Revija Družina in Življenje 2017/12 by Društvo Družina in Življenje

REVIJA

DRUŽI NA IN Ž IVLJ E NJ E Gradimo odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej.

TEMA: Uspeh MARCOS FINK: »Srečen sem, če pomagam s pesmijo odpreti kakšno zatrjeno srce.« ODGOVORI NA VPRAŠANJA: Naša zakonska skupina si želi bolj druženja in lahkih tem, kot odrivanja na globoko MOJCA IN ROBI NUČ: »Drug drugemu vedno poveva za svoje želje in potrebe.« VILMINA SPODBUDA: Zlati gumb na talentih

Revija DiŽ, letnik 16, št. 4, december 2017, ISSN 1855-2110

»Pridi, Gospod Jezus!« (Raz 22,20)

N V

ekaj tako sladkega je v pričakovanju. Blagor tistemu, ki si še dovoli hrepeneti! Ne bo razočaran.

tem svetu, ki bi rad vse dobil takoj, ki ima raje bleščavost novoletnih lučk že v novembru kot tiho in skromno pričakovanje Luči s prižiganjem štirih adventnih svečk, v tem svetu je hrepenenje še dragocena dobrina. To vidimo v našem delu z zakonci v zakonskih skupinah. Koliko truda, predanosti, darovanja je potrebnega, da zakonci gradite trdne in ljubeče odnose. Tukaj ni bleščavih bližnjic. Je le prižiganje ene svečke za drugo in molitev: »Pridi, Gospod Jezus!«

ridi k nam, ki te pričakujemo, da nam prižigaš luč v naših domovih, zakonih, odnosih. S pričakovanjem se krepi upanje. Upanje daje rast veri. Vera pa vzbuja hvaležnost za čudeže. Zato blagor tistemu, ki si še dovoli hrepeneti, ker bo priča čudežem!

valežni za vse čudeže, ki smo jim priča v zakonih in na seminarjih za zakonce, hvaležni za vere in upanja polne zakonske skupine, hvaležni za vašo duhovno in materialno podporo vam voščimo blagoslovljen božič in obilo sladkega pričakovanja v novem letu. Sodelavci Družine in Življenja

Družina in Življenje

KaZalO

UVODNa bESEDa

KAZALO ................................................................... 3 USPEH: Nebesa imajo talent ......................................... 4 »Gospa, vaš največji dosežek je?« ................. 5 Uspešen, ker sem del nečesa večjega .......... 6 NAŠ POGOVOR: Marcos FINK: »Srečen sem, če pomagam s pesmijo odpreti kakšno zatrjeno srce.« ....................................................................... 8 MIDVA SVA ZAKON: Poročeni in osamljeni? ......... 12 STARŠEVSTVO: »Lahko si izbereš, karkoli ti srce poželi.« .........................................................13 TA STARI IN TA MLADI: Ti meni luč, jaz tebi ključ? .....................................................................14 ODGOVORI NA VPRAŠANJA: Naša zakonska skupina si bolj želi druženja in lahkih tem kot odrivanja na globoko .........................................15 ŽIVETI S SVETIM PISMOM: Brez knjige knjig nas ne bi bilo ........................................................17 ZGODBA ZAKONSKEGA PARA: Mojca in Robi NUČ: »Drug drugemu vedno poveva za svoje želje in potrebe.« ................................................18 VILMINA SPODBUDA: Zlati gumb na talentih .......................................22 SEMINARJI NAS BOGATIJO: Nepozabni trenutki za naju – najboljši pobeg iz ponorelega sveta ............................24 O lastništvu, skrbništvu, ponižnosti in hvaležnosti ........................................................25 Velik blagoslov je biti z ljudmi, ki zmorejo z vero živeti velike preizkušnje ....................26 Čuječnost sredi hrupa: Božja vzgoja na najini poti odličnosti .......................................27 PREDSTAVITEV ZAKONSKE SKUPINE: Zakonska skupina Krško ...................................28 ZA VODITELJSKE PARE: Modrovanja v zakonski skupini .................................................30 DAJEMO NAPREJ: Dajemo naprej! – zakaj, kaj, komu, kako in kje ........................................32 Imamo novo, sodobno, pregledno, lepo … spletno stran .......................................................34 DAR ŽIVLJENJA ....................................................35 DANIJEV NAGOVOR: Uspeh mojega zakona .........36 MALO ZA ŠALO, MALO ZARES ..........................38

