Revija Družina in Življenje SEPTEMBER 2018

Tema: POGUM DR. ANDREJ PERKO: »Žena ima »škarje in platno v rokah« za spremembe v družini, ker ima večji interes.« SLAVICA IN GREGOR HRASTNIK: »Pri otrocih je, kot pri poroki, pomembna odločitev.« ODGOVORI NA VPRAŠNJA: »Od moža nič ni« DANIJEV NAGOVOR: Komu verjamem?

revija DiŽ, letnik 17, št. 3, september 2018, iSSN 1855-2110

Molite med delom

Moliti bi morali vsaj pol ure zjutraj in eno uro zvečer.

Molite lahko med delom.

Delo ne ustavlja molitve, molitev pa ne prekinja dela.

Za molitev je potrebno samo, da svoje misli povzdignemo k njemu. »Ljubim te, Bog, zaupam ti, verujem vate, zdaj te potrebujem.« Tako preproste stvari.

To so čudovite molitve. sv. Mati Terezija

Družina in Življenje

3

KAZALO

UVODNA BESEDA

POGUM: O električnem pastirju in ljubezni........... stran 4 365-krat »Ne boj se!«.............................. stran 5 Pogum! Vstani, kliče te!............................ stran 6

Meta Halas, urednica revije

NAŠ POGOVOR: Dr. Andrej Perko: »Žena ima »škarje in platno v rokah« za spremembe v družini, ker ima večji interes.« .............................................. stran 8 MIDVA SVA ZAKON: Poroka je ločnica med svetom otroštva in svetom odraslih.......................................... stran 12 STARŠEVSTVO: Ko bi mi le prej nekdo povedal! ...............stran 13 TA STARI IN TA MLADI: Kdo ima prednost?..................................... stran 14 ODGOVORI NA VPRAŠANJA: »Od moža ni nič«........................................stran 15 ŽIVETI S SVETIM PISMOM: Presenetljiva molitev, ki »spreminja usodo« ......................................................... stran 18 ZGODBA ZAKONSKEGA PARA: Gregor in Slavica Hrastnik: »Pri otrocih je, kot pri poroki, pomembna odločitev.« .........stran 20 VILMINA SPODBUDA: Mejniki na najini poti................................. stran 24 SEMINARJI NAS BOGATIJO: Veržej ........................................................... stran 26 ZAKONSKA SKUPINA: Zakaj bi hodila v skupino, če pa se lahko pogovarjava sama doma?........................stran 30 ZA VODITELJSKE PARE: »Če mi še enkrat kdo omeni Sveto pismo, me ne bo več na zakonsko skupino!« ..........stran 32 DAJEMO NAPREJ: »Vemo, da smo na pravi poti« ................stran 33 »Prešvican«, ožuljen in z bolečinami se moški odpre za presežno....................stran 34 DAR ŽIVLJENJA............................................ stran 35 DANIJEV NAGOVOR: Komu verjamem?.......................................stran 36 MALO ZA ŠALO, MALO ZARES.................stran 38

»Vem, da imam prav …« Če kaj lahko v trenutku zaneti prepir med dvema, bi jaz rekla, da je to ta izrek, zgoraj. Ampak začnimo najprej na drugem koncu …

Spominjam se dogodka, ko se mi je kot majhni deklici v šoli zgodila neka krivica s strani nekoga, ki naj bi bil učencem zgled in opora – učiteljice. Ne vem več točno zakaj, vem le to, da sem prišla domov objokana, ker sem imela »jaz prav«, učiteljica pa tega ni in ni mogla sprejeti in razumeti. Počutila sem se ponižano in nemočno. Ko sem se doma zaupala mami, mi je v tolažbo odvrnila: »Butlju ne moreš dopovedati, da je butelj.« Seveda sem bila nad to izjavo milo rečeno presenečena. Danes bi se marsikdo celo zgrozil. V današnjem svetu mirovništva in politične korektnosti, ko v vato ne zavijamo le svojih otrok, ampak tudi besede, ob takšnem govoru vzklikamo: »Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati?« (prim. Janez 6,60) Pa vendar ni šlo za poniževanje. Daleč od tega. Mami mi je hotela povedati: »Ne obremenjuj se! Lastna omejenost človeku pač preprečuje videti svoje napake.« In to, da je imela odgovor stresen iz rokava, mi je dalo vedeti, da se bom v življenju s tem očitno še velikokrat srečala.

Pogosto bi rada spremenila ljudi, da bi razmišljali tako, kot razmišljam jaz. V prvi vrsti so seveda na udaru moj mož, takoj za njim pa otroci. Težko je, kadar »vem, da imam prav« in se kdo (še zlasti bližnji) ne strinja z mano. A v svojem vsevednem »prav« napuhu pravzaprav razmišljam »kakor Bog« in namesto Boga.

Pa pojdimo na začetek … Drevo spoznanja dobrega in hudega, od katerega smo jedli, je krivo, da poznamo »prav« in »narobe«. Zlo je tisto, ki človeka žene, da trga in jé od tega drevesa »prav« ali »narobe«. In tako se zgodi, da jaz utrgam »prav« in ti »narobe«, ali kar je danes še posebej moderno, da utrgava vsak »svoj prav« in da je »vse prav«. In se kregamo okoli teh sadežev, kateri je »prav« in kateri »narobe«, pa vendar rastejo na istem drevesu, ki bi ga morali samo pustiti pri miru.

Sv. mati Terezija je rekla: »Če ljudi obsojaš, nimaš časa, da jih ljubiš.« Bog je edini, ki ima vedno prav, a on se z nami ne prepira okoli tega. Verjetno zato, ker je preveč zaposlen s tem, da nas ljubi.

Zato vam letošnjo septembrsko številko ponujam v duhovno branje z nasvetom, da bodite pogumni ob njenem prebiranju in dovolite Bogu, da spremeni vaša srca, ne tako, da boste ob vseh novih spoznanjih imeli bolj prav, ampak da boste bolj ljubili.

Družina in Življenje

4

POGUM: PO MOŠKO …

O električnem pastirju in ljubezni Počitniška idila družinskega oddiha 1.500 metrov nad morjem. Rogla, avgust 2018, jutranjih 16 stopinj. Naš pes, kot že tolikokrat dotlej, vtakne nos, kamor res ne bi bilo treba.

Slabo vzdrževan električni pastir, katerega žica leži v travi, je vsekakor nekaj, kar naš mali mora preveriti. In ker vemo, da je ravno voh najbolj izostren pasji čut (menda do 1.000.000-krat natančnejši od človeškega), je naš mali Bach z vso nežnostjo prislonil smrček k žici … in sta odločno skočila oba: najprej električni tok in takoj za njim še na smrt prestrašeni Bach.

Spomin kot varovalo

Ni potrebno razlagati, da je bila živalca še nekaj časa prestrašena in se je bala vsega in vsakogar. Čeprav se je strah v velikih črnih pasjih očeh čez čas polegel, bo izkušnja žice, ki povzroči veliko bolečino, ostala za vedno. In bo malega Bacha varovala pred novo bolečino. Žice niso za male pse. Nikoli ne veš, kaj skoči iz njih.

Podobno tudi ljudje nabiramo strahove: prve iz izkušenj drugih, druge naberemo na lastni koži, tretje si preprosto izmislimo. Strah je konec koncev

čisto uporabna zadeva. Je sporočilo, ki nam ga daje podzavest o morebitni nevarnosti.

življenja. In vendar jih je naprej gnalo nekaj močnejšega od strahu. Nekaj, za kar je bilo vredno zastaviti življenje.

Poznati svoj strah

Vsepovsod ogenj

Pred kratkim smo si z družino ogledali film Samo za pogumne. Resnična zgodba, ki se je dogajala sredi poletja leta 2013 v ameriškem Yarnellu v Arizoni, opisuje nastanek in delovanje elitne gasilske enote. Enota, zadolžena za preprečevanje širjenja požarov, je z motornimi žagami in drugim orodjem kot že tolikokrat poprej poskušala presekati

Pogumni pozna nevarnost. Ve, da ne bo enostavno. Vendar ga žene misel na tiste, za katere se je vredno boriti: za zakonca, za boljše odnose, za družino, za Boga. pot požaru, ko so se vremenske razmere tako spremenile, da se enota ni uspela vrniti na ognjevarno točko. 19 od 20 članov enote je izgubilo življenje.

Tisti eden, ki je preživel, je preživel zaradi poškodbe, zaradi katere ga takrat ni bilo v ekipi.

Ne moremo reči, da gasilcev ni bilo strah tega, v kar so se spuščali. Če bi to držalo, bi bila njihova dejanja neodgovorna.

Gotovo so poznali tveganje, bili so poučeni in tudi praktično izučeni, da bi se kar najbolje znašli v tovrstnih nevarnih okoliščinah. Vedeli so, da je tisto tam smrtno nevarno in da ogrožajo svoja

Ni potrebno med gasilce, da se preizkusi naša narava in se izkaže pogumna ali strahopetna. V Družini in Življenju sem imel veliko priložnosti za tovrstne preizkuse. Že prvo srečanje na počitnicah v Veržeju je bilo velik preizkus za mojo bujno domišljijo, ko nas je žena nekako spravila na drugi konec Slovenije, med nepoznane ljudi in v popolnoma nov pristop k duhovnosti. Ko danes vabim pare na temeljne seminarje, vidim veliko strahov in na žalost velikokrat premalo poguma za ta navidezno enostaven korak. Možje, sicer odločni in hrusti, kot jokice iščejo izgovore, ki bi vsaj za silo izpadli dovolj možati …

Pogum potrebujejo voditeljski pari, da sprejmejo vodenje zakonske skupine in presežejo vse sorte kompleksov, ki jim rojijo po glavi. Pogum potrebujejo pari, ki o svoji zgodbi govorijo drugim zakoncem po župnijah, šolah, dogodkih … Polno strahov imava z ženo vsakič, preden stopiva na govorniški oder na temeljnih seminarjih. Vsakič znova …

Ko ne mislim nase

Pogumni pozna nevarnost. Ve, da ne bo enostavno. Vendar ga žene misel na tiste, za katere se je vredno boriti: za zakonca, za boljše odnose, za družino, za Boga. »Kjer je ljubezen, ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah.« Zato zbere pogum in se odloči, tako kot mnogi pari v Družini in Življenju.

Kako se je nadaljevala zgodba našega malega Bacha? Premagal je strah in veselo vohlja po travnikih. Žice gor, žice dol, tam nekje zunaj diši po ljubezni.

Mitja Stantič

Družina in Življenje

5

POGUM: PO ŽENSKO …

365-krat »Ne boj se!« »Korajža velja!« S temi besedami je nas, mlade, pred 22 leti v Postojni nagovoril papež Janez Pavel II. Takrat osemnajstletna sem kot vrhunec svojega poguma doživljala odhod v šolo na dan, ko smo pisali matematiko. Kadar se je na vidiku kazala možnost popolne polomije pri testu, sem uspela celo prepričati mamo, da mi je napisala opravičilo zaradi slabega počutja.

Testi življenja

Kljub klavrnemu znanju matematike sem končala gimnazijo in nato fakulteto. Prepričana sem bila, da sem »ven iz hudega«. Toda testi življenja so se šele začeli. Služba, poroka, otroci. Prvi, drugi, tretji, četrti, peti. Spet testi – testi nosečnosti, ultrazvočni pregledi, porodi, preverjanje pridobivanja teže novorojenčka, sistematski pregledi. Vsakokrat se ob teh mejnikih počutim kot pred testom matematike v srednji šoli. Čutim, da mi manjka poguma.

A vseeno je nekaj drugače. Ob meni je mož, ki mi s svojo moško preudarnostjo pomaga ohranjati notranji mir.

In ob meni je Jezus, ki mi zagotavlja: »Ne boj se! Jaz sem s tabo vse dni do konca sveta.« (prim. Matej 28,1–20)

samo mirno pogledal in povedal, da jih sploh ni klical, ker je ocenil, da ni potrebno. Njegova ocena je bila prava. Ocenil je tudi, da je bolje, da se s panično ženo v trenutku iskanja ne prereka o tem, zakaj ni potrebno klicati gasilcev. Čeprav me moževa mirnost v določenih situacijah občasno spravlja »na

v nobeni, s človeškega vidika še tako težki situaciji, nismo sami. To seveda še zdaleč ne pomeni, da bomo preizkušnje premagovali zlahka, brez skrbi in strahu. Toda če bomo zaupali, kakor pravi stara modrost, da Bog nikomur ne naloži tako težkega križa, da bi ga človek ne zmogel nositi, bomo zmogli.

Hvala Bogu za moško naravo

Pred nekaj leti se je zgodilo, da se nam je na poti na bližnji hrib izgubila takrat štiriletna hči. Razdelili smo se v dve skupini: mož s sinom je šel proti vrhu, jaz z drugo hčerjo proti dolini.

Spomnim se svojih občutkov, ko sva jo z možem iskala. Srce mi je bilo kot noro. Strah mi je dobesedno ohromil telo. V glavi sem že videla najbolj grozne scenarije, ki bi se lahko pripetili.

Možu sem – vsa v paniki – naročila, naj takoj pokliče gasilce, da nam pridejo pomagat pri iskanju.

Iskanje je trajalo kake pol ure, toda meni se je zdelo, da je minila cela večnost. Verjetno še nikoli nisem molila tako goreče kot takrat. Ko smo hči našli in sem moža opomnila, da lahko »odpokliče« gasilce, me je

obrate«, sem hvaležna zanjo. Zaradi nje mi ni potrebno igrati močne in neustrašne žene in mame (vloga, ki mi je bila sicer v veliki meri privzgojena).

Nekoč mi je nekdo dejal: ne boj se pokazati možu svoje nemoči, strahu.

Ne boj se prositi za objem v trenutku stiske. Za moškega ni večjega priznanja kot to, da ga žena potrebuje. Da ji lahko nudi občutek varnosti.

»Bodite pogumni! Ne bojte se!«

V Svetem pismu je stavek »Ne bojte se!« zapisan kar 365-krat; prav za vsak dan v letu. Jezusovo zagotovilo, da so nam celo vsi lasje na glavi prešteti (Luka 12,7), nam daje vedeti, da

Dovoliti možu, da je pogumen namesto mene

Čeprav sem sama precej obremenjena s tem, da moram imeti vse pod kontrolo, kar žal vse prevečkrat vključuje tudi moža, vseeno čutim, kako odrešujoče je, kadar zmorem spustiti vajeti in enostavno zaupati. Da bo v redu, tudi če ne bo vse po moje.

Odkar so otroci šolarji, možu z veseljem in v polnem zaupanju prepuščam inštrukcije matematike. Božja previdnost je namreč poskrbela, da sem dobila moža, ki z matematiko v šoli ni imel težav J. Marjeta Bec

Družina in Življenje

6

POGUM: DUHOVNI POGLED

Pogum! Vstani, kliče te!

Na delovni mizi stoji fotografija nasmejanega papeža Frančiška, ki z dvignjenim palcem želi sporočiti: »Vse bo v redu, pogumno naprej!« Nekega ponedeljka letos spomladi sem se odpravljal na verouk. Tik pred odhodom iz župnišča sem prejel telefonski klic s sila težko vsebino. Nekaj časa sem celo okleval, če bi sploh odšel z doma. Zbral sem pogum in odšel v šolo. Pripravil sem učilnico, razporedil mize in stole ter čakal na otroke prvega in drugega razreda. Običajno je prvi priletel v razred Andraž; tudi tokrat z »brki« okrog ust, saj je prihajal s kosila. Kot vedno nasmejan, s široko razprostrtimi rokami in iskrenim pozdravom: »Župniiiiiiik!« se je zapodil k meni in me objel. To pot je bilo drugače; začetek podoben, vse dokler se ni zazrl v moj obraz in obstal kot vkopan. Povesil je roke, se mi približal in vprašal: »Zakaj si žalosten?« Odgovoril sem mu, da imam težek dan. Ko so potem prišli še ostali, jim je Andraž razložil, da morajo biti pridni, ker je župnik žalosten. Še več; celo veroučno uro je sedel pri meni z utemeljitvijo, da me bo tolažil.

Zamislil sem se. Ni kar tako Jezus otroke postavil za način dojemanja Božjega kraljestva. Gledati z očmi otroka pomeni prepoznati stisko v sebi in bližnjem in nato poiskati pot iz nje.

Za pogum so potrebne tri stvari: vera, vztrajnost in načelnost

Evangelist Marko poroča o slepem Bartimaju, ki sedi ob poti, in ko zve, da bo šel mimo Jezus, začne na ves glas kričati, naj se ga Gospod usmili.

Mnogi ga želijo utišati, Jezus pa mu izkaže pozornost. Zanimiva je Markova opomba, da so mu navzoči,

potem ko ga je Jezus poklical, rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« (Marko 10,49) Iz tega razberem, da so za pogum potrebne tri stvari: vera v Jezusa, vztrajnost in načelnost.

Vera v Jezusa mi daje moč, da se osvobajam strahov in tega, kar mi v življenju zamegljuje pogled.

Vztrajnost me čisti odvisnosti od javnih mnenj in koristolovskih prepričanj, ki me lahko velikokrat zasužnjijo in napolnijo s strahovi.

Načelnost pa iz mene dela pričevalca; človeka, ki je skladen – njegove besede, misli in dejanja so čudovita

harmonija. Jezusu sem hvaležen za ljudi, ki so mi v življenju neštetokrat tako ali drugače ljubeznivo usmerili pogled v Odrešenika: »Janez, pogum, Jezus te kliče!« Letošnje leto je zame prava življenjska univerza notranjih bojev, spoznanj in odkritij. Ko gledam na vse dogodke z varne razdalje časovne odmaknjenosti, jasno vidim čudovito roko Božje previdnosti, ki je držala ta ubogi svinčnik, Janeza, in z njim pisala zgodbo. Obenem sem hvaležen, da se vedno znova uresničujejo Gospodove besede: »Ne skrbite, kaj boste rekli, temveč govorite to, kar vam bo dano tisto uro. Ne boste namreč govorili vi, temveč Sveti Duh!« (Marko 13,11)

Družina in Življenje

7

Pogum je soočenje z resničnostjo

Pred nekaj tedni mi je dr. Juraj Batelja, duhovnik, ki skrbi za postopek blaženega kardinala Alojzija Stepinca, prinesel svojo najnovejšo knjigo. Na darilni vrečki je bil grb mostarskega škofa Ratka Perića: »Kroz nevolje u kraljestvo Božje«1. To vrečko sem si postavil v kapelico, da me vsak dan spominja na veliko resnico našega življenja. Pavel in Barnaba sta v Antiohiji učenkam in učencem vlivala pogum in jih spodbujala, naj vztrajajo v veri.

Rekla sta jim: »Skozi veliko stisk moramo iti, da pridemo v Božje kraljestvo!« (Apostolska dela 14,22) Pogum torej ni samo zadeva posameznika, ampak celotnega občestva – torej tudi zakoncev in družin. Pogum tudi ni odmik od resničnosti, pač pa soočenje s tem, kar vsakdanjik prinaša. Stiske so odlična življenjska šola, ki človeka oblikujejo; tako nekako v stilu Frana Levstika: »Trd 1

»Preko stiske v Božje kraljestvo.«

bodi, neizprosen, mož jeklen, kadar braniti je časti in pravde …« Srčnost!

vstanite, dragi zakonci; vstanite, drage družine, Jezus vas kliče!

Zaverovani v lastno varnost izgubljamo zanos

Ne bojmo se lastne slabotnosti, Bog nas ne bo zapustil

Posameznik, občestvo in narod; vsi smemo in moramo biti deležni poguma. »Pogum, vse ljudstvo v deželi!« (Agej 2,4) Veliko razmišljam o Cerkvi na Slovenskem. Vedno bolj postaja bolna Cerkev, zaverovana v svojo lastno varnost, gotovost in samozadostnost, zato pa izgublja zanos, ki bi jo ponesel na razpotja oznanjevanja veselja evangelija – vključno z obrobji človeškega bivanja, na kar opozarja papež Frančišek.

Posledično izgublja pogum in se zapira v tišino strahu in predsodkov.

Ljubim jo in ni mi vseeno, kaj se z njo dogaja. Upanje polagam v krščanske zakonce in njihove družine, te naše hišne Cerkve, osnovne celice občestva Cerkve, kjer se hranita ogenj gorečnosti in moč poguma. Zato:

Tole razmišljanje pišem kot človek, kristjan in duhovnik. Hrepenim po pogumu in ga z vsem srcem voščim in privoščim vsem sestram in bratom v veri, celotni Cerkvi, po tudi naši dragi domovini. Zavedam se, da je pogum dar Jezusovega prebodenega srca in da zato krščanski pogum ni bojni krik ali sla po nadvladi, temveč mir in pravičnost.

Posredujem misel, ki sem jo našel ob branju knjige Vstani iz teme Benedicta Groeschela: »Naš nebeški Oče bo vztrajal ob nas. Nikoli ne pričakujte, da boste stvari opravili popolno, razen da boste popolnoma nespametni, pričakujte pa, da bo vsakdo, ki bo klical Božje ime, Gospoda tudi našel. Gospod je rekel Mojzesu, ko je ta vodil izraelsko ljudstvo iz Egipta: 'Ne boj se in se ne plaši; kjer koli boš hodil, bo s teboj Gospod, tvoj Bog … Glej, angela pošljem pred tvojim obličjem, da te obvaruje na poti … Če boš poslušal njegov glas in storil vse, kar porečem, bom sovražnik tvojih sovražnikov in nasprotnik tvojih nasprotnikov.' Toda Mojzes je delal napake. Ali ga je Bog zapustil? Ne.«

Jezus je vir poguma

Véliki Slovenec Boris Pahor je ob svojem 105. rojstnem dnevu omenil prijatelja Edvarda Kocbeka. Ob tem sem se spomnil na svojo maturo, ko sem moral pri izpitu slovenščine predstaviti celotno Kocbekovo literarno delo.

Takrat se mi je v srce vtisnila pesem o jeziku, ki si jo velikokrat privoščim kot darilo samemu sebi (navajam nekaj vrstic po spominu): »Lahko jezik potegneš vase in si mutasto zvest samemu sebi; lahko pa ga prekolješ na pol in začneš z novimi, čistimi glasovi!« V tej silni uri nas Jezus vabi, da v njem najdemo vir poguma. Ni nas strah prihodnosti, ker je on naše Življenje. Ne blodimo v temi, ker je on naša Resnica. Vemo, kam gremo, ker je on naša Pot. Pogum, torej!

Janez Cerar CM

Družina in Življenje

8

NAŠ POGOVOR

Dr. Andrej Perko: »Žena ima »škarje in platno v rokah« za spremembe v družini, ker ima večji interes.« Dr. Andrej Perko je prehodil zanimivo pot – od alkoholika z razbito družino do človeka, ki je v življenju totalno uspel. Je človek trdnih prepričanj, s čvrsto hrbtenico. Plava proti toku in pove resnico. Jasno, pošteno, direktno. Tudi »politično nekorektno«. Včasih zaboli.

Gospod Andrej, opišite, prosim, svojo življenjsko zgodbo. Kaj ste po poklicu, kaj vse ste delali v življenju?

Po poklicu sem psiholog, ampak to, kar delam, z uradno psihologijo nima veliko skupnega.

Vaš oče je bil znan slikar Lojze Perko ...

Ja, oče je bil umetnik, boem. Živel je na Notranjskem, mi, mati in štirje otroci, pa v Kamniku. Mati je takšen način življenja sprejela. Živeli smo popolnoma drugače, kot predavam in učim. Oče je bil krasen človek, zelo duhovit, a ni odigral standardne očetovske vloge. Pri nas je vzgajala mati, bistra in zelo sposobna ženska, ki je morala prevzeti vloge, ki ne gredo ženski. Otrdela je in izgubila žensko mehkobo. Počasi nas je lomila in nas ni znala spustiti iz rok.

Jaz sem se temu uprl. Tudi tako, da sem kasneje v življenju zašel na pot alkoholizma.

Moja pot do tridesetega leta je bila pot uničevanja – sebe in družine.

Z Vereno sva se zgodaj poročila in dobila tri otroke. Tudi doštudiral nisem, ker je bil alkohol močnejši.

Po šestih letih je bilo ženi dovolj pijančevanja in je naredila temu konec. Komaj sem čakal. Šla sva k dr. Ruglju, kjer sva se urejala naslednjih dvajset let.

Ali je bila vaša mama, kot rečemo, 'oče in mama obenem'? Je to možno?

Očitno je, vendar se slabo konča. V slovenskih družinah je dostikrat tako, da je mati 'mati in oče obenem', prevzame vso vlogo vzgoje in ima v rokah vzvode odločanja. Očetje se pa umaknejo. Če se normalnemu moškemu

Če so starši pametni, svojega otroka porinejo v življenje, da se osamosvoji.

onemogoči, da bi opravil svojo moško vlogo, se preprosto umakne. Ne bori se s svojo ženo, ki hoče imeti vse vzvode odločitev v svojih rokah …

A je to, da se moški noče »tepsti« z žensko, nekako globoko zapisano v naravo moškega? Kaj se zgodi, če se moški umakne?

Moški se lahko umakne na ta način, da ni več prisoten v družini v vzgojnem smislu ali pa se celo fizično umakne.

Problem imajo potem matere, ki ostanejo same z otroki. Oče ne more vzgajati, ker ga pač ni v družini. Samo iluzija je, da bo oče, ki ga ni v družini, še vzgajal. Otroci se namreč umaknejo k materi, ko oče kaj zahteva. Ker je to lažja pot.

Družina in Življenje

9

Nekateri pari ugotovijo, da ne morejo biti skupaj, in je bolj pametno, da gredo narazen. Mnogi ostajajo v zakonu zaradi otrok, čeprav je vse narobe. To je perverzno! Včasih – celo, če je oče tiran, alkoholik – mati najde izgovor, da ne odide, in to zaradi otrok. Mati je dolžna odreagirati, da zaščiti svoje otroke! Če se oče noče urejati, mora pograbiti otroke in oditi iz tiranskega okolja. To je za otroke manj škodljivo.

Pametne ženske zelo hitro naredijo red. Saj družina je sveta, seveda je, ampak …

No, tu imam težavo, imam vprašanje ...

Vidim, da imate težavo. Mnogi jo imajo, zlasti krščanski ljudje, ker je družina za nas sveta. Saj je v resnici treba vse napraviti, da jo obdržimo skupaj! Če se pa ne da, je treba reševati tisto, kar se rešiti da. Če oče noče zdraviti svoje zapitosti, mora mati pustiti, da sam propade, ne pa da propada še ona in zraven otroci. Žena mora dozoreti in postaviti ultimat. Dolžna je rešiti otroke in sebe. Tako tudi svetujejo pametni duhovniki.

Zdi se, da pri reševanju zakona vse prehitro obupamo. Kaj pravite o tem?

Seveda! Ljudje dandanes niso opremljeni za to, da bi malo potrpeli. Ko se poročajo, ne vedo, v kaj se spuščajo.

Nezreli so. Pogosto nimajo izkušnje dobrega zakona, nimajo pojma o odnosih, ne vedo, da gre v odnosu za odrekanje, tudi trpljenje. Tega današnji mladi niso navajeni. Živijo po principu ugodja zaljubljenosti. Zaljubljenost pa – logično – mine in znajdejo se v realnem svetu, kjer se izkaže, če je človek dovolj zrel, da nadaljuje odnos, da poskrbi za otroke in obdrži družino. A če ni opremljen z moralnimi vrednotami, z odgovornostjo, bo ob ovirah bežal, obupal in odšel. Ne bo se obrnil vase in ne bo začel reševati problemov. Vedno bo iskal krivca zunaj sebe, v ženi, otrocih, v okolju. Taki, ki iščejo vzroke za vse težave zunaj sebe, ne morejo niti začeti reševati problemov. Logično je, da takšen odnos ne more zdržati.

Veliko govorite o pravih moških, ki izginjajo. Zdi se, da jih je bilo včasih več. Moški so celo izgledali bolj »dedci«. Kaj se je v teh desetletjih zgodilo, da smo moški kot pravi moški izginili?

Več vzrokov je. Današnja zahodna družba je dekadentna do skrajnih meja. V nekem smislu drvimo v prepad. Vrednote tradicije so se izgubile. Človek se v kriznih trenutkih ne more več nasloniti na izročilo staršev, starih staršev, generacij pred nami. Tradicija pove, kaj je treba napraviti v določenem trenutku, ker verjamemo izkušnji rodov pred nami.

Je to nekakšen napuh?

Lahko bi tako rekli. Današnja družba rabi ljudi, za katere tradicija ne velja, da jim lažje podtika potrebe, ki to sploh niso. Ljudem brez hrbtenice, brez tradicije lahko predstaviš umetne potrebe kot nujno potrebne. Stalno se pojavljajo nove teorije, ki so nerazumne, nelogične, nore.

Moški mora v družini vzpostaviti red. To je seveda odvisno tudi od žene.

Ali je kakšna možnost, da se obrne ta voz?

Je. Zlo se zruši samo vase. A treba je stalno odpirati prostor svetemu. Čim sveto prevlada, se zlo zlomi.

Moški se sam umika, obenem pa ga žena meče iz družine. Kako bi se moški vrnil nazaj, kaj za to lahko naredi sam, kaj bi lahko naredili njegovi starši v času vzgoje in kaj lahko naredi žena? Če se moški umakne iz družine, pomeni, da ni zdržal. Njegova pripravljenost, da bi se vrnil, pa je odvisna od tega, kako se je oblikoval v primarni družini.

Ali je posvojil moškost od svojega očeta, se pravi, da je razrešil odnos do svoje matere – se je je »losal« grdo rečeno ali pa se še vedno ne more ločiti od nje in je prisesan nanjo z občutki dolžnosti. Če so starši pametni, svojega otroka porinejo v življenje, da se osamosvoji na vseh področjih, da gre, če je le možno tudi fizično iz družine in začne živeti svoje življenje. Ne pa da ga vežejo nase in skrbijo zanj, četudi je funkcionalno zmožen poskrbeti zase. Starši imamo vzgojno vlogo do pubertete in nič več. Potem je dogovor, kako bomo skupaj živeli: z dolžnostmi in obveznostmi – na naši in na njegovi strani.

Vsi pa se moramo dogovora držati. Če se ga otrok ne drži, ga je treba izločiti.

To so grozne besede.

Hude ja ...

Družina in Življenje

10

Ampak tako to je, če hočemo dobro njemu. Da ga bo življenje izučilo, ne pa da ima doma potuho in da delamo namesto njega. Tako mora biti. Če se ob takšnih očetih oblikujejo sinovi, potem bodo šli na pravo pot, se bodo znali po moško odločati in ne bodo puščali svojim ženam, da jim urejajo življenje.

Tvorno bodo sodelovali v partnerskem in družinskem življenju. Ne bodo pustili, da jih žene kastrirajo.

jih sprejeti, tako da niso več ogrožajoče. To je stvar zrelosti obeh, a žena ima »škarje in platno v rokah« za spremembe v družini. Ker ima večji interes!

Ona ima otroke, svoje »mladičke«, in njen interes, da družino obdrži skupaj, je mnogo večji. Seveda ima tudi moški željo, da družina dobro »laufa«, vendar ima moški interese tudi zunaj družine, ki so zanj toliko pomembni kot družina, če ne še bolj.

Sedaj sva govorila o tem, kaj naj starši naredijo. Kaj pa če se moški že umika in pride recimo do spoznanja »vidim, da se umikam in to ni prav«? Kako naj se moški loti tega?

Težko je reči. Vsak je posebna zgodba.

Moški mora v družini vzpostaviti red.

To je seveda odvisno tudi od žene. On se lahko odloči, ampak ... (smeh). Mož in žena delujeta po principih, scenarijih, spoznanjih, ki sta jih prinesla iz svojih družin. Če so napačni, peljejo v napačne življenjske izbire. Potrebna je strukturna sprememba. Zamisel 'jaz

Pa je to prav?

Prav! Tako to je. Ta svet je tako napravljen. Tudi izkušnje kažejo tako. Moža mora žena spoštovati, a ga ne, če je doma privezan za štedilnik. Sicer ga je sama pripeljala tja in ga ne spusti stran. Žena bo spoštovala moža, ki postane nekdo zunaj družine. Žena je tkivo, sol družine in jo drži skupaj. Mati mora biti umetnica ustvarjanja vzdušja v družini, da se moški rad vrača in bo v družini »na polno« tisti čas, ko bo tam.

Tako bo izpolnil svojo vlogo. To je idealen proces, in če ga žena razume, mu bo pustila dihati in se bo lahko uveljavil. Med svojimi prijateljicami se bo pa hvalila: »Moj je pa 'to-in-to!« Ponosna bo. Na moža ne bo nikoli ponosna zato, ker je dober gospodinjec, pač pa ker je mojster, vrhunski strokovnjak na nekem področju. To je princip, ki se izgublja in ga skoraj ni več.

Moža mora žena spoštovati, a ga ne, če je doma privezan za štedilnik. bom nekaj sam napravil' je po navadi kratke sape. Človek lahko natančno ve, kaj bi moral, a ne izpelje, če ne sodelujeta oba. Tudi žena mora doumeti svojo vlogo v tej spremembi in začeti drugače delovati. Če žena ni pripravljena na radikalno spremembo, potem po navadi rabita pomoč od zunaj.

Komu vi dajete večjo vlogo pri spremembi, moškemu ali ženski? Ženski! Ona je srce in duša družine, ona prej vidi. Vlogi moškega in ženske v družini sta popolnoma drugačni.

Naše predstave v tem modernem svetu – da se vlogi izenačujeta – so popolnoma napačne. To nam pač prodajajo te nove teorije. So razlike in to velike. Razlike pa je treba razumeti in

»A jaz pa ne smem biti uspešna,« pravijo ...

Saj je lahko tudi žena uspešna! Saj to ne pomeni, da žena ne sme delati kariere. Gre za dopolnjevanje! Ne gre za to, kdo je močnejši, kdo bolj sposoben, pač pa da moški in ženska dobro odigrata vsak svojo vlogo, kar ne pomeni, da je ženska samo za štedilnikom. Ženska mora torej moškemu omogočiti kariero. Ne sme ga blokirati, češ 'nisi doma, ne delaš za otroke, nismo dovolj skupaj, sem obremenjena ...' Tako ga kastrira in moški se začne počasi umikati.

Tudi mož se mora potruditi, da ženi prav tako omogoči, da si ustvari kariero, če to želi. Pri tem ji z vsemi močmi pomaga, se žrtvuje, vklopi v družino in prevzame odgovornost zanjo. Gre za odnos medsebojnega podpiranja. Enkrat eden prevzame več

odgovornosti, drugič pa drugi. Kljub temu je žena kot mati v drugačnem položaju v družini v odnosu z otroki kot moški. Nedvomno.

Vemo, da se sklepa malo zakonov, ne dajemo več zaveze.

Kako vi gledate na poroko?

Zaveza je stvar zrelosti in odgovornosti, če že ne moških, vsaj žensk.

Nedvomno. V moji terapevtski skupnosti je vse več porok. Poroka je vrednota v smislu odgovornosti. Se spomnim ene feministke, ki ni hotela niti slišati za poroko. Ko sem na nekem srečanju kake pol ure govoril o pomenu poroke, jo je tako zadelo, da se je naslednje leto poročila. Sem si rekel, če sem to žensko lahko 'poročil', potem lahko vsako. Seveda je imel prste vmes Sveti Duh. Pri tem, da se ljudje ne poročajo, gre po mojem za nezrelost. Pri zunajzakonski zvezi se vrata stalno držijo napol odprta, da se lahko do konca odprejo. Če jih pa trdno zapreš, pa lahko pride močan veter in jih ne more odpreti.

V enem od intervjujev ste rekli, da je fantom odvzeta možnost, da bi z iniciacijo vstopili v svet odraslih. Ali opažate v današnji družbi še kje elemente iniciacije mladeničev?

Morda pri skavtih, pri tabornikih. V naravi morajo potrpeti, preživeti, dati skozi proces odraščanja, samostojnosti. Zavest o tem, da se je treba v življenju odrekati, se danes izgublja.

Naučiti moramo otroke, da ne morejo imeti vseh želja izpolnjenih, da je treba preživeti tudi trpljenje. To jekleni in opremi za življenje. Starši ne smejo ugoditi vsem neumnostim. Reči morajo pač »ne« in postaviti meje.

Kako pa bi praktično zastavili in v tem prostoru uvedli iniciacijo?

Kaj bi lahko naredili v Družini in Življenju?

Slišim, da imate voditelje ...

Voditeljske pare ...

Njih usposobite, da postanejo pokončni ljudje, da dobijo jasno sliko, kakšne so zahteve, in da »pošlihtajo« svoje življenje. Da so lahko zgled vsem, ki jih vodijo. Edino tako lahko vodijo na

Družina in Življenje

11

Rešitev je samo v mikrokozmosu lastne družine in lastnega življenja. Potem lahko s svojim zgledom vplivamo na ljudi okrog sebe.

To je problem 30, 40, 50 let starih, ki še ne morejo zagospodariti. To je velik problem!

Kako rešiti ta problem?

Težko. Tu je cel kup občutkov krivde, jeze ... Rešitev ni v starših, oni se ne bodo spremenili, pač pa morajo mladi začeti urejati odnos do staršev. Mladi se morajo spremeniti, začeti delati na sebi in dozoreti, da bodo lahko postavili mejo – do kje starši še smejo biti prisotni v njihovem življenju in opraviti z občutki krivde. Ko mladi postavijo mejo, jo starši tudi razumejo. Po navadi. Ker vedo, da če bodo prestopili mejo, bodo mladi šli. In tudi morajo iti. Četudi za ceno kmetije ... Saj pogosto se dogaja prav to, mladi si najdejo delo in se odselijo. Če so pametni.

avtoritativni način. To ne pomeni ukazovanja. Avtoritativni način pomeni to, da voditelji z lastnim zgledom vodijo ljudi. Veliko morate delati na voditeljih.

Recimo, ustanoviti posebno skupnost, kjer se voditelji učijo življenjskega »drila«. To je možnost, da lahko preko voditeljev vplivate na širše množice.

Voditeljski pari nismo idealni ...

Saj nihče ni idealen! A vendar, glede nekaterih stvari pa voditelja morata biti zgled s svojim življenjem. Ne morete nekaj pridigati, če ne živite tako.

Nesmiselno. Gre za red in disciplino.

Se pravi več zahtevati od voditeljskih parov? »Dril« je vojaški izraz ...

Ja, gre za usposabljanje. Ugotoviti morate, kaj želite, da voditelji sporočajo parom, ki jih vodijo, in jih za to usposobiti. Potem bodo tudi ti »otočki« bolj kvalitetno zaživeli. Zelo pomembno!

Voditeljem lahko postavite višje kriterije. Če so jih pripravljeni sprejeti ali ne, ne vem. Morate postaviti standarde in jih voditi k temu, da ponotranjijo način življenja, ki ga pričakujete. Le tako lahko s svojim življenjem pričujejo in ljudje jim bodo sledili.

Nerazčiščeni odnosi med starši in otroki, ko se otroci ne morejo ločiti od staršev. Kje vidite rešitve?

Pri nas si zidamo »gradove« z namenom, da bomo živeli skupaj z otroki. Seveda iz tega nastane en velik kaos. Staršev ne moremo spremeniti, z njimi se lahko samo spremo. Mladi se morajo obrniti vase in se odločiti, kaj bodo napravili. Če jih starši niso poslali v svet, morajo oditi sami, ne pa, da mladi sprejmejo velikodušno darilo

Ali res ni mogoče računati na in se pritožujejo. S tem si nakopljejo modrost »ta starih«? ogromno težav.

Ah ne, ne ... Kje pa! Težko, težko ...

Morda kdaj. Ampak to so res izjeme.

A so vedno težave, če mladi ne Tudi takšne primere imam, geneodidejo stran? ralno gledano pa je tako, kot vam Vedno so. Tudi če se dobro razumejo. pripovedujem.

Mlad par nikoli ni popolnoma samostojen. Vedno ve – veste, že samo ta Opažamo mnogo mladih občutek – da tega ni zgradil z lastnimi žensk – samskih in poročenih – v rodni dobi, ki se množično rokami. Tako imajo stalno občutek sprehajajo s psi. Zdi se, kot da so dolžnosti do staršev, tudi če starši ne zamenjale otroka za psa. Kako to izražajo tega. Osnovna naloga očeta komentirate? je, da otroke odpelje ven iz družine.

Tudi fizično. In je absurdno, da se To tudi sam opažam. Sem videl otroci naseljujemo v istih hišah, čeprav v Italiji …pogledal sem v voziček se imamo radi, čeprav ni prepiranja. dojenčka, notri je bil pa pes. Šokiran Starši imajo neke želje, neke potrebe, sem bil. To je perverznost! Kaže, da jim moramo ustreči, da bomo dobri se nam je popolnoma pokvaril mootroci, imajo pričakovanja. Moja izku- ralni kompas. Temu rečem kultura šnja je takšna, da mladi morajo stran smrti. Dekadenca družbe je totalna.

– svetujem vsaj 100 km zračne linije Ženske, ki nimajo polnokrvnega – da lahko zadihajo svobodno. odnosa z možem in otroki, pač svojo energijo usmerjajo v pse. In se Ali nimajo starši večje pogovarjajo s psi namesto z ljudmi. odgovornosti, da sprevidijo, da Pravim: »Na moža lajajo, s psom se se »ta stari morajo manjšati, pa pogovarjajo.« mladi pa rasti«, da pride do razumnega dogovora, da se razjasnjuje, da se pričakovanja razčistijo. Recimo na kmetih je skoraj obvezno, da živijo skupaj ... ... in so hude tragedije.

Mladi s kmetije ne morejo oditi 100 km stran ...

Je kakšna rešitev?

Rešitev je vedno samo v mikrokozmosu lastne družine in lastnega življenja.

Potem lahko s svojim zgledom vplivamo na ljudi okrog sebe. Tu se začnejo spremembe. Preko lastnega življenja lahko dobro širimo naprej.

Pogovarjal se je Aleš Čerin

Družina in Življenje

12

MIDVA SVA ZAKON midva sva zakon

Poroka je ločnica med svetom otroštva in svetom odraslih Moji vnuki bodo prikrajšani za 'hollywoodsko' pripoved o tem, kako sem zasnubil njihovo babico. Vse skupaj je bilo bolj podobno sestanku, kjer sva sodelujoča dorekla podrobnosti projekta. »Si za? Bo 20. april v redu?

Vabila narediva sama?« Ko sva poroko tehnično dobro izpeljala, so sledili brezbrižni medeni tedni in upanje, da bo tako ostalo za vedno …

gledati zelo drugače. Predvsem poročeni možje so mi dajali občutek, da sedaj pripadam njihovemu društvu, da sem eden izmed njih, da sem napredoval iz »druge lige«. Ta občutek mi je dal nekaj poleta, in če sem pošten, tudi ošabnosti.

Na ves glas sem oznanjal, kako je poroka nekaj čudovitega, kako je najin zakon brez praske. Hvala Ines, ki me je še pravi čas opozorila, da z govorjenjem ne bom dosegel ničesar pri nikomur. Prej mi bo uspelo pri kom vzbuditi odpor. Hvalisanje bo potrebno spraviti v dejanja in zaključiti z moraliziranjem.

Poroka – statusni simbol

Kmalu nama je postalo jasno, da bova morala za uspešen zakon delati – se zanj truditi, tako kot se trudiva v službah za priznanje najinega dela, vsakodnevno trenirati, če želiva biti dobra v tem.

Tak pristop je zahtevala nova denarna situacija, dediščina družinskih navad, najinih razvad in muhavosti ter strah pred morebitno izgubo le-teh. Zadeve, s katerimi se mora spopasti vsak golobrad zakon in ne bi smele predstavljati prevelikih ovir, če jih ozavestimo.

Napredovanje iz »druge lige«

Že na dan poroke sem pri nekaterih svatih začel opažati, da so me začeli

Res sem prenehal besedičiti in skušal čim bolj skrbno opravljati vlogo moža. To, kar je Ines že ves čas živela, sem jaz resneje zaživel čez čas. Začel sem opažati, kako so ljudje okoli mene začeli drugače pristopati do mene. Čutil sem, da me vedno bolj spoštujejo. Poroka, prevzem odgovornosti, je statusni simbol, ki nas postavi na višjo raven v družbi.

Ko prva domina pade …

V javnih šolah nam je v preteklosti uspelo izriniti Boga iz ustanove, danes smo ga že prepovedali. Nič kaj odobravajoče v šolstvu ne gledajo križa okrog vratu, kar veliko poguma je potrebnega, da se učitelj pokriža pred malico in heretično izpade, če ne podpre vsake novotarije, ki nam jo ponujajo tisti, ki so izgubili vez z Življenjem. Vendar obstajajo še osamelci, med katere spada tudi moja šola, kjer je večina neporočenih/ ločenih sodelavcev z navdušenjem

pozdravila mojo odločitev, da se bom poročil.

Sčasoma so se začeli spraševati, kako to, da si vsak dan požvižgavam, ko pridem v službo. Mar jaz nimam nobenih težav v zakonu, ker jih ne delim z njimi? Kje tiči ta skrivnost?

Kaj je ta draž, ki vznemirja?

Na nobeno od teh vprašanj nisem odgovoril, ker je obstajala velika nevarnost, da bi se vrnil na stara pota moraliziranja. Pokazal sem jim, kako rad se vračam v gnezdo, ki mi ga je pripravila žena, kako nisem tisti pravi, če slučajno ne moreva kam skupaj … Leto po moji poroki sta se za ta korak odločila še dva moja sodelavca.

Proti vetru te odnese dlje kot z njim

Poroka je ločnica med dvema svetovoma: svetom otroštva in svetom odraslih. Veliko nas še nekaj časa po poroki ostane otročjih, vendar je vse lažje, ker sva dva. Ko pa enkrat zresniva oba svoje poglede, takrat sva lahko sprememba v svetu. Kot pravi veliki ameriški pisec Jack Kerouac: »Velikih stvari ne dosežejo tisti, ki se vdajajo trendom in kapricam in popularnemu mnenju.« In odgovorno življenje v dvoje dandanes ni kaj prida moderno, čeprav je lažje, da te nosi veter, ki ne izbira, kam te bo odpihnil. Kljub temu da nas bo veter večkrat razkuštral, če bomo hodili pokončno in stanovitno, je ustvarjanje občutka varnosti našim otrokom neprecenljivo. Pa še možnost, da se bo kakšen par zaradi našega zgleda odločil stopiti na to pot in izboljšati svoj svet, obstaja.

David Križman

Družina in Življenje

13

STArŠEVSTVO

KO Bi mi LE prEJ NEKDO pOVEDAL! V zadnjih dneh sem veliko razmišljala o smislu učenja na napakah. Za nami so namreč DiŽ-eve duhovne počitnice za družine, kjer sta dva dni bila z nami zakonca Perko in sta name naredila močan vtis. Odkrito sta nam spregovorila o svojih življenjskih napakah in njihovih posledicah, ki so v njunem primeru rodile mnoga bogata spoznanja, s katerimi zdaj pomagata ljudem, rešujeta zakonce, otroke in prihodnje rodove.

mame (med katerimi sem bila tudi jaz) iz nevednosti očeta ne spustijo zraven, otroka pretirano ščitijo in »ovijajo v vato«. mati sicer lahko očeta korigira v njegovih zahtevah, če so te pretrde, neprimerne ali celo škodljive, vendar se to ne sme zgoditi v otrokovi prisotnosti. Starša se morata o tem pogovoriti na samem.

Zelo me je nagovoril poudarek dr. perka, da je prvi pogoj vsake dobre vzgoje ljubezen med staršema, ki je pogojena z medsebojnim spoštovanjem.

Ob vsem, kar sta povedala, bi nemalokrat najraje zarila glavo v pesek zaradi vseh mojih številnih zmotnih ravnanj in se spraševala, le zakaj mi nihče tega ni prej povedal. Na srečo vsi otroci še niso odleteli iz gnezda in se imam še možnost preizkusiti z novimi spoznanji. J

moški mora biti pozicioniran in ustvarjalen tudi zunaj, ne le doma. Žena mora biti ponosna nanj in ga spoštovati. Oče napravi red, ko pride domov. Žene pa smo tiste, ki moramo doma poskrbeti za takšno ozračje, da se možje radi vračajo domov. Žal pa je vse prevečkrat tako, da se možje iz domov umikajo, ker se nočejo prepirati s svojimi ženami, ki »imajo vedno vse prav«. podobno pravi Constanza miriano v knjigi Poroči se in bodi podrejena, kjer zapiše, da za moškega ni nič bolj grozljivega, morečega in dušljivega kot žena, ki je prepričana, da je njeno poslanstvo narediti pri moškemu nekaj »preprostih izboljšav«. možje okrog vratu nosijo ovratnico, za katero ga ženska vodi, kamor noče, in ima tako lep izgovor, da postane egoist. Če pa se ženska odreče svoji skušnjavi – nadzoru, mož opusti svojo skušnjavo – egoizem.

Vloga mame in očeta pri vzgoji

Dr. perko pravi, da je mati tista, ki je do otrokovega četrtega leta starosti ves njegov svet. Otrok je tesno povezan z njo. mati mora slediti njegovim potrebam, da bo kasneje lahko razvil temeljno zaupanje in zdravo lastno identiteto.

Očetova vloga v tem času je, da mamo ljubi in ustvarja ozračje, v katerem je mama lahko pomirjena in uglašena z otrokom.

Oče pa je tisti, ki postavlja meje, otroku oblikuje moralni čut, čut za odgovornost, notranjo disciplino, red. On mora otroka pripraviti na zunanji, realni in včasih kruti svet in ga usposobiti, da bo v njem preživel. problem nastane, ko mnoge

Oče vzgaja preko matere, ki očeta spoštuje

Iz teorije v prakso

Sveto pismo nam, ženam, daje jasno navodilo: Žene, podrejajte se svojim

možem, kakor se spodobi v Gospodu.

(1 Tesaloničanom 3,18) Sama sem pred časom dobila konkretno lekcijo, kako to v praktičnem primeru pri vzgoji spraviti v življenje. Zgodila se mi je namreč poškodba, ki me je za kar nekaj časa iz akcije prestavila v mirujoč položaj z zelo omejenim gibanjem. mož je moral prevzeti vsa moja utečena dela in celotno gospodinjstvo, kamor pa je aktivno vključil tudi obe mlajši hčerki.

Sprva ni šlo vse gladko, vendar je bil kmalu zelo uspešen s svojo jasno besedo in odločnostjo. Zame je bila to izjemna priložnost za vajo v »biti podrejena svojemu možu«.

Lagala bi, če bi rekla, da mi je bilo enostavno oz. da nisem bila pogosto že na meji, da bi moža vpričo otrok »opomnila«, da je vendarle pretrd. malo sem zdaj res ponosna nase, da mi je vendarle uspelo biti tiho. J Kasneje sva se na samem pogovorila in sem tako imela priložnost opazovati razplet pozitivnih posledic očetove vzgoje pri najinih puncah.

Napake se lahko obrnejo v dobro

Constanza miriano pravi v zgoraj omenjeni knjigi, da je podrejenost žene samo drugi način, da možu reče »zaupam ti«. in če bi možu znala vedno tako zaupati, si danes gotovo ne bi belila glave z vsemi svojimi vzgojnimi napakami. Tolažim se s tem, da Bog ne gleda toliko na naše napake kot na prizadevanja, da smo se še vedno pripravljeni učiti, in če mu jih z iskrenim srcem izročimo skupaj s posledicami, jih on zmore celo obrniti v dobro.

Mojca Nuč

Družina in Življenje

14

TA STARI IN TA MLADI

Kdo ima prednost?

Včasih, ko smo se medkrajevno vozili z avtobusi in se je avtobus napolnil, kolikor se je lahko – ne le sedišča, ampak tudi stojišča in ne le za 15 minut, ampak za 2 uri vožnje ali več – so se vrtele dileme okoli tega, kdo naj komu da prednost, odstopi sedež; kaj se spodobi in kaj je 'grdo' in nesprejemljivo. Normalno je bilo, da mlajši vstane in da prostor starejšemu; otrok pa sploh. Da moški da prednost ženski, je bilo bolj stvar »višje kulture – alter Wiener Schule« … in tako naprej.

Pa preidimo z avtobusa na naš vsakdan in življenje ter delo mladih in starih in poglejmo, ali naj imajo stari prednost pri počitku ali mladi pri zabavi ali kdo pri delu, kdo pri športu, kdo pri duhovnosti …

Ko sva bila midva mlad par

Pri vseh teh stvareh se midva vedno znova poskušava spomniti najprej sebe, ko sva bila mlad par in mlada družina, kako sva čutila in dojemala posamezne situacije. Spraševala sva se, zakaj starši tako in toliko delajo, zakaj se jim to zdi tako pomembno, midva pa sva videla drugo delo, imela sva svoje načrte in sva delala v svojo smer. Potem sva si pa vzela čas za počitek in starši so to večkrat videli kot brezdelje. Prav tako sva si znala vzeti čas za dopust, za igrišče in nisva razmišljala, ali to starši razumejo ali ne – to je njihov problem. In res je njihov problem, ko sedaj gledava z druge strani, s strani staršev, ki imajo otroke z mladimi družinami.

»Lahko je njim, ker so stari/mladi!«

Pogosto lahko slišimo, kako ena generacija meni, da je drugi lažje, če si vzamejo čas za prijetne stvari. Večkrat se

iz takšnega razmišljanja rodi tudi zagrenjenost, ker pričakujemo, da bodo naše želje in potrebe ob vsem razdajanju za druge vidne in uslišane, a temu ni tako.

Ne moreva in ne smeva pričakovati, da nama bo kdo od mladih rekel: »Vidva bi morala sedaj malo počivati!« ali pa: »Pojdita na koncert, pojdita na tekmo …!« Zavedati se morava, da imava možnost in celo dolžnost počitka in razvedrila in gotovo je to v prvi vrsti najina odločitev. Kar pa ne pomeni, da imava pri tem prednost zato, ker sva starejša.

Prav tako pa tudi vidiva, da imajo mladi nekoliko drugačne potrebe – šport, zabava z otroki, pa zakonska skupina, duhovne vaje … Tudi tu nimajo prednosti zato, ker so mladi, ampak ker to potrebujejo, ker tako čutijo.

Kako se dogovoriti, ko prednosti »trčijo«

Predvsem vidim, da so pomembni odprtost in iskrenost v komunikaciji in dopuščanje različnosti tudi zaradi generacijske razlike.

Ni ena generacija boljša od druge, ampak sta si samo različni.

Pomembno je tudi zavedanje, da danes jaz lažje nekaj naredim in jutri ti nekaj sprejmeš.

Da ni v naprej določeno, da se mora mamo ali staro mamo obravnavati prednostno, ker se tako spodobi, ali pa da se lahko otrokom ali mladostniku reče: »Počakaj, potrpi, najprej so na vrsti pomembne stvari …« Tudi nasprotna situacija, v smislu: »Boljše, da starih ni zraven, ker samo pametujejo. Čas je za mlade, za prihodnost,« ni dobra in zdrava. Družba

(ali družina), ki katerokoli generacijo zametuje, je obsojena na propad.

Ustvarjeni smo za skupnost

Vemo, da dobro, močno in lepo drevo potrebuje prav tako močne in zdrave korenine, kot tudi trdno in pokončno deblo ter veje in vejice z listi, cvetovi in plodovi. To je skrivnost modrosti sožitja, v katerega smo ljudje v svojih odnosih vnesli toliko pregrad in prepadov, da to drevo večkrat bolj životari, kot trdno stoji in raste. Ker smo ustvarjeni kot bitja, ki potrebujemo skupnost – najprej družino, v kateri se rodimo, nato širšo družino, kjer doživimo odnose med generacijami, in če imamo srečo, podporo v preizkušnji in veselje v radostnih trenutkih – je prav, da tudi to skupnost gradimo in cenimo vse njene člane enako.

V teh odnosih in okvirih ni prostora za prednosti ene generacije pred drugo, kajti jaz vem, da otrok pogosto težje stoji v avtobusu ali v cerkvi kot kakšen odrasel. Tu potrebujemo modrost, da znamo presoditi in jasno povedati svoje potrebe in želje, in na drugi strani, da smo za to odprti in razumemo, da ima mlad ali star pravico in dolžnost biti to, kar je, to povedati čim bolj jasno in ne predpostavljati stvari vnaprej. V vsem tem vejevju je lahko bogastvo lepote in sadov ali pa kup dračja, ki bi ga bilo bolje sežgati. Prednost ima življenje samo, ki je dar od Boga, in on se ne sprašuje, ali je mlado ali staro.

Marija Halas

Družina in Življenje

15

ODGOVORI NA VPRAŠANJA

»Od moža ni nič« Najprej se vam zelo zahvaljujem za vašo revijo, ki jo rada in redno prebiram, in hvala za vaše delo z zakonci in družinami. Na vas se obračam, ker sama ne vidim več rešitve. Gre namreč za mojega moža, ki ga nikakor ne premaknem, da bi kaj naredil. Kako naj rečem – nič ni od njega. Zelo se trudim, ga spodbujam, mu prigovarjam. A karkoli naredim, ni v redu. Mislim, da ni hvaležen za ves moj trud. Poročena sva že dolgo (23 let), skupaj hodiva v zakonsko skupino (vsaj to), a še tja sem ga morala skoraj zvleči. Ne vem, od kod ta apatija. Želim si, da bi malo mignil sam. Tako ali tako jaz naredim skoraj vse, podpiram tri vogale … Ko sem v eni od prejšnjih revij prebrala o tem, da mora moški biti trden, odločen, opora ženi, mi je šlo na jok.

Zelo si želim, da bi to postal, tudi kakšen članek sem mu podtaknila, da bi ga prebral. Kadar mu začnem govoriti o tem, samo utihne. Še kregati se mu ne ljubi. Ne vem več, kaj naj še naredim!

Suzana Draga Suzana!

Hvala vam za vaše pričevanje.

Zagotovo bi ga (vsaj delno) podpisalo veliko žena, ki se občasno ali zelo pogosto znajdemo v podobnih situacijah. Zelo pogumni ste, čuteči in hrepenite po boljšem odnosu z možem. In prav je tako.

Pravite, da se trudite, ga spodbujate, mu prigovarjate, vse naredite … pa vendar se mož ne spremeni.

V naši reviji ste prebrali, kakšen bi naj bil mož, tisti ''ta pravi'', trden, odločen … Kaj pa žena? Kakšna mora biti?

Veliko je v zadnjih letih napisanega o lepoti zakonskega življenja in o tem, kako se živi zakonsko življenje. Ženske, ki smo bolj čustvena bitja kot naši možje, tudi več beremo, premišljujemo, se pogovarjamo in smo posledično polne teorije, ki je ne znamo prenesti v prakso. V pretirani skrbi za moža in otroke vse postorimo, za vse vemo, kako mora biti, kaj mora kdo narediti, kakšen mora biti. Ob tem pa pogosto pozabimo vzgajati sebe v vlogi žene in matere.

Svetujem vam, da se nehate obremenjevati s tem, kakšen bi naj bil vaš mož, da bo dober in po vašem

okusu. Začnite pri vzgoji sebe in se vsak dan znova vprašajte: ''Ali sem dovolj dobra žena svojemu možu?'' Začnite z majhnimi koraki. Pohvalite pri možu katero od njegovih lepih lastnosti, pohvalite ga, ko bo kaj naredil (četudi se vam ne bo zdelo veliko). Potrjujte ga, mu povejte, kako zelo ga spoštujete. Če v tem trenutku, ko se vam zdi, da nič ne naredi prav, ne najdete ničesar, kar bi pohvalili, se v spominu vrnite v leta, ko sta začela živeti skupaj in pohvalite kakšno dejanje iz tistega obdobja.

Najpomembnejše pri vaši vlogi žene je, da molite za vašega moža in zase, da boste dobra žena.

Sta v zakonski skupini. Tudi gradiva, ki jih predelujete na srečanjih, so lahko vodilo. Predvsem ''nama podarjene trenutke'', to je delo zakoncev doma, lahko izkoristite za pogovor. Ampak tisti, ''ta pravi'' pogovor. To pomeni, da je potrebno poslušati, ne samo govoriti. Četudi mož od začetka ne bo veliko povedal (vsaj ne toliko kot vi in to, kar bi vi radi slišali), ga ne prekinjajte in bodite zadovoljni tudi z nekaj njegovimi besedami.

Pravijo, da bi morale imeti ženske

zadrgo na ustih, ali pa se ugrizniti v jezik, ali pa grgrati vodo, da bi lahko možje prišli do besede. Ja, takšne smo, kajne? Znamo pokomandirati, nergati, vse najbolje vemo …

Povabite moža na zmenek. Naj bo ta zmenek nekaj, kar bo njemu všeč in se ga bo z veseljem spominjal. Morda si skupaj ogledata kakšen film z zakonsko tematiko (predlagam film Vojna soba ali Varno pred ognjem). Prisedite k njemu, ko gleda nogometno tekmo, in jo glejte z njim. Bodite nasmejani, ko pride domov. Vprašajte ga, kako je, kako je bilo v službi – in ga poslušajte, ko bo pripovedoval.

Vzemite si čas zanj, za vaju. To naj bo čas, ko ne boste ničesar drugega počeli. Priporočam branje knjig 5 jezikov ljubezni, Ljubezen in spoštovanje in Poroči se in bodi podrejena. Prebrano poskusite prenesti v prakso. Začnite govoriti jezik ljubezni vašega moža in začnite vašega moža spoštovati. V Svetem pismu pravi apostol Pavel: ''Zato naj tudi vsak med vami tako ljubi svojo ženo kakor sebe, žena pa naj spoštuje moža.'' (Efežanom 5,33)

Družina in Življenje

16

Zagotovo bo od začetka težko, vendar ne obupajte. 23 let je dolga doba in človek se ''ukorenini'' v svojih navadah, ki jih lahko le počasi spreminja. Pa se da, verjemite. Sama sem šla po tej poti osebne preobrazbe. In se splača.

Najpomembnejše pa je to, da se bo ob vašem ''spreminjanju'' spreminjal tudi mož.

In ko bosta oba na tej poti spreminjanja, bosta lahko o tem odkrito spregovorila, si povedala, kje je bilo kaj narobe, kje je kdo od vaju drugega prizadel, prosila za odpuščanje in odpustila.

Vse, kar boste počeli, naj bo pristno. Če boste delali s ''figo v žepu'' samo za to, da se bo mož spremenil, vam ne bo uspelo. Vaš cilj mora biti iskreno spreminjanje same sebe, to je umiranje vašim

željam in potrebam ter dajati prednost željam in potrebam vašega moža. Bodite skromni, naj ne bodo želje in pričakovanja prevelika, takšna, ki jih ni moč uresničiti.

Srečajta se v svoji realnosti.

Delo na odnosu je vsakodnevno.

Ničesar ne moremo narediti enkrat za vselej in potem pričakovati, da tako ostane. Žal, treba se je vsak dan truditi, znova in znova in

znova. Želim vam poguma, volje, prave mere ponižnosti in ljubezni, ki »vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane« (prim. 1 Korinčanom 13,7). Pri vseh vaših prizadevanjih pa naj vas spremljata Božji blagoslov in zagotovilo: ''Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.'' (Filipljanom 4,13) Erika Novak

Imate tudi vi kakšno dilemo, potrebujete nasvet?

Pošljite nam svoje vprašanje na dani@diz.si.

V KATEREM letnem času sta?

Zimi zakona vladajo obupanost, odtujenost, nezadovoljstvo. Pomlad prinaša odprtost, upanje in pričakovanje. Poletje poskrbi za udobje, sproščenost in uživanje življenja, jesen pa je negotova, brezbrižna in zaskrbljena. »Vsak zakon se nenehno razvija; noben zakon ni popoln. Dobra stran tega je, da se lahko sleherni zakon v vsakem trenutku izboljša.« Gary Chapman (avtor svetovne uspešnice 5 jezikov ljubezni)

Knjigo lahko naročite prek spletne strani www.diz.si ali telefona: 041/459 666 (Erika) Cena knjige je 19 €.

Družina in Življenje

17

pripOrOČAmO

ŽiVim OD TVOJiH BESED Knjiga Živim od tvojih besed je čudovita ljubezenska zgodba mladega para, ki je zaradi vojaščine leto dni prisilno ločen. In to v času brez skypa in mobitelov.

Povezava med njima so pisma, ki so nabita z ljubeznijo in hrepenenjem in ki potrebujejo cel teden, da pridejo do naslovnika. Najlepše pri vsem tem je, da je ta ljubezenska zgodba resnična.

Knjigo (pisma) sta napisala roman in Breda, vsak v svojem stilu – moškem in ženskem. V prepletanju. pisati v dvoje je vse prej kot enostavno. To je knjiga za zakonce, za oba. moškim bo verjetno zanimiva tudi zato, ker bodo lahko ob njej izredno dobro podoživeli služenje vojaškega roka in se ob prenekaterih sočnih in komičnih situacijah morali nasmejati. Kdor tega ni doživel na lastni koži, bo morda težko razumel. Lepo je opisan nesmisel številnih opravil, ki jim ni konca, nesramnost nekaterih nadrejenih, ki se izživljajo nad nemočnimi vojaki, psihične in fizične obremenitve itd. Nekateri dogodki bi sodili že v kategorijo »saj ni res, pa je«. Kljub vsemu nam je vsem vojska dala eno izkušnjo, postali smo »dedci«.

Breda pooseblja tisto plat ženske duše, ki si jo moški želi. in ta drža se vleče skozi vsa pisma. Biti v oporo, biti skrben in ljubeč, na razpolago drugim – romanu, domačim, prijateljem. izvrševati svoje poslanstvo. Kar pa seveda ni enostavno, saj je tudi ona krhka, plašna, neodločna in potrebuje romanovo podporo in spodbudne besede.

Za tisto, kar imamo radi, nam po navadi ni škoda časa, denarja in truda. V knjigi lahko vidimo vojaka romana, kako več kot uro čaka v

vrsti pred telefonsko govorilnico, da bi na kratko slišal glas svoje drage Brede, pa čeprav nejasen zaradi slabe telefonske zveze, porabi za telefon zadnje fičnike in nato teče nazaj v vojašnico, da ne zamudi ure. in Breda, utrujena od trdega celodnevnega dela, pozno zvečer še piše pismo romanu, vsaj nekaj vrstic, ker ve, kako osamljen je in kako jo pogreša. prav to nas lahko najbolj nagovarja. Odnosi so pomembni. pravzaprav so najpomembnejša stvar v našem življenju, zato bi morali vložiti veliko truda, ustvarjalnosti in tudi kakšno žrtev, da bi naši odnosi cveteli. Ne pa, da delamo vse drugo, pomembno in manj pomembno, na odnose pa se spomnimo, kadar ravno nimamo početi nič drugega ali pa v življenju kaj zaškriplje. roman in Breda nista takšna. Njuno hrepenenje prežema vse njuno življenje, pomembni pa so jima tudi drugi ljudje: starši, sorodniki in prijatelji.

Konec je pričakovan. Ljubezen, v katero veliko vlagata, uspeva.

Zadnji dve pismi v knjigi sta si

napisala pred kratkim. poročena sta več kot trideset let. in še vedno hrepenita drug po drugem.

Ne glede na sive lase in gube, odrasle otroke in vnuke, še vedno hrepenita. Drug drugemu sta najpomembnejša. Velikokrat se skregata, pa se pobotata in skupaj živita naprej. in še vedno zelo cenita čas, ki ga lahko preživljata skupaj. To veva, ker ju poznava, saj skupaj že več let obiskujemo zakonsko skupino. Navdihujeva se pri njima, kako kljub različnosti in človeškim slabostim živeti ljubeč in predan zakon že toliko let.

Slavko in Saša Štern

Družina in Življenje

18

živeti s svetim pismom

Presenetljiva molitev, ki »spreminja usodo« Sveto pismo je zakladnica najrazličnejših življenjskih zgodb. Za najbolj znane, kot so Abrahamova, Mojzesova ali Davidova, si običajno mislimo, da jih kar dobro poznamo. Vendar pa ob podrobnejši analizi tekstov, kot jo je npr. pred kratkim s psihološkega vidika naredil svetovno znani kanadski klinični psiholog Jordan Peterson, začudeni ugotavljamo, da tudi najbolj znane zgodbe poznamo zgolj v osnovnih orisih, sicer pa v sebi skrivajo mnogo več.

Sveto pismo preseneča tudi po toliko tisočletjih. Zato se ga resnično izplača vedno znova prečesavati, prebirati in preučevati. Morda bomo tako našli povsem nepričakovane zaklade.

Enega takih skritih biserov najdemo tudi v najmanj branem delu najmanj brane knjige Svetega pisma – v 4. poglavju 1. Kroniške knjige. Kot pove že samo ime, gre za kroniko – knjigo z obširnimi seznami imen različnih Izraelovih rodov. Po naštevanju 44 imen potomcev Judovega rodu, ki jih je težko prebrati in še težje izgovoriti, se naštevanje nenadoma prelomi. Piscu Kroniške knjige se je zdelo vredno na drugačen način predstaviti moža, čigar vpliv je moral biti prav poseben. Gre za najkrajšo biografijo v Svetem pismu, ki se bere takole: »Jabéc je bil bolj slaven kakor njegovi bratje. Njegova mati mu je dala ime Jabéc, ker je rekla: »V bolečini sem ga rodila.« Jabéc pa je klical k Izraelovemu Bogu in rekel: »O, da me vendar blagosloviš in povečaš moje ozemlje; naj bo tvoja roka z menoj, da me obvaruješ pred nesrečo, da me ne zadene bolečina!« In Bog je naklonil, kar je prosil.« Konec zgodbe. Po tem avtor nadaljuje z navajanjem neizgovorljivih imen.

Jabéc je očitno moral biti nekaj posebnega, saj tudi iz navedbe na drugem mestu v Kroniški knjigi vidimo, da je Bog uslišal njegovo prošnjo – po njem je bilo imenovano tudi neko mesto.

Ime Jabéc v izvirniku pomeni bolečino.

V bibličnih časih je ime povsem določalo in na nek način zapečatilo usodo človeka, ki ga je nosil. Iz konteksta

sicer ne moremo razbrati, iz katerega konkretnega razloga ga je mati tako poimenovala, vidimo pa, da se je mož boleči »usodi« uspešno izognil.

Molitev, ki spreminja »usodo«

Povsem jasno lahko sklepamo, da gre za posledico molitve, ki jo je molil. Ta je precej nenavadna in lahko tudi nas, kristjane 3. tisočletja veliko nauči o pravilnem odnosu do življenja – o odnosu, ki spreminja »usodo«.

O, da me vendar blagosloviš Nam, »pridnim« katoličanom, se zdi skoraj grešno moliti za blagoslov zase.

Za svojo družino, prijatelje, sorodnike, župnijo, svet – to že, najprej za blagoslov zase pa se zdi skoraj bogokletno.

Pa vendar. Jabéc s tem kaže, da jemlje blagoslov – Božjo posebno naklonjenost – zares. Vzame jo za svojo največjo vrednoto in dobrino v življenju, ki si jo želi bolj kot vse drugo.

Beseda vendar nakazuje na posebno nujnost v njegovi prošnji. Njena umestitev v stavek v originalu je zelo nenavadna in kaže na poseben poudarek – kot bi se Jabéc zavedal, da je »rojen v bolečini« in da je Božji blagoslov v tem trenutku edini način, da v polnosti uresniči svoje življenjsko poslanstvo.

Pomembno je, da Jabéc s svojo prošnjo povsem prepušča Bogu, kakšen bo ta blagoslov – lahko, da v tistem

trenutku ne bo čisto nič prijeten – ter na kateri način ga bo deležen.

Nikakor ne gre za to, da si bomo z blagoslovom izprosili materialni uspeh in z Jabécovo molitvijo »unovčili« naše »veze tam zgoraj«. Gre za to, da smo povsem osredotočeni na to, kar želi Bog storiti v nas in okoli nas za svojo slavo. Pomembno je predvsem zavedanje, da se ne želimo zadovoljiti z manj, kot je polna mera Božjega blagoslova, ki smo ga lahko deležni.

S tem izražamo zaupanje, da je Božja volja za nas in za ljudi, h katerim nas v življenju pošilja, dobra. Božja volja pa je tisto, kar bi zase izbrali tudi sami, če bi poznali dolgoročne posledice vseh svojih odločitev. … in povečaš moje ozemlje …

Tudi ta prošnja se na prvi pogled zdi sebična. Jabéc jo je verjetno molil v smislu povečanja ozemlja v času, ko so se Izraelci borili za ozemlja s sosednjimi ljudstvi. Danes lahko to prevzamemo v smislu prošnje za povečanje našega vplivnostnega področja. Gre za željo živeti produktivno življenje, ki se v moči Božjega blagoslova stalno širi.

Gre za to, da Bogu predamo krmilo in mu »dovolimo«, da on pove, kakšno je vplivnostno območje, ki naj nam v življenju pripada. Zelo pogosto se namreč samoomejujemo in si svoje »ozemlje« določimo na podlagi lastnih izkušenj iz preteklosti, izobrazbe, osebnosti ter pričakovanj drugih. Bog

Družina in Življenje

19

pa od nas pričakuje samo »spokorjeno srce« ter pripravljenost biti mu razpolago.

Ne gre torej za povečanje ozemlja za lastne užitke, pač pa za pripravljenost iti iz svoje cone udobja, da bi se lahko s sporočilom o Božji ljubezni dotaknili življenj novih ljudi. Saj samo on ve, koga se lahko dotakne ravno (morda zgolj?) preko nas. Morda se nam zdi, da imamo že tako ali tako veliko dela, ki nam »krade« veliko časa. Ampak pri delu za Božjo slavo je zanimivo to, da se skupaj z novimi priložnostmi – večjim ozemljem – pojavi tudi več moči, več milosti, ki jo lahko delimo z drugimi. … tvoja roka naj bo z menoj …

Izraz »tvoja roka« v Stari zavezi predstavlja Božjo živo prisotnost v vsakem trenutku in srečanju življenja.

V Novi zavezi nas Bog k takšnemu načinu vabi, ko po Pavlu pravi, naj nas v vsakem trenutku »napolnjuje Duh« (Efežanom 5,18). Gre za zavedanje, da je Bog stalno z menoj in da tudi v svojem delovanju za Boga ne postajam odvisen od lastnih moči, pač pa sem namenoma in zavestno vedno odvisen od njega. Pomeni tudi, da se ob doživetih neuspehih ne predam malodušju, ker vem, da ni vse odvisno od mene. Obenem pomeni, da se ob doživetih uspehih ne prevzamem, saj

vem, da tudi ti niso v celoti sad mojih sposobnosti. … da me obvaruješ pred nesrečo, da me ne zadene bolečina.

Jabéc je molil, da bi ga Bog obvaroval pred zlom in pred nesrečo. Boga je prosil, naj ga obvaruje bolečine, ki mu jo je »namenila usoda« njegovega imena. S tem je ponovno dal primat Bogu v zavedanju, da je sam v boju s Hudim nemočen. Ko »povečujemo ozemlje« za Boga, potrebujemo njegovo izdatno zaščito, saj s tem vstopamo »za sovražnikovo črto«.

Ko neka molitev spremeni življenja

Če boste Jabécovo molitev vzeli za svojo, se bodo večkrat zgodili trenutki, ko boste kot orodje v Božjih rokah priča njegovega očitnega delovanja.

Večkrat vas bodo obšle solze hvaležnosti, da vam je dano biti del tako velike zgodbe. Zgodbe, ki vas očitno presega in za katero si sami zagotovo ne morete lastiti zaslug.

Podobno se mi je zgodilo pred kratkim na dopustu na morju, ko sem po daljšem premoru spet molil to molitev.

Zgodaj sem vstal in se s kolesom odpravil na bližnji hrib, od koder se je ponujal prečudovit pogled na okoliške otoke. Ob postopanju naokrog sem se zapletel v

nenavaden pogovor z gospodom s Štajerske, ki mi je v izjemno kratkem času zaupal neverjetne boleče podrobnosti iz svojega življenja. Nenavadna odprtost me je izjemno začudila. V njem je bila očitna želja, da v svojem življenju in odnosu z ženo napravi korake naprej.

Bil je hvaležen, ko sem mu svetoval, naj se nam pridruži na katerem od DiŽ-evih seminarjev; ne morem vedeti zagotovo, a zdelo se je, kot bi potreboval ravno tovrstno informacijo. Za vedno si bom zapomnil ta pogovor – po zares neobičajni takojšnji odprtosti, globini, po izrazu pričakovanja v sogovornikovih očeh.

V nekaj minutah po koncu pogovora mi je postalo neizpodbitno jasno, da je šlo za odgovor na molitev – na Jabécovo molitev, ki sem jo molil tisto jutro.

Pri tej molitvi ne gre za čarobno formulo, ki bi jo človek izgovarjal in bi v njegovo življenje začeli kapljati blagoslovi, kakršne si sam predstavlja.

Gre za ustvarjanje razpoložljivosti in občutljivosti za Božje delovanje v nas samih. Najprej gre za naše spreobrnjenje. Saj kot pravi Kierkegaard: »Molitev ne spreminja Boga, pač pa spreminja tistega, ki moli.« Tako nas bo tudi Jabécova molitev zagotovo spremenila – morda na načine, ki si jih ne znamo niti predstavljati, vendar zagotovo v večjo Božjo slavo.

Benjamin Siter

Družina in Življenje

20

ZGODBA ZAKONSKEGA PARA

Gregor in Slavica Hrastnik: »Pri otrocih je, kot pri poroki, pomembna odločitev.« Slavica in Gregor, pri DiŽ-u vaju poznamo kot prava »sončka« – kot topla in vedno pozitivna človeka. Kakšne so vajine korenine, da sta tako dobro »ratala«?

Grega: Jaz sem najstarejši od štirih otrok – smo trije fantje, nato pa sestra, Slavi je pa najmlajša od štirih deklet. V obeh družinah se med sabo dobro razumemo, je pa res, da smo se kot otroci znali tudi skregati in stepsti – vsaj pri nas. J Mene je pozitivnega pogleda naučilo življenje – lahko iščeš pozitivno ali negativno v vsaki stvari, v vsakem primeru kaj najdeš.

Slavi: Niti slučajno nisva vedno samo dobre volje in nasmejana. Se pa trudiva v tej smeri. J Največ sta mi seveda dala starša. So pa imele moje 3 sestre, ki so veliko starejše od mene, tudi velik vzgojni vpliv v mojem življenju. S 15 leti sem odšla od doma v dijaški dom, zato mi je ogromno dalo tudi bivanje in izobraževanje v Škofovih zavodih v Ljubljani. Tega obdobja v življenju se z veseljem spominjam, sploh pogovorov s takratno vzgojiteljico v dijaškem domu sestro Veroniko Verbič. Ona je pustila zares močan pečat v mojem življenju.

Kakšno vlogo je v vajinih primarnih družinah igrala vera?

Grega: Pri nas smo hodili k maši, nekaj malega sva jaz in brat tudi ministrirala. Molili smo pred jedjo, pred kakšno daljšo potjo, hodili k šmarnicam … Pri nas je bila »motor« tega dogajanja mama, ki je še sedaj zelo vključena v župnijo. Vsekakor sta bila starša zgled, kakšnih globljih

pogovorov pa nismo imeli. K maši je bilo pač treba iti, pomen maše, molitve in vere pa sem jaz spoznal šele kot odrasel. K temu je zelo pripomogla Slavi.

Slavi: V svoji primarni družini bi jaz izpostavila močan zgled, ki nam ga v svoji veri daje naš ata. Seveda je tudi mama tista, ki je globoko verna, a se mi zdi, da smo ženske že po naravi bolj religiozna bitja od moških in nam je vera na nek način lažje razumljiva, dojemljiva.

Za moške pa se mi to ne zdi tako samoumevno. Zgled očeta, ki moli in brezpogojno verjame v Boga, se mi zato zdi še pomembnejši in večji.

Mislim, da molitve tako naše mame kot očeta vplivajo na to, da smo ju vse sestre bolj ali manj posnemale in vsaka na svoj način živimo svoj odnos z Bogom v naših sedanjih družinah.

Na kakšen način pa je potekalo vajino spoznavanje? Kako sta se našla?

Slavi: Spoznala se nisva pa prav nič po »DiŽ-evsko«. J Kot študenta sva se znašla na isti zabavi v študentskem domu. Seznanil naju je skupni prijatelj. Izmenjala sva si par besed, kakšne naklonjenosti med nama takrat še nisem slutila. Je pa bil Grega v naslednjih dneh in tednih vztrajen z SMS-i in vabili na čaj, sok, sladoled … Ker so bila njegova sporočila silno izvirna in zabavna, sem se nekega dne le vdala in mu dovolila, da me pelje na sladoled. No, takrat pa se je začelo … Lahko bi šlo sicer naprej v stilu študentske zabave, a sva se hvala Bogu odločila za drugačno pot, ki tudi po zaslugi DiŽ-a traja še danes.

Grega: Slavi mi je bila takoj všeč predvsem zaradi svojega smeha.

Družina in Življenje

21

Ko sva se spoznavala, si noben od naju ni upal preveč hiteti, da se ne bi opekla in bila razočarana. V tem obdobju sva se ogromno pogovarjala.

Meni je bilo super, da sem lahko bil sproščen, govoril včasih neumnosti.

Spoznavala sva se tudi v kakih smešnih stvareh. Na prvem zmenku mi je npr. dvakrat zakuhal avto, Slavi pa se je samo smejala. Se mi zdi, da sva že v tem obdobju dala čez veliko tematik, ki so pomembne za par, tako da tudi kasneje ni bilo večjih problemov.

Sta mlad par, a se kljub temu poznamo že kar nekaj časa.

Očitno sta že zelo zgodaj v življenju spoznala, da je gradnja dobrega odnosa vrednota, v katero se »splača« vlagati čas in trud. Kako se je to zavedanje »poklopilo« z vajinim srečanjem z DiŽ-em?

Slavi: Kakšno leto po tistem, ko sva postala par, sem Gregu predlagala, da bi začela hoditi na srečanja predzakonske skupine k p. Christianu Gostečniku. Čeprav sva se imela zares lepo, sem imela v sebi neko

zavedanje, da se lahko v prihodnosti najina zveza tudi precej zaplete. V nobenem primeru si neke površinskosti in životarjenja v odnosu nisem želela. Na srečo se Grega ni preveč upiral J. Tako se je začelo čudovito obdobje priprave na zakon, ki sva jo nato podaljšala še za eno leto, ker sva bila nad načinom podajanja znanja o medsebojnih odnosih p. Christiana zelo navdušena. Po dveh letih priprav na zakon je sledila poroka. Kaj pa sedaj? Meni je spet zvonilo v glavi, da se nekam morava vključiti.

Grega: Meni je šele po dobrem letu priprave na zakon (ko je bila na »sporedu« odločitev za poroko) kapnilo, da sem Slavi zasnubil, pa še vseeno sva morala ponavljati letnik.

J Ta priprava na zakon je bilo nadaljevanje najinih pogovorov v času začetne zaljubljenosti, da sva odprla še kakšno temo in spoznala še kaj o nama. Po poroki sva bila povabljena k zakonski skupini, ki se je ustanavljala in v kateri smo bili le pred kratkim poročeni pari. Tudi moja starša sta bila del zakonske skupine Najina pot, zato sem tak način dela poznal in sva se priključila. Na začetku smo delali na podoben način kot Najina pot, nato pa smo dobili voditeljski par z DiŽ-eve skupine, Simono in Simona Špital, in začeli s prvim letnikom.

V življenju kljub mladosti nista bila brez svojega deleža preizkušenj. Pred časom sta v nosečnosti izgubila otroka. Kako sta doživljala to preizkušnjo in kako vaju je oblikovala?

Slavi: Res je. Po dveh nosečnostih, ki sta potekali brez težav in se srečno končali z rojstvoma Tineta (6 let) in Pike (3 leta), v tretje ni šlo tako gladko. Lani aprila sem v 16. tednu nosečnosti na rednem ginekološkem pregledu izvedela, da otročku, ki je rasel pod mojim srcem, ne bije več srce. V tistem trenutku se mi je čisto sesul svet. Tolažba, da imam doma že dva zdrava otroka, v tistem hipu ni kaj dosti pomagala. Seveda je bil tudi tretji zaželen in ljubljen in zato

bolečina ob izgubi ni bila nič manjša.

Marsikaj se je dogodilo v tistih dneh.

Lahko bi povedala celo zgodbo, a danes, ko se oziram nazaj, sem dejansko za vse hvaležna. Hvaležna sem za to, da smo se lahko kot družina v miru poslovili od tega otročka, saj sem bila v bolnišnico sprejeta šele štiri dni po postavitvi diagnoze.

V tem času sva z Gregom poromala na Brezje, obiskali smo klarise in bili od njih deležni izdatne molitvene podpore. Opravili smo krst želja, Tine in Pika sta bratcu izbrala ime Jaka. V tistih dneh je bil v naši družini velik mir, kot da so se nas na nek način dotaknila nebesa. In tudi sama sem občutila, da mi Bog še nikoli v življenju ni bil tako blizu kot takrat.

Brez velike vere takšnega bremena zagotovo ne bi bila sposobna nositi.

Gregor, ti pa si se že v rani mladosti srečal z izgubo očeta.

Kako je to vplivalo nate takrat in kako v luči te izkušnje danes živiš svoje očetovstvo?

Grega: Moj oče se je ponesrečil, ko sem bil star 18 let, med počitnicami pred študijem. Najmlajša sestra je bila takrat stara 7 let. Takrat nas je otroke pokonci držala mama, ki je ostala trdna še za nas. Za mene je bil totalni šok, tistega dne se niti ne spomnim vsega. Tisto obdobje je bilo, kot da sanjam, bil sem brez neke prave volje. V Mariboru, kjer sem študiral, sem lahko malo pozabil na to. Veliko smo žurali, se družili, veliko časa sem preživel na kolesu.

Takrat te izgube zgleda nisem znal predelati in se mi je kot bumerang vrnila pred nekaj leti, ko sem imel epizodo depresije, za katero sva s psihologom odkrila, da ji je vzrok jeza in žalost iz časa po izgubi očeta. Tudi sedaj, ko sem sam oče, mi moj ati manjka, se pa velikokrat spomnim na to, kaj smo skupaj počeli, kako nas je on vzgajal. Nanj sem ponosen, ker je bil dober človek, in mi je v življenju zgled. Sta mi pa po »izgubljenih« letih, ko sem se z izgubo soočal na nepravi način, poleg pogovora zelo pomagala vera in zaupanje. Še posebej v najtemnejših trenutkih mi je molitev pomagala počasi splezati

Družina in Življenje

22

pa kravca. Pri nama je bilo ravno obratno. A vendar se je vse nekako izteklo. Ko danes gledam nazaj, sva nekako res bila pogumna, tudi z odločitvijo za otroke. Po drugi strani pa se nama je to zdelo povsem naravno.

Grega: Najbolje je otroke imeti mlad.

Se mi zdi, da se trend spreminja – v najini okolici in v sorodstvu je veliko mladih staršev in veliko malih otrok. Vedno se lahko česa bojiš, nikoli še niso izpolnjeni vsi pogoji, a vendar – prej se odločiš, bolje je. Pri otrocih je, kot pri poroki, pomembna odločitev: če prosim Boga za pomoč, za otroke molim, vzgajam po zdravi kmečki pameti in zaupam, bo šlo. Če pa hočem videti samo probleme, se starševstva bojim. Se mi pa zdi, da je z vsakim lažje. No, bomo videli konec leta, ko pričakujemo naslednjega. J

iz temne jame, kjer so mi po glavi švigale same negativne misli. Jezus, Marija in moj angel varuh so mi takrat pomagali premagati hudiča.

Starševstvo je danes nekaj, za kar mnogi ne zberejo dovolj poguma. Glede na to, da je ta številka Revije Družina in Življenje posvečena pogumu, kaj bi takšnim mladim sporočila?

Slavi: Ravno pred kratkim sta otroka gledala najin poročni album. Z enim očesom sva ga ponovno ošvrknila tudi midva in ob pogledu na fotografije je Grega izjavil: »Poglej, kako sva bila tu še mlada pa čisto brez življenjskih izkušenj.« Za današnje razmere sva bila res še zelo mlada – jaz v zadnjem letniku študija in še brez dohodka, Grega pa komaj kakšno leto zaposlen. Po poroki sva se vselila v najemniško stanovanje, čez kakšno leto pa se je napovedal Tine. Študij sem zaključila noseča, v 6. mesecu nosečnosti sem dobila zaposlitev. Skratka, nič v skladu s pregovorom Najprej štalca pol

Najprej sta se preselila na svoje, potem pa ste se kljub drugačnim načrtom odločili zaživeti skupaj z Gregorjevo mamo. Kakšna so po vajinih izkušnjah bistvena načela dobrega sobivanja več generacij pod isto streho?

Grega: Res je, človek obrača, Bog obrne. Pred poroko sem jaz sicer imel idejo, da bi ostala pri nas doma, pa je mama predlagala, da greva vseeno malo za sebe. Hvala Bogu! Tako sva si lahko najprej midva ustvarila svoj odnos, nato še z otroki. Ko nam je bilo stanovanje premajhno in sva že iskala hišo ali večje stanovanje, so se stvari obrnile tako, da smo pristali pri nas doma. Če bi bili doma že od poroke, se jaz ne bi tako uspešno »odlepil« od mame in se »prilepil« na Slavi in bi se Slavi lahko počutila kot tretje kolo. Drugače pa še zmeraj pride do kakšnih malih trenj, ko se prebudijo čustva iz otroštva. Imam srečo, da imam ob sebi dve potrpežljivi ženski, ki se med sabo dobro razumeta in si pustita dihati. Mislim, da morajo stari starši spustiti kakšno stvar iz rok, da lahko tamladi pridejo s svojimi idejami. Nama je mama prepustila, da gospodariva po svoje, nama pa seveda pomaga z nasveti. Treba

se je pogovarjati in se prilagajati, ne pa kuhati trmo in za vsako ceno vztrajati pri svojem.

Slavi: Moram reči, da sem se sama stereotipno malo bala, kako bova shajali s taščo, glede na to, da sva bili navajeni vsaka svojega reda. Ampak na srečo se dobro razumemo in med nami ni nekih trenj. Gregova mama je super ženska, se vidi, da je v življenju že marsikaj dala skozi in se z malenkostmi ne obremenjuje preveč. Je zelo aktivna v župniji, pri Karitasu, velikokrat priskoči na pomoč pri delu kakšnim sorodnikom. Tako je bolj malo doma, a nama je vseeno vedno na voljo, kadar jo potrebujeva za varstvo najinih otrok, da lahko greva sama na kakšen zmenek, srečanje zakonske skupine, DiŽ-ev seminar …

Si vzameta čas za molitev in branje Sv. pisma? Kdaj in kako?

Slavi: Do službe imam z avtom kakšnih 25 minut, ravno toliko, da obrnem rožni venec od prve do zadnje jagode in vmes Boga še kaj prosim, se mu zahvalim, se z njim pogajam, tudi kregam. Pravim, da je avto moja mobilna kapelica. Če se z Gregom voziva skupaj, vedno zmoliva vsaj kakšno desetko. Dnevno Božjo besedo po navadi preberem na Lekcionarju med malico v službi.

Moram pa priznati, da mi zadnje čase malce spremenjena dnevna rutina kvari ustaljen red molitve in branja, ki se mi zdi za ohranjanje duhovne kondicije zelo pomemben.

Grega: Jaz sem pred kakima dvema letoma začel brati Sv. pismo od začetka, pa se mi je pri psalmih in pregovorih ustavilo in sem preskočil kar na Novo zavezo, ki mi je še najbližje in najbolj osebna. Bral sem zjutraj, pred službo. Bom moral to navado po dopustu spet obuditi, ker je dan tako bolj miren. Drugače pa tudi jaz na poti v službo molim rožni venec in se mi pri razpoloženju zelo pozna, če ga nekaj dni ne. Tudi pred pomembnimi klici ali sestanki kaj zmolim in gre vse bolj gladko.

Kdaj sta se vključila v zakonsko skupino in kakšna je? Se z

Družina in Življenje

23

pa se mi zdijo koristni z vidika izobraževanja oz. osveščanja parov o pomembnosti medsebojnih odnosov med možem in ženo ter seveda Bogom. Sama to dojemam kot nek vsakoletni obvezni tečaj življenja v odnosih, ki ga ne gre zamuditi ali izpustiti.

Grega: Pri zakonski skupini vidiš, da so tudi drugi krvavi pod kožo, da se tudi drugi še učijo. Pa na zmenek je treba iti in pogovarjati se je treba.

Same dobre stvari, na katere lahko dandanes ob hitrem tempu hitro pozabiš. zakonci družite tudi izven uradnih srečanj?

Grega: Sva pri dveh zakonskih skupinah. Pri prvi sva že od poroke, in ko je voditeljski par začutil, da smo pripravljeni, sva midva prevzela vlogo voditeljskega para. Z nekaterimi se poznamo že od prej, imamo otroke približno istih let in se občasno družimo tudi izven srečanj. Ker smo skupaj že nekaj časa, si »študij« popestrimo s kakšnim izletom, zaključkom in podobnim.

Pred tremi leti pa se je v naši župniji ustanovila tudi nova skupina, ki sva jo prevzela midva. Tudi tu smo si zelo blizu, srečanja so prijetna.

Poleg tega pa greva enkrat letno na DiŽ-ev seminar, ki je pravi odklop od vsakdanjika in res se kar napolniva v teh treh dneh.

Slavi: Jaz si življenja brez DiŽ-a, seminarjev in sodelovanja v zakonskih skupinah sploh ne predstavljam več.

Razočarana sem nad dejstvom, da država ne omogoča skoraj nobenih izobraževanj na temo partnerstva in družinskih odnosov. Pa tako pomembna komponenta življenja je to! Za domala vsako stvar, ki jo v življenju počnemo, potrebujemo neko izobrazbo, tečaj, izpit ali pa vsaj potrdilo. Poroči oz. skupaj zaživi pa lahko kar vsakdo. Ko ne gre več, ko pridejo preizkušnje, pa gre mnogo parov narazen oz. zaživijo odtujeno, vsaksebi. Kadar nimam motivacije, da bi šla na srečanje zakonske skupine ali pa se pripravila na temo, ki jo

bomo obravnavali, pomislim na to, pa sem spet polno motivirana.

Kaj vama pomeni obiskovanje zakonske skupine, DiŽ-evih seminarjev?

Slavi: Srečanja ZS so mi poleg predelovanja določenih tem v gradivu in druženja s podobno mislečimi pari predvsem sprotna vzpodbuda za delo na odnosu. DiŽ-evi seminarji

Kakšen je vajin pogled v prihodnost? Česa si želita?

Grega: Želiva si zdravja na duši in na telesu. Blagoslova in varstva za naju, najine otroke in družine. Si pa zase želim tudi malo več poguma.

Draga Slavica in Gregor, iskrena hvala za vajino pripravljenost deliti svojo navdihujočo zgodbo z nami.

Bodita blagoslovljena na vseh svojih poteh in pogumno naprej!

Družina in Življenje

24

ViLmiNA SpODBUDA

mEJNiKi NA NAJiNi pOTi Vilma Siter, z možem Danijem skupaj vodita Društvo DiŽ

Bila je nedelja, 19. avgust – za naju nekaj posebnega.

Natančno pred 40 leti sva začela pisati najino skupno zgodbo.

To je bil eden od pomembnih mejnikov, ko sva se ozrla na prehojeno pot in od daleč pogledala, kaj je za nama.

Vsakdo piše zgodbo življenja, tisti, ki znajo spretno uporabljati besede in obvladajo pisanje, in tisti, ki mislimo, da tega ne znamo. pišemo jo vsi vsak dan, od jutra do večera, od večera do jutra. pišemo jo s svojim življenjem. Ljudje, ki nas obdajajo, berejo naše zgodbe in nobena ne ostane neprebrana na polici. Tudi če mislimo, da naše zgodbe nimajo prave vrednosti, jih ljudje kljub temu berejo in se iz njih učijo. Učijo se ob dobrih lekcijah, učijo pa se tudi ob tistih, za katere bi mi raje videli, da se iz njih ne bi učili. Da, najprej in predvsem so to naši otroci!

Vztrajati, tudi če nama zgodba večkrat ni všeč

Zakonci pišemo skupno zgodbo od dneva poroke naprej. To zgodbo piševa midva skupaj. Vanjo sva stopila skozi vrata najine odločitve za zvestobo, katero sva si obljubila na poročni dan. Takrat sva mislila, da veva, v kaj se podajava, da veva, kaj podpisujeva, zdaj pa veva le to, da so bili takrat pred nama nepopisani listi in da sva jo tistega davnega dne šele začela pisati. pisala sva jo dan za dnem. Enega za drugim sva obračala liste in danes veva, da nama najina zgodba večkrat ni bila všeč, da sva

nad njo tarnala in obupovala. Vsemu navkljub pa sva se ves ta čas držala najine zaveze in se zato po 40 letih še vedno skupaj sprehajava in se drživa za roko, se tudi poljubiva, ko si iskreno pogledava v oči. Vesela sva, da sva vztrajala. Vedno bolj sva vesela, da sva začela pisati to najino zgodbo, čeprav takrat nisva vedela, kakšen scenarij naju čaka.

Trpeča in skromna zemlja obrodi žlahtnejši sad

Bilo je veliko »obrezovanja«, kot se temu pravi v svetopisemskem žargonu. V knjigi Zaklad rubinov sem prebrala eno od najlepših razlag obrezovanja in rasti vinske trte.

Vinogradnik razlaga mladi trpeči ženi, da vinska trta za svojo rast ne potrebuje dobre, še manj pognojene zemlje. mogoče bi bil v takih pogojih pridelek res obilnejši, nikakor pa tako dober in žlahten, kot ga da skromna, celo trpeča zemlja, takšna, v kateri si mora trta priboriti vlago in hrano, da lahko raste in celo rodi sadove. poleg trpeče in skromne zemlje pa je skrivnost dobrega vina v korenitem obrezovanju, ko se zdi, da vinogradnik obreže skoraj vse, kar za povprečno

oko zgleda dobro in obetavno. pušča le posamezne mladike.

Ob tej razlagi sem prepoznala tudi scenarij najine zgodbe. Nastajala je namreč iz dveh trpečih zgodb. iz Danijeve in njegove zapuščenosti ter iz moje, zaznamovane s slabo samopodobo. po vseh kriterijih nič obetavnega. Znašla sva se skupaj vsak s svojo revščino. Dani ni imel izkustva dobre družine, jaz pa sem vse bolj spoznavala in razumela, da nobena družina ni popolna, da je vsaka na svojstven način ranjena.

Najina trta je torej poganjala na taki zemlji, mladike pa so rasle in življenje nas je obrezovalo. Najini otroci so rasli ob najini nesposobnosti dobre komunikacije, ob najinih številnih sporih, ki se jih še vedno učiva prav reševati … Da sva lahko šla naprej, sva oba potrebovala veliko odpuščanja. Tudi tega se zavedava, da se najine nepopolnosti prenašajo v naslednje rodove.

Vsak dan sva bolj nova …

Vedno bolj pa razumem, da sva si bila podarjena prav takšna, kakršna sva in to z namenom, da drug drugemu pomagava graditi podobo, kakršno je imel Bog v mislih, ko naju je ustvaril. prepričana sem, da je imel Jezus v mislih zakonsko zvezo, ko je rekel: »Vse delam novo!« V nama On res nenehno vse dela novo, ko naju po

Družina in Življenje

25

najinih značajih obrezuje, pili, brusi, ko naju skozi najin odnos in najino intimo, najine poglede, pohvale, potrditve … vedno znova opominja, da sva bila ustvarjena kot dobra. In tako postajava vsak dan bolj nova (čeprav vsak dan bolj stara) J! Bog sam je bil navdušen nad tem, kar je ustvaril. Mi pa se skozi leta zakona učimo, da je dobro in lepo, da smemo biti takšni, kakršni smo.

Skozi leta vedno bolj spoznavam, da lahko vse, kar sem prinesla iz matične družine, postane moj malik, ki se ga oklenem in ga ne upam izpustiti iz rok. To so lahko razni miselni vzorci in navade (tudi dobre), ki sem se jih v svoji družini naučila, vendar če ne postanejo najine, naju lahko le razdvajajo in pogubljajo. Zato se poskušava vedno bolj zavedati, kako prav je, da vse izročava Gospodu v roke, saj naju le on lahko prenovi v najinih temeljih, le on pozna najine globine in najine rane, le on želi

vstopiti v najgloblje kotičke najinih src in jih poživiti, da bova zmogla še naprej drug drugega ljubiti, se še naprej drug drugemu podarjati in se sprejemati v realnosti življenja.

Ob vsem tem pa naju močno nagovarja spoznanje, da naju le on lahko popelje ven iz najinih razočaranj, da nama je on pripravljen vedno znova odpuščati in naju uči, naj tudi midva tako delava.

Popravni izpiti, ki vodijo v ozdravljenje

Ko se v dneh po najini obletnici sprehajava po obali, se veliko pogovarjava o lepih stvareh, za katere sva lahko Bogu hvaležna in so nama v veselje. Ko se ozirava nazaj, se lahko nasmehneva ob lekcijah, za katere sva potrebovala nešteto »popravnih izpitov«. Ena takih je gotovo lekcija o mojem »jamranju«. Sprašujem se, ali je to res samo moj problem ali je to nekaj, kar ženske počnemo, ker smo pač ženske.

Sama sem vesela, da imam moža, ki je to prepoznal kot nekaj, kar mu je podarjeno »skupaj z ženo« (v paketu).

To danost je prepoznal kot del svojega poslanstva, saj razume, da njegova žena potrebuje nekoga, komur lahko potoži. Kako si želim, da bi vsi možje prepoznali, da kadar žena »jamra«, ne potrebuje moževega nasveta, rešitve ali akcije, pač pa pozorno »uho«, ki je pripravljeno poslušati (ne nujno razumeti). Ko žena lahko potoži svojemu možu, predela mnoge svoje skrbi in ob vsakem jamranju ji je malo lažje, lahko bi celo rekla, da je malo bolj zdrava J. Hudo je, kadar se ob ženinem jamranju mož počuti krivega za njeno počutje in nemočen pobegne v nov odnos ali pa v pijačo. Želim si, da bi si kakšen mož to moje pisanje vzel k srcu in se naučil, da žena, ki jamra,

potrebuje moža viteza, moža ki si v takih trenutkih upa trdno stati ob njej, jo držati v objemu ali vsaj za roko, moža, ki ne pobegne pred težko situacijo.

Kako neizmerno sem Bogu hvaležna za moža, ki mi je vsa ta leta pomagal plezati ven iz moje slabe samopodobe in me prepričeval, da smem biti takšna, kot sem, in da je dobro, da sem takšna, kot sem. Dal mi je vedeti, da me prav takšno sprejema in da sem zanj lepa, čeprav malo bolj okrogla, da ni nič narobe, če imam rdečkaste lase in pegice. S temi svojimi danostmi sem se namreč borila že v času moje mladosti in še dolgo potem.

Zares je težko sprejeti dejstvo, da nas je Bog hotel imeti prav takšne, kakršni smo, in da nas prav takšne tudi ljubi, ko nam vedno znova šepeta: »Dobro je, da si in da obstajaš!

Lepo je, da živiš!« Bog želi to resnico sporočiti vsakomur v vsakem trenutku življenja, ne glede na to, kaj se komu dogaja. Če mož in žena to resnico pomagata drug drugemu živeti, sodelujeta z Božjim načrtom, saj se v vsakem zakonu udejanja Božji načrt ali kot pravi papež Frančišek: »Mož in žena živita Božje sanje.«

Moja duša poveličuje Gospoda

Najpomembnejša lekcija, za katero sem porabila največ časa, pa je v tem, da se učim v vsem, kar sem in kar se nama v življenju dogaja, videti Božjo roko in njegovo previdnost.

Učim se iskati blagoslove, ki mi jih Gospod pošilja, tudi takrat, ko jih kot blagoslove težko prepoznavam.

Tako kot je moj mož velik dar meni, je dejansko vsak mož dar svoji ženi in je tudi vsaka žena najboljši dar svojemu možu. Ne rečem, da je popolni dar, je pa najboljši dar, ki ga oba potrebujeva za svojo rast in oblikovanje najinega značaja, za rast v svetosti. Za vsak dar pa se človek lahko le zahvali. »Moje srce se raduje v meni, moja duša poveličuje Gospoda …«

Družina in Življenje

26

SEMINARJI NAS BOGATIJO

Nič posebej fenomenalen »Veržej 2018« Veržej 2018 ni bil nič posebnega. Bil je enako fenomenalen kot že petnajst let doslej.  V začetku tedna smo se srečni srečali prijatelji, ki se pogosto vidimo, in tisti, s katerimi se srečamo samo v Veržeju.

Veseli smo bili, ko smo videli, da se nam je tudi letos pridružilo kar nekaj novih družin, katerih člani so prvi dan ali dva še nekoliko zgubljeno tavali naokrog v množici objemajočih se starih prijateljev, proti koncu tedna pa so bili že popolnoma del nas.

Res, tudi letos nas je prevzela enkratna mešanica razvajanja (hvala, sodelavci Zavoda Marianum!), petja, poglobljenih sv. maš, ki jih je za nas daroval Peter Pučnik, predavanj, dela v skupinah, kopanja, kolesarjenja in ja, letos tudi teka.

Da so se nekateri predstavniki močnejšega spola zanj letos še posebej zagreli (in v njem po Aleševi zaslugi vztrajajo tudi po izteku tedna) je bil najbolj zaslužen naš letošnji gost Andrej Perko, ki nas je skupaj z ženo Vereno obiskal v obeh tednih duhovnih počitnic.

Kdor je že prebral intervju z dr. Perkom v naši reviji ali pa kje drugje, ve, da Andrej Perko ne skopari s konkretnimi spodbudami, pa tudi s kritiko. Tako nas je večkrat »stresel s hlač«.

Spodbudil nas je k fizični aktivnosti, saj pravi, da večina današnjih telesnih in

duševnih bolezni izvira iz zaležanosti.

Nagovoril nas je, naj vložimo napor in malo po malo spremenimo to, kar je narobe, v prav.

Podal je definicijo alkoholizma, ki ga je pri Slovencih, ki smo »moker narod«, odločno preveč: »Ko ti družba in pijača pomenita več kot žena, ki te pričakuje doma (in ti to jasno pove), si zapadel v alkoholizem.« Spodbudil je očete, naj bomo prisotni v družinah, in žene, naj nam dopustijo, da odigramo svojo očetovsko in »moževsko« vlogo.

Posebej dragoceno je bilo predavanje gospe Verene, dvakratne doktorice arheologije, ki nam je položila na srce, naj vendar z vsem srcem sprejmemo svojo bogato slovensko dediščino in jo varujemo ter s tem predamo naslednji generaciji. Ni nas veliko. Le dva milijona. Če je ne bomo mi, kdo jo bo?

Tudi Aleš Čerin, ki je z ženo Marinko vodil prvi teden, nas je v predavanju z naslovom Ukrotiti podivjane zaslone spodbudil k premišljenemu »doziranju« tehnologije v naša življenja.

Vilma in Dani Siter, ki sta vodila drugi teden, pa sta nas v obeh tednih nagovorila s predavanjem z naslovom Živeti ali životariti? Posebej dragocena so bila dopoldanska druženja v majhnih skupinah, kjer smo si lahko zakonci med seboj podrobneje izmenjali izkušnje in mnenja ob vsem slišanem.

Počitniško-duhovni teden za družine je po besedah številnih udeležencev

Družina in Življenje

27

dragocen tudi zato, ker animatorji tako lepo poskrbijo za otroke in mlade, ki še po prihodu domov ne morejo nehati prepevati nalezljivih pesmi, ki so se jih naučili; zato, ker imata starša kooončno lahko nekaj časa zase; zato, ker ob večernem prebiranju Svetega pisma ter v poglobljeni molitvi osebno srečamo živega Boga.

Verjamemo, da se bo pri mnogih obdržala navada, h kateri so se zavezali v tem tednu – navada rednega prebiranja dnevne Božje besede ob reviji Beseda med nami. Prepričan sem, da bo vsak, ki bo v tej odločitvi vztrajal, ob letu osorej v Veržeju modrejši, mirnejši, bogatejši in s tem boljši zakonec, starš,

človek. Človek, dosti bolj podoben našemu Štefku, katerega odhod in slovo sta globoko zaznamovala vse udeležence obeh počitniških tednov, ko smo njega in njegovo družino v molitvi vedno znova prinašali pred Božje obličje.

Benjamin Siter

Gre za čas, ko se družine srečamo z neverjetno mešanico sproščenosti, miselnih in duhovnih izzivov.

Družina in Življenje

28

IN MEMORIAM

ŠTEFKO KOLiČ (1972–2018) V nedeljo, 29. julija 2018, sem ob 12.21 uri od Mateje prejel SMS: »Nujno nujno prosim za molitev v stiski! Štefko je padel z letalom. Niso še prišli do njega. Pošlji naprej!« Kmalu je mnogo sklenjenih rok prosilo, da se ne bi zgodilo najhujše. Pa se je.

Kasneje je Mateja rekla: »Štefko je »odletel« k Očetu.« Vedno se zdrznem ob misli, da Štefka ni več. »pa ga res ni več?« se vprašam. »Saj to preprosto ni res! Štefko je živ! Štefko je še kako prisoten!« Sv. mala Terezija je pred smrtjo rekla, da v nebesih ne bo počivala, pač pa bo še bolj delala za vse, ki so še na poti, da bi se nekoč vsi srečali pri Očetu.

Tudi ti, dragi Štefko, v nebesih ne počivaš, ampak verjamem, da delaš »na polno«, se vrtiš okoli prestola milosti in namiguješ Bogu: »Hej, Očka, poglej malo moje ljubljene tam doli – mojo matejo in moje otroke, moje brate in sestre, še posebej tiste »DiŽ-eke«. pošlji jim blagoslovov, da se ne bodo počutili osamljeni, pač pa bodo vedeli, da so ljubljeni. Saj ti »vidiš za vogalom«, kot je rekla mateja.« Štefko in mateja sta se s svojimi otroki v letu 2005 pojavila v Veržeju, od tedaj naprej pa smo postali skoraj nerazdružljivi.

Bila sta na vseh seminarjih, ki smo jih pri Družini in Življenju organizirali, postala sta člana zakonske skupine, kmalu sprejela vodenje ene, pa druge in tretje zakonske skupine, bila sta na vseh regijskih usposabljanjih za voditeljske pare in na letnem usposabljanju Dajemo naprej.

Bila sta pričevalski par. pričevala sta o svoji veri, o predanosti svoji poročni obljubi, o ljubezni do svojih šestih otrok ... Zbrane je nagovarjala predvsem njuna pristnost in nenarejenost, iskrenost in globoka vera v usmiljenega in dobrega Boga. Vedno sta bila pripravljena darovati svoj čas, talente in tudi finančno pomoč, ko smo ju poklicali in rekli, da kaj potrebujemo. Zadnji dve leti sta bila vključena tudi v naš program učenčevstva. Štefko, zame si bil in boš za vedno ostal zgled dobrega kristjana, ljubečega moža in očeta, domiselnega, dobrega in optimističnega podjetnika ... V tvoji družbi ni mogel nihče biti slabe volje. Tvoj smeh je bil nalezljiv. Ko smo pri nas v Leskovcu v letu 2009 začenjali s skromnimi moškimi zajtrki, si bil zraven.

Tudi ko smo se zbirali k molitvi in branju Božje besede, sta z matejo vedno prišla. Vedno si bil tam, kjer si čutil, da veje Božji Duh (rad si imel tudi Vilmine buhteljne J).

Večkrat si mi pripovedoval, kako te nagovarja prva krščanska skupnost: »Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. /…/ Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter

od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi.« (Apostolska dela 2,42–46).

To je bil tvoj ideal. Sanjal si o taki skupnosti (Cerkvi), sanjal o sijaju svetega mesta in o Božji veličastnosti. Zate so zdaj tvoje sanje resničnost. Spodbujaš nas, naj tudi mi ne nehamo sanjati o tem idealu. Se strinjam s teboj. Bomo sanjali naprej. Štefko, sicer pa vem, da veš, da je s tvojim odhodom v Očetovo hišo v naših vrstah nastala velika praznina. pa kljub temu na poseben način čutimo, da si v resnici še bolj z nami, kot si bil prej, da imamo v tebi vztrajnega in dobrega priprošnjika, ki nenehno posreduje pri Očetu za nas. Hvala, Štefko, da si tisto zrno, ki je sebi umrlo, da sedaj v nas klijejo semena novega upanja in nove gorečnosti. Ko sedaj po tvojem zgledu v levem žepu otipljem rožni venec, se spomnim nate in zadnje čase se mi dogaja, da rečem: »No, Štefko, pa skupaj zmoliva eno desetko za to ali ono, za tega ali onega brata ali sestro v stiski.« Ej, Štefko, uživaj na polno veselje Božjega otroka, po katerem si tu na zemlji tako hrepenel, da si se tolikokrat dvigal v višave.

Uživaj ob pogledu na to, kar oko ni videlo in uho ni slišalo!

Vidimo se kmalu, saj pri Gospodu je en dan kakor tisoč dni.

Dani Siter

Družina in Življenje

29

»mOJ NAJDrAŽJi, mOJ LJUBLJENi! mOJ mOŽ ŠTEFKO!« Odšel si tja, kjer solze ne bolijo, kjer sanje oživijo in zreš, česar oko ni videlo in uho ni slišalo. V moji bolečini pa se rojevajo lepi spomini … in hvaležnost.

Ko sem nekoč kot absolventka svojemu spovedniku zaupala skrb, da nimam fanta, jaz pa si želim družino, mi je takole odgovoril: »Glej, ti delaš za Boga, zaupaj, da bo on poskrbel za dobrega moža zate, če ga za to prosiš.« in je! Ker Bog je zvest! izbral je biser, ki je skozi najina skupna leta dobival v mojih očeh vedno večji sijaj! Štefko, hvala ti za vso tvojo ljubezen, ki sem jo tako živo čutila: skoraj ni minil dan najinih skupnih let, da mi ne bi rekel: »rad te imam!« Hvala za tvoje objeme in poljube, hvala za vsakokrat, ko si iz svoje pisarne sredi dela pritekel po stopnicah navzgor »samo da te malo vidim«. Hvala za vse tvoje sms-e in klice, ki so mi vedno dali vedeti, da misliš name, da me povsod nosiš s seboj, da me imaš rad!

Hvala za tvojo neizmerno ljubezen do najinih otrok!

Kako ponosen si bil vedno nanje!

Hvala za tvoje veselje, za tvoj smeh, za tvoje šale, za tvoj večni optimizem!

Hvala, ker si me vedno usmerjal na pozitivno plat dogodkov ter me spodbujal k hvaležnosti za tisto, kar se je dalo izluščiti dobrega.

Hvala za tvoj zgled velikodušnosti! Hvala za tvoje veliko srce!

Hvala za tvojo vero, hvala za vse tvoje in za vse najine skupne molitve. V levem žepu tvojih hlač je bil vedno rožni venec, ki je skoraj vsakodnevno drsel skozi tvoje prste, ustnice in srce …

Hvala, ker sva lahko skupaj iskala Gospoda in se trudila hoditi za njim!

Hvala, ker si bil največkrat prvi, ki si izrekel besedo »oprosti«! Hvala, ker sva se v najini različnosti lahko brusila drug ob drugem in se učila drug od drugega!

Bil si človek, ki je znal sanjati in slediti svojim sanjam, bil si vedno poln idej in iz vsake situacije si našel pot.

Gospod ti je dal veliko talentov in nisi jih zakopaval!

Veš, kako zelo težko mi je bilo sprejeti tvojo tako

veliko ljubezen do letenja – velikokrat me je to bolelo do ljubosumja! počasi, počasi skozi leta sem dojemala in sprejela, da je letenje tako bistveni del tebe, da bi bil brez njega kot ptica brez kril, da to ne bi bil več ti – takšen, kot sem te – kot smo te poznali! in sem postala neizmerno ponosna na svojega pilota: predanega, vrhunskega, drznega, a ne predrznega, vrednega zaupanja! in na svojega šoferja avtomobila, kombija, avtobusa … Ob tvoji vožnji sem se vedno počutila varna! in na svojega podjetnika, polnega idej, od katerih me je večkrat »bolela glava« – ampak ti si jih izpeljal … in na svojega moža – delivca svetega obhajila, ki je Jezusa delil z nasmehom na obrazu. poskrbel si, da naši družini ni nikoli nič manjkalo! Ob tem pa si vedno rekel: naš cilj so nebesa, živeti tako, da dosežemo srečno večnost pri Bogu. Hvala za tvoj odnos do denarja: znal si ga zaslužiti, potrudil si se, a hkrati z vso lahkoto in veseljem si ga tudi podarjal … in … ja, tudi v teh dneh, ko ne slišim več tvojega tako prepoznavnega teka po stopnicah, ko postelja ostaja prazna, ko srce boli (ko solze tečejo) in dotika več ni, ti hvala, Štefko, ker si vso Slovenijo in še daleč preko njenih meja povezal v eno veliko družino in eno srce, ki čuti z nami, ki moli za nas, ki nam pomaga … po vseh vas čutimo, da se na nas razliva slap Božje ljubezni in dobrote. po vas vseh je Štefko z nami in skrbi za nas …

O, Štefko, hvaležnost Gospodu zate vre iz mojega srca, ko mislim nate!

Hvala ti, Gospod, zanj, za tvoj dar čudovitega moža in atija! Hvala za vse trenutke, ure, dneve, leta, ki si nama jih dal preživeti skupaj! Sprejmi ga v svoje veselje, v višine, ki jih je tako ljubil!

In vsemu navkljub verujem, moj Bog, da ti ne dopuščaš tragedij, samo vidiš tudi za vogalom: tisto, kar bo nam razkrito morda šele v večnosti. Štefko, vem in čutim, da si z nami še vedno in da si naš varuh in priprošnjik pri Bogu! rada te imam!

Mateja Količ

Družina in Življenje

30

ZAKONSKA SKUPINA

Zakaj bi hodila v skupino, če pa se lahko pogovarjava sama doma?

Predstavljajmo si, da je zakon utrjen grad. Okoli gradu je skopan globok jarek, da grad ni lahko dostopen, vendar vseeno potrebuje tudi široka vrata, da se oskrbuje s hrano in vsem potrebnim za življenje. Za grad je pomembno, da je dobro zgrajen, da je varen, zato je treba vsako razpoko ali šibko točko primerno zapolniti in izboljšati. Lahko s kakšnim kamnom, opeko ali malto – tistim pač, kar je ostalo znotraj obzidja, več izbire pa se pogosto najde zunaj grajskih zidov. Grad potrebuje tudi opazovalne stolpe, da se zavaruje pred vdorom v grad, in pa grajska vrata, ki jih na stežaj odpre, ko sprejme gosta, soseda, potujočega romarja ali zaveznika, ki prinaša novice (tudi o pretečih sovražnikih). pridobili drugi zakonci v zakonski skupini.

Naivno je seveda pričakovati, da se bo rast odnosa zgodila kar sama od sebe.

Tudi hiša se ne zgradi brez dobrega načrta, kakovostne gradnje in veliko truda.

Načrt za dober zakon je napisan v Sv. pismu, kakovostna gradnja je vajino načrtno delo na odnosu, ki pa se uresniči le z veliko truda, kot je delo v zakonski skupini, domače naloge in pogovori o ključnih temah, ki se tičejo vaju in vajinega zakona.

Zato DiŽ-eve zakonske skupine temeljijo na Božji besedi, načrtovanih rednih mesečnih srečanjih in domačem delu zakoncev.

Odnose je treba (z)graditi

Res je, da se lahko pogovarjata tudi sama doma. In morata se. Toda pomislita – zakonca si z zaprtostjo svojega odnosa ne širita pogleda čez zidove svojega zakona, hkrati pa v svojem krogu samozadostnosti izključita možnost, ko bi po njunih primerih lahko rasli in mnogo

Potrebujeva skupnost, ker „ni dobro človeku, da je sam“

Zakonca, ki predolgo ostajata le znotraj svojih zidov, ne moreta tako dobro rasti v odnosu, saj ljudje potrebujemo vedno nove zaloge »hrane« – svežih dobrin in novih spoznanj. Vir novih spoznanj pa so največkrat drugi ljudje in odnosi z njimi (res je, tudi preko člankov, knjig

in interneta, vendar še bolj preko osebnih stikov). Človek je socialno bitje, slišimo večkrat. To pomeni, da je človek uresničen kot človek šele v dobrem odnosu z drugo osebo (z Bogom, s sozakoncem in drugimi: bližnjimi, prijatelji, znanci). Na zakonski skupini torej dajeta in prejemata, ker smo zakonci podarjeni najprej drug drugemu kot mož in žena, nato pa drugim zakoncem za zgled in vir moči. S tem, ko se trudita graditi odnos z Bogom in sozakoncem, se spletejo tudi prijateljske vezi z drugimi zakonci, kar je sicer »stranski«, a zaželen učinek.

Namen skupine je prav to, da se zakonca čim več (in čim bolje) pogovarjata sama doma

Ne nazadnje zakonska skupina ni sama sebi namen. To ni terapevtska skupina, niti ni krožek ali prostočasna dejavnost. Je pogled z opazovalnega stolpa. Je posvet, sestanek, srečanje z Bogom in drugimi, ki bogati naju (in druge).

Pravzaprav je zmotno misliti, da se bosta kot zakonca na zakonski skupini pogovarjala drug z drugim. Ta del naju čaka doma v obliki domače

Družina in Življenje

31

naloge. Na zakonski skupini pa se kot skupina lotimo teme, pridobimo kakšno spoznanje več, podelimo kakšno svojo izkušnjo, predvsem pa dovolimo, da nam po Sv. pismu o tej temi spregovori Bog. Če je z nami tudi duhovnik, nam lahko še bolje odpira globlje poglede v duhovnost, vero in svetopisemske resnice ter nas spremlja in sodeluje s svojimi spoznanji.

Iz vsega tega bogastva pa lahko zakonca črpata moč za dober pogovor doma, ki bo vajin odnos zgradil in povezal še trdneje.

Nekaj parov, ki so se udeležili Duhovnega tedna za družine v Veržeju, smo povabili, da podelijo svoje poglede na to, kako je zakonska skupina vplivala na njihov pogovor:

Začela sva spreminjati sebe in ne drug drugega

V zakonsko skupino sva se vključila dokaj hitro po poroki. Čeprav sva bila že prej nekaj časa par in sva se veliko pogovarjala, sva komaj z vključitvijo v zakonsko skupino začela graditi kvaliteten odnos.

Najin pogovor se je spremenil, saj sva se začela dotikati tem, ki so se ponujale na srečanjih oz. v gradivu.

Te teme so naju peljale na globoko.

Začela sva se spreminjati s tem, da sva spreminjala sebe in ne drug drugega. Tako pa sta med nama rasli odprtost in iskrenost, kar pa je

najin pogovor še obogatilo. Čutiva, da se čedalje raje pogovarjava in da si imava čedalje več za povedati.

Dober pogovor je za naju osnova dobrega odnosa. Vsekakor brez zakonske skupine, tem iz gradiva ter parov, s katerimi delimo izkušnje, nikoli ne bi zgradila tako čudovitega odnosa. Z vključitvijo v zakonsko skupino sva tudi dobila ogromno napotkov, kako spoznavati, graditi, prenašati in udejanjati Božjo besedo v vsakdanjem življenju, ki je prav tako temelj za osebno rast.

Bojan in Sandra Vereš

Lažje razumeva najino različnost

vsakdanjikov. Prav slednje nama pogosto pomaga, da na kakšen najin nerešen pogovor skupaj najdeva nov pogled.

Peter in Urša Čepon

Učiva se poslušati, pogovarjati in živeti ljubezen

Odkar sva se vključila v zakonsko skupino, sva se dejansko začela učiti pogovora. Na srečanjih vidiva, da v težavah nisva sama, da si pari med sabo stojimo ob strani, učimo se poslušati drug drugega in se podpiramo tudi v molitvi.

Na zakonski skupini odpremo teme, ki jih doma verjetno ne bi kar tako odpirala. Ko se na naših srečanjih pogovarjamo o stvareh, ki niso vedno aktualne za naju, veva da so kljub temu pomembne, saj ko pride kasneje doma na vrsto pogovor s

Z zakonsko skupino rasteva in se zbližujeva. Začela sva večkrat brati Božjo besedo in jo prenašati v naša življenja. Preprosto, učimo se živeti Kristusovo ljubezen.

Martin in Simona Gerbajs

podobno tematiko, lahko črpava iz izgovorjenega in slišanega na zakonski skupini. Najine različne poglede na stvari zato lažje razumeva.

Zakonska skupina, v katero sva vključena, je s časoma prerasla v skupnost, v kateri si podelimo naša spoznanja, vesele in tudi težke trenutke naših zakonov. Dragoceno je slišati druge pare in besede, ki so kot kratka pričevanja iz njihovih

ZAČNEVA! Pridružita se zakonski skupini!

Vse informacije najdeta na: www.diz.si

Družina in Življenje

32

ZA VODITELJSKE PARE

»Če mi še enkrat kdo omeni Sveto pismo, me ne bo več na zakonsko skupino!« Govorilo se je, da je na enem od srečanj v eni od naših zakonskih skupin eden od mož takole zarobantil: »Če mi še enkrat kdo omeni Sveto pismo, me ne bo več na zakonsko skupino!« Zakonci so se spogledali, njegova žena se je zgrozila, rekla pa nič.

Sveto pismo nam daje tudi vpogled v Božji načrt za gradnjo odnosov med možem in ženo ter ostalih odnosov v družini in širši skupnosti. V zakonskih skupinah spoznavamo njegovo »uporabno vrednost« in odkrivamo načela, ki jih dejavno prenašamo v zakonsko življenje in življenje družine. Skratka Božja beseda je naš temelj.

Formalistični pristop je najlažji

Najlažje bi bilo, če bi voditeljski par preprosto »zarobantil« nazaj, povedal, da je Sveto pismo obvezna literatura v Družini in Življenju (kar je res!), vrgel moža iz zakonske skupine – z njim bi seveda morala oditi tudi žena – in problem bi bil rešen. Navidezno.

Gremo po vrsti, gremo postopno, kot nas uči papež Frančišek v apostolski spodbudi Radost ljubezni (str. 158).

Lahko le ugibamo Voditeljski par se je gotovo znašel v precepu. Kako naj bi ukrepala, da bosta krščansko usmiljena in da ne zmanjšata pomena Božje besede za delo zakonske skupine? Ni mi poznano, kako je voditeljski par ukrepal. Primer je zanimiv in ga je treba osvetliti.

Sveto pismo je naš temelj

V Družini in Življenju verjamemo, da Sveto pismo uči resnico, ker je avtor Svetega pisma Bog sam: zaradi tega je navdihnjeno in brez zmote uči tiste resnice, ki so potrebne za naše zveličanje. Sveti Duh je namreč navdihoval človeške avtorje, ki so zapisali vse to in samo to, kar nas je Bog hotel naučiti (Vir: Katekizem Katoliške cerkve).

Prav bi bilo, da bi voditeljski par srečanje ustavil in povedal, da se o tem, ali bomo Sveto pismo uporabljali na zakonski skupini ali ne, ne moremo prevpraševati. Sveto pismo v Družini in Življenju ni opcija, pač pa obveznost. In da se bomo tega držali tudi v prihodnje.

Voditeljski par bi lahko na samem srečanju povabil zakonce k pogovoru o tem, kako dojemajo Sveto pismo, kako ga uporabljajo, kakšne izkušnje imajo.

Lahko bi voditelja povedala, da je Sveto pismo kompleksno, da nekatere svetopisemske odlomke tudi sama težko razumeta in sprejemata, da pogosto iščeta razumevanje po spletu, sprašujeta duhovnika. Skratka to, da nas Božja beseda vznemirja in izziva, je prav. Morda tega moža Sveto pismo

vznemirja in izziva. Moral bi se morda spremeniti, pa se noče. Ne vemo.

Lahko pa se je možu Sveto pismo vedno predstavljalo kot »knjiga bajk«, nekaj neznanstvenega, nekaj starodavnega, nekaj kar nima nobene povezave z modernim življenjem. Ne vemo.

Morda mož le išče izgovor za to, da bi zapustil zakonsko skupino. Morda mu je preprosto nerodno govoriti, morda ne mara župnika, pa še žena ga je »prisilila«, da je šel v zakonsko skupino.

Tisoč možnih razlogov. Ne poznamo jih.

Ljubeč in odkrit pogovor

Najboljše, kar voditeljski par lahko naredi, je, da se z možem in z njegovo ženo dobijo sami. V pogovoru v ozkem krogu bo manj izpostavljenosti in več varnega prostora. Pa še morebitne strasti bi se najbrž že umirile. V pogovoru lahko raziščejo prave razloge za »robantenje«, obenem pa še dodatno osvetlijo pomen Svetega pisma.

Lahko v raziskovanju niti ne bodo prišli daleč, se bosta pa para gotovo zbližala, zaupanje se bo povečalo. Morda bo že samo angažiranje voditeljskega para pomagalo, da mož omehča pogled na Sveto pismo in na zakonsko skupino.

Če pa bi mož še kar vztrajal …

… in če se v pogovoru izkaže, da se je zatrdno odločil, da Svetega pisma ni pripravljen uporabljati na zakonski skupini, da mu odkrito nasprotuje, potem mu povejta, da ne more biti član zakonske skupine. Zagotovita mu molitev in mu pustita vrata odprta. Bog je milostljiv.

Aleš Čerin

Družina in Življenje

33

DAJEMO NAPREJ

»Vemo, da smo na pravi poti« O DiŽ-evem romanju po Jakobovi poti od Slovenske vasi do Ljubljane Romanje preko gozdov, hribov in dolin, na katerem se utrudiš, postaneš žejen in lačen, imaš boleče mišice, nosiš s seboj nahrbtnik, se spopadaš z vročino in mrazom, točo in dežjem. Vse to je simbolika, ki nam osvetli, da je tudi naše življenje romanje. In po poti življenja romamo skupaj. Vsi smo romarji, ki drug drugega potrebujemo in drug drugemu lahko pomagamo.

Na tej poti nas usmerjajo rumene puščice, da sledimo pravi smeri, da nismo zmedeni in v strahu. Katerim rumenim puščicam jaz sledim v življenju?

Komu dovolj zaupam, da mu sledim?

Ker gre za Jakobovo pot, smo sledili apostolu Jakobu, ki je bil Jezusov učenec in prvi od apostolov, ki je za Kristusa in za Božje kraljestvo dal svoje življenje. Nagovarjalo nas je, da je vredno imeti močno oporo v življenju, močno zasidranost.

To je naše prepričanje, vera, globoka osebna usmeritev, ki jo poznamo in ki ji sledimo. Ni samo neka fatamorgana ali zasanjana ideja, ampak je živa realnost v našem življenju. Tako vemo, da smo na pravi poti v času in prostoru proti večnosti.

Romanje nas uči prav ljubiti drugega

Nismo kar tako vrženi v ta čas in prostor drug z drugim, ampak da smo res podarjeni drug drugemu takšni, kakršni smo. Če hočemo dobro sobivati in soustvarjati, je temeljnega pomena, da se učimo ljubiti. Učimo se živeti hvaležnost človeka, ki ne živi samo zase, ki se ne zapira, ki se ne izživlja v nekih svojih idejah, ampak živi za druge. Bistvena značilnost romanja je razdajati se in se posvečati drug drugemu.

Biti odprti za potrebe drugega.

Dajati drugim priložnosti za služenje

V današnjem svetu se zapiramo vase, bežimo v individualizem, samozadostnost, ki nas ne moreta osrečiti. To ni drža kristjana. Drža kristjana je živeti povezanost, skupnost, živeti telo, ki je Cerkev. Živeti zdravje Božjega telesa. Če smo Cerkev, smo vsi udje med seboj. Jaz sem srečen, če me nič ne boli in če nimam ran in če vidim dobro z očmi in slišim …

Srečni smo takrat, kadar vsi doživljamo to močno občestvenost, povezanost – to družinskost.

Kot piše v Sv. pismu: »Večja sreča je dajati, kakor prejemati.« (Apostolska dela 20,35) To spoznanje je za marsikoga danes tako nepojmljivo. »Saj to se ne dogaja več!« bi kdo rekel.

Ampak se dogaja, mi smo to doživeli. To so zdaj naša izkustva. Ljudje so začutili priložnost, ko smo jih povabili, če nam želijo pomagati, in so bili veseli, da nam lahko pomagajo.

Vsako jutro, ko smo se zbrali, ker smo prenočili pri družinah, smo dali priložnost družinam, zakonskim skupinam in njihovim članom, da so delali dobro, da so nam odprli vrata svojih domov in svojih src.

Povezovala nas je molitev

Vsak dan smo posvetili drugemu namenu. Za naše zakonce, družine, za pretekle generacije, ki so nam podarile življenje, za duhovnike, redovnike, škofe, za Cerkev na Slovenskem, za slovensko mladino, za naše državne voditelje in za domovino pa tudi sami zase, zato da bi mi, ki smo se povezali kot ena romarska družina, postajali vedno bolj podobni Kristusovim pričam. Da bi našli prave »špranje« do src ljudi, da bi znali ljudem z besedami, še bolj pa s pristnimi odnosi povedati: »Če živimo po Božjih načelih in sledimo rumenim puščicam, ki so Sv. pismo in zakramenti, potem lahko rečemo, da zares živimo bogato, izpolnjeno, srečno življenje.« Dani Siter

Družina in Življenje

34

DAJEMO NAPREJ

»Prešvican«, ožuljen in z bolečinami se moški odpre za presežno

Odmik za moške v divjini 2018

Odmik za moške v divjini v organizaciji Družine in Življenja je potekal konec junija. Možje pod vodstvom Aleša Čerina in duhovnim vodstvom br. Mateja Nastrana so naredili 100 km poti po hribih od Podbrda do Vipave.

Moškega je treba narediti malo utrujenega, prešvicanega, ožuljenega, z bolečinami pa tudi negotovostjo, da se lahko odpre za presežno, za dojemanje Boga in za služenje v družini.

Moški hrepenijo po divjini, ker se dandanes večinoma gibljemo v zelo urejenem, predvidljivem in varnem okolju.

Divjina pa daje negotovost. Pot je pri naših odmikih zastavljena tako, da vsaj en kos poti poteka v čimbolj neokrnjeni naravi, kolikor je to v Sloveniji mogoče.

Ker ni več iniciacije mladega fanta, jo moramo poustvariti

Moški mora ugotoviti te stvari: življenje je težko, umrl boš, ne gre samo zate, nisi tako pomemben in nimaš nadzora.

Na odmiku te stvari začutimo, ko nosimo štirinajstkilogramski nahrbtnik in moramo narediti tisoč metrov vzpona v treh ali štirih urah ali se znajdemo v območju verjetnosti srečanja medveda.

Ob zavedanju, da ne gre samo zame in da bomo enkrat umrli, se učimo umirati svojemu egoizmu in skrbeti za druge.

V dinamiki hoje, napora in »preizkušnje« se že drugi ali tretji dan med nami ustvari veliko tovarištvo in povezanost.

Moški se lažje odpremo, se začnemo posvetovati drug z drugim v smislu: kako si pa to ti reševal? Med potjo in ob ognju si govorimo življenjske zgodbe in

svoje izkušnje. Kaj takega se ne more zgoditi ob »piru« za šankom.

Disciplina je ključ

Po drugi strani pa je odmik izrazito hierarhično zastavljen z voditeljem in duhovnim voditeljem, ki ju je treba poslušati. In če se ta dva ne moreta med sabo dogovoriti, odloči voditelj. Gre za disciplinirano vodenje, nekoliko na vojaški način. Saj pri dvanajstih moških na poti ne more biti demokracije. Ko se reče »ustavimo se« – se ustavimo, ko se reče »jest« – jemo, ko se reče »piti« – pijemo.

Moški se moramo voditelju podrediti in moramo biti ubogljivi. Tukaj lahko potegnemo paralelo v odnosu do Boga.

Moški mora začutiti, da je avtoriteta nad njim, ki se ji bo v teh petih dneh podredil. To je seveda simbolično, a učimo se, da je prav, da se Bogu podrejamo, ker on vidi večjo sliko in ima cilje in načrte za nas. In ker skrbi za nas.

Zgledi svetopisemskih mož nas spodbujajo in tolažijo hkrati Obravnavali smo svetopisemske može: Abrahama, Izaka, Jakoba, egiptovskega Jožefa, Mojzesa … Ti možje so bili vsi voditelji, vsi pa so imeli tudi svoje ogromne slabosti, kar je pravzaprav tolažilno za nas može. So pa zmogli opraviti nalogo, ki jim jo je Bog zaupal. Abrahama na primer je Bog poklical in je vstal ter šel. Čeprav ni imel vseh odgovorov. Čeprav je bil negotov. Prav s tem je pokazal, da je pogumen in zaupa Bogu.

Moški zaradi napornega odmika in težke poti dobi tudi potrditev, da je zmožen nekatere stvari v življenju opraviti do konca. Tudi če so težke, tudi če ga je strah in če ne razume vsega, to naredi.

Imam občutek, da tudi žene po odmiku zaslutijo, kaj je možem dala ta pot.

Aleš Čerin

Družina in Življenje

35

DAR ŽIVLJENJA Helena Siter

Lucija in Lovro sta 17. avgusta končno dočakala prihod sestrice Helene, ki jo že razvajata s svojo pozornostjo in objemi.

Lovro, Lucija, Marta, Tobija

Filip Majcen

Ani, Valentini, Janezu, Martinu in Petru se je pridružil še Filip. Bogu smo hvaležni za nov dar življenja.

Franc in Martina Majcen

Matej Čater

Zadnjega junijskega dne je prijokal na svet naš Matej. Sestrici Emi se je uresničila želja, ker si je želela še enega bratca, bratec Luka ga rad čuva, mala Ana pa ga boža in ljubčka.

Mami in ati sva hvaležna Bogu za še eno lepo nosečnost in zdravega otroka. Vsi ga imamo radi, saj je v družino prinesel še več veselja.

Družina Čater

Čestitamo za nove člane družine in vam želimo obilo blagoslova! Fotografijo z opisom vašega dojenčka ali malčka nam pošljite na naslov: meta@diz.com.

Tobija Janžekovič

30. 6. se je naši družini pridružil Tobija in nam prinesel veliko veselja.

Mami, oči in bratci Tim, Jon ter Izak

Družina in Življenje

36

DANIJEV NAGOVOR

Komu verjamem?

Pomislim: »Hvala Bogu, da živim v miru, da ni vojn.« Pa me kmalu prešine druga, močnejša misel, ki me vznemiri: »Saj bitke vendar so in to zelo pogoste. Mar se ne dogajajo v mojem srcu?« Dostojevski, veliki ruski pisatelj, v svojem romanu Bratje Karamazovi piše: »Grozno je, da lepota ni samo strašna, ampak tudi skrivnostna stvar. Tu se vrag z Bogom bojuje in bojišče so človeška srca.«

Bitke v mojem srcu

Sam ugotavljam, da se v mojem srcu vsak dan nenehno bije boj med vragom in Bogom – boj za prevlado oziroma boj za to, kdo bo močnejši, kdo me bo prepričal, boj za mojo pozornost in mojo poslušnost, boj za to, komu bom pritrdil oziroma po čigavem nasvetu se bom ravnal.

Tako vrag kot Bog mi hočeta predstaviti svojo podobo o tem, kaj je zares lépo in dobro, kaj je prav in kaj narobe. Izbira in odločitev je vedno moja. Komu bom verjel? Po čigavem vzgibu, priporočilu, nasvetu se bom odločil?

Kaj je torej zares lépo in dobro?

Bilo bi prav, da bi vsak človek vedel, kaj je lépo in dobro, da bi vsak človek verjel Bogu, ki ga je ustvaril po svoji podobi in je Ljubezen z veliko začetnico. Naš sodobnik, veliki papež sv.

Janez Pavel II., je zapisal, da je Bog pravico odločanja o tem, kaj je lépo in dobro, pridržal zase, človeku pa je dal nalogo, naj to, kaj je lépo in dobro, raziskuje in spoznava.

Med odločanjem in spoznavanjem je torej Bog potegnil tanko razmejitveno črto in človeku naročil, naj te črte ne prestopi, sicer bo umrl. In tedaj na sceno stopi skušnjavec (hudič), ki si od začetka sveta prizadeva vplivati na človeka, da bi človek njemu bolj verjel kot Bogu. Tako naša prva starša, Adama in Evo, skuša pretentati in prepričati, da je njegov pogled na to, kaj je lépo in dobro, boljši kot Božji.

In mu uspe.

V Genezi Mojzes zapiše: »Kača (hudič; op. D. S.) pa je bila bolj prekanjena kakor vse živali na polju, ki jih je naredil GOSPOD Bog. Rekla je ženi: 'Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?'« Z drugimi besedami: »Se vama je Bog res zlagal in vama ni povedal resnice?« Vrag želi, da jaz v srcu bolj verjamem njemu kakor Bogu, zato mi Boga predstavi kot lažnivca. Se grozno sliši, kajne! Poglejmo, kaj o hudiču pravi Jezus: »On je bil od začetka morilec ljudi in ni obstal v resnici, ker v njem ni resnice. Kadar govori laž,

Dani Siter, z ženo Vilmo skupaj vodita Društvo DiŽ

govori iz svojega, ker je lažnivec in oče laži.« (Janez 8,44) Ni kaj dodati.

Jasno povedano. Laži in prevare so hudičeve strupene puščice.

Ko je puščica izstreljena

Kaj se dejansko dogaja v meni, ko me nekdo prizadene? Zgodi se, da v srcu naenkrat začutim bolečino in zdi se mi, kot da je vame priletela strupena puščica ter me zadela tam, kjer najbolj boli. Od kod je priletela?

Običajno od osebe, ki jo najbolj ljubim – od meni najbližje osebe (žena, otrok, starš, prijatelj, sodelavec, duhovnik ...). Sprašujem se, zakaj in kaj me tako boli. Odgovor je preprost.

Ko se urežem, odrgnem ali udarim, je rana, dokler se popolnoma ne zaceli, zelo občutljiva in jo prizadene in še bolj rani vsak brezbrižen dotik.

Tako pomislim tudi na rane, ki jih nosim v srcu. Sam sem bil kot otrok nezaželen, večkrat brezbrižno zavrnjen in redko prav razumljen; bil sem tudi ponižan, izpostavljen posmehu, osamljen, bilo me je strah, počutil sem se nesprejetega in neljubljenega … So te rane že zaceljene?

Nekatere že, nekatere pa verjetno nikoli ne bodo popolnoma. In ko je zdaj kdo (tudi moj najbližji) do mene brezbrižen, sam to brezbrižnost razumem kot strupeno puščico, ki me zadene tja, kjer je rana še vedno sveža in nezaceljena. Tako se zgodi, da se skrijem za barikade, kjer sem varen (tako takrat mislim) in od koder tudi jaz streljam strupene

Družina in Življenje

37

puščice, misleč, da se branim in me bo »napadalec« pustil pri miru. Vsa ta navidezna obramba in moj protinapad (moja reakcija) je posledica moje ranjenosti oziroma neozdravljenosti. Psihologi pravijo, da se take obrambe (skrivanje za obzidje in streljanje skozi strelske line) naučimo kot otroci, saj otrok ne zna sam predelati določenih procesov, ki se v trenutku, ko je ogrožen, v njem dogajajo.

mesto, ki še vedno boli. Še vedno je v meni živa rana nesprejetosti, zavrnjenosti in neljubljenosti. Takoj sem izstrelil: »Pa nisem vreden, da bi prišla k meni, me objela in mi to od blizu povedala?« Ops, to je bila pa moja strupena puščica. Veste, kam je Vilmo zadela? V njeno ranjeno samopodobo, saj jo venomer spremlja misel, češ da ni dovolj dobra, da stvari ne naredi dovolj dobro, da vedno vse pokvari itd.

Bil je sobotni večer

Med delitvijo in edinostjo

Po napornem dnevu pospravljanja okolice hiše sem truden sedel v svojem naslanjaču. Pravzaprav sem ždel v svojem »nothing box-u«. (Gre za škatlo z imenom »NIČ«. To je škatla, v kateri moški »ždi«, nič ne misli ter nič ne dela. Take škatle ženske nimajo, saj je nemogoče, da ženska ne bi nič mislila in nič delala.) In ko sem tako ždel v moji »nič škatli«, pride Vilma iz kopalnice, pripravljena za v posteljo in od daleč reče, če bi šla skupaj kaj zmolit, glede na to, da je toliko potreb in toliko prošenj za molitev.

V tej njeni popolnoma nedolžni prošnji za molitev sem jaz videl »strupeno puščico«, ki me je zadela v tisto

Vem, rekli boste, da je vse skupaj brez veze, da o tem ni vredno izgubljati besed. Pa vendar sva oba čutila bolečino in sva jo oba razumela kot brezbrižnost oziroma nepozornost drugega. V svojem srcu sem prepoznaval boj med vragom in Bogom. Vedel sem, da mi vrag šepeta: »Brani svoj prav.

Ne dovoli, da je tako brezbrižna do tebe. Vreden si njenega objema in poljuba. Saj nima pravice, da s teboj tako manipulira …« Vedel sem, da to ni res, da so to laži in natolcevanja, da si hudič želi, da bi bila midva razdeljena, da med nama ne bi bilo edinosti, spoštovanja in ljubezni.

Vsi poznamo rek, ki pravi: Divide et impera (deli in vladaj). Vrag hoče, da bi bile med nami razprtije in prepiri, da bi bili še posebej mi, zakonci, sprti med seboj, da bi nad nami lahko vladal, da bi se ločevali in sovražili, saj sta zakonca, ki se ljubita, zanj največja grožnja.

Ko se je torej v mojem srcu dogajal ta boj, sem slišal tudi Božji glas, ki mi je govoril: »Objemi Vilmo, stisni jo k sebi, saj veš, da je utrujena in tega ni rekla iz hudobije, saj veš, da te ima rada.« In kaj sem storil? Nič. Bil sem nemočen. Vse znanje in vsi seminarji mi niso pomagali. Nisem imel moči in poguma reči: »Oprosti!« Tako je »najin mrk« trajal do jutra, ko sva šla k sveti maši, na oltarju odložila svoje bolečine in prejela moč, da sva lahko drug drugemu izrekla tisto čarobno besedo: »Oprosti!« Bogu sem hvaležen za to izkušnjo in sedaj poskušam bolj zavestno spremljati Duha, ki se oglaša v mojem srcu, ali z drugimi besedami: poskušam prepoznavati glas rahlega šepeta (1 Kralji 19,12) v mojem srcu.

Vidim pa, da sta tudi za zavestno sledenje Božjemu glasu potrebna moja svobodna odločitev in pogum, da ji sledim.

Družina in Življenje

38

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

10 razlogov,

zakaj nikoli ne grem k maši se ne umivam: 1. Ko sem bil majhen, so me silili k umivanju.

2. Ljudje, ki se umivajo, so hinavci. Mislijo, da so čistejši od drugih.

3. Tako veliko različnega mila je, da se nikoli nisem mogel odločiti, katero je pravo zame.

4. Včasih sem se umival, ampak je postalo dolgočasno in sem nehal.

5. Umivam se le za posebne priložnosti: recimo za veliko noč in božič.

6. Noben od mojih prijateljev se ne umiva.

7. Še vedno sem mlad. Ko bom star in bolj umazan, se bom mogoče začel umivati.

8. Resnično nimam časa, da bi se umival.

9. Kopalnica ni nikoli dovolj topla pozimi ali dovolj hladna poleti.

10. Proizvajalci mila hočejo samo tvoj denar.

Poleg tega: Zelo dobro shajam brez umivanja.

Trdo delam cel teden in sem preveč utrujen, da bi se za vikend umil.

Zaradi prvega mila, ki sem ga uporabil, sem dobil izpuščaje, zato se milu ne približam več.

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110.

Revija društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec.

Glavna urednica: Meta Halas (meta@diz.com) Odgovorni urednik: Benjamin Siter (benjamin@diz.si, 041 328 101) Lektorica: Alenka Žabkar (alenka.zabkar@gmail.com) Uredniki posameznih rubrik: Benjamin Siter (Dajemo naprej, Seminarji nas bogatijo, Naš pogovor, Zakonska skupina, Živeti s Svetim pismom), Dani Siter (Danijev nagovor, Odgovori na vprašanja, dani@diz.si), Vilma Siter (Vilmina spodbuda, vilma@diz.si), Meta Halas (Tema glasila, Midva sva zakon, Zgodba zakonskega para, Dar življenja), Marija Halas (Ta stari in ta mladi, marija.halas@gmail.com), Mojca Nuč (Starševstvo, nucmojca@gmail. com), Aleš Čerin (Za voditeljske pare, ales@diz.si).

Viri fotografij: Benjamin Siter, Slavko Štern, Matjaž Maležič, Aleš Čerin, zakonca Hrastnik, Meta Halas, Dani Siter, Unsplash.

Grafična priprava in tisk: ŠPES, Novo mesto. Naklada: 4500 izvodov.

Revija DiŽ je brezplačna. Lahko pa se odločite za podporni dar, ki ga nakažete po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, koda namena: CHAR, namen: revija – dar, referenca: SI00 1-900. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali revijo DiŽ, jih povabite, naj izpolnijo naročilnico na spletni strani. Revijo lahko kadarkoli odjavite s sporočilom na: benjamin@diz.si. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite s kodo namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI00 1-901 (ali napišite datum – na primer: 00-07072016).

Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

Družina in Življenje

39

ČAS JE ...

za vaju!

Pridružita se zakonski skupini.

Vse informacije dobita na: www.diz.si/zacniva/zakonska-skupina/ razisciva/

program DiŽ za leto 2018 1.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 5.–7. oktober 2018, Hotel rogla na rogli

2.

Tematski vikend seminar za zakonce Najin odnos do denarja, 19.–21. oktober 2018, Zavod marianum, Veržej

3.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 26.–28. oktober 2018, Hotel Beli Kamik, Njivice, Krk

4.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Utrdimo klecava kolena. POLNO, sprejemamo na čakalno listo.

9.–11. november 2018, Life Center, Crikvenica

5.

Tematski vikend seminar za zakonce Ko pridejo preizkušnje, 16.–18. november 2018, Life Center, Crikvenica

6.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Utrdimo klecava kolena. POLNO, sprejemamo na čakalno listo.

23.–25. november 2018, Life Center, Crikvenica

7.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Utrdimo klecava kolena. POLNO, sprejemamo na čakalno listo.

30. november–2. december 2018, Life Center, Crikvenica

Na vikend seminarje se prijavite preko elektronske prijavnice na spletni strani www. diz.si (podstran/seminarji/razpored seminarjev). Na spletni strani je tudi več informacij o seminarjih. Če potrebujete dodatne informacije, pišite na erika@diz.si ali pokličite 041/459 666 (Erika Novak).