Revija Družina in Življenje APRIL 2020

Rubrika Gradimo odnose, za

katere je vredno živeti in jih prenašati naprej

1 , marec , ISSN –2

Družina in Življenje Letnik , št.

Družina in Življenje

Tema: Sporazumevanje Naš pogovor: dr. Mateja Jemec Tomazin Zgodba zakonskega para: Tomaž in Milena Petan

Velikonočno voščilo

Učence, ki so tri leta hodili z Jezusom in bili priče njegovih čudežnih del, je bilo po križanju strah. Zaprli so se v gornjo izbo in niso vedeli, kaj naj storijo. Tedaj je Jezus stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda (Janez 20,19–20).

Tudi mi smo danes podobni učencem. Zaprti doma, marsikdaj tudi v strahu. Vendar je naš strah neutemeljen, saj Jezus tudi danes stopa v naše domove in v naša srca in nam

pravi: »Mir vam bodi!« Njegovo vstajenje in mir, ki ga prinaša, sta temelj naše vere. Zato se, kot nekoč apostoli, tudi mi – sredi stiske – veselimo Gospodovega vstajenja. Veselimo se, da vstali Kristus, kot nekoč apostole, danes pošilja nas, naj bomo mi glasniki njegovega vstajenja in njegovega miru, ki ga svet ne more dati in ki presega vsak um.

V svojem imenu in v imenu sodelavcev DiŽ vam tudi letos želiva blagoslovljeno veliko noč.

Foto: Pixabay

Naj med vami in v vas zadoni vesela ALELUJA.

Dani in Vilma

Družina in Življenje

Kazalo

Uvodna beseda

NAŠ POGOVOR 8 Dr. Mateja Jemec Tomazin

O kvasu

SPORAZUMEVANJE 4 Kako sem bil ženi hvaležen, da me je narobe razumela 5 Ljubezen = zanima me, kar mi želiš povedati 6 Komunikacija z Bogom

MIDVA SVA ZAKON 12 Odnosi nimajo cene, a nas vseeno veliko stanejo STARŠEVSTVO 13 Gospod, kako bom zdaj sama vzgajala otroke? ŽIVETI S SVETIM PISMOM 14 Prepotreben klic k streznitv ODGOVORI NA VPRAŠANJA 16 »Kako naj mojega spravim na vaš seminar?« TA STARI IN TA MLADI 18 Srečanje z neznano situacijo – ali sva zdaj sama?

VILMINA SPODBUDA 20 Moje globine in virusni program ZA VODITELJSKE PARE 22 Zakonska skupina: kraj, kjer si zakonci zaupamo ZGODBA ZAKONSKEGA PARA 24 Tomaž in Milena Petan SEMINARJI NAS BOGATIJO 28 »DiŽ-evi seminarji so antivirusni programi« ZAKONSKA SKUPINA 30 Včasih se zakonci v zakonski skupini ne zavedamo, v kakšni prednosti smo DAJEMO NAPREJ 32 Srečanje najožjih sodelavcev Družine in Življenja – regijskih voditeljskih parov 34 Moški zajtrk 35 Ženski zajtrk 36 V desetletje gradnje novih odnosov stopamo »trdni v veri« 37 Dajemo naprej mnogim na mnogih dogodkih 38 DAR ŽIVLJENJA DANIJEV NAGOVOR 40 »Vi ste luč sveta« (stran 40) 42 MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

Meta Halas, urednica

V

erjetno se je skoraj vsaka gospodinja v zadnjem času soočila z dilemo o kvasu. Suhega je praktično nemogoče dobiti, pa tudi svežega ni na pretek. Kljub temu nam je uspelo kupiti celih pet kock, in ker v naši družini »zmažemo« poldrugo kilo kruha v dobrem dnevu, to pomeni, da ga imamo za približno dober teden. Ker ne bi radi hodili pogosteje v trgovino, kot smo vajeni (enkrat na teden), sem iskala, kako speči kruh brez ali vsaj z manj kvasa. Naj vam zaupam recept, v katerem porabiš tričetrt manj kvasa ob isti količini moke (verjamem, da ga poznate že mnogi, ki ste bolj vešči v tem). Reče se mu čas. Kruh zamesiš en dan prej, potem pa se vsake toliko nanj malo spomniš, ga greš pogledat in ga pregneteš. In zadovoljno opazuješ, kako je testo vedno bolj povezano in vedno bolj raste. Ponoči počiva v hladilniku, in če zjutraj vstaneš dobre pol ure prej (in v tem času recimo prebereš Božjo besedo), si lahko sveže pečen kruh s hrustljavo skorjico in mehko sredico privoščiš že za zajtrk. Mož in otroci pravijo, da je to najboljši kruh, kar smo jih kdaj pekli. Se strinjam, in ko sem danes možu rekla: »Kako hecno – iste sestavine, moka, voda, kvas, pa tako drugačen kruh,« mi je modro odvrnil: »Ker je pomemben tudi čas.« Mi pa smo navajeni dati veliko kvasa, da kruh hitro vzhaja in je zato hitreje pripravljen, ker nimamo časa. In s tem, ko uberemo to bližnjico, izgubimo na okusu.

Tudi v zakon stopimo vsi z bolj ali manj enakimi »sestavinami«: mož, žena ter obljuba ljubezni in spoštovanja med nama. Izvrševanje te obljube pa bo najin odnos prekvasilo, da bo dober in okusen. In tudi pri odnosu ni dobro ubirati bližnjic. Naj vam zaupam recept za dober odnos (pa vendar verjamem, da ga poznate že mnogi, ki ste bolj vešči v tem). Reče se mu čas.

Zagotovo najin zakon ne bo imel tako žlahtnega okusa, če bova mislila, da veliko »napihnjene« pozornosti naenkrat nadoknadi drobna, a vztrajna in zvesta dela ljubezni in spoštovanja, ki naju postopoma »prekvasijo«. Pogovor, molitev za sozakonca, križek na čelo in da si med delom vzameva trenutek, da se pokličeva … so le nekatere. Za to pa je treba imeti čas: da se vsake toliko drug na drugega spomniva, se pogledava in, ja, tudi »pregneteva«. Tako ali drugače. Z besedami ali dejanji. V dobrem ali manj dobrem pomenu besede.

Na Jezusovo priliko o nebeškem kraljestvu, »ki je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo,« (Matej 13,33) sedaj gledam še povsem drugače. Le če si bomo vzeli čas drug za drugega, bomo lahko zadovoljno opazovali, kako povezani smo in kako rastemo. Potem bodo imeli naši odnosi povsem drug, boljši okus.

In sedaj zaradi koronavirusa, če že nimamo kvasa, imamo pa, hvala Bogu, vsaj časa na pretek. Revijo pa smo posvetili prav temi sporazumevanja med nami, da le ne bi tratili časa s tem, ko bi kvasili neumnosti. ●

3

4

Družina in Življenje

Sporazumevanje: po moško …

Kako sem bil ženi hvaležen, da me je narobe razumela Dr. Emerson Eggerichs v svoji knjigi Ljubezen in spoštovanje navaja, da se moški in ženske sporazumevamo v šifrah, ki pa jih žal slabo razvozlavamo. Govorimo sicer isti jezik, le izgovorjene besede dojemamo vsak po svoje. li napačno razumevanje drug drugega izvira še iz časov gradnje babilonskega stolpa, ko je Bog rekel: »Dajmo, stopimo dol in tam zmešajmo njihov jezik, da ne bodo več razumeli govorice drug drugega« (1 Mojzes 11,7), ne vem, dejstvo pa je, da se bo prej Kitajec naučil slovensko, kot pa bo mož razumel, kaj mu hoče povedati žena. Kajpak ima tudi žena z možem iste probleme. Že preprosta izjava: »Nimam kaj obleči!« nam razkrije različni interpretaciji. Če to zavzdihne moški, pomeni, da nima več ničesar opranega; če pa ženska, pa pomeni, da nima ničesar novega.

Naj ponazorim še z najinim primerom Poročena sva 27 let, pa imava še vedno težave z razumevanjem drug drugega.

Ne, moja žena ni Kitajka, ampak čisto prava Gorenjka. Sam sem sicer po geografskem poreklu z Ljubljanskega barja, a po četrt stoletja bivanja na Gorenjskem bi lahko Gorenjce učil šparati.

Zgodilo se je takole. Bila sva v običajnem stresnem obdobju, ki ga zakonci doživljamo, ker smo vpeti med svoje otroke na eni in svoje starše na drugi strani, nekako med kladivom in nakovalom. Že nekaj časa sva tehtala možnost, da bi spet šla sama na enodnevni izlet, spotoma pa še na Kurešček ali pa na Goro pri Sodražici, na grob mistikinje Magdalene Gornik. Sam se sicer bolj težko odpravim od doma, ampak ko mi začne vse presedati, je pa že skrajni čas za to.

Ker vem, da me žena noče nikamor siliti, sem ji dal iztočnico.

Foto: Pixabay

A

»Kar nekam bi šel!« sem zavzdihnil.

Pričakoval sem, da bo rekla, da pojdiva na Kurešček ali kvečjemu na Goro pri Sodražici. Ne, žena je na mizo položila časopis Družina in rekla: »Poglej, pater Markelj ima v petek pri svetem Jožefu v Celju duhovne vaje!« Odreagiral sem kot srna sredi ceste, ko zagleda avtomobilske žaromete: otrpnil sem in izbuljil oči. Ko sem prišel malo k sebi, sem hitel pojasnjevat svojo izjavo; da sem mislil na Kurešček ali pa na Goro, ne pa na duhovne vaje od petka do nedelje! »Saj to je že čez tri dni!« sem še rekel. »Verjetno ima že vse zasedeno!« »Pokliči in povprašaj,« mi je predlagala žena. »Mogoče ima še kaj prostega.« Lahko si mislite, kaj je bilo Šah-mat v naslednji potezi: še vedno je bilo dovolj prostora tudi za naju.

Nisem se mogel več izmakniti. Predobro sem se zavedal, da bo žena zagotovo pritisnila pravo tipko (ne bi bilo

prvič!), če se bom preveč izvijal. Tako sva šla na duhovne vaje v Celje.

V mladosti sem bil na številnih duhovnih vajah, zadnji dve leti (odkar sva pri DiŽ-u) pa še na petih seminarjih, ampak nikjer, res nikjer ni bilo toliko udeležencev kot na duhovnih vajah v Celju: natanko štirje zakonski pari!

Saj ne, da bi bilo s temi duhovnimi vajami kaj narobe, nasprotno, bile so odlične. Verjetno je bil za slabo udeležbo kriv termin.

Ko sva se v nedeljo popoldne vozila proti domu, sem si moral priznati, da je bilo dobro, da sva se udeležila teh duhovnih vaj. Ženi sem bil celo hvaležen, da me je narobe razumela.

Odklop od doma je bil res potreben, nekaj novih spoznanj pa je tudi prav prišlo. Če nič drugega sem se naučil, da je besedna zveza »nekam bi šel« preveč ohlapna in da moram naslednjič povedati natančneje, kam bi rad šel. ● Franci Šinkar

Sporazumevanje: po žensko …

Družina in Življenje

5

Ljubezen = zanima me, kar mi želiš povedati Nekaj tednov pred najino poroko (o, koliko let je že minilo od takrat) sva se z možem, takrat še fantom, udeležila kratkega seminarja za zaročence. Tam smo reševali zanimive naloge. Ena od njih je bila zame še posebej pomenljiva.

Foto: Ana Gerčar

ima naenkrat samo eden, ne par. Ko bo partner končal, bom na vrsti jaz. Po navadi traja kar nekaj mesecev, da se tega navadimo. A sem prepričana, da je to zelo koristna navada, ne samo za zakonske skupine, ampak predvsem za naše vsakodnevne pogovore.

V

oditelj nam je pokazal množico različnih slik. Med njimi si je vsak izbral dve, ki sta se ga najbolj dotaknili, potem pa smo se v parih pogovorili o njih. Meni se je zdelo pomembno, da najdem takšni sličici, ki me bosta najbolje predstavljali, da me bo lahko moj fant še bolje spoznal.

Po nekaj minutah smo se spet zbrali v skupini, da bi o tem poročali.

Naloga je bila sledeča: vsak je moral povedati, kaj je o sličicah povedal njegov partner. Aaaa! Jaz sem imela pripravljen cel esej, zakaj sta moji sličici pomenljivi zame, nisem pa imela pojma, kaj mi je on povedal o svojih sličicah. Komaj sem se spomnila, kateri dve sličici si je izbral. Ker ga nisem poslušala. Ukvarjala sem se le s sabo in se mi ni zdelo dovolj pomembno, kaj mi ima povedati on.

Ker sem bila sebična.

Vsi se strinjamo, da je komunikacija (pogovarjanje) v zakonu zelo pomembna. A pri tem se največkrat ustavimo pri govorjenju. Precej manj

pa se posvetimo poslušanju. Če že, pa spoznavamo različne tehnike aktivnega poslušanja, ki so sicer dobre, v praksi pa jih bolj redko uporabljamo.

A stvar je čisto preprosta: če imam svojega moža rada, potem me zanima, kaj mi ima povedati.

Kakšna je v resnici pogosta praksa naših pogovorov?

Ko mi mož kaj govori, ga pogosto poslušam le z enim ušesom. V mislih si že pripravljam, kaj mu bom odgovorila. Včasih mu celo skočim v besedo in začnem govoriti, še preden on konča. In če govori bolj počasi ali vmes zastane, mu dokončam stavek, kot da bi jaz bolje od njega vedela, kaj mi hoče povedati.

Ko se ustanovi nova zakonska skupina, se moramo pogosto najprej odvaditi skakanja v besedo. To počnemo tako žene kot možje, a žene precej bolj. Nismo navajeni, da bi počakali, da sozakonec pove svoje do konca.

Treba je posebej poudariti: besedo

Možev notranji svet je zame prava dragocenost Možje so običajno bolj redkobesedni kot žene. Pa tudi kadar so zgovorni, redkeje povejo kaj o sebi. Jasno je, da niso problem vsakodnevni pogovori okrog družinske logistike: kdo bo koga kam peljal ali kaj bomo kupili. Mislim na globok zaupni pogovor, ki gradi bližino in intimnost med nama. Zato je trenutek, ko me mož spusti blizu in mi dovoli pokukati v svoj notranji svet, prava dragocenost. Tam si moram »sezuti sandale z nog, kajti ta kraj je sveta zemlja« (2 Mojzes 3,5). In slišati tisto, kar mi je on povedal, ne le tistega, kar si želim slišati.

Za dober pogovor se je vredno potruditi. Midva se najlažje pogovarjava na sprehodu. Imava različen »timing«: jaz lahko začnem govoriti takoj, ko zapreva vhodna vrata za seboj, mož pa potrebuje več časa in kakšen kilometer za nama. Včasih si lažje prideva blizu, če se tudi fizično dotikava, na primer da se primeva za roke.

A vse to so samo dodatki. Temeljno vprašanje je: »Koliko sem se pripravljena potruditi, da bi ga res razumela?« Njega, v njegovi moški drugačnosti in njegovi osebni zgodovini. In sporočilo, ki ga tako dobi od mene, je: »Tako dragocen si v mojih očeh, da ti bom z veseljem posvetila ves čas in trud, ki sta potrebna, da te bom lahko razumela.« ● Saša Štern

Družina in Življenje

Komunikacija z Bogom

Foto: Pixabay

6

Ta članek pišem na dan, ko se je v Sloveniji ustavilo javno življenje. Prenehali so delovati javni prevoz, šole, lokali, večina trgovin ipd. Kdor le lahko, dela od doma v izolaciji. V tem času sem opravil že precej pogovorov po telefonu pa prek Skypa ali Messengerja. Kar nekaj časa sem namenil temu, da sem našel najboljši način komunikacije za srečanja, maše ipd. A to se ne more primerjati z izzivi tistih, ki so v izolaciji zaradi virusa. Virus nas je prisilil, da komuniciramo na drugačen način. Hkrati je razkril, kako močno hrepenimo po pristnem in resničnem odnosu z ljudmi. Ustvarjeni smo bili za odnose z drugimi, za ljubezen, zato nam jasno nekaj manjka, ko ostanemo sami.

H

repenenje po stiku z ljudmi je sicer globoko v nas, vendar ni najgloblje. Še globlje je hrepenenje, o katerem piše C. S. Lewis v knjigi Golo krščanstvo: »Če v sebi najdemo hrepenenje, ki ga nič na tem svetu ne more izpolniti, je najverjetnejša razlaga, da smo bili narejeni za drug svet.« V sebi imamo hrepenenje po odnosu, ki presega karkoli človeškega, ki je usmerjeno v Boga samega. Bog nas je ustvaril za odnos z njim. Ljubezen, ki je bistvo Svete trojice, želi deliti tudi z nami.

A tudi v ta odnos se je prikradel virus Virus greha, upora, sebičnosti, zla.

Okužil je prvega človeka in se po njem

razširil še na ves svet. Odstranil nas je od Stvarnika, ki bi mogel edini izpolniti naše najgloblje hrepenenje. On pa nas v svoji dobroti in ljubezni ni zapustil, še vedno je z nami. Vendar je komunikacija sedaj drugačna. Dogaja se kakor prek ekrana. Lahko molimo k njemu, se pogovarjamo, a v sebi vemo, da ni isto. Slutimo, da smo bili ustvarjeni za drugačen odnos, v katerem bi lahko govorili iz obličja v obličje. Naša molitev je stik, a ni stik v polnosti.

Zato se nam molitev zdi tako težavna.

Včasih imaš občutek, kot da bi govoril steni, kot da se pogovarjaš sam s seboj.

Bog nas kljub temu spremenjenemu načinu komunikacije ni zapustil. Še vedno hoče biti z nami, še vedno je z nami. Ves čas je pošiljal preroke,

kralje, duhovnike, ki so bili z njim še posebej povezani in so ljudstvu prenašali njegova sporočila. Ne samo to.

Na koncu pošlje svojega Sina. On sam pride na zemljo. Se druži, pogovarja, je, pije, smeje, joka z nami. Ne vem, če v celoti razumemo ta njegov neizmeren dar. Bog, Stvarnik vesolja, tvoj Stvarnik, se odloči, da bo prišel na to pikico v vesolju, na ta planetek, k še bolj majhnemu človeku, zato da bi ta majceni človek končno lahko dojel, kaj mu hoče Bog povedati, sprejel njegovo ljubezen in se vrnil k njemu.

A kaj to zadeva mene? Jezus je prišel pred 2000 leti in jaz nimam kaj dosti od njega. Ne morem se družiti, pogovarjati, jesti, piti, se smejati, jokati, kot so to počeli njegovi učenci

Sporazumevanje: duhovni pogled

in vsi, ki so bili v stiku z njim. Res je.

Nam je pa izročil na vsakem koraku polno namigov, kako vseeno lahko komuniciramo z njim. V vsakem koščku evangelija lahko najdemo kaj, kar nam pomaga pri molitvi, ki je naša komunikacija z njim. Predlagam, da enega od teh koščkov pogledamo.

Najdaljši pogovor Jezusa, učlovečenega Boga, v Svetem pismu je pogovor s Samarijanko. Kaj lahko razberemo iz njega o molitvi?

Bog nagovarja prvi Samarijanka pride k vodnjaku in Jezus jo takoj nagovori: »Daj mi piti.« Tudi kasneje v odlomku vidimo, da jo Jezus pozna, ve za njene grehe. Včasih se spravljamo k molitvi, kot da smo mi tisti, ki bomo začeli pogovor z Bogom. A ne bi mogli biti dlje od resnice. Jezus je rekel: »Glej, stojim pred vrati in trkam.« Bog nas pozna v celoti, ker smo vedno v njegovi navzočnosti. Nikoli pozabljeni. Molitev pa je v prvi vrsti zavedanje te njegove navzočnosti. Zato je, takrat ko začnem moliti, pomembno, da si vzamem trenutek tišine in pomislim: »Gospod, ti si tukaj.« Lahko skupaj s Psalmom 139: »GOSPOD, preizkusil si me in me poznaš … Zadaj in spredaj me obdajaš in name polagaš svojo roko.« (Ps 139,1.5) Bog ne potrebuje naše molitve Naslednja stvar, ki je zelo jasna iz pogovora Jezusa s Samarijanko, je ta, da je Jezus popolnoma svoboden od nje in ji hkrati tudi pušča popolno svobodo. Jasno se zaveda, da je on tisti, ki je Izvir žive vode. Eden izmed hvalospevov na dni v letu pravi takole: »Naše hvalnice ti ničesar ne dodajo, pomagajo pa nam na poti k tebi.« Naša drža, ko pristopamo k molitvi, je včasih takšna, kot da bi mi njemu delali uslugo. »Ok, Bog, naj ti bo, bom danes zmolil ta očenaš. Če že moram … «

Bog ne potrebuje tvoje molitve. Ker je Bog. On že živi v polnosti življenja.

On je polnost življenja. Ugani, kdo pa tega nima. Ja, prav imaš. Mi smo tisti, ki nam molitev največ pripomore, saj smo tako, čeprav »prek ekrana« v stiku s polnostjo življenja, z živo vodo.

Bog se naredi majhnega, da komunicira s človekom Jezus vzpostavi kontakt s Samarijanko. S tem zavrže tri potencialne socialne ovire. Bil je Jud, govoril pa je s Samarijanko. Ti dve ljudstvi sta imeli zelo burno skupno zgodovino, zaradi katere sta živeli v sovraštvu in zaničevanju. Kakršnakoli komunikacija med njimi je bila nesprejemljiva.

On je bil samski moški in ona ženska. Za takratni čas je bil tak kontakt neprimeren. On je bil judovski učitelj, ona pa javna grešnica. Ljudje so se je izogibali. Zato je navsezadnje prišla k vodnjaku opoldne, ko zaradi vročine ni bilo nikogar tam. Jezus jo vseeno nagovori. Celo prosi jo za vodo. To je absurd ljubezni, ki se skriva v učlovečenju. Vsemogočni Bog se iz ljubezni do nas spusti popolnoma na našo raven in deli z nami naše potrebe in stiske. Da bi nam bil blizu. Postane majhen, ker smo mi majhni. Zato je v molitvi izredno pomembno, da vem, da sem v navzočnosti Boga, ki je vsemogočen, a hkrati tako dobrotljiv, da je v odnosu ljubezni z menoj. »Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost, ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.« (Rim 8,38–39) Ne skriva greha Ko smo že ravno pri tem, da nas nič ne more ločiti od Božje ljubezni: Jezus pozna Samarijankine grehe. Ne skriva jih, ampak jih pove jasno, za naš

Družina in Življenje

7

občutek kar pregrobo. Jezus ve, da so grehi edina ovira, ki smo jo postavili v odnos z njim. Zato hoče, da pridejo na jasno, kjer bo njegova ljubezen pometla z njimi. Kadar začenjamo molitev, je dobro priznati svojo grešnost in izročiti Bogu naše grehe. On odpušča in nas dela svobodne. Častiti v Duhu in resnici Ko pogledamo pogovor med Jezusom in Samarijanko, lahko vidimo, da Samarijanka posluša, prosi, se pogovarja, razpravlja. Za molitev pa je ključna Jezusova misel med razpravo o tem, kdo prav časti: »Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« Že kot otroke so nas učili, da je molitev pogovor z Bogom. To po navadi izgleda tako, da mu govorimo o svojem življenju, ga prosimo, razpravljamo, včasih se celo spomnimo zahvaliti. In vse to je odlično, vendar je molitev, ki si jo želi Bog, predvsem češčenje. Češčenje je molitev ustvarjenega bitja pred njegovim Stvarnikom. Bolj kot govorjenje je ponižna drža človeka pred Bogom.

Bog nas ljubi, mi pa mu ljubezen s češčenjem vračamo in ga priznavamo kot svojega Odrešenika in Boga. Taka molitev se rada razvije v pesem, ker besede ne morejo izraziti veličine Boga.

Molitev spreminja Če je molitev prava, bo spremenila človeka. Samarijanka je po molitvi drugačna, spremenjena. Ni je več strah ljudi, gre med njih, oznanja. Pravi način molitve nas bo spremenil, nas ozdravil virusa greha in nas pognal iz izolacije pred drugimi, saj je Bog tisti, ki nas spreminja in odpira naše življenje, da vanj priteka živa voda. ● Matevž Mehle

Molitev, ki si jo želi Bog, je predvsem češčenje. Taka molitev se rada razvije v pesem, ker besede ne morejo izraziti veličine Boga.

8

Družina in Življenje

Naš pogovor

Dr. Mateja Jemec Tomazin:

V odnosu dveh pride na plan vse dobro pa tudi slabo, kar lahko reši samo pogovor.« Dr. Mateja Jemec Tomazin je jezikoslovka, ki se poklicno ukvarja s slovenskim jezikom, zlasti s terminologijo in frazeologijo. Zaposlena je na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša.

Zase pravi, da ji jezik dobro teče že od malega in da se vse stvari lažje rešuje s humorjem. Je žena možu Marku in mama sedmošolcu Klemenu, četrtošolcu Gašperju in prvošolki Petri. Z možem hodita v zakonsko skupino v Gornjem Logatcu, redno in rada prihajata na DiŽ-eve seminarje, sodeluje pa tudi kot strokovna sodelavka pri pripravi gradiv za zakonske skupine.

Z njo sem se pogovarjala o njenem delu in o tem, kaj ji pomeni gradnja odnosov.

Zakaj si se odločila za študij slovenščine? Kakšen odnos do slovenskega jezika zaznavaš?

Ko me nekdo sreča in me vpraša, kaj sem po poklicu, in povem, da sem študirala slovenščino, mi pogosto reče: »Joj, jaz pa tako slabo govorim.« To je tisti odziv, ki si ga slovenisti nikoli ne želimo, ampak po drugi strani pa

Foto: osebni arhiv

Mateja, kaj te je v otroštvu in mladosti najbolj zaznamovalo, recimo prav na področju jezika?

Vedno sem se rada pogovarjala, že kot otrok sem iskala odrasle sogovornike, toda ko smo bili mi vzgajani, je bilo več stvari, ki smo se jih morali kot otroci držati. Prvič, ko so odrasli govorili, smo morali otroci molčati (saj nam ni vedno uspelo). Danes pa je to skoraj nepojmljivo. Pri mojih starih starših je veljalo, če so prišli obiski, so morali najprej starejši jesti, potem smo smeli šele otroci. Tudi to je danes praktično nepojmljivo. Ampak, česa nas je to naučilo? Malo počakati in videti še koga drugega. Saj nam v resnici ni ničesar manjkalo. Smeli pa smo tiho poslušati odrasle, ker so se pogovarjali tudi zelo zanimive reči.

Družina in Življenje

seveda sogovornika natančno poslušamo – saj to je zanimivo, kajne? J Vedno pa je obstajala neka skupina ljudi, ki je bila prepričana, da je treba slovenščino obraniti, ohraniti za vsako ceno … pa ne v dobrem pomenu besede. Vedeti je treba, da se vsak jezik spreminja, se pa ne spreminja spet tako zelo hitro. Vpliv nemščine, (srbo) hrvaščine, italijanščine, madžarščine je bil prisoten, ampak so ga zavestno preganjali vplivni posamezniki, npr. člani akcije Slovenščina v javnosti.

Potem pa smo nenadoma dobili besedila predvsem iz angleščine, ki nas ni nikoli neposredno ogrožala (kot sosednji jezik) in zato se nam ni zdela nič ali vsaj ne posebno problematična, pa smo takoj vse posvojili.

In kaj delaš sedaj?

Ukvarjam se s terminologijo, urejam strokovno besedišče po posameznih področnih strokah, skupaj s sodelavci Terminološke sekcije pa tudi svetujem, ko nam ljudje pošljejo termin in vprašajo, katero slovensko poimenovanje bi bilo bolj primerno.

Poveš kakšen zanimiv primer?

Recimo, danes smo v terminološko svetovalnico dobili vprašanje, kaj je bolje, ali rečemo življenjske veščine ali življenjske spretnosti iz angleškega »life skills«. Slovar pravi, da sta veščina in spretnost sopomenki in v splošnem jeziku je to načeloma res, ampak poznamo denimo gasilske veščine in ročne spretnosti. Nikoli ne bi rekli, da je pletenje ročna veščina. Torej veščino vseeno povezujemo z nekim načrtnim usposabljanjem, spretnosti pa so nekaj, kar se naučimo, ko nekoga opazujemo, navadno poteka brez organiziranega izobraževanja. Jezik dela razlike. Po svoji naravi je namreč izjemno ekonomičen. Išče najboljšo, najkrajšo pot, in kadar uporabimo več besed, jih zaradi nekega razloga – ali šele iščemo pravi pomen ali skušamo sporočati kaj drugega, skušamo sogovornika malo zmesti, prepričati, da nam zaupa …

Pri sporočanju se med sogovornikoma

(ali sogovorniki) namreč vedno vzpostavlja proces zaupanja ali nezaupanja. Na eni strani skušamo prepričati, ampak tudi, če vemo, da ne bomo uspešni, skušamo svoje stališče braniti, ga utemeljiti. Zato se recimo dosti ljudi ukvarja s preučevanjem govora politikov. Tam je teh besednih oblik, figur, sredstev pa tudi napak izredno veliko …

Tema tokratne številke je sporazumevanje. Kaj bi rekla, da se lahko naučimo iz jezika o odnosih?

Govorjenje je namerna dejavnost.

Z govorjenjem vedno želimo nekaj doseči. To je osnovno izhodišče, da sploh pride do sporazumevanja. Z jezikom skušamo reševati svoje konflikte. Praviloma smo ljudje sebična bitja. Vsak hoče nekaj svojega in jaz moram svoje želje vedno nekako omejiti, jih uskladiti še z nekom drugim.

To usklajevanje pa je lahko boleče ali pa malo manj boleče, in če je neboleče, pomeni, da je s sporazumevanjem postalo neboleče. Tudi pisni izdelki, knjige imajo svoj namen. Ko knjiga nastane, skušamo z njo pravzaprav dati trajnost našim mislim. A če se jaz sama z nekom pogovarjam, spremljava drug pri drugem tudi občutja, obrazno mimiko, gibe z rokami, preverjava, ali je ta govor naklonjen ali ne, ali je resen, ali je šala, ali je zraven prisotna bolečina … Če iste besede preberemo, vsega tega ne dobimo zraven kot dela sporočila. Zapišemo lahko zelo malo.

Naj ponazorim z anekdoto iz svojega otroštva. Reševali smo neko anketo o zdravju družine. Eno od vprašanj je bilo, ali kateri od staršev pije ali kadi.

Jaz sem v želji, da bi anketo vestno izpolnila, napisala, da mama pije, oče pa kadi. Seveda sem mislila kdaj pa kdaj, ob praznovanju rojstnih dni, recimo kozarec ali dva, nekdo, ki je to prebral, pa je lahko mislil, da ima moja mama resne težave z alkoholom, oče pa s cigaretami. J Torej je pogovor nujno potreben,

9

vključuje pa seveda tudi nesoglasja, spore. Veseli smo, da si z nami v ekipi, ki pripravlja gradiva za zakonske skupine, kjer smo se lani skupaj posvečali temi sporazumevanja. Kako ti gledaš na konflikte, zlasti na spore med zakoncema – kaj nam lahko pomaga pri njihovem razreševanju? Šele v odnosu se zares lahko spremenimo. V odnosu dveh. Takrat pride vse dobro pa tudi vse slabo na plan in to je potem mogoče reševati samo prek pogovora. Tega se ves čas učimo. In je težko ter naporno tudi drugje, npr. v poklicnem življenju, ne samo med možem in ženo, da odprto govorimo o sebi. Da priznamo svoje napake. V resnici priznati, da sem nekaj naredila narobe, je težko, ker moram s tem najprej sami sebi priznati, da ne zmorem vsega, da sem omejena in da delam tudi napake, ki lahko povzročijo škodo nam ali pa še komu drugemu.

Kar visoka stopnja moralne rasti je, da to sprejmemo in prevzamemo odgovornost za svoje napake. Kar se tiče sporov, se nam pogosto zgodi nekaj, kar nas razžalosti ali prizadene, večkrat tudi nekaj zunanjega, mi pa to prenesemo na naš odnos z zakoncem. In z njim pravzaprav odkrijemo neko drugo točko, iz katere nastane spor. Seveda vsak spor potrebuje neke neraz­rešene konflikte, zamere in ne more nastati, če bi imeli idealen odnos. Ki pa ga seveda nikoli nimamo.

Na primer, kakšen »klasičen« spor?

To se zgodi, ko na primer reče žena možu: »Nikoli ne pospraviš nogavic!« Pa najbrž jih je v 15 letih zakona

Bogastvo je ravno v tem, da sva lahko skupaj in to tudi v nemoči. Do tega pa sva se morala naučiti priti.

10

Naš pogovor

Družina in Življenje

kdaj že, jih pa verjetno ne pospravlja pogosto. Toda ta nikoli pomeni sogovorniku samo nikoli, ne pa zelo redkokdaj. Iz tega seveda lahko nastane spor. Po drugi strani v jezi tudi ni produktivno, če rečem: »Sita sem, da vedno pospravljam nogavice za tabo,« ker si moram v končni fazi spet priznati, zakaj je prišlo do tega občutja in da pač iščem nek ventil za sproščanje drugih čustev. Odnosi pa po drugi strani morajo biti tudi priložnost za sproščanje takšnih napetosti. Če jaz ne bi imela doma čudovitega moža, s katerim se lahko pogovarjam tudi o težkih stvareh in če me on ne bi prepoznal, da kdaj nisem v najboljši koži, bi se lahko ves čas prepirala ali pa se sploh ne bi pogovarjala. Ampak bogastvo je ravno v tem, da sva lahko skupaj in to tudi v nemoči. Do tega pa sva se morala naučiti priti. Dobro se je tudi truditi in skušati začutiti sogovornika (sozakonca), ga skušati poslušati in ne recimo siliti vanj z nenehnimi vprašanji, zlasti če drugi ne zmore več odgovarjati. V zakonu imamo zelo različne načine sporazumevanja in na tistem, ki ima več znanja in izkušenj, je odgovornost, da pride nasproti drugemu.

Tako iščemo skupno pot. Sicer bi šli vedno vsak v svojo smer.

Pri DiŽ-u rečemo, da gradimo odnose, da je sporazumevanje nekaj, kar se moramo naučiti in kar se da izboljšati.

Seveda, v resnici se da veliko narediti z zavedanjem tega, na kakšen način sporočamo. HOP-kultura, recimo, pri tem veliko pomaga. Veliko naredijo te »majhne« besede: hvala, oprosti, prosim. To je že tisto, kar nam olajša bivanje. Seveda se da marsikaj naučiti, ne moremo pa samo odlično »komunicirati«, hkrati pa ne tega tudi živeti.

Tukaj moramo paziti.

Saj jezik običajno odraža to, kar hote ali nehote misliš, verjameš, kajne?

Ja, recimo danes se razni zaskrbljeni starši želijo šolati na osnovni šoli namesto otroka, ker »midva delava domačo nalogo«, »sva pisala test« in se celo »vpišemo na fakulteto« že kar cela družina. J Že kar zaskrbljujoče je to, da ti starši svojim polnoletnim otrokom jemljejo sleherno odgovornost, pravico odločanja, hodijo na govorilne

V zakonu imamo zelo različne načine sporazumevanja in na tistem, ki ima več znanja in izkušenj, je odgovornost, da pride nasproti drugemu. ure … Pri čemer pa ni nič narobe, če rečemo: »Pri nas hodimo k maši,« ker gremo vsi J. Kako se z Markom spopadata z vzgojo otrok? Kaj je tisto, na kar lahko morda tudi prek sporazumevanja, z načinom sporočanja vplivamo, da nas otroci bolj upoštevajo?

Vsak človek se seveda z najboljšimi nameni loti starševstva mirno in z mišljenjem, da noče delati napak.

