Glasilo_DiZ-1-2010a

Društvo Družina in Življenje želi našim družinam vrniti pravo dostojanstvo - veselje Božjih otrok, želi jim predstaviti Kristusa.

Spodbuja udejanjanje krščanskih načel v življenju sodobne družine, da bi tako duhovno prerojena družina svetu prinašala napredek, stabilnost in mir, novo upanje in ljubezen, ki je v Kristusu Jezusu.

Glasilo, Letnik 9, št. 1, marec 2010, ISSN 1855-2110

Gradimo odnose, za katere je vredno živeti.

»Otroci, le malo časa bom še z vami. Iskali me boste, a kamor grem jaz, vi ne morete priti. Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen!« Jn 13,33–35

V tvoje roke izročam svojega duha K tebi, Gospod, se zatekam, naj ne bom osramočen na veke, v svoji pravičnosti me osvobodi.

Nagni k meni svoje uho, hitro me reši.

Bodi mi utrjena skala, trdnjavska hiša, da me rešiš.

Zakaj ti si moja skala in moja trdnjava, zaradi svojega imena me boš peljal in vodil.

Potegnil me boš iz mreže, ki so mi jo nastavili, kajti ti si moja trdnjava.

V tvoje roke izročam svojega duha, rešil si me, Gospod, zvesti Bog. Sovražim tiste, ki varujejo puhle malike, zaupam pa v Gospoda.

Radoval in veselil se bom nad tvojo dobroto, ker si videl mojo bedo, spoznal stiske moje duše.

Nisi me izročil v roke sovražnika, moje noge si postavil na širjavo.

Ljubite Gospoda, vsi njegovi pobožni!

Gospod čuva zveste, a vrača čez mero tistemu, ki ravna ošabno.

Bodite močni, vaše srce naj se opogumi, vsi vi, ki pričakujete Gospoda!

(Ps 31, 1–9, 24–25)

kazalo

Slika na naslovnici: Mozaik p. Marka I. Rupnika v cerkvi Vseh svetnikov na Lj. Žalah; foto: Klemen Lajevec

UVODNIK NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA DELOVANJE DRUŠTVA Kako nastaja naše glasilo Evharistija in zakon kot obed oziroma Gospodova večerja Regijska srečanja za voditeljske pare Temeljni vikend seminar v Ankaranu Vikend seminar za voditeljske pare v Crikvenici PISMO PATRA IVANA PLATOVNJAKA OSEBNA RAST OB BOŽJI BESEDI NAJINO POT SVA IZROČILA GOSPODU BOG JE V MENI PREBUDIL POMLAD ŽIVLJENJE S SVETIM PISMOM NAŠ POGOVOR: Pater Marko I. Rupnik ODGOVORNO STARŠEVSTVO: Zakonca Cuidon na obisku pri DiŽ BITI TAŠČA/TAST MOŠKI KOTIČEK KOTIČEK BOGDANA ŽORŽA MOJ KOMENTAR GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI DUHOVNA POBUDA KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI: Nataša in Dani Ros ROMARSKO POHODNIŠTVO DAR ŽIVLJENJA MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

3 4 5 5 6 8 9 13 15 16 17 18 19 20 24 26 27 28 30 31 32 33 35 36 40 42 46

UVODNIK

»Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, a spoznal boš pozneje!« (Jn 13, 7) Cerkveno leto je zares pisano; komaj smo se dodobra poslovili od jaslic, že se postni čas bliža koncu in Gospod bo vstal v vsem svojem sijaju. Ste si tudi vi zadali kakšno postno akcijo ali odpoved čemu? Sedaj počasi že lahko delamo bilanco in pogledamo, kaj nam je uspelo ali je naša človeškost vendarle prešibka ... In kako veseli smo lahko v vsakem trenutku, da imamo tako ljubečega Očeta, ki nam vse odpušča, nam daje novo priložnost, nas vedno znova in znova uči in potrpežljivo čaka.

V tokratni številki glasila smo želeli spregovoriti in se zamisliti prav nad tem, kako dopuščamo Gospodu, da nas uči in vzgaja.

Velikokrat se vprašamo: »Gospod, čemu sedaj to, kaj mi želiš s tem povedati? Zakaj ravno jaz?« Ipd. A če mu znamo biti poslušni, slej ko prej dobimo tudi odgovor, čeprav je včasih potrebno prav potrpežljivo čakati. Potem seveda sledi past, kajti včasih me Gospod zelo konkretno nagovarja in točno vem, kaj je potrebno narediti; morda odpustiti, še močneje ljubiti, komu spregovoriti o njem ... jaz pa? Ja, težko je iti v akcijo, težko, ker je moja vera šibka, ker mogoče ne vem, na kaj naj se oprem.

Prav zaradi slednjega vprašanja je zanimivo prebrati in prisluhniti p. Marku I. Rupniku, ki nam je v intervjuju spregovoril o večnem spominu. O tem, kako pomembno se je spominjati trenutka, ko se me je Gospod osebno dotaknil, in kako neizmerno hvaležni mu moramo biti za vse dobro vsak dan znova. Prav tako ste nam o svoji poslušnosti in učljivosti Gospodu spregovorili tudi posamezniki in zakonci sami, saj je ta Jezusov dotik prav za vsakega edinstven, lep in nas vse bogati. Mnogi zakonci so tudi spregovorili o svojem doživetju vikend konference v Ankaranu. Seveda pa nismo mogli mimo dejstva, da naša vlada sprejema zakone, ki so v neskladju z Božjo naravo samo – zato ste povabljeni k branju

prispevka, ki ga je napisal g. Bogdan Žorž, ki meni, da država eksperimentira z obstojem našega naroda. V tej številki smo želeli tudi predstaviti kako »učljivi« smo vsi, ki kakorkoli sodelujemo pri nastajanju našega glasila. Res se učimo in to vsakič znova! Zato nam je v veliko veselje, če se nam s svojim prispevkom, pričevanjem pridružite tudi sami. Tudi na ta način nas Gospod poučuje in je včasih potrebno skočiti v neznano ... A če to naredimo v veri, nas bo na koncu Gospod ujel v svoje naročje in avantura z njim bo nepozabna.

Gospodovo vstajenje je blizu in z njim neizmerno veselje, da je s svojo nedoumljivo ljubeznijo odrešil tudi mene/tebe. Pripravimo mu torej čista srca in kakšen postni sklep podaljšajmo kar na celo leto, vse življenje. Gospod dela vse novo, zato se veselimo in na velikonočno jutro zapojmo veselo alelujo!

Petra Berčan

KRISTUS JE VSTAL Ko so se apostoli zbrali in izvolili Judovega naslednika, Matija, so imeli jasen kriterij – rekli so: »Eden od njih mora biti z nami priča njegovega vstajenja!« Danes imamo vero, ker so bili Jezusovi učenci »priče njegovega vstajenja« in so o tem govorili drugim. Tudi mi smo povabljeni, da smo »priče Gospodovega vstajenja«.

Kristus je vstal iz groba z močjo Svetega Duha, mi pa žal prevečkrat poskušamo sami s svojimi močmi vstajati iz grobov naših zablod in brezplodnih iskanj, naših slabosti, navad in razvad, naših zamer in neodpuščanj, naše jeze, trme in nemoči, naše vzvišenosti in ponosa …, iz grobov, v katerih smo že zdavnaj zakopali upanje, da bomo kdaj boljši, da bo kdaj boljši naš sozakonec … Apostol Pavel nas roti: »Prebúdi se, ki spiš, in vstani od mrtvih in razsvetlil te bo Kristus« (Ef 5,14). O, da bi nas zares razsvetlil Kristus, da bi končno spoznali, da vstati iz groba ni v naši moči, da to zmore le Kristus – z močjo Svetega Duha!

Zato vam (in nam) želimo, da bi v teh milostnih dneh spoznali to veliko resnico in moč Gospodovega vstajenja (Flp 3,10). Prosímo Vstalega, naj nas napolni s svojim Svetim Duhom, da bomo z njegovo močjo tudi mi vstajali iz naših grobov in bomo postajali vedno bolj priče njegovega vstajenja.

Sodelavci DiŽ MAREC 2010

3

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA

DREVO, ZASAJENO OB VODNIH STRUGAH

Večkrat premišljujem, komu ali čemu bi rad bil podoben, kaj me v naravi pritegne … Na misel mi pride Psalm 1: »Blagor človeku, ki ne hodi po nasvetu krivičnih, ne stopa na pot grešnikov in ne poseda v družbi porogljivcev, temveč se veseli v GOSPODOVI postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči. Tak je kakor drevo, zasajeno ob vodnih strugah, ki daje svoj sad ob svojem času in njegovo listje ne ovene; vse, kar dela, uspeva.« Besed o drevesu, ki raste ob vodnih strugah, se najprej zelo razveselim in si mislim: »Saj res, to je to. Prav to si želim: biti tako drevo!« Moje sanjarjenje o lepem drevesu, ki raste ob bistrem potoku, zmoti in prekine misel, da vsako drevo pač nima take sreče, saj psalmist jasno pove pogoje, ki jih mora izpolnjevati človek, ki želi biti podoben takemu drevesu. Ko si te pogoje od bližje ogledam, želim kar na hitro »opraviti« s prvimi tremi: »ne hodi po nasvetu krivičnih, ne stopa na pot grešnikov in ne poseda v družbi porogljivcev«. Pomislim in iščem opravičilo, češ, saj ne hodim po gostilnah, ne ubadam se s krivičnimi stvarmi, nisem vpleten v nobena kriminalna dejanja, prijatelji, s katerimi se družim, niso »porogljivci« … Kmalu ugotovim, da se psalmist ne ustavi pri tem. Človeka, ki ga blagruje, predstavi iz drugega zornega kota – tak človek se veseli v GOSPODOVI postavi in jo premišljuje podnevi in ponoči.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Aha, to je to? »Kaj sploh pomeni veseliti se v Gospodovi postavi?« se vprašam. Je v tem primeru Gospodova postava Božja beseda – Sveto pismo?

Ali to pomeni: veseliti se ob branju in premišljevanju Božje besede? Ponoči in podnevi …? Počasi mi postaja jasno, da psalmist govori o človeku, ki redno bere Božjo besedo, jo premišljuje podnevi in ponoči in mu je to v veselje.

Večkrat rečemo za koga: »Blagor mu!« Na kaj takrat pomislimo? Verjetno na to, kako je nekdo srečen, ker je zdrav, ker ima dobro službo, ker se doma dobro razumejo – žena in otroci ga imajo radi, tudi s sosedi živi v miru …

In s tem se pri nas vsa stvar konča. Težko, da bi danes kdo pomislil in rekel: »Blagor človeku, ki … se veseli v GOSPODOVI postavi in jo premišljuje podnevi in ponoči.« Takega bi prej imeli za fanatika, neumneža ali čudaka.

Kaj hočem s tem reči?

Zavem se, kako daleč smo zabredli od psalmistovega (svetopisemskega) mišljenja. Zdi se nam nemogoče ali pa vsaj nepotrebno, da bi veliko časa posvečali Bogu in Božji besedi. Potrošniška miselnost in kultura današnjega časa se je »zajedla v vse naše pore« in nikakor ni naklonjena tistim, ki GOSPODOVO postavo (Božjo besedo) premišljujejo podnevi in ponoči in po njej uravnavajo, prenavljajo in prečiščujejo svoje misli (Rim 12,1–2). Zakaj ne? Zato ker tisti, ki »ne hodijo po nasvetu krivičnih, ne stopajo na pot grešnikov in ne posedajo v družbi porogljivcev« niso vodljivi – znajo misliti s svojo glavo in ne sprejemajo kar tako – nekritično – vseh javnomnenjskih laži, izmišljotin, natolcevanj in sprenevedanj. Kakšen državljan pa je voditeljem po volji? Takšen, ki je tiho, vse potrpi in vsemu kima.

Po psalmistu nam Bog obljublja, in čas je, drage sestre in bratje, da začnemo Bogu zaupati in mu verjeti, da bomo, če bomo Božjo besedo vsak dan z veseljem prebirali in o njej premišljevali, dajali ob svojem času svoj sad in »naše listje« ne bo ovenelo. Po preroku Ezekielu celo pravi: »Vsak mesec bo rodilo (drevo, ki raste ob bregovih reke) nov sad, kajti voda, ki ga napaja, teče iz svetišča. Njegov sad bo za jed in njegovo listje za zdravilo« (Ez 47,12).

Kakšna obljuba: »Vsak mesec nov sad!« Če se ozremo okoli, vidimo množice bolnih – »lačnih in žejnih« (depresija, malodušje, zaskrbljenost, strah pred negotovo prihodnostjo, nezainteresiranost, osamljenost, zapuščenost …). Mnogi so lačni »kruha iz nebes«, ki zares nasiti, in žejni žive vode, ki zares odžeja. Gospod naju vabi – mene in tebe, dragi bralec –, da tistim, ki jih bo pripeljal na najino pot, pomagava »najti pot v nebesa«, kot je nekoč nekemu dečku rekel sveti Arški župnik. Da, Gospod naju vabi, da vedno bolj postajava »hrana in zdravilo« za mnoge – da jim v svojem telesu, kot nekoč Marija k teti Elizabeti, prinašava Jezusa. To pa bova zmogla le v primeru, da se bova najprej midva vsak dan hranila s kruhom življenja in se krepčala z »vodo, ki teče iz svetišča«, in bova vztrajno in zvesto črpala iz neusahljivih vrelcev Božje besede, se veselila v Gospodovi postavi in jo premišljevala podnevi in ponoči, saj pravi Sveto pismo: »Blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu.« (Rim 10,8) Pa veselo na delo!

Dani

4

MAREC 2010

DELOVANJE DRUŠTVA

KAKO NASTAJA NAŠE GLASILO Ste že kdaj pomislili, koliko truda je potrebno, da nastane glasilo, ki ga imate v roki? Koliko je prečutih noči glavne urednice, lektorjev in drugih sodelavcev, koliko je nepremičnega ure in ure trajajočega gledanja v računalniški zaslon, koliko prevoženih kilometrov, kako pozorno je treba spremljati in urejati sezname naslovov in tiskati nalepke, kako veliko delo opravi tiskarna in kako veliko delo opravijo pridne roke prostovoljcev, ki glasilo zlagajo, lepijo nalepke z naslovi, da se glasilo pripravi za oddajo na pošti in po dnevu ali dveh pride v vaše poštne nabiralnike?

Dragi sodelavci, ki svoj čas in trud vlagate v pripravo našega glasila! Za ure zvestobe in razpoložljivosti se vam v svojem imenu in v imenu vseh bralcev, ki so vam za vašo pridnost gotovo hvaležni, le da se tega morda niti ne zavedajo, iskreno zahvaljujem.

Ker slika pove več kot tisoč besed, naj o našem delu spregovorijo slike, ki jih prilagamo.

Sodelavci pri pripravi glasila DiŽ

MAREC 2010

5

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DELOVANJE DRUŠTVA ENODNEVNO SREČANJE DRUŽIN V ŠENTVIDU NAD LJUBLJANO

V soboto, 5. septembra 2009, je v Šentvidu nad Ljubljano potekalo enodnevno srečanje družin. Glavna tema in misel srečanja sta bili evharistija in družina. Pet parov iz murskosoboške škofije je pripravilo pričevanja na to temo, saj so se v tem letu udeležili duhovnih vaj s škofom Marjanom Turnškom, ki jim je na poseben način evharistijo tudi približal. Tokrat si lahko preberete pričevanje, ki naj vas spremlja v tem letu, ko se pripravljamo na evharistični kongres.

EVHARISTIJA IN ZAKON KOT OBED OZIROMA GOSPODOVA VEČERJA

Ko pričakujemo obisk, se nanj pripravimo.

Radi bi, da se gostje dobro počutijo, zato jim tudi pripravimo pogostitev. O tem govori tudi zgodba iz knjige Duhovitost duhovnih.

Zgodba govori o škofu, ki je obiskal terebintski samostan. Puščavniki so bili vznemirjeni in trudili so se, da bi ga čim lepše pogostili in mu pripravili izvrstno kosilo. Ko ga je opat na koncu obiska vprašal, kakšno je bilo kosilo, je škof odgovoril: »Če riba ne bi bila tako trda kot kruh, kruh ne tako slan kot pečenka, pečenka ne tako stolčena kot dateljni in dateljni ne tako kisli kot vino – bi bilo kosilo odlično.« Premišljevanje o evharistiji in zakonu kot obedu oziroma Gospodovi večerji naju je na duhovnih vajah najbolj nagovorilo.

Misel, da nas Jezus vabi na gostijo pri vsaki evharistiji, se naju je na duhovnih vajah najbolj dotaknila. O Jezusu kot kruhu življenja govori celotno 6. poglavje evangelija po Janezu. Čeprav smo odvisni od vsakdanjega kruha, smo še bolj odvisni od kruha življenja. Jezus je pod podobo kruha naša hrana in naša moč. Jezus se nam je v noči, ko je bil izdan, ko ni mogel storiti nič drugega več, zapustil v trajno navzočnost pod podobo kruha in vina. Privzel si je podobo kruha,

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

6

da bi nam pokazal, kako je postal človek pod pogoji tega grešnega sveta iz ljubezni do nas, da bi nas povezal v eno in nahranil.

Bog nas je ustvaril lačne po sebi, lačne po evharističnem kruhu, da bi še bolj kot za telesno življenje čutili potrebnost duhovne hrane za večno življenje. Evharistija nam daje priložnost, da nahranimo svojo dušo, koliko hrane vzamemo oziroma ali to ponudbo sploh sprejmemo, pa je odvisno od nas.

Med zakramentom evharistije in zakramentom svetega zakona je velika podobnost. Sveta maša je tudi spremenjenje: kruh in vino se spremenita. To naju vzpodbuja, da se midva kot zakonca spreminjava v užiten kruh drug za drugega, da bi po Kristusovem vzoru bila evharistija. Višek svete maše je obhajilo, združenje z Jezusom. Tudi to je slika najinega življenja. Združiti se, ne biti sam, je smisel in vsebina zakonskega življenja. Kot mož in žena sva poklicana, da sva eno telo.

Pred 22 leti sva pred Bogom ob navzočnosti duhovnika in sorodnikov sklenila zakonsko zvezo. Obljubila sva si, da bova ostala zvesta v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da se bova ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja. Z zakonsko privolitvijo sva se drug drugemu podarila z namenom, da bova živela zvesto in rodovitno zavezo ljubezni.

Primerjava evharistije in zakona naju vzpodbuja k razmišljanju o tem, kakšen »kruh« sva kot zakonca drug drugemu.

Dišeča notranjost kruha je obdana s skorjo.

Ko kruh razlomimo in ga okusimo, nas njegov okus lahko razočara ali navduši.

Kakšna pa je najina notranjost, ki se skriva za skorjo? Kakšen kruh sva drug drugemu?

To premišljevanje naju usmerja v razmišljanje o sebi. Potrebno se je soočiti s sabo, kar pa ni vedno lahko, povezano je z lomljenjem in bolečino. Moram povedati, da sem ob tem razmišljanju na duhovnih vajah doživljala stisko. Čas, ki je bil namenjen delu na sebi in najinemu skupnemu pogovoru, bi najraje preskočila. O sebi kot kruhu nisem še nikoli razmišljala. Ampak druge poti ni: želiva se spreminjati v užiten kruh drug za drugega,

MAREC 2010

DELOVANJE DRUŠTVA ob tem pa ne smeva pozabiti, da lahko spreminjava le sebe.

Cvetka: Izhajam iz družine, kjer nas je bilo pet otrok. Oče je delal v tujini in se je vsak dan vračal domov šele ob večerih, mama je delala na kmetiji. Trdo sta morala delati, da sta preživela svojo družino. Nedelja je bila edini dan v tednu, ko se je pri kosilu zbrala cela družina. Še danes se rada spominjam nedeljskega kosila. Imeli smo obed in ne kosilo, to besedo smo tudi uporabljali. Pri obedu je bilo čutiti ljubezen in povezanost, ki nas je vedno znova vabila k družinski mizi.

Oton: Priprava nedeljskega kosila oziroma obeda je povezana z darovanjem. Ponavadi si delo razdelimo. Ne bi bilo lepo, če bi kosilo kuhala samo žena, ostali pa bi na kosilo le čakali. Čeprav smo odvisni od vsakdanjega kruha, nas priprava nedeljskega kosila ne bi smela preveč vznemirjati. Kosilo, ki je skuhano z ljubeznijo, je veliko boljše.

Kosilo oziroma obed začnemo s skupno molitvijo. Po kosilu radi posedimo, se pogovorimo in si vzamemo čas drug za drugega. Težimo k temu, da naše kosilo ne bo zgolj prehranjevanje ampak obed, ki nas nahrani z duhovno hrano in nas vedno znova spominja na Jezusovo darovanje za nas.

Evharistija je darovanje, zato se vedno bolj zavedava, da je tudi zakonsko in družinsko življenje nenehno darovanje.

SLOVENSKI EVHARISTIČNI KONGRES Celje, nedelja, 13. junij 2010

VAB I LO Osrednji dogodek v Cerkvi na Slovenskem v letu 2010 bo evharistični kongres v Celju pod geslom »EVHARISTIJA – BOŽJI DAR ZA ŽIVLJENJE«, na katerem se bomo zbrali 13. junija 2010. Nanj se pripravljamo z letom evharistične prenove, ki smo ga začeli že v začetku lanskega leta.

Namen Slovenskega evharističnega kongresa (SEK) je: poživitev verskega življenja ob evharistični skrivnosti, ki je »vir in vrhunec krščanskega življenja«. V zadnjem desetletju je izšlo veliko cerkvenih dokumentov o Evharistiji. Eden od teh pravi: »Vsako prizadevanje za svetost, vsaka dejavnost, usmerjena na uresničevanje poslanstva Cerkve, vsako izvajanje pastoralnih načrtov mora črpati potrebno moč iz evharistične skrivnosti in biti naravnano nanjo kot na svoj vrhunec.« (CD 101, 60) Tudi mi, ki nas povezuje skrb za zakonce in družine in smo člani oziroma sodelavci DiŽ, smo povabljeni, da se slovesnosti v Celju v čim večjem številu udeležimo. Naj bo ta nedelja zares Gospodov dan, ko se bomo veseli srečali ob evharistični mizi, se nasitili z nebeškim kruhom in

odžejali z živo vodo.

MAREC 2010

7

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DELOVANJE DRUŠTVA REGIJSKA SREČANJA ZA VODITELJSKE PARE

Regijsko srečanje voditeljskih parov, Celje, sv. Jožef, 4. februar 2010 Kot že vrsto let smo se tudi tokrat zbrali voditeljski pari s celjskega in mariborskega konca. V malo manjši zasedbi, pa vendar polni energije, smeha in želje po izpolnjevanju Božje volje. Po uvodnih minutah objemanja, pozdravljanja in ugotavljanja, kaj je novega, smo se prepustili temi večera. Vilma in Dani sta za tokratno srečanje izbrala drugo poglavje iz prvega Janezovega pisma. Naše misli so se nanizale okoli ''blišča sodobnega sveta'', ki je za kristjana tema, in ''resnične luči, ki že sveti''. Govorili smo o poželenju mesa, poželenju oči in napuhu življenja, o naši nestanovitnosti in ujetju v pasti Srečanje voditeljskih parov v Veržeju ... 

sveta, iz katerih se vedno znova in znova rešujemo. Ampak tolaži nas, da ''svet in njegovo poželenje mineta; kdor pa izpolnjuje Božjo voljo, ostane vekomaj''. Drugi del srečanja smo namenili delu v zakonskih skupinah in velikemu pomenu odlomkov iz Svetega pisma, ki so v gradivu za mesečna srečanja. Ob teh odlomkih, ki bi jim morali nameniti več časa, naj bi se zakonci poglobili in razmišljali, kaj jim pomenijo, kako jih nagovorijo. Zaključili smo z molitvijo, kjer smo Gospoda prosili, da bi mu zares z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem sledili, da bi radovoljno prisluhnili njegovi besedi in jo drugim predajali kot knjigo življenja in knjigo preživetja. Oboroženi z ''mečem duha'' smo se napotili proti domu izpolnjevat Božjo voljo.

Erika Novak

 ... in v Kopru

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

8

MAREC 2010

DELOVANJE DRUŠTVA

TEMELJNI VIKEND SEMINAR V ANKARANU

Vikend seminar v Ankaranu je tokrat potekal od 12. do 14. 2. 2010 in vse udeležence obogatil za še eno lepo izkušnjo v zakonskem življenju.

