Glasilo_DiZ-3-2009a by Društvo Družina in Življenje

Društvo Družina in Življenje želi našim družinam vrniti pravo dostojanstvo - veselje Božjih otrok, želi jim predstaviti Kristusa. Spodbuja udejanjanje krščanskih načel v življenju sodobne družine, da bi tako duhovno prerojena družina svetu prinašala napredek, stabilnost in mir, novo upanje in ljubezen, ki je v Kristusu Jezusu.

Glasilo, Letnik 8, št. 3, december 2009, ISSN 1855-2110

Gradimo odnose, za katere je vredno živeti.

»Kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« Vse to pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, kar pomeni Bog z nami. Mt 1,20c–23

In Marija je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku, kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice. Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni in njegovo ime je sveto. Njegovo usmiljenje je iz roda v rod nad njimi, ki se ga bojijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca. Mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Zavzel se je za svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja, kakor je govoril našim očetom: Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.«

(Lk 1,46–55)

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

kazalo

Slika na naslovnici: REMBRANDT, SVETA DRUŽINA

UVODNIK NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA DELOVANJE DRUŠTVA Enodnevno srečanje družin v Šentvidu nad Ljubljano Regijska srečanja za voditeljske pare Temeljni vikend seminar v Ankaranu Nadaljevalni vikend seminar v Crikvenici 1 Nadaljevalni vikend seminar v Crikvenici 2 PISMO PATRA IVANA PLATOVNJAKA UPANJE MOJEGA ŽIVLJENJA V JEZUSU KRISTUSU SVETO PISMO IN UPANJE NAŠ POGOVOR: Marjan Veternik – eksorcist ODGOVORNO STARŠEVSTVO IZ OČETOVEGA DNEVNIKA KOTIČEK BOGDANA ŽORŽA GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI DUHOVNA POBUDA KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA KORAK K RESNICI IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI: Anita in Rajko Šimonka ROMARSKO POHODNIŠTVO PRIPOROČAMO V BRANJE DAR ŽIVLJENJA MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

3 4 5 5 7 9 11 13 16 17 19 20 24 25 26 27 29 30 31 32 34 38 42 43 46

UVODNIK

»GLEJ, PRIHAJAM; v zvitku knjige je pisano o meni, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo.« (Heb 10,7) prikrade in že dopustimo grehu, da zavlada. Prav o teh pasteh, ki nam jih hudi duh v teh bleščečih decembrskih dneh (samo pomislimo na blišč v trgovinah, popuste ...) nastavlja na vsak korak, nam je spregovoril gospod Marjan Veternik – eksorcist v mariborski nadškofiji. O tem dandanes vse premalo razmišljamo in zato pogosto nismo pripravljeni na resnični boj med dobrim in zlim.

Dodobra smo že zakorakali v december, v adventni čas, v čas, ki je poln raznoraznih pričakovanj. A na žalost ima december vsako leto tudi malce negativen prizvok, saj je poln hitenja, čiščenja, zunanjega pripravljanja na bližajoče se praznike ... Res je ponavadi poudarek na »zunanjem« pripravljanju. A kako drugače se sliši, če pomislimo na svojo notranjo, duhovno pripravo. Zares bi bilo lepo, če bi tudi z »notranjim« čiščenjem tako hiteli in se dobro pripravili na sveto spoved, če bi v vsem decembrskem vrvežu dopustili Gospodu, da pride v našo notranjost, v našo pospravljeno »hišo«, ki ji pravimo srce ... Ja, upanje v Kristusov prihod je veliko! V pričujoči številki smo želeli spregovoriti prav o upanju. Pa ne o upanju tako na splošno, kot rečemo v lepši jutri, ampak o upanju, da se Jezus ponovno rojeva: tukaj in zdaj, prav ZAME. On je moje upanje in le On je tisti, ki bo zapolnil moje hrepenenje in mi prinesel mir; mir, ki nam ga pogosto ta svet ne more dati. Seveda nam svet ponuja raznorazne nadomestke in hudi duh se potuhnjeno

Prav tako so o upanju spregovorili mnogi posamezniki in zakonci, katerih pričevanja si lahko preberete in se z njimi obogatite. V tem jesenskem času so se zgodila tudi regijska srečanja, temeljni in nadaljevalni vikend seminarji, po katerih se je Gospod dotaknil mnogih in se nam na ta način, prav preko pričevanj, razodel v svojih čudovitih delih. In ker smo mnogi med nami tudi starši, ki se vsakodnevno srečujemo z vzgojnimi težavami, nam bodo še kako dobrodošli nasveti vzgojitelja Bogdana Žorža. Poučil nas je o mejah, ki jih je nujno potrebno postavljati našim otrokom. Obenem smo tudi veseli, da je izšla knjiga Otrokovo osebnost gradimo z zaupanjem in ljubeznijo in v rubriki o starševstvu si lahko preberete, čemu jo je pametno imeti doma na knjižni polici. Naj vas na koncu povabim k resnični, notranji pripravi na Jezusovo rojstvo. Naj ne ostane vse le neka naša tiha želja, ampak presekajmo nemir tega sveta, ki se nam neprestano vriva v naše glave, delo, družine in naravnajmo svoje korake na pot miru, na pot v Betlehem. S trdno odločitvijo nam zagotovo uspe. Tako bomo lahko na božično jutro vzklikali po Marijinem zgledu: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku.«(Lk 1,47) Doživete božične praznike vam želim in naj se vas Odrešenik dotakne prav tam, kjer njegov dotik najbolj potrebujete. Petra Berčan

Ljubljeni apostol Pavel nas opogumlja: »Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Naj Božje Dete, ki nas v teh svetih dneh ponovno vabi, da mu široko odpremo vrata naših src, vanje izlije svojega duha, ki naj nas navda z novim upanjem, novim mirom in novo močjo, da bomo drug drugemu kot zvezde na nebu kazali pot in si bomo med seboj tudi v prihodnje radi pomagali. Obilo blagoslova vam v teh skrivnostnih dneh in vse leto 2010 želimo hvaležni sodelavci DiŽ. DECEMBER 2009

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA

KDO NAM HOČE UKRASTI RESNICO? Kako čuden narod smo Slovenci! Nismo zdravi, če nismo razdvojeni. Pred skoraj dvajsetimi leti smo bili za kratek čas enotni, potem pa se je spet vsak obrnil na svojo stran in tako je še danes. Prav je rekel moj pokojni prijatelj Andrej Žigon: »V Sloveniji sta samo dve vasi: Spodnja in Zgornja Faušija.« Sicer pa me pri vsem tem najbolj žalosti dejstvo, da živim v času, ko ni več nič sveto, v času, ki je iz svojih miselnih vzorcev in predstav IZRINIL ABSOLUTNO RESNICO. Živim v času vladavine (tiranije) laži! In kdo je »oče laži«, vemo. Če ima vsak človek svojo »resnico« (beri: laž), ki ji verjame in nanjo prisega, ga jaz, ki imam kot enakovreden državljan prav tako le svojo resnico, ne morem prisiliti, da bi mi verjel. Ker torej nad nami ni Najvišje Resnice (Le kdo jo je ukradel?), ki bi presegala naše osebne »resnice«, drug drugemu ne moremo dokazati zmote. Vsak ima lahko svoj prav in vsak lahko dela, kar mu je volja. Mar ni to grozljivo in zastrašujoče? K temu razmišljanju me je spodbudilo brezbrižno dogajanje na naši politični sceni. Vlada in parlament, ki smo ju izvolili (Mimogrede, saj se strinjate, da imamo, kar smo izvolili, kajti, če nismo šli na volišče, smo pač na poseben način »volili«, kajne?) te dni sprejemata novelo zakona o družini in vrabčki že čivkajo, katere so, milo rečeno, najbolj »grozljive« spremembe, ki jih nameravajo sprejeti. Da, »moja in vaša vlada, moj in vaš parlament« bosta to storila. Če torej »naši« to delajo, jim nimamo kaj očitati. Kvečjemu lahko vprašamo sami sebe, kaj je z nami narobe, zakaj smo tako brezbrižni in smo »izvolili« take predstavnike oblasti. Ob vprašanju »Zakaj se vse to dogaja?« ne morem, da ne bi pomislil na naslednje: Boga smo izrinili iz našega vsakdanjega življenja in iz naših medsebojnih odnosov, greha ni več, vse je dovoljeno, kristjani smo le še na papirju, četudi hodimo v cerkev, »se držimo le zunanje oblike pobožnosti, zanikali pa smo njeno moč« (2 Tim 3,5), upanja in vere v življenje v prihodnjem veku ni več, saj celo starejši ljudje pravijo: »Kdo bi pa danes tem bajkam še verjel?« Grozljivo, kajne. Oče laži se smeji, mi pa jočemo in nas je strah. Da, dragi prijatelji! Resnico so ukradli in v deželi slovenski je nekaj gnilega! Če ni Upanja, smo upravičeno nesrečni in prestrašeni, saj je tedaj vse okoli nas in v nas gnilo. Pa bomo res verjeli tem lažem? Bomo res verjeli hudiču, ki »hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl« (1 Pet 5,8) in nas prepričuje, da ni več upanja? Mu bomo dovolili, da nas pohrusta? Bomo res verjeli njegovim lažem, da je usoda slovenskega naroda zapečatena? Bomo vrgli puško v koruzo in se pognali v beg? Vi storite kakor želite. Jaz tem lažem nočem verjeti in jim ne bom verjel! Mene ne bodo prepričali, da je otrok bolje preskrbljen, če živi z »dvema očetoma« oziroma z »dvema materama«. Jaz vem, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi – »moškega in žensko je ustvaril« (1 Mz DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

1,27) in otrok za zdrav razvoj potrebuje oba starša. Mene ne bodo prepričali s plehkimi izgovori, češ da je bolje tako, kot pa da otrok živi v družini, kjer vladata alkohol in nasilje. Osebno sem proti nasilju in alkoholu. Zavzemam pa se ZA ljubezen in vzajemno sprejemanje, ki naj se udejanja najprej med možem in ženo in posledično med starši in otroki. Zavzemam se tudi ZA skupno delo obeh zakoncev, moža in žene, zavzemam se ZA dober in zdrav odnos, ki ga morata mož in žena skupaj graditi na temelju vzajemnega spoštovanja in darovanja. Zato tudi sedaj ponovno izjavljam: »Zakon ni za slabiče, saj zahteva trdo delo. Zakon je za odgovorne, pokončne in osebnostno zrele može in žene, ki so za dobrobit njihovega odnosa in odnosa do njihovih otrok pripravljeni drug drugega podpirati, si odpuščati in se brezpogojno sprejemati.« Kdor ni pripravljen pozabljati nase in na svoje sebične potrebe, naj ne sili v zakon oziroma v odnos. Dragi prijatelji, ki te vrstice prebirate, vem, da se z menoj strinjate. Zato vas vabim, da tudi vi z vsemi močmi pomagate zaustaviti proces propadanja naših družin. Če ne morete storiti nič drugega, podpišite peticijo oziroma zbirajte podpise, poiščite podobno misleče normalne in zdrave može in žene, skupaj se včlanite ali na novo ustanovite zakonsko skupino … Zakaj vse to? Poglejte, ko razpade osnovna celica telesa, ki mu pravimo narod (in osnovna celica naroda je še vedno družina), to telo razpade. Si upamo nase prevzeti to odgovornost, da smo mi – naša generacija – dovolili, da je pred našimi očmi propadel – umrl – naš narod? Preljubi! Smo v adventnem času, ko pričakujemo rojstvo našega Odrešenika, Jezusa Kristusa – ROJSTVO ABSOLUTNE RESNICE. On je edina Resnica in edino Upanje človeštva. Dovolimo mu, naj se ponovno rodi v nas in v naših medsebojnih odnosih! Povabimo ga in mu recimo: »Pridi, Gospod Jezus! Razsvetli nas z lučjo svoje ljubezni! Daj nam moč in pogum, da se bomo znali in zmogli »ob hudem dnevu upreti (hudičevim zvijačam), vse premagati in obstati« (Ef 6,13). Pridi, Gospod Jezus! Pridi naše edino Upanje! Napolni naša srca s svojim mirom, da ti bomo zopet zapeli: 'Slava Bogu na višavah, dobrim ljudem mir na zemlji …' Amen.« Dani Siter, odgovorni urednik

DECEMBER 2009

DELOVANJE DRUŠTVA

ENODNEVNO SREČANJE DRUŽIN V ŠENTVIDU NAD LJUBLJANO V soboto, 5. septembra 2009, je v Šentvidu nad Ljubljano potekalo enodnevno srečanje družin. Glavna tema in misel srečanja sta bili evharistija in družina. Pet parov iz murskosoboške škofije je pripravilo pričevanja na to temo, saj so se v tem letu udeležili duhovnih vaj s škofom Marjanom Turnškom, ki jim je na poseben način evharistijo tudi približal. Tokrat si lahko preberete dve pričevanji, ki naj vas spremljata v tem letu, ko se pripravljamo na evharistični kongres.

Evharistija in zakon je spravna daritev Spomnimo se, kaj je Jezus storil pri zadnji večerji. Svojim učencem je umil noge. S tem dejanjem je očistil tudi njihove duše, da bi lahko imeli delež z njim. Jezus je svoje učence zelo ljubil in si je srčno želel, da bi uživali njegovo bližino v večnosti. Tudi nas Jezus ljubi in nam želi, da bi imeli delež z njim. Korak k Bogu naredimo že s tem, da se zberemo pri sveti evharistiji. Na začetku svete maše zmolimo kesanje. Bogu in zbranemu občestvu priznamo, da smo grešili v mislih, besedah in dejanjih. Priznamo, da smo storili nekaj slabih dejanj in da smo mnoga dobra dejanja opustili. Svoje grehe obžalujemo in Boga ter naše bližnje prosimo odpuščanja. Pri tem se v priprošnjo priporočamo naši nebeški Materi, vsem angelom in svetnikom ter drug drugemu. Če smo pri kesanju iskreni, pripravimo naša srca za Božjo besedo. Kajti le s čistim srcem lahko to, kar nam Bog po berilih in evangeliju hoče povedati, prav razumemo. Tako se tudi bolje pripravimo na Jezusov prihod pod podobo kruha in vina. Kruh postane Kristusovo telo in vino Kristusova kri, ki se pri vsaki evharistični daritvi preliva za odpuščanje naših grehov. Tako nas Kristus vedno znova očiščuje in odrešuje. Daje se nam celo kot telesna in duhovna hrana, da ga zaužijemo, da prepoji vsako celico našega telesa, da postanemo eno z njim. Zato je prav, da se na ta resnični stik z njim prav posebej pripravimo. Pred svetim obhajilom se še enkrat zavemo svoje grešnosti in v očenašu prosimo: » ... odpusti nam naše dolge … reši nas hudega«. Kmalu zatem Gospodu priznamo, da je naš Odrešenik, in ga prosimo usmiljenja, čeprav tega nismo vredni. Bog se nas pri maši na prav poseben način dotika. Naše grehe in slabosti sprejema in nam jih odpušča. Na široko odpira svoje roke in nas vabi: »Pridite, tukaj sem. Dajem se za vas vse. Odpuščam vam in tudi vi odpustite drug drugemu.« Ob vsem tem se sprašujeva, kaj pa midva. Ali se znava opravičiti, si znava odpuščati? Ali zmoreva biti podobna Jezusu, ko se je pri umivanju nog učencem ponižal? Tudi v najinem zakonu in družini je vsakodnevna medsebojna sprava nujna. Ob sklenitvi zakramenta svetega zakona sva se obvezala in obenem prejela moč za to, da drug drugega rešujeva ranjenosti, slabosti in grešnosti. Pomembno je, da se sproti zavedava teh slabosti, jih sprejemava in si odpuščava. Ob poroki sva namreč zastavila svoje življenje za to, da sva drug drugemu Božje orodje na poti do svetosti. Apostol Pavel pravi: » … sonce naj ne zaide nad vašo jezo.« Torej naj se vsak dan konča z najino spravo. Tako bova svojim otrokom dala pravo dediščino. DECEMBER 2009

MILENA: Na teh duhovnih vajah sva besedila svete maše začela dojemati bolj zavestno. Tako lahko sveto evharistijo doživljava bolj globoko. Zavedanje, da Kristusova kri pri vsaki mašni daritvi resnično izpira naše grehe, me vedno znova opogumlja in tolaži. Pred oltar prinesem svoje slabosti in Jezus jih spreminja v dobro. Greh me dela nesrečno, kajti res srečna sem takrat, ko delam to, kar hoče Bog od mene. Greh je tujek v nas, ki se razrašča podobno kakor rak v telesu. Zato ga moramo odstraniti s sveto evharistijo in pogosto spovedjo. Pri spovedi pa ne prejmemo le odpuščanja naših grehov, ampak tudi milost, da naše slabosti lahko popravimo. Vem, da nisem vredna prejemati Jezusa pod podobo kruha. A v veri, da mi on daje moč za dneve, ki sledijo, z veseljem pristopim k svetemu obhajilu. MATEJ: Pri kesanju v uvodnem delu svete maše se me je na duhovnih vajah najbolj dotaknil del »in mnogo dobrega opustil«. V vsakodnevnem življenju se pogosto zalotim, da bi lahko storil še to in ono. S tem, da dobro opuščam, dajem prostor slabemu. Dajem prostor grehu, ki preži za vsakim vogalom. Pogosto prihajam iz službe zelo utrujen. Otroka in žena že komaj čakajo na trenutke moje pozornosti, jaz pa sem pogosto z mislimi še v službi ali pri kateri od drugih obveznosti. Včasih se moram prav potruditi, da jih opazim, da me ne zmoti kaj tretjega. Če mi to uspe, če namenim svojo pozornost samo njim, je vzdušje v družini prijetno. Če dovolim, da mi misli uidejo, vzdušje pokvarim in potem pride hitro do nepremišljene, trde besede ali dejanja in že smo tam. Če dam pobudo za skupno molitev, za skupne DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DELOVANJE DRUŠTVA aktivnosti cele družine, se imamo lepo. Če to opustim, dam možnost motečim dejavnikom, ki naš skupni čas, ki ga je premalo, pokvarijo. Hitro smo slabe volje, kar pa zopet pogosto pelje v greh. Kot vzporednica med sveto evharistijo in zakonskim ter družinskim življenjem me je nagovorila sprava oziroma kesanje. Brez kesanja in sprave ni ne svete maše ne družinskega in zakonskega življenja. Milena in Matej Zavec

Evharistija in zakon = TRAJNI in ŽIVI spomin Kristusovega trpljenja in vstajenja Se spomnite, kako sta dva učenca po Jezusovi smrti na križu bežala iz Jeruzalema v Emavs? Jeruzalem je zanju postal kraj Jezusove smrti, kraj konca vsega. V Jeruzalemu se zanju konča »dogodivščina Jezus«. Zato gresta ven iz Jeruzalema. Ob poti se jima pridruži tujec, ki ju najprej posluša, ko mu pripovedujeta, kaj se je zgodilo z Jezusom v preteklih dneh, nato ju sprašuje in šele nato razlaga Božjo besedo, zapisano v Pismih, takratni Stari zavezi V Emavsu, kraju, kamor sta bila namenjena, pa v tujcu prepoznata Jezusa. Ta mož vzame v roke kruh in ga lomi. In v njima živo zagori spomin na isti dogodek le nekaj dni nazaj, ko je na veliki četrtek Jezus pred njimi lomil kruh in dejal: »To delajte v moj spomin«. TUKAJ je izraženo Jezusovo naročilo škofom in duhovnikom, da imajo dolžnost maševati, ker je želel, da bi imeli že tukaj na zemlji stik z njim, Jezusom Kristusom. Za nas vernike pa je nedeljska sv. maša pravica, da se me/ nas Jezus dotakne. Učenca Jezusa nista prepoznala v pogovoru, nista ga prepoznala po besedah Svetega pisma, prepoznala sta ga po dejanju lomljenja kruha. Kaj nam to govori? Pri sv. maši je pomembna Božja beseda, pomembne so prošnje, molitve, da, to vse je potrebno in pomembno, toda – vse to je le govorjenje, če ni obreda – dejanja lomljenja kruha, ki se zgodi po duhovnikovih rokah. Ta obred imenujemo obed. In to dogajanje, ta obred, je živi spomin prve sv. maše in obenem tudi trajni spomin tega dogodka. Dragi možje in drage žene, tudi v odnosu med možem in ženo, v odnosih v družini, med starši in otroki in tudi v odnosu do starih staršev je pomembno govorjenje, pripovedovanje, pojasnjevanje, izražanje prošenj in zahval. Pomembnejša od tega pa so dejanja, s katerimi izražamo in potrjujemo to, kar govorimo. A ni v zakonu izkazovanje ljubezni med možem in ženo obred, govorjenje in podarjanje prisotnost Božjega? Nedeljska sv. maša je tako neprecenljiv zaklad za zakon in družino. Zakaj? Pri sv. maši se zahvaljujemo, slavimo in darujemo. Tako ima Bog že vse od stvarjenja človeka načrt, kakšna naj bo družina: v njej naj se zahvaljujemo za vse, kar prejemamo, slavimo Gospoda ter se darujemo drug drugemu in Bogu. V družini se naj Gospodu zahvaljujemo vsak dan znova za ženo/moža, otroke, jutro, v katero vstopamo, za dan, ki ga skupaj preživimo, za večer in DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

ga slavimo z molitvijo, petjem … Darujmo Gospodu vse naše veselje in vse naše skrbi. Naše življenje, življenje zakoncev in družine, tako dobiva obliko sv. maše. Tako je nedeljska sv. maša pravica vsakega od nas, da se me/nas Jezus dotakne, da se zgodi »nebeški stik« – dotik Jezusa z menoj, dotik Jezusa s teboj. V tem stiku, v tvojem dotiku z Jezusom, je prisoten delček nebes, polnost našega uresničenja. Tako, kot se na sv. mašo pripravimo zunanje, se moramo pripraviti tudi notranje. Naša zunanja priprava je najbolj vidna za druge ljudi: čiščenje čevljev, hiše, priprava obleke za nedeljsko slovesnost (ni vseeno, kako smo oblečeni). Mora pa biti tudi notranja priprava. Maša traja približno 60 minut, vmes je treba pomiriti še kakšnega nemirnega otroka in nam, staršem, sv. maša lahko kar odide mimo. Zato naj bo v soboto zvečer družinski/zakonski pregled tedna, ki naj vsebuje zahvalo, kesanje in slavljenje. Vnaprej si skupaj z otroki preberimo Božjo besedo, otroke nagovorimo, da si pripravijo svoje prošnje in zahvale, ki jih, če drugače ne gre, pri sv. maši izrečemo v svojih srcih. Gotovo je hvalevredno, če lahko aktivno sodelujemo pri sv. maši: izkustvo pripadnosti v družini prenesemo na izkustvo pripadnosti občestvu. Cela nedelja pa naj bo posvečena Bogu.

