Revija Družina in Življenje DECEMBER 2018 by Društvo Družina in Življenje

NEPOPOLNOST JORDAN PETERSON: »Ne moremo brcniti proč temeljnega kamna, ne da bi vse razpadlo.« MIHAELA IN SIMON LACI: »Iz kulture jaz v kulturo midva.« ODGOVORI NA VPRAŠANJA: Božič – čas obdarovanja z navlako?

revija DiŽ, letnik 17, št. 4, december 2018, ISSN 1855-2110

Voščilo O

b božičnem dogodku vedno ostanemo brez besed, saj nikoli ne moremo v polnosti dojeti njegove veličine.

og nam je poslal svoj največji dar, ki ga je napovedal že prerok Izaija: »Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, kar v prevodu pomeni Bog z nami.« (Matej 1,23)

er imamo vsi radi darila, vas vabiva, da v teh svetih božičnih dneh najdete trenutek samote in miru, zaprete oči in predse iztegnete roki z dlanmi, obrnjenimi navzgor, ter v tišini svojega srca molite: »Dobri Bog, z veseljem sprejemam tvoj veliki dar – tvojega Sina Jezusa in se ti zanj zahvaljujem. Naj me ta tvoj dar varuje na vseh mojih poteh, naj varuje moje misli, besede in dejanja in naj v mojem srcu vse dela novo, da bom v letu, ki prihaja, vedno bolj postajal glasnik miru in ljubezni. Slava Očetu ... Amen.«

najinem imenu in v imenu vseh najinih sodelavcev se vam zahvaljujeva za izkazano podporo v iztekajočem se letu in vam v letu 2019 želiva, da bi vam Emanuel prinesel obilo zdravja in medsebojnega razumevanja ter bil zares vedno in povsod z vami.

Hvaležna Dani in Vilma s sodelavci

Družina in Življenje

KAZALO

UVODNA BESEDA

NEPOPOLNOST: Trije milijoni in jaz ............................................... 4 Bog me je odrešil bremena popolnosti .......... 5 Objemi svojo nemoč, da boš močan ............... 6 NAŠ POGOVOR: Dr. Jordan B. Peterson: »Ne moremo brcniti proč temeljnega kamna, ne da bi vse razpadlo.« ...................................10 MIDVA SVA ZAKON: Je kaj trden (najin) most? ...............................................12 STARŠEVSTVO: Čas za spomine in hvaležnost ter pripravo rojstnodnevne zabave ..................13 TA STARI IN TA MLADI: »Saj bo babica šla po otroke v vrtec in šolo!« ........................................14 ŽIVETI S SVETIM PISMOM: Ne bojim se! Berem Sveto pismo. ............................................15 ODGOVORI NA VPRAŠANJA: Božič – čas obdarovanja z navlako? .......................................16 ZGODBA ZAKONSKEGA PARA: Mihaela in Simon Laci: »Iz kulture jaz v kulturo midva.« .................................................18 VILMINA SPODBUDA: Videti onstran napak .......................................................22 SEMINARJI NAS BOGATIJO: Ko žena pritisne pravo tipko ..............................................24 ZAKONSKA SKUPINA: 5 razlogov, zakaj se pridružiti zakonski skupini .................................27 ZA VODITELJSKE PARE: V zakonski skupini imava »naj-naj« par ............................................28 DAJEMO NAPREJ: Dajemo naprej 2018: “Če ne mi, kdo?” ....................................................30 Bojan in Sara Doljak: “Če je uspelo nama, lahko uspe vsakomur!” .......................................32 Imamo tris novih zloženk! ..................................33 DAR ŽIVLJENJA ......................................................34 DANIJEV NAGOVOR: Pustimo se razvajati ......36 MALO ZA ŠALO, MALO ZARES ...........................38

Meta Halas, urednica revije

Iskanje sreče Veliko stvari sem že izgubila. Ključe od avta, osebno izkaznico najmlajšega otroka, pomembne papirje in račune, kakšne uhane, otroške dude in ja, enkrat celo avto na parkirišču … nekaj od tega sem po bolj ali manj temeljitem iskanju spet našla (hvala, sv. Anton – ogromno ti dolgujem!), nekaj pa je ostalo izgubljenega. Zakaj? Nisem iskala na pravih mestih? Vendar včasih izgubim tudi druge stvari, ki niso stvari in so neskončno bolj dragocene. Recimo prijatelje ali pa kakšnega otroka na plaži (nočna mora vsake mame). Večkrat na dan pa ob hitrem ritmu bolj ali manj rutinskega vstajanja, previjanja, oblačenja, spravljanja v vrtec in šolo, hitenja pri delu, kuhanja, pospravljanja, negovanja in spravljanja spat izgubim tudi kaj od tega: zdravo pamet, potrpežljivost, razsodnost, voljo ali pogum. Zato večkrat na dan usmerim svoje življenje v iskanje. Iščem pa lahko dobre stvari ali slabe. Na pravih mestih ali napačnih. Včasih je moje iskanje usmerjeno zgolj v moje lastne želje in hotenja. Takrat »iščem svojo srečo«, pravimo. Vendar prava sreča ne more biti samo moja ... Ko si jo želim lastiti v svojem egoizmu, me »moja« sreča zapusti, in če imam pravo srečo, me takrat sreča pamet. In vidim, da ne morem ugoditi le sebi, ker mi to v resnici ne prinaša sreče. Kdor išče – ta najde. In najde to, kar išče. Dobro ali slabo. In vendar smo vsi ljudje iskalci dobrega, le da pogosto ne vemo, kaj dobro je. Vidim mnoge, ki iščejo smisel, zadovoljstvo, užitek … In prav zares iščejo in iščejo, a na napačnih krajih in napačnih koncih. Iskanje je vedno povezano z vero. Verjamem, da to, kar iščem, obstaja. In vedno je povezano z upanjem. Upam, da bom to enkrat našel. In če iščemo dobro, je vedno povezano še z ljubeznijo. Kako rad bi že to našel! To številko revije smo ustvarjali z mislimi o naši nepopolnosti in iskanjem popolnosti na pravi ali nepravi način. Gostili smo izjemne ljudi, ki pa so vsi predvsem izjemni iskalci. Jordan Peterson v iskanju razuma, zakonca Laci v iskanju osebne vere v Kristusa preko new agea in vsi ostali pisci člankov, ki vam bodo, kot so meni, verjamem, pomagali pri vaših iskanjih. Predstavljam si, da nas je Bog ustvaril iskalce z razlogom (kot on tudi vse drugo naredi). Želi nam sreče. Bliža se novo leto, ko bomo spet vsakemu segli v roko in zaželeli, naj bo srečno. Zato ob tej priliki vsem vam želim prave sreče – v iskanju in delanju dobrega!

Družina in Življenje

NEPOPOLNOST: PO MOŠKO …

Trije milijoni in jaz Pri meni je tako: neko obdobje poslušam eno in isto glasbo neprestano, mesece, da grem vsem okoli mene na živce. Novo najdem bolj po naključju, ko zamišljen v vsakdanje zadeve hodim in se spotaknem. Tokrat sem se spotaknil ob gledanju filma I can only imagine (Lahko si samo domišljam). Gre za zgodbo o nastanku pesmi.

Nepopolno otroštvo

Bart Millard je odraščal ob zagrenjenem očetu in mami, ki ga je kot tretješolca zapustila samega z očetom. Otroštvo, obtolčeno s fizičnim nasiljem očeta, je Barta po spletu na-

krščanska glasbena uspešnica vseh časov. Trije milijoni prodanih izvodov pesmi, ki je prežeta z očitno krščansko vsebino. Uau. Zgodba o zapuščenem, nerazumljenem, zlorabljenem otroku, o tako nepopolnem otroštvu, da ga nikomur ne privoščim. Zgodba o propadli ljubezni in zakonu. Zgodba o mami, ki izgleda kot edino upanje za otroka, a ga zapusti. Zgodba o zgrešenem in nasilnem očetovstvu. In hkrati zgodba o dramatični spremembi človeka, ki najde Boga, o spravi med očetom in sinom in nastanku pesmi, ki nagovarja milijone ljudi z besedilom in glasbo, ki se popolnoma zasidrata v srce poslušalca.

Misel, ki me prevzame

ključij vodilo v svet glasbe. Na lastne oči je kot najstnik gledal neverjetno spremembo očeta iz pošasti, kot ga je sam imenoval, v božjega človeka in med njima je zraslo prijateljstvo, kakršno bi moralo biti med vsakim očetom in sinom. Bartova babica na očetovem pogrebu fantu reče: »Lahko si samo domišljamo, kaj sedaj počne tvoj oče v nebesih.« In te misli se Bart nikakor ni mogel znebiti. Menda jo je zapisal na vsak košček papirja, ki mu je prišel pod roko.

Popoln uspeh

Šele čez mnogo let iz te misli nastane I can only imagine, največja

Tako sem se torej spotaknil ob skupino MercyMe in zadnji mesec poslušam samo še to. Ja, počasi grem že vsem okoli mene na živce. Poslušam jih doma, v avtu, na delovnem mestu … Moja najljubša pesem je Flawless (Brezhiben). YouTube videospot je fantastičen. V njem nastopajo mlada ženska z rakom v 4. stadiju, otroka z Downovim sindromom in drugi »nepopolni« ljudje. Pesem govori o tem, da smo ne glede na vse vsi lahko popolni. Nekdo je že opravil težko delo in tisti Nekdo nas lahko naredi popolne. Misel, ki se je ne morem znebiti. Odložim slušalke in se napolnjen z zmagovalnim optimizmom zazrem naprej. A se kmalu ustavim, ko nastopi ta ali ona težava, ko se moram

izpostaviti, ko moram ukrepati, se za nekaj odločiti. Ustavijo me moja neodločnost, strah pred neuspehom, nedružabnost ali slab spomin. Ali vse skupaj.

Spravi hišo v popoln red!

Kje je torej obljubljena popolnost? Kako naj razumem to, da me je Nekdo naredil popolnega, če se sam počutim tako nepopolnega? Jordan Peterson je ob zaključku ene od predstavitev svojih »12 pravil življenja« izvrstno povzel kristjanovo držo glede tega: kar nas dela dobre, ni nek status ali dosežek iz preteklosti, temveč stalno umiranje slabemu. Kot je Nekdo pred dva tisoč leti ponesel na križ stare slabosti, da bi ustvaril kreposti novega in boljšega, tako se lahko tudi jaz sproti odločam – ali odlašam. Slabič sem, če se leta izgovarjam na svoje pomanjkljivosti, na pomanjkanje pravih priložnosti, na vzgojo svojih staršev, na svoje rane iz otroštva. Peterson me strezni, ko mi postavi enostavno pravilo (še posebej meni, ki znam biti do sebe in drugih neizprosno strog): preden kritiziraš svet, spravi svojo hišo v popoln red! Naredi torej, kar lahko. In kar pravzaprav moraš. Popoln postajam, ko se ločim od starega, ki ni bilo dobro niti zame niti za moje drage. Ko se ga zavem, tedaj ravno zaradi svoje nepopolnosti zahrepenim po Bogu in z njim klepetam kot z očetom. Ko mu odstopim prostor v sebi, on v sinu zasadi novo, boljše. Kot pri Nekom pred 2000 leti tudi danes v moji nepopolni zgodbi raste nekaj … popolnega. Mitja Stantič

Družina in Življenje

NEPOPOLNOST: PO ŽENSKO …

BOG ME jE ODrEŠIL BrEMENA POPOLNOSTI Moja babica je imela krasen vrt, na katerem ni bilo niti sledu plevela, bujne vrtnice, ki so jih občudovali vsi sosedje, kot iz škatlice pospravljeno hišo. Spominjam se, da je vedno imela polne roke dela. Skoraj nikoli ni sedela z nami pri družinskem kosilu, saj nam je ves čas stregla. Moja mama je smela na vrt samo po kakšno glavo solate. Nobeno drugo opravilo na vrtu ji ni bilo zaupano. Verjetno ga ne bi opravila po babičinih standardih.

Perfekcionizem rani samospoštovanje

Alenka rebula v svoji knjigi Blagor ženskam zelo lepo opiše, kako pogubno vpliva težnja po popolnosti na ženske same, na njihove može in otroke: »Za mnoge ženske našega časa je najtrši oreh odpoved perfekcionizmu. Misel, da bomo nekoč odpravile vse, kar je na nas zgrešenega, nas lahko obsede in deluje kot opij. Lajša nam bolečino, ki jo doživljamo, ker sebi nismo nikoli dovolj dobre, saj nam obeta olajšanje, ko bo cilj dosežen. Perfekcionistična preganjavica se pogosto obrne tudi proti našim najdražjim. Veliko je žensk, ki nenehoma popravljajo svojega moža ali otroke in se ne zavedajo, da s tem načenjajo njihovo samospoštovanje in medsebojne odnose. Šele če razpoznamo svojega demona, preoblečenega v plemenito težnjo po izpopolnjevanju sebe ali drugih, mu lahko obrnemo hrbet. Vse, kar se nam zdi potrebno popravljanja, čaka, da bo potolaženo in pospremljeno v rast.«

Moja zgodba

Tudi sama sem že od malega zaznamovana s perfekcionizmom, vendar tega dolgo nisem prepoznala kot problem. Dokler sem namreč lahko vzdrževala red v svojem fizičnem svetu, ki ga je le-ta terjal od mene, sama težav z njim nisem imela. Seveda se je to korenito spremenilo s poroko in prihodom otrok. Šele takrat sem

začela spoznavati, kako smo perfekcionisti naporni drugim pa tudi samim sebi, ko skušamo, čeprav že na koncu vseh svojih moči, slediti določenim normam, ki so (za nas) življenjskega pomena. Ker me je ta notranja sila dobesedno uničevala, sem prosila Boga: »Gospod, reši me mojega perfekcionizma!« Včasih se pohecam, da je Gospod odgovoril nekako takole: »Hm. Težka bo. Bo pet otrok dovolj?«

Tihi šepet, ki ga preglasi sesalec

V resnici mi je Gospod na mojo prošnjo odgovarjal na različne načine: s tihim prigovarjanjem, naj namesto sesalca v roke vzamem knjigo in kaj lepega preberem. Naj se namesto hitenja s pospravljanjem raje usedem na kavč in prisluhnem otrokom. Naj namesto zlaganja oblačil raje pocrkljam moža, ki pogreša mojo bližino. A kaj, ko sem (bila) za navdihe Svetega Duha precej nedojemlljiva. Mislila sem, da moram biti v polni formi; da moram poskrbeti za družino, da moram dati vse od sebe v službi. jaz moram ... En kup zapovedi, ki niso prihajale od Boga. Občutek, da moram vse narediti sama. Kot da sem vsemogočna.

Boleče soočenje z nepopolnostjo

Zato sem dobila malo trše lekcije: bolečina v križu, ki me je za nekaj dni položila

v posteljo. Zlom desnega komolca, ko sem še polno dojila trimesečnega dojenčka. In takrat sem se učila ponižnosti. Prepuščanja. Zavedanja, da sem v resnici ranljivo, nepopolno bitje, ki globoko v sebi hrepeni po tem, da bi bila sprejeta takšna, kakršna sem. Da mi za to sprejetost ni potrebno narediti ničesar. Da potrditve, ki jo pričakujem od moža, družine, okolice, ne bom dobila nikoli v tisti meri, ki bi izpolnila mojo najglobljo potrebo po ljubezni. Ker te ljubezni ni zmožen prav noben človek. Ker mi je to ljubezen že davno izkazal jezus s svojo smrtjo na križu.

Ustvarjeni nepopolni, a čudoviti Psalmist (139,14) pravi: »Gospod, zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen.« če razumem, da je moja nepopolnost del Božjega načrta, jo lahko sprejmem. Polagam jo na Njegov oltar in Ga prosim, naj iz nje naredi nekaj lepega. Upajmo si na glas priznati, da smo nepopolni. Kako bo odleglo vsem okrog nas! To sem doživela na srečanju zakonske skupine, na katerem sva z možem prvič razkrila tudi nekaj težkih obdobij v najinem zakonu. Ena od žena je po koncu olajšano vzdihnila: »Hvala Bogu, da imata tudi vidva težave, mi smo se pa že vsi bali, da imata popoln zakon.« :-) Marjeta Bec

Družina in Življenje

NEPOPOLNOST: DUHOVNI POGLED

Objemi svojo nemoč, da boš močan Hrepenenje po tem, da bi bili uspešni, lepi, dobri, bogati, slavni in vplivni na položaju, skratka popolni, je močno zapisano v človeško naravo. Prav na to zanko je hudi duh ujel že Adama in Evo, da ju je lahko zapeljal na pot stran od Boga. Obljubil jima je, da bosta popolna kakor Bog, če bosta jedla od drevesa, katerega sad jima je Bog prepovedal jesti. S skušnjavo hrepenenja po oblasti, moči in slavi je hudič preizkušal celo Jezusa v puščavi. Toda Jezus je dobro vedel, da slava, bogastvo in oblast človeka ne naredijo srečnega. Nasprotno, odtujijo ga od ljubezni in Ljubezni z veliko začetnico. Močnejše kot je hrepenenje po popolnosti, gledane s človeškimi očmi, več je možnosti, da človek ostane sam, brez odnosov, brez ljubezni in brez sreče.

Ideologija doseganja popolnosti

Če malo bolj pozorno pogledamo v čas, v katerem živimo, lahko spoznavamo prav to. Po eni strani v nas pljuskajo valovi receptov, navodil in pripomočkov, kako doseči uspešnost, lepoto, bogastvo ter nadzor – oblast, po drugi strani pa močno narašča število ljudi, ki so dobesedno zboleli zaradi osamljenosti in zavrnitve. Tudi potrošništvo, ki nudi recepte za popolno življenje, gradi na večno nezadovoljnem potrošniku, ki je ujet v iluzijo, da je sreča dosegljiva, le dovolj se mora truditi zanjo. In če mu morebiti ne uspe, je odgovoren sam. Ker potrošniku v celoti nikoli ne more uspeti, ga zaradi tega spremlja občutek krivde, da se ne trudi dovolj. Posledično se ustvarja iluzija, da smo za svoje stanje odgovorni v celoti sami, saj se ne trudimo po vseh svojih močeh izpolniti poti do lastne uresničitve. Zato se čutimo krive, da imamo slab zakon, krivi smo, ker nas

otroci ne ubogajo, ker je naš partner nezadovoljen, ker smo brez službe … Vse bi lahko imeli, če bi se le dovolj trudili, nas poučuje ideologija doseganja popolnosti.

V nepopolnost povabimo Popolnega

Življenje pa nas uči drugače, saj nas iz dneva v dan opominja, da ne zmoremo doseči vsega, kar bi si želeli. Kot nepopolni smo poklicani v svet, ki ni popoln. Poklicani smo, da bi se s svojo nepopolnostjo »dotikali« nepopolnega sveta, ga sprejeli takšnega, kakršen je, in vanj povabili Kristusa, ki je popoln. Edino na ta način lahko spreminjamo svet, edino na ta način lahko stopamo na pot rasti k popolnosti. Jezus vedno znova govori, da ni prišel na svet zaradi pravičnih, ampak zaradi grešnih in bolnih. Prihaja k nam, ker smo šibki, in ne zato, ker smo močni. Tako so naše šibkosti pot k Bogu in lahko bi na to gledali kot na vzpenjanje k Bogu. Naša namišljena popolnost nas lahko oddaljuje od Boga. Iskanje popolnosti, ki je sama sebi namen, je velika past, ki posledično veča občutek krivde, saj nas z njo spremlja občutek, da te popolnosti ne dosegamo.

Za zlo v svetu ni kriva naša nepopolnost, ampak ošabnost

Večkrat si rad ponovim stavek: Kako dobro je, da smo ljudje grešni, da se

vsak izmed nas vedno znova vrača v svojo krhkost, grešnost in nepopolnost. Če bi nam vse uspelo, kar si želimo in kar si zadamo, da bomo naredili, bi bili še bolj neizprosni pri obsojanju napak bližnjih. Če bi vse naše slabosti lahko takoj popravili, bi bilo veliko možnosti, da bi se nas lotevala napuh in ošabnost, kar pa je gotovo večje zlo. Ko spoznavamo, da nam iz dneva v dan kaj spodleti, da se trudimo odpraviti napake in nam ne uspe, postajamo tudi do drugih bolj tolerantni v njihovih spodrsljajih. Vemo, da za zlo v svetu v večini primerov ni kriva naša krhkost, ampak ošabnost in občutek popolnosti.

Družina in Življenje

Svetost – dar nepopolnim

Svoji nepopolnosti ne moremo ubežati, lahko jo le izročimo Jezusu, ki jo odrešuje. Ravno v tej nepopolnosti je moč odrešenja, saj po njej stopa k nam Kristus in nam pravi, da smo odrešeni. V tem, česar se sramujemo, čemur želimo ubežati, se pravzaprav lahko srečamo z Bogom. Šele ko sprejmemo svojo največjo krhkost, se z njo soočimo in vanjo povabimo Kristusa, se začenja proces ozdravitve. Apostol Pavel pravi: »Močan sem takrat, ko sem šibek,« saj ravno takrat začuti Kristusovo moč in se sprejme v svoji nepopolnosti. Bog ga namreč sprejema prav v njegovem najglobljem bistvu. Ali ni to največja svoboda, da nas tam, kjer nas potrošniška ideologija dela nezadovoljne, kjer se zdi, da nas drugi ne sprejemajo in kjer se ne nazadnje tudi sami ne sprejemamo, da prav tam Bog odrešuje in sprejema? Veselje velike noči je prav v tem, da je svetost dar, ki je podarjen nepopolnim. Ob tem razmišljanju gotovo ne želim dati sporočila, da se nam ni treba truditi za popolnost. Še manj, da si Bog želi, da smo grešni, slabotni in krhki. Temeljno sporočilo, ki ga želim dati, je, da bi zmogli sprejeti svojo

nepopolnost in iz nje narediti nekaj lepega in dobrega brez prevzetnosti. Želim spodbuditi, da sta sreča v življenju in prav tako zadovoljstvo v tem, da se zavedam, da ne morem biti popoln, a se hkrati trudim biti dober, najboljši po svojih močeh. Želim spodbuditi k zavesti, da ne bomo odrešeni zaradi rigoroznega izpolnjevanja pravil. Da ne bomo postali

Težava je takrat, ko si mislimo, da nas naša dela lahko odrešijo. Na nek način nam je ta drža privzgojena. Med vzgojo se poudarja, da je priden tisti, ki je dober, in tudi v krščanstvu se nekako najbolj poudarja, da Bog dobrim plačuje dobra dejanja, slaba pa kaznuje. Bog pa nas želi odrešiti, čeprav smo slabotni. Šele takrat, ko se tega zavedamo in si priznamo, lahko on začne delovati v nas. Dokler se imamo za popolne ali to želimo biti, preprosto ne damo prostora Bogu, da bi lahko deloval v nas.

Dokler se imamo za popolne ali to želimo biti, preprosto ne Pot k prepoznavanju damo prostora Bogu, da krhkosti je pot k Bogu Zanimiva je misel, ki pravi: »Bogu se bi lahko deloval v ne moremo približati drugače kot s nas.

svetniki zaradi našega »garanja« v izpolnjevanju zapovedi in zatajevanja, čeprav je tudi to potrebno. Naša pot k svetosti in odrešenju je v tem, da sprejmemo svojo nepopolnost in vanjo povabimo Kristusa. Da mu vse izročimo in prepustimo, da bo lahko on deloval v nas. Prizadevati si za dobra dejanja seveda ni slabo, nasprotno, je dobro.

svojo šibkostjo.« Če smo kristjani, nimamo druge izbire, kot da se približamo Bogu s svojo nepopolnostjo. Če dobro premislimo, nam celoten evangelij govori samo o tem, da je Jezus prišel za nepopolne na tistih krajih, kjer ga ne bi pričakovali. Celoten evangelij je ena sama pot k prepoznavanju svoje krhkosti, k sprejemanju le-te in povabilo Boga v človeško ranljivost. Težki grehi so zato ošabnost in napuh. Ti nas oddaljujejo od Boga. Od Boga nas odtujuje tudi svet, ki v ospredje postavlja lik popolnosti in nam obljublja lažno srečo. Ko se apostol Pavel vprašuje in tarna k Bogu, zakaj mu dopušča trn mesenosti, ki ga vedno znova zbada in mu zadaja rane, mu Bog tako pomirjajoče odgovori: »Pavel, dovolj ti je moja milost!« Naj bo to spodbuda tudi za vse nas, ki se borimo, da bi bili dobri, a nam ne uspe. Spodbuda za trenutke, ko želimo sprejeti svojo nemoč, nepopolnost, a je ne zmoremo. Naredimo tisto, kar zmoremo, in to z veseljem ter največjo mero ljubezni, ki jo premoremo. Drugo, tudi svojo nepopolnost, pa prepustimo Bogu, zavedajoč se, da nam je dovolj njegova milost! Peter Pučnik, salezijanec

Družina in Življenje

NAŠ POGOVOR

Zakaj je Jordan Peterson tako pomemben za Slovenijo, zakonce in posameznike? Kmalu bo minilo leto dni, odkar sem začel spremljati dr. Jordana Petersona, kanadskega kliničnega psihologa in univerzitetnega profesorja. Takrat me je izjemno navdušil z jasnostjo svoje misli in besede v zdaj že legendarnem intervjuju z britansko novinarko Cathy Newman. Bil je vljuden, jasen in neomajen v zastopanju svojih stališč, podprtih z empiričnimi podatki, ki jih je navidezno »stresal iz rokava«, dejansko pa so plod večdesetletnega študija in kliničnih izkušenj. V 18. minuti se je novinarka, ki ga je vse dotlej brezsrčno napadala, zlomila in se končno začela »zares pogovarjati«. Takšen način debate mi je bil iz slovenskih logov povsem neznan – dotlej nisem poznal nikogar, ki bi imel toliko »jajc«, znanja in zdrave – ne pretenciozne – samozavesti, da bi se kompetentno zoperstavil takšnim napadom. V Sloveniji nam manjka znanja o tem, kako se pogovarjati, kako načenjati občutljive teme, kako iti v dialog, pa tudi kako iti v konfrontacijo, ko se z nekom o nečem ne strinjaš. Slovenci rajši pogoltnemo vase, zamerimo in se »krivice« spominjamo naslednjih 30, 40 let. Peterson pa je v tem intervjuju prikazal mojstrstvo diskurza, kot ga nisem srečal še nikjer.

Želel sem izvedeti več

Začel sem raziskovati njegova predavanja na portalu YouTube, kjer je na sto tisoče (pretežno mlajših moških) gledalo njegova tudi do dve uri trajajoča predavanja o – uganete čem? Svetem pismu! V njih zelo podrobno – po eno poglavje Geneze na predavanje – opirajoč se na C. G. Junga prebira zgodbe bibličnih očakov in razlaga njihov psihološki in arhetipski pomen. Čeprav ni prvi, ki na tak,

psihološki način prebira te tekste, pa je prvi v našem času, ki se je s potrebno resnostjo zakopal vanje in jim predvsem med mladimi intelektualci vrnil veljavo, ki jim gre.

Zgodbe z večno veljavo

Pomen njegovega vpliva je v tem, da zna iz svoje bogate klinične prakse, iz svojega dolgoletnega študija psihologije, filozofije, pa tudi iz dobršnega dela literature kot kredibilen strokovnjak racionalno argumentirati ter utemeljiti, da so to zgodbe, ki imajo večno veljavo. Kot takšne nam lahko tudi v današnjem času pomagajo, da zaživimo kot čustveno zdravi, zreli in spodobni ljudje. Kristjani se ob teh predavanjih lahko »spotaknemo« ob to, da tekste prebira »zgolj« iz psihološkega vidika, ampak to je dejansko njegova največja dodana vrednost. Jordan Peterson zase nikoli ne trdi,

da je kristjan ali da njegovo branje Svetega pisma prinese na plan celoto pomenov bibličnih zgodb. Čeprav se torej vseskozi giblje na področju, ki se stika z religioznim, nikoli ne prestopi »k nam«. V bistvu se ne pusti ujeti v nobeno kategorijo, v noben »predalček«. Všeč mi je, kako spoštljiv in ponižen odnos ima do vere. V nekem intervjuju je npr. na vprašanje, ali verjame v Kristusovo vstajenje od mrtvih, odgovoril, da ga to vprašanje močno presega in bo moral tri leta temeljito razmišljati, da bi nanj sploh lahko odgovoril.

12 pravil za življenje – svetovna superuspešnica

Da je dr. Peterson resen, kredibilen znanstvenik, je dokazal s svojo prvo knjigo Maps of meaning: The architecture of belief (Zemljevidi pomena: arhitektura verovanja), izdano leta

Družina in Življenje

1999. Gre za zahtevno psihološko delo, ki ga je pisal petnajst let po tri ure na dan, ki pa ni doseglo večjih prodajnih uspehov. Zato pred letošnjo pomladjo ni nihče pomislil, da bo njegova nova knjiga 12 pravil za življenje: protistrup za kaos postala takšna svetovna superuspešnica. V nekaj mesecih se je prodala v več kot dveh milijonih izvodov in je dolgo časa kraljevala na vseh seznamih najboljših »bestsellerjev«. Je knjiga, ki skozi jasno predstavljena in bistro argumentirana stališča predstavlja dvanajst pravil, ki človeku v današnjem kaotičnem svetu pomagajo razbiti moderne puhle predstave o znanosti, veri in človeški naravi skozi preobrazbo samega sebe: 1. pravilo: Stojte pokončno in z vzravnanimi rameni. 2. pravilo: S seboj ravnajte kot z nekom, ki ste mu dolžni pomagati. 3. pravilo: Za prijatelje izbirajte ljudi, ki vam želijo najboljše. 4. pravilo: Primerjajte se s tem, kar ste bili včeraj, ne s tem, kar je nekdo drug danes. 5. pravilo: Svojim otrokom ne dovolite narediti ničesar, zaradi česar bi jih imeli manj radi. 6. pravilo: Spravite svoj dom popolnoma v red, preden kritizirate svet. 7. pravilo: Delajte, kar je smiselno (ne, kar je prikladno). 8. pravilo: Govorite resnico – ali vsaj ne lažite. 9. pravilo: Domnevajte, da oseba, ki jo poslušate, morda ve nekaj, česar vi ne. 10. pravilo: Bodite natančni, ko govorite. 11. pravilo: Ne težite mulcem, ko rolkajo. 12. pravilo: Pobožajte mačko, če jo srečate na ulici. Ali kot je v odličnem uvodniku v slovensko izdajo zapisal Žiga Turk:

»V knjigi Dvanajst pravil za življenje so napotki, kako biti junak in kako se izogniti dekadenci. Junak se ne sprašuje o smislu življenja, junak se ne pritožuje nad trpljenjem, junak se ne umika iz kaosa v red, junak red ustvarja.« Po zaslugi založbe Družina smo Slovenci imeli priložnost knjigo brati v lastnem jeziku med prvimi na svetu. In ne zgolj to.

Obisk, ki se bo zapisal v zgodovino

V nedeljo, 18. novembra, smo imeli priložnost doživeti veličasten obisk, ki se bo mnogim (vsem?) udeležencem dogodka na Gospodarskem razstavišču vtisnil v spomin za vse življenje. V zanj neobičajno čustvenem nagovoru pred skoraj dva tisoč udeleženci je Jordan Peterson uvodoma povedal, da se prvič v življenju nahaja v deželi, ki je bila nekoč pod komunizmom. To dejstvo je zanj toliko pomembnejše, saj se je vse življenje študijsko ukvarjal s fenomenom komunizma in drugih totalitarnih sistemov. K raziskovanju ga je najbolj gnalo vprašanje, kako lahko dobro misleči ljudje postanejo izvajalci zlobne ideologije. Tako je bilo tudi bistvo njegovega sporočila v Sloveniji povezano s

komunizmom ter razmislekom o tem, ali obstaja razlika med kolektivistično in individualistično miselnostjo. Skozi dobro utemeljeno argumentacijo je prikazal, da se odgovornost za družbene razmere vedno začne in konča pri posamezniku, ki je v svojem imenu edini zmožen moralne presoje.

Sporočilo, ki ga ne boste našli v mainstream medijih

Vrednote so v človeka že vgrajene. Treba jih je le odkriti. Peterson na to temo večkrat rad citira Solženicina, ki, priznavajoč tudi lastno krivdo pri soustvarjanju komunističnega režima v sovjetski Rusiji, pravi: »Ločnica med dobrim in zlim poteka naravnost po sredini srca vsakega človeka.« Vsak človek ima tako moralno odgovornost, da se spopade s problemom, ki se postavlja predenj. »Tisti problem, ki te najbolj žuli, je najbolj tvoj. Spopadi se z njim kot junak,« pravi Peterson. Težave namreč ne bodo nikoli izginile. Težave in trpljenje so najbolj bistvena realnost življenja. Naš pobeg pred njimi stvari zgolj poslabša. Najslabše, kar lahko storimo, je, da sebe vidimo zgolj kot žrtev okoliščin, se vseskozi pritožujemo in se za

Družina in Življenje

pobeg pred njimi pridružimo tej ali oni ideologiji, ki nas navidezno odveže individualne odgovornosti.

Spodbudne besede za Slovenijo Rešitev je torej v pozitivnem odgovoru na klic k dejavnemu sodelovanju v avanturi življenja. V tem sicer ne bomo našli poceni sreče, našli pa bomo globok smisel. Tako nas je Slovence spodbudil, naj se ne vdajamo kompromisom, naj ne gledamo nazaj na »hladno preteklost« z nostalgijo, saj je bila tista preteklost suženjska. Čeprav izhod iz suženjstva ter odločitev za to, da se bomo spopadli z Bitjo ne prinaša takojšnjega olajšanja, moramo junaško vztrajati na poti v boljšo prihodnost.

Če namreč posamezniki opustimo svojo moralno dolžnost, se bomo začeli vsi skupaj kot družba pomikati bližje k peklu. Edini uspešen protistrup proti tiraniji in kaosu je resnica. »Borimo se zanjo; začnimo z majhnimi koraki na področjih, ki so v našem dosegu in tako začnimo v našem prostoru širiti novo kulturo, ki gradi na trdnih moralnih temeljih. Tako ali tako nimamo početi kaj boljšega kot soustvarjati boljšo prihodnost,« nas je za konec spodbudil Jordan Peterson. Sem optimist. Nemogoče se mi zdi, da skoraj dva tisoč mladih, ki so to nedeljo na Gospodarskem razstavišču slišali tako močno sporočilo, ne bi začelo spreminjati Slovenije na bolje.

Po predavanju – čudež

Takoj ob novici, da pride Jordan Peterson v Slovenijo, sem začel

moliti za (skoraj) nemogoče. Namreč, da bi nekako, po čudežu, nekaj besed ta veliki mislec namenil tudi prav posebej bralcem naše Revije Družina in Življenje. Ker je imel po predavanju na Gospodarskem razstavišču predvidenih še kar nekaj ur pogovorov z novinarji večjih medijskih hiš, sem se zavedal, da je to skoraj nemogoče. Po izjemno prijaznem posredovanju Toneta Rodeta sva se s fotografom Maticem znašla med čakajočimi novinarji. Prav do zadnje sekunde ni bilo jasno, ali bo utrujeni Jordan Peterson zmogel še kratek pogovor za našo revijo. Čakanje se je na koncu izplačalo in kot čisto zadnji medij v Sloveniji smo se uspeli pogovoriti o nekaterih temeljnih družinskih vprašanjih. Zato z veseljem in ponosom objavljamo, kaj nam je povedal.

Dr. Jordan B. Peterson: »Ne moremo brcniti proč temeljnega kamna, ne da bi vse razpadlo.« zveze mnogim le še ostanek preteklosti ali »kos papirja«. Ja, veliko večja je verjetnost, da bosta šla narazen, če nista poročena. Zato je to narobe. Poroka ni samo kos papirja. To je trapasto. To je zelo plitka analiza. Treba je poudariti, da zaobljuba pred veliko ljudmi nekaj pomeni. Treba je tudi poudariti, da že sama zaobljuba kot taka nekaj pomeni. In treba je poudariti, da se z osebo, s katero si skupaj, ne ravna, kot da se jo lahko zamenja, ko boste našli koga boljšega.

Dr. Peterson, hvala, da ste si kljub napornemu dnevu vzeli čas še za nas. Glede na to, da se v Sloveniji več kot 60 % otrok

rodi izven zakonske zveze – smo ena od vodilnih držav v tem pogledu – je očitno, da sta poroka in sklenitev zakonske

Toliko torej o tej vrsti kohabitacije. V Sloveniji pa obstaja še en zanimiv fenomen – sobivanje različnih generacij družine pod isto streho. Starši so v prejšnjih desetletjih

Družina in Življenje

zgradili velike hiše, zato zdaj mlajša generacija pogosto sobiva z enim od staršev. Koliko tega pojava izvira iz ekonomske potrebe? To je dobro vprašanje! Delno ta fenomen vsekakor izvira iz ekonomskih potreb, toda moje vprašanje je, kaj se mora zgoditi na psihološki ravni v različnih generacijah družin, da bo tak dogovor sobivanja smiseln za vse? No, treba si je izpogajati odnos med odraslimi osebami. To nikakor ne bo lahko, če ni določene razdalje. Zdi se mi, da bo take vrste pristop bolje deloval, če otroci najprej odidejo od doma in se potem vrnejo. Vendar, če pridejo nazaj prostovoljno in če so se vsi zmožni dogovoriti kot odrasle osebe. Ker, veste, nevarno je – in to ni zanemarljivo – da se bo morala mlajša generacija odpovedati nekemu delu svoje samostojnosti. Jasno je, da imajo takšne situacije lahko tudi koristi, kadar sta oba starša v službi in imata otroke, saj je priročno imeti ob sebi še kakšno odraslo osebo. Ampak: v takšnih primerih lahko družine postanejo med seboj tako tesno prepletene, da je avtonomija posameznikov znotraj njih nevarno ogrožena. Človek se vpraša, ali ljudje to počnejo zato, ker si tega želijo, ali ker ne morejo, da ne bi. Lahko gre tudi za nezmožnost ali nepripravljenost sprejeti odgovornost. To gotovo. Temu je pogosto tako. Da, da. Podobno kot smo rekli pri poroki. Da, da. Ali lahko resnično versko spreobrnjenje močno vpliva na spremembe v družbi? Seveda je to močan element. Zagotovo. Prinaša zelo močne psihološke posledice. V literaturi o alkoholu je že več let znano, da je eno najbolj zanesljivih zdravljenj za alkoholizem versko spreobrnjenje

– religiozno izkustvo. To je zelo dobro dokumentirano. V novejših raziskavah s psihodeliki lahko do neke mere opazimo podoben pojav. Ljudje, ki imajo na primer mistične izkušnje, veliko bolj verjetno prenehajo s kajenjem. V primeru uporabe določene vrste halucinogenih gob so raziskave zabeležile celo 85-odstotne ozdravitve. To je bilo na univerzi John Hopkins. Vemo, da je verski instinkt pri ljudeh zelo globok. To ni na noben način zgolj stvar racionalnega prepričanja. To ne pomeni, da ga razumemo. Rekel bi, da najgloblje psihološke preobrazbe v določeni meri mejijo na verska spreobrnjenja. Tudi če se manifestirajo kot recimo sprememba prepričanja ali kot ideološka obsesija – še vedno gre v osnovi za varianto istega fenomena. Zadnje vprašanje je o Svetem pismu. Veliko vašega dela temeljni na Svetem pismu. Slovenci smo bili 13. narod na svetu, ki je leta 1584 imel celotno Sveto pismo prevedeno v svoj jezik. Toda danes se Sveto pismo mnogim zdi le zbirka pravljic – kar velja celo za nekatere tradicionalne vernike. Zakaj je torej Sveto pismo po vašem mnenju tudi danes tako relevantno in pomembno? Ker je vse v naši družbi osnovano na njegovih predpostavkah. Torej, ne moremo brcniti proč temeljnega kamna, ne da bi vse razpadlo.

Nietzsche je to vedel že pred 120 leti. Kako že pravijo: Kdor ne veruje v nič, bo kmalu pripravljen verjeti v karkoli. Da, to je presneto res. Točno. Prav to se dogaja. Del razloga, da sem lani začel predavati o Svetem pismu, je v tem, da sem želel predstaviti pot do razumevanja teh tekstov. Upam, da mi bo uspelo septembra z njimi nadaljevati. Prav ta predavanja si je ogledalo zelo veliko ljudi. Kako to, da ljudje poslušajo vas, ko spregovorite o Svetem pismu, ne poslušajo pa ljudi iz Cerkve, kadar govorijo o isti stvari? To je zelo dobro vprašanje. V cerkvah je veliko ljudi, ki se sprašujejo točno to. Veste, mislim, da je odgovor v tem, da jaz skušam razumeti. Ne pridigam. Poskušam razumeti. In tako … Zdi se, da tak pristop deluje. V bistvu je to zelo presenetljivo. Skoraj vsi ljudje, ki so prišli na ta predavanja, so bili moški. Zelo nenavadno je to. In prav prvo predavanje o Svetem pismu, ki govori o prvih stavkih Geneze je najbolj priljubljeno predavanje na Youtubu, kar sem jih kdaj naredil. In se mi zdi nekaj zelo nenavadnega. Iskrena hvala za vaš čas. Vsekakor. Z veseljem. Lepo se je bilo srečati. Benjamin Siter Foto: Matic Jelovčan

Družina in Življenje

midva sva zakon

Je kaj trden (najin) most?

Odgovor na to vprašanje dobiva predvsem takrat, ko morava zavzeti določeno mnenje do nekega vprašanja, pokazati odločnost, edinost in stanovitnost najinega odnosa. Najtežje, a najpomembnejše je to pokazati pred otrokoma, ki iščeta mejo, ko zaslišita: »Dovolj je!«, in v odnosu do najinih staršev, ko je mestoma še težje postaviti pravila. Za dober in trajno zadovoljen zakonski odnos se moramo najprej postaviti na dve nogi kot posamezniki. Dve osebi, ki znata poskrbeti najprej zase, bosta lahko tvorili, gradili in vzdrževali zrel zakonski odnos. Mož naj postane bolj moški, žena naj postane bolj ženska. Najina otroka imata velik blagoslov, kar se tiče starih staršev. Vse štiri imata, vsi svojo vlogo opravljajo vredno posnemanja. Vendar kot večina starih staršev tudi naši večkrat razmišljajo s srcem in ne toliko z razumom, ko gre za njihove vnuke. Za vsako drobnarijo resda nisva težila, vendar ker reke nisva zajezila, dokler je bila še potok, so postale nekatere malenkosti moteče. Lani sva zato morala odigrati najino najboljšo vlogo do sedaj, ko je šlo za upoštevanje pravil vzgoje.

Človek, ne jezi se

Mirjam in Elija sta rojena v začetku decembra in začetku januarja in pri nas veseli december pljuskne še v januar, tako da imamo skupaj s prazniki (vsaj) pet praznovanj. Pa to ni nič hudega, zelo radi se družimo

in slavimo. A praznovanja s seboj prinesejo obdarovanja. Majhne pozornosti, ki otoplijo naša srca, otroke navadijo skromnosti … Tudi sama sva bila prepričana, da bo pri nas tako glede na število praznovanj, a je po mesecu dni v našem stanovanju mrgolelo plastike. Igrače, ki zasedejo veliko prostora v stanovanju in povzročijo kratkotrajno evforijo pri otrocih, niso bile sporočilo, ki sva ga želela dati otrokoma. Kar precej iztirjena spričo položaja sva se usedla ter naredila načrt, kako umirjeno razložiti, da nočeva, da do česa takega še kdaj pride. Pomembno je pristopiti s hladno glavo. Vroča pomakne mejo užaljenosti še nižje in nič dobrega se ne more izcimiti iz tega.

Petelinji boj

Razlikovati je treba med nestrinjanjem in vmešavanjem v vzgojo vnukov. Velika razlika je namreč, ali želita babica in dedek le vplivati na vzgojo vnukov ali sta trdno prepričana, da imata le onadva prav. Stari starši imajo vso pravico do drugačnega mnenja glede vzgoje vnukov, ki nam

ga lahko tudi razkrijejo in razložijo. A starševski koncept vzgoje je tisti pogoj, na katerem gradimo naše odnose. Ključ do dobrih odnosov pa je razvoj tako staršev kot starih staršev. Kupovanje priljubljenosti pri vnukih s sladkarijami oziroma igračami smo omejili ter pustili popolno svobodo pri darilih, ki zahtevajo njihov čas in posvetitev. Mirjam ima tako opravljen plavalni tečaj, z zanimanjem spremljata otroško gledališko igro … Čeprav smo mestoma glasneje razlagali eden drugemu svoja videnja, smo prišli do kompromisov, od katerih imata največ ravno otroka. Božič vsekakor v temni in hladni zimski čas prinese luč in toplino. Je čas, ko se otroci raje usedejo na kolena starih staršev, s piškotom, ki so ga skupaj spekli, ter poslušajo pravljice in njihove božične zgodbe. Spoštovanje in ohranjanje tradicije je sestavni del našega bitja, smerokaz, da vselej vemo, kdo smo in od kod prihajamo in kdo bi kaj takega lahko bolje prenesel na naše otroke kot njihovi stari starši? Naj oprijemljiva dobrina v prihajajočem obdobju šteje polovično, nevidna pa dvojno. David Križman

Družina in Življenje

STARŠEVSTVO

Čas za spomine in hvaležnost ter pripravo rojstnodnevne zabave Pred dnevi se mi je zgodil »pospravljalni napad«. Izjemoma sva bila z možem na sobotni dan sama doma. On je delal red zunaj hiše, jaz pa znotraj. Nisem sicer tiste sorte ženska, ki bi ravno uživala pri tem delu, toda tokrat je bilo drugače. Vzela sem si čas za spomine, hvaležnost, navdušenje.

Sadovi dela otroških rok

Vsepovsod po tleh so ležali koščki volne, sledovi hčerkinega kreativnega frizerskega dela. En daljši kos volne imam celo vpleten v kito na glavi. Mimogrede mi naredi unikatno frizuro. Nisem se jezila na hčer, ki ne dokonča svojega ustvarjalnega dela tako, da ne bi puščala za sabo sledov. Ob koščkih volne na tleh me je preplavila hvaležnost za njene spretne prstke. Brišem klubsko mizico v dnevni sobi. Pred očmi se mi rišejo spomini. Kaj vse je že nastalo na tej površini pod prsti naših otrok in mizi pustilo za sabo ureznine od olfa noža, sledi alkoholnega flomastra, lepilo. V spomin si prikličem na kupe predelanega papirja, polomljenih in vse naokrog ležečih barvic, flomastrov, čopičev, od tempera barvic popacanega kuhinjskega korita ... Hvaležna sem za dragocene spomine. Ko se sonce upre na našo jugovzhodno steno, ki je cela v steklu, točno lahko preštejem odtise rokic najmlajšega vnuka in vtise malo večjih rokic, torej starejšega vnuka. Malo nižje pa še odtise tačk našega mačka, ki si z ropotanjem po steklu pridobi vstopnico za vstop v hišo. Ja, lahko bi vzela krpo in čistilo in ne bi mi vzelo dosti časa, da vse odstranim. A zakaj, če mi pa ob pogledu na odtise teh majhnih rokic zaigra srce in sem hvaležna, da jih imamo.

Namesto luči, ki slepijo, k lučem, ki razsvetljujejo

Koliko lepega lahko poiščemo znotraj nas, znotraj naših domov. Namesto zoprnega dela lahko vidimo neprecenljive spomine. Namesto pomanjkljivosti naših otrok lahko vidimo njihovo ustvarjalnost. Namesto razmišljanja, kaj bomo kupili, da zapolnimo naš dom, pomislimo, kaj doma že imamo (tega se učim od svojega moža J). Namesto da hočemo videti vso bleščavo mnogo prehitro božično osvetljenih in okrašenih mest in trgovskih centrov in se bojimo, da ne bomo mi ali naši otroci zamudili kakšne prireditve ali zabave, prižigajmo vsak dan lučke na adventnem vencu, prižigajmo si lučke v svojih srcih in prižigajmo lučke v otroških očeh. Adventni ter božični čas nam ponujata nešteto takšnih možnosti in priložnosti. Da jih bomo zaznali, ni dobro, da se osredotočimo le na cilj, pač pa naj bo pot tista, ki ji bomo posvečali vso pozornost. Predvsem mame znamo biti specialistke v postavljanju svojih ciljev, npr. kaj vse mora biti pred prazniki postorjeno. S tem nehote povzročamo stres celi družini (meni je to včasih odlično uspevalo). Če pa skupaj z otroki načrtujemo pot, bomo na njej našli cel kup priložnosti za čudenje, hvaležnost pa tudi spomine.

Ostal bo spomin na skupne dogodivščine

Adventni venec, izdelava voščilnic, peka piškotov, dopolnitev ali kakšen

popravek jaslic, izdelava okraskov in hkrati tudi pospravljanje in čiščenje so lahko skupno načrtovani adventni projekti. Fotografiranje izdelkov je super stvar, saj voščilnice odpošljemo, piškote pojemo ali razdamo, okraskov vseh ne shranjujemo, je pa zanimivo opazovati napredek kreativnosti naših otrok izpred enega ali več let. Z vsem

tem delom morda tvegamo, da naše stanovanje ob praznikih ne bo kot iz škatlice, vendar je to najhitreje pozabljen problem. Ostal bo spomin na vse skupne dogodivščine na poti.

Rojstnodnevna zabava

Ob vsem projektnem adventnem delu otrokom pripovedujmo, komu so te priprave namenjene. Vsa njihova pozornost naj bo usmerjena v praznovanje Jezusovega rojstnega dne, in če nam je bližje, pripravo božične rojstnodnevne zabave Jezusu. Da bo ta zabava popolna in bomo z Njim v polnosti praznovali, pripovedujmo otrokom o brezmejni Božji ljubezni, ki se z Jezusovim rojstvom sklanja k nam. Od nas se bodo učili hvaležnosti za največji dar božične noči. Mojca Nuč

Družina in Življenje

TA STARI IN TA MLADI

»Saj bo babica šla po otroke v vrtec in šolo!« Tako zelo znan stavek tega časa, vendar celo ta več čisto ne drži, ker sta tudi babica in dedek včasih še v službi. To, da stari starši pomagajo tamladim pri logistiki z otroki, ni nič narobe. Je pa vsekakor področje, ki mora biti dogovorjeno in definirano. Predvsem mora biti vsem jasno, da prvo odgovornost za otroke nosijo starši in da so stari starši to vlogo že odigrali in so sedaj v vlogi starih staršev. To pa pomeni, da so stari in da ne morejo igrati več vloge staršev in tudi, da otroci ne morejo in ne potrebujejo dveh vrst staršev.

Navajeni ali razvajeni (stari) starši?

Imam sodelavke, ki povedo, da je povsem samoumevno, da one hitijo iz službe v vrtec vedno in vsak dan po svoje vnuke. Drugi je povsem samoumevno, da ona vsak dan po službi skuha kosilo še za celo dvojno družino … »Saj tamladi vedo, da je to boniteta, ampak tako so se navadili in ne vedo, kako bi se drugače organizirali,« pravijo te babice. Da ne bi bilo razumljeno, da nam babicam in dedkom ni všeč, če smo potrebni in še vedno »ne morejo brez nas«. O ja, všeč nam je, čeprav je včasih težko! To pa ni ravno pravi motiv, prav tako kot ni pravo stališče mladih staršev, da je varstvo njihovih otrok samoumevna naloga starih staršev.

»Ne delajte ničesar iz praznega slavohlepja …« (Filipljanom 2,3)

Edini motiv starih staršev naj bo pomoč, kolikor je lahko nudimo, in ne prisvajanje vnukov. Vemo namreč, da si otrok izbere mamo svojega srca, ki ni nujno biološka mama, ampak tista, ki je z njim takrat, ko jo najbolj potrebuje, ko je v stiski … Tako lahko zaidemo na območje, ko mladim staršem onemogočamo biti

edini in suvereni starši svojim otrokom. Za starše, ki res želijo biti dobri in odgovorni, je to lahko zelo boleče. Vsaj del te izkušnje sva imela tudi sama, ko so si moževi starši, ki so nama čuvali prve tri otroke, nekako razlagali, da so jih oni »spravili gor« in jih vzgojili … Četudi so otroci v varstvu doma, naj bo to res samo varstvo pri babici in dedku, medtem ko staršev ni, in ne kupovanje naklonjenosti vnukov ali tekmovanje s starši.

Druga skrajnost je, ko mladi stare starše v bistvu »zaposlijo« za redno varstvo in se morata dedek in babica popolnoma prilagoditi njihovemu urniku. Stari starši imamo in moramo imeti svoje življenje – celo takrat, ko ostane samo še eden sam. Prav je, da smo pripravljeni biti v pomoč, ampak v okviru svojih moči in časa. Predvsem pa se moramo z mladimi o vsem odkrito in jasno pogovoriti. To in toliko lahko, takrat in tako pa ne. Le z odkritim pogovorom ne bo prihajalo do tihih zamer na eni ali drugi strani, ki najpogosteje ranijo naše medsebojne odnose.

Zapoved medsebojnega spoštovanja z obljubo

Vedno je prav, da imamo eni in drugi v mislih četrto Božjo zapoved, ki je tudi edina zapoved z obljubo. Zapovedi niso kar tako malo za zraven, ampak so temelji pravega ravnanja. Torej – spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. Oče in mati sva midva, so pa tudi najini otroci sedaj – oče in mati in spoštovati njuno očetovstvo in materinstvo razumem tudi v tej zapovedi, tako kot je njim zapovedano spoštovanje do nas. Če torej dovoliva ali omogočiva čim bolj v polnosti živeti očetovstvo in materinstvo svojim otrokom, verjamem, da nam bodo s spoštovanjem vračali tudi oni in njihovi otroci – naši vnuki. To pa je že izpolnitev obljube dolgega in dobrega življenja, ki jo Bog daje z zapovedjo.

Kdo naj gre torej v vrtec ali v šolo po otroke?

Po vsem tem se zdi logično, da je to naloga očeta ali mame in le izjemoma, če kdaj ne gre, starih staršev in da je to predvsem stvar stalnega dogovarjanja. Tudi za otroke je na ta način doživetje s starimi starši nekaj posebnega, ki bogati njihova življenja. Glavno vlogo pri vzgoji pa imajo starši. Seveda pa je vsako življenje svoja zgodba in takrat, ko je ta zelo drugačna, Bog poskrbi, če se mu odpremo, da tudi vse te vloge, poti in srečanja kljub drugačnosti obrodijo dobre sadove. Marija Halas

Družina in Življenje

živeti s svetim pismom

Ne bojim se! Berem Sveto pismo. Človek živi svoje življenje s tremi danostmi, ki jih prinese na svet: s podedovano zakladnico svojih prednikov, z zgodovinsko izkušnjo in z osebno zavestno pripravljenostjo, ki ga poganja v smiselni duhovni napredek.

Sveto pismo je zgodovinski in kulturni zaklad človekovanja naših prednikov. Žive zgodbe svetopisemskih oseb sestavljajo znanje in vso modrost, bogastvo odnosov med ljudmi in zadnjo resnico o bivanju.

Bog je viden in otipljiv

Zaupanje v Boga, ki od prvega jutra stvarjenja sveta bivajočemu ohranja smisel, je še po 2000 letih popolnoma enako. Čeprav se zdi, da se danes človek oddaljuje od bistvenega, nam Sveto pismo vsemu navkljub potrjuje vero in daje odgovore. Včasih je beseda trda in neizprosna, včasih neprepoznavna v trenutku bivanja, a spet drugič zabije žebljico na glavico v najbolj nesprejemljivih okoliščinah. Tako v Svetem pismu dan za dnem odkrivaš nepopustljivost in pogum, stanovitnost in ponižnost, potrpežljivost in čudežno Božjo pomoč. Sveto pismo namreč presežno napravlja vidno in otipljivo. Ne morem Boga pocukati za brado ali Jezusu skočiti v naročje. Lahko pa vzamem Sveto pismo v roke in se popolnoma predam Božji navzočnosti.

Učim se živeti za druge

Počasi samotnost postane vrlina, drugačnost pa v temelju

postavlja stvari na pravo mesto. Svetopisemska besedila odsevajo vedno nove možnosti razumevanja in preseganja samega sebe. Kaj ni najbolj človeku lastna ravno odprtost k sočloveku? Le kar daš naprej, ostane in vse, kar daruješ za druge, nekoč postane večnost. Včasih, kadar mi ne gre najbolje, se v knjigi vseh knjig oglasi jasna Beseda Usmiljenja. Kako žalosten in tragičen bi bil človeški rod brez usmiljenja! Izpraznjena sedanjost v ničemer ne zagotavlja prihodnosti, obremenjujoča preteklost pa hromi in tlači k tlom. Zgodbe, ko je Bog rešil človeka, pa sijejo in dajejo korajžo. Zato zmoreš vedno znova in znova in se opiraš na drobna izkustva, da se vse, kar delaš iz poštene predanosti, nikoli ne more izgubiti.

V Svetem pismu so zgledi mater in žena … Še posebno se tega zavedam, ko berem Sveto pismo kot mama. Koliko prilik in družinskih zgodb je nanizanih v njem. Koliko strahov, uslišanih in neuslišanih molitev, darovanj, strogih kazni in groženj je stkanih v svetopisemskih družinah.

In mame, ki že po svoji naravi zmoremo poslušati in slišati, imamo v Svetem pismu veliko priprošnjic in zgledov. To so čuteče, rahločutne mame. Skrbno in z veliko ljubeznijo dajejo vsakemu otroku posebej priložnost, da postane samostojen del smiselne celote bivanja. Nobena moderna psihološka knjiga ne daje toliko vzgojnih modrosti, kot jih lahko najdemo v Svetem pismu. In berem Sveto pismo tudi kot žena. Po dolgih letih spoznavam, da so meje dojemanja sveta različne. Vedno znova spoznavam, da je čez vsa leta, preživeta v zakonu in družini, potrebno razprostreti samo odejo ljubezni. Tisto sveto in vseodpuščujočo ljubezen. Tisto ljubezen, ki je tisočletja pred nami vodila svetopisemske junake. Isto ljubezen, ki jo v tenkočutnem sobivanju tudi danes podarjamo drug drugemu. Kako zelo smo dragoceni drug drugemu in kako ljudje, kljub navidezni samozadostnosti, ostajamo občutljivi.

V samoti bivanja iščem duhovna obzorja, ki me vodijo k smislu

Kakor je svetopisemske romarje vodil Sveti Duh, sem tudi jaz na koncu samoten popotnik skozi atomski vek. Sprejemam odločitve in spoznavam, da najbolj pravilne in rodovitne ne prihajajo iz glave, temveč vedno iz srca. Ja, na koncu, ko človek potegne črto pod svoje življenje, v najbolj skriti kamrici srca, ostaja sam. Sveto pismo mi pomaga, da se približujem večji zahtevnosti bivanja. Da iščem duhovna obzorja, ki dajejo vsebino in naravnanost h končnemu cilju. Sveto pismo mi ne nazadnje pomaga, da iz svojega življenja naredim nekaj smiselnega. Alenka Javornik

Družina in Življenje

ODGOVORI NA VPRAŠANJA

Božič – čas obdarovanja z navlako? Vsako leto se nekje novembra z ženo znajdeva v enakem precepu. Imava štiri otroke, kar nekaj bratov in sester, najine starše in še nekaj prijateljev in sorodnikov, ki imajo tudi otroke, s katerimi smo si blizu. Zdi se mi, da je vsako leto več daril. Mi njim, oni nam. Prihajajo iz različnih koncev od različnih miklavžev, za božič in včasih še novo leto. Najprej je lepo, potem pa postane samo še naporno in drago. Poskusila sva omejiti, se pogovoriti, pa se žena ne strinja preveč. Njej je to ukvarjanje z obdarovanjem pravzaprav všeč. Lansko leto sva sicer toliko napredovala, da je žena znancem in daljni žlahti spekla samo piškote. Po moje pa je tega obdarovanja in predvsem stroškov odločno preveč. Vsako leto se znajdemo v poplavi daril in stroškov. Imate kakšen pameten nasvet, kako omejiti to obdarovanje in predvsem stroške, povezane z njim? Jure Dragi Jure, hvala za tole vprašanje. Pogosto se vprašanje obdarovanja pojavi tudi na našem seminarju o denarju. Mnogo zakoncev je namreč v podobni stiski kot vidva.

Iskanje edinosti tudi na področju obdarovanja

Mnogi zakonci so v precejšnji needinosti glede obdarovanja, kar slutim tudi iz vaših besed (»… pa se žena ne strinja preveč«). Tudi odnos do obdarovanja je eden od vidikov »enega mesa« – edinosti med zakoncema (prim. Ef 5,31), a iskanje edinosti na tem področju je težko. Tudi zaradi tega, ker imamo zakonci pogosto različne jezike ljubezni. Saj gotovo veste, da jih je pet (besede spodbude, dotik, skupen čas, usluge, darila). Obdarovanje je torej samo en od njih. Ga pa potrošniška kultura strašno »ceni«, poudarja in spodbuja. Z njim se namreč najlažje izpuli denar iz naših žepov. Pogovorita se o različnih jezikih ljubezni in pomislita, komu bi lahko izkazala pozornost in ljubezen na drugačen način. Ne »trzamo« vsi na darila. Najbrž pa ima vaša

žena obdarovanje kot bolj izrazit jezik ljubezni kot vi. Tudi to morate upoštevati.

Evforija in nabijanje krivde Ste opazili, kako nas v času pred božičem – v nekaterih mestih skoraj dva meseca prej – želijo trgovci spraviti v stanje zmanjšane razsodnosti? Recimo tako, da se v adventu, prazniku učlovečenja Boga, v pričakovanja rojstva Božjega otroka, ustvari veliko evforijo. Da postanemo zaslepljeni; recimo z milijon lučkami, z nežno, »toplo« glasbo v ozadju, s pomočjo vonjav (»kuhančki«) in tudi s pomočjo psihološkega trika nabijanja krivde v smislu: če si že ne vzamem časa zate, ti vsaj nekaj kupim. Ljudem se razsodnost v resnici zmanjša in odprejo denarnice na široko, tudi zelo na široko. Preko svojih zmožnosti. Pravzaprav uporabijo kreditne kartice in “gredo v minus”. Nekateri tudi obiščejo banke, vzamejo kredit in nakupujejo. Meseca januarja pa boli glava, pojavijo se očitki, jeza, slabi odnosi.

Težko se je upreti evforiji, da se pa. Recimo tako, da se evforiji čim manj izpostavljamo. Ne obiskujta trgovskih centrov in središč “čarobno” osvetljenih mest … pač pa raje obiščita kakšnega prijatelja. Ne glejta reklam, ne hodita na veseljačenja in na masovne požrtije, pač pa si praznično vzdušje raje pričarajta doma – v miru, z molitvijo okoli adventnega venčka, v krogu najbližjih. To je stvar vajine skupne odločitve.

Uporabita drug jezik, ukinita kartice in uvedita navadno kuverto V naši družini pogosto podarjamo namesto daril posvečen čas v obliki kakšne doživljajske izkušnje (recimo atraktiven izlet z otrokom – ni nujno, da je izlet drag!), včasih tudi uslugo (zadnjič je recimo sin dobil zelo zanimivo darilo od zeta – košnjo trave namesto njega). Lahko se recimo v soju bakel, ki jih naredite doma (spet posvečen čas), odpravite k polnočnici skozi teman gozd do podružnične cerkve.

Družina in Življenje

Sami sebi lahko glede na svoje finančne zmožnosti zdravorazumsko uvedete ‘točko dovolj’ pri porabi denarja za darila. To naredita skupaj z ženo seveda, tako da preprosto določita vsoto denarja, ki sta jo letos pripravljena nameniti za vsa darila. Ta denar – v obliki gotovine – dajta v navadno kuverto. Na kuverto napišita ‘za darila’ in iz nje – samo iz nje! – jemljita denar za nakupe daril. Pozabite na kartice. Kartice so na videz praktične, a so perfekten psihološki trik. Pri uporabi kartic se namreč sploh ne vidi in ne občuti, kako zgineva denar z nje. Ko pa iz kuverte potegnete bankovec na svetlo in ga daste blagajničarki v roke, pa se mnogo bolje zavedate, da gre nekaj od vas, da zapravljate denar. Tako bosta zlahka opazila,

kako bankovci zginevajo in kako kupček kopni. Ko zmanjka, prenehajta z nakupi. Preveč preprosto, da bi delovalo? Je preprosto, a težko za izvajanje, ker običajno nimamo dovolj discipline. Vseeno poskusita. Skupaj!

Zmanjšajta navlako Srčno upam, da kakšen od vajinih otrok nima goda ali rojstnega dne v januarju. Da ga – ko se komaj malo spočije od odvijanja (pre)številnih daril – spet ne vznemirimo z novo goro navlake. Namerno sem uporabil ta izraz. Precej neprijeten je, a pogosto darila postanejo prav to. Draga navlaka, a vseeno navlaka. Kaj pa je pravzaprav navlaka? Če pogledamo v Slovar slovenskega

knjižnega jezika, vidimo, da je navlaka definirana takole: nekoristne, odvečne stvari. Troje torej – nekoristne, odvečne in stvari. Prvo kot prvo: navlaka so stvari. Oseba nikoli ni navlaka. Oseba seveda lahko pripomore – in to bistveno – h količini navlake, ni pa oseba navlaka. Odvečne stvari so tiste, ki so pač odveč, ne služijo ali ne bodo dolgo služile (recimo »lovilci prahu«, kitajske igračke, ki se takoj polomijo, tudi gore sladkarij), stvari, ki jih ne uporabljamo ali pa izredno redko. Navlaka je nekoristna. Če je nekaj, kar mislimo kupiti otroku ali odraslemu nekoristno za vaju ali za vajinega otroka, bo velika verjetnost, da bo nekoristno tudi za drugega. Včasih je sveti Miklavž nosil koristne stvari, sedaj se pa to skoraj ne spodobi več. Kakšno darilo pripravita sama. Recimo poleti lahko nabirata zdravilne rastline, ki jih zmešata v okusen čaj, ga zapakirata v lične vrečke in podarjata odraslim. Bolj farmacevtsko navdahnjeni lahko pripravite kakšno mazilo ali kremo iz preprostih sestavin. Možnosti je veliko, gre pa v bistvu za podarjen čas. Vse, o čemer sem pisal, je pravzaprav plavanje proti toku današnjega časa. Povabljena, da zaplavata proti toku. Skupaj, seveda. Aleš Čerin

Imate tudi vi kakšno dilemo, potrebujete nasvet? Pošljite nam svoje vprašanje na: dani@diz.si.

Družina in Življenje

ZGODBA ZAKONSKEGA PARA

Mihaela in Simon Laci: »Iz kulture jaz v kulturo midva.« Mihaela in Simon Laci prihajata iz vasi Dobrovnik v Prekmurju. Učiteljica in policist. Poročena sta 21 let in imata tri sinove. Sta zelo dejaven pričevalski in voditeljski par pri Družini in Življenju. Opišita najprej začetek vajine zgodbe ... Mihaela: Spoznala sva se pred 27 leti na neki veselici ravno v predbožičnem času. Stara sem bila 17 let. Spomnim se, da je takrat močno snežilo. Simon me je povabil na ples in začela sva se pogovarjati. Zanimivo je bilo to, da sva oba hodila že tri leta na isto srednjo šolo, a se do takrat ne spomnim, da bi se tam kdaj videla. Po končani srednji šoli sva šla oba študirat v Maribor. Simon je študij kar hitro opustil in rekel, da bo šel v službo. Zmenila sva se, da se bova po mojem končanem študiju poročila. In res je bilo tako. Tako sva se julija 1997 poročila. Začela sva pri Simonovih starših graditi nadzidavo, dobila sem tudi službo in že dve leti po poroki sva se preselila. Januarja 2001 se nama je rodil težko pričakovan prvi otrok Luka, že naslednje leto pa naju je presenetil Žiga. Simon: Po enem mesecu skupne hoje sem ji povedal, da bo ona moja žena. Ni mi verjela in si je takrat mislila, da si to samo domišljam. Meni pa je nekaj govorilo »to je to«. In res se je izkazalo, da je to to, saj sva letos praznovala že 21 let poroke. Vsak dan bolj spoznavam, da mi je Bog dal točno takšno ženo, kakršno potrebujem, ki ni popolna (prav takšno imam rad), je pa nekdo, ob katerem želim preživeti vse življenje. Vsak začetek je lep, a vemo, da zakon niso samo rožice. Imata vendar tudi kakšno preizkušnjo? Mihaela: Prva preizkušnja je prišla kmalu po poroki, ko sem iz meseca v

mesec zaman čakala na nosečnost. Simon me je vedno tolažil. V meni so se porajali strahovi, da me bo zaradi tega zapustil. On pa me je pomiril s tem, da se ni poročil z mano samo zaradi otrok. V tem času sem se veliko zatekala k molitvi in prosila Marijo, naj nama izprosi dojenčka. Simon: Druga preizkušnja je bila moja bolezen mesec po Lukovem rojstvu. Vsi so mi govorili, da bo v redu, le ugotovili niso, kaj mi je. Še

oče je izrekel stavek: »Ne sekiraj se, saj verjetno ni rak.« Pa še Mihaela ni smela z otrokom k meni. No, bil je zasuk črevesja, operirali so me in sem preživel. Sem se pa takrat prvič vprašal o smislu življenja in minljivosti. Tako se je na nek način začelo moje spreobrnjenje, ki pa je na začetku malo zašlo v nepravo smer (new age). Oba sta omenila, da vama je vera pri tem pomagala in

Družina in Življenje

pomen spreobrnjenja. Kako je bilo z vero v vajinih družinah? Kako sta prišla do osebne vere v Kristusa? Simon: Mi v družini vere nismo živeli, saj je bila mama vzgojiteljica in sem vse zakramente prejel na skrivaj, sv. birmo že na pol »uradno«. Nekako sem se gibal v Cerkvi nenaklonjenih krogih, zato sem po bolezni (zasuk črevesja) duhovno hrano začel iskati v novodobnih verstvih in ezoteriki (reiki, razne meditacije, bioenergija …). Zanimivo, da tudi nihče od kristjanov v tem ni videl nič slabega. Tudi meni je bilo v redu, moja samozavest je rasla in počasi je to postajalo važnejše od moje družine, čeprav mi je Mihaela nekaj časa sledila, a hvala Bogu naslednjega koraka v smeri poglabljanja v te norosti (danes vem, da so norosti in velike nevarnosti za kristjane) ni bila pripravljena storiti. Nekega dne sem se srečal s prijateljem, ki je protestant, in mi je začel govoriti o Jezusu in o nevarnostih new agea. Seveda sem ugovarjal, vendar je deloval prepričljivo. Odločilen je bil njegov stavek: »Ni ti treba verjeti meni, prosi Jezusa, veruj in razodel se ti bo.« V tistem času je imel Žiga hude napade astme. Po kar nekaj neprespanih nočeh in poskusih zdravljenja s pomočjo bioenergetičarke sem nekega večera ženi predlagal, da bi molili k Jezusu. Bila je takoj za. Zjutraj sva se spogledala in drug drugega spraševala, ali je ponoči kateri kaj hodil k sinu. Ko je Žiga vstal mi je bilo vse jasno, preplavile so me solze, bil je ozdravljen. Tudi pozneje ni imel nikoli več takšnih napadov. Po mojem vnovičnem »rojstvu« se je precej popravil tudi najin odnos z ženo, saj me je Jezus krasno vodil iz kulture »jaz« v kulturo »midva«. Mene je še posebej učil, da je pravo zadovoljstvo v dajanju in ne prejemanju. To logiko uči samo krščanstvo (vsaj v new ageu je ne najdemo). Več o tem povem na najinih pričevanjih. Mihaela: Jaz pa izhajam iz štiričlanske družine. Pri nas se je ob nedeljah in praznikih hodilo k maši, z bratom sva prejela vse zakramente. Mama

je sicer bila in je še vedno zelo verna, mnogo je molila, ampak nekako ji to ni uspelo prenesti na naju z bratom (ni bilo družinske molitve). Oče pa je na žalost v mojem otroštvu imel težave z alkoholom. Hvala Bogu in v to sem trdno prepričana, da mu je milost ozdravitve izmolila mama. Danes pa sta oba verna kristjana in sem ponosna nanju in na njun zakonski odnos. Vedno pa sem verjela, da Bog obstaja. Največkrat sem takrat molila, ko sem kaj rabila (v šoli pred testi, izpiti, kakšne druge želje – torej takrat sem ga nekako potegnila iz predala in ga prosila.) Tudi takrat, ko sva se poročila in dobila otroke, mi je bilo logično, da bodo krščeni, hodili k verouku. Simon proti temu ni bil in tudi otroka sva dala krstiti in sta hodila k verouku. Za večje praznike smo hodili k maši, vendar je vse bilo na nivoju tradicije. Takrat, ko se je Simon spreobrnil, pa se je preko njega začela moja osebna vera. Simon, ti si policist. Vemo, da v prejšnjih časih policisti niso bili verni ... Kako uskljajuješ vero s tem poklicem? Simon: Za prejšnje čase ne vem točno, ali so bili policisti verni, niso pa smeli biti navzven. Tudi sam sem postal veren pred približno 10 leti. Ko se me je Bog na poseben

način dotaknil, sem mislil, da bom »spreobrnil« vse po vrsti, najprej vse sodelavce. Kakšna domišljavost. Danes vem, da spreobrača Bog in ne jaz. Živeti vero kot policist mi ni težko; v službi vsi vedo, da sem veren; včasih pade kakšna zbadljivka na ta

Ko se me je Bog na poseben način dotaknil, sem mislil, da bom »spreobrnil« vse po vrsti, najprej vse sodelavce. Kakšna domišljavost. Danes vem, da spreobrača Bog in ne jaz. račun (največkrat na račun Cerkve), drugače pa osebno nimam nobenih težav. Kaj pa govorijo za mojim hrbtom (ne le v policiji), pa se že dolgo ne ubadam več. Ko enkrat začutiš in spoznaš Jezusovo usmiljenje, je vse drugo drugotnega pomena. Vem pa, da je to drugim, ki tega izkustva nimajo, težko razložiti. Tudi meni bi še pred 10 leti nekdo o tem težko

Družina in Življenje

govoril, zato razumem ljudi, ki niso verni. Lahko le molim za njih. Mihaela, ti pa si učiteljica. Se kdaj kot kristjanka zaradi tega znajdeš pred kakšno dilemo pri poučevanju? Se soočaš s kakšno etično dilemo, moralnim vprašanjem, če moraš učiti kaj, s čimer se ne strinjaš? Mihaela: Po izobrazbi sem profesorica razrednega pouka in to delo tudi z veseljem opravljam na primestni osnovni šoli. Moram priznati, da je pri nas še vedno veliko »kmečke pameti«, kjer starši spoštujejo učitelje in tudi otroke vzgajajo na ta način. Vedno pa se najdejo izjeme. Otroke poskušam vzgajati oziroma učiti, da smo strpni in sprejemamo mnenja drugih, kar pa ne pomeni, da se moramo po njih ravnati. Zaenkrat se nisem znašla pred nobeno dilemo pri poučevanju. Sigurno pa se kot kristjanka ne strinjam s teorijo spola. Ne predstavljam si, da bi morala otroke učiti, da si lahko spol izbereš sam, ne glede na to, ali si se rodil kot fantek ali punčka. Imata tri čudovite fante in najmlajšega sta dobila več let po prvih dveh. Za današnja merila je to zelo pogumno dejanje. Kako sta sprejela odločitev za še enega otroka? Mihaela: Ja, res je. Za vsakega starša so njegovi otroci čudoviti. Imava tri fante, in sicer Luka, ki bo dopolnil januarja 18 let, Žiga, star je 16 let,

in Miha, ki je septembra napolnil dve leti. Ko sva s Simonom postala par, sva si vedno govorila, da bova imela tri otroke. Po rojstvu drugega otroka sem jaz rekla, da bosta dva kar v redu. In tako nekako je bilo nekaj časa. Po spreobrnitvi pa mi je Simon že večkrat povedal, da bi imela še enega otroka. Tudi fanta sta bila glede tega zelo vztrajna. Jaz sem se kar pet let upirala. Sedaj pa moram priznati, da nam je Bog dal

Mislim, da je pri človeku velika stvar že, ko si upa priznati, da ni popoln in da vse stvari v življenju enostavno niso odvisne samo od njega. oziroma namenil še enega otroka, ki nam popestri dneve in jih naredi vesele, razigrane. Imamo pa tudi enega angelčka. Simon: Mihaela je govorila, da je pri 35 letih prestara za še enega otroka, no Miho je potem rodila pri 41. Midva veva, da je takrat dozorel čas in nama je fant podarjen. Res je pravi cukrček. Tudi Luka in Žiga ga imata zelo rada.

Starejša dva sinova sta zelo uspešna športnika. Predstavljam si, da je potrebnih veliko treningov, odpovedovanja. Kaj po vajinem mnenju dobrega prinaša šport otrokom in kakšni so morda izzivi (negativne strani), s katerimi se kot družina soočate? Mihaela: Luka in Žiga sta oba nogometaša. Velikokrat se pohecam in rečem, da Miha pa ne bo nogometaš, pa me moji dečki čudno gledajo in rečejo, da naj ne sanjarim. Pri nas se vse vrti okrog nogometa. Tudi Simon je bil nogometaš, tako da sta dečka šla po njegovih stopinjah. Ko se zvečer pogovarjamo, je redko, da ne bi bil osrednja tema nogomet. Sem se že privadila. J Je pa res, da zaradi obilice treningov manj časa preživimo skupaj kot družina. Simon: Kot šport je nogomet zelo dobrodošel zaradi tega, da fantje ostajajo v dobri kondiciji, da niso ves čas za raznimi ekrani. Ker je to ekipni šport, se je potrebno znati tudi prilagajati, imeti disciplino in znati poslušati (ubogati) trenerja. Kot okolje pa je v veliki večini nenaklonjen veri in sam fantoma velikokrat rečem, da je moja največja skrb, da bi izgubila vero. Kot družini je trenutno največji izziv to, da je Žiga res uspešen in že ima profesionalno pogodbo. On je zelo ambiciozen, želi napredovati in uspeti v nogometu. Najina velika želja to ni, se pa zavedava, da mu na tej poti ne smeva postavljati ovir. Zato ga podpirava in na vse to dogajanje kličeva Božji blagoslov. Sta zelo aktivna pri Družini in Življenju, sta regijski voditeljski par in pričevalca. Gotovo vama to vzame veliko časa, toda kakšen smisel vidita v tej angažiranosti? Kaj bi rekla, da vama to delo daje? Mihaela: To, da sva aktivna v DiŽ-u, nama res poleg drugih obveznostih vzame veliko časa, ogromno pa nama tudi daje. Zavedava se, da je dober zakonski odnos potrebno graditi, in pri tem nama vloge, ki jih imava v okviru DiŽ-a, zelo pomagajo.

Družina in Življenje

Današnje vsakodnevne obveznosti lahko velikokrat pripomorejo k slabemu odnosu. Če se z zakoncem ne znaš pogovarjati in ga ne poslušaš, kar hitro lahko pride do nesoglasjih. Midva se tega zavedava, in tudi kadar pričujeva na predzakonskem tečaju, mladim poveva, da se je potrebno naučiti pogovarjati oz. poslušati. Poskušava si vsakodnevno vzeti nekaj časa zase (popoldanska kavica, večerni sprehod ...). Včasih zaradi službe tudi določene stvari odpadejo, kar pa je normalno. Še dobro, da so telefoni in se lahko pogovarjava tudi na tak način. Simon: Sva voditelja dveh zakonskih skupin, obiskujeva pa tudi svojo matično. Da pa vse to lahko obiskujeva kljub majhnemu otroku, se lahko zahvaliva najinim staršem, ki nama velikokrat, priskočijo na pomoč. Tudi Luka in Žiga se kot prava brata kdaj pa kdaj žrtvujeta in dasta Mihca spat ter ga čuvata do najine vrnitve. DiŽ nama je dal ogromno kar se tiče najinega odnosa, odnosa do najinih otrok, staršev pa tudi širše. Zelo pomembna komponenta pa je zagotovo duhovna rast. Ko me je po spreobrnitvi marsikaj vleklo stran od vere v Jezusa, mi je Bog na pot poslal Danija in Vilmo, ki sta z veliko mero potrpežljivosti odgovarjala na moja takrat še otročja vprašanja, me bodrila in verjamem, da tudi dosti molila. Danes vidim, da imava privilegij biti njuna »učenca«, vidim, kakšne blagoslove pošilja Bog preko njiju.

Vsaka stvar, ki sva jo v okviru DiŽ-a sprejela (včasih nama ni jasno, kako bova časovno zmogla), se je izkazala za pozitivno. Pa naj bo to vodenje ZS, vloga regijskega koordinatorja ali »učenčevstvo«. Tema te številke je nepopolnost. Za vaju pa imam to vprašanje: je nepopolnost način, kako priti blizu Bogu ali vaju to od njega oddaljuje? Mihaela: Ljudje smo nepopolni. Tudi sama se znajdem v tem, kadar delam ene in iste napake, čeprav vem, da bi jih morala odpraviti. In prav tu rabim Boga. Z mano ima kar precej dela. J Simon: Bog bo imel z vsakim človekom, posebej še z mano, delo vse do smrti, saj smo ljudje nepopolni, le da eni tega ne zmorejo ali nočejo priznati. Sam res ne vem, zakaj bi rabil Boga, če bi bil popoln. Tako pa ga moram vsak dan znova prositi za milost, da bi prepoznaval njegovo voljo, in za moč, da bi po njej tudi

Današnje vsakodnevne obveznosti lahko velikokrat pripomorejo k slabemu odnosu. Če se z zakoncem ne znaš pogovarjati in ga ne poslušaš, kar hitro lahko pride do nesoglasjih. živel. Mislim, da je pri človeku velika stvar že, da si upa priznati, da ni popoln in da vse stvari v življenju enostavno niso odvisne samo od njega. Tudi sam sem moral priti do tega spoznanja. Za konec še vprašanje, kako praznujete božične praznike? Mihaela: Božič mi je res prijeten praznik. Doživljam ga čisto drugače kot pred leti. V družini ga praznujemo tako, da imamo na predbožični večer

večerjo pri Simonovih starših. Tja pride tudi Simonova sestra in smo kot velika družina skupaj ob mizi. Še prej seveda doma postavimo božično jelko in jaslice ter jo skupaj kot družina s kadilom blagoslovimo. Odpravimo se tudi k polnočnici. Na božič pa gremo k mojim staršem na kosilo. V naši župniji je navada, da imamo popoldan družinsko božično sveto mašo, katere se udeležimo vsi skupaj kot družina. Simon: Božič je za nas res praznik Jezusovega rojstva in ne samo družinski praznik, kot nam ga želijo predstaviti. Seveda ga preživljamo v krogu družine, vendar pa se v adventnem času in predvsem na sveti večer in sam božični dan okrepita naša molitev in blagoslavljanje doma. Vsako leto ga znova doživljam kot novo priložnost za korak bliže Bogu, saj se Jezus ne naveliča prihajati na ta svet in ga odreševati. Ob tej priložnosti želim tudi vsem tistim, ki boste brali te vrstice, blagoslovljeno in doživeto praznovanje ob rojstvu našega Gospoda! Draga Mihaela in Simon, iskrena hvala, da sta z nami podelila vajino čudovito zgodbo. Želim vama blagoslova in da bi se še naprej dala voditi ljubečemu Bogu. Meta Halas

Družina in Življenje

VILMINA SPODBUDA

VIDETI ONSTrAN NAPAK Vilma Siter, z možem Danijem skupaj vodita Društvo DiŽ

Med zelo težka opravila v življenju zagotovo sodi to, da moram vedno znova sprejemati svojo lastno zmotljivost, nepopolnost, ranjenost, obenem pa vem, da je še težje sprejemati nepopolnost in zmotljivost sozakonca. Pri njem to veliko prej in pogosteje opazim kot pri sebi pa tudi bolj me moti. S tem v zvezi je veliki mislec in klinični psiholog dr. jordan Peterson pred dnevi v Ljubljani dejal, da je to, kar nas moti pri drugih, naš problem in ne njihov, zato mora reševanje tega problema postati naše poslanstvo.

Poslanstvo samoopazovanja

Vendar kako naj se tega poslanstva lotim? Vsekakor je najprej na vrsti moje samoopazovanje – moja samorefleksija ali preprosteje rečeno: najprej moram ozavestiti, kako živim, kakšna so moja dejanja in moje reakcije. To ozaveščanje je za najin odnos oziroma najin zakon nekaj dobrega in je nekaj, kar nama pomaga zoreti, saj smo vsi poklicani k rasti in zorenju. Vemo, kako težko je živeti s človekom, ki je »zabetoniran« v svoja prepričanja in pri njih trmasto vztraja. Tak še sam težko shaja s seboj,

še težje pa z njim shajajo njegovi bližnji. Sicer pa je vsakdo poklican k svetosti, kar pomeni trdo delo na odnosih (sploh v zakonu), delo, ki se vedno začne pri meni.

Rešitev je vedno spreobrnjenje

Se vam je že zgodilo, da ste se v čem zmotili? Ste že kdaj naredili kakšno napako? Kako je z vami, ne vem, vem pa, da sama kar naprej delam napake. Največkrat je to mimogrede, povsem nenamerno in brez moje volje. Napake sicer delam pri svojem delu, še bolj pa pri svojem komuniciranju z mojimi bližnjimi. In oni me pogosto opozorijo na moje napake, tudi takrat, ko jih jaz sploh ne opazim. Priznam, da se moram po temeljitem premisleku z njimi strinjati, čeprav mi to »strinjanje« ne gre prav dobro od rok. Sodim namreč med tiste, ki hočejo najprej braniti svoj prav. Vem, da nas je veliko takih, ki smo k temu nagnjeni. Z veliko pozornostjo smo zazrti v napake drugega, hkrati pa z vsemi močmi branimo sami sebe – svoje okope. In prav »zagledanost« v napake drugega nam preprečuje, da bi videli svoje. Žal se mnogi zakonci na tej stopnji ustavijo, se »zaparkirajo« ali celo ločijo. Prav pa bi bilo, da bi poiskali pomoč druge osebe, nekoga, ki bi jim pomagal spregledati, ki bi jim pomagal videti lastne slepe pege in obrniti pogled v drugo smer – v sebe.

Rešitev v »Priročniku za življenje«

V tem me potrjuje tudi Božja beseda, ki v prvih poglavjih knjige razodetja govori o tem, kako pomembno je nenehno preverjanje samega sebe, svojega stanja, svojih motivov. Spregovori mi o tem, kako smo ljudje nagnjeni k temu, da radi opustimo svojo prvotno ljubezen, pa naj bo to ljubezen do Boga ali do svojega sozakonca. jezus pravi, da je prava rešitev vedno naše spreobrnjenje – spreobrnjenje, ki je čisto konkretno – v dejanjih, ki prispevajo h gradnji odnosa, ki vodijo nazaj k prvotni ljubezni: »Vendar imam zoper tebe to, da si opustil svojo prvotno ljubezen. Spomni se torej, od kod si padel, spreobrni se in opravljaj prvotna dela« (raz 2, 4–5)! Sprašujem se, kaj neki so ta »prvotna dela«? Ali ni morda to način življenja na začetku najine poti? jezus naju hoče spomniti na čase najine zaljubljenosti, ko sva videla onstran najinih napak, ko sva drug v drugem videla dobro, tudi takrat, ko je bilo to težko videti. To so bili časi, ko sva si lahko odpuščala, časi, ko sva se veliko pogovarjala in bila drug do drugega sočutna, časi, ko sva si pomenila vse, saj sva vedela, da sva si podarjena. Večkrat smo že slišali, kako nas, zakonce, papež Frančišek spodbuja, naj v svojih družinah redno uporabljamo

Družina in Življenje

»prvotna dela«, ki se skrivajo v uporabi besed: HVALA, OPROSTI, PROSIM, in k temu dodaja, naj vsak nov dan začnemo s POP kulturo (pogled, objem in poljub). Zakaj ta preprosta navodila? Zato, da bi si jih lažje zapomnili. Pregovor nas uči, da če se nečesa ne naučimo na pamet, nam niti na misel ne pride, da bi to v življenju uporabljali. Zato si za vedno zapomnimo, kaj pomeni HOP in POP kultura J, in začnimo to zares uresničevati, naj to postane naš vsakodnevni obred, ki bo prinašal varnost nam in našim otrokom.

Premagati laži v svoji glavi

Zagotovo drži, da smo ljudje le ljudje: nepopolni, krhki, ranljivi, občutljivi in zmotljivi. Iz te krhkosti in ranljivosti pogosto ranjujemo druge, kot da bi v tem videli neko začasno rešitev. Tako se najpogosteje v zakonu – med nama – vzpostavijo svojevrstni komunikacijski vzorci, v katerih nisva dovolj pozorna drug do drugega in si na ta način več ne pomagava celiti ran, pač pa jih le še poglabljava. Prav v teh vzorcih, ki so kot razpoke med nama, se lahko izgubijo najini otroci. Zato je dobro za naju in za

najine otroke, da se boriva proti lažem v svojih glavah, ki naju prepričujejo, da zaradi lastne grešnosti in ranjenosti nisva vredna ljubezni in ne moreva biti sprejeta in ljubljena. Resnica je, da je prav nepopolnost tista, ki me vedno znova vodi bliže k Bogu. Resnica je, da me Bog sprejema zdaj in tukaj, takšno kot sem, ne šele potem, ko bom uredila stvari v svojem življenju, ko bom začela moliti, ko bom delala vse tako, kot je prav. Celo več, prav nepopolnosti je tista, ki nas naredi enkratne, neponovljive in unikatne. Nekaj svetega je v tej naši zlomljenosti, nepopolnosti in grešnosti, vendar le takrat, ko to svojo zlomljenost, grešnost, omejenost in nepopolnost sprejmemo, jo objamemo in jo z vso močjo in iz vsega srca podarimo Jezusu. To postanejo potem prvine, iz katerih On lahko dela čudeže in so ti čudeži zdravilo za druge. Nepopolnost je tista, ki me po Božjem delovanju usposablja za pomoč drugim. Prav v tem, da si upam biti to, kar sem, da si upam svoje temine vedno znova nastavljati Božji luči, sem upanje za druge, ki še tavajo v temi in iščejo luči v svojem življenju. Kako vzvišeno poslanstvo nam daje naš Odrešenik! Kljub moji

nepopolnosti v služenju drugim najdem smisel in polnost življenja.

Da bi postajala obrušen diamant

Ko sva se nedolgo tega vračala iz ene izmed najinih mnogih poti, sva se ustavila v Mariboru ob reki Dravi. Včasih iščeva trenutke počitka in miru, da jih izluščiva iz nenehne vpetosti v delo ali družino. To so trenutki hvaležnosti, ki jih zbiram v zlati čaši večnosti. Več je tega zavedanja, več je trenutkov hvaležnosti in bolj polna je čaša. Voda se lesketa v jesenskem soncu, platana v rjavo zlatih in zelenih odtenkih spleta svod nad nama. Obsedela sva vsak s svojo kavico, vsak s svojo knjigo, vsak s svojimi mislimi, pa vendar trenutek najine enosti. Skupaj sva. Hvaležna, da imava drug drugega. Dolgo pot sva že prehodila do tu. Naporno, trmasto, sebično, pa vendar vedno usmerjeno v isto smer, najino edinost. Na tej poti še vedno odlagava na stran svoje težnje, ki jih prepoznavava kot zavore in ovire. Vedno bolj sva hvaležna za dar drug drugega in s tem možnost, da gradiva drug drugega, se očiščujeva lastnih navlak in si pomagava zdraviti rane, ki sva jih prinesla v zakon. Počasi, enega za drugim, odlagava kamenje, ki se iz najinih ranjenih src znajde v najinih rokah, da bi jih metala drug v drugega, kot poetično pove sedanji papež. Vedno bolj spoznavava, da vsak s svojo tako zelo specifično osebnostjo postajava vedno bolj voljno prepletena, v dobrem in slabem in da sva si dar. Počasi spoznavava, zakaj naju je Bog hotel združiti ravno zaradi najinih tako zelo oglatih nravi, tako zelo nepopolna. Da bi postajala obrušen diamant, da bi vendarle vedno bolj odslikavala Njegovo podobo v nama. Da bi po nama Bog deloval v drugih. List platane ob moji nogi, ki se oblači v zlato, mi priča o tem, da se Bog ni naveličal tudi naju oblačiti v zlato barvo kot odsev svetega. Hvala ti, Gospod, za žarke tvoje ljubezni, ki to delajo v nama.

Vilma Siter

Družina in Življenje

SEMINARJI NAS BOGATIJO

Ko žena pritisne pravo tipko Mož se nekaj mesecev zbuja iz kome. Žena mu ves čas stoji ob strani. Ko se končno zbudi, reče ženi: »Z mano si bila skozi vse slabe čase. Ko sem bil odpuščen, si mi stala ob strani, ko mi je propadel posel, prav tako, ko sva izgubila hišo, si bila še vedno ob meni, in ko mi je opešalo zdravje, prav tako. Veš kaj, draga?« »Kaj, srček?« nežno vpraša žena. »Mislim, da mi prinašaš nesrečo!« Ta šala je precej podobna mojemu življenju. Poročil sem se zdrav, potem pa mi je »garancija« prav na hitro potekla in zdravje se je poslovilo od mene. Začel sem z revmatičnim obolenjem, leto kasneje nadaljeval s kroničnim vnetjem črevesja, potem pa se je moj zdravstveni karton samo še debelil. Žena me je vozila okoli zdravnikov in po bolnišnicah, bila pri meni, ko sem se zbudil iz narkoze po prvi operaciji, pa po drugi operaciji. Bodrila me je tisto leto, ko sem bil doma na čakanju, ker so me kot invalida hoteli odpustiti (pa jim ni uspelo). Skrbela je za vso logistiko in za najine tri otroke, celo službo je pustila, da je lahko bila ob meni, ko sem imel zagon bolezni. Žrtvovala je svojo svobodo za najin zakon in družino.

Ob predlogu seminarja za zakonce sem se uprl z vsemi štirimi

Bil sem sebičen in sem videl samo sebe in svoje bolezni, nisem pa opazil, da ženi nekaj manjka. Potem mi je predlagala seminar za zakonce. Upiral sem se z vsemi štirimi. To je bilo krčevito upiranje, ker imam umetne kolke in šest vijakov v protezah.

Našel sem sto izgovorov, zadnji pa je bil: »Kaj nama je tega treba? Saj se ne kregava, rada se imava, kaj bi še rada več?!« Pa je moja žena pritisnila pravi gumb: »Seminar vodi Dani z ženo Vilmo. Saj si rekel, da ga poznaš …« Seveda sem ga poznal, čeprav se nisva videla že vsaj trideset let. Je že tako, da se iz svoje mladosti spomniš določenih ljudi, ki so v tvojem spominu pustili prav poseben pečat. Dani Siter je bil en izmed njih. Zanimiv tip, takrat že poročen. Torej je imel zdaj že kar nekaj zakonske kilometrine. Zanimalo me je, kako mu je uspelo.

Zagotovilo “v bolezni in zdravju” ni dokončno

Včasih sem bil mnenja, da bolezen zakonca še bolj poveže in da se ločujejo samo tisti, ki jim nič ne manjka. Potem pa je doživel zakonski brodolom moj najstarejši prijatelj, ki je imel dolg staž v bolezni in zakonu. Ugotovil sem, da ni nič dokončnega. Da sicer rečeš »v bolezni in zdravju,

sreči in nesreči«, ampak da je treba zakonsko zaobljubo vsak dan znova obnavljati, ker se tistih besed na poročni dan sploh ne zavedaš v vsej globini. V zadnjih letih sem torej izvedel za kar nekaj mladostnih prijateljev in prijateljic, ki se jim je zakon podrl. Vprašal sem se, ali je sploh še kdo srečen v zakonu. Ker nisem vedel odgovora, sva šla z ženo na seminar Nepozabni trenutki za naju.

Veliko odgovorov in še več vprašanj

Predavanja so bila zanimiva, življenjska, brez javnih razprav ali kakšnega dela po skupinah, za zaključek pa je bila še obnovitev poročnih zaobljub in večerja ob svečah (ravno prav za najino srebrno poroko). Dobil sem veliko odgovorov, odprla pa so se mi še druga vprašanja: zakaj sva skupaj, kako se pogovarjava, kako rešujeva spore, kaj sploh vem o svoji ženi in njenih čustvih. Uvidel sem, da bom moral še marsikaj narediti. Franci Šinkar

Družina in Življenje

SEMINARJI NAS BOGATIJO

Nepozabni trenutki za naju

(5.–7. 10., Rogla in 26.–28. 10., Njivice) Sto štirje pari v Njivicah in 48 parov na Rogli je doživelo Nepozabne trenutke na temeljnem seminarju z govorniki: Danijem in Vilmo Siter, Slavkom in Sašo Štern, Mitjem in Martino Stantič in novim govorniškim parom Matejem in Petro Berčan, ki jima na tem mestu tudi iskreno čestitamo za čudovit »krstni« seminar. Kot vedno se je zbrala pisana druščina od mladoporočencev do srebrnoporočencev, ki se zavedajo pomena dobrih odnosov v zakonu in družini. Na seminarju pa poleg konkretnih in pričevanjskih nagovorov ni manjkalo niti dobre hrane, plesa in seveda romantike.

O vzdušju na seminarjih naj spregovorijo kar udeleženci sami: Zelo bogato in navdihujoče. Zanimiva pričevanja, v katerih lahko vidiš in najdeš sebe ter se zavedaš svojih napak in vidiš, da še vedno obstaja upanje in da nikoli ni prepozno za nov začetek. Janja

Bila sem že na mnogih seminarjih, ta je enkraten. Priporočila ga bom tudi drugim. Dobila sem prvo pismo od moža! Hvala. Ivanka Nagovarjajoče, ognjevito, preprosto, pričevalsko. Všeč so mi številni primeri, zgodbe – način predavanj. Jan

Všeč mi je bilo, ker je seminar zastavljen celostno (da zajame vse bistvene teme). Obnovitev poročnih obljub je za naju globok in pomemben dogodek, ki naju bo spremljal na nov način. Simona Iskreno, dobro organizirano, nevsiljivo, privlači – da hočem/hočeva še nekaj več! Uroš

Družina in Življenje

Najin odnos do denarja (19.–21. 10., Veržej) Osemnajst zakonskih parov, udeležencev seminarja Najin odnos do denarja, ki so ga pripravili zakonci

Čerin in Šimonka, se je v nedeljo, 21. oktobra, popoldne vračalo domov z novimi spoznanji glede odnosa do denarja in materialnega. Svoj vtis o seminarju je Aleš Čerin strnil tako: »Mnogi so se morda prvič resno pogovarjali med seboj o tej pomembni, a tako neromantični in na videz neduhovni temi. Gotovo je kakšen par razčistil svoja prepričanja in mite okoli odnosa do denarja, odnosa do potrošništva ter se odločil za držo dobrega oskrbnika tega, kar

nam Bog dovoli imeti. Mnogi so se zavezali k drži veselega darovalca.«

***

Naučil sem se, da smo le oskrbniki imetja, s katerim moramo ravnati kot skrbni gospodarji. Stanko Dobila sem znanje o ravnanju z denarjem in tudi kje so marketinški triki, na katere bom bolj pozorna. Petra

Utrdimo klecava kolena (9.–11. 11., Crikvenica) Preko 40 parov je skupaj z voditeljema Danijem in Vilmo Siter v začetku novembra utrjevalo klecava kolena v prvem iz sklopa novih nadaljevalnih seminarjev. Kot je povedala Vilma, je ta seminar tudi za njiju z možem izkustvo duhovne rasti, saj vse, kar govorita, tudi sama predelujeta v njunem življenju. »Vedno pa se zanašava, da bo Gospod z nami in da

bo on naredil tisto v srcih ljudi, kar oni potrebujejo,« je še dodala.

***

Ne glede na to, na kateri stopnji vere sem, je vsak tak seminar korak naprej v moji veri. To močno občutim sama in tudi moja družina. Lidija To je najin tretji seminar. Bi še kar ostala in poslušala vsebine, ki naju utrjujejo.

Vsakič mirno oddidem domov, z novimi spoznanji. Osebni problemi in težave se nama po tem, kar slišiva na seminarju, zdijo zanemarljivo majhni. Damjan

Ko pridejo preizkušnje (16.–18. 11., Crikvenica) Jeseni je v Crikvenici potekal tudi seminar o preizkušnjah, na katerem je 25 zakonskih parov z zakonci Doljak in Brozovič odpiralo boleče

teme, ki so bile vendarle prepletene z vedrino. Iskrena pričevanja (tako voditeljev kot udeležencev) so porodila veliko joka in smeha. »Ponovno je bil to eden tistih seminarjev, ki te pretrese, a hkrati daje upanje, da Bog vidi celo sliko, četudi sam v preizkušnji še ne vidiš smisla,« je svoj vtis o seminarju sklenila Erika Novak.

***

Hvala za vaše delo, življenje, pričevanje ... hvala za izkušnjo, kako živeti, kako sprejeti, kako preživeti, ko pride

preizkušnja v življenje. Vem, kako je živeti z bolečino v srcu ob izgubi nekoga, ki je bil del tebe, del družine, del skupnosti. Sedaj tudi vem, kako ŽIVETI in PREŽIVETI s to bolečino. Hvala. Tomaž Spoznanje, da v stiski nisi sam. Ravno pravo predavanje za preklop na pravi smisel življenja. Mojca in Darjo Vtise sem zbrala Meta Halas

Družina in Življenje

ZAKONSKA SKUPINA

5 razlogov, zakaj se pridružiti zakonski skupini Z možem imava velik privilegij, da smeva sodelovati v zakonski skupini, sestavljeni iz najinih prijateljev. Imamo veliko srečo, da se med seboj dobro razumemo in smo stkali močne vezi, ki segajo precej dlje od mesečnega srečevanja v zakonski skupini. Ker veva, da iskanje ali ustanavljanje skupine ni najenostavnejša ali najhvaležnejša vloga, sva ugotovila, da bi nama prav prišlo, če bi kdo že prej povedal, zakaj se je smiselno pridružiti zakonski skupini in, predvsem, zakaj v njej vztrajati. Če se tudi vi poigravate z idejo, da bi se pridružili zakonski skupini ali jo ustanovili, preberite najinih pet razlogov:

1. Posvečen čas samo za vaju in priložnost za rast v zakonu

Večina zakonskih skupin se srečuje enkrat mesečno. Kontinuirano delo in obravnavanje tem v smiselnem zaporedju pripomore k rasti v zakonu, saj sta povabljena, da si vzameta čas za zakonsko skupino in skupaj odkrivata nove plati drug drugega. Poleg tega se vsak mesec načrtno odpravita na zmenek, kjer se pogovarjata o temi, ki jo obravnavamo v zakonski skupini. Seveda to ni edina tema za zmenek, je le en pomemben delček, da odkrijemo še kakšno novo, neznano zanimivost o zakoncu. V vrtincu družinskih obveznosti je en večer na mesec pravi balzam za zakon.

2. Pridružita se skupnosti

Pravo veselje je videti ljudi, ki do včlanitve v zakonsko skupino niso živeli povezani s skupnostjo. Kar zacvetijo. Sedaj pa svoje življenje živijo mnogo bolj polno, delijo svoje življenje, veselje in stiske s prijatelji. Zgodi se nekaj veličastnega, ko spoznamo, da nikakor nismo osamljeni, zlasti ko govorimo o stiskah, ki jih preživljamo v naših zakonih.

3. Druženje z ljudmi, ki plavajo v isto smer kot vidva

Večina poročenih parov si želi ostati poročenih. A lahko si zastavimo resno vprašanje, kje se zalomi, saj se kar polovica slovenskih parov razide. Verjetno je to zato, ker ne sledimo istim vrednotam in ne zasledujemo istega cilja. Nekateri pari se odločijo za projekte: večja hiša, lepo vzgojeni in izobraženi otroci, nepozabna potovanja … Vse to so dobre stvari, a niso najpomembnejše. Imata vidva prijatelje, s katerimi zasledujete isti cilj? Imate vsi namen resnično ostati skupaj, poročeni, v dobrem in slabem? Predvsem v slabem?

Gresta lahko s temi prijatelji ven, na večerjo in sta lahko resnično to, kar sta, z vsemi težavami vred? Če se pridružita zakonski skupini, si ustvarita podporno mrežo podobno mislečih in s tem trdno podlago za vajin zakon.

4. Zakonska skupina je priložnost, da slišita še kakšen par s podobnimi izkušnjami ali težavami

To je verjetno najboljši in najuporabnejši del zakonske skupine. Vsi imamo različne, unikatne osebnosti, različne sloge komunikacije in srečujemo se z različnimi življenjskimi izzivi. A ravno ta različnost nas tako zelo bogati, saj se prej ali slej znajdemo v podobni situaciji, in ker smo se o tej temi že pogovarjali, smo že opremljeni za soočanje z izzivi.

5. Investirajta v svoj zakon v dobrih časih, saj v slabih ni priložnosti

Tako kot investiramo in shranjujemo denar za slabe čase takrat, ko imamo finančna sredstva v izobilju, tako je smiselno investirati tudi v zakon za čase, ko ne bo vse tako rožnato in metuljčki v trebuhu odletijo. Nekoč bomo gotovo deležni preizkušenj, in če imamo dobro podporo v zakonski skupini, nam bo veliko lažje prebroditi krizo.

Meta Zajec Bevk Meta in Primož sta voditeljski par ZS v Ljubljani, prispevek pa je bil prvotno objavljen na portalu aleteia.si.

Družina in Življenje

ZA VODITELJSKE PARE

V zakonski skupini imava »naj-naj« par V pripravi na Dajemo naprej! 2018 smo vas, dragi voditeljski pari, povabili, da ste nam poslali vaša vprašanja. Dobili smo kopico odličnih vprašanj iz vaše prakse in na njih smo poskusili odgovoriti na okrogli mizi, na kateri so sodelovali Slavko in Saša Štern, Robi in Mojca Nuč, Aleš in Marinka Čerin. Vse odgovore in tudi vaše predloge smo skrbno zapisali. To bo podlaga za nov, še bolj izpopolnjen priročnik Gradimo odnose in dajemo naprej – priročnik za voditeljske pare zakonskih skupin.

para seveda ni nič narobe. Mnogi zakonci smo (bili) dolga leta v takem načinu delovanja – v zanikanju realnosti. Tu se počutimo varne. To ni nič nenavadnega. Zato pa so zakonske skupine, da nam pomagajo počasi zlesti s piedestala popolnosti v realnost odnosa. Veseli smo vsakega zakonskega para, ki pride v zakonsko skupino. Temeljno načelo 'pravice do lastnega mnenja (ni replik)' ščiti (tudi) tako držo. Kakorkoli, trenutno mnenje para je tako, da sta idealna. V tem

Mimogrede, vsi ste že dobili priročnik. Upamo, da ga niste le odložili na poličko in ga prepustili usodi neuporabe. Preberita ga skupaj in se pogovorita.

prepričanju ju nihče v skupini nima pravice ovirati, jima nasprotovati ali to mnenje izpodbijati, niti ne skakati v besedo, poučevati in “modrovati”. Tudi če gre mnogim (tudi nama kot voditeljema) na živce. Vse je v redu, dokler zakonca govorita o sebi iz svojih osebnih izkušenj, bolje rečeno prepričanj. Seveda pa se postavlja vprašanje, koliko je v vsem tem iskrenega, pristnega in kako ju pripraviti do tega, da bi postala bolj realna in iskrena do drugih ter tudi drug do drugega. Pomembno je, da med drugimi pari ali vsaj pri voditeljskem paru prevladuje realen pogled na zakonsko stvarnost, upajoč, da bo »naj-naj« par počasi spoznal svojo »popolnost« in bil pripravljen počasi

Par, ki misli, da je »naj-naj« …

Eden od voditeljskih parov nam je poslal naslednje vprašanje: »Kako pristopiti k paru, ki misli, da je v vsem »naj-naj«, a temu ni tako? Čas je tako pokazal.«

Postopno in začniva pri nama

Mojca in Robi Nuč sta povedala, da ste že naletela na tak primer. Če pogledamo skozi prizmo temeljnih načel, obnašanje s strani »naj-naj«

odstirati drugim svojo realnost. Še enkrat: v to ga pa nikakor ne smemo siliti. V nobenem primeru ne smemo kakorkoli pritiskati – ne z besedami ne z neverbalno govorico (recimo z zavijanjem z očmi).

Če na splošno prevladuje iskrenost …

Robi in Mojca sta se odločila, da bosta najprej onadva bila pripravljena še bolj deliti svojo ranljivost, neuspehe in nemoč ob tem. Kar jima seveda ni bilo lahko. Hvaležna sta bila tudi ostalim parom, ki so se odprli in spregovorili o svojih težavah ter kako so jih reševali. Sčasoma sta začela ugotavljati, da se je tudi “naj-naj” par sprostil in spregovoril o manj bleščečih trenutkih iz skupnega življenja. Mojca in Robi priznavata, da ne vesta, kako bi ukrepala, če se »naj-naj« par ne bi odprl in če skupina ob idealiziranju »naj-naj« para ne bi mogla delovati naprej. Najbrž bi bil s časom potreben pogovor s parom na štiri oči. Vse v ponižni drži ljubezni in spoštovanja ter v okolju varnega prostora.

Pričevalnost je naša posebnost

V Družini in Življenju imamo držo pričevalnosti. Trudimo se, da ne poveličujemo svojega uspeha, svojih moči, pač pa moč Božje ljubezni do nas. Pomeni, da govorimo o tem, kako Bog iz ljubezni do nas deluje v naši ranjenosti, v naši šibkosti. Predvsem voditeljski par stalno in z vsem svojim delovanjem daje zgled zajemanja moči v Gospodu in sili njegove moči (Efežanom 6,10). Aleš Čerin

Družina in Življenje

Hvala,

beseda mala, a velika, da gore premika, ruši bregove, zida mostove, sesuva nadutost, rojeva hvaležnost, klesti prevzetnost, gradi prijaznost. Premalokrat izrečena, premnogokrat pozabljena, namerno zamolčana, preprosta, velika beseda mala – – HVALA.

Ida Semenič

Družina in Življenje

DAJEMO NAPREJ

Dajemo naprej 2018: “Če ne mi, kdo?” Septembrskega sončnega vikenda se je na griču nad knežjim mestom Celjem na usposabljanju zbralo kar 84 voditeljskih parov zakonskih skupin Družine in Življenja. Spremljevalni program za mlade je skupaj s salezijancem Petrom Pučnikom vodila Meta Bevk.

Ves vikend je bil močan poudarek na duhovnem, kljub temu pa smo si vzeli čas tudi za praktični vidik. Aleš Čerin je udeležence poučeval o tem, kako na skupini ustvarjati varen prostor ter kako z ženo vedno bolj kljub medsebojni različnosti postajata tim s skupnim poslanstvom.

Marsikdo se je začudil, kako domače in prijetno vzdušje se je ustvarilo v kratkem času. Kot je komentirala ena od udeleženk, je šlo očitno za posledico molitve.

Drug drugega smo poslušali

Letos povečujemo ozemlje Tema letošnjega izobraževanja Dajemo naprej, tretjega po vrsti, se je glasila: “Povečujemo ozemlje: od 200 do 300”. Zakonskih skupin, seveda. Molitev za “povečanje ozemlja” izhaja iz molitve starozaveznega moža po imenu Jabec, ki jo najdemo zapisano v 4. poglavju 1. Kroniške knjige: “O, Bog, da me vendar blagosloviš in povečaš moje ozemlje; naj bo tvoja roka z menoj, da me obvaruješ pred nesrečo, da me ne zadene bolečina!” Par naj vzame Jezusa zares! Ustanovitelja in voditelja Družine in Življenja Dani in Vilma Siter, sta v uvodnem nagovoru znova poudarila, kako nujno je, da je vsak voditeljski par dnevno “priključen” na Boga preko rednega branja Božje besede (za voditelje dnevno pol ure) ter rednega zakramentalnega življenja. Gre za to, da oba zakonca v paru vzameta Jezusa zares in tako naravno “okužita” s tem tudi člane svoje zakonske skupine.

Med plenarnimi predavanji smo se zbrali v naključno izžrebanih majhnih skupinah, ki so kar brbotale od inovativnih idej. Več udeležencev je komentiralo, da je bilo očitno, da je ljudi v skupine zbral Sveti Duh – skupaj so se znašli zelo različni pari: od takih, ki imajo že petnajstletne izkušnje z vodenjem zakonskih skupin, do takih, ki se vodenja v prihodnjem letu še nimajo namena lotiti. Pa vendar so vsi drug od drugega dobili veliko. Celotno izobraževanje je bilo v znamenju prisluškovanja izkušnjam ter predlogom voditeljskih parov. Tako so izkušeni pari – zakonci Čerin, Štern in Nuč – odgovarjali na vprašanja, ki so jih voditelji skupin vnaprej poslali organizacijski ekipi.

Bog je poskrbel tudi za skritega gosta

Kdor je dobro spremljal naš napovednik na letošnjem Dajemo naprej, je opazil, da smo omenjali tudi gosta, “ki naj ostane skrivnost”. Tik pred samim izobraževanjem pa nam je skriti gost odpovedal prihod. Vendar zagotovo z Božjim razlogom. Bolj kot se je sobota nagibala k večeru, lepše je postajalo na griču nad Celjem. Nekako pol ure pred večerno

sv. mašo nas je obiskala gostja, ki je s svojim izjemnim pogumom in zvestobo Bogu do solz pripravila prav vse udeležence. Bog nam je pripeljal Matejo Količ, ženo pred dobrim mesecem tragično preminulega Štefka. Spomnila nas je, da naš trud in delo na odnosih nista namenjena le času tukaj in zdaj, pač pa sega preko smrti v večnost. Preprosto znamenje križa, narejenega iz redkih preostalih koščkov Štefkovega strmoglavljenega letala, je bilo za vse prisotne močan opomin, da lahko le seme, ki je pripravljeno umreti samo sebi, obrodi obilen sad.

Nadškof Zore: “Zgledujmo se po Bogu, ki nikoli ne obupa!”

Sveto mašo je za nas daroval nadškof Stanislav Zore, ki nas je v nagovoru opozoril, da Bog ni najprej naredil sveta, ki bi bil vreden njegovega Sina, pač pa je učlovečil svojega Sina, da bi s tem svet približal sebi. Tako moramo tudi zakonci skrbeti, da ne bomo skušali živeti “pocukranega”, od sveta odmaknjenega življenja, pač pa bomo v vsej svoji realnosti živeli svojo vero. Pozval nas je, da se pogumno ter ustvarjalno soočimo z vsem, kar nam življenje prinese, tako kot Marija, ki ob sprejetju angelovega oznanjenja o rojstvu Odrešenika ni imela nobenega zagotovila, da bo “zadeva uspela”. Zgledujmo se po Bogu, ki nikoli ne obupa, saj je zgodovino odrešenja večkrat začel na novo. Zanj je dovolj že “poganjek na cedri, da se ponovno zraste gozd”, je zaključil.

Družina in Življenje

Bili smo konkretni

Nedeljsko dopoldne je minilo v znamenju podelitve izkušenj, seznanjanja s trenutnimi smernicami razvoja ter konkretnimi načrti za delo zakonskih skupin v prihodnjem letu. Za zaključek sta nas Dani in Vilma povabila k uspešnosti v našem poslanstvu. To uspešnost, ki jo v “Božjem jeziku” imenujemo rodovitnost in je povsem drugačna od “uspešnosti” tega sveta, pričakuje od nas Bog. V ozadju “Božje uspešnosti” so veselje in mir srca ter mir v odnosih med ljudmi.

Rodovitnost ima štiri značilne sadove

Prvi sad je sad osebnega spreobrnjenja, kjer Bogu priznam, da vsega ne zmorem sam. Naslednji je sad Duha; gre za proces postopne rasti in preoblikovanja mojega značaja po Jezusovem značaju. Iz tega sadu zraste sad prinašanja drugih h Kristusu; misijonska drža nekoga, ki iz preobilja Božjega življenja, ki deluje v njegovem življenju, to prinaša tudi drugim. In tako zraste v nas sad poslanstva: da sem pripravljen Bogu služiti z vsem (čas, talenti, izkušnje, znanje, materialne dobrine), kar mi je podarjeno. Enako, kot ti darovi veljajo za posameznika, veljajo tudi za par in veljajo za zakonsko skupino. Dani in Vilma sta duhovito pripomnila, da lahko zglede v tem jesenskem času poiščemo že naravi: jablana rodi jabolka, hruška hruške, človek človeka … Na enak način naj kristjan “rodi” novega kristjana in zakonska skupina novo zakonsko skupino. Pri zaključni sveti maši nas je nagovoril še p. Branko Cestnik, ki je poudaril veliko vlogo laikov v današnjem času in nas s tem zaključnim “akordom” še zadnjič pozval, da smo na potezi mi, zakonci. Kot smo rekli večkrat v času tega vikenda: če ne mi, kdo? Benjamin Siter

Družina in Življenje

DAJEMO NAPREJ

Bojan in Sara Doljak: “Če je uspelo nama, lahko uspe vsakomur!” Dvorana v parku je v začetku oktobra gostila dva izjemna gosta: zakonca, starša, pričevalca. Bojan in Sara Doljak sta zbranim gostom v Krškem, ki so se na večer z naslovom Solidarnost v bolezni in zdravju pripeljali od blizu in (zelo) daleč, odkrito in v svojem značilnem, tudi humornem, slogu pričevala o tem, kako je preizkušnja bolezni poglobila njun odnos in kako sta zdaj srečnejša kot prej.

Nemoč in solze, upanje in ljubezen

Pred osmimi leti so Sari diagnosticirali multiplo sklerozo. Bojan pravi, da je takrat jokal on, Sara pa je bila trdna. Junija lani pa so Sari morali zaradi zakrčenja glasilk vstaviti traheostomo, zaradi česar sedaj že več kot eno leto ne more govoriti. Takrat je Bojan prvič videl jokati Saro. Iskreno sta priznala, da šele ko priznaš svojo nemoč, dopustiš Bogu, da lahko dela. Bojan je izpostavil, da ima prav vsak par preizkušnje in da njuna ni nič večja ali manjša od drugih ter citiral besede iz Sirahove knjige: “Nihče ne sme reči: »To je slabše kot ono.« Vsaka reč se bo namreč ob svojem času izkazala za dobro.” (Sirah 39,34) Ljubezen je tista stalnica, ki nam daje živeti tudi v težkih časih. In to, da smo ljubljeni od Boga, šteje največ. “Česa več bi si lahko želeli?” je poudaril Bojan.

“Ne obupajte!”

V svojem pričevanju sta se dotaknila pomembnosti gradnje odnosa – da je to garanje, in čeprav je to delo za nekaj neotipljivega, je vendarle zelo resnično. Odnos je vreden truda, zato sta ga primerjala z goro, kjer lahko ubereš mnogo poti do vrha, nekatere senčne, druge strmo navzgor, tretje bolj položne … vendar nam hkrati položila na srce, da ne smemo nikoli obupati. Ker se je za ljubezen vedno vredno potruditi. “Če je uspelo nama, lahko uspe vsakomur,” je dejal Bojan.

Viden odnos in neslišno pričevanje

Sarinega glasu nismo slišali, pričevala pa sta oba glasno. Ne le preko sintetizatorja govora in ne le z besedami. Najbolj sta pričevala s pogledi, nasmeški, pristno bližino v solidarnosti, ki jo dajeta drug drugemu. Zaradi tega je na koncu nekdo od poslušalcev komentiral, da je njun odnos še kako viden. Bojan je na to hudomušno odvrnil, da je z zaljubljenostjo podobno

kot z lulanjem v hlače. Opazijo vsi, čutiš pa samo ti. Res, prav vsi v dvorani smo opazili, da se po 17 letih zakona in ob težki preizkušnji bolezni še vedno gledata kot zaljubljenca.

Odnos med možem in ženo lahko cveti

Čeprav Sara ne more govoriti, še vedno predava preko tehnologije, ki ji to omogoča, in še vedno dela kot odvetnica. Pravita, da je njuna komunikacija boljša, kot je bila prej. Sara doma piše listke možu in otrokoma, pravi pa, da je sprejela tudi tišino in svoje misli. Ploskanja – kot zvočni signal za Bojana, da rabi pomoč – ne uporablja v sebične namene, pa vendar je opazila, da je Bojan tako postal še bolj pozoren in ljubeč. Zato je na koncu še povedala: “Kadar žene umolknejo, možje zacvetijo. In kadar so možje pozorni do svojih žena, žene zacvetijo.” Meta Halas Večer je potekal v okviru Socialnega tedna 2018 pod okriljem Socialne akademije.

Družina in Življenje

DAjEMO NAPrEj

IMAMO TrIS NOVIH ZLOŽENK! V želji po lažji predstavitvi Družine in Življenja ter zakonskih skupin, ki delujejo pod našim okriljem, smo poleg zloženk za temeljni seminar izdali še predstavitveno zloženko z osnovnimi informacijami, ki bo v pomoč vsem, ki se sprašujejo, kaj, zakaj in kako deluje DiŽ, ter zloženko z osnovnimi podatki o delu v zakonskih skupinah in o tem, kako se pridružiti zakonski skupini.

Resnično naše zloženke

Za novo podobo zloženk (prenovljene tudi za temeljni seminar) je zaslužna naša Katarina Lajevec, na kar smo še posebej ponosni, saj sta oba z možem Klemenom dolgoletna sopotnika DiŽ-a. Klemen Lajevec je poleg Aleša čerina prispeval tudi večino fotografij, na katerih boste videli mnoge obraze DiŽ-evih zakoncev in družin, zato so to res naše zloženke v pravem pomenu besede, za katere se še posebej zahvaljujemo tudi zakoncem Tikvič, Nuč, Zamuda, Brozovič, Halas in mnogim drugim, ki ste s sliko in besedo pripomogli k sooblikovanju.