O tem so na kratko spregovorili o svojih vtisih kar sami.

Slavko: Enkratno, prepričljivo, izvirno, vsebinsko bogato.

Frenk: Dobra organizacija, tematika pisana na kožo vsaki slovenski družini – super. Zelo nazorno prikazane osebne izkušnje.

Anja: Všeč so mi bile teme, še posebej osebna pričevanja.

Dobra ideja: obnovitev poročnih obljub. Zlasti pa sem si zaželela, da bi brala Sveto pismo, kjer najdem pomoč za odnose in življenje.

Grega: Dobra spodbuda z zelo konkretnimi primeri za naprej. Človeku da misliti in ga zbudi iz »zimskega spanja«.

V današnjem načinu življenja je treba odnose graditi in se vrednotam, ki to niso, zoperstaviti.

Tanja: To, kar sva doživela na tem seminarju, nisva še nikoli prej. Bilo je, kot da sva se »pravkar« poročila.

Antonija: Seminar je presegel vsa moja pričakovanja.

Sploh si nisem predstavljala, da je to to.

Ana: Zelo zanimivo in primerno. Da bi se še mnogi pari tega udeležili! Spoznaš svoje zmote in nekatere stvari vidiš v drugi luči.

MAREC 2010

9

 Martina in Mitja razkrivata skrivnosti dobre komunikacije

Lidija: Seminar je dober, koristen, potreben, poučen, nagovarjajoč, domač, odprt za vse.

Natalija: Seminar je bil enkraten. Kljub duhovni vzgoji, ki sem je bila deležna do sedaj, sem na novo doživela poseben klic, naj se bolj potrudim v odnosu do Boga. Ko misliš, da že vse veš, ugotoviš, da je pred teboj nova pot, ponovna odločitev za Boga …

Marjeta: Bilo je krasno. S tega seminarja sem odnesla ogromno navdihov za spremembo na sebi, ki bo pripomogla izboljšati najin odnos.

Amalija: Mislim, da je kraj za seminar odlično izbran, prav tako predavatelji – zlasti Mitja in Martina; pa obnovitev zakonskih obljub mi je veliko pomenila.

Janja: Bilo je zelo zanimivo in poučno, predvsem pa sproščujoče. V marsikateri zgodbi najdeš samega sebe.

Danica: Bila sem zelo potolažena, ko sem spoznala, da nimam samo jaz težav, pač pa jih imajo tudi drugi.

Spoznala sem, da bom morala bolj pogosto vzeti v roke Sveto pismo, ki me bo pomirilo in mi dalo novih moči.

Klavdija: Všeč mi je bilo to, da ste vse predstavili na primerih iz vsakdanjega življenja in iz Svetega pisma. Še naprej vam želim veliko uspeha pri vašem delu. Hvala.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DELOVANJE DRUŠTVA

Z nami je bil gospod Božidar Rustja 

IZKUŠNJE Z DEBELEGA RTIČA Vedno bolj verjamem, da me je dobri Bog obdaril z najboljšo ženo na svetu. Vem, da je nobena od tistih, ki sem si jih sam izbiral, ne doseže. O tem sem še bolj prepričan po vikend seminarju, ki je bil na Debelem rtiču od 12. do 14. 2. 2010.

V petek popoldne smo razglabljali o edinosti v zakonu in zakaj se splača potruditi. Ugotavljali smo, da dokler bodo naši možgani polni le naših zemeljskih zahtev in želja, dialog z Bogom in še manj s sozakoncem ni mogoč.

Za lep in poln zakon je potrebno neskončno ljubezni in odpuščanja med možem in ženo. Postane pa tak zakon svetla in čista podoba Božje ljubezni do vseh ljudi, saj nas ima Bog vedno lahko rad le, če nam vedno odpušča.

Osnovni namen zakona je rodovitnost, kjer se združimo z Božjim načrtom ter postanemo Božji soustvarjalci tega sveta ter večnih nebes. To je danes še kako pomembno poudariti. Vemo, da je to tudi Božji načrt svetega zakona.

Potem smo se kot prvi kopalci v novem hotelu Aria kopali do 23. ure.

V soboto smo ugotavljali, kako važen je pogovor in kako reševati spore; kristjanom je lažje, saj vemo, da nam pri tem Bog stoji najbolj ob strani, saj ima največji interes, da njegovi otroci živijo drug z drugim, si pomagajo, odpuščajo, skupaj trpijo in se veselijo. Zato si tudi zakonci, ko smo v konfliktu, mirno pogledamo v oči, vedoč, da želimo vsi probleme reševati. To skupaj prosimo nebeškega Očeta in uspeh ne izostane. Celo dopoldne je bila možnost duhovnega pogovora in zakramenta sprave. Zvečer smo se zbrali možje posebej in žene posebej ter si napisali (najbrž marsikateri par prvič po poroki) ljubezensko pismo.

Dragi zakonci, verjemite mi, vredno je.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

 Brigita in Jože – tretjič na Temeljnem seminarju

Nato smo imeli na Markovcu pri Kopru sveto mašo, kjer smo se zahvalili Bogu in sozakoncu za prehojeno pot ter si obljubili zvestobo in pomoč za naprej. Od gospoda Boža Rustja je vsak par prejel ob slovesni glasbi še božji blagoslov. Sledila je večerja ob svečah – »najina slovesna večerja«. To je bil večer pred svetim Valentinom in pari smo tam tudi zaplesali.

O blagoslovu smo govorili v nedeljo. Vsi ljudje imamo težave in grehe, nihče ni popoln. Vendar sodbo prepustimo našemu Očetu, naj sodi on, ki je ljubezen sama. Mi pa drug drugega sprejemajmo, si pomagajmo, se blagoslavljajmo in skupaj veselimo našega neskončno ljubečega Očeta zemlje in nebes. Zdi se mi, da je bilo v mojem življenju prvič, da sem bil staršem zares hvaležen za življenje.

Spoznal sem globlji pomen odpuščanja oziroma kako prav je, da vsi vsem odpustimo. Kajti dobro se zavedam, da je tako tudi meni odpuščeno in da takrat, ko odpustim, postanem res svoboden. Potem mi zares ostane samo to, kar je večno, in nikoli se ne bom mogel dovolj zahvaljevati Bogu in ga častiti za svoje življenje ter za življenja vseh naših bližnjih. Sledila je sveta maša.

Hvala vsem udeležencem tega temeljnega vikend seminarja. Lepo se je srečevati, si izmenjavati mnenja in se že samo z bližino drugih bogatiti. Hvala vama, draga zakonca Siter, za ves trud pri organizaciji, za predavanja in urejena skripta seminarja ter tiste drobne, pristne in iskrene pozornosti, ki se skoraj ne vidijo, a globoko sežejo.

Hvala tudi vsem ostalim predavateljem in vsem, ki so se trudili, da nam je bilo lepo.

Ciril Habe

10

MAREC 2010

DELOVANJE DRUŠTVA

 Skupinska slika

TRETJIČ NA VIKEND SEMINARJU Izroči svojo pot gospodu, zaupaj vanj in on bo storil (Ps 37,5).

Ta psalmistova misel naju je spremljala, ko sva se odločala, ali naj greva že tretjič na Temeljni vikend seminar ali ne.

Zaupala sva Gospodu – zaupala v njegovo ljubezen in si rekla: »Če imamo v naši družini Boga na prvem mestu, je vse drugo na pravem mestu.« Šla sva in Gospod je storil to, kar sva potrebovala in si želela.

Poročena sva 12 let in v tem času sva se morala veliko naučiti o sebi, drug o drugem, o najinem odnosu, kako se prilagajati in kako sprejeti sozakonca takšnega, kot je. Velikokrat je bilo težko, vendar sedaj vidiva, da je bilo vredno. In prav zaradi učenja o negi in gradnji odnosa sva se letos že tretjič udeležila temeljnega vikend seminarja. Že tretjič sva si vzela čas zase, čas, ki sva ga posvetila samo nama in najinemu odnosu. Odkar hodiva na vikend seminarje za zakonce (temeljne in nadaljevalne) in se bolj zavedava, da morava midva najprej poskrbeti za najin odnos, predvsem pa dovoliti Bogu, da on gradi in zida najin dom, da on ureja odnose med nami, je najin zakon lepši, duhovno bogatejši, naju in najine otroke bolj zadovoljuje in potrjuje. Ko se imava midva lepo, se v najini ljubezni dobro in varno počutijo tudi najini otroci. In prav vikend seminar je okolje, kjer izklopiva dnevne skrbi in probleme ter se oba počutiva zelo lepo, kjer se zavestno podarjava drug drugemu ter čutiva blagoslov in milost zakramenta, ki sva si ga nekoč podelila. Na seminarju imava čas zase in se več pogovarjava; saj vsi vemo, kako težko si je vzeti čas za pogovor sredi vsakodnevnih skrbi. Veliko nama pomeni, da imamo na seminarju tudi MAREC 2010

11

priložnost za sveto spoved. Ker je bil letos ravno pred postnim časom, je bila spoved še posebna milost. Prav tako milostno je bilo ponovno spoznanje, kakšen pomen ima za najino življenje in najino starševstvo Sveto pismo – navodilo za uporabo. »O, kako je na takem duhovnem vikendu lepo!« vedno znova reče moj mož. Zase pa vem, da sem še posebej vesela blagoslova, ki ga doživljam, ko se »vedno z istim ženinom«, ki je vsakič lepši in boljši, peljem k »poročni maši«, kjer se skupaj zahvaliva za leta, ki sva jih že preživela skupaj, in za čas, ki nama ga je dobri Bog še namenil. Da, Bogu sva neizmerno hvaležna za najin zakon.

Brigita z možem Jožetom

VIKEND SEMINAR ZAKONCA NA SKUPNI POTI – NAJINI VTISI Vesela sva, da naju je zakonski par na zakonski skupini navdušil za omenjeni seminar. Odločila sva se, da se ga bova udeležila. Že uvodni petkov večer naju je navdušil in dobila sva občutek, da je to za naju enkratna priložnost, da ustaviva čas in narediva »remont« v najinem zakonu, kot je Dani večkrat med seminarjem omenil. Navdušena sva bila nad praktično predstavitvijo pogovora med zakoncema (oz. pričevanjem zakoncev). Ponudila se nama je priložnost, da spremeniva tiste stvari, ki naju motijo pri drugem ali ki so nama bile samoumevne, in da si vzameva čas drug za drugega. Spoznala sva, da prevečkrat dan mine, ne da bi naklonila čas njemu, ki naju je ustvaril in združil najine DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DELOVANJE DRUŠTVA poti. Odločila sva se, da bova začela vsak dan prebirati Božjo besedo.

Teme seminarja so res enkratne. Ker je bilo čudovito, je tudi zelo hitro minilo. Prišla je nedelja, ko smo se vračali domov, a takrat ni bilo vsega lepega konec. Lepo se je šele začelo, ko sva se vrnila nazaj polna lepih občutkov, navdihov in prićakovanj, da bo najina skupna pot še lepša.

Hvala vam, dragi sodelavci DiŽ, za vašo plemenitost in pripravljenost pokazati svojo globoko vero tudi drugim.

S svojim pričevanjem dokazujete, da bova srečna le, če bo z nama on, ki je pot resnica in življenje. Naj vas Bog še naprej blagoslavlja in varuje pri vašem plemenitem in enkratnem poslanstvu.

Marjetka in Dušan Ferlež

TEMELJNI VIKEND SEMINAR ZA ZAKONCE Leta 2006 sva se prvič prijavila na temeljni vikend seminar, a sva se žal morala odjaviti, ker sem morala zaradi rizične nosečnosti počivati. Za vikend seminar sva takrat slišala na zakonski skupini, ki jo obiskujeva še danes. Drugič sva se prijavila junija 2009, plačala avans, a se seminarja v mesecu oktobru spet nisva mogla udeležiti, ker sem zbolela za pljučno tuberkulozo in sedem tednov prebila v bolnišnici.

Februarja pa nama je bilo dano, da sva sama, brez hčerke, ki je bila tedaj na počitnicah pri starih starših, preživela krasen vikend ob morju.

Letos bova praznovala sedmo obletnico poroke. Skupaj sva že štirinajst let. Prvič sva šla skupaj na morje v Ankaran in na seminarju sva obujala spomine na prvo skupno počitnikovanje ob slovenski obali. Ker se vse vrti okoli števila sedem (sedem let poroke na sedem let »podlage«; mož je sedem let starejši od mene), sva za nameček v hotelu Bor dobila še sobo številka 107. Na romantični večerji pa nama je bilo dano izmed srčkov s citati iz Sv. pisma izvleči tistega z odlomkom iz Visoke pesmi, ki naju je v cerkvi spremljal tudi na poročni dan v juliju, sedmem mesecu v letu. Romantično, ni kaj ...

A na seminarju naju je “dohitela” tudi preteklost.

Spomnila sva se, kako sva po petih letih najinega prijateljevanja pred poroko zaradi strahovitega tempa v moževi službi začutila, da je nekaj potrebno narediti za najin odnos, sicer nimava skupne prihodnosti.

Vključila sva se v Šolo za zakon. S “sošolci” smo se zelo ujeli in še danes se srečujemo v zakonski skupini.

Ko sva »prestopila prag« Šole za zakon, ni bilo nič več isto kot prej. Podala sva se na pot vere, ki nama je bila do tedaj “španska vas”. Po več letih sva šla k spovedi, celo pokukala sva v Sveto pismo. Pojma nisva imela, v kateri Zavezi je kakšen del Svetega pisma. Preden sva šla na kakšno srečanje, sva se doma dogovorila, da bo eden izmed naju iskal odlomek v kazalu v Stari, drugi pa v Novi zavezi in da si bova pomagala z znaki pod mizo … Začela sva redno hoditi k maši, naročila sva se na Ognjišče, Besedo med nami, Družino, skratka duhovno sva začela

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

rasti. Mož je leto dni pred poroko pustil službo pri očetu in tisto leto še zdaleč ni bilo lahko. Celo leto sva blagoslavljala najine starše in molila, da bi možev oče prišel na poroko.

Prišel je, a ostale so zamere med starši, tako da še danes med njimi ne poteka komunikacija (zaradi česar je bil poseben “izziv” izpeljati hčerkin krst ali pa rojstnodnevne zabave). Poroka je bila zelo lepa in najbolj sva bila vesela, da so bili takrat ob naju “sošolci” iz zakonske skupine.

Obnovitev poročnih zaobljub na temeljnem vikend seminarju v koprski cerkvi je bila nekaj posebnega.

Bolj zrela, brez pompa, blišča, samo midva ...

Po poroki sva se preselila v svoj dom, ki ni bil nov, a (bil) je najin. V gradnjo sva vložila kar nekaj denarja in še ga bo treba; še posebno, če nama bo dano povečati najino družino. Pred tremi leti se nama je en mesec pred rokom rodila hči, ki je glede na potek nosečnosti ves čas veljala za pravo borko za življenje. Rodila se je s carskim rezom, brez potrebe po inkubatorju, povsem zdrava, le malce lahka ...

Mama pa je bila v porodnišnici psihično precej razrvana zaradi starih ran, povezanih z družinskimi odnosi ...

Na Debelem rtiču so naju zadele besede gospe Vilme o odpuščanju ljudem, ki so nam nanesli bolečino, o blagoslavljanju teh ljudi, o prošnji Bogu za milost odpuščanja ... Čas porodniške je bil nemiren; predvsem zaradi slutnje, da je s hčerko nekaj narobe, in zaradi pisanja prošenj, saj sem kljub neizmerno velikemu vloženemu trudu v službi ostala brez zaposlitve. Po koncu porodniške sem sprejela službo, ki je bila sprta z mojimi vrednotami in prepričanji, a druge tisti hip ni bilo. In ravno mesec po koncu porodniške, ko sem se “ubijala” z neznosno službo, so v Ljubljani potrdili hčerkino diagnozo: cerebralna paraliza. Gre za njeno lažjo obliko,,a šok je bil precejšen ...

Po treh mesecih sem bila pripravljena iti na zavod za zaposlovanje, da bi se lahko psihično osvobodila nesrečne službe in se posvetila otroku. A ni mi bilo treba, saj sem našla novo službo ...

Začelo se je novo poglavje, ki se je vrtelo predvsem okoli hčerke (terapije, terapije, terapije, soočanje z diagnozo, iskanje novih poti itd.). Boga sva občasno poklicala v hišo, saj vendar ni bilo časa. Še dobro, da sva imela zakonsko skupino, v kateri se je vsak par soočal s svojimi težavami (nikomur ni bilo/ni prizanešeno in vsak je imel/ ima svoje preizkušnje). Občasno sva šla na molitveno – zakonsko skupino, h kakšni maši, v poštni nabiralnik je prihajalo le še Ognjišče, ki je po večini ostajalo neprebrano.

Vsem je znano, da je za zdravo telo potrebno ohranjati fizično kondicijo, a tudi duhovna ne pride sama po sebi ...

Po vikendu na Debelem rtiču sva v roke znova prijela Sveto pismo, mož je naročil Besedo med nami, skratka želiva obuditi tisto, kar sva nekoč že imela – postaviti Boga v središče našega družinskega življenja. Navdušila sva se tudi nad družinskimi počitnicami v Veržeju, saj na kolonijah, ki se jih udeležujemo zaradi hčerkinega stanja, manjka duhovna nota, manjka Bog. Želiva se prepustiti Bogu in upava, da nama bo uspelo … Hvala vsem za čudovit vikend na Debelem rtiču, ki naju je predramil iz “spanca”.

N. in S.

12

MAREC 2010

DELOVANJE DRUŠTVA VIKEND SEMINAR ZA VODITELJSKE PARE V CRIKVENICI

(ZA) ŽIV ODNOS

... četrtek dopoldne … kliče me predstojnica in mi ponudi velik izziv – varstvo otrok za skupino Družina in Življenje v Crikvenici od petka do nedelje. Nisem si znala predstavljati, kako bo teklo vse skupaj; še nikoli nisem bila z njimi; imela sem vtis, da je za prvič in tako na hitro to le prevelik zalogaj samo zame.

Samo zame?

Blaženka, ali me ljubiš (Jn 21,15) …? … in sem se vrgla in »tvegala«. Kaj sem tvegala? Naj pojasnim … … »tvegala« … v tem, da sem te dneve načrtovala drugače preživeti, a sem kljub temu dopustila Gospodu, da povsem spremeni moje načrte … … v tem, da nisem vedela, kako se bo tam vse odvijalo, a sem se kljub temu odločila in šla … … v tem, da sem imela občutek, da me to poslanstvo presega, a sem se odločila zaupati njemu, se prepustiti njegovemu načrtu, ki je zame najboljši.

Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad. (Jn 21,17) Od tu naprej je Gospod vse čudovito vodil; od malih nasvetov in materiala, kjer so mi priskočile na pomoč moje sestre, do prevoza in informacij, kjer so vskočile prijazne družine, vremena, ki ga je za ta dva dneva zrežiral kot nalašč za nas; bilo je namreč sonce in smo z animatorkami in otroki preživeli večino našega skupnega časa zunaj ob morju. Vsekakor to zame ni bilo le varstvo otrok, pač pa sem v posameznih trenutkih še posebej zaznala, kako sem vesela, da sem s temi ljudmi tukaj in zdaj. Ob naših MAREC 2010

13

skupnih obrokih in odmorih smo malo poklepetali. Takrat sem lahko videla, kako se zakonci iz srca trudijo živeti življenje in zakon, v katerega jih je Bog poklical, v tem času in ob otrocih, ki jim jih je Bog podaril. Vsak dan so nas spremljali Božja beseda, evharistija, pesem, prijetno druženje, izmenjava misli, igra in še marsikaj, kar nas je povezalo v skupnost bratov in sester, ki jih je skupaj zbral Gospod.

Lahko rečem, da je bil vikend v Crikvenici zame lepa izkušnja krščanske skupnosti, ki se med seboj podpira in si pomaga na poti življenja. Prav tako me spodbuja, da v najinem odnosu z Gospodom ostajam živa in se mu pustim izzvati, da mi on lahko pokaže, kaj vse mi želi podariti, ter da na njegovo ljubezen odgovarjam z ljubeznijo. s. Blaženka Halas

BOŽJI DOTIK “OD ZNOTRAJ” V Crikvenici se je tega prelepega marčevskega vikenda ponovno zbrala prijetna druščina, žejna žive vode. Glavni namen seminarja za voditeljske pare je bil opogumiti nas za oznanjevanje. V nas se je utaboril Sveti Duh, ki nam daje moč, da gremo v svet, ki je žejen in lačen Božje besede. Močne občutke, ki so se zbudili v nas, je težko ubesediti. Binkoštni ogenj je zagorel nad nami in nam dal hrabrost, da postanemo Kristusovi poslanci.

Naša naloga je, da v obstoječe, predvsem pa v na novo ustanovljene zakonske skupine prenesemo ta ogenj in stalno skrbimo, da bo tam tudi gorel. Kljub velikokrat žalostni in brezupni realnosti smo poklicani, da namesto DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DELOVANJE DRUŠTVA

Jezusa širimo veselo novico, da nas ima Bog rad in da nas je enkrat že odrešil. On nas ob naših vsakodnevnih padcih vedno znova dviguje.

Udeleženci seminarja smo začutili Božji dotik “od znotraj” in v nas se je utrdilo spoznanje, da on in samo on predstavlja edino trajno alternativo temu hrepenečemu, a zmedenemu svetu. Kot zakonci in kot posamezniki si v okrilju njegove ljubezni sedaj drznemo prestopiti bregove predvidljivosti ter okrog sebe razlivati ljubezen. “In glej, moj prekop je postal reka in moja reka je postala morje” (Sir 24, 31).

Skupaj smo močni. Sveto pismo je naš meč in hudi duh je nemočen ob naši molitvi. Izraz seminar v latinščini pomeni “sadilnico, kjer se iz semen vzgajajo mlade rastline”. Na skrivnosten in čudovit način je bilo v Crikvenici v nas položeno seme. Bog daj, da bi tako kot v dobri zemlji obrodilo stoteren sad. Aleluja!

Bojan

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

14

MAREC 2010

PISMO p.IVANA PLATOVNJAKA

Besedno bogoslužje: kar poslušam, to postajam

Težko je sprejeti trditev, da to, kar poslušam, postajam. A vendar če vsak izmed nas iskreno premisli zgodbo svojega življenja, gotovo odkrije, kako zelo ga je oblikovalo to, kar je poslušal. Prav zato je pomembno, da začnemo biti bolj pozorni na to, kaj poslušamo. Kajti to nas oblikuje, če se tega zavedamo ali ne.

Smo v evharističnem letu. Prav je, da se v tem letu globlje zavemo, kako nas želi Jezus poučevati in oblikovati tudi po besednem bogoslužju, ki ga obhajamo pri maši. Vprašanje pa je, koliko sploh poslušamo Božjo besedo pri maši in ji dopustimo, da vstopi v nas. Božja beseda namreč ni tako vsiljiva, kot je beseda, ki prihaja preko javnih sredstev družbenega obveščanja, preko najrazličnejših revij, časopisov, radia, televizije, interneta, reklam itd. Ta slednja nam ne pušča svobode. Božja beseda pa jo. Zaradi svoje spoštljive obzirnosti do nas, nas more oblikovati le toliko, kolikor se ji svobodno odpremo in prepustimo. Žal pa se mnogim zdi prav odbijajoče, ko morajo pri maši poslušati Božjo besedo, ki se velikokrat celo ponavlja.

Povrh vsega pa je pogosto tudi težko razumljiva. Če želim, da me bo Božja beseda nagovorila, je potrebno, da v sebi prebudim otroka, ki željno pričakuje besedo ljubljenega Očeta in starejšega Brata. Če ničesar ne pričakujem, potem tudi ničesar ne bom prejel in razumel.

Kakor se otrok nikoli ne naveliča poslušati istih ljubečih besed (še posebej že znanih zgodb), tako se tudi jaz, če bom kakor otrok, nikoli ne bom naveličal poslušati iste Božje besede. Le tako bom mogel slišati to, kar mi Bog želi tukaj in sedaj povedati. Hkrati pa bom omogočil tej živi besedi, Kristusu, da me oblikuje in izgrajuje po sebi ter v meni ustvarja svoje čutenje in mišljenje.