Letu evharistije je papež Benedikt XVI. dodal leto duhovništva. Brez duhovnika nimamo v svoji sredi več evharističnega Jezusa. Tako je poslanstvo duhovništva neobhodno potrebno za Cerkev in svet in od duhovnika zahteva polno zvestobo Kristusu. Ta zvestoba Kristusu pa je za samega duhovnika njegova pot svetosti. Sv. Janez Vianney, Arški župnik, je takole razmišljal: »Dober duhovnik je največji zaklad, ki ga dobri Bog lahko podari neki župniji, in eden najdragocenejših darov Božjega usmiljenja.« Duhovnikov je vedno manj, zato smo dolžni moliti za nove duhovniške poklice in se pridružiti molivcem za stanovitnost duhovnikov. Sv. Janez Vianney dodaja: »Če bi povsem dojeli, kaj je duhovnik na zemlji, bi umrli: ne od strahu, ampak od ljubezni.« V letu sv. evharistije in duhovništva naj naše družine zagorijo v ljubezni do tebe, Gospod Jezus Kristus! Miran in Dominika Ros

DECEMBER 2009

DELOVANJE DRUŠTVA REGIJSKA SREČANJA ZA VODITELJSKE PARE

Jesenska regijska srečanja za voditeljske pare Hvala Bogu za jesenska regijska srečanja. Kot po navadi so bila tudi tokrat dobro obiskana in se ob tej priložnosti zahvaljujem vsem zakoncem – obstoječim voditeljskim parom in tistim, ki se na ta izziv še pripravljate –, da ste si vzeli čas in prišli. Zbrali smo se ob besedah apostola Pavla, ki jih je namenil Efežanom: “… da se sveti usposobijo za delo služenja, za izgrajevanje Kristusovega telesa …” (Ef 4,12). Kako pomembna misel! Vedno bolj se zavedamo resnosti Pavlovih besed. Apostol nas, svete (takrat so vse, ki so verovali Jezusu in hodili za njim, imenovali »sveti«), opozarja, da se moramo usposobiti za poslanstvo (delo služenja), ki nam je zaupano. Mogoče se kdo sprašuje, le kakšno je to poslanstvo. Odgovor je preprost: voditi ljudi k Jezusu oziroma Jezusa predstavljati ljudem. Da, mi vsi, ki se imenujemo kristjani, smo Jezusovi, saj nas je odkupil s svojo predragoceno krvjo. Vsi smo povabljeni, da postanemo njegovi sodelavci pri širjenju njegovega kraljestva med nami (izgrajevanju Kristusovega telesa). Zmotno je mišljenje, da samo posvečeni duhovniki ali redovniki lahko oznanjajo Kristusov evangelij. Jezus nas je vse »izvolil in postavil, naj gremo in obrodimo sad in naj naš sad ostane« (Jn 15,16) in nimamo izgovora. Da pa bomo »obrodili sad«, se moramo ustrezno pripraviti. Naša regijska srečanja so namenjena temu »usposabljanju«. Na regijskih srečanjih naš čas vedno najprej namenimo utrjevanju našega osebnega odnosa z Jezusom Kristusom. Iz njega, ki je trta, vsi (mladike) prejemamo hrano za svoje življenje. Tokrat smo izbrali odlomek iz Pavlovega pisma Efežanom (Ef 4,11–24), kjer nas Pavel roti, naj »ne bomo več nedorasli otroci, ki jih premetava in kot valove razburka vsak veter nauka v človeški zvijačnosti in pretkanosti, v blodnem zavajanju«. (Vabim vas, da tudi vi, spoštovani bralec ali bralka, ta odlomek preberete.) Kako aktualne besede za naš čas! Poglejmo okoli sebe, kako nas poskušajo zavajati z raznimi nesmiselnimi zakoni, ki jih nekateri poskušajo prirejati »po svojem okusu«, da bi z njimi opravičili svoje zablode in v mnogih primerih nemoč in nesposobnost odpuščanja tistim, ki so jih morda kdaj prizadeli ... Vse to se danes dogaja pred našimi očmi. In mi MORAMO STOPITI SKUPAJ! Moramo se med seboj povezovati in opogumljati. Moramo iskati pravo resnico. Saj gotovo vemo, da je Jezus sam tista prava resnica: »Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. DECEMBER 2009

Od zgoraj navzdol: Srečanje voditeljskih parov v Ljubljani, Kopru in Celju.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DELOVANJE DRUŠTVA Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni« (Jn 14,6). Še z mnogimi drugimi besedami nas Pavel uči, roti in opominja, spodbuja in opogumlja. Oh, Gospod, daj, da bi mi te besede vzeli zares. Daj, da ne bi šle mimo nas. Pomagaj nam zbrati dovolj moči in poguma, da bomo zmogli premagati lenobo (ali pretirano delavnost in zaposlenost) in si bomo vzeli čas za tvojo besedo. Poživi nas po svoji besedi, Gospod. Pokaži nam, kateri je pravi korak na naši trenutni – današnji – poti za teboj. V drugem delu našega večera smo se pogovarjali o gradivih, ki jih zakonci uporabljamo na srečanjih zakonskih skupin. Nekateri so namreč pripovedovali, da so naša gradiva pretežka, da preveč zahtevajo in podobno. Seveda zahtevajo! Prepričani smo namreč, da je za dobre odnose v zakonu treba delati in se nenehno truditi. Odnos med možem in ženo je namreč nekaj živega in se iz dneva v dan spreminja (tudi mi smo vsak dan drugačni – se spreminjamo). Zato smo v uvodu k razmišljanju o gradivih, ki jih zakonci uporabljamo pri mesečnih srečanjih, zapisali: »Gradiva za srečanja zakonskih skupin so tako pripravljena, da naj bi tisti, ki jih vzamejo zares, duhovno zoreli, rasli v novih spoznanjih Kristusa in svoj odnos z njim stalno krepili, ga negovali in izboljševali … Psalmist pravi: »Če GOSPOD ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji; če GOSPOD ne varuje mesta, zaman bedi tisti, ki straži« (Psalm 127,1). Kdor tako dela, temu ne izostane rast odnosa v zakonu in družini. Zakonca, ki zares vzameta predlagana načela, ki so skrbno izbrana in postavljena v

kontekst zakonske oziroma družinske dinamike, moreta po določenem času – recimo po dveh ali treh letih srečevanja v zakonski skupini – v svojem odnosu opaziti znaten napredek«. Vsi udeleženci regijskih srečanj smo se zedinili v prepričanju, da so gradiva dobra, le da jih je treba v določenih primerih prilagoditi potrebam skupine (združiti nekatera vprašanja, srečanje razdeliti na dva dela, za »domačo nalogo« do naslednjega srečanja predelati ostanek lekcije in se dobro pripraviti na srečanje, sicer pa moramo biti pozorni, da bomo »obvezne mesečne zmenke« in »nama podarjene trenutke« (domača naloga) vzeli zares, in podobno). Nekaj časa smo namenili tudi pogovoru o tem, kako pare v zakonskih skupinah navdušiti za obisk Temeljnega vikend seminarja oziroma Nadaljevalnega vikend seminarja (ali katerih koli duhovnih vaj za zakonce). Splošna ugotovitev je, da tisti, ki so kdaj bili na vikend seminarju, bolj zavzeto pristopijo h »gradnji edinosti v zakonu« in lažje razumejo, da je mesečno srečanje zakonske skupine minimum, kar lahko storijo zase in za svoj odnos. Regijsko srečanje smo zaključili s pogovorom o aktualni problematiki – sprejemanju novele družinske zakonodaje. Vsi smo si bili edini, da je to nesmiselno in je treba storiti vse, kar je v naši moči, da se to prepreči, predvsem pa je treba vse tiste, ki so aktivno vključeni v sprejemanje omenjene zakonodaje, vsak dan v molitvi izročati v Gospodovo usmiljeno srce. Dani

TEMELJNI

Srečanje voditeljskih parov v Veržeju

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DECEMBER 2009

DELOVANJE DRUŠTVA

VIKEND SEMINAR V ANKARANU Vikend seminar v Ankaranu Oktober je mesec, ki nama bo vedno ostal v lepem spominu. Je mesec, ko sva pred 15 leti stopila na skupno življenjsko pot. Ravno v tem mesecu pa sva obiskala tudi Temeljni vikend seminar, ki se je odvijal na Debelem rtiču. Zase lahko rečem, da pravzaprav niti nisem popolnoma vedela, kaj pravzaprav je zakon in kaj prinaša. Imela sem neko svojo vizijo, kaj od zakona pričakujem, vendar je življenje od mene terjalo nekaj čisto drugega. Na začetku Boga niti nisem preveč vključevala v naše življenje, vendar mi je kmalu postalo jasno, da je pot, po kateri hodim, točno začrtana in da je Bog tisti, ki vodi naša življenja. Tako sva se po nekaj letih zakona na povabilo gospoda iz sosednje fare pridružila zakonski skupini, v kateri sva našla pravo mesto, in s pomočjo nje ter gospoda župnika, ki nas usmerja, poglobila vero . Današnji utrip življenja pa nas prav hitro potegne na stranska pota. Služba, delo doma, gradnja in podobno nas spremeni v robote, pri tem pa pozabimo na svoje najbližje, na čustva in počasi se med seboj odtujujemo. To se je začelo kazati tudi v najinem zakonu. Ker pa ima Bog vedno načrt za nas, nama je pokazal, da nisva sama. Pokazal name je prave prijatelje. Prijela sva bon za vikend seminar, katerega sva se z veseljem udeležila. Prvič sva si vzela čas zase. Mislim, da sem najbrž kar nekajkrat z odprtimi usti poslušala predavanja, tako so mi segla v srce. Vzdušje, ki je vladalo na tem seminarju, te ne pusti hladnega. Molitev, petje, spoved, ki je bila na razpolago, so me še bolj povezali z Bogom. Kot žena sem spoznala, da je mož, ki mi je bil darovan, dan za to, da me izpolnjuje in dopolnjuje, in da sem ga dolžna spoštovati in ljubiti v vsej svoji moči. Na koncu pa naj se zahvalim zakoncema Siter in zakoncema Kokalj, ker so nam, zakoncem, pripravljeni DECEMBER 2009

pomagati. Hvala vam, da vam ni vseeno za našo slovensko družino. Naj vam Bog nakloni še veliko zdravja in energije, da boste še naprej lahko vodili taka srečanja. Iz srca pa bi se zahvalila tudi Bojanu in Sari, naj vaju Božji blagoslov spremlja na vajini življenjski poti. Robert in Martina

Vikend seminar – moji vtisi Seminar za zakonce je bil zame dragocen. Danijevo spontano jutranje zahvaljevanje me je globoko nagovorilo. Prav tako tudi številna pričevanja iz zakonskega življenja, ki so bila tako pristna, da so odpirala naša srca in jih mehčala. Še posebej mi ostaja v spominu, kako drastično je na Vilmino življenje vplivala odločitev izpred dvajsetih let, da vsak dan posveti Bogu čas s tem, da že takoj zjutraj začne prebirati Božjo besedo. Vse je bilo usmerjeno v to, da bi ljubezen med zakonskimi pari vzcvetela še na globlji ravni in da bi vsi čutili, kako zelo nas ima Bog rad. Spodbujeni smo bili tudi k temu, da se pogovarjamo v paru, in z možem sva odkrila, da se včasih slabo slišiva, ker govoriva iz prostora v prostor, namesto da bi si prišla blizu in si povedala. Pri večerji po obnovitvi poročnih zaobljub je bil zame najlepši trenutek, ko me je mož presenetil z ljubezenskim pismom … Urša Černivec

Vtisi iz Ankarana Trudiva se, da se enkrat letno udeleživa duhovnih vaj za zakonce. Letos sva se zaradi navdušenja prijateljev udeležila seminarja za zakonce v Ankaranu. Za naju je bilo to tudi prvič, da sva najine tri otroke pustila doma. Teme o pogovoru, sporih, nevarnostih za najino edinost so nama bile že znane, vendar so dobile novo perspektivo. DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DELOVANJE DRUŠTVA

Zavedla sva se, da sama kot človeka, ki sva nepopolna, ne bova zmogla. Oba v zakon prinašava rane in vzorce iz primarnih družin, ki naju velikokrat potegnejo na nasprotna bregova. Do sedaj sva upe polagala nase, vendar nisva bila zadovoljna z napredkom. Posebej naju je nagovorila ponazoritev odnosa med možem in ženo in njunim odnosom z Bogom s trikotnikom. Čim bolj se približujeta Bogu, vrhu trikotnika, tesnejši postaja njun odnos, bližje sta si. Želiva priti blizu Bogu. Sklenila sva, da začneva z branjem Božje besede vsak dan. Učila se bova v molitvi izročati najino nemoč, skrbi, naju in otroke v Božje roke. Ana in Matjaž Česen

Vikend seminar za zakonce v Ankaranu Delovanje društva Družina in Življenje poznava že nekaj časa, prejemava tudi njihovo glasilo. Pred leti sem na dekanijskem srečanju ŽPS poslušal predavanje gospoda Danija, pa tudi sicer se z njim poznam še iz časov, ko je bil politično aktiven v Krškem in Posavju. Kljub vsem tem dejstvom pa je trajalo kar nekaj časa, da sva se odločila, da se udeleživa vikend seminarja za zakonce. V lanskem letu sem dobil celo DVD, kjer je posnet del dogajanja na enem izmed takih seminarjev. Potem sva se le odločila, a je bilo za spomladanski vikend že vse zasedeno in tako je končno prišel prvi prosti termin v oktobru. Vseeno pa je bilo to nekaj novega za naju in zato malo treme ni manjkalo ob odhodu. Ta je kmalu po začetku seminarja povsem izginila. Čudovit ambient, lepo pripravljeni program in govori ter seveda tudi kraj ob lepi slovenski obali je vzdušje naredilo popolno. Predvsem nama je bil všeč način dela. Govori, polni osebnih izkušenj predavateljev. In govorci, dva zakonska para, so omenili tudi marsikateri medsebojni konflikt, zakonski problem. Takoj smo se našli in se poistovetili s predavateljem/ico, saj se v vsakdanjem življenju velikokrat srečujemo z nerazumevanjem DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

partnerja, pa je dejansko to le odraz razlik med moškimi in ženskami. Zanimivo je bilo slišati, kako predavatelji rešujejo nesporazume. Če bi predavatelji govorili o zadevah samo na splošno, neosebno, bi človek dobil občutek, da oni lahko govorijo in predavajo, ko pa so »popolni« in boljši od nas. In tak način bi bil res slab. Tako pa se zakonca s svojimi problemi začutita in nista osamljena, kar pa je zelo pomembno. Tudi drugi del nama je bil zelo všeč. Pogovor. Tako preprosta stvar, pa včasih tako zahtevna. Saj se doma pogovarjava, pa vendar toliko drugih stvari ta pogovor moti in zmoti. In na žalost nam včasih to še zelo prav pride. Tu pa ni bilo izgovora. Dovolj časa, da še toplo temo obdelava in tudi rešiva. Ni bilo povsem lahko, pa saj tudi v življenju velikokrat ni enostavno. Res nama je bilo všeč in predvsem potrebno, da sva se sama pogovarjala. Srečanja, kjer moraš pred drugimi govoriti o svojih težavah, vsekakor ne dosežejo takega namena. Zakon in vse z njim povezano je najin in sama morava prva delati na njem. Če pa malo prej slišiš res dobra predavanja, je pot veliko lažja. Ne smeva pozabiti omeniti pike na i tega seminarja. To je bil sobotni večer. Predavanje posebej za žene in može, pisanje ljubezenskega pisma, priprava – uvod (vrtnice) v mašo, sveta maša, jasna, pokončna in klena, a tako preprosta beseda gospoda škofa dr. Jurija Bizjaka, obnovitev poročnih obljub in zakramenta sv. zakona, romantična večerja, torta in poročni ples ... Hvala Bogu, da je bilo vse to presenečenje, saj je šele tako dobilo svojo posebno, enkratno težo. Pravijo, da človek živi od spominov. Hvala Bogu, hvala Vilmi in Daniju in vsem za te spomine. V nedeljo je bilo kar težko zopet nazaj v vsakdanje življenje. Seveda se baterije, napolnjene na seminarju, v vsakdanjem življenju hitro praznijo. Pritiski z vseh strani so hudi. A po tem vikendu v Ankaranu imava nova spoznanja in, upam, tudi moči za pot naprej. Imamo pa kristjani tudi enkratno moč, ki nam jo daje naša vera, upanje in ljubezen, in, kot pravi sveti Pavel, ljubezen je najpomembnejša. Naj zaključiva z mislijo, da naju je ves čas seminarja spremljala misel, komu bi lahko podarila darilni bon za tak seminar, in upanjem, da se bova tudi midva še udeležila kdaj kakšnega. In ta poved pove vse o najinih občutkih na in po seminarju. Danica in Miran Prnaver, Radeče

DECEMBER 2009

DELOVANJE DRUŠTVA

NADALJEVALNI VIKEND SEMINAR V CRIKVENICI 1 Crikvenica Konec, še zadnji stiski rok in besede v slovo. Zmeden sedem v avto in se sprašujem, ali bom zmogel vsaj nekaj tega vnesti v svoje življenje. Bom znal iz bogastva besed, pričevanj in doživetij sestaviti sliko in jo prenesti svojim najbližjim? S tem strahom odhajam domov, v svet. Tako drugačen je od vsega, kar smo doživeli tukaj. Raje bi kar ostal in v varnem okolju prijateljev pil Besedo in jedel Kruh, ki edina nasitita lakoto po smislu. A ne gre. Dar kliče, da ga dam naprej. Ogromno nam je bilo danega. Saj niti ne vem, kaj me je najbolj nagovorilo, najbolj vznemirilo: teologija telesa, v kateri papež tako življenjsko razglablja o veličini in bedi človeka in njegove spolnosti, skupnost, v kateri si se na vsakem koraku čutil sprejetega (hvala sosedom za povabilo na kozarček), nočno čaščenje Najsvetejšega, te nedoumljive skrivnosti, zaradi katere sredi noči vstaneš in padeš na kolena, film, ki me je spomnil na pokojnega očeta in me obenem sprašuje, kolikšno je moje zaupanje, do kod seže moja brezpogojna ljubezen, Márinkovo sproščeno teološko razglabljanje (o tome se može govoriti puno a i malo, jel), pogovori s Cilko, ki so nama pomagali, da ostajava trdno na tleh, a odločena, da svoj zakon izboljšava, Vilma in Dani s svojim pričevanjem v smehu in solzah, frančiškovsko nasmejani obraz patra Marjana, petje (stara še nisva, kakšna siva se pa že najde), preproste, a do srca segajoče besede duhovnika Janeza, morje? Morda pa Nekdo, ki je bil za vsem tem in med vsemi nami, odsev njegove ljubezni. Toliko vsega, sam pa tako nemočen. Strah me je, zares! In s tem vznemirljivim strahom na eni strani ter prejetim bogastvom na drugi pridem domov. Težko je zaspati. Šele proti jutru iz kupa bogastva izbrskam misel: Okleni se moči od zgoraj! Strah počasi splahni. Z vero, da mi Bog daje moč, stopam v svet. Milan (in Cilka, brez katere ne bi bilo tega zapisa)

DECEMBER 2009

NAJINA INTIMNOST JE REZULTAT NAJINIH MEDSEBOJNIH ODNOSOV (Kako v meni odmeva seminar v Crikvenici?) Rana ura – zlata ura. Tako sva se tudi midva z ženo »že« v začetku avgusta prijavila na novembrski nadaljevalni seminar v Crikvenici. Ob prijavi sva izvedela, da nisva najbolj »rana«, da sva na čakalni listi peta po vrsti. Božja volja pač in preden smo zaključili pogovor z Eriko, sva še povprašala o temi seminarja. Teologija telesa! Knjiga Teologija telesa za začetnike mi je bilo pravo »orožje«, ko sem odgovarjal znancu na očitke, da se mi klerikalci po zapovedi lahko ljubimo s svojimi ženami samo v času, ko bi radi imeli naraščaj, vse ostalo pa je greh. Mož je verjetno takrat manjkal pri verouku ali je pozabil ali pa ni bil seznanjen z 2. vatikanskim koncilom, kajti pred tem naj bi veljalo prej opisano početje za greh. Slabih 20 let po njem pa je papež Janez Pavel II. naredil pravo revolucijo na področju razlage Božje besede o skrivnostih intimnosti med zakoncema. Danes je žensko telo res razvrednoteno in se v sodobnem marketingu uporablja kot najpogostejši objekt promocije prodaje od navadne šivanke pa do najmogočnejšega satelitsko vodenega traktorja. Zakaj (je bolj retorično vprašanje)? V Sloveniji se je v letu 2008 dobrih 30 odstotkov zakoncev uradno ločilo. Če to prevedem v sebi razumljiv podatek, se je ločil (razvezal) vsak tretji poročeni par. O tem koliko zakoncev živi drug mimo drugega, ni podatkov. Komu je ta podatek o številu razvez v veselje: Bogu, stvarniku človeškega telesa in spolnosti, po kateri sta mož in žena najbližje njemu, ali satanu, zagovorniku poželenja, pohotnosti, laži, prevar? Odgovor je jasen: »Jaz pa vam pravim: Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo« (Mt 5,28). V gradivu za nadaljevalni seminar sta Vilma in Dani med drugim zapisala tudi misel papeža JP II.: » Poglejte, DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DELOVANJE DRUŠTVA kaj je na svetu najbolj oskrunjeno in boste takoj videli, kaj je pri Bogu najbolj sveto: SPOLNOST«. Ups, jaz sem mož, žena pa je Božji dar meni in Bogu, ki naju je združil, je spolnost med možem in ženo najbolj sveta?! Si je pa treba vzeti čas za premislek! Nato pa še Dani »v svojem stilu« (tisti, ki ste že srečali »tega modela« veste, kaj mislim) razloži pojem spolnega akta med možem in ženo kot najvišjo obliko njune komunikacije in kraj, kjer je človek (mož in žena) najbližje Bogu, obenem pa je to predokus nebeške slave. Naenkrat me kot strela z jasnega zadene misel, da moram nujno narediti podrobnejši pregled poročne obljube. Na najin poročni dan sem svoji zaročenki obljubil, da jo bom sprejemal in ji ostal zvest, da jo bom ljubil, spoštoval … Pa saj ne gre za tako veliko obljubo, če jo na hitro prebereš. Spet ups! In kako izpolnjujem svoje poročne obljube? Sem ji zares zvest, če so v moji delavnici plakati golih ženskih teles, jo spoštujem, če natakarici zelo prijazno naročam pijačo, za odtenek bolj prijazno kot takrat, ko je prisotna moja žena, jo zares ljubim, ko me pokliče po telefonu in mi sporoči da je obtolkla avto in ni vzela kupona, ker se ji je povzročiteljica nesreče smilila, jo zares ljubim, ko vesela družba za šankom naroči še eno rundo, doma pa sem z njo dogovorjen? Vprašanj je ogromno, odgovor pa samo DA ali NE, saj je najina intimnost rezultat najinih medsebojnih odnosov. Kako osvobajajoča je misel, da lahko od svoje žene pričakujem popolno podarjanje – predokus nebes – samo ob izpolnjevanju poročnih obljub izrečenih pred Bogom. In srce začuti tenkočutno vabilo, ki vabi, naj za naslednjo priložnost okušanja »predokusa nebes« svojo poročno obljubo negujem že zdaj – med samim okušanjem nebes. In ko to pišem, mi postane jasno, zakaj me je žena že nekajkrat vprašala: »Še ne misliš končati s pisanjem?« Ima prav, ura je že pozna, najini angelčki spijo, in če hočem izpolnjevati Božjo zapoved, zapisano v 1 Mz 1,29: »Bodita rodovitna in množita se« ter izvrševati sklep, ki sem ga sprejel na koncu seminarja: »Želim postati največji ljubimec tega sveta tako, da bom lahko vse svoje življenje zadovoljil eno samo ženo – mojo ženo«, je že skrajni čas, da grem tja, kjer bom lahko v polnosti uresničeval zakrament svetega zakona.

ki ne potrebuje posebnega razloga, ampak le osebno odločitev zanjo. Z nasmeškom danes gledava nazaj na ves nemir in nepotrebna nesoglasja, s katerimi sva se toliko ukvarjala. Bili so kot kamenčki v čevljih, ki so neprestano žulili najin odnos, pa tega nisva znala niti opisati, kaj šele odpraviti. Sedaj nama je končno jasno. V dolini vidiva puščavo, skozi katero sva se prebijala in v katero, Bog nama pri tem pomagaj, ne bi rada več zašla. In zato sta bila potrebna en začetni in en nadaljevalni seminar za zakonce. Neverjetno! Kakšna milost! Brez daru Svetega Duha danes zagotovo ne bi mogla uživati v tem razgledu z vrha. Še naprej se bova morala truditi, da ostaneva na vrhu. Vendar trud ne bo takšen, kot ta, ki sva ga vložila v dolgi in naporni vzpon. Nepredstavljivo lahko se bo truditi sedaj, ko sva Boga postavila v sredo najine ljubezni. Želiva si le, da bi čim več zakoncev slišalo to sporočilo ljubezni in odkrilo smisel zakona. Seminarji DiŽ-a so nama spremenili življenje. Hvala! Sara in Bojan

Mož

BOGA SVA POSTAVILA V SREDO NAJINE LJUBEZNI Nadaljevalni vikend seminar v Crikvenici je bil za naju v prispodobi rečeno točka od katere ni več vrnitve. Točka spoznanja, ko so se nama dokončno odprle oči, točka harmonije, ko sta se poljubila nebo in zemlja. Kot pri računalniških igricah sva prišla do konca ene stopnje in so se nama odprla vrata v novo dimenzijo. Res pa je, da nobena stvar ne pride sama od sebe. Potrebna so bila leta, preden se nama je posvetilo, da je ljubezen zares največja in neminljiva, tista ljubezen, DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DECEMBER 2009

DELOVANJE DRUŠTVA Jezus te čaka Poleg teme, ki je v nama odprla nove in doslej še neslutene razsežnosti Božjega stvariteljskega uma in ljubezni, je bilo velik dar in blagoslov tudi nočno bedenje pred Najsvetejšim. Prav v zvezi s tem bi rada podelila z vami posebno doživetje. V soboto zvečer po ogledu filma Varni pred požarom (ki nas je tudi zelo obogatil in marsičesa naučil) sva šla z možem vsak za nekaj časa pred Najsvetejše. Bilo mi je lepo pri Jezusu in pomislila sem, kako bi bilo lepo, če bi se zjutraj malo prej zbudila in šla še malo k Jezusu. Misel se mi je zdela skoraj utopična, ker sem bila res že

NADALJEVALNI VIKEND SEMINAR V CRIKVENICI 2 zelo utrujena, ura pa je bila že skoraj dve zjutraj. Zaspala sem kot ubita. Prebudilo me je Vidovo šepetanje. Spal je v otroški posteljici zraven moje. Bil je že buden, a ni splezal ven in me poklical, kot običajno stori. Ne, ležal je v posteljici in telovadil z nogami po ograjici, zraven pa neprenehoma šepetaje ponavljal iste besede: Jezus te čaka, Jezus te čaka, Jezus te čaka, Jezus te čaka, Jezus te čaka … (pesem s tem besedilom smo peli prejšnji večer). Najprej sploh nisem dojela, potem pa kar nisem mogla verjeti svojim ušesom. On pa še kar naprej: Jezus te čaka … Bila sem tako konkretno nagovorjena in povabljena, da sem v hipu premagala zaspanost in vstala. Saj res, Jezus me čaka! Zašepetala sem Vidu: »Hej, Vid! Če naju Jezus čaka, potem pa morava iti k njemu. Čisto tiho sva se oblekla – ura je bila pol sedmih – in smuknila na obisk k Jezusu. Hvala, Jezus! Ne samo, da si mi na tako čudovit in nepričakovan način izpolnil mojo tiho misel, nagovoril si me tudi globlje: JEZUS ME ČAKA. Ne samo zdaj, vsak dan, vsak trenutek. Tu je in čaka, da mu dovolim, da se veseli z menoj, da me potolaži, da me opominja in opogumlja, da me uči ljubiti svojega moža, otroke, da me uči svojega »materinega jezika«, ki je Resnica, da me vodi po svojem Svetem Duhu. O, Jezus, nakloni mi v tem adventnem času to milost, da me ne boš tolikokrat zaman čakal. Draga sestra, dragi brat, želim ti predati to sporočilo naprej. Naj te nagovori JEZUS, ki TE ČAKA. Mateja Kolić