Ampak jasno je, da moramo večje spremembe, ki jih želimo narediti pri otrocih, v bistvu najprej narediti pri sebi. In tukaj je naša izkušnja primarne družine – tudi način pogovarjanja – tako močno vrojena v nas, da lahko v tistih najbolj napetih trenutkih, v resnici v stiskah, odreagiramo točno tako, kot smo navajeni, ne pa tako, kot smo se pozneje naučili, kot želimo živeti, so nas vzgojili drugi.

Takrat je tisti primarni odziv najbolj pristen (in boleč) in ga lahko le zelo zavestno in počasi spreminjamo, vprašanje je, če ga bomo kdaj lahko v celoti spremenili. Jasno, da bolj, kot se ga zavedamo, lažje ga spremenimo in lažje prepričamo svojega otroka, da resno mislimo in da smo pristni. Ker če se sicer ves čas »deremo«, potem pa smo nenadoma sladko, nepristno prijazni, bo otrok posumil, da imamo nekaj za bregom. Tudi mlajši ne bodo začutili pristnosti.

In pristnost je pomembna, da otroci niso zmedeni, si predstavljam, da imajo nek občutek gotovosti ...

Družina in Življenje

Točno. Po drugi strani, če je odziv grob, zlasti če so prisotni glasni toni – verjetno se nihče od nas ne more ves čas premagovati, da ne bi nikoli povzdignil glasu, lahko se zgodi tudi, da uide kakšna kletvica oz. kar ima vlogo kletvice, tudi če rečemo boben – je to v funkciji izražanja jeze. In tudi ta negativna čustva morajo biti prisotna v sporazumevanju. Seveda govorimo še o normalnih odnosih, jasno. Ker morajo otroci spoznati in razumeti, da je treba tudi jezo, na nek normalen, obvladljiv način seveda, pokazati in izraziti. Ljudje nismo neke amebe, ki bi se lahko prilagodile čemurkoli, da bi se kar zlivali s situacijo, medtem ko naši otroci norijo okoli – toliko sprejemajoči pač tudi ne moremo biti.

Konec koncev se je tudi Jezus razburil.

O jezi si ti veliko raziskovala?

Iz jeze sem diplomirala. J Jezikovna analiza čustev je bila kar popularna smer – v 80. letih se je začela močneje razvijati kognitivna semantika, ki preučuje, kako izražamo svet okoli sebe, tudi svoja čustva. Zanimalo me je, kako izražamo negativna čustva v slovenskem jeziku in ta so veliko bolj raznolika in zanimiva za preučevanje kot pozitivna J. Z jezikom popisujemo čustveno reakcijo, kakšen je naš fizični videz, na primer rečemo mi bo prekipelo, bom eksplodiral, izbruhne

iz mene nekaj … Je pa zanimivo tudi to, da so preprosta čustva bolj razdelana kot zapletena čustva. Na primer sovraštvo je nekaj dolgotrajnega, ki mu je pridružena jeza in druga čustva, jeza pa je hipna in lahko seveda tudi konstruktivna. Jezo si moramo tudi priznati, da je nekaj, kar občutimo, in to predelati, da lahko potem živimo naprej. Sicer nas tišči, razjeda, žre, nam leži na srcu …

Torej biti pristen je prav tako pomembno ...

Vsi pravniki denimo so izjemno vešči govorjenja, ampak kljub vsemu ne začutimo vedno pristnosti. Z nekaterimi ja, z drugimi ne. Zato je vsebina tista, ki je še vedno pomembna, poleg načina sporazumevanja. Torej na eni strani z načinom sporočanja, z besedo, s tonom, z blagim govorom, s tihim glasom morda bolj kot z vpitjem …

Mora biti pa vsebina tista, za katero stojimo. Mene so doma vedno starši učili, če nekaj rečeš, potem to tudi naredi. Tudi pri vzgoji, če rečeš, da bo kazen, jo izvrši, četudi se ti potem ne zdi (več) potrebno, ker s tem gradimo tudi doslednost.

Kdaj in kje sta izvedela za Družino in Življenje? Kaj vaju je najbolj pritegnilo?

Za 10. obletnico poroke sem se toliko

11

opogumila, da sem rekla Marku, da bi rada šla na duhovne vaje z njim. In sva se prijavila na Roglo, na temeljni seminar. V tistem času naju je izjemno zaznamovala tudi novica, da sta se dva dobra znanca razšla. Presenetilo me je predvsem to, da sta obupala, da nista več našla načina, kako nadaljevati pot in sta vrgla puško v koruzo. Zato sem rekla Marku, da »dajva midva narediti vse.« In na Rogli je bilo krasno. S tem, da sva preizkusila tudi najino sposobnost sporazumevanja in nerazumevanja. J Takrat sva imela še najmlajšo s seboj in ni bilo čisto isto, tako da si na nek način želiva spet iti na Nepozabne trenutke, brez otroka … Po seminarju se nas je nekaj parov iz okolice povezalo v zakonsko skupino in sta nas Sara in Bojan Doljak vodila na nekaj srečanjih, potem pa smo sami nadaljevali naprej in sedaj je to postala takšna skupina ljudi, s katerimi gojimo res pristne prijateljske odnose.

Kaj pa pogovor – sporazumevanje z Bogom? Kako molite pri vas doma?

Od temeljnega seminarja dalje vsak dan preberem Božjo besedo. To je jutranji čas, v katerem izročim dan in prosim za Božji blagoslov. V službo se voziva skupaj z Markom in zmoliva desetko rožnega venca. Kadar ne greva skupaj, nama obema ti trenutki manjkajo. In kakor je bilo hudo, je Aleševa bolezen našo družino povezala tudi v molitvi in se pokazala kot blagoslov.

Zvečer smo skupaj v postelji zmolili desetko rožnega venca, kar je bilo prej zelo težko, in prosili za ozdravitev, otroci se niso prav nič upirali, ker so molili za nekoga, ki ga poznajo in imajo radi. In tako molimo še naprej.

Mateja, veseli smo, da sodeluješ tudi pri DiŽ-evi reviji v rubriki Malo za šalo, malo zares. Hvala, da si z nami podelila sedaj tudi svoja razmišljanja in znanje. Obilo blagoslova pri delu in v družini še naprej! Pogovor sem pripravila: Meta Halas

Midva sva zakon

Družina in Življenje

Odnosi nimajo cene, a nas vseeno veliko stanejo

Foto: Pixabay

12

Ne vem, če drži, ampak tako na hitro, kolikor poznam naju in najine znance, se zdi, da smo pogosti pari, ki se po lastnostih dopolnjujemo; česar enemu manjka, drugi premore.

E

den je bolj odločen, drugi omahuje, nekdo se odpre kot knjiga, nekdo potrebuje čas, da ga dosežemo.

Velikokrat so ta nasprotja vidna tudi pri odnosu do denarja: mož v vsakem trenutku do centa natančno pozna stanje na TRR-ju, žena začudena in malce osramočena na blagajni išče rešitev, ker jo blagajničarka ob nakupu malenkosti zavrne, saj na računu ni dovolj sredstev. Ona takoj pograbi položnico in jo poravna, on čaka na opomin pred izvršbo. Jože vsak nakup premisli, Jožica si zna privoščiti in uživati …

Sicer skrajni primeri, a ne neverjetni.

Dediščina, ki jo zapuščava Pri nas doma je bil denar tabu tema, nekje v podzavesti je vladalo prepričanje, da o njem ni prav na glas govoriti. Starša sta delala vse življenje, a nekako se je v nas prikradel občutek, da imamo vedno premalo denarja oziroma da ga je škoda zapravljati. Miselnost pomanjkanja je pogosto vplivala tudi na naše finančne odločitve. Napetost, strah in jeza so pogosto spremljali praviloma vsak nakup. S tako predzgodbo sem vstopil v zakon.

Pri Ines nisem nikoli dobil občutka, da bi kar koli skrivala, ko sva se pogovarjala o številkah. Vedno je bila

pripravljena deliti svoj pogled na temo, a ne samo to: brez izjeme je bila naklonjena podeliti svoj denar drugim v različnih oblikah. Spominjam se, kako samoumevno ji je bilo nakazati denar oni ali drugi dobrodelni organizaciji, kako je vbogajme redno metala bankovce, medtem ko je pri meni bilo – če sploh – slišati žvenket, ko je padalo v puščico. Različna svetova sta trčila drug ob drugega in potrebno se je bilo prilagoditi ter izbrusiti. Danes živiva udobno in se soočava z vsemi pastmi finančnega sveta odraslih. Zbližala sva nekatere poglede na denar, tako da si sedaj jaz veliko več privoščim, Ines pa redno vpisuje skupne stroške v preglednico, da imava pregled nad tem, koliko zapraviva.

Kjer starši niso pravični, se otroci prepirajo Drugo vprašanje, s katerim se ubadava, pa je, kako dobro prenesti odnos do denarja na otroke. Tako kot se mora otrok naučiti samostojno oblačiti, skrbeti za higieno, prehrano, mora znati tudi obvladati, voditi in načrtovati osebne in pozneje družinske finance. Čutiva strah in obenem odgovornost, da se nama ne bi pripetilo kot mnogoterim znancem, ki zaradi nesoglasij

glede dedovanja z družino komunicirajo samo še preko sodišč.

Pri nas na obrobju se še zelo občuti pričakovanje potomcev, da morajo biti ob smrti staršev deležni neke zapuščine. Sam tega nikoli nisem dobro razumel oziroma odobraval; da, če so pogoji in možnosti, je prav, da se imetje razdeli, vendar zahtevati pod vsako ceno od staršev, da nam nekaj pripada … predrzno, bi rekel.

Enega boljših in modernejših nasvetov glede tega vprašanja sem dobil na zakonski skupini, ko je prijatelj razmišljal nekako takole: »Otrokom bom pomagal po svojih močeh, ne bom pa zavestno delal kupčka za njihovo prihodnost. Če jih ne naučim, kako ravnati s 100 €, potem bodo prostodušno zapravili katero koli vsoto, ki jim jo bom zapustil.« Nekdaj je veljalo, da z denarjem lahko kupiš vse razen zdravja. Danes se mi zdi, da denar tudi pri zdravju pomaga. Vendar pa kljub hitrim in radikalnim spremembam današnjega sveta ne bo mogel kupiti odnosov – pristnih odnosov. Ne glede na naše finančno stanje, le-ti nimajo cene. Naj bo to, neizmerljiva vrednost naših družin, spoznanje, ki ga podedujejo naši potomci. ● David Križman

Starševstvo

Gospod, kako bom zdaj sama vzgajala otroke?

13

Foto: Unsplash

Družina in Življenje

V dneh po Štefkovi smrti so se v mojih mislih odpirala vedno nova boleča vprašanja in strah pred neznanim in vsem, za kar sva bila do tistega nedeljskega julijskega dne oba in bom odslej sama …

Ž

ivo se spomnim, kako sem med eno izmed prvih svetih maš zanj, še pred pogrebom, občutila vso težo vzgoje, ki je zdaj obležala na meni, in sem v sebi vpila: »Gospod, kako bom zdaj sama vzgajala najinih šest otrok?!

Kako jim bom sama posredovala vero?! Štefko, pri Bogu si, pomagaj, delaj!« In sem v sebi začutila misel: »Tudi ti lahko v tem močnem trenutku nekaj narediš.« Ko smo prišli domov, sem izkoristila trenutek, ko smo bili vsi zbrani v dnevni sobi in sem otrokom prvim prebrala, kar sem zapisala Štefku v slovo, ter jim položila na srce: »Najdragocenejša dediščina, ki vam jo z atijem lahko dava in sva vam jo želela dati, je vera. Zato vas danes prosim, ne recite: »To ni za mene.« Iščite!

Samo iščite. Kajti Gospod pravi: »Kdor išče, najde; kdor trka, se mu bo odprlo; kdor prosi, prejme.« (prim: Matej 7,8)« Sama v prvi bojni vrsti Ko sem nedolgo tega po posebej napornih dneh pri vzgoji najstnikov ob večerih utrujena, žalostna, jezna na

svoje reakcije v naših odnosih sedala na posteljo, sem si tako zelo želela, da bi lahko malce stopila iz prve bojne vrste in jo vsaj malo prepustila Štefku in njegovemu drugačnemu, moškemu načinu »spopadanja«. Na misel so mi prihajale besede iz Pridigarja, ki smo jih obdelovali nekoč na zakonski skupini: »Boljše je, da sta dva kakor eden, ker imata dobro plačilo za svoj trud: če namreč eden pade, ga njegov tovariš vzdigne, gorje pa enemu, če pade, ker ni drugega, da bi ga vzdignil.« (Pridigar 4, 9–10) In solze so tekle in tekle.

Očetovsko poslanstvo se nadaljuje v nebesih Ampak Gospod ni ostal brez tolažbe.

Prebirala sem devetdnevnico k Mariji, ki razvezuje vozle, in našla zapisano: »Odkar nas je Jezus preko apostola Janeza zaupal svoji Materi pod križem, se njeno materinsko poslanstvo nikoli ni končalo. Prav nasprotno, zdaj, ko je v nebesih, se še stopnjuje.« Torej se tudi Štefkovo očetovsko poslanstvo ni končalo, nasprotno, zdaj, ko je v nebesih, se nadaljuje in še

stopnjuje! Samo v veri moram hoditi in ne v gledanju (prim. 2 Korinčanom 5,7). Kako lepo in preprosto se sliši in kako je to tolikokrat težko! In bi raje hodila v gledanju in dotikanju in slišanju. Ampak v podarjeni mi milosti zaupanja Bogu, njegovi ljubezni in njegovemu načrtu, je ta bolečina ne-gledanja, ne-dotikanja, ne-slišanja lahko moja žrtev za vero otrok.

Boj za naše otroke V zadnjem času me zelo nagovarja misel, da se moramo boriti za duše naših otrok. In »naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih« (Efežanom 6,12).

Zato moramo bedeti z vso vztrajnostjo in moliti (prim. Efežanom 6,18). Ob tej misli sem se odločila, da bom za vsakega otroka molila devetdnevnico.

In ko pridem naokrog, želim začeti znova in znova. ● Mateja Količ

14

Družina in Življenje

Prepotreben klic k streznitvi Ob pojavu koronavirusa se dogajajo stvari, ki so se nam še pred kratkim zdele povsem nepredstavljive. Priznam, precej časa tudi meni. Ker sem se odpovedoval gledanju televizije in brskanju po spletu, sem vse, dokler bolezen ni prišla tudi k nam, dogajanje spremljal zelo od daleč in ga imel za prenapihnjeno medijsko raco.

N

ato pa je prišla Italija, Bergamo in zaprtje Slovenije. Karantena, omejitev javnega zbiranja, pouk od doma. Ta je ob treh šoloobveznih otrocih v družini precejšen zalogaj za potrpežljivost vseh vpletenih. Zavedam se, da v luči tega, čemur bomo (morda?) priča v prihodnjih tednih in morebiti mesecih, ni to še nič. V trenutku, ko pišem tale prispevek niti ne vem, kakšne bodo razmere, ko ga boste držali v rokah in ga brali. Ne vem niti, ali ga boste lahko »držali v rokah«. Ne

vem, če bo tokratno številko Revije DiŽ mogoče natisniti ali jo bomo morali prebirati kar preko spleta? Morda bodo še hujše od same epidemije gospodarske posledice? To ve samo Bog. Nekaj pa vendarle vem tudi sam.

Vem, da v vsem tem Bog ni pozabil na nas. Nasprotno. Na nek čuden način to krizo doživljam kot – sicer zelo resen, pa vendarle – prepotreben klic k streznitvi. Pismo, še Magnifico je oni dan po TV-ju ugotavljal, da se ta »koronakriza« dogaja ravno v času, ko imajo

katoliki post, in da je mogoče pa vendarle kak namen zadaj za vsem tem!

Dobra ugotovitev, Magnifico!

Kaj v življenju resnično šteje Prvi namen, ki ga vidim, je gotovo v tem, da se streznimo in ugotovimo, kaj je v življenju zares bistveno.

Koliko stvari se je ob nenehnem pospeševanju življenjskega tempa pred to krizo zdelo povsem nepogrešljivih?

Od »pijačk«, nakupovanja, raznih tekmovanj, počitnic …

Živeti s Svetim pismom

Družina in Življenje

Foto: Pixabay

Ali se bolj nagiba v smer udobja, ki mi ga nudi ta svet, ali v Kristusa in življenje v njem in z njim?

Ker dejstvo je, da nismo ustvarjeni za udobje in uživanje na tem svetu, pač pa za življenje z Bogom, v Bogu in za Boga. Sveti Filip Neri, ki je v 15. stoletju živel skrajno preprosto življenje in je bil znan po svojem veselju, nas k temu spodbuja takole: »Če v času bolezni in težav ohranimo vedro srce in veselje, je to znamenje dobrega in pravega duha.«

Zdaj pa vidimo, da je v telesnem smislu bistvenih le nekaj temeljnih stvari: biti (ostati) zdrav, imeti drug drugega ter nekaj osnovne hrane – ki ni več samoumevna! – in streho nad glavo. To, in prav nič več. Okej, pa pozimi kurjavo.

Verjamem, da bo, že če zares ozavestimo to dejstvo, čisto na praktični ravni to zelo pomembno za nas.

Pri presoji samega sebe nam je lahko v pomoč čisto preprost preizkus.

Vprašam se lahko: koliko jeze, frustracij, žalosti in strahu sem doživel(a) v trenutku, ko sem spoznal(a), da zgoraj omenjenih ugodnosti (nekaj časa) ne bo? Na tak preprost način lahko hitro ugotovim, kam je nagnjeno moje srce.

On nas kliče še globlje S tem pa prihajamo do globljega pomena, ki ga ima celotna situacija za nas. Ne gre namreč le za klic k streznitvi od naše hiperpotrošniške mentalitete. Gre za Božji klic k temeljitemu, pristnemu in globokemu spreobrnjenju.

Sam pri sebi opažam, kako bistveno je, da vstopimo v proces spreobrnjenja.

Opažam, da se mi dosedanje »spreobračanje«, ko se v zadnjem letu in pol bolj intenzivno vsakodnevno srečujem z Bogom in njegovo Besedo, zelo obrestuje. Strah in negotovost, ki bi ju sicer ob takšni kritični situaciji gotovo občutil, sta zdaj nenavadno obvladljiva in – ne znam razložiti – majhna.

Zavedam se, da je teoretično možno, da v pandemiji umrem jaz sam ali kdo od mojih dragih. In tega ne podcenjujem in se zavedam tudi, da je takole od daleč, ko osebno še nisem prizadet od tega, lahko biti pameten.

On mi podarja mir in upanje Vendar pa vem tudi, da ta notranji mir ni pogojen z zunanjimi okoliščinami. Prejemam ga od Boga ob prebiranju odlomkov iz Svetega pisma in misli, ki me tam nagovorijo. Tudi če te v luči številnih tragedij (vključno s koronavirusom!) navidezno nimajo smisla. Zadnje dni premišljujem o enem takem odlomku: »Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori GOSPOD: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje« (Jeremija 29,11).

15

Vem, da v vsem tem Bog ni pozabil na nas.

Nasprotno. Na nek čuden način to krizo doživljam kot prepotreben klic k streznitvi.

Uau, odlična novica! Bog ima z menoj in z vsemi nami dobre načrte – načrte blaginje! Sicer je res; če na odlomek pogledam od preblizu – zgolj v luči trenutne situacije – se zdi dokaj prazna tolažba. Če pa znam v obzir vzeti perspektivo večnosti – ki je Božja perspektiva –, pa ima ta misel še kako velik smisel!

Pred dnevi sem po e-pošti prejel pretresljiv video, v katerem sedemletna deklica, ki boleha za levkemijo, svoji mamici pravi: »Mami, veš, jaz sem prepričana, da bom ozdravela. Ne vem sicer, če bom tole preživela, toda prepričana sem, da bom nekoč zagotovo ozdravela.« Ta sedemletna deklica je zame primer nekoga, ki živi v luči večnosti tako, kot naj bi živel vsak kristjan. Ta deklica ve, da bo na koncu vse dobro in da nekoč bo ozdravela. Če ne drugače, bo ozdravela ob srečanju s svojim Gospodom in Stvarnikom.

Zagrabimo priložnost!

Bog nam s trenutno situacijo ponuja novo priložnost. Ne zavrzimo je z omalovaževanjem ter jadikovanjem nad tem, da življenje »ni fer«. Raje svoj pogled nekoliko »odzumirajmo« in poglejmo na stvari iz širše, Božje perspektive. On nam v nadaljevanju zgornjega odlomka jasno – vendar ne brez pogojev! – obljublja prihodnost in upanje: »Klicali me boste in prihajali molit k meni in vas bom uslišal.

Iskali me boste in me boste našli. Ko me boste iskali z vsem srcem, se vam bom dal najti, govori GOSPOD. Obrnil bom vašo usodo « (Jeremija 29,12–14). ●

Benjamin Siter

16

Odgovori na vprašanja

Družina in Življenje

»Kako naj mojega spravim na vaš seminar?« Moj mož je trmast »ku bik« in na kubik. J Drugače je priden, delaven, vse »poštima« okoli hiše, v delavnici, na njivi in lahko rečem, da ima rad mene in najine otroke. Živimo sami, tudi hišo je sam zgradil, na kar je zelo ponosen, in je nekako kar zadovoljen. Jaz pa sanjam in si želim še nekaj več za naju. Saj se pogovarja z mano, ampak zelo redko o kakšnih duhovnih stvareh, o vzgoji mogoče še, o kakšni osebni rasti, čustvih, ranah ali čem, kar jaz mislim, da bi nama obema zelo koristilo, pa bolj nerad. Vaša revija mi je prišla v roke na enem od pričevanj, kamor sem šla na mojo veliko žalost (ker je bilo odlično!) sama, ker moj »ni za take stvari«. Tako sem jo naročila v upanju, da bo tudi on kdaj kaj prebral, in mu jo kdaj »podtaknem« (kar na wc) ali pa jo pustim odprto na mizi. Večkrat sem mu omenila svojo željo, da bi šla na kakšen vaš duhovni vikend, pa se samo poheca ali reče, da tega ne rabiva, ker nama gre čisto v redu. Včasih se mi zdi, da ga moram kar malo okoli prinesti, da dobim tisto, kar si želim, če me razumete. J Poskušam ga omehčati za to idejo, da bi to vendar bilo nekaj, kar bi obema »nucalo«, pa mi ne gre. Imate vi kakšen nasvet, primer dobre prakse, kako možje razmišljajo, kaj bi »palilo«, da bi začutil, da to potrebuje?

Irma

Draga Irma, vaše vprašanje je najbrž podobno vprašanju mnogih žena in tudi nekaterih mož. Zato vam najprej hvala zanj. Nekaj podobnega se zakonci sprašujemo pravzaprav vsakič, ko želimo, da nam drugi ustreže. Tudi sama sem se pred časom podobno spraševala. Mislim, da gre pri tem za iskanje načina, poti, kako dopovedati drugemu, da je to naša iskrena želja in potreba. Kako torej vašo željo možu predstaviti tako, da bo začutil, da si vi tega res želite in ste prepričani, da bo dobro za oba?

Naj se poskusim vživeti v vašega moža. Dosegel je, kar si je želel. To vsakemu možu ne uspe – je celo presegel povprečnost. Družinsko življenje zanj očitno zadovoljivo teče. Zelo se trudi, da je vam vsem dobro in lepo.

In kot pravite, zato tega, kar mu vi predlagate, po njegovem mnenju ne potrebujeta. Od njega sedaj vi želite nekaj, za kar mu preprosto ni.

Razumem vas, saj običajno ženske prej začutimo, da v zakonu, odnosu nekaj manjka. Če zdaj pogledamo ti dve situaciji: po moževo je vse v redu, po ženino pa v zakonu nekaj manjka, celo nekaj pomembnega, saj ga sicer ne bi tako vztrajno nagovarjali k temu.

Kdor more, naj razume.

Najprej moramo vedeti, da smo ljudje realni in ne idealni. Le Bog je popolnost. Po njem pravzaprav hrepenimo. Ko pravite: »Jaz pa sanjam in si želim še nekaj več za naju,« je dobro, da se tega tudi zavedate in od njega ne terjate nečesa, kar ni realno.

Vprašajte se, k čemu nagovarjate moža. K udeležbi na seminarju? K sebi? K Bogu? Ja, k vsemu temu. Nagovarjate ga k nečemu, kar ni lahko, kar je zahtevno in zanj zaenkrat nepredstavljivo. Možje so bolj razumski in ne vemo, kaj vse se vašemu možu prikazuje v glavi, ko mu vi predlagate duhovni vikend. Verjetno si z razumom tudi ne zna razložiti te vaše želje.

Zato je potrebno, da ste potrpežljivi, a ne opustite dobre želje. Še več, delajte za to srčno željo.

Za izpolnitev imate v rokah kar nekaj »adutov«, ki ste jih lepo opisali.

Nikoli ne nehajte tega ozaveščati in se zahvaljevati. Tudi pohvaliti moža za vse, kar je že naredil in kar dela, da vam je lepo. Če nekaj postane samoumevno, je skoraj tako, kot bi tega ne bilo. Pohvale pa čudežno poživljajo.

Povejte mu, kaj občudujete na njem, kaj vam je všeč. Zelo pomembno je, da to poveste tako, da se bo tudi čutil pohvaljenega. Velika razlika je, če rečemo: »Všeč mi je, kadar/če si vzameš čas zame,« ali če rečemo: »Všeč mi je, ker si rad vzameš čas zame.« Prva deluje lahko tudi kot obtožba, da se le od časa do časa obnaša tako, kot vi želite, druga pa pohvali neko lepo lastnost, ki jo prepoznate kot del njega.

Ker pa svet in druge pričnemo spreminjati pri sebi, si morda lahko tudi za trenutek predstavljate, da bi

17

Foto: Klemen Lajevec

Družina in Življenje

vam mož predlagal nekaj, kar bi bilo za vas nepomembno in nepotrebno.

Ali bi zmogli premagati sami sebe in samo njemu na ljubo nekaj početi? Ne, kar že počnete, ampak nekaj, do česar vam res ni. Morda, a ne kar takoj.

Morda mu ne bi takoj rekli ne, ampak bi se skušali na kakšen »ženski« način izogniti. Ne vem, ne poznam vas. A tu smo ženske iznajdljive. Naj vam takšno razmišljanje pomaga pri razumevanju stanja moža, k prizanesljivosti do njega. In prisluhnite mu, četudi vam govori »le« o službi ali vzgoji. Zares prisluhnite. Velikokrat se ljudje težko odprejo, ker so se v preteklosti počutili neslišane, zato o svojem notranjem svetu raje sploh ne razlagajo. Zato je lahko tudi pogovor o vsakdanjih stvareh, ki so se mu zgodile, dobra vaja, da se izurite v poslušanju in mu s tem pokažete, da ga resnično spoštujete.

Najbolje pa boste moža nagovorili s pričevanjem. Pričevanje je naše življenje in kar naši bližnji doživljajo ob nas. Naredite zato zanj čim večkrat kaj malega, kar ga bo presenetilo, česar od vas ne pričakuje. Ne pričakujte (po) vračila, saj se ima pravico odzvati po svoje. Bodite iskreno prijazni, ne iz preračunljivosti, da bi dobili to, kar želite, ampak preprosto zato, ker ga imate radi. Morda vaših malih pozornosti ne bo takoj opazil. A poskusite vztrajati v tej drži ljubezni in dobrote.

Na koncu naj vam predlagam nekaj, kar pravzaprav sodi na začetek. Molitev. Ste že slišali, da molitev premika gore? Zato vse vaše misli, besede in dejanja polagajte z molitvijo v Božjo presojo. Kličite Očeta, prosite Svetega Duha, družite se z Jezusom.

Nenazadnje sta z Bogom okrepila vajino skupno pot, ko sta se poročila.

Še vedno je ta Moč na razpolago. Prosite za prave besede, za prava dejanja ob pravem času. Naj Božja moč vse vaše življenje »predeluje« tako, da bo tudi mož s srcem, ki vas ljubi, začutil, da gre za nekaj več kot le za običajno človeško ravnanje. Čutil bo, da je za vas nadvse pomemben. Takrat vas bo zares slišal in vam zmogel verjeti, da ga vabite k dobremu za vaju oba in za vajine otroke.

Upam in želim vama, da bosta lahko nekoč oba pričevala o Božji ljubezni in molitvi, ki je premaknila gore v vajinem zakonu. ● Sabina Majcen

Imate tudi vi kakšno dilemo, potrebujete nasvet? Pošljite nam svoje vprašanje na dani@diz.si.

Ta stari in ta mladi

Družina in Življenje

Foto: Pixabay

18

Srečanje z neznano situacijo – ali sva zdaj sama?

Ko je one dni pandemija z vso resnostjo vstopila v naš prostor in življenja, mi je najprej prišlo na misel, kako moja mama sedaj nima tega strahu (na materinski dan letos mineva namreč eno leto, odkar smo jo položili na mrtvaški oder), kako ji je tam sedaj lepo in je v večnem miru in skupaj z mojim očetom, ki je že 37 let v večnosti, slavita Gospoda in vidita veliko več kot jaz, kot midva tu v našem zelo omejenem svetu.

T

o je bil nek začetni občutek, sedaj pa se občutja vsak dan glede na okoliščine, ki res zelo vplivajo na nas, spreminjajo. Ostala sva sama – saj sva bila že prej, ker so hvala Bogu otroci šli vsak na svoje in prevzeli odgovornosti za svoja življenja in svoje družine – ampak sedaj sva še drugače sama. Otroci in vnuki so na daljavo, se vidimo, se slišimo, ampak ne moremo biti skupaj.

Kaj imava?

Ostala sva sama, v hiši imava še Ivanovo mamo, ki jo ta virus ne skrbi pretirano, in imava, Bogu hvala, drug drugega. Imava drug drugega v vsej različnosti, ki se z leti kaže včasih še veliko bolj kot v mladosti, in v vsej

zrelosti odnosa, ki ga gradiva že skoraj 40 let zakona.

Imava pa še nekoga drugega, imava Boga, ki naju je pripeljal skupaj, naju vodi skozi življenje in naju nikoli ne zapušča. Ob tej hipotetični večji ogroženosti starejših zaradi virusa se mi je pritihotapila misel: morda je to čas, ko me bo Gospod poklical k sebi. Ne vem, kako bi lahko potekala ta pot do trenutka srečanja z njim iz oči v oči in ali sem res pripravljena. Ali se vsaj v enem delu svojega srca veselim srečanja z Bogom Očetom, ki me bo objel?

Vse to čutim v teh časih kot dokaj jasno realnost, in če želim najti odgovor na to, imam možnost, da stopim pred Gospoda, ki edini pozna tok zgodovine. V molitvi, v skupni molitvi z

možem, v dnevnem slavljenju Boga, v blagoslavljanju najinega doma, v blagoslavljanju najine razširjene družine, v molitvi za tiste, ki jih je strah in so v trpljenju.

Zares, z veliko več molitve – skupne molitve – čutim Božjo bližino, izginja strah pred smrtjo. Tako vsak dan znova. In tako vsaj na trenutke doživ­ ljava veselje nad vsem darovanim, nad vsem, kar nama je Gospod že dal in nama še kar daje.

Dal nama je življenje, zaznamoval naju s krstno vodo in Sv. Duhom, dal nama, da sva se srečala in nama podaril otroke in sedaj vnuke. V teh dneh res z veseljem gledava, kako se te mlade družinice ob tem, ko so izključene iz vsakodnevnega prehitrega

Družina in Življenje

… kot pravi v prošnji poročni obred­ nik: »… da bosta videla otroke svojih otrok.« Gospod nama v tem času odpira oči za vse darove, ki jih prejemava, za to, da naju ves čas nosi na svojih rokah in da naju vedno čaka, da se vračava v njegov objem. Samo on daje mir v srce, odvzema strah, tudi strah pred smrtjo.

tempa življenja, povezujejo znotraj te najlepše in neprecenljive celice – družine – ki je res domača Cerkev po Božji volji. Nekateri vrtnarijo, sadijo, drugi pečejo kruh, vsi pa skupaj molijo in se pogovarjajo.

Tudi to je dar, ki nama ga Bog daje

Čas za spreobrnjenje od »kontrole« Je pa gotovo to čas, ko se Bog na poseben način sklanja k nam, ko doživ­ ljamo svojo nemoč in svojo majhnost. Čutim, da je to postni čas, ki je priložnost za spreobrnjenje od napuha, od zaverovanosti, da lahko obvladam vse in imam v rokah svoje življenje. Zares sem vesela, da vem, da so naša imena zapisana v knjigi Življenja. Gospod bo naredil iz še tako nemogoče situacije (in ravno iz nemogoče) nekaj lepega, zato ker je vsemogočen.

Ta čas naju oba vabi k veri, da Gospod lahko spremeni moje življenje, da samo on lahko iz kamnitega srca naredi meseno srce, ki lahko

19

Tudi to je dar, ki nama ga Bog daje … kot pravi v prošnji poročni obrednik: »… da bosta videla otroke svojih otrok.« ljubi zato, ker je ljubljeno od njega.

Nobena druga terapija ne more z mirom in veseljem napolniti prostora, ki pripada Stvarniku v mojem srcu. In ta samota, ki jo v teh dneh doživljamo, ta oddaljenost se počasi napolnjuje z vsebino Božje vsemogočne in nežne ljubezni.

Tako kot je samota, ki jo je doživljal naš Gospod na Oljski gori, prešla v jutro vstajenja od smrti, v jutro življenja in jutro veselja, ki ne mine, tako nas bo Gospod gotovo tudi iz te situacije popeljal v veselje, ko bomo spet skupaj in bomo z izkušnjo samote drug drugega mogli videti z več ljubezni in spoštovanja in skupaj slaviti Gospoda. ● Marija Halas

20

Družina in Življenje

Foto: Meta Halas

Vilma Siter, z možem Danijem skupaj vodita društvo DiŽ

Moje globine in virusni program V prejšni reviji sem se dotaknila teme o virusnem programu kot vzroku za mnoge od najinih težav v medsebojnem komuniciranju. Pisala sem o naših obrambnih mehanizmih, ki jih razvijemo kot otroci in nam takrat, v otroški dobi, pomagajo preživeti. Ko odrastemo, imamo priložnost, da se lotimo njihovega prepoznavanja z namenom ozdravljenja in da jih zamenjamo s programi ljubezni.

O

dločila sem se, da z vami podelim izkustvo prepoznavanja in zdravljenje enega mojih virusnih programov. Vse bolj verjamem, da se nam stvari vedno dogajajo z namenom. Že v mladosti sem večkrat imela težave s sklepi, bolečine v ramenih, kasneje v vratu, v gležnju, kolenih in nazadnje v kolkih in v križnem delu

hrbtenice. Ko sem ob kakšnem novem zagonu opravila potrebne preiskave, se ni našlo nič oprijemljivega, kar bi razložilo in opravičilo moje težave.

Naučila sem se živeti s tem, si pomagala z raznimi vajami, dietami in fizikalno terapijo. Kadarkoli sem šla na masažo, sem vedno poslušala, kako sem preveč trda, zakrčena, nesproščena in da

moram maksimalno delati na osebni relaksaciji. Tega nisem obvladala in si nisem znala pomagati. Kljub temu se mi je zdelo, da lahko živim normalno življenje.

Prav te težave so me učile discipline na mnogih področjih – od redne telovadbe do discipline pri hrani.

Tako sem na vse gledala s pozitivnega

Vilmina spodbuda

zornega kota in občasnim težavam nisem posvečala pretirane pozornosti.

Z bolečinami sem se naučila živeti in sem vse to doživljala kot nekaj normalnega. Psihologi razlagajo, da se virusnih programov tako zelo navadimo – jih nekako posvojimo, da se nam nazadnje zdijo normalni in jih prav zato tako težko prepoznamo.

Skrito se razkrije Tako je bilo vse do pred kratkim, ko sem obležala zaradi hudih bolečin v križu, ki so se širile v nogo. Opešala mi je tudi moč v desni nogi. Najhuje je bilo, da so se bolečine pri ležanju še povečale, kar je pomenilo, da sta bila motena počitek in spanec. Sicer sem na podlagi preteklih izvidov vedela, da imam hernijo v križnem delu hrbtenice in začetek obrabe kolkov, vendar sem se vse do tedaj uspešno borila z rednimi vajami in hojo. Bila sem pozorna na svoje telo v želji, da bi se izognila operaciji. Tokrat pa sem morala priznati, da gre za bolj resno situacijo, ki je ne morem spregledati in živeti naprej, ne da bi kaj ukrenila.

Toda kaj?! Prepričana sem bila, da že vse naredim za svoje zdravje. Huda bolečina pa mi je sporočala, da tokrat to ne bo dovolj. Morala sem razmisliti, kako naprej. Pred nami so bili polno zasedeni seminarji, ki naj bi se vrstili eden za drugim. Prosila sem za molitveno podporo, ki je organizirana po vsej Sloveniji. V osebni molitvi in prebiranju Božje besede sem iskala besedo, ki bo v tej konkretni situaciji namenjena meni.

Prisiljena sem bila k počivanju (imela sem res dober in oprijemljiv razlog) in uvidela, da si pravega počitka nikoli zares ne dovolim. Bolezen mi je prišla na pomoč. Začela sem s protibolečinsko terapijo, dogovarjala pa sem se tudi za nadaljnje zdravljenje.

Poklicala sem svojega spovednika in ga prosila, če me tokrat lahko obišče na domu. Po opravljeni spovedi, sem v srcu zaslišala besede: »Otrok, tvoji grehi so ti odpuščeni!« Ko je spovednik odšel in sem obležala sama,

Družina in Življenje

sem začela premišljevati, kaj naj bi pomenile besede, ki sem jih slišala in so v Janezovem evangeliju namenjene odraslemu človeku, moškemu, ki je bil hrom že 40 let. Torej tudi on ni bil otrok. Jezus pa je videl, da ga bremeni greh iz otroštva.

Ko sem zaprla oči, sem kot preblisk zagledala otroški hrbet, ves v modricah. Najprej nisem vedela, kaj naj bi to pomenilo. Potem pa sem se spomnila dogodka iz otroštva, ko sem pri svojih 5 letih po nespameti padla v klet. S starši smo se ravnokar vselili v na pol zgrajeno hišo, ki še ni imela stopnic na podstrešje, pač pa le v klet in navzgor do osnovne etaže, kjer smo živeli.

Nekega dne sem se po teh stopnicah navzgor napotila miže. Da, miže!

Zakaj? Ne vem, pač pa menim, da je šlo za otroško nepredvidljivo radoved­ nost, češ, le kako bo to izgledalo. In sem kmalu videla. Z zadnje stopnice sem stopila v prazno in trdo pristala v kleti. Spomnim se, da sem po tem dogodku še nekaj dni bruhala, vendar sem preživela. Lahko bi se končalo drugače.

Da bi preverila svoj spomin, sem poklicala mamo in jo povprašala o tem dogodku. Ni se spomnila modrikastega hrbta, rekla pa je: »Vem pa, da je bilo hudo. Pa mižala si, veš!« Seveda vem, dobro sem spominjam, da sem mižala.

Jezusov dotik seže tudi v preteklost Spoznala sem, da se je Jezus hotel dotakniti tega konkretnega dogodka, ki se je očitno zelo globoko zapisal ne le v moj spomin, pač pa tudi v vsako celico mojega telesa. Razumela sem, da je prav ta dogodek »naložil« ta virusni program. Očitno sem si poleg padca in strahu naložila še krivdo in dopustila, da je od takrat naprej strah vodil in obvladoval mojo dušo, telo, moje gibe in moje sklepe. Mogoče sem se pa sama kaznovala zaradi krivde, saj sem vedela, da sem padla zaradi lastne neumnosti. Če ne bi doživela Božjega dotika po

21

zakramentu sprave in molitvah, sama gotovo ne bi prišla do teh globokih spoznanj. Bog me je hotel ozdraviti, mi odvzeti strah in zakrčenost telesa, predvsem pa mi je želel odvzeti krivdo, ki sem si jo v otroštvu sama naložila.

Razumela sem, da mi je Bog odpustil in da lahko tudi sama sebi odpustim krivdo zaradi neodgovornega mižanja.

Nikoli do sedaj nisem pomislila, kaj vse sem »pridobila« s tem dogodkom.

Ko sem kasneje obiskala svojega kinezioterapevta, sem bila presenečena ob njegovih besedah, češ, kako so moje hrbt­ne mišice sproščene in kako je sedaj tudi njegovo delo lažje. Vedela sem, da je šlo pri vsej stvari za Božji poseg, obenem pa sem opazila, da so se stvari zares začele spreminjati na bolje. Že dolgo sem vedela, da se Bog želi na poseben način dotakniti naših ran in jih pozdraviti. Nisem pa vedela, da se bo pri meni to zgodilo tako nepredvidljivo in na tako otipljiv način. Vse to je mojo vero še dodatno okrepilo, saj se sedaj bolj zavedam, kako dobro Jezus pozna vse naše virusne programe in kako nas je pripravljen srečati v naših konkretnih življenjskih situacijah.

Prepoved brskanja Rada bi opozorila, da virusnih programov ni potrebno iskati na silo, pač pa je dovolj, da smo pozorni v molitvi, da se odločimo za zavestno delo na sebi in svojih odnosih, da se zavzeto držimo Božje besede, ki nam je vedno v oporo in rešitev. Moj primer je le drobcen delček Njegovega dela v naših življenjih. Prepričana sem, da mi je hotel sporočiti to, kar vsem nam venomer sporoča: da nas pozna od davnih vekov, da nas ljubi z brezpogojno ljubeznijo in da je pripravljen priti v naša življenja na edinstven način, če ga le povabimo in mu to dovolimo. »Zato se ti zahvaljujem, dragi Jezus, za tvoje čudovite programe ljubezni in usmiljenja, s katerimi želiš nadomestiti moje/naše virusne programe«. ● Vilma Siter

Za voditeljske pare

Družina in Življenje

Foto: Slavko Štern

22

Zakonska skupina: kraj, kjer si zakonci zaupamo Zdi se nam, da bi bila lahko vsak čas in vsak prostor dobra za srečanje zakonske skupine. Pa iz življenjskih izkušenj vemo, da kdaj je pravi čas za dober pogovor, drugič pa ni, da je včasih potreben pravi prostor, da mož in žena v komunikaciji lahko »odrineta na globoko«.

V

aren čas in varen prostor sta pomembna dejavnika, ki omogočata življenje zakonske skupine. Šele v varnem času in v varnem prostoru lahko pride do deljenja življenjskih izkušenj, še posebej težkih. Ravno težke izkušnje – in kako sta jih zakonca prešla z Božjo pomočjo – prinašajo

rast v zakonskem odnosu. Pomembno je, da voditeljski par ustvari tak čas in prostor, da si jih zakonci upamo podeliti med seboj. Šele v varnem času in v varnem prostoru zakonska skupina postane kraj, kjer si zakonci zaupamo, kjer se počutimo sprejete. Le v varnem

času in prostoru se lahko zgodi, da zakonci, ki so v stiski, od prijateljev v zakonski skupini dobijo tolažbo in molitveno podporo, ker si upajo izreči. Le v okolju varnega časa in prostora zakonci zmorejo v miru povedati to, kar je treba, do globine, ki jo takrat zmorejo.

Družina in Življenje

V takem okolju ni priganjanja, ni nepotrpežljivosti, ravno obratno.

V varnem času in prostoru se sprejemamo take, kot smo, se ne bojimo posmeha ali celo norčevanja.

Kako tehnično zagotoviti varen čas in prostor?

V varnem času in prostoru ni motenj (ali jih je vsaj čim manj), ne sme biti komunikacijskih ovir, zato odstranite vse ovire med ljudmi. Pogosto so to mize v veroučnih učilnicah.

Usedite se v krog. Krog je geometrija za dobro komunikacijo. To je bilo že večkrat preverjeno v praksi in vedno deluje. Če krog ni mogoč, se usedite v elipso, nikoli pa ne v obliki razreda, z voditeljskim parom za katedrom ali – bognedaj! – dvignjenim na oder. Tako komunikacija ne more steči.

načelo 'pomembni so drugi, midva sva le orodje' in naredi vse, da daje moč ljudem – recimo tako, da govori malo.

Manj je več. Če pogovor lepo teče, če si zakonci lepo izmenjujejo izkušnje, je voditeljski par preprosto tiho ali se »spremeni« v enega od udeleženih parov.

Zdelo se bo, da voditeljski par nič ne dela. Nič hudega.

Kako voditeljski par ustvari varen čas in prostor?

Varna čas in prostor se vedno začneta z voditeljskim parom. Onadva sta zgled, onadva se pripravita – vsak sebe in oba skupaj, tako da izžarevata: • ponižnost: ne veva vsega, nisva popolna, ne poučujeva, sva le orodje v Božjih rokah in • pristnost: govoriva o sebi, govoriva resnico in govoriva do globine, ki jo trenutno zmoreva.

Varna čas in prostor sta okolje miru.

K miru pa najbolj pripomore molitev voditeljskega para na poti na srečanje, ko molita za vse udeležence in izročata srečanje v Božje roke.

Kako voditeljski par ohranja varen čas in prostor?

Varen čas in prostor je treba ohranjati – ves čas srečanja in tudi sicer v komunikaciji nasploh. Voditeljski par se odloči mirno, a odločno ukrepati le, če se kršijo temeljna načela (za to ima voditeljski par »radarje« stalno vključene) in če bi zašli od teme v splošen pogovor (npr. avtomobili, nakupi, dopust, nadaljevanke …).

Voditeljski par omogoči izmenjavo misli in ne vodi pogovora kot televizijski voditelj, da povzema povedano in dela zaključke.

Voditeljski par preprosto omogoči, da si zakonci podelijo izkušnje o temah do globine, do katere tisti večer zmorejo. Včasih so pogovori globoki, včasih pa tudi niso. Če niso, voditeljski par ne sili drugih v globine, pač pa se, če zmore, sam odpravi tja, pove kaj o sebi, če se da nekaj, na kar nista ponosna. To dobro dene, to ustvarja varen čas in prostor. Ni pa lahko.

Voditeljski par ne sme priganjati, da zakonci »vsi zadihani tečejo skozi lekcijo« in ne pridejo do besede.

Drža voditeljskega para v varnem času in prostoru Voditeljski par naj bo – če se le da – popolnoma prisoten in popolnoma neviden. Pomeni, da če pogovor med udeleženci lepo teče, se voditeljski par ne oglaša. Ne oglasi se vsakič, ko kdo od zakoncev kaj pove, ni treba, da povedano potrdi, še manj, da povedano ovrže, ne komentira povedanega in ne pametuje. Vsak je namreč strokovnjak za svoje izkušnje.

Voditeljski par z vsem, kar je, izraža

Voditeljski par: skrbnik temeljnih načel Voditeljski par mora temeljna načela usvojiti najprej sam (se jih ne le naučiti na pamet, ampak znati), jih sam udejanjati in na srečanjih zakonske skupine nenehno paziti na možno kršenje. Če voditeljski par opazi, da kdo od zakoncev krši temeljna načela, je treba nekaj ukreniti. Včasih je treba srečanje zakonske skupine za nekaj časa prekiniti, se pogovoriti o tem in potem nadaljevati. Včasih pa je prav, da se

23

voditeljski par z zakoncem(a) pogovori na štiri oči. Presodita sama.

1. Spoštovanje zakonca Nikoli ne pripovedujte nič takega, kar bi kakorkoli prizadelo sozakonca. Če se vam zdi, da bi s primerom, ki ga želite povedati, prizadeli čustva ali občutke, ga spravili v zadrego ali ga ponižali pred drugimi, se raje vzdržite ali pred tem preverite, če primer lahko poveste.

2. Pravica molčečnosti Če na katero vprašanje ne želite odgovoriti, lahko odgovor vedno prepustite drugemu. Nihče vas ne sme siliti v odgovor. Tudi trenutki tišine so primerni in nujni, zato jih sprejemamo in spoštujemo. Vedno podelite le to, kar želite, in do globine, ki jo zmorete.

3. Odločitev obeh Potrudita se, da sta na srečanjih prisotna oba, da vama je srečanje v zakonski skupini pomembno in ga uvrstita visoko v urnik prioritet. Pomembno je, da najdeta čas za skupno delo doma, za pogovor in za zmenke.

4. Načelo diskretnosti V javnosti nihče ne sme širiti vsebin pogovorov s srečanj zakonske skupine.

Vse, kar se pove v krogu zakonske skupine, naj v tem krogu tudi ostane. S tem gradimo medsebojno zaupanje, ki je temelj delovanja zakonske skupine.

5. Pravica do lastnega mnenja (ni replik) Vsak član zakonske skupine ima lahko o določeni stvari svoje mnenje, ki ga drugi nima pravice ovirati, mu nasprotovati, ga izpodbijati. V zakonski skupini ne komentiramo, ne skačemo v besedo, ne učimo ostalih parov, ne »modrujemo«, temveč govorimo o sebi iz svojih osebnih zakonskih izkušenj. ● Iz priročnika za voditeljske pare zakonskih skupin Gradimo odnose in dajemo naprej

Družina in Življenje

Foto: arhiv družine Petan

24

Tomaž in Milena Petan: »Danes se imava rajši kot takrat, ko sva se poročila.« Milena in Tomaž Petan sta del Družine in Življenja že od samega začetka. Živita v Krškem. Ker je Tomaž tudi predsednik društva DiŽ, mu je pisarna v Krškem, kjer smo se dobili za intervju, verjetno celo bolj domača kot pisarna na občini, kjer je zaposlen. Milena je slovenistka in dela kot učiteljica. Imata štiri otroke: Nežo, Aneja, Jurija in Zalo. Prvi trije so študentje, najmlajša je srednješolka.

Milena in Tomaž, čeprav sta del DiŽ-a že od samega začetka, vaju verjetno vsi bralci še ne poznajo.

Nas lahko na kratko popeljeta skozi svoje življenje? Kako sta se spoznala, kako je potekala vajina skupna zakonska pot?

Milena: Spoznala sva se v mladinski skupini in tam preživela velik del časa.

To so bila tedenska srečanja, nedeljski popoldnevi, duhovne vaje, pomoč v župniji. Ko sva videla, da se dobro poznava in da bova kos življenjskim izzivom, sva se odločila za skupno pot.

Potem to ni bila ljubezen na prvi pogled?

Tomaž (z nasmehom): Ne, je bilo prej že več sto pogledov, preden sva se odločila. Pa tudi fant je malo cincal, preden jo je povabil v odnos. Letos bova praznovala 25-letnico poroke in se še odločava, na kakšen način bi obeležila to obletnico.

Z Družino in Življenjem dihata že od samega začetka. Kako sta se znašla zraven?

Tomaž: Ko sva se pripravljala na intervju, se nisva mogla zediniti, v

kateri zakonski skupini sva pravzaprav začela. A bo najbrž to v Podbočju, kamor sva bila poslana namesto Vilme in Danija, nato pa še v Kostanjevico na Krki. Kot voditeljski par, a skoraj brez izkušenj. Sva pa imela gradivo, prevedeno iz angleščine. In v skupini v Kostanjevici sva imela pare, ki so bili bistveno starejši od naju. Bili pa so prijazni, komunikativni in prežeti s krščanstvom. V skupini sva ostala eno leto, do rojstva naše najmlajše Zale.

Milena: Že to, da so se pari s tako dolgim stažem odločili za skupino, pove, da so imeli res veliko željo. Čeprav sva

Zgodba zakonskega para

bila kar hitro »vržena« v voditeljstvo, se je dalo lepo delati, gradiva so nam bila v veliko pomoč. Tako so sproti nastajala razna pravila, iz prakse smo ugotavljali, čemu je potrebno dati večji poudarek, ko so se skupine množile.

Potem so nastajali tudi pripomočki in srečanja za voditeljske pare.

Kako se spominjata prvih korakov Družine in Življenja?

Milena: Spomniva se najinega prvega temeljnega seminarja v Celju. Tam sva slišala o komunikaciji, o reševanju sporov, o duhovni povezanosti …

Zanimivo pa je bilo, da sva se sobotnega večera udeležila v najinih poročnih oblekah in z najinim obrednikom Danijem. Dani naju je namreč civilno poročil, ko je bil župan. Še zdaj se spomnim, da nama je na poroki položil na srce misel iz Svetega pisma, naj sonce ne zaide nad najino jezo. To nama je bilo v velik izziv. Takrat nisva vedela, nihče od nas še ni mogel vedeti, da nama bo ravno DiŽ luč na najini poti.

Tomaž: Vilme in Danija se spomnim še iz časov mladinske skupine, ko sta prišla pričevat v mladinsko skupino o svojem odnosu z Bogom. Navdušila sta nas. To je bilo 15 let pred začetkom DiŽ-a. V času slovenske pomladi sva z Danijem začela skupaj delati tudi v politiki. Bili smo izredno delavni in z ogromno aktivnostmi. Dani je pač bil človek milijon idej in je še zdaj. Ko leta 1998 Dani na volitvah ni bil ponovno izvoljen za župana, nam je bilo sicer težko, ampak se je kasneje izkazalo, da je bila to Božja volja. Če bi bil namreč ponovno izvoljen, je vprašanje, ali bi DiŽ sploh nastal oziroma bi verjetno nastal kasneje. Ko sta nama povedala, da bo Vilma pustila službo in da bosta delala z zakonci, nisva bila posebej vprašana, ali bova zraven. To za naju sploh ni bilo vprašanje, ker sva njiju in njune vrednote že dobro poznala.

Milena: Precej časa sva posvetila temu delu. Bogu hvala sva imela za otroke varstvo in so bili v dobrih rokah, kadar sva šla na zakonsko skupino ali pričevat. Zanimivo je, da sem dolgo časa

imela željo, da bi se poklicno ukvarjala z zakonci. Prepoznavam, da nama je Bog preko DiŽ-a dal to možnost in je to pomemben del najinega življenja.

