deležno vse več pogledov, ki sprašujejo, preverjajo, se zadovoljno smehljajo, žalostno odkimavajo ali iščejo, kaj bi se dalo storiti. Kadar najstniško ogledovanje traja nekoliko predolgo, tvega mamino pridigo. Ki se začne s tem, da je oseba v ogledalu res čudovita, vendar naj poskuša razumeti, da bo še veliko lepša, če si bo nadela prijazen obraz in če bo imela rada to svojo podobo in ljudi, s katerimi se bo srečevala. Kadar je do odhoda od doma vsaj še pet minut, ne bo manjkala tudi misel, da se na obrazu zrcali tudi naš odnos do življenja. Ob vsakodnevnih srečevanjih s starejšimi ljudmi namreč vedno bolj opažam, kaj je v poteze obraza zoralo najgloblje brazde – hvaležnost, stiska, razočaranja, vdanost, jeza, milina … Zato zjutraj kopalnico navadno zapuščam z molitvijo v srcu, da bi s pomočjo lastnih prizadevanj in Božje milosti zmogli sprejeti in živeti dogodke tega dne v »slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu«. Dan ima lastno težo, ki jo je velikokrat lažje prenašati tudi ob opazovanju lepot stvarstva, poslušanju lepot iz zakladnice umetnosti, zajemanju iz lepote ljudi okrog sebe; velikokrat pa se znajdem pod bremeni, ki me podrejo na tla. Takrat poskušam lepoto duše obnavljati s priznavanjem lastne šibkosti in napak ter klicem Bogu za odpuščanje in možnost novega začetka. M.

Družina in Življenje

ŽIVETI S SVETIM PISMOM

V ISKANJU LEPOTE Sem gozdar in veliko ljudi mi zavida moj poklic, češ: »Tebi je lepo. Cele dneve si na svežem zraku in lahko uživaš v lepotah narave.« Ja, res lahko poslušam ptičje petje in šum potočka, ko se jutranji sončni žarki ujamejo v kapljice rose na pajkovi mreži. Taki posebni trenutki, ko bi lahko užival v lepotah stvarstva, se čez dan kar vrstijo. Toda, ali vse to vedno opazim?

ZAKAJ SEM SE RODIL, PRAVI GOSPOD RODIL SEM SE NAG, PRAVI GOSPOD, da bi se tudi ti osvobodil sebičnosti. RODIL SEM SE UBOG, da bi tudi ti upošteval to edino bogastvo. RODIL SEM SE V HLEVU, da bi se tudi ti naučil posvečevati sleherno okolje. RODIL SEM SE SLABOTEN, PRAVI GOSPOD, da se me ti ne bi nikoli bal. RODIL SEM SE ZA LJUBEZEN, da ne bi ti nikoli podvomil v mojo ljubezen. RODIL SEM SE PONOČI, da bi ti verjel, da lahko razsvetlim vse temine srca. RODIL SEM SE KOT OSEBA, PRAVI GOSPOD, da se ti nikoli ne bi sramoval samega sebe. RODIL SEM SE KOT ČLOVEK, da bi tudi ti bil »bog«. RODIL SEM SE PREGANJAN, da bi tudi ti znal sprejemati težave. RODIL SEM SE V PREPROSTOSTI, da tudi ti ne bi zapletal svojega življenja. RODIL SEM SE V TVOJEM ŽIVLJENJU, da bi vse pripeljal v Očetovo hišo. (Vir: internet)

Poklicno se običajno srečujem z gozdom bolj kot s proizvodnim objektom, ki takoj po opravljeni sečnji in spravilu lesa ne nudi najbolj romantičnega izgleda, čeprav smo na ta način samo pospešili naravne procese. Ali me na družinskem izletu otroci, ko opazijo marsikaj zanimivega, ne opominjajo, naj grem počasneje, medtem ko sem jaz zatopljen v mehanizme narave? Šele otroška radovednost me opomni, da lepota stvarstva daleč presega moje strokovne poglede na naravne procese in da mi poklicna deformacija močno oža sposobnost zaznavanja lepot stvarstva kot celote.

Tu si lahko zastavim vprašanje: Ali se mi podobno ne dogaja tudi na drugih področjih? Ali se kot amaterski režiser pri ogledu gledališke predstave ne ustavim pri tehnični izvedbi dela, namesto da bi užival v predstavi kot celoti? Ali na koncertu ne slišim posameznega instrumenta oziroma glasu, namesto da bi užival v lepoti izvedbe ansambla oziroma zbora? Ali takrat, ko prepevam v zboru pri maši, ne razmišljam bolj o izvedbi pesmi in o pripravi na naslednjo pesem kot na potek in vsebino svete maše? Velikokrat tudi pred prazniki načrtujemo, kaj vse moramo še postoriti, da bo vse čisto in urejeno, da bo praznična miza

Družina in Življenje

bogata in vse tako kot mora biti. Ker se vsa opravila mnogokrat kljub številnim rokam zavlečejo tik pred sam praznik, tedaj ni več lepega in prijetnega praznovanja, kakršnega smo si želeli, temveč zaradi utrujenosti in slabe volje doživimo praznik kot praznino, ki si je ne želimo. Kaj mi torej brani, da bi lahko užival v naravi, predstavah, dopustih, odnosih, praznovanjih, bogoslužjih in kar je še takega ter v njihovi lepoti? Jezus mi daje jasen odgovor. Pravi, da če se ne spreobrnem in ne postanem kakor otroci, nikakor ne pridem v nebeško kraljestvo (prim. Mt 18,3). To je torej: spreobrniti se moram jaz! Bogu se je namreč vse, kar je ustvaril, zdelo zelo dobro (prim. 1 Mz 1,31). Torej je vse pripravil, da bi jaz lahko užival v lepoti njegovega stvarstva in odnosih v njem. Toda jaz si postavljam vedno nova in

nova pravila in zahteve, namesto da bi sprejel njegovo ponudbo z otroško predanostjo. (Ali se niso otroci z izletov, od predstav, od maše in dopustov vračali zadovoljni in ali niso potem govorili le o lepih izkušnjah?) Tudi ko On prihaja k meni, se kot Marta trudim z vsemi mogočimi obrobnimi opravili, namesto da bi kot Marija legel k njegovim nogam in užival v njegovi bližini. Tudi meni Jezus velikokrat reče: »Janko, Janko, skrbi in vznemirja te veliko stvari.« (prim. Lk 10, 41) Jaz mu seveda takoj odgovorim: »Vem, Gospod, da je samo eno potrebno in res si želim ta del, ki mi ne bo odvzet, toda kaj ko toliko stvari ni tako, kot bi morale biti.« Takrat se mi Jezus nasmehne in mi pravi, da vidi, kako sem utrujen ali obtežen, zato naj pridem k njemu, da mi da počitek (prim. Mt 11,28). Tak počitek v Jezusu doživim kot njegov mir.

Šele ko sprejmem njegov mir, lahko vidim vso lepoto, ki me obdaja, in to ne samo v naravi, bogoslužju, predstavah, ampak predvsem v ženi Andreji, otrocih in bližnjih, na katere lahko to Lepoto prelivam.

Kje naj torej iščem lepoto? Lahko grem kamorkoli. Veliko lepih krajev in dogodkov je na svetu. Toda ker je v nas položena želja po popolnosti, podzavestno iščem več kot le minljivo trenutno estetsko ali harmonično lepoto. Želja po popolni lepoti se izpolni le v Božji bližini, zato bom Lepoto lahko našel samo, ko bom tudi sam sijal Lepoto. Ta pa v mojem srcu žari le takrat, ko v njem prebiva Jezus in njegov mir, ki mi pomaga, da vidim lepoto ne samo v prijetnem, ampak tudi v življenjskih preizkušnjah. Janko Brumec

Družina in Življenje

PISMO P. IVANA PLATOVNJAKA

KDAJ IN KAKO SE LAHKO UČITA PRAZNOVATI? Draga zakonca, apostol Pavel vaju vedno znova vabi: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu« (Flp 4,7). Preden skupaj pogledamo, kdaj in kako se lahko učita praznovati, si najprej poglejta, kako lahko v luči Božje besede razumeta praznovanje. Razumevanje praznovanja v luči Božje besede V Stari zavezi Jahve naroča Izraelcem, naj praznujejo njegovo in svojo soboto kot Gospodov praznik (2 Mz 12,14; 31,14; 3 Mz 19,30; 23,32.39.41; 26,2). »Praznuj za GOSPODA, svojega Boga, na kraju, ki ga izbere GOSPOD, kajti GOSPOD, tvoj Bog, te bo blagoslovil pri vsem tvojem pridelku in pri vsem delu tvojih rok; bodi zares vesel!« (5 Mz 16,15) Srčika praznovanja je torej veselje pred GOSPODOM, svojim Bogom (3 Mz 23,40). Ko gledata Gospoda, doživljata in sprejemata to, kar v resnici sta zanj in v njem. Če dopustita, da gleda na vaju v luči Božje ljubezni in svojega dobrohotnega pogleda, vaju lahko to gledanje napolni z veseljem. Praznovanje je torej vračanje v vajino resnico pred Bogom. Je zajemanje iz tega, kar pomenita Bogu. Iz tega, kako on gleda na vaju in za vaju dela, se trudi, vama služi. In po kom vama je Bog še na konkreten način pokazal, koliko mu pomenita, kako neskončno vaju spoštuje in sta mu dragocena? Po Jezusu Kristusu! Po vsakem trenutku njegovega zemeljskega življenja. Po vsaki njegovi besedi in gesti. Po vsem tem, kar je on hrepenel v srcu in za kar je zastavil svoje življenje. Praznovanje je torej skupno zavedanje vajine ljubljenosti, dragocenosti in enkratnosti, ki vama jo Bog podarja in kaže v Jezusu Kristusu. Praznovanje je doživljanje pripadnosti Bogu in bivanjske sprejetosti. Zato je mogoče praznovati le ob drugem/drugih in skupaj z vsem stvarstvom. Če je vajina vera šibka in še neosebna, vaju praznovanja uči preko ljubezni in spoštovanja, ki vama ju Bog podarja po konkretnih ljudeh v različnih

p. Ivan Platovnjak DJ

skupnostih, občestvih (zakonska skupina, sorodniki, župnija, zakonske duhovne vaje itd.). Zahvaljevanje vama daje moč za praznovanje Zahvala, v kateri izrazita zavedanje, da pripadata Bogu in da sta v njem vedno znova obdarovana, tudi drug po drugem, postane vajina moč za polno življenje. Ko se zavestno zahvalita (tudi če tega ne čutita), se vrneta v njegovo ljubezen, ki je v vama in za vaju. Z njo se spet privežeta na Božjo resnico o vama in življenju: Bog vaju vabi v veselje nad njim in vsem tem, kar vama za vedno podarja. Vabi vaju, da živita iz tega, da sta njegova, njegov sin in njegova hči, po zakramentu zakona pa ponavzočenje

Srčika praznovanja je torej veselje pred GOSPODOM, svojim Bogom (3 Mz 23,40). Ko gledata Gospoda, doživljata in sprejemata to, kar v resnici sta zanj in v njem. Kristusove ljubezni do Cerkve. Vabi vaju na gostijo, na slavje življenja, ki ga tudi sama pomagata ustvarjati. Kako? Tako, da ga hvaležno sprejmeta in si ga medsebojno podarjata. Tako, da sta vsako jutro hvaležna vsak zase in za svojega sozakonca, da sprejmeta Njegovo osebno spoštovanje do sebe in sozakonca in do vsakega človeka ter iz tega začneta nov dan ustvarjanja in delovanja. Kdaj se lahko učita praznovanja? Za to je mnogo priložnosti. Poleg liturgičnega leta, ki vaju vabi, da se veselita zgodbe Božje ljubeče skrbi za vaju, se lahko učita praznovanja vsak dan v preprostih trenutkih molitve in medsebojnega pogovora. Osnovna osebna ali skupna molitev je lahko molitev ozaveščanja dneva v ljubečem Božjem pogledu. To lahko opravimo trikrat na dan: zjutraj, opoldne in zvečer. Že zjutraj sta povabljena, da v srcu obudita pravi namen, se spomnita, čigava sta, komu pripadata in zakaj živita, da vama je Bog ponoči obnovil duhovne, duševne in

Družina in Življenje

telesne moči in vaju z novim dnem vabi, da sodelujeta z njim pri vsem, kar dela za vaju in za druge. Praznujeta takrat, ko se zahvaljujeta in zavedata, da nam je vsak trenutek podarjen, da sta lahko Božja sogovornika in z njim soustvarjata svoje zakonsko in družinsko življenje. Večerno kesanje in odrekanje hudobnim mislim, besedam in dejanjem

Če je vajina vera šibka in še neosebna, vaju praznovanja uči preko ljubezni in spoštovanja, ki vama ju Bog podarja po konkretnih ljudeh v različnih skupnostih, občestvih (zakonska skupina, sorodniki, župnija, zakonske duhovne vaje itd.). Ko zvečer gledata pred njim na svoj dan, sta povabljena, da se Bogu zahvalita zase v vsakem trenutku dneva, za svojega sozakonca in tudi za vse tiste, ki sta jih lahko srečala. Bog se vaju je veselil tudi takrat, ko sta se zaprla v zamero, zaničevanje, obsojanje, godrnjanje, kritiziranje, sovraštvo, posedovanje … Ko se mu za njegovo nežno spoštovanje zahvaljujeta, dobita moč, da se lahko poslovita od svojih zamer, laži in vseh misli in dejanj, ki rušijo vsakega izmed vaju in vajin odnos. Zato je bistven trenutek dneva in vajinega učenja praznovanja takrat, ko zaradi veselja nad Njegovo ljubečo pozornostjo do vaju v sebi iz vsega srca obžalujeta storjeno zlo, ki sta mu najprej v srcu nasedla in ga potem tudi udejanjila, ter se mu tudi svobodno in zavestno odrečeta. Zlo ne posvojita in se z njim ne poistovetita. Večerno »spraševanje vesti« v takšni obliki je torej za vaju učenje praznovanja. V zakramentu spovedi svoje obžalovanje in odpoved zlu ter hvaležnost za to, kar sta za Boga, tudi izrečeta ter dobita zakramentalno odvezo. Z zahvalo in kesanjem se torej učita praznovati, živeti kot uda Kristusovega telesa, kot eno v Kristusu.

Evharistija kot šola praznovanja, da bosta v Njem eno skupaj z drugimi Na prav posebno močen način se praznovanje uresničuje v najmočnejši molitvi Cerkve, ki je sveta evharistija. Ta je praznik sam. V maši vaju obda, od znotraj oživi in oblikuje po sebi Očetova beseda: »Ja, vaš Oče sem. Moji otroci ste. Ponujam vam jed, ki jo potrebujete za življenje, hrano življenja. Če me sprejmete za svojega Očeta, če sprejmete, kar vam ponujam, lahko začnete živeti, kot bi morali, in imeli boste popolno in sveto življenje« (Carver A. Ames, 2005, 44–45). Sveta maša je trinitarično praznovanje ljubezni, ki jo ima Sveta Trojica do vaju in iz katere lahko živita svojo zakonsko enost. Praznovanja se učita, ko sta pri maši popolnoma pozorna na Boga Očeta, Sina in Svetega Duha, ne pa nase in na svet in ko dopustita, da vaju napolni Božja moč prav sredi vajine človeške krhkosti in nemoči. Praznujeta, ko zajemata iz Božjih milostnih darov in ljubezni. Praznovanje je doživljanje, da v Njem zmoreta vse, ker je on resnično z vama, v vaju in vidva v njem. Nedelja in različni prazniki kot priložnosti za praznovanje Ti dnevi so vama podarjeni, da bi mogla živeti v večji in obilnejši meri to, kar se učita v vsakodnevnem zahvaljevanju, ozaveščanju dneva v Bogu, kesanju in odpovedovanju zlu, odločanju za dobro in za služenje, sprejemanju obdarovanosti in postajanju dar drug drugemu, pogovoru in medsebojni delitvi vsega dobrega, kar sta doživela, tekmovanju v medsebojnem spoštovanju in ljubezni ter vsakodnevni osebni in skupni molitvi ter branju Božje besede itd.

Na prav posebno močen način se praznovanje uresničuje v najmočnejši molitvi Cerkve, ki je sveta evharistija. Ta je praznik sam. Da postanejo nedelje in prazniki res priložnost za praznovanje, je treba tudi kaj storiti. Najprej je potrebno upočasniti vsakdanji tempo življenja in urediti skupne prostore tako, da se bosta dobro počutila vidva in vajina družina. K praznovanju spadajo tudi dobra in okusna hrana ter čas za igro, gibanje itd. Vsekakor pa je težko resnično praznovati, če v svoje praznovanje ne povabita Boga in skupaj z njim praznujeta v obhajanju evharistije. Ljubezen je iznajdljiva. Bodita tudi vidva iznajdljiva v praznovanju. Prisluhnita drug drugemu in svoji družini in gotovo bosta odkrila najrazličnejše možnosti, kako bodo vaši praznični dnevi postali resnično prazniki ljubezni in življenja v polnosti.

