Družina in Življenje APRIL 2019

Rubrika Gradimo odnose, za

katere je vredno živeti in jih prenašati naprej

1 , april , ISSN –2

Družina in Življenje Letnik , št.

Družina in Življenje

Tema: Korenine Naš pogovor: dr. Kozma Ahačič Odgovori na vprašanja: Po zakonski skupini se vedno skregava

Voščilo

Vernim v Korintu je apostol Pavel pisal: »Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih« (1 Korinčanom 15).

Pavla je Bog, ki se je učlovečil v Jezusu Kristusu in je za nas trpel, umrl in vstal od mrtvih, popolnoma osvojil.

Pravzaprav ga je prevzela vesela novica o Kristu­ sovem vstajenju in je svoje življenje posvetil širjenju te novice med mnogimi narodi tedanjega Rimskega imperija.

V svojem imenu in v imenu sodelavcev DiŽ vam želiva, da bi Kristusovo vstajenje od mrtvih prevzelo tudi vas, da bi ista vesela novica, ki je osvojila apo­ stola Pavla, osvojila tudi vas in postala vaš temelj, na katerem boste mogli

graditi odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej.

Dani in Vilma Siter

Družina in Življenje

Kazalo

KORENINE 4 Ponosni na svoje korenine 5 Ukoreninjenost v veri, zakonu in družini 6 Kristjani imamo korenine v nebesih, krošnjo na zemlji NAŠ POGOVOR 8 Dr. Kozma Ahačič: »Družina me postavi na realna tla.« MIDVA SVA ZAKON 12 Moj sin bo Luka STARŠEVSTVO 13 Presaditi. Odločno. ŽIVETI S SVETIM PISMOM 14 Ledeno hladen tuš in Sveto pismo ODGOVORI NA VPRAŠANJA 16 Po zakonski skupini se vedno skregava TA STARI IN TA MLADI 18 Prenašati tradicijo in vero naprej ZA VODITELJSKE PARE 19 Ko nekdo v zakonski skupini zajoka VILMINA SPODBUDA 20 Dragocene in svete ZGODBA ZAKONSKEGA PARA 22 Nina in Toni Kukenberger »Družba je odraz stanja v družinah.« SEMINARJI NAS BOGATIJO 26 »Srečna, ko začneva graditi odnos z Bogom in med nama« 28 Kako si je pa spolnost zamislil Bog? ZAKONSKA SKUPINA 29 »Zakonska skupina je dodaten čas, posvečen najinemu odnosu.« DAJEMO NAPREJ 31 »Poslovnež, ki hodi za Jezusom« 32 Nad našim zakonskimi skupinami je ljubezen, vez popolnosti 34 DAR ŽIVLJENJA DANIJEV NAGOVOR 36 Zakaj se za kaj odločim?

38 MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

3

Uvodna beseda

»Se zgodi« Meta Halas, urednica

K

ot vsako jutro smo se z otroki usedli v avtomobil in se odpeljali proti vrtcu in šoli. V avto smo povabili tudi vse naše običajne sopotnike: Jezusa, Marijo, naše zavetnike in druge svetnike s sv. Krištofom na čelu. Nismo poza­ bili niti na nadangela Mihaela, ki naj nas brani pred vsem hudim. Ker nikoli ne veš, kaj »se zgodi«.

In kot vsako jutro so otroci odhiteli v razrede in igralnice, jaz pa naprej.

Zapeljem vzvratno in naredi »bunk«, šele nato pa se sliši glasno pi pi pi. Bila sem prehitra za senzorje. Zadela sem parkiran avto. Za nameček še – ravna­ teljičin parkirani avto. »Se zgodi,« mi je rekla, ko sem se ji nesrečnica šla opravičit, in je še dodala, »saj je samo pleh.« Beseda je nanesla tudi na delo, ki ga opravljava, in na odnose. Lepo sva se pomenili in vesela sem, da sem kljub nesrečnim okoli­ ščinam spoznala, kako srčno ravnateljico imajo naši otroci. A spoznala sem še nekaj.

Res, v življenju se nam marsikaj zgodi. Na nekatere stvari nimamo vpliva.

Velikokrat pa smo prehitri za senzorje tudi v naših odnosih. Kolikokrat zamu­ dimo priložnosti ali prenaglo odreagiramo in slišimo piskanje šele takrat, ko je že prepozno?

Recimo, ko otroci želijo nekaj povedati ali se igrati, starša pa sva preveč zaposlena. In glasno piskanje hitro preraste v obojestranski hrup, ko nam že vsi senzorji sporočajo, da je bila tista prva priložnost par minut ali nekaj let nazaj zamujena.

Kolikokrat zakonca nimava občutljivih senzorjev drug za drugega in izre­ čeva kaj, kar takoj zatem obžalujeva? In nama senzorji, če prepogosto piskajo, lahko celo »crknejo«, da sploh nisva več občutljiva drug na drugega. Takrat postaneva sebična in nisva zvesta svojim obljubam.

Dober ukrep proti preveliki hitrosti za senzorje v naših mislih, besedah in dejanjih je biti »hiter za poslušanje in počasen za govorjenje« (prim. Jakob 1,19). Ker pri odnosih ne moremo reči »se zgodi« in vreči čez rame.

Kljub temu pa v življenju, v odnosih pridejo tudi preizkušnje, na katere nimamo vpliva. Takrat včasih podvomimo. Se jezimo. Pomislimo, če ni tudi Bog ravnal prenaglo? Če niso tudi njemu morda »crknili« senzorji? Niso. Bog nas ima rad. In je zvest. To vemo. Vsaj to. Marija, pomagaj nam takrat izrekati naš »zgôdi se« Božji volji!

Pri ustvarjanju tokratne številke smo se usmerili v korenine – naroda, družbe, posameznika in skušali na stvari, ki so se zgodile, pogledati v luči vere in upanja za naše današnje in prihodnje odnose. Prijetno branje in veselja želim ob listanju naše prenovljene revije in da bi v vsebini našli tudi delček moči za pravočasno delovanje senzorjev v naših družinah. ●

I

Korenine: po moško

Družina in Življenje

Foto: Unsplash

4

Ponosni na svoje korenine Svoje prednike si predstavljam nekako takole: mož je bil gospodar, robat človek, ki je delal na polju ali v delavnici, glava družine, ki je skrbel za finančno preskrbljenost. Žena je bila gospodinja, mati, ki je skrbela za dom in otroke.

meli so več otrok; kolikor »jih je Bog dal«. Umrljivost otrok je bila visoka, zato je bila potrebna preprosta logika: več otrok povečuje možnost preži­ vetja posameznega rodu. Več otrok pa hkrati pomeni tudi več delovne sile.

Očetje so bili trdi in resni. Sicer niso bili brezčutni suroveži, v njih sta se skrivali nežnost in ljubezen. Vendar pa se ni spodobilo, da bi kazali svojo nežnejšo plat (kolikor so je pač imeli), da bi se igrali z otroki, da bi ženi izka­ zovali ljubezen. Pri tem sta jih ovirala splošna miselnost in dejstvo, da so od svojih staršev prejeli bolj malo nežnosti in ljubezni, da bi ju znali dajati naprej. Čmoknili v pomehkuženost in vero potrošništva Dandanes pa smo se moški nekje izgubili; iz pretirane robatosti smo se preveč zagnali v nasprotno stran, pre­ skočili zdravo sredino in čmoknili v pomehkuženost.

Včasih so možje ob nedeljah šli v cerkev, potem pa v gostilno in bili tam do kosila. Danes ob nedeljah temu ni več tako, ker se ne samo mož, pač pa vsa družina zapodi mimo cerkve naravnost v trgovske centre, kjer imajo potem svoje potrošniške obrede.

O kakšnem posredovanju vere ni govora! Predniki bi se obrnili v grobu, ko bi to gledali. Oni so od svojih star­ šev prejeli vero in jo tudi posredovali

naprej. Vera je bila sicer tradicionalna, s strogim izpolnjevanjem predpisov in zapovedi ter ne tako osebna, kot jo pojmujemo (upam, da tudi živimo?) danes.

Molitev so doma vodile ženske, moški so samo odgovarjali. Zani­ mivo pa je, da so moški kljub vsemu imeli čut za Boga. Ne glede na to, ali so hodili v cerkev redno ali pa samo za velike praznike (ali pa še to ne), so se pred smrtjo želeli spovedati svojih grehov.

Z očeta na sina Ko je mož dal besedo, je veljala, pa čeprav s stisnjenimi zobmi. V zakonu je bilo treba potrpeti, ne pa žene po sedmih letih zamenjati za mlajši model. Tudi na gospodarskem pod­ ročju, pri trgovanju so si možakarji udarili v roke in je bilo zapečateno, ne pa danes, ko so pogodbe sestavljene na desetine straneh, pa ni dveh odvet­ nikov, ki bi si pogodbo enako razla­ gala.

Naši predniki so delali po svo­ jih najboljših močeh, trmasto so se borili za svoja prepričanja, družino, dom, narod. V svojem prizadeva­ nju so bili marsikdaj okorni, surovi, pa tudi naivni; delali so napake in se učili iz njih. Vendar so svojo nalogo (vsaj večinoma) opravili – predali so nam svoje vrednote, kot so to storili že

rodovi poprej, s svojim življenjem in zgledom, z izročilom, ki je šlo z očeta na sina, z moškega na fanta.

Iz cone udobja k svojim družinam in koreninam Pa danes, se možje še znamo opreti na korenine svojih prednikov, razločiti, kaj je bilo pri njih dobro in kaj slabo, in potem slabo zavreči, dobro pa ohra­ niti in predati svojim potomcem?

Se znamo postaviti za starodavne vrednote, ki so slovenskemu narodu omogočile preživetje do današnjih dni navkljub raznim napadom in lastnim napakam? Ali še znamo s pestjo udariti po mizi kot možakarji nekoč, ko gre za prihodnost naših otrok? Še znamo pokazati, da imamo trdno hrbtenico, ko je treba v službi, v družbi, v časopisih, na internetu zagovarjati družino, vero, slovenstvo? Ali pa smo že vsi zmehčani in mnenja, da tako ali tako ne moremo nič proti modernemu toku?

Mislim, da je naloga nas, dedcev današnjega časa, da si odgovorimo na ta vprašanja. Da se spravimo iz svoje cone udobja, da se vrnemo k svojim družinam, ženam in otrokom. In si s svojo pokončno držo, odločnimi deja­ nji in jasno besedo prislužimo mesto, ki nam gre! Da bodo tudi naši potomci ponosni na svoje korenine … ● Franci Šinkar

Korenine: po žensko

5

Foto: Unsplash

Družina in Življenje

Ukoreninjenost v veri, zakonu in družini Pred dobrim desetletjem sta se na pevskih počitnicah ob morju spoznala fant in dekle.

Oba iz vernih, katoliških družin.

O

n je bil tradicionalist. Poznal je življenjske zgodbe svojih starih staršev in njihovih prednikov. Vse svoje življenje je bil vpet v eno župnijo. Živel je v veliki hiši; v družini, kjer je sobivalo več generacij.

Ona je prihajala iz bloka. Nikoli ni imela izkušnje medgeneracijskega bivanja. Do poroke je »zamenjala« več župnij. Nikjer ni pognala korenin.

O življenju svojih dedkov in babic je vedela bolj malo, pa še to so bile veči­ noma bolj žalostne zgodbe.

Neizbežno trčenje Ko sta se spoznavala, so njune različne življenjske izkušnje in navade veliko­ rat trčile med seboj. Ona ga je izzi­ vala z vprašanji, ali se bo podrl svet, če enkrat na praznik ne bo šel k maši v domačo župnijo. On ni mogel razu­ meti njene brezbrižnosti.

Poročila sta se in si ustvarila dom v »njegovi« župniji. On je bil vesel, da bo lahko še naprej del župnijskega življenja. Ona se je počutila klavstro­ fobično, saj so vsi poznali njo, »Becovo ta mlado«, ona pa ni poznala skoraj nikogar.

Leta so minevala, prihajali so otroci Ona jim je prebirala pravljice. On je pripovedoval zgodbe. Resnične zgodbe o življenju svojih prednikov.

Svetopisemske zgodbe. Kmalu je ugo­ tovila, da otroke veliko bolj kot pra­ vljice zanimajo »prave« zgodbe, ki so se zgodile resničnim ljudem. Če so to njihovi predniki, jih zanimajo še bolj.

Vsakokrat, ko so se peljali proti Trzinu, so otroci kazali na železniško progo in spraševali moža: »Ati, je tukaj z vlakom obtičal ata Jože (njihov pra­ ded, vlakovodja, ki ga niso poznali), ko je tisto zimo pred davnimi leti zapadlo preveč snega?« Ona se je počasi navadila na življe­ nje različnih generacij pod isto streho.

Udomačila se je tudi v župniji. Zdaj z veseljem pomaha čez cesto ljudem, ki so iz neznancev postali znanci in prijatelji.

Pred poroko se je namreč zelo zgra­ žala nad možem, ki je vsakemu znancu, ki ga je srečal, že od daleč in na glas klical: »Živjo, sosed!« Sedaj si ne pred­ stavlja, da bi zapustila to skupnost in odšla živet drugam. Pognala je kore­ nine.

Po smrti babice je podedovala zvezek z obrabljenimi platnicami, v

katerem so z lično pisavo napisani recepti. Kako rada bi jo kdaj, ko se sama loti priprave kakšne jedi, pov­ prašala za nasvet … Ni namreč imela izkušnje, da bi skupaj z babico ustvar­ jala v kuhinji.

Zato zdaj s toliko večjim veseljem opazuje svoje otroke, kako skupaj z babicami delajo jabolčni zavitek ali domače cmoke (in babice se ob tem prav nič ne jezijo, če je po skupnem delu po tleh polno moke).

Za moža, družino in Boga potrebujemo sidro odločitve Sedaj na tradicionalizem svojega moža gleda drugače. Ne zdi se ji več tako zastarel. V njem vidi tisto sidro, ki nam pomaga, da v viharjih življenja obdržimo ladjo našega vsakdana na pravi poti. Da nas valovi v obliki jav­ nega mnenja, medijev in novodobnih malikov ne odnesejo na odprto morje.

Oba skupaj pa sta ugotovila tudi, da za ukoreninjenost v veri tradiciona­ lizem ni dovolj. Je dobra osnova; seme, ki je posejano. Toda za resnično uko­ reninjenost v Gospodu se je potrebno odločiti vsak dan znova. ● Marjeta Bec

Družina in Življenje

Korenine: duhovni pogled

Kristjani imamo korenine v nebesih, krošnjo na zemlji

Foto: Unsplash

6

Z upokojenim črniškim župnikom g. Aleksandrom Lestanom sva si po letih točno pol stoletja narazen. Letos praznuje svojo 100-letnico rojstva. Ne dolgo nazaj mi je v pogovoru dejal: »Janzenizem je po naših krajih pustil veliko več posledic, kot si mislimo. Čeprav je daleč nazaj, smo z njim še vedno zaznamovani.« Zanimivo se mi zdi, kako pri svojih letih natančno spremlja dogajanje in kako sodobno vidi tudi današnji čas.

Skrajnost rodi drugo skrajnost Dobro je, da se zavemo tudi teh ne ravno zdravih duhovnih kore­ nin, ki ostajajo globoko spodaj. Nji­ hovo odmiranje doživljamo v mno­ gih nasprotnih skrajnostih. Če se je krščansko odrešenje razlagalo skozi prizadevanje, da bi bili v stanju brez greha, danes nič več ni greh. Delanje na posamezniku in njegovi popolnosti

sproži »alergijo« kot moralno razpu­ ščenost. Imunski sistem telesa se ne odziva več v prid zdravju.