Utrinki s Crikvenice Naša priprava na Crikvenico se je že začela ob koncu poletnih počitnic. Otroci so me spraševali, če smo že prijavljeni. Zelo jih je skrbelo, da bo vse polno in bomo ostali doma. Druga skrb, ki se je pojavila, je bilo zdravje. Takšne in drugačne viroze so na pohodu, in če nas katera obišče, spet ne bo nič iz naše Crikvenice. Po zgledu naših prijateljev smo začeli moliti devetdnevnico k bl. Slomšku. Ko so se spet začeli pojavljati strahovi, me je mož vprašal, če ne zaupam v Slomškovo priprošnjo. In res smo bili uslišani. Tudi naša pot je bila zelo zanimiva. Ponavadi se odpravimo zadnjo minuto, tokrat pa smo si DECEMBER 2009

vzeli čas. Ustavili smo se na picah in se peljali po daljši poti po Sloveniji ter občudovali njene lepote. Dnevi, ki smo jih preživeli v Crikvenici, so bili milostni. Skupaj z Danijem in Vilmo smo razmišljali o teologiji telesa, o kateri je razmišljal Janez Pavel II. na sredinih avdiencah ob začetku svojega pontifikata. Spoznali smo, da je to neizmerno bogastvo, ki ga daje Cerkev in globok studenec resnic, ki osvobajajo naše zamegljene poglede na dar spolnosti. Zelo me je nagovorila misel, da je naš izziv v zvestobi in stanovitnosti, v odločitvi, da želim slediti svojemu možu tudi, kadar je težko, ko nič ne čutiva. Poklicani smo, da smo priče v tem zmedenem in razvrednotenem svetu in da Jezus lahko deluje po DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DELOVANJE DRUŠTVA nas revežih. Ima le naše roke, noge, jezik … In mi se mu moramo dati na razpolago, čeprav nismo dovolj pripravljeni in nas je strah. Delo za Jezusovo kraljestvo, ki je podkrepljeno z molitvijo, osvobaja naše družine duha nečistosti in smrti, ki pustoši po naših družinah. Zavedla sem se daru naravnega načrtovanja družine, ki nas vabi tudi k odpovedi in žrtvi. Nič kaj moderni vrlini, a zelo koristni, za naš notranji mir, povezanost in veselje. Hvaležna sem bl. Slomšku, ki je za nas posredoval pri Jezusu, Daniju in Vilmi, ki sta imela pogum govoriti o tako težki temi in jo podkrepila s svojimi pričevanji ter vsem udeležencem nadaljevalnega seminarja za odprta srca. Velika hvala tudi p. Marjanu za darovane maše in spovedovanje, s. Mateji, ki je tako lepo skrbela za naše otroke, animatorjem, ki so ji pomagali, in osebju hotela, ki je poskrbelo za naša lačna usta in lepo bivanje. Kako čudovit si, Gospod! Daniela Škrobar

VZNEMIRLJIVOST ZAKONA JE V ZVESTOBI IN ZAVEZI Rajko naju je povabil, da bi se prijavila na vikend seminar v Crikvenici. Rekla sva, da se bomo pogovorili z otrokoma. Glede na to, da ima ta vikend rojstni dan moja mama in stric in da bi bili s širšo družino, smo se odločili ostati doma in se Rajku za ponudbo lepo zahvalili. Čez teden dni pride Rajko z družino na obisk in ko vstopita, naznanita, da imata tri stvari na programu. Prvo, da se je »ustanovila« nova zakonska skupina, katere vodenje naj bi prevzela midva. Drugo, še lepše: spet (četrtič) naju prosita za botrstvo njihovemu novemu članu, prečudovitemu Pavlu. Za tako častno funkcijo in veselo novico smo si vzeli več časa, seveda nazdravili in kar nekako pozabili, da še je ena stvar. »Aja, še ena stvar je, jaz sem vaju kar prijavil v Crikvenico,« pove Rajko kar tja v en dan. Halo? Malo se mi je zvrtelo pred očmi, ampak kot bodoča botra (moram se lepo obnašati) nisem rekla nič. VZNEMIRLJIVOST ZAKONA – je v zvestobi in zavezi, se je glasil naslov seminarja. Vilma in Dani sta nam na preprostejši in predelan način predstavila Teologijo telesa, papeža Janeza Pavla II. Ne bi želela podrobneje pisati o tem, ker se morate sami udeležiti srečanja s to vsebino, rada bi pa poudarila, da se ti začnejo porajati vse vrste različnih vprašanj. Najlepše pri tem pa je, da se lahko sedaj s svojim možem o teh rečeh iskreno, poglobljeno, brez sramu in zadržkov pogovorim. Vse je bilo tako kot mora biti. Dobra volja – veselo razpoloženje, duh, um, ki sprejema, absorbira in vpija predstavljene teme: Ljubezen in življenje gresta po istem tiru …, Kristus je sprava med nama …, najvišja božja volja je, da dva gradita edinost …, poročna obljuba (po) ostane moja molitev …, v svobodi se izročiti, v svobodi se darovati … Toliko globokih misli, da se mora v tebi nekaj zgoditi! Domov smo se pripeljali brez mojega sitnarjenja o prehitri vožnji, otroka sta pela pesmice, ki so ju naučili animatorji. V ponedeljek sem v službi vsem, ki so me hoteli poslušati, razlagala o minulem vikendu in se zahvaljevala Bogu, da smo bili »prijavljeni« na seminar. Tanja Zanjkovič

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DECEMBER 2009

DELOVANJE DRUŠTVA SAMO PRIVOLILA SEM Preprosto nedojemljivo in komaj verjetno se mi je zdelo, ko me je mož povabil na vikend seminar v Crikvenico – abeceda Teologije telesa. Zakaj nedojemljivo? Ker so me v tistih dneh grizla ravno tovrstna vprašanja. Po toliko letih najinega brušenja še vedno obstajajo neke praznine, slepe zmote, mnoge ranjenosti, nepotešene globine, ki vpijejo na pomoč, kličejo po odrešitvi in hrepenijo po Gospodovih dotikih. Le ti so dovolj blagi, dovolj nežni, dovolj učinkoviti ter zdravilni. Kaj potrebujem v resnici kot žena, kaj dajem svojemu možu, zakaj so včasih blizu najine poti, zakaj včasih tako mučna sivina in ugasnejo vse iskre v očeh, pa nihče od naju tega ne želi? Kako pri sebi in zakoncu sprejeti te sence? Kako biti iskren in ne raniti? Vprašanja včasih privrejo s tako silovitostjo, da si želim pravih odgovorov. Teh pa ni. A ti Gospod vedno dobro veš, kaj potrebujem. Pričakovanja velika, veselim se kot otrok. Tudi v molitev vpletem prošnjo za te dni. Odhod povezan s hitenjem. Pot, utrujenost, namestitev. Objem miru, objem prijateljev, čas se ustavi. Hvala Tebi moj Gospod za ta čudovit začetek adventnega časa, ki je spet prižgal v meni ogenj. Bom zmogla živeti svojo poklicanost ljubezni, bom zmogla zmagovati proti odtujenosti, ločitvi, uničevalcem najinih odnosov? Sv. Duh, usmerjaj vsa hotenja, stremljenja v mislih, besedah, dejanjih, tudi ko se vrneva v trdo resničnost vsakdana. Prosim za globoko spoštovanje sebe in moža, da bo v najino enost lahko vstopal On, ki blagoslavlja in daje moč. Prosim za dar hvaležnosti. Odhajam mirnejša, pogumnejša, bolj opremljena za najino resničnost. Hvala za nova spoznanja, uvide, potrditve, novo upanje. Aleluja. Hvala Vilmi in Daniju, Marjanu in vsem družinam in otrokom, hvala za smeh in toliko žarečih oči. Breda

JAZ TUDI Po elektronski pošti sem nenadoma, kakor zanko, dobil vabilo za srečanje v Crikvenici. Nepričakovano, predaleč, najbrž predrago, pa še toliko drugih življenjskih skrbi … Prosil sem za dodatne informacije, pa jih nisem dobil. Tri dni pred pričetkom pa mi Dani telefonira, da je vse urejeno, da smo prijavljeni in se vidimo … Tu ni kaj. Torej gremo, na ženino veselje in protest najmlajšega pubertetnika. Kako sem potreboval družbo! Skupnost enako mislečih z enakimi problemi, enakimi iskanji, v kateri ni nič težko in je vse samo po sebi umevno. Nove in stare prijatelje. Kaj res deluje Duh tukaj toliko močneje? Še z ženo sva se pobotala in v teh dneh v polnosti sprejela drug drugega. Ko je Crikvenica že preteklost, je v moji zavesti še cilj – da bi v polnosti živela drug za drugega? Stvar odločitve in ne občutij, ki me odpihnejo stran. S podporo nenehnega priklopa na Vir. Teologija telesa. Da je imel papež prav, sem pričal z izkušnjo, da sem v preteklosti, večkrat, poln sreče, sredi spolnega akta, potiho molil v zahvalo. Nova znanka je DECEMBER 2009

takoj vprašala, če je bila molitev mogoče rožni venec. Veliko smeha in sproščenosti je bilo. Pa tudi spoznanj, ki jih v mladosti še nismo imeli in sem delal napake in grehe. Zato v tem prispevku predvsem kličem: »Prosim, Dani in Vilma, pripravita seminar Vznemirljivost zakona in teologijo telesa za mlade, za naše otroke, da bodo lažje izbirali, se obvarovali ali pa vrnili na Gospodova pota blagoslova in sreče. Ko smo odhajali, sem prosil Danija, naj drugič nič ne sprašuje, naj nas samo prijavi. Roman

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

PISMO p.IVANA PLATOVNJAKA

Zaupati Bogu – zaupati sebi in sozakoncu »Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Ta stavek me vedno znova nagovarja in mi daje tolažbo, kadar sem v različnih preizkušnjah in stiskah. Da. Upanje ne osramoti. Seveda ne velja to za vsako upanje. Recimo za naše iluzije in različne utopije, ki jih ponuja ta svet preko najrazličnejših ponudb. Velja samo za upanje, zasidrano v Bogu, ki nam je dal lastnega Sina, da bi v njem imeli življenje v obilju (Jn 10,10).

Kolikor bolj se obračamo k Bogu in dopustimo, da se v nas izliva njegova ljubezen, toliko bolj raste v nas upanje, ki nam daje moč in nas krepi na poti vsakdanjega življenja (Iz 41,10; Ps 80,18). Vera. Upanje. Ljubezen. Vera je pogoj za takšno upanje. Upanje je vera, ki stopi na pot uresničenja, udejanjanja. Upati v Boga, zaupati Bogu ni nič drugega kakor to, da se prepustimo njemu. Je izraz poguma, da gremo iz sebe in vstopimo v življenje troedinega Boga; v odnose, ki so med Očetom in Sinom in Svetim Duhom; v odnose čiste, nesebične, darujoče, izmenjujoče se ljubezni. Zaupati v Boga pomeni prepustiti se njegovim rokam, ki so nas tako čudovito oblikovale in nas vsak dan znova oblikujejo in obdajajo (Ps 139). Ko se več ne zaziramo samo vase, v svoje težave ali tudi radosti in začnemo usmerjati svoj pogled vanj, ki je vir vsega našega življenja (Ps 36,10), lahko rečemo, da zaupamo v Boga. In zakaj naj zaupamo Bogu? Vedno bolj odkrivam, da zaupam vanj, ker me je on sam osvojil (Flp 3,12). In kolikor bolj dopuščam, da me vsak dan znova osvoji on sam, toliko bolj raste in se krepi upanje vanj. Če živimo na pristen način upanje, lahko vidimo po tem, koliko dopustimo Bogu, da je vsak dan navzoč v našem življenju kot edini Gospod, na katerega se lahko popolnoma naslonimo. Zaupanje v Boga nas vodi v odpoved vsaki človeški gotovosti, ki se nam ponuja preko različnih odnosov, sredstev in časti. Če nas je Bog osvojil, imamo le eno gotovost: ta, ki nas je osvojil, nas ne bo nikoli razočaral. Ko pride v vsakdanjem življenju, torej v našem mišljenju, govorjenju in ravnanju, v ospredje človeško mišljenje, jasno pokažemo, da nas Bog še ni povsem prevzel. Upanje v nas raste premosorazmerno z našim spreobračanjem. Kolikor bolj se obračamo k Bogu in dopustimo, da se v nas izliva njegova ljubezen, toliko bolj raste v nas upanje, ki nam daje moč in nas krepi DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

na poti vsakdanjega življenja (Iz 41,10; Ps 80,18). Toda pogosto se zgodi, da se bolj obračamo nase in na druge, kakor pa na Boga. In takrat pogosto nima druge poti, da nas privede k sebi, kakor da dopusti, da zaradi različnih okoliščin pridemo do predzadnje ali zadnje stopnice obupa. In ko vidimo, da ni druge poti, kot da vse upanje zopet stavimo nanj in se odpovemo vsem iluzijam, nam da izkusiti sadove pravega upanja. Tako nam pogosto nemoč in tudi greh pomagata najti pot življenja, pot izročitve Bogu, ki ne vara. Dragi zakonci, vabim vas, da si znova vsak dan vzamete čas, da bi vas lahko Bog osvajal in zapeljal, kot je zapeljal preroka Jeremija (Jer 20,7). Najdite si prostor in čas, da se boste lahko zavestno in svobodno odpovedali svojim sebičnim načrtom in se prepustili navdihu njegove ljubezni. Tako boste mogli globlje in celostneje uresničiti sebe ter svoj zakon in družino. Vsak dan znova se zahvaljujte Bogu, da zaupa v vas in v vašega sozakonca. To vam bo dalo moč, da boste tudi vi vedno bolj zaupali v Boga in skupaj z njim sebi in sozakoncu. Da, rast zaupanja v Boga krepi tudi zaupanje vase in vsemu, kar je Bog položil v nas in še vedno vsak dan znova polaga. Če on zaupa v nas, smemo tudi mi zaupati vase in v to, da bomo skupaj z njim mogli uresničiti, kar od nas zahteva vsakdanje življenje. Kolikor bolj boste svoje upanje postavili v Boga, toliko bolj boste lahko tudi zaupali svojemu sozakoncu. V njem boste zmogli videli Boga, ki ga je ustvaril in ga še ustvarja po svoji podobi ter v njem prebiva in deluje. Lahko mu boste zaupali, ker boste vedeli, da mu bo Bog sam dal moč, da bo počasi uresničil to, kar si v resnici želi, a je tako nemočen. Vaše oči, ki bodo očiščene zaradi zaupanja Bogu, bodo zmožne videti tudi najmanjši sad prizadevanja vašega sozakonca. In to vas bo navdalo s hvaležnostjo in še okrepilo vaše upanje v Boga. p. Ivan Platovnjak DJ Jezuit p. dr. Ivan Platovnjak je duhovni spremlejvalec društva Družina in Življenje.

DECEMBER 2009

UPANJE MOJEGA ŽIVLJENJA V JEZUSU KRISTUSU

UPANJE, KI GA HRANI MOLITEV Molitev je čas z Jezusom, ko se ustavim – moj pogled se od daleč ustavi na ljudeh, ob stvareh. Ko se umirim in se čudim. Ko na vse vsakodnevno dogajanje pogledam z drugimi očmi. »Vau...« (kot bi rekla naša Katarina), kaj vse se dogaja. Ko navidez nesmiselne stvari, bolečine, problemi dobijo svoj pomen v moji zgodbi. Molitev je čas, ko uspem pred Jezusa odložiti vse, kar doživljam kot navlako, breme, neznosno težo (zamere, slabo voljo, obupavanja, neuspehe, žalosti, obrekovanja, lastno jezo in jezo drugih ...). Odložiti, da Jezusov dotik vse to posveti. Ob njegovih nogah se moje solze lahko spremenijo v nasmeh. Preprosto sem v njem, ki je ljubezen. Zato vse dobi svoje mesto, pot je spet smiselna. Večkrat moram priti k njemu, začutiti njegov objem, njegov dotik. Le tako tudi jaz ljubim. Nekje moram zajemati. Sicer sem konec tedna izžeta, utrujena, izmučena. Moje človeške moči so zelo krhke. Zadostujeta že dva netaktna stavka ob času, ko sem utrujena, in že sem lahko prizadeta. A ob Jezusu začutim, kako sem krhka in moram vedno znova prihajati k njemu in se osvežiti, napiti in oditi naprej. In spet priti. Kot mama in žena čutim neznansko radost, ko v naši družini v svojo sredo pokličemo Boga. Ko večer zaključujemo najprej v razigranosti (dva navihana fantka Žiga in Matjaž in naša šolarka Katarina vsi na vlakcu – atiju oz. na drugem vlakcu – mamici), prekopicavanju in skakanju, kasneje pa v smehu, molitvi in petju. Ko z možem zazveniva drug ob drugem in se razumeva. To sicer vedno ne pomeni, da so želje obeh uslišane. Včasih (zadnje čase precejkrat) to pomeni, da se razumeva in začutiva v utrujenosti in z roko v roki zaspiva. Da pa Jezus res ne stoji križem rok, ampak nas nagovarja tudi po naših zakoncih, zgovorno govorita tudi najini izkušnji. Spominjam se, da sem si po petih letih materinstva zelo želela duhovnih vaj v tišini. Bolje rečeno dneva v tišini. Za duhovne vaje že 5 let ni bilo priložnosti. A kako, kam? Otroci so majhni, kam daleč sploh ni mogoče, da grem. Ko sem se srečala s svojo duhovno spremljevalko na rednem srečanju, mi je omenila, da bodo v kratkem duhovne vaje blizu mojega domačega kraja. In da je verjetno vsej moji utrujenosti »kriva« tudi duhovna lakota. Žena, ki je bila navajena na veliko duhovne hrane, je ob malih otrocih lahko precej »nepotešena«. Nekatere mame se lahko zlijejo z otroki, z njimi molijo in jim je to dovolj. Druge pa smo narejene malo drugače in si želimo imeti čas za tisto svojo kamrico na dnu srca. Moj mož me je poslušal, ko sem mu pripovedovala o tem, in rekel: »Pojdi. Bom jaz vzel dopust«. A kot vedno so pred takimi odločitvami prišle skušnjave. Mlajši sin je imel zelo visoko vročino. Vse sem izročila v Božje varstvo. Svoja dva otroka, moža in sebe. Razum mi je govoril, da je precej nerealno, da bom prišla na duhovne vaje, intuicija je govorila drugače. In eno uro pred začetkom duhovnih vaj v tišini me je mož še vedno spodbujal. »Pojdi! Bom jaz z malim. Če bo prehudo, si še vedno tako blizu, da te pokličem na mobitel in te pridemo iskat. En dan in pol bo pa tudi mali

DECEMBER 2009

lepo spravljen pri meni.« Ko sva prišla v samostan, se je na CD-predvajalniku vrtela taizejska glasba z naslovom »Ubogi, radujte se, Gospodov mir srca varuje.« Moža sem takrat spoznala še s povsem druge perspektive. Kako zna začutiti, kdaj je kaj zame in za najin odnos pomembno in zdravo, in takrat vztraja kljub neugodnim okoliščinam. Da je tudi po njem močno spregovoril Jezus in me povabil v svoje naročje. Letos se je zgodba ponovila. Z Maticem že dolgo nisva bila skupaj na duhovnih vajah. Ko so prihajali otroci, sva redno hodila na družinske duhovne vaje, a tam običajno ni bilo veliko časa za najine pogovore. In letos je Matic vztrajal, da greva sama. Da je to nujno. Meni se je vse skupaj spet zdelo precej nerealno. A sem se v desetih letih zakona že naučila, da možu v takih rečeh res ne gre zbijati morale. »Upam, da se izide,« mi je nekega večera Matic zaupal svoje strahove. Tudi on je (na svoj način) vse izročil v Božje roke. In se je izšlo. Babica in dedek sta si vzela čas za naše tri otroke. Zelo so uživali, saj so se potepali, poslušali palčke in iskali čarovnico na Slivnici. Midva pa sva imela medtem na Mirenskem gradu veliko priložnosti za umiritev in sprehode. Ko so se umirile vsakdanje skrbi in sva se oba sprostila, se je rodila možnost, da sva odprla tudi tisto boleče, neizgovorjeno, tolikokrat potlačeno. Tisto, kar doma prileti, ko je nekdo od naju utrujen in v bolečini vrže drugemu, a zveni bolj žaljivka za drugega kot osebna izpoved prvega. Kaj sva odkrila? Da po tišini in molitvi lahko bolje razumeva drug drugega. Lahko poveva tudi tisto, kar je doma 200 % nemogoče. Da je doma vseeno kar precej »motečih faktorjev« in da je dobro, da večkrat skupaj prideva k Jezusu ... Na duhovnih vajah, v cerkvi, na sprehodih in tudi doma. Nada

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

UPANJE MOJEGA ŽIVLJENJA V JEZUSU KRISTUSU

DANES JE ZASIJALA LUČ

»Danes je zasijala luč, luč življenja sredi teme, razsvetljuje vsako srce, Jezus Kristus ji je ime.« Res, Jezus je luč najinega življenja, brez njega si življenja sploh ne moreva zamisliti. Ali bi sploh še bila skupaj, tako srečna in vsak dan bolj zaljubljena? Ne bi si upala živeti tako kot živiva: jaz si ne bi upala ostati doma, midva ne bi upala sprejeti od Boga podarjenih pet otrok. Lahko bi samo upala. Tako pa je Jezus VSE v najinem življenju, je najin največji prijatelj. Kot pravi Ps 62,6–7: »Le pri Bogu se umiri, moja duša, kajti od njega je moje upanje. Le on je moja skala in moja rešitev, moja trdnjava: ne bom omahoval.« Pred skoraj petnajstimi leti mi je duhovni spremljevalec rekel, da mi s pogovori ne more več pomagati, da moram sama odkriti, začutiti, da me ima Bog rad. Takrat ga nisem razumela. S Petrom sva bila srečno poročena, oba v službi, zidala sva hišo, bilo nama je lepo. Kaj je bilo potem narobe, kaj je manjkalo? Počasi sem začutila, da ni dovolj samo moliti, hoditi k sveti maši, biti dejaven v župniji, ampak je treba vsak trenutek živeti z Bogom, se mu ves čas izročati v njegovo varstvo. In začela sem okušati Božjo ljubezen. Jezus je storil v najinem skupnem življenju že toliko čudežev (prvi je ta, da sva se sploh spoznala), vsak dan ogromno »manjših«, pa tudi »velike«, take, da še danes kličeva: »Hvala, Gospod!«. Ne, ni bilo vse samo lepo, ampak danes razumeva, zakaj so bile mnoge preizkušnje tudi zelo težke, potrebne. Nekatere so sedaj vir še dodatnega blagoslova za najino družino.

Vsako leto se ob praznovanju Jezusovega rojstva še posebej spomniva dveh velikih dogodkov. Pri tretjem porodu je bilo zelo težko in Peter se je bal zame, zato sva premišljevala, kaj Bog pričakuje od naju. On vedno tako hitro in jasno odgovori na zastavljeno vprašanje. Podaril nama je še eno življenje in naju preizkusil v zaupanju kar takoj na začetku. Čisto na začetku nosečnosti sem imela virozo z zelo visoko vročino, in ko sem po praznovanju godu najmlajše sama obležala na kavču, sem vsa objokana prosila Boga, naj varuje to podarjeno in ljubljeno dete. Molila sem in molila in Bog mi je glasno rekel: »Martina, nič ne skrbi, vse bo v redu.« Od tega trenutka dalje sem bila mirna, pretresena nad veličino Božje ljubezni in s Petrom sva preprosto zaupala. Tudi poroda se nisva bala. Še nekaj devetdnevnic in veselili smo se naše čudovite Anje. Čez dobri dve leti nama je Bog podaril Andraža. Hvala ti, Gospod, za ta čudež, kajti zdravnica je ugotovila izvenmaternično nosečnost, dogovorili smo se že za datum operacije. Bilo je v tednu družine in med slovesno sveto mašo pri sv. Jožefu sem se na Boga obrnila z vprašanjem, zakaj je podaril življenje in ga v tem tednu – tednu družine – že hoče vzeti. Saj to vendar ni mogoče, imamo že dva angelčka! Naj bo to res teden družine in naj pusti živeti našemu otročičku. In spet sem slišala prav jasno in glasno: »Martina, ne skrbi, vse bo v redu.« Domov sem odšla popolnoma drugačna, kot sem prišla v cerkev. Petru do pregleda čez dva dni nisem nič rekla, kot nejeverni Tomaž sem čakala na potrditev slišanega. Z menoj sta bili dve zdravnici, čudili sta se videnemu in nič jima ni bilo jasno, jaz pa sem bila polna miru (že od nedelje naprej), hvaležnosti ter zaupanja, da Bog skrbi za nas in se nam ni treba ničesar bati. »Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi« (Rim 12,12). Resnično se lahko veseliva, saj zaupava, da Jezus skrbi za vse nas, in vztrajava v molitvi. Brez osebne in skupne molitve, pogovora, svete maše, »sončenja« pred Najsvetejšim, vsakodnevnega branja Božje besede in vsaj malo posta ne bi zmogla. Ko pa v tem vztrajava, nimava več skrbi, kaj bova in kako. Želiva le izpolnjevati Božjo voljo in potem preprosto zaupava, da nama bo Bog vedno dal moči, da bova zmogla in da bova končno prispela k njemu, ki je naše upanje, naš začetek in konec. Zakonca Kastelec