Sem hvaležna Bogu za to pot.

Sta starša štirih otrok in kot pričevalca delita svoje izkušnje, povezane z vzgojo otrok. Kako se soočata z izzivi, ki jih prinašajo odraščajoči otroci? Vlada v vaši družini diktatura ali demokracija? J Tomaž: Demokracije je več, včasih je še preveč svobode. Pri nas je tisti čas, ko še vzgajaš, večinoma že mimo. Le najmlajšo morava še malo usmerjati.

Milena: Nekoč se je zgodila ena težka vzgojna situacija, v kateri sem se čutila popolnoma nemočna. Bila sem sama doma z otroki, ko se je to zgodilo.

Poklicala sem Tomaža po telefonu.

Tomaž: Ko me je poklicala, sem bil v avtu, na poti na pevske vaje. Rekla je samo: »Prosim, pridi domov.« Vedel sem, da gre zares, nisem pa vedel, kaj se je zgodilo, zato sem vso pot do doma molil in prosil Svetega Duha, da bi se prav odzval.

Milena: Nad Tomaževim odzivom sem bila presenečena, saj je odreagiral popolnoma drugače, kot sem bila navajena. Vedela sem, da je posegel Sveti Duh. Tako se je težava, ki bi se lahko končala zelo slabo, razrešila mirno. Včasih smo preveč z obema nogama na zemlji, se ne znamo prepustiti vodstvu Svetega Duha.

Tomaž: Na pripravi na zakon pričujeva tudi o tem, kako sva bila midva vzgajana, kakšne vrednote sva dobila in kako jih dajeva naprej. Po obdobjih se vzgoja spreminja. Potrebno se je pogovarjati tudi o kaznih, čeprav so le-te skoraj z zakonom prepovedane.

Otrok mora dobiti kazen, če naredi kaj narobe. Midva sva za kazen uporabljala na primer prepoved »ekrančkov« (telefona ali televizije). Enkrat, ko sva se odpravljala pričevat na pripravo na zakon, sva otrokoma obljubila, da bosta popoldan lahko odšla v kino, vendar sta se prej stepla in med

Družina in Življenje

25

pretepom razbila likalnik, zato sta za kazen ostala doma. Midva sva šla, onadva pa sta se doma kujala. Denar za vstopnice pa smo všteli v znesek za nakup novega likalnika.

Milena: Pomembno se mi zdi, da smo kot družina preživeli veliko časa skupaj. Nikoli nismo hodili okrog posebej, kamorkoli smo šli, smo šli vsi skupaj. Zdaj nama je kar malo čudno, da čedalje več hodiva okrog sama oziroma samo še z najmlajšo Zalo. Veliko časa smo preživeli tudi skupaj doma ob delu v hiši in okrog nje; imeli smo tedenski razpored nalog. Opravljanje nalog sicer ni bilo samoumevno, vedno znova jih je bilo treba spodbujati, vendar smo se tega držali.

Smo kar glasna družina, vzkipimo, se skregamo, a potem tudi pomenimo in se pobotamo. Včasih, ko kje pričujeva, pomislim: če bi naju sedaj slišali sosedje, ki vedo, kako smo včasih glasni … Imamo pa se radi in smo povezani.

Vsaka družina se prej ali slej znajde v kakšni preizkušnji. Lahko podelita z nami preizkušnjo, ki vaju je zaznamovala? Kako sta se soočila z njo?

Milena: Morda sta bili še največji preizkušnji za naju smrt najinih očetov, ki sta umrla nepričakovano in kmalu po 60. letu. Oba sta umrla v hribih. Ko je meni umrl oče, smo se dobesedno čez noč preselili k moji mami, ki je ostala sama v hiši z vrtom in vinogradom, za kar je bilo potrebno skrbeti. To je najin zakon in najino družino gotovo zaznamovalo. Ves čas smo iskali sožitje med

Ko sva bila še fant in punca, sva se le enkrat vprašala, ali sva za skupaj.

Odkar sva si na to vprašanje odgovorila z DA, se o tem ne sprašujeva več.

Se pa še vedno učiva.

26

Družina in Življenje

številno družino in maminimi potrebami. Ko sem se vrnila domov, sem hotela urejati odnose z njo, hotela sem razčistiti nekatere rane. Ko sem zmogla sprejeti, da z ostarelimi starši ne moreš razčiščevati odnosov, mi je bilo lažje. Nisem več iskala odgovorov od svoje mame. Lažje smo živeli skupaj.

V čem vidita prednost sobivanja s starimi starši?

Milena: To, da smo živeli skupaj, je bilo v obojestransko korist: mi smo imeli red, varstvo, skuhano, mama pa ni bila sama.

Tomaž: Ko je mama lani umrla, sva otroke vprašala, česa se spominjajo od življenja z njo. Takrat je najmlajša hči rekla, da se spomni, da se je v vseh teh letih samo dvakrat zgodilo, da ob prihodu iz šole mame ni bilo doma.

Vedno jih je pričakala odprta hiša in skuhano kosilo. Otroci so imeli mamo zelo radi. In se učili medgeneracijskega sobivanja in sprejemanja starejših, kar je danes na splošno kar velik problem.

Vidva imata za sabo 25 let zakona.

Lahko bi rekli, da sta izkušena zakonca. Če se ozreta na svoje začetke, v katerih stvareh sta se kot zakonca v tem času obrusila, spremenila?

Milena: Lahko se zahvaliva DiŽ-u in gradivom za zakonske skupine, da sva

Po 25 letih skupnega življenja je »talilna doba« krajša. Tudi če se spreva, se veliko hitreje pobotava, ni več tihih dni ali celo tihega tedna. se naučila bistvenih stvari. Kako graditi edinost, kako mora vsak od naju vložiti v najin odnos vse, ne samo nekaj malega. Še vedno se učim, kako biti pomočnica mojemu možu in mu dovoliti, da je on glava družine. Tudi komunikacije se še vedno učiva. Začela sva graditi oseben odnos z Bogom, brati Sveto pismo. Dvomim, da bi brez zakonske skupine prišla do tega.

Tomaž: Ko sva bila še fant in punca, sva se le enkrat vprašala, ali sva za skupaj. Odkar sva si na to vprašanje odgovorila z DA, se o tem ne sprašujeva več. Se pa še vedno učiva. Zdaj v zakonski skupini beremo knjigo Ljubezen in spoštovanje in ponovno ozaveščam svoje odzive na Milenine besede, kadar se ob njih počutim nespoštovanega. Da ne bežim stran, se ne umikam, ampak raje vprašam: Ali sem naredil kaj neljubečega? Kadar mi to uspe, se led med nama prej odtali.

Pred leti tega nisva zmogla. Imela sva tihe dneve, ko sva se pogovarjala samo o »logistiki«.

Milena: In vedno sem jaz naredila prvi korak k temu, da sva se začela spet pogovarjati.

Tomaž: No, še vedno se kdaj skregava.

Nazadnje sva se sprla zaradi gobove juhe. Dogovorjeni smo bili, da za družinsko kosilo z bratovo in sestrino družino naša družina skuha gobovo juho. In namesto hčere, ki je bila za to odgovorna, a nato dogovorjena s prijateljicami, sem se lotil kuhanja sam. A ko je v kuhinjo prišla Milena, je povedala vse druge recepte razen tistega, po katerem sem se priprave lotil jaz.

In sva se sprla.

Milena: Nisem ga znala potrditi v njegovem trudu. No, saj sva se nato kaj hitro ohladila. Je pa zdaj, po 25 letih skupnega življenja, »talilna doba« krajša. Tudi če se spreva, se veliko hitreje pobotava, ni več tihih dni ali celo tihega tedna.

Romantika, ki je sestavni del osvajanja in zaljubljenosti, v zakonu vse prevečkrat izgine.

Kako kot voditeljski par zakonske skupine vzpodbujata zakonce k mesečnim zmenkom? Kdaj in kako si vidva vzameta čas zase?

Tomaž: Midva sva šla na prvi zmenek po poroki po sedmih letih, ko sva začela hoditi v zakonsko skupino.

Pred tem sploh nisem čutil potrebe po zmenkih. Morda sva bila še tako zaljubljena, da sva se videla v lepi luči. Takrat je bila ideja o zmenkih po poroki nekaj nenavadnega.

Milena: Sva pa verjetno ravno pravi čas prišla do tega, da sva začela hoditi na zmenke.

Tomaž, se ti zdi pomembno, da se Milena za zmenek uredi?

Tomaž: Glede na to, da rada hodiva v gledališče, na kulturne prireditve in koncerte, se vedno urediva. In kadar greva kam pričevat, izkoristiva dan za skupen izlet v dvoje. Idej za zmenke nama ne zmanjka. In tudi nimava težav z usklajevanjem idej, ker imava podobne želje in so nama všeč podobne stvari. Se mi je pa že zgodilo,

Zgodba zakonskega para

da sem na zmenku, ko me je povabila v toplice, po plavanju enostavno zaspal.

Milena: Zmenek je dobro izkoristiti tudi za pogovor o »domači nalogi«, da ne bi zapadla samo v pogovor o obvez­ nostih, otrocih …

Tomaž, kaj ti je pri tvoji ženi najbolj všeč?

Tomaž: Da me sprejema takšnega, kakršen sem. Se mi zdi, da jo imam vedno bolj rad. Vsekakor bolj kot takrat, ko sva začenjala najino zakonsko pot. Da skrbi za družino, da me dopolnjuje. Všeč mi je, da imava podobne poglede. Navdušen sem, ko

Všeč mi je, da imava podobne poglede.

Navdušen sem, ko vidim, da sva vse večkrat enakih misli.

vidim, da sva vse večkrat enakih misli. Želim si, da bi začela zdaj malo bolj uživati, ko so otroci odrasli in imava več časa zase.

Pa tebi, Milena, pri Tomažu?

Milena: Tomaž je zanesljiv in se ob njem počutim varno. S svojo vero meni in najinim otrokom postavlja okvir, ki daje varnost. Je hudomušen, simpatično otroški, s humorjem marsikaj reši. Je zelo delaven, iznajdljiv, veliko opravil se loti sam. Je tudi pozoren in prilagodljiv, kar je za ženo luštno. Pomembno se mi zdi, da je pripravljen duhovno in osebnostno rasti.

Kaj bi položila na srce zakonskim parom, ki stopajo na pot skupnega življenja? Katere tri stvari naj postavijo na vrh lestvice prioritet, da bodo živeli v lepih medsebojnih odnosih in gradili zdrave družine?

Milena: Vera, zaupanje v zakonski

Družina in Življenje

27

od­nos, ljubezen in odprtost življenju. To so vrednote, po katerih živiva tudi midva od vsega začetka. Pa dobro se je poučiti o razlikah med moškim in žensko.

Tomaž: Vsakemu paru mladoporočencev položim na srce, naj se nikoli ne nehata pogovarjati, tudi ko bo težko in bodo težave. Možem svetujem, naj se naučijo poslušati svoje žene, ne da bi ob tem skušali dajati nasvete ali reševati probleme. To je tudi meni težko, a je potrebno. Najin odnos, najin zgled je pomemben tudi za druge pare, ki naju opazujejo. Ne smemo se zapirati v svoj dom, temveč biti odprti za druge.

To skušava uresničevati tudi v najini župniji, kjer sva kar precej aktivna.

Tomaž in Milena, hvala za vajino pričevanje in da sta z bralci delila lepe in težke trenutke vajinega življenja. ● Pogovor sem pripravila Marjeta Bec

Družina in Življenje

Foto: Marko Bitenc

28

»DiŽ-evi seminarji so antivirusni programi« Kaj ste o seminarju povedali udeleženci?

V februarju in marcu smo izvedli tri nadaljevalne seminarje na temo Pomagajmo nositi bremena drug drugemu, ki se jih je skupno udeležilo preko 140 parov.

Hvala za ta vikend. Vedno znova sem presenečen, kakšno moč daje Bog med nas, ko se zberemo skupaj in si podelimo izkušnje. V vsakdanjem življenju nam manjka stik z Bogom, tu pa dobimo moč, spodbudo in znanje, da Ga lahko ponovno postavimo na prvo mesto.

Matic Jasna in odločna beseda, odgovornost, da dajem naprej, razlaga Jožefove zgodbe in aplikacija v vsakdanje življenje. Kljub težavam smo na pravi poti.

Ivo Spoznala sem, da so moje rane najine rane in da so moževe rane najine rane.

Učila se bova izročati jih Jezusu, saj jih sama ne zmoreva nositi, hkrati pa izpolnjevati najino drugo zavezo, blagoslavljanje tistih, ki so nama rane povzročili. Hvala, da sva lahko pila iz vira Božje milosti in ljubezni. Če samo misel: »Spodbujajte svojega zakonca in

ne spodbijajte,« upoštevam v vsakdanjem življenju, se bo med nama veliko spremenilo.

Katja

spovedi … Zato moramo veliko moliti za svetost duhovnikov in za nove duhovne poklice.

Uroš

Hvala za ultra all inclusive ponudbo na seminarju: za telo, dušo in duha.

Napolnjuje na vseh treh dimenzijah, domov odhajava v vsakdan v upanju na ponovno srečanje.

Roman

Ko prihajam na seminar, ugotovim, da imam kar nekaj ran, da sem poln bremen, ko pa jih položim na oltar v obliki kamna, ki ga kasneje vržem v morje milosti, grem domov veliko bolj sproščen in še bolj prepričan, da brez Boga ne zmorem.

Tone

Ta seminar mi je bil zelo všeč, kot prejšnji v Njivicah. Najbolj sem si zapomnil, kako pomembni so odnosi med zakoncema in da so iskreni, topli, prijetni, Božji, saj samo tako sporočamo ljubezen do bližnjih.

Jože Hvaležen sem za takšna srečanja, kjer si lahko podelimo izkušnje iz naših medsebojnih odnosov in jih tako tudi naprej gradimo in izboljšujemo. Pomembna pa je tudi prisotnost duhovnika, saj smo kot katoličani lahko hvaležni za zakramente svetega zakona, evharistije,

O, ti šment! Koliko je teh virusnih programov! Opa – to sem jaz! Kar se računalnikov tiče, sem precej »bukov« in ko se naloži preveč virusov, da ni več uporaben, ga zamenjam. Kaj pa sebe?

Sebe? Sebe pa ne morem zamenjati!

Sem človek, s srcem in mesom in dušo, torej viruse bo treba odstraniti! In DiŽ-evi seminarji so ANTIVIRUSNI PROGRAM. Naložiti ga moram pa sam.

Katero verzijo? VSE! Hvala.

Andrej

Seminarji nas bogatijo

DruŞina in Življenje

29

Družina in Življenje

Včasih se zakonci v zakonski skupini ne zavedamo, v kakšni prednosti smo

Foto: ZS Stopiče

30

Zakonska skupina Stopiče Še je živ spomin na pričevanje Vilme in Danija Siter pred skoraj 6 leti v Stopičah. Tema: predstavitev dela v zakonskih skupinah. Lepo število parov se nas je zbralo v župnišču in sklenili smo, da bi začeli. Dolgoletna želja v mnogih od nas je postajala resničnost.

Začeli smo, sedem parov, enkrat na mesec Sicer smo se poznali, nekateri tudi osebno, drugi pa samo od nedeljske maše. Tako so bila prva srečanja negotova, rahlo zadržano smo se pogovarjali o temah. Čutiti je bilo dvom: Kaj lahko povem? Lahko zaupam? Se mi bodo smejali? Modro je biti tiho.

Počasi je rastlo zaupanje, da smo si upali izreči svoje misli, občutke, strahove, prizadevanja. Vemo, vsi smo različni, vsak par ima svojo pot, svoje preizkušnje, vendar eno nam je skupno: vsak par med nami želi izboljšati odnos s svojim sopotnikom na zakonski poti.

In čisto spontano je zrasla odločitev: vsi se bomo udeležili temeljnega seminarja na Krku, seveda tudi naš župnik Tadej. Zakaj? Ker smo se že čutili kot skupnost podobno mislečih in ker smo želeli, da zraste odnos med nama in med nami. Bilo je res nepozabno. Po večerji smo zaplesali in zapeli ob spremljavi Danijeve kitare, nekateri prvič po dolgih letih, dolgo v noč. Ko smo prišli domov, nič več

ni bilo tako kot prej. Sedaj vemo, lepo nam je bilo skupaj, zato se redkokdaj zgodi, da kakšen par manjka na naših mesečnih srečanjih.

Zadrege ni več, pogovori stečejo, le 1. januarja vsako leto preverimo, ali še znamo plesati. Lepo nam je skupaj, lepo je, ko klepetamo za mizo, lepo je, ko ob slovesu zapojemo Angelčka.

Idej za dogodke, ko se družimo in gradimo skupnost, ne manjka. Ob zaključku leta in jeseni organiziramo pohod, družinske igre in piknik z družinami, v postnem času vodimo križev pot iz Pangrč Grma do Šmiklavža, ki se ga udeleži res lepo število ljudi. V maju gremo k šmarnicam v šentjernejski Lurd, najbolj korajžni in vzdržljivi se udeležijo peš romanja na Zaplaz, ki je vsako leto v začetku julija. Decembra imamo skupno silvestrovanje, med letom molimo drug za drugega (na srečanju zakonski par izbere listek z imenom družine, za katero moli do naslednjega srečanja). Vsaj dvakrat letno organiziramo pričevanja gostov, ki nas nagovorijo s svojimi izkušnjami in zaupanjem v božjo previdnost.

Naša zakonska skupina velikokrat sodeluje pri sv. mašah in pri pogostitvah po njih. Stojimo si ob strani ob različnih preizkušnjah, kot so bolezen, smrt naših najbližjih … Med seboj si radi pomagamo ob različnih kmetijskih opravilih, prevozih naših otrok …

Letošnjo pomlad pa smo si zadali še večji podvig. Skupaj z družinskimi člani bomo poromali v Medžugorje.