Toda vsaka kriza v Cerkvi sproži tudi prečiščenje in vrnitev k zdravim koreninam. Čeprav močno čutimo udar moralnega cunamija, kristjani zadnja desetletja na novo odkri­ vamo pomen odnosov. In to ni le modna muha, ki bi sledila trenutnim

trendom. Skozi odnose odkrivamo, kaj sploh pomeni, da od krsta naprej živimo novo življenje. »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev« (2 Korinčanom 5,17).

Imeti korenine v drugem Kaj torej pomeni, da smo nova stva­ ritev? Nekateri umetniki so nam po cerkvah pustili tudi skvarjene podobe

Družina in Življenje

svetnikov. Ob njih smo se hranili s predstavo svetosti, da so to ljudje, ki so uspeli spraviti v red vse svoje strasti in misli in se s tem približali Bogu. »Novo stvaritev« ob njih razu­ memo kot popolnost posameznika. S tako podobo imamo kristjani lahko dodatne težave tudi v zakonskih in družinskih odnosih. Odnos do lastne nepopolnosti občuti tudi tisti, ki živi z menoj.

Zelo mi je ostala v spominu pripo­ ved, ki sem jo slišal na radijskem misi­ jonu. Ko se p. Marko Rupnik s svo­ jim sodelavcem arhitektom odpravlja na pot v tujino, ga včasih pobere na njegovem domu. Ko se poslavljata, ga njegova žena vedno pospremi z besedami: »Ne pozabi, tvoje kore­ nine so v meni. In ne boj se, ne bodo se posušile.« To ni le lepa beseda za slovo. Gre za »novo stvaritev«. Kajti mož in žena sta po Pismu Efežanom neposredna podoba novega življenja v Kristusu. »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Ta skrivnost je velika; jaz pa pravim: glede Kristusa in glede Cerkve« (Efežanom 5,31–32).

Novo življenje se ne zgodi po naravi, temveč po milosti. Kristus pa pri tem seveda potrebuje našo naravo, brez nje ne more. Tako tudi mož in žena prideta skupaj vsak s svojo naravo in v Kristusu s poroko nastane nekaj popolnoma novega. »Smo namreč deli njegovega telesa« (Efežanom 5,30). Za kristjana zakon ni več samo naraven, ampak je od krsta naprej nadnaraven.

Od tu izhaja odgovor na danes pogo­ sto zastavljeno vprašanje, zakaj vendar se je krščenim treba poročiti cerkveno.

Kakor mož izbere ženo svobodno, tako je Kristus našo naravo sprejel svobodno. »Jaz sprejmem tebe …« Imeti korenine v drugem torej pomeni nov in drugačen način biva­ nja. To je že Božji način. Način Božjega

kraljestva, ki ga Kristus živi z nami v svojem vstalem telesu. To je evhari­ stija. Ko zaužijem hostijo, ne prejmem Jezusa kot posameznika. V tem kruhu prejmem tudi brate in sestre, ki so že v Kristusu. Prejmem njegovo življenje, ki je občestveno. Zato slovensko temu rečemo obhajilo. Mož in žena to dru­ gačno stvarnost živita v zakonu in tako postajata podoba Kristusa in Cerkve.

Zato družina ni zakrament, zakon pa je.

Drevo s krošnjo, deblom in koreninami Vse to pa ne bi bilo možno brez krsta.

Tam so naše nove korenine. »On nas je namreč iztrgal iz oblasti teme in nas prestavil v kraljestvo svojega ljubljenega Sina, v katerem imamo odkupitev, odpuščanje grehov« (Kološanom 1,13).

Dejansko nas je ne le prestavil, ampak presadil v drugo zemljo. Živeti v stanju brez greha tako ni več janzenistični in zgolj religiozni napor posameznika.

Pomeni presaditev korenin.

In kje je ta zemlja? Dolgo nisem dobro razumel izreka starih, da imamo kristjani korenine v nebesih, krošnje pa na zemlji. Mar to pomeni, da je drevo obrnjeno narobe? Nikakor.

Predstavljamo si drevo. Korenine črpajo vodo in hrano. Krošnja z listi skrbi za izmenjavo plinov, svetlobe, toplote … Deblo skrbi za trdnost in prenos. Zemlja s koreninami je naša narava. Iz nje črpamo. Še kako nas zaznamujejo naši starši, predniki, kul­ tura. Kaj pa se je zgodilo pri našem krstu? Narava ni bila uničena. Pre­ teklost z našimi predniki in osebno zgodovino ostaja. Toda Kristus je to naravo sprejel. Pokopan je bil v našo zemljo. In po vstajenju je z njim vsto­ pila v nebesa tudi naša čisto konkre­ tna narava. Zato je krstni kamen tudi podoba groba. »S krstom smo bili torej skupaj z

7

njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja« (Rimljanom 6,4).

Naše korenine so torej v nebesih, krošnja pa na zemlji. S koreninami krsta ne črpamo le »od zgoraj« čistega Božjega življenja, ampak tudi iz naše konkretne narave. Toda moja zazna­ movanost, rane, napake staršev … so že združene v Kristusu. On živi kot Bog in človek združeno. V njegovem telesu je že vključena moja narava in od tam črpam. Krošnja pa je v tem svetu. Tu izmenjavam pline sredi vsak­ danjega življenja. Sprejemam in odda­ jam. Toda če vem, kje so moje kore­ nine, se ne bojim. Trdnost v viharjih pa daje deblo. To so navade, kretnje, tradicije, pravila, družinski obredi … Lahko se včasih zdijo nepotrebni, toda v času močnih vetrov se pokaže, da tudi krošnja in korenine brez debla ne bi preživele.

Ko te je strah, se spomni »Tvoje korenine so v meni. In ne boj se, ne bodo se posušile.« Mož in žena torej lahko živita to veliko skrivnost, da nekdo lahko živi v drugem. Skriv­ nost, ki je že v evharistiji in jo bomo živeli v nebesih, lahko živita v zakon­ skem odnosu. Tega Mojzes še ni mogel videti, gledal jo je le skozi zagrinjalo.

Pavel pa to zagrinjalo s Kristusom sname in zakliče: »Ta skrivnost je velika« (Efežanom 5,32). Mož in žena izpričujeta, da krščanska popolnost ni popolnost posameznika. Ko te postane spet strah zase ali za tvojo družino, takrat se samo spomni, da so naše korenine že tam. In sok iz teh korenin bo použil in preustvaril vse tisto, kar nosimo s seboj iz naše preteklosti. ● Rafko Klemenčič

Mož in žena prideta skupaj vsak s svojo naravo in v Kristusu s poroko nastane nekaj popolnoma novega.

8

Naš pogovor

Družina in Življenje

Dr. Kozma Ahačič:

Foto: Kozma Ahačič, osebni arhiv

»Družina me postavi na realna tla.«

Leksikograf, profesor, jezikoslovec, literarni zgodovinar, poznavalec zgodovine slovenskega jezika, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, avtor Kratkoslovnice in Slovnice na kvadrat, ki sta približali materinščino učencem ter dijakom. Vse to in še več je naš gost, ki smo ga poslušali v Krškem na pogovornem večeru »V besedi je moč«, ki je potekal v okviru Svetopisemskega maratona.

Z

dr. Ahačičem sva se najprej pogo­ varjala o vplivu Trubarja, Dalma­ tina in Bohoriča na nastanek sloven­ skega knjižnega jezika in kakšno vlogo je pri tem imel prevod Biblije, ki smo ga Slovenci v materinščini dobili med prvimi 13. narodi na svetu. Nato sva prešla na to, kako se dr. Kozma Ahačič tudi zasebno srečuje s Sv. pismom in kaj mu pomeni družinsko življenje z ženo Marjeto in dvema otrokoma …

Kako ste Sveto pismo osebno srečali in kaj vam pomeni danes?

Branje Svetega pisma mi v različnih obdobjih pomeni zelo različno. Vča­ sih ga lahko berem, pa od njega nič nimam. Včasih je človek v obdobju, ko ni sposoben začutiti, četudi se sicer kot jezikoslovec vsak dan poklicno srečuje s temi besedili.

Več – in na srečo vedno več – je pa obdobij, kot ti Sveto pismo pomaga

živeti. Ko se začutiš nagovorjenega od določenih vsebin in poudarkov, ki so vseživljenjski. Ko se navadiš živeti s Svetim pismom, je mnogo lažje tudi prebroditi tista obdobja, za katera ver­ jamem, da jih ima vsak človek, ko je ta moč Besede malo manjša.

Zame je bil zelo pomemben del stika s Svetim pismom poglabljanje v njegovo razumevanje, nekoliko globlji uvid v pomen besedila, v okoliščine, v

Družina in Življenje

katerih so ta besedila nastajala. Lahko rečem: kljub temu da sem zgolj jeziko­ slovec, je Sveto pismo zelo zaznamo­ valo moje življenje – tako na intelektu­ alni kot tudi na duhovni ravni.

Omenili ste ljubezen do jezika; omenili ste moč in pomoč, ki jo prejemate iz Svetega pisma ... gotovo morata za vso to dejavnostjo biti velika ljubezen in moč. Kaj je tisto, kar vam jo daje?

Zagotovo rad delam. Še posebej stvari, v katere verjamem: rad imam jezik …

Nimam pa nikoli občutka, da delam preveč. Večkrat imam, če povem pov­ sem iskreno, občutek, da ne delam dovolj. Če človek najde tisto, kar rad počne, mu tega ni težko početi tudi intenzivno.

Hkrati pa skrbim za to, da ne delam ves čas. Da znam najti čas za počitek, čas za poslušanje glasbe, za ukvarjanje z najrazličnejšimi stvarmi.

Tudi cevi za vodovod znam sestavljati, če je potrebno. Ravno to, da človek živi neko običajno življenje, daje tisto moč, da zdržiš pri nekem stalnem delu in da ne obupaš ob prvi oviri. Neka­ teri sodelavci mi pravijo, da sem sila trmast, ampak samo na dolge proge.

Na kratke proge pa znam biti prila­ godljiv.

Iz kakšne družine izhajate?

Predstavljam si, da so bile vse stene doma obložene s knjigami.

Kateri je bil tisti ključni starševski element, ki sta ga vaša starša »vgradila« v vas?

Ko premišljam nazaj, gre mogoče zgolj za veselje do dela. Ne do deloholizma.

Seveda smo imeli cele stene knjig – ne sicer takih, ki jih jaz danes berem, pač pa običajnih, tako kot vsaka družina … Sta pa oba starša verjela v tisto, kar sta delala. Oče je bil ekonomist in je doma vedno z žarom pripovedoval o najrazličnejših projektih, ki jih dela.

Mama je bila z vsem srcem doma in nas vzgajala. Podobne zgodbe sem poslušal tudi od svojih dedkov in babic. Sam mislim, da so mi čisto

naravno dali ta občutek, da se imajo lepo, ker delajo nekaj, v kar verjamejo.

Samo to.

Kako pa na vaše udejstvovanje, ki gotovo zahteva veliko popoldanskih in večernih odsotnosti od doma, gleda vaša žena? Vas pri tem podpira ali ji gre včasih že kaj nekoliko na živce? Žena me pri tem zelo podpira. Ko pišem na primer kolumne za časopis Delo, vsako besedilo tudi pregleda in ga predebatira z mano. Hkrati pa me tako žena kot celotna družina vsakič, ko pridem domov, postavi na realna tla. Vstopim v realno življenje vzgoje, domačih opravil in drobnih, vsakda­ njih skrbi.

9

Mislim, da je – sploh če opravljaš raziskovalno delo – družina nujen odmik v normalnost. V tisto »dolgo­ časno običajnost«. Nismo niti ena od tistih družin, ki skuša vedno nekam iti, nekaj delati; radi smo doma in delamo običajne stvari. Ampak ravno to daje človeku zagon.

Pesniško zbirko »Ti si čarovnica, jaz sem grobar« ste torej izdali potem, ko ste že poznali svojo ženo?

Res je. Naslov je nalašč malo provoka­ tiven. Rad malo provociram. Če ljudje nismo do neke mere sprovocirani, se nič ne premakne. Celotna pesni­ ška zbirka ima nekaj malo močnejših verzov ravno zato, ker pač tak sem (smeh).

Z ženo imata posebno izkušnjo z obiskom biblične skupine ...

V izhodišču nisva ravno privrženca kakršnih koli skupin.

Nato pa sem nekega dne čakal sina, ki je bil na verouku. Eden od patrov (p.

Bogdan Rus) je rekel: »Mi imamo pa biblično skupino, ampak sem še sam.

Ali bi prišli zraven?« Ne maram sku­ pin, imam pa rad izzive. In sem tako prišel zraven. In nato še naslednji in še naslednji teden in sem potem rekel ženi – meni se pa zdi, da je to dobro. Čez mesec dni nas je bilo že sedem in na podlagi te skupine sem seveda nekoliko spremenil mnenje o skupi­ nah. Danes sva tako na primer člana ene od skupin v okviru biblične šole Evangelii gaudium dr. Maksimiljana Matjaža.

Mislim, da so skupine lahko nekaj dobrega, je pa res, da mora človek, da bi lahko v njih dobro deloval, prema­ gati nekaj svojega samoljubja, da se zna sprijazniti tudi s tem, da mu gre kdo v skupini zelo na živce ter da kdo govori velike neumnosti.

Nekoč ste rekli, da smo Slovenci znani po tem, da smo radi »manekenski kristjani«. Da se v nedeljo za k maši lepo »zrihtamo«

10

Naš pogovor

Družina in Življenje

in potem mislimo, da moramo zato, ker hodimo tja, še toliko bolj intenzivno igrati igro popolnosti – pred seboj in pred drugimi.

Dejansko je to stvar, o kateri vedno več razmišljam in ki se mi zdi ena od bistvenih stvari, ki jo bo morala krščanska skupnost vsaj v Sloveniji razčistiti sama s seboj. Ne samo v vsakodnevnem življenju, ampak tudi v krščanskem tisku smo se v zadnjih letih enostavno navadili, da se kri­ stjani predstavljamo, kot se recimo v kakih modnih revijah predstav­ ljajo »sfotošopirane« manekenke.

Brez napak in vedno v idealni formi

– skratka: mama, oče, velika družina.

Zjutraj molijo, po kosilu in pred kosi­ lom molijo, samo molijo … Če je kaka težava, se obrnejo k Bogu in je potem vse dobro. Tako nerealistično prika­ zovanje po mojem mnenju najbolj odbija ravno tiste, ki najbolj potrebu­ jejo Boga. Ravno tiste, ki so v največjih stiskah.

Denimo, že govorjenje, da je prava krščanska družina sestavljena iz mame, očeta in otrok lahko vsakič znova prizadene recimo kako dobro krščansko mamico, ki je po spletu oko­ liščin izgubila moža. In na take stvari včasih malo premalo pomislimo. To

je tisto, kar sem v nekem predavanju poimenoval »manekenski kristjani«. Želimo dajati vtis, da smo nekaj, kar ni osnovno vodilo krščanstva.

Konec koncev je že Jezus vedno znal gledati na najbolj obrobne dele družbe.

Dandanes je pa vprašanje, kako se vsi ti obrobni deli družbe čutijo sprejeti, če vidijo neko skupino kristjanov, po možnosti kristjanov brez problemov.

Pri Družini in Življenju ustvarjamo revijo, kjer se kot pisci zelo zavedamo, da smo tudi mi sami cepljeni s tem, čemur rečemo »cerkvenščina«. V kakšni meri so

Družina in Življenje

ti cerkveni termini in ta vzvišen jezik, ki smo ga konec koncev prinesli iz bibličnega jezika, vzrok in v kakšni posledica te naše »fotošopiranosti«?

Mislim, da je to ločen problem. Glede na to, da imamo kristjani kot osnovno besedilo Sveto pismo in da nam to daje pred oči nek svoj nabor načina izražanja, smo v stalni skušnjavi, da skušamo ta način posnemati – da upo­ rabljamo metafore, besedne zveze, ki so blizu svetopisemskim. Vendar pa se mi kot jezikoslovcu zdi, da je to v temeljnem nasprotju s sporočilom, ki nam ga daje Sveto pismo. Če pogledamo evangelije in celo Pavlova pisma, ki so sicer jezikovno zelo dovršena, vidimo, da so v tistem času za tisti čas zapisovali v zelo razum­ljivem jeziku in uporabljali zelo preproste metafore, ki so jih ljudje takrat enostavno razumeli.

Ravno zato sem pred letom dni naredil pregled načinov izražanja v Cerkvi in opazil, da je raba svetopi­ semske metaforike in načina izražanja prešla vse meje zdravega razuma.

Na primer: če bi nek normalen člo­ vek rekel: »Sem oče dveh otrok, lepo družino imam«, bi mi rekli: »V našem družinskem občestvu živim poslan­ stvo očeta dveh otrok.« Če vsak nor­ malen človek reče: »Včeraj sem prebral dobro knjigo«, bi mi rekli: »Včeraj mi je bilo podarjeno branje dobre knjige.« Če vidimo nekoga v dvorani, ki se mu zgodi nesreča, sem prebral: »Naše občestvo ti bo pomagalo nositi tvoj križ.« Na izobraževanju za mlade zakonce

slišimo: »Podarjajta se drug drugemu, da bosta v polnosti živela blagoslov družinskega občestva.« To lahko pre­ vedemo tudi v normalno slovenščino: »Če želita živeti srečno družinsko živ­ ljenje, vama bo pomagalo, če bosta manj osredotočena nase in bolj drug na drugega.« To ni samo slovenski problem; ver­ jetno ste opazili, da je začel na tem zave­ stno delati papež Frančišek, ki ne govori o kristjanih, ki so ostali kot ovce v hlevu – ker danes v Evropi pač nimamo vsi ovc in nimamo vsi hlevov – ampak govori o »parkiranih« kristjanih.

Uporaba sodobne metaforike je nujna, če želimo, da nas bodo ljudje resnično razumeli. Jezikoslovci nam­ reč vemo, da se bodo ljudje vedno želeli pretvarjati, da nas razumejo. In pogosteje kot bomo govorili nerazu­ mljivo, bolj nas bodo ljudje v tej nera­ zumljivosti še dodatno posnemali.

Vsi bodo začeli govoriti enako nera­ zumljivo in potem bomo vsi govorili neke nerazumljive fraze. Proti temu pa kot jezikoslovec svetujem boj.

Konec koncev imamo zato tudi v Svetem pismu citat, ki pravi: »Vaš da naj bo da in ne naj bo ne.« In še veliko število citatov, ki potrjujejo, da se je vsak izmed piscev trudil, da bi ga njegovi naslovniki razumeli. Že če gledamo pisma istega pisca, vidimo iz različnih pisem, da se je prilagajal raz­ ličnim naslovnikom.

Konec koncev gre pri uporabi takega jezika za neiskrenost. Kako naj se proti temu borimo?

Bojevanje za razumljiv jezik ne

11

pomeni bojevanja za popreproščenje in za nižanje govorice. Gre za to, da se moramo, če želimo, da nas bo razu­ melo dovolj ljudi, vedno vživeti v npr. nekoga, ki ni teološko izobražen in ki celo ni nikoli hodil k verouku. Našega soseda, na primer. In potem je mnogo lažje premisliti, kako bi pa njemu določeno stvar povedali, jo ubesedili.

Hkrati pa – in to sem povedal že tudi slovenskim škofom – mora ta zgled iti od vseh strani. Če na pri­ mer pomislimo, koliko delov besedila pisem slovenskih škofov zlahka razu­ memo, kadar ga zgolj slišimo, se lahko ustrašimo. Mi vsi se delamo, da to razumemo! Pa to ne pomeni, da ne bi razumeli vsebine, ampak gre za bese­ dilo, namenjeno tihemu branju, doma; mi pa ga beremo glasno, s prižnice. In se delamo, da ima to kak realen uči­ nek.

Skratka, če pišemo ali govorimo, se moramo vedno spraševati, kdo nas bo razumel in kako nas bo razu­ mel; moramo se zavedati, da bo to večen problem in to je že dovolj. S tem se spopada človeštvo že od samega začetka – kako se razumeti. Ravno zato je jezik tako zanimiva stvar.

Kam naj gre slovenski jezik, kam naj gre krščanska skupnost?

Sam vidim svojo nalogo – kot nalogo slovenskega kristjana – v tem, da bi bil lahko dober zgled vsaj enemu, ki ni veren. Mislim, da je to že čisto dovolj.

Dr. Kozma Ahačič, v imenu vseh bralcev naše revije hvala za vaše iskrene in jasne besede! ● Benjamin Siter

Midva sva zakon

Družina in Življenje

Moj sin bo Luka

Foto: Klemen Lajevec

12

Luka Dončič, jasno. In hči bo Martina Hingis. Da, ona in njen stil igranja sta mi bila všeč. Če nama bo podarjen še kakšen otrok, bova že naredila načrt za njegovo življenje – Nobelova nagrada, Pulitzerjev nagrajenec, prva predsednica države … možnosti je ogromno, pričakovanja velika, samo še prikimati morata.

S

pomnim se obdobja pred nekaj desetletji, ko si je vsak Slovenec, ki je kaj dal nase, gradil hišo. Te hiše so bile praviloma najmanj dvostanovanj­ ske, na vrhu pa je bila še povsem pra­ zna mansarda. Najprej so dokončali del hiše (običajno nadstropje), v kate­ rem so živeli vsi, dokler so otroci odra­ ščali. Pritličje naj bi pozneje uredili v stanovanje za enega otroka, mansardo pa za drugega, ki naj bi se po smrti staršev preselil v nadstropje (zname­ nita slovenska družina z dvema otro­ koma).

Pozneje se je skorajda praviloma dogajalo to, da je hiša dolga leta osta­ jala nedokončana. Zaradi velike kva­ drature jo je bilo drago ogrevati, zato so ogrevali samo osnovne prostore, pa še teh ne prav razkošno. Čez čas so otroci zaradi šolanja odšli zdoma, najemali sobe in stanovanja, pogosto tudi ostali bližje delu ali ljubezni.

Tudi moja družina je tako gradila – ne samo dom, tudi načrte za mojo prihodnost. V srednješolskih letih sem začel slutiti preko pogovorov, da je mesto, kjer se bo moja prihodnost odvijala, že bolj ali manj določeno.

Seveda, vse s ciljem racionalizirati stroške bivanja.

Dokler nisem odšel na študij, je še šlo, v študijskih letih pa si člo­ vek ustvari svoj urnik, pravila, (ne) red. Vikend prihodi domov so vedno pogosteje začeli razkrivati težavo, znano večini, ki se odloči za skupno domovanje pod isto streho: »Dokler si pod mojo streho, veljajo moja pravila.« Odrasel otrok, sicer povsem samo­ stojen, se znajde v težavah. V meni se je vedno bolj oglašala zahteva po samo­ stojnosti. S starši nikakor nismo mogli priti do skupnega jezika glede tega.

Nekega jutra, povsem nepričakovano, sem nato pojasnil, da odhajam na svoje.

Finančno sem se osamosvojil in odločitev je padla. Starši so mojo odlo­ čitev sprejeli z obilico skepse, a bil sem odločen, da se zravnam in z vseh štirih končno stopim na obe nogi.

Vedno, ko se danes pogovarjam o tem, razložim sogovorniku, da je bila to ena najboljših odločitev v mojem življenju. Če je le možnost, so začetki na svojem blagoslov. Moji so bili naravnost čudoviti!

Občutek svobode, odraslosti, začetka odgovornosti je bil prav never­ jeten. Ko sem mislil, da z bolj polnimi pljuči ne morem več zadihati, je prišla še Ines!

V majhnem, nekaj kvadratov veli­ kem stanovanju, sva začela najino skupno pot, pot prilagajanja. Ti spo­ mini na drobcen balkonček, kamor sva se lahko komaj midva zgnetla, poletni večeri s kozarcem vina ter ure in ure pogovorov, načrtovanj, zamisli in smeha …

Z Ines sva se zavestno odločila, da bova – če bodo le možnosti dopuščale – živela na svojem. Ne nujno v mate­ rialnem razkošju, a ni večjega razkošja kot občutek odgovorne samostojnosti.

In kaj je po vseh teh letih rezultat najine odločitve? Sam ne pomnim obdobja, ko bi se s svojimi starši bolje razumel. Naju ne nasmejijo šale o taščah, ker ne poznava takšnih, in ko pride čas slovesa, se vedno veselimo novega snidenja.

Moj sin ne bo Luka niti hči ne bo tenisačica. Edini načrt, ki ga imava zanju, je, da postaneta srečna človeka v življenju. Da bosta nekoč kazala pravo smer ljudem okrog sebe. Da bosta iz gnezda doma odšla z zavedanjem, da sta dobrodošla nazaj v lepem in nevih­ tnem obdobju njunega življenja. ● David Križman

Družina in Življenje

Presaditi.

Odločno.

13

Foto: Unsplash

Starševstvo

V kraški vasi so hiše postavljene tesno skupaj in skoraj je ni, ki ne bi slonela ob bok vsaj še eni hiši. Na severni strani hiš so gase (ozke ulice). Ko človek v zimskem večeru hodi po naši vasi, se lahko zgodi, da stopi tudi mimo nizkega okna, iz katerega žari močna svetloba roza barve.

N

a okenski polici tega okna moja žena vzgaja sadike paradižnikov, jajčevcev, bučk in kar je še takega. Lani smo naredili tehnološki preskok, ko smo v hišo pripeljali umetno sonce – posebno sijalko za gojenje rastlin. Tako lahko v najbolj nežni dobi rastline izgradijo svoje temelje ne glede na to, kakšno je vreme tam zunaj. Ustvarila sva varno okolje.

Skrbna ženska roka To delo zahteva znanje in nežno žen­ sko roko ali vsaj roko, ki zna delati z žensko nežnostjo. Semena in mlade sadike so občutljiva reč, zato mora biti vse opravljeno z občutkom in skrbno­ stjo. Čez nekaj tednov so rastline pri­ pravljene za rast na prostem.

Premik se mora zgoditi ob pra­ vem času. In za nekoga, ki je z vso tisto nežnostjo tedne vzgajal sadike, je to stresen trenutek. Neko leto je toča sadike razcefrala le nekaj dni zatem, ko smo jih presadili.

Leto preskoka Letos bo za našo družino leto pre­ skoka, saj gre najstarejša hčerka na fakulteto in samostojno bivanje med tednom, druga v srednjo šolo. Hkrati

si dekleta ustvarjajo trdnejše odnose zunaj družine. Fantje, kajpak. In nji­ hove vragolije. In vse tiste prijazne besede. Osladno! In darila. In vse tiste drobne pozornosti, ki smo jih počeli vsi, samo da bi bila naša lepotica srečna. In da bi videla samo mene. In bi verjela samo meni. In nikakor ne svojim staršem.

Ah, ti fantje!

Fantje. Včasih se mi zdijo kot plevel okrog moje mlade in nežne sadike. Člo­ vek bi z veseljem za kratek čas postal vrtnar – in vsi vemo, kako se plevelu streže. A bi s tem naredil še več škode. Če dobro pomislim, so fantje del okolja, v katerem želim nekega dne videti moje dekle cveteti. Tudi sami so mladike.

Nato se zgodi: enotedensko smuča­ nje s prijatelji. In fantom, kajpak. Daleč stran od doma in daleč od dometa maminega objema. In nadzora.

Starševske skrbi Mojo vrtnarko je zelo skrbelo. Kako bo šla vožnja? Kakšno bo vreme? Koga naj pokliče, če se karkoli zgodi? Kako boste spali? Kaj boste jedli?

Niti meni ni bilo vseeno. Naj­ bolj me je motil predviden (zame

prepozen) odhod. Nekajurna vožnja v smučarsko središče pozno zvečer, v temi in ob nepredvidljivem gorskem vremenu lahko postane hitro nevarna. Še posebej za mladega voznika.

Ko je mladina to (tudi po mojem nasvetu) nekoliko »popravila«, sem dal še napotek za vožnjo domov. Da le ne bi še zadnji dan do konca izkoristili snega in se nato preutrujeni vračali domov … Več nisem mogel storiti. In sem bil kmalu glede vsega skupaj tako miren, da se je v meni prebudila slaba vest: »Kakšen oče pa si?« Dober! Če je v dobi kalitve potrebna nežnost, je ob presajanju potrebna odločnost. Odločna moška roka, bi rekel. Odločna beseda. Taka, ki tudi mami da gotovost, da je postorila vse, kar je bilo potrebno v tistih nežnih letih. Ki otroku da priložnost, da se znajde sam. Ki mamo spomni, da ta otrok ni več samo otrok. In otroku da vedeti, da gre sedaj zares.

Mama je mama. In oče je oče.

Nežnost in skrb na eni strani, gotovost in odločnost na drugi. Ja, je kar huda ta vrtnarija pri naju doma. ● Mitja Stantič

Družina in Življenje

Ledeno hladen tuš in Sveto pismo

Foto: Unsplash

14

Kaj bi vam moral obljubiti, da bi se bili pripravljeni 90 dni tuširati z mrzlo vodo? Ko rečem mrzlo, mislim ledeno mrzlo – pipo odpreti do konca. Bi bilo 100 €, 500 €, »jurja« dovolj? Kaj pa če bi vam obljubil, da si boste z mrzlim tušem in Svetim pismom pridobili svobodo? Bi bila ta tega vredna?

Manj je več – pot do prave svobode Možakarji, ki smo se pridružili 90-dnevnemu postnemu izzivu Exo­ dus 90, verjamemo da. Da bi si pri­ dobili svobodo in postali boljši možje svojim ženam, očetje svojim otrokom; da bi v sebi odkrili, kaj od nas hoče Bog, smo se odločili, da se za 90 dni odpovemo alkoholu, slaščicam, hrani med obroki, televiziji, internetu in pametnemu telefonu (razen za služ­ bene namene) ter se podvrgli inten­ zivni telesni vadbi (vsaj trikrat teden­ sko), hladnim tušem in enournemu premišljevanju Svetega pisma na dan.

Se sliši preveč srednjeveško? Preveč »ne v stiku z realnostjo« za današnji

čas? Kaj pa če vam povem, da bolj realne in sodobne izkušnje še nisem doživel?

Zakaj se podvreči tako »krutemu« režimu askeze?

V meni so se toliko časa porajale odlo­ čitve, da bom »letos« pa zagotovo malo shujšal, več telovadil, preživel manj časa na Facebooku in več z družino, manj za televizijo in več za knjigami …

V meni je tlelo neko nezadovoljstvo, ki pa doslej nikoli ni zares dozorelo. Ko sem tako ob začetku Exodusa pisal svoj »zakaj«, sem ugotovil, da je eden od razlogov v tem, da sem zasužnjen s potrebo po »imeti se fajn« in po »biti

na tekočem«. Za uspeh tega izziva je bistveno, da je v njem šest članov naše ekipe povezanih v »bratovščino«, ki se enkrat tedensko srečuje ter se redno spodbuja po »chatu« znotraj Exodus aplikacije, kjer prebiramo tudi vsakda­ nja premišljevanja. Tam vedno znova ugotavljamo, kako dobro je vse skupaj zamišljeno; kako te tedenska vodila vedno znova »najdejo« točno tam, kjer se znajdeš. In te pošljejo k dodatni maši med tednom, pa k spovedi, pa … te povprašajo, kje iščeš svojo varnost; kako je kaj s tvojim moškim napuhom; s čim se v življenju dokazuješ in pred kom ... Še kako aktualna vprašanja, torej.

Živeti s Svetim pismom

Kaj ima pri tem Sveto pismo?

Po 45 dneh, na polovici tega izziva, ponovno ugotavljam, da je Sveto pismo danes enako aktualno kot je bilo pred 3000 leti. V okviru tega izziva namreč počasi premišljujemo odlomke iz – uganili ste – Exodusa, Druge Mojzesove knjige, ki govori o izhodu Izraelcev iz Egiptovske suž­ nosti.

Doslej smo tako dan za dnem spremljali Mojzesovo rojstvo ter iznajdljivost njegove matere, ki ga je »podtaknila« faraonovi hčeri, njegovo odraščanje in beg iz Egipta v puščavo, kjer je po štirih desetletjih srečal Boga v grmu, ki je gorel, pa ne zgorel. Tam je prejel naročilo, naj se vrne v Egipt, kjer po 400 letih sužnosti trpi dober milijon in pol njegovih rojakov Izrael­ cev. Podrobno smo se srečali z zgodbo o desetih nadlogah, s katerimi je Bog prisilil zakrknjenega faraona, da izpu­ sti dragocene sužnje v puščavo.

Dobro, boste rekli. Zaenkrat se vse sliši kot pravljica iz davnine. Kje je torej aktualnost teh zgodb za danes?

Kdo? Jaz? Zakaj ravno jaz?

Ko začneš te zgodbe prav podrobno prebirati, šele dobiš uvid v njihovo aktualnost. Vidiš, kako je Mojzesova reakcija – pred 3000 leti! – ob Božjem pozivu naj gre in služi svojemu ljud­ stvu enaka, kot je moja danes. Tudi on najprej vpraša: »Kdo? Jaz? Zakaj ravno jaz?« Ali ni tudi moj odziv prav takšen?

Tudi meni danes je mnogo udobneje živeti v trenutnih zadovoljstvih kot pa pogumno stopiti na pot odkrivanja in izpolnjevanja Božjega načrta zame.

In podobno kot Izraelcem takrat so tudi meni danes te sužnosti postale tako domače, da jih skoraj več ne čutim. Zanje je bilo po 400 letih suženjstva že vse avtomatsko. Faraon jim je pobijal otroke, dan za dnem so morali opravljati neskončno brezsmi­ selno delo, oni pa so bili tako vajeni statusa quo, da niso niti pomislili na svobodo. Enako pri meni in morda še pri kom.

Družina in Življenje

Sveto pismo – konkreten primer Pred dnevi smo brali legendarni odlo­ mek, kjer se Izraelci znajdejo ujete med Rdeče morje in Egipčane, ki z velikim številom bojnih voz priha­ jajo za njimi, da bi jih odvedli nazaj v sužnost: »Ko se je faraon bližal, so Izraelovi sinovi vzdignili oči in zagledali Egipčane, ki so šli za njimi. Izraelovi sinovi so se silno prestrašili in so vpili h GOSPODU. Rekli so Mojzesu: »Ali mar ni bilo grobov v Egiptu, da si nas odpeljal, da umremo v puščavi? Kaj si nam storil, da si nas izpeljal iz Egipta?

Ali ti nismo že v Egiptu govorili in rekli: ›Pusti nas, da služimo Egipčanom!‹ Saj bi bilo boljše za nas, da bi služili Egipčanom, kakor da umremo v puščavi« (2 Mojzes 14,10–12).

Ali se ne počutimo mi prav enako, kadar nam »zagusti«, ko se nam na eni strani bližajo »Egipčani«, na drugi pa nam umik preprečuje na videz nepre­ magljiva prepreka? Pomislimo, kateri so tisti »Egipčani«, ki nas v življenju vedno znova lovijo, in se spomnimo, kam imamo v tistem trenutku obrnjen pogled.

Namen vsega našega »izhoda« (pomen besede exodus) je v tem, da se naučimo odvračati pogled od svojih »Egipčanov« – svojih strahov, odlašanj, negotovosti, zamer, pričako­ vanj drugih in pričakovanj do samega sebe, materialnih in materialističnih želja – in obračati pogled k Bogu, ki nam pravi: »Vem, da se ti kar ne zdi mogoče, da te osvobodim, ampak moraš mi zaupati, da sem jaz Bog, ki te lahko izpeljem tudi preko morja.

Naredim pot tam, kjer je na videz ni.« Takšno besedo mi je Bog namenil v 20-minutni meditaciji, ki sledi branju dnevnega odlomka.

Bog ima z nami velike načrte Naslednji dan, ko smo prebrali odlo­ mek o tem, kako je Bog Izraelce po suhem popeljal sredi morja in kako je vsa mogočna faraonova vojska utonila v vodah, ki so se vrnile na svoje mesto, me je ponovno poučeval: »Karkoli boš

15

delal, delaj v ponižnosti pred menoj in v veliki odločnosti in pogumu pred drugimi ljudmi. Saj vidiš, da lahko tudi največje mogočnike tega sveta »utopim v žlici vode«, če se postavljajo proti meni.« Intuitivno vemo, da je to res tudi danes, kajne? Le pri Bogu, stvarniku vsega, lahko najdemo moč in ne­ -zemeljski pogum za doseganje velikih stvari. Kako velikih še sami ne vemo.

Bog nas vabi, da odkrivamo, kaj je pod površino naših želja. Kot je rekel eden od prijateljev v skupini: »Bog ima z nami velike načrte, veliko večje, kot smo jih sploh sposobni misliti, kaj šele ubesediti.« Tako sem preko meditacij v Exo­ dusu odkril, kako zdravilno moč ima daljša meditacija v tišini ob Božji besedi. Takšnih vtisov ne prejmem vsak dan. Dobim jih, kadar po prebra­ nem odlomku zavestno zavlačujem s tišino in se zares potrudim tudi v svojih mislih »biti tiho« pred Bogom.

Priporočam, da s podobno vajo čim pogosteje poskusite tudi sami. Čas je, da spoznamo, od česa nas želi osvo­ boditi. ● Benjamin Siter

16

Odgovori na vprašanja

Družina in Življenje

Po zakonski skupini se vedno skregava.

Oprostite mi, če bom malo preveč direkten, vendar imam dilemo, ki je z ženo ne znava razrešiti. Na njeno veliko željo sva pred tremi leti začela obiskovati zakonsko skupino.

Sprva sem bil nekoliko zadržan, vendar so v skupini tudi ljudje, ki so najini prijatelji, in smo se kar dobro ujeli. Težava pa je, ker imava zadnje leto in pol občutek, da zakonska skupina na naju ne vpliva dobro. Nekako se mi zdi, da ne deluje. Običajno se po skoraj vsakem srečanju skregava, kar se je pred tem bolj poredko dogajalo. Žena mi je zadnjič rekla, da je v tem primeru brez veze, da sploh še hodiva. Mogoče bi se v tem celo strinjal z njo. Kaj pa vi pravite?

Jože

Dragi Jože!

Hvala za dobro vprašanje in hvala za odkritosrčnost glede vašega občutka v zvezi z zakonsko skupino – češ, da se skoraj po vsakem srečanju skregata, prej pa ni bilo tako.

Verjetno se boste strinjali z menoj, če rečem, da je življenje v zakonu delo, ki je včasih zelo naporno – pravo gara­ nje. Ko sva se z Vilmo (verjetno isto velja tudi za vaju) poročila, se tega nisva zavedala. Še posebej priznam, da se tega nisem zavedal sam, saj sem nezakonski sin, ki osebno ni imel izku­ stva zakona oziroma izkustva odnosa med možem in ženo – očeta in mame nikoli nisem videl skupaj (ne v sreči in ne v nesreči).

Kljub dejstvu, da sem mladost pre­ živel z mamo, o ženski naravi nisem imel pojma. Nisem vedel, kako zelo se ženska narava razlikuje od moške. Želel sem biti dober mož, pa nisem vedel, kaj mojo mlado ženo razveseli in razpoloži, kaj jo prizadene oziroma užalosti, kaj ona v določeni situaciji čuti in doživlja, kaj se dogaja v njenem srcu, kaj pričakuje od najinega odnosa, kaj pričakuje od mene …

O dobrih odnosih me ni nihče poučil, med prijatelji in v službi o tem nismo govorili, knjig o odnosih nisem bral … (danes je knjig o odnosih veliko).

Ko se oziram nazaj, sem Bogu hva­ ležen, da sem kmalu zaslutil, da se

bom moral, če bom hotel barko naji­ nega zakona in najine družine varno usmerjati po razburkanem morju živ­ ljenja, o odnosih v zakonu in družini dobro poučiti. Tako sem začel brati knjige o odnosih med možem in ženo, pa tudi kakšna knjiga o starševstvu se je znašla na polici.

Prepiri so le nove priložnosti za rast vajine ljubezni in pripadnosti.

Priznam, da je bil pogovor z ženo zame vedno trd oreh (in je še vedno).

Ona se je želela pogovarjati (pogo­ varjala bi se dve uri na dan, jaz pa pol ure na teden), jaz pa sem se pogovoru izmikal. Niti nisem vedel zakaj.

Morda zato, ker pogovora o občut­ kih in mojem notranjem doživljanju nisem obvladal. Morda zaradi tega, ker sem vedel, da bom moral v svojem obnašanju kaj spremeniti, da se bom moral čemu odpovedati …

Danes vem, da je zakonska zveza najboljša življenjska učilnica. Vsak dan se učim, saj vsak dan pridobivam nova spoznanja o medsebojnih odno­ sih.

In prav to je namen srečevanja v zakonski skupini. Učimo se graditi

odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej. Ali z drugimi bese­ dami: učiva se spoznavati sebe in drug drugega. Zakaj?

Da bi iz dneva v dan bolj rasla najina ljubezen, ki sva jo drug dru­ gemu obljubila na poročni dan; da bi iz dneva v dan bolj raslo najino med­ sebojno spoštovanje in bi bila drug drugemu iz dneva v dan bolj naklo­ njena.

Saj če dobro premislim, sva se poročila (verjamem, da velja tudi za vaju) prav zato, da bi bila drug ob dru­ gem srečna, da bi si vedno bolj pripa­ dala in bi vedno bolj hrepenela drug po drugem.

Stari pregovor pravi: »Čič ne da nič!« In res je življenje v odnosu z drugo osebo naporno delo, ki zahteva pripravljenost obeh, pripravljenost na nenehne spremembe in nenehno rast.

Zato, ker najin odnos ni mrtva črka na papirju, pač pa je nekaj živega.

Ali kot je nekdo rekel: »Najin odnos je najin prvi otrok, ki ga ne bi bilo, če midva drug drugemu ne bi izrekla svojega DA. In za tega otroka sva dolžna oba skrbeti in ga negovati, saj večkrat zboli, je pokakan, pobru­ han in potreben najinega objema.« Zakonska skupina je najbolj pri­ merno okolje, v katerem se učimo skr­ beti za ta odnos, iz katerega izvirajo vsi drugi odnosi – odnosi do otrok, star­ šev in okolice. Prav zato se, dragi Jože,

17

Foto: iStock

Družina in Življenje

ne čudita, če se po srečanju zakonske skupine skregata. Živimo namreč v času indivi­ dualizma, ki ne podpira ljubezni in naklonjenosti do drugega, pač pa nas nenehno posiljuje z vprašanjem: »Kaj bom imel od tega?« Zavedati se moramo, da ko gre za odnos med možem in ženo, mora biti zastavljeno drugačno vprašanje: »Kakšen mož (žena) sem? Kako se moja žena (moj mož) ob meni počuti?

Ji (mu) je prijetno? Ji (mu) lahko pomagam, da ji (mu) bo lažje živeti z menoj?« To pa je najtežje, saj moram pozabljati nase in živeti za drugega, kar pa danes ni moderno, saj sem ven­ dar »jaz najpomembnejši«. Sem res?

Ne pozabimo na nekaj zelo pomembnega: krščanski možje in žene imamo poseben privilegij. Imamo namreč možnost priključitve na neiz­ črpen vir energije, ki ga tistim, ki vanj verujemo, obljublja in omogoča Jezus: »Prejeli pa boste moč, ko pride v vas Sveti Duh« (Apostolska dela 1,8). Moč za kaj?

Moč za odpuščanje, ljubezen, spo­ štovanje, sočutje … Tudi tega, kako se priključiti na ta Božji vir moči in kako nova spoznanja z Božjo (po)močjo prenesti v naše medsebojne odnose, se učimo na srečanjih zakonske skupine.

Vsi smo torej povabljeni k rednemu in zavzetemu delu za dobre odnose.

Vsi smo povabljeni, da upoštevamo

navodila in se jih držimo (tudi ko gre za redni mesečni zmenek J).

Predvsem pa ne obupajta! Vajina medsebojna pripadnost in naklonje­ nost je največja dediščina za vajine otroke. Ko se prepirata, vedita, da so prepiri le nove priložnosti za rast vajine ljubezni in pripadnosti. Pri tem pa imejta v mislih, da ne sme zma­ gati nobeden od vaju, pač pa mora vedno zmagati vajina ljubezen (vajin »midva«). ● Dani Siter

Imate tudi vi kakšno dilemo, potrebujete nasvet? Pošljite nam svoje vprašanje na dani@diz.si.

18

Ta stari in ta mladi

Družina in Življenje

Prenašati tradicijo in vero naprej P

ogosto se danes mnoge priredit­ve in srečanja imenujejo tradicio­ nalni (verjetno je mišljeno, da se že nekaj časa ponavljajo).

Meni pa tradicija zveni veliko bolj močno kot samo ponavljanje nekih dogodkov, veliko bolj žlahtno, vse­ binsko bolj polno. Če k temu dodam še tradicionalno družino, postanejo stvari lahko polemične, če pa še tradi­ cionalno krščanstvo, bi pa že lahko tu in tam govorili celo o folklori.

Za življenje se mi zdi najbolj pomembno, da se tradicija v smislu temeljnih vrednot prenaša iz roda v rod. Družina je gotovo tisto naj­ bolj primerno mesto, kjer se to lahko dogaja ali pa ne.

Starša lahko živita te vrednote v čisto vsakem dnevu, lahko občasno ali pa samo enkrat ali dvakrat letno.

Govorim o krščanskih navadah, ki imajo vsebino in tudi gradijo odnose v družini ter odnos z Bogom.

To je recimo redna, kratka jutra­ nja molitev celotne družine (vsaj v soboto in nedeljo, ko smo skupaj), to je molitev Angelovega češčenja zjutraj, opoldne in zvečer, ko zvoni avemarijo.

To je skupna večerna molitev, ki je v večini primerov možna vsak dan tudi danes.

To so tudi časi v cerkvenem letu, ko v adventu hodimo k zornicam (svete maše zgodaj zjutraj; če jih več ni, pa zvečer), to je opravljanje prvih pet­ kov, ko gremo ta dan redno enkrat na mesec k sv. spovedi in k sv. maši, to so posti ob vseh petkih ali nadomestilo zanje, to je umirjeno življenje (brez bučne glasbe, zabav ...) v postnem času, to je strogi post na pepelnico in veliki petek, to je navzočnost pri obre­ dih svetega tridnevja z velikim pra­ znovanjem vigilije (najbolj slovesne

svete maše v vsem letu) in vstajenjske procesije skozi vas, mesto, polja, ulice.

To je potem redno prihajanje k šmar­ nicam, ki niso namenjene le otrokom, in to so praznovanja binkošti in potem Svetega Rešnjega telesa.

Med te navade, ki lahko gradijo, lahko pa so folklora, spadajo tudi »žegnanja«, ko gre za druženja posa­ meznih okolij okrog oltarne mize.

Midva sva to tradicijo z najino dru­ žino živela nekako delno. Mož ni pri­ nesel od doma te dediščine in jaz sem lahko nekatere stvari bolj, druge manj v soglasju z njim spravila v življenje.

Poskušala sva vedno živeti z dru­ žino tako, da te navade ne bi bile fol­ klora, ampak bi nas napolnjevala vse­ bina. Ja, delali smo jaslice in nesli k »žegnu« velikonočne jedi, ampak to ni bilo najpomembneje.

Prednost sva skušala dajati pripravi (zbiranje žrtvic – slamic za Jezusa, odpovedi, recimo sladkarijem v postu, nič ali manj glasbe …). Gotovo pa so zunanja znamenja, način vedenja, sim­ boli, pospravljanje hiše pred velikimi prazniki (analogno pospravimo tudi svojo dušo) tisti, ki zelo doprinesejo k medsebojni bližini in bližini z Bogom.

Z leti vsak dan bolj ugotavljam, da so te tradicije lahko tiste, ki posamez­ niku in skupnosti, kot je družina, zelo pomagajo. Lahko pa postanejo tudi oklep, ki hromi odnose, posebej če dobi forma prednost pred vsebino.

Oba z možem tudi vidiva, da je z otroki možno in lepo živeti to tra­ dicijo, ki se je razvijala z vsebino in za vsebino, je pa z leti, ko odraščajo, potrebno veliko pogovora o tem. Ugo­ tavljava, da pri tem gotovo nisva bila dovolj dosledna.

Vidiva pa tudi, da je potrebno potem, ko imajo otroci svoje družine,

Foto: Primož Halas

Kakšna je definicija tradicije ali tradicionalnosti, natančno ne vem, vem pa, kje začutim, da bi nekaj lahko bilo tradicija. Gotovo z leti, ko je človek že nekaj več časa na svetu, gleda na mnoge stvari drugače – predvsem skozi svojo izkušnjo.

pustiti, da oblikujejo življenje tradicije sami, kajti edino to bodo tudi z vese­ ljem živeli. Če ni tradicije, če ni znanih poti skozi leto naših življenj, smo lahko pogosto zgubljeni ali pa ostane posa­ mezni čas v letu prazen, brezobličen in nas ne dela srečnih. Živeti in graditi tradicijo je napor, podobno kot hoja v hribe; doživeti posamezne velike dogodke v cer­ kvenem letu pa je potem podobno kot zavriskati na vrhu, ko se ti odpre pogled in občutiš tisto pravo, česar morda niti ne moreš opisati – samo lepo je. ● Marija Halas

Za voditeljske pare

19

Foto: iStock

Družina in Življenje

Ko nekdo v zakonski skupini zajoka Obravnavali smo odnos do svojih staršev. Neka žena je povedala trpko izkušnjo iz svojega otroštva ter zajokala. Močno. Solze so ji zalile oči in preplavile obraz. Mi pa nismo vedeli kaj storiti. Noben od nas se ni zganil. Kar obnemeli smo, v nekakšni zadregi otrdeli in obsedeli.

Kot da smo kamni brez srca. Pa nismo. Po srečanju sem premišljeval o tej situaciji. Tudi sam pravzaprav nikoli ne vem, kaj storiti, ko kdo zajoka. Celo ko zajoka žena.

V zakonski supini v stiski nismo sami Zakonske skupine s časom postanejo pomemben del naših življenj. Na srečanja zakonci prinesemo vse, iz česar so stkana naša življenja: veselje in žalost, radost in trpljenje, »lepe in oblačne dni«.

V zakonski skupini zakonci drug drugega bogatimo s svojimi življenj­ skimi izkušnjami, tudi – morda pred­ vsem – s težkimi. Zakonska skupina je in mora biti varen prostor, v katerem lahko izrazimo našo pristnost, je pro­ stor, kjer smo lahko ranljivi in nepo­ polni.

Ko zakonske skupine prerastejo okvir skupnosti, kjer se zakonci pač srečujejo na istem mestu ob istem času, ko se dovolj povežejo, da si zau­ pajo, postanejo občestva – skupnost ljudi, ki jih povezujejo iste duhovne vrednote. V občestvu pa se veselimo s tistimi, ki se veselijo, in jokamo s tistimi, ki jokajo (prim. Rimljanom 12,15).

Zakonske skupine, ki prerastejo v občestva – bi lahko rekli – so Božji način, da zakonca nikoli ne ostaneta sama, da izčrpana od težkih situacij ne obupata, da v stiski ne »padeta v prazno«, da se lahko ujameta v mreži čutečih soljudi.

Zakonske skupine, pa tudi širše – regije zakonskih skupin – so pomembne tudi zato, da skupaj hodimo skozi preizkušnje in tudi sku­ paj molimo in se v prošnjah obračamo na Boga za pomoč.

Ko se na srečanju pojavijo solze ... … naj voditeljski par takoj ustavi redni potek srečanja. Takrat tema ni več pomembna, takrat damo absolutno prednost posamezniku – pred sku­ pino in ciljem (glej priročnik Gradimo odnose in dajemo naprej, str. 14 in 15).

Takrat vse drugo postane drugo­ tnega pomena, takoj damo pozor­ nost možu ali ženi, ki zajoka. Solze so

znak globoke prizadetosti in stiske, v primeru izgube ljubljene osebe lahko tudi žalovanja. Sedaj je čas za izražanje sočutja in razumevanja.

Storimo podobno, kot so Jobovi trije prijatelji, ki so ga v njegovi hudi stiski obiskali: sedeli so z njim na tleh sedem dni in sedem noči in nobeden mu ni rekel besede (prim. Job 2, 13).

Verjetno tako dolgo ne bomo sedeli, vsekakor pa ne hitimo naprej z vse­ bino srečanja.

Solze pokličejo k objemu in moli­ tvi.

Solze so tudi znamenje, ki pokliče k molitvi. Sklenimo roke in zmolimo – kar rožni venec.

Primerno je, da osebo, ki ji je hudo, sočutno primemo za roke ter obja­ memo. Vzdržimo se vsakih besed in pametovanja ali razreševanja situacije.

Samo molitev in sočuten dotik. ● Aleš Čerin

20

Vilmina spodbuda

Družina in Življenje

Dragocene in svete

Foto: Slavko Štern

Vilma Siter, z možem Danijem skupaj vodita društvo DiŽ

Ko srečujem pare, ki se vedno znova pogrezajo v škodljive miselne vzorce, imam občutek, da so se tako navadili takega načina življenja, da to za njih postaja cona udobja, čeprav je takšen odnos daleč od kakršnegakoli udobja.

N

aša pričakovanja nas lahko zabe­ tonirajo. Iz neizpolnjenih priča­ kovanj se rojevajo zamere, ki lahko vsakogar pahnejo v maščevalnost.

Velikokrat se je niti ne zavedamo, pa

vendar sčasoma to postane »moja mantra«, ki jo ponavljam iz dneva v dan in iz nje živim.

Ne opazim, da je moja maščeval­ nost postala moj »bog«, moj malik,

ki ga vedno znova postavim na oltar.

Na neizpolnjena pričakovanja se lepijo nova razočaranja in zamere in tako smo okuženi z maščevalno nastroje­ nostjo.

Družina in Življenje

Maščevalnost, ki se sicer tiho pri­ plazi v naše srce, se lahko v njem celo ugnezdi in razraste, postane »hrana«, ki jo postrežem vsem okrog, na žalost tudi svojim otrokom.

Njen malo ranjeni svet V takem razpoloženju žena z vsemi možnimi znaki sporoča možu, da je glede na njena pričakovanja spet zamočil.

Ni treba, da mu to pove, ker ji piše v načinu, kako ga pogleda, v izrazu nje­ nega obraza, v vseh njenih kretnjah in mimiki. Nadela si je velik transparent: »ZAMOČIL SI! Ne morem te spošto­ vati in te tudi ne mislim več. Zasluži si ga ali pa grem!« In tako se mnoge žene, četudi ne odidejo fizično, odpravijo na pot odtu­ jenosti. Na tej poti se zabubijo v svoj mali ranjeni svet in se neprenehoma vrtijo okrog lastnega razočaranja.

Mnoge se začno spraševati celo o tem, ali jim vera in Bog sploh še kaj koristita in pomagata, in se na tem razpotju odločijo hoditi naprej same brez Boga in brez moža, nezaščitene, nazavarovane, ranjene in osamljene.

Obupale so nad tem, da je še možno kaj popraviti.

Iz maščevalnosti v svobodo Prepoznati takšno dogajanje v srcu je pravo odkritje, ki lahko vodi v svo­ bodo in nove odnose.

Važno je, da se le ne prepustimo težkim trenutkom, pač pa iz dneva v dan obnavljamo trdno zvezo z Bogom, ki naju oba brezpogojno ljubi. Ko črpam iz Njegove neskončne ljubezni, ob prebiranju Božje besede, ki jo kot infuzijo napeljem v svoje srce, se mi povrne upanje in potem sem lahko pripravljena deliti ta dotok ljubezni naprej za vse tiste, ki so mi bili zau­ pani.

Pričakovanja pridejo sama po sebi in lepo je, da jih imamo. Ni pa dovolj, da ostajamo samo pri željah in priča­ kovanjih. Stvari se začnejo premikati takrat, ko začnem delovati v smeri proti cilju – najini edinosti, ki postane

moja naloga, moj prispevek k naji­ nemu odnosu, najini družini, in to potem postaja prava »hrana« tudi za najine otroke.

V teh dneh, ko mi mož po operaciji na roki pomaga pri vseh gospodinj­ skih opravilih, ga občudujem, kako mi je pripravljen »služiti« na prijazen način, brez trpečega izraza na obrazu. Čutim, da to dela iz ljubezni do mene in doživljam ta čas kot poseben dar.

Pa tudi njemu veliko pomeni, ko mu ob prehladu že lahko skuham in prinesem čaj, ki je baje veliko boljši, kot če si ga skuha sam. Tako vidim, da najin odnos napreduje in da se splača vlagati čas in napor v premagovanje samega sebe. Pa vendar nisva imuna na napačno izgovorjene besede in na napačne reakcije.

Izhod iz greznice Pred nedavnim sem možu omenila neko »majhno« stvar, ki jo je po moje naredil narobe. On pa je odreagiral popolnoma neprimerno, kot bi ga močnoooo zabolelo.

In potem sva ponovno zaplesala najin »ples smrti«, ko se jaz pogrezam v svojo greznico samopomilovanja in ne morem ven, mož pa je tako razbo­ len, da se ne more premakniti.

In nihče od naju še dolgo ne vidi rešitve, vidiva samo drevesa, kot tisti na pol ozdravljeni slepec, ki potrebuje še en Jezusov dotik, da bi videl stvari takšne, kot v resnici so. Šele ob prebi­ ranju Božje besede sem »spregledala« in doumela, zakaj se nam, zakoncem, to tako pogosto dogaja. Če prijatelj odraslega dedca poči po rami in mu razkrije napako, ki jo je naredil, mu bo opomnjeni hvaležen, da je bil prijateljsko opozorjen.

Kaj pa se zgodi, če z isto močjo lopneš majhnega otroka? Bo tudi on razumel to kot prijateljsko opominjanje?

Ne, on bo to zaznal kot hudo bolečino, kar to dejansko zanj tudi je. Posvetilo se mi je, zakaj moža ali pa tudi mene tako zelo zaboli stvar, ki sama po sebi niti ni tako huda, ne težka.

21

Bolečina je tako intenzivna zaradi tega, ker si kot majhen otrok doživel nekaj identičnega in tiste stvari takrat nisi razumel, niti predelal. V tebi je ostal odmev takratne bolečine, ki je ostala vse do zdaj neozdravljena, glo­ boko zakopana v nezavedno. Zdaj pa se vrača nazaj kot opomnik in kot nova priložnost ozdravljenja.

V tebi je ostal majhen ranjeni otrok, ki preko »čudne reakcije« prosi, da se ga vsaj zdaj usmiliš ti, ki si mu najbližji. O, da bi dopustili Gospodu, da nam s svojo slino namaže naše duhovne oči in se nas dotakne z ozdra­ vljujočim dotikom. »Dragocena je v očeh GOSPODOVIH, smrt njegovih zvestih,« (Psalm 116,15) me opomni psalmist v psalmu tega dne. Ali to velja tudi za to, da je za Boga dragoceno, kadar umiram sama sebi in svoji sebičnosti, ki se vedno tako rada nacepi na rane, ki jih nosimo iz otroštva?

Verjamem, da. Dragoceno je za Gospoda, če umrem sama sebi, to pomeni tistemu, kar je slabega v meni, kar nama obema škodi in ne gradi najinega odnosa. In kadar umrem sama sebi, me psalmist imenuje sveto in me Bog vidi dragoceno.

Zdi se, da je čas, ko čakava ranjena in zaparkirana vsak v svoj prav, vsak v svojo ranjenost, predolg, da je izgu­ bljen. Izgubljen za nebesa, čutiva, da naju takrat satan drži v rokah preko samopomilovanja, trme in sebičnosti.

Pa vendar vidim na koncu temnega tunela svetlo luč. Nekje v daljavi celo v takem stanju slutim in vem, da me bo nekdo odrešil. Upam in verjamem, da bo mož prišel do mene in me objel.

Hvala Bogu za mojega moža, ki tudi v takem stanju ne pobegne, pač pa me na koncu res potegne ven iz greznice in me objame. Njegov objem izpere z mene vso nesnago sramu in me obleče v nova, bela oblačila. Takrat vem, da se je Jezus sklonil k meni po mojem možu, in vem, da je odkupil celo tisti čas, ki je zgledal izgubljen. ● Vilma Siter

Družina in Življenje

Foto: Matjaž Corel

22

Nina in Toni Kukenberger: »Družba je odraz stanja v družinah.« Toni in Nina Kukenberger prihajata iz Gorenjih Ponikev v župniji Trebnje. Skupaj obiskujemo zakonsko skupino v Novem mestu. K njim sem prišla na obisk ravno, ko so pojedli večerjo.

Pričakal me je štiriletni David in mi najprej razkazal svojo kuhinjo, dveletna Neža pa mi je ponudila jabolčne krhlje. Naš pogovor je bil živahen in sproščen predvsem zato, ker sta Nina in Toni tako odprta in prijetna človeka, o čemer se lahko tudi sami prepričate, če jih obiščete na njihovi ekološki kmetiji ali v sirarni.

Za začetek povejta, iz kakšnih družin prihajata?

Nina: Iz normalnih, ne? J Toni: Mi smo bili vedno zelo povezani s kmetijo. S starimi starši smo živeli in delali skupaj. Imeli smo tudi skupno gospodinjstvo. Imam mlajšo in sta­ rejšo sestro. Nismo bili povsem pov­ prečna krščanska družina, smo malo več molili ob praznikih, vedno smo hodili k maši, otroci smo peli pri zbo­ rih. Moja mama je vzgojiteljica, oče je kmet in dela doma.

Nina: Jaz prihajam iz bližnje vasi Jezero. Sem najstarejša od štirih otrok.

Imam dva brata in sestro, ki je 14 let

mlajša od mene. Moji starši imajo podjetje – avtoprevozništvo, vulkani­ zerstvo in mehanično delavnico, mami je prej delala kot vzgojiteljica. Bili smo tradicionalno verna družina. Hodili smo v isto faro kot Tonijevi.

Potem sta se tako spoznala?

V župniji?

Nina: Poznava se sicer na videz že od nekdaj, tudi iz zborčka, potem sva bila skupaj na oratoriju soanimatorja, takrat sva se začela malo pogovarjati, potem pa sva še v mladinski zbor hodila skupaj.

Toni: To je bil pravzaprav dolgo najin edini stik. Do konca srednje šole.

Kdaj se je pa potem začelo med vama kaj iskriti?

Nina: Enkrat vmes J Jaz sem bila stara 16, Toni pa 18. Potem sva šla štu­ dirat in sva oba stanovala v Vincenci­ jevem domu. Jaz sem študirala farma­ cijo, tako da sem farmacevtka in zdaj delam v lekarni.

Toni: Jaz sem pa študiral živinorejo v Ljubljani. Ko sem zaključil študij, sem šel domov in takoj prevzel kmetijo.

Nina: Med mojo prakso sva se poro­ čila, aprila leta 2013. In zdaj imava dva otroka, David je star štiri leta, Neža pa dve.

Zgodba zakonskega para

Sta se kaj pogovarjala o tem, kako bo, ko bosta živela skupaj? Toni, ti si verjetno vedel, da boš ostal doma in delal na kmetiji?

Toni: Pravzaprav sem zares vedel šele, ko sem zaključeval fakulteto, recimo zadnje leto. Takrat smo se doma tako dogovorili.

Razmišljal sem različne stvari, tudi to, da bi mogoče na fakulteti ostal, ampak ko sem delal diplomo, sem videl, da takšno delo ni zame, da je preveč stacionarno in preveč v pisarni.

In ti, Nina, si se kar sprijaznila s tem?

Toni: Sva imela kar veliko debat okoli tega. Nina ni imela želje, da bi imela kmetijo.

Nina: Sva se dogovorila, kdo bo mol­ zel krave. J Kako sta potem presegla ta strah?

Nina: Ne vem, čas. Bila sva sedem let par, preden sva se poročila, in v tem času se stvari premaknejo naprej. Nekako zoriš in rasteš skupaj. Na začetku sva se videla enkrat na teden. Prva tri leta je bila najina hoja bolj »hobi program«. Ni bilo še tako resno. Potem sva malo bolj odrinila na globoko, ko sva se odločila, da je to prava stvar.

A to sta se kar odločila?

Nina: Mislim, da sva se. Zaljubljenost nekaj časa drži, potem pa spusti. In se moraš odločiti, kaj naprej. Ali boš delal na tem, da bo ljubezen trajala, ali boš iskal novo zaljubljenost.

Toni: Jaz nikoli nisem sistematično razmišljal o tem, kakšno punco ali kakšno ženo bi rad imel. Nikoli pa tudi nisem pomislil, da se ne bi poročil. Že od začetka sem najino zvezo zelo resno jemal in nisem sploh razmišljal, da bi kaj drugače. Nina je imela mogoče malo več različnih obdobij.

Nina: Pri Toniju je zaljubljenost trajala tri leta, pri meni pa pol. Jaz sem malo bolj eksplozivna. Toni je bolj stabilen, jaz se hitro za neko stvar zagrejem, me pa tudi hitro mine. Potem pa je treba malo vztrajnosti naprej.

Kaj pa vama je zdaj drug pri drugemu najbolj všeč?

Toni: Nina je zelo skrbna, vestna in natančna. Ona je navajena tega, da kar se dogovoriš, drži 105-odstotno, ne 97.

Zelo slabo prenaša zamujanje. Že ko smo hodili na pevske vaje ob sobotah, sem imel to navado, da sva midva s sestro vedno zamudila. Ne iz kakšnega razloga, ampak par minut – iz malo­ marnosti. Če se z Nino dogovoriš ob enih, je deset minut do enih ona tam.

Jaz še vedno do zadnjega nekaj delam oz. hočem izkoristiti čas in ne bi deset minut čakal, da se začne. Tukaj sva zelo različna. Čeprav se zelo strinjam, da ni prav, da zamujaš.

Nina: Edina stvar, ki sem jo rekla Toniju glede poroke, je bilo: »Da ne boš zamudil!« J Meni je pa všeč, da je Toni tehničen tip, da se veliko stvari sam loti, popravi. Sicer včasih malo traja, preden ga kakšno stvar napro­ sim, ampak zdaj ima res tudi manj časa. Tudi to, da je pri svojem delu natančen in da se trudi vzeti čim več časa za nas. Da mu družina veliko pomeni, da ni vedno samo delo, ampak se tudi igra z otrokoma in si vzame čas zame.

Kakšen je vaš vsakdan, glede na to, da ti delaš doma, Toni, Nina pa odhaja v službo?

Toni: Nina zdaj dela po 6 ur, kar se zelo pozna. Večinoma ona vozi otroke v vrtec in jih gre iskat. Na kmetiji je tako, da če vidiš delo, ga nikoli ne zmanjka. Vedno je kaj za narediti in dejansko delo vedno ostaja. In ker si doma, misliš, da moraš kar še vse narediti, če greš pa po službi domov, pa lažje delo tam pustiš. To je meni kar težko.

Nina: Je pa prednost to, da se vsaj kaj vidiš lahko tudi čez dan. Ali če je treba kaj na hitro vkočiti.

Toni, pred dvema letoma si prijel posebno priznanje »inovativni mladi kmet«. Kakšna je bila ta zgodba?

Toni: To je tekmovanje, za katerega

Družina in Življenje

23

sploh ne veš, da tekmuješ. Nekdo te mora opaziti ... V bistvu so me iz novo­ meškega kmetijskega zavoda vprašali, če me lahko prijavijo, ker se jim je naša kmetija zdela zanimiva. V prijavi se opiše kmetijo, zakaj je inovativna, komisija pride na ogled in potem se odloči, koga bodo izbrali. Takrat nas je bilo šest kandidatov.

In zakaj si si prislužil ta naziv?

Toni: Zaradi celotne zasnove naše kmetije – od ekološke usmeritve do trženja lastnih izdelkov in izdelave prevoznega molzišča. To je bila stvar, ki je pretehtala. Naša kmetija je na sredini vasi, pašnike pa imamo zunaj nje. Ker krave pasemo pol leta, jih ne moremo priganjati na molžo dvakrat na dan, zato jih molzemo na pašniku.

Naredil sem prevozno molzišče, ki ga pripnemo na traktor, zapeljemo na pašnik, tam pomolzemo krave in potem vse skupaj pripeljemo domov in pomijemo.

Nina: Podobno molzišče se sicer v tujini da kupiti, ampak za nas ni bilo primerno. Toni pa si ga je zamislil sam in ga naredil s pomočjo prijateljev.

Kako je delati in živeti skupaj pod isto streho s starši oziroma taščo in tastom? Kaj se vama zdi pomembno za dobre medsebojne odnose?

Nina: Potrebno je veliko razumeva­ nja, prilagajanja, včasih je treba tudi povedati, kaj te moti. Sta pa oba zelo naklonjena temu, da živimo skupaj, in to je tudi zelo pomembno. Nikoli se ne počutim odrinjeno ali kaj »manj«, ker sem primožena. Tudi tašča nama veliko pomaga z varstvom. Saj tudi moji starši, ampak ker smo tukaj skupaj, lahko vskočita, tako da res ni težava iti na primer na zakonsko ali zmenek.

Če skupaj delaš, ne moreš biti skregan ali vsak čisto zase.

Družina in Življenje

Toni: To je velika prednost, če si v isti hiši, ker ne potrebuješ nobene logi­ stike za otroke. Prideš domov, otroci spijo v svojih posteljah in to je to.

Nina: Smo pa nekaj časa potrebovali, da smo se navadili drug na drugega.

Se mi zdi, da se zdaj lažje in hitreje dogovorimo.

Toni: Potrebno se je bilo navaditi, da skupaj živita dve družini. Pri nas smo prej imeli skupno gospodinjstvo s sta­ rimi starši, samo spat smo šli zvečer v zgornje nadstropje, midva pa sva želela nekatere stvari imeti ločeno.

Nina: Mi smo bili bolj glasna dru­ žina, tukaj so bolj tihi in navajeni zase držati stvari. Pri nas je bil že sam govor glasnejši. Morala sva se nava­ diti eden drugega, da mi ne vpijemo, ampak se samo bolj naglas pogovar­ jamo. J Različne poglede imamo tudi pri vzgoji. Moja mama in tašča sta obe vzgojiteljici ... Včasih se malo zakreše, potem se pa pogovorimo in gremo naprej. Želela sva imeti svoje gospodinjstvo, čeprav jaz trenutno ne kuham veliko. Tašča zelo rada kuha in smo zmenjeni, da skuha še za nas običajno, mi si pa pogrejemo oz. vsaka nekaj naredi, tudi starika (Tonijeva stara mama). Tašči veliko pomeni, da

temeljni seminar. Na seminarju sva se potem napisala, da bi šla v zakonsko skupino. In po približno pol leta smo se zbrali v tej naši novomeški skupini.

Če veš za problem in veš za rešitev, je prav, da to poskušaš kar največ ljudem približati. nam tako pomaga, nam pa zelo prav pride. Malo se pustimo razvajati ...

Zdi se mi lepo, da se tako razumete.

Toni: Res je, da smo odvisni eden od drugega. Delo na kmetiji je tako, da zahteva več ljudi, in če mama in oče ne bi pomagala, se to ne bi izšlo. Če skupaj delaš, ne moreš biti skregan ali vsak čisto zase. Je pa vseeno dobro, da se zavedamo, da smo mi svoja dru­ žina in da si vzamemo čas zase, ko ga želimo. Pravila morajo biti jasno dolo­ čena.

Kakšen pa je bil vajin motiv, da sta šla v zakonsko skupino? Mogoče prav to, o čemer sta govorila prej, da bi se naučila pogovarjati?

Nina: Jaz sem nekako vedno imela željo, da bi hodila v zakonsko skupino.

Slišala sem že za Danija in Vilmo, za seminarje ... Tako sva po poroki šla na

Foto: osebni arhiv

24

Sta seminar dobila za darilo?

Nina: Ne, sama sva si ga privoščila. Ga pa zdaj midva dajeva naprej za darilo, na primer ob poroki. Vsako leto ga dava enemu paru.

Kaj, sta vsako leto na ohceti?

Nina: Skoraj res, eno leto vmes, ko pa ni bilo poroke, sva ga pa podarila star­ šem . Tako so bili najini najbližji že kar vsi na temeljnem seminarju.

Toni: Nama se to res zdi super darilo.

Takega skoraj nihče ne dobi oz. je zelo majhna verjetnost in to je res darilo, ki ima neprecenljivo vrednost.

Toni, kako pa ti gledaš na zakonsko skupino?

Toni: Mislim si, da je tu večinoma problem pri moških. Jaz nisem nikoli razmišljal o tem, da mi ne bi bilo do zakonske skupine. Sigurno je pripo­ moglo tudi to, da sta tudi moja starša nekaj časa hodila v zakonsko skupino v Trebnjem ...

Nina: ... pa še on me ima tako rad, da tudi če kakšne »odpuljene« stvari pred­lagam, po navadi ne reče »ne«. Čutim to podporo. Me posluša, če ni ravno navdušen, reče »bom razmislil« in potem se uskladiva.

Kaj se vama zdi, da je naloga zakoncev ali vaju navzven v svetu?

Kako pričujeta za lepoto zakona in družine?

Nina: Dober zgled je že to, da sva še vedno skupaj, da sva poročena, da se da živeti skupaj – glede na to, koliko parov se loči. In po možnosti tudi to, da sva vesela. Zelo se učiva, da ne »jamrava«. Delava v tej smeri. Da ni vedno: »Joj, kako mi je hudo.« Ampak, da si rečeš: »Zdaj je tako, potem bo pa bolje.« In tudi v tem, da te ne zaslepi potrošništvo, ampak razmisliš za vsako stvar, če jo potrebuješ ali ne. In da otroke tudi učiš v tej smeri, da ne

Družina in Življenje

25

Foto: Jernej Hrovatin

Zgodba zakonskega para

potrebujejo čisto vsega, kar se spom­ nijo.

Toni: Mene tudi malo zanima psiho­ logija in vidim, da je zelo res, da tisti, ki imajo z drugimi probleme, imajo probleme sami s sabo. Ali nimajo razčiščenih stvari, ali so imeli prob­ leme v otroštvu ali jih imajo še zdaj, kakršnekoli že ... Zato se mi zdi tako pomembno, da se dela na odnosih, recimo v zakonski skupini. Družba je odraz stanja v družinah. Ker ne more samo družba biti takšna, če niso dru­ žine takšne. Pomembno se mi zdi, da govorimo o tem, da obstajajo tudi alternative. Da ni kar normalno in splošno sprejemljivo, da je toliko in toliko ločitev. Ker to ne more biti nor­ malno. Če pa rečemo, da je, je jasno, da bo tega še več in bo še slabše. Jaz sem vedno tako funkcioniral, da če sem videl problem, sem iskal rešitev zanj.

Nina: Po moško.

Čas boš imel samo za tisto, za kar se boš odločil.

Toni: In če veš za problem in veš za rešitev, je prav, da to poskušaš kar največ ljudem približati. Za mnoge nesrečne zakone so zakonske skupine ena od najboljših rešitev! Zato se mi zdi pomembno, da nismo tiho, da se o tem pogovarjamo, tudi z ljudmi, ki jim mogoče to ni tako blizu ali ki bi verjetno gotovo imeli interes, pa pač tega ne poznajo. Ker o tem razen v izrazito katoliških medijih nihče ne govori. Npr. v osnovni šoli smo edino na družinskem dnevu od zakonskega para slišali nekaj o odnosih v zakonu in družini. Sicer pa, saj vemo, pre­ vladuje bolj ali manj izprijena spolna vzgoja, ki je sploh ne bi potrebovali, če bi se namesto tega učili o odnosih. Če družina normalno funkcionira, je to okolje, v katerem zrastejo normalni ljudje. In bodo tudi oni verjetno iskali sebi podobne in si ustvarili normalne družine. In sva vesela, da sva tudi v zakonski skupini in voditeljski par ter da lahko prispevava, da se to razširi.

Da ne poskrbiš samo zase, ampak da še drugim daješ.

Vodita zakonsko skupino na Mirni.

Kako sta postala voditeljski par?

Nina: Dani naju je malo nagovarjal.

Sva se težko odločila. Jaz sem bila drugič noseča. Gradili smo sirarno.

Res si nisva predstavljala, kako bo šlo.

Ampak je bil Dani tako vztrajen in še jaz sem malo zagrabila, ker se mi je zazdelo, da bi mogoče pa vseeno zmo­ gla. In ni nama žal. Res, veliko več od tega imava, kakor dajeva, se mi zdi.

Napiši: »Ne se ustrašiti, ko vas pokliče Dani J. Recite ja!« Toni: Saj to sploh ni stvar tega, ali imaš čas ali ne. To je stvar odločitve. Ali daš odnose na prioritetno mesto, nekje na vrhu, ali pa rečeš, »če bom ali ko bom imel čas.« Ne boš ga imel. Čas boš imel samo za tisto, za kar se boš odločil. In nama se zdi to, da delava na odnosu, najbolj pomembno.

Nina: Čeprav, to moraš tudi napisati: Vedno je hudi duh na delu. Midva se velikokrat, ravno preden grevana zakonsko skupino, skregava. Spet loviva zadnjo minuto in je potem trenje.

Nina in Toni, hvala vama za pri­ jet­ no druženje v vajinem domu.

Vesela sem, da se naše poti preple­ tajo in iskrena hvala za vajin zgled zakona, ki naj ga Bog obilno blago­ slavlja še naprej! ● Pogovarjala sem se Meta Halas

Družina in Življenje

Foto: Marko Bitenc

26

»Srečna, ko začneva graditi odnos z Bogom in med nama« Seminar Utrdimo klecava kolena v Crikvenici in Veržeju ebruarja sta potekala vikend semi­ narja na temo Utrdimo klecava kolena. Skupno 70 parov je premi­ šljevalo o tem, kako pozidati ruševine

in postati zazidalci razpok za naše odnose. Kako sprejeti svojo ranjenost in kako lahko prav preko zlomljenosti postanemo dobra hrana za druge?

Posebna zahvala gre vsem parom, ki ste na seminarju tudi vsak s svojo dragoceno življenjsko izkušnjo priče­ vali za Božjo ljubezen in zvestobo.

Običajno se ujameva v razmišljanju: »Srečna bova, če bodo otroci srečni.« In potem se kot nora trudiva za srečo otrok in nato zmanjka časa in energije za naju. Kako narobe! Kako enostavna misel: »Če bosta vidva srečna, bodo otroci to čutili in bodo srečni!« To je resnično temelj vsake topline doma.

Damijan Kako težko mi je včasih priznati svojo ranljivost, a le-ta je nujno potrebna, da se z možem slišiva, da me razume in da tudi sama sprejemam njegovo ranjenost kot nekaj svetega, za kar sem poklicana, da sem do nje nežna, občut­ ljiva in pazljiva.

Maja

Foto: Marko Bitenc

F

Truditi se morava, da svojo nakopičeno ranjenost sproti rešiva in da prepiri ne dobijo uničujoče, razdiralne moči, ki lahko ruši najino zakonsko obljubo.

Lučka

Seminarji nas bogatijo

DruŞina in Življenje

27

28

Seminarji nas bogatijo

Družina in Življenje

Kako si je pa spolnost zamislil Bog? Povabljena v zgodbo ljubezni, Crikvenica, 8.–10. 3. 2019 Zunaj je že dišalo po pomladi, ko se je 28 parov v objemu morja odločilo (ponovno) odkrivati, kako si je spol­ nost zamislil Bog. Zbrali smo nekaj zgovornih vtisov udeležencev:

***

Nagovarja me misel, da je željo po spolnosti v nas položil Bog in to, da pri Bogu ni kompromisov pri spolnosti, resnica je ena sama, brez bližnjic. S tem zaupanjem odhajava obogatena domov.

Katja

***

Danes sem se spomnil na rek, da hudič naredi vse, da bi mlad par pred poroko spravil v posteljo, po poroki pa bi jima to na vsak način rad preprečil. To se ne nanaša le na spolni odnos, ampak predvsem na pozornost, odprtost in kvaliteten čas med nama. Ta vikend mi je dal zavedanje, da nikoli ne bo prišel čas, ko bova brezskrbno in v miru uživala drug z drugim. Ta čas si morava vzeti, si izboriti vsak dan stotinko dneva ali dve – tako kot velja tudi za odnos z Bogom.

Danes je čas za ženo, danes je čas za Boga, kajti jutri morda nikoli ne pride.

Jan

***

Na seminar sva prišla, ker sva imela različne poglede na spolnost. Po tej izkušnji in pričevanjih pa so mi nekatere stvari bolj jasne in razumljive.

Upam, da bova to lahko prenesla tudi na najine otroke. Hvala, ker se s svojo ženo čutim bližje.

Gorazd

Pomagajmo nositi bremena drug drugemu Tako kot v vseh časih Bog tudi danes v 21. stoletju vsa­ kogar izmed nas kliče k svetosti. Ko razmišljamo o sveto­ sti, nas Bog sam pouči, da svetost ni nič več in nič manj kot moj »najboljši jaz« oziroma najboljša verzija mene samega – tista, ki si jo je Bog zamislil, preden me je upo­ dobil v materinem telesu.

Vsi smo poklicani, da na pot svetosti stopimo kot romarji. Ker so to pot že mnogi prehodili, bomo, tako kot pretekla leta, tudi tokrat s seboj povabili dva »vodiča« – oba sta Jožefa: eden je Egiptovski, drugi pa Jezusov rejnik. Oba

sta zgled tesnega prijateljevanja z Bogom, zgled iskreno­ sti, ponižnosti in nenehne pripravljenosti na spremembe, zgled preobrazbe, ki jo zmore v človeku storiti le Bog. Zakonska pot svetosti je večkrat zelo razburljiva, ven­ dar pa mnogi na njej omagajo, preden spoznajo najboljšo verzijo samega sebe oziroma svojega sozakonca. Da bi zmogli na tej poti vztrajati, uživati in okusiti vse njene lepote, vaju vabimo, da se nam pridružita na nadaljeval­ nem seminarju z naslovom Pomagajmo nositi bremena drug drugemu.

Zakonska skupina

Družina in Življenje

29

»Zakonska skupina je dodaten čas, posvečen najinemu odnosu.« Zakonska skupina Rače 2 Župnik Robert Emeršič je v letu 2017 pripravil svojevrsten bogat celoletni misijon, kamor je na pričevanje povabil tudi zakonca Vilmo in Danija Siter.

Obisk srečanja je bil množičen in tudi ankete so pokazale, da si vsaj 20 parov želi sodelovati v zakonski skupini.

Nato je prišel »rdeči alarm« Danija do naju, da naj vskočiva na pomoč. Z veseljem sva se odzvala.

Začela sva s petimi pari in korak za korakom smo napredovali. Vsi so bili »novinci«, kar se tiče udeležbe v zakonski skupini, vendar so vsi na prvem srečanju rekli, da si želijo narediti nekaj več za svoj zakon. Čakala jih je »trnjeva pot« vzeti si čas za skupino, vzeti si čas za domačo nalogo in vzeti si čas za randi, pa celo za skupno branje. Glede na številne obveznosti, ki jih imajo vsi poleg službe, skrbi za otroke, mladostnike, sva jih

seveda z neko nežnostjo spodbujala, naj vztrajajo in tudi vključijo Gospoda, ki najbolje pozna njihove skrbi in stiske.

V zakonski skupini smo imeli tudi vzoren par, ki se kljub nosečnosti in rojstvu dojenčice ni odpovedal srečevanjem na zakonski skupini (samo enkrat sta manjkala) in potem je tudi dojenčica pridno hodila (oz. se nosila v lupinici) na zakonska srečanja.

V juniju pa smo zaključili z zaključno mašo obeh zakonskih skupin z otroki in zaključnim piknikom.

Voditeljski par Stanka in Mirko Nidorfer

***

Naprej sem za dve novi zakonski skupini hvaležen nebeškemu Očetu, nadalje pa vesel vsakega para, ki se je po Božji milosti opogumil in pristopil. Hvaležen sem za voditelje, ki so na podlagi lastnih

dolgoletnih izkušenj lepo oznanjevali življenje dveh zakoncev na eni življenjski poti. Veliko pričevanje je to. Hvaležen sem za DiŽ, njihov program, ki ima rdečo nit in vodi zakonce do tistih kritičnih točk, kjer se zakonsko življenje zliva v eno. In to ni lahko. To so točke, kjer so sami nemočni ali pa si v določene težave v odnosu ne upajo sami zazreti. To jim z nežno blago roko omogočita voditelja in program, po katerem delamo.

Povezovanje teh elementov – Božjega po besedi živega Boga (Sveto pismo) in človeškega po pričevanju voditeljev ter tudi pogovora v skupini – pa daje zakoncema, ki sta del skupine, za nagrado lepše in bogatejše življenje na njuni zakonski poti kot eno – mož in žena, vse dokler ju smrt ne loči, kakor sta si obljubila na dan, ko sta si drug drugemu podelila zakrament svetega zakona. Župnik Robi Emeršič

30

Zakonska skupina

Družina in Življenje

Srečanja v zakonski skupini so bila za naju priložnost, da sva si vzela čas in ga resnično namenila drug drugemu.

Veliko nama pomenijo druženje, pogovor, delitev izkušenj in molitev z enako mislečimi pari v skupini. V skupini sva se počutila zelo sproščeno, sprejeto in slišano. Še enkrat hvala vam, g. Stanka, g. Mirko in g. župnik Robi, da ste si vzeli čas za nas in nas s svojimi izkušnjami popeljali čez to prvo leto.

Matjaž in Mateja Doberšek

***

Zakonska skupina nama je pomenila prijetno skupno druženje z zakonci s podobnimi razmišljanji in problemi.

Znova dobiš potrditev, da se s podobnimi situacijami ne srečuješ samo ti, ampak tudi drugi zakonci. Znotraj skupine dobivaš zamisli, kako katero od situacij rešiti na lepši, mirnejši način, obenem pa je to lepo preživet večer, ki kar prehitro mine. Domov sva vedno znova odhajala mirna, sproščena in bogatejša za kakšno lepo spoznanje.

Hkrati naju je zakonska skupina opozarjala, da ob napornem tempu vsakdanjega življenja ne smeva pozabiti na naju in najina skupna druženja,

za kar v vsakdanjem življenju pogosto zmanjka časa.

Nataša in Frenk Krepfl

***

Misijon, ki je potekal pred začetkom delovanja naše nove zakonske skupine, nam je ponudil mnogo dogodkov, ki so se nas dotaknili v dno duše. Povabila v novo zakonsko skupino sva bila zelo vesela.

Na začetku so se nama porajala vprašanja, ali bova zmogla, ali je to za naju, kaj bo prineslo to druženje za naju ali najino družino.

Pa sva si rekla, da poskusiva in si ob obilici vsakdanjega dela v službi, zadolžitev doma in dodatnega dela ter včasih tudi razdajanja za druge vzameva čas zase. Poskusiva leto dni, pa bova videla.

Udeležila sva se vsakega srečanja, vseh nalog še ne uspeva izpolniti, tudi zmenki nama včasih ne gredo, pa vendar nama ni žal, da sva del zakonske skupine. Kljub temu da voditelja Mirko in Stanka ne bosta z nami, bomo nadaljevali. Mnogo smo si v tem letu povedali, se velikokrat od srca nasmejali, si marsikaj tudi zaupali.

Zahvala gre tudi našemu župniku Robiju, ki nas je v naših prizadevanjih

za boljše zakonsko življenje in boljše razumevanje med nami v tem podpiral in blagoslavljal.

Hvala voditeljema za lepo preživeto leto zakonske skupine in tudi g. župniku.

Janja in Milan Otič

***

Srečanja zakonske skupine sva se vedno znova veselila in ga pričakovala z navdušenjem. Teme, ki smo jih obravnavali, sva poskušala doma udejanjati.

Skupna molitev naju je še tesneje povezala, skupno branje verskih vsebin pa je komaj na začetku, ampak upava, da bova s tem vztrajno nadaljevala.

Mojca in Janez Pristavnik

***

Srečevanje v zakonski skupini je za naju pomenil dodaten čas, posvečen najinemu odnosu. Zelo dobrodošle in uporabne so bile izkušnje in pričevanja drugih parov. Letošnja tema in nasploh pridružitev v skupino sta naju je nagovorili, da si morava kljub hitremu vsakdanjiku najti čas za sebe in pogovor med nama.

Vesna in Branko Simonič

Dajemo naprej

Družina in Življenje

31

»Poslovnež, ki hodi za Jezusom« Moški zajtrk z dr. Petrom Millonigom

V

Naš gost je bil dr. Peter Millonig Koroški Slovenec, rojen slovenskima staršema. Šolal se je v Celovcu, na Dunaju in v Švici, po poklicu je prav­ nik in ekonomist, sicer pa je poročen z Janico, je oče dveh odraslih hčera in dedek dveh vnukov.

Služboval je v Ameriki v Washing­ tonu, kasneje pa je deloval kot direktor in strokovni svetovalec raznih uprav v kartonažni in kovinskopredelovalni industriji v Sloveniji, Bolgariji, na Polj­ skem in v državah bivše Jugoslavije.

Dr. Millonig nam je spregovoril o svojem pogledu na poslovanje ozi­ roma podjetništvo, na politiko in živ­ ljenje krščanskega moža in očeta.

Foto: Ivo Žajdela

O podjetništvu in dobičku, ki ostane Govoril nam je o poslovnem svetu, o lastništvu in zakonitostih kapitala, o

Foto: Matic Jelovčan

soboto, 2. februarja, se je v Anto­ novem domu v Ljubljani zbrala množica mož in fantov iz vse Slovenije – 240 nas je bilo.

Najprej so nas pričakali kavica, čaj in rogljiček, nato pa smo se preselili v dvorano. Pod prsti Klemena Matka so se oglasile citre, ki so nas s pesmijo Kje so tiste stezice uvedle v dogajanje.

upravljanju, razvoju in konkurenčno­ sti podjetja, o zaposlovanju in o odpu­ ščanju delavcev, o transparetnosti in viziji podjetja, kjer je na prvem mestu vedno človek s konkretnimi potre­ bami in življenjskimi situacijami.

Današnji svet gleda in si prizadeva za materialni dobiček in Peter v tem ne vidi nič slabega, vendar pa je spre­ govoril o pomenu mnogo večjega in trajnejšega dobička, o katerem smo žal tako malo poučeni in je na voljo nam, ki verujemo v ime Jezusa Kristusa.

Ta dobiček nam je s svojo smrtjo in

vstajenjem pridobil Božji Sin in temu dobičku pravimo večno življenje: »Nelogično bi bilo ne hoditi za Bogom, če gledaš skozi večnostno per­ spektivo. Če gledamo »skozi donos«, četudi imamo v življenju preizkušnje, so naše preizkušnje minorne. Zato takšnega donosa, kot ga ima – glede na minimalni vložek – kristjan, nikjer na svetu ni. Zato je lepo biti kristjan.« Po končanem pogovoru smo imeli tudi pravi zajtrk, ki ga je pripravilo podjetje MAŠ iz Velenja. ● Dani Siter

32

Dajemo naprej

Družina in Življenje

Nad našimi zakonskimi skupinami je ljubezen, vez popolnosti Srečanje regijskih voditeljskih parov 2019

V Družini in Življenju imamo 216 zakonskih skupin v Sloveniji ter eno v Bruslju, kjer se dobivajo naši rojaki. Postali smo veliki in vse skupaj bi lahko postalo težko obvladljivo. Zato smo organizirali manjše regije, ki jih vodi regijski voditeljski par. Hvaležni smo petindvajsetim predanim zakoncem, ki so prevzeli odgovornost za vodenje vsak svoje regije.

Dve srečanji, en duh V januarju smo imeli dve srečanji regijskih voditeljskih parov – v Podu­ tiku v Ljubljani in v Novi Cerkvi. Sre­ čali smo se na dveh lokacijah, ob raz­ ličnih tednih, da smo lahko prišli vsi.

Skupaj smo molili in peli, prebirali Božjo besedo, se med seboj spozna­ vali, skupaj prosili Boga za blagoslov.

Dani, Vilma in Benjamin so nas nagovorili, da smo pogled uprli v Jezusa, ki nas pošilja v »presušene« pokrajine naših zakonskih odnosov, in spregovorili o pomenu dobrih zako­ nov za obstoj družin in naše družbe.

Pogovarjali smo se o znamenjih časa in kako bomo kot Družina in Živ­ ljenje preko zakonskih skupin odgovo­ rili nanje. Skupaj smo iskali nove poti učinkovitega ustanavljanja zakonskih skupin, iskali načine ljubeče skrbi za obstoj in dobro delovanje zakonskih skupin, se pogovarjali o prenašanju Duha in znanj na voditeljske pare.

Na koncu smo se zahvalili Bogu, ki tako obilno blagoslavlja naše delo, in se ob hrani, ki smo jo prinesli kar sami, zadržali v prijetnem pogovoru.

Vse to se na številnih regijskih sre­ čanjih, ki potekajo v marcu in aprilu

po celi Sloveniji, prenaša na voditelj­ ske pare in verjamemo, da bo šlo tudi v zakonske skupine.