Besedno bogoslužje pri maši ima svojo obliko, ki mi želi omogočiti, da bi se lahko čim bolj prepustil Božji besedi, tj. postal učljiv. Oglejmo si zato vsaj na kratko, kako je sestavljeno: Prvo – starozavezno berilo mi – med drugim – pomaga, da bi doumel, kdo sem; odkriti mi želi mojo veličino in tudi revščino. Med poslušanjem sedim, da bi tako z vso odprtostjo prisluhnil njemu, ki mi želi povedati nekaj zelo pomembnega.

Psalm z refrenom poskuša v meni poglobiti središčno misel prebranega berila in me odpreti za temeljno sporočilo evangelija.  Drugo – novozavezno berilo mi želi povedati, kako naj živim, da bom odgovoril na evangeljske vrednote. Po prvem in drugem berilu reče bralec: »To je Božja beseda.« Skupaj z drugimi odgovorim: »Bogu hvala.« … Zakaj?

Nevarno je, da pozabim, čigave so besede, ki jih poslušam.

Tako pa me prav ta vzklik vedno znova spodbudi, da se zavem, kdo mi govori in čigave so te besede. Če se tega resnično zavedam, jih tudi drugače sprejemam.  Spev aleluja z vrstico me spodbudi, da se razpoložim za veselo vest, ki mi jo po duhovniku ali diakonu oznanja sam Jezus Kristus.  Evangelij mi prinaša Jezusa Kristusa, ki je moja pot, resnica in življenje. Vsa zunanja znamenja: moja stoja, duhovnikove besede: »Gospod z vami«, »Iz svetega evangelija po …«, »To je Kristusov evangelij« ter moji odgovori: »In s tvojim duhom«, »Slava tebi, Gospod« in »Hvala tebi, Kristus« mi želijo pomagati, da pade seme evangelija na rodovitna tla ter obrodi obilo sadov.

MAREC 2010

15

 Pridiga mi je darovana, da bi ob njej tudi sam skušal čim konkretneje prenesti Božjo besedo v svoje vsakdanje življenje. Po duhovniku mi spregovori Jezus Kristus še posebej takrat, če v veri in z vso odprtostjo prisluhnem njegovi razlagi temeljnega sporočila Božje besede in spodbudam, kako naj jo konkretiziram tako v osebnem življenju kakor tudi v različnih skupnostih (v zakonu, družini, župniji, soseski, kraju, državi, službi itd.).  Tišina po pridigi (žal pogosto manjka) je namenjena temu, da bi mogel povzeti to, kar je bilo povedano. Z njo predvsem omogočim Svetemu Duhu, da me še globlje nagovori s kakšnim stavkom ali z besedo, ki sem jo slišal.  Veroizpoved me spodbudi, da znova obnovim svojo vero.

To napravim stoje, z vsem dostojanstvom svobodnega Božjega otroka. Veroizpoved me vabi, da se popolnoma izročim in prepustim troedinemu Bogu, prepričan, da bo tudi najtemnejšim teminam dvomov in preizkušenj sledila luč velikonočnega jutra.  Prošnje za vse potrebe. Po izpovedi vere sem povabljen, da v edinosti z vsemi brati in sestrami v Kristusu prosim nebeškega Očeta za potrebe celotne Cerkve, vsega sveta, škofije in župnije ter tudi za potrebe vsakega posameznega človeka, tudi pokojnih.

Če želim, da me bo Božja beseda nagovorila, je potrebno, da v sebi prebudim otroka, ki željno pričakuje besedo ljubljenega Očeta in starejšega Brata. Če ničesar ne pričakujem, potem tudi ničesar ne bom prejel in razumel.

Dragi zakonci, besedno bogoslužje je vse to in še veliko več. Vabim vas, da drug drugemu pomagate, da bi lažje vstopili vanj, da bo v vas in v vaših družinah lahko Božja beseda obrodila vedno več sadov. Če boste našli čas za redno molitveno branje Božje besede in boste predhodno doma prebrali Božjo besedo, ki bo pri maši, ji boste mogli pri maši še globlje prisluhniti in dopustiti, da se vam po njej daruje Bog sam. Kar boste zavestno poslušali, to vas bo še bolj oblikovalo. p. Ivan Platovnjak DJ Jezuit p. dr. Ivan Platovnjak je duhovni spremlejvalec društva Družina in Življenje.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

MOJA UČLJIVOST

OS E B NA R A ST OB BOŽJI B E S E D I Božja beseda. Kakšni občutki vas navdajajo, ko zaslišite ti dve besedi ali ko nekdo reče Sveto pismo? Najbrž bi vsak odgovoril drugače, odvisno od tega, kaj Beseda zanj in za njegovo življenje pomeni oziroma katero mesto v njegovem življenju zaseda. Morda bi se pri iskanju odgovora na zastavljeno vprašanje nehote spomnili, kdaj ste se prvič srečali s knjigo knjig in kakšna se vam je zdela njena vsebina.

Sama se živo spominjam, kako je lepa rdeča knjiga, na kateri je pisalo: Kratko sveto pismo s slikami, ležala na eni od knjižnih polic v dnevni sobi in kako sem jo kot otrok na kakšen dolgočasen deževen dan prelistavala in občudovala ilustracije o stvarjenju sveta, o Noetu in njegovi ladji ter o angelu, ki se je prikazal Mariji. Ti prizori so mi še vedno živo pred očmi.

Spominjam se tudi, da sem, ko sem bila že malo večja, naredila trden sklep, da bom to knjigo prebrala, a dlje kot do zaužitja prepovedanega sadu nisem nikoli prišla. Enako klavrno je bilo tudi poslušanje Božje besede pri sveti maši, vse seme je padlo na nerodovitna tla. Tako berila kot psalmi in evangeliji so se mi zdeli zastareli, nezanimivi in celo nerazumljivi, velikokrat pa jih sploh nisem poslušala in sem bila z mislimi čisto drugje. Najbolj grozno pa se mi je zdelo, če se je duhovnik odločil, da za izhodišče svoje pridige vzame prav prebrano Božjo besedo in jo poskuša prenesti v sodobni čas – dolgčas se je podaljšal za nadaljnjih 10–15 minut, misli pa so spet dobile krila in bile vsepovsod drugje, samo v cerkvi ne. Včasih so zatavale v dneve, polne skrbi in strahu, kako bom zmogla storiti to in ono, spet drugič so se usedle na svežo rano nerazčiščenih odnosov doma ali v šoli ali pa so me spomnile na kaj, kar bi najraje za vedno pozabila. In tako je minila pridiga. Tako približno je bilo z večjimi ali manjšimi odstopanji in odkloni iz nedelje v nedeljo, iz meseca v mesec, iz leta v leto. Pravzaprav me to ni nič kaj dosti motilo, zdelo se mi je, da je, tako kot je, čisto v redu, dokler me ni prijateljica, ki je obiskovala binkoštno cerkev, nekoč povabila, naj grem enkrat z njo, da

bom videla, kako je v njihovi cerkvi.

Gola radovednost me je gnala, da povabila nisem zavrnila. Presenečena sem bila nad spontano molitvijo vernikov, nad tem, da so citirali cele odlomke Svetega pisma in da so brali Sveto pismo, še prej pa povedali, od kod bo prebrani odlomek, in ga tudi poiskali. Kar naenkrat sem se zavedla, da v rokah držim knjigo, ki je sploh ne poznam, ki mi je tuja, nepoznana, s katero zaradi neznanja nimam kaj početi. Zdelo se mi je nezaslišano, da si nisem znala poiskati odlomka, ki so ga potem prebrali. Številke za včasih znanim, mnogokrat pa tudi neznanim imenom – vse to sem videla prvič. »Pa saj me ni nikoli nihče učil brati Svetega pisma,» sem se tolažila in poskušala zmanjšati stopnjo sramu ob dejstvu, da sem popoln analfabet. Mislim, da so se mi v tistem trenutku odprle oči, da sem spregledala, oziroma da sem doživela Božji dotik. Kmalu za tem sem šla na osebno vodene duhovne vaje, kjer smo skušali slišati, kaj nam Bog preko Božje besede hoče sporočiti oziroma povedati. Težko se je bilo odpreti, težko zbrati, še težje utišati vse glasove, ki so namigovali in me tudi prepričevali, da je to početje nesmiselno in nepotrebno zapravljanje dragocenega časa. Ko pa so bile vse te skušnjave premagane, se je v meni naselil nepopisni mir in šele takrat mi je Bog resnično lahko preko Božje besede spregovoril.

Prav danes, ko sem zjutraj brala odlomke Božje besede za današnji dan, sem v priliki o izgubljeni ovci zagledala sebe.

Brez ene same graje me je Gospod sprejel in praznoval mojo vrnitev. Zanj ni pomembno, kje sem bila ali kaj sem storila, pomembno je, da sem se vrnila domov. Toda ta vrnitev je bila počasna.

Velika vnema je po duhovnih vajah počasi plahnela, toda izkušnja, da Božja beseda tolaži, da hladi pekoče rane, opogumlja, uči zaupanja, boža ranjeno srce, da govori o vseobsegajoči ljubezni, je ostala nekje v meni. V trenutkih iskanja, nemoči, ko sem stala na razpotju in nisem vedela, kam naj krenem, ko sem bila razočarana ali v stiski, sem segala po Svetem pismu in v njem iskala besede tolažbe, opogumljajoče odlomke, ki so me osvobodili strahu in dvoma, ki so mi pokazali pot in način, kako živeti naprej. Ko je prišlo obdobje debelih krav, pa je potreba po srečevanju z Bogom

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

16

preko Božje besede splahnela, takšno držo je kot pravilno potrdil tudi glas v meni, ki prav gotovo ni prihajal od Svetega Duha.

In spet je prišlo padanje na kolena pred Gospoda, ko sem skesano priznavala, da sama ne zmorem nositi vseh bremen, ko sem ponovno iskala smerokaz in se pogosteje in dlje zadrževala pri molitvi in v premišljevanju Božje besede. Z obotavljajočimi koraki sem boječe sledila Gospodovemu povabilu, da dnevno preživim vsaj 15 minut v njegovi družbi, ko preko odlomkov Božje besede za tekoči dan skušam najti tisto, kar mi Bog želi sporočiti, me podučiti, me svariti, ko me skuša bodriti, ker premalo zaupam in premalo verujem. Včasih imam občutek, da je moja vera manjša od gorčičnega zrna, ker dvomim ali pa nočem verjeti, da je pri Bogu vse mogoče, tudi to, da me lahko ozdravi groznih napadov migrene.

Koliko raznih odlomkov v Svetem pismu govori o tem, da je Jezus ozdravil veliko ljudi. Ali verujem, da ozdravlja tudi danes vse, ki pridejo k njemu z vero? Vera vanj je moč, ki ozdravlja. »Tvoja vera te je ozdravila, pojdi v miru,« nam govori. To, da sem z njim vsak dan vsaj 15 minut na dan je postala stalnica. Ne bom tajila, začetek je bil težak. Sto tisoč izgovorov sem imela, da mi zjutraj ne bi bilo treba prej vstati, priznam pa, da mi je bil mož svetal zgled, ko je jutro za jutrom vstajal prej in mi potem pripovedoval, kako mu je ta jutranja družba z Gospodom olajšala marsikatero težavo, s katero se je moral soočiti čez dan. Sedaj že nekaj časa s pomočjo publikacije Beseda med nami začenjava dan z odlomki Božje besede za posamezni dan in poslušava, na kaj naju Gospod posebej opozarja. Psalm preberem večkrat in si tisto, kar me nagovori, zapišem in čez dan v mislih večkrat ponovim, posebej takrat, ko me kaj spravi iz tira. Na ta način ne izbruhnem prehitro in se prej umirim. Kdaj mi res uspe, kdaj pa še vedno padem.

Naj svoje razmišljanje zaključim z besedami Ignacia Larrañaga, ki naj vas (če šele razmišljate o tovrstnem srečevanju z Bogom) opogumijo, da boste rekli DA, in ne bojte se zavrnitve ali očitajočih besed, Gospod vas potrpežljivo čaka. „ Božjo besedo beri počasi, – radostno jo okušaj, – z vsem srcem o njej razmišljaj, – marljivo jo uporabi v življenju.

Naj bo božja beseda zate: – luč, ki razsvetljuje tvojo pot, – kruh, ki hrani tvojo dušo, – ogenj, ki prižiga gorečnost, – pot, ki te pelje v odrešenje, – utrip, ki spodbuja tvojega duha, – življenje, ki se nikoli ne konča.“

MAREC 2010

Darija

MOJA UČLJIVOST

NAJINO POT SVA IZROČILA GOSPODU

»Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje. Klicali me boste in prihajali molit k meni in vas bom uslišal. Iskali me boste in me boste našli. Ko me boste iskali z vsem srcem, se vam bom dal najti, govori Gospod« (Jer 29,11–14a). Ta ljubeča misel preroka Jeremije naju že nekaj časa močno navdihuje in spodbuja, saj noben dan ne moreva mimo nje, ker je obešena v posebnem okvirju na najbolj vidnem mestu v naši hiši.

Sicer se mi pa včasih zdi, da sem to Božjo obljubo poznala že kot mlado dekle, ko sem si želela dobrega, poštenega fanta in nekaj, kar bi prineslo zadovoljstvo in mir v moje srce. In nekega majskega dne so se moja mladostniška iskanja uresničila.

Ko sem našla fanta, sem z njim našla tudi Boga. Moj fant je izhajal iz velike verne družine. Bil je deveti otrok.

Oče mu je umrl, ko je bil star devet mesecev. Večkrat pove, kako ga je

na vseh poteh spremljala materina molitev in kako je prav zaradi te molitve njegova vera rasla. In kot je njena molitev spremljala njega, je kasneje spremljala tudi mene . Tako sva se poročila, si uredila stanovanje in službi … in spoznala, da za popolno srečo manjkajo le še otroci. Po nekaj mesecih sem pod srcem začutila življenje. Vendar sreča in veselje nista trajali dolgo, saj so se že v prvih tednih nosečnosti pojavile krvavitve in prišlo je do spontanega splava. Spominjam se, da sem se v solzah spraševala, zakaj se je moralo to zgoditi, zakaj ravno meni, kaj sem naredila narobe, kje je Bog. Pa mi je bila v tistem trenutku podarjena odrešujoča misel iz Svetega pisma: „Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi in jaz vam bom dal počitek“ (Mt 11,28). Začela sva bolj zaupati in bolj zavestno sprejemati Gospodovo tolažbo. In hvala Bogu za to zaupanje, saj sva morala kmalu sprejeti še drugi in tretji splav. Potem sva prebrala in

MAREC 2010

17

storila, kot piše v Svetem pismu: »Izroči svojo pot GOSPODU, zaupaj vanj, in on bo storil« (Ps 37,5). In on je storil. Tri mesece po tretjem splavu sem ponovno zanosila. Zdravnica me je zelo oštela, saj po njenem mnenju naj ne bi zanosila vsaj šest mesecev po splavu. Vseh devet mesecev je bila čudežno lepa nosečnost brez vsakršnega problema in lep porod.

In tako je na svet prijokal Matej, ki sva ga že pred spočetjem izročila Gospodu, njemu pa se je po letu in pol pridružila še Erika.

Z možem sva začela redno obiskovati duhovne vaje za zakonce in duhovne tedne za družine, kjer se midva in naša družina počutimo zelo dobro, saj sva našla mnogo novih in pravih prijateljev. V domačem kraju smo s skupnimi močmi ustanovili zakonsko skupino, kjer pari duhovno rastemo, drug drugega spodbujamo in drug za drugega molimo. Tako sem prepričana, da so bile goreče molitve prijateljev uslišane, saj nama je dobri Bog po sedmi nosečnosti podaril še enega otročička – našega živahnega Filipa. Ja, pred Filipom je bil še en spontani splav, ponovne krvavitve in bolečine. Spet sva morala bolj kot običajno zaupati Bogu in mu veliko izročati. In zvesti Bog naju je ponovno opogumil z mislijo: „Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša (Apd 16,31).

Prepričana sem, da je vse, kar se z nami dogaja, še posebej pa najina vera, sad velike Božje ljubezni, ki jo s pomočjo Svetega pisma vsak dan bolj spoznavava, poglabljava in utrjujeva.

Ko se oziram na prehojeno pot, vedno bolj razumem pomen psalmistovih besed, ko pravi: »Izroči svojo pot GOSPODU, zaupaj vanj, in on bo storil«.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Brigita

MOJA UČLJIVOST

BOG JE V MENI PREBUDIL POMLAD Po (znova) zasneženi pokrajini, odeti v čisto belino, ki daje videz nedolžnosti, in dneh, ki sledijo, ko toplota razkriva opustela tla, nad tlemi veje dih otožnosti in osamljenosti, čista belina pa se pod avtomobilskimi gumami spreminja v brozgo nevabljive sive barve, moje misli poletijo nazaj.

Pristanejo v dneh moje mladosti (saj ne, da nisem več mlada ), dneh tistega brezupnega iskanja prostorčka na tem svetu, ki na videz nudi vse, a te na koncu pušča praznih rok.

V srednji šoli sem imela na enem od zvezkov zapisano misel, ki me je takrat navduševala, a sem se šele kasneje zavedla njenega pomena: »Včasih moraš izgubiti vse, da lahko dobiš to, česar nikoli nisi imel.« Boleče je, če se med tem »vse« znajde samospoštovanje, zaupanje, iskrenost … Če se temu pridruži še vdanost v prazno prihodnost, zgrajeno na brezupju, si na tleh.

Bila sem med prvimi, ki so se navduševali nad nihali, okultizmom, hlastala sem po knjigah, ki so burkale mojo domišljijo v iskanju nezavednega. Boga sem takrat odrinila stran. Zdel se mi je nazadnjaški in vsiljiv, začela sem celo blatiti njegovo ime. (Bog se usmili!) Sledila so leta, prepolna vsega, kar človeka zahrbtno, a vztrajno prazni.

Na koncu je ostala lupina. Bila sem kot ta pokrajina – pusta, opustošena, mrtva in taki so bili tudi moji občutki.

Ne da se v besede zajeti praznine, ki lahko nastane v prsih.

Ko si doma, med svojimi ljudmi, ki te imajo radi, a se ti zdi, kot da te od njih loči neviden zid, ki potiska tvoje srce v samoto milijone kilometrov stran. Ko je dotik bližnjega le stik kože, čuti pa ostajajo mrtvi. Takrat sem videla praznino, a nisem videla koreninic, življenja, pomladi, ki se rodi z neustavljivo silovitostjo življenja.

Sveti Duh je bil tisti, ki me je neke nedelje dvignil z gostilniškega stola in me ob začudenih pogledih takratnih prijateljev pognal (dobesedno) k spovedi. »V cerkev!« je bila misel, ki je priganjala moje korake na stopnicah proti cerkvi v kraju, v katerem sem preživljala večino časa zadnjih nekaj let. Razočaranje je bilo nenadno in oblilo me je kot ledeno mrzel tuš, ko sem naletela na zaklenjena vrata. Stopnice, ki so vodile tokrat navzdol in proč od cerkve, so se zdele neskončne. Takrat je v zrak zadonel zvon. S svojim čistim, jasnim zvenom je prebudil upanje v meni in me povedel do župnišča. Spet zaklenjena vrata, zvonca nikjer. Nemirno sem iskala naprej, Božja milost me je gnala v iskanju in našla sem vrata z zvoncem in napisom župnišče. Duhovnik me je sprejel odprtih rok in že naslednji trenutek sem v kapelici pred njim izlila vso praznino, ki sem jo s tako muko prenašala s seboj. Pred križem sem pustila kup gneva in razočaranja nad samo seboj in svojim življenjem. Ko sem prišla ven, sem slišala nekaj, za kar so bila dotlej moja ušesa nema. Ptički so peli! Srčno veselje ob tem je zakrilo začudenje, da jih prej nisem slišala, in živo sem občutila pomen besed, da postane korak lažji. Bog je v meni prebudil pomlad.

Ni šlo hitro, pot je bila še dolga in na nek način še vedno traja, saj mu nisem nikoli dovolj predana. V svoji majhnosti vedno znova grešim in ponavljam stokrat storjene napake, a vem, da me Bog ljubi tudi takrat, ko se spotikam ob svoji malomarnosti in nedejavnosti.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Od takrat je bilo že veliko spovedi. Bilo jih je tudi mnogo, preden sem bila sploh sposobna odpustiti sebi. Zdaj vem, da ima Bog VEDNO načrt. Saj se mi zgodi, da na to malce pozabim. Pridejo tudi trenutki, ko se postavim v vlogo sodnice in tožilke, a se vedno slej ko prej zavem, da sem morala sama pasti, da sem lahko z Božjo pomočjo vstala, in da »prav vsak na tem svetu išče svoj košček ljubezni«, kot bi rekel moj preljubi, dragi mož.

Hvaležna sem Bogu za vse izkušnje, saj sem se, čeprav so bile boleče, iz njih ogromno naučila. Še nekaj je, kar je poleg Boga za večno zapisano v moje srce – mamina molitev. V mojih najbolj norih in brezglavih letih me je vedno spremljala njena molitev. Njena vztrajnost in njena ter očetova vera sta me rešili. Ne vem, kakšno pot bodo ubrali moji otroci. Niti tega ne vem, ali jih pravilno usmerjam na poti vere, a vem, da nobena molitev ne zanje, ne kogarkoli drugega ni izgubljena. Hvala ti, Bog, za to spoznanje. Hvala ti, ker si.

Alenka

Gospod, nauči me živeti zdaj, ta trenutek!

Naj ne vzdihujem za prijetnimi trenutki iz preteklosti in naj ne postanem slepa za sedanji trenutek, ki polzi mimo, ne da bi se ga dobro zavedala.

Naj me nejasne slutnje prihodnosti ne ohromijo do te mere, da bi spregledala okus in vonj sedanjosti.

Gospod, nauči me živeti zdaj, ta trenutek!

Naj bom hvaležna za vse, kar je vtkano v mojo preteklost.

Naj z upanjem zrem v prihodnost, skozi katero bom potovala s teboj.

Gospod, prosim te za milost vere in dar zaupanja, da bi zmogla živeti iz tvoje moči in hoditi za teboj, ki me vztrajno iščeš, rešuješ, ozdravljaš in osvobajaš.

Irena Zorko

18

MAREC 2010

ŽIVLJENJE S SVETIM PISMOM

Mesto Svetega pisma v gradivu za zakonske skupine

Sveto pismo naj bi bil vsakemu kristjanu vodnik na poti k svetosti, na poti k spoznavanju samega sebe, na poti k zavedanju, da v sebi nosimo duha posinovljenja. Ali ga nosimo s seboj skozi življenje, pa je odvisno zgolj od naše vere in volje.

Današnji čas ni ljudem nič bolj naklonjen, kot je bil čas, v katerem so živeli ‘junaki’ svetopisemskih zgodb. Toda iz prebiranja Pisem izvemo, da so bili že takrat močni in pripravljeni na spopade s skušnjavcem samo tisti, ki so poznali in živeli iz Besede, ki so zaupali Tistemu, po čigar podobi so bili ustvarjeni, ki so svoje strahove in žalosti polagali v usmiljeno naročje Njega, ki se je rodil, trpel in umrl za nas. Samo tisti se v hrepenenju po starem in trohnobnem niso ozirali nazaj, ampak so stremeli po nečem novem, poživljajočem; samo tisti so se zmogli pokesati svojih grešnosti in prositi za milost in usmiljenje; samo tisti so si upali stopiti na gladino vode in mreže vreči na globoko; samo tisti so se upali odžejati pri izviru Žive vode in sami postati njen vir; samo tisti kljub grožnjam s smrtjo niso utihnili, ampak so pijani od navzočnosti Svetega Duha v sebi goreče in neustrašno oznanjali veselo novico.

Božja beseda je zakrament, ki se sliši. Večkrat ko ta zakrament zaužijemo, globlje prodira v naša srca in deluje v nas. Poznati Božjo besedo je poznati Božjo voljo. Pa jo sploh hočem poznati? Si to res upam? Imam za to dovolj moči?

Moja moč izvira iz mojega odnosa z Gospodom. Ko v sebi začutim njegovo navzočnost, ko se zavem njegove neizmerne ljubezni, ko dojamem veličino njegovega usmiljenja, ko vem, da lahko ležem k njemu točno tukaj in zdaj, ko sprejmem, da lahko pri njegovih nogah odložim svoj vrč, šele takrat se lahko uprem vsaki skušnjavi, ki vsakodnevno preži name. Močnejša ko postajam v njegovi navzočnosti, hujši so napadi hudega duha, ki me želi zase. Veselejši ko je moj obraz, globlje bolečine mi hoče zadati satan. Bolj ko se počutim ljubljeno, bolj mi zli duh kaže, kako nepotrebna sem. Zato se moram nenehno krepiti in napajati pri izviru Žive vode. In za kristjane je to Sveto pismo.

Sveto pismo – knjiga vseh knjig. Sveto pismo – Očetovo pismo sleherniku na zemlji. Sveto pismo – vir Življenja.

Koliko lepega nam pove v njem naš Oče – zame, zate, zanj, za vse! Koliko nam v njem obljublja lepega, če le znamo prositi. Pa tudi hudega, a ne zato, ker bi on tako hotel ali ker nas ne bi imel rad, pač pa zato, da bi si s tem krepili svojo voljo. Kaj pa jaz?

MAREC 2010

19

Do vseh knjig imam svet odnos in ne pišem po njih. Toda v soboto v Crikvenici sem prvič v življenju v roke vzela marker in v svojem Svetem pismu za vedno označila vrstice iz Janezovega evangelija 3, 16, ki je povzetek Svetega pisma in ki pravi takole: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« Roka se mi je tresla, od srca pa se mi je odvalil težek kamen. Knjigi sem dala svoj pečat.

Neizbrisni. Takšnega, kakršnega je vame ob spočetju dal moj Stvarnik. Za vedno je moj in jaz sem za vedno Njegova. Do konca sveta in v večnosti.

Saj je res samo knjiga (in zaloga pri Svetopisemski družbi Slovenije je preverjeno neusahljiva!?), toda zame ima globlji pomen. Iz nje črpam moč za vsakodnevne napore; z njeno pomočjo se vsak trenutek zavem, da ničesar ne zmorem sama, tudi zjutraj vstati ne. Teža njenih besed mi olajša bolečino. Obljuba, ki je zapisana v njej, mi zagotavlja, da nikoli nisem sama. Potrjuje mi, da je Božja Ljubezen neskončna in usmiljena, tudi takrat, ko je moje srce trdo in neizprosno. Tolaži me, da bom nekoč doumela vse, kar sem in kar bom še morala prestati.

Z markerjem si ne bom označevala svojih misli in razmišljanj. Zapečatila bom sporočila, ki jih je samo zame napisal On, ki obljublja večno življenje. Zapečatila bom njegova svarila meni, kako naj živim, kako naj skrbim za svoje drage, kako naj širim njegovo oznanilo, kako naj rastem in se krepim, da bom nekoč res deležna večne slave. Z njim v roki bom šla, kamor sem namesto Kristusa poslana ...

Hodímo po korakih! Sami ali v družbi (Ne pozabite povabiti sozakonca, otroke, prijatelje, občestvo!). Slovenci radi rečemo, da se počasi daleč pride. Oče ne želi, da bi omagali že na začetku. V potoku najprej zajemímo nekaj kapljic vode in srknimo požirek, a ne pozabimo natočiti polnega meha za trenutke suše. Povzpnimo se po blagi vzpetini, a ne pozabimo, da je cilj še daleč (Začnite brati Janezov evangelij.). Oborožimo se za vse preizkušnje na poti (S seboj vedno imejte marker, da si boste označili besede, ki vas še posebej nagovorijo in ki se tako nikoli več ne bodo izgubile. Na pamet znati Božjo besedo je najboljše orožje v trenutkih skušnjav!). Pomagajmo si z Besedo med nami, Božjim okoljem, Družino in drugo poučno literaturo, ki nam širi obzorja duha in pripravlja zemljo za setev. Ne zametujmo dobrega zaradi preobilja.

Prisluhnimo Duhu, ki vedno deluje v nas. On nam bo dal razsvetljenje, da bomo razumeli.

Pa tudi, če kdaj ne dojamemo pomena, če se nam zdi, da smo se ustavili pred nepremostljivim prepadom, če smo prepričani, da je vrh za nas predaleč, da je vzpon prestrm ... Oče je vedno z nami, vedno nam piše in nikoli ne obupuje. Če ne danes, bomo razumeli pa jutri. Božji mlini meljejo v svojem času. Prepustimo se. Dovolimo, da seme v naši zemlji zgnije, vzkali in rodi sad, ki postane moka, ta pa kruh. Kruh, ki je hrana za Življenje.

Urška Willewaldt DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

NAŠ POGOVOR

PATER

MARKO IVAN RUPNIK Razveselili smo se novice, da ponovno prihajate v Slovenijo. Še v eni slovenski cerkvi – cerkvi vseh svetnikov na ljubljanskih Žalah – boste s svojim delom pričevali za Božje kraljestvo, predvsem pa vsem nam slovenskim vernikom podali še eno smer razmišljanja o Božji milosti in ljubezni. Ker nas vaši mozaiki tako nagovarjajo, nam dovolite, da vam zastavimo nekaj vprašanj..

Kako naj sodobni človek vadi svoje »notranje uho«, da bo znal sredi vsega hrupa sveta spoznati in prepoznati Gospodov glas, da bo znal razločevati?

Gotovo je za prebujanje notranjega ušesa – še posebej zato, da ga človek navadi ali privadi, da lahko sliši Gospoda – potrebno človeku pomagati, da pride do osebne izkušnje Boga. Vsaj en trenutek v življenju mora biti tak, da ima človek lahko nekakšno »cerkveno gotovost«, da je to, kar je doživel, res od Boga. Torej ne sam pred seboj, ampak s cerkvenim zagotovilom. To je zelo zanimivo opisano v Filokaliji, kjer pride učenec do svojega učitelja in mu razloži, kako in kaj je doživljal, medtem ko je molil, potem pa tega nikoli več ni zmogel. Učitelj mu odvrne: »Vidiš, za trenutek si se približal Bogu in Bog se je približal tebi, odprl si se mu in si ga doživel. Tvoje bivanje, tvoja oseba, vse tvoje sposobnosti so nekako zaslutile in začutile njega, ki si ga iskal in ga doživel. Potem pa si se preveč zaljubil in navdušil nad tem, kako si to občutil in si samo to iskal.

Tisto pa je izginilo in sedaj tavaš, hodiš okrog in iščeš, kje bi to doživetje znova dobil.« Gre za pomembno duhovno vajo. Ko enkrat doživiš Boga in ti Cerkev pri spovedi ali pri sveti maši potrdi, da je to, kar doživljaš, res od Boga – da je to za človeka, ki doživlja Boga, v naši duhovnosti nekaj tipičnega –,potem si je potrebno to izkustvo globoko vtisniti v spomin in ga povezati z nečim konkretnim, na primer s pogledom na neko ikono ali z znamenjem križa ali z določenim DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

trenutkom v bogoslužju. Pomembno je navezati se na nekaj konkretnega in se potem spominjati tistega trenutka, ne pa hoteti, da bi tisto popolnoma enako doživel, kot si takrat. Mi se moramo spominjati tistega trenutka in njega, ki se nam je razodel, s hvaležnostjo, potem se bo naše srce znova omehčalo. Sveti Marko puščavnik pravi: »Kdor se zahvaljuje Gospodu za vse, kar mu je že storil, bo delal čudeže.« In isti svetnik pravi: »Kdor hoče v duhovnem življenju napredovati, mora imeti bogat spomin hvaležnosti zaradi prejetih milosti.« Na primer, če sem nekaj lepega doživel pri svetem obhajilu, se spominjam tistega obhajila, cerkve, trenutkov, ko sem bil pri obhajilu.

In sedaj je pomembno, da si ne želim, da bi to znova doživel na popolnoma enak način. Spomin na ta kraj in ta dogodek mi pomaga, da se spomnim in obrnem h Gospodu z bolj gorečo prošnjo zato, ker je moje srce hvaležno, saj vem, da sem ga že enkrat srečal. Potem se Bog znova oglasi! Če pa človek zahteva, da bi doživljal vedno tako, kot se je navadil – na primer: ko molim, moram doživljati tako – je to, kot pravi Sveti Teofan Zatvornik, najboljši način, da človek ne bo več molil, ker se preveč naveže na učinek molitve.

Kako naj se kristjani vedno znova, dan za dnem, odločamo za Kristusa? Kako naj mu zares konkretno sledimo?

Mi se dejansko odločamo vsak dan za Kristusa, a mislim, da tu ne smemo pretiravati s to besedo – odločati se.

Ko človek doživi, da je Kristus njegov Odrešenik, da ga je Gospod odvezal življenja, ki je bilo zapisano smrti, ki ga je človek gradil na samem sebi, na tem telesnem, naravnem življenju in tako dalje, ko doživi, da ga je Gospod odrešil in mu dal svoje življenje v delež, da sedaj živi to novo življenje, potem niti ni tako preprosto pozabiti Gospoda. Malo pa se bojim krščanstva, kjer je zelo velik poudarek na tem, da se JAZ odločam za njega, da JAZ nekaj delam. Potem je tu zelo velika nevarnost, da se vtihotapi skrita ljubezen do svoje volje. In jaz, misleč, da

20

MAREC 2010

NAŠ POGOVOR hodim za Kristusom, lahko zelo močno uveljavljam samega življenje meni, ker spoznavam sebe kot brata in sestro sebe. In to se takoj pokaže, ko začnem soditi druge. drugemu. Ta šibkost cerkvene zavesti nas strašno tepe!

Ves čas mi gredo na živce, ker nečesa ne počnejo tako, Če je človek zdrav in gre po stopnicah, ne rabi ograje, ko kot želim. Postal sem torej nekakšen epicenter oziroma pa ga boli koleno, ko ima vrtoglavico, ko ga boli glava, je središče vsega. Mislim, da je bolj pomembno, da človek, tista ograja še kako dobrodošla. In cerkvene zapovedi, potem ko je prišel do izkušnje, da ga je Gospod odrešil, cerkveni predpisi nam pomagajo, da se v trenutku, ko ostaja v tej zavesti odrešenosti in v ljubezni do njega, ki popusti naš ogenj do Gospoda, ko popustita ljubezen in ga je odrešil. Predvsem mislim, da je pomemben spomin. živi spomin, ko smo utrujeni zaradi premočnega vpitja Ta je po mojem mnenju močnejši od razumske odločitve. sveta in skušnjav, primemo za ograjo in začutimo, da je Če pomislim, da me je Gospod odrešil, da me je videl na to tisto, zaradi česar ne zdrsnemo nazaj. nek poseben način – takega, kakršen sem v njegovi ljubezni –, potem ne Ko enkrat doživiš Boga in ti Cerkev pri morem mimo dejstva, da mi Gospod spovedi ali pri Sveti maši potrdi, da je to, kar razodeva to podobo, ki jo on vidi v doživljaš, res od Boga - da je to za človeka, meni. Pomembno je torej zatekanje in ki doživlja Boga, v naši duhovnosti nekaj prošnja k njemu, da bi se videl tako, kot me vidi on – v ljubezni, s katero tipičnega -, potem si je potrebno to izkustvo me ljubi in me je odrešil –, kot da bi globoko vtisniti v spomin in navezati ta se sedaj JAZ zanj vsak dan odločal. spomin z nečim konkretnim.

Kadar je spomin na te stvari težak, hladen ali oddaljen, je zelo pomembno prepričanje, da smo ljudje del Cerkve, da smo Cerkev in Od kod vi črpate moč, navdih? Oziroma koliko da to ozavestimo. Kaj pa je Cerkev? Cerkev je občestvo, časa si vi konkretno na dan vzamete za molitev in kjer smo ljudje spleteni skupaj. Zato tudi v primeru, da bi premišljevanje Božje besede? se jaz začel trgati, umikati in zapirati, me vezi na Cerkev, Najprej bi rekel, da kar zadeva moje življenje, ponavljam na konkretne ljudi, može in žene, mlade in otroke držijo, v sebi in tudi na glas, da je pravzaprav vse ena velika da se lažje potegnem nazaj. Prepustili smo se vplivu milost. In če ni milosti in mojega sodelovanja s to milostjo, protestantizma, zaprli smo se v to samoto: Jaz – Bog. Te potem je tako ali tako vse brez veze, ker bo vse strohnelo. samote v dejanskem, radikalnem smislu ni, čeprav sem jaz To je prva stvar. Druga: porabil sem veliko časa in veliko pred Bogom v popolnoma osebni drži, v osebnem odnosu. veliko let, da sem se majčkeno navadil Jezusove molitve in Bog se mi razodeva popolnoma osebno – to drži –, vendar tega živega spomina na Boga. To sta dva načina molitve, istočasno se mi Bog razodeva kot svojemu telesu - Cerkvi, ki imata izvor pri starih očetih, menihih in ki ju je izročilo skupnosti. Bog ne daje življenja samo meni. Bog daje preneslo do današnjega dne. Poleg tega živega spomina

MAREC 2010

21

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

NAŠ POGOVOR in Jezusove molitve, ki naj se prepleta kakor dihanje vse ure dneva, pa je potrebno tudi, da si človek vzame čas. Sam si ta čas vzamem zvečer, saj mislim, da je pomembno, da se človek najprej nauči preprosto sedeti v sobi in poslušati svoje srce. Sam v svoji spalnici nimam ničesar: ne telefonov, ne računalnika, da o televiziji niti ne govorimo. Sedim sam, čisto tiho v sobi in poslušam svoje srce, saj je zelo važno vedeti, kje Duh kliče, kaj Bog hoče, kaj se v meni dogaja in katere so tiste najmočnejše stvari. Poznati sebe pomeni tudi poznati Boga. Tretjič, pater Špidlik me je naučil, naj ne končam dneva, ne da bi se srečal z enim cerkvenim očetom ali z enim resnim velikim teologom ali pa s svetnikom. In tega se poskušam držati. Trenutno berem Solovjova, ker se moram vsak dan z nekom srečati in se pri nekom učiti.

Glede na obstoječe stanje in prevladujoče javno mnenje v naši družbi imamo občutek, da je tudi kristjan je vdihnil življenje in brez tega diha, se pravi brez duha, brez daru Svetega Pomembno je torej zatekanje in prošnja k Duha, pravega življenja ni. Potem je za Njemu, da bi se videl tako, kot me vidi On - v takega človeka drugače, ker ve, da se Ljubezni, s katero me ljubi in me je odrešil -, mora posvetiti tistemu življenju, ki se kot da bi se sedaj JAZ zanj vsak dan odločal. ne vidi takoj, je pa temelj tega vidnega sveta. To je danes vprašanje celotne kulture, ki nas je usmerila v eno samo tostranskost. prenehal verjeti v moč molitve. Je to res ali smo zgolj neučakani in nestrpni, ker ni takojšnjih sadov naših prošenj in molitev?

V marsičem smo se preveč podvrgli vplivu sveta in to se vidi tudi po tem, da smo se zelo zaprli v ta otipljivi svet in da zelo težko najdeš človeka, ki dejansko veruje v Duha, v življenje v Duhu. Zato je danes vse, kar zadeva duhovno življenje, zelo težko. Prepričani smo, da se vse veže na to naše telo in na našo kri in da je to tisto življenje, ki ga je potrebno rešiti, da je to edino življenje, ki ga imamo.

Jasno je, da je na takem obzorju molitev nekaj težkega, saj od nje pričakujemo takojšnji učinek. Kdor pa je spoznal vsaj del resnice življenja, ve, da je Bog ustvaril vidni in nevidni svet in ve, da je Bog ustvaril človeka s tem, da mu

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Kako bi vi odgovorili današnjemu človeku, ki nenehno sprašuje po smislu življenja že na tem svetu? Zakaj nam je tako tuje razmišljati o večnem življenju, o onstranstvu?

Danes smo prišli v dobo, v kateri zelo mlada generacija

Danes je ura za oznanjanje Božjega usmiljenja. vodi svet. To je po eni strani zelo zanimivo in duhovito, živahno, po drugi strani pa je treba vedeti, da mlademu človeku zelo redkokdaj pride na misel smrt. Smrt je tako nekaj, kar je popolnoma izločeno iz življenja. Smrt nima več nobene zveze s tem življenjem in dejansko pomeni konec življenja.

Ampak to je fiksna ideja moderne dobe. Tega nikoli v človeštvu ni bilo, kaj šele, da bi to bilo v krščanstvu. Zato se mi zdi, da je ta osredotočenost na tostranskost tako močna, da se ji skoraj ne moreš izmakniti. Ni pa res, da se človek ne sprašuje o teh poslednjih stvareh. Življenje

22

MAREC 2010

NAŠ POGOVOR je danes zelo podaljšano in stara leta so zelo zapolnjena zakramentom zakona, pa tudi s samim zakramentom krsta z vprašanjem pomena in smisla tega, kar smo živeli. O in birme, kjer prejmemo Svetega Duha in smo maziljeni. tem bi se bilo potrebno vprašati že prej, ampak danes je Kakor borilci, ki so si vedno mazilili telo pred bojem, da jih žal tako, da se pri večini ljudi vprašanje o smislu tega, sovražnik ni mogel prijeti, tako je pri krstu in birmi človek kar smo živeli, javlja šele na starost.

Posledično je v današnjem času tudi starost tako problematična, ker človek Mislim, da vendarle mi duhovniki prav živi, kot da se ne more več spraviti dosti ne moremo povedati staršem, kako naj in popraviti tega, kar je bilo. Zato vzgajajo otroke, ker preprosto nimamo te je veliko ljudi, ki s svojim življenjem milosti. Ta milost je dana zakoncem. niso pomirjeni. Prav zato se mi zdi, da je ura vere za kristjana prav tu: da ozavesti in pokaže, kakšno je resnično življenje, življenje, ki ne zamre in ne zatone in maziljen, da ga sovražnik ne more zgrabiti. Zato imate ki ga bo ohranilo s Kristusom za vekomaj. To je danes starši milost, kako v vsakem času in prostoru poiskati ljudem potrebno pokazati in jim razodeti, ne pa jih učiti pravilen jezik, pravilen govor, pravilen način, da otrokom ali jim očitati, če ne živijo tako, saj je bila cela generacija poveste tisto, kar ste jim dolžni povedati in predati s tem, zavedena z ekonomskim blagostanjem, ki je popolnoma ko ste jih rodili in jim z zakramentom krsta dali tudi večno zanemarilo srce in je danes to srce popolnoma razboleno, življenje. Mi duhovniki pa smo poklicani, da delamo na tej napol mrtvo, izkrvavljeno. Tega ne gre očitati, ampak je ravni s starši, da jih duhovno vodimo, duhovno hranimo potrebno s takim človekom jokati in mu pokazati Božje z zakramenti in otroke uvajamo v to skrivnostno življenje z Bogom. Nikoli pa si ne smemo domišljati, da bomo mi, duhovniki, prišli z besedo globlje do otroka kakor starši.

Na žalost mnogi starši ne vzamejo dovolj resno te svoje vloge, karizme, milostnega stanja, ki jim ga Bog daje po Cerkvi. Prepričan sem tudi, da je bolj kot vsi nauki pomembno življenje. Tudi ko otroci odidejo in gredo po svoje in ti ne moreš več ničesar storiti. Če si resnični oče in resnična mati, ne moreš svojega otroka v nič prisiliti. Če boš hotel pri njem uveljaviti diktaturo dobrega, vedi, da bo od tebe bežal. A četudi otroci odidejo po svoje, saj imajo dosti poti na razpolago in vsa naša kultura jim nudi zaledje, da lahko delujejo razruševalno, bo vendarle prišel večer v življenju, ko se bo oglasilo srce. Morda bo to tragični večer, morda bo to večer v solzah, ampak takrat se bo otrok spomnil svojih staršev. In če bo lahko rekel: »Kar so mi starši govorili, bo že moralo držati, saj onadva lepo živita, sta vesela in srečna,« bo to največji vzgib za otroka, da se vrne na pravo pot. Mogoče bo pomislil, da sta starša uboga in nimata ničesar in sta celo bolna, vendar sta srečna. Ne “zadovoljna”, ampak “srečna”, kajti mi smo rojeni za srečo! Zadovoljen človek ni nujno tudi srečen človek. Vera nas uči, da smo rojeni za srečo. Zato je za otroka, ki v trenutku drame svojega življenja vidi, da oče in mama živita s srečo v srcu, to največji in neizpodbiten usmiljenje in ljubezen, ki dejansko lahko reši človeka. Na argument, da je tista pot prava. ta način človek spoznava, da je svoja najboljša leta odživel slabo, čeprav zelo uspešno in bogato, ampak slabo. Danes Pater Marko Ivan Rupnik, najlepše se vam zahvaljujemo je ura za oznanjanje Božjega usmiljenja. Na vprašanje za vaš čas, ki ste ga posvetili bralcem glasila Družina svete Favstine: »Ali naj delamo pokoro zaradi načina, in Življenje; naj vas še naprej spremljata Božja milost kako smo živeli?«, Kristus odgovarja: »Današnji svet, in blagoslov. današnja generacija tega ni zmožna. Reci tej generaciji, Pogovor sem pripravila Petra Berčan naj samo zaupa vame!« Kako naj starši svoje otroke vodimo mimo pasti, ki jih je polno na poti odraščanja? Kako naj ravnamo, saj vemo, da nas otroci posnemajo, da so takorekoč naše ogledalo?

Za sodelovanje in pomoč se iskreno zahvaljujem gospodu župniku Tomažu Prelovšku, ki je s p. Rupnikom opravil pogovor.

Mislim, da vendarle mi duhovniki prav dosti ne moremo povedati staršem, kako naj vzgajajo otroke, ker preprosto nimamo te milosti. Ta milost je dana zakoncem z MAREC 2010

23

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

ODGOVORNO STARŠEVSTVO

ZAKONCA

CUIDON NA OBISKU PRI

DIŽ

O debelih zadnjicah, skakanju z balkona in drugih vsakodnevnih temah iz življenja neke družine.

V Antonovem domu v Ljubljani sva bila z ženo prvič. Čeprav je bilo tistega januarskega večera že precej temno, je to frančiškansko središče name naredilo vtis. Najbrž zato, ker so spomini iz študentskih let ta kraj hranili le kot kos zemlje, trato ali nekaj podobnega. Pač nekaj, kar v bližini mogočne cerkve le redko dobi našo pozornost.

20. januarja 2010 je bilo seveda povsem drugače: Antonov dom odseva trud, zagnanost, žar in ljubezen svojih graditeljev. Dvorana je bila nabito polna. Obrazi iz cele Slovenije. Zakonci, željni novih naukov o vzgoji, so ostali prijetno razočarani: kar smo slišali, ni bilo neko modrovanje, temveč predvsem pričevanje neke družine, očeta in matere šestih otrok. Najprej sta starša, šele potem strokovnjaka – to sta razjasnila že v uvodnih besedah.

Povezane družine vedo, kako ostati skupaj Sestavine za uspeh: čas, veliko časa, veliko kakovostnega časa, preživetega skupaj. Kako preživljamo čas z otrokom, je odvisno predvsem od otrokove starosti. Če očetje ne vemo, kaj početi z dojenčki, se bolje znajdemo pozneje. Če nas dojenček potrebuje le nekaj časa (pravzaprav, ko je mama odsotna), nas 6-letnik potrebuje ure in ure, nas spremlja, opazuje, se z nami igra, uživa v naši bližini.

In mi smo tam zraven kot njegov vodnik, vzornik, kralj.

Očetje se takrat veliko bolje znajdemo v družbi otroka. V mlajših letih ga bolj nadzorujemo. Najstnika ne moremo več nadzorovati, lahko pa na njegovo vedenje in odločitve vplivamo s svojimi besedami, razumom, mnenji, dejanji, zgledom. Še posebej otroci imajo potrebo po pripadanju neki skupini. Družina – to je tista skupina, za katero želimo, da ji otroci pripadajo – ni edina. Kako naj pripomoremo, da bo otrok sprejel našo družino za »svojo skupino«? »Ustvarite družinsko identiteto,« svetujeta Cuidonova.

Naj bo najina družina živa, dejavna, naj se je vsi njeni člani dobro zavedamo. Identiteto družine Cuidon sta predavatelja opisala takole: Cuidonovi smo gostoljubni,

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Cuidonovi nismo športniki, Cuidonovi smo radi doma, Cuidonovi radi beremo ... Tak opis so sestavili njuni otroci.

Kaj pa Stantičevi, Siterjevi, Novakovi? KDO je naša družina? KAKŠNA je naša družina? Kaj nas RAZLIKUJE od drugih? V čem smo DOBRI? Igra je odličen način za preživljanje skupnega časa.

Igra ni samo zabavna, temveč tudi poučna: otroci se preko iger učijo strateškega razmišljanja, potrpežljivosti,

24

MAREC 2010

ODGOVORNO STARŠEVSTVO koncentracije, timskega dela, iskrenosti, odločanja, vztrajnosti. Igra uči otroke zmagovati in izgubljati – z dostojanstvom. Lep način preživljanja skupnega časa je tudi branje.

Povezane družine se znajo pogovarjati Pogovarjanje ni le opominjanje otrok med obroki. Je izražanje potreb, želja in skrbi družinskih članov. Cuidonova imata ob tem veliko praktičnih nasvetov – eden od teh je, da otroka med pogovorom gledamo v oči (torej ne v računalnik, časopis ali kuhinjski pult). S tem otroku damo gotovost, da se zanj zanimamo, pa tudi sami sebe nekoliko prisilimo, da bolje sledimo temu, kar nam ima za povedati.

In ko imamo mi nekaj za povedati, bodimo pozitivni. (Joj, kako je to težko!) Uporabljajmo stavke, kot so: Tako sem ponosen nate!

Ti si pa res en super fant!

Tako me spominjaš name, ko sem bil/a otrok!

Pridi, da objamem najbolj ljubko deklico na svetu!

Povezane družine spoštujejo dogovorjene meje To smo že večkrat slišali ali brali. Najbrž zato, ker je tako zelo pomembno. Verjetno tudi za to, ker tega še ne znamo ... Torej: naloga staršev je, da v družini postavijo meje – in jih občasno tudi spremenijo. Naloga staršev je, da te meje varujejo. Kdaj se gre v najini družini spat – o tem odločava midva z ženo, nikakor ne otroci. Kako se

oblečemo v hladnem zimskem jutru – o tem odločava midva z ženo. Kakšen film smejo gledati naši otroci – odločava midva ... Kakšna pa je »naloga« otrok? Jasno: da nam kravžljajo živce, nam sivijo lase, nekaterim pa širijo plešo s tem, ko neprestano, neutrudno in na vse možne načine te meje preizkušajo.

Ta večer smo od zakoncev Cuidon lahko slišali veliko strokovnega, poučnega, zanimivega, zabavnega.

Vendar če odstranimo akademske naslove in vse njuno strokovno znanje, ostaneta od Jane in Scotta samo dva preprosta zakonca. Takšna, kot sva midva, takšna, kot sta vidva. Vendar sta to zakonca, ki se borita za svoj zakon, družino in otroke. O svoji družini pripovedujeta z žarom in ljubeznijo. In na koncu je to je tisto, kar me vedno najbolj nagovori.

Mitja Stantič

ZAHVALA ZA MOLITVE IN DAROVE V svojem imenu ter v imenu vseh sodelavcev DiŽ se zahvaljujeva vsem, ki ste nam v preteklih mesecih pomagali s svojimi molitvami in prostovoljnimi darovi. Zaradi vaše naklonjenosti in vaše ljubezni, ki nam jo izkazujete, moremo delati to, kar z veseljem delamo – v dobro vseh zakoncev in družin, ki jih srečujemo bodisi na vikend seminarjih, predavanjih oziroma pričevanjih po župnijah, ali pa se jih na poseben način »dotikamo« z glasilom, ki obišče že več kot 3000 slovenskih domov.

Knjiga Otrokovo osebnost gradimo z ljubeznijo in zaupanjem, ki smo jo izdali in sta jo v januarju predstavila njena avtorja, Jane in Scott Cuidon, je naletela na ugoden odmev. Od povsod prihajajo pohvale in skoraj ne mine dan, da ne bi vsaj kakšno poslali po pošti oziroma jo kako drugače posredovali zainteresiranim. Če jo želite tudi vi naročiti, nam pišite (DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec), ali pokličite po telefonu (041 770 200) ali pa pošljite elektronsko pošto: siter.dani@gmail.com Saj vsi vemo, da ni potrebno izgubljati besed, kako pomembno je v teh časih delo, ki ga opravljamo, ko se borimo za vrednoto družine. In vsem nam je jasno, da družino sestavljata oče, mati in otrok. In naj pri tem, kot že tolikokrat doslej, zopet ponovimo, da ne obsojamo enostarševskih družin, niti tistih, ki neporočeno sobivajo v istem gospodinjstvu. Imajo svoje razloge. Kljub temu pa želimo jasno poudariti, da verujemo, da Bog ni ustvaril »očeta in očeta« niti »matere in matere« (to ni po Božji podobi), pač pa je »ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita«« (1 Mz 1,27-28).

V imenu sodelavcev DiŽ, Vilma in Dani MAREC 2010

25

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

BITI TAŠČA/TAST

OH, TE T A Š Č E !

Na splošno je znano, da tasti, posebej pa še tašče, niso priljubljena tema, pravzaprav so tašče bolj priljubljene za »izdelavo« vicev. Mogoče poznate tistega o tašči in pečenki? Ko gre za resnične odnose, postane vsebina resna in občutljiva. Kdo pa sem jaz, da bi lahko o tem na široko razpredala? Čeprav imam to srečo, da sem tudi tašča, sem v svoji komaj dvoletni vlogi še precej zelena. Pa bi morda kdo rekel: »Lahko tebi, ko imaš takšnega zeta,« čemur nikakor ne nasprotujem, saj tudi vsi zeti in snahe res niso enaki.

Pogosto se sliši mnenje, da je večkrat bolje molčati, da se kaj ne »prismodi« in zasmrdi. Jaz pa tu še ne bom utihnila.

Kakorkoli že, ugotavljam, da se je vsega novega potrebno učiti na novo, ali drugače povedano, ozaveščati nove odnose. Običajno so stvari in dogodki od daleč videti drugačni kot pa takrat, ko jih sami živimo. Odnosi dveh generacij so lahko zelo prijetni, pristni, povsem naravno pa je, da so kdaj tudi težki, mučni, neprijetni. Takrat znamo hitro postaviti »diagnozo«, da je tako zato, ker je on/ona takšen/takšna, sicer bi bilo zagotovo boljše.

Ker je vsebina te številke glasila učljivost, sem dobila pogum in začela s pisanjem. Če se hočemo učiti, se moramo dati na razpolago, mar ne? Učiti se mora vsak sam, četudi mu drugi trosi znanje in ga poučuje. S tem, ko se nečesa naučim in nova spoznanja tudi živim, se spreminjam. In tu je začetek poti – v meni. Ker pa je vsak začetek pregovorno tudi težak, iščem lažjo pot. Spoznam, da si lahko dovolim »prišepetovalca« – Boga. Ko sama kar nekam hrumim, ga sicer ne slišim, ko pa ga pozorno poslušam, mi gre mnogo lažje. Tako se zdaj z veseljem učim »taščevanja«.

Biti snaha Seveda sem do tašče prišla preko snahe. Ko se v mislih vračam na začetek te svoje poti, si moram priznati, da sem bila sprva zelo nerodna, kot snaha namreč. Imela pa sem veliko srečo, da me je »dobila« prizanesljiva, potrpežljiva, skratka dobra tašča. V enem letu skupnega gospodinjstva, kjer hitro lahko zaropočejo lonci, sem spoznala, da je bila poleg mene na preizkušnji tudi moja tašča. Bila sem njena prva snaha. In kako je to mesto v kuhinji delila z mano?

Taktično in premišljeno. Ni mi »solila« pameti, ampak mi je, običajno ob sobotah, prepustila kuhinjo. Ko se mi je kdaj kaj ponesrečilo, me je na srečo zagovarjala. Moje »kuharske prakse« ni nikoli izrabljala sebi v prid. Nikdar tudi nisem slišala, da bi o meni s kom slabo govorila.

Postali sva kar zaveznici. S tastom sva »pela« malo drugačno pesem. Kaj hitro sem spoznala, da morava tudi midva sproti čistiti odnose, saj sva si do neke mere usojena v skupno življenje. In sva malo za šalo, malo zares sklenila nekakšno zavezo, da bova pred drugimi eden drugega »zagovarjala«, znotraj te varovalne ograje pa si lahko odkrito poveva, kaj čutiva. In tako uspešno »voziva«.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Napoved nove vloge Ko sta nama hčerka in takrat bodoči zet oznanila, da se nameravata poročiti, sem se zavedela, da gre za prelomnico v našem življenju. Sprva sva z možem sprejela novico kot šalo, vendar smo hitro ugotovili, da mlada mislita resno. Njuni nameri smo skupaj nazdravili.

Odločitev o poroki naju je presenetila, hkrati pa sva bila iskreno vesela, da bosta svoj odnos postavila na trdne temelje.

Ob vprašanju, kje bosta po poroki živela, sta napovedala, da želita biti zase. Bilo nama je všeč, kljub temu pa sva jima kot eno od možnosti ponudila bivanje pod domačo streho. Čas je tekel, mlada dva sta pričela iskati začasno stanovanje do zaključka študija, saj sta bila takrat še oba študenta. Ob tem sem hčerko vzpodbujala, naj ne sili fanta, da se na hitro odloči, saj mora biti to skupna odločitev. Še posebej občutljiva je, če gre za bivanje pri njenih starših. Čez čas sta res poprosila za stanovanje pri nas, ki ga je bilo potrebno še dograditi.

Kaj se mi zdi pri tem pomembno? Da sta sama prišla do te odločitve. Če bi ju midva prepričevala, naj živita tu, ne bi vložila napora v iskanje stanovanja in stanovati doma bi bilo povsem samoumevno. Tako pa sta pretehtala možnosti tudi s finančne strani in kar je najpomembnejše – to je bila njuna izbira in odločitev, kar je zelo pomembno za sprejemanje posledic odločitve.

Bolj se je bližala poroka, več je bilo debat o taščah, pa vicev in smeha. V takšni situaciji sem enkrat bodočega zeta vprašala, kakšno taščo si želi. On je priložnost dobro izrabil z odgovorom: »Takšno, ki bo potrkala, preden bo vstopila!« Razumela sem in sprejela.

Sabina Majcen

26

MAREC 2010

MOŠKI KOTIČEK

MOŠKI ZAJTRK Po dolgem času smo se moški zopet zbrali pri t. i. moškem zajtrku. Kot po navadi smo za naše srečanje izbrali sobotno jutro. Pozor! Za tiste, ki menijo, da morajo ob sobotah dolgo spati, je ura zares neprimerna, saj smo bili skupaj že ob 6.30. Zbralo se nas je lepo število – enajst vrlih mož.

Tudi tokrat smo po uvodni molitvi najprej poskrbeli za svoje želodčke (kifeljcev in podobnih dobrot se je nabralo toliko, da bi lahko sedeli še dva dni in bi vsega ne pojedli), nato pa smo prebrali dnevno Božjo besedo. Na presenečenje vseh nas je Bog sam poskrbel za močno duhovno hrano – prebirali smo namreč odlomek o izgubljenem sinu. Vse nas je nagovoril lik usmiljenega očeta, ki je svojega sina sprejel nazaj v svoje naročje, ne da bi mu očital, zakaj je zapravil svoj delež imetja s hotnicami in razuzdanim življenjem. V pogovoru, ki je sledil prebranemu odlomku, sta se pojavili vprašanji, kaj je zares naša starševska naloga in kaj smo mi, starši, dolžni storiti, da otrok ne bi zašel na kriva pota? Ugotovili smo, da smo v svojih družinah dolžni poskrbeti za zdravo in ljubeče okolje, kjer se otrok počuti varnega, ljubljenega ter sprejetega takšnega, kakršen je. Če naš otrok ve, da je doma sprejet in ljubljen tudi, če zaide na kriva pota, slej ko prej spozna (izgubljeni sin je »šel vase«) resnico o sebi in drugih in se »vrne v očetovo hišo«. Pogovoru o izgubljenem sinu in usmiljenem očetu je sledil pogovor o pričakovanjih, ki jih ima sodobna žena od moškega, in vsi smo se strinjali, da je imela največjo težo misel, da je dober moški tisti, ki (govori žena): »Ti ponudi dlan, ko najmanj pričakuješ« in »Ti reče: ‘Rad te imam!’« Prav na poseben način pa nas je nagovorilo razmišljanje Urške Rutar, ki je bilo objavljeno v Družini (7. marec 2010) v rubriki Mladi val. Ustavili smo se ob povzetku: 12 izzivov za pravega moškega. Vsi smo se strinjali, da se v vsakem izmed nas prepletata boj in ljubezen, da je danes zelo pomembno spozna(va)ti samega sebe, misliti s svojo glavo, ne delati kompromisov s svetom, boriti se za plemenite ideale …

Udeleženci letošnjega prvega moškega zajtrka smo se strinjali, da v svoje družine in v okolje, kjer delujemo, odhajamo bogatejši in pogumnejši, predvsem pa smo odhajali s prepričanjem, da danes svet potrebuje pogumne, načelne in odločne moške, ki se ne dajo zmesti raznim muham enodnevnicam sodobne potrošniške miselnosti.

Da pa bomo svoja načela še bolj okrepili in bomo vedno bolj postajali to, kar naj bi bili in za kar smo bili ustvarjeni (da se odgovorno odločamo za ljubezen in svoje bližnje, za katere smo odgovorni, z vso zavzetostjo vodimo mimo čeri življenja), je prav, da »vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu« (2 Kor 10,5). Le tako bomo vedno bolj (p)ostajali njegovi »služabniki, ki bomo z vso srčnostjo oznanjali njegovo besedo« (Apd 4,29).

Veseli možje

MAREC 2010

27

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

KOTIČEK BOGDANA ŽORŽA Predlagani predlog Družinskega zakonika prinaša cel niz zelo pozitivnih, koristnih ureditev, zaradi katerih velja podpirati pobudo o sprejemu novega družinskega zakonika. Vendar pa je v gradivu veliko nedorečenih, nedomišljenih rešitev. Nekaj je takih, kjer se nekritično, brez neke jasne analize prenaša v nov sistem stare rešitve, ne da bi preverili, če so te dobre. Zakonodajalec pa take temeljite analize učinkov dosedanje zakonodaje ni naredil.

Pripombe k predlogu Družinskega zakonika Začnimo pri definiciji družine, kot je opredeljena v drugem členu. Prav nikakršnih analiz ni, ki bi raziskale, koliko so liberalne novosti v zakonodajah po 2. svetovni vojni vplivale na zmanjšanje rodnosti v razvitem svetu, koliko na vse več in več pojavov razvojnih in osebnostnih motenj pri otrocih … Niti tega ne poskušamo raziskati, koliko so te zakonodaje vplivale na tako imenovano »krizo družine«, o kateri govorimo danes. Predlog novega družinskega zakonika gre mirno mimo tega in še nadalje spreminja definicijo družine – v nekaj skorajda neprepoznavnega.

Predlagatelj pravi, da »se s tem prilagaja spremembam, ki jih opažamo v sedanjem načinu življenja«. Res se dogajajo spremembe, ostaja pa ključno vprašanje, kako se bo

Res se dogajajo spremembe, ostaja pa ključno vprašanje, kako se bo država odzvala na te spremembe: ali tako, da bo skušala okrepiti razvoj v zdravo smer, ali pa bo vse spremembe preprosto sprejela kot »normalne«. država odzvala na te spremembe: ali tako, da bo skušala okrepiti razvoj v zdravo smer, ali pa bo vse spremembe preprosto sprejela kot »normalne«. Spremembe na področju definicije družine so nekaj podobnega, kot da bi države ob spoznanju, da je zrak vse bolj onesnažen, proglasile, da je tak zrak čist, da pa je potrebno za zdravo dihanje uporabljati plinske maske.

Družinski zakonik bi moral jasno definirati družino kot temeljno celico, ki zagotavlja obstoj in razvoj človeštva, za nas še ožje pa obstoj in razvoj naroda. Zakonske rešitve bi torej morale biti usmerjene v varstvo, zaščito družine in v oblikovanje takšne družbene klime, v kateri bo družina pridobivala na pomenu, ugledu, veljavi.

Predlagane zakonske rešitve gredo žal v nasprotno smer – z ohlapno definicijo družine. Pod krinko »enakopravnosti« in »človekovih pravic« zakon zelo radikalno zmanjšuje pomen in ugled družine kot osnovne celice družbe. Še nekaj konkretnih pripomb 3. člen: Zunajzakonska skupnost je »dalj časa trajajoča zveza«. Kaj pomeni »dalj časa«: več ur, več dni, več mesecev, več let? Določba prinaša nejasnost, povzročala pa bo pravne spore in zmedo. Potrebno bi bilo to jasneje opredeliti!

7. člen: Točka 3 določa, da so starši dolžni skrbeti za zadovoljevanje otrokovih materialnih, čustvenih in psihosocialnih potreb. Če se je zakonodajalec odločil, da otrokove potrebe specificira, bi moral biti bolj dosleden

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

in vključiti širši nabor potreb – najmanj pa manjkata dva pomembna sklopa potreb: intelektualne in duhovne.

8. člen: Ta člen prepoveduje telesno kaznovanje.

To je licemersko dejanje všečnosti trenutnim modnim trendom. Ključni problem je v tem, da se s takšno določbo pravzaprav kriminalizira vzgoja, saj je ob takšni zakonski določbi pravzaprav skorajda vsako odločnejše vzgojno dejanje označeno kot kršitev zakona. In pojavlja se vprašanje, kdo bo presojal, ali naj se in kdaj naj se uvede postopek kazenskega pregona.

24. člen: Zakonske zveze ne moreta skleniti sorodnika v ravni črti in niti ne sorodnika v stranski črti do četrtega kolena. Kako je pa z izvenzakonsko skupnostjo, ki jo zakon izenačuje z zakonsko v vseh pogledih, razen samega obreda? Ali ni to čudna nedoslednost? Sorodnika v ravni črti ne smeta skleniti zakonske zveze (kar podpiram), če pa živita v izvenzakonski skupnosti – je pa vse v redu, imata enake pravice kot zakonca!

27. člen: Za spregled mladoletnosti pri sklepanju zakonske zveze je pristojno sodišče. Ni to prehudo? Vse kaže, da se sklepanje zakonske zveze otežuje, ne pa olajšuje, kot trdi predlagatelj. Na drugi strani pa za dva mladoletnika, ki se preprosto odločita živeti skupaj – ni nobenih ovir, njuna zveza pa je avtomatično izenačena z zakonsko zvezo.

Te zakonske določbe, skupaj s še nekaterimi podobnimi, pa v bistvu vodijo v to, da se zakonska zveza še dodatno določa kot nekaj zapletenega – in zakon torej zelo jasno spodbuja k življenju v izvenzakonskih skupnostih.

35. in 38. člen govori o sklenitvi zakonske zveze zunaj uradnih prostorov in samo pred matičarjem na

Družinski zakonik bi moral jasno definirati družino kot temeljno celico, ki zagotavlja obstoj in razvoj človeštva, za nas še ožje pa obstoj in razvoj naroda. željo zakoncev. Domnevam, da so tu mišljeni bodoči zakonci, ki si želijo posebnih okolii zaradi svojih interesov, prepričanj ... To odobravam. Se pa ob tem sprašujem: bi lahko vernika izrazila željo, da je sklenitev zakonske zveze samo v cerkvi, kamor pride tudi matičar (enako velja tudi za pripadnike drugih verstev, če si želijo imeti samo en obred v prostoru, kjer tudi sicer opravijo verski obred)? Členi 94 do 97: Prenehanje zakonske zveze. Če je izvenzakonska skupnost v vsem izenačena z zakonsko skupnostjo, kako se bodo uresničevale te določbe za izvenzakonske skupnosti? V praksi izvenzakonske skupnosti preprosto – prenehajo. Potrebno bi bilo predpisati tudi neke obveznosti za izvenzakonske partnerje, če

28

MAREC 2010

KOTIČEK BOGDANA ŽORŽA imajo enake pravice! Ne gre več za »enake pravice«, če mora otrokova mati uveljavljati otrokove pravice v nekem posebnem postopku, ko jo je izvenzakonski partner, otrokov oče, zapustil.

112. člen: Priznanje očetovstva. Če je izvenzakonska skupnost izenačena z zakonsko, bi moral za otrokovega očeta veljati moški, s katerim mati živi v izvenzakonski skupnosti – razen, če se v posebno predpisanem postopku ne ugotovi, da je oče nekdo drug.

3. del, poglavje 4: Dolžnosti in pravice staršev in otrok. V celem poglavju ni niti ene same določbe o dolžnostih otrok.

To pomeni nadaljevanje permisivne drže, ki je privedla področje vzgoje do te kritične točke. Nujno je potrebno dodati vsaj en simbolični člen o dolžnostih otrok. To je ključnega pomena, če hoče tudi ta zakonik doprinesti nekaj k vse bolj burnim razpravam predvsem na naših šolah o nejasnostih v zvezi z odgovornostjo učencev in dijakov.

157. člen: Izkušnje me nagovarjajo, da bi bilo nujno potrebno tu dodati še predlog starih staršev, kadar starša s svojim delovanjem ogrožata otroka. Prav tako tudi sicer v zakoniku nikjer ni niti malo opredeljena kakšna pravica ali dolžnost starih staršev. V življenju pa je bistveno drugače: stari starši opravljajo pri vzgoji in varstvu otrok izjemno pomembne dolžnosti. Čas bi že bil, da začnemo tudi pri nas zablodo izključevanja starih staršev popravljati.

158. člen: Pri nujnem ukrepu odvzema v primeru ogroženosti bi bilo smotrno, da se vključi stare starše ali druge sorodnike kot prvo možnost za namestitev otroka, Če sledimo temu, da naj bo tak ukrep za otroka čim manj boleč, potem poskušajmo tudi zakonsko predvideti možnost, da ostane pri starih starših, ki jih pozna, če so ti primerni za vzgojo in varstvo otroka.

199. člen: Strokovno svetovanje zakoncem ob razvezi izvajajo centri za socialno delo. Ta rešitev ni v skladu že s sedanjo prakso: mnogi pari takega svetovanja ne sprejemajo in iščejo druge svetovalce, poleg tega imamo že danes veliko nevladnih organizacij ter strokovnjakov – posameznikov, ki so za to dobro usposobljeni. Zaradi spoštovanja človekove pravice do izbire svetovalca kot tudi zaradi priznavanja že uveljavljenih pozitivnih rešitev bi bilo nujno, da zakon vključi med izvajalce mediacije in svetovanja tudi druge strokovnjake in ustanove.

210 člen: Posvojitev. Zunajzakonski partnerji so povsem izenačeni kot posvojitelji. Temu nasprotujem. Če kandidata za posvojitev mislita resno, se lahko tudi potrudita in svojo zvezo uradno potrdita. Tu ne gre za vprašanje diskriminacije, ampak resnosti, odgovornosti kandidatov za posvojitve. Z dejanjem sklenitve zakonske zveze partnerja vsaj formalno pokažeta, da mislita resno, da želita kot posvojitelja trajno ostati skupaj in biti otroku starša.

Poglavje o posvojitvi: kaj pa otrokovi stari starši? Ali niso po naravni poti prvi poklicani za vzgojo in varstvo otrok, če starši tega ne morejo opravljati? Zakonik bi moral to možnost predvideti. Še zlasti je to boleče v primerih, ko otrokova starša, sicer skrbna in urejena, z urejenimi družinskimi in sorodstvenimi odnosi, umreta v prometni ali drugi nesreči. 211..člen pa izključuje možnost posvojitve v ravni črti. Stari starši torej ne morejo biti posvojitelji, kar je načelno v redu. Vendar lahko prevzamejo dolžnost nadomeščanja staršev na najboljši možni način.

MAREC 2010

29

Kako pa je s pravico istospolnih partnerjev do posvojitve otrok?

V življenju se srečujem z istospolno usmerjenimi ljudmi na različnih področjih in vedno znova mi ta srečanja potrjujejo moje prepričanje, da spolna usmerjenost sama zase ne vpliva na to, kako »dober človek« je posameznik. Srečal sem učitelje, vzgojitelje, zdravnike, psihoterapevte … obeh spolov, ki zelo kakovostno opravljajo svoje delo in jim lahko brez zadržkov zaupam. Tudi duhovnike z istospolno usmeritvijo sem srečal, ki so dobri duhovniki, zaupanja vredni. Srečal sem starše z istospolno usmerjenostjo, ki jih cenim in spoštujem kot dobre starše. Spolna usmerjenost ne vpliva na ta vprašanja – če izvzamem pedofilijo in druge spolne sprevrženosti.

Ob vprašanju posvojitve s strani istospolnih partnerjev se običajno postavljata vprašanji: • Ali je lahko istospolno usmerjen oče dober oče?

Lahko, v to sem prepričan, dovolj takih primerov sem že srečal, da to možnost dopuščam.

• Ali je lahko istospolno usmerjena mama dobra mama? Tudi tu je moj odgovor lahko samo pritrdilen.

Toda obe vprašanji sta pravzaprav – nesmiselni. Ključni sta drugi dve: • Ali je lahko istospolno usmerjen moški dobra mama?

In moj odgovor bo, jasno in odločno – NE! Preprosto pač zato, ker NI mama.

• Ali je lahko istospolno usmerjena ženska dober oče?

In moj odgovor bo spet, jasno in odločno – NE. Pač zato, ker NI oče.

Seveda določen del otrok odrašča brez enega od staršev ali celo brez obeh in kljub temu odraste v zdravo osebnost.

Otrok potrebuje za zdrav razvoj očeta in mamo. To je – upam vsaj, da je tako – nesporno, doslej nisem prebral še nobene resne trditve, da bi to ne bilo res.

Seveda določen del otrok odrašča brez enega od staršev ali celo brez obeh in kljub temu odraste v zdravo osebnost.

Lahko odrašča ob rejnikih, celo samo ob nekih vzgojiteljih v zavodih, lahko ob posvojiteljih – in kljub temu odraste v zdravo osebnost. Vendar pa je verjetnost in tudi pogostost nekih osebnostnih težav pri takem odraščanju večja kot pri odraščanju v popolni pravi družini. Če bi poskušal dati neko zelo grobo oceno svojih lastnih izkušenj iz dela z več tisoč otroki in družinami, iz katerih prihajajo, bi bila ta naslednja: nad dve tretjini otrok, s katerimi sem se srečal zaradi njihovih težav, prihaja iz razbitih, enostarševskih, rejniških, posvojiteljskih ali kako drugače nepopolnih, nenaravnih družin. Dve tretjini današnjih otrok še vedno živi v popolnih družinah. Razlika je dovolj zgovorna in ne rabi komentarjev.

In zato bom, z vsem spoštovanjem do istospolno usmerjenih, jasno zapisal: tisto, kar želim našim otrokom za zagotavljanje njihovega zdravega razvoja, je zdrava, popolna družina. So otroci, ki so za to družino že tako ali tako prikrajšani iz različnih razlogov. Dolžnost družbe, države je, da jim pomaga čim ustrezneje zapolniti ta primanjkljaj, ne pa da z zakonom razglaša okolje, ki je samo po sebi nepopolno, za – popolno.

Bogdan Žorž DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

MOJ KOMENTAR

ADIJO, PAMET !

Jo je pa res zagodla. Pamet, namreč. Ni ušla samo iz Butal, ampak tudi iz Slovenije. Že davno tega.

Pravzaprav ne pomnim več, kdaj se je to zgodilo.

In hitra je morala biti, to pa. Morda je drvela z nezmanjšano hitrostjo. Prevozila vse rdeče luči.

Zapeljala mimo vseh zapor. Kršila vse predpise in določbe. (Jaz sem volila to oblast - ergo, jaz sem zakon.) Vozila brez vozniškega izpita. In s tujim avtom. Lastnik neznan. Če ne verjameš, kar poglej.

Registrske tablice ni. Tukaj zbila pešca. (Sam si je kriv. Kaj pa se valja pod kolesi!) Tam podrgnila ob zid. Za počasnim voznikom utripala z dolgimi lučmi.

In razburjeno pritiskala na hupo. (Danes so pa res vsi gluhi, k' ne da?) Prehitevala po odstavnem pasu.

(Počasnela. Pritisni že na gas!) Vozila v nasprotno smer. (No, dajmo, kdo bo koga?) Nagnila steklenico z vinom. (Kva? 40 dni brez alkohola? Spet ena farška pogruntavščina. Kaj pa vinček pri maši, a? Kar naj najprej počistijo pred svojim pragom. Saj vemo, kakšni so.) Si vbrizgala opojni heroin. (Nirvana, to je to.) Zavila s ceste. In v drevo. Bip. Bip. Biiiiiiiip.

Na, pa je ni več. In se ni zgodilo nič. Nihče v znak protesta ni dvignil loparčka. Nihče se ni pognal za njo. Nihče je še dohiteti ni poskušal, kaj šele ujeti.

Kar izginila je. In zdaj je ...

Ja, zdaj je, kar je. Takle mamo. Za zmešat. Za ubit.

Za dol past. Za jamrat. Za obupat. A za obupat?

Nak, za obupat pa ne! Tako se pa ne gremo. Tega pa ne damo. To je pa naše. Naš ata. Naša mama.

Naši otroci. (Nas je, kolikor nas je Bog dal in kolikor sta jih ata pa mama hotela. A se ne reče tako?)

Takole, vsi skupaj. To smo ta pravi! Prav luštni za pogledat. Čeprav med nami ni zmeraj samo lepo.

Ampak to smo mi. Naša familija. Pa naš kuža Ficko.

No, eden mora kure čuvat pred lisico. Samo zato je pri bajti. Aja, pa zato, da lopove odganja. Teh je vedno več. Ampak so tudi oni že z vsemi mažami namazani. Se pripeljejo kot gospodje. V finih avtih.

V polikanih oblekah. Z visokimi petkami. Nasmejani.

Zagoreli. Tudi sredi zime. In z bleščečimi zobmi. Pa s klobasami. Mmmm, kako dišijo. Ubogi Ficko. No, in kaj lahko narediš nemočnemu cucku? Saj on ni nič kriv. A ga boš pretepel? Da te bojo potem vlačili po časopisih in govorili, da si mučitelj živali. Grobijan.

Nečlovek. (Ker žival je vendar človekov najboljši prijatelj, a ne? In prijatelji so dragocene stvarce. Jih ni za odganjat preč. Kaj pa veš, kdaj ti kakšen prav pride.) Nestrpnež. V besedah in dejanju. Če tako dela s psom, kaj šele z otroci! Takoj ponje. Pa drug dom jim poiščite. Miren. Poln ljubezni. In nežnosti.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Brez nestrpnosti. Brez meja. V družini. V ta pravi družini. V novodobni družini. Take Slovenci imamo.

Mi gremo namreč v teku s časom. Pravzaprav tečemo celo pred časom. Saj veste, zaradi naše majhnosti.

Moramo biti boljši od drugih. Za zgled. Da bodo vsi vedeli, kako je prav. Časi se spreminjajo. Pogledi se spreminjajo. Pomeni besed se spreminjajo. Definicije se spreminjajo. Rdeča ni več rdeča. Dva krat dva ni štiri.

Tako pravijo. Jaz o tem nič ne vem. Sem izgubila vso pamet. Pravzaprav mi je ušla. Sem sicer tekla za njo. Ampak me je 'nadmudrila'. Že pri prvem semaforju. Sem mislila, da rdeča pomeni stoj. In sem obstala. In mirno čakala. Na zeleno. Še preden sem zavila na glavno cesto, je že ni bilo več. Samo še kadilo se je za njo. Je norela. Brez omejitve. Brez upoštevanja predpisov. Jaz pa za njo. In po vseh predpisih ... Sem bolj ubogljive sorte. Konservativna.

Nazadnjaška. Ja, takle mam. Ampak se ne dam. Mi ni za obupat. Ker to je pa moje. Tega pa ne dam.

Bom kričala in mahala in pisala ... Ne, saj v resnici ne bom. Sem kristjan. Katoličan. Pohlevna ovčica.

Znam samo blejat. Nisem sicer redkih besed. Ampak pes, ki laja, itak ne grize. Čeprav naredim vse, kar mi rečejo. V službi. Če je še kaj energije, tudi doma.

Tudi župnika ubogam. (Ne vedno, ampak on tega ne ve. Bog pa tudi vedno razume moje slabosti in napake. In padce zaradi skušnjav. A ni tudi Jezus skoraj omagal pod njihovo težo? Pa je bil Božji Sin. Kaj šele jaz! Odpuščeno.) In vsako nedeljo sem pri maši. Pravzaprav grem že v soboto zvečer, da v nedeljo res lahko počastim Božje stvarstvo. Grem na zrak. Tako je tudi prav, a ne? Je treba poskrbeti za dušo in telo. Pravijo, da je edina pot do rešitve v zdravem življenju. Bio prehrana pa redno gibanje pa to. In jaz ubogam.

A zakaj več ne tečem za pametjo? Drži, da je tek zdrav. Ampak preveč pameti tudi škodi. Pa sem sklenila, da jo imajo drugi dovolj tudi zame. Kaj bi potem s svojo? Upoštevam mnenja drugih. Za svoja nimam časa. Samo škoda bi se delala ... Pa adijo, pamet!

Urška Willewaldt

30

MAREC 2010

GOSPOD NAUČI NAS MOLITI ČAS ZA ROMANTIKO

ŽELIM SI, DA …

Jaz sem svojega ljubega in on hrepeni po meni.

Visoka pesem 7,10

GOSPOD odkupuje duše svojih služabnikov, nihče od teh, ki se zatekajo k njemu, si ne bo nakopal krivde.

Psalm 34, 22

Barbara Rainey

Možje imajo pogosto napačne predstave o tem, kaj je za nas, žene, romantično. Mislijo, da žene želimo, da nam možje kupujejo razna darila ali da za nas kaj postorijo oziroma nam pripravijo kakšen dogodek.

Seveda, vse to nam, ženam, lahko sporoča, da so naši možje romantični. Vendar je za nas romantično predvsem to, kar pomeni negovanje najinega odnosa, čas, ki nam ga možje namenijo, občutek varnosti in sprejetosti oziroma drugače rečeno: »Da sva skupaj!« Ko si želim priklicati v spomin nekaj zares romantičnega, se spomnim na nek septembrski dan, ko je Dennis vzel dan dopusta, pa ne zato, da bi očistil garažo, šel na ribolov ali se posveti pisanju, pač pa, da je ves dan preživel z menoj in počel samo to, kar sem želela jaz.

Najprej sva si vzela veliko časa za zajtrk, nato sva šla nekaj časa na vrt, kjer sva postorila to in ono in začutila prve septembrske sapice v svojih flanelastih srajcah … Od tam sva zopet šla v hišo, očistila in pospravila nekaj sob, nato pa sva se preoblekla in sedla v avto ter se odpeljala na izlet. Vozila sva se nekaj ur, se ustavila, kjer sva hotela in kolikor časa sva želela – skratka, počela sva, kar se nama je zahotelo.

V nekem smislu je bil ta dan zame kot medeni teden.

Tistih nekaj ur, ki sva jih preživela skupaj, nisva imela nobene obveznosti, na nikogar ni bilo treba misliti in zanj skrbeti. Bila sva le skupaj in imela sva se preprosto lepo. Tistega jesenskega dne sem imela Dennisa samo zase, daleč od vsakdanjih obveznosti, ki jih pred nas postavlja služba, starševstvo in drugi pritiski. Cel dan sva se pogovarjala in smejala. Zame je bilo to nekaj čudovitega.

Ne, to ni bil dan popolne brezbrižnosti. Nisem čutila, kot da sem kraljična na nekem gradu, ki si želi tako živeti do konca svojih dni. Ta dan je bil zame mnogo bogatejši in bolj vesel. Dotikal se me je na najglobljem nivoju. Zame je bila to romantika v pravem smislu besede: moj mož je mene izbral za vir svojega veselja in videla ter izkusila sem njegovo ljubezen, doživela njegovo veselje, ki ga je čutil, ko je svoj dan preživel samo z menoj.

Pred približno desetimi leti sva z Barbaro na vrtu ob naši hiši posadila javor. Ne vem, kakšno vlago je to drevo potrebovalo oziroma imelo, vem pa, da je zelo hitro zraslo. In vse, kar lahko danes rečem, je, da je to drevo čudovito. Vsako leto se konec oktobra njegovi listi odenejo v posebno rumenooranžno barvo in zdi se, kot da je v njih nekaj električnega – kot bi bili priključeni na posebno svetlobno napetost.

Ko sem se prejšnjo jesen mudil na vrtu, sem si rekel: »Le zakaj nisva posadila več javorov? Kako čudovito bi izgledal naš vrt, če bi jih bilo v njem več! Ampak tega žal nisva storila in ne morem se vrniti za deset let nazaj in stvari narediti drugače.« Obžalovati, da nisi posadil drevesa, je eno, obžalovanja za razne svari v življenju pa so lahko nekaj povsem drugega.

Gotovo mi ni treba spraševati, če ste se tudi vi kdaj tako počutili. Verjamem, da se tudi vi kdaj ozirate na prehojeno pot in si mislite: »Zakaj nisem ostal čist pred poroko? Zakaj nisem bil bolj vztrajen pri mojih starševskih opravilih?Zakaj me je delo tako okupiralo in me oviralo pri pomembnih življenjskih stvareh? Zakaj se nisem mogel pred leti upreti tisti skušnjavi, ki me je zapeljevala v greh in je tako grozljivo vplivala na moje življenje? Zakaj nisem bil takrat poslušen Bogu, ko mi je jasno pokazal, kaj želi od mene? Zakaj nisem storil, kar mi je Bog naročil? Zakaj se nisem že prej odločil, da želim slediti Kristusu in mu biti poslušen?« Resnica je boleča, ko pomislimo, da bi lahko nekatere stvari drugače naredili. Prav zaradi tega vsi živimo z določeno mero obžalovanja in razočaranja. Edina razlika je v tem, ali bomo kar naprej tarnali zaradi naših preteklih spodrsljajev ali pa se bomo odločili in bomo raje hvaležni za sedanji trenutek – za to, kar danes smo ... in se bomo DANES ODLOČILI, da hočemo izbrati to, česar jutri ne bomo obžalovali.

VPRAŠANJA ZA VAJIN POGOVOR Premišljujta in se pogovarjajta o nekaterih stvareh, ki jih danes obžalujeta in za katere si želita, da bi jih takrat storila drugače. Kaj se lahko iz tega pogovora naučita in bi vama danes koristilo?

VPRAŠANJA ZA VAJIN POGOVOR Pogovarjajta se o tem, kaj za koga od vaju pomeni romantika. Poskušajta svoje ideje v nekaterih odtenkih med seboj povezati in se dogovorita za kaj konkretnega.

VAJINA MOLITEV Zahvalita se Bogu, da odpušča vse spodrsljaje, ki so vzrok naših največjih obžalovanj, in nam daje vero, upanje in pogum za prihodnost.

VAJINA MOLITEV Prosita Gospoda, naj v vaju obnovi željo po skupnih trenutkih in naj vama da izkusiti veselje nad vsakim trenutkom, ki ga preživita skupaj.

MAREC 2010

Odlomek iz knjige TRENUTKI S TEBOJ, Barbara in Dennis Rainey

31

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DUHOVNA POBUDA

KAJ JE DANES MOJA RHEMA?

V tem letu so se mi vrstile viroze ena za drugo in prva dva meseca se kar nisem znala posloviti od slabega počutja in kašlja in vsega kar spada zraven. Večkrat sem morala leči in počivati, počutila sem se neuporabno, nekoristno in popolnoma brez volje ...

Ko sem nekega popoldneva ležala in počivala, me je naenkrat prevzela misel: »Na zelenih pašnikih ti dajem ležišča, k vodam počitka te vodim …« »A res, Gospod? Misliš resno? Mi pošiljaš vse to z namenom, da se končno sprostim in dobro naspim?« Kar verjeti nisem mogla, da so mi v takem stanju lahko podarjeni in dovoljeni dobro počutje, sprostitev in počitek.

V roke sem vzela knjigo Bog na vsakem koraku ameriške pisateljice Catherine Marshall. Pred leti sem jo že brala, vendar mi je od takrat ostalo v spominu le to, da mi je bila zelo všeč. Tako sem jo tokrat naključno odprla in začela brati nekje na sredini. Prebrala sem misel: »Tedaj sem živo izkusila nepozabno resnico Davidovega Psalma 23: na zelenih pašnikih mi daje ležišča …« in še drugo misel: »Tako Bog včasih uporabi bolezen, da si pridobi našo pozornost.« Sama sem v tem času spoznavala in začenjala razumeti Božjo besedo na nov način. Tako sem v zgoraj omenjeni knjigi zasledila meni doslej neznano razlago Božje besede.

Pisalo je, da grški jezik uporablja dva izraza za Božjo besedo: »Logos«, kar pomeni Božja beseda kot celota – vse besede zajete in zapisane v Svetem pismu, ter »Rhema«, kar pa pomeni del Logosa. Gre za tisti del celote (celotno Sveto pismo), h kateremu me (nas) osebno usmerja Sveti Duh, ga zame (za nas) osvetli in mu v mojih (naših) osebnih okoliščinah – samo zame osebno – vdihne življenje. To spoznanje je name naredilo izjemen vtis.

Ko sem premišljevala o teh dveh pomenih (Logos in Rhema), sem si prizadevala, da bi v Svetem pismu odkrila najboljši primer. Kmalu mi je postalo jasno, da boljšega DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

primera, kot je Marijin primer, ni. Marija je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi.« (Lk 1,38) Marija je ob angelovem oznanjenju razumela in sprejela njegove besede osebno – kot tiste, ki so bile namenjene samo njej. In angelove besede so v njej postale tako učinkovite, da so se v njej dobesedno utelesile. Kako je to pomembno, nas uči Jezus sam: »Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo« (Jn 15,7).

Ko sem takrat o vsem tem premišljevala, sem kmalu razumela, kaj se v meni in z menoj dogaja, ko me misel oziroma beseda iz Svetega pisma tako globoko nagovori, ko se me dotakne na tistem mestu, kjer jo najbolj potrebujem. Vedno bolj se zavedam, kako pomembno je, da pri tem sodelujem, da se sama trudim in si prizadevam najti način in pot do svoje Rheme. V veliko pomoč mi je navodilo, ki sem ga v zvezi s tem prebrala: »Z vsakodnevnim rednim prebiranjem Božje besede moramo prositi Gospoda, da nas osebno nagovori preko svoje besede in nam da notranje razodetje, ki nas nagovori v naši konkretni situaciji. Sveti Duh nam poudari oziroma za nas oživi poseben odlomek ali stavek, ki ima pomemben poudarek v našem življenju. To je potem naša Rhema in ta naj postane vsakdanji del naših misli in naj vodi naša dejanja …”

In še to je pri tem nadvse pomembno: brez študija oziroma rednega in poglobljenega branja Logosa ne gre. Božja beseda (Logos) bo vedno ostala zakladnica, iz katere bomo črpali našo Rhemo. Vendar ima samo Rhema (meni osebno razodeta in po Svetem Duhu zame osebno oživljena misel ali beseda) tisto moč, ki more odbiti satanove nenehne napade na mojega (našega) duha, moje (naše) odnose in moje (naše) telo.

Kot že tolikokrat doslej, sem bila tudi ob spoznanju, kaj pomeni Rhema, presenečena, kako je Bog pozoren in kako skrbi za vse naše potrebe – tudi za naš počitek. Ob vsem tem sem se ponovno prepričala, da je naš Bog zares Beseda, ki nikoli ne molči in se nikoli ne vsiljuje, pač pa čaka in upa, da bom jaz z njim aktivno sodelovala.

Predlagam, da sedaj prekinete z branjem, za nekaj trenutkov zaprete oči in v mislih Gospodu Jezusu izročite svoje grehe (1 Jn 1,9), skrbi in želje ter ga prosite, naj vas napolni s svojim Svetim Duhom (Ef 5,18). Nato se mu v veri in (za)upanju zahvalite, da vas je uslišal in vas napolnil s svojim Duhom (1 Jn 5,14–15), odprete Sveto pismo ter Svetega Duha, ki je v vas, prosite, naj vam milostno podari vašo Rhemo (predlagam, da izberete berilo ali evangelij, ki se ta dan bere v Cerkvi).

Vilma

32

MAREC 2010

KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA

Kje je torej moje upanje? Moje upanje! Kdo ga more zagledati? (Job 17,15)

UPANJE PROTI “UPANJU”

Telefonski klic je v tistem dopoldnevu spremenil tok mojega življenja. Na drugi strani žice je bil glas sestrične. “Tanja, ni pomoči.” Za nekaj trenutkov sem obnemela. Kaj mi govori, sem pomislila.

“Marjanca, kaj mi hočeš povedati?” sem vprašala. Tišina na drugi strani. “Žal, ni pomoči.” je spet ponovila, komaj slišno. “Hočeš reči ....?” sem hotela vprašati, a besede tokrat niso več prišle iz mojih ust. Videla sem jo, kako je prikimala, ko je sklonila svoj obraz in zaprla oči. Sama pa sem slušalko trdno pritiskala k ušesu. Misli so mi švigale hitreje, kot bi jih zmogla doumeti. .... jočem, zdaj ne morem nadaljevati, spomini so preveč boleči ....

“Pa operacija ...? Kemoterapija....?” Na drugi strani tišina. “Žal, prepozno.” Prikimam, a ne razumem. Prepozno?

“Tanja...?” zaslišim na drugi strani. Prikimam, slišim te.

“Tanja ...?” spet zaslišim zaskrbljen glas. Tukaj sem, slišim te. “Tanja ...?” Glas na drugi strani postaja paničen.

Tukaj sem, spet prikimam. Besede pa ostajajo v grlu. Le grgranje, komaj slišno, pride po žici. Dovolj, da razume.

In čuti mojo grozo. Razume požiranje mojih solz. “Si v redu?” spet poskusi. Sem, pomislim. Vse je v redu, razen tega, da sem ravnokar zvedela, da moj brat umira. .... bom sploh lahko kdaj o tem spregovorila brez solz v očeh ....

Ne spominjam se, kako sem preživela preostanek tistega dneva. Vem samo to, da je bil to zadnji šolski dan v tistem letu. Vem, da sem bila dogovorjena z nečakinjama, da se tistega popoldneva oglasita pri meni. Moji hčerki, takrat majhni deklici, sta željno pričakovali obisk svojih najljubših sestričen. Da bi skupaj preživele konec tedna. .... moji nečakinji, deklici stari 16 in 18 let, na pragu življenja ....

Zakaj, zakaj, zakaj ....? Kako se lahko to zgodi? Moj Bog, mar ne vidiš, da sta njegovi deklici še majhni? Potrebujeta ga! In potrebujem ga jaz in moji deklici. Kako povedati mami? Trenutki groze in nemoči so se menjavali, jaz pa sem nemo sedela na kavču. Le solze so spirale mojo rano. Da je vedno močneje bolela ... .... upati na upanje? ....

Nemogoče! Kako? Od kod ga vzeti? Kje ga najti? V črnem breznu ga ni. Nobena svetilka v tistih trenutkih ne bi mogla posvetiti s tako močjo, da bi se videle vsaj sence. Izvir, pri katerem se je moje življenje napajalo, je v tistih dneh presahnil.

Božje besede? Pa tudi, kako upati, ko jo razumeš, a je ne zmoreš sprejeti?

Danes, ko to pišem, vidim, da bratove smrti še vedno nisem prebolela. Še vedno podoživljam trpljenje, ki se je v tistih mesecih oklenilo moje biti; moje prve misli v jutrih, ko sem se prebujala in zadnje, preden sem zvečer zaprla oči. Pa vendar, upanje se je vrnilo. Neopazno se je vrinilo nazaj v moje življenje. Kdaj, se sprašujem? Zmigujem z rameni, še sama ne vem. Sem takrat sploh hotela, da se vrne nazaj? .... take psihoanalize ob pisanju še nisem doživljala ....

Sem torej želela, da se upanje sploh še kdaj vrne k meni?

Sem si za to prizadevala? Ne morem vam odgovoriti, saj tega še sama ne vem. Hrepenela sem po vrnitvi starega življenja, v katerem bi spet imela brata. In hrepenela sem po tem, da bi nečakinji imeli očeta. A da bi spet hrepenela po upanju? Mar ni bilo lažje ne-upati. Ne zaupati. Ker potem tudi nobena bolečina nima več takšne rušilne moči, kot sem jo doživljala ob trenutkih preizkušnje.

Morda sem v trenutkih po najhujšem trpljenju bila celo nekako osvobojena. V razmišljanju, da ne bom nikomur več zaupala, ker potem tudi take bolečine ne bom več doživela, sem čutila tolažbo. .... pa me je tako razmišljanje res potolažilo? ....

Odkimavam. Za nekaj časa morda, za stalno pa ne. In Nekdo, ki je bil vseskozi ob meni, je to vedel. Zato tudi tega ni dopustil. Tega, da bi zaprla vrata upanju. Da bi se odrekla zaupanju. On je upanje pripeljal nazaj v moje življenje, ne da bi ga za to prosila. Ne da bi čutila, kdaj se je to zgodilo. .... v mojem srcu je neizmerna hvaležnost ....

Za vse, kar se me je v trenutkih bolečine dotikalo. Za vse, kar me je kljub neprepustni temi dvigalo k svetlobi.

Za prevzem popolnega nadzora nad mojim življenjem v trenutkih, ko se je zdelo vse brezupno. Za nečakinji, danes stari 31 in 33 let. Ter tri majhne deklice, bratove vnukinje. Ki me vsakič, ko jih opazujem, spominjajo nanj.

Ki me nemo opominjajo na to, da upanje umre zadnje. Če sploh kdaj umre ..

Tanja Mlakar

»Kar koli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Pismo, imeli upanje« (Rim 15,4). Še dolgo po smrti mojega brata nisem vedela, kako spet začeti upati. Zdelo se je, kot bi vse moje upanje odšlo.

Z njegovo smrtjo. Izgubila sem upanje do veselja, do življenja. Čemu upati, sem se spraševala. Komu sploh še zaupati? In navsezadnje, kako upati, ko ne razumeš MAREC 2010

33

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

V OČETOVEM NAROČJU

Pred kratkim je prijatelj duhovnik položil roke na mojo glavo in dolgo molil zame. Sam med molitvijo nisem čutil nič posebnega. Na koncu mi je rekel: »Dovoli Očetu, da te stisne k sebi. Spočij se v njegovem naročju kot dojenček na materinih prsih.« Sprva nisem vedel, kaj naj te besede pomenijo, sedaj pa, ko to poskušam uresničiti, vidim, kako resnične so bile zame. Vedno bolj namreč spoznavam, da se ne znam prav umiriti v Očetovem (Abba – Očka) naročju. Nekako takole poteka moj pogovor z Očetom: Jaz: »Poglej, Očka, prišel sem k tebi, da se s teboj malo pogovorim. Veliko ti imam povedati. Toliko stvari se dogaja. Saj si naročil, naj pridemo k tebi vsi, ki se trudimo in smo obteženi, kajne?« Oče: »Prav. Ker te imam rad, mi dovoli, da te najprej stisnem k sebi.« Jaz: »Hej, počakaj malo, Očka! Ko me hočeš stisniti k sebi, mi je neugodno. Počutim se nevrednega. Saj veš, naučili so me, da nič ni zastonj, da si moram vse zaslužiti. Tvojo ljubezen si moram na nek način najprej zaslužiti. Počakaj, da grem prej k spovedi, da prej opravim

pokoro, da s sebe očistim umazanijo sebičnosti, lenobe, obsojanja drugih in samega sebe … Počakaj, da se najprej spravim sam s seboj in s svojimi bližnjimi …

Počakaj, da bom dober in čist, da bom vreden tvojega objema in tvoje ljubezni. Tedaj zagotovo pridem k tebi, Očka moj. Počakaj!« Očka: »Ne, sin moj. Ne trudi se, da bi si zaslužil mojo ljubezen. Moja ljubezen zate je že zaslužena – zate jo je s svojo smrtjo na križu zaslužil moj Sin, Jezus Kristus. Zaradi njega in njegove daritve te želim objeti in priviti k sebi – takšnega, kakršen si. Tvoja naloga je le, da sprejmeš Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje kot »vstopnico« k meni. Moja ljubezen do tebe je zastonjska.« Jaz: »Očka, to, kar mi praviš, tako težko verjamem.

Prosim te, pomagaj mi vedno znova in vedno bolj spoznavati tvojo zastonjsko ljubezen.« Bistvo moje osebne molitve je namreč čas, ki ga v miru preživim v prisotnosti nebeškega Očeta. Pomembno je, da se v njegovi prisotnosti umirim in se prepustim njegovi ljubezni.

VAJA: Z zaprtimi očmi v tišini sedim in si poskušam predstavljati, da sem v Očetovem naročju, da me Oče privija k sebi in mi govori: »Ti si moj ljubljeni sin (moja ljubljena hči). Kako sem vesel, če te smem privijati k sebi!«

VABILO BRALCEM Lahko rečemo, da glasilo Družina in Življenje izhaja že osmo leto. Res je, da sta se spreminjala njegova oblika in njegov obseg, da so bili začetki skromni, da smo se iskali in spraševali, kako naprej … Pa vendar lahko rečemo, da smo vedno v Jezusovem imenu trkali na vrata src mož in žena, očetov in mater, samskih, mladih in starejših … (Raz 3,20). Na prehojeni poti je bilo mnogo ovir in preizkušenj in Bogu smo hvaležni, da smo »obstali« do današnjega dne in da nam je dovolil priti v mnoge slovenske domove. Želimo, da bi skupaj z nami še več ljudi vedno bolj spoznavalo vrednoto, ki ji pravimo družina, da bi še več ljudi nagovorili s pričevanji, ki so sad srečanja z živim Bogom in pomenijo novo upanje in novo življenje … Zato bomo še naprej vztrajno delali in iskali nove priložnosti, da bo še več mož in žena, fantov in deklet, dedkov in babic, stricev in tet … slavilo Boga v svojih srcih in se veselilo njegovih čudovitih del v našem življenju … Še naprej bomo nagovarjali vse, ki nam jih Gospod pošlje na pot, naj se obrnejo k njemu, naj mu izročijo svoja srca in svoja življenja, naj mu iskreno zaupajo vsak trenutek svojega življenja, naj se iskreno odločijo zanj, ki »more po môči, katera deluje v nas, v vsem napraviti neznansko več od tega, kar prosimo ali mislimo« (Ef 3,20).

Zato zaupamo našemu Gospodu, da bo dovolil, da bo naše glasilo v obdobju, ki je našim družinam nenaklonjeno in vrednote, ki so nam svete in nas povezujejo, pred našimi očmi tepta in zasmehuje, ne le »preživelo«, pač pa se bo razširilo še v mnoge domove in bo tudi tam prižgalo svetlo lučko upanja, ki jo mnogi tako zelo potrebujejo.

Zavedamo se, da naše glasilo ni profesionalno, saj ga soustvarjamo sami amaterji – preprosti možje in žene, ki poskušamo poslušati Božji glas, ki nam pravi, naj to, kar prejemamo, dajemo tudi naprej, naj svoja izkustva srečanja z Bogom podelimo z drugimi, ki so na poti iskanja ... Tudi mi smo na poti iskanja in smo večkrat »vsi iz sebe« zaradi stvari, ki se z nami ali okoli nas dogajajo – kot učenca na poti v Emavs. Kot slednja smo tudi mi povabljeni, da Jezusu dovolimo, da se nam pridruži in nas pokara tako kot učenca: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?« (Lk 24,25–26) Kolikokrat zaslužimo karanje! Kolikokrat so naše oči zastrte, da Jezusa ne vidimo in ne spoznamo.

PROŠNJA IN POBUDA: Prav zaradi zgoraj naštetega in omenjenega vas prosimo in vabimo, da nam pišete in nam poveste, kaj in kako vas je določen članek v glasilu nagovoril, kako ste kakšno misel sprejeli in kako je v vas »odmevala«. Seveda bi bilo napačno pričakovati, da se naše glasilo vsem kar tako »dopade«. Zavedamo se, da je treba še marsikaj narediti, da se je treba še bolj potruditi in priti še bližje ljudem … In to je tudi naš namen.

Zato še enkrat, pišite nam! Pošljite nam svoje komentarje, svoje pobude, svoja vprašanja … Morda vam bomo znali odgovoriti, morda nas bo vaša stiska ali problem povezal v molitvi, morda boste s svojim razmišljanjem, ki ga bomo, če boste dovolili, objavili, prav vi pomagali komu iz stiske.

Uredništvo DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

34

MAREC 2010

IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN Želja po ustanovitvi zakonske skupine v župniji svete Ane v Bakovcih je bila prisotna že dlje časa. Da bi zainteresirani zakonci dobili jasnejšo podobo o delovanju take skupine, smo k nedeljski maši povabili pare, ki v njih že sodelujejo ali jih celo vodijo. Ti so nam na zanimiv način predstavili svoje izkušnje. Župnik mag. Franc Zorec je v našo župnijo povabil zakonski par Zanjkovič, ki je postal naš voditeljski par. Prvo srečanje smo imeli v adventnem času. Dobivamo se enkrat mesečno v župnijskem domu. Naša skupina je – glede na leta skupnega življenja – zelo pisana, kar ji daje prav poseben čar. Z veseljem si delimo izkušnje. Čeprav gledamo na določene stvari

ZAKONSKA SKUPINA V ŽUPNIJI SVETE ANE V BAKOVCIH vsak iz svojega zornega kota, nas vse druži ista želja, to je živeti zakon, ki bo Bogu po volji. Pri naših srečanjih nam je v pomoč in oporo gradivo, ki nosi naslov “Skupaj gradiva najin dom”. V njem se prepletajo odlomki iz Svetega pisma z vprašanji, ki se nam pogosto zastavljajo v vsakdanjem življenju. S tem spoznavamo načela zakonskega življenja. Če bi željo po ustanoviti skupine, primerjali z gorčičnim zrnom, potem

smo z župnikom, ki je to seme bil pripravljen posejati, dobili dobrega sejalca. Zrno je vzklilo, korenine pa postajajo čedalje močnejše, ker svojo moč črpajo iz Svetega pisma. Kmalu bo naša skupina postala mogočno drevo, ki bo v svoji krošnji nudilo varno zavetje našim otrokom in viharji vsakdana ga ne bodo zamajali.

Bogu smo hvaležni za ta dar. zakonca Franc in Jožica Bencak

ZAKONSKA SKUPINA Dolenja vas Začetki našega druženja segajo približno pet let nazaj, ko sta v župniji Dolenja vas gostovala s svojim predavanjem in predstavitvijo njunega delovanja v okviru programa Zakonca na skupni poti Vilma in Dani, kot pričevalca pa sta se jima pridružila še Nina in Matjaž iz Grosuplja.

Njuno pričevanje in povabilo sta nas nagovorila k vključitvi v zakonsko skupino. Sestavili smo jo trije zakonski pari ter Nina z Matjažem, ki od vsega začetka z nami sodelujeta kot voditeljski par in si kljub oddaljenosti (doma sta kot že rečeno v okolici Grosuplja) vedno vzameta čas za srečanja z nami. Kot duhovni vodja z nami pridno sodeluje in nas vodi ter povezuje gospod Branko, župnik v Dolenji vasi.

Srečujemo se vsak tretji petek v mesecu v večernih urah, običajno v župnišču ali pa tudi na domu zakoncev.

Skupina res ni velika, sestavlja pa jo kar pisan šopek.

Smo različnih poklicev in izhajamo iz različnih družin, različnih župnij, imamo različno dolg zakonski staž (od nad 10 do nad 40 let zakona).

Otroci iz naših družin so še predšolski malčki, osnovnošolci, pa tudi že dijaki in študentje. Dva izmed otrok, ki sta zagledala luč sveta v teh letih »šolanja« sta večkrat delila z nami večer v maminem ali očetovem naročju.

Vsa ta različnost pa prav nič ne moti našega druženja. Nasprotno!

Postali smo prijatelji. Združujejo nas veselje, problemi starejših zakoncev bogatijo izkušnje in pogled mlajših, pa tudi obratno. S pomočjo programa in Svetega pisma odkrivamo in poglabljamo medsebojne odnose, odnos do njega in Božjega načrta.

Delimo si izkušnje, se z njimi bogatimo, drug drugega spodbujamo.

Ugotavljamo, da so zgodbe in problemi enega para v jedru enaki problemom, zgodbam in pogledom drugega zakonskega para.

Vsako naše srečanje začnemo z molitvijo, s katero se priporočimo Sv. Duhu, ob koncu pa se Bogu zahvalimo za lep večer in prejmemo blagoslov.

MAREC 2010

35

Uradnemu delu sledi še malo klepeta, kjer ne manjka ribniške šegavosti in dobre volje, pa tudi kaj za pod zob ali za v grlo se znajde na mizi.

Naš cilj je, da bi ohranjali lep odnos v zakonu, postajali boljši in strpnejši drug do drugega in se trudili, da bi vsak dan razmišljali in živeli iz evangelija in dovolili Jezusu, da je on središče našega življenja.

Jožica in Bojan Figar

Skupino sestavljamo: Jožica in Bojan Figar, Tatjana in Lojze Levstik, Metka in Roman Kromar, voditelja Nina in Matjaž Vidic ter župnik Branko Potočnik

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN

N ATA Š A IN DANI ROS

Življenje moramo deliti z drugimi in tega se Nataša in Dani Ros iz Boračeve dobro zavedata. Pravita, da je pravo občestvo mnogo več kot le prisostvovanje maši. Častimo lahko v možici, življenja pa v njej ne moremo skupno doživljati. Aktivno sta sodelovala pri ustanavljanju zakonske skupine Radenci I in Radenci II. Sta voditeljski par prve zakonske skupine Radenci.

Sta starša treh otrok: Neže, Matjaža in Jošta. To leto bo za njih nekaj posebnega, saj se pripravljajo na prvo sveto obhajilo hčerke Neže. Živijo na kmetiji Natašinih staršev. Povezuje jih delo in nesebična ljubezen.

Se lahko predstavita našim bralcem (od kod prihajata, kakšni sta bili vajini matični družini, kako sta se spoznala, s čim se ukvarjata)?

v službi poslušal nedeljske čestitke, če kje zasledim, da se bo Nataša poročila. Takrat sem še delal v Termah Banovci.

Narazen sva bila dve leti in pol in v tem času sva tudi imela vsak svoje dekle oziroma fanta. Po vseh teh letih preizkušenj pa je Bog že vedel koga mora spraviti skupaj in tako sva se spet našla in 3. junija 2000 tudi poročila.

Tokrat sva končno vedela, zakaj sva se spet našla in da hočeva biti skupaj. Danes pa veva, da nisva midva tako hotela, ampak Bog. Oba prihajava iz tradicionalnih kat. družin, ki nista bili

Sva Dani in Nataša Ros, živiva v Boračevi na Natašinem domu skupaj z njenimi starši.

Nataša je po poklicu kmetijski tehnik in je zaposlena doma na kmetiji. Dani je poklicu kuhar in dela v vrtcu v Križevcih pri Ljutomeru. Spoznala sva se že v tretjem letniku srednje šole in spoznavala prve trenutke zaljubljenosti le tri mesece. Vso to pavzo, ko nisva bila skupaj, sva velikokrat pomislila drug na drugega in potem zopet nadaljevala kot fant in dekle. Ampak trajalo je le dve leti in spet sva šla narazen.

Tokrat sva končno vedela, zakaj sva se spet našla in Dani: Spomnim se, da sem v tem času mislil, da imam vse. Imel sem da hočeva biti skupaj. Danes pa veva, da nisva midva dobro službo, avto in dekle in da kaj tako hotela, ampak Bog. drugega v življenju več ni potrebno.

Ampak skupaj z Natašo sva spoznala, da potrebujeva še nekaj časa sama glede vere nič posebnega, hodili smo k maši in k verouku. zase in spet se je najina zveza prekinila. Tudi tokrat Starši so se zmeraj trudili delati tisto, kar bo najbolj prav nisva pozabila drug na drugega in vem, da so moje misli za njihove otroke. pogosto bile pri Nataši. Še posebej ob nedeljah, ko sem DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

36

MAREC 2010

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI Nataša: Jaz sem po končanem osnovnošolskem verouku hodila še k mladinskemu. Moram priznati, da se je komaj v teh najstniških letih začelo glede vere v meni nekaj spreminjati. Mislim, da je to bila posledica skupin. Veliko smo hodili na duhovne vaje, razna srečanja po Sloveniji in tujini in seveda veliko delali v župniji. Mladinska skupina v župniji je velika pomoč pri vzgoji, pravijo moji starši.

skupino Radenci I? Pomagala sta tudi pri ustanavljanju zakonske skupine Radenci II.

Preden sva se poročila smo imeli v Radencih predzakonsko skupino, katero nas je obiskovalo pet parov. Imeli smo celoletno pripravo na zakon in bilo je prav »fajn«.

Nataša: Jaz sem imela izkušnjo dela v skupini in kar vleklo me je spet naprej v skupino. Oba sva menila, da je prav, da se pari nekje srečujemo, družimo in izmenjujemo izkušnje.

Kaj pa vajina družina? Koliko otrok imata?

Tako se nas je nekaj parov skupaj s takratnim duhovnikom Imava tri otroke. Najmlajši Jošt je star 5 mesecev, Matjaž župnije Radenci g. Petrom začelo zbirati enkrat mesečno bo letos julija 5 let in najstarejša je hčerka Neža, ki bo in teme je zmeraj pripravil župnik sam. Potem pa je g. Peter septembra stara 9 let in je letos prvoobhajanka. Vsa odkril Vilmo in Danija. Imeli smo skupno srečanje in kmalu družina se že na nek poseben način veseli Nežinega zatem je v župniji Radenci začela delovati prva zakonska skupina. Vodstvo naše skupine sta na začetku sprejela Danijela Zdaj vem, da je za to popestritev v najinem in Jan Škrobar s Cvena, ki sta že imela zakonu poskrbela Božja beseda iz Svetega pisma. izkušnjo vodenja zakonske skupine iz svoje temeljne skupine z Razkrižja. Na tretjem srečanju sta se Danijela in Jan zaradi prevelikega števila obveznosti poslovila prvega obhajila, saj vemo, da nas bo to še dodatno in vodenje naše skupine smo prevzeli pari sami. povezalo kot družino in širše kot župnijo.

Dani: Prepričana sva bila, da je to nekaj res dobrega za naju, sploh nisva vedela točno kaj, ampak bilo nama je Kaj za vaju pomenijo besede: »Tukaj sem Gospod, vedno bolj všeč. pošlji mene«? Kdaj vaju je Bog poklical v zakonsko Zdaj vem, da je za to popestritev v najinem zakonu poskrbela Božja beseda iz Svetega pisma. Zase lahko rečem, da sem bolj hitre jeze, ampak odkar mi je Sveto pismo vedno bolj blizu, se mi enostavno nekateri slabi dogodki ne zdijo taki, da bi se splačalo jeziti. Potihoma sam zase kratko pomolim in jeza je takoj manjša ali pa celo splahni.

To svojo izkušnjo dobrega za najin zakon smo vsi v skupini hoteli deliti še z drugimi zakonskimi pari in tako sta iz naše skupine nastali še dve novi skupini: Radenci II in Kapela. Slednjo vodi tudi en zakonski par iz naše skupine.

Morava pa poudariti, da smo vse to dosegli s skupno molitvijo v skupini.

Povejta kaj o zakonski skupini, ki jo vodita. Kdaj se srečujete, kako potekajo srečanja, koliko članov ima, kdo je duhovni vodja?

Najpomembnejše: skupino vodimo vsi pari in zato smo vsi voditelji. Midva sva morda samo kontaktni

Od Boga smo na začetku postnega časa dobili darilo: pokvarila se nam je televizija.

osebi. Prepričana sva, da marsikateri par prinese v skupino več kot pa midva sama. Brez vseh nas, ki gradimo skupino, tudi naju ne bi bilo. Naša skupina se srečuje enkrat mesečno (imamo ustaljeni termin – prvi torek v mesecu). V skupini je 7 parov. Teme srečanj delimo, ne hitimo. Duhovni vodja je g.

Janko Ivančič, ki se z nami zelo trudi.

MAREC 2010

37

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI Kako sta vidva oz. celotna zakonska skupina vključeni v domačo župnijo? Ali se zakonske skupine srečujete tudi na škofijski ravni?

»užiten kruh« drug za drugega? Kako je vključitev v zakonsko skupino pomagala vajinemu odnosu?

Dani: V najinem Vsako leto pripravimo odnosu je še veliko srečanje zakoncev napak, neposlušanja, V postnem času se trudim slišati svoje otroke jubilantov, ki so se poročili nerazumevanja ali in moža. Spreminjati želim to, kar se mi zdi, v župniji Radenci in kratkomalo jeze. Zato praznujejo okrogle obletnice se, odkar sva v zakonski da v mojem otroštvu ni bilo prav. poroke (5., 10., 15. …). Pri skupini, trudiva vse to tem sodelujeta obe skupini, spreminjati in vedno bolj prva in druga iz Radencev. graditi razumevanje med Ena skupina pripravi mašo, nama in z najino širšo druga pa pogostitev za vse po maši. okolico.

Večina naših članov sodeluje pri branju beril, moški del Nataša: Sama vem, da če se naučim moža dobro pa zelo pridno sodeluje pri »ofru« med mašo. Nekateri poslušati, slišim tisto, kar bi res morala, pa mi tega sploh naši otroci so pri ministrantih, drugi pri skavtih. Nekatere ni povedal. In poskušam se ne jeziti z besedami: »Ja, saj mamice vodijo svetopisemske urice, pa tudi birmanske zdaj bi pa že moral vedeti.« skupine.

Na škofijski ravni pa se zakonske skupine vsako leto Smo v postnem času. Post, ki ga Bog želi od svojega srečujemo v Kančevcih. Letos je bilo to že tretje srečanje ljudstva, vodi v spremembe, tako notranje kot zunanje (v svetu okoli nas). Kaj letos doživljata in izpolnjujeta in vsako leto nas je več parov. Letos nas je bilo 42. s postom in molitvijo?

Upamo pa, da nam bo tudi letos uspelo organizirati skupne počitnice družin na Pohorju za vse tri zakonske Dani: Od Boga smo na začetku postnega časa dobili skupine. (Radenci I in II ter Kapela). Lansko leto smo darilo: pokvarila se nam je televizija. Zavedam se, da se imeli zelo lepo in zato hočemo to tudi letos ponoviti. moraš najprej biti doma, se truditi za dobre odnose v Verjamemo namreč, da je moč molitve močnejša, če nas družini, šele potem lahko greš drugam. je več zbranih skupaj.

Nataša: V postnem času se trudim slišati svoje otroke in moža. Spreminjati želim to, kar se mi zdi, da v mojem Jezus se nam pri sveti maši daruje pod podobo kruha otroštvu ni bilo prav. Želim si, da bi lahko večkrat šla h in vina. Kako sta se vidva pripravljena darovati drug križevemu potu. drugemu in se spreminjati z namenom, da postajata

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

38

MAREC 2010

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI Kaj želita povedati na koncu tega pogovora?

 Zakonska skupina Radenci II

Sva običajen par, ki se še vedno uči skupaj moliti in to prenašati na svoje otroke in bližnje. Velikokrat zaslediva, da sva daleč od Boga in resnic v Svetem pismu. Drugič spet spoznava, da je Božja beseda tista, ki nama pomaga razumeti najin odnos in tudi svet okoli naju: starše, otroke, sosede in sodelavce.

Vse na svetu je za nekaj dobro in za nekaj slabo.

Nataši in Daniju se zahvaljujeva za pogovor. Hvala, da sta si vzela čas. Od vas sva šla bogatejša.

Naj Bog vajino družino tudi v prihodnje obilno blagoslavlja.

Pogovor sva pripravila Oton in Cvetka Bogdan

POMLAD PRIHAJA IN Z NJO NAJUGODNEJŠE BIVANJE ZA UPOKOJENCE!

Za 150 € vam nudimo 5-dnevni polpenzion s kopanjem v okoliških termah in preseneèenjem pri Štrku.

Akcija traja od 1.3. - 31.5.2010

Penzion Mavrica*** v Veržeju, Vam ponuja prijetno preživljanje poèitnic v mirnem okolju, kjer je veliko možnosti za sprostitev in rekreacijo.

V obnovljeni hiši so lepo opremljene sobe s èajnimi kuhinjami in igralnica, kjer se lahko zabavate z biljardom, roènim nogometom, namiznim tenisom in družabnimi igrami.

Prostorna hiša je primerna za razlièna seèanja in aktivne vaje tudi za veèje skupine.

V tišini hišne kapele lahko najdete mir in se notranje obogatite.

Bližnje terme ( Banovci, Bioterme, Moravske toplice, Lendava in Ptuj) vam omogoèajo, da poišèete veselje in zdravje v termalni in navadni vodi.

ZELO UGODNE DRUŽINSKE POÈITNICE

Informacije in rezervacije: ZAVOD MARIANUM VERŽEJ PENZION MAVRICA*** Pušèenjakova ulica 1 9241 Veržej Tel: 02 588 90 60 GSM: 051 370 377 E-pošta: penzionmavrica@siol.net www.marianum.si

MAREC 2010

5-dnevni paket za družino s tremi otroki že od 390€ .

Posebne ugodnosti za veèje družine.

39

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

ROMARSKO POHODNIŠTVO GOLICA v Karavankah – 2. romarski pohod 2010 – SPREMEMBA TERMINA Na Golico bomo, če Bog da, romali v začetku junija, in sicer v soboto, 5. junija 2010. U. Wilewaldt je pripravila nekaj podatkov o poti, da tisti, ki boste šli prvič, ne bi bili preveč presenečeni. Verjetno se bomo dogovorili za sv. mašo, če bo le mogoče kar na vrhu. Hrana bo kot vedno iz nahrbtnika, koča pa bo takrat tudi že odprta. Prositi moramo stvarnika teh lepot, da nam da lepo vreme, in gremo.

Zahtevnost

Markirana, občasno precej strma pot.

Dostop

Vzpon na Golico se začne na Planini pod Golico, v vasi severno od Jesenic visoko na pobočjih Golice.

Dolžina

Planina pod Golico–Koča pod Golico: 1 ura 40 minut Koča pod Golico–Golica: 30 minut Vrnitev: 1 ura 30 minut Skupaj: 4 do 5 ur

Višina

Koča pod Golico: 1582 m Golica: 1835 m

Višinska razlika

Planina pod Golico–Koča pod Golico: 630 m Planina pod Golico–Golica: 890 m

Čas obiska

Vsaj enkrat se morate na Golico odpraviti v maju, ko na južnih pobočjih cvetijo gorske narcise, lepo pa bo tudi poleti ali jeseni.

Večina poti teče po gozdu, zato vas tudi poletna vročina ne bo preveč motila.

Priporočam

Pot je občasno strma – dobra obutev in planinske palice zato ne bodo odveč.

Karta

Karavanke, osrednji del, planinska karta 1 : 50.000

Golica je obmejna gora v Karavankah. Nahaja se na nadmorski višini 1835 metrov. Najprimernejši čas za obisk je v kopnem od maja do oktobra, najlepša pa je konec maja in junija, ko cvetijo narcise ali ključavnice. Takrat so travniki na začetku poti videti, kot da bi bili pobeljeni s snegom. Po ljudski pripovedki naj bi ključavnice dobile svoje ime zaradi čebel. Gora je dostopna z Jesenic in od tam po vijugasti cesti do Planine pod Golico. Sredi vasi stoji velik Dom pod Golico, kjer lahko pustite avto. Če želite skrajšati pot, se lahko peljete še višje in pustite avto v zaselku Betel pri gostilni Pri Fencu, vendar je parkirišče manjše in konec tedna verjetno tudi zasedeno.

V zaselku Betel je kažipot, ki vas usmeri po krajši poti pod tovorno žičnico ali po precej daljši, a bolj položni poti čez planino Markljev rovt. Krajša pot vas vodi mimo gostilne Pri Fencu po dobro uhojeni poti čez travnik, nato nas pričaka smrekov gozd in kasneje makadamska cesta, nad katero je spodnja postaja tovorne žičnice. Na levo se pri žičnici odcepi zelo zahtevna zimska pot, na desno pa nadaljujemo manj zahtevno pot. Pred koncem poti nas pričakajo obsežni travniki pod Krvavko, ki je vrh naravnost nad kočo. Koča na Golici se nahaja na višini 1582 metrov. Stoji nad strmim prepadnim skalnim robom.

V koči se lahko okrepčate z dobro domačo hrano. Od nje DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

je še pol ure strme hoje do vrha Golice. Tam nas pričaka čudovit razgled proti Avstriji, Julijskim Alpam s Triglavom in Stolu. Izlet traja približno dve uri v eno smer. Če vam čas dopušča, si lahko ogledate tudi bivše nahajališče železove rude Savske jame.

Izhodišče izleta je vas Planina pod Golico (odcep s ceste Ljubljana–Jesenice). Pot vas vodi mimo cerkve sv. Križa, ki je bila zgrajena daljnega leta 1683 v spomin na zmago nad Turki. Usmerite se proti Savskim jamam, ki pričajo o nekdaj bogatih nahajališčih železove rude. Sledite usmerjevalnim tablam ob gozdni stezi.

Pri stari karavli (vojaški utrdbi) zavijte desno za smer Golica in se na planini Markljev rovt začnite vzpenjati po markirani poti čez pašnik. Po približno pol ure hoje navkreber dosežete novo gozdno cesto in Sedla Suha.

Tu si lahko ogledate spomenik na mestu, kjer se je ob koncu 2. svetovne vojne zrušilo zavezniško ameriško letalo. Zapustite cesto in pod goliškimi travniki, ki so v maju eno samo morje cvetočih narcis, pridete do koče na Golici. Od tam v pol ure osvojite vrh Golice, 1834 m.

Sestopite po označeni poti mimo turistične kmetije. Čas hoje : 6–7 ur Romarsko pohodniška druščina

40

MAREC 2010

ROMARSKO POHODNIŠTVO Dvodnevni romarski pohod na Stol v petek in soboto, 23. in 24. julija 2010 V petek popoldne se pripeljemo do Valvasorjevega doma. V njegovi bližini bomo imeli v naravi sv. mašo ob 18. uri zvečer (močno upamo, da bo duhovnik lahko šel z nami). V tem domu bomo tudi prenočili in se v soboto zjutraj zgodaj – ob 6. uri najkasneje – odpravili proti Stolu. To pa zato, da nam vsaj za vzpon ne bo preveč vroče. Hodili bomo v skladu z našimi zmožnostmi, se na vrhu odpočili in imeli kosilo iz nahrbtnikov ali pa tudi v Prešernovi koči, če bo kdo želel. Nato se bomo v miru vrnili v dolino do naših avtomobilov. Tudi sobotni zajtrk na poti bo iz nahrbtnikov.

V Valvasorjevi koči moramo predhodno najaviti število nočitev, zato prosimo, da sporočite na telefonsko številko 041 616 534 (Marija Halas), koliko bi vas prespalo v petek, in sicer vsaj do ponedeljka, 19. julija.

Sama pot je opisana spodaj. Čeprav je opis z interneta, lahko po preizkusu rečemo, da kar drži. Za prav majhne otroke pot ni primerna, sicer pa sami najbolj veste, kakšni hodci so vaši otroci (ali pa vi ali pa mi).

Dostop do izhodišča: Z avtoceste Ljubljana–Jesenice se usmerimo na izvoz Vrba in cesti naprej sledimo v smeri Jesenic. Že kmalu pa se bo desno odcepila cesta v vas Žirovnica. Usmerimo se na to cesto in ji nato sledimo skozi vas, za katero se za krajši čas strmeje vzpne in nas nato na mestu, kjer se asfalt konča, pripelje na križišče.

Nadaljujemo levo v smeri Valvasorjevega doma in Potoške planine (naravnost Završnica). Razmeroma dobro vzdrževana cesta nas nato pripelje do križišča, kjer nadaljujemo levo v smeri Potoške planine in Valvasorjevega doma. V naslednjem križišču pa se usmerimo na desno zgornjo cesto v smeri Valvasorjevega doma (levo Potoška planina). Tej cesti, ki nato postane nekoliko slabša, sledimo do parkirišča v bližini Valvasorjevega doma.

Opis poti: Od Valvasorjevega doma nadaljujemo desno v smeri Stola. Pot nas sprva vodi skozi gozd in se le rahlo vzpenja proti vzhodu. Po 15 minutah lahkotne hoje nas pot pripelje iz gozda na Žirovniško planino, kjer je razpotje.

Nadaljujemo po desni spodnji poti v smeri »Stol – Zabreška pot« (levo Stol – Žirovniška pot). Pot gre za planino v gozd in nato z nekaj rahlimi vzponi in spusti preči pobočje Stola. Po približno 40 minutah hoje od izhodišča nas pot pripelje na naslednje razpotje, kjer nadaljujemo levo navzgor (desno navzdol Zabreška planina).

Pot naprej se začne strmeje vzpenjati in nas po 20 minutah nadaljnje hoje pripelje na opuščeno staro planino, kjer opazimo propadajoč bivak.

Pot gre nato ponovno v gozd, ki pa iz koraka v korak postaja redkejši.

Višje razmeroma strma pot preide iz gozda na pobočja, poraščena z rušjem. Vse bolj razgledna pot nato zavije nekoliko v desno in nas hitro pripelje do Finžgarjeve skale. Pot, s katere se nam odpirajo razgledi na Gorenjsko in osrednje Karavanke, nas nato pripelje na neizrazit stranski greben Stola, kjer le ta zavije levo in se nato vzpne po vršnem pobočju Malega Stola. Tu že lepo vidimo Prešernovo kočo, katero dosežemo brez večjih težav.

Od koče nadaljujemo desno v smeri Stola po poti, ki nas po krajšem vzponu pripelje na vrh Malega Stola (2198 m).

V nadaljevanju se pot spusti na neizrazito sedelce med obema Stoloma, kjer je naslednje razpotje. Nadaljujemo naravnost (desno Zelenica in Završnica) po poti, ki se strmeje vzpne in nas po nadaljnjih 10 minutah vzpona pripelje na najvišji vrh Karavank.

Valvasorjev dom–Žirovniška planina 15 minut, Žirovniška planina–Stara planina 45 minut, Stara planina–Prešernova koča 2 uri, Prešernova koča–Stol 20 minut.

Ob poti: Žirovniška planina (1200 m), Stara planina (1450 m), Prešernova koča na Stolu (2174 m), Mali Stol (2198 m) Romarsko pohodniška druščina MAREC 2010

41

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DAR ŽIVLJENJA Življenje je dar, direktno od Boga dobili smo ga ... in prav za vsakega otročička smo Gospodu hvaležni!

LENART KAČ Z veseljem in hvaležna Bogu sporočava, da se nama je 14.

12. 2009 rodil čudovit in velik deček Lenart (3880 g in 51 cm).

V najino družinico je z njegovim rojstvom resnično posijalo sonce. Deček pridno raste in se že približuje 6 kg. Ati se je po 6- tedenskem dopustu vrnil na delo, mami pa se tudi dobro počuti in z največjim veseljem skrbi za Lenarta. Pri Bogu je res vse mogoče!

LUKA ZDOLŠEK Letošnji pust je bil res vesel, saj se nam je pridružil najin sonček Luka. Je pravi korenjak, ki naju pridno uči vseh radosti starševstva.

Novopečena mami Tanja in ati Peter

TADEJ TROJAR Avgusta sem se pridružil mamici in atiju. Sedaj sem že kar velik fant in radovedno raziskujem svet okoli sebe. Vsi mi pravijo, da sem pravi mali dobrovoljček, saj prav vsakemu podelim velik nasmeh.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

42

MAREC 2010

DAR ŽIVLJENJA

KRISTINA MEDVED 11. marca 2010 se je bratcu Urbanu pridružila mala sestrica Kristina.

Mislim, da slika, ki jo prilagamo, pove, kako se počutimo – srečni smo in Bogu hvaležni, da je naši družini podaril novo življenje.

Vesela mamica Danica in ati Mitja

RAFAEL WOLF Januarja se nam je rodil mali Rafael.

Starejši bratec Valentin ga rad čuva in crklja. Komaj čaka, da zraste, da bosta lahko skupaj igrala nogomet.

Mamica Marjeta in ati Branko Wolf

AMADEJ OŽEK Po 15 dneh zamude sem se, 8. 7. 2009, odločil, da je čas, da pokukam na svet in vse razveselim. Zdaj pa z velikim zanimanjem raziskujem svet okoli sebe in vse razveseljujem s svojimi nasmehi.

MAREC 2010

43

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DAR ŽIVLJENJA

MIJA DEČMAN Lansko leto smo imeli zopet žive jaslice.

Lana je 15. septembra dobila sestrico Mijo. Hvaležni smo za milosti in Božji blagoslov.

Anka in Igor Dečman

MATEVŽ PINTER Sem Matevž iz Lipe pri Frankolovem. 31. oktobra sem prijokal na svet in se pridružil sedemletni sestrici Tamari in dve in pol letnemu bratcu Aneju.

Oba me imata zelo rada, jaz pa ju komaj pričakam, da se vrneta iz šole in vrtca. Naša hiša zdaj je polna smeha in radosti, komaj čakam da shodim, da bomo skupaj ustvarjali norosti.

Mami Marjetka in ati Roman

MARTIN MLAKAR Na godovni dan mojega krstnega zavetnika, 11. 11. 2009, sem postal bratec Blažki in Izidorju. Cela družina je neskončno hvaležna zame, jaz pa sem hvaležen, da imam okoli sebe toliko ljudi, ki me imajo radi.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

44

MAREC 2010

DAR ŽIVLJENJA

SARA MARIJA HORVAT V času pričakovanja rojstva Deteta Jezusa 23.12.2009, je v času Angelovega češčenja (12:15) prijokala na svet dolgo pričakovana Sara Marija in prinesla prav posebno veselje družinici, posebno mamici Mirjam in atiju Rudiju.

Pridružila se je sestrici Viktoriji prav na njen god in bratcu Davidu, ki sta jo že nestrpno pričakovala.

Hvaležni Bogu in materi Mariji za dar življenja se priporočamo v nadaljnje varstvo in vodenje. družina Horvat iz Lucije

TOBIJA BOŽNAR 8. februarja je Mirjam dobila bratca Tobija, ki ji je svet postavil na glavo. Dobiti bratca, to ni kar tako, skoraj vse je treba deliti, tudi starše!

Hvaležna za novi dar življenja, Maja in Blaž

JULIJ PETERNELJ V petek, 19.03. 2010, nama je ob 4:01 jutro polepšal prvorojenec Julij. Z mamico sta že doma, tako da se lahko skupaj crkljamo in odkrivamo radosti družinskega življenja.

Primož, Helena in Julij

MAREC 2010

45

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

Zdravnik je vprašal ženo. »Kako, da niste opazili, da je vašega moža infarkt?« – »Saj je bilo res nekaj čudnega. Po dvajsetih letih mi je spet enkrat rekel: ,Žena, moje srce!'

Policaji zaslišujejo prestopnika in ga priklopijo na detektor laži. »Ali poznate to napravo, ki odkrije, če lažete,« vpraša inšpektor. Osumljenec: »Seveda, z eno tako sem že dvajset let poročen.

Znan strokovnjak je predaval o vzgojnih vprašanjih in med drugim je povedal: »Kadar je otrok živahen, ga lahko pomirite tako, da mu nežno češete lase.« – »Kaj pa, če to ne pomaga?« nekdo vpraša. »Potem uporabite drugi konec ščetke na drugem koncu otroka.

Ameriški turist potuje po Izraelu in pride do Genezareškega jezera, pa vpraša čolnarja koliko stane, da ga pripelje na drugi breg. Čolnar mu odgovori: »Sto dolarjev.« Američan: »Vi niste ribič, vi ste oderuh!« Ribič: »Toliko stane. Saj veste, da je šel Kristus peš tukaj čez!« – »Nič čudnega, pri teh cenah!

Vsa vas je bila razburjena, ko se je zvedelo, da so župniku ukradli suknjič. Čez nekaj tednov ga je nekdo vprašal, ali je dobil suknjič nazaj. »Ne v celoti. Ampak tri gumbe so mi pa že dali v puščico!

Janezek gleda, kako župnik s kladivom in žeblji popravlja plot. »Ali bi se rad česa naučil?« vpraša župnik. »Ne, le zanima me, kaj reče župnik, ko se udari po prstih!

Policaja se pogovarjata: »A veš, sem slišal, da bo letos sneg zapadel že avgusta!« – »Grozno, kdo ga bo pa kidal v tisti vročini …

Mož in žena se skregata, stepeta. Ona reče: »Najrajši bi umrla!« – »Jaz tudi!« – »Potem sem si pa premislila!

Mož reče ženi: »Kaj pa si tako tečna?« – »Naša soseda ima prav takšno obleko kot jaz.« – »In zdaj bi najbrž rada, da ti kupim novo?« – »A ni to ceneje, kot da se preselimo?«

Katehet vpraša: »Otroci, kdo ve, kje je Bog pričujoč?« – Janezek: »V naši kopalnici!« – »Kje si pa to slišal?« – »Naš ata vsako jutro razbija po vratih v kopalnico in vpije: ,Moj Bog, a si še zmeraj noter?'

Vnuk se pogovarja z dedkom: »Dedi, a boš sladoled?« – »Ne, hvala!« – »No zdaj pa še ti mene vprašaj!

Pri spovedi: »Gospod župnik, danes zjutraj sem spet stala pred ogledalom in se ogledovala, kako sem lepa. Ali je to greh?« – »To ni greh, ampak zmota!

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

46

MAREC 2010

Verižica in glavnik Nekoč sta živela zakonca, katerih ljubezen je od poročnega dne naprej še zmeraj rasla. Bila sta zelo revna, vedela pa sta, da ima vsak od njiju v srcu neizpolnjeno željo: on je imel zlato žepno uro, ki jo je dobil od svojega očeta, in močno si je želel, da bi si kdaj lahko kupil še zlato verižico; ona pa je imela lepe in dolge svetle lase in je sanjala o glavniku iz biserovine, ki bi se kot diadem svetil v njenih laseh.

Leta so tekla. On je vedno pogosteje mislil na glavnik, ona pa je na glavnik skoraj pozabila, ker je razmišljala samo, kako bi mogla kupiti zlato verižico.

O vsem tem nista govorila, v sebi pa sta gojila gorečo željo ustreči drugemu. Ko sta praznovala deseto obletnico poroke, je žena že navsezgodaj prišla k možu. Bila je vsa srečna, vendar tudi spremenjena, postrigla si je namreč svoje lepe dolge lase. »Kaj si storila, draga?« je ves osupel vprašal mož. Žena je razprla dlani, na katerih se je bleščala zlata verižica. »Prodala sem jih, da sem lahko kupila zlato verižico za tvojo uro.« »Oh, najdražja, kaj si storila?« je rekel mož in tudi on razprl dlan, na kateri se je bleščal dragocen glavnik iz biserovine. »Jaz sem prodal uro, da sem ti mogel kupiti glavnik.« In objela sta se. Bila sta še revnejša, pa vendar bogatejša, saj sta bila drug drugemu največje bogastvo.

Samo ena sreča je v življenju: LJUBITI IN BITI LJUBLJEN! (Bruno Ferrero: Samo veter ve)

i

.s

iz

.d w

w

w

//

: tp ht Vabimo vas, da obiščete našo spletno stran www.diz.si, kjer poskušamo vsem, ki so dnevno v stiku z internetom, predstaviti naše delo. Veseli bomo vsakega vašega odziva, mnenja, pobude ali predloga … Radi bomo odgovorili tudi na vaša morebitna vprašanja. Obiščite nas na spletu!

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110.

Glasilo društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Glavna urednica Petra Berčan (e-pošta: petra.bercan@gmail.com), odgovorni urednik Dani Siter (e-pošta: dani@diz.si, telefon: 07/490 35 51, GSM: 041/770 200). To številko je lektorirala Alenka Žabkar (e-pošta: alenka.zabkar@gmail.com). Uredniki posameznih rubrik: Dani Siter (Delovanje društva, Vikend seminarji, e-pošta: dani@diz.si), Vilma Siter (Pobuda, e-pošta: vilma.siter@gmail.com), Maruša Kržišnik (Starševstvo, e-pošta: t.krzisnik@volja.net), Petra Kokalj (Zakonsko življenje, e-pošta: alojzij.kokalj@guest.arnes.si), Janko Brumec (Živeti s Svetim pismom, e-pošta: janko.brumec@siol.net), Sabina Majcen (Iz življenja zakonskih skupin, e-pošta: sabina.majcen@simbio.si), Marija Halas (Romarsko pohodništvo, e-pošta: marija.halas@krka.biz), Cvetka in Oton Bogdan (Voditeljski par se predstavi, e-pošta: cvetka.bogdan@gmail.com), oblikovanje in grafična priprava: Katarina in Igor Podgajski (e-pošta: igor.slavnik@gmail.com).

Fotografije za to številko so prispevali: Klemen Lajevec, Marija Halas, Igor Podgajski, družina Ros, družina Berčan, zakonca Bogdan, zakonci iz Dolenje vasi, zakonci svete Ane v Bakovcih in Dani Siter.

Tisk: Tiskarna KOTIS. Naklada: 3000 izvodov.

Glasilo je brezplačno. Kdor želi pri izdajanju glasila finančno pomagati, se lahko odloči za podporno naročnino, ki jo nakaže po položnici na Transakcijski račun društva: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva 4, 8273 LESKOVEC, 02982-0255101623, NLB d. d., podružnica Posavje, Krško, sklic na št. 00 1-900, namen: podporna naročnina. Z zbranimi sredstvi bomo lahko glasilo še naprej izdajali, plačali stroške za poštnino in druge spremljajoče stroške. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali naše glasilo, nam posredujte njihov naslov. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati delo zakoncev Siter, ki sta nosilca programov Zakonca na skupni poti, lahko svoj mesečni prispevek nakazujete na transakcijski račun: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva 4, 8273 LESKOVEC, 02982-0255101623, NLB d. d., podružnica Posavje, Krško, sklic na št. 00 1-901, namen: prostovoljni dar. Če se zgodi, da ta sklicna številka »ne prime«, napišite datum – na primer: 00-02102009. Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

PROGRAM DiŽ ZA LETO 2010 Št. Dogodek

Informacije in prijave:

Nadaljevalni vikend seminar za zakonske pare,

Erika Novak: gsm: 041/459666; e-pošta: erika.novak@guest.arnes.si

2

Temeljni vikend seminar za zakonce ZAKONCA NA SKUPNI POTI, 07.-09. maj 2010, CELJE, sv. Jožef

Dani Siter: tel.: 07/490 35 51; gsm: 041/770200; e-pošta: dani@diz.si

3

2. romarski pohod, sobota, 5. junij 2010, Golica v Karavankah, zbiranje od 8.45 do 9.00 na Planini pod Golico

041/636541(Marija in Ivo) in 031/866733 (Urška in Sandi)

1

4 5 6

23.-25. april 2010, Ljubelj, Oaza miru

POZOR: Duhovni teden za družine,

09.-16. julij 2010, od petka do petka v VERŽEJU ODPADE!!!

Andreja in Janko Brumec: gsm: 041/533279; e-pošta: janko.brumec@siol.net

Dvodnevni romarski pohod na Stol, petek in sobota, 23. in 24. julija 2010, zbiranje v petek med 17. in 18. uro pri Valvasorjevem domu

Do ponedeljka, 19. 7., sporočite na tel. št.: 041/616534 (Marija Halas), vašo prisotnost v primeru nočitve v Valvasorjevem domu

Duhovni teden za družine,

Andreja in Janko Brumec: gsm: 041/533279; e-pošta: janko.brumec@siol.net

TERMIN JE ODPOVEDAN!

06.-13. avgust 2010; Od petka do petka v Veržeju, MARIJANIŠČE

7

Enodnevno srečanje družin,

Tomaž Kržišnik: gsm: 041/550189; e-pošta: tomaz@diz.si Lojze Kokalj: gsm: 041/826577; e-pošta: alojzij.kokalj@guest.arnes.si

8

Nadaljevalni vikend seminar za zakonske pare, 10.–12. september 2010, Lovran.

Zaključena skupina

4. september 2010, Ljubljana, Šentvid, Zavod svetega Stanislava

Regijska srečanja za voditeljske pare,

september 2009; srečanja bodo: Leskovec (Škofija NM in župnije v Posavju), Celje (Škofiji: CE in MB), Veržej (Škofija MS), Ljubljana (Škofija LJ) in Koper (Škofija KP)

Dani Siter: tel.: 07/490 35 51; gsm: 041 770 200; e-pošta: dani@diz.si

10

Nadaljevalni vikend seminar za zakonske pare,

Erika Novak: gsm: 041/459666; e-pošta: erika.novak@guest.arnes.si

11

Nadaljevalni vikend seminar za zakonske pare,

Erika Novak: gsm: 041/459666; e-pošta: erika.novak@guest.arnes.si

12

Temeljni vikend seminar za zakonske pare,

Turistična agencija BooM, Krško, Tel.: 07/4921674; gsm: 041/684320; e-pošta: boom@siol.net

9

15.-17. oktober 2010, Crikvenica, Life Center

22.-24. oktober 2010, Crikvenica, Life Center

05.-07. november 2010, ANKARAN, Debeli rtič