Upamo in verujemo, da bomo na Marijino priprošnjo naše odnose bolj negovali in cenili, vero pa lažje udejanjali v vsakdanjem življenju.

Veselimo se, ker je v januarju začela s srečanji še druga zakonska skupina s kar 7 mladimi pari.

Včasih se zakonci, ki smo vključeni v zakonsko skupino, niti ne zavedamo dovolj, v kakšni prednosti smo. Vera, molitev in zaupanje nas potiskajo naprej, na boljše. A nismo vedno najboljši. Tudi mi padamo, se obtolčemo, poškodujemo. Tu pa imamo prednost, kajti ko se kot zakonca raniva, greva lahko skupaj po pomoč k enako razmišljujočim zakoncem.

Hvala Bogu za vse te darove! ●

Zakonska skupina

27 let sva čakala in si želela, da bi tudi v župniji Stopiče zaživela zakonska skupina. Pred petimi leti se je najina želja uresničila. Bogu hvala in župniku ter DiŽ-u. Nama je v veliko spodbudo in pomoč, da si vzameva več časa zase, da se poskušava več pogovarjati, da iščeva rešitve za najine velike in majhne težave.

Naša mesečna srečanja so doživetja. So pravi Božji blagoslov. Zakonska skupina nama veliko pomeni. Postali smo prijatelji, radi se srečujemo in družimo.

Zakonska skupina raste in kmalu bomo lahko ustanovili še drugo, zato je prostora še za kakšen par, ki želi delati za rast svojega zakona. Pridružite se nam.

Danica in Franci Srečevanje v zakonski skupini nama pomeni sprostitev in prijazno sprejetost v skupnosti prijateljev, s katerimi nas povezujejo skupne vrednote. Spoznala sva, da v težavah nisva osamljena, ampak da se s podobnimi problemi spopadajo tudi drugi. Delo po programu nama omogoča učenje komunikacije, kakršne prej nisva poznala. Posledica je, da sva postala bolj povezana, kar se odraža tudi pri otrocih. Priporočava!

Irena in Damjan Skupina pomeni vzpodbudo, da si prizadevava za boljše medsebojne odnose.

Družina in Življenje

V njej čutiva pozitivno naravnanost in prijateljsko povezanost. Ob težavah v njej dobiva moč in upanje za naprej.

Marija in Joško V zakonski skupini sva spoznala, da imajo vsi podobne težave kot midva. Od začetkov zaljubljenosti do vzgoje otrok … Vsi smo v sebi ranljivi, rastemo pa ob težavah, ko stopimo korak nazaj in zaupamo Bogu. Ob partnerju postajamo taki, kakršne si je zamislil Bog. Seminarji DiŽ nama predstavljajo »navodila za uporabo novega aparata«.

Mateja in Franc Rada prideva na srečanje zakonske skupine Stopiče, preprosto zato, ker se imava lepo. Takrat se čutiva povezana med seboj, imava čas za naju, tako kot nekoč. Še posebej rada pa greva na vikend seminarje, ki jih organizira DiŽ. Predavanja so duhovno, praktično in ljubeznivo obarvana, midva pa sva v družbi prijaznih in podobnomislečih ljudi.

Magdalena in Marjan Ker v naši župniji pred leti še ni bilo zakonske skupine, sva bila vključena v zakonske skupine v sosednjih župnijah.

Kjer je želja dovolj velika, se najde tudi volja in hvaležna sva, da imamo sedaj skupino tudi v domači župniji. To je za

31

zakonski odnos in družino velik blagoslov in privilegij, kajti učinkovit pogovor med zakoncema ni vedno enostaven. V tej skupini pa se po vseh skupnih letih še vedno učiva pogovarjati na tak način, da se najina ljubezen ohranja, raste in prenaša na otroke. Mateja in Srečko Preden sva se pridružila zakonski skupini, sva obiskala DiŽ-ev seminar Nepozabni trenutki za naju, kjer sva preko bogate vsebine prišla do dobre naložbe v najin zakon. To vsebino bogativa na srečanjih z zakonsko skupino. Precej lažje se je pogovarjati, ko ugotoviš, da nisva edina na svetu, kjer kdaj zaškriplje. Se je pa zdaj lažje pogovarjati o tem. Gradivo zakonske skupine te vodi skozi pogovor in tako le-ta lažje steče. Trudiva se, da si vzameva čas zase, za zmenke in najine pogovore.

Marjeta in Ivan Vesela sva, da sva pred petimi leti po pričevanju Vilme in Danija pristopila k domači zakonski skupini, s katero se srečujemo enkrat mesečno. Verjetno se tudi zaradi tega najin zakon vedno bolj bogati. Najbolj pa nama je všeč, da se med srečanji naredi domača naloga z randijem, čisto pravim, kot v najstniških letih, in si kljub naglici zaradi službenih in družinskih aktivnosti še najdeva čas za naju.

Polona in Tomaž

Družina in Življenje

Srečanje najožjih sodelavcev Družine in Življenja – regijskih voditeljskih parov

Foto: DiŽ

32

V Družini in Življenju trenutno deluje več kot 230 zakonskih skupin. Da bi vsem voditeljskim parom zakonskih skupin zagotovili potrebno pomoč in podporo pri opravljanju njihovega poslanstva, so zakonske skupine organizirane v regije. Regije vodijo izkušeni regijski voditeljski pari.

Naši najožji sodelavci V letu 2019 smo z željo po večji povezanosti zakonskih skupin postavili 25 regij in vanje razporedili obstoječe zakonske skupine.

Regijski voditeljski pari so najožji sodelavci DiŽ. So tisti, na katere se obrnete, ko potrebujete nasvet pri vodenju zakonske skupine ali ko razmišljate o ustanovitvi nove. Mentorirajo nove voditeljske pare in jim s svojimi izkušnjami pomagajo.

Srečanji v Novi Cerkvi in Ljubljani V januarju smo se na dveh srečanjih (v Novi Cerkvi in v Ljubljani) srečali vsi regijski voditeljski pari. Preko nagovora Danija in Vilme smo spoznavali, kaj je naših pet hlebov in dve ribi, ki jih imamo na razpolago, da nasitimo večtisočglavo množico.

Velikokrat se počutimo, kot da nimamo vsega, kar bi potrebovali pri

opravljanju svojega poslanstva (vodenje regij). Da nam manjka moči, idej, morda tudi vztrajnosti. Toda če to pomanjkanje, ki ga imamo, izročimo Gospodu, on to blagoslovi, pomnoži in nam vrne v obilju.

Učili pa smo se tudi, kako kot regijski voditeljski pari vključevati zakonce v zakonskih skupinah v konkretne naloge, da ne bi sami pregoreli in da na ta način tudi krepimo dve temeljni naravnanosti DiŽ: gremo na široko in dajemo naprej. Regijski voditeljski pari so podelili, kako so v preteklem letu navezovali stike z voditeljskimi pari, predstavili so utrip zakonskih skupin v njim zaupanih regijah in nakazali na določene težave, s katerimi se srečujejo.

Srečanja voditeljskih parov po vsej Sloveniji V februarju in marcu 2020 so se začela regijska srečanja voditeljskih parov

zakonskih skupin. Žal je bilo potrebno zaradi epidemije koronavirusa vsa regijska srečanja, ki so bila načrtovana po uvedbi ukrepa prepovedi javnega druženja, odpovedati. Nekatere regije pa so se pred tem že uspele srečati.

Regijski voditeljski pari so poskrbeli za izvedbo srečanj, h katerim so povabili tudi duhovne spremljevalce zakonskih skupin. Čeprav je vedno težko uskladiti termin srečanja in najti čas, so regijski voditelji soglasni: tovrstna srečanja nam pomagajo pri vodenju zakonskih skupin, z njimi krepimo pripadnost Bogu in DiŽ-u in vedno se imamo lepo skupaj.

Zato bomo tudi na Dajemo naprej 2020 konec septembra poskrbeli, da bo v programu na voljo dovolj časa za srečanje regij.

Dragi regijski voditeljski pari, naj vam Gospod obilno poplača vaše delo. ● Marjeta Bec

Dajemo naprej

DruŞina in Življenje

33

Dajemo naprej

34

Moški zajtrk, ki bi ga morale slišati tudi žen(sk)e 14. decembra 2019 se je več kot 230 mož, fantov, očetov in sinov zbralo v Antonovem domu na Viču, kjer so prisluhnili besedam dr. Andreja Perka, ki je moške predvsem opogumil v njihovi nezamenljivi vlogi in navdušil za vzor prave moškosti v svetu.

“T

o bi morale slišati tudi naše žene,” je bilo mnenje mnogih prisotnih, s katerimi smo se pogovarjali po uradnem delu, kateremu je sledil še konkreten moški zajtrk, ki ga je ponovno pripravilo podjetje MAŠ iz Velenja.

O kastraciji moških in vzgojnem pristopu očeta Dr. Andrej Perko najprej spregovori o svoji mladosti, o odsotnem očetu umetniku in strogi materi. Z veliko ljubeznijo govori tudi o svoji ženi Vereni, o njunem odnosu, medsebojni naklonjenosti in spoštovanju, o vzajemni pomoči …

Dalje spregovori o fantu, ki je imel v svoji družini strogo mamo, ki je “vse vedela” in je očeta odrinila ob rob

otrokovega življenja. S tem otrok dobi izkušnjo, da se kasneje tudi kot mož ne sme vpletati v vzgojo otrok (saj mu je to na nek način povedala že mama).

Dr. Perko svari, da taki fantje pogosto ostanejo tako “prilepljeni na svoje matere” oziroma matere na njih, da se nikoli zares ne osamosvojijo.

Tako se v marsikateri družini zgodi, da se mož, kateremu tudi žena pove, da ne zna prav vzgajati njunega otroka, umakne iz življenja družine v svoj poklic ali svoje okolje, kjer pa uživa spoštovanje. Zakaj? Ker v ženinih očeh njegov pristop ni prepoznan kot pravilen in dober, ni dovolj sočuten, ne zna prav. Na ta način moški začuti, da ga žena “kastrira” (sploh kadar ga daje v nič vpričo otroka).

Ker pride mati v otrokovo življenje

“od znotraj” (otrok začenja svoje življenje v materi in njuna povezanost je tako tenkočutna in intimna, da je oče pravzaprav “prvi tujec” …), dr. Perko zagovarja, da je očetova vloga, ki vstopa v otrokovo življenje “od zunaj” (po prvem ali drugem letu otrokove starosti), izpeljati otroka iz družine ven – ga uvesti v zunanji svet, v svet tekmovalnosti in borbe. ● Na spletni strani lahko prisluhnete celotnemu posnetku moškega zajtrka (zavihek AVDIO). Mogoče tudi kot ideja za zanimiv zmenek za zakonca. Verjamemo, da vama po poslušanju posnetka ne bo zmanjkalo teme za pogovor. J

35

Foto: Natalija Luketič

Družina in Življenje

Ženski zajtrk z ddr. Vereno Vidrih Perko: »Vrlo ženo, kdo jo najde!« 7. marca 2020 smo tudi žene dočakale svoj zajtrk. Ob kavi in rogljičku, ki nam ga je skrbno pripravil MAŠ catering, se je okoli 170 vrlih žena z vseh koncev Slovenije zjutraj pričelo zbirati v Mariboru, v Don Boskovem centru, da prisluhnemo resnično posebni gostji, gospe Vereni Vidrih Perko.

P

ripovedovala nam je o svoji kalvariji, ki sta jo skupaj z možem prehodila pred več kot tridesetimi leti. Alkoholizem, ki je zaznamoval moža in ženo, njun zakon, srčiko njunega bitja. Pronical je tako globoko v njun odnos, da je gospa Verena prišla do točke narediti konec tej nesreči. Z možem sta stopila na pot zdravljenja – oba. Res je, da je pil mož, še resničneje pa je, da ob takšnem možu postane bolna tudi žena. Gospa Verena je postajala vse večja živčna razvalina.

Pot iz alkoholizma ni bila lahka.

Po navodilih dr. Ruglja, pri katerem sta se zdravila, se je njuno življenje čez noč spremenilo. Zavladala sta red

in disciplina, ki ju še danes dosledno živita.

Najbolj presunljivo pri njeni izpovedi je bilo gotovo dejstvo, da je Verena izhajala iz popolnoma ateistične družine, kjer Boga niti slučajno niso vključevali v svoje življenje.

Ko je spoznala svojega moža, je ob njem začela spoznavati tudi Boga.

Starši so ji tako zamerili, da njeni cerkveni poroki niso prisostvovali. A gospa Verena je vztrajala. Z možem sta bila v zakonski skupini, ki jima je po njenem mnenju odprla oči, da je glede alkohola potrebno nekaj storiti.

Pravi, da jima je zakonska skupina dala pogum stopiti na pravo pot.

Njen odnos z Gospodom je tako spoštljiv in živ, da ga z lahkoto začutiš. Začutiš, kakšne velike stvari dela Gospod, če mu dovoliš vstopiti v svoje srce. Iz gospe Verene je napravil v pravem pomenu vrlo ženo, o kateri nam tako lepo piše Sveto pismo (Pregovori 31,10–31).

Zato, drage žene, se ne naveličajmo klicati Gospoda v naše poslanstvo, ki nam je zaupano. Imamo dobre zglede, ki nam pričujejo o lepoti ženske vloge v naših zakonih. Pa ne pozabimo pokazati svoje ženstvenosti tudi z oblekami in krili ... seveda, to v prvi vrsti velja zame. ●

Dajemo naprej

Družina in Življenje

Foto: Igor Dečman

36

V desetletje gradnje novih odnosov stopamo »trdni v veri« Vstopili smo v novo leto in novo desetletje. Bogu sva neizmerno hvaležna za vso prehojeno pot, da nas je v vseh teh 20 letih varoval in spremljal, da nam je dajal spoznati, kakšna je njegova volja, kako mu lahko sledimo, da bomo naše zakone in naše družine ne le obvarovali pred hudim, pač pa jih negovali in gradili.

B

og nam je dajal rast, da smo postali prepoznavni v slovenskem prostoru, da ljudje že slutijo in nekaj lepega pričakujejo, ko kdo reče: »Tole pa organizira Družina in Življenje«, ali »Tole sva pa doživela na seminarju Nepozabni trenutki za naju«, ali »Nepopisno je bilo v Radencih na srečanju Dajemo naprej« …

S polno mero odgovornosti se zavedava, da to ni najino delo, pa tudi ne delo katerega koli drugega pametnega in sposobnega člana DiŽ-a, pač pa je Božje delo.

Hkrati pa se zavedava, da to Božje delo ni všeč Božjemu in našemu nasprotniku hudiču, »ki hodi okrog kakor rjoveč lev in išče koga bi požrl« (1 Peter 5,8), ali z drugimi besedami: gre za duhovni boj – boj za duše oziroma boj za zakonce in družine. Prav zato apostol Peter to misel o rjovečem levu zaključi z besedami:

»Uprite se mu, trdni v veri« Kaj to pomeni? Ko sva se pred kratkim udeležila molitvenega srečanja, nama je postalo jasno, da Bog pričakuje, da se bomo mi v veri in po veri aktivno uprli temu nasprotniku.

Zato smo vam, dragi možje in žene, voditeljski pari DiŽ-evih zakonskih skupin, naročili, da to najino pobudo vzamete zares in zares ste mnogi v prvih mesecih letošnjega leta darovali sv. mašo Bogu v zahvalo za 20 let delovanja DiŽ-a, s prošnjo za Božje varstvo in blagoslov v prihodnje. Več kot 70 maš je bilo darovanih v ta namen, za katere ste nam sporočili!

Hvala vama in vsem članom vajine zakonske skupine za sodelovanje, za pomoč, za aktivno držo v veri, ki pa ni le sveta maša, ki jo omenjava, pač pa je tudi molitvena naveza med vsemi nami.

Predlagava tudi vajino skupno molitev En očenaš in ena zdravamarija na dan za DiŽ. Namen naj bo za blagoslov in varstvo. Na ta način Bogu dajemo priložnost, da zares on dela v nas in po nas še naprej, da nas on povezuje, da nam on pripelje tiste, ki jih želi rešiti pred napadi hudega, pred uničenjem oziroma razpadom družine.

Letos bomo, tako upava, marsikaj lepega doživeli, saj je leto 2020 za nas jubilejno. Pa ne le jubilejno, pač pa leto, ki je hkrati začetek novega desetletja – mi smo ga poimenovali DESETLETJE GRADNJE ODNOSOV. In to je za nas leto novih priložnosti, novih srečanj in novih parov in družin, ki se nam bodo v zgodbi dejavne ljubezni pridružili.

Nad vse vas kličeva Božji blagoslov, Dani in Vilma Siter

Družina in Življenje

37

Dajemo naprej mnogim na mnogih dogodkih Na regijskih srečanjih smo voditeljske pare spodbudili k organizaciji DiŽ-evih dogodkov. Kar nekaj Zakon večerov, srečanj zakonskih skupin po regijah, pričevanj in drugih dogodkov se je zvrstilo po Sloveniji v tem kratkem času, dokler nas epidemija ni »ohromila« in prinesla tudi prepoved tovrstnih srečevanj.

Bogu smo hvaležni za vse vas, ki ste in še boste organizirali in pomagali pripravljati naša skupna srečanja za večjo povezanost slovenskih zakoncev in družin.

Prvi plesni zakon večer … in zagotovo ne zadnji

Foto: Arhiv DiŽ

b 20-letnici Družine in Življenja je Sv. Duha čutiti za vsakim vogalom in je zagotovo on zaslužen, da nam je vdihnil idejo o plesnem zakon večeru.

Nisva vedela, kakšen bo odziv, rekla sva si morda 10, 20 parov, potem pa se je najina številka kar potrojila. Šestdeset parov! Neverjetno. Sto dvajset zakoncev, ki vedo, da tudi s povabilom na zmenek gradijo odnose, za katere je vredno živeti in jih v dobri družbi dajati naprej.

Na plesu je bila Njegova energija tako intenzivna, da je sijalo na obrazu vseh parov. Vesela sva, da sva in smo del Družine in Življenja, da so se nam pridružili tudi nekateri pari, ki so bili prvič v naši družbi, pa se to sploh nikjer ni videlo, ker smo vsi en ud.

Odločili smo se, da plesni zakon večer ne sme biti samo enkraten dogodek, saj so se pari poslavljali z besedami: »Hvala.« In: »Saj bomo ponovili, kajne?« Marija Mohar

Foto: Matic Jelovčan

O

»Za srečen zakon smo potrebni trije«

N

a zakon večeru z naslovom Za srečen zakon smo potrebni trije, ki je potekal 6. marca 2020, smo kljub bližajoči se grožnji koronavirusa napolnili dvorano župnije Kranj Šmartin.

Najprej nam je dobrodošlico izrekel župnik Bojan Likar, ki je poudaril, da smo zakonci, ki se zbiramo v zakonskih skupinah, prihodnost slovenskega naroda.

Benjamin Siter je ob neverjetno duhovitih fotografijah energično spregovoril o svoji življenjski poti, o svojem iskanju osebnega odnosa z Bogom in pomenu slednjega za srečen zakon.

Prav hitro naletimo na številne ovire, ki nam grenijo skupno življenje. Naj omenim le dve, ki sta mi zazveneli zelo znano: žena, ki hoče popolnega moža, in mož, ki se v konfliktu z izvorno družino ne postavi na ženino stran.

V življenju je pomembno, da poznamo naš cilj, ki so nebesa. Svoje moči moramo porabljati v smeri tega cilja.

Seveda se nam lahko zgodi, da s prave poti tudi zaidemo, kot se je pripetilo tudi Benjaminu (kakšno olajšanje, da se zgodi tudi najboljšim J), vendar imamo veliko srečo, da je naš Oče usmiljen in nas vedno čaka, da se vrnemo k njemu.

Anka Menegalija

38

Dar življenja

Družina in Življenje

Jurij Podbregar

Ljubezni staršev ne poznamo, dokler sami ne postanemo starši.

(Henry Ward Beecher) Hvaležna Ana in Žan Podbregar

Benjamin Cigler

Na praznik svete družine, 29. 12.

2019, smo krstili našega Benjamina, ki je bratcu Jakobu in sestrici Eli ter mamici in atiju polepšal svet s svojim rojstvom 15. 8. 2019. Gospod, zahvaljujemo se ti za ta naš mali zaklad.

Družinica Cigler

Ema Turnšek

Mala Ema je 9. marca 2020 presenetila in malo prezgodaj, vendar z veliko poguma razveselila svoja starša. S svojimi 1600 grami pa prinesla veliko več veselja in radosti v novonastalo družino.

Družina Turnšek

Družina in Življenje

39

David Spazzapan

Marija z Brezij nam je podarila ta blagoslov, da sva postala starša teh treh lepih čudežev.

V nedeljo, 8. marca, se nam je pridružil mali David. Sestrici Petra in Jana se ga neizmerno veselita. Zdravja in življenje, polno Božjega blagoslova, jim želiva, mama Erika in tata Pavel

Jakob Buček

10. septembra 2019 se nama je rodil sin Jakob. Hvaležna sva za ta velik dar.

Metka in Marko

Čestitamo za nove člane družine in vam želimo obilo blagoslova!

Fotografijo z opisom vašega dojenčka ali malčka nam pošljite na naslov: meta@diz.si.

Očenaš staršev Oče naš, ki si v nebesih, ti si Oče Stvarnik tudi najinih otrok.

Slaviva te za ta čudovita dela tvojih rok.

Pridi k nam v naš dom tvoje kraljestvo miru, ljubezni in spoštovanja.

Naj ne obvelja najina, pač pa tvoja volja, da bomo v naši družini po tvojem načrtu že na zemlji skupaj okušali rajsko srečo.

Daj nama danes potrpežljivosti in skrbnosti, otrokom pa nežnosti in varnosti,

ki jih potrebujemo toliko kot vsakdanji kruh.

Odpusti nama najine napake pri vzgoji, kakor tudi midva odpuščava najinim otrokom in drug drugemu.

In pomagaj nama hoditi po pravi poti starševstva, da bova s svojim zgledom vodila otroke ne v skušnjave, pač pa k tvojemu Sinu, ki nas rešuje vsega hudega.

Amen

40

Danijev nagovor

Družina in Življenje

»Vi ste luč sveta« Danes si težko predstavljamo, da bi 7-letni otrok hodil dve uri peš v šolo in nazaj. Sam sem to doživel. Tedaj sem že nekaj let bival pri svoji teti na vasi. Iz sosednje vasi so mimo nas hodili starejši otroci, jaz pa sem se jim priključil, da nisem hodil sam. Ker smo imeli en teden pouk dopoldan, drugi teden pa popoldan, smo popoldanski pouk končali pozno. Zgodilo pa se je, da me je sorodnica prosila, naj grem z njo v trgovino in jo potem pospremim do doma (njihova domačija je bila ravno na polovici moje poti). Ker sva se v trgovini zadržala, sva prišla do njenega doma v mraku, od tam pa sem sam nadaljeval pot.

Kmalu me je zajela noč Pri hiši ob potoku sem potrkal in prosil za baterijo, da me ne bi bilo strah iti skozi gozd. Ne vem, če so baterijo imeli, saj mi je niso dali, dali pa so mi prižgano svečo. Tako sem s prižgano svečo v roki krenil skozi gozd proti domu. Ne vem, kako dolgo je sveča gorela, dobro pa se spominjam, da so kar naenkrat drevesa postala pošasti, da je vsak šum v otroški domišljiji pomenil pretečo nevarnost. Strah me je popolnoma ohromil in komaj sem pridrgetal do doma. Teta in vsi njeni so bili zelo v skrbeh zame.

Na to sem se spomnil ob dogodkih, ki jih doživljamo danes. Koronavirus je gozd, ki nas obdaja. Razne informacije so drevesa – grozeče pošasti.

Vsak šum (možnost okužbe) je kot volk, ki bo ta hip skočil na nas. Ob vsem tem se sprašujem, ali smo danes res podobni nebogljenim otrokom, ki sredi temačnega gozda, prepuščeni sami sebi, tipaje v »temi preteče nevarnosti« skušamo preživeti in iti naprej.

Brez naglavne lučke ne bi šlo Ko sva pred dobrima dvema letoma z Vilmo romala po Caminu, sva zaradi hude dnevne vročine večkrat krenila na pot ob 4.15. Bila je še tema. Kaj naju je rešilo? Naglavna lučka. Vsak je imel svojo. Tako sva, preden se je zdanilo, včasih dve uri hodila s prižgano naglavno lučko. Seveda sva morala prejšnji večer, vedoč, da se nama bo

zjutraj mudilo, poskrbeti, da so bile v lučki dobre baterije, da je močno svetila, saj sva hodila po neznanem terenu.

Tudi mi danes hodimo po neznanem terenu. V življenju se nam kaj takega še ni zgodilo. Bilo je že hudo, imeli smo vojno, tudi takrat je mnoge ohromil strah, vendar da bi morali odpovedati vsa srečanja, shode in celo svete maše, to se nam še ni zgodilo.

Vprašanje je, ali smo pripravljeni?

Imamo naglavno lučko in dobre baterije v njej?

Vsi vemo, da je naglavna lučka le preprosto orodje, ki nam omogoča, da vidimo ovire na poti in se jim lahko izognemo, obenem pa nam lučka pomaga, da naredimo naslednji korak in naslednjega … Naglavna lučka pa bi bila neuporabna, če ne bi imela vira moči.

Mi smo luč Danes tako bolje razumem besede, ki jih je Jezus nekoč namenil apostolom: »Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti« (Matej 5,14). Javne razsvetljave tedaj še ni bilo, vendar so apostoli dobro razumeli, kaj je Jezus mislil s tem, ko je rekel »mesto na gori«, in kakšno poslanstvo jim je zaupal. Tedaj so namreč ljudje v mestih, ki so bila zgrajena na vzpetinah, prižgane svetilke zvečer pogosto postavljali na okna, da bi popotniki, ki so peš hodili iz kraja v kraj, od daleč videli lučke in

Dani Siter, z ženo Vilmo skupaj vodita društvo DiŽ

bi vedeli, kam morajo iti, da ne zaidejo s poti.

V temi, v kakršni smo se znašli, imamo mi, kristjani, prav takšno poslanstvo, kot je bilo poslanstvo, ki ga je Jezus zaupal svojim učencem. Mi smo danes te lučke – smo »mesto na gori«. Nas ljudje opazujejo in gledajo.

Vprašanje je le, kakšne lučke smo.

Smo »prižgane«? Imamo dober stik z »virom moči« ali je z naše strani »kratek stik«?

Biti priključen na vir moči!

Ko se je Jezus po vstajenju od mrtvih, po 40 dnevih prikazovanj poslavljal od svojih učencev, jim je, preden je bil od njih vzet v nebo, naročil: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Matej 28,19–29), evangelist Luka pa je dodal še te Jezusove besede: »Vi pa ostanite v mestu, dokler ne boste odeti v moč z višave« (Luka 24,49).

In prav v tem je skrivnost krščanskega življenja! Biti »odet z močjo z višave« – »imeti stik z virom moči« oziroma biti PRIKLJUČEN na Božjo moč. Božja moč ni neka neznana sila iz vesolja, pač pa je tretja oseba Svete trojice, Sveti Duh. Apostoli so dojeli, da sami s svojimi močmi ne morejo izpolniti poslanstva, ki jim ga je zaupal Jezus, saj so se ob križanju skoraj

Družina in Življenje

vsi prestrašeni porazgubili in poskrili – celo Peter, ki je, nekaj ur preden so Jezusa odpeljali, trdil, da bo šel, če bo treba, zanj v smrt.

Deseti dan po Jezusovem odhodu so bili apostoli odeti v moč z višave – bili so napolnjeni s Svetim Duhom, potem je v njih in po njih deloval Sveti Duh. On jih je »napajal« s svojo (Božjo) močjo in modrostjo. On, ki je Bog, je po njih delal čudeže, ozdrav­ ljal, govoril, tolažil … Zaradi tega, ker so bili apostoli PRIKLJUČENI na vir Božje moči, ker so bili napolnjeni s Svetim Duhom, so lahko svetili in bili mesto na gori.

Da bi mogli danes mi biti luč sveta – mesto na gori, moramo biti, tako kot nekoč apostoli, tudi mi priključeni na Svetega Duha. Božja moč je tudi nam, kot nekoč apostolom, vedno na razpolago (kot elektrika v žicah).

Postopek »priključitve« 1. Sveti Duh in moji grehi nimajo nič skupnega in zato ne morejo biti skupaj v istem prostoru (v mojem srcu). Zato sem najprej povabljen h kesanju. Bogu priznam svoj greh (grehe) in ga/jih obžalujem: »Gospod, odpusti mi, ker sem grešil zoper tebe« (1 Janez 1,9).

2. Ko se pokesam in Bogu svoj greh priznam, izpraznim svoje srce navlake. Sedaj je srce prazno in pripravljeno za napolnitev s Svetim Duhom. Zato molim: »Oče nebeški, prosim te, napolni me sedaj s svojim Svetim Duhom« (Efežanom 5,18).

3. Če se na videz ni nič zgodilo (ker nisem ničesar občutil s svojimi čutili), se sklicujem na Božjo obljubo in po veri molim: »Nebeški Oče, ti si obljubil, da nas boš vedno

41

uslišal, ko bomo kaj prosili po tvoji volji. Vem, da je napolnitev s Svetim Duhom po tvoji volji, zato se ti sedaj po veri zahvaljujem, da si me pravkar napolnil s svojim Svetim Duhom (1 Janez 5,14–15).

To ni čarobna formula, je le ponižno dejanje moje osebne vere: da je Bog živ, da me posluša in uslišuje. Vem, da se moj Bog ne šali, da vedno izpolni svoje obljube.

Priključitev je zelo preprosta – kot pritisk na stikalo, ko hočem prižgati luč. Kadar v srcu začutim, da sem zopet zgrešil (v mislih, besedah ali dejanju), ponovim postopek. Če je potrebno, stokrat ali tisočkrat na dan.

Zato: bodimo priključeni, da bomo lahko za Boga in za bližnje uporabne lučke. ● Dani Siter

42

Družina in Življenje

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110.

Revija društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec.

Glavna urednica: Meta Halas (meta@diz.si) Odgovorni urednik: Benjamin Siter (benjamin@diz.si, 041 328 101) Lektorica: Alenka Žabkar (alenka.zabkar@gmail.com) Uredniki posameznih rubrik: Benjamin Siter (Dajemo naprej, Seminarji nas bogatijo, Naš pogovor, Zakonska skupina, Živeti s Svetim pismom), Dani Siter (Danijev nagovor, Odgovori na vprašanja, dani@diz.si), Vilma Siter (Vilmina spodbuda, vilma@diz.si), Meta Halas (Tema glasila, Midva sva zakon, Zgodba zakonskega para, Dar življenja), Marija Halas (Ta stari in ta mladi, marija.halas@gmail.com), Mojca Nuč (Starševstvo, nucmojca@gmail.com), Aleš Čerin (Za voditeljske pare, ales@diz.si).

Grafična priprava in tisk: Tiskarna Povše BM d.o.o.

Naklada: 5500 izvodov.

Revija DiŽ je brezplačna. Lahko pa se odločite za podporni dar, ki ga nakažete po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, koda namena: OTHR, namen: revija – dar, referenca: SI00 1-900. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali revijo DiŽ, jih povabite, naj izpolnijo naročilnico na spletni strani. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite s kodo namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI00 1-901 (ali napišite datum – na primer: 00-07072016). Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

Malo za šalo malo zares

O jeziku, jezikanju in molku Hči predstavi fanta, študenta teologije, svojemu očetu. Ta ni ravno navdušen in začne z neprijetnimi vprašanji. »Kako jo boš pa vzdrževal, sploh veš, kako potratna je?« Fant se ne da: »Bo že kako, pa Bog nama bo pomagal.« Zvečer vpraša hči očeta: »No, kakšen se ti zdi?« Oče skomigne z rameni in odvrne: »Ma, všeč mi je, da me ima za boga!« J Mož vstopi v kopalnico, ker želi oprati majico v pralnem stroju.

Gleda gumbe, a po dveh minutah razmišljanja nima pojma, kako naj se loti, zato pokliče ženo po telefonu.

Mož: »Kateri program je treba vklopiti za pranje majice?« Žena: »Ali je majica bombažna ali sintetična?« Mož: »Ne vem!« Žena (nepotrpežljivo): »Kaj piše na majici?!« Mož: »Laško je zakon!« J Človek se za šankom izpoveduje prijatelju: »Veš, kako težko mi je z mojo ženo. Najprej mi zastavi vprašanje, nato nanj sama odgovori, potem pa mi pol ure razlaga, zakaj nimam prav.« J Žena prosi moža: »Bi prosim, šel namesto mene v trgovino in kupil karton mleka, in če imajo avokado, jih kupi šest.« Kmalu se vrne mož s šestimi kartoni mleka. Ženi nič jasno, pa vpraša: »In zakaj si kupil šest kartonov mleka?« »Ker so imeli avokado.« Modrost: Človek potrebuje približno 2 leti, da se nauči govoriti, in približno 50 let, da se nauči molčati.

Zakonski nasvet iz ljudske zakladnice Z govorjenjem je povezanih kar nekaj ljudskih modrosti, med najbolj poznanimi sta: Kdor jezika špara, kruha strada, in Kdor molči, devetim odgovori. Govorjenje in sporazumevanje je del nas in z govorjenjem skušamo doseči nekaj, kar si želimo, toda marsikdo od nas se še spomni nasveta starejših, ko je veljalo Ko odrasli govore, otroci naj molče. Kje naj torej najdemo modrost in kako naj upoštevamo vse, kar so nas naučili naši starši in stari starši? Gotovo morata zakonca med seboj znati govoriti tudi o stvareh, ko bi raje molčala, saj bi bilo tako vsaj v tistem trenutku bolj enostavno. In pogovor med obema ni le govor enega samega. Toda naj imamo namazan jezik ali ne, naj govorimo brez dlake na jeziku ali s cmokom v grlu, je govorica našega sozakonca tudi njegov pogled, položaj telesa, celo hitrost dihanja in (ne)mir, zato je pomembno, da znamo dati jezik nazaj za zobe in samo poslušati. Takrat postane molk zlato.

Pripravila Mateja Jemec Tomazin

Družina in Življenje

Obrazložitev za napoved naših programov v letu 2020

Foto: Slavko Štern

Zaradi situacije s koronavirusom je napovedovanje in objavljanje prihodnjih seminarjev in dogodkov preveč negotovo. Trenutno to velja predvsem za spomladanske dogodke, bodo pa ti za seboj potegnili tudi določene spremembe pri jesenskih dogodkih.

Prosimo za razumevanje in seveda molitev.

Verjamemo, da bomo lahko meseca junija ob izidu naslednje številke Revije Družina in Življenje vedeli (na)povedati kaj več.

Spremljajte spletno stran www.diz.si, kjer bomo sproti objavljali ažurne informacije.

43

MOLITEV V ČASU EPIDEMIJE KORONAVIRUSA COVID-19 Oče usmiljenja in tolažbe, tvoj Sin Jezus Kristus nam je s križem pokazal vrednost trpljenja.

Pomagaj našim bratom in sestram, ki že nosijo križ bolezni in so preizkušani.

Nakloni jim izboljšanje zdravja, njihovim svojcem pa pogum in zaupanje.

Vsem zdravstvenim delavcem daj moč in zdravje, da bodo vztrajali v ljubezni do bolnikov, raziskovalcem pa, da bodo čim prej odkrili uspešno zdravilo.

Nam in vsemu svetu daj svoj blagoslov, da bomo rešeni bolezni in se ti bomo mogli s tvojo Cerkvijo zahvaljevati.

Amen

Foto: Slavko Štern

Sv. Marija, zdravje bolnikov – prosi za nas.

Sv. Rok, zavetnik zoper kužne bolezni – prosi za nas.

Vsi božji svetniki in svetnice – prosite za nas.