Velika zahvala vam, dragi regijski voditeljski pari, in vam, dragi vodi­ teljski pari zakonskih skupin, za vašo pripravljenost in prizadevnost. Obču­ titi je duha ‘dajanja naprej’ in duha ljubeče skrbi za zaupane zakonske skupine. Zelo zares jemljete besede svetega Pavla iz Pisma Kološanom, ki smo jih obravnavali na obeh srečanjih: Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti. (Kološanom 3, 14). ● Aleš Čerin

Družina in Življenje

33

34

Dar življenja

Družina in Življenje

Ana Ferenčak

V začetku leta je našo družinico razveselila mala štručka Ana, ki sta jo sestrici Julija in Neža z nestrpnostjo pričakovali in bili toliko bolj navdušeni, ko sta jo končno držali v rokah. Vsak dan je deležna toliko poljubčkov in objemčkov, da je že postala naš mali sladkorček.

Hvaležna za dar življenja, mamica Darja in ati Jože

Benjamin Novak

Maja sva v objem s hvaležnostjo in ljubeznijo sprejela najinega Benjamina. Bogu hvala! mami Marja in oči Jan

Gašper Čepon

Bogu hvala za nov dar življe­ nja. Konec junija se nam je pridružil Gašper.

Tereza, Tobija, mami Urša in ati Peter

Družina in Življenje

35

Leon Plahuta

V ponedeljek, 7. 1. 2019 ob 11.08 sva bila ganjena in presrečna ob rojstvu sinčka Leona. Hvala Mariji za uslišane prošnje in naj nas vsi sveti varujejo in vodijo skozi življenje.

Greta in Boštjan

Natan Pirnat

Septembra je najino življenje dobilo novo dimenzijo. Postali smo množina – družina. Darovan nama je bil Natan. Bogu sva hvaležna za najin dar.

Davorina in Bojan

Gema Munih

V februarju smo v družini Munih dobili še tretjo deklico, ki ji je ime Gema. Zahvaljujemo se dobremu Bogu za našo družino in vsem, ki so bili v molitvi povezani z nami!

Munihovi

Čestitamo za nove člane družine in vam želimo obilo blagoslova!

Fotografijo z opisom vašega dojenčka ali malčka nam pošljite na naslov: meta@diz.si.

36

Danijev nagovor

Družina in Življenje

Zakaj se za kaj odločim?

V vsakem obdobju človeške zgodovine se ljudje odločamo in delujemo na temelju določenega etičnega kodeksa. Ko pomislimo, na katerem temelju danes sprejemamo odločitve, smo v zadregi, saj vlada splošna zmeda in kaos.

Z

adnje čase prebiram knjigo Redi­ scover Catholicism (Ponovno odkrijmo katoliško vero), avtorja Mat­ thewa Kelleyja, ki razmišlja, kaj žene sodobnega človeka, kateri so osrednji filozofski tokovi, ki nas danes usmer­ jajo. To razmišljanje želim na kratko podeliti z vami.

Kaj je in zakaj etika?

Pojem etika je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) opredeljen kot: filozofska disciplina, ki obravnava merila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo. Etična načela pogosto omenjamo v zvezi z normami obnašanja v določenem poklicu: poklicna etika, zdravniška etika, odve­ tniška etika, etika v socialnem varstvu, policijska etika, vojaška etika, etika prostovoljstva … Središčna vprašanja etike so: kaj je dobro, kaj moram nare­ diti, kakšen človek naj bom in kakšen ne smem biti? Kakšne vrline moram imeti, da bom dober?

Vse lepo in prav, vendar ob tem naletimo na težavo, ko spoznamo, da danes vlada prepričanje, da je »etični kodeks rezultat splošno sprejete in uveljavljene kulture neke skupno­ sti« (Vir: Vzgoja za etiko in vrednote – Priročnik za učitelje in vzgojitelje, str. 16). To preprosto rečeno pomeni, da se neka skupnost (recimo, da je to parlament) dogovori, kaj je etično in kaj ni, to uzakoni in potem moramo vsi to spoštovati kot naš skupni etični kodeks. Ni treba biti pretirano pame­ ten, da ugotoviš, da danes etične kode­ kse več ne povezujemo z Bogom ozi­ roma človekovim verovanjem, da Bog ni več »merilo« za sodobnega človeka, pač pa je človek postal samemu sebi merilo.

Trije »izmi« našega časa Če je torej etika filozofska disciplina, smo vsi filozofi, saj se vsak dan ukvar­ jamo z vprašanji, kot so: kaj bom danes jedel, kaj bom oblekel, koga bom poslušal, kaj je namen mojega bivanja, kako naj živim, da bo prav … Vsaka moja/naša odločitev je ute­ meljena na moji/naši osebni filozofiji (osebno prepričanje) in je zato prav, da jo poznam/o.

Veliko je filozofskih smeri, ki nas poskušajo prepričati in usmerjati naše misli in odločitve, vendar na splošno danes prevladujejo tri: individualizem, hedonizem in minimalizem.

Individualizem je filozofska smer, ki me spodbuja, da se, preden sprej­ mem kakšno odločitev, vprašam: »Kaj bom imel od tega?« Bistvo individua­ lizma je jaz v središču (moj ego, moja sebičnost, zadovoljitev mojih potreb), vse drugo se temu podreja (družina, družba, Cerkev, prijateljstva …). Tak pristop najprej oslabi edinost v dru­ žini – predvsem med zakoncema, saj zakonca ne mislita in ne skrbita drug za drugega, kot sta si obljubila na poročni dan, pač pa najprej vsak zase: moje pravice, moje potrebe, moji argu­ menti, moje prepričanje, moj »prav« … Skratka pravice posameznika so nad pravicami večine (družbe). Indi­ vidualizem torej povzdiguje svobodo posameznika in pri tem ne upošteva nobene avtoritete. Je to res prava svo­ boda? Ni in ne more biti!

Hedonizem ali užitkarstvo pou­ darja užitek in uživanje kot najvišje dobro v človekovem življenju: »Mi imamo se fajn!« V zakonu se to sliši tako: »Dokler nama bo lepo, bova skupaj, potem bova šla pa narazen.« V tem primeru sta zakonca izrekala

Dani Siter, z ženo Vilmo skupaj vodita društvo DiŽ

besede »vse dni mojega življenja« s figo v žepu in je taka poroka neve­ ljavna. Sicer pa se ob besedi užit­ karstvo spomnimo podobe starega Rima: užitek za vsako ceno – »Kruha in iger!« Ljudje so zaradi hedonizma postajali vedno bolj leni, razvratni in požrešni, sledil je neizogiben propad rimske kulture. Podobno usodo so doživeli mnogi drugi narodi, ki so nekoč blesteli in cveteli, danes pa jih ni več. Zaradi vsega tega in zaradi take naravnanosti hedonizmu pravijo spremljevalka propada kulture. Vsekakor pa tudi hedonizem nima nič opraviti s pravo svobodo, saj je v svojem bistvu le potni list v suženjstvo mnogim zablo­ dam in zasvojenostim, ki ob koncu ne prinesejo užitka, pač pa obup.

Minimalizem je največja »filozof­ ska bolezen« sodobnega človeka, ki ga nagovarja z vprašanjem: »Kaj je naj­ manj, kar moram storiti?« Z drugimi

Družina in Življenje

besedami to pomeni pridobiti maksi­ mum za minimum vloženega napora.

Vse mora biti na gumbe – predvsem pa brez napora in odrekanja. Minima­ lizem je sovražnik odličnosti in oče povprečnosti. S tako miselnostjo smo danes vsi bolj ali manj »okuženi«. Na primer: v osnovni šoli – imeti dobre ocene za nič učenja; v zakonu – imeti dober in uspešen zakon brez trdega dela na odnosu; imeti dobro kondicijo brez telesne vadbe; hoditi ob nedeljah k maši in obenem živeti v grehu ter upati na nebesa … Tako ne gre! Že pre­ prost pregovor pravi, da se brez muje še čevelj ne obuje. Žal je minimalizem tragično zaznamoval tudi mnoge naše duhovnike, ki so pozabili povabilo II. vatikanskega koncila, ki je v tem, da mora danes Cerkev starodavnim zakladom vere dati sodobno obliko.

Prav zaradi tega nam za probleme 21. stoletja pogosto ponujajo rešitve iz 19.

stoletja in tarnajo: »Saj sem večkrat oznanil, pa se ljudje niso odzvali! Mi nismo krivi. Oni so krivi.« Ko torej govorimo o filozofiji, imamo v mislih življenjski slog. Zgo­ raj omenjeni filozofski tokovi, ki so samouničevalni, se v našo podzavest zahrbtno in prikrito vrivajo že deset­ letja in uničujejo telo, srce, mišljenje in dušo. Lahko rečemo, da nas neopazno »kuhajo« (kot žabe, ki jih najprej dajo v mrzlo vodo in počasi segrevajo do vre­ lišča) in nam pred očmi spodkopavajo naše utrdbe in blatijo naše svetinje, kot so: družina, zvestoba, vloga moža in žene, medsebojna naklonjenost … Žalostno pri vsem tem pa je, da vsi mi večino naših odločitev sprejemamo ne vedoč, da so v skladu s temi miselnimi tokovi.

Kateri filozofiji sledim?

Kako se jaz odločam? Kaj meni

37

pomeni zvestoba ženi, družini, Bogu, Cerkvi, narodu? Koga poslušam ozi­ roma komu sledim? Kateremu filo­ zofskemu toku pritrjujem? Kakšen pomen ima zame »Božja filozofija«?

Kako me nagovarja Jezus, ki me vabi: »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim« (Matej 7,12) in na drugem mestu: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj« (Janez 13,34)?

Ko sva z ženo peš romala k sv.

Jakobu v Kompostelo, so naju varno vodile in pripeljale na cilj rumene puščice. Če sva jim sledila, se nisva mogla izgubiti. Moja želja je, da bi vsi mi našli prave (Božje) rumene puščice in bi jim sledili ter da bi tudi mi vedno bolj postajali rumene puščice za druge. ● Dani Siter

38

Malo za šalo malo zares

Družina in Življenje

Nek oče iz Amerike je oddal hčerko nevesto ženinu Philipu s temi besedami: Philip, rad bi ti povedal zgodbo. In kot vsaka dobra zgodba, se začne tako: Nekoč je živel oče (in če ti slučajno ni jasno, to sem jaz).

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110.

Revija društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec.

Glavna urednica: Meta Halas (meta@diz.si) Odgovorni urednik: Benjamin Siter (benjamin@diz.si, 041 328 101)

Ta oče je imel čudovitega sinka. Bil je zelo srečen.

Nekega dne je spoznal, da bo njegova žena imela še enega dojenčka.

Tako sem prosil: »Bog, če je taka tvoja volja … naredi jo deklico.« In jo je.

Bil sem prvi, ki sem jo držal v rokah.

In ko sem jo gledal, sem rekel: »Bog, naredi jo podobno njeni mamici.« In jo je.

Lektorica: Alenka Žabkar (alenka.zabkar@gmail.com)

Bila je ljubeča in radodarna in tako zelo dobra in prijazna.

Uredniki posameznih rubrik: Benjamin Siter (Dajemo naprej, Seminarji nas bogatijo, Naš pogovor, Zakonska skupina, Živeti s Svetim pismom), Dani Siter (Danijev nagovor, Odgovori na vprašanja, dani@diz.si), Vilma Siter (Vilmina spodbuda, vilma@diz.si), Meta Halas (Tema glasila, Midva sva zakon, Zgodba zakonskega para, Dar življenja), Marija Halas (Ta stari in ta mladi, marija.halas@gmail.com), Mojca Nuč (Starševstvo, nucmojca@gmail.com), Aleš Čerin (Za voditeljske pare, ales@diz.si).

Zato sem prosil: »Bog, naredi jo podobno meni.« In jo je.

Viri fotografij: Slavko Štern, Aleš, Čerin, zakonca Bitenc, zakonca Kukenberger, Meta Halas, Dani Siter, Matic Jelovčan, Ivo Žajdela, Primož Halas, iStock, Klemen Lajevec, Unsplash. Naslovnica: Matjaž Corel

Oživljala je ljudi. In držala za roke tiste, ki so umirali v zadnjih vzdihljajih.

Potem sem spoznal, da sem izvisel.

Znala je voziti kamion in traktor. Znala je nalagati seno in žvečiti tobak.

Se zavedaš, kaj boš dobil?

Hkrati pa je bila samovoljna, čustvena in trmasta. J Zato sem prosil: »Bog, dovolj je tega! Naredi jo podobno Tebi.« In jo je.

Dal ji je željo, da bi služila ljudem. Ljubi ljudi.

Svoje življenje je posvetila poklicu medicinske sestre.

Dal ji je srce za misijone in potovala je po svetu.

Grafična priprava in tisk: Tiskarna Povše BM d.o.o.

Veslala s kanujem po popljavljenih rekah. Ležala na tleh, medtem ko so zunaj švigali metki.

Naklada: 5000 izvodov.

Vse samo, da bi ljudem govorila o Jezusu.

Revija DiŽ je brezplačna. Lahko pa se odločite za podporni dar, ki ga nakažete po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, koda namena: OTHR, namen: revija – dar, referenca: SI00 1-900. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali revijo DiŽ, jih povabite, naj izpolnijo naročilnico na spletni strani. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite s kodo namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI00 1-901 (ali napišite datum – na primer: 00-07072016). Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

A še vedno ji je nekaj manjkalo.

Zato sem prosil Boga: »Naredi jo srečno.« In spoznala je tebe.

Vidiš ta izraz na njenem obrazu? Nisem ga videl nikoli prej, dokler ni spoznala tebe.

In hvaležen sem za to.

Danes ti dajem najboljše, kar ti lahko dam.

In hotel sem samo, da veš, preden to storim, kako trdo sva z Bogom delala, da sva jo pripravila.

Philip, preden ti jo oddam, mislim, da ne boš zameril, če ti dam še en napotek: »Jaz in Bog sva trdo delala, ne zaserji vsega!« Vir: YouTube: The Most Touching Speech Made by Bride's Father to the Groom

Družina in Življenje

39

PROGRAM DiŽ ZA LETO 2019 1.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Utrdimo klecava kolena, 26.–28. april 2019, Life Center, Crikvenica

2.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 3.–5. maj 2019, Hotel Rogla na Rogli

3.

Duhovni teden za družine – Veržej 1 26. julij–2. avgust 2019

4.

Duhovni teden za družine – Veržej 2 2.–9. avgust 2019

5.

Usposabljanje voditeljskih parov Dajemo naprej 2019, 28.–29. september 2019, Hotel Radin, Radenci, Info: benjamin@diz.si

6.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 4.–6. oktober 2019, Hotel Rogla na Rogli

7.

Tematski vikend seminar za zakonce Najin odnos do denarja, 11.–13. oktober 2019, Zavod Marianum, Veržej

8.

Tematski vikend seminar za zakonce Ko pridejo preizkušnje, 18.–20. oktober 2019, Zavod Marianum, Veržej

9.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 25.–27. oktober 2019, Hotel Beli Kamik, Njivice, Krk

10.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Pomagajmo nositi bremena drug drugemu, 15.–17. november 2019, Life Center, Crikvenica

11.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Pomagajmo nositi bremena drug drugemu, 22.–24. november 2019, Life Center, Crikvenica

12.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Pomagajmo nositi bremena drug drugemu, 29. november–1. december 2019, Life Center, Crikvenica

Foto: Slavko Štern

Na vikend seminarje se prijavite preko elektronske prijavnice na spletni strani www.diz.si (podstran seminarji/razpored seminarjev). Na spletni strani je tudi več informacij o seminarjih. Če potrebujete dodatne informacije, pišite na erika@diz.si ali pokličite na 041/459 666 (Erika Novak).