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DECEMBER 2009

SVETO PISMO IN UPANJE

SVETO PISMO ZAME – UPANJE OB VSAKEM ČASU Spomnim se prenekaterih duhovnih vaj, ko so se jutra začenjala z budnico: »Vsako jutro in vsak dan z Jezusom začni! Vse ovire in težave boš premagal z njim!« Pesem skupine Nova zapoved se nam je tako usidrala v ušesa in spomin, da smo jo kar vzeli za svojo. Tudi danes me sporočilo te pesmi spodbuja in drži pokonci. Brez Jezusa pač ne gre čez dan, kajne? Sploh te dni, ko se obveznosti kopičijo in jim kar noče biti konca, časa pa – kot vedno – primanjkuje. Nedavno sem se sama znašla v eni taki brezizhodni situaciji. No, imela je izhod: treba je bilo narediti vse. In to v določenem roku. Si predstavljate močno prehlajeno brucko, ki mora v roku tekočega tedna napisati in oddati poročilo, s kolegico dokončati ter predstaviti obsežen seminar in oddati esej? Res je, da sem bila za nastalo situacijo v veliki meri kriva sama, a počutila sem se grozno. Poleg tega nisem ob sebi imela nikogar, ki bi me vsaj potrepljal po ramenu in mi rekel: »Ti to zmoreš. Saj bo.« Počutila sem se neskončno osamljeno. Zdravstveno stanje me je prisililo v socialno karanteno, dedek, s katerim živim, pa je bil v tistem času na preiskavah v bolnici. V uteho so mi bili telefonski pogovori z mami, ki pa seveda niso v celoti zapolnili velike (čustvene) praznine. Na tej točki se je izkazalo Sveto pismo, moj »MSN klepet« z Bogom. Način »odpri in preberi« mi je nadvse blizu in se ga tudi trudim čimbolj pogosto prakticirati. Branje Svetega pisma je zame odkrivanje Božje volje in načrta, ki ga Bog ima zame. Prav tako dobim odgovore na vprašanja, ki si jih tekom dneva zastavljam. Konkretno? V prej opisani situaciji, ko sem nihala med osamljenostjo in napetostjo, sem pogosto odprla Sveto pismo, da bi našla tolažbo oz. njegov odgovor, zakaj je tako, kot je. Tako se mi je enkrat odprlo 46. poglavje Izaijeve knjige: »Poslušajte me, hiša Jakobova, in ves ostanek hiše Izraelove, ki sem vas vzel nase od materinega telesa, vas nosil že od materinega naročja: do vaše starosti ostanem isti, do vaših sivih las vas bom tovoril. Jaz sem naredil, jaz bom tovoril in osvobodil.« (Iz 46,3–4) Ta »odgovor« me je precej potolažil, saj sem ga razumela kot »vedno te imam v naročju in karkoli te bremeni, bremeni tudi mene, a imam moč, da ti to breme olajšam«. Ko sem torej potrebovala tolažbo, sem jo dobila, ko sem potrebovala občutek zaželjenosti in ljubljenosti, sem prebrala: »Ali ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? /…/ Ne bojte se torej! Vi ste vredni več kakor veliko vrabcev.« (Mt 10, 29–31) in »Nikar se ne boj, saj sem te odkupil, poklical sem te po imenu: moj si! /…/ Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim /…/ Ne boj se, saj sem jaz s teboj.« (Iz 43,1–5) Zato se v stresnih situacijah poskušam čim manj obremenjevati, saj me Bog spominja: »Znašla si se le pred človeško preizkušnjo, jaz pa sem zvest in ne bom dopustil, da bi bila preizkušana čez svoje moči, ampak bom ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boš mogla prestati« (po 1 Kor 10,13). Prav tako mi je lažje ob vedenju, da bo »moj Bog, bogat, kakor je, po svojem bogastvu v veličastvu potešil vse naše potrebe v Kristusu Jezusu« (po Flp 4,19). DECEMBER 2009

Svetega pisma pa ne vzamem v roke le takrat, ko mi je težko pri srcu. Pogosto ga odprem, ko premišljujem o vprašanjih tipa »če bi …« in si mislim: »Kaj boš pa na to rekel, Bog, a?« Verjeli ali ne, Bog se zna tako dobro znajti, da pusti človeka brez besed. Vsaj mene je. Ob nedavnih vesteh o nosečnostih mojih znank sem premišljevala, kako bi bilo, če bi se sama znašla v takšni koži. »No, Bog, kakšen komentar?« sem si mislila, odprla SP in – se umirila. Pisalo je namreč: »Kar se namreč vidi, je začasno, kar pa se ne vidi, je večno.« (2 Kor 4,18) Kakšen dober diplomat je naš Bog! Tako torej postajam odvisnica od Božje besede. Tolažilne, dobrohotne, vzgojne, ljubeče, potrpežljive, hudomušne, življenjske. Zakaj postajam? Ker mi je nikoli ne bo dovolj in mi je nikoli ne sme biti dovolj. Le tako bo moj »MSN« z Bogom vedno deloval in le tako bom vedno imela upanje za naprej. »Ne vidimo poti, pa jo še najdemo,« pravi Pavel (2 Kor 4,8) in lahko se samo pod njega podpišem. Smerokazi še sledijo. Danes, jutri, vedno. Na istem mestu. V Svetem pismu. Ana

MOLITEV – UPANJE

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

NAŠ POGOVOR

MARIJAN VETERNIK , eksorcist

O eksorcistih ne vemo veliko in se naša mnenja zelo razlikujejo: nekateri vedo, kdo so eksorcisti, drugi sploh ne vedo, da obstajajo, tretji o tem neradi govorijo, ker se jim zdi, da je vse zavito v tančico skrivnostnosti ... Da bi si natočili čistega vina, smo za našega sogovornika izbrali eksorcista, gospoda Marijana Veternika, in mu zastavili nekaj vprašanj. Gospod Veternik, kdo je eksorcist? Je to določena služba v Cerkvi? Kdo jo podeljuje komu in zakaj? Prvi uradni eksorcist je škof. Ker pa te službe zaradi mnogoterih obveznosti ne more opravljati, poišče v škofiji duhovnika, ki je pripravljen to službo prevzeti. Mene je g. škof dve leti nagovarjal in zdaj sem od leta 2001 uradni eksorcist za mariborsko metropolijo. Če pogledamo s te strani, je služba eksorcista služba, ki v nekem smislu zdravi, osvobaja. Kaj torej dela eksorcist, kaj je njegova glavna naloga? Tudi jaz bi tako opredelil. To je služba, ki je v Cerkvi kar precej zanemarjena. V zadnjem času se še bolj kaže, da je to res, saj je prišel čas razkristjanjenosti in je ta služba vedno bolj potrebna. Gre za zdravljenje človeka v njegovih koreninah, da se lahko odloči za Jezusa, da spozna, da je Jezus tisti, ki ga osvobaja in zdravi, ne pa razni zdravilci, kamor danes ljudje množično hodijo. Tu se danes kaže potreba človeka po odrešenju. Eksorcizem je zakramental – ni zakrament – in je poleg ostalih zakramentov zelo velika pomoč sodobnemu človeku. Današnji človek ima veliko potrebo po osvobajanju. Zdi se mi, da v ljudeh vlada prepričanje, da je bilo v času, ko je Jezus hodil iz kraja v kraj in ozdravljal, oznanjal Božje kraljestvo, osvobajal ljudi navezanosti hudih duhov, več zvezanosti in obsedenosti s hudimi duhovi kot danes. V bistvu je pa ravno nasprotno. Kaj vi pravite? Seveda, nasprotno. Jezus je takrat vse to delal, sicer je pa pooblastil apostole, da morajo to delati, da morajo moliti za ljudi, polagati roke nanje, da bodo ozdraveli, izganjati hude duhove … Vse to jim je naročil. In tudi mi DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

moramo danes, če smo Jezusovi, to delati. Mislim da je danes teh potreb dosti več. O kakšnih hudih duhovih govorimo? Je med njimi duh potrošništva, duh pornografije, duh navezanosti na alkohol, mamila ali kakšne druge stvari? Kako lahko prepoznamo hudega duha? Lahko rečemo, da ima vsak greh svojega duha. Torej vse našteto ima hudega duha. Vsi glavni grehi, vse oblike zasvojenosti, vse deviacije, tudi na spolnem področju, so delo hudega duha. Vsekakor gre za delo zlega duha. Ko mi svobodno privolimo in se odločimo za sodelovanje s tem duhom, pride do problema. Če vemo, da je Jezus hodil po Zemlji, oznanjal Božje kraljestvo in rekel: »Moje kraljestvo ni od tega sveta«, od katerega sveta je potem njegovo kraljestvo in kaj se tam dogaja? Kje smo mi? Bi se lahko reklo, da smo med dvema ognjema? Po krstu smo že bili osvobojeni, vključeni v Božje kraljestvo – v Jezusovo kraljestvo. Imamo pa, hvala Bogu, velik dar – svobodno voljo, ki nas pelje tudi na drugo stran igrišča. Potem smo res v ognju in lahko rečemo, da se odločamo med enim in drugim kraljestvom. Na nas je, ali se bomo odločili za Jezusa ali za hudiča. Se pravi, da sta dva pola, Jezusovo kraljestvo, kjer je Jezus kralj in Satanovo kraljestvo, kjer je kralj Satan. In mi smo tisti, ki si nas ti dve kraljestvi poskušata pridobiti? Tako je. Pri tem moramo vedeti, da je Jezus premagal zlo, da je njegovo kraljestvo tisto, ki bo zmagalo oziroma je zmagalo, mi pa smo tisti, ki omagujemo in se še vedno bojujemo, včasih zmagamo, včasih pademo. Na koncu bo dobro zmagalo. Čeprav včasih zgleda vse črno, moramo

DECEMBER 2009

NAŠ POGOVOR vedeti, da bodo peklenska vrata zrušena in Cerkve ne bodo premagala. Jezus je s svojim prostovoljnim žrtvovanjem na križu premagal zlo. Žrtvoval se je zato, da je odkupil in odrešil nas od naših navezanosti in naših grehov. Njegova kri nas očiščuje vsakega greha. Imam občutek, da si ljudje ne znamo prav predstavljati, kako nas lahko Kristusova kri varuje, ščiti pred napadi hudega duha? Kako je konkretno s to Jezusovo krvjo?

Vedno se ponavlja eno in isto. Vedno padem nazaj v stare grehe.« To so dogaja zato, ker sem se greha spovedal, prosil odpuščanja, nisem se pa odpovedal duhu tega greha. Ko se odpovem duhu konkretnega greha, postanem Jezusov partner in potem mi lahko Jezus pomaga, da se tega greha rešim. Dokler se pa ne odpovem določenemu grehu oziroma duhu določenega greha, ostajam le pri spovedi, duh tega greha še naprej ostaja v meni in me še naprej muči ter mi povzroča težave.

Teološko je to težko razložiti, da bi Gre za zdravljenje človeka v njegovih bilo vsem jasno. Jezusova kri se pri koreninah, da se lahko odločijo za Jezusa, maši ponavzočuje, o tem govorimo da spoznajo, da je Jezus tisti, ki nas osvobaja pri evharistiji in mislim, da je tu potrebno posebej poudariti, da se in zdravi, ne pa razni zdravilci, kamor danes človek najbolje zaščiti s prejemanjem ljudje množično hodijo. Tu se danes kaže Gospodovega telesa in njegove krvi. potreba človeka po odrešenju. In to se dogaja pri sveti maši. V mislih imam predvsem te vrste zaščito. Zame pa je tudi to pomembno, da se lahko sklicujemo na Jezusovo kri, ki To, da določenega greha sploh ne prepoznamo oziroma je bila prelita za moje (naše) odrešenje. To ima moč in se ne zavedamo, kaj je greh in kaj ni, je delo hudiča. nas varuje in očiščuje. On je svoje mreže med nami oziroma v naši kulturi tako prepletel, da je postalo za nas vse sprejemljivo. Se lahko torej mi nanjo sklicujemo? Npr. človek se Greha ni več, vse je dobro in vse je dovoljeno. znajde v skušnjavi. Kajnu je Bog rekel: »Greh preži nate pri vratih, njegovo poželenje se obrača proti tebi, Pred dvajsetimi ali tridesetimi leti je bilo sramotno a ti mu gospoduj« (1 Mz 4,7). Kaj lahko naredimo v živeti na koruzi, petnajst let nazaj je bilo sramotno biti trenutku, ko prepoznamo skušnjavo? homoseksualec, danes vse to postaja »normalno«. Lahko pričakujemo, da bo, če bo šlo tako naprej, postala tudi Skušnjavo včasih težko prepoznamo. Zakaj? Ker je pedofilija »normalna«. Kmalu bodo ljudje rekli, da če ima človeku prikazana kot nekaj dobrega, nekaj zanimivega, kdo takšno nagnjenje, zakaj mu ne bi ugodili. Sicer pa nekaj najboljšega. Zato se človek, ki je zaslepljen, zanjo se to že sedaj dogaja na Tajskem. Tam je razširjen tako odloči. Šele potem vidi, da se je napačno odločil. Človek imenovani »seks turizem«, v katerem so udeležene in ne prepozna skušnjave, ker je preveč v tem svetu, v izkoriščane mladoletnice. Če gledamo na dekadenco svetu zla – prepreden je z mislimi tega sveta. Če se razmišljanja pri nas, bo slej ko prej tudi prišlo do tega. človek navzame misli Jezusa Kristusa, ko postane njegov, To je delo zla. skušnjavo lažje prepozna. In ko jo prepozna, se ji lahko upre. Pa ne s svojo močjo, daleč od tega, ampak z močjo Moč zla, dekadenca razmišljanja, nas torej vodita v Jezusa Kristusa. To pa pomeni, da mora biti to najprej deviacije, stran od osnovnega, temeljnega, Božjega. moja volja, moja odločitev, da se jaz temu uprem, da jaz Bog pa je človeka ustvaril po svoji podobi, ustvaril rečem NE! In ker sam ne zmorem, pokličem na pomoč ga je za odnose, da bi po človeku in v človeku dajal Božjo milost in rečem: »S pomočjo Jezusa Kristusa se življenje. Papež Janez Pavel II. govori o reprodukciji – odpovedujem tej skušnjavi« ali konkretno: »S pomočjo porajanju življenja in o celibatu. Predvsem pa govori Jezusa Kristusa se odpovedujem temu grehu« ali: »S o prinašanju življenja v smislu sadov, ki jih Jezus pomočjo Jezusa Kristusa se odpovedujem duhu tega omenja: »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas greha.« In ko to naredim, prejmem moč. Takrat Jezus ve, izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da da lahko resno računa z mano kot s partnerjem in potem vaš sad ostane« (Jn 15,16). Se pravi, da govorimo o se zadeve lahko začnem reševati. Zelo pomemben je tudi tem, da se hudič bori zoper to Jezusovo naročilo. Hoče drugi korak, ki sem ga letos odkril. Ta je, ne samo da se nas odpeljati proč od prvotnega Božjega načrta, hoče odpovem, ampak da zlomim moč tega duha. Rečem na nam zatemniti in zamegliti Božji načrt. Zato pravi Janez primer: »V imenu Jezusa Kristusa lomim moč tega duha Pavel II.: »Poglejte kaj je na svetu najbolj oskrunjeno, (jeze, sebičnosti ...). Naj gre iz mene!« Vedno imenujem pa boste videli, kaj je pri Bogu najbolj sveto. Spolnost, duha konkretnega greha. Sledi še tretji korak, ki se mi zdi telo.« prav tako pomemben. To je, da v imenu Jezusa Kristusa izženem tega duha iz mene. Zelo pomemben pa je še Prepričan sem, da hudi duh najbolj napada družino. Ta četrti korak in tega ne smem pozabiti: da ne bi praznine, ga najbolj moti. Zakaj? Ker naj bi bili odnosi v družini ki je sedaj v meni nastala, zasedlo sedem hujših duhov, odsev Božje ljubezni. Kjer sta mož in žena složna in sta kot pravi Jezus, to praznino napolnim s Svetim Duhom, si edina, je njuna ljubezen odsev Svete trojice. V Sveti po katerem vame vstopi Božja milost. trojici pa je popolna ljubezen, popolna predanost, popolno Tu je odgovor na vprašanje, ki se mnogokrat pojavlja, ko izročanje. Prav zato hudič družino najbolj napada in ima ljudje pravijo: »Grem k spovedi, pa se nič ne spremeni. na tem področju največji uspeh. Hudič je »diabolos«, DECEMBER 2009

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

NAŠ POGOVOR kar pomeni deliti, razbijati, ločevati. In prav zaradi tega smo priče tolikim ločitvam. Hudič preprečuje porajanje življenja v eni ali v drugi obliki, preprečuje odnose in ljubezen. Da pa bi hudi duh človeku odnosov ne odvzel, ker ve, da je človek ustvarjen za odnose, prikaže spolnost brez ljubezni kot pravi odnos. Lahko torej rečemo, da mu

Apostol Pavel nas opozarja: »Nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno« (Rim 12,1–2). Se pravi, če mi ves čas preobražujemo svoje mišljenje in dovoljujemo Božji besedi in po njej Svetemu Duhu, da v nas aktivno deluje, se nimamo česa bati?

Jezusova kri se pri maši ponavzočuje, o tem govorimo pri evharistiji in mislim, da je tu potrebno posebej poudariti, da se človek najbolje zaščiti s prejemanjem Gospodovega telesa in njegove krvi.

odnose nadomesti s spolnostjo brez ljubezni, da mu jih kot nadomestek (instant) za tisto, kar mu sicer vzame. To pa v človeku pušča praznino in odtujenost. In takšna spolnost postane zasvojenost, droga. Prikaže in ponudi jo pa kot srečo. Kaj pa kletvice oziroma preklinjanje, besede napotene na neko osebo? Imajo te besede res kakšno moč? Npr. kletvice, ki so naperjene na žensko, na njene spolne organe oziroma na njeno materinstvo. Saj vemo, kako se spolnost in materinstvo pogosto pojavljata v kletvicah. In ne nazadnje, koliko je pri nas nerodovitnosti, splavov – duha smrti. Kaj torej pomeni kletev? Kakšne posledice ima? Kaj ljudje delamo, ko preklinjamo? Preklinjanje v bistvu pomeni klicanje zla, hudega duha, v moje sedanje odnose. In s tem, ko ga jaz prikličem, on dela, mu dam prosto pot, ga nekako pooblaščam, da lahko dela. Npr. zelo veliko se je preklinjalo pri vojakih in prepričan sem, da se je Balkan na tako krvav način razšel tudi zaradi ali kot posledica tega. V jugoarmiji se je pokazala moč zla. Še mogoče beseda o urokih. Mislim, da sodobni človek o tem nič ne ve, da je to dokaj neznano področje in ljudje ne verjamejo, da se kaj takšnega med nami sploh še dogaja?

Tako je. Pri vsem tem moramo dati poudarek še zakramentom – živeti iz zakramentov, zlasti iz spovedi, ki je zakrament sprave, odpuščanja, osvobajanja. Seveda pa je nepogrešljiv zakrament sveta evharistija, kjer se mi Jezus daje kot kruh, kot hrana, ki mi pomaga, da lahko živim in preživim kot kristjan.

V noči čarovnic se mladi brezskrbno »igrajo« klicanje duhov. Naredijo si razne »pokopališke scene«, ležejo v krsto itd. Kaj o tem menite vi? To je neke vrste spiritizem, kar pomeni klicati hudega duha, čeprav ljudje mislijo, da kličejo prednike, ampak nikoli se prednik ne oglasi, ker se ne more, saj Bog tega ne dopušča. Se pa vedno oglasi hudi duh, ki posnema glas tega prednika. In tako otroci na raznih zabavah, kar tako za šalo kličejo duhove. Poznam primere, ko se je hudi duh manifestiral šele v zrelih letih ali puberteti, vzrok zanj pa je bil v otroštvu. Človek se lahko zaplete v te sile zla iz neke razposajenosti, radovednosti. Hudi duh »prileze« v človeka skozi eno vstopno mesto in se lahko precej časa skriva, saj je oče laži, ni pogumen, ampak podtalno deluje. Na kakšen način se lahko kažejo posledice delovanja hudega duha? Človek ima lahko samomorilske misli, razne deviacije, veliko število zasvojenosti, tudi depresije so tesno s tem povezane. Iz izkustev ljudi, ki prihajajo k meni, vem, da je zlasti mnogo žena depresivnih zaradi abortusov. Žena, ki abortira, zboli, dobi najmanj depresijo, gre k zdravniku, zdravnik ji da antidepresive in je ne ozdravi. Zakaj? Ker je korenina bolezni v zlu, v duhu, v njenem grehu. Ko se bo tega spovedala, prosi odpuščanja in se odpove duhu abortusa, duhu smrti, ki deluje po tem abortusu.

Uroki so resna zadeva. To pomeni, da nekdo, ki se s tem ukvarja, da nekemu določenemu predmetu moč, prikliče zlo ali hudiča v tisti predmet ali hrano Če se človek navzame misli Jezusa Kristusa, in pijačo, s katerim lahko potem jaz ko postane njegov, skušnjavo lažje prepozna. škodujem drugemu človeku. Nekdo lahko tudi samo izreče določen urok. Na tak način odpremo vrata hudiču. Tega je danes ogromno. Če želimo nekomu škoditi, se mu maščevati, Odpovedati se mora tudi duhu neodpuščanja, ker sama gremo k magu, ki se s tem ukvarja, mu damo nekaj tisoč sebi ne more odpustiti. Pa še marsičemu drugemu se mora € in on bo naredil urok, torej kakšen prašek, ki se ga odpovedati. Ko torej opravi dobro spoved, ima možnost za potem da tej osebi. Lahko se nasuje v hrano ali pijačo in ozdravljenje, kajti odstranjen je vzrok depresije. Opažam bo zadeva delovala. In sedaj bi kdo mislil, da lahko vsak tudi to, da prihajajo k meni ljudje z različnimi težavami, ki dela z mano kar hoče, pa ni tako. Če sem z Jezusom, se na zunaj nimajo nič veze s tem in se nazadnje ugotovi, nimam česa bati, saj mi tedaj tudi urok ne more škodovati. da je vzrok lahko v abortivnih sredstvih (spirala, obroček Če sem pa daleč od njega, potem pa lahko. …), ki jih uporabljajo. Večina žena sploh ne ve, kako DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DECEMBER 2009

MAŠ POGOVOR kontracepcijska sredstva delujejo, saj jim ginekolog pove le to, da ne bodo zanosile, če bodo tako zaščitene. Ko jim razložim, da ta sredstva ne preprečujejo zanositve, da se spočetje vseeno zgodi, da otrok že nekaj časa živi, ne pride pa do vgnezditve oplojenega jajčeca, žene same ugotovijo, da so se pravzaprav odločile za splav – za nesprejetje življenja. Ti splavljeni otroci potem ostanejo neka nevidna vez med materjo in otrokom in ta vez lahko prikliče na družino razne probleme, ki so lahko materialne, psihične ali duhovne narave. Ker si starši ne znajo teh stvari razložiti, se zatečejo po pomoč k bioenergetikom in vedeževalcem, da bi jih rešili. V bistvu pa na ta način stvari ne morejo rešiti, le veliko denarja za vse to zapravijo in si nakopljejo še večje probleme. Edini zdravnik, ki zdravi notranje rane in nas osvobaja notranjih zvezanosti in zasvojenosti, je Jezus Kristus. Smo v predbožičnem času. Kako naj se ljudje pripravimo na božične praznike, kako naj v tem božičnem času iščemo Jezusovo obličje, da mu bomo čim bolj odprli svojega srca? Jezus je postal človek, eden izmed nas. To, da je Bog postal eden izmed nas, da bi nas odrešil, je nekaj zelo velikega, zelo dragocenega. Zato je v vsakem problemu ali stiski, psihični, telesni ali duhovni bolezni, Jezus edini in prvi, na katerega se obrnem. Ob tem pa nas Sveto pismo poučuje, da Bog deluje tudi preko zdravnikov. Jaz bi svetoval vsakemu človeku, ki je v kakršnikoli stiski, da

telesno). Sveto pismo nas uči, naj ne živimo samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja od Božjih ust. Kako nas lahko »nasiti« ta hrana – beseda, ki prihaja iz Božjih ust? Kaj pomeni, če si človek vsak dan vzame 10 minut za prebiranje in premišljevanje Božje besede?

Na predavanjih ljudi vedno opozarjam, naj berejo Sveto pismo. Malo jih je, ki imajo Sveto pismo doma. To je žalostno. Božja beseda je vsakomur vedno na voljo, pa se ljudje z njo ne hranijo. Osebno sem se srečal z delavci, ki so bili muslimani, in so me presenetili, kako so znali stavke iz Korana na pamet, pa so bili celo nepismeni. Če pa pri nas naše vernike vprašam, če znajo na pamet kakšen Če si telesno, psihično ali duhovno bolan, stavek iz Svetega pisma, so pa vsi tiho. se bolezen zdravi na tri načine. Telesno Poglejte, moramo se zavedati, kakšno moč pri obrambi pred zlom ima Božja bo uredil zdravnik, psihično psihiater, beseda. Zato vse, ki boste prebirali te duhovno pa je Jezus tukaj s svojimi vrstice, vabim, kupite si svoje Sveto zakramenti. pismo in ga začnite prebirati. Tako se boste najbolje usposobili za boj proti zlu. Obenem pa na vse vas kličem Božji blagoslov, naj vas spremlja Sveti poišče vse tri oblike pomoči. To pomeni, če si telesno, duh, naj vas osvobaja in dela čim bolj podobne Jezusu. psihično ali duhovno bolan, se bolezen zdravi na tri načine. Telesno bo uredil zdravnik, psihično psihiater, duhovno Gospod Veternik hvala vam, da ste nam z jasnimi pa je Jezus s svojimi zakramenti. Preko zakramentov, odgovori odprli pogled v nam neznan svet. Naj tudi zlasti spovedi, obhajila in bolniškega maziljenja, molitve vas pri vašem zahtevnem poslanstvu spremlja Božji za notranje ozdravljenje ter preko molitev za osvobajanje, blagoslov in naj vas varuje Kristusova kri, ki je bila imam veliko možnosti, da se težav rešim. Če se bom pa za nas in naše odrešenje prelita na križu. zatekal k raznim šarlatanom, kar je danes zelo moderno, Pogovor sem pripravil Dani Siter je to le beg, ki ne prinese rešitve. Kvečjemu se vse še bolj zaplete – izprazni se moja denarnica in nastopi še Za sodelovanje in pomoč se iskreno zahvaljujem Sabini večje razočaranje. Majcen. Vsi nimamo vsak dan priložnosti iti k sveti maši in spovedi, vsi pa vsak dan potrebujemo hrano (ne le DECEMBER 2009

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

ODGOVORNO STARŠEVSTVO Predstavitev knjige

OTROKOVO OSEBNOST GRADIMO Z LJUBEZNIJO IN ZAUPANJEM Kmalu bomo lahko domačo knjižnico obogatili z novo knjigo s področja vzgoje, saj je ravnokar izšla knjiga Otrokovo osebnost gradimo z ljubeznijo in zaupanjem. Knjiga je malce drugačna od do sedaj znane literature s tega področja, saj sta jo zasnovala in napisala starša šestih otrok Jayne in Scott Cuidon, ki sta združila strokovno znanje in bogate lastne izkušnje o starševstvu in vzgoji. Poleg tega pa sta v omenjeno delo vnesla tudi razsežnost otrokovega duhovnega življenja ter obilo modrosti in smernic, ki jih črpata iz zakladnice Božje besede.