Resnično vaše zloženke

Zloženke so v teh dneh že prispele po pošti na naslove naših voditeljskih parov, ki jih bodo razdelili zakoncem v zakonskih skupinah. Ti pa jih bodo delili naprej.

Vabimo tudi vse vas, da si jih priskrbite preko naročilnice na spletni strani: www.diz.si/o-nas/ zlozenke/ in jih delite ljudem, za katere verjamete, da jim bodo te informacije prišle prav. Ne želimo, da ostanejo te zloženke “pozabljene” nekje v temnem kotu kakega (pa čeprav posvečenega)

prostora, pač pa želimo da jih dajete naprej. Osebno. Iz roke v roko. S povabilom in priporočilom. In iskrena hvala vsem, ki ste del DiŽ-eve velike zgodbe, ki jo skupaj ustvarjamo že več kot 18 let!

SvEtOpisEMsKi MArAtOn

NIČ NE SKRBITE! (Filipljanom 4,6)

KDAJ? MED 26.1.2019 IN 1.2.2019

PRIJAVA: JOLANDA, 040 830 169

OPOGUMI SO-KRAJANE. PRIPRAVI MINI MARATON. www.svetopisemskimaraton.si

Družina in Življenje

DAR ŽIVLJENJA

Benjamin Juvan

Na sliki sta navdušeni sestrici Mirjam in Dolores ter bratec Izak, saj se je 13. avgusta naša družina povečala za 57 cm in 4290 g, za kar je poskrbel Benjamin. Neskončno hvaležna Bogu za darove življenja, mami Monika in ati Robi

Marija Bitenc

V nedeljo, 28. 10. 2018, se je v objem naše družine rodila Marija, »tista, ki jo ljubi Bog«. Bratje Miklavž, Marcel, Manuel, Miha in Maksimilijan veseli občudujejo lepo deklico, midva pa se srečna zahvaljujeva za tako velik dar. Maja in Marko

Klara Žagar

Zadnjo uro meseca julija se je naši triletni Neži in dveletni Juliji čudežno pridružila še mala Klara. Sestrici jo obožujeta, kar tekmujeta za njeno pozornost in jo ves čas lupčkata. Da ji lepšata dneve, ji pridno pojeta, se z njo pogovarjata in jo tolažita, podajata dudo, prinašata plenice in podarjata igrače. Bogu hvala. Tina in Andrej

Čestitamo za nove člane družine in vam želimo obilo blagoslova! Fotografijo z opisom vašega dojenčka ali malčka nam pošljite na naslov: meta@diz.si.

Družina in Življenje

Špela Nastran

Petek, 13. april 2018, je bil srečen dan, saj se je rodila še ena Nastranova punca – Špela. Mami Katja, ati Žiga, sestrici Ema in Vesna

Drejc Novak

Septembra smo se razveselili rojstva našega Drejca, njegov prihod pa nas je še bolj povezal in poskrbel, da se je ljubezen še pomnožila. Bogu smo hvaležni za dar življenja. Bratec Izak, mami Neža in oči Jernej

Simon in Patrik Skitek

Našo družino sta 27. 3. 2018 dopolnila dvojčka Simon in Patrik ter se pridružila bratu Dominiku in sestri Mirjam. Družina Skitek

Rok Rešek

13. 9. 2018 se nam je pridružil sin Rok in mi smo postali preprosto srečnejši, svet pa še lepši in bogatejši za še enega Božjega otroka. Mojca, Veno in Eva

Družina in Življenje

DANIJEV NAGOVOR

Pustimo se razvajati Pred kratkim sem po dolgih letih srečal prijatelja, s katerim se poznava od leta 1979. Njegovo ime je Jim in je Američan. Takrat sva bila oba z Jimom še mlada in lepa, zdaj sva le še »in«. Zdaj glavi krasijo sivi lasje (pri meni je nekaj sivine tudi na bradi J), korak postaja okoren, na ramenih se že čuti teža let (Jim je tudi sladkorni bolnik) … Oba je življenje brusilo, le da je Jima na poseben način pililo in prečiščevalo tudi trpljenje. Z ženo imata namreč dva posvojena otroka, sina in hčerko, slednja je otrok s posebnimi potrebami. Jim je bil že takrat, ko sem ga prvič srečal, blag in sočuten, zdaj po skoraj štiridesetih letih pa njegova (Božja) blagost in sočutje na razne načine pronicata skozi njega. V Slovenijo je prišel z namenom, da bi našim učiteljem predstavil t. i. Mednarodni šolski projekt (MŠP).

Jezik, ki ga ljudje razumejo Po Jimovem odhodu se s hvaležnostjo oziram na trenutke, ki sva jih preživela skupaj. Pomislim, kako

prijeten sogovornik je, kako pozoren in čuteč poslušalec, kako zna videti dobro v človeku, kako zna pohvaliti. V srcu hranim njegove besede ob slovesu: »Hvaležen sem ti, Dani, da sem se mogel ob tebi naučiti toliko novih stvari!« Ne vem, česa se je Jim naučil od mene. Vem le, da sva se veliko pogovarjala o najinih življenjskih poteh in usodah ter o tem, kako naju je oba močno zaznamovalo Sveto pismo. Ko sem mu pripovedoval, da me zadnje čase nagovarja vrstica iz Apostolskih del: »Vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo čudovita Božja dela« (Apostolska dela 2,11), je pokazal pristno navdušenje in je kar naprej ponavljal, kako nujno in potrebno je, da se mi vsi, ki vedno znova izkušamo in spoznavamo, da je Bog živ, učimo na nov način pripovedovati ljudem resnico o Bogu in o njegovih čudovitih delih, ki jih je storil in jih dela v naših življenjih. Kako?

SS Prijatelj Jim z nama na srečanju skupine zakoncev v Komnu

Dani Siter, z ženo Vilmo skupaj vodita Društvo DiŽ

Tako, da jim spregovorimo na način in v jeziku, ki ga ljudje razumejo. Ta in podobna vprašanja v meni sedaj odzvanjajo na nov način: kakšen jezik danes ljudje razumejo in govorijo, kaj jih nagovarja, katere zgodbe so jim zanimive in pomembne, kaj jim želimo sporočiti, smo občutljivi za njihove potrebe, nas zanima, kako živijo, jim znamo prisluhniti …?

Bog naju razvaja

Z Vilmo ugotavljava, kako naju zadnje čase dragi Bog razvaja, kako naju obsipava z mnogimi darovi in privilegiji. Mednje sodijo številna srečanja s čudovitimi brati in sestrami (ne mislim le na srečanje z Jimom, pač pa na številne vikend seminarje, srečanja zakonskih skupin, molitvene skupine in druga srečanja, ki se jih udeležujeva), srečanja, na katerih nama je dano vedno bolj razumeti, kaj pomeni družina, kaj pomenijo bratje in sestre, ki se ljubijo med seboj, kaj pomeni toplina doma, kako se človek počuti, ko je sprejet takšen, kakršen je, kakšno veselje naju prevzame, ko se zazreva bratu ali sestri v oči, ko mu/ji stisneva roko, ko ga/jo objameva! Sam sem ob takih srečanjih večkrat ganjen do solz. Vem, da si vseh teh pozornosti nisem zaslužil, da tega nisem vreden, da je to čisti Božji dar in da se uresničujejo Jezusove besede: »Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive in ne bi zdaj, v tem

Družina in Življenje

času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje« (Markov evangelij 10,29–30). Ob vseh teh Očetovih razvajanjih obnemim in zajame me globoka hvaležnost, ki je z besedami ne morem opisati.

Prijatelja odhajata čez lužo

Priznam, da sem zdaj, ko to pišem, še vedno pod vtisom sinočnjega večera, ko sva z Vilmo spet doživela tisto pristno »prakrščansko filijo, ko smo se bratje in sestre v isti veri srečali sredi sveta, ki ni Kristusov, in smo zopet z apostolskim žarom govorili o Edinopotrebnem« (tako bi rekel spoštovani gospod Lojze Rebula). Za naju je bilo sinočnje srečanje v Zagrebu poseben privilegij. Bila sva povabljena na poslovilno srečanje z zakoncema Cuidon (avtorja knjige Otrokovo osebnost gradimo z ljubeznijo in zaupanjem, ki jo lahko dobite na www.diz.si/rasteva). Scott in Jayne Cuidon, starša šestih otrok, sta pred 25 leti ponižno vdana v Božjo voljo zapustila Ameriko in se z »apostolskim žarom« odpravila v neznano. Četrt stoletja sta na Hrvaškem delovala kot laiška misijonarja. Konec prejšnjega stoletja sta v Zagrebu ustanovila društvo Obiteljski život (hrvaška veja Family Life; Družina in Življenje (DiŽ) je bila ustanovljena kot slovenska veja te velike mednarodne organizacije). Ko sva z Vilmo konec leta 2000 pri Cuidonovih v Zagrebu potrkala na vrata in jima povedala, da si tudi mi v Sloveniji želimo nečesa podobnega, kot imajo na Hrvaškem, sta takoj privolila in nama s svojo prislovično dobroto in prijaznostjo priskočila na pomoč. Pomagala sta nama sestaviti prve programe za zakonske skupine in bila prva govornika na prvem temeljnem seminarju Nepozabni trenutki za naju, ki je bil junija 2001 pri Sv. Jožefu v Celju in na katerem se je zbralo 23 parov iz petih zakonskih

skupin. Tako se je začelo. Bog je v pravem trenutku poslal prava človeka z gorečnostjo in odprtostjo za potrebe slovenskih zakoncev in družin. Scott in Jayne sta bila odgovor na naše molitve. Tudi ko smo ju prosili, če smemo v slovenščino prevesti njuno knjigo, nam nista odrekla, prav tako ne, ko smo ju povabili v Veržej, kjer sta nas dve poletji bogatila s svojim znanjem in izkušnjami.

Tako Bog skrbi za svoje Na sinočnjem srečanju smo bili vsi povabljeni, da povemo svoje izkušnje srečanja z zakoncema Cuidon. Franko je povedal, da je šele takrat, ko mu je Scott razložil, da biti z ženo eno telo pomeni biti z njo »ena kri«, zares zaživel njegov zakon. Nebojša in Goca sta pripovedovala, kako sta jima, ko sta ostala brez zaposlitve in možnosti preživetja, pomagala Scott in Jayne. Sandra in Davor bi ne bila to, kar sta danes, če Bog ne bi v njuni življenji poslal Scotta in Jayne, tako tudi Katarina in Daniel ter Suzana in Mario. Prostor, kjer smo bili zbrani, se je napolnil s hvaležnostjo, v očeh so se zasvetile solze. Vsi smo vedeli, da je to Božje delo, da Bog tako skrbi za svoje.

Srečevali se bomo pred prestolom

Prisotni na sinočnjem srečanju smo Scottu in Jayne obljubili molitveno podporo. Tudi vas, ki vas je kdaj nagovorila njuna knjiga ali pa ste zakonca Cuidon srečali na katerem izmed njunih nastopov v Sloveniji, vabim, da ju v molitvi položite v Očetovo naročje, da bi v novem okolju (vračata se namreč v Ameriko, kjer so pomoči potrebni ostareli starši ter vsi njuni otroci in kjer se jima začenjajo rojevati vnuki) še naprej poslušala Božji glas in bi še naprej s pristno vdanostjo služila pri gradnji Božjega kraljestva. V naslovu sem zapisal, kako pomembno je dovoliti Bogu, da nas razvaja. Bog nas želi razvajati, želi, da bi mi vsi razumeli, kako lepo in prijetno je, kjer bratje in sestre složno prebivajo skupaj (Psalm 133,1), želi, da bi mi vsi razumeli Jezusovo zapoved, ko nam naroča: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj« (Janezov evangelij 13,34). Sam hrepenim po take vrste razvajanju in se otroško veselim vsakega srečanja, vsakega stiska roke in vsakega objema z brati in sestrami. Pridružite se nam in pustite se tudi vi Bogu razvajati. Dani Siter

SS Zbrani v Zagrebu na srečanju s Scottom in Jayne Cuidon

Družina in Življenje

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES »Draga, kaj je danes za kosilo?« »Nič ni.« »Že včeraj ni bilo nič.« »Skuhala sem za dva dneva.«

Starejši par sedi pred televizorjem in mož vpraša: »Žena, ali se morda spomniš, kam sem dal očala?« »Ne,« odgovori žena. »Ah, ti in tvoja nesrečna pozabljivost,« vzdihne mož. Mož potrpežljivo čaka ženo, ki se napravlja za v gledališče. Ko žena konča, mu reče: »Pa menda ne boš šel tak v gledališče. Zakaj se nisi obril?« »Obril sem se, ko si se ti začela napravljati!«

Mož potoži prijatelju: »Ukradli so mi kreditno kartico.« »Pa si jo preklical?« ga vpraša on. »Ne, nisem,« odgovori mož. »Si nor, zakaj pa ne?« zanima prijatelja. »Ker ta tip manj zapravlja kot moja žena.«

Vili po dolgem času spet sreča svojo prvo ljubezen, ki se je poročila z drugim moškim. »Vili,« mu pravi, »ali sploh veš, da sem že nekaj časa vdova?« »Sveta nebesa,« se prestraši Vili, »če bi se takrat poročil s teboj, bi bil zdaj že mrtev.«

Pridejo možje in žene pred nebeška vrata in sveti Peter reče možem: »Tisti, ki vas je žena celo življenje komandirala, na levo, ostali na desno stran.« Samo eden se postavi na desno. »Zakaj pa ti na desno?« »Hja, mi je žena naročila, da moram sem.«

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110. Revija društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec. Glavna urednica: Meta Halas (meta@diz.si) Odgovorni urednik: Benjamin Siter (benjamin@diz.si, 041 328 101) Lektorica: Alenka Žabkar (alenka.zabkar@gmail.com) Uredniki posameznih rubrik: Benjamin Siter (Dajemo naprej, Seminarji nas bogatijo, Naš pogovor, Zakonska skupina, Živeti s Svetim pismom), Dani Siter (Danijev nagovor, Odgovori na vprašanja, dani@diz.si), Vilma Siter (Vilmina spodbuda, vilma@diz.si), Meta Halas (Tema glasila, Midva sva zakon, Zgodba zakonskega para, Dar življenja), Marija Halas (Ta stari in ta mladi, marija.halas@gmail.com), Mojca Nuč (Starševstvo, nucmojca@gmail. com), Aleš Čerin (Za voditeljske pare, ales@diz.si). Viri fotografij: Benjamin Siter, Slavko Štern, Aleš Čerin, zakonca Zamuda, Meta Halas, Dani Siter, družina Laci, unsplash. Grafična priprava in tisk: ŠPES, Novo mesto. Naklada: 4500 izvodov. Revija DiŽ je brezplačna. Lahko pa se odločite za podporni dar, ki ga nakažete po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, koda namena: OTHR, namen: revija – dar, referenca: SI00 1-900. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali revijo DiŽ, jih povabite, naj izpolnijo naročilnico na spletni strani. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite s kodo namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI00 1-901 (ali napišite datum – na primer: 00-07072016). Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

Družina in Življenje

Vikend seminar je lahko tudi izvrstno darilo Ne pozabite, da lahko kateremu izmed svojih sorodnikov, prijateljev, sodelavcev ali znancev podarite DARILNI BON (plačate vikend paket za par, ki vključuje vse stroške seminarja in nastanitve v hotelu Rogla ali Beli Kamik v Njivicah na Krku).

Program DiŽ za leto 2019 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Utrdimo klecava kolena, 8.–10. februar 2019, Zavod Marianum, Veržej Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Utrdimo klecava kolena, 22.–24. februar 2019, Life Center, Crikvenica Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Povabljena v zgodbo ljubezni (Teologija telesa Janeza Pavla II.), 8.–10. marec 2019, Life Center, Crikvenica Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Utrdimo klecava kolena, 22.–24. marec 2019, Life Center, Crikvenica Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 5.–7. april 2019, Hotel Beli Kamik, Njivice, Krk Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Utrdimo klecava kolena, 26.–28. april 2019, Life Center, Crikvenica Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 3.–5. maj 2019, Hotel rogla na rogli Duhovni teden za družine – Veržej 1, 26. julij–2. avgust 2019 Duhovni teden za družine – Veržej 2, 2.–9. avgust 2019 Usposabljanje voditeljskih parov Dajemo naprej 2019, 28.–29. september 2019, (lokacija bo objavljena naknadno), Info: benjamin@diz.si Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 4.–6. oktober 2019, Hotel rogla na rogli Tematski vikend seminar za zakonce Najin odnos do denarja, 11.–13. oktober 2019, Zavod Marianum, Veržej Tematski vikend seminar za zakonce Ko pridejo preizkušnje, 18.–20. oktober 2019, Zavod Marianum, Veržej Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 25.–27. oktober 2019, Hotel Beli Kamik, Njivice, Krk Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Naslov bo objavljen kasneje, 15.–17. november 2019, Life Center, Crikvenica Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Naslov bo objavljen kasneje, 22.–24. november 2019, Life Center, Crikvenica Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Naslov bo objavljen kasneje, 29. november–1. december 2019, Life Center, Crikvenica

Na vikend seminarje se prijavite preko elektronske prijavnice na spletni strani www.diz.si (podstran/ seminarji/razpored seminarjev). Na spletni strani je tudi več informacij o seminarjih. če potrebujete dodatne informacije, pišite na erika@diz.si ali pokličite 041/459 666 (Erika Novak).