Revija Družina in Življenje 6/2017

Gradimo odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej.

Tema: GOREČNOST NAŠ POGOVOR Brat Yun – Nebeški človek: »Slovenskim kristjanom želim veliko lakote po Svetem Duhu.« STARŠEVSTVO Čemu dajem prednost – starševstvu ali najinemu odnosu?

ZGODBA ZAKONSKEGA PARA Helena in Rafko Novak: »Poročena 31 let in vsako leto raje.« ZA VODITELJSKE PARE Preboj v smeri ‘dajeva naprej’

Revija DiŽ, letnik 16, št. 2, junij 2017, ISSN 1855-2110

KonÄ?no, bratje, veselite se, izpopolnjujte se, spodbujajte se, bodite istih misli, Ĺživite v miru, pa bo Bog ljubezni in miru z vami.

(2 Kor 13,11)

Družina in Življenje

3

KAZALO

UVODNA BESEDA

GOREČNOST: Dišati po Bogu ..................................................... 4 Moj kupček žerjavice ......................................... 5 Ko človek začne razmišljati po Božje .............. 6 NAŠ POGOVOR: Brat Yun – Nebeški človek: »Slovenskim kristjanom želim veliko lakote po Svetem Duhu.« ......................... 8 POSLUŠAMO MLADE: Sveta maša, Jezusovo darilo .......................................................................12 STARŠEVSTVO: Čemu dajem prednost – starševstvu ali najinemu odnosu? ....................13 TA STARI IN TA MLADI: »Ta mladi« v svoje gospodinjstvo ........................................................14 ODGOVORI NA VPRAŠANJA: »Najino gnezdo je prazno in bojim se, da razpada.« ...............................................................15 ZGODBA ZAKONSKEGA PARA: Helena in Rafko Novak: »Poročena 31 let in vsako leto raje.« ...................................................16 VILMINA SPODBUDA: Goreti, a ne izgoreti ..............................................20 SEMINARJI NAS BOGATIJO: Čudeži se še dogajajo ..........................................22 Denar – kakšen je najin odnos do njega? ........24 Stopimo iz cone udobja in postanimo goreči! ................................................25 Čuječnost sredi vsakdanjega hrupa ..................25 ŽIVETI S SVETIM PISMOM: Si že odkril/a Božji načrt zate? ...........................26 PREDSTAVITEV ZAKONSKE SKUPINE: Zakonska skupina Lovrenc na Pohorju ............28 DAJEMO NAPREJ: Od skupine do skupine za dobro družine 2017 .............................................30 Dnevi so hudi, a imamo rešitev .........................31 Slovenija – dežela gradnje prenovljenih odnosov ..........................................32 ZA VODITELJSKE PARE: Preboj v smeri ‘dajeva naprej’ ............................33 DAR ŽIVLJENJA ......................................................35 DANIJEV NAGOVOR: Tihi glas ljubezni .............36 MALO ZA ŠALO, MALO ZARES ...........................38

Meta Halas, urednica revije

Brez navdiha Kolikokrat sem v življenju brez navdiha! Tudi te vrstice začenjam pisati tako, v naglici, brez jasnega cilja in nekateri bi temu rekli »po naključju«. Ste že kdaj pomislili, kako veliko je odvisno od tega naključja? Pogosto nekoga srečamo povsem po naključju.

Po naključju se med nami spletejo vezi in po naključju se ljudje zaljubijo. Nekateri pridejo na svet po naključju in mnogi pravijo, da je svet celo nastal po naključju.

Naključje je kar velika stvar v današnjem svetu in je v neki skrivnostni povezavi s pomanjkanjem navdiha.

Priznam, večkrat se mi v življenju zgodi, da nimam navdiha. Brez navdiha sem pogosto pri kuhanju: »Kaj naj pripravim za kosilo?« Brez navdiha sem pri vzgoji otrok: »Zakaj si spet … pazi … ne smeš … daj nazaj … splezaj dol … pridi sem … takoj … počakaj …« Brez navdiha pri pogovoru z možem: »Živjo, kako si? Kdaj prideš domov? Bi lahko ti …« In ko sem brez navdiha, je moje življenje nekako prazno. Če dobro pomislim, sem brez navdiha takrat, ko pozabim živeti. Ko živim tako – po naključju.

Potem pa od nekod zaveje duh oz. Sveti Duh – Bog. In Bog je kar velika stvar … no, ne stvar, ampak Stvaritelj in je v neki skrivnostni povezavi s polnostjo navdiha in življenja. Že na začetku pri stvarjenju je Bog človeka navdihnil: »GOSPOD Bog je iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka, v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša.« (1 Mz 2,7) Jezus je tudi »dihnil vanje [v svoje učence] in jim dejal: 'Prejmite Svetega Duha!'« (Jn 20,22) Če prosim Boga, naj bo z mano kot zrak, ki ga diham, se v vsakdanjih situacijah – pri kuhanju, varovanju otrok ali pogovoru z možem – znajdem polna navdihov, ki navdušujejo mene in ljudi okoli mene, in vsi laže dihamo.

Tudi v tokratni številki se (mislim, da) lahko začuti duh, kot veter, ki »veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre«. (Jn 3,8) Ne vem, kakšno pot bo ubral Sv. Duh pri vsakem od vas. Marsikoga bo verjetno nagovoril brat Yun s svojim pretresljivim pričevanjem, drugega zakonca Novak, nekatere bo pritegnila tema te številke – gorečnost v odnosih z Bogom in bližnjimi, mnogim bosta v spodbudo rubriki Seminarji nas bogatijo in Dajemo naprej … Prepričana pa sem, da bo vsak našel nekaj, kar ga bo navdihnilo. In verjamem, da to ne bo po naključju.

Družina in Življenje

4

GOREČNOST: Po moško

Dišati po Bogu Pri nas doma smo deklicam prijazna družina. Ob dveh polnopravnih najstnicah in tretji, ki se na najstništvo ravno pripravlja, imam marsikdaj dobre razloge, vsaj tako se mi zdi, da se vžgem.

Saj veste – povzdignem glas. Udarim po mizi. Dam vedeti, kdo je šef. In razložim, kaj je prav in kaj ni. Tako po moško: enkrat za vselej. Včasih moram to ponoviti dvakrat, trikrat.

Večinoma stokrat, dvestokrat. Ne štejem več.

Najbolj me podžge, ko zapravljajo svoj čas in talente. In začnem pridige na temo Boga. O tem, kaj vse jim je dano, kaj je vredno v življenju, od koga prihaja vse to ... Ni treba posebej poudarjati, da moj gnev ne zaleže in da sveta jeza ne ogreje njihovih src. Kaj šele, da bi jih vžgala. Pravzaprav ostanejo hladna in se še malo bolj zapro. In to ni nič dobrega.

Težava je globlja. In drugje.

Trmast kot sem, bi lahko vztrajal in si mislil, da bodo dekleta nekega dne vendarle doumela. V resnici sem pa jaz tisti, ki nečesa nisem doumel.

Namreč, da je težava globlja. Težava je v meni. Če sam ne gorim – kako bi lahko druge vnel? Če moram (starejše) otroke poučevati o Bogu, to pomeni, da ne zaznavajo prisotnosti Boga v moji bližini. Ne dišim po Božji bližini.

Ne žarim od Božjega veselja. Ne gorim od želje, da bi bil z Bogom. Auč.

Zaljubljen je vame Bog ni formula, ki jo razumem in nato uporabim. Bog je oseba. Je oseba, ki želi biti ob meni. Zaljubljen je vame in vate! Želi si moje in tvoje bližine. Želi, da bi z njim preživel veliko časa – toliko, da bi dišal po njem. Vabi me v svojo zgodbo, da dahne smisel mojim nerodnim gibom in okornim besedam. Želi, da se mu odprem toliko, da lahko vstopi v moje središče – tja, kjer že

od krsta nekaj tli. Tam on razplameni žerjavico in jaz zažarim od veselja.

Pred meseci sem Bogu dopustil, da je zares razpihal to žerjavico. Od tedaj imam v avtomobilu polno lističev z njegovo besedo, da si jih vtisnem v spomin. Zgodilo se je, da smo se z dekleti na potovanju naučili vrstico iz Svetega pisma. In že nekaj časa med večerno molitvijo poskrbim, da beremo Sveto pismo. Trenutno beremo o Savlu in Davidu. Začelo je dišati po Božjem ...

Imam pravico, da sem slišan?

V knjigi Jezus izven meja (Scott Sauls) me je nagovorila misel, da si moramo, preden začnemo ljudem govoriti o Bogu, najprej pridobiti pravico, da smo slišani. Pri otrocih to pravico pridobim tako, da se najprej izgradim v dobrega očeta in z otrokom zgradim odnos, poln zaupanja, odprtosti, razumevanja; nato smem spregovoriti o Bogu. Pravzaprav je bolje, da o Bogu spregovori moje življenje samo – in Bog, ki ga otroci v njem prepoznajo.

In prepoznali ga bodo le, če ga bodo lahko videli že od daleč – tako kot prvomajski kres – tudi takrat, ko si

morda ne bomo več tako blizu in bodo črpali le še iz spominov.

Pomembnejše od Lige prvakov Vern Bengtson je po večletnem preučevanju družinskih odnosov prišel do ugotovitve, da se odnos do Boga bistveno bolj prenaša z očeta na otroke, če je oče z otroki zbližan in ima z njimi živ odnos (kot zanimivost: bližina mame in otroka v tem oziru ni tako bistvena). Zato je sprehod očeta z najstnico mnogo pomembnejši od finalne tekme nogometne Lige prvakov.

Zmagovalna taktika Sem oče in mož. Moja odgovornost je velika. Prava tekma poteka daleč stran od nogometnih zelenic. To je tekma zame in za moja dekleta. V tej igri življenja je zmagovalna taktika zelo preprosta: biti na strani zmagovalca, Boga. Z njim biti na treningih, z njim se umiriti pred srečanjem, z njim biti takrat, ko nasprotnik nad mano stori grob prekršek, in takrat, ko zadanem za veličastno zmago moje družine. Z njim biti ves čas. Dišati po Bogu.

Mitja Stantič

Družina in Življenje

5

GOREČNOST: Po žensko

Moj kupček žerjavice Z možem sva se v iskrenem veselju odzvala povabilu, da se pridruživa svatovščini in v majski soboti pospremiva na pot zakonskega življenja (niti ne tako rosno mlada) zaročenca. Alergija na pokošeno travo je bila zame idealen (delni) izgovor za orošene oči in smrkajoči nos. Ne morem si pomagati. Ne glede na sorodstveno ali kakšno drugo povezanost z nevesto in ženinom sem vedno med tistimi, ki »smo bolj rahli« in hitro potočimo kakšno solzo.

Moje izhodišče za solzenje je mešanica podoživljanja najinega poročnega dne, vrtenja filma dogodkov (od vzponov do padcev in nazaj navzgor), misli na moja starša in prošenj za mladoporočenca.

Tega poročnega dne me je bodla v oči in mi segala v srce izjemna naklonjenost, srčnost, gorečnost (če hočete) neveste in ženina. Koliko pogledov, dotikov, besednih izrazov naklonjenosti v enem samem dnevu! Brez dvoma najlepši dan njunega dosedanjega življenja. Pa naprej? Prihodnji mesec, v letu 2018, v tretjem desetletju tega stoletja – kolikšen del te vneme bo plamenel? Sodeč po najinem zakonu bodo nihanja, obdobja z večjo intenziteto in obdobja, ko bo vsaj eden od njiju to pogrešal.

V najinem zakonu smo trije Po petnajstih letih zakona je (najbrž) normalno, da se večkrat oziram na obdobje od dne, ko sva postala »midva« pred Bogom. Začetna idila dveh, ki sva po poroki prvič zaživela skupaj, je bila (počasi, a vztrajno) preizkušana, ko so se začele »resne« službe, ko so prihajali otroci in je zmanjkovalo časa za »naju«, ko sva prevzemala vedno več odgovornosti za delo zunaj hiše, ko se je povečalo število interesnih dejavnosti (moževih in od otrok) … Čeprav sva bila prepričana v najino vero v Gospoda, je bilo nujno ozavestiti, da smo v najinem zakonu trije: najin Bog in midva. Svojo neomajno (včasih kar trmasto) ljubezen do naju nama je Gospod včasih moral dopovedovati po »ta strmi poti«. S svojo potrpežljivostjo

nama je dajal zgled in nama »dal spoznavati pot življenja, polnost veselja pred njegovim obličjem« (Ps 16,11).

Najina vera je vzplamenevala z različno jakostjo, nikoli pa ni nehala goreti.

Saj se vnamem …

Koledar aktivnosti vseh članov, ki nam pomaga, da tedensko čim manj pozabim, je zame nuja. Lahko bi rekla, da sem navdušenka nad organiziranostjo in mi je v veselje čim boljša logistična izpeljava ob zaključku dneva. Pa vendar mi Nekdo trka na srce in mi vztrajno postavlja vprašanje: »Za kaj ali za koga dnevno gorim? Za kaj ali za koga želim goreti?« Verjetno je kje še kakšna žena in mama, ki ji (vsaj delno) pospravljena hiša in (končno) oprano, zlikano in v omare pospravljeno perilo predstavljata vsaj dobljeno bitko (če ne že zmago v vojni). Jaz sem že ena teh. Priznam, da me neopravljena gospodinjska dela pogosto vržejo s tira. Takrat planejo iz mene sposobnosti stratega, ki ima v dveh minutah narejen razpored, kaj bo kdo od prisotnih opravil (in to takoj) za čimprejšnji doseg stanja »gospodinjskega minimuma«.

Veliko redkeje se zgodi, da bi s takšno vnemo in odločnostjo razporejala ali načrtovala čas, ki bi ga podarili drug drugemu. Pa mi gorečnost za gospodinjska opravila dejansko prinese notranji mir? Da, vendar za izjemno kratek čas, ki poteče v hipu, ko npr. sin išče novo vrvico za jo-jo (in pri tem razmeče polovico predalov, v katerih bi vrvica lahko bila).

V srcu še tli Vem in počasi tudi začenjam videti in dojemati, da je gorečnost, ki daje bistveno trajnejše sadove, usmerjena od zemskega (in gospodinjskega) k nebeškemu. »Ali moreš doumeti Božjo globočino, spoznati popolnost Mogočnega?« (Job 11,7) Ne, Gospod, ne morem doumeti.

Vendar te želim spoznavati, se ti želim odpreti, da mi po svojem spoznanju položiš v srce tisto gorečnost, ki bo obrodila sad. Včasih te laže začutim, včasih potrebujem več: konkretno besedo, ki mi jo daš preko soljudi, včasih mi potrkaš na srce z branjem Besede med nami, včasih je pesem tista, ki me zdrami – izjemen in čudovit si v poteh, ki jih ubiraš! Vsekakor pa te prosim, da ne nehaš polagati trsk na moj »kupček žerjavice« – naj te spoznavam, naj te skušam dojemati, da bodo drugi po meni začutili toploto Tvojega ognja.

Angelca Mlakar

Družina in Življenje

6

GOREČNOST: Duhovni pogled

Ko človek začne razmišljati po Božje

Biti goreč kristjan danes, ko so ljudje goreči za vse drugo, samo za vero ne? Ali je to še možno?

Je to še smiselno? Ker te hitro ožigosajo za fanatika. Danes je toliko izzivov pred nami, da človek res več ne ve kako in kaj.

Gorečnost lahko odbija Ravno te dni sem se srečal z nekaterimi, ki so bili tako goreči za tradicijo, da so bili za to pripravljeni narediti vse. Se požvižgati na vsa pravila, na celoten obred, samo da bi dosegli svoje. Takšni gorečnosti za tradicijo lahko preprosto rečemo, da ni več zdrava, da je negativna. Tradicija, ki odbija ljudi. Takšno tradicijo je treba ukiniti. To je primer negativne gorečnosti. Drugi primer je zgodba o ženi, ki je bila nad Jezusom tako navdušena, da je hotela na vsak način spreobrniti svojega moža. V svoji gorečnosti je tako pretiravala, da je možu povsod napisala, da ga ima

Jezus rad – še celo na britvico! Ko se je potem z njo urezal, je mož za to krivil njenega Jezusa. Ni torej ravnala najbolje in je pretiravala v svoji gorečnosti. Njen pristop je bil napačen.

Saj vemo, gorečnost mora človeka spodbuditi, da drugega navdušiš, ne pa odbiješ.

Kako si torej pridobiti pravo gorečnost?

Vsekakor preko izkušenj, preko molitve, preko tega, da se človek res odloči, da bo z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem sledil Njemu. To je proces. In ta proces je velikokrat težak, ko človek

išče, gleda, razmišlja, kaj bi lahko naredil, da bi ljudje okoli njega začeli slediti Jezusu in da bi tudi drugi imeli gorečo željo oznanjati živega Jezusa. Če pogledam svoje življenje, sem ljudi navdušil za Jezusa tako, da sem jih povabil na romanje.

Največkrat je to bilo v Medžugorje, kjer so mnogi resnično doživeli spreobrnjenje, prenovitev svojega življenja. Spomnim se moža, ki je po romanju šel k spovedi prvič po 20 letih. Zares h globoki, iskreni spovedi. In ne samo to. Ko je prišel z romanja je šel do svoje nadrejene, ji dal Marijin kipec ter ji povedal, da od tega trenutka naprej ne bo več lagal za podjetje. Ali ni prava gorečnost,

Družina in Življenje

7

ko človek začne spreminjati svoje vrednote, ko človek začne razmišljati po Božje?

Odpuščanje – netilo gorečnosti Sam sem videl, da se naša gorečnost pomnoži in druge navdušimo za Jezusa takrat, ko odpuščamo.

Ko smo pripravljeni stopiti nazaj in se »maščevati« na ta način, da odpustimo. Kajti pravo odpuščanje je šele takrat, ko se razbremenimo zamer, ki se jih oklepamo v imenu »pravičnosti«. To je težko, toda mi kristjani nimamo drugega orožja, kot da odpustimo. Spomnim se neke nedavne situacije, ko sem odpustil.

Seveda je bolelo, toda potem je bilo toliko slajše in laže. Pomislil sem: “Glej, kaj je Jezus naredil zame. Tudi On je meni odpustil. Kdo pa sem jaz, da ne bi odpustil?” Vemo, da slediti Jezusu v zgledu odpuščanja ni lahko, vendar je to edina prava pot, ki bo temu svetu prinesla mir.

Ko smo goreči, se spreminjamo Ko je Jezus iz templja razgnal trgovce in menjalce denarja, so se učenci spomnili, da je pisano: “Gorečnost za božjo hišo me razjeda.” (prim. Jn 2,17) Biti goreč torej pomeni, da mi več pomeni, kakšno mnenje ima o meni Bog, kot kaj si o meni mislijo drugi, da se ne priklanjam splošnemu mnenju, ampak si upam pokončno nasprotovati, kadar je treba.

Standardni prevod Svetega pisma pravi, da me gorečnost »použiva«, se pravi, da je mene vedno manj, da je gorečnost tisti ogenj, ki v meni ubija sebičnost, da lahko služim bližnjemu in Bogu.

To je prava gorečnost: ko delamo prave korake, ko vedno bolj živimo svojo vero in ko nam postane pomembna molitev – posvet z Bogom. Ko se ne zadovoljimo samo z minimumom, s tem, da naredimo kljukico in da samo opravimo z molitvijo, ampak nas molitev res spreminja. Nekdo je dejal: »Če te

molitev ne spreminja, spremeni molitev.« Dovoli, da Gospod vstopi v tvojo molitev. Dovoli, da Gospod vodi tvoje življenje. Da nisi ti tisti, ki “šofiraš”, ampak da je postopno to res Bog. Danes, ko hočemo imeti vse pod nadzorom, je to težko. Ampak se da, kot pravi Pavel: “Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč” (Flp 4,13). In to resnično vse! Ker pri Bogu je vse mogoče. Zato je ključno zaupanje v Božje obljube, v njegovo zavezo, ki jo je sklenil z nami.

Ne glede na to, kaj se mi dogaja, kje sem, v kakšni situaciji ali okoliščinah – Jezus, vate zaupam. Zaupam, da boš stvari obrnil. Tudi takrat, ko nam drugi nasprotujejo, ko nas ne razumejo, ko nas »tlačijo dol«.

Jezus, vate zaupam! Vedno je treba zreti vanj. Tudi če ne gre po načrtu, če kdaj ne vidimo rešitve, ne vidimo izhoda, se moramo zavedati, da ima zadnjo besedo On, ki je alfa in omega, začetek in konec. On drži vse niti v svojih rokah.

Imeti vizijo, zaupati in izročati

Ljubezen je goreti za drugega

Pred nekaj leti smo šli na romanje z avtobusom, na katerega mi je uspelo dobiti kar nekaj zakoncev.

Ko smo se vračali domov, so bili zelo navdušeni. Jaz pa sem potem razmišljal, kaj narediti s tem navdušenjem. Predvideval sem, da bo splahnelo, če ne bom sam še kaj ukrepal, zato sem jih moral nekam vključiti. Tako sem dobil zamisel: zakonska skupina. Res smo v dveh

Gorečnost vedno išče načine, kako navdušiti za Boga soseda, prijatelja, sorodnika ali sodelavca. Nikoli se ne naveliča. Znova in znova z dejanji ljubezni skuša približati Njega.

Velikokrat morajo najprej biti dejanja, šele potem lahko sledijo besede. Ko za nekoga moliš in mu s služenjem pomagaš, ga pripelješ tako daleč, da se on začne spraševati: “Zakaj mi pomaga? Kaj je razlog za to? V katerem grmu tiči zajec? Ali je to za to, ker ima kake skrite interese ali je morda resnično zato, da mi približa Boga?”

Pogosto slišimo, da kristjane ubijajo zaradi vere. Pred kratkim sem zasledil podatek, da na leto umre okrog sto tisoč kristjanov zaradi vere.

Ravno te dni so jih najmanj 28 ubili v Egiptu. Na avtobusu je bilo kar nekaj otrok. Vzeli so jim denar in nakit in od njih zahtevali, da se odpovedo Jezusu in postanejo muslimani. Če bi na to pristali, jih ne bi ubili. Niso se odpovedali. Raje so umrli zanj. Smo tudi mi pripravljeni umreti zanj? In to ne samo na tak način, ampak tudi v našem vsakdanu umirati za drugega? Se žrtvovati, ko je težko, ko je hudo? Poslušati drugega, ga imeti rad tudi takrat, ko ni vse tako, kot si želimo. Ljubiti in goreti za Jezusa pomeni tudi ljubiti in goreti za sozakonca. Da, to je prava gorečnost. Ko je gorečnost prežeta z ljubeznijo do bližnjega, potem vemo, da smo na pravi poti.

Damjan Mlinarič

Biti goreč torej pomeni, da mi več pomeni, kakšno mnenje ima o meni Bog, kot kaj si o meni mislijo drugi.

tednih ustanovili zakonsko skupino, ki še danes živi. Pridobil sem voditeljski par in smo začeli. Bilo je veliko molitve, pogovorov in prigovarjanj, ampak z Njegovo pomočjo je šlo. Gorečnost je torej povezana tudi z vizijo. Z nekim načrtom, ki ga imamo, da bomo nekaj dosegli, da bomo nekaj naredili bodisi v župniji bodisi v družini ali kjerkoli drugje.

Vedno je treba stremeti, gledati naprej.

Vedno pa je treba tudi zaupati, kot nas spodbuja sveta Favstina Kowalska: »Jezus, vate zaupam.«

Družina in Življenje

8

NAŠ POGOVOR

Brat Yun – Nebeški človek: »Slovenskim kristjanom želim veliko lakote po Svetem Duhu.« Morda se komu na prvi pogled zdi nenavadno, da se lahko nekdo imenuje Nebeški človek.

Tudi meni se je zdelo tako, dokler nisem prebral (»pogoltnil na en mah«) njegove knjige.

Zgodba, ki je opisana v knjigi Nebeški človek, je za tistega, ki nima izkustva srečanja z živim Bogom, neverjetna in nemogoča (morda bi kdo celo pomislil, da gre za laži). Zame je ta zgodba zgled vere in ljubezni do Boga in človeka, je zgled zaupanja, da Bog dobro ve, kaj se v danem trenutku z menoj dogaja, četudi jaz morda mislim, da mu ni mar ali da me je zapustil. Prav zato sem z bratom Yunom opravil pogovor in ga prosil, naj posebej za slovenske može in žene spregovori nekaj besed.

Pred kratkim si se na povabilo Založbe Družina mudil v Sloveniji in ljudi navduševal za Božje kraljestvo ter vabil k osebni veri. Mnogi so rekli, da jih je nagovorila tvoja trdna vera in navdušenje za Jezusa.

Mnoge v marsičem spominjaš na apostola Pavla, ki je nekoč rekel: »Kajti živeti je zame Kristus in umreti dobiček« (Flp 1,21). Na čem temelji tvoja vera in kako jo uspeš leta in leta ohranjati živo?

S sinom Izakom sva z veseljem služila katoliškim bratom in sestram v Sloveniji. Izkustvo odprtih vrat in odprtih src je bilo za naju velik privilegij in v čast si štejeva, da sva se srečala tudi z vašim škofom in mnogimi duhovniki, in sva Bogu neizmerno hvaležna, da sva lahko skupaj z njimi molila za mnoge preganjane kristjane po svetu. Sicer pa Pavlove besede jemljem zelo zares, saj če mi je dano živeti, hočem živeti za Kristusa, ko pa mi bo dano umreti, bom vsekakor največ pridobil in bom na boljšem.

Sicer pa moja vera najprej temelji na dejstvu, da nas je Bog prvi ljubil. Ni nas ljubil zato, ker bi bili mi tako sveti ali pomembni. Saj Pismo pravi, da je »Jezus Kristus na križu za nas umrl,

ko smo bili še grešniki« (Rim 5,8). V Pismu Hebrejcem pa beremo, da je Kristus »začetnik in dopolnitelj naše vere« (Heb 12,2). On sam je torej temelj našega globokega zaupanja v Boga. Prav zaradi tega lahko vemo in smo trdno prepričani, da ne glede na to, kaj se z nami zgodi ali dogaja, smo vedno v njegovih rokah.

Dejstvo, ali nas je Bog pripravljen sprejeti ali ne, torej ni odvisno od nas samih, pač pa je sam Jezus že naredil prvi korak in nas ne bo nikoli zapustil. Lahko pa še rečem, da moja vera temelji tudi na identiteti, ki jo imam kot Božji otrok.

Sv. Janez Pavel II. je med drugo svetovno vojno živel blizu koncentracijskega taborišča Auschwitz. Ko je opazoval zlo in krutost, ki se je iz dneva v dan bohotila in morila nedolžne žrtve, je v molitvi spraševal Gospoda, od kod in zakaj tako zlo, kje so korenine zla, ki ga je le človek sposoben. In Gospod mu je odgovoril: »Od začetka pa ni bilo tako« (Mt 19,8). Ti si bil sam priča zla in krutosti, saj si v kitajskih zaporih veliko trpel. Kaj nam lahko poveš o koreninah zla?

Družina in Življenje

9

Tako v Auschwitzu in drugih koncentracijskih taboriščih kakor tudi na Kitajskem korenina zla nikakor ni in ne more biti Bog, pač pa ljudje, ki Boga ne poznajo. Je podobno kot pri temi – Bog ni ustvaril teme. Tema je odsotnost luči. Ljudje potrebujejo Boga! Ampak žal mi vsi večkrat delamo napako, ko mislimo, da Boga ne potrebujemo in da vse zmoremo sami, da lahko gremo skozi življenje sami s svojimi močmi – brez Boga.

Napuh in ponos sta nevarna in nas lahko zavedeta na napačno pot.

Korenina vsega zla je nepoznavanje Boga, ko Bog ni prvi v našem življenju, ko naših življenj ne vodijo in ne usmerjajo Božje vrednote. Ko si prizadevamo Boga spoznavati in poskušamo razumeti njegovo ljubeče srce, ki bije za nas, takrat med nami – v naših medsebojnih odnosih, v naših Cerkvah in v naši družbi – zmaguje njegova pravičnost, njegovo veselje in mir.

V kitajskih zaporih so te grozovito mučili in poniževali.

Mi, ki tega nismo doživeli, si sploh ne moremo predstavljati vseh krutosti, ki si jih doživel.

Kako te je Jezus v najtežjih trenutkih tolažil in kako ti je govoril?

Božja beseda je alfa in omega v našem življenju in je temelj vsega našega delovanja. Na tem svetu ni druge knjige, po kateri bi mogli spoznavati Njegovo srce in se z Njim osebno srečati. Naša življenja ne morejo stati in obstati na nobenem drugem temelju, pač pa le na Božji besedi. Po Božji besedi spoznavamo sami sebe, kdo je naš Bog in kdo je naš sovražnik. Ko vse to dojamemo, potem vemo, kakšne so naše življenjske prioritete. Ko me sprašuješ, kako me je Bog sam vzdrževal pri življenju, ko sem bil v zaporu, je moj edini odgovor naslednji: neprestano mi je govoril »nikar se ne boj, saj te ljubim in natančno vem, kaj se s teboj dogaja«. V življenju imamo razne preizkušnje in se soočamo z mnogimi izzivi. Sredi težkih preizkušenj radi pomislimo, da nas

je Bog zapustil oziroma da ne ve, kaj se z nami dogaja. Pa še kako ve!

Njemu ni nič skrito! On nas nikoli ne zapusti! Kot je zapisal apostol Pavel: »Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni. Ne vidimo poti, pa jo še najdemo. Preganjajo nas, pa nismo zapuščeni. Ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni« (2 Kor 4,8–9).

Povej nam kaj o tem, kakšno je danes krščanstvo na Kitajskem.

V knjigi Nebeški človek beremo, da sta na Kitajskem dve Cerkvi: ena je “uradna kitajska Cerkev”, katero do potankosti nadzoruje kitajska vlada (in člani te Cerkve niso preganjani), druga pa je ilegalna Cerkev, ki je preganjana. V knjigi omenjaš tudi ilegalno Katoliško cerkev.

So vse ilegalne Cerkve danes še vedno preganjane? Te še vedno zaprejo, če evangeliziraš, govoriš o živem Bogu oziroma širiš veselo oznanilo o Jezusovem vstajenju?

Na Kitajskem je zelo jasna razlika med državno in ilegalno Cerkvijo.

Gre za to, da eno Cerkev nadzoruje država, nad drugo pa država nima oblasti. Ko me sprašuješ, če so pravi kristjani danes še vedno preganjani, moram žal reči, da so še vedno.

Kitajska vlada želi imeti popoln nadzor nad vsemi Cerkvami, zato tiste, ki tega nadzora ne sprejmejo, še vedno preganja. Sicer se je oblika preganjanja z leti spremenila, ni se

pa spremenila teža, ali z drugimi besedami: preganjanje ni postalo lažje. V prejšnjih letih je šlo bolj za telesne bolečine, zapore in mučenja, danes pa je preganjanje bolj finančne narave in gre za razne omejitve, kot je na primer prepoved potovanja.

Skratka gre za omejevanje svobode.

Ilegalna katoliška Cerkev želi ostati zvesta Vatikanu in papežu in je zato

Sveti Duh je prišel, da bi nam razodel Jezusa, da bi mi Jezusa zares spoznali, da bi ga mi v našem življenju zares srečali. preganjana, ker ne sprejema in ne priznava škofov, ki jih imenuje in nastavlja vlada. To je zadosten razlog za preganjanje. Vladne uredbe na primer prepovedujejo neprijavljena in nenadzorovana verska srečevanja po domovih. Nikomur ni dovoljeno dajati na razpolago svojih domov oziroma zasebnih prostorov za neprijavljena verska srečanja. Prav tako ni dovoljeno tiskanje kakršnihkoli materialov, ki jih prej ni odobrila vlada. Tudi ni nikomur dovoljeno sprejemati kakršnekoli mednarodne ali domače finančne pomoči, če to ni odobreno s strani vlade. Nihče ne

Družina in Življenje

10

more nikogar imenovati, posvetiti ali pooblastiti za pastorja ali duhovnika, če tega prej ne preveri in odobri vlada. In ta seznam lahko nadaljujem brez konca.

Naj navedem primer: sedanji kitajski predsednik poskuša preprečevati korupcijo in zagotavljati mir med verskimi skupnostmi. To je vsekakor pohvalno in dobro. Vendar žal tu nastopi velik problem, kajti vlada nima pravega razločevanja, prave vizije in prave modrosti, ki je vsekakor še kako potrebna pri velikih odločitvah.

Obenem pa vlada nima sposobnosti, da bi znala razlikovati med pravimi in poštenimi ljudmi in tistimi, ki povzročajo težave.

Mi, ki se imenujemo kristjani, se večkrat počutimo tako nemočne in slabotne. Kljub mnogim obljubam, ki nam jih je dal naš Gospod, mu ne zaupamo, pač pa kar naprej ponavljamo usodno napako – krščansko življenje poskušamo živeti s svojimi močmi in pozabljamo na Jezusa in njegove obljube. Zakaj tako?

Če kdo ni prepričan, da je sprejel Svetega Duha, naj prosi oziroma naj ga v svoje srce povabi tako, kot je povabil Jezusa.

Jezus je prišel, da bi mi imeli življenje in ga imeli v obilju (Jn 10,10b).

Zakaj je torej toliko ljudi slabotnih, brez pravega veselja in brez prave vere? Zaradi tega, ker se preveč oklepajo religioznosti in si z vsemi močmi prizadevajo ugajati Bogu, s svojimi močmi se poskušajo držati raznih pravil in zakonov ali z drugimi besedami: delajo kljukice. In prav to nam jemlje našo notranjo moč.

Vedeti moramo, da obstaja jasna in velika razlika med religioznostjo in pravim osebnim odnosom z Bogom.

Pregovor pravi, da je nekdo lahko religiozen, pa je vendar brez Boga.

Na žalost se prav to dogaja med mnogimi kristjani, ki jih najdemo v protestantskih in binkoštnih cerkvah pa tudi med katoličani.

Zakaj nam je Jezus poslal svojega Svetega Duha in kaj bi morali storiti, da bi naše krščansko življenje živeli v moči in po moči Svetega Duha?

Da bi Sveti Duh v nas poveličal Jezusa, da bi nas vodil k popolni resnici. In kaj (kdo) je resnica? Jezus Kristus je Resnica. Sveti Duh je prišel, da bi nam razodel Jezusa, da bi mi Jezusa zares spoznali, da bi ga mi v našem življenju zares srečali. Sveti Duh nam pomaga, nas vodi in nam daje pravo razodetje in pravo razumevanje. In vse to zaradi tega, da bi mi spoznavali njegovo voljo in po njej živeli, da bi se nihče ne pogubil, ampak bi v Njem našel odrešenje.

Kako lahko sprejmemo Svetega Duha? Apostol Pavel je pisal kristjanom v Korintu: »Prizadevajte si za ljubezen. Bodite vneti za duhovne darove« (1 Kor 14,1). Ne moremo ostati pasivni in misliti, da bo Gospod sam za vse poskrbel. Biti moramo lačni.

Pavel pravi: „Bodite vneti.“ V sebi moramo prebuditi hrepenenje, vnemo in lakoto po Božji moči! Reči moramo: “Sveti Duh, potrebujem te!”

Bratom in sestram – slovenskim

Družina in Življenje

11

kristjanom – želim, da bi imeli v sebi veliko lakoto po Božji moči, lakoto po Svetem Duhu.

Zakaj je torej tako pomembno, da smo napolnjeni s Svetim Duhom?

Ko je Bog ustvaril človeka, ga je ustvaril po svoji podobi in je vanj »dahnil življenjski dih« (napolnil ga je z Duhom življenja). Šele ko se je to zgodilo, je »človek postal živa duša« (1 Mz 2,7). Da bi torej mi bili popolni, da bi bili živi in bi živeli svojo poklicanost, zaradi katere smo bili ustvarjeni, moramo biti napolnjeni s Svetim

Kajti za vse, ki imajo družine, je najpomembnejši Bog. Ne gre za poslanstvo, niti za delo za Boga, pač pa za Boga samega: spoznavati ga in ga ljubiti.

Duhom. Če verjamemo le nekim teorijam, izgubljamo in smo v veliki meri prikrajšani vsega, kar je Bog za nas pripravil. Lahko imate še tako dober avtomobil, vendar če nimate goriva, avtomobil ne more opravljati svoje vloge. Tako je z nami, če nismo »priključeni« na moč Svetega Duha.

Kaj zate konkretno pomeni biti napolnjen s Svetim Duhom?

Kako se napolnjuješ s Svetim Duhom in zakaj je tako zelo pomembno, da smo mi, ki želimo slediti Jezusu, napolnjeni z njegovim Duhom?

V Pismu Korinčanom je Pavel zapisal: »Ne oziramo se na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi. Kar se namreč vidi, je začasno, kar pa se ne vidi, je večno« (2 Kor 4,18). Če torej hočemo obroditi večne sadove in tako ugajati Bogu, moramo gledati na nadnaravnega in vsemogočnega Boga. Naš Bog je nadnaravni Bog, ki neskončno presega naše človeško razumevanje, zato ga lahko (pre)

poznamo le tedaj, ko nam Sveti Duh odpre oči srca. Evangelist Janez je zapisal Jezusove besede, ko je rekel, da ga »svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi pa ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas« (Jn 14,17).

Jezus je Svetega Duha poslal vsem verujočim. Poslal ga je, da bi v nas prebival. Zato ni samo po sebi umevno, da smo mi »napolnjeni« s Svetim Duhom. On ni nekdo, ki bi kar tako prišel in odšel. V Pismu Galačanom apostol Pavel pravi: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20). Podobno je s Svetim Duhom. »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo« (Mt 7,7)! Če kdo ni prepričan, da je sprejel Svetega Duha, naj prosi oziroma naj ga v svoje srce povabi tako, kot je povabil Jezusa. Pri molitvi, branju Božje besede in slavljenju gre namreč za osebni odnos z Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Ne obstaja nobena čarobna formula ali karkoli, kar bi mi lahko storili, da bi si zaslužili to polnost, to napolnitev s Svetim Duhom. Naša vera in osebni odnos z Očetom, Sinom in Svetim Duhom počasi raste, obenem pa raste tudi naša domačnost in zaupanje, ki ga imamo vanj. Naša vera je proces nenehne rasti, saj rastemo iz veličastva v veličastvo in se nenehno učimo hoditi v veri in v moči Duha.

Govoril sem ti o poslanstvu Družine in Življenja (DiŽ) ter o našem delu z zakonci in družinami, zato tudi veš, da je ta revija namenjena njim. Kaj priporočaš našim možem in ženam? Kaj naj delajo, da bodo njihovi zakoni ostali trdni?

Apostol Pavel je glede tega popolnoma jasen: »Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, da bi jo posvetil« (Ef 5,25–26). Naše žene potrebujejo prav takšno ljubezen, s kakršno nas je ljubil Jezus. On je za nas dal vse in ni ničesar zadržal zase. On je poplačal vse naše dolgove. Zelo si želim, da bi slovenski možje, moji bratje v Kristusu, prav to čisto in močno ljubezen dajali svojim ženam. Obenem

SS Brat Yun mi je napisal posvetilo v Sveto pismo. Napisal je citat iz Jozuetove knjige: »Jaz in moja hiša bomo služili Gospodu.« (Joz 24,15)

sem vesel, da je apostol Pavel jasno naročil tudi ženam – mojim slovenskim sestram v Kristusu: »Žena naj spoštuje moža« (Ef 5,33). Možje morajo čutiti, da jih njihove žene spoštujejo. Zato, žene, molite za svoje može, da bi imeli sredi izzivov sedanjega časa modrost in pogum, da bi prav vodili svoje družine. Kajti za vse, ki imajo družine, je najpomembnejši Bog. Ne gre za poslanstvo, niti za delo za Boga, pač pa za Boga samega: spoznavati ga in ga ljubiti.

Predvsem pa vedite, da gre za vašo ženo oziroma za vašega moža.

Bodite torej naklonjeni drug drugemu, ne skoparite z ljubeznijo in spoštujte drug drugega. Vsak dan skupaj molite in vsak dan skupaj prebirajte Božjo besedo. Ne bojte se! Če boste to delali, bodo vaši zakoni zagotovo ostali trdni.

Bratu Yunu sem iz srca hvaležen, da je bil pripravljen z nami deliti svoje srce, ki bije za Boga. Vsem, ki knjige Nebeški človek še niste prebrali, jo toplo priporočam in vam želim obilo blagoslova.

Dani Siter

Družina in Življenje

12

poslušamo mlade

Sveta maša, Jezusovo darilo 13. maja letos sem se zvečer pri sveti maši Jezusu zahvalila, da ga že deset let lahko sprejemam v svoje srce v podobi kruha. Rada se spominjam dneva svojega prvega svetega obhajila. Zelo težko sem čakala ta dan in veselila sem se ga. Do danes še nisem doživela lepšega dne od tistega, ko sem Jezusa spoznala na prav poseben način. Spomnim se tudi svoje otroške vere, ki je takrat bila tako lepa, tako močna, brez dvomov in polna veselja. Včasih si želim, da bi tudi danes tako preprosto verjela.

Svet trenutek

Jaz kot del svete maše

Tista sveta maša je bila nekaj posebnega. Res pa je, da je vsaka sveta maša nekaj posebnega, problem je le, da se sama tega ne zavedam vsakič. Jezus se namreč pri vsaki sveti maši pri darovanju daruje zame in zate in takrat imamo priložnost, da tudi sami darujemo. Darujem pa lahko svoje skrbi, težave, prošnje, tudi veselje in zahvale.

Pri sveti maši se poskušam na določenih delih še posebej osredotočiti. Poleg darovanja in spremenjenja je to zagotovo tudi obhajilo. Sveto obhajilo je pravzaprav zelo svet trenutek, tako zelo svet, da tega ne zmorem razumeti in dojeti. Ko prejmem Jezusa, si vzamem čas za pogovor le z njim. Kaj ga prosim, predvsem pa se mu zahvalim. Sveta maša in obhajilo znotraj nje sta najdragocenejše darilo, ki nam ga Gospod poklanja, in prav je, da se zanj zahvalim.

Sama sem začela sodelovati pri maši najprej na koru kot pevka otroškega zbora, nadaljevalo se je z mladinskim zborom, zdaj pa sem zopet v otroškem, tokrat kot zborovodkinja. J Kor mi zato že zelo dolgo časa predstavlja pomemben del cerkve in zame je pesem zelo pomemben del svete maše.

Pesem je zame molitev in mislim, da še kako drži rek, da kdor poje, dvakrat moli. Prav zato mesto na koru ni pogoj, da človek poje pri sveti maši. Če je pesem molitev, potem je dobrodošel vsak glas, tudi tisti, ki se ga sliši s klopi.

Ko sveta maša postane osebna Včasih pridem z Jezusom deliti veselje, drugič žalost ali razočaranje. To pravzaprav ni tako pomembno. Pomembno je, da mu povem, kako se počutim. In kadar to zares naredim, postane sveta maša nekaj lepega, in kar je najpomembnejše: postane osebna.

Zase lahko rečem, da je to velikokrat težko. Za tak cilj moram namreč biti pri sveti maši zbrana in za to se moram in se še vedno trudim – vsakič znova.

Sveta maša je zagotovo lepa takrat, ko v njej uživam. Ker smo si ljudje različni, mora vsak poiskati to, kar mu pri maši predstavlja posebno veselje (čeprav je maša eno samo veselje). Pri meni je to petje, v katerem preprosto uživam.

In kaj, ko sem v tujini?

Jezus se nas povsod razveseli. Res pa je, da je morda nam teže sodelovati, če vsega ne razumemo. Sama imam izkušnjo s sveto mašo v angleškem in hrvaškem jeziku. Hrvaščina mi ne predstavlja tako velikega problema, saj se veliko razume.

Malo drugače je z angleščino. Morda se bo slišalo neprimerno, a takrat sem se »opremila« s telefonom. Pripravila sem si dve aplikaciji.

Prva je bila Tweeting with God, kjer je angleški obrazec svete maše. Tako sem pri maši laže sledila.

Druga aplikacija pa je bila Lekcionar, ki ponuja Božjo besedo za vsak dan. Tako sem lahko berili, psalm ter evangelij hkrati poslušala v angleščini in brala v slovenščini.

Sveta maša je oddih Morda se komu sredi dopusta ali potovanja ne ljubi k maši, a iz lastnih izkušenj vam zagotavljam, da je to lep, zanimiv in dragocen oddih, ki ga lahko naredimo na počitniško nedeljo. Tudi ko nismo na dopustu, je sveta maša lahko oddih po napornem tednu ali dnevu. Vse, kar imamo, pri maši darujemo in Jezus vse to sprejme, mi pa si lahko oddahnemo ter se zahvalimo za to dragoceno darilo, sveto mašo.

Ema Verdinek

Družina in Življenje

13

STARŠEVSTVO

Čemu dajem prednost – starševstvu ali najinemu odnosu?

Rojstni dnevi in obletnice, ob katerih nas rado odnese malce v preteklost, ponujajo izvrstno priložnost, da takole »od daleč« prevetrimo naše odnose. Stvari, ki jih imamo pred nosom, namreč radi spregledamo in tudi čas naredi svoje, čustveno nismo več tako vpleteni v dogodke in laže si jih ogledujemo iz drugega zornega kota.

Naš najstarejši je pred kratkim postal polnoleten. Ob pripravljanju darila sem se potopila v zajetno zbirko fotografij, s katerimi smo vsa ta leta beležili trenutke naše družine. Čeprav se zdi, da je teh 18 let minilo hitro, sem bila kar presenečena, ko sem z veseljem radovedne deklice odkrivala zaklad spominov, saj se je marsikateri dogodek že malce zabrisal med množico drugih. Seveda je bil največkrat za objektivom eden od naju z možem, zato ni prav veliko takih, kjer bi bila midva sama. Tako, kot sva začela – zaljubljena mož in žena.

Odločitev za duhovno obnovo v dvoje je bila bliskovita.

Ko sem čez nekaj dni dobila povabilo za enodnevno duhovno obnovo na Krku, je bila moja odločitev bliskovita kot že dolgo ne. Bližal se je tudi moj rojstni dan, zato sem naju takoj prijavila in možu odločno povedala, da duhovno obnovo podarjam sama sebi za rojstni dan, ker pa želim, da je darilo popolno, bom seveda s seboj vzela tudi njega. Za varstvo mlajših dveh so poskrbeli moji starši, sama pa sem se večer pred odhodom pripravljala »kot da greva ne vem kam«, kot je komentiral mož.

Jutro je bilo deževno tako pri nas kot na Krku, a v dvorani hotela ob morju sva se prepustila Božjim dotikom in hlastala po živi vodi, s katero je duhovnik napajal najini žejni srci.

Čas, posvečen Bogu in nama, obrodi sadove v družini.

Popoldne smo imeli kar štiri ure premora in že sva malce razmišljala, kaj bova počela s toliko časa. Ne vem, kdaj sva bila zadnjič popolnoma sama na tak način, pa še v brezdelju. Bog je bil milosten in je razpodil oblake na nebu, morje se je zasvetilo v soncu. Po malici in dolgem sprehodu sva si prilastila klop na plaži, si ohladila noge v vodi, brez hitenja, skrbi, misli na stvari, ki jih je potrebno še postoriti, pospraviti … Drug drugemu sva podelila vse, kar naju je tiščalo, o otrocih, domu, službah, duhovnosti … Nobenega gledanja na uro, nobenega priganjanja,

samo midva, sonce, morje in veliko časa. Domov sva se vrnila pozno zvečer. Bilo je čudovito, tako na duhovni obnovi kot med odmorom in naslednje dni se je zdelo, kot bi sadovi tega dne počasi kapljali v najin vsakdan.

Bog naju je ljubeče razvajal in naju polnil z mirom. Odziv na pubertetniške izpade je bil zato drugačen, kot je velikokrat, z veliko nižjim krvnim pritiskom in višjim pragom vznemirjenja. Ob bremenu vseh mogočih obveznosti, ki si jih največkrat naloživa kar sama, hitro pozabiva, da sva bila najprej mož in žena in šele potem sva postala starša. In da sva le takrat, ko najin zakon postavljava na trdne Božje temelje, tudi boljša starša.

Bog, mož in žena, starša Saj ni potrebno veliko modrosti, da vemo, da je bil najprej Bog, potem mož in žena, nato otroci. In prav v tem vrstnem redu je lahko življenje čudovito. Kar Bog daje nama, poklanjava drug drugemu in prenašava na otroke. Preprosto spoznanje, neštetokrat povedano in spoznano, a potrebno redne in vztrajne nege.

Spet sva torej v našem vsakdanu, polnem uspehov in neuspehov, veselja in solz, spodbud in kričanja … In še z večjo vztrajnostjo molim za svoje otroke, za njihov osebni odnos z Bogom, za njegov blagoslov, da pritegne vsa njihova srca k sebi … Ker nas Jezus vse ljubi in na stežaj odpira vrata, le potrkati moram.

Alenka Brožič

Družina in Življenje

14

TA STARI IN TA MLADI

“Ta mladi” v svoje gospodinjstvo Bivanje v svojem gospodinjstvu in predvsem dejansko »zapustiti očeta in mater, se pridružiti ženi/možu in postati eno telo« (prim. 1 Mz 2,24) je to, kar zakonski par za življenje nujno potrebuje.

O tem z možem pričujeva tudi zaročencem oziroma parom na pripravi na zakon, ko govoriva o najini izkušnji ljubezni. Zakaj ob temi »ljubezen« govoriva o bivanju zakonskega para v svojem gospodinjstvu? Ker sva prepričana, da je ljubezen v zakonu zelo vpletena v vsa področja vsakdanjega življenja in velik del časa, ki ga preživimo skupaj, je prav v kuhinji, kopalnici in dnevni sobi. Seveda so v spalnici tiste nočne ure lahko najdaljše – ampak takrat spimo, če pa ne, pa tudi ne moremo nadomestiti vsega, kar je čez dan izpadlo ali bilo narobe. Zato zaročencem poveva svojo izkušnjo in tudi svoje razmišljanje, kaj pomeni živeti skupaj s starši enega od zakoncev.

Skromni začetki, velika spoznanja Midva sva začela svojo zakonsko pot v podnajemniški sobi v Ljubljani s souporabo kuhinje in kopalnice z lastnico. Že tam sva v slabem letu spoznavala, kako se je težko prilagajati in kako si želiva imeti svoj dom, kjer bi lahko gradila atmosfero, ki si jo midva želiva.

Preselila sva se na možev dom, kjer sva želela čim prej tudi uresničiti svoje sanje. Pogosto pa je tako in tudi tokrat je bilo, da ni šlo tako hitro, in v skupnem gospodinjstvu z njegovimi starši smo živeli sedem let.

Bilo je veliko prilagajanja, različnih navad in načinov prav v

vsakodnevnem življenju, ki jih je bilo potrebno uskladiti, sprejemati kompromise ali se tu in tam tudi umakniti eden drugemu. Težko nama je bilo pokazati si kakšno pozornost skozi vsakdanje življenje – skozi pripravo jedi, skozi objem, poljub ob vrnitvi z dela, še težje je bilo ločevati, kdo vzgaja otroke.

Da se tudi drugače Res je bilo zelo dobrodošlo, da smo vsaj za prve tri otroke imeli varstvo doma, ampak to je mogoče tudi, če nisi v istem gospodinjstvu in si samo v isti hiši. Pri četrtem smo že imeli svoje gospodinjstvo v zgornji etaži iste hiše, in ko sem bila na porodniškem dopustu, se mi je zdelo, da imam prav kraljevske pogoje – imeli smo dovolj prostora, svojo kuhinjo in kopalnico, centralno ogrevanje in toplo vodo; to je bilo res čudovito.

Da pa sva preživela tudi tistih 7 let, je bilo ključno to, da se je moj mož ob poroki zavedal, da je zapustil očeta in mater in se pridružil meni, tako kot sem tudi jaz zelo jasno doživela trenutek poroke tudi v tem, da zapuščam svoja starša in se pridružujem možu. In tako nisem čutila, da tudi v tem skupnem gospodinjstvu moj mož ne bi vedel, kje je njegovo prvo mesto – da je sedaj najprej moj mož in potem tudi še vedno sin.

Neodvisno in samostojno je boljše Tako lahko rečem, da ni nemogoče živeti skupaj, je pa zelo zahtevno,

Družina in Življenje

15

naporno in pogosto tudi nevarno za odnos v mladem zakonu, v zakonu staršev in seveda za odnos med obema generacijama. Prav je, da si nov zakonski par želi ustvariti svoj način življenja, dnevni ritem, izraze ljubezni in spoštovanja. Starši imajo nek utečen način, navade, prepričanja in tudi z leti niso sposobni in niti dolžni stvari zaradi »ta mladih« obrniti na glavo.

Midva sedaj že doživljava tudi to drugo vlogo in sva še bolj prepričana, da mora mladi par živeti v svojem gospodinjstvu in čim bolj neodvisno. Prav je, da starši pomagamo, če zmoremo, da gresta na svoje, ali ko nas vprašajo in ko kaj potrebujejo. Drugače pa fizično in tudi sicer ne moremo slediti njihovemu načinu, tempu. In tudi ni potrebno.

Ne gre le za fizično ločitev Če gre mladi par samo lokacijsko v svoje gospodinjstvo, dejansko pa je eden od zakoncev s svojimi starši še vedno v navezi vsak dan in za vsako stvar, ni zapustil očeta in matere in se ni pridružil ženi/ možu in nič ne pomaga lastno gospodinjstvo.

Temeljno je prerezati popkovino dokončno in iti na svoje, pa čeprav v skromno stanovanje.

Skupaj lahko mladi par kmalu – tudi ob morebitni pomoči staršev – zgradi ustrezno stanovanje, ki bo res njihov dom. To je blagoslov in tega želim vsem »ta mladim in ta starim« – obojim v najbolj žlahtnem pomenu besed.

Marija Halas

ODGOVORI NA VPRAŠANJA

Najino gnezdo je prazno in bojim se, da razpada Poročena sva šest let in (še) brez otrok. Že pred poroko sva se pogovarjala o tem, kako bova, če ne bova mogla imeti otrok, vendar je drugače, ko to v resnici tudi doživiš. Osebno najino neplodnost doživljam veliko močneje kot moj mož – vsaj navzven. Čutim se neizpolnjeno, skoraj neprestano mislim na to, on pa se kar zamoti z drugimi stvarmi. Kadar mu to omenim, pravi, da mu je tudi tako čisto lepo. Ne vem, ali se je res tako sprijaznil s stvarjo ali pa beži od situacije. Skrbi me predvsem to, da se o tem težko pogovarjava.

Skoraj vedno jaz začnem govoriti o tem in imam občutek, da ga to nervira. Žalostna sem, ker je najino gnezdo prazno, in se bojim, da bo zaradi tega tudi razpadlo. Kako naj si pomagava?

Jana Spoštovana Jana, hvala za vašo iskrenost o temi, o kateri marsikateri par ne upa oz. ne zmore spregovoriti, ker je preveč boleča.

Pogovori pred poroko o tem, kaj bova, če ne bova mogla imeti otrok, so veliko lažji kot realno soočenje z dano situacijo. Tudi če bi ure in ure pred poroko govorila o tej temi, nikdar ne bi mogla biti dovolj pripravljena na resnično soočenje z neplodnostjo.

Vaše hrepenenje po otroku je nekaj povsem normalnega in prav je, da si želimo otroke. Vendar pri tem obstaja »nevarnost«, da nam ta močna želja po otroku čisto zamegli pogled na življenje, tako da vidimo potem samo še ta cilj in hočemo na vsak način priti do otroka. Ob tej močni želji po otroku se zgodi, da lahko čisto »pozabimo« na sozakonca oz. ga nevede izključimo iz svojega življenja.

Glavni namen zakonske zveze je izkazovanje ljubezni med možem in ženo. Pri zakramentu svetega zakona sta si obljubila zvestobo tudi v slabem – v križih življenja.

Verujta, da vama bo Bog dal milost in moč vse te preizkušnje prenesti in se bosta mogoče prav zaradi te težke preizkušnje še bolj povezala med sabo. Ampak ob tem so pomembni in potrebni pogovori

med zakoncema. Čisto normalno je, da se moški o tej temi teže pogovarja. Zato smo žene tiste, ki naj bi z ljubeznijo, vztrajnostjo in potrpežljivostjo prišle naproti možu.

Prepričana sem, da tudi vašemu možu ni vseeno za to, da nimata otrok (čeprav nerad govori o tem). Obenem verjamem, da mu je z vami najlepše, zato tudi ne kaže pretirane obremenjenosti z neplodnostjo.

Otrok ni pogoj, da bi bil vajin zakon srečen in uspešen. Zato si polepšajta dneve s tem, da si v majhnih, vsakdanjih stvareh pokažeta, kako se ljubita. Zakonci z izkušnjo neplodnosti lahko na poseben način pričujejo temu svetu, da je prava ljubezen še mogoča – to je ljubezen, ki gre čez vse ovire in preizkušnje.

Simona Hari Zavod Neplodnost in najina rodovitnost

Imate tudi vi kakšno dilemo, potrebujete nasvet? Pošljite nam svoje vprašanje na dani@diz.si.

Družina in Življenje

16

Bistvene stvari v življenju so nam dane zastonj.

Materino naročje.

Otrokov smeh.

Sonce in prijateljstvo.

Pomladna svetloba.

Ptičja pesem.

Drevesni sok.

Valovanje morja.

Dan in noč.

Mir in tišina. Človeštvo na zemlji.

Da bi bili srečni, nam ni treba imeti več, marveč si moramo manj želeti.

Bolj kot denar potrebujemo ljubezen.

Sreče ni moč kupiti, ljubezen je samo zastonj.

Phil Bosmans

Družina in Življenje

17

ZGODBA ZAKONSKEGA PARA

Helena in Rafko NOVAK: »Poročena 31 let in vsako leto raje.« Prosila bi vaju, če se nam najprej na kratko predstavita.

Kdo sta, iz kakšnih družin izhajata in kaj je bilo tisto, kar vaju je po vajinem mnenju najbolj oblikovalo v otroštvu in zgodnjih letih?

Helena: Sem žena, mama, tašča, gospodinja, pomočnica kuharice v šoli in septembra bom babica. Rodila sem se kot šesti otrok v kmečki družini. Imam tri brate in dve sestri.

Našo družino je zelo povezovalo petje. Ob vsakem godovnem prazniku smo se zbrali v kmečki kuhinji, saj rojstnih dni nismo kaj posebej praznovali. Moja dva strica po očetovi strani in moj oče so bili zelo dobri pevci. Stric Rado je veliko pesmi napisal sam, o domači hiši, o Savinjski dolini, o vsaki priložnosti, pa naj je bil to vesel dogodek ali žalosten. In kadar so bili skupaj, so se pesmi kar vrstile druga za drugo. Otroci smo bili vedno zraven, tako da smo vse pesmi znali na pamet in jih še sedaj, ko strica in očeta ni več, radi zapojemo. Moja mama in oče sta trdno zaupala v Boga in Božjo pomoč ter varstvo Marije. To sta posredovala tudi nam, otrokom, brez velikih besed, ampak s pokončno držo in lepim zgledom.

Rafko: Prihajam iz verne kmečke družine. V moji mladosti smo v hiši živeli moji stari starši, starši, dve teti in nas pet otrok. Imam enega brata in tri sestre. Ker je kmetija strma, je bila želja staršev, da grem v šolo in se izučim kakšnega poklica, da bom laže živel. Obiskoval sem elektro šolo ter se za slabih enajst let zaposlil kot vzdrževalec strojev v tekstilni tovarni. Vse bolj sem spoznaval, da

delo na kmetiji in služba ne gresta skupaj, saj ni bilo časa za mlado družino. Prevzel sem kmetijo, delo uredil razmeram strme kmetije primerno, pripeljal na kmetijo ovce, da popasejo strme travnike, njihovo mleko pa predelamo v domači sirarni.

Kakšna je vajina zgodba? Kako sta se spoznala, poročila? Kje sta si uredila dom?

Rafko: Brat in sestre so počasi odhajali od doma, starejša sestra je redovnica pri Hčerah Marije Pomočnice in tako

Božji načrt je bil, da naju najin prvorojenec že čaka pri Bogu, ostali trije pa so nama bili podarjeni, da jih vzgajava in pripraviva za samostojno življenje. je bilo samo po sebi umevno, da jaz prevzamem kmetijo. V domači hiši sva si z ženo uredila dom. Spoznala sva se, ker sem prepričan, da je bilo

to v Božjem načrtu, delala sva v isti tovarni in se v službo vozila z istim avtobusom.

Helena: Sedela sem pri sveti maši, ko je k sv. obhajilu pristopil postaven mladenič in sem si mislila, da bi takšen lahko bil moj mož. Potem sem ugotovila, da je to Novakov Rafko, ki ga poznam. Ob nedeljah popoldan pa se je na našem dvorišču igrala odbojka in ker je bilo igralcev vedno premalo, je moj brat povabil osnovnošolskega prijatelja Rafka in najine poti so se zbližale. Počasi sva se spoznavala in videla sva, da bi lahko imela skupno pot. Po treh letih sva se odločila za poroko. Na

Družina in Življenje

18

zelo pomemben, zato se trudim, da vzgajam z zgledom.

Koliko let sta poročena? Kaj je po vajinem mnenju tisti blagoslov, ki ga vama daje vajin zakon?

Helena: Poročena sva 31 let. Zdi se mi, da sva vedno bolj rada skupaj.

Rada si ukradeva kakšen vikend, ko sva res skupaj, si bereva zgodbice, Sveto pismo, se sprehajava ob morju ali narediva kakšno pohodno turo v hribe. Se razvajava, crkljava ali pa samo sediva drug ob drugem.

Tema te številke je gorečnost.

Ne le biti goreč kristjan, torej tak, ki je navdušen nad Kristusom, ampak je verjetno dobro tudi, da si goreč zakonec – navdušen nad sozakoncem.

Rafko, kaj bi rekel kot mož, da ti pomaga pri ohranjanju lepega zakonskega odnosa s Heleno?

Rafkovi domačiji sva si uredila svoj prostorček, kuhinjo pa smo imeli skupno z njegovimi starši in teto Minko, tastovo sestro. Nisem si znala predstavljati, kako bi imeli na kmetiji, kjer je vedno veliko dela, še dve gospodinjstvi. Vse ima svoje prednosti in slabosti. Tako midva kot tudi starši smo se učili prilagajanja.

Včasih bolj, včasih manj uspešno.

Ampak, ko sedaj pogledam nazaj, nam je šlo dobro. Če se ozreta nazaj na skupna leta, vajine začetke, ko so prihajali otroci in odhajali …

Verjetno je bilo veliko lepega, morda pa je bilo kdaj tudi težko.

Imata kakšno preizkušnjo, ki bi jo podelila z nami?

Helena: Prva preizkušnja je prišla že takoj s prvo nosečnostjo. V šestem mesecu nosečnosti sem po vseh zapletih morala roditi in najin prvi otrok se je od naju poslovil in naju čaka v nebesih, da se nekoč srečamo, objamemo. Dala sva mu ime Matej.

Sedaj imava zeta Mateja. Hvala Bogu za njega. Imava tri otroke, dve hčeri, ki sta se lani poročili, in sina.

Vse nosečnosti so bile zelo naporne za vse nas. Moja tašča je bila zlata in mi je veliko pomagala, brez nje bi bilo zelo težko.

Rafko: Vseh treh otrok sva bila zelo vesela, saj začetki niso bili po najinih načrtih. Ženo sem, koliko je bilo v moji moči, podpiral in ji stal ob strani. Božji načrt je bil, da naju najin

Gorečnost v Kristusu mi samo pomaga biti goreč do žene: biti razumevajoč, spoštljiv, skrben. prvorojenec že čaka pri Bogu, ostali trije pa so nama bili podarjeni, da jih vzgajava in pripraviva za samostojno življenje. V času šolanja sem se aktivno vključil v izobraževalni proces v svetu staršev, otroke pohvalil, ko je bilo to potrebno, pa tudi probleme in težave smo razreševali skupaj. Sedaj so, hvala Bogu, že vsi trije diplomirali. Vem, da je zgled

Rafko: Gorečnost v Kristusu mi samo pomaga biti goreč do žene: biti razumevajoč, spoštljiv, skrben. Vsako leto sva raje poročena. Vse bolj spoznavam, da je Božji blagoslov tisto vodilo, ki me (naju) vodi po zakonski poti, ki mi kaže pravo pot moža.

Kdaj in kako sta izvedela za Družino in Življenje? Kdaj sta šla prvič na seminar?

Helena: Bilo je leto 2003 in najstarejša hči Mateja je prišla domov s srečanja Stična mladih. »Mami, to je zate in za atija,« in mi dala zloženko Družina in Življenje – temeljna konferenca. »To je vama pisano na kožo, morata se prijaviti.« In sva se res. V tem času pa se je poročil tudi moj nečak Darko. Poklical me je in vprašal, če greva z možem kdaj na duhovne vaje, pa sem jima posredovala zgibanko in tako smo šli štirje neznanemu nasproti. Bil je nepozaben vikend na Debelem rtiču.

Darko in Saša sta sedaj voditeljski par v Blagovici. Večkrat pa tudi povesta, kako jima je laže, ker sta že od začetka zakonske poti »pri DiŽ-u«. Na začetni seminar sva šla trikrat, vedno pa sva s seboj peljala

Družina in Življenje

19

še kakšen par. Sedaj pa hodiva že deset let v Crikvenico na nadaljevalni seminar, da se duhovno okrepiva in da se druživa s prijatelji.

Rafko: Že kot osnovnošolec in ministrant sem se rad udeleževal duhovnih vaj in mi je bilo tam lepo in zanimivo. Duhovne vaje za zakonce so pa še prav poseben blagoslov.

Nadaljevalnih seminarjev se udeležujeva vsako leto (razen lani). Na teh srečanjih prejmem veliko Božjega blagoslova, novih spoznanj in navodil, kako je lahko življenje v dvoje lepo, bogato.

Vodita zakonsko skupino v Braslovčah – kako se je to začelo?

Rafko: Že mnogo let hodiva v zakonsko skupino Nova Cerkev. Na klic in prošnjo, da se v bližini naju ustanavlja zakonska skupina in potrebuje voditeljski par, sva z nekaj negotovosti in z vprašanji, ali sva midva primerna in sposobna, sprejela povabilo. »Mogoče nama z Božjo pomočjo celo uspe,« sva si mislila.

Sedaj že kar nekaj let vodiva zakonsko skupino Braslovče. Velikokrat se je po napornem delavniku kar težko zbrati in odpeljati, a ko se vračava, ugotavljava, da se je splačalo potruditi, saj sva obogatena z novimi spoznanji. Zakonci prihajajo iz štirih sosednjih župnij. Pri našem delu nas

spremlja in spodbuja domači župnik Milan Gosak.

Imata morda kakšen priljubljen svetopisemski citat? Najdeta čas za Gospoda tudi z branjem Svetega pisma?

Rafko: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.« S Svetim pismom sem se spogledoval že prej kar nekaj časa, pa nekako nisem v njem našel misli, ki bi me nagovarjale. Sedaj pa že kakšnih 14 let začenjam dan s Svetim pismom in Božja beseda mi daje navodila za vsakdanje odločanje. Vse bolj spoznavam, da če me Gospod vodi, me prav vodi in poskrbi, da je vse prav. Tudi v preizkušnjah najdem v njem odgovore.

Imata tudi velike preizkušnje z boleznimi svojcev in vajino predano skrbjo za njih. Helena, od kod črpaš moč za to razdajanje bližnjemu? Imaš tudi kakšne hobije ali kako najdeš ravnotežje med vsemi opravili?

Helena: Pred trinajstimi leti je zbolel tast in za rakom umrl.

Pred šestimi leti pa je mamo Julijano kap in od takrat potrebuje vso našo pomoč. V tem času pa je oslabela tudi teta Minka in tako sva štiri leta skrbela za obe. V veliko pomoč so nama bili svakinje in svak. Decembra pa se je teta Minka poslovila. Tako za hobije in konjičke ni bilo časa.

Edino, kar si nisva pustila vzeti, so zakonske skupine Braslovče in Nova Cerkev.

Rafko, tudi ti rad poješ in si veliko tudi nastopal, verjetno pa ob vseh obveznostih to ni bilo vedno le razvedrilo. Kakšna

so še tvoja zanimanja oz. kaj te/ vaju veseli?

Rafko: Petje mi je bilo položeno v zibelko, saj je bila moja mama vrsto let cerkvena pevka in tudi žena prihaja iz pevske družine. Prepevanje je občasno postajalo kar naporno z nastopi in vajami, tako da sem imel včasih že kar slabo vest, saj je morala takrat za družino in kmetijo poskrbeti žena. V hribe in na izlete pa hodiva skupaj, saj je tako lepše.

Pred leti sem bil aktiven še na številnih drugih področjih: pri rejcih drobnice, sirarjih, svetu staršev …

Sedaj pa to počnem le, če je to res nujno potrebno, raje si vzamem čas za ženo in družino.

Draga Helena in Rafko, zares vaju je bilo lepo spoznati preko tega intervjuja. Želim vama, da bi od Boga še naprej tako veselega in preprostega srca sprejemala vse blagoslove za vajin zakon!

Pogovor sem pripravila Meta Halas

Družina in Življenje

20

vilmina SPODBUDA

Goreti, a ne izgoreti Danes se veliko govori in piše o izgorelosti kot o najpogostejši bolezni modernega časa. Mnogi ljudje jo doživljamo zaradi prevelikih zahtev, obremenitev, stresnega, napornega dela, težavnih medsebojnih odnosov, bolezni v družini, doživljanja strahu zaradi različnih vzrokov … Menim, da vsakdo med nami lahko potrdi, da je vsaj z delčkom sebe ujet v past te bolezni.

Današnji način življenja od nas veliko terja: delu moramo biti popolnoma predani, prav tako otrokom, družba od nas vedno več pričakuje … in večkrat se zdi, kot da ne vidimo ločnice med zares potrebnim in dobrim ter tem, kar nam škodi.

Prepričana sem, da nobena stvar človeka ne izčrpa bolj kot težki medsebojni odnosi, razočaranja, nesoglasja, nerazumevanja, prevare, ločitve ... Sprašujem se, kako je mogoče, da je prav osamljenost med najpogostejšimi vzroki za obolenja in težave v družbi. Ob tem pa je še najbolj boleče, da se to dogaja nam, zakoncem, ki smo se vendar poročili prav zato, da ne bi bili osamljeni. In takšno zlo se med nami nemoteno širi, ko dobri ljudje stojimo križem rok. Zato vabim k odločitvi, saj nimamo več časa čakati na boljše čase in stati križem rok. Mi smo na potezi.

Delo na sebi – začetek gorečnosti Danes, na praznik Marije Pomočnice kristjanov, me še posebej nagovarja dejstvo, kako se vedno znova vračam k temi o pomočnici – o ženi kot pomočnici. Čeprav sem o tem že veliko premišljevala in pisala, čutim, kako potrebno je, da o tem več govorimo, da to vlogo vedno znova osvetljujemo. Pa kljub vsemu marsikdaj ostaja tako zakrita in tako težko razumljiva. Dejstvo je, da jo bomo žene, katerim je tako neposredno »pisana na kožo«, laže in bolje razumele ter sprejele, če jo bomo bolj poznale. Sama vedno znova ostrmim nad njeno veličino.

Vloga pomočnice je posebna tudi zaradi tega, ker se je ni mogoče naučiti šablonsko – ni nekega splošnega in za vse veljavnega načina in modela. Biti pomočnica svojemu možu je tako edinstvena naloga že zaradi tega, ker ima vsaka žena svojega – tako zelo drugačnega in posebnega – moža, da mora vsaka žena, če hoče izpolniti to svojo vlogo, najprej in predvsem delati na sebi. Tudi me žene se med seboj zelo razlikujemo in je vsak odnos, ki ga živimo in gradimo, enkraten in poseben ter terja individualno obravnavo in osebno delo. Zato je pri vsem tem delu najpomembneje, da si sploh upam pogledati vase in se soočiti sama s seboj – s svojo naravo in globinami svoje duše. Pa še to: te moje globine so namreč tako globoke in tako posebne, da vanje upam pogledati le tedaj, ko se vanje zazrem skupaj z Jezusom. Pa ne le skupaj z njim, pač pa z njegovimi ljubečimi očmi. On me ne obsoja, saj dobro vem, da je prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno. Dejstvo je, da le na ta način lahko pogledam v globine svojega srca, pa ne le v svoje, pač pa tudi v globine srca sočloveka. In postane jasno, da so mi tudi globine drugega podarjene z namenom, da se ob njih učim sprejemanja. Ker pa je začetek vsakega napredka prvi korak, sem v tem primeru na potezi

Vilma Siter, z možem Danijem skupaj vodita Društvo DiŽ

jaz sama – najprej moram sprejeti sama sebe tam, kjer sem. Vse drugo je iluzija. Bog namreč deluje le v realnosti, nikoli v iluzijah, pa naj gre za iluzije o meni ali o mojem možu.

Všeč mi je misel apostola Pavla (Ef 4,9–13), ki pravi, da se je Jezus najprej spustil v globine zemlje. Tja se je spustil, da bi tam srečal mene in mojega moža in bi naju oba potegnil ven iz najinih zamer, stisk, obsodb …

Najin odnos se razliva tudi na druge Gospod Jezus pa se je spustil v globine zemlje tudi za tistega, ki ga ti in jaz obsojava. Mogoče ga obsojava nevede in ne zavestno, pa vendar, ko o nekom kaj rečeva, se takoj vidi, kaj o njem misliva – najini komentarji razodevajo najino resnico o tej osebi.

Dogaja se nam, da obsojamo (tako ali drugače o kom sodimo) vse, ki še niso dospeli do takšne doraslosti, kot mi sami. Pri tem pa pozabljamo, da je za vse – tudi za nas – postavljeno najvišje merilo, ki je doraslost Kristusove polnosti. Kdaj bomo dospeli do take doraslosti? Ko bomo pri Njem. Zdaj pa smo tu in vse to se nam dogaja. Apostol Pavel pa nas ne pusti ždeti v nevednosti, pač pa nas natančno pouči, kaj moramo do takrat, ko bomo z Jezusom, še narediti.

Pravi, da je zdaj čas, da se sveti, to

Družina in Življenje

21

pa smo mi, ki dopustimo Jezusu, da vstopa v naše globine in jih zdravi, usposobimo za delo služenja. Zakaj oziroma s kakšnim namenom? Da naj bi vsi prišli do edinosti vere in spoznanja Božjega Sina, pravi Pavel.

Ne pustimo se ujeti v zanko napuha Zakaj sploh o teh rečeh pišem? Zato, ker me večkrat zelo zmoti kritični duh nas kristjanov. Ko o tem premišljujem, imam v mislih par, ki je že veliko naredil na sebi in svojem odnosu in je lahko zgled drugim, vendar pa se tudi njima lahko hitro zgodi, da ju satan ujame na finto samozadostnosti (napuh) in iz njiju se kar vsuje plaz kritičnega presojanja drugih. Na svetlo privre tista običajno zamaskirana kritična naravnanost, ki se pokaže v tem, da tak človek hitro pomisli: »Vi ste še taki ubožčki in vam še veliko manjka na poti duhovne doraslosti, mi smo pa to že predelali in smo že veliko pred vami – smo že skoraj »popolni«!

Kako previdni in čuječi moramo biti, da nas naš nasprotnik hudič ne

ujame v zanke napuha in ponosa, ki je njegov prvi in najljubši greh in prav te zanke nam vsak dan nastavlja. Ne bodimo nespametni in ne mislimo, da smo mi za te zanke imuni. Za nas, ki radi mislimo, da smo prehodili že kar nekaj poti duhovnega zorenja, so te zanke še nevarnejše. In če smo iskreni, res ni bolj klavrne podobe kot pogled na kristjana, ki se postavlja nad druge in misli, kako je svet. Pot svetosti je pot nenehnega služenja drugim, služenja in ljubezni, ki nista nikoli vzvišena. In če se vrnem na začetno misel, naj povzamem, da je prav to usposabljanje za služenje drugim tisto pravo poslanstvo pomočnice in pomočnika drugim.

Vzvišenost izčrpava, ponižnost osvobaja In sama v tem vidim povezavo med gorečnostjo in izgorelostjo. Goreti, pa vendar ne izgoreti, se po moje začne tedaj, ko najprej sama sprejmem sebe – grešno in slabotno – takšno, kakršna sem, in ko tudi drugega sprejmem prav takšnega – grešnega in slabotnega – kakršen je.

Ko torej možu na ta način prihajam naproti in sem pripravljena prisluhniti njegovi zgodbi, ki mi bo razkrila, zakaj je tam, kjer je, mu lahko podam roko in skupaj lahko narediva korak naprej proti večji doraslosti Kristusove polnosti.

Misel iz knjige Elizabeth Moore, Praying God's Word (Moliti z Božjo besedo), me je glede tega nagovorila in mi pojasnila, zakaj tako hitro pride do izgorelosti in kje je vzrok zanjo: »Kakšno blagoslovljeno olajšanje doživimo, ko končno pademo na kolena in se ponižamo pred Bogom. Šele na kolenih nam je darovano spoznati, kako težko breme je ponos.

In res, prav izčrpavajoče je sebe tako visoko ceniti, ko pa vendar obstaja nešteto dokazov o nasprotnem.« Sicer pa mi je hkrati v veliko zadoščenje in olajšanje spoznanje, da nas Bog sam sprejema in ljubi takšne, kakršni smo, in prav tam, kjer smo. In ta sprejetost je porok, da sploh lahko naredimo korak na poti duhovnega zorenja. Naj vas na vseh vaših poteh spremlja obilen Božji blagoslov.

Družina in Življenje

22

SEMINARJI NAS BOGATIJO

Čudeži se še dogajajo Večina našega življenja je sestavljena iz majhnih korakov, vsakdanjih stvari, rutine, katere se preprosto navadimo in se vanjo tudi ujamemo. Tudi v zakonu (morda še posebej?) je vse prepogosto tako. Še preden se dobro zavemo, se znajdemo v načinu bivanja, ko lahko rečemo, da le »dodajamo dneve življenju«, vse premalo pa je trenutkov, ko zares dodajamo »življenje svojim dnevom«.

Tako se žal pogosto zgodi, da se po petih, desetih ali dvajsetih letih zakona dva, ki sta svojo skupno pot začela zaljubljena do ušes, v nenehni ujetosti v boj za preživetje, vzgojo otrok, izpolnjevanje teh in onih obveznosti, v nekem trenutku odločita, da se preprosto več ne splača. Da je bilo preveč razočaranj, preveč nerazumevanja in da je ostalo premalo vere v to, da se lahko še kaj zares spremeni. In par gre narazen. Ali pa ostane skupaj – naveličan, utrujen, odtujen … Nobena od teh dveh možnosti pa ni dobra.

Kaj pa če se zgodi čudež?

Verjamemo pa, da se da v primeru naveličanosti in odtujenosti tudi pri parih, kjer mož in žena drug do drugega ne čutita kaj dosti več od številnih zamer, še vedno pomagati. Včasih je za to potreben čudež, ampak tudi ti se dogajajo. Morda pogosteje, kot se nam zdi.

Nekaj smo jih doživeli tudi na treh Temeljnih vikend seminarjih »Nepozabni trenutki za naju«, ki smo jih imeli to pomlad na Rogli, v Njivicah in v Zrečah.

Udeležilo se jih je kar 153 parov! Nikakor niso bili vsi v krizi, jih je pa veliko svoje občutke pred seminarjem opisalo takole: »Na seminar sva prišla z mešanimi občutki, utrujena, brez moči, vsak s svojim prav, razbolela, ranjena, žalostna … V soboto se je po globoki prošnji zgodil

čudež in dobila sva živo vodo za najin dehidriran odnos. Česa tako globokega še nisem doživela« (Martina).

Neka druga gospa pa je zapisala: »Posebno doživetje. Pristno. Čustveno, zares posebno. Če na seminar prideš skregan, zagotovo odideš pobotan J.«

Spodbuda za resnične spremembe Seminar Nepozabni trenutki za naju ima na udeležence močan vpliv verjetno tudi zaradi iskrenih zgodb naših govorniških parov, ki so v življenju prestali

marsikatero preizkušnjo, jo presejali čez sito Božje ljubezni in so jo pripravljeni brez olepševanja in leporečenja deliti z udeleženci seminarja.

Na to nas je opozorila tudi Kaja: »Darilni bon za seminar sva dobila za poročno darilo. Nisva vedela, kaj je ta seminar – sem sva prišla brez pričakovanj. In se je izkazalo, da je bilo to najboljše darilo!

Seminar je izjemno pripravljen; posebej zato, ker predavanja niso »sajenje rožic«, ampak so povsem življenjska.« Teme, ki jih obravnavamo na seminarju, so za mlad par še posebej dragocena popotnica, kljub temu da si najverjetneje

Družina in Življenje

23

ne bosta zapomnila vseh podrobnosti.

Zagotovo pa si bosta zapomnila, da je njun odnos nekaj, za kar se je treba nenehno truditi in pri čemer se splača vztrajati. Veseli smo, ko na seminarju do tega spoznanja pridejo tudi pari z več kilometrine. Renata je npr. zapisala: »Ta seminar mi je prinesel veliko; spoznala sem, kakšne napake delam v zakonu, zato želim to izboljšati. Predvsem pa sva si vzela čas drug za drugega in rešila marsikaj v najinem odnosu.« Nataša dodaja: »Pričevanja so me tako nasmejala, kot tudi ganila do solz. Pokazala so povezanost pričevalcev z Bogom in pot do nje tudi nam. Seminar je pripomogel h kar nekaj odločitvam pri obeh J, za kar sva hvaležna!« Tudi Blanka je pohvalila vsebinski vidik seminarja: »Kljub dobremu znanju psihologije sem v tem vikendu izvedela marsikaj dobrega, koristnega za najin zakon. Hvala za tako izčrpen, pozitiven in ganljiv seminar. Bilo je res nepozabno.« Seminar je torej za mnoge pare priložnost za nov začetek: »Z možem sva se pogovorila določene stvari, za katere si nisva vzela časa oz. sva jih zanemarjala,« pravi neka druga gospa. Andrejka pa je zapisala: »Seminar je prekoračil vsa moja pričakovanja. Oblikovan je tako, da zares začutiš potrebo po spremembi …« Ob tem Ana priznava: »Veliko bom morala delati na sebi. Upam, da mi uspe.«

Celo možje spregledajo J Tudi možje prihajajo do življenjsko pomembnih spoznanj. France pravi: »Veliko sem se novega naučil. Slišal stvari, ki sem jih v življenju doživel, a ne opazil.« Miha mu pritrjuje: »Sem prijetno

presenečen, saj je daleč od tistega, kar sem pričakoval. Prejel sem ogromno dobrih napotkov za naju in najino družino.« Matej pa je pripomnil, da ni bilo »nobenega občutka vsiljevanja, ki se ga sicer morda bojimo«.

Zaključimo lahko z Mihaelovo mislijo: »Seminar je bil veliko nad mojimi pričakovanji in priznam, da mi bo res veliko ostalo za najino novo poglavje.

Resnično sem hvaležen svoji ženi da me je »privlekla« J na seminar in tudi hvala vsem vam za to izkušnjo, s katero ste – verjamem marsikoga, če ne vse – prebudili. Hvala!« V imenu vseh treh ekip, ki pripravljajo seminarje Nepozabni trenutki za naju lahko rečemo, da je čudovito biti priča čudežem, ki se v takšnem izobilju

dogajajo med nami. Hvala vsem, ki ste »v ozadju« in te čudeže izprosite s svojo močno molitveno podporo. Vztrajajmo še naprej in molimo za vse udeležence seminarjev, da bodo zmogli pogumne odločitve pogumno prenesti v svoj vsakdan.

Benjamin Siter

Vabimo vas, da nas pokličete ali nam pišete (erika@diz.si), če sami ne zmorete kriti stroškov seminarja. V fondu za pomoč parom pri udeležbi na seminarjih imamo na voljo sredstva, da vam pri tem lahko pomagamo. Na nas se lahko obrnete tudi, če bi želeli podariti darilni bon, pa sami ne zmorete kriti celotnega zneska.

Družina in Življenje

24

SEMINARJI NAS BOGATIJO

Denar – kakšen je najin odnos do njega?

Za nami je prvi tematski seminar Najin odnos do denarja, ki se je odvijal med 12. in 14. majem v Njivicah na Krku. Gre za novo vrsto seminarjev pri Družini in Življenju, ki so uglašeni na specifične teme in predstavljajo vmesno stopnjo med Temeljnimi seminarji Nepozabni trenutki za naju in Nadaljevalnimi seminarji v Crikvenici. tega, kar nama je Bog zaupal za čas najinega bivanja tu na zemlji.

Bogate teme, bistvena vprašanja, praktične rešitve

Zakaj najprej denar?

Kot sta v uvodnem nagovoru povedala dva od voditeljev seminarja, Aleš in Marinka Čerin, je denar centralni pojav v našem življenju. Z njim zadovoljujemo naše potrebe – kupujemo, kar jemo, v kar se oblačimo, kjer bivamo, kako se vozimo, kako vsakodnevno skrbimo zase in za svojo družino.

Denar je naše temeljno življenjsko dejstvo od zibelke do groba, ki se mu ne moremo izogniti. Z njim, zanj in zaradi njega delamo vse mogoče.

Vendar pa nam je bilo ravno v zvezi z denarjem v naših primarnih družinah privzgojenih ogromno mitov, od katerih le stežka odstopamo. Zato je v zakonih prav področje financ in materialnega vir mnogih frustracij in prepirov. Po oceni odvetnikov, ki se ukvarjajo z ločitvami, se okoli polovica parov loči ravno zaradi denarja in materialnega. Še pogosteje pa je denar vzrok in povod za slab odnos. Zato se mora vsak par, ki želi delati na odnosu in graditi na trdnih temeljih, resno spoprijeti s temo denarja.

Na seminarju smo se tako na začetku lotili našega odnosa do denarja in materialnega. Pregledali smo, kaj vse nam ta nudi, in se v pogovorih, h katerim smo bili pari povabljeni po vsakem nagovoru, vprašali, kakšna prepričanja, mite in predpostavke v zvezi z denarjem smo prinesli v zakon iz primarnih družin.

Kaj o denarju pravi Bog in kaj ta svet?

Rajko in Anita Šimonka, drugi voditeljski par, sta nas povabila k razmisleku o tem, kaj o denarju pravi Bog in kaj ta svet. Spoznali smo, da sta denar in materialno izredno pogosta tema v Svetem pismu in da nam Bog daje dobre napotke, kako modro upravljati z njim.

Povabljeni smo bili, da izstopimo iz ujetosti v razne trgovske in marketinške »finte«, ki bi jih lahko povzeli v »mogoče se jim pa zahoče« ter v paradigmo tega sveta »več je bolje«, ter vstopimo v Božjo, večnostno perspektivo, v kateri sva midva poklicana k temu, da postaneva dobra oskrbnika

Voditelji seminarja so s primeri iz lastnega življenja, tudi tistimi težkimi, v seminar vnesli pričevanjski element in ga s tem naredili za zares »DiŽ-evega«. Spregovorili smo tudi o tem, da je »dolg hud volk« in o tem, da v življenju nujno obstaja »točka dovolj«, proti kateri moramo težiti.

Ugotavljali smo, da naše zadovoljstvo ne raste premo sorazmerno s porabo denarja, pač pa začne v točki pretiranega luksuza že upadati. Povabljeni smo, da mislimo tudi na druge in jim z držo veselega darovalca pomagamo. Piko na i je dodala sobotna praktična delavnica, kjer smo se učili načrtovanja in spremljanja družinskega finančnega toka.

Pari, ki jih je bilo tokrat »le« enajst, so ob koncu seminarja odhajali domov z občutki, da gre za zares »zgodovinsko temo, ki bi morala biti na vrsti takoj za Temeljnim seminarjem«. Drug par je pripomnil, da je bil seminar »odličen, saj na ta vidik edinosti med zakoncema ne pomislimo pogosto, čeprav se nam ta kot potreba nenehno pojavlja«. Za nekatere pare je bilo povsem novo, kaj o denarju pravi Bog, izrazili pa so tudi hvaležnost za poseben program za spremljanje prejemkov in izdatkov.

Naslednja priložnost za udeležbo na tematskih seminarjih bo že jeseni. Na tematske seminarje se lahko prijavita preko spletne strani www.diz.si.

Benjamin Siter

Družina in Življenje

25

STOPIMO IZ CONE UDOBJA IN POSTANIMO GOREČI! Za nami je »šolsko leto« Nadaljevalnih vikend seminarjev »Iz mlačnosti v gorečnost« – zadnji s tem naslovom je bil v crikvenici med prvomajskimi prazniki. Programski stavek, ki smo ga na tem seminarju večkrat slišali, je bila Slomškova misel: »Kdor hoče druge vneti, mora najprej sam goreti.« Gorečnost se najprej začne v našem odnosu do življenja samega in odnosov, v katerih

živimo. Najprej moramo pridobiti um učenca.

To pomeni, da smo odprti, učljivi in radovedni. Če mislim, misliva, da se nama ni treba nič spremeniti, je to jasno znamenje, da sva se »zaparkirala« v cono udobja in sva postala mlačna. Jezus pa nas kliče k življenju »v obilju« (Jn 10,10). in takšno življenje prekipeva in želi vse,

ČUJEČNOST SrEDi VSAKDANJEGA hrUPA Albert Einstein je nekoč zapisal: »Živimo v času popolnih sredstev in zmedenih ciljev.« Tehnika je napredovala bolj kot kadarkoli prej in njen razvoj se še ni ustavil, vendar pa na področju medsebojnih odnosov ne moremo govoriti o napredku, pač pa prav zares o pravi zmedi.

Blišč in hrup, ki nas obdajata, v nas ustvarjata zmedo in zdi se, kot da tavamo v temi, da smo gluhi drug za drugega pa tudi gluhi za nevarnosti, ki prežijo na nas. Prava gluhota in slepota pa se v samem bistvu nanašata na nesposobnost zaznavanja in prepoznavanja Božjega glasu. Zato je čuječnost ali budnost, h kateri nas vabi Gospod, še kako na mestu: »Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!« (Mt 25,13) Tema o čuječnosti sredi vsakdanjega hrupa bo za vse nas darilo in hkrati dramilo. V tej temi bomo spoznavali Božjo pedagogiko, s

kar je dobrega prejelo, predajati tudi naprej – za druge. še posebej veseli smo bili parov, ki so na Nadaljevalnih vikend seminarjih sprejeli konkretne odločitve, s pomočjo katerih bodo ohranjali gorečnost v vsakdanjem življenju. Mnogo se jih je na novo odločilo, da želijo vnemati tudi druge kot voditeljski pari novih zakonskih skupin.

Kot vsako leto pa smo v crikvenici pripravili tudi vikend seminar, na katerem smo spoznavali Teologijo telesa. Preko nje nam Sveti Janez Pavel ii. odstira nov pogled na človeka in še posebej na njegovo spolnost. Krščanski zakonci smo poklicani, da svojo spolnost še v večji meri zaživimo kot velik Božji dar, saj človek ne more doživeti smisla ljubezni, če ne izkusi podarjanja in sprejemanja.

katero nas želi vzgajati in obvarovati pred zalezovanji in napadi hudega. Naš nebeški Oče, ki svoje otroke neizmerno ljubi, nas želi z močjo svoje brezpogojne ljubezni stisniti k sebi, da bi se v njegovem

objemu in v njegovem naročju počutili varne, da bi mu bolj zaupali in bi v vsakem trenutku vedeli, da bolj kot mi sami On ve, kaj se z nami dogaja, kakšne stiske preživljamo.

Družina in Življenje

26

ŽIVETI S SVETIM PISMOM

Si že odkril/a, kaj je Božji načrt zate?

Veš, ali gre tvoje življenje v pravo smer? Že poznaš zdravilo za vse težave? Veš, kako biti srečen? To seveda ni reklama. Ali nagovarjanje k nemogočemu. Rešitev obstaja. In jo najbrž poznaš: prepusti se, da Gospod vodi tvoje življenje.

On te vabi, da v vsakem dnevu prepoznavaš njegovo voljo in načrt zate.

To ni preprosto. Vsakdanje življenje prinaša mnogo izzivov. Včasih toliko, da se v njih izgubimo. A Bog potrpežljivo čaka, da spoznaš, da je edina prava pot tista, po kateri greš z njim.

Daje ti celo pomoč – svojo Besedo.

Rutina hitro posrka vase Bila sem na porodniškem dopustu.

Moj dan se je vrtel okrog majhnih opravil; zložiti je potrebno perilo, odpeljati hči na klavir, kupiti sinu copate, skuhati in pripraviti vse za večerjo …

Vsak dan sem bila v polnem zagonu, pa se mi je vseeno zgodilo, da zvečer nisem imela česa pokazati. Posoda je ostala nepomita in perilo je ležalo pripravljeno na likanje. Zdelo se mi je, da delam zaman. Vsak dan ista rutina. Malenkosti, ki nič ne štejejo.

Ob tem pa sama ostajam prazna.

Seveda sem vmes imela kratke postanke. Jutranja molitev. Opoldan Angel Gospodov. Večerna molitev. A zakaj sem kljub vsemu nezadovoljna z izkupičkom dneva in jezna sama nase? Kakšen smisel ima, da vsak dan čistim umazane noske, perem tone perila in ves čas nekaj kuham?

Moja nejevolja se je iz dneva v dan večala. Ko se je to ponavljalo več mesecev zapored in je moja zagrenjenost začela vplivati tudi na najin zakon, sem vedela, da moram nekaj spremeniti.

Branje Svetega pisma je nujna vsakodnevna hrana Vero imam podarjeno v zibelko. In jo tudi skušam udejanjati. A kaj, ko je nisem znala povezati z vsakdanjim življenjem. Seveda, nedeljska maša, seveda molitev. A kako to vpliva na moj vsakdan? Premalo!

Poslušala sem že ogromno pričevanj, kako je branje Svetega pisma spremenilo posameznikom življenja. Poznala sem ljudi, ki so bili zaradi vsakodnevnega branja popolnoma drugačni. A nisem nikoli zbrala dovolj moči. Po neprespani noči? Po celem dnevu, ko lahko le padem v posteljo?

A sem se končno odločila – vsak dan bom vstala nekoliko prej in si vzela čas za prebiranje Svetega pisma.

Rečeno – storjeno. V jutranjih urah sem vsak dan v tišini prebirala Sveto

pismo. A moje idilične predstave o tem, da bom doživela razsvetljenje, so bile kaj kmalu pokopane.

Velikokrat se mi je spalo. Odlomek me ni nagovoril. Ko sem skušala vse skupaj prenesti v življenje, je bila pred mano sama temina. A ker sem se odločila, sem vztrajala. Vključila sem se v skupino, ki me je ob tem bodrila in spodbujala in kjer smo si delili težave.

In vsaka vaja prinese sadove. Kmalu sem sem naučila slišati Besedo.

Prepoznati v dnevu sad jutranjega branja Svetega pisma. Najti navdih v vsakodnevni rutini. Videti lepoto stvarstva ...

Branje Svetega pisma ti pomaga odkrivati Božji načrt zate Ko sem tako vsak dan prebirala Sveto pismo, se je moje življenje počasi spreminjalo. Postajala sem

Družina in Življenje

27

bolj vesela. Moja dejanja so bila ljubeznivejša. Manj sem nergala.

Tudi rutina vsakdana je dobila nov pomen. Preko Svetega pisma sem spoznavala, da vsa ta majhna »nepomembna« opravila niso samo golo delo. So skrb za otroke, ljubezen do moža. Skušnjava, da bi morala nekaj pokazati, da bi morala delati velike stvari, je bila prevelika.

Zameglila mi je pogled, da se nisem zavedala, kako drobna opravila pripomorejo, da je naša družina srečna.

Da vse teče, kot mora. Da so otroci zadovoljni in mož vesel.

Ob branju Svetega pisma so besede žena in mati dobile nov pomen.

Poslanstvo. Biti v danem trenutku dobra žena in dobra mami.

Ko sem spoznavala vse to, je dan potekal drugače. Umirjeno. Z zavestjo, da sledim Njegovi volji. In da od mene ne terja ogromnih stvari, ampak male, narejene z ljubeznijo.

Sveto pismo je Božje darilo nam Branje Svetega pisma te mora spremeniti. Božja beseda pregnete.

Preobrazi. Da novo luč.

Bog je razodeval svojo Besedo apostolom z jasnim namenom – da bi jo mi imeli v pomoč, v tolažbo. Da bi nam bil še bolj blizu in da bi ga lahko poznali.

Kolikokrat v dnevu pomislim, da Bog želi, da sem srečna? Da mi je dal svojega Sina za odrešenje in svojo živo Besedo v tolažbo? Kako odgovarjam na njegov dragoceni dar?

Sveto pismo naša življenja postavlja v zgodovino odrešenja Če hočemo neko stvar res poznati do obisti, jo preiskujemo. Jo preučujemo, se zanjo zanimamo. Prav Sveto pismo nas vodi, da lahko Boga spoznamo. Da prepoznamo njegovo voljo za nas, njegov načrt.

Sveto pismo je naš zemljevid, naše vodilo. Ko ga berem, odgovarjam na povabilo Boga. Mu prepuščam

vodilno mesto, poveljstvo in zaupam, da me bo vodil. Le tako bom lahko vstopila v njegov načrt, v njegovo odrešenjsko zgodbo, v katero me je poklical.

Sveto pismo ni informativna knjiga.

Je neposreden priklop v zgodovino odrešenja, vabilo, da sem del te zgodbe, da sem del čudovitega Božjega načrta.

Gospod te kliče, da prepoznavaš njegovo voljo Gospod te vabi, da se vsak dan priklopiš na tisti pravi vir, ki nam ga je v svoji ljubezni sam dal – Božjo besedo.

Kar naenkrat bodo stvari našle svoje mesto. Vse se bo postavilo tja, kamor se mora. Morda bodo na videz nerešljive težave dobile novo luč. Bolezen smisel. Še več; spremenili se bodo odnosi, stare zamere bodo izgubile moč, jeza bo izpuhtela in žalost postala nesmiselna. Da, prav vse to daje Božja beseda. In še mnoge druge sadove.

Vendar pa se moramo sami stegniti k Bogu. V svoji ljubezni spoštuje tudi to, da ne želimo njegove pomoči.

Da se ne zanimamo zanj. Da nam ni zanimiv. Da ne želimo brati njegove besede.

A Bog ni zamerljiv. Drži svoje obljube. Rekel je, da bo jarem z njim lažji in veselje z njim večje. Da njegova Beseda okrepi. Zato te vabim, da mu verjameš in se prepustiš, da te kot dober Oče pelje skozi življenje.

Sveto pismo naj bo tvoja popotna palica, ki ti pomaga, da najdeš prave poti skozi življenje.

Samo ko spoznaš Boga, lahko spoznaš sebe Preko molitve sem spoznala, da Bog želi, da sem trenutno na prvem mestu žena in mama. In da sem ob tem srečna. Prvi korak k preobrazbi sem morala narediti sama. In ni si bilo vsak dan preprosto vzeti pol ure časa. A je vredno.

Kajti spoznala sem, kaj je njegov načrt zame in se mu prepustila. In ko grem po njegovi poti, vem, da je ta edina prava. In da jo moram vedno znova iskati.

Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu. (Jn 20,30) Eva Strajnar

Družina in Življenje

28

PREDSTAVITEV ZAKONSKE SKUPINE

Zakonska skupina

Lovrenc na Pohorju

Tokrat smo se za mnenja o sodelovanju v zakonski skupini podali na zeleno Pohorje, in sicer v župnijo svetega Lovrenca. Na pobudo in ob vztrajnem ter prizadevnem duhovnem spremljanju tamkajšnjega župnika, gospoda Damjana Mlinariča, šest parov spoznava Božje namene za zakon.

Menijo, da so že opazne pozitivne spremembe v njihovih zakonih ter odnosih do bližnjih in do Boga.

Veronika in Ernest: Vedno znova prosiva za milost, da po naju govori Gospod.

V Lovrencu sva gosta na povabilo tamkajšnjega župnika, a se izredno lepo in dobro počutiva. Veseliva se tiste nedelje v mesecu, ko se odpraviva popoldne na krajši 'izlet' tjakaj, čeprav sva sprva imela zadržke, ki so zaradi vztrajne molitve in delovanja Sv. Duha izginili.

Med potjo imava čas za medsebojni pogovor in pogovor z Njim. V zraku je čutiti malo vznemirljive napetosti pred našim novim srečanjem.

Za vsako srečanje se kar precej pripravljava in ob tem večkrat začutiva odpor.

Veva, da ta odpor pošilja nekdo, ki naju želi odvrniti in zmesti, zato to žrtev darujeva Gospodu za naše zakonsko občestvo. Tako vztrajava z Božjo pomočjo.

Redni mesečni zmenki, zaradi katerih sva si še posebej blizu, so nagrada za najin zakon. Lahko rečeva, da z vedno večjim notranjim zavedanjem dotika milostne Božje roke spoznavava, kakšna bi naj bila v Božjih očeh in kakšen bi naj bil najin odnos.

Valerija in Danijel: Pomembno Poglobitev najinega odnosa preko je odlično vzdušje na Njega, izbranih odlomkov iz Svetega srečanjih. pisma, podelitev in blagohotna sprejetost v skupini naju oba bogati. V tem, s posebno milostjo napolnjenem prostoru, se lahko spontano odpirava in skupaj z ostalimi pari gradiva bogatejše odnose ter hkrati poglabljava najin odnos z Bogom. Domov odhajava srečna, ker čutiva, da je bilo srečanje blagoslovljeno. Opažava, da se vedno več pogovarjava o naju in več časa namenjava Njemu. Moliva skupaj vsak dan ter izročava vse nas, tudi našega duhovnika, Gospodu. Vedno znova prosiva za milost, da po naju govori Gospod, da naju uporabi, pošlje Sv. Duha. Brez te milosti sama ne bi zmogla pravih besed in dejanj …

Za obisk zakonske skupine sva se odločila na povabilo gospoda Damjana, našega duhovnika, za kar sva mu zelo hvaležna. Želela sva spoznati nekaj novega in utrditi najin zakonski odnos.

Za naju je zelo pomembno spoznanje, da naju lahko Bog še bolj poveže, če ga le dava na prvo mesto. Ob tem mu izročiva vse skrbi, težave, veselje …

Zakonska skupina naju bogati v smislu veliko boljšega razumevanja v najinem zakonu, sprejemanja drug drugega v preizkušnjah in občutka trajne Božje prisotnosti v družini. Da je v zakonski skupini dobro vztrajati, naju nagovarja dejstvo, da imamo vsi sodelujoči pari podobne preizkušnje in si med seboj

lahko podelimo mnenja o prestajanju le-teh. Pomembno je prav tako odlično vzdušje na srečanjih, za kar poskrbi tudi voditeljski par z odlično pripravo.

Sodelovanje v zakonski skupini pa je vodilo tudi do večje povezanosti v župniji, kar je najina nova izkušnja. Vsem zakoncem bi predlagala, da je vredno poskusiti vstopiti v zakonsko skupino, kajti človek dobi tudi skozi izkušnje drugih parov drugačen pogled na zakonsko življenje. Dobro se vedno vrača z obrestmi in nas ob Božji navzočnosti izredno bogati.

Janez in Jožica: Vsak začetek je težak, a se obrestuje.

Da bi se pridružila novoustanovljeni zakonski skupini v naši župniji, naju je prvi nagovoril naš župnik, Damjan Mlinarič.

Sprva sva dvomila in omahovala. Bila sva mnenja, da to ni za naju, da je to bolj za mlade pare, ki so si pred kratkim ustvarili družino.

Vzela sva si čas za razmislek in se na koncu pridružila štirim parom, ki so se že odločili za ta korak. Začetek je bil za oba težaven, vendar sva sčasoma

Družina in Življenje

29

spoznala, da naju srečanja bogatijo, krepijo najin odnos in tudi odnos do drugih. Hvala Bogu tudi za duhovno pomoč gospoda župnika v naši zakonski skupini. Misliva, da je vloga duhovnika v zakonski skupini zelo pomembna, saj nam pomaga pri duhovni rasti.

Tudi tako imenovani »obvezni zmenki« so pri naju dobrodošli, ker imava takrat rezerviran čas samo za naju.

Odkar sva v zakonski skupini, sva bliže drug drugemu in hkrati tudi Bogu.

Marjetka in Peter: Duhovnikova spodbuda je neprecenljiva.

Zakonski skupini sva se priključila po vrnitvi z romanja v Medžugorje. Že pred tem sva bila vabljena s strani sodelujočega para, da se pridruživa skupini, pa ni bilo dovolj poguma za odločitev. Ob prihodu na prvo srečanje so naju bili ostali pari zelo veseli. Po prvem srečanju skupine sva nameravala že oditi, saj sva mislila, da bo to za naju pretežko, vendar so naju g. župnik in voditeljski par prepričali, da sva ostala. Sicer pa voditeljski par odlično vodi srečanja.

Svoje prispeva tudi g. župnik Damjan Mlinarič z razlagami in pogledi na določene probleme in življenje zakoncev po Božji volji. Srečanja naju vsekakor bogatijo in prispevajo k najinemu razumevanju poslanstva zakoncev. Veliko nama pomeni tudi izmenjava izkušenj med zakonskimi pari.

Zakonski pari, ki še morda razmišljajo o sodelovanju v zakonski skupini, naj se kar brez zadržkov pridružijo, saj s tem lahko samo pridobijo. Če namreč pustimo Bogu voditi naš zakon, potem je vse na pravem mestu.

Valerija in Vlado: Srečanja nama dajejo več poguma za prizadevanje za družinske, medgeneracijske in krščanske vrednote.

Prijatelji, pogovor, zaupnost, slavljenje in molitev drug za drugega je čar, ki naju vsak mesec dobre volje popelje na srečanje. Naša srečanja nama dajejo več poguma za prizadevanje za družinske, medgeneracijske in krščanske vrednote. Da smo v zakonski skupini medsebojno povezani in odprti drug do drugega, gre velika zahvala dobremu vodenju skupine in močni podpori duhovnika. Na srečanjih nam običajno pogovori o zmenkih in domačih nalogah ustvarijo vzdušje domačega družinskega pogovora. Seveda se nama postavlja tudi vprašanje, ali obrodi takšna oblika druženja tudi sadove širše v družbi; najprej pri najinih otrocih, da bi z večjim optimizmom gledali v prihodnost, in tudi kako nagovoriti druge pare, da bi si preprosto upali upati v zakonsko zvezo in bili nosilci življenja.

Darja in Maks: Spreminjava se s pomočjo Jezusa.

Sama sem bila ob povabilu v zakonsko skupino takoj navdušena, mož pa je imel nekoliko pomislekov, a je pristal.

Odločilna je bila misel, da bi morda tudi midva skozi takšno obliko druženja doprinesla vsaj delček k ohranjanju družinskih vrednot in odprtosti življenju.

Za pridružitev zakonski skupini sva se odločila, ker sva najini zvezi želela dati nekaj več. Odnos med nama sva želela poglobiti: da bi bil bolj iskren, bolj odprt, da bi bilo v njem več miru, razumevanja, edinosti in predanosti. To so vrednote,

ki jih pridobivaš dan za dnem, skozi preizkušnjo, skozi učenje, s pomočjo molitve in branja Svetega pisma, na podlagi želje, da bi bila bliže Bogu, kar pa ne pride od danes na jutri. To naju tudi spodbuja, da vztrajava v skupini, kjer smo enakomiselni in imava podporo. Vidiva, da se spreminjava s pomočjo Jezusa v odnosih med nama, do najinih otrok in do drugih ljudi. Vidiva, da je Bog živ, danes, tukaj, za nas. Kar nama poglablja vero. Rezultati so vidni tudi pri delu, pri otrocih – vse gre na bolje.

Zelo hvaležna sva našemu župniku, da nas je združil, da nam je priskrbel strokovno vodstvo, da nas spodbuja, da se vključujemo v širšo organizacijo DiŽ in nam daje duhovno podporo. S pomočjo domačih nalog bolj kritično razmišljava o najinem odnosu in kaj o tem pravi Sveto pismo. Vsakdanje življenje in obveznosti te lahko zelo hitro odpeljejo v druge ˝vode˝, stran od Boga.

Toplo bi priporočala vsakemu zakonskemu paru, ki mu je mar za kvaliteto njunega odnosa in prihodnost njunih otrok, da se pridruži zakonski skupini, ki deluje na takšnih temeljih kot naša (DiŽ), še posebej tistim, ki so v zvezi nezadovoljni ali imajo kakršnekoli težave.

Družina in Življenje

30

DAJEMO NAPREJ

Od skupine do skupine za dobro družine 2017 Pred dva tisoč leti je apostol Pavel svaril Efežane: »Skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi« (Ef 5,16). Danes se te besede zdijo še toliko bolj realne, saj nam vedno bolj vlada »tiranija nujnega«. Ničesar ne moremo brisati iz urnika, vse je »nujno« in nas trga proč od samega sebe, družine, prijateljev ... Nič več se ne srečujemo (razen preko pametnih telefonov), in kjer ni srečanja, ni sreče.

Zato vabljeni, da se srečamo na letošnjem romanju Od skupine do skupine za dobro družine, ki bo potekalo že četrto leto. Tokrat bomo romarji z molitvijo za boljše zakone in družine resnično lahko prepletli vso Slovenijo, saj bomo »sočasno« romali po petih romarskih trasah, ki jih bodo pripravili lokalni voditelji poti po vseh regijah.

Romanju se boste tako laže pridružili tudi vi.

Namen vseh petih romanj ostaja enak: ozaveščati vse udeležene pare pa tudi tiste, ki jih srečamo ob poti in na zaključku naših dnevnih etap, o pomenu dobrih odnosov v družinah. Na poti k sodelovanju vabimo zakonske skupine, kjer pa teh ni, pa zasejemo seme in morda tudi zaradi obiska romarjev nastanejo nove.

Pohodniki se lahko poti pridružite za en ali več dni, lahko pa tudi le za del poti (npr. nekateri domačini iz enega kraja pospremijo pohodnike le polovico poti, tam pa jih sprejme ekipa kraja, kjer bo večerni dogodek ...).

Potek in termini poti po regijah:

Dolenjska: Tri enodnevne poti: sobota, 17. 6.: Dobrava pri Škocjanu–Šmarjeta; ponedeljek, 19. 6.: Šmarjeta–Mokronog; torek, 20. 6.: Mokronog–Šentrupert.

Prijava in vodenje: Ivo in Marija Halas; marija.halas@gmail.com; 041 616 534.

Gorenjska: Sobota, 24. junij: enodnevni pohod za družine z začetkom v Žireh. Pri cilju, ki bo pri eni od okoliških župnijskih cerkva, bo sveta maša in druženje. Pot je primerna tudi za osnovnošolce. Podrobnosti pri voditelju poti in na spletu.

Prijava in vodenje: Mirko in Darja Robba; mr.prcik@gmail.com; 031 737 363.

Štajerska: Petek, 16. 6.: Slovenska Bistrica–Žiče. Odhod ob 10. uri izpred župnijske cerkve v Sl. Bistrici. Razdalja 15 km. V Žičah zaključek dneva z mašo ob 18. uri, po maši druženje zakoncev. Možnost skavtskega prenočevanja.

Sobota, 17. 6.: Žiče–Makole. Odhod ob 10. uri izpred župnijske cerkve v Žičah. Razdalja 15 km. V Makolah zaključek dneva z mašo ob 17. uri, po maši druženje zakoncev. Možnost prenočevanja v župnišču v Makolah.

Nedelja, 18. 6.: Makole–Majšperk. Odhod ob 10. uri izpred župnijske cerkve v Makolah. Razdalja 15 km. V Majšperku zaključek dneva z mašo ob 18. uri, po maši druženje zakoncev.

Prijava in vodenje: Janko in Andreja Brumec; janko.brumec@amis.net; 070 862 693.

Prekmurje: Sobota, 17. 6.: začetek na Cankovi po jutranji maši. Pot nadaljujemo preko Pertoče, Sv. Jurija, Grada in končamo v Kuzmi z večerno mašo.

Nedelja, 18. 6.: začetek v Kuzmi s sveto mašo. Pot nas bo vodila v župniji Markovci in Kančevci, kjer bomo imeli zaključno sv. mašo.

Ponedeljek, 19. 6.: pot nadaljujemo v Bogojino, BukovnicoSveti Vid in v Dobrovnik. Morda se potrudimo še do Turnišča – podrobnosti pri voditeljih poti in na spletu.

Prijava in vodenje: Herman in Melita Kisilak; herman.kisilak@siol.net; 031 612 248.

Primorska: Petek, 23. 6., ob 19.30: zahvalna maša zakoncev zakonskih skupin primorske regije v župnijski cerkvi v Vrhpolju.

Po maši družabno srečanje, kjer si bomo podelili doživetja iz zakonskih skupin.

Sobota, 24. 6., ob 8.15: skupno peš romanje na Sveto goro z namenom blagoslova naših družin. Romanje se bo pričelo na Sv. Pavlu, romarji pa se nam lahko pridružite v katerem koli kraju na poti. Zvečer se bomo pri sveti maši in procesiji z lučkami pridružili vsem romarjem, ki bomo ob obletnici kronanja prišli počastit nebeško Mater Marijo.

Prijava in vodenje: David in Katarina Ipavec; david.ipavec@outlook.com; 051 320 740.

Družina in Življenje

31

DAJEMO NAPREJ

Dnevi so hudi, a imamo rešitev Pojdimo v mislih dobrih 50 let nazaj. Tedanja generacija je bila rojena v času radia, v času, ko smo otroci brali Vinetouja, se igrali “kavbojce in indijance” ali pa “kozo-klamf”. Zvečer so nas poklicali domov, umili smo si roke in obraz, povečerjali, zmolili Sveti angel in šli spat. Kopali smo se enkrat na teden. V soboto zvečer. Da si bil lep, ko smo šli v nedeljo zjutraj k maši. To so bili časi ne-televizije, ne-telefona, ne-računalnikov, ne-interneta, netablic, ne-mobilnih telefonov, ne-facebooka, ne-instagrama … Časi, ko ni bilo motenj. Ne za starše, ne za otroke.

To so bili časi ne-reklam, časi trgovin, v katere si šel z “listkom” in kupil to, kar si potreboval. Ko še ni bilo raznih “cityjev” s policami v stilu – kot pravi Dani – ‘mogoče se jim pa zahoče’.

Čas vzporednega sveta To so bili časi, ko še ni bilo vzporednega sveta. Tja nam zato ni bilo treba zahajati. Oče in mama sta zvečer sedla za mizo in se pogovarjala. Tudi zmolila. Posebej za otroke, ki smo že mirno spali, utrujeni od “kavbojcev in indijancev”.

Čas skušnjav in čas ločevanja A v tak svet nas je Bog postavil, da bi ga ‘obdelovali in varovali’ (prim. 1 Mz 2,15). V svet priložnosti in tudi skušnjav, v svet, ki nas vleče narazen, ločuje: ljudi od Boga, zakonce drug od drugega, otroke od staršev, generacije drugo od druge.

Danes se otroci rodijo s pametnim telefonom v roki … in nekaj minut po rojstvu naredijo prvi ‘selfi’ :) Danes smo povezani s celim svetom.

Stalno. Vsak otrok, pa tudi možje in žene.

V vzporednem svetu se stalno nekaj dogaja. Tam smo radi. Bojimo se, da bi kaj zamudili. Stalno preverjamo ‘kaj je-kdo-kje’ objavil. Pojavil se je celo sindrom FoMO (eng.: Fear of Missing Out), ki je na Wikipedii opisan kot ‘želja, da bi bil stalno povezan s tem, kar delajo drugi, strah pred obžalovanjem, ki vodi v kompulzivno (ponavljajoče obnašanje, ki se mu ne moremo upreti) skrb, da bi zamudil kakšno interakcijo, novo izkušnjo, dobro investicijo ali kakšen drug dogodek’.

Postajamo zmedeni, ranljivi, prestrašeni … in dobri potrošniki.

V Družini in Življenju smo rešitev našli v gradnji dobrih odnosov, predvsem ključnih: odnosa z Bogom in odnosa med možem in ženo. Drugi odnosi so posledica teh dveh ključnih. Eden od načinov spodbujanja graditve so naše zakonske skupine,

ki pa živijo ali umrejo z dobrim ali slabim vodenjem.

Povabljeni!

Na letošnjem “Dajemo naprej!” – izobraževanju za voditeljske pare in bodoče voditeljske pare, ki bo 9. in 10. septembra 2017, v Šentvidu pri Ljubljani (rezervirajta termin!), bomo pozornost namenili izobraževanju voditeljskih parov za delovanje v svetu, v kakršnem smo. Vodilna misel dogodka bo Skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi. (Ef 5,16) Trenutno imamo preko 80 zakonskih parov, ki bi radi vstopili v zakonske skupine, pa nimamo dovolj voditeljskih parov, ki bi jih pomagali zagnati. Po drugi strani pa imamo preko 160 zakonskih skupin, v katerih leži neizmerno bogastvo talentov – tudi za vodenje.

Skušamo združiti potrebo in priložnost.

Na Dajemo naprej! se bomo učili, kako voditi zakonsko skupino. Spregovorili ali vodili delavnice bodo – seveda – Dani in Vilma Siter, dr. Marjan Turnšek, Kirk in Leane Murray, podpredsednik Family Life in njegova žena, naši izkušeni zakonci (Mitja in Martina Stantič, Rajko in Anita Šimonka, Alojz in Petra Kokalj, Slavko in Saša Štern, Aleš in Marinka Čerin) in duhovnik Rafko Klemenčič.

Pripravili bomo tudi program za mlade, ki ga bo vodila ekipa mladih pod vodstvom Lucije Koražija in duhovnika Janeza E. Rusa. Pripeljite svoje otroke v starosti od 14 do 19 let (kakšno leto gor ali dol).

Aleš Čerin

Družina in Življenje

32

DAJEMO NAPREJ

Slovenija – dežela gradnje prenovljenih odnosov Javorje, Brestanica, Štepanja vas, Šentrupert na Dolenjskem, Ponikva pri Žalcu, Šmartno pod Šmarno goro, Bloke, Mirenski grad, Ivančna gorica, Ptuj, Dobrepolje … in še in še bi lahko naštevali. Vse to so kraji, v katerih so Leon in Jana, Lojze in Petra, Aleš in Marinka, Petra in Matej, Marko in Katarina, Jan in Daniela ter drugi pričevalci v preteklem letu na približno petdesetih dogodkih nagovarjali s svojimi življenjskimi zgodbami.

Pričevalski pari obiskujejo kraje po vsej Sloveniji, da bi ljudem pripovedovali, kje in na kakšen način se jih je v življenjih dotaknil Bog ter kaj jim pomeni oseben odnos z njim. Spregovorijo o svojem zakonskem odnosu in o tem, kako živijo svoje poročne obljube. Pa tudi o tem, kako se večkrat počutijo ujete v pasti zapuščenosti, nerazumevanja, osamljenosti, nemoči, kako rešujejo spore in kako se učijo sprejemati drugačnost svojega sozakonca. Na pričevanjih govorijo o svojem starševstvu, o življenju pod isto streho s starši in starimi starši, o finančnih stiskah, tegobah v službi, o brezposelnosti.

Na teh dogodkih se v mnogih udeležencih nekaj premakne. Ljudje se prepoznajo v življenjskih zgodbah naših pričevalcev in nekateri začnejo prvič v življenju gledati na odnos z zakoncem kot na nekaj, kar ni povsem samoumevno; kot na nekaj, za kar je treba delati.

Ko slišimo ali prebiramo njihove odzive po pričevanjih, ugotavljamo, kako težko je, če se dogodka udeleži le eden od zakoncev. Vse prepogosto na koncu ankete preberemo žalosten pripis: »nimam podpore zakonca«.

Tistim, kj se dogodka udeležita oba, je mnogo laže. Tam gre za skupno doživetje in skupno spoznanje. Zanimivo

je, koliko parov, ki so poročeni med 20 in 30 let zapiše, da jih pri pričevanjih najbolj nagovori ravno to, da »se morata zakonca med seboj pogovarjati«. Ne le pogovarjati, pač pa tudi poslušati in zares slišati.

Zdi se, da gre za osnovno stvar, ki jo pri Družini in Življenju tolikokrat ponavljamo, da smo se tega že skoraj naveličali. Tudi naši pričevalci povedo o skušnjavi, da bi pozabili na osnove. Še dobro, da nas ljudje sami spomnijo na to, da moramo tudi mi – tako kot papež Frančišek – uporabljati povsem preprost jezik. Katja je npr. zapisala, da jo je najbolj nagovoril prav trojni nasvet papeža Frančiška za boljši zakon: »HOP« – Hvala, Oprosti, Prosim. Kako pomembne besede, na katere pa tako radi in hitro pozabimo.

Nova lestvica življenjskih prioritet Naslednji dve bistveni spoznanji, ki ju opažamo na pričevanjih, sta povezani z lestvico življenjskih prioritet. Pari spoznavajo, da jo morajo zastaviti drugače.

Ugotavljajo, da morajo, če želijo svojim otrokom zapustiti dobro, pravo dediščino, pozabiti na hlastanje za materialnim ter zakonca in družino tudi v praksi, ne le v besedah, postaviti na prvo mesto.

Obenem opažamo, da ljudje uvidijo pomen pristne krščanske duhovnosti, odnosa z Bogom, ki našim pričevalskim parom predstavlja trden temelj, na katerem lahko gradita odnos.

Pomembna značilnost pričevanj, ki jih pripravijo pričevalski pari Družine in Življenja, je, da jih ni strah spregovoriti o svojih napakah in težavah.

Ne idealiziramo! Ljudje tako lahko v živo vidijo, kako lahko Bog tudi najtežje preizkušnje obrne v dobro.

In vidijo, da idealnih ljudi ni; da igranje igre »popolne družine«, ki je sicer v Sloveniji tako zelo popularna, ne vodi k boljšim odnosom, pač pa si je treba za boljše odnose redno prizadevati in zanje delati – kljub nepopolnosti in padcem.

Ne nazadnje je pomembno, da pričevalci v podajanju svojih zgodb niso togi, »profesorski« in neživljenjski, pač pa se z dobršno mero humorja povežejo s poslušalstvom.

Iz kar nekaj takšnih obiskov so se v letošnjem letu rodile nove zakonske skupine. Kjer to ni mogoče, smo zabeležili vsaj kakšen par, ki bi se želel pridružiti skupini, ki se bo v prihodnje začela srečevati v bližini.

Poročilo pripravil: Benjamin Siter

Družina in Življenje

33

ZA VODITELJSKE PARE

Preboj v smeri 'dajeva naprej' Gotovo ste si ogledali video, v katerem sta nas, voditeljske pare, pred odhodom na Camino v Španiji nagovorila Dani in Vilma. V njem govorita o preboju na področju duha, o preboju na področju dela na odnosu med zakoncema, o preboju v zavedanju pomena dajanja naprej, preboju na področju ustanavljanja novih zakonskih skupin.

Bo naš vnuk še dal zavezo brez predporočne pogodbe?

V resnici potrebujemo preboj, če želimo, da iz naših družin v življenje pošljemo pokončne mladeniče in mladenke, ki bodo pripravljeni zaživeti v zakonski zvezi, ki bodo pripravljeni dati zavezo. Tisto pravo, ki se glasi takole: »Jaz (ime), sprejmem tebe, (ime), za svojega moža/ženo in obljubim, da ti bom ostal/a zvest/a v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil/a in spoštoval/a vse dni svojega življenja.« Tisto dokončno, vseživljenjsko zavezo – vse dni svojega življenja – in ne ono izrečeno s figo v žepu in predporočno pogodbo* kot prvim dokumentom v družinskem fasciklu. Zavezo, ki je zavezujoča in ne pogojujoča v primeru 'če ne bi šlo', zavezo, ki je skladna z Božjimi načrti za zakonsko zvezo.

Otroci nas opazujejo in se od nas učijo. Učijo se, kako mož in žena gradita odnose, kako rešujeta spore, kako se negujeta, kako se pogovarjata, kako gradita edinost, kako se ljubita in spoštujeta, kako spoznavata Božji načrt za zakon.

Vsega tega pa se moramo zakonci učiti in stalno obnavljati – prav v podrobnosti. Najbolje to delamo nekajkrat letno na naših seminarjih, redno pa na mesečnih srečanjih v naših zakonskih skupinah.

Strategija 'dajanja naprej' Veliko zakonskih skupin imamo in še več jih bomo ustanovili po celotni Sloveniji. Na seminarjih in na pričevanjih udeležence vedno povabimo, da bi se pridružili zakonski skupini.

Kar veliko se jih odzove. Vse zakonce vpišemo v seznam, in ko se okoli določenega kraja »zgosti« dovolj parov (4–8), jim pomagamo organizirati skupino. A se nam velikokrat zatakne …

Saj se še spomnimo, da smo bili sami deležni skupne poti z voditeljskim parom od drugod, mnoge sta spremljala prav Dani in Vilma.

Kar nekam samoumevno se nam je zdelo. Sedaj smo mi na vrsti, da 'dajemo naprej', da to, kar smo prejeli, zastonj damo. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. (Mt 10,8b) Le tako se bo naše poslanstvo – gradimo odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej – uspešno spravljalo v prakso. Tako bomo Slovenijo 'preplavili' s

Vzrok?

Nimamo dovolj voditeljskih parov, ki bi pomagali zagnati novo skupino. Vemo namreč, da se skupina najbolje »prime«, če jo pomaga zagnati naš voditeljski par, ki se spozna na vodenje, ki pozna naš način dela … ki je preprosto pripravljen nekaj časa ostati z novo skupino skupaj na poti. Pač glede na skupino od enega do treh let.

pari, ki bodo resno delali na svojem odnosu, ki bodo 'sol in luč' (prim. Mt 5,13–16). To se bo preko zgledov prenašalo v naših družinah na otroke in vnuke, v naših krajih, župnijah, podjetjih in uradih pa še na druge zakonce. Tega Slovenija potrebuje!

Mi bi pa v tem trenutku potrebovali kakih 20 voditeljskih parov, ki bi bili

*S 1. 1. 2018 bo stopil v veljavo nov družinski zakonik, ki v naš pravni sistem uvaja pogodbo o ureditvi premoženjsko-pravnih razmerij – dokument, ki mu po domače rečemo predporočna pogodba.

Družina in Življenje

34

pripravljeni del svojega časa dati na razpolago za vodenje nove skupine, še prej pa bi se bili pripravljeni učiti vodenja.

Iščemo in vabimo one, ki hočejo …

Prvi teden v septembru pripravljamo 'Dajemo naprej! 2017', na katerega ste že sedaj povabljeni vsi, ki že vodite zakonsko skupno (ali več njih). Pričakujemo 100 % udeležbo. Če se vama slučajno zgodi, da ne moreta priti, pričakujemo, da bosta poslala drug zakonski par. Pravimo, da nobena zakonska skupina ne sme »ostati brez«.

Torej, prosimo vaju, da si rezervirata termin, in če ne moreta, da si že sedaj poiščeta zamenjavo. Obenem pa vaju prosimo, da se ozreta po zakoncih v vajini zakonski skupini in da pomislita na vse pare, ki bi bili

primerni bodoči voditeljski pari. Na kaj bodita pozorna?

Bodita pozorna predvsem na to, da imata zakonca – bodoči voditeljski par – rada ljudi in da sta oba(!) pripravljena dati svoje moči na razpolago za druge. Da torej hočeta. Da hočeta 'dajati naprej', da se hočeta učiti vodenja, da hočeta enkrat mesečno voditi skupino … da hočeta še bolj poglabljati tudi svoj odnos.

Tisti, ki vodijo več zakonskih skupin, povedo, da je vodenje vsake skupine velik blagoslov – in ne samo dodatno delo – tudi za voditeljski par. Z ženo vodiva tri novoustanovljene zakonske skupine. Neverjetno, koliko več moliva, koliko več se pogovarjava, koliko več prosiva za blagoslove, koliko več reflektirava delo, koliko več se zahvaljujeva! Vse

to so učinki, ki avtomatsko pridejo z vodenjem zakonske skupine in ki blagodejno vplivajo tudi na naju, na najine otroke.

… vsega drugega pa se da naučiti.

Bodita pozorna tudi na to, da ima bodoči voditeljski par le osnovne sposobnosti vodenja ljudi. Vodenja – če imaš rad ljudi in če hočeš – se namreč da naučiti. To in še marsikaj drugega bomo počeli na Dajemo naprej! 2017. Osebno torej povabita na ta dogodek vse zakonske pare, ki hočejo in so se pripravljeni učiti vodenja. še prej pa v molitvi prosita za odprta srca.

Aleš Čerin

Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.

Mt 10, 8b

„Dajemo naprej! 2017“ sobota 9. in nedelja 10. september 2017 Zavod Sv. Stanislava v Šentvidu, Ljubljana Delavnice bodo vodili: • Dani in Vilma Siter, • dr. Marjan Turnšek, • Kirk in Leane Murray • Rafko Klemenčič • in naši izkušeni zakonci …

Program za mlade (14–19 let) pod vodstvom Lucije Koražija in Janeza E. Rusa

Prijava na: www.diz.si

Družina in Življenje

35

DAR ŽIVLJENJA Neža Kukenberger V marcu je David postal brat, mami Nina in ati Toni pa ponosna starša Neži.

Kukenbergerjevi

Mirjam Nidorfer Fanta sta dobila sestrico, mami hčerkico, ati pa princesko J. Vsi skupaj smo pa neizmerno hvaležni za še en čudež, še eno krasno nosečniško popotovanje in novo čudovito porodno zgodbo. Irenej je na predvečer rojstva dejal: »Jezus, hvala, ker bo mami dobila lepe popadke in bo lepo rodila.« Anja, Matej, Irenej in Emanuel

Lenart Podobnik Predstavljamo vam našega novega družinskega člana Lenarta. Že pred rojstvom je bil na kar nekaj pričevanjih, seminarjih in zakonskih skupinah. S svojim prihodom pa je zelo razveselil sestrice Zalo, Lano, Majo in Nino. Mami Melita in oči Sebastijan pa sta nadvse ponosna.

Hvala Bogu.

Danijel Bec Konec marca nas je s svojim prihodom na svet razveselil Danijel. Bratca in sestrici so nanj zelo ponosni, ati in mami pa sva hvaležna Bogu za novo življenje.

Marjeta in Matej; Ana, Dominik, Pavlina in Benjamin Bec

Veselimo se vsakega življenja, ki nam je podarjeno! Še naprej nam pošiljajte fotografije z opisi vaših dojenčkov in malčkov na naslov: meta.halas@gmail.com.

Družina in Življenje

36

DANIJEV NAGOVOR

Tihi glas ljubezni Apostol Pavel je v svojem pismu Korinčanom zapisal pomenljive besede: »Prizadevajte si za ljubezen« (1 Kor 14,1).

Ko sem prvič prebral to misel, sem pomislil, kakšno srečo imam, da apostol Pavel ni moj duhovni voditelj, da tega ne terja od mene in da to naročilo (zapoved?) ni namenjeno meni, pač pa enim slabotnim, trdim in neposlušnim vernikom, ki so živeli pred dva tisoč leti v Korintu.

Pa sem hitro pristal na trdih tleh, saj sem ugotovil, da sem se na celi črti motil! Pa še kako je to naročilo namenjeno meni! Še kako je Bog, ko je pred toliko leti Pavla navdihnil, da je te besede zapisal, natančno vedel, da bo čez približno dva tisoč let življenje podaril fantu, ki bo kljub na videz nepopolnim razmeram, v katerih se bo rodil, zrasel v moža, postal oče, državljan, član njegove Cerkve ... In res, to je moja zgodba.

Mami in očetu sem se napovedal ob nepravem trenutku – nista bila pripravljena. Zato vedno bolj spoznavam, da sem čudežni otrok – da je čudež, da sem živ, saj me po človeško gledano ne bi smelo biti.

Pa sem! Bogu hvala in sv. Jožefu za pomoč. Zakaj sv. Jožefu? Mama mi je pripovedovala, da je, ko je bila v največji stiski, ali naj to življenje sprejme ali ne, molila in jokala pred podobo Sv. družine in je med molitvijo videla, kako je sv. Jožef odkimal, češ, to pa ne. Zato sam večkrat pravim, da je sv. Jožef kriv, da sem živ.

Kaj pomeni prizadevati si?

Da se vrnem nazaj k Pavlovi misli in pomenu njegovih besed. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) piše, da »prizadévati si« pomeni: delati, biti aktiven za dosego, uresničitev česa. Se pravi, ko si za kaj prizadevam, sem aktiven in ne čakam, da se bo z menoj nekaj zgodilo. Gre za povabilo k akciji! Sem na potezi

ali z drugimi besedami »žogica je pri meni«. Če si torej zares želim prizadevati za ljubezen, pomeni, da moram »aktivno ljubiti« oziroma aktivno iskati načine in možnosti za udejanjanje in izkazovanje ljubezni.

Pri tem nikakor ne morem obiti vprašanja, koga moram najprej in najbolj ljubiti, kdo mora zares vedeti, da je ljubljen. Odgovor je seveda čisto preprost in nedvoumen. Bolj kot za katerokoli drugo stvar, ki mi je pri srcu (hobi, delo, razne aktivnosti, ki jih je mimogrede preveč …), ali bolj kot za katero drugo osebo, ki mi je tudi draga, sem dolžan ljubiti svojo ženo. Saj sem vendar samo njej pred pričami in pred Bogom dal obljubo večne ljubezni. Samo njej sem obljubil, da ji bom ostal zvest v sreči in nesreči, bolezni in zdravju …

Dani Siter, z ženo Vilmo skupaj vodita Društvo DiŽ

Dva kilometra in pol sva drug za drugim molče hodila Pa vendar prizadevanje za ljubezen do žene ni niti najmanj lahka stvar. Pater Vider pravi, da gre večkrat za pravo garanje. In dejstvo je, da bi marsikateri moški raje cel dan kopal v vinogradu (fizično delal in se potil), kot pa da bi si moral prizadevati za ljubezen. V Bratih Karamazovih Dostojevski zapiše: »Tu se vrag z Bogom bojuje in bojišče so človeška srca.« Ko berete te vrstice, sva midva z ženo že na Caminu – hodiva po Jakobovi poti. Odpravila sva se namreč na romanje k sv. Jakobu v Compostello (približno 860 km bova prehodila).

Preden sva šla na pot, sva doma malo trenirala in prehodila kar nekaj kilometrov (zdaj že veva, če jih je bilo vsaj

Družina in Življenje

37

približno dovolj). Ko sva se tako nekega popoldneva odpravljala od doma na malo daljši pohod (tisto popoldne sva nameravala prehoditi 12–14 km), sva bila slabo razpoložena. Drug za drugega sva mislila, da je »našpičen in siten« in sva se temu primerno tudi vedla. Ko sva se le odpravila, sva dolgo časa hodila v tišini. Spominjam se, kako je »vrelo« v moji glavi (temu pravimo

Priznam, da sem se še kar nekaj časa upiral in nisem bil pripravljen odločiti se za ljubezen. Pravzaprav se je v meni upiral tisti moj sebični in grešni jaz (vrag), ki me je hotel prepričati, da je to mehkužno za pravega dedca, da ji ne smem popustiti in ji dovoliti, da me ovija okoli prsta, da mora zmagati moja moška logika in ne njeni občutki … Kljub močnemu delovanju tega sebičnega jaza, sem se

namreč nikoli ne postavlja pogojev: »Če boš to in to naredil, te bom imel pa rad!« To ni in ne more biti ljubezen, saj je prava ljubezen brezpogojna ali pa je ni.

Apostol Pavel je zapisal največjo hvalnico ljubezni: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice.

Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine« (1 Kor 13,4–8).

Molitev za dar prave Ljubezni

notranji samogovor – in to je tisto »bojišče srca«), kako sem mislil, da je ona kriva za najino slabo počutje, da s tako sitnobo res ne bo prijetno na romanju, kako mučno bo, ko bova dolge kilometre hodila molče, da naj kar sama nosi posledice svojega sitnarjenja, da jaz pa res nisem nič kriv, če pa že, pa morda le majhen in nepomemben odstotek …

In tako razpoloženje ni in ni pojenjalo.

»Odloči se za ljubezen!« Pa sem naenkrat od nekod zaslišal tihi glas ljubezni: »Dani, saj imaš vendar dve možnosti. Odloči se za ljubezen!« Pomislil sem, kaj naj bi to pomenilo, kakšni dve možnosti imam? In zazdelo se mi je, kot da se prva možnost kar sama vsiljuje: »Reci ji, da je sitna in tečna baba, da s tako pa res ne boš romal k sv. Jakobu!« Pa sem vendar vprašal še tisti tihi glas: »Dobro, kakšna pa je druga možnost?« Odgovor je bil miren in jasen: »Objemi jo, stisni k sebi in ji povej, da jo imaš rad prav takšno, kakršna je – tudi takrat, ko ni dobre volje in je nerazpoložena. Opraviči se ji, da nisi takoj razumel, kako se počuti, ko ni slišana in sprejeta.«

po nekaj sto metrih odločil, jo dohitel, objel in ji povedal, kar mi je naročil tihi glas ljubezni. In kaj se je potem zgodilo?

Nekaj trenutkov sva objeta stala drug ob drugem in čutil sem, kako je bila žena hvaležna, da sem zbral toliko moči, da sem premagal samega sebe – da sem se postavil po robu moji sebičnosti.

Ko sva se kasneje o tem pogovarjala, sva oba ugotovila, da je bila to edina rešitev za nastali problem. Spoznala sva, da ljubezen raste skozi bolečino in žrtev. Tako je prizadevanje za ljubezen, o katerem govori sv. Pavel, nujna za rast najinega odnosa.

Za kakšno ljubezen naj si torej prizadevam?

Večkrat premišljujem o tem, da je ljubezen samo tedaj ljubezen, če je svobodna, da prava ljubezen nikoli ni naprodaj, da z ljubeznijo ne moremo trgovati, si je prilaščati ali jo bližnjim odmerjati po koščkih. Prave ljubezni si nikoli ne moremo zaslužiti, niti je ne moremo izsiliti. Nihče me ne more prisiliti ali od mene zahtevati, da bi ga imel rad, niti moja žena ne. Prava ljubezen

Dobri in ljubeči Bog Oče, Bog Sin in Bog Sveti Duh, ti, ki si vir ljubezni in si sam Ljubezen, prosim te, tako izoblikuj moje notranje čute, da bom slišal, prepoznal in razumel tihi šepet ljubezni, ko me pokliče. Ti me napolni z močjo tvojega Svetega Duha, da ne bom brezbrižno in križem rok čakal, pač pa da se bom s tvojo močjo vedno odločal ZA LJUBEZEN. Amen.

Zahvala in dobrodošlica Dragi Dani, v imenu vseh ustvarjalcev (nekdanjih in sedanjih) in bralcev ti izrekamo iskreno zahvalo za dolgoletno predanost mestu odgovornega urednika revije. Iskrene čestitke za to, da si ob vodstvu Sv. Duha skupaj z ženo Vilmo iz skromnih obvestil in pozneje glasila postavil to sedaj našo revijo na noge ter da si zmogel to pomembno delo predati naprej, ko si začutil, da je čas za to.

Obenem pozdravljamo Benjamina Siterja na mestu odgovornega urednika in mu izrekamo prisrčno dobrodošlico! Veselimo se skupnega načrtovanja, ustvarjanja naše revije in »dajanja naprej«. sodelavci DiŽ

Družina in Življenje

38

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES Kako prodati roman?

Peter Axworthy je napisal in dal tiskati svoj prvi roman, toda kupcev ni bilo. Napeto je razmišljal, kaj naj stori, da bo knjige prodal, in posvetilo se mu je. V časopise je dal naslednji oglas: »Milijonar, visok, eleganten, izobražen, glasbenik, bi rad poročil gospodično, ki bi bila v vsem podobna junakinji romana »Zmagala je ljubezen«, ki ga je napisal Peter Axworthy.« Roman je bil takoj razprodan.

Preberite stavke naprej in nazaj in se čudite ...

ALI SE BO ANA OBESILA? OSEM OPITIH HITI PO MESO. EMA, ZAKAJ NI VINJAKA ZAME? EDO SUČE MEČ USODE.

Vesele in blagoslovlj ene poletne dni vam želimo!

MATEJ JE TAM. TOLPA NATIKA KITA NA PLOT. NERADODAREN KLOVN IN VOLK JAKOB, BO KAJ?

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110.

Revija društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Glavna urednica Meta Halas (meta. halas@gmail.com), odgovorni urednik Benjamin Siter (benjamin@diz.si, 041 328 101). To številko je lektorirala Alenka Žabkar (alenka.zabkar@gmail.com). Uredniki posameznih rubrik: Dani Siter (Danijev nagovor, Naš pogovor), Vilma Siter (Vilmina spodbuda, vilma.siter@gmail. com), Alenka Brožič (Starševstvo, alenka.brozic@gmail.com), Ema Verdinek (Poslušamo mlade, ema.verdinek@ gmail.com), Sabina Majcen (Ta stari in ta mladi, sabina.majcen61@gmail.com), Meta Halas (Tema glasila, Zgodba zakonskega para, Dar življenja), Andreja Brumec (Predstavitev zakonske skupine, andreja.brumec@gmail.com), Marija Halas (Odgovori na vprašanja, marija.halas@krka.biz), Benjamin Siter (Dajemo naprej, Seminarji nas bogatijo, Živeti s Svetim pismom, benjamin@diz.si), Aleš Čerin (Za voditeljske pare, ales@cerin.si). Fotografije za to številko so prispevali: Benjamin Siter, Slavko Štern, zakonca Novak, Dani Siter, Matjaž Maležič, Meta Halas, Mitja Stantič, Igor Dečman, Katarina Nzobandora, unsplash, pixabay. Grafična priprava in tisk: ŠPES, Novo mesto.

Naklada: 5000 izvodov.

Glasilo je brezplačno. Lahko pa se odločite za podporno naročnino, ki jo nakaže po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, koda namena: OTHR, namen: podporna naročnina, referenca: SI00 1-900. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali naše glasilo, nam posredujte njihov naslov. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite s kodo namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI00 1-901. (ali napišite datum – na primer: 00-07072016). Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

Družina in Življenje

39

Program DiŽ za leto 2017 1.

Duhovni teden za družine – Veržej 1 (gost M. Juhant), 28. julij–04. avgust 2017, Zavod Marianum, Veržej

info in prijava: erika@diz.si

2.

Duhovni teden za družine – Veržej 2 (gost M. Juhant), 04.–11. avgust 2017, Zavod Marianum, Veržej

info in prijava: erika@diz.si

3.

Usposabljanje voditeljskih parov Dajemo naprej 2017, 09.–10. september 2017, Zavod sv. Stanislava, Ljubljana

info: benjamin@diz.si

4.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 06.–08. oktober 2017, hotel rogla na rogli

Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2017, info: erika@diz.si

5.

Tematski vikend seminar za zakonce Ko pridejo preizkušnje, 13.–15. oktober 2017, Zavod Marianum, Veržej

Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2017, info: erika@diz.si

6.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 20.–22. oktober 2017, hotel Beli Kamik, Njivice, Krk

Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2017, info: erika@diz.si

7.

Tematski vikend seminar za zakonce Najin odnos do denarja, Spletna stran www.diz.si, 27.–29. oktober 2017, hotel Beli Kamik, Njivice, Krk program seminarjev 2017, info: erika@diz.si

8.

vikend seminar za zakonce Čuječnost sredi Spletna stran www.diz.si, hrupa, 03.–05. november 2017, Life center, program seminarjev 2017, info: erika@diz.si

Nadaljevalni vsakdanjega crikvenica 9. Nadaljevalni vsakdanjega crikvenica 10. Nadaljevalni vsakdanjega crikvenica

vikend seminar za zakonce Čuječnost sredi Spletna stran www.diz.si, hrupa, 17.–19. november 2017, Life center, program seminarjev 2017, info: erika@diz.si vikend seminar za zakonce Čuječnost sredi Spletna stran www.diz.si, hrupa, 24.–26. november 2017, Life center, program seminarjev 2017, info: erika@diz.si

Na vikend seminarje se prijavite preko elektronske prijavnice na spletni strani www.diz.si (podstran seminarji/ razpored seminarjev). Na spletni strani je tudi več informacij o seminarjih; če potrebujete dodatne informacije pišite na erika@diz.si ali kličite 041 / 459 666 (ga. Erika Novak).