Družina in Življenje

DUHOVNA POBUDA

LEPO JE BITI SKUPAJ Vilma Siter, z možem Danijem skupaj vodita Društvo DiŽ

Pa je spet tu advent. Kratki in temačni dnevi, pa vendar tako lepi v vsej veličastnosti pričakovanja. In to ne kakršnega koli pričakovanja, ki pride in gre, pač pa pričakovanja, ki pride in ostane z nami, za vedno – pričakujemo Emanuela, kar pomeni Gospod z nami. Da, prav spomniti se je potrebno lepih stvari, jih izbrskati iz nakopičenih dogajanj in hitenj, iz nervoze in preobremenjenosti današnjega sveta. Kaj to konkretno pomeni za nas, zakonce, ki se dan za dnem soočamo z obremenitvami vsakdanjih opravil in obveznosti? V srcu kljub naglici nosimo hrepenenje po lepem, po sprejetosti in izpolnitvi, po pristnem sobivanju, ko veš, da se lahko zanesemo eden na drugega in živimo eden za drugega. Da, prav v tem, v čemer sem – kar lahko danes storim – lahko pripravljam pot Gospodu. V tem je čar adventa, da pripravljamo pot Gospodu najprej v svojem srcu in potem

v okolju, v katerem živimo. Kako to zgleda konkretno? Že na postelji, ko se prebujam v novo jutro, najprej v mislih in v srcu pozdravim svojega Gospoda ali pa kot majhna deklica splezam v Očetovo naročje in mu povem, kaj vse me teži, kaj me danes čaka, česa se bojim in česa se veselim. O, kako mi odleže, ko se zavem, da se imam kam zateči, da imam s kom podeliti najbolj skrite skrbi in želje! Včasih v to tesno prijateljevanje povabim

Marijo, včasih še sv. Jožefa ali katerega drugega iz svoje družine »tam zgoraj.« Kako lepo mi je pri srcu, ko se zavem, da me On popolnoma sprejema, pa čeprav sem še zelo daleč od podobe, ki si jo je On zamislil zame. V njegovem objemu dobim potrditev, dobim novo upanje, dobim konkretno ljubezen, ki mi je potrebna, da jo potem lahko širim naprej.

Cenimo bližino drug drugega? Seveda pa ni prav, da si delam utvare, da vse lahko rešim kar tam, sama s svojim Bogom. On mi je dal namreč to neverjetno poslanstvo, da se razvijam in rastem ob drugih osebah, še najbolj ob mojem najboljšem osebnem učitelju. Moj mož je najprej tisti, ki me uči ljubiti nepopolne ljudi in mi v tesnem sobivanju daje spoznavati, kako

Takšno je življenje, pisano, polno svetlih, pa tudi temnih koščkov, kot pri vsaki dobri in lepi sestavljanki, kot pri vsaki lepi sliki, ki v tisočerih barvnih odtenkih izpove svoj pravi motiv, ob katerem nam lahko zastane dih. zelo nepopolna sem sama. Prav to spoznanje o potrebi, konkretni potrebi po vsakdanjem spreobračanju mene same, je neverjetna dobrina, saj mi omogoča puščati za sabo skupaj s priznanjem vsaj kakšno pomanjkljivost in mi daje možnost razvijati kakšno novo, za dober zakon tako zelo potrebno vrlino. Tako mi zdaj ni več tako težko, kot mi je bilo na začetku najine poti pred 35 leti. Lažje mi je videti, kje vse lahko priskočim na pomoč »mojemu najpomembnejšemu človeku« na tem svetu, pa četudi je to v majhnih pozornostih. Kako lepo mi je, ko se je tudi mož v teh letih naučil pokazati in mi povedati, koliko mu

Družina in Življenje

pomenim, in mi pripravi kakšno presenečenje v obliki lepo pripravljene večerje ob zakurjenem kaminu ali pa prinese kavico v posteljo. Tudi če je to le redko, je prav zaradi tega toliko bolj lepo sprejeto in dragoceno. Učim se videti dejstvo, da imeti nekoga ob sebi ni samo po sebi umevno, in je prav, da cenim bližino drugega in se učim to tudi povedati. Skupaj se učiva pokazati pripadnost drug drugemu na čisto običajen dan z objemom, nasmehom ali lepim pogledom. Vse to je, kot bi prižigali lepo dišeče svečke v svojem domu. Svetloba in vonj le-teh bosta napolnila naše sobivanje in vse to ne bo le za naju, pač pa za vse najine drage in vsi se bomo lepše počutili. Končuje se leto, ki je bilo v naši družini zaznamovano na poseben, »zakramentalen način«. Tri poroke, dva krsta in mnogo drugih družinskih praznovanj in srečanj. Ne, ni bilo vse lahko in brez težav, ni šlo brez skrbnih priprav in mnogih pogovorov, tudi razočaranj in sprave. Takšno je življenje, pisano, polno svetlih, pa tudi temnih koščkov, kot pri vsaki dobri in lepi sestavljanki, kot pri vsaki lepi sliki, ki v tisočerih barvnih odtenkih izpove svoj pravi motiv, ob katerem nam lahko zastane dih.

Kako lepo je biti na poroki ali slovesnosti, kjer točno veš, katero mesto ti je pripravljeno, in ti ni treba iskati posebnega sedeža ali ti biti v skrbeh, če ne bo več mesta, ker si prišel prepozno. Točno o tem vznemirjenju nam govori Jezus v Janezovem evangeliju, ko pravi: »V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor?« (Jn 14,2) On je bil rojen na ta svet s tem velikim poslanstvom, da nam pripravi prostor oziroma nam pove, kaj moramo storiti, da si ta prostor pridobimo. Zato se veselimo lepote sobivanja, veselimo se sočutja, ki ga lahko še posebej razvijamo v tem adventu, in učimo se od Njega, ki je bil pripravljen zapustiti Očeta v nebesih in je prišel k nam, da nam ne le pokaže pot, pač pa za nas On sam postane ta pot, po kateri bomo dosegli svoje najgloblje hrepenenje. Vilma

Družina in Življenje

STARŠEVSTVO

KAKŠEN BOŽIČ SE NAMA OBETA LETOS, KO SO VSI MLADI NA SVOJEM? Začetek adventa – začetek priprav na božič. Prevzema me misel na praznovanje božiča. Kako bo letos, ko so prvič vsi otroci v svojih družinah, »izgledal« naš božični večer?

Ob razmišljanju sem se spomnila pripovedovanja mlade žene, ki si je želela, da bi na božični večer bili sami z družino doma. A vsako leto jih na božično večerjo in praznovanje tega večera povabita moževa starša. To je bilo nekaj časa tudi njej všeč. Po nekaj letih si je zaželela, da bi božični večer praznovali sami. A se je zataknilo že, ko je možu to predlagala. Sploh si ni znal predstavljati, kako bi o tej odločitvi povedal svoji mami. In božični večer praznujejo, kot so ga vedno. A v ženi ostaja in

se morda celo kopiči nezadovoljstvo do moža, do njegovih staršev. Tolaži se le s tem, da je ta zanjo neljuba situacija le enkrat na leto. In moj odmev: »A ni škoda tudi za ta večer? Ali še posebej za TA večer!« Še dobro, da se ta večer vedno znova rodi Bog v našo stvarnost, v naše »štale«. Da ga lahko še z večjim zaupanjem prosimo za spremljanje. Misli me peljejo dalje. Sprašujem se. Bom zmogla sprejeti (tudi v srcu), če morda nobene od naših mladih družin na sveti večer ne bo v najin dom? Saj vem, da je pomembno, da družina »požene« svoje korenine. In teh ne more, če neprestano nekam odhaja. In so lahko zanjo prijazna povabila in prizadevanja staršev tudi breme. Še naprej. Bom dopustila, da bodo, če bodo prišli, še polni svojih misli ostali v njih? Me ne bo prizadelo, če v zavzetosti za svoje ne bodo videli najinih prizadevanj za dobro počutje … Ja, tudi to je lahko moja, najina konkretna priprava na božič. Da bodo mladi ob nama smeli biti resnični. Da bodo lahko povedali svoje odločitve, svoje želje, morda tudi nelagodnosti. Ne da bi jim takoj ponudila nasvet in razlage, zakaj je nekaj tako, kot je, kako bi morali kaj početi, in poskušala uveljaviti (na tak ali drugačen način) svoje želje. Še boljše bi bilo, da se nama to pametovanje ne bi porajalo niti v mislih. Da bi midva postala so-čuteča sopotnika. Kdaj pa sva sočuteča? Če poskušava s čutili zaznati njihova razpoloženja in jim jih dopustiti. Pogoj za to pa je, vsaj zame, da utihnem in poslušam. In bom tudi zdaj. Le še enkrat: »Hvala Bogu, da zopet prihaja, da ga bova spet bolj začutila in ga tako dopustila začutiti tudi mladim.« Sabina

Družina in Življenje

BOŽIČNO VOŠČILO »Glejte, to je naš Bog, to je Gospod,

ki smo ga čakali, radujmo in veselimo se, da nas je odrešil.« (Iz 25,9)

el našega vsakdana je tudi pričakovanje. Pričakovanje je tisto, kar nam pogosto vliva upanje, upanje na boljši jutri. Res imamo vse prevečkrat občutek, da ne vemo, kam vse skupaj pelje in kakšni bosta naša prihodnost ter prihodnost naših otrok … Pa vendar imamo kot kristjani velik razlog za upanje v boljši jutri. Bog se ponovno sklanja k ubogemu človeštvu in nam ponuja roko odrešenja. Od nas je odvisno, ali jo bomo sprejeli ali ne … In v zameno nam ponuja nov začetek! Vse staro bo pozabljeno in nastalo bo novo. Zato vam, dragi bralci in dobrotniki našega glasila, želimo, da bi se iz vsega srca veselili novorojenega Kristusa in da bi znali to veselje in lepoto ponesti do naših najbližjih, do vseh bratov in sester v Duhu.

vala za vašo zvestobo DiŽ-u in naj vas gospod obilno blagoslovi in na božično noč poljubi tja, kjer ga najbolj potrebujete. Hvaležni sodelavci DiŽ-a

PRIDI Prihajaš z jutranjo roso, prihajaš v zarji dneva. Prihajaš s pticami Nove zaveze, prihajaš na krilih vetra, Emanuel. Prihajaš bogat v svojem uboštvu, prihajaš, da nas srečaš. Prihajaš ves blag in usmiljen, prihajaš zaradi naših pregreh. Prihajaš pričakovan v pričakovanju, da Te sprejmemo. Pridi Emanuel. (vir: Adventni venci, M. Dobravec, B. Golob, et.al)

Družina in Življenje

GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI

Razlaga simbolike adventnega venca Adventni venec je iz rastlinja spleten venec s štirimi svečami, ki ponazarjajo štiri adventne nedelje. Kot okras in liturgični simbol adventnega časa, prevzet od germanskih narodov, se je v Sloveniji uveljavil v osemdesetih letih 20. stoletja. Večji venec s štirimi svečami visi ali je postavljen v cerkvah na vidnem mestu v prezbiteriju, vsako adventno nedeljo pa na njem prižgejo dodatno svečo.

Liturgični adventni venec ima več simboličnih pomenov in razlag: Okrogla oblika pomeni popolnost in večnost. Zimzelene veje govorijo o življenju, o Jezusu Kristusu, ki prihaja med nas. Simbolika vijolične barve predstavlja upanje, da bo tema premagana. Štiri sveče, ki so lahko samo v vijolični ali beli barvi, imajo posebno simboliko: predstavljajo štiri mejnike (stvarjenje, učlovečenje, odrešenje, konec sveta); predstavljajo štiri strani neba: sever, jug, vzhod, zahod, kar govori o univerzalnosti Kristusovega učlovečenja za ves svet in vse ljudi; predstavljajo štiri letne čase, kar pomeni, da je bilo Kristusovo rojstvo pomembno ne samo za tisti

zgodovinski čas, v katerem je živel na zemlji, ampak je pomembno za vse čase in vsako dobo; predstavljajo človekovo življenje; (ob rojstvu) prižgana sveča je vsak trenutek manjša, kar govori o tem, da smo vedno bliže sklepu življenja, in nas spominja na tuzemsko minljivost. Sveče prižigamo tako, da na prvo adventno nedeljo prižgemo prvo, na drugo adventno nedeljo poleg prve prižgemo tudi drugo – in tako naprej do četrte adventne nedelje, kar pomeni, da je v času, ko se bližamo rojstvu Jezusa Kristusa, v prostoru vedno več svetlobe. V duhovnem smislu to pomeni: čim bliže smo Bogu, tem več svetlobe je tudi v naših življenjih.

Družina in Življenje

Adventni venci naj bi bili narejeni brez dodatnega okrasja z namenom, da pride do izraza opisana simbolika. Nekateri razlagalci štiri sveče in štiri adventne nedelje povezujejo tudi s štirimi obdobji zgodovine odrešenja:

1. od stvarjenja do Abrahama, 2. od Abrahama do judovskih kraljev, 3. od judovskih kraljev do babilonske sužnosti, 4. od babilonske sužnosti do Kristusovega rojstva.

Adventno bogoslužje V ADVENTNEM ČASU NAJ SE DRUŽINA ZBERE K SKUPNI MOLITVI OB ADVENTNEM VENCU. VSAK TEDEN PRIŽGEMO SVEČKO VEČ IN SE SPOMNIMO BLIŽINE PRIHODA ODREŠENIKA. Pred molitvijo se dogovorimo za posamezne vloge. Pokrižamo se: V IMENU OČETA IN SINA IN SVETEGA DUHA. AMEN. Oče ali mati ali kdo drug pozdravi: V IMENU PRIHAJAJOČEGA JEZUSA VAS VABIM K SKUPNI MOLITVI IN NAJ NAS SPREMLJA MOČ NJEGOVEGA BLAGOSLOVA. Zapojemo primerno pesem: JE ANGEL GOSPODOV ali POSLAN Z NEBES JE ANGEL ali VI OBLAKI GA ROSITE ali katero drugo adventno. Preberemo odlomek BOŽJE BESEDE (iz Svetega pisma): Mr 13,33–37 ali Mr 1,1–8 ali Lk 1,26–28. (Nekdo od navzočih lahko pove kakšno misel ob prebrani Božji besedi. O njej se lahko tudi skupaj pogovorimo. Vsekakor pa ostanimo kakšen trenutek v tišini.) PROŠNJE ZA VSE POTREBE (Vsi navzoči so povabljeni, da povedo kakšno prošnjo. V nadaljevanju je navedenih nekaj primerov: • Gospod, s svojo ljubeznijo objemaš ves svet; naj ti pokažemo več ljubezni in se te trdneje oklenemo. • Jezus, prihajaš na svet in prinašaš luč. Naj se ne prepustimo temi greha in hudobije, ampak odpremo srce za tvojo odrešujočo svetlobo. • Naši družini in vsem prijateljem pomagaj doživeti milost resničnega srečanja s teboj v zakramentu spovedi in lepem božičnem praznovanju. • Jezus blagoslavljaj in varuj našo družino. ZMOLIMO OČENAŠ IN DESET ZDRAVAMARIJ in dodajmo skrivnost veselega dela rožnega venca (ki si ga Devica od Svetega Duha spočela ali ki si ga Devica v obiskovanju Elizabete nosila ali ki si ga Devica rodila ali ki si ga Devica v templju darovala ali ki si ga Devica v templju našla). (Zapojemo adventno pesem ali pa nadaljujemo s kiticami prve uvodne pesmi.) (Oče ali mati): GOSPOD NAJ NAS, NAŠ DOM IN VSE LJUDI DOBRE VOLJE BLAGOSLOVI (se pokrižamo), VARUJE IN NAS SREČNO PRIPELJE V VESELJE NEBES. AMEN.

(vir: internet)

Družina in Življenje

DELOVANJE DRUŠTVA

TEMELJNI VIKEND SEMINAR V NJIVICAH NA KRKU BOGU SMO HVALEŽNI ZA NEPOZABNE TRENUTKE V NJIVICAH

»TI SI MOJ NAJVEČJI ZAKLAD!«

Več ko 110 parov iz vse Slovenije je konec oktobra čez vikend preživljajo »medene trenutke« v hotelu Beli Kamik v Njivicah na otoku Krku, kjer so se udeležili vikend seminarja za zakonce Nepozabni trenutki za naju. Po pripovedovanjih mnogih udeležencev je bil ta vikend med najlepšimi, če ne najlepši v njihovem življenju. Mnogi pari so v Njivice prihajali z mešanimi občutki. Nekateri možje so celo poskušali storiti vse, da jim ne bi bilo treba iti, pa so ob odhodu vsi brez razlike zatrjevali, da bi bila to gotovo zelo velika napaka, saj so domov odhajali prenovljeni, predvsem pa z zavedanjem, da se je za dober zakon vredno truditi, in če je treba, tudi trdo delati. Ker vemo, da se prave spremembe srca in odnosa ne zgodijo kar tako mimogrede, pač pa so največkrat sad trdega dela in vztrajnosti, smo vse zakonce, ki so se udeležili seminarja v Njivicah, povabili, da se nam zopet pridružijo na Nadaljevalnem vikend seminarju v Crikvenici. Hvaležna sva najinim prizadevnim sodelavcem, ki so vložili veliko truda in svojega prostega časa v ta seminar. Dokazali smo, da zmoremo organizirati tudi večje projekte, zato upava, da bomo s skupnimi močmi in Božjo pomočjo še kaj lepega naredili za širjenje ljubezni in edinosti med našimi zakonci in v naših družinah. Hvala Aniti in Rajku, Martini in Mitju, Marti in Tobiju, Marku, Davidu, Neži, pevcem kvarteta Melina …

Kakšen kilometer od hotela Beli Kamik, kjer je potekal seminar Nepozabni trenutki za naju, se v središču Njivic nahaja cerkev rojstva blažene Device Marije. Neposredno v bližini te cerkvice je skrit geo zaklad, ki ga je do sedaj uspelo najti skoraj 400 iskalcem. Kot strasten iskalec takšnih zakladov sem se na iskanje pripravil že doma (koordinate, namigi, karte, prebiranje komentarjev na spletu …). V enem izmed odmorov med predavanji, ko je bil čas za skupno nalogo, sva se z ženo odpravila do omenjene cerkvice in pri njej skušala najti skriti zaklad. Po dobljenih informacijah in koordinatah bi moral biti nekje pri manjšem kamnitem obzidju. Vzela sva si 15 minut za iskanje, vendar je bilo neuspešno, zaklad se ni hotel prikazati. Nakar rečem ženi: »Meni ni potrebno iskati novih zakladov, kajti ti si moj največji zaklad.« Skupno sva ugotovila, da sva drug drugemu največji zaklad. Časa za iskanje ni bilo veliko, saj je bilo treba pohiteti nazaj na nove nagovore, popoldne na oktobrsko skavtsko kopanje v morju in še za kaj drugega se je našel kakšen trenutek, zgolj trenutek. Upam, da se v Njivice še vrneva, pa ne po tisti neodkriti zaklad, temveč da obudiva najine nepozabne skupne trenutke.

Vilma in Dani

Še ena zgodbica s seminarja:

Ivan

Družina in Življenje

DELOVANJE DRUŠTVA

MLAJŠA ZAKONSKA SKUPINA MIRNA PEČ V NJIVICAH Prihaja čas pričakovanja, adventi čas. Kako lepo je nekaj pričakovati. Kako vesel si, če pričakuješ nekaj lepega. Spominjam se našega adventa v lanskem letu, ko se je rojevala zakonska skupina v Mirni Peči. Na uvodno srečanje smo povabili zakonca Siter, ki sta nam tako živo pričevala in predstavila društvo Družina in Življenje, da smo že v januarju navdušeno začeli z rednimi mesečnimi srečanji. Rodila sta se dvojčka, pa ne enojajčna. Rodili sta se mlajša in starejša zakonska skupina. Seveda ni šlo brez težav. Tako kot se otrok v prvem letu navaja na nove okuse, na novo hrano, tako smo tudi mi okušali novo duhovno hrano, ki je do sedaj nismo našli na drugih mestih. Marsikaj nam je bilo všeč. Za marsikaj nismo vedeli, da je pomembno za naš razvoj in bi najraje izpljunili oz. izpustili. Smo pa vztrajali in po enem letu naredili pomemben korak. Mlajša zakonska skupina šteje sedem parov. Srečanja vodita Sabina

in Jernej Dogenik iz Novega mesta, ki sta v tem času tudi dobesedno dobila prvega otroka. Vsa skupina se je razveselila težko pričakovane Miriam. Naš duhovni voditelj je domači župnik g. Janez Rihtaršič. V nas je prepoznal, da potrebujemo pomoč pri naših prvih korakih, da bodo bolj odločni in stabilni. Zato nas je prijetno presenetil in istočasno postavil pred dejstvo, ko nam je podaril bone za Temeljni vikend seminar v Njivicah. Tudi na tem mestu se mu iskreno zahvaljujemo. Veseli smo, da vidi, kako pomembno je vlagati v zakonce in s tem tudi v družine, ki so temelj vsake družbe. To je nujna potreba današnjega časa. Ne želimo

samo hoditi v cerkev, želimo biti in oblikovati Cerkev. Zato smo veseli vsakič, ko prepoznamo vodenje Svetega Duha in se vsakodnevno zatekamo k njemu. Temeljnega vikend seminarja z naslovom Nepozabni trenutki za naju, ki je potekal od 25. do 27. 10. 2013 v Njivicah, smo se tako udeležili vsi pari naše zakonske skupine.

Nekaj vtisov s seminarja: Vikend seminar je poglobil najin odnos. Navdušena sva bila nad dobro organizacijo. Bilo je poskrbljeno za telesno, duševno in duhovno blagostanje. Lepa gesta je bila tudi pozornost z vrtnico. To so majhne stvari, ki imajo v zakonu velik pomen.

Mateja in Branko Pirnar Naju je seminar spodbudil in nama ponovno pomagal ozavestiti, da je Bog temelj najinega odnosa in da “navodila“ za življenje niso daleč – le seči morava po Svetem pismu, v katerem lahko najdeva odgovore na vsa najina vprašanja in smernice za vse dileme. Nagovorila so naju pričevanja parov, ki so govorili iz svojih izkušenj in nama pomagali, da se kot zakonca ne počutiva sama.

Sabina in Jernej Dogenik Seminar je bil za naju enkratno doživetje. Oba si želiva, da bi ga doživela še vsaj enkrat. Skušala si bova tudi v vsakdanjem življenju vzeti več trenutkov, ki bodo namenjeni samo nama. To so trenutki, ki gradijo najin zakon.

Veronika in Lado Fabjan Petkovo popoldne konec oktobra sva si na skoraj dvestokilometrskem potovanju proti morju neobremenjeno podarjala v dvoje, če izvzamemo usklajevanje mnenj in omejeno mero strpnosti pri sprejemanju priporočil sozakonca na sovozniškem sedežu. Ko se je cesta prevesila proti morju, sva zapeljala v gosto meglo, ki se je

Družina in Življenje

DELOVANJE DRUŠTVA

med spuščanjem v dolino razkadila, in po cesti, ki je poleti dan in noč prenatrpana, sva se s prijetnim občutkom umirjenega popotovanja pripeljala do krškega mostu. Glede na statistiko bi lahko pričakovali osip, a smo se do začetka seminarja vsi zakonci mlajše skupine, naša voditelja s svojo zvedavo, nasmejano deklico in par iz starejše zakonske skupine zbrali v hotelu Beli Kamik, kjer sta nas prijazno sprejela gospa Vilma in gospod Dani ter njuni sodelavci. In ne boste verjeli: celo do zaključka smo vsi zdržali – nihče ni omagal. Ali smo tako dobri? Ali pa je bilo izobraževanje v preteklem letu tako učinkovito? Pa šalo na stran. Hvala vsem, ki so se zavedli perečih težav družbe zaradi skrhanih ali razbitih družin in se trudijo za preživetje temeljnih naravnih gradnikov naroda ter ljubeče, čuteče, sočutne in srčne odnose med njihovimi člani. Nagovorom z različnih področij zakonskega življenja so sledili odmori, med katerimi smo se zakonci odmaknili v sobe ali se sprehodili ob obali, kjer nas ni motil znani poletni živžav, in se v paru pogovarjali o predstavljeni temi. Doživela sva trenutke, ki so nama bili resnično podarjeni.

Barbara Mihaela in Drago Saje Na seminarju v Njivicah je bilo nepozabno. Težko z besedami opiševa občutke. To je potrebno doživeti! Imela sva čas zase, brez vsakdanjih opravil, hitenj, obveznosti, težav ... Obnovitev zaobljube po dobrih trinajstih letih zakona naju je navdala z novimi močmi za vsakdanje probleme in naju še bolj povezala. Romantična večerja v

dvoje pa naju je popeljala nazaj v čase, ko sva bila zaljubljena kot najstnika. Sodelovanje v naši zakonski skupini pa je za naju priložnost za poglobitev najinega odnosa in napredovanje pri gradnji najine edinosti. Je tudi priložnost, da poskušava drug v drugem videti same lepe stvari. Bogu hvala za vse, da bdi nad nami in nas varuje!

Milena in Marko Cesar Vikend seminar je bil za naju kot duhovni vikend – počitnice. V najboljšem smislu, kar je možno. Odmaknila sva se od vsega hrušča okoli naju in si vzela čas zase in tudi za našo zakonsko skupino, ker smo bili tam vsi. Misliva, da boljše, kot je bilo, ne bi moglo biti. Spoznala sva, kakšne so glavne vloge zakonca v zakonu in družini ter kako pomembna sva drug za drugega.

Anita in Tadej Miklič Pričevanja nam povedo, da smo na seminarju veliko prejeli. Zdi se, da smo že med potjo domov in kasneje v vsakdanjiku nekaj izgubili. Nekaj pa je le ostalo v naših srcih. To je seme, ki nam je zaupano v nego. Odgovorni smo zanj. Zavedamo se, da se hrani z molitvijo in Božjo besedo, dobiva moč pri sveti evharistiji, se obrezuje z zakramentom svete spovedi, zacveti pa lahko le v občestvu bratov in sester. Le skupaj lahko obrodimo sadove, ki jih potrebuje današnji čas, in le skupaj lahko vplivamo na jutri naših dragocenih otrok.

Darja in Alojz Kastelic

Družina in Življenje

DELOVANJE DRUŠTVA

TEMELJNI VIKEND SEMINAR V CELJU Vikend seminar za zakonce je rodil bogate sadove … »Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha« (Jn 3,8). Z velikim zaupanjem v te Jezusove besede upam trditi, da se je minuli vikend v Celju dogajalo več »novih rojstev« – rojstev iz Duha. Rojevale so se nove odločitve za ljubezen, za edinost in za duhovno rast. Kot je rekel brat Marko: »Rojevalo se je novo upanje za našo domovino,« ki je v trdni povezanosti in trajni (večni) zavezi med možem in ženo – zavezi, ki je sklenjena pred Bogom in z njim. Prisotni pari, poročeni od treh tednov do 42 let, so drug ob drugem iz trenutka v trenutek bolj postajali ena družina. Povezanost v duhu ljubezni in resnice je iz ure v uro rastla in pri sobotni večerni maši dosegla višek. Dani O seminarju so rekli: Seminar je res nepozabna izkušnja. Zanj sva se odločila po priporočilu parov iz najine zakonske skupine, ki so ga zelo pohvalili, vendar si niti v sanjah nisem mislila, da bo presegel vsa moja pričakovanja. Res dobra popotnica za najino skupno pot. (Eva) Prvi seminar, na katerem sem začutil, da mi je bila žena dana kot dar od Boga. (Izak) Intenziven vikend, ki te opogumi za to, kar je zares bistveno. Primeren tudi za sveže poročene. (Ančka) Zanimive in kvalitetno pripravljene vsebine, oblikovno in tehnično dodelane (predstavitve v PowerPointu), vsak predavatelj je dodal svoj »x faktor«; vedno je jasna rdeča nit (vrednote) in vse vsebine so skladne z njo (kar zveni samoumevno, a v Sloveniji žal ni). Ponovno sem ugotovil, da rabim čas zase, za Boga in za naju. (Klemen)

Seminar nama je rešil zakon. Prebudil me je, da sem lahko objel skalo v deroči reki tega življenja. (Boštjan) Obnovila sem zavezo z možem in se ponovno odločila, da želim za odnos z možem trdo delati in vanj povabiti Boga. Seminar je bil krasen predvsem zaradi tega, ker so pričevalci z nami delili svoje izkušnje, težave, radosti in vero v živega Boga. To me prepriča in najbolj nagovori. Sprejela sem odločitev za redno jutranjo molitev, za redni urnik, ki ga bova z možem skupaj sestavljala, da bova zagotovila čas za naju, otroke in zase. (Petra) Dobro organizirano, primeri iz življenja, primeri za življenje! Koristno je videti, s kakšnimi težavami se srečujejo drugi zakonci, kako jih rešujejo in da se jih z odprtostjo Bogu da reševati. Spoznal sem, da se moram premakniti iz perspektive »jaz« v perspektivo »ti« oziroma »zate«. (Klemen) Odlično pripravljen in voden seminar. Hvaležna sem za zakonske pare, ki so se upali izpostaviti in so nama tako vlili upanje za naprej. Predvsem pa sem hvaležna za »Božjo komponento«, brez katere nama ne bi uspevalo. (Polona) Zame je bila to močna izkušnja, da sem stalno jokala. Hvala za osebne zgodbe in ranljivost. Upam in prosim Boga, da bi imela moč tako delovati v vsakdanjem življenju. (Ana) V meni se je ponovno rodila ljubezen do moje žene. (Jakob)

Družina in Življenje

DELOVANJE DRUŠTVA

CRIKVENICA 1 Ob »obisku«, kakršnega smo doživeli v Crikvenici, obnemiš! Vikend, ki je za nami, je bil kot obisk Božjega ambasadorja, Svetega Duha sredi aktivnega in delovnega življenja v zakonu in družini. Ob takšnih in tako velikih milostih je nemogoče, da ne bi pri polni zavesti in z vso odgovornostjo ponižno rekel: »Hvala ti, Gospod! Hvala, da si po svojih služabnikih obiskal nas, može in žene in nam v naše, žal večkrat »presušene posode« znova nalil novega veselja, novega upanja in nove vneme, ki jo pri vsakdanjih duhovnih bitkah tako zelo potrebujemo. Hvala ti, da sem znova dobila potrditev, kako si preprost in kako je biti s teboj preprosto in lepo. S teboj se vedno lahko pogovarjam (molim), berem tvojo besedo in ti mi vedno znova velikodušno daješ svojega Svetega Duha, da mi odkriva pomen tvojih besed, ki jih za življenje tako zelo potrebujem. Ne vpiješ in ne kričiš, pač pa tiho vstopaš v moje (najino in naše) življenje. Moja naloga je le to, da te povabim. In kam naj te povabim? Odgovor je jasen: v vsak trenutek življenja, v vsako okoliščino, pa naj se mi na prvi pogled zdi še tako nepomembna … In kdaj naj te povabim? Takoj,

na začetku, in ne šele takrat, ko mi zmanjka človeških moči in idej. Hvala ti za zavedanje, Gospod, da bova lahko kot zakonca le s tvojo prisotnostjo vzdrževala edinost med nama in bova luč in sol sredi sveta, kjer živiva.« Na Nadaljevalnih vikend seminarjih sva z možem prisotna že vrsto let in lahko rečem, da se je vedno vsaj enkrat na takem vikendu pojavil odlomek iz Pisma Efežanom 6,10–20. Zase lahko rečem, da me ta Božja beseda vedno nagovori, spomni in spodbudi, da sem Gospodova vojakinja in da mi v boju zoper zlo moj Gospod daje najboljšo bojno opremo: pas resnice, oklep pravičnosti, obuvalo pripravljenosti za oznanjevanje evangelija, ščit vere, čelado odrešenja in meč Duha. Vedno bolj se zavedam, da le tako opremljena lahko obstanem v bojih vsakdana, da le tako opremljena sploh smem stopiti na »bojišče«. In še nekaj: ko na seminarjih poslušamo misli o Božji besedi, veri ali molitvi, smo v dvorani običajno tihi (kdaj tudi speči?), ko pa se razplamti téma o zakonskih odnosih, kako naj bi si možje prizadevali, da bi svoje žene ljubili, jih poslušali, jih poskušali razumeti in kako naj bi žene razumele in spoštovale svoje može, jim kakšno resno temo napovedale vsaj sedem ur prej, preden bi se rade z njimi o njej pogovorile, je v dvorani naenkrat živahno, polno pripomb, smeha in celo ploskanja – dvorana v trenutku zaživi … In tako kot je po takem seminarju običajno, zaživijo tudi naši odnosi. Močno me je nagovorila tudi misel, da je naše zakonsko življenje podobno poti Izraelcev v obljubljeno deželo. In v tej lepi »oazi« smo se vsi udeleženci Nadaljevalnega vikend seminarja Živeti danes v môči Duha dodobra odžejali in sedaj z novimi močmi veselo korakamo naprej po naših poteh. In kako nam je prijala ta »oaza« po imenu Crikvenica! Kar nekaj nas je na koncu zavzdihnilo: »Dobro nam je tukaj biti. Koliko šotorov naj postavimo?«

Katarina

Družina in Življenje

DELOVANJE DRUŠTVA

CRIKVENICA 2 Da bi se danes zavedali, kaj je »naš vsakdanji kruh«! Na Nadaljevalnem vikend seminarju Živeti danes v môči Duha, ki je tudi tokrat potekal v Life Centru v Crikvenici, smo se kot običajno zbrali nekateri stari znanci, ki se na takih seminarjih redno srečujemo, ter nekaj novih obrazov. Zaradi nezgode, ki se je pripetila v petek zjutraj, sva z Vilmo zamudila petkovo večerjo in uradni začetek seminarja, z nama pa je vse to zamudil tudi brat Marko, ki sva ga pripeljala s seboj. Zato sva Eriki in zbranim udeležencem iz srca hvaležna, saj so do našega prihoda sami oblikovali večer in se niso prav nič dolgočasili. Verjamem, da se poleg mene še kdo sprašuje, zakaj je pot duhovnega zorenja večkrat tako naporna, trnjeva, zapletena, nepregledna …, zakaj se mi zdi, da se modrost, ki jo pred vsako bolj ali manj pomembno odločitvijo potrebujem, kar nekako izmika in ponavljam napake, ki jih ne želim, napake, za katere sem pred petimi ali desetimi leti upal, da jih bom za vselej odpravil … Kje je tisti »ščepec modrosti«, ki bi mi tako koristil? Odgovor na taka in podobna vprašanja je: (s)pozna(va)nje tretje Božje osebe – Svetega Duha. NE! Ne gre le za mojo slutnjo, ugibanje ali znanstveno hipotezo! Pavel, ki ga nad vse cenim, pravi, kako si želi »da bi spoznal njega (Kristusa) in moč njegovega vstajenja (Svetega Duha)« (Flp 3,10) in kako je zaradi (spoznanja) Kristusa začel imeti vse tisto, »kar je bilo zanj dobiček, ... za izgubo« (Flp 3,7). Iz njegovih besed sklepam, kako velik pomen je imelo za Pavla osebno srečanje in osebno poznavanje Kristusa oziroma Svetega Duha. Zato je zame največji izziv izkustveno doživeti notranjo preobrazbo – ponotranjiti spoznanje, da je Sveti Duh (PARÁKLETOS) tista Božja MOČ, ki je ne le obudila Jezusa od mrtvih, pač pa je bila prisotna pri stvarjenju sveta in človeka (»GOSPOD Bog je iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka, v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša« 1 Mz 2,7) in sedaj vodi Cerkev. Pri vsem presega vse meje »človeškega in razumnega« (gre za človeku popolnoma tujo Božjo logiko), dejstvo, da je ta isti in veličastni Sveti Duh »na razpolago« tudi meni in je meni dana »nora avtoriteta« – jaz sam se lahko svobodno odločim, ali bom svoje življenje vodil in urejal sam ali bom to vzvišeno nalogo prepustil Svetemu Duhu. Osebno me pri vsej stvari najbolj čudi nejasnost spoznanja, kaj

se mi »bolj splača«. Kot da ne znam izračunati, koliko je ena in ena! Zares me čudi, da tudi za to, na videz tako jasno in preprosto stvar, potrebujem »ščepec modrosti«. Dragi moj Bog in Oče, prosim te, daj mi danes moj »vsakdanji kruh«, ki naj bo v spoznanju, da tudi danes potrebujem Svetega Duha in ga zato tudi danes in vsak dan znova povabim, naj vodi in usmerja moje misli, besede in dejanja.

Dani NAJINA SKUPNA POT JE SPET LAŽJA Crikvenica nama pomeni umik od hrupa, hitenja in skrbi. Pogovor o Svetem Duhu naju je nagovoril, kako preprosta je resnica in kako zelo smo jo zapletli ljudje, ker smo prepričani, da smo vsemogočni … Resnica je, da brez Njega ni nič. »Človek obrača, Bog obrne«, je dobro poznan pregovor, ki bi ga morali vzeti zares. Bilo je lepo, najina skupna pot je spet lažja.

Vinko in Slavi

Družina in Življenje

DELOVANJE DRUŠTVA

CRIKVENICA 3 Blagor mu, ki je preudaren in se prav odloča! Prepričan sem, da smo se na zadnjem vikend seminarju letos v Crikvenici zbrali preudarni zakonci, saj je zunaj divjala burja, v naših srcih pa smo lahko prisluškovali »šepetu« Duha. Zopet, v mesecu novembru že tretjič, smo napolnili hotel LIFE CENTER v Crikvenici. Tudi tokrat se je zbrala pisana druščina zakoncev iz Prekmurja, Štajerske, Gorenjske, Dolenjske … Med nami je bilo tudi lepo število otrok z animatorji, katerim se še enkrat zahvaljujem za prizadevno spremljanje in delo z otroki. Prav tako se zahvaljujem tudi duhovnikom, bratu Marku in bratu Marjanu ter Damjanu Mlinariču. (Mimogrede naj omenim, da se je Damjan Nadaljevalnega seminarja udeležil, ker so mu zakonci iz zakonske skupine, ki jo je dve leti spremljal, podarili Darilni bon!) Ker je bila vsebina tokratnega Nadaljevalnega vikend seminarja podobna prejšnjima dvema in smo o njej že spregovorili, naj omenim le misel brata Marka, ki nam je približal pomen »ohranjanja ognja poročenosti« (poklicanosti v zakon oziroma v duhovništvo). Rekel je, kako »hudi vetrovi« (burja zunaj je bila kot nalašč za ponazoritev) pihajo danes in nam hočejo ugasniti plamen zakonske ljubezni in zvestobe, kako smo z vseh strani »napadani« in kako moramo biti pripravljeni (strenirani), da znamo nevarnost pravočasno prepoznati

in se napada ubraniti. In vsem, ki smo poročeni, je še kako jasno, da se kaj hitro zgodi, da »plamenček« ugasne in ga je treba vedno znova prižigati. Da le znamo ta plamenček prižigati! Da le imamo koga, ki nam pri tem pomaga! Da se le zavedamo, da je prav tak vikend seminar, ki je odmik od vsakdanjih obveznosti in je oaza sredi puščave dela in skrbi, sredi okolja, ki se posmehuje nam svetim vrednotam …, prava odločitev in je nedvomno modro in razumno, če se zakonca zanj odločita vsaj enkrat na leto. Prepričan sem, da se vsi, ki se vsako leto radi vračamo v Crikvenico, tega še kako zavedamo in priznamo, da to potrebujemo. Sicer pa smo na seminarju razmišljali o pomenu hoje: »Žívite (hodite) v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa« (Gal 5,16). Hoja je lahko naporna, dolgočasna, utrujajoča … Naš pregovor pravi: »Počasi se daleč pride,« Kitajci pa: »Ne boj se, ko hodiš počasi. Boj se, ko se ustaviš!« Tudi naše duhovno in zakonsko življenje je hoja, ki je marsikdaj težka in se nam večkrat zdi, da stopicamo na mestu. Pa vendar se vsem, ki se damo voditi Božjemu Duhu, ni treba ničesar bati (Rim 8,14; priporočam v pogosto branje celotno 8. poglavje Pisma Rimljanom), saj v sebi nosimo moč, ki je Jezusa Kristusa obudila od mrtvih (Rim 8,11) in ni šment, da ta ista moč (isti Duh) ne bi obvarovala tudi nas pred napadi hudega (če ji le dovolimo, da v nas deluje).

D. S.

Družina in Življenje

GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI

KO RESNIČNOST POTEPTA SANJE Vir: Trenutki s teboj, Barbara in Dennis Rainey

Drug drugega ljubíte z bratovsko ljubeznijo … Veselite se v upanju, potrpite v stiski … (Rim 12,10–12) Mnogi se poročimo z iluzijo, da bosta navdušenje in čarobnost poročnega dne večno trajala. A ob spoznanju, da je resničnost zelo drugačna, kaj hitro pristanemo na trdih tleh. In za naju se začne obdobje razočaranja. Prepričana sem, da je skrivnost, kako se spopasti z neizogibnimi razočaranji v zakonu, skrita v preprosti besedici: predanost. Kaj zame pomeni predanost oziroma kako jo razumem? Predanost je zame izbira in odločitev – izberem oziroma odločim se, da želim iti skupaj s svojim možem z roko v roki skozi vihar ali stisko, ki jo je Bog v najinem odnosu dopustil, in obenem verujem, da bo naju ta odločitev pripeljala na »drugo stran stiske«, kjer bova skupaj še močnejša in bo najina ljubezen še globlja, kot je bila prej. Včasih ta izbira oziroma odločitev, da hočeva z roko v roki skozi preizkušnje, pomeni, da morava znova in na nov način drug drugemu izreči svoje poročne obljube, kot je to na vikend seminarju za zakonce storil neki par. Takrat sta bila ravno sredi velike preizkušnje. Povedala sta: »Ko sva oba z veliko bolečino že sprejela najino

ločitev, sva se ponovno našla. Tokrat naju je močno zaznamovala obnovitev najinih poročnih obljub, ki sva jih drug drugemu na nov način izrekla. Od veselja sva oba tako jokala, da sva tiste trenutke komaj preživela. Že več kot eno leto nisva nosila poročnih prstanov in mislila sva, da za naju ni več upanja. Ko sva si ponovno obljubila zvestobo, sva začutila, da sva na pravi poti. Smešno je, kako so nama sedaj po devetnajstih letih zakona poročne obljube pomenile nekaj čisto drugega kot na začetku najine poti.« Predanost lahko pomeni tudi tisti tihi notranji glas, ki mi pomaga, da določena dejstva sprejmem in se z njimi strinjam, saj vem, da so resnična, čeprav se v tistem trenutku počutim popolnoma drugače. Moja zaveza Bogu in mojemu možu je srce tistega, kar ostane, ko resničnost potepta sanje, ki sva jih imela na poročni dan. Saj je bil najin poročni dan vendar resničen in sva si pred Bogom in pričami zares obljubila »v sreči in nesreči«. In če se mi sedaj tisti »v nesreči« reži v obraz, to zame pomeni, da imam pred seboj izbiro: Se bom odločila za spoštovanje moje poročne obljube?

VAJIN POGOVOR

VAJINA MOLITEV

V čem je vajin odnos danes drugačen od tistega, kar sta pričakovala? Zvečer, ko so otroci že v postelji, skupaj pripravita večerjo ob svečah, poiščita vajino poročno obljubo ter jo drug drugemu ponovno in na nov način izrecita (preberita).

V molitvi prosita Boga, naj vama nakloni milost popolne predanosti in popolnega zagotovila, da bosta ostala skupaj ne glede na stiske in preizkušnje, ki se bodo v vajinem zakonu še pojavile.

Družina in Življenje

GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI

OTROCI SOLZÁ »Žene so spet dobile svoje mrtve, ker so vstali …« Heb 11,35 Lekcija, s katero se v življenju srečamo neposredno ali z opazovanjem drugih, je, da se lahko vsaki družini »zgodijo« uporniški otroci. Četudi taki otroci zbežijo od doma in od Boga, je naša dolžnost, da jih v molitvi prinašamo pred Boga in ga prosimo, naj jih pripelje domov. Med največje tovrstne zglede gotovo sodi sveta Monika, mati svetega Avguština. Z bolečino je opazovala, kako je njen sin zavračal krščansko vero, kako je zapravil otroška in mladostna leta s svojimi prijatelji in z njimi iskal le tuzemske užitke. Nekoč ga je prepričala, da se je srečal s škofom iz severne Afrike. Škof ni želel spregovoriti z Avguštinom, ker je menil, da fant še ni pripravljen in učljiv. In čeprav se je srečanje zdelo neuspešno, je škof potolažil Moniko v njeni žalosti rekoč: »Nemogoče je, da bi bil sin tolikih solza pogubljen« (povzeto po Izpovedi svetega Avguština). Gotovo poznate zaključek te zgodbe, kako je bilo Avguštinovo spreobrnjenje dramatično, ko ga je Bog »srečal« v njegovem rimskem vrtu, in kako ga je rotil, naj prebere besede Svetega pisma, ki bodo odprle njegove oči, da bo videl vso pokvarjenost greha in Božje obljube, dane po Jezusu Kristusu. Samo mati pravega spreobrnjenega upornika lahko v celoti razume veselje svete Monike, ki je sedaj lahko objela svojega odraslega sina, ki je bil rešen po Božji milosti in materinih molitvah. Umrla je

devet dni po sinovem spreobrnjenju – njeno poslanstvo in smisel njenega življenja sta bila izpolnjena. In sveti Avguštin je postal ena izmed najvplivnejših osebnosti v zgodovini Cerkve. Kako velika in globoka je lahko bolečina staršev, ki vidijo, kako njihovi otroci odklanjajo Boga! Tudi midva z Barbaro sva doživela bolečine, za katere sva mislila, da ne bodo nikoli popustile. Prav tako pa sva doživljala tudi tolažbo, s katero naju je tolažil Bog, ko sva mu svoje stiske in skrbi v molitvi v solzah izročala in mu zaupala, vedoč, da on nikoli ne neha. Vir: Trenutki s teboj, Barbara in Dennis Rainey

VAJIN POGOVOR

VAJINA MOLITEV

Če menita, da je v vajini družini otrok, ki vama povzroča stiske in težave, zaupajta svojo skrb, bolečino in razočaranje drug drugemu.

Prosita Gospoda, naj odreši svoje tavajoče otroke in naj jih na kakršenkoli način pripelje nazaj. Prosita ga tudi, naj okrepi vajini srci, da mu bosta še bolj zaupala.

Družina in Življenje

NESPOZNANI Popotni človek zvoni pri vratih. Pravi, da je iz Nazareta. Kakšno blago pa ponujate, ga vprašam, suhe robe imam dovolj, tudi paloma robčkov čez mero. Že včeraj je nekdo prodajal sveče. Da nimate morda kakšnih knjig, teh res ne potrebujem. Stoji in se ne gane. Poloti se me nervoza. Dajte no, kaj pa bi sploh radi? Mogoče ste pa lačni?

Škoda, nič ni ostalo od kosila. Recite že kaj, nimam časa viseti tu na vratih. Mimo sem prišel, reče plaho, pot me pelje na križ. Na Križ pri Komendi, saj tam je pa gostilna! Na Kalvarijo. Oči se mu zasolzijo. Vzemite ta stotak, naj bo za avtobus. Kako ste dobri, mi zašepeta. Jaz pa ga ne spoznam. In gre. In zaprem vrata. (Berta Golob, zbirka Senca svetlobe)

Družina in Življenje

NAŠE ZAKONSKE SKUPINE

Zakonska skupina v Štepanji vasi Zakonsko skupino in seminarje, ki so organizirani znotraj DiŽ, dojemava kot čisti Božji dar za življenje zakramentalnega zakona. Dobro se spominjam, kako naju je pred kakšnim letom in pol po nekakšnem viharju, ki ga sem in tja doživljamo prav vsi zakonci, iskrena molitev združila ob Božji besedi. V najinih srcih je bila živa prošnja Očetu, naj nama pomaga, naju vodi in pokaže način, kako iskati pravo pot, ki je njemu po volji in v skladu z delovanjem njegovega Sv. Duha … V tistem trenutku sta naju poklicala zakonca Siter in nama povedala, da sva lepo povabljena v zakonsko skupino, ki bo začela delovati v Štepanji vasi! To sva razumela kot pravi čudež, saj sva si že dalj časa želela postati člana kakšne zakonske skupine, ki deluje po DiŽ-evem programu. Seveda sva se z veseljem odzvala povabilu! Skupina sedaj deluje že dobro leto in pari smo med seboj postali pravi prijatelji, ki si pomagamo in se spodbujamo na poti naše rasti v zakramentu zakona. Skupaj smo obiskali tudi nekaj Nadaljevalnih vikend seminarjev v Crikvenici, ki so za nas vse vedno znova prav poseben blagoslov. Pozitivno delovanje zakonske skupine vpliva tudi na najino družino – najine štiri otroke. Vedno bolj spoznavava tudi vlogo in pomen voditeljskega para, ki mora biti predvsem »pretočen«. Pretočnost razumeva predvsem kot ponotranjanje in prenašanje Božje besede v zakonski vsakdan, kar posledično gradi zaupanje in vero v zakramentalnost zakona! Pravi blagoslov naše skupine je s karizmo sv. Frančiška naš duhovni asistent br. Marko Senica, kapucin. Kako blagodejno in jasno deluje njegova beseda, ki je kot luč na poti iskanja! Vedno nam je na razpolago za »čiščenje« v zakramentu sv. spovedi, kjer z neverjetno preprostostjo in močjo opogumlja in vabi k vztrajni hoji v ljubezni. Bogu hvaležna iz vsega srca slaviva Njegovo dobroto in vsak dan, vedno znova živiva misel sv. Pavla: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.« (Flp 4,13) Marko in Monika Zupanc

Povedala bi rada nekaj o naši skupini, zakaj sva se pridružila, kdo smo, kaj počnemo, kaj čutimo, skratka teme, ki so na videz pisane za žensko dušo. Na prvi pogled je res tako. Vendar mirno rečem, da tudi možje nič ne zaostajajo s komentarji. Naša skupina se res precej smeji, tako da lažje stremo kakšen trd oreh in se zazremo v lastne slabosti in nemoči. Vsak izmed nas skupini nekaj da, istočasno pa lahko začuti, da ni sam, da ga drugi razumejo v njegovih težavah in da se splača vlagati v odnos. Priznam, da je zakonska skupina zastonjski dar, ki ga velikokrat nismo vredni ali pa tudi nismo pripravljeni sprejeti. Zato je vredno poskusiti večkrat ali pa čakati in prositi, da bi se nama (vama) odprlo in bi lahko storila korak naprej v tej smeri. Dajmo, nikoli ni prepozno! Vinko in Lučka Pestotnik

Za skupino sva izvedela od duhovnega voditelja Marka Senice. Povabil naju je v skupino in z veseljem sva se ji priključila v začetku letošnjega leta. Skupina nama pomeni druženje s podobno mislečimi zakonskimi pari, kjer si lahko izmenjamo svoja mnenja in izkušnje pri gradnji medsebojnega odnosa. Pri tem nam zelo pomagata zakonca Siter s svojimi bogatimi izkušnjami in s pomočjo pri vodenju skupine. Veseli naju iskrenost vseh parov. Želiva si, da bi si tudi s pomočjo skupine znala vzeti več časa za naju in s tem izboljšati odnos med nama in Bogom. Martina in Jože

Družina in Življenje

Bila sva poročena kakih petnajst let. Oče in mama treh čudovitih otrok. Srečna v zakonu in skozi življenje sva stopala brez skrbi. Najin zakon je bil videti kakor razkošna skrinjica, ki s svojim lepim videzom daje vedeti, da v sebi skriva dragocenosti, ki bi zamikale prav vsakega, ki bi pokukal pod njen pokrov. Skrbno sva jo nosila, ponosna nanjo, zavedajoč se, da se marsikdo z odobravanjem še enkrat ozre nanjo, kadar jo zagleda. Potem sva srečala Vilmo in Danija. Imela sta prav tako skrinjico. Njeno dragoceno okrasje je bilo le za malenkost drugačno od najinega. Storila pa sta nekaj, česar se midva do tedaj nisva domislila. Previdno sta dvignila njen pokrov, le malo in počasi, a dovolj, da naju je zaslepilo. Zaslutila sva, da je v njej mnogo več, kakor sva si do tedaj sploh upala pomisliti. Bogastvo, ki sva ga ob našem srečanju ocenila, je bilo brezmejno in zato je vzbujalo ne le občudovanje, ampak tudi senco strahu. Ga znava pravilno negovati, je v najini moči varovati ga, da ga nepridipravi ne umažejo, okvarijo, ukradejo? Tako sva našla krog ljudi, kjer sva se pričela učiti spretnosti, ki bi jo moral obvladovati vsak srečni par, ki je dobil v varstvo dragocenost svojega svetega zakona. (Saj je sveti tudi zato, ker se sveti, kajne?) Kako previdno je treba iz te skrinjice jemati darove, jih čuvati in skrbno in zelo natančno polirati z nevidno krpico, da dobivajo vedno nov sijaj – takšen, da ostaneš brez besed in ti zastane dih. In kar naenkrat vprašanja: Je mogoče, da sva kar petnajst let varuha lepote, katere prave vrednosti

se sploh nisva zavedala? In, je res, da nama je ves ta čas sledila Njegova neizmerna previdnost in ljubezen, da je nisva izgubila? Nerodno sva se lotila dela. Kakor otrok vzame v svoje roke nežnega mladička, tako sva tudi midva plaho pričela brisati prah in lise, ki so se z leti nabrale na najinih krhkih zakladih. In, bolj kot sva brisala, več dela je bilo pred nama. Odprl se nama je nov svet spoznanj, ki so dolgo časa spala in čakala, da srečava učitelje, ki naju bodo učili učiti se.

Tri leta po našem prvem srečanju vabiva tudi midva – pridružite se nam, postanite tudi vi odgovorni varuhi svojih zakonov in družin. Družina in Življenje je družina širšega pomena, kjer boste našli podporo pri spoznavanju darov, ki so vam bili zaupani. Videli boste, da je ta vloga in naloga tisto, kar ste do sedaj morda iskali, imeli, a ne prepoznali. Je naš smisel življenja. Josipina in Frane *** Bili so negotovi začetki, kmalu pa že pravi ogenj. Čutila sva, da je to tisto pravo, in si pred Bogom in ljudmi obljubila večno zvestobo. Prva prilagajanja pod skupno streho niso bila lahka, a ogenj je zdržal. Rodili so se trije otroci, najin zaklad. Nisva se zavedala, kako hitro nama bežijo leta. Viharji, neurja, zatišje, mir … nenehno usihanje in ponovno prižiganje ognja – nekakšen ustaljeno porušeni mir. Zakaj se nama to dogaja, ali tudi drugi zakonci čutijo enako? Jim uspe živeti brez velikih nihanj, oddaljevanj in ponovnih zbliževanj? Odločila sva se, da to preveriva v zakonski skupini. In zdaj veva, da smo si zakonci v svojih težavah zelo podobni. Zdaj veva, da zakon in skupno življenje nista nekaj samoumevnega. Za dober in pošten odnos je treba delati in dovoliti, da deluje tudi On. Hvala, ker sva lahko z vami! Vinko in Slavi *** OPRAVLJAM POSLANSTVO, ZA KATEREGA SEM POSVEČEN Teh nekaj besed pišem ob zaključku DiŽ-evega Nadaljevalnega vikend seminarja za zakonce v Crikvenici. Bogu sem globoko hvaležen, da v vseh obdobjih in tudi danes kliče ljudi, ki so pripravljeni zastaviti svoje življenje za širjenje Jezusovega evangelija. Zakonca Siter sta me pred dobrim letom povabila, da se kot duhovnik pridružim zakonski skupini, ki se bo srečevala v Štepanji vasi. Z veseljem sem sprejel in priznam, da veliko več prejemam, kot lahko dajem. Posamezna srečanja so tematsko že pripravljena, sam pa svoje poslanstvo vidim v duhovnem spremljanju zakoncev z molitvijo in zakramenti ter z besedo takrat, ko čutim, da lahko kot duhovnik primaknem nekaj iz osebnega razmišljanja, Božjega razodetja, knjig ali iz številnih pogovorov z zakonci. Vesel sem, da nisem voditelj zakonske skupine, ampak lahko opravljam poslanstvo, za katerega sem posvečen. Ne kot »zateženi« voditelj, ki ima glavno besedo in odgovore na vsa vprašanja, ampak brat in sopotnik na poti vere. Želim si in močno upam, da bo v prihodnosti vsaka župnija v Sloveniji imela vsaj eno zakonsko skupino. Sanjam o tem, da bomo znotraj Cerkve imeli več poguma, da bomo sredstva namenjali tudi za temeljitejše oblikovanje voditeljskih parov v zakonskih skupinah. p. Marko Senica

Družina in Življenje

Duhovni vikend za zakonce »Eno v različnosti« v Ignacijevem domu duhovnosti Termini: 1) od 14. do 16. marca 2014 2) od 6. do 8. junija 2014 Kot moški in ženska sta, draga zakonca, dva povsem različna svetova, a poklicana, da postajata vedno bolj eno. Pri tem lahko pogosto padeta v skušnjavo, kako bi spremenila drug drugega. Na duhovnem vikendu, na katerega sta povabljena, bosta odkrivala, kako lahko postajata vedno bolj eno po Božjem načrtu in živita vedno bolj polno zakonsko življenje. Imela bosta dovolj časa tako za osebno molitev in premišljevanje, poslušanje in pogovor drug z drugim, skupni sprehod in počitek, okušanje lepote stvarstva in življenja, intimno večerjo in večer, kot za osebno ali skupno češčenje Jezusove evharistične navzočnosti v čudoviti kapeli Našega Gospoda, za srečanje z drugimi zakonskimi pari, za duhovni pogovor ali spoved in še in še … Draga zakonca, povabljena sta, da prideta na duhovni vikend sama in si tako resnično povsem podarita ves svoj čas in moči, ki vama jih daje Bog na pot vajinega skupnega življenja. Na naši spletni strani si lahko ogledata tudi nekaj odmevov zakonskih parov, ki so se pri nas duhovnega vikenda že udeležili: http://www.ignacijevdom.si/zadovoljni-zakonci/; http://www.ignacijevdom.si/duhovne-vaje-za-zakonce-v-letu-vere/; http://www.ignacijevdom.si/verovala-zivela/. Če si kak zakonski par želi vzeti čas zase, za molitev, premišljevanje Božje besede, v medsebojnem pogovoru in pogovoru s kakšnim patrom v Ignacijevem domu, je vedno dobrodošel tudi izven teh razpisanih terminov. Vedno se namreč najde prostor v domu tudi preko tedna, pa tudi ob koncu tedna je pogosto prosta kakšna soba. V našem domu je, čeprav je sredi mesta, vedno toliko Božjega miru, da si lahko vedno naberete novih duhovnih osvežitev za nadaljnjo zakonsko pot. Voditelj: p. Ivan Platovnjak DJ. Informacije in prijave pri Sonji Pungertnik vsak delovni dan od 8.00 do 14.00 na telefonski številki 051 613 374 ali kadarkoli po e-poti na naslovu ignacijevdom@gmail.com.

Pripravljeni moramo biti na to, da si dovolimo, da nas Bog ZMOTI. (D. Bonhoeffer)

SOS MOLITEV Če želite da nekdo moli z vami ali za vas, za vaše potrebe ali za vaše bližnje, lahko pokličete vsak delavnik od 20.00 do 22.00 SOS molitev na številko 031 533 133.

Družina in Življenje

PRIPOROČAMO V BRANJE Čas za Boga Jacques Philippe, Založba Emanuel, 2013 Založnik o knjigi: Joga, zen, sprostitvene tehnike in druge vrste vzhodne meditacije, ki temeljijo na duševni zbranosti in nadvse raznolikih, a tudi dragih tehnikah, so na Zahodu silno uspešne. Vendar pa notranja molitev, ta čisti in zastonjski dar božje Ljubezni, še naprej navdihuje in hrani svetnike, ki so pravi božji prijatelji, k čemur smo vsi povabljeni! Ponižnost, ljubezen in zvestoba – to so edine odlike, potrebne za dostopanje do božjega srca, ki je neusahljivi vir. Ampak – komu je sploh namenjena notranja molitev? Kje, kdaj in kako naj se je lotimo? V tej sijajno napisani knjižici, ki podaja bogat izbor primerov in tudi čisto konkretne nasvete, boste našli odgovore na številna vprašanja, ki se vam o tem zastavljajo.

Nihče ne ve ... http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/0/0BD68FC4297AB88FC125785300355835/$FILE/NIHCE NE VE PRILIKE_M.PDFNataša Konc Lorenzutti

Nataša Konc Lorenzutti, Družina, 2011 Založnik o knjigi: Dragocena knjiga prinaša deset svetopisemskih prilik: o gorčičnem zrnu, talentih, usmiljenem Samarijanu, zakladu in biseru, o ljuljki in pšenici … Prilike je v verze mojstrsko prepesnila priznana pesnica in pisateljica Nataša Konc Lorenzutti, ilustrator Peter Škerl pa jih je ponazoril s stripom. Otrokom bodo prilike v verzih hitro šle v uho, pa tudi do srca. Knjiga je imeniten vzgojni pripomoček za katehete in starše, ki želijo skupaj z otroki odkrivati bogastvo Svetega pisma. »Namen pričujoče knjige je, da bi vsakdo, ki jo bo vzel v roke, izkusil vedno tesnejšo bližino z Gospodom in vedno tesnejšo bližino s svojim bližnjim. Čestitam ustvarjalcem in knjigo priporočam vsem: pridigarjem in katehetom, lutkarjem in igralcem, mlajšim in starejšim … Pustite se navdihniti!« Jurij Bizjak, koprski pomožni škof

Družina slavi Boga Julka Nežič, Slomškova založba, 2007 V cerkvenem ali bogoslužnem letu se razgrne celotna Kristusova skrivnost: od Jezusovega učlovečenja in rojstva, do njegovega vstajenja, vnebohoda in prihoda Svetega Duha. Tako v bogoslužnem letu pridemo v stik z glavnimi dogodki Jezusovega življenja. Cerkveni prazniki so ne samo spomin na določene dogodke, ampak se na vsak praznik nek dogodek na skrivnosten način obnovi. Na ta način smo tudi mi navzoči v Jezusovem življenju, smrti in vstajenju. Vsak praznik je trenutek, ko nas Bog vabi, da se odločimo zanj. (Povzeto iz uvoda v knjigo.) Knjiga nosi tudi podnaslov: Mali družinski obrednik, kar pomeni, da vam bo v veliko pomoč pri obhajanju praznikov v celem cerkvenem letu. Molitve so prilagojene tudi za otroke, tako vam knjiga ponuja vir idej za lepše obhajanje praznovanj. Izbor knjig: P. N.

Družina slavi Boga

Družina in Življenje

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI

ZAKONCA ŠTERN Saša in Slavko Štern sta doma na Kokrici pri Kranju. Poročena sta 22 let in imata štiri otroke. Sta voditeljski par v zakonski skupini Kovor in Sveti Duh pri Škofji Loki. Pravita, da je lepota kraj prisotnosti Boga, začutimo pa jo lahko le, če smo preprosti, ponižni, iskreni in spoštljivi. Se lahko našim bralcem na kratko predstavita? Sva Saša in Slavko Štern, doma sva na Kokrici pri Kranju, pod Storžičem. Poročena sva dvaindvajset let in imava štiri otroke. Najstarejša Kristina študira v Mariboru, med tednom živi tam v študentskem domu in je tako z eno nogo že v odhajanju od doma. Doma imava gimnazijki Ano in Bernardo ter Nejca, ki ima deset let. Saša: Izhajam iz delavske družine: mama je bila medicinska sestra, oče je delal v tovarni in je že dvanajst let pokojni. Imam še brata in sestro, oba sta poročena in imata otroke. Iz svoje matične družine sem prinesla izkušnjo sprejetosti in topline. Starša sta se imela rada in si to tudi znala pokazati. Velikokrat sem ju videla, da sta se objela. Nikoli nismo živeli

v razkošju, vedno pa je bilo za vse poskrbljeno. Mama, ki je imela glavno besedo v družini, je človek reda in urejenosti in tako mi je že v otroštvu postalo samoumevno spolnjevati svoje dolžnosti in se držati dogovorov, kar zadeve precej olajša. Sta pa imela zelo nezdrav način reševanja konfliktov in treba se je bilo naučiti boljšega vzorca. Slavko: Tudi jaz izhajam iz delavske družine, v kateri smo se rodili štirje otroci. Z leto mlajšim bratom sva šele po 12 letih dobila mlajšo sestro in brata. To je na nek način tudi zaznamovalo naše odnose. Sicer sva pa oba s Sašo najstarejša otroka in sva se prva osamosvajala, kar ni šlo vedno lahko. Saša: Slavko je bil moja ljubezen že iz otroštva, bil je najlepši in najbolj priden ministrant v naši župniji in tarča mnogih mladih zaljubljenih pogledov. No, jaz sem bila pa najbolj vztrajna. In

spomin na poroko v deževnem zgodnje pomladnem jutru je še vedno čudovit.

Kako sta se pridružila Družini in Življenju? Prihajava iz gibanja Najina pot, kjer sva člana zakonske skupine že od prvega leta zakona, že dvaindvajset let. In tukaj najbolj vidiva, kako dolgoletno brušenje v skupini in na duhovnih vajah koristi najinemu odnosu. Včasih se sprašujem, kakšen zakon bi imela, če ne bi bila deležna te milosti. Zadnja leta pa sodelujeva tudi pri Šoli za zakon. Za Družino in Življenje sva sicer slišala že dolgo nazaj, vendar sva si mislila, da se naju pač ne tiče. Potem sva pa nekoč slučajno dobila v roke revijo, ki nama je bila zelo všeč. Šla sva na Temeljni vikend seminar v Ankaran in »padla noter«. Bog

se naju je zelo dotaknil, prav pobožal naju je, in vedela sva, da si želiva biti tukaj. Vedela sva, da bi bil DiŽ tudi prava stvar za zakonsko skupino, ki sva jo že takrat vodila v Kovorju. Gradiva za srečanja in razmišljanja ob domačih nalogah te prisilijo, da greš na globoko. In to je zelo pomembno. Trenutno pa vodiva še skupino v Svetem Duhu pri Škofji Loki.

»Lepota je videti dobro in lepo v vsem: v stvarstvu, v sočloveku, v sebi, v Božji besedi.« Kako vaju nagovarja ta stavek? Če hočeš videti lepoto, moraš pristopati z odprtim srcem, s spoštovanjem. Tako kot Bog naroča Mojzesu, ki je prišel h gorečemu grmu, naj si sezuje čevlje z nog, ker je to kraj Njegove navzočnosti, tako nagovarja tudi naju. Lepota je

Družina in Življenje

kraj prisotnosti Boga in začutila jo bova lahko samo, če bova preprosta, ponižna, iskrena in spoštljiva. Pa naj gre za lepoto gorskega travnika, posutega z drobnim živopisanim planinskim cvetjem na ozadju skalnatih vršacev ali prijazen nasmeh sočloveka. Če pa si nadenem očala predsodkov, sebičnosti in pesimizma, lepote ne morem videti. Saša: Pred leti sem šla na javno stranišče na ljubljanski avtobusni postaji. Bilo je še zgodaj zjutraj in bila sem slabe volje. Pri vhodu me je prijazno pozdravila čistilka, ki je bila kljub res zelo zgodnji uri že pri svojem delu. In ta njen pozdrav je bil najlepši, kar sem jih bila v življenju deležna od neznanega človeka. Kot bi mi skozi širok nasmeh ponudila košček svojega srca. Bilo me je sram svoje slabe volje, ki pa je v tistem trenutku izpuhtela. To je bila lepota v ne ravno lepem okolju. Slavko: Mene ta stavek nagovarja predvsem v tem smislu, da znava vse te lepote in dobre stvari okrog naju najprej videti in se zanje tudi zahvaljevati. Vse prevečkrat svet okrog naju postavlja in propagira drugačne »lepote«, ki pa naju ne osrečujejo, prej obremenjujejo in siromašijo.

Ali vidita lepoto v sebi, sozakoncu, otrocih, sodelavcih, Cerkvi …? Kaj naredita za lepoto bivanja znotraj družine? Vidiva, kadar jo hočeva videti. Lahko vidiva črno piko na rjuhi ali pa vidiva metre snežnobelega platna okrog nje. Lahko vidiva razmetano kuhinjo ali pa skledo piškotov, ki sta jih spekli hčerki. No, seveda, še lepše je videti tudi za seboj pospravljeno kuhinjo! Saša: Izkušnja smrti mojega očeta naju je naučila, da morava biti pozorna drug do drugega in videti lepoto drug v drugem danes. Ker ne veva, ali bova jutri še lahko skupaj. Nisva več rosno mlada in vsak dan sva na cesti, ne veva, koliko časa nama bo še podarjenega. Tudi otroci bodo odrasli in odšli, čas za ljubezen je danes. Pri skupnem življenju je vsak dan tisoč priložnosti za izkazovanje ljubezni, jih je pa treba videti in izkoristiti.

Nisva odgovorna za vse, kar se dogaja, odgovorna sva za »svojo hišo«, se pravi zase in za otroke, dokler so še odvisni od naju. Kadar se gledava z ljubeznijo, čudežno izginejo gube in celulit. Možev ljubeči pogled je za ženo najučinkovitejši lepotilni tretma. Se pa vsekakor strinjava, da je potrebna primerna urejenost, higiena in kakšna telovadna vaja tudi ni ravno odveč.

Slavko: Saša je meni najpomembnejša, zato se trudim, da lepe stvari na njej opazim in ji za trud v najinem in družinskem odnosu znam izreči priznanje. Za družinski odnos se mi zdi pomembno, da lepoto vidiva tudi v najinih otrocih, da znava najti njihove dobre lastnosti in jim to tudi povedati. Stvari, ki naju motijo tako rade zasenčijo dobra dejanja. Pred izzive sva postavljena vsak dan, zavedava pa se, da drobne pozornosti in prijazne besede v pravem trenutku velikokrat delajo čudeže. Misliva, da je pomembna naloga videti dobroto in lepoto v vsakem človeku, ki nam stopi na pot. Ampak to je stvar odločitve in zavestnega truda, ne trenutnega razpoloženja, mode ali zavajajočega javnega mnenja. Saša: Zelo lahko je videti lepoto v človeku, ki je dober in prijazen. Veliko težje pa jo najdem pri ljudeh, ki so nepošteni ali me hočejo izkoristiti. Včasih tega ne zmorem.

V Svetem pismu beremo: »Če pa je slabo v vaših očeh, da bi služili Gospodu, si izberite danes, komu hočete služiti: ali bogovom, katerim so služili vaši očetje onstran reke, ali bogu Amorejcev, v katerih deželi prebivate. Jaz in moja hiša pa bomo služili Gospodu.« (Jozue 24,15) Komu boste služili v letošnjem adventnem času?

Pravzaprav ne gre samo za letošnji advent, gre za prav vsak dan življenja. Nisva odgovorna za vse, kar se dogaja, odgovorna sva za »svojo hišo«, se pravi zase in za otroke, dokler so še odvisni od naju. Pogosto se vprašava, komu služiva. Kadar zvesto iščeva Božjo voljo, vidiva, da najin zakon in odnosi v družini kar cvetijo. Kadar si za Boga ne vzameva časa in predvsem ne premoreva dovolj poslušnosti, ker misliva, da sama vse najbolje veva, takrat se pa hitro kaj zalomi. Neprijazna beseda, opazka, ki uide izpod nadzora, lahko zelo rani. Lepi odnosi v družini so ugoden stranski učinek zdravila, ki se mu reče Božja bližina. Najlepša hvala za vajine besede, predvsem pa za zgled, ki ga dajeta našim bralcem. Intervju sva pripravila Cvetka in Oton Bogdan

Družina in Življenje

ROMARSKO POHODNIŠTVO

Zadnji romarski pohod v letu 2013 – Vrh Sveti Trije Kralji Letos sva šla z možem Mihom prvič na DiŽ-ev seminar in bila priča obljubljenim nepozabnim trenutkom za naju. Odtlej sva večkrat zašla tudi na DiŽ-evo spletno stran in tako oni dan presenečena ugotovila, da bo naslednji romarski pohod prav na naš hrib – Vrh Svetih Treh Kraljev. Juhu! Sicer nisva domačina v tej vasi, je pa po nekajletnem bivanju tu vas dodobra postala najina, naša. Tako sva se zjutraj v soboto, 16. novembra, ne da bi vedela, koga greva čakat, spustila do sosednjega naselja Smrečje, kjer je bilo izhodišče pohoda. Mrzlo je pihalo, megla se je vila in oblaki so zastirali sicer daleč naokrog lep razgled. Ura je odbila osem, in ker nisva nikogar dočakala, sva se že namenila

nazaj na Vrh. V tistem so prispeli Mirko, Martina in njuna mala Julija. Ker smo želeli ujeti sv. mašo na Vrhu, smo se skupaj podali na pot. Ko smo prečkali del cestišča, ki je čakalo na novo asfaltno prevleko, smo srečali še organizatorja Marijo in Ivana. Po

pričakovanjih sta nas kmalu ujela. Kakšno prijetno srečanje! Prvič smo se videli, a vseeno je bilo čutiti, kot da se že dolgo poznamo. Megla se je toliko razkadila, da smo videli vsaj bližnja naselja: Rovte, Praprotno Brdo, Hlevni Vrh, Lavrovec, kasneje tudi Žiri. Pot smo si Martina, Julija in jaz malce skrajšale, saj smo šli do cerkve mimo našega doma. Da ne bi zamudile sv. maše, smo sedle

v avto in se odpeljale na vrh Vrha, kjer stoji lepa cerkev Svetih treh kraljev. Ostali pohodniki so malce pohiteli v zadnji klanec in vsi smo bili ob zvonjenju v cerkvi. Sv. mašo je daroval župnijski upravitelj g. Andrej Sever, sicer župnik v Šentjoštu, saj v

naši župniji nimamo svojega župnika. Pri maši je bilo tudi precej otrok, ki imajo ob sobotah verouk. Po maši sta Miha in Lucija, najina najstarejša hči, pohodnikom razkazala še nekaj bližnjih hribov in zaselkov (kar se je pač v takem meglenem in oblačnem vremenu sploh dalo videti). Vsi skupaj smo se nato zadržali še ob klepetu ob toplem čaju v planinski koči. Čeprav nas ni bilo veliko in nismo šli daleč, je bil romarski pohod prisrčen in duhovno bogat. Vsekakor vreden, da ga v lepem vremenu še ponovimo v večji ali manjši zasedbi. Mihaela in Miha Kavčič Šele jeseni sva se na novo priključila novi zakonski skupini Družine in Življenja in že smo se z družino udeležili zadnjega pohoda – romanja v njihovi organizaciji v upanju na druženje z različnimi mladimi družinami pa tudi, ker radi gremo v hribe. Kljub majhni udeležbi in mrzlemu vremenu smo se imeli zelo lepo med dobrimi ljudmi, hčerka pa je tudi zelo uživala. Predvsem navzdol je šlo lažje, tako da smo kar tekmovali v teku, k čemur nas je spodbujala naša najmlajša udeleženka. Martina in Mirko Cevec Midva z Ivanom sva doživela na tem pohodu kljub maloštevilčni zasedbi (nikakor ne moreva reči skromni) nekaj novih čudovitih stikov oziroma spoznala ti dve krasni družini. Ko smo po poti in potem v planinskem domu še klepetali, sva res spoznavala, kako velik je Gospod, ki se nas dotika na tako različne načine in nas kliče v hoji za Njim še posebej v preizkušnjah. Veselje in upanje za celotno Cerkev je tudi, ko srečamo pare in družine, ki so odprte za Gospoda, za njegovo besedo, za evangelij in to zelo konkretno v svojih

Družina in Življenje

življenjih. Seveda sva kljub nekoliko oblačnemu vremenu lahko z novimi prijatelji občudovala spet lepoto Stvarnikovo, ki je je po naši Sloveniji resnično v obilju. Ja, na ta kraj bo potrebno iti še enkrat v sončnem in jasnem vremenu. Hvala tudi prijaznemu duhovniku župniku Andreju – globoko smo lahko doživeli Božjo pričujočnost na Vrhu pri Sv. Treh Kraljih. Dragi prijatelji DiŽ in tudi drugi! Ker govorimo v tej številki o lepoti, ne moreva mimo ponovnega vabila – pridite na vsaj en romarski pohod letno. Verjameva, da mnogi pogosto kam hodite, a morda ne z družinami, zakonci in tam ne srečate novih prijateljev, ki tudi hodijo po poti graditve odnosov, za katere je vredno živeti … Kakorkoli – te kratke poti, ta romanja po različnih koncih Slovenije – ne le tam, kjer so tradicionalne poti – so ravno v odkrivanju lepote, ki jo je največji Umetnik na svetu naredil in nam je dana zastonj. Tudi preko zrenja v to lepoto lahko prepoznavamo in slavimo Boga, lahko uvajamo v občudovanje lepega naše otroke. Naj vam ne bo škoda časa – večina pohodov se zaključuje že sredi dneva. Ponovno vas vabiva, da predlagate kar konkretne poti, ki jih v vaših koncih vi najbolj poznate in bomo prišli tja v letu 2014. Marija in Ivan

In družina je srce in v srcu življenja! Povabljeni, da tudi v letu 2014 pridemo in pijemo prelesti naše lepe zemlje tudi v družbi drugih družin in tako skupaj slavimo Gospoda! Romarsko pohodniška druščina

Čul sem, kako je zvenelo moje srce: Sveta si, zemlja, in blagor mu, komur plodiš — z oljem mu lečiš razpokano dlan, shrambe mu polniš in vina mu vračaš za znoj, daješ sena in otave za vola, ki vlačil je brano, hodil pred plugom in družno potil se z oračem; točiš cvetlicam v čaše medu, da pride čebela, gnana od tajne skrbi spomladi na delo za božič; ni gospodinje strah mrazov, zakaj nje družina dvojno obleko ima, in čuješ na tnalu trlice? In osnutek na stativah čaka že votka. O, tam sveti Duh razprostrl je krila nad mizo blažen je trud in blažen počitek družini. Hodil po zemlji sem naši in pil nje prelesti. Ljubil sem jo. Kakor grudi deviške razgaljene duhtele pod soncem so njene poljane razpaljene; potapljal sem se v valove njenih žit, sam, sam s seboj, le z mislimi svojimi skrit v molčeči družbi mladega hrepenenja, mlad, mlad — to se pravi: v srcu vsega življenja. Oton Župančič, DUMA

NAPOVEDNIK – romarski pohodi v letu 2014 Spomladanski oz. postni romarski pohod 29. marca 2014 Majski oz. Marijin romarski pohod 24. maja 2014 Dvodnevni gorski romarski pohod 11. in 12. avgusta 2014 Jesenski oz. katehetsko-šolski romarski pohod 27. septembra 2014 Zadnji pohod v letu – jesensko-zimski 15. novembra 2014 Kam bomo romali, je odvisno od vas, če boste pravočasno sporočili pot in cilj, ki si ga želite. Vsekakor pa bodo podrobnosti kolikor bo mogoče objavljene v našem glasilu in vsaj teden dni pred romanjem na spletni strani.

Družina in Življenje

BOŽIČNI INTERVJU

POGOVOR Z MARIJO Oprosti Marija, da te tako dolgo nisem obiskal. In kaj me je danes spodbudilo, da sem se oglasil k tebi? Veš, premišljeval sem o pričakovanju, o tem, kako je vse »pričakovanjsko naravnano«: ulice so razsvetljene in okrašene, v trgovinah je praznično in slovesno, ponudba je pestrejša (priznam, da je zame vsiljivo razkošna in me to moti) … Pravzaprav se sprašujem, kaj ljudje okoli mene zares pričakujejo? Mar pričakujejo rojstvo tvojega Sina – rojstvo novega Upanja, pričakujejo, da se bo v njih kaj zgodilo in spremenilo, da bodo naenkrat zaživeli novo življenje in bodo naenkrat zaceljene rane, ki so/ smo si jih povzročali čez leto, da se bodo razblinile zamere in bo izginilo sovraštvo …? O, ko bi le pričakovali vse to! Ko bi se le ozrli k Očetu in bi vpili k njemu. Tedaj bi se uresničila Izaijeva prerokba, ki se glasi: »Gotovo se te usmili na tvoje glasno vpitje. Brž ko ga začuje, te usliši.« (Iz 30,19) Veš, Marija, k tebi prihajam, ker sem se odločil, da s teboj opravim intervju za naše glasilo. Poleg mnogih vprašanj, ki sem jih nekaj nanizal že v uvodu, jih je veliko tudi zate. Saj si pripravljena nanje odgovoriti, kajne? Glej, puščam ti svobodo, da mi nanje odgovoriš že danes ali v teh dneh ali pa mi boš odgovarjala nekoč, ko se bova srečala v nebesih. Vzela si bova čas (Se mi smejiš, ko rečem, da si bova vzela čas? Je morda »čas« večnosti neznana kategorija?) in se mirno pogovarjala. Z veseljem ti bom prisluhnil. Nekako takole bi želel, da bi tekel najin pogovor: Kako si ti, draga Marija, pričakovala rojstvo svojega Sina? Si se ga veselila? Kakšna je bila tvoja nosečnost? Si jo dobro prenašala? Si doživljala stiske, te je bilo kdaj strah? Kako se je na tvojo nosečnost odzivala okolica – tvoji sovaščani iz Nazareta? Kako si sprejela novico (razglas), da se mora vsak moški popisati v svojem rojstnem kraju? Zakaj si sploh šla z Jožefom v Betlehem? Si res morala iti? Si bila res tako

pokorna svojemu možu in si mu hotela stati ob strani in mu slediti, četudi v tako visoki nosečnosti? Jezditi na osličku pač ne more biti udobno – še posebej ne za nosečnico, ki je tik pred porodom. Kako je bilo na poti? Kako si sploh zmogla potovati? Si doživljala hude bolečine? Si se kaj jezila na Jožefa ali na oblast, ki je imela tako nemogoče zahteve? In potem sta končno le prišla v Betlehem. Ti si bila gotovo do skrajnosti utrujena in si začutila, da se je približal čas poroda. Mislim si, da si upala, da bosta našla kakšno

čisto sobico, kjer bo tvoje detece lahko v miru zagledalo luč sveta, pa se je zgodil najslabši možni scenarij – vse je bilo zasedeno in nikjer nista našla proste sobe. Utrujena in obupana sta se zatekla v hlev, kjer se je dopolnil čas poroda in kjer se je na slami rodil tvoj Sin in naš Odrešenik, Jezus. Kako si ti vse to doživljala? Rad bi slišal tvojo zgodbo. Pripoveduj mi o tem! Ja, vem, da vidiš in veš, kako so/smo danes iz trpljenja mlade porodnice, ki je nikjer ne sprejmejo in mora roditi

Družina in Življenje

MOJ POGOVOR S SVETIM DUHOM v hlevu, daleč od čistega in sterilnega okolja, naredili »romantično sceno«. Vidiš in veš, kako vsi radi pojemo tisto lepo pesem Sveta noč, blažena noč … In vem, da to ni nič narobe, saj je bila, če dobro premislim, takrat res »blažena noč«. Na tisto noč (Mimogrede, je res bila noč?) nas je sam Bog »ponižno srečal v telesu« – Bog se je utelesil, da bi nas po telesu odrešil. Povej mi, mamica mojega Odrešenika, kaj moram storiti, da bom ta sveti in vsak razum presegajoči dogodek doživel bolj globoko, da me bo zadelo v srce in bom zahrepenel po njem, ki ga je nebeški Oče po tebi poslal svetu v odrešenje? Vem, vse to se je moralo zgoditi, da so se uresničile mnoge prerokbe, ki jih je nebeški Oče po svojih svetih prerokih napovedoval skozi stoletja. Pa vendar si morala ti, draga Marija, veliko trpeti. Verjetno se mi sploh ne sanja, kakšno je bilo tvoje trpljenje, kaj si čutila v svojem srcu, ko otroku nisi/nista mogla zagotoviti dostojnih pogojev za prihod na ta svet. Od kod si jemala moč, da si vse to prestala, da nisi Jožefa obtoževala, da si prenesla vsa ponižanja? (Mar ni to ponižanje, da mora mlada žena roditi v hlevu?) Pravijo, da si bila napolnjena s Svetim Duhom in si iz njega črpala moč, da si mogla vse to preživeti. Je mar to odgovor tudi zame in za vsakogar, ki se znajde v stiski? Imam tudi jaz »na razpolago« Svetega Duha? Se tega zavedam? Znam črpati moč iz njega? Hvala za klepet, draga Marija. Hvala, da sem se smel v Duhu družiti s teboj. Spomni se name, ko boš govorila s svojim Sinom, in mu reci, naj danes še posebej bdi nad menoj. Saj veš, da bi mu tudi jaz rad sledil, da bi tudi jaz rad bil njegov učenec. Pogovor z Marijo pripravil: Dani

V hvaležnosti staršem, ki so me krstili ravno na binkoštno nedeljo, se za vzpodbude, tolažbo in vodstvo rada obračam k Svetemu Duhu. Z željo, da bi tudi jaz lahko nekoč slišala besede: »Ti si moja ljubljena hči, nad teboj imam veselje,« se mu v molitvi in z osebnim pogovorom rada izročam in priporočam. Na letošnjo okroglo obletnico prejema zakramenta svetega krsta sem mojemu belemu golobčku povedala naslednje: »Svojo zahvalo, čast in slavo izrekam tebi Sveti Duh, ki me na poti življenja varuješ, vodiš, razsvetljuješ, tolažiš in usmerjaš. Hvala za številne milostno prejete talente, darove in spoznanja. Hvala, da si mi dal pogum in moč boriti se za pravico, za resnico ter da mi pomagaš ločevati med dobrim in slabim. Hvala za tvojo tolažbo, da v stiskah in preizkušnjah ne omagam. Hvala za dar ljubezni, človeške topline, bližine ter za vse, kar si in še boš storil v mojem življenju! Ti, ki poznaš najbolj skrite kotičke moje duše in najgloblje misli, čutenja ter hrepenenja, daj mi spoznati moje šibkosti in slabosti! Osvetli vse, kar je skrito v meni, vse, česar se ne zavedam, in pomagaj mi odstraniti vse zadržke v mislih, da ne bi ovirala tvojega milostnega delovanja in vedno znova padala ob istih ovirah na moji življenjski poti. Daj mi moč, da ti v polnosti odprem svoje srce, da pretrgam vse notranje in zunanje vezi, ki me ovirajo pri popolnem sprejemanju Božje volje. Odpusti mi mojo neposlušnost in mi s svojo milostjo pomagaj, da bom zmogla biti vedno pokorna tvojemu duhu, da ti bom izročala svojo samovoljo, upornost, nepotrpežljivost, strah, pomanjkljivo zaupanje, žalost in vse, kar me ovira pred popolno notranjo svobodo. Daj mi zmožnost, da se bom pustila voditi tudi, če so Božji načrti drugačni od mojih želja, misli in pričakovanj! Razsvetljuj in vodi vse moje misli, besede in dejanja, da bo moje ravnanje tebi v hvalo, slavo in čast.« Tanja

Družina in Življenje

BARTIMAJ KADUNC

DAR ŽIVLJENJA

Zopet smo blagoslovljeni! Na rojstni dan bl. Antona Martina Slomška, 26. 11., je našo družinico obogatil mali Bartimaj. Tako je veliki bratec Tobija, ki že komaj čaka, da bosta z Bartimajem skupaj dirkala, dobil čudovito družbo. Mamica in ati sva Bogu neizmerno hvaležna za čudovito porodno izkušnjo in za že dva blagoslova. Mamica Tadeja, ati Boštjan, bratca Tobija in Bartimaj

DOMINIK TOPLAK Sem Dominik in kot vidite, sem pravi veseljak. Vsak dan je zame nov izziv, saj vedno odkrijem nekaj novega. Na svet sem prijokal 14. novembra 2013. S svojim prihodom sem razveselil veliko sestro Anno, bratca Marka in seveda mamico in atija, ki sta hvaležna nebeškemu Očetu za prejete milosti, ter vse, ki so me pričakovali z molitvijo.

IRENEJ HALAS 12. 10. 2013 je svet postal bogatejši za še enega fanta od (Škocjanske) fare. Nam, Halasovim, se je pridružil Irenej (kar pomeni »miroljubni«), ki je zelo razveselil sestrico Dorotejo in bratca Mihaela. Vsi smo hvaležni Stvarniku za ta čudoviti dar in ga prosimo, da bi na priprošnjo Brezmadežne in sv. Ireneja rasel in se krepil, da bi bil vedno bolj poln modrosti in da bi Božja milost bila z njim (prim. Lk 2,40). Meta in Primož

KARIN PETAN »Živijo, jaz sem Klara Petan. To pa je moja mala sestrica Karin. Rodila se je 6. novembra, točno mesec dni pred prihodom sv. Miklavža, a jaz jo vseeno štejem kot najlepše darilo, ki sem ga dobila letos. Mami Tanja in očka Janko sta res lahko ponosna.«

Družina in Življenje

TEREZIJA SLADIČ Ku ku, tukaj spet Tobija Sladič. Lansko leto je tole glasilo objavilo moj prihod, zdaj pa jaz predstavljam svojo sestrico Terezijo, ki sem jo dobil v začetku avgusta, prav za svoj prvi rojstni dan. Je ena posebna in zelo pridna deklica. Pravi mali čudež! Zdaj je še čisto majhna, zato, kot se spodobi za velikega brata, ves čas pazim nanjo in vsak dan preverim, koliko je že zrasla, saj komaj čakam, da se bova lahko skupaj igrala. Vsem pošiljam poljubčke in pozdravčke, mamica Darja in očka Gordan pa prav tako.

TINKARA UGOVŠEK 8. novembra zgodaj zjutraj nas je razveselila Tinkara. Ni bila pretežka niti prevelika, pa je bila kljub temu hitra. Pa nič zato. Če drži rek, da se po jutru dan pozna, bo mala Tinkara hitra pri stvareh tudi, ko bo enkrat velika. Mami Valentina, ati Aleš in bratec Ožbej

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110. Glasilo društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Glavna urednica Petra Berčan (e-pošta: petra.bercan@gmail.com), odgovorni urednik Dani Siter (e-pošta: dani@diz.si, telefon: 07/490 35 51, GSM: 041/770 200). To številko je lektorirala Alenka Žabkar (e-pošta: alenka.zabkar@gmail.com). Uredniki posameznih rubrik: Dani Siter (Delovanje društva, Vikend seminarji, e-pošta: dani@diz.si), Vilma Siter (Pobuda, e-pošta: vilma.siter@gmail.com), Maruša Kržišnik (Starševstvo, e-pošta: t.krzisnik@volja.net), Petra Kokalj (Zakonsko življenje, e-pošta: alojzij.kokalj@ guest.arnes.si), Janko Brumec (Živeti s Svetim pismom, e-pošta: janko.brumec@siol.net), Sabina Majcen (Oh, te tašče, e-pošta: sabina.majcen@simbio.si), Darja Tratar (Iz življenja zakonskih skupin, e-pošta: tratar.miroslav@ siol.net), Petra Novak (Priporočamo v branje, e-pošta: druzina.novak@gmail.com), Marija Halas (Romarsko pohodništvo, e-pošta: marija.halas@krka.biz), Cvetka in Oton Bogdan (Voditeljski par se predstavi, e-pošta: cvetka.bogdan@gmail.com). Fotografije za to številko so prispevali: Zvone Podvinski, družina Štern, zakonca Halas, družina Berčan, Marko Hrovat, Dani Siter, arhiv DiŽ. Grafična priprava in tisk: ŠPES, Novo mesto. Naklada: 3000 izvodov. Glasilo je brezplačno. Kdor nam želi pri izdajanju glasila finančno pomagati, se lahko odloči za podporno naročnino, ki jo nakaže po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, NLB d.d., Podružnica SA-PO, Poslovalnica Grič – Krško, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, SWIFT: LJBASI2X, koda namena: OTHR, namen: podporna naročnina, referenca: SI00 1-900. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali naše glasilo, nam posredujte njihov naslov. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, NLB d.d., Podružnica SA-PO, Poslovalnica Grič – Krško, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, SWIFT: LJBASI2X, koda namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI00 1-901. Če se zgodi, da referenca »ne prime«, napišite datum – na primer: 0004042013. Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

Družina in Življenje

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

PTIČJA KLETKA Nekoč je živel človek z imenom George Thomas. Bil je pastor v malem mestecu New England. Na velikonočno jutro je v cerkev prinesel zarjavelo in obtolčeno staro ptičjo kletko in jo postavil na prižnico. Oči navzočih so se zazrle v kletko in kakor v odgovor na to je pastor začel govoriti: »Ko sem včeraj šel skozi mesto, sem zagledal mladega fanta, ki je nosil tole ptičjo kletko. Na dnu kletke je imel tri drobne ptičke, ki so drgetali od mraza in strahu. Ustavil sem fanta in ga vprašal: 'Kaj imaš tu, sinko?' 'Samo nekaj starih ptičev', je odgovoril. 'In kaj boš storil z njimi?' sem ga vprašal. 'Nesel jih bom domov in se z njimi zabaval,' mi je odvrnil. 'Dražil jih bom in jim potrgal perje, da se bodo tepli med seboj. Zares se bom imel fino.' 'Ampak slej ko prej se boš naveličal. In kaj boš storil potem?' 'Oh, imam nekaj mačkov. Njim jih bom vrgel.' Za nekaj trenutkov sem obmolknil. Nato sem vprašal: 'Koliko hočeš za te ptiče, sinko?' 'Hm??!!! Zakaj pa bi sploh hoteli imeti te ptiče, gospod? Saj so samo navadni poljski ptiči. Nič ne pojejo in niti lepi niso!' 'Koliko?' sem še enkrat vprašal. Fant me je pogledal, če nisem malce trčen, in rekel: '10 dolarjev?' Segel sem v žep in vzel desetdolarski bankovec ter ga dal fantu. Trenutek zatem fanta ni bilo več. Vzel sem kletko in jo nežno odnesel na konec ulice, kjer je bilo drevo in nekaj trave. Postavil sem kletko na tla, odprl vrata in jo nežno potresel, da so ptiči odleteli na svobodo.« Tako je pastor pojasnil, zakaj ima prazno ptičjo kletko na prižnici. Nato pa je začel pripovedovati naslednjo zgodbo: Nekega dne sta se pogovarjala satan in Jezus. Satan se je ravno vrnil z Edenskega vrta ter se veselil in širokoustil: 'Tam spodaj sem ravnokar ujel svet, poln ljudi. Naredil sem past in nastavil vabo, ki se ji ne bodo mogli upreti!' 'In kaj boš storil z njimi?' ga je vprašal Jezus. Satan je odvrnil: 'Zares se bom imel fino. Naučil jih bom, kako naj se najprej poročijo in nato ločijo, kako naj sovražijo in izrabljajo drug drugega, učil jih bom popivati, kaditi in preklinjati. Naučil jih bom, kako naj izumijo puške in bombe in se pobijajo med seboj. Zares se bom zabaval!' 'In kaj boš storil potem, ko se boš naveličal?' ga je vprašal Jezus. 'Pobil jih bom,' je ponosno dejal satan. 'Koliko hočeš zanje?' ga je vprašal Jezus. 'Zakaj pa bi sploh hotel imeti te ljudi, saj sploh niso dobri. Ti bi jih rešil, oni pa bi te v zahvalo še sovražili. Pljuvali bi vate, te preklinjali in te ubili. Saj menda nočeš imeti takih ljudi!' 'Koliko?' je Jezus še enkrat vprašal. Satan je pogledal Jezusa in mu posmehljivo rekel: 'Tvojo kri, tvoje solze in tvoje življenje.' Jezus je dejal: 'NAJ BO!' In potem je plačal ceno – za nas je umrl na križu!!! Pastor je dvignil ptičjo kletko, odprl vratca in nato odkorakal s prižnice. (vir: internet)

Deklica se z učiteljem pogovarja o kitih. Učitelj ji razlaga, kako je nemogoče, da bi kit pogoltnil človeka, saj ima glede na svojo velikost zelo majhno grlo. Deklica ponavlja, da je kit pogoltnil Jona, učitelj pa, da je to nemogoče. »Ko bom prišla v nebesa, bom vprašala Jona,« pravi. »Kaj pa, če je Jona končal v peklu?« vpraša učitelj. Deklica mu odgovori : »Potem ga pa ti vprašaj!«

Otroci v vrtcu rišejo, vzgojiteljica hodi med njimi in jih opazuje pri delu. Ustavi se pri deklici, ki se zelo trudi, in jo vpraša, kaj riše. »Narisala bom Boga,« odgovori. Vzgojiteljica postane in reče: »Saj nihče ne ve, kako Bog zgleda.« Deklica pa: »Zdaj bodo vedeli!«

Pri verouku katehet govori o 10 božjih zapovedih. Ko otrokom razloži, kaj pomeni zapoved »spoštuj očeta in mater«, vpraša: »Ali obstaja zapoved, ki nam govori, kako naj se obnašamo do bratov in sester?« Takrat deček iz skupine (najstarejši med otroki v družini) odgovori kot iz topa: »Ne ubijaj!«

Družina in Življenje

NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA

OZAVEŠČANJE LEPOTE Dani Siter, odgovorni urednik glasila, z ženo Vilmo skupaj vodita Društvo DiŽ

Se zgodi, da kdaj preberem ali poslušam kakšno strokovno mnenje o umetniku oziroma umetnini (knjiga, slika, kip ali dramska oziroma filmska stvaritev …) in se čudim, od kod recenzentu toliko lepih besed in pohval, ko pa umetnika poznam, pa zanj niti v sanjah česa podobnega ne bi mogel »spesniti«; enako je s sliko, ki jo gledam in na njej ne vidim nič drugega kot nekaj nametanih barv, ki nikakor niso skladne, strokovnjak, ki se na umetnost spozna, pa na njej vidi toliko lepega … In se sprašujem, kaj je večja umetnost, umetnik in slika ali lepe besede recenzenta? Prav ste razumeli, o lepoti premišljujem, o lepoti stvarstva in človeka, ki je krona tega stvarstva, o lepoti osebe in medsebojnih odnosov, o lepoti besede, še posebej ko gre za besedo, ki izgrajuje in dviguje človekovega duha – torej o lepoti tiste besede, ki človeku pomaga prepoznati dostojanstvo življenja in smisel bivanja … Premišljujem o lepoti čistosti, ki jo zaznavam v čistih pogledih, tistih brez obsodbe, tistih, ki me ne ranijo, oropajo ali »popredmetijo« … Premišljujem o lepoti neokrnjene narave, tiste, ki je ni pokvaril in onečastil človekov pohlep … Premišljujem o sebi, o svojem najglobljem hrepenenju po Ljubezni, o tem, kako hrepenim, da bi vedno imel ob sebi ljubečo in ljubljeno osebo, s katero bi lahko neprenehoma udejanjal darovanje in sprejemanje … Pravijo, da sem nagnjen k idealiziranju in da je to zame večkrat tudi beg pred kruto realnostjo. Delno se s tem strinjam, v celoti pa ne. Prepričan sem namreč, da bi si morali nenehno prizadevati za ozaveščanje trenutka in

Premišljujem o sebi, o svojem najglobljem hrepenenju po Ljubezni, o tem, kako hrepenim, da bi vedno imel ob sebi ljubečo in ljubljeno osebo, s katero bi lahko neprenehoma udejanjal darovanje in sprejemanje … osebe, s katero milostni trenutek delimo. In zame je to velik izziv – potrebujem vajo. Na sv. Miklavža dan smo bili pri maši nagovorjeni z besedami: »Bodite Miklavži drug drugemu. Drug drugemu prinašajte dobre darove. Pa ne le enkrat v letu. Naj bo vsak dan nova priložnost za obdarovanje.«

Družina in Življenje

To je to. Drug drugemu smo poslani na pot življenja, da bi si na tej poti pomagali v nebesa, kjer bo ideal sobivanja samoumeven in si zanj ne bo treba več prizadevati. Pa da ne bo pomote, nikakor ne mislim, da si moremo s svojim prizadevanjem »prislužiti« nebesa, saj je Pavel glede tega več kot jasen, ko pravi: »Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil« (Ef 2,8-9). Pa vendar ne neham premišljevati o prizadevanju, ki zame pomeni ozaveščanje trenutka in (O)sebe. Pisec pisma Hebrejcem me vedno znova opogumlja: »Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala« (Heb 4,16). Ko se torej vsako jutro v molitvi »bližam prestolu milosti«, Gospoda, ki sedi na prestolu, prosim, naj mi pomaga, da bom v dnevu, ki je pred menoj, čim večkrat ozavestil trenutek in Osebo, ki mi ga je podarila, ter se zanj zahvalil. Prav tako ga prosim, da bi znal ozavestiti osebo, s katero smem določen trenutek deliti, in bi se tudi zanjo zahvalil in jo izročil v naročje večne Osebe. Pri tem mi je lepo spoznanje, da na ta način uresničujem Božjo zapoved, ki pravi: »Zmeraj se veselite. Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas« (1 Tes 5,16–18).

Počasi mi postaja jasno, da me želi Bog na ta način PREUSTVARITI ZA LEPOTO BIVANJA! Kar Bog nekaj (pre) ustvari, je lepo, saj gre za delo Umetnika, ki ga ne more presojati njegova umetnina. O tem prav prerok Izaija: »To vaše sprevračanje! Mar je lončar cenjen kakor glina, da bi mogel izdelek reči o izdelovalcu: »Ni me izdelal,« ali lonec reči lončarju: »Ničesar ne razume.« (Iz 29,16) MOLITEV: Stvarnik moj, moj ljubljeni Oče in moj Upodabljavec! Prosim te, preustvari me po svojem Svetem Duhu, ki si ga vame vdihnil, in daj, da bodo moje oči videle vse čisto (»Čistim je vse čisto«, Tit 1,15), da bodo moja ušesa slišala in prepoznala tvoj glas (»Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj«, Jn 10,27), da bo moje srce zakladnica hvaležnosti za vse prejete milosti (»Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce«, Mt 6,21). Pomagaj mi, da ti pri tem ne bom postavljal ovir s svojo sebičnostjo, ki vedno hoče kaj zase, s svojo trmo, ki tvoje delo v meni tolikokrat otežuje, s svojimi »spoznanji in sprevračanjem« … Želim sodelovati s teboj, moj ljubljeni Oče. Želim biti voljna glina v tvojih rokah (»In zdaj, GOSPOD, si ti naš oče! Mi smo glina, ti si naš upodabljavec, vsi smo delo tvojih rok«, Iz 64,7). Želim videti lepoto tvojega stvarstva, lepoto življenja in sobivanja z mojimi bližnjimi in želim biti za vse milosti hvaležen! Amen.

Sodelavci DiŽ »preprečujemo požare«! Sodelavci DiŽ se večkrat počutimo kot »Gasilsko društvo DiŽ«, saj preprečujemo, večkrat pa tudi »gasimo požare«, ki se tako hitro vnamejo v naših medsebojnih odnosih – v naših zakonih in družinah (na to temo je bil posnet film Varno pred ognjem, Fireproof ). Letos smo se (DiŽ) uvrstili med društva, ki so v javnem interesu države in s tem pridobili pravico do 0,5% dohodnine, ki nam jo lahko nameni katerikoli zaposleni v Republiki Sloveniji.

PROŠNJA Ker menimo, da so naša prizadevanja vredna širše podpore, vas prosimo, da izpolnite obrazec na naslednji strani našega glasila (Zahteva za namenitev dela dohodnine) in nam namenite 0,5% dohodnine. Na ta način pridobljena sredstva bomo vložili v naše delo, ki pred nas postavlja vedno večje izzive – vedno več je potreb med zakonci, neporočenimi, v družinah ... Prosimo vas, da izpolnjene zahteve pošljete do konca leta 2013 (torej še v tem letu) na naslov: Martina Vulič, Ozeljan 25, 5261 ŠEMPAS. Že v naprej se vam zahvaljujemo za izkazano zaupanje in obljubljamo molitveno podporo in zavzeto delo še naprej. Sodelavci DiŽ

PODATKI O DAVýNEM ZAVEZANCU:

__________________________ (ime in priimek davþnega zavezanca)

__________________________

(podatki o bivališþu: naselje, ulica, hišna številka)

__________________________ (poštna številka, ime pošte) Davþna številka

__________________________ (pristojni davþni urad, izpostava)

ZAHTEVA za namenitev dela dohodnine za donacije

Ime oziroma naziv upraviþenca

DRUŠTVO DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Davþna številka upraviþenca

V/Na _____________________, dne_________________

5 3 1

2 2

Odstotek (%)

__________________________ podpis zavezanca/ke

NAVODILO ZA IZPOLNJEVANJE ZAHTEVE ZA NAMENITEV DELA DOHODNINE ZA DONACIJE V skladu s 142. þlenom Zakona o dohodnini – ZDoh-2 (Uradni list RS, št. 117/06, 10/08, 78/08) lahko davþni zavezanec rezident zahteva, da se do 0,5% dohodnine, odmerjene po tem zakonu od dohodkov, ki se vštevajo v letno davþno osnovo, nameni za financiranje splošno-koristnih namenov in za financiranje politiþnih strank in reprezentativnih sindikatov. Za splošno-koristne namene se štejejo humanitarni nameni (vkljuþno z varstvom þlovekovih pravic), nameni varstva pred naravnimi in drugimi nesreþami, invalidski, dobrodelni, ekološki, kulturni, športni, religiozni in drugi nameni, ki se opravljajo v okviru dejavnosti rezidentov Slovenije, ki so po posebnih predpisih ustanovljeni za opravljanje navedenih dejavnosti kot nepridobitnih dejavnosti, in katerim je s posebnim zakonom ali na podlagi posebnega zakona, zaradi opravljanja te dejavnosti priznan poseben status ali doloþeno, da je njihova dejavnost v javnem interesu ali da je dobrodelna. Za rezidente iz prejšnjega stavka se ne štejejo rezidenti pravne osebe, ki so jih ustanovile ali katerih þlani so pravne osebe javnega prava. Upraviþenci, katerim je mogoþe nameniti del dohodnine, so doloþeni v Uredbi o namenitvi dela dohodnine za donacije (Uradni list RS, št. 30/07 in 36/07), seznam (z imenom oziroma nazivom upraviþencev in davþno številko) pa je objavljen na spletni strani Davþne uprave Republike Slovenije: http://www.vlada.si/fileadmin/dokumenti/si/predpisi/2009/2009_09_sklep_44_sv__seznam_donacij-precisceno.doc Davþni zavezanec lahko posameznemu upraviþencu nameni 0,1%, 0,2%, 0,3%, 0,4% ali 0,5% dohodnine, seštevek vseh pa ne more presegati 0,5% dohodnine. Davþni zavezanec lahko da zahtevo za namenitev kadar koli prek sistema eDavki na spletni stani http://edavki.durs.si, pisno ali ustno na zapisnik pri davþnem organu. Davþni organ upošteva veljavne zahteve, s katerimi razpolaga na dan 31. decembra leta, za katero se dohodnina odmerja. Zahteva velja do trenutka, ko davþni organ prejeme novo zahtevo ali preklic zahteve.

MF-DURS obr. DOHZAP št. 3

Družina in Življenje

VABILO NA POMLADANSKE NADALJEVALNE VIKEND SEMINARJE Naslov seminarja bo Živeti danes v môči Duha. S to témo želimo vstopiti v skrivnost poslanstva in delovanja Svetega Duha ter osvetliti in skupaj iskati odgovore na pogosta vprašanja mnogih kristjanov, ki želijo živeti avtentično krščansko življenje, pa se na poti duhovnega zorenja večkrat znajdejo pred raznimi ovirami in se jim zdi, da se borijo z mlini na veter, da se je vse nekam zagozdilo in se ne premakne nikamor … Dejstvo je, da je danes nam kristjanom težko živeti pravo krščansko življenje, saj smo sodobni kristjani izpostavljeni mnogim napadom hudega. Zato ni čudno, da se vsi sprašujemo, kako sredi življenjskih pretresov zdržati in ohraniti vero, kako priti do cilja, da bi mogli nekoč s Pavlom reči: »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil« (2 Tim 4,7). Kot vsi Nadaljevalni seminarji so tudi letošnji jesenski Nadaljevalni seminarji Živeti danes v môči Duha namenjeni zakoncem, ki se redno udeležujejo Nadaljevalnih vikend seminarjev in želijo v svoji osebni duhovni rasti narediti naslednji korak v veri. Ker se nekateri že prijavljate(jo), je sedaj pravi čas, da se odločite, kateri termin vam in vaši družini najbolj odgovarja, in se čim prej prijavite. Kot vedno tudi tokrat ne bomo imeli nobenih omejitev glede števila otrok. Sami presodite, ali se želite bolj posvetiti drug drugemu in duhovni formaciji ali želite, da bo ta seminar doživetje za vso družino. Z nami bodo animatorji in duhovniki, bratje kapucini. Pomladanski termini seminarjev Živeti danes v môči Duha: 7.-9. marec 2014 in 28.-30. marec 2014 Informacije in prijave: www.diz.si/prijavnica oziroma erika@diz.si.

Večkrat se zgodi, da ob slovesnem dogodku, ki ga praznujejo naši bližnji, ne vemo kaj podariti. Lahko se odločite za Darilni bon, s katerim slavljencu ali slavljencema podarite nepozabno izkustvo. Več informacij na telefon: 041 770 200.

Druuštvo Drružina in i Življjen

Graadimo odnoose, za kat ere

je vredn no živeti

NEPOZABNII TREN UT U KI ZA NAJU

Draga

Anaa in Ja anko!

Vsak čllovek na po oseben naččin nosi svojje n ajdražje e v srcu. Tudi mi vaju, d Kerr želimo našše veselje o draga Ana in Janko. ob vajinem jubileju na pos eben naačin izrazitii,smo se da vvama poklonimo po od dločili, seb bno darilo ( (izkustvo), ki mu nekaate ri pravijo “d drugi “romanttični odmik o uhovni izziv”, ””, v bistvu p pa gre za vikend semiinar za zakonc o e z naslovom NEPOZABNI TRENUT TKI ZA NAJU U, ki ga bossta skupaj dož d ivel a. S petka 4. do ned e nar bo od emi o n elje 6. aaprila 2014 v h otelu Beli K e amik vv Njivicah na ot Z željo, draga Ana in Jank a roku Krrku. o, d da bi vajina ljubezen še e naprej cvete e la in bi b ki vaju bil vajin odn u spremljam mo in imamo radi, še n nos za vse, naprej »nale ezljiv«, vama želimo ob razumevanjaa in kličemo bilo medsebojnega o ŠE NA MN NOGA SREČNA, ZDRAV VA IN ZADO OVOLJNA LE ETA! DARIILNI BO ON

»Ljubezen je potrpežljiv a, dobrotljiva je ljubeze b n, nii nevoščljiva, lju ubezen se ne p ponaša, se ne napih a uje, n ni brezobzirna,, ne išče s vojeg ga, ne da se razd dražiti, ne misli hudeg ga. Ne veseli se e krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse v eruje, vse upa,, vse prestan ne. Ljubezen nik koli ne mine.«

(1 Korr 13,4 ‐8)

Vajini

Program DiŽ za leto 2014 Št.

Dogodek

Informacije in prijave

Regijska srečanja za voditeljske pare, januar/februar 2014, srečanja bodo: Leskovec (Škofija NM in župnije v Posavju), Veržej (Škofija MS), Koper (Škofija KP), Ljubljana (Škofija LJ) in Celje (Škofiji CE in MB) Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 14.–16. februar 2014, Celje, sv. Jožef Nadaljevalni vikend seminar Živeti danes v môči Duha, 7.–9. marec 2014, Crikvenica, Life Center Nadaljevalni vikend seminar Živeti danes v môči Duha, 28.–30. marec 2014, Crikvenica, Life Center

Informacije: Dani Siter, tel.: 07/490 35 51; gsm: 041 770 200; e-pošta: info@diz.si

2. 3. 4. 5.

Spomladanski oz. postni romarski pohod bo 29. marca 2014

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 4.–6. april 2014, Njivice, otok Krk, hotel BELI KAMIK Nadaljevalni vikend seminar Teologija telesa Janeza Pavla II., 25.–27. april 2014, Crikvenica, Life Center Duhovni teden za družine, 8.–15. avgust 2014, Veržej

7. 8. 9.

10. 11. 12. 13. 14.

Regijska srečanja za voditeljske pare, september 2014, srečanja bodo: Leskovec (Škofija NM in župnije v Posavju), Veržej (Škofija MS), Koper (Škofija KP), Ljubljana (Škofija LJ) in Celje (Škofiji CE in MB) Vikend seminar Nepozabni trenutki za naju, 3.–5. oktober 2014, Celje, sv. Jožef Nadaljevalni vikend seminar Midva, sol zemlje in luč sveta, 10.–12. oktober 2014, Life Center, Crikvenica Vikend seminar Nepozabni trenutki za naju, 24.–26. oktober 2014, Njivice, otok Krk, hotel BELI KAMIK Nadaljevalni vikend seminar Midva, sol zemlje in luč sveta, 14.–16. november 2014, Life Center, Crikvenica Nadaljevalni vikend seminar Midva, sol zemlje in luč sveta, 28.–30. november 2014, Life Center, Crikvenica

Informacije in prijave: erika@diz.si Informacije in prijave: erika@diz.si Informacije in prijave: erika@diz.si Informacije in podrobnosti bodo objavljene vsaj teden dni prej na spletni strani: www. diz.si oz. na tel. Halas: 041 616 534 Informacije in prijave: erika@diz.si Informacije in prijave: erika@diz.si Informacije in prijave: Andreja in Janko Brumec: gsm: 070/863 693; e-pošta: janko.brumec@siol.net Informacije: Dani Siter, tel.: 07/490 35 51 ; gsm: 041 770 200; e-pošta: info@diz.si Informacije in prijave: erika@diz.si Informacije in prijave: erika@diz.si Informacije in prijave: erika@diz.si Informacije in prijave: erika@diz.si Informacije in prijave: erika@diz.si

OBVESTILO: Tisti, ki nimate možnosti prijave po spletni pošti, se lahko na vikend seminarje prijavite po telefonu: 041/459 666 (gospa Erika). Prosimo, kličite med 16.00 in 20.00 uro. Hvala. OPOMBE: Točka 11, 13 in 14: »Vi ste sol zemlje ... Vi ste luč sveta ...« (Mt 15,13–14). So bile te Gospodove besede namenjene le posameznikom in skupinam, ki so živele v Jezusovem času, ali jih lahko tudi mi, ki se danes imenujemo kristjani, razumemo kot povabilo ali bolje rečeno kot klic na pomoč? Kakšen pomen imajo te besede za naju/vaju, za nas zakonce, ki se iz dneva v dan srečujemo na duhovnem bojnem polju preživetja, kakšno poslanstvo nam želi Jezus dati in zakaj on niti malo ne dvomi, ko nas imenuje sol in luč? O izzivih, s katerimi se kristjani (zakonci) srečujemo, ko si prizadevamo, da bi danes izpolnjevali Jezusove besede, bomo spregovorili na Nadaljevalnem vikend seminarju z naslovom Midva, sol zemlje in luč sveta. Kot vsi nadaljevalni seminarji je tudi ta seminar namenjen zakoncem, ki so se že udeležili vikend seminarja za zakonce Nepozabni trenutki za naju in se redno udeležujejo Nadaljevalnih vikend seminarjev ter želijo za svojo osebno duhovno rast stopiti korak naprej. Točka 7: V preteklih letih smo že večkrat odkrivali zaklade Teologije telesa Janeza Pavla II. in vedno znova spoznavali, da vstopamo v »preddverje« velike skrivnosti, ki prinaša odgovore na temeljna vprašanja človeka tretjega tisočletja. Prav zaradi velikega bogastva, ki ga prinaša Teologija telesa Janeza Pavla II., smo se odločili, da bomo to témo vsako leto vsaj enkrat uvrstili na naš program. Vabimo vse tiste zakonce, ki se s to temo še niste srečali ali pa ste o tem že premišljevali in želite svoje védenje o Teologiji telesa osvežiti in ponovno poživiti, da se čim prej prijavite na ta seminar. Vse dodatne informacije in programi, ki niso vključeni v gornji seznam (romarski pohodi, moški in ženski zajtrki, razna predavanja, predstavitve …) bodo objavljeni na spletni strani www.diz.si. Veseli bomo, če nas boste kdaj »obiskali« tudi na spletu.