Zanimivo in pomenljivo je, da avtorja knjige proces vzgoje otrok(a) zaradi lažjega razumevanja in večje nazornosti primerjata z gradnjo hiše, saj oboje zahteva predhodno načrtovanje, kakovostne materiale, čas in pozornost. Kljub zgoraj naštetim podobnostim pa bi morda takšna primerjava lahko bralca celo zmotila, saj je vendar jasno, da je hiša samo plod človekovega dela, medtem ko je otrok oseba, ki v procesu vzgoje dejavno sodeluje in se nanjo na svojstven način tudi odziva. Takšne pomisleke in dvome o ustreznosti primerjave razblini že površen pregled kazala, saj v njem najdemo vrednote, ki z neupoštevanjem otroka oz. njegove osebnosti in njegovih lastnosti prav gotovo DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

 Avtorja knjige Scott in Jayne Cuidon

nimajo nič skupnega: ljubezen, zaupanje, sprejetost, razpoložljivost, odgovornost … Nevarnosti tehničnega pristopa pri vzgoji otroka se prav gotovo zavedata tudi avtorja knjige, saj o tem zelo jasno spregovorita v uvodu: »Ne želiva, da bi mislili, da morate postati idealni starši, ker takih sploh ni. Želiva pa vas spodbuditi, da bi bili starši, ki razmišljajo. In kakšna je razlika med njimi? »Popolni« starši mislijo, da poznajo odgovore na vsa vprašanja o svojem otroku, medtem ko »razmišljujoči« starši odgovore na vzgojna vprašanja iščejo ob upoštevanju otrokove osebnosti in konkretnih razmer, v katerih se je otrok znašel. Na podlagi teh razmišljanj sprejmejo odločitve o tem, kaj je v danem trenutku za otroka najboljše.« Ravno zaradi iskanja čim boljših rešitev pri vzgoji nam avtorja v prvem poglavju skušata razložiti, kako pomembno je načrtovanje vzgoje in zavestno starševstvo ter opredelita osnovne starševske vloge v različnih obdobjih otrokovega razvoja. Sledi predstavitev gradnje otrokove osebnosti po omenjeni analogiji z gradnjo hiše – od izbire terena, priprave in gradnje temeljev (ki jih predstavlja sprejetost), postavitve nosilnih in notranjih sten do izdelave varne strehe nad glavo. Ker pa sama hiša še ne zagotavlja toplega doma, sta zakonca Cuidon v knjigo o vzgoji vključila tudi poglavje Vaš zakon, v katerem poudarjata, da je zveza med možem in ženo osnova za vse druge odnose, ki se gradijo v družini. Tudi za odnos med očetom in otroki, kateremu je zaradi edinstvene vloge očeta pri gradnji otroka namenjeno posebno poglavje. Da pa ne bi ostali zgolj pri analiziranju strokovnih dognanj o vzgoji in prebiranju slikovitih primerov iz življenja družine Cuidon, je vsakemu od zgoraj omenjenih poglavij dodanih nekaj vprašanj za razmislek. S pomočjo teh izhodišč lahko bralec razmišlja o svojem družinskem življenju, prepoznava močne in šibke točke lastne vzgoje ter morda sprejme kakšno novo odločitev glede vzgoje otrok in samega sebe. Ker pa se bo vsak izmed nas na tej poti zagotovo moral soočati s pomanjkljivostmi in napakami, je knjigi dodano zelo pomembno in dobrodošlo poglavje o sprejemanju lastne šibkosti. Čeprav knjiga ni zasnovana kot priročnik z instant recepti za hitro reševanje vzgojnih težav, sta avtorja v zadnjem poglavju nanizala nekaj pogostih vprašanj glede vzgoje in možnih smernic za njihovo reševanje. Med najdragocenejše rešilne vrvi nedvomno sodi tudi vera v Odrešenika, ki živi in deluje med nami ter je s svojim rojstvom v človeško družino posvetil vsako – tudi našo in vašo – družino. Maruša

DECEMBER 2009

IZ OČETOVEGA DNEVNIKA Torek

»Trda je ta beseda« (Jn 6,60).

Z ženo Matejo in najstarejšim sinom Lenartom smo bili na novi predstavi Gregorja Čušina Jona, besni prerok. Mimogrede vam toplo priporočam, da si jo ogledate.

zelo na tesnem, se mi je zazdelo, kot da sem vstopil v to čudežno škatlo – s to razliko, da si v pravem držuboxu izbral eno ploščo in potem poslušal samo eno melodijo, pri nas doma pa so igrale »vse plošče naenkrat …« Prijelo me je, da bi si nadel slušalke, ki jih uporabljam v letalu! Pa vendarle najbolj živo je življenje sredi življenja! Ali ni tudi to PRAVO UPANJE?!

Petek

»Hladna cerkev«

Zaradi prašičje gripe imam manj prevozov in tako sva lahko bila z Matejo skupaj pri jutranji maši. Ko sva vstopila, me je začelo zebsti. Doma, v

Sodobni prerok Jona nam je malo izprašal vest, nam in še komu. Ja, sodobni Jona … Jona JE sodoben! Lahko sem »za Jona« poklican jaz, lahko si ti. Pa se kar izgovarjamo, kot se je izgovarjal starozavezni Jona: »Bog, ali moram ravno jaz v Ninive? Mar ne bi mogel najti kakega bolj primernega?« In ko se končno sprijaznim, imam še kar naprej nekaj za prigovarjati: naj bi potekalo po moji volji in ne po Božji … In kdo so sodobni Ninivljani, h katerim me Bog pošilja? Moji domači, moj sosed, sodelavec, mimoidoči … In ko Jona vendarle gre in se Ninivljani spreobrnejo, očita Bogu, da je predober, ker jih ne kaznuje, češ saj bo čez pol leta spet vse tako, kot je bilo prej, spet bodo grešili. In potem?! Ja, treba bo iti še en krog. Sodobni Jona se je poslovil od nas z besedami: »Se vidimo čez pol leta!« Bogu hvala, da Bog nikoli ne obupa nad nami. Tudi, če bi mi stokrat obupali, BOG NE OBUPA. TO JE PRAVO UPANJE!

Četrtek

»Džubox«

Ko sem se zvečer po celodnevnih službenih opravkih vrnil v naš dom v zgornjem nadstropju, kjer smo zdaj že

avtu, v šoli pa nenazadnje še v pokritih terasah gostinskih lokalov imajo ogrevanje. (Najnovejše in meni najbolj všeč je tisto na spodnjem delu mize, ker ti greje noge, kjer najprej zebe.) Pri nas v cerkvi imamo tudi ogrevanje in to električno pod klopmi in ogrevanje zraka. Samo da še ni vključeno. Res je, da je bilo pri maši le nekaj žensk (šestdeset +), a bi se gotovo prileglo nekaj toplote tudi njihovim nogam. Dalo bi se na primer ogrevati samo klopi v sprednjem delu cerkve in bi zaradi tega povabili vse prisotne naprej. In ne nazadnje smo v cerkvi samo pol ure. Res je … In ko tako mislim na to kar »je res«, se zamislim in si rečem: »Sem mar prišel v cerkev razmišljat, kako me zebe in se jezit, zakaj ni zakurjeno, in ob tem pozabit, zakaj sem prišel? Gotovo ne zato, da bi si ogrel telo. Za to je poskrbljeno drugod. Prišel sem,

DECEMBER 2009

da bi si pri Gospodu in z Gospodom ogrel dušo in srce.« Saj je Gospod sam rekel: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28), in na drugem mestu: »Jaz sem pot resnica in življenje« (Jn 14,6), pa spet drugje: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja« (Jn, 8,12) in še: »Jaz sem kruh življenja. Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj« (Jn 6,48,51), dodal pa je tudi: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl« (Jn 11,25). ENO SAMO UPANJE!

Sobota

»Pššššštt!«

Ponoči me prebudi jok, oziroma prej bi rekel izsiljevanje naše Lucije, ki si deli zakonsko posteljo z nama z Matejo, in nekaj trenutkov zatem glasen: Pšššššššttttt! Nisem si mogel kaj, da ne bi glasno komentiral, kakšno je to sporazumevanje. In kar sem iskal, to sem tudi dobil, jasen odgovor, da ji naj pa jaz dam »zizo«. No, pa sem našo najmlajšo v naslednjih večerih res poskusil spraviti spat (seveda brez »zize«) in pomislite, kar nekajkrat mi je uspelo, da je zaspala zraven mene, jaz pa tudi zraven nje. No, ko smo že pri spanju otrok: kako lepo jih je opazovati, ko vseh pet lepo mirno spi … Takrat so tako pridni, kot angelčki …

Ponedeljek

»Zavarovalna agentka.«

Znanka, ki se uvaja v delo zavarovalne agentke, nas je prosila, če lahko s svojo mentorico pride k nam in nam predstavi njihovo ponudbo življenjskega zavarovanja. Naredili smo ji to uslugo. Kljub temu da znajo ti agenti zadevo predstaviti kot zares neobhodno potrebno in sploh in oh, se za zavarovanje nismo odločili. Če bi živeli za ta svet, je tako kot je rekla agentka: na mesec plačujem 950 € zavarovanja, pa še nimam vsega zavarovanega. Denar, ki ga naš družinski proračun nameni za dobrodelnost, bi lahko vložili v to zavarovanje, a smo prepričani, da je tam, kjer je, najbolje naložen (Lk 12,22–34). Zaupanje ali predrznost? PREJ BI REKEL PRAVO UPANJE!

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Oči Štefko

KOTIČEK BOGDANA ŽORŽA Na srečanju družin v Ljubljani, 6. septembra 2008, so starši na delavnicah izoblikovali kar nekaj vprašanj, ki se nanašajo na vlogo staršev. Zaradi aktualnosti vprašanj, ki brez dvoma pestijo večje število staršev in ne le udeležence srečanja, smo se dogovorili, da bom v nekaj naslednjih številkah revije poskušal odgovoriti na ta vprašanja. Tokrat odgovarjam na gornje vprašanje (naslov), ki je v današnjem času še posebej aktualno. Prav zaradi tega je odgovor nekoliko daljši.

KAKO POSTAVLJATI OTROKU MEJE, KDAJ ZAČETI S POSTAVLJANJEM MEJA?

Vzgoja za spoštovanje meja se začne veliko prej, pravzaprav že takrat, ko je otrok še v plenicah!

Če bi sklepal po tem, kako pogosto mi ljudje postavljajo tovrstna vprašanja, bi dejal, da je to najpomembnejše v vzgoji. Moram pa takoj dodati, da sem pogosto kar v stiski, saj me o tem, kako postavljati otrokom meje, največkrat sprašujejo starši najstnikov. Takrat se pač starši zavedo, ko postane očitno, da njihov otrok ni vzgojen tako, da bi spoštoval meje. Toda vzgoja za spoštovanje meja se začne veliko prej, pravzaprav že takrat, ko je otrok še v plenicah. Da bi pa razumeli stiske staršev naših najstnikov, moram dodati, da v veliki večini primerov, s katerimi se srečujem, ni problem v tem, da bi otroci ne poznali meja. Nasprotno: naši otroci danes zelo dobro poznajo meje, še posebej dobro poznajo svoje pravice (tudi to je vprašanje meja!), zato je povsem neumestno takšne otroke poučevati o mejah. Povsem razumljivo je, da takšni otroci celo zavračajo pogovore, poučevanje o mejah, saj so prepričani, da o tem že vse vedo. Ključni problem je v tem, da današnji otroci (ali vsaj zelo velik del današnjih otrok) sicer dovolj dobro pozna meje, živi pa v nekakem prepričanju, da so te meje pomembne samo za druge, da zanje ne veljajo. Torej ne gre za vprašanje poučevanja o mejah, ampak za vprašanje vzgoje – kako otroka vzgajati, da bo spoštoval meje. Ta vzgoja se pa v resnici začne že v plenicah. V tem obdobju je otroku predvsem pomembno, kako bo zadovoljeval svoje fiziološke in čustvene potrebe ter potrebo po varnosti. Pri zadovoljevanju obojih pa je odvisen od staršev. Starši, ki otroka zanemarjajo, ki otroku ne omogočajo zadovoljevanja navedenih potreb v primernem obsegu, otroka prikrajšujejo, ga ovirajo v razvoju, otrok

Vzgoja ni dresura, vzgoja je odnos z otrokom, odnos, v katerem se do otroka obnašamo spoštljivo, ob spoštovanju njegovega človeškega dostojanstva! Za kristjana bi moralo biti to nekaj samoumevnega: ta nebogljeni otroček je ustvarjen po Božji podobi, in je meni, staršu, le zaupano poslanstvo, da ga vzgojim! DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

ostaja zavrt in ima težave tudi na področju meja. Starši, ki pretirano hite zadovoljevati otrokove potrebe, celo tako vneto, da otrok pravzaprav ne more svojih lastnih potreb niti prepoznavati niti prepoznavati zunanjih okoliščin, v katerih lahko zadovoljuje svoje potrebe, pa otroka prav tako zavirajo v razvoju, saj tak otrok počasi izgublja stik s seboj in svojimi potrebami – ob tem pa vse manj čuti potrebo po spoštovanju kakršnihkoli meja, saj so te zanj nepomembne. Že zelo majhen otrok se mora torej učiti, da obstajajo nek red, neka pravila, ki jih mora spoštovati (hranjenje, previjanje, kopanje, spanje …). Dobiti mora trden občutek, da ga mama ni zapustila, da se nanjo lahko zanese, četudi jo mora za hipec počakati. Zelo pomembno je prav to slednje: otrok naj se zgodaj nauči, da se mu nič hudega ne zgodi, če mora za kako stvar malce počakati. To je dobro za njegov občutek varnosti – ne počuti se ogroženega, če mame kdaj pa kdaj ni ob njem, ker ve, da bo prišla, ker vedno pride. Seveda je ob tem pomembno, kakšna sporočila mu ob tem daje mama. Če je mama za hipec pustila otroka samega, potem zasliši njegov jok in priteče vsa prestrašena in zaskrbljena, se ta strah prenaša na otroka. In otrok se bo bal ostati sam in bo to doživljal kot nekaj groznega. Če mama ob otrokovem joku pride k otroku vesela, prijazna, se je bo otrok razveselil in bo imel vedno manj problemov s čakanjem, saj se bo že vnaprej veselil srečanja z mamo. Vse to so drobcene stvari, ki pa so ključnega pomena za vzgojo in oblikovanje odnosa do meja. Kasneje, ko otrok že razume govorico, navodila, ko se otrok že začne govorno sporazumevati, je seveda čas, da začnemo postavljati neke meje, pravila, navodila ... tudi v govorjeni obliki. Za spoštovanje meja je torej zelo pomembno obdobje do 3. leta življenja, saj večino nekih osnovnih pravil otrok osvoji v tem obdobju. Če pa to vzgojo pravil zanemarimo, če starši mislijo, da je tak otrok »še premajhen za pravila«, bo to kasneje vedno težje popravljati. Seveda pa je prav to najzgodnejše obdobje tudi obdobje, ko otrok še zelo potrebuje DECEMBER 2009

GOSPOD NAUČI NAS MOLITI nežnost, telesni stik, tudi razumevanje tega, da določene stvari razmeroma hitro pozablja in da otrok ne zmore posploševanja, ampak je njegov spomin zelo konkreten. Tako na primer že zelo majhnega otroka lahko naučimo, da pije sam iz skodelice: tudi to je povezano z mejami, in sicer zelo pomembno povezano, saj gre za vprašanje izmenjave z okoljem, za vnašanje stvari v svoje telo. Toda otrok s tem še ne ve, iz katerih posod vse sme piti, kakšno tekočino sme piti … Čeprav se pri tem prvem učenju ne moremo izogniti metode »korenčka in palice«, torej nagrajevanja in grajanja, kaznovanja, pa je potrebno zelo paziti, da ne postanemo dreserji, da otroka ne dresiramo. Vzgoja ni dresura, vzgoja je odnos z otrokom, odnos, v katerem se do otroka obnašamo spoštljivo, torej spoštujemo njegovo človeško dostojanstvo. Za kristjana bi moralo biti to nekaj samoumevnega: ta nebogljeni otroček je ustvarjen po Božji podobi, in je meni, staršu, le zaupano poslanstvo, da ga vzgojim. V kasnejših obdobjih je pomembno vprašanje doslednosti v vzgoji. Tudi ta pojem doslednosti je potrebno pojasniti. Pri tem ne gre za to, da bi morala starša ravnati vedno enako, vedno po enakih pravilih. To je neživljenjska togost. Vemo, da na dopustu veljajo drugačna pravila kot sicer, pa tudi vemo, da pravila bolj »privijemo«, ko smo slabe volje, in nekoliko »zrahljamo«, ko smo dobre volje. Pri tem ne gre za vprašanje nedoslednosti – takšna nedoslednost ne le da ni škodljiva, je celo koristna, saj se otrok uči prilagajanja različnim pravilom, ki veljajo v različnih okoljih. Pa tudi, ko govorimo o tem, da morata biti starša v vzgoji pri pravilih skladna, ne mislimo, da bi morala »misliti, čutiti in delovati kot eden«, ker je to nemogoče. Tudi njune medsebojne razlike niso tako usodne, kot si mislimo. Doslednost pomeni, da vztrajamo pri izvršitvi neke zahteve, pri spoštovanju pravila, meje, ki smo jo postavili »tu in zdaj«. Skladnost med staršema pa pomeni, da starša ne rušita drug drugega: če nekaj odloči ali določi eden od staršev, naj to drugi spoštuje – ne glede, ali se s tem strinja ali ne. Če se ne strinja, naj starša to med seboj kasneje razjasnita in poskušata uskladiti, ampak odločitve naj se ne spreminja. Še kasneje je za spoštovanje meja pomembno, da otroka učimo dogovarjanja, usklajevanja, pogajanja. Dobro je, če se starši zmorejo z otrokom pogajati ob nekih njegovih željah, ki presegajo pripravljenost staršev ali postavljene meje. Pogajanje pa naj ne bo izsiljevanje. Pogajanje na koncu ne privede do tega, da je eden zmagovalec in drugi poraženec, ampak privede do kompromisa, ko sta morala oba nekaj »popustiti«, a sta z doseženim oba zadovoljna. Bogdan Žorž DECEMBER 2009

IZOGNITI SE PASTEM Zakaj ti si moja skala in moja trdnjava, zaradi svojega imena me boš peljal in vodil. Potegnil me boš iz mreže, ki so mi jo nastavili, kajti ti si moja trdnjava. Psalm 31,4–5 Poskušajte si predstavljati sceno: 50.000 gledalcev opazuje napet prizor, v katerem 15-letni mladenič Trent, bos in z zavezanimi očmi začenja previdno stopati po prostranem odru na prostem. Na njegovi poti je nastavljenih dvanajst jeklenih živalskih pasti, ki kažejo svoje odprte jeklene čeljusti. Vsaka past ima svoje ime: »pritisk vrstnikov«, »mamila in alkohol«, »spolna nemoralnost«, »uporništvo« in »pornografija«. To so pasti, v katere se lahko mladi človek – najstnik – danes zlahka ujame. Poleg mene prav nasproti odra in grozečih pasti stoji mladeničev oče Tom, ki s strahom opazuje vsak gib svojega sina. Po dveh sinovih oklevajočih korakih oče vidi, da sin svoj tretji korak usmerja naravnost proti največji pasti – medvedovi pasti, ki je dovolj močna, da bi lahko zdrobila njegovo nogo (trije močni možje so se morali potruditi, da so jo pripravili). Preden je Trent storil naslednji korak, je Tom zakričal v mikrofon: »Ne, Trent, ustavi se! Nikar ne stori tega koraka!« In takoj je Tom skočil na oder, se previdno izognil nastavljenim pastem in se postavil med sina in veliko medvedjo past. Ko je sinu prišepnil nekaj navodil in mu nato obrnil hrbet, je Trent z veseljem položil svoje roke na očetova ramena in počasi sta skupaj prehodila »polje pasti«. Ko sta varno prispela na drugo stran odra, kjer sem ju čakal, smo Trentu najprej sneli prevezo z oči in takrat sta se oče in sin trdno objela. Ta dramatični prizor, ki so ga uprizorili na srečanju organizacije Promise Keepers (Izpolnjevalci obljube), je med udeleženci požel bučen aplavz in dolgo časa trajajoče ovacije. Ko je aplavz malo ponehal, sem zakričal v mikrofon: »Možje in očetje, to je naše življenjsko poslanstvo, za katerega nas je Bog poklical in nas povabil, da ga izpolnimo: da smo zraven in da vodimo svoje otroke skozi pasti odraščanja!« Za Toma in Trenta je bila na odru le predstava, ki sta jo odigrala. Za vas in vaše najstnike pa so pasti odraščanja zelo resnične in zahrbtne. Ne dovolite, da bi vaši otroci tvegali popotovanje skozi najstniška leta sami – brez vas. Primite jih za roko in pozorno glejte na vsak vaš korak in skupaj z njimi prehodite to nevarno pot. In dovolite Bogu, da vas na tej poti vodi.

VPRAŠANJA ZA VAJIN POGOVOR: Česa ne vesta o pasteh, ki so nastavljene na poteh vaših odraščajočih otrok? Kaj lahko naredita, da te pasti bolje spoznata? VAJINA MOLITEV Prosita za stalno Božje varstvo in zaščito nad vašimi otroki. Obenem ga še prosita, naj vama pomaga, da bosta kot starša nenehno budna. Odlomek iz knjige TRENUTKI S TEBOJ, Barbara in Dennis Rainey

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

GOSPOD NAUČI NAS MOLITI

STARŠEVSKI PRIVILEGIJ Nimam večjega veselja, kakor je to, da slišim, kako moji otroci živijo v resnici. 3 Jn 1,4 Prejšnja zgodba, ki je govorila o Trentu in živalskih pasteh na odru velikega stadiona se nekako takole nadaljuje. Ko smo na glavnem prizorišču končali točko s pastmi, se je skozi glavna vrata na sredino stadiona vsula velika množica mladih fantov – sinovi očetov, ki so sedeli na tribunah (fantje, dijaki in študentje, so imeli poseben program, ki se je dotlej odvijal v drugih prostorih. Očetom na tribunah sem dal navodilo, naj bodo, medtem, ko bodo njihovi fantje prihajali na stadion, tiho, zato so najprej molče spremljali prihod svojih sinov, potem pa so začeli vstajati, se odkrivati in kmalu so vsi stoje opazovali veliko množico mladih fantov, naslednjo generacijo, veličino najstniške energije in mladostnega potenciala. Ko so bili vsi mladeniči zbrani v središču stadiona, sem po mikrofonu nagovoril očete: »Ti mladi možje niso le naši sinovi, pač pa so bodoči voditelji naših družin. Naj sedaj jasno slišijo, kaj si o njih zares mislite!« Nikoli ne bom pozabil ušesa parajočega glasnega navdušenja, ki je v trenutku preplavilo stadion: ploskanje, navijanje, kričanje … Navdušenega vzklikanja in ovacij po vseh kotičkih tribune in stadiona nekaj minut ni hotelo biti konec. Solze ponosa in veselja so same privrele iz oči marsikaterega očeta, ki se je udeležil tega veličastnega dogodka. Škoda, da pri vzgoji otrok ne gre vedno za tako navdušenje, kot smo ga tisti dan doživeli na stadionu. V večini primerov je starševska vloga dokaj osamljena

BOŽIČNI OČENAŠ Božična skrivnost razsvetljuje vse, kar je krščansko, tudi našo molitev. V luči tega dogodka vsi psalmi dobijo nov, globlji pomeni, drugačen naboj, posebno usmeritev. Obenem pa se na novo razkrije tudi naša osrednja molitev očenaš, ki naj bi bila »mati vse molitve«. Oče naš, ki si v nebesih – naš Oče si zato, ker je tvoj Sin postal eden izmed nas. Da bi bili tvoji otroci, je vzel, privzel našo naravo (Jn 1,14; Heb 2,14–15) in jo brez vsake naše zasluge dvignil k Bogu. Posvečeno bodi tvoje ime – razkril si se nam kot Emanuel, Bog z nami (Mt 1,23), kot Jezus, Bog, ki nas rešuje naših grehov (Mt 1,21), kot Trojstvo, ki nas obdaja, kakor je obdalo devico Marijo (Lk 1,35); hvala ti, ker si v svoji svobodi do nas tako dober. Strašen, pretresljiv si v svoji radodarnosti! Pridi tvoje kraljestvo – vidimo ga v Rojenem, ki je Mesija in Gospod, vidimo ga med nami in v nas (Lk 17,21). Kje je kraljestvo, če ne tam, kjer je rojen On, ki bo kraljeval vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca (Lk 1,33)? Zgodi se tvoja volja – »zgôdi se nam po tvoji besedi« (Lk 1,38), da, tudi nam, po tvoji dobri obljubi, po evangeliju; izpolni naj se tvoj odrešilni načrt. Podrejamo DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

in ne vedno vesela. Saj včasih doživimo kakšen val navdušenja, v večini primerov pa gre bolj za zapletene izzive. Vzgoja žal spominja na težko delo, ki se vleče v nedogled in ne daje nobenih trdnih zagotovil o uspehu. Vendar bodimo realni. Če želimo videti nagrado za trdo delo na vzgojnem področju, jo bomo videli. Nič se namreč ne more primerjati z veseljem, ki ga doživimo, ko vidimo, da naši odrasli otroci hodijo in živijo v resnici. Nič ne more nadomestiti trenutkov veselja, ki jih doživljamo ob naših otrocih, njihovi ustvarjalnost, spontanosti, igrivosti, pristni gorečnosti in pričakovanju, ki ga imajo od življenja. In za krščanskega starša ni bolj navdušujočega pogleda, kot je pogled na otroka, ki pogumno stopa v življenje, zavedajoč in ogibajoč se kulturnih zank in pasti ter svoji generaciji kot štafetno palico – iz naših rok – predaja »Kristusovo zastavo«. Vredno je premisliti in poskusiti vašemu otroku – v tem trenutku – stoje zaploskati od navdušenja zaradi odločitve, ki jo je sam sprejel v zadnjem tednu ali mesecu. Verjemite, vaši otroci potrebujejo vaše aplavze!

VPRAŠANJA ZA VAJIN POGOVOR: Kaj sva pri najinem otroku (otrocih) v zadnjem času spregledala oziroma kaj sva pozabila proslaviti? Povabljena sva, da to proslaviva zdaj! VAJINA MOLITEV Zahvalita se Bogu za veselje in vse, kar se vama pri vajinem starševstvu spotoma dogaja Odlomek iz knjige TRENUTKI S TEBOJ, Barbara in Dennis Rainey

se mu, sprejemamo ga, poslušamo ga, priznavamo ga, predajamo se mu. Kakor v nebesih tako na zemlji – tvoja rešitev je z nebes prišla na zemljo, tvoje Rojstvo je pretreslo oboje in povsod razglasilo tvojo slavo in mir (Lk 2,14). Daj nam danes naš vsakdanji kruh – ki je Rojeni, Kruh življenja (Jn 6,35), zavržen, dan v jed nam, zavrženim poganom, bednim grešnikom, dan zastonj (Iz 55,1), da bi živeli. Odpusti nam naše dolge – kakor si bil poslan in imenovan, da svoje ljudstvo odrešiš grehov (Mt 1,21) in nas obiščeš kot mlado sonce z višave, ki nosi odpuščanje grehov in spoznanje odrešenja (Lk 1,78,77). Kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom – kot nam nalaga tvoj mesijanski mir, v katerega smo posvečeni in v katerem je zlomljeno vsako orožje (Iz 9,4) in v katerem smo mi, grešniki, dolžniki, prejeli odpuščanje. Ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega – saj si prišel, da bi nas rešil iz rok sovražnikov in nam dal, da ti bomo brez strahu služili v svetosti in pravičnosti pred tvojim obličjem vse svoje dni (Lk 1,74–75). Amen. Matjaž Črnivec (Vir: internet)

DECEMBER 2009

DUHOVNA POBUDA

SMO SI NAKLONJENI ?

Nedeljsko jutro, pa ne čisto navadno, pač pa druga adventna nedelja. Advent, pričakovanje ... Zame najlepši čas leta. Danes pa je tudi čisto posebna nedelja, saj je obenem tudi Miklavževa nedelja. Pred vrati spalnice sem se zjutraj skoraj spotaknila ob vrečo, ki jo je celo za naju »ta stara dva« pustil Miklavž. Čisto sem že pozabila, kako sem z navdušenjem pripovedovala otrokom o tem, kako se ponovno v svojih zrelih letih navdušujem nad ilustracijami Jelke Reichman. In zdaj očitno že Miklavž pozna to mojo željo, da bi jo rada pobliže spoznala, in mi priskrbi čisto novo izdano knjigo »Skrivnostni vrt«. Pa naj povem, da si te knjige s pesmimi in pripovedkami nisem želela samo zaradi tega, da bi jih lahko brala svojim vnukinjam, pač pa tudi zaradi sebe. Kako si že dolgo želim, da bi znala slikati, kot zna ta gospa Jelka. No, tega sicer ne bom, lahko pa za trenutek pokukam v njeno knjigo in že me odnese v moje otroštvo in v svet, ki smo si ga mogoče vedno želeli in po njem hrepeneli. Vse bolj sem namreč prepričana, da otrok v meni ne sme izgubljati veljave in ne sme iti v pozabo, pa tudi odrasti ne sme nikoli. Saj mi prav ta otrok v meni govori o bistvu človeka, ki se skriva v naši globini in bi mi rad sporočal, kako vesel je, da živi, kako se uči hvaležnosti za vse trenutke, skozi katere je moral stopati, in me na ta način uči o mojem bistvu, o tem, kdo v resnici sem. Da, lepo mi je, če znam odkrivati v sebi svoja hrepenenja in sem toliko »odrasla«, da si jih upam priznati. Da, sebi najprej. Vsak bi moral imeti ta pogum – upati si. Verjamem, da si mnogi tega niti ne upajo. Tudi sama si dolgo nisem. Pred nedavnim sem odkrila, da mi prav te vrste ilustracij ponesejo moje sanje preko zelenih pašnikov, skrivnostnih gozdov in se vedno znova ustavijo pri čisto posebnih obrazkih otrok, ki so mi v teh ilustracijah najbolj všeč. Kot bi mi vedno znova govorili: lepo je, da si tukaj, lepo je, da živiš, in potem dovolim, da to odmeva v mojem srcu in zdravi vse tiste situacije in slabe izkušnje, ko se sama sebi nisem zdela vredna pohvale, kje šele, da bi si mislila, da sem lepa. Ob tem premišljujem, kako si velikokrat v življenju nisem bila naklonjena. Premišljujem o posebnem pomenu besede »naklonjenost«. V slovarju SSKJ o tej besedici piše: »pozitiven odnos do koga: čutiti, izkazovati, uživati naklonjenost; pridobiti si naklonjenost«. Premišljujem o tem, kako lepo bi bilo, ko bi ljudje vzeli to besedico za svoje življenjsko vodilo – svoj moto. Najprej zase, da bi znali biti naklonjeni samemu sebi, da bi o sebi dobro mislili, DECEMBER 2009

da se ne bi omalovaževali ali sami sebe poniževali in bi naredili vse, da bi živeli tako, kot je vredno človeka. Ob tem pa vidim, kako hitro zlasti možje in žene pozabljamo, da je prav naklonjenost drug do drugega tista, ki bi vrnila novo kvaliteto našemu življenju. Če sva si naklonjena in če dobro pomislim, sva se prav zaradi tega tudi poročila, mi nikoli ni in ne more biti vseeno, kako se počuti moj dragi. Če bi načrtno oba pazila, kaj pomeni biti naklonjen do drugega, kako in na kakšen način rečeva kakšno stvar, bi ločila med zahtevo ali prošnjo, med sitnarjenjem ali potrpežljivostjo, med prijaznostjo ali brezbrižnostjo, bi ločila med pozornostjo ali zanemarjanjem drugega ... Ob tako mali besedici, kot je besedica »naklonjenost«, bi besede današnje Miklavževe nedelje res postale besede upanja: »Sleci, Jeruzalem, obleko svoje žalosti in bede, in za vekomaj obleci lepoto veličastva, ki je od Boga” (Bar 5,1). V naših družinah bi zares lahko slekli obleke žalosti, ki se kažejo v žalostnih očeh mož in žena, še najbolj pa v otroških očeh … In “obleka žalosti” je v naših družinah prisotna prav zaradi tega, ker se ne potrudimo, da bi bili drug drugemu naklonjeni, da bi skrbeli drug za drugega, da bi drug drugemu pomagali, ne pa samo pričakovali pomoč, da bi bili pobudniki lepih besed, ki prinašajo spravo in gradijo odnose, saj apostol Pavel pravi: »Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo” (Ef 4,29). Sveti Janez Krstnik, nas ne kliče zaman, naj pripravimo pot Gospodu. Nihče ne trdi, da je gradnja nove poti lahko delo, in da se je lahko odpovedati sebi in svojim sebičnim željam. Vendar pa pravi, da če bomo gradili to pot, bo “vse meso”, kamor pa spadajo tudi naši otroci, videlo Božje odrešenje (Lk 3,6). In če se zaradi koga splača potruditi, se splača zaradi naših otrok. Apostol Pavel pravi, da bo on, ki je dobro delo v nas začel, svoje delo tudi dokončal, če bomo pri tem delu (gradnji poti) z njim aktivno sodelovali. Dnevi pričakovanja nam sami od sebe ponujajo neskončno priložnosti za to, da bi bila naša najgloblja hrepenenja po ljubezni in sprejetosti uresničena. Bog, ki je ta globoka hrepenenja vtisnil v naše telo, nam prihaja naproti v človeškem telesu kot nebogljen otrok, obenem pa kot največji čudež v zgodovini človeštva. Vilma DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA

KDO JE ZAME JEZUS

in zakaj se veselim njegovega prihoda? On je ljubezen – premalo ljubljena. Ves se daje, pa tako malo prejme od nas. Ljudje se izgubljamo v nesmislu pehanja za minljivim. Stopila sem iz množice in hočem hoditi za njim. On je moje upanje, ker je vedno ob meni, ljubeč prijatelj, ki me pozna do zadnjega delčka moje biti. Včasih se malo odmakne v prid moje gorečnosti, da mi vzbudi hrepenenje, da kličem iz globine svoje duše, ga iščem v tišini svojega srca, v svetosti cerkve, v lepoti narave, v očeh prijatelja, v brezpogojni ljubezni otroka. On je moja tolažba, dobro ve, kaj sem pretrpela, in razume vsako mojo solzo. Ponuja mi svojo ramo, da se odpočijem in pogumno vzamem svoj križ vsakdanjih bremen. Vabi me, naj pridem k njemu, če sem utrujena, obtežena in mi bo dal počitek. Kakšna milost je to, da imam možnost vsak dan iti k sveti maši, kjer ga najdem v besedi in v kruhu. To srečanje čutim kot topel prijateljski objem, ki me prevzame in vlije vame novo upanje, novo moč. Tako začenjam vsak nov dan, to je moja popotnica, da ga zmorem prehoditi v veri. Odložim vse, kar me teži, darujem mu vse svoje skrbi. Posluša me v mojih prošnjah za moža, za vsakega otroka posebej, za drage mi prijatelje, za ta naš ubogi, trpeči svet. In vem, da me bo uslišal, ko bo pravi trenutek in na način, ki bo zame najboljši. Daje mi, kar najbolj potrebujem, ker me pozna in vidi moje življenje kot na dlani od spočetja do smrti. Čutim svojo grešnost, kako nemočna sem brez njega, zato ga prosim: »Jezus, Božji sin, usmili se me!« Prepoznavam njegovo dobro v trpljenju, saj prečiščuje, preoblikuje, vodi bližje k njegovemu križu, bližje k njegovi ljubezni. Vsaka stiska me zato nagiba k temu, da še bolj iščem Boga in se ga oklepam. On me nikoli ne razočara, vedno me v duhu poživi, v njem je moja moč, v njem vse zmorem, kadar ga prosim, naj se zgodi Božja volja. Kako veliko lahko storim v tej predanosti in kako malo v svojih hotenjih! Ne morem brez njega, je kot zrak, ki ga diham. Zaupam mu, želim, da vodi moje življenje, le v izročitvi njemu najdem notranji mir in popolno veselje. V Svetem pismu mi govori, da ga najdem v ubogem, v jetniku, v bolniku in naj delam za druge vse dobro. Vera brez del je mrtva. Njegova ljubezen je tako močna, da je ne morem obdržati samo zase, ampak se mora iz mene razliti, mora obroditi sadove. Poleg moje poklicanosti v družini moram narediti še kaj za druge ter za to, kar je vredno. Moram pričevati zanj, da ga bodo spoznali vsi, ki še iščejo resnico, pot, življenje. Le tako sem lahko vzgled svojim otrokom in vsaj malo spreminjam svet na boljše. Vedno zaradi njega, ker on je ljubezen mojega življenja, brezpogojna ljubezen, ki ljubi prva. Mož me včasih razočara, otroci ranijo moje srce, prijatelji niso vedno zvesti … On pa ostaja vedno z menoj, poln ljubezni. Bliža se advent, čas milosti, ko se trudim, da bi postala vredna v svojem srcu pripraviti jasli zanj. Vsi smo poklicani k svetosti, to je smisel našega kratkega življenja. Čas je DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

dragocen, izbirati moram prave stvari, ki prinašajo mir in dobro, ter zavreči vse, kar prinaša nemir in me vodi stran od njega. Rodimo se in že smo na poti k smrti, ne vemo ne ure ne dneva. Ob tem se vedno spomnim besed »delaj, kot bi večno živel, in moli, kot da boš jutri umrl«. Delo naj bo vredno večnosti, prežeto z ljubeznijo in molitev tako goreča, da bo vedno premagala strah pred smrtjo v veselem pričakovanju rojstva za večnost z njim, edinim, ki ga besede ne zmorejo izpovedati. To moje pisanje je zato samo bežen človeški dotik veličine njega, mojega Boga. Karmen Kristan

DECEMBER 2009

KORAK K RESNICI

ČAS PRIČAKOVANJA Zopet je nastopil prečudoviti čas praznikov. Najprej smo začeli prižigati svečke na adventnem venčku, morda zvečer zmolili kakšno molitev, potem smo napisali skromno pismo Svetemu Nikolaju in skupaj dočakali radosti Božiča – Božič je namreč ta presrečni dan, ko se je rodil naš Odrešenik, veliki Kralj, Jezus Kristus – Bog dojenček ali v današnjem jeziku kar Božiček. Za Božič se vsi zberemo pred božično smrekico, opazujemo skromne, toda vseeno lepe jaslice, medtem ko zunaj na idilično pokrajino padajo prve snežinke snega. Oh, ta prelepi božični čas. Toda, ali je naša podoba adventa in božičnih praznikov še vedno takšna, kot je bila nekoč? Bojim se, da nam je dandanes tisto veselo pričakovanje zamenjalo nervozno tekanje po trgovinah; lepo okrašena pisma Miklavžu so zamenjali kratki SMS-i; večerna molitev se je v mnogih domovih spremenila v prepire o tem, kdo bo komu kaj kupil in koliko premoženja bo kdo namenil za obdarovanje; lepo okrašene domove so zasenčili trgovski centri, ki se svetijo že od začetka novembra; pomen božiča pa je prevzel stari debeluh v rdeči obleki z belo brado in Coca-Colo v roki. Zakaj za Božič ne moremo več gledati lepih filmov o Jezusovem rojstvu in njegovem življenju, temveč zadnja leta vedno znova iščemo smisel tega praznika le ob zgodbi o nekem očetu, ki se začne starati in sčasoma postane dober Božiček? Ali resnično ni več filmov, ki bi imeli bolj primerno sporočilo kot to, da brez Božička tudi božiča več ne bi bilo. Toda kdo je v resnici ta Božiček ali oče božiča, kot ga nekateri poimenujejo? Slišal sem že mnogo različic te zgodbe, in sicer to, da je to pravzaprav Sveti Nikolaj; da ga je ustvarila Coca Cola; in celo takšno, da je Božičkova služba tudi njegova kazen. O tej zadnji verziji piše Neil Gaiman in opiše Božička kot nekoga, ki živi na mrzlem severnem tečaju skupaj z napornimi škrati, katerih jezika ne govori; enkrat na leto pa mora preleteti cel svet in obdarovati otroke. Božiček v tej zgodbi zavida Sizifu, Prometeju, Judi in Lokiju, ter zaključi s tem, da je njegova kazen najhujša. Tudi meni se zdi takšna podoba Božička še najbolj resnična, saj čedalje bolj dobivam občutek, da si ta stari striček resnično zasluži nekakšno kazen.

Na ta dan ljudje praznujemo učlovečenje Najvišjega - začetek našega upanja na večno življenje. Če to ni dovolj dober razlog za svečanost, potem resnično ne vem kaj bi lahko bil. Na ta dan bi morale iz nas kar vreti vse štiri glavne kreposti in se z roko v roki sprehajati s tremi Božjimi (vera, upanje, ljubezen). Toda koliko nas lahko resnično reče, da dandanašnji način preživljanja praznikov v nas ne vzbuja ravno napuha, lakomnosti, nečistosti, nevoščljivosti, požrešnosti, jeze in lenobe? Kdo lahko zase dejansko trdi, da še zna živeti praznike v razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti? Zakaj bi morali dobiti eno darilo od Svetega Miklavža, drugo od Božička in tretje celo od dedka mraza? Koliko staršev še vedno uči svoje otroke, da se moramo veseliti božiča najbolj zato, ker se je na ta dan rodil naš Kralj in ne zato, ker bomo takrat prejeli darila? To sicer ne pomeni, da moramo obdarovanje za Božič popolnoma opustiti. Ljudje smo namreč najbolj veseli, če nam nekdo nekaj podari in če lahko nekaj nekomu sami poklonimo. Zato vas nikakor nočem prepričati v to, da je obdarovanje nekaj popolnoma posvetnega in neprimernega za božični čas, temveč hočem le opozoriti na tanko črto, ki označuje mejo med dobrodelnostjo in napuhom. Čeprav je bilo nekoč normalno, da so se ljudje obdarovali zgolj na dan Svetega Miklavža, je v zadnjih nekaj letih obdarovanje za božič že preraslo v nekakšno tradicijo in zato bo verjetno tako tudi ostalo. Polagam pa vam na srce, da poskušate v družini ohraniti tisti pristni in prvotni pomen božiča in da svojim otrokom razložite, da se na ta dan obdarujemo med seboj. Če nam ime Božiček resnično predstavlja nekakšno povezavo s tem praznikom in imamo občutek, da ga moramo obdržati, lahko otrokom rečemo, da Jezus na ta dan, ki je njegov rojstni dan – Bog se je namreč hotel roditi kot človek - in je sedaj Jezus ta majhen Bog ali Božiček, ki nam prinaša darila. Sicer pa naj »glavna darila« vseeno še naprej prinaša Sveti Miklavž, ki to vlogo opravlja že od četrtega stoletja dalje. Tobi

DECEMBER 2009

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN ZAKONSKA SKUPINA + MOJI STARŠI Ko mi je mama povedala, da bosta z očijem začela hoditi na zakonsko skupino, sem se začel smejati na vsa usta. Takoj sem pomislil, da to ne bo uspelo, če pa bo, bo ob prvih petkih v mesecu pri nas doma bolj veselo (hihihi ...). Tak je bil moj odziv. Od velikih zabav potem tako ali tako ni bilo nič. Brat je hodil na dolge sprehode s punco, jaz pa sem moral doma paziti sestrico. Sprva me ni zanimalo, kaj starši počnejo na zakonski skupini. Kasneje pa me je počasi začelo zanimati, kaj tam počneta, da hodita domov ob enih zjutraj. Povedala sta mi, da se tam pogovarjajo, izmenjujejo mnenja in pijejo kavo (mogoče pijejo tudi kaj drugega, ne vem). Smejim pa se jima, ko se usedeta za mizo in po

Zakonska skupina Ljubljana Fužine več kot dvajsetih letih delata domačo nalogo in se dogovarjata za zmenek. Opazil pa sem tudi neke spremembe v naši družini. Bolj smo povezani, več se pogovarjamo z Bogom ... Zaključek tega leta z zakonsko skupino je bil zelo dober. Skupaj smo odšli na Janče in tam imeli skupno kosilo (zelo sem se najedel in šel domov spat). Skratka, prvo leto v zakonski skupini mi je bilo všeč. Benjamin Gaube, 12 let

O MOJ BOG! MOJI STARŠI HODIJO NA ZAKONSKO SKUPINO! Tako nekako sem se odzval na najnovejšo spremembo v svoji družini. Zdelo se mi je nemogoče, da je mama našla področje v župniji, kjer še ni dejavna, in se je hotela dejavno vključiti vanjo, seveda skupaj z očetom, ki si je medtem pobiral čeljust, ker mu je padla na tla. Ko je tudi on privolil v to, sem dojel, da se moji starši drastično spreminjajo. Vendar kaj to pomeni? Verjetno malce več miru doma za nas, otroke. Ali pač? Ko sem jih malce povprašal, kaj tam počnejo in o čem vse se pogovarjajo, sem dobil preblisk, da je to kakor mladinski verouk, samo da so udeleženci že malce v letih (in verjetno zato potrebujejo učbenik?!).

Saj je splošno znano dejstvo, da ljudje lažje rešujemo konflikte, če se o njih pogovorimo z več ljudmi (vrstniki), saj imajo verjetno tudi oni podobne probleme ali pa so jih imeli nekoč v preteklosti. Kakor v mladinski skupini, kjer se mladi posvetujemo, pritožujemo, tako je tudi zakonsko občestvo kraj, kjer se starši pogovarjajo, izmenjujejo mnenja ter tako drug drugemu pomagajo na poti, ki seveda ni vedno lahka. Vem pa, da tudi kaj prigriznejo, saj v četrtek, ko je mladinski verouk, vedno nekaj ostane za nas mladince. Vendar, ali se je med mojim očetom in mamo kaj konkretno spremenilo? Ne, saj smo še vedno samo trije otroci, še vedno hodimo v cerkev, pohvalno pa je, da se nam je v zadnjem času pridružil (oziroma se nam počasi pridružuje) tudi oče. Tako lahko rečem, da je zakonsko občestvo kakor mladinska skupina – pomaga vklopiti se v župnijo kot celoto. Moram pa reči, da sem se letos na račun staršev veliko smejal. V preteklosti namreč nista imela kakšnih smešnih navad, kot je reševanje domače naloge, hoja na zmenke po naročilu in podobne stvari … Jaz pa jima nisem bil v pomoč, ampak kvečjemu v konkurenco. Vendar ta smeh seveda ni bil le enostranski, kar dokazuje, da se je pri nas nekaj

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

le spremenilo na boljše. Postali smo bolj povezani. Postali smo boljša družina. Leonardo Gaube, 18 let

ZAKAJ V ZAKONSKO OBČESTVO? Z možem sva se oktobra lani na povabilo voditeljskega para pridružila že obstoječi zakonski skupini. Najini otroci počasi odraščajo. Zdaj že lahko ostanejo sami, kadar greva midva na srečanje … Poročena sva devetnajsto leto. Ko sem na dan svoje poroke klečala pred oltarjem, sem prosila Boga, naj bom dobra žena in mati. Samo to in nič drugega. Ker sva bila oba zelo mlada, mi je veliko prijateljev in znancev govorilo, da delava napako. Spraševala sem se, če za skupno pot ni dovolj le ljubezen? Ali je res najprej potrebno zgraditi hišo, kupiti avto in imeti otroke, da bi bila prepričana, da je nekdo res »pravi zame«? Midva sva se preprosto odločila za drugačno pot in čas je naredil svoje. Večina teh znancev je že dolgo ločenih, čeprav so v zakon šli premišljeno in nekaj let starejši, zrelejši. Jaz pa sem le opazovala in razmišljala … Tudi tisti, ki so ostali poročeni, so nekateri odtujeni. Nisem si želela, da se tudi nama zgodi kaj takega. Na najin zakon sem vedno gledala kot

DECEMBER 2009

IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN na lepo drevo, ki ga je potrebno negovati in obrezovati, da bi lepo raslo. In ravno zakonska skupina je odgovorila na veliko vprašanj, ki se mi zastavljajo. Vesela sem, da sva se odločila tudi za ta korak v »neznano«. Z vsakega srečanja se vrneva bogatejša in boljša zakonca ter starša. Zavedam se, da bom, ko pride čas za dajanje odgovorov Bogu, odgovarjala ne samo za to, kakšna žena sem bila svojemu možu, temveč tudi kakšen zgled sem dajala najinim otrokom.

»GOSPOD je moja luč in moja rešitev, koga bi se moral bati? GOSPOD je trdnjava mojega življenja, pred kom bi moral trepetati?« (Ps 27,1) Karmen Gaube

KO POGLED SEŽE NAZAJ ... Ko se spominjam najinih začetkov z ženo v vlogi voditeljskega para, mi še zdaj ni jasno, kako se je to pravzaprav zgodilo. Še danes se mi zdi, da to pravzaprav nisem bil jaz in da naju je vodila Božja roka. Nič me ni bilo strah moje majhnosti in nevednosti. Verjel sem v sebe in Tanjo, da je to najina pot in priložnost, da je to največja naložba za najin zakon in hkrati tudi dolžnost, da se razdajava tudi za vse tiste pare, ki si želijo nekaj več. Nekako mi pride na misel primerjava s kozarcem polnim vode, v kateri so koščki umazanije in vsak dan jih je več. Le kaj naj storim, da bo voda čista? Kozarca ne smem tresti, ker bo voda še bolj motna, umazanije je pa v njem zmeraj več. Ostane mi edina rešitev, da jo očistim tako, da začnem odstranjevati umazanijo. Tako nekako si predstavljam tudi zakon, ki je lahko lep le, če je v njega vložen vsakdanji trud za dobro drugega ali kot jaz temu rečem brezpogojna ljubezen. Začetki z zakonsko skupino na Fužinah so bili zame čisto nekaj novega in hkrati lepega, saj sem začel spoznavati pare, ki se prav tako kakor midva trudijo, da bi spoznali tudi po duhovni plati čim več za lepši jutri. Takrat še nisem vedel, da bova z ženo doživela toliko lepih trenutkov in spoznanj, ki jih daje ta skupina. In na koncu zahvala vsem parom, še posebej pa moji Tanji, ki ji retorika res ne dela velikih težav. Bila mi je in je še v veliko oporo, za kar sem ji seveda hvaležen. Ne bi bilo prav, če ob tej priložnosti ne bi omenil svojih hčera. Kot oče sem se tudi jaz veliko naučil od njiju. Ko se pogovarjamo in vmes tudi nasmejimo, si rečem hvala Bogu, da ju imam. Hvala Bogu tudi za vso prehojeno pot, ki je prava in velikokrat lepa. Mirko

DECEMBER 2009

Odmevi po pričevanju v zakonski skupini

Ljubljana – Podutik

Dne 17. 11. je redno mesečno srečanje zakonske skupine župnije Ljubljana Podutik potekalo malo drugače kot ponavadi. S svojim pričevanjem nas je nagovoril g. Aleš Košiček, za kar se mu prav iskreno zahvaljujemo. Pričevanje o njegovem odnosu z žal prezgodaj umrlo ženo in odnosu z Bogom nas je spodbudilo, da smo vsaj malo upočasnili korak in hitenje skozi življenje ter si vzeli čas za premislek. Ob pričevanju sem samemu sebi postavljal vprašanja: Ali moram res čakati, da pride nadme huda nesreča, da se zatečem k Bogu, začnem z redno molitvijo, prebiranjem Svetega pisma, se redno udeleževati Svete maše? Ali morava midva z ženo živeti eden mimo drugega z izgovorom, da je tempo življenja v današnji družbi takšen, in čakati, da se med naju priplazi bolezen ali nesreča in šele takrat začneva živeti najin odnos? Nikakor ne. Kakor pričuje g. Aleš, sta z ženo storila naslednje, ko se je med njiju prikradla bolezen: V svojem življenju sta postavila Boga na prvo mesto. Redna molitev, redno prebiranje Svetega pisma, redna udeležba pri sveti maši. Sadovi so vidni v obogatitvi medsebojnega odnosa, bogatejših

in veselih odnosih v družini, lažjem premagovanju težav, lažjem življenju v današnji družbi, za vse stvari se naenkrat najde čas ... Tako pričuje g. Aleš: to so bila najlepša leta najinega življenja, nič nisem žrtvoval in sem ogromno pridobil. Ne glede na to, kakšen je naš odnos z Bogom in naš odnos z drugimi, nas Gospod s svojo Besedo nagovarja, naj ne zaspimo, ampak napredujmo (Flp 1,9–11). Molim pa tole: naj vaša ljubezen čedalje bolj napreduje v spoznavanju in v vsakršnem zaznavanju, da boste znali razlikovati, kaj je boljše, in boste tako čisti in neomadeževani za Kristusov dan, izpolnjeni s sadom pravičnosti, po Jezusu Kristusu, v slavo in hvalo Božjo. (1 Tes 4,1) Sicer pa vas, bratje, prosimo in opominjamo v Gospodu Jezusu, da še bolj napredujete v tem, kar ste prejeli od nas, namreč to, kako vam je treba živeti, da boste ugajali Bogu. Zakaj bi čakali na bolezen ali nesrečo, če Kristus čaka pred vrati in trka, naj ga spustimo v naše življenje in vse se bo spremenilo. Kakor pravi naš pričevalec: nič nisem žrtvoval, sem pa ogromno pridobil.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Branko Rebernak

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI

A N I TA i n R A J K O

ŠIMONKA

Anita in Rajko Šimonka se poznata že celo življenje. Bila sta soseda in sošolca in sta že od nekdaj veljala za par. Vseeno pa je moralo preteči veliko vode in kot fant in dekle sta se morala pošteno obrusiti preden sta dozorela za poroko. Poročena sta 12 let in imata 4 otroke. Sta aktivna člana DiŽ-a in člana zakonskih skupin v župnijah Razkrižje in Sv. Jurij ob Ščavnici. Obiskala sva jih na njihovem domu. Pri njih začutiš mir, vero, upanje in ljubezen. In zato je pot skozi preizkušnje, ki spremljajo njihovo življenje, lažja. Se lahko našim bralcem na kratko predstavita? (Od kod prihajata, kakšni sta bili vajini matični družini, kaj v življenju delata oziroma kaj sta po poklicu, kako sta se spoznala?) Anita: Sva Anita in Rajko Šimonka. Živimo na Razkrižju. Jaz sem trenutno na porodniškem dopustu. Na ljutomerski gimnaziji učim matematiko. Rajko je zaposlen kot vodja projektov v gradbenem podjetju. Rajko: Oba prihajava iz tradicionalnih družin, temelji vere so nama bili položeni že v zibko. Najini starši so poskrbeli za duhovno dediščino, ki se jo trudiva posredovati najinim otrokom. Na vprašanje, kdaj bova lahko rekla, da sva dobro vzgojila najine štiri otroke, imava odgovor, da bo to takrat, ko bova videla, da DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

najini vnuki prejemajo dobro dediščino, ki so jo najini otroci še oplemenitili. Anita: Res se mi zdi zelo pomembno kakšno dediščino prinesemo iz primarne družine. Še pomembneje pa je, kako znamo to dediščino v življenju živeti. Mislim, da sva midva naredila odločilni korak pred petimi leti, ko sva se osebno srečala z Jezusom (oba naju je zadelo hkrati v Celju na začetni konferenci). Takrat sva vsak zase izročila svoje življenje Jezusu, ga povabila v najin zakon in mu predala vodstvo. Tega predajanja se vsak dan znova učiva: zaupati, verjeti, da bo Gospod pomagal, naredil, uredil, da ni vse na najinih plečih. Rajko: Poznava se že celo življenje, saj sva bila soseda in sošolca. Že od nekdaj sva veljala za par.

DECEMBER 2009

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI Vseeno je moralo preteči veliko vode, saj sva se kot dekle in fant morala pošteno obrusiti preden sva dozorela za poroko. Anita: Zelo pomembno se mi zdi, da sva si ves čas »skupne hoje« pred poroko dopuščala svobodo in se v nobenem pogledu nisva vezala drug na drugega. V mislih imam predvsem eno stvar, ki jo priporočam vsem mladim zaljubljenim, da pred poroko ne živijo skupaj. Odnos mora namreč rasti, za to pa potrebuje zrak in svobodo. Skupno bivanje najstnikov in mladih pred poroko pa to zaduši in utesnjuje. To naju je pripeljalo do ODLOČITVE za zakon in skupno pot. V meni je dozorela odločitev: ja, Rajko je tisti, on bo moj mož. Rajko: Fantje smo glede tega seveda bolj neučakani in bi se hitro spravili skupaj živeti. Tukaj imajo dekleta pomembno nalogo, da na nek način vodijo fanta, da spozna in ceni to njeno voljo. Kaj pa vajina družina – koliko otrok imata? Rajko: Ko sva se pridružila društvu Družina in Življenje sva videla, da z dvema otrokoma, Filipom in Juretom, krepko kvariva povprečje števila otrok in sva tako naročila Katarino in letos še Pavla. Nikakor namreč ne želiva zaostajati za povprečjem! (smeh) Anita: To kar pravi Rajko je deloma res. Čeprav nisva nikoli načrtovala, koliko otrok bova imela, se nama ob druženju z ljudmi, ki so odprti za življenje in se novega življenja resnično veselijo, zdi popolnoma samoumevno, da bova tudi midva z veseljem sprejemala te male čudeže. Kako, zakaj in kdaj sta se znašla v zakonski skupini? Anita: Enkrat me je Danijela povabila na kavo. To je bilo v obdobju, ko so se začele stvari v mojem življenju zapletati. Ponovni nastop dela po rojstvu drugega otroka, Rajkova nenadna bolezen, težka situacija v moji osnovni družini. Pod težo vsega bremena se mi je zdelo, da ne zmorem več. Samo čakala sem in upala, da bo kmalu vsega konec. Ob kramljanju me je Daniela povabila na predavanje o odnosih in komunikaciji v zakonu. Šla sem, čeprav nerada in popolnoma brezvoljno. Na tem predavanju Danija in Vilme smo dobili zloženko, ki je vabila na duhovne vaje za zakonce. Še danes se živo spominjam fotografije na prvi strani: nasmejana mož in žena, objeta. »Kako dolgo midva že nisva bila tako sproščena in vesela drug ob drugem? Kje sva midva?« je kričalo v meni. To midva morava iti, se je oglašalo v meni, ko sem brala napisano. Kar se je zgodilo z nama na tej konferenci, sva že omenila. Po Božji volji smo bili na tisti konferenci kar trije pari iz naše župnije. Po tistem je v naši župniji hitro nastala prva zakonska skupina »svežih navdušencev«. DECEMBER 2009

Rajko: Obiskujeva prvo zakonsko skupino v naši razkriški župniji, v župniji Sveti Jurij ob Ščavnici pa tretje leto vodiva mlajšo zakonsko skupino. Sprva sva v domači skupini črpala, da sva potem lahko dajala naprej v zakonski skupini, ki nama je bila zaupana. Vlogo voditeljskega para sva se učila pri Danieli in Janu Škrobar, ki sta voditeljski par v prvi razkriški zakonski skupini. Danes sva na obe skupini močno navezana in ne bi želela nobene zapustiti. Konec koncev greva lahko dvakrat mesečno na srečanje zakonske skupine in seveda dvakrat na randi! Preizkušnje so del našega življenja. Sta tekom vajinega skupnega življenja morala skozi kakšno večjo preizkušnjo? Kaj pa dnevne preizkušnje? Rajko: S preizkušnjami sva se srečevala odkar sva poročena. Najprej s sprejemanjem družin in

Na vprašanje, kdaj bova lahko rekla, da sva dobro vzgojila najine štiri otroke, imava odgovor, da bo to takrat, ko bova videla, da najini vnuki prejemajo dobro dediščino, ki so jo najini otroci še oplemenitili. sorodnikov, nato večna finančna kriza ob gradnji hiše, različni pogledi na nujne in manj nujne stvari ... Anita: Prva večja preizkušnja je prišla ob izgubi drugega otroka v četrtem mesecu nosečnosti. To sem zelo težko sprejela, saj nisem mogla verjeti, da se meni lahko to zgodi. Na mojega angelčka me spominja nečakinja, ki je rojena v tem letu in jo imam prav posebej rada. Rajko: Naslednja preizkušnja je bila nenadna novica o Filipovi kostni cisti, ki je nujno potrebovala operacijo. Spomnim se, da me je po nekaj dnevni negotovosti zdravnik v bolnišnici povabil v pisarno in mi sporočil, da cista ni rakava in da ne gre za osteosarkom, ampak za kostno cisto, ki je povzročila stanjšanje kostnine do te mere, da se lahko kadarkoli prelomi kost in je operacija nujna. No naš junak je operacijo in rehabilitacijo odlično prestal in danes nima nobenih posledic. Anita: Zelo težko mi je bilo ob nenadni Rajkovi bolezni, ki kar ni in ni hotela na bolje. Ob večjih preizkušnjah se človek pri manjših niti posebej ne ustavlja. Dejstvo je, da je vsak dan na preizkušnji najin odnos. Pravi izziv je vedno znova začenjati, graditi, se spreminjati. Rajko: Problem, je v tem, da nekako poide volja za premagovanje preizkušenj, predvsem tistih, ki zadevajo najin odnos. Zavlada malodušje, potegnemo se v svoj kot in iščemo neke pravice. To je past, v DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI



katero najverjetneje pade večina zakonov. Treba je najti voljo in se odločno spopasti s tem. Vse zmoremo v njem, ki nam daje moč. Ni pa lahko. Kdaj sta se srečala z Jezusom? Je bilo že takoj samoumevno, da bosta skupaj molila, se odzivala na povabila, kot so pričevanja, vodenje zakonske skupine ali je bil to proces in sta morala narediti večji korak na proti k Jezusu?

Dejstvo je, da je vsak dan na preizkušnji najin odnos. Pravi izziv je vedno znova začenjati, graditi, se spreminjati. Rajko: Mene je Anita s težavo dobila na tisto konferenco v Celje. Tam se je zgodil premik in se mi je zdelo samo po sebi umevno, da se vključiva v nastajajočo zakonsko skupino v naši župniji. Kaj več pa nikakor nisem bil pripravljen storiti. Izgovore sem imel kar na zalogi: nisva usposobljena, nisva zgledna kristjana, ne poznava stvari, zakaj bi se izpostavljala … No, danes sva voditeljski par, pričevalca, člana temeljne skupine ... Anita: Do osebne odločitve za Jezusa skupne molitve nisva poznala. Na pobudo Danija in Vilme sva začela delati prve korake. Trudiva se, da ne mine dan brez vsaj kratke »najine« molitve. Pred kakršnokoli preizkušnjo rada zmoliva devetdnevnico, ponavadi se priporočava k Slomšku. Še lepše je, ko se v molitvi DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Zakonska skupina Sveti Jurij

združimo z drugimi družinami. Tudi družinska molitev je postala naša stalnica. Gospodu se vsi skupaj in vsak posebej zahvalimo za vse darove dneva in izrazimo svoje prošnje. Rajko: Tudi Pavel pri svojih dveh mesecih že aktivno sodeluje pri molitvi. Anita mu posodi svoj glas. Najpogosteje se zahvali za ljubečo družino in prosi za čim manj krčev in dobro prespano noč. V kateri zakonski skupini sta voditeljski par in kako se v tej vlogi počutita? Rajko: Vodiva zakonsko skupino v župniji Sveti Jurij ob Ščavnici. Skupaj smo tretje leto. Skupina je zelo različna po »kilometrini v zakonu« in po članih. Zaradi tega je bogata in so srečanja vedno znova lepo doživetje. Pobudnik te skupine je bivši župnik v tej župniji g. Grabar, ki je povabil naju in pare iz župnije. Tako je nastala skupina. Po začetnem spoznavanju smo se v lanskem letu lepo ujeli in naša srečanja so postala poglobljena in zelo prijetna. Anita: Z Rajkom ugotavljava, da imava od vodenja skupine sama največ koristi. Ob vsaki lekciji sva prisiljena razmisliti določene stvari, se o njih pogovoriti. Tako raste najin odnos in se poglablja najina vera. Kako se pripravljata na srečanje vaše zakonske skupine? Kje črpata moč za usklajevanje raznolikosti znotraj zakonske skupine? Rajko: Kot voditeljski par čutiva odgovornost za skupino in ji želiva najboljše. Čutiva, kako sprejemajo

DECEMBER 2009

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI ali pa ne sprejemajo teme, ki jo obravnavamo. Ni v najini moči vplivati na to, kako bo obravnavan pogovor sprejet. To je Gospodova volja. Verjamem, da Gospod vsakega vzpodbudi, da skupini nekaj da, in vsakemu dovoli, da vzame po njegovih potrebah. Praviloma se skregava nekaj dni pred srečanjem skupine in se mi porajajo vprašanja smisla vsega skupaj. Po srečanju sem vedno dobre volje. Očitno teorija, da hodimo na terapije, ni čisto neresnična. Anita: Verjamem, da je najina skupna molitev za skupino in molitev tik pred našim srečanjem tista, ki »poskrbi«, da se stvari na koncu vedno dobro iztečejo. Če sva bila še tako daleč narazen, ko sva se peljala na srečanje, naju je molitev v avtomobilu vedno pomirila in zbližala. Smo v adventnem času. Vsak od nas ima tudi svojo izkušnjo priprave in praznovanja božičnih praznikov, ki smo jo prinesli od doma. Ali črpata iz te dediščine in kako se v vajini družini pripravljate na »Jezusov prihod«? Kaj je središče dogajanja

času ob adventnem venčku (letos imamo kar dva, saj sta fanta v Crikvenici izdelala vsak svojega). Želim, da bi otroci začutili, da je to poseben čas, čas priprave. Tudi med nama bi naj bil to poseben čas, a velikokrat ne uspe najbolje. Nekako ne uspem umreti sebi in videti svoje žene v boljši luči, kot sem sam. Po vseh teh letih in lepih srečanjih, konferencah in pogovorih poznam teorijo, v konkretni situaciji pa nekako ne gre. Imam torej material za premišljevanje, molitev in prošnjo v letošnjem adventnem času.

Skupaj z otroci smo se odločili, da v adventnem času ne bomo gledali televizije in igrali igric na računalniku. Anita: Trudiva se, da ne bi dajali poudarka samo na zunanja znamenja prihajajočega praznika. Hišo okrasimo šele na dan pred Božičem. S tem želiva otrokom sporočiti, da je najpomembnejša priprava



v vaši družini v adventnem času? Kako skupaj molite, kakšna je vajina zakonska molitev v tem času? Rajko: Skupaj z otroci smo se odločili, da v adventnem času ne bomo gledali televizije in igrali igric na računalniku. To smo storili že lani in je bilo prav prijetno. Od naju to seveda zahteva nekaj dodatnega časa in idej, a se splača. Večerna molitev je v tem DECEMBER 2009

Družina Šimonka

srca, da bo Jezus kot majhen otrok lahko vstopil. Mu bomo to dopustili? Aniti in Rajku se zahvaljujeva za pogovor. Izročava ju njemu, ki naj njuno družino obilno blagoslavlja tudi v prihodnje. Pogovor sva pripravila: Cvetka in Oton Bogdan DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

ROMARSKO POHODNIŠTVO V soboto, 24. oktobra, je bilo napovedano deževno pa spremenljivo in oblačno vreme – samo lepo ne. Ampak, ker imamo načelo, če ne pada, gremo, in ker so napovedali, da bo nehalo, in se je na JZ nekoliko svetilo, smo rekli: gremo. Mislim, da smo bili vsi presenečeni, koliko nas je Magdalena pripeljala na to pot. Pot res ni bila zahtevna, proti koncu pa smo kar morali odpreti dežnike – pa ni nihče kaj stokal in jokal, ampak smo že v vasi Janeži, kjer so nas sprejeli s čajem in pecivom, pozorno prisluhnili avtorici razširjene izdaje knjige o Magdaleni Gornik, Martini Kraljič, dipl. teologinji. In ko z nekaj skoraj neverjetnimi informacijami stopaš proti grobu te žene, utihne beseda in vsak je imel svojo misel in prošnjo, ki jo je položil Magdaleni, da bi posredovala za nas pri Gospodu. Potem smo bili v cerkvi Marije Snežne deležni svete maše, ki jo je za družine daroval gospod župnik iz Nove vasi na Blokah. S presenetljivim žarom je govoril o pomenu in poslanstvu družine in nas na nek način opogumljal za nadaljnje delo v pastorali družine in tudi za jasno in odločno obrambo družine kot skupnosti moža, žene in otrok v družbi. Bilo nas je, posebej za te vremenske razmere, veliko – gotovo blizu 50. Po maši smo bili povabljeni, da v knjigo priprošenj zapišemo prošnje, ki smo jih naslovili na Magdaleno Gornik. Farani se namreč trudijo zbrati dovolj veliko število dovolj močnih pričevanj, ki bi govorila o svetništvu te žene. Ta dan smo ji močno priporočili »dan družin«, ki je potekal istega dne na Prešernovem trgu v Ljubljani, na katerem sta pričevala tudi Dani in Vilma Siter in kamor nas je večina s tega pohoda kar direktno odšla. Naj tudi ona pri Bogu prosi za slovenske družine in za tiste, ki ustvarjajo pogoje za življenje družin. Predvsem naj izprosi duha modrosti in vednosti pa tudi duha ponižnosti, da ne bi človek na tako grob način posegal v Stvarnikove načrte. Mislim, da smo žrtvice, ki so jih posebej otroci naredili na tej poti, darovali v dober namen in romanje gotovo tudi je temu namenjeno. M. Halas

Bili smo na grobu Magdalene Gornik

Pohod v dolino pod Poncami h kapeli Marije Pomagaj 21. novembra je bila zopet sobota, ampak tokrat mrzla in jutranja zarja je naznanjala lep dan. Proti hribom v dolino skakalnic smo se napotili Gorenjci, Štajerci, Primorci in Dolenjci pa še kdo. Že v startu v Planici smo začutili pravo zimsko jutro in kar lepa četica nas je zakorakala, da bi se ogreli in seveda dosegli cilj – dolino Tamar s kapelico Marije Pomagaj. Kmalu smo se srečali s snegom in predvsem s čudovitimi pogledi na gore, ki so nas obdajale z vseh strani z najbolj mogočnim Jalovcem pred nami. In prilezlo je zimsko sonce iznad Mojstrovk in na mestih pokukalo v dolino. Človek ne more drugega kot slaviti Stvarnika vse te lepote in možnosti, ki nam jo daje, da jo uživamo. Otroci so med potjo raziskovali, če je sneg mrzel in led trden, najmlajši pa so na tem svežem zraku kar zaspali.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DECEMBER 2009

ROMARSKO POHODNIŠTVO In tako smo po kakšni uri hoje prišli do kapele Marije Pomagaj, ki jo oskrbuje župnija Krajnska Gora in nam je ključ zanjo zaupal gospod župnik Marko Benedik. To je res biserček v osrčju gora in morda je prav, da zvemo kaj več o tem svetišču, o katerem zapis pravi tako: »Za ljubitelja slovenskih

planinskih poti je smiselna postavitev kapele Marije Pomagaj v Tamarju, ki je bila zgrajena leta 1936. Zgraditi jo je dal tedanji rateški župnik Josip Lavtižar, kranjskogorski rojak. V kroniko je zapisal: »Število obiskovalcev Planice, obkrožene z vencem Julijskih Alp, iz leta v leto narašča. Da si ohranimo katoliški in slovenski značaj, potrebujemo v Tamarju tudi zunanje znamenje. To bo lepa in dosti prostorna Marijina kapela ob vznožju mogočnega Jalovca.« Načrte zanjo je naredil arhitekt Skubic iz Ljubljane, 23. avgusta 1936 pa jo je blagoslovil škof Gregorij Rožman. Zima in z njo povezani plazovi, so v Tamarju pogost pojav, zato je bilo zelo pomembno, kam postaviti kapelo, da je ne bo zasulo. Hkrati pa se od nje odpira pogled nazaj po dolini Planice in k Nadiži, prvemu izviru Save Dolinke. Leta 2002 je bila kapela na pobudo tedanjega župnika Marka Benedika prenovljena po zamisli našega umetnika p. Marka Ivana Rupnika. V prenovo DECEMBER 2009

spada strop, še posebej s svojo simboliko barvnih krogov. Pomen barv izhaja iz starega krščanskega izročila. Rdeča barva prvega kroga je barva Boga, kroga sredi kapele predstavljata v zeleni barvi stvarstvo in v modri barvi človeka, trije krogi nad oltarjem v oranžni barvi in v zlatu pomenijo božjo zvestobo, se pravi svetost Boga. Krog kot tak pomeni v krščanski tradiciji nebo, kocka pa stvarstvo, kozmos. Oltar je v obliki kocke, kar nakazuje vesoljno razsežnost svete evharistije, v katero je vključena vsa zemlja. Vrez v prednjo stranico kocke, okrašen z rdečo in zlato barvo, spominja na Kristusovo rano, iz katere se na nas vse razliva božje življenje, njegova neminljiva Ljubezen. Vrhunec prenove seveda predstavljajo mogočni mozaiki p. Marka in njegove ekipe Centra Aletti iz Rima. Mozaik v kapeli je kot neka kamnita tkanina stvarstva, na katero je položena sveta podoba kot vesoljni plašč. Spominja tudi na melišče, melišče milosti. Po tej sveti podobi se dvigajo k Bogu molitve vernikov in čez to sveto podobo drsi božja milost. V lopi kapele na prednji steni sta upodobljena lika dveh angelov. Angel na desni je v gibanju, hiti, čez ramo ima plezalno vrv, v roki pa drži triperesno žezlo Svete trojice. Podoba angela na levi strani pa kaže na lik, ki stoji trdno na mestu. Angel ima v eni roki rožo mogoto, ki predstavlja božjo neminljivost in večnost, v drugi roki drži svet, znamenje, da božja Ljubezen objema vse in vse drži v življenju.« V kapeli smo imeli sv. mašo, ki jo je daroval g. Lojze in nas nagovoril k vztrajanju v temeljnem poslanstvu starševstva, ki je v darovanjski ljubezni očeta in mame od spočetja naprej. V planinski koči smo imeli kosilo in tako počasi s potjo do Planice, kjer smo imeli avtomobile, zaključili letošnjo sezono romarskih pohodov. Bogu hvala, da nas je na vseh teh poteh varoval vsega hudega, in materi Mariji, ki bdi nad nami. Prihodnje leto pa spet veselo in radostno na pot! M. Halas za Romarsko pohodniško druščino

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

ROMARSKO POHODNIŠTVO NAPOVEDI IN POVABILA ZA ROMARSKE POHODE Romanje k Sveti Trojici nad Pivko, v deželo Martina Krpana in presihajočih jezer,13. marca 2010 Sveta Trojica je čudovit hrib na obrobju Javornikov, ki se s svojimi 1123 m ponosno dviguje nad Pivško kotlino. Je eden lepših naravnih biserov v okolici Pivke, ki privablja obiskovalce iz cele Slovenije, pa tudi iz tujine. Dostop na vrh Svete Trojice je možen z več stran, nas pa bodo kar po najboljši poti vodili domačini, torej primorski romarski pohodniki. Kdaj so postavili na vrhu cerkev, ni znano, jo pa omenja že Valvasor v 17. stoletju. O tem priča tudi letnica 1672, ki je zapisana na enem izmed tamkajšnjih kamnov. Cerkev je spadala v slavensko župnijo, stala pa je nekoliko nižje od samega vrha. Zidana je bila iz domačega kamna iz kamnoloma pod Osojnico, kamenje pa so na vrh vozili z voli. Bila je majhna in nizka, oltar pa je bil en sam. Na gori pri Sv. Trojici je bila znana božja pot, na katero so romali za praznik Svete trojice. Cerkev je bila uničena nekako med leti 1786 in 1811. Kaplan Zabukovec navaja v knjigi Slavina (1910), da je cerkvena oblast ukinila shode zaradi mladostniškega razvrata na božji poti, cesar Jožef II. pa je dal ukiniti vse cerkve, ki niso rabile nedeljskemu bogoslužju. Ker pa so se začeli po osamosvojitvi Slovenije zopet shodi s svetimi mašami na praznik dela, se je oblikoval odbor za obnovo svetišča. Letos so torej dokončali gradnjo cerkve Svete trojice, ki je bila porušena. Tam je bila tudi vas, iz katere naj bi izhajal Martin Krpan. Letos je izšla knjiga, v kateri je objavljen drugi del Martina Krpana oz. prvi in drugi del skupaj, in na romanju bo možno kupiti to zanimivo staro novost. Sama pot ni zahtevna, je pa potrebno imeti pohodne čevlje, topla oblačila in pohodne palice. V nahrbtniku naj bo kosilo in čaj pa veliko navdušenja. Zborno mesto je parkirišče pred trgovino SPAR v Pivki 13. marca ob 9.45 do 10.00, da ne bo prezgodaj za bolj oddaljene in bo po zagotovilu poznavalcev še dovolj zgodaj. Potem se odpeljemo še nekoliko naprej do izhodišča in nadaljujemo peš. Na vrhu bomo v novi cerkvi Svete trojice imeli sv. mašo. Po tem pa kosilo in odvisno od razmer in razpoloženja še ogled kakšne od bližnjih znamenitosti. Križev pot bomo molili, kakor se bomo dogovorili. Lepo torej vabljeni v hribe na Primorsko. Kontaktne tel. številke: 041 636541(Marija in Ivan) in 051 840162 (Andreja in Marko)

GOLICA v Karavankah – 2. romarski pohod 2010 Na Golico bomo, če Bog da, romali v maju, in sicer 22. maja 2010. U. Wilewaldt je pripravila nekaj podatkov o poti, da tisti, ki boste šli prvič, ne bi bili preveč presenečeni. Verjetno se bomo dogovorili za sv. mašo, če bo le mogoče, kar na vrhu. Hrana bo kot vedno iz nahrbtnika, koča pa bo takrat tudi že odprta. Prositi moramo Stvarnika teh lepot, da nam da lepo vreme, in gremo. Zbirno mesto bo na Planini pod Golico, in sicer se zbiramo od 8.45 do 9.00, ko bo sledil odhod.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DECEMBER 2009

ROMARSKO POHODNIŠTVO Zahtevnost

Markirana, občasno precej strma pot.

Dostop

Vzpon na Golico se začne na Planini pod Golico, v vasi severno od Jesenic visoko na pobočjih Golice.

Dolžina

Planina pod Golico–Koča pod Golico: 1 ura 40 minut Koča pod Golico–Golica: 30 minut Vrnitev: 1 ura 30 minut Skupaj: 4 do 5 ur

Višina

Koča pod Golico: 1582 m Golica: 1835 m

Višinska razlika

Planina pod Golico–Koča pod Golico: 630 m Planina pod Golico–Golica: 890 m

Čas obiska

Vsaj enkrat se morate na Golico odpraviti v maju, ko na južnih pobočjih cvetijo gorske narcise, lepo pa bo tudi poleti ali jeseni. Večina poti teče po gozdu, zato vas tudi poletna vročina ne bo preveč motila.

Priporočam

Pot je občasno strma – dobra obutev in planinske palice zato ne bodo odveč.

Karta

Karavanke, osrednji del, planinska karta 1 : 50.000

Golica je obmejna gora v Karavankah. Nahaja se na nadmorski višini 1835 metrov. Najprimernejši čas za obisk je v kopnem od maja do oktobra, najlepša pa je konec maja in junija, ko cvetijo narcise ali ključavnice. Takrat so travniki na začetku poti videti, kot da bi bili pobeljeni s snegom. Po ljudski pripovedki naj bi ključavnice dobile svoje ime zaradi čebel. Gora je dostopna z Jesenic in od tam po vijugasti cesti do Planine pod Golico. Sredi vasi stoji velik Dom pod Golico, kjer lahko pustite avto. Če želite skrajšati pot, se lahko peljete še višje in pustite avto v zaselku Betel pri gostilni Pri Fencu, vendar je parkirišče manjše in konec tedna verjetno tudi zasedeno. V zaselku Betel je kažipot, ki vas usmeri po krajši poti pod tovorno žičnico ali po precej daljši, a bolj položni poti čez planino Markljev rovt. Krajša pot vas vodi mimo gostilne Pri Fencu po dobro uhojeni poti čez travnik, nato nas pričaka smrekov gozd in kasneje makadamska cesta, nad katero je spodnja postaja tovorne žičnice. Na levo se pri žičnici odcepi zelo zahtevna zimska pot, na desno pa nadaljujemo po manj zahtevni poti. Pred koncem poti nas pričakajo obsežni travniki pod Krvavko, ki je vrh naravnost nad kočo. Koča na Golici se nahaja na višini 1582 metrov. Stoji nad strmim prepadnim skalnim robom. Na koči se lahko okrepčate z dobro domačo hrano. Od nje je še pol ure strme hoje do vrha Golice. Tam nas pričaka čudovit razgled proti Avstriji, Julijskim Alpam s Triglavom in Stolu. Izlet traja približno dve uri v eno smer. Če vam čas dopušča, si lahko ogledate tudi bivše nahajališče železove rude, Savske jame. Izhodišče izleta je vas Planina pod Golico (odcep s ceste Ljubljana–Jesenice). Pot vas vodi mimo cerkve sv. Križa, ki je bila zgrajena daljnega leta 1683 v spomin na zmago nad Turki. Usmerite se proti Savskim jamam, ki pričajo o nekdaj bogatih nahajališčih železove rude. Sledite usmerjevalnim tablam ob gozdni stezi. Pri stari karavli (vojaški utrdbi) zavijte desno za smer Golica in se na planini Markljev rovt začnite vzpenjati po markirani poti čez pašnik. Po približno pol ure hoje navkreber dosežete novo gozdno cesto in Sedla Suha. Tu si lahko ogledate spomenik na mestu, kjer se je ob koncu 2. svetovne vojne zrušilo zavezniško ameriško letalo. Zapustite cesto in pod goliškimi travniki, ki so v maju eno samo morje cvetočih narcis, pridete do koče na Golici. Od tam v pol ure osvojite vrh Golice, 1834 m. Sestopite po označeni poti mimo turistične kmetije. Čas hoje : 6–7 ur Romarsko pohodniška druščina DECEMBER 2009

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

PRIPOROČAMO V BRANJE NEDELJSKI EVANGELIJI PO METODI LECTIO DIVINA Leto C: Evangelij po Luku (advent 2009 – nedelja Kristusa Kralja 2010) Svetopisemska družba Slovenije, 2009, 128 str., 14,8 × 21 cm, mehka vezava, 4€ Pri Svetopisemski družbi Slovenije je pred kratkim izšla že druga knjižica, ki prinaša nedeljske evangelije za bogoslužno leto C, ko so na vrsti berila iz Lukovega evangelija. Knjižica torej začenja z evangeliji letošnje prve adventne nedelje in se konča z evangelijem, ki bo na vrsti za nedeljo Kristusa Kralja 2010. Čeprav se morda kdo ustraši naziva »lectio divina«, gre za povsem preprosto metodo branja evangeljskih odlomkov, ki jih ob nedeljah poslušamo pri maši. Metoda sestoji iz štirih korakov: branja (lectio), meditacije (meditatio), molitve (oratio) in kontemplacije (contemplatio), s pomočjo katerih lažje »prežvečimo« in premislimo evangeljske odlomke. Tako je lahko tudi v luči prihajajočega evharističnega kongresa, ki bo 13. junija 2010 v Celju, knjižica odlična priprava na sv. mašo. Vse prepogosto se nam namreč zgodi, da nas evangeljski odlomek, ki ga zgolj slišimo pri maši, le »oplazi«,

namesto da bi se v nas usidral in v nas obrodil bogat sad (prim. Mr 4,20). Sicer je lectio divina dinamičen, življenjski pristop k branju Svetega pisma, ki sta ga priporočila papeža Janez Pavel II. in Benedikt XVI., priljubljen pa je tudi v drugih krščanskih Cerkvah. Omogoča nam zvesto in spoštljivo premišljevanje Božje besede, ki je obenem pristno in verodostojno. Pričujoča premišljevanja nedeljskih evangelijev je napisal msgr. dr. Anthony Abela, strokovnjak za prevajanje Svetega pisma, izdajo pa so s posebno mislijo na katoličane pripravile Združene svetopisemske družbe (United Bible Societies) in je na voljo kar v dvanajstih jezikih. Novi mariborski nadškof msgr. dr. Marjan Turnšek je v uvodu knjižice zapisal: »Lectio divina (»božje branje«) je ena najbolj primernih poti za »hranjenje« z Božjo besedo in vernikovo pripravo na oznanjevanje in pričevanjsko življenje. Brez resničnega ponotranjenja svetopisemskega odlomka ni pravega oznanila. Kar ni osvojilo vernika samega, ne more preko njega osvojiti drugih. V liturgičnem cerkvenem letu C lahko poživimo ali spet uvedemo ta način v svoje osebno življenje ali tudi življenje različnih skupin kot redno obliko premišljevanja nedeljskih evangeljskih odlomkov pretežno iz Lukovega evangelija. Pričujoča knjižica želi biti koristen pripomoček pri tem. Zato se lepo zahvaljujem Svetopisemski družbi Slovenije, da ji je omogočila pot med bralce in molivce …« Vse dodatne informacije oziroma naročila: www.drustvo-svds.si in tel.: 01/430 62 40. Vsem bralcem te knjižice, še bolj pa vsem, ki boste z njeno pomočjo vstopili v svet »božjega branja«, želim, da vas Božja beseda osvoji in da se ji pustite osvojiti. Benjamin Siter

Vabimo vse

(starše, stare starše, člane zakonskih skupin in vse ostale zainteresirane …), ki vas kakor koli zadeva vzgoja otrok in želite svoje znanje o vzgoji še poglobiti, da se nam pridružite

v sredo, 20 januarja 2010 ob 18. uri na Viču v Ljubljani (Tržaška 85, ANTONOV DOM). O pomenu ljubečega in budnega spremljanja otrokovega razvoja bosta spregovorila Scott in Jayne Cuidon, starša šestih otrok in avtorja knjige Otrokovo osebnost gradimo z ljubeznijo in zaupanjem, ki je pravkar izšla v slovenskem jeziku in jo želimo na ta način predstaviti našim bralcem. Na predavanju oziroma predstavitvi knjige boste lahko omenjeno knjigo vsi prejeli, in kdor bo želel, bo v knjigo prejel tudi podpis avtorjev. Organizator prireditve: DiŽ (www.diz.si) DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DECEMBER 2009

DAR ŽIVLJENJA »Življenje je DAR, direktno od Boga dobili smo ga, …!«, pravi pesem in mislimo, da se lahko Bogu in vam, dragi starši, za odprtost življenju veselo zahvaljujemo! MATEJ BAŽEC Za konec poletnih počitnic, točneje 26. avgusta, sem s prihodom na svet razveselil mojo družino Matej Bažec. Za dar življenja smo hvaležni Bogu in materi Mariji mama Bojana, tati Robi tersestra Veronika in brat Matija.

EVA SITER 3. novembra je Neža dobila sestrico Evo, ki nam je obudila spomine na čudovite prečute noči. Je pa naša Eva prisrčno popolna obogatitev za našo družinico, saj sedaj lahko prepevamo še štiriglasno (kako se to sliši si predstavljajte sami … ) Lepo vas pozdravljata Neža in Eva Siter, pa ati pa mami tud!

FILIP MARGUČ V letu 2009 nama je bilo podarjeno novo življenje: 24. oktobra se je hčerkam Ivani, Juliji, Vesni in Tanji pridružil mali Filip, ki je v našo družino prinesel še več sonca in ljubezni. Hvaležna za ta dar sva mami Andreja in ati Boris Marguč.

JAKOB LAJEVEC To je Jakob Lajevec. Rodil se je mamici Barbari in očiju Boštjanu. Sva ga zelo vesela in skupaj uživamo v prvih dneh njegovega življenja. Vsakič, ko se nasmehne, se zagotovo nasmehneva tudi midva.

DECEMBER 2009

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DAR ŽIVLJENJA JULIJA STRGAR Strgarjeva Julija (s Primičeve ulice) rada deli nasmehe očku Matevžu in mamici Marjani

KLARA GRAŠIČ Na svet nama je Klara privekala 18. 9. 2009. Sedaj, ko je dopolnila dva meseca je že začela odkrivati svet okoli sebe. V igralnem centru zvedavo opazuje pisano druščino živali, ki veselo cingljajo, ter se smeji očiju in mamici, ki jo opazujeta. Midva pa sva Bogu neizmerno hvaležna za tako velik dar življenja. Hermina in Valerij

PETER MIKLAVŽ ČUŠIN Tole je naš Peter Miklavž. "Skala" in "zmaga ljudstva"! Kakšno upanja polno ime za čase in (družinske) zakone, ki so na obzorju. Fantu se je mudilo na svet in nas je presenetil 14 dni prezgodaj, a je že vedel zakaj: saj si je izbral edini dan v mesecu, ko je ati imel "službe fraj" in je bil lahko poleg. Mamica je po šestem porodu še šestkrat lepša kot prej (če je ob njeni lepoti sploh še možno kakšno napredovanje). Je kaj lepšega kot božični pozdrav na začetku adventa?

AMADEJ TRATAR Sem Amadej Tratar, pravijo mi tudi »mali čudež«. Rodil sem se 23. novembra, mamici Darji in atiju Mirku. Doma so me nestrpno pričakovali, najprej močan brat Luka, veliki sestri Laura in Viktorija ter prvošolka Eva. To pa še ni vse! Z veseljem sta me sprejela tudi rejenca Boštjan in Barbara. Le pomislite, koliko ljubezni prejemam od vseh, kako se kar naprej cartamo in uživamo!

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DECEMBER 2009

DAR ŽIVLJENJA

IZAK ŠTALEC 22. 6. 2009 se nam je pridružil bratec Izak. Bratje Miha, Jaka, Luka, sestrici Nika in Eva ter seveda mama in ata smo ga zelo veseli in hvaležni, da ga imamo. Sedaj je že pravi korenjak in nas iz dneva v dan preseneča ter uči. Z njim se lažje prebrodi marsikatera težava, ki nam jo prinašajo otroška in pubertetniška leta.

IVANA PALUC Sem Ivana (poudarek na i) Paluc in decembra praznujem svojo prvo polletnico. Junija sem se pridružila bratcu Mariju in sedaj skupaj veselo čebljava. Vse vas lepo pozdravljamo Palucovi: ati Gregor, mama Monika, bratec Marij in Ivana.

MATEVŽ PETERNEL Sem Matevž. Na svet sem prijokal 25.9.2009. Bil sem pravi korenjak (4010g, 53cm). Imam tri leta starejšo sestrico Zalo, ki me ima zelo rada. Je zelo skrbna. Če jokam, hitro poskrbi, da dobim dudo ali pa mi zapoje pesmico. Očka in mamica pa pravita, da imata dva angelčka, na katera sta ponosna in sta zanju zelo hvaležna.

TOBIJA SMODIŠ Gal je končno učakal bratca Tobija, ki je pogumno pogledal v svet 28. avgusta. Vsi Smodiševi smo ga zelo veseli. S svojim smehom in modrimi očkami nam polepša vsak dan. Za nas je pravi blagoslov. Smodiševi iz Prekmurja Tobija, Pija, Gal, Lota, Zala, Karmen in Karlo

DECEMBER 2009

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES Mala Sonja je bila prvič na poroki. Ko si je vse pozorno ogledala, je šepetaje vprašala mamico: “Mami, zakaj ima nevesta belo obleko?” Mami ji je odgovorila: “Zato, ker je bela barva barva sreče in danes je njen najsrečnejši dan.” Sonja je mamine besede nekaj časa premišljevala, nato pa vprašala: "Mami, zakaj je pa potem ženin oblečen v črno?”

Mala Sonja, oblečena v najlepšo nedeljsko oblekico, je, da ne bi zamudila maše, na vso moč tekla proti cerkvi. Ko je tekla, je molila: »Dobri Bog, prosim, naj ne zamudim. Prosim, daj, da ne zamudim!« Ko je tako tekla in molila, se je spotaknila ob rob pločnika in padla. Njena lepa oblekica se ni le umazala, pač pa tudi strgala. Hitro je vstala, se malo uredila in stresla umazanijo z oblekice ter začela ponovno teči. Med tekom je spet začela moliti: »Dragi Bog, prosim te, naj ne zamudim … Pa še nekaj te prosim, ne potiskaj me!«

Katehet je svoje učence malo pred tem, ko naj bi vstopili v cerkev, vprašal: »In zakaj moramo biti v cerkvi tiho?« Mala Sonja je odgovorila: »Zato, ker notri ljudje spijo.«

Katehet je svoje učence vprašal, zakaj sta Marija in Jožef vzela Jezusa s seboj v Jeruzalem. Mala Sonja je odgovorila: »Zato, ker nista mogla najti varuške.« Dva fantiča sta šla od ure verouka, pri kateri jih je katehet učil o hudiču, proti domu. Eden reče drugemu: »Hej, kaj pa ti misliš o tem hudiču in vseh teh rečeh?« Drugi odgovori: »Veš kaj, saj veš, kako je bilo z Miklavžem. Gotovo tudi s hudičem ni nič drugače. Navsezadnje se bo pokazalo, da to ni nihče drug kot tvoj ati.«

Ostarela ženica je pred nekaj dnevi umrla. Živela je samsko življenje, zato je bila njena želja, naj njeno krsto ne nosijo moški, pač pa ženske. V navodilih za njen pogreb, ki jih je lastnoročno napisala nekaj dni pred smrtjo, je pisalo: »Niso me nosili po rokah in vodili na zmenke, ko sem bila še živa, zato želim, da me tudi sedaj ne nosijo, ko sem mrtva.«

Katehet je poskušal svojim malim učencem v prvem razredu razložiti deset Božjih zapovedi. Ko je razložil četrto Božjo zapoved – spoštuj očeta in mater, je vprašal: »Ali imamo tudi zapoved, ki nas uči, kako naj se vedemo do svojih bratov in sester?« Brez oklevanja je mali Janezek odgovoril: »Ne ubijaj!«

Pri verouku je katehet otrokom razlagal, kako je Bog vse ustvaril, tudi človeka. Malega Janezka je očitno najbolj nagovorila zgodba o tem, kako je Bog ustvaril Evo iz enega od Adamovih reber. Naslednji dan je Janezkova mama opazila, kako Janezek leži na tleh in stoka. Vprašala ga je: »Janezek, a je kaj narobe?« Janezek je odgovoril: »Tu na strani me boli. Mislim, da bom dobil ženo.«

Mlad policijski pripravnik je na izpitu dobil naslednje vprašanje: »Kaj bi storili, če bi morali aretirati svojo mater?« Odgovoril je: »Poklical bi okrepitev.«

Mala Sonja je med pridigo, ki je ni in ni hotelo biti konec, postajala vedno bolj nemirna. Končno se je nagnila k svoji mamici in zašepetala: »Mami, bo nehal pridigati, če mu takoj zdaj damo denar?«

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DECEMBER 2009

BOGA NI ... BOG JE ...

Moški je odšel k brivcu, da mu uredi lase in brado. Ves čas striženja sta imela zelo prijeten pomenek. Govorila sta o mnogih stvareh in, ko sta se dotaknila tematike o Bogu, je brivec dejal: »Ne verjamem, da Bog sploh obstaja!« »Zakaj tako mislite?« ga je vprašal moški. »Pojdite ven na cesto in boste takoj opazili, zakaj ni Boga. Če bi Bog obstajal, na tem svetu ne bi bilo toliko bolnih ljudi, niti toliko zapuščenih otrok. Če bi Bog obstajal, tudi ne bi bilo ne trpljenja ne bolečine. Ne morem si predstavljati ljubečega Boga, ki bi dopuščal vse te stvari.« Moški se je malo zamislil, a ni nič odgovoril, saj si ni želel prepira. Ko je brivec svoje delo končal, je moški že hotel zapustiti lokal. Tisti hip pa je na cesti zagledal človeka z dolgimi, umazanimi lasmi, neurejeno brado, umazanega in zapuščenega. Obrnil se je in dejal: »Veste kaj, brivci ne obstajajo!« »Le kako lahko kaj takega rečete?« ga vpraša presenečen brivec. »Jaz sem tukaj in jaz sem brivec. Ravnokar sem vas ostrigel.« »Ne,« pravi moški. »Brivci ne obstajajo, kajti če bi obstajali, ne bi bilo ljudi z dolgimi, umazanimi lasmi in neostriženimi bradami, kot je tale zunaj.« »Pa vendar brivci obstajajo. Vse, kar se dogaja je le to, da ljudje ne prihajajo k meni.« »Natančno to,« mu pritrdi moški. »To je bistvo. Bog ravno tako obstaja. A vse, kar se dogaja, je le to, da ljudje ne prihajajo k njemu in ga tudi ne poslušajo. Zato je toliko bolečine in trpljenja na tem svetu.«

Vsem, ki ste nam v preteklih mesecih in skozi vse leto 2009 pomagali s svojimi molitvami in svojimi darovi, se za vašo dobroto in zvestobo iskreno zahvaljujemo. Tudi mi, sodelavci DiŽ, v Gospodovo usmiljeno srce polagamo vse vas in kličemo na vas obilo milosti in Božjega blagoslova. Vabimo vas, da še naprej vztrajamo na poti za Kristusom in še naprej z vsemi močmi delamo za dobro naših družin. Hvaležni sodelavci DiŽ Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110.

Glasilo društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Glavna urednica Petra Berčan (e-pošta: petra.bercan@gmail. com), odgovorni urednik Dani Siter (e-pošta: dani@diz.si, telefon: 07/490 35 51, GSM: 041/770 200). To številko je lektorirala Alenka Žabkar (e-pošta:alenka.zabkar@gmail.com). Uredniki posameznih rubrik: Dani Siter (Delovanje društva, Vikend seminarji, e-pošta: dani@diz.si), Vilma Siter (Pobuda, e-pošta: vilma.siter@gmail.com), Maruša Kržišnik (Starševstvo, e-pošta: t.krzisnik@volja.net), Petra Kokalj (Zakonsko življenje, e-pošta: alojzij.kokalj@guest.arnes.si), Janko Brumec (Živeti s Svetim pismom, e-pošta: janko.brumec@siol.net), Sabina Majcen (Iz življenja zakonskih skupin, e-pošta:sabina.majcen@simbio.si), Gregor Lotrič (Kristjani v javnosti, e-pošta: glotric@gmail.com), Marija Halas (Romarsko pohodništvo, e-pošta: marija.halas@krka.biz), Cvetka in Oton Bogdan (Voditeljski par se predstavi, e-pošta:cvetka.bogdan@gmail.com), oblikovanje in grafična priprava: Katarina in Igor Podgajski (igor.slavnik@gmail.com). Fotografije za to številko so prispevali: Klemen Lajevec, Marija Halas, Anita Kristan, Igor Podgajski, Bojan Doljak, družina Kastelec, družina Šimonka, zakonca Požar, zakonca Kokalj, zakonci iz Lj. Fužine, Lj. Podutik in Dani Siter. Tisk: Tiskarna KOTIS. Naklada: 3000 izvodov. Glasilo je brezplačno. Kdor želi izdajanje glasila in delo društva finančno podpreti, za kar se sodelavci DiŽ toplo priporočamo,saj je vse naše delo prostovoljno in povezano s stroški, se lahko odloči za podporno naročnino oziroma prostovoljni dar društvu, ki ga nakaže po položnici na Transakcijski račun društva: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva 4, 8273 LESKOVEC, TRR: 02982-0255101623, NLB d.d., podružnica Posavje, Krško, sklic na št. 00 1-900, namen: podporna naročnina. Če se zgodi, da ta sklicna številka »ne prime«, napišite datum – na primer: 00-22122009. Z zbranimi sredstvi bomo lahko glasilo še naprej izdajali, plačali stroške za poštnino in druge spremljajoče stroške. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali naše glasilo, nam posredujte njihov naslov. Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo! Naj vam dobri Bog stotero povrne!

PROGRAM DiŽ ZA LETO 2010

Št. Dogodek 1

Predstavitev knjige Otrokovo osebnost gradimo z ljubeznijo in zaupanjem in predavanje o ljubečem in budnem spremljanju otrokovega razvoja; sreda, 20. januar 2010 ob 18. uri; Ljubljana – Vič, ANTONOV DOM, predavatelja: avtorja omenjene knjige, Scott in Jayne Cuidon

Regijska srečanja za voditeljske pare,

Informacije in prijave:

Prisrčno vabljeni! Vstop prost!

januar in februar 2010; srečanja bodo: Leskovec (Škofija NM in župnije v Posavju), Celje (Škofiji: CE in MB), Veržej (Škofija MS), Ljubljana (Škofija LJ) in Koper (Škofija KP)

Dani Siter: tel.: 07/490 35 51; gsm: 041 770 200; e-pošta: dani@diz.si

Temeljni vikend seminar za zakonske pare,

Turistična agencija BooM, Krško, Tel.: 07/4921674; gsm: 041/684320; e-pošta: boom@siol.net

12.-14. februar 2010, ANKARAN, Debeli rtič

1. romarski pohod: sobota, 13. marec 2010, Dežela Martina Krpana in presihajočih jezer, Sveta Trojica nad Pivko, zbiranje ob 9.45 – 10.00 pred trgovino SPAR v Pivki

041/636541(Marija in Ivo) in 051/840162 (Andreja in Marko)

Vikend seminar za voditeljske pare,

Erika Novak: gsm: 041/459666; e-pošta: erika.novak@guest.arnes.si

Nadaljevalni vikend seminar za zakonske pare,

Erika Novak: gsm: 041/459666; e-pošta: erika.novak@guest.arnes.si

Temeljni vikend seminar za zakonske pare, 07.-09. maj 2010, CELJE, sv. Jožef

Dani Siter: tel.: 07/490 35 51; gsm: 041 770 200; e-pošta: dani@diz.si

2. romarski pohod, sobota, 22. maj 2010, Golica v Karavankah, zbiranje 8.45 do 9.00 na Planini pod Golico

041/636541(Marija in Ivo) in 031/866 733 (Urška in Sandi)

Duhovni teden za družine,

Andreja in Janko Brumec: gsm: 041/533279; e-pošta: janko.brumec@siol.net

Duhovni teden za družine,

Andreja in Janko Brumec: gsm: 041/533279; e-pošta: janko.brumec@siol.net

Enodnevno srečanje družin,

12.-14. marec 2010, Crikvenica, Life Center 23.-25. april 2010, Ljubelj, Oaza miru

09.-16. julij 2010; Od petka do petka v Veržeju, MARIJANIŠČE 06.-13. avgust 2010; Od petka do petka v Veržeju, MARIJANIŠČE

4. september 2010, Ljubljana, Šentvid, Zavod svetega Stanislava

Regijska srečanja za voditeljske pare,

Tomaž Kržišnik: gsm: 041/550189; e-pošta: tomaz@diz.si Lojze Kokalj: gsm: 041/826577; e-pošta: alojzij.kokalj@guest.arnes.si

september 2009; srečanja bodo: Leskovec (Škofija NM in župnije v Posavju), Celje (Škofiji: CE in MB), Veržej (Škofija MS), Ljubljana (Škofija LJ) in Koper (Škofija KP)

Dani Siter: tel.: 07/490 35 51; gsm: 041 770 200; e-pošta: dani@diz.si

Nadaljevalni vikend seminar za zakonske pare,

Erika Novak: gsm: 041/459666; e-pošta: erika.novak@guest.arnes.si

Nadaljevalni vikend seminar za zakonske pare,

Erika Novak: gsm: 041/459666; e-pošta: erika.novak@guest.arnes.si

Temeljni vikend seminar za zakonske pare,

Turistična agencija BooM, Krško, Tel.: 07/4921674; gsm: 041/684320; e-pošta: boom@siol.net

15.-17. oktober 2010, Crikvenica, Life Center 22.-24. oktober 2010, Crikvenica, Life Center

05.-07. november 2010, ANKARAN, Debeli rtič