Meta Halas, urednica revije

KarMa ali KariZMa? Zadnjič sem imela priliko govoriti z nekom, ki mi je po tem, ko sem mu rekla, da bog za vse poskrbi, dejal, da tudi on verjame v nekaj podobnega kot jaz. V karmo. Saj veste, kaj je to – dobro se z dobrim vrača. Delaj, govori, misli dobro in to ti bo povrnjeno. Vse lepo in prav, le da moram jaz vračati. Zakaj? Ker bog daje dobrote vsem ljudem – vse, kar misli, govori in dela, je dobro. to beremo že v prvem poglavju Svetega pisma (»bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro.« 1 Mz 1,31). Včasih se tega zavem in mu skušam povrniti. Vsaj z zahvalo. Včasih pa sem nevedna o vseh darovih, ki mi jih je bog poslal. takrat sem tudi nehvaležna. in godrnjam. in jamram. in sem sitna. in ne ljubim. Zakaj? Ker bog ne uporablja karme. Če bi bog uporabljal karmo, bi se mu za vse dobro, kar je za nas, ljudi, storil, že povrnilo. to bi tudi pomenilo, da jaz ne bi imela druge izbire, kot da bogu poplačam za dobroto. bog ne uporablja karme, ker nas uči ljubiti. ljubim pa lahko samo, če sem svobodna v tem. Seveda bog s tem, ko mi da vse, kar potrebujem, in še več ter ne zahteva ničesar avtomatično nazaj, tvega, da ne opazim, kako mi je dal nov dan, v katerega sem se zbudila. tvega, da nisem hvaležna za to, da mi je dal moža in otroke, ki me kljub svojevrstnim izzivom v zakonskem in starševskem odnosu neizmerno osrečujejo. tvega, da ga celo ne priznam za boga, ampak mislim, da sem po svoji zaslugi uspešna pri delu, in mislim, da sem jaz bog. On tvega, ker me ljubi in si želi, da mu to ljubezen vračam nazaj. ampak svobodno. Ne preko karme. bog torej ne uporablja karme. On raje deli karizme. Saj veste, kaj je to – nadnaravna sposobnost, dana posamezniku zlasti v korist drugih, pravi SSKj. »Milostni darovi« pa pravi Sveto pismo. apostol Pavel noče, da smo v nevednosti glede naše obdarovanosti, zato nam pravi: »Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh.« (1 Kor 12,7). Vsi smo obdarovani. Vsak z različnimi darovi. Nikogar ni bog »pozabil« obdariti, saj želi, da iz svoje obdarovanosti uspešno obrodimo sadove: »eden stoternega, drugi šestdeseternega in spet drugi trideseternega.« (Mt 13,23) to številko revije smo posvetili razmišljanju o uspehu. je naš bog uspešen? Da, ker daje in dobiva nazaj iz ljubezni, ne primoranosti. tak dar pa se pomnoži. Če pod karmo sodijo darovi, ki jih dam, ker pričakujem, da jih bom dobil nazaj, je to precej preračunljivo in sebično, usmerjeno vame. Karizma pa so darovi, ki sem jih prejel in so v korist vseh, zato jih želim deliti naprej. to pa je ljubezen, usmerjena v druge. to se dogaja v uspešnih zakonih. to se dogaja v uspešnih družinah. to se dogaja v uspešnih župnijah in zakonskih skupinah. to prejemamo od vas, dragi DiŽ-evi prijatelji, ki nas z branjem te revije podpirate. Vsak z različnimi darovi. Hvala bogu! in hvala vam!

Družina in Življenje

USPEH: PO MOŠKO …

Nebesa imajo talent Si predstavljate svojega otroka na največjih glasbenih odrih ali na nogometni zelenici veličastnega stadiona Camp Nou, kako se pred tekmo ogreva z Lionelom Messijem? Uspelo mu je ... Nedavno sem si na pobudo hčerke Kristine ogledal nekaj minut oddaje Amerika ima talent. Dvanajstletni zmagovalki je očarana komisija čestitala z besedami: »Ta večer ti bo spremenil življenje!« V pogovoru s prijatelji včasih podtaknem izzivalno temo. »Za svojega otroka si želim najboljše, zato mu uspeha ne priželim.« Da s tako izjavo ne požanjem aplavza, najbrž ni potrebno razlagati. Za nekaj moraš vendar živeti! Nekaj te mora vleči naprej!

svojih dejanj in preteklosti? Kdo je tisti, ki sem ga pooblastil, da me ocenjuje in mi ta njegova ocena tako zelo veliko pomeni, da mu dovolim, da ločuje uspešne od neuspešnih in me opredeli po svoji presoji?

Cilj zares ni cilj

Kaj pravzaprav komisija ocenjuje? Kakšen cilj moram doseči, da bo komisija prikimala? Pokojni alpinist Nejc Zaplotnik, prvi Slovenec na Mount Everestu, je zapisal: »Kdor išče cilj, bo

življenja, a vendar ta uspešnež svetuje, naj ne hlepimo za dosežki, temveč za vrednotami. Z drugimi besedami: skrbita naj nas predvsem način in namen naših dejanj. Kaj in kako bi počel, če bi bil v tem resnično popolnoma svoboden? Brez omejitev, brez postranskih skrbi, brez časovne stiske, brez te komisije, ki me dela nemirnega ... Bi si res želel postati »Messi 2« ali zgolj uživati v večerni tekmi s prijatelji iz vasi? Bi si še želel pohvale stricev in tet iz komisije in da me vidijo milijoni gledalcev po svetu? Ali bi želel svoji ljubljeni spesniti najlepšo poezijo samo zato, da ji povem, kako posebna mi je in kako zelo jo imam rad?

Njegov talent

Kdo je ta komisija?

Svojim štiridesetim in še nekaj letom primerno pogosteje razmišljam o prehojeni poti. Včasih s hvaležnostjo, da sem lahko naredil to in ono, šel tod in bil tam, bil s tem in onim in še posebej z njo. Spet drugič s trpkim priokusom, ker sem zavrgel ponujeno, zamudil priložnost ali zanemaril nasvet. Sem bil uspešen ali ne? Kaj bi na moje življenje porekla ocenjevalna komisija? Kdo pravzaprav je ocenjevalna komisija? Prav zares, kdo so tisti strici in tete tam za mizo, katerih mnenje mi tako zelo veliko pomeni, da se veselim ali sramujem

ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Kako res! Kmalu zatem, ko se čustva umirijo, še tako lesketajoče olimpijsko zlato pogosto izgubi sijaj in vrednost za tistega, ki ga je tako zmagoslavno nosil ... Zakaj torej ne privoščim sebi ali svojim najbližjim »uspeha«? Ker ne bi rad, da celo življenje hlepimo po nečem, kar nas na koncu pusti prazne. Pirova zmaga.

Človek vrednot

Albert Einstein je svetoval takole: »Ne poskušaj postati uspešen človek, ampak človek vrednot.« Težko bi oporekali uspešnosti njegovega

Človek je najbolj podoben Stvarniku takrat, ko ustvarja. Še bolj mu je podoben, ko ustvarja skupaj s Stvarnikom. In po Stvarnikovem navdihu. Počnem prave stvari. Delam s strastjo, zagnanostjo, neutrudno, navdušeno. Sem poln ljubezni, miru, potrpežljivosti, zvestobe ... Znam reči oprosti, znam reči hvala, znam reči da in ne, ne da bi prizadel ali bil prizadet. Takrat sem najbolj srečen in najbolj jaz. Svoboden, prost vsake komisije ... Olimpijsko zlato dobi nebeški lesk, ko ga osvoji človek vrednot. Povabiti Stvarnika v moj dan, v vsak moj korak in vsak moj dih ... To je moj uspeh! Ko si dovolim biti njegov talent. In mu dovolim, da je on moj oče, moj trener, moj učitelj in moja edina komisija: ljubeča, ki me že gleda takšnega, za kakršnega sem bil ustvarjen, da nekoč postanem. Čisto Njemu podoben. Njegov talent. Mitja Stantič

Družina in Življenje

USPEH: PO ŽENSKO …

»Gospa, vaš največji dosežek je?« Pred kakšnim mesecem sem v povezavi s službo izpolnjevala prijavnico, na kateri naj bi navedla tudi »svoj največji dosežek«. Brž ko ne je organizatorja posveta zanimal dosežek akademske vrste. S ponosom in nasmehom na ustih sem napisala na prvo alinejo: žena in mama treh otrok ter nato nadaljevala z ostalimi tuzemskimi dosežki. Ob potrditvi prijave mi nihče ni omenil, da je s prijavnico kaj narobe. Hvala lepa torej za potrditev veličine mojega zakonskega stanu in materinstva. V preteklem letu smo kot družina spoznali mlad par, ki sta poleti postala mož in žena. Spoprijateljili smo se in se zbližali. Hvaležna sem za to danost, saj ob njiju podoživljam začetke najinega zakona, ponovno vidim lepoto prvih zakonskih korakov in hkrati čutim njuno željo po postavitvi trdnih temeljev, torej uspešnega zakona, ki bo držal do večnosti. Vsaj. Ob njiju vidim, kako živa in uporabna je Božja beseda danes.

Uspeh postavljen pred izziv

Naša prijatelja/mladoporočenca sta po merilih tega sveta na odskočni deski uspešnih akademskih karier (inženir in zdravnica), popotnika svetovnega formata, s stanovanjem v centru mesta, finančno neodvisna in preskrbljena. Ona je bila upravičeno vesela in ponosna nase (mi pa na njo) ob končanem študiju medicine, vendar ji sprva tako prijetno nazivanje z »gospa doktor« po nekem času ni dajalo več začetnega navdušenja. Doseženi uspeh je izgubil čarobno moč, intenziteta je popustila. Močna čustva doživetij akademskega sveta so postala čustva iz druge sfere, saj je začutila, da je s poročnim prstanom dobila ogromen izziv: postati uspešna žena in nekoč tudi mati.

V šoli življenja

Zveni preprosto, a je mnogo težje dosegljivo kot napredovanje v službi. Vmesni izpiti in kolokviji na poti zakonskega življenja in materinstva niso ob koncu učnih obdobij – vsak

dan in vsak trenutek sem poklicana, da se v ljubezni do moža in otrok odločim, reagiram, in če je potrebno, tudi argumentiram. Ne zatiskam si oči in ne idealiziram pojma uspešnosti v zakonu in pri vzgoji, saj je to mnogokrat izjemno naporno ob vsakodnevnih obveznostih. V službi želijo, da vložim več, da se dokazujem, da nadgrajujem, kar po navadi preprosto pomeni, da namenim službi in delu zanjo več časa. Posledično me ni doma, pri moji družini. Takšni intervali službenih odsotnosti me fizično utrudijo in najpogosteje izzovejo slabo vest, ker nisem tam, kjer bi želela biti – pri svoji družini. Iz slabe vesti se nato razvije razočaranje nad sabo in slaba volja, ki jo najpogosteje stresem na moža in otroke.

Instant nadomestki

Pogosto se zapletem v pogovore o tem, koliko časa je vredno nameniti

službi na račun družine. Pri mlajših sodelavkah, znankah in celo parih sem opazila, kako so »zadovoljni«, da jih doma čaka kužek, ki ga je potrebno sicer še peljati na sprehod, ga počesati in nahraniti – vendar kaj več ni potrebno. Zvečer kužka »pocartajo« in ga dajo spat v svojo posteljo! Oprostite, zame je to izkrivljeno in nesprejemljivo. V takšnem ravnanju vidim popolnoma zgrešeno usmerjeno potrebo po bližini in usmeritvi materinskih čustev. Moti me, da ljudje enačijo vlogo skrbnika hišnega ljubljenčka s starševsko vlogo. Nežna ženina in materina dlan, ki boža, topel objem, ki varuje in brani, tenkočutno uho, ki posluša in sliši tudi tisto, kar ni bilo povedano, in ljubezni polno srce, ki se daruje za druge – vse to je Bog namenil za ljudi. V tem se lahko najdem kot ženska, to me bo napolnilo in osrečilo. In če to ni uspeh, ne vem kaj je! Angelca Mlakar

Družina in Življenje

USPEH: DUHOVNI POGLED

Uspešen, ker sem del nečesa večjega Srednjeveška zgodba pripoveduje, da se je neki odposlanec odpravil med delavce, da bi preveril njihovo delo. Odšel je med zidarje. Približal se je prvemu in ga vprašal: »Kaj delaš?« »Kaj si slep?« mu je odvrnil zidar. »Klešem trde kamne z orodjem in jih sestavljam, kakor mi ukazuje mojster. Potim se pod žgočim soncem, opravljam dolgočasno delo, ki mi uničuje zdravje.« Odposlanec je šel hitro proč ter se odpravil k drugemu: »Kaj delaš?« Zidar je odgovoril: »Klešem kamne, da bodo takih oblik, kakor si je zamislil arhitekt. Težko in včasih enolično delo je to, zaslužim pet frankov na teden in s tem vzdržujem svojo družino. Delo je delo, lahko bi bilo še slabše. Nekoliko opogumljen je odposlanec stopil k tretjemu delavcu: »Kaj pa ti delaš?« »Kaj, a ne vidiš?« je odvrnil delavec in dvignil roke proti nebu, »gradim katedralo!« To, tretje, je veselje pri delu.* V teh treh delavcih se lahko prepoznamo. Kakor imamo dve vrsti delavcev (eni delajo z občutkom prikrajšanosti, drugi z veseljem), imamo dve vrsti vernikov. Prvi pri razmišljanju izhajajo iz sebe, drugi iz drugega, ki jih ljubi. Prvi pri iskanju Boga ostajajo v religiji, drugi so sprejeli vero. Prvi hočejo imeti Boga zase, drugi prepoznajo Boga v drugih. Prvi »delavci« imajo občutek, da jim pri zahtevah dela nekdo gospoduje, da je gospodar na boljšem in nekaj skriva zase. Ne najdejo veselja. Drugi so veseli, da so lahko del velike zgodbe. Opogumljeni so, ker jim nekdo zaupa delo pri gradnji velike katedrale, ki se v celoti še ne vidi.

Neobremenjenost s seboj gradi nebesa že tukaj na zemlji

Kaj je resnična novost, ki nam jo je pri gledanju na uspeh prinesel Kristus? Novost je, da v njem (p)ostajam oseba, vendar nisem več posameznik. Katedrala, ki se gradi in bo ostala, je resničen uspeh: »Nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo« (Mt 6,20). Nebesa pa niso nekje »v vesolju«. Nebesa so zelo konkretno Kristusovo telo, ki se začenja s krstom in ga Sveti Duh izgrajuje z nami že tu na zemlji. »Zaklade v nebesih« smo kristjani skozi stoletja začenjali razumeti individualistično, čeprav pobarvano z lepo krščansko barvo. Slikarji so nam na strope cerkva začeli slikati tehtnice, ki ob sodbi tehtajo predvsem »moja« dobra in slaba dela. Odnosi so postali nekakšen dodatek za tehtnico. To je sicer dobra spodbuda k odgovornosti, vendar se s tem začne izgubljati pristna Božja ustvarjalnost. Moj uspeh ne bo v tem, da bom po smrti prejel vstopnico za parter, sedel vso večnost višje ali nižje, na levi in desni, kakor si je predstavljala mati apostolov Jakoba in Janeza (prim Mt 20,21). Moj uspeh in plačilo bo, da bom videl sebe vzidanega v velik mozaik. Moji kamni so lepi in popolni zato, ker je popoln celoten mozaik. Uspešen bom, ker sem se

* Prim. B. Rustja, Dragoceno darilo zgodb, Ognjišče 2010.

pustil vdelati, in ne, ker sem hotel čim bolj izraziti sebe. Ljudje, ki niso več obremenjeni s seboj, postanejo resnični podjetniki. To je krščanska vizija. Kristjani se ne držimo v kotu in čakamo na nebesa. Kristjani se ne držimo »na varnem« v strahu, da

»Uspešen bom, ker sem se pustil vdelati, in ne, ker sem hotel čim bolj izraziti sebe. Ljudje, ki niso več obremenjeni s seboj, postanejo resnični podjetniki.« ne bi naredili kaj narobe. Farizeji so hoteli ostati čisti in popolni. Religijo so uporabili za to, da bi izpopolnili in rešili sebe. »Dobili so svoje plačilo« (Mt 6,2). To je za kristjana neumno, saj je Kristus zelo jasen: »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil« (Mt 16,25).

Znati moramo upravljati s premoženjem, ki ni naše

Kaj je duhovni uspeh? Jezus v priliki o talentih pohvali služabnika, da sta dobro trgovala: »Prav, dobri in zvesti

Družina in Življenje

služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!« (Mt 25,21). Prilika ne spodbuja k temu, da bi še vedno gradili na starem človeku. Ko priliko bere nekdo, ki se mu v življenju vse podira, lahko samo še poglobi svoje globoko občutje neuspeha. Koliko starih staršev srečujem, ki pot svojih otrok in vnukov doživljajo kot neuspeh v duhovnem življenju. Nekdo, ki mu trenutno gre dobro, lahko priliko nasprotno razume kot pridobivanje zakladov za osebno ali družinsko zakladnico. Eden in drugi se še vedno bojita za »svoje« premoženje. Toda gospodar je služabnikom izročil neko drugo premoženje. Prilika ne govori o

naravnih talentih, ki jih ljudje po naravi prejmemo. Govori o premoženju, ki smo ga kristjani po daru prejeli v novem življenju. Kristus nam je izročil to novost, da bi v sodelovanju z njim gradili njegovo katedralo, ki ni več podvržena pozabi in razpadanju. Zaupano nam je premoženje, ki je nebeški Jeruzalem, njegovo vstalo in evharistično telo, ki pa ni več le tam zgoraj. To »premoženje« se je v Kristusu že spustilo na zemljo (prim. Raz 21,2). »V malem si bil zvest. Čez veliko te bom postavil,« je – kot danes radi rečemo – zgodba o uspehu. Še tako velik zasebni uspeh je tako

malo v primerjavi z uspehom, ki se bo poznal na celotnem telesu. Zato nam ni treba več biti zazrti v svoje izgubljene priložnosti ali v svoje rane. Ko človek gleda v rane, ne vidi pravilno. Kristjani bomo v tem svetu spet postali ustvarjalni, ko bomo pogled od vseh neuspehov in izgubljenih časov zares dvignili in uprli v Kristusa. V moči njegovega pogleda zmoreš zares izpustiti »kamen, ki so ga zidarji zavrgli,« in se ne ukvarjati z njim. Ko ta izgubljeni kamen izpustiš iz rok, ga Sveti Duh začne uporabljati kot gradbeni material za svetišče, ki bo ostalo. Dovoli, o stari človek, da Sveti Duh postane arhitekt tvojega majhnega življenja. On bo potem tebe v malem »čez veliko postavil«.

Jezus noče, da se zasedimo

Kako hitro lahko tudi pri oznanjevanju po župnijah in znotraj družine začnemo razmišljati po starem človeku, po trgovsko. V ospredje lahko stopijo metode, načini, kako bi vernika ali pa moža, ženo, otroka, pritegnili, prepričali … Kaj hitro postane glavni motiv to, da bi čim manj izgubili. Vera sčasoma postane le še koristno sredstvo, da bi z duhovnim uspehom opravičili in potrdili sebe. Jezus je trgovanje obrnil na glavo: »Toda kar je bilo zame dobiček, to sem zaradi Kristusa začel imeti za izgubo. Še več, za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi si prislužil Kristusa« (Flp 3,7–8). Papež Frančišek mlade in manj mlade že nekaj časa vztrajno spominja, naj zapustimo »kavč« in se podamo na pot. Duhovni kavč sta lahko tudi pridnost, stremljenje po uspehu z namenom, da bi se nanj »nekoč« udobno usedel. Kavč nas pritegne zato, ker je v duhovnem življenju ena najtežjih nalog prav potrpežljivost. Stari človek bi rad rezultate videl kmalu. Bog nam pravih rezultatov ne da videti, saj ve, da bi se prej ali slej nanje usedli. Rafko Klemenčič

Družina in Življenje

NAŠ POGOVOR

Marcos Fink:

»Srečen sem, če pomagam s pesmijo odpreti kakšno zatrjeno srce.«

G. Fink, rojeni ste bili v Argentini in tam ste tudi odraščali. Kakšne spomine imate na svoje starše? Kako so vas vzgajali? Na čem je temeljila njihova vzgoja? Moji prvi spomini segajo v hišo na periferiji Buenos Airesa, v kateri so živele tri družine. Mi smo imeli eno sobico. V družini nas je šest otrok. Najbolj bi izpostavil to, da sta bila oba zelo verna človeka. Verna tako, da sta bila, če bi rekel moderno, vedno »on-line« povezana z Bogom. To je bila resna, globoka vera, ko sta se zavedala, da je Bog Stvarnik, da je nad nami, da mu mi le služimo. Obenem pa sta dala vedeti, da smo v njegovih rokah. Ljudje so prišli v Argentino goli in bosi, brez vsega materialnega. Borba za življenje v begunski družini je bila velika, to smo otroci videli,

videli smo negotovost. Ampak iz te vere črpamo moč še danes. Izhajate iz pevske družine, trije – vi in vaši sestri Bernarda in Veronika – ste profesionalni pevci. Kako se je to lahko zgodilo? Kako se »naredi« vrhunskega pevca? Pomembno je, da se talenta zavedamo – oba starša in tudi otrok. Oba, oče in mama, sta bila velika ljubitelja pesmi. Kvartet Fink – tri očetove sestre Marija, Marta, Neda in oče – je bil v naših krajih poznan že pred vojno. Snemali so celo za radio. Mi nismo mogli živeti brez glasbe. Glasba je pomagala premagovati hrepenenje po izgubljeni domovini. Kaj pa vi, otroci?

Mi, otroci, smo prisostvovali pevskim vajam. Oče in mama nista mogla pustiti doma šest otrok. Na vajah smo se igrali, poslušali in morali biti tiho. Nehote dobivaš vase vsebine in si rečeš: »Ta svet je pa lep.« Vedno, ko se je pelo, so hoteli pokazati dušo. Petje so jemali kot element, ki omogoči duši, da se izrazi. To nas je otroke močno zaznamovalo: poje se z občutkom. Na primer pesem Kje so tiste stezice lahko poješ tako, šablonsko, lahko pa jo poješ tako, da olajšaš svojo dušo. Glasba ima moč! To smo videli že kot otroci, od blizu. Vem, da je fokus pevca, da navdušen nad lepoto besedila, ki ga podpira glasba, točno najde barvo glasu, kot kakšen slikar. V tem iskanju sam pridem do Boga. Tu je stik z Božjim, stik z največjo lepoto. Če ti to uspe, lahko vidiš v poslušalcu, da se je v njegovem srcu nekaj zgodilo. Lahko priteče tudi solza. Začutil je. In to je lahko samo Božje. Ali se pevci prav potrudite, da povabite Boga v to iskanje? Morda z molitvijo, prebiranjem Božje besede? Z molitvijo prav gotovo, že na vajah, predvsem pa pred nastopi. »Jaz sem se maksimalno potrudil za uspešen koncert, zdaj pa Ti naredi še ostalo,« mu pravim. Mislim, da je v človeku, ki mu je glasba ena najlepših zvrsti umetnosti, nekaj Božjega, kar nam pomaga priti v stik s pravo lepoto, ono pisano z veliko. Z Lepoto kot estetsko obliko popolnosti. Včasih to doživim v velikih oratorijih, v skladbah Bacha, Beethovna, Mozarta, Händla ... Oni so res bili v Božjih rokah, ko so pisali te mojstrovine.

Družina in Življenje

Zanimivo, da imate vi pravzaprav dve vrhunski karieri. Na univerzi v Buenos Airesu ste delovali kot profesor agrarne zoologije. Najprej akademska pot na zelo praktičnem področju, potem kariera vrhunskega pevca resne glasbe – znanost in glasba. Kaj vas je potegnilo iz znanstvenoraziskovalnega in pedagoškega dela na glasbeno pot? Vedno me je fascinirala lepota narave. Že če pogledam skozi navaden list proti svetlobi, vidim žilice in kaj vse se v njih dogaja. Mora biti višje bitje, ki vse to organizira. Jaz mu rečem seveda Bog. Videl ga še nisem, ga pa čutim. Pogledati moramo, katere poti nam olajšajo pot do njega. Te poti so nekaterim zgodaj razodete, drugim kasneje. Vsakemu pride svoj čas, ko začuti Božjo prisotnost. Nekateri najdejo Boga čisto na koncu. Sam imam srečo, da sem se rodil v verni družini, a kaj bi bilo z menoj, če starši ne bi bili verni?

S pesmijo se da priti do človeka. Kar naenkrat vidiš, da v sočloveku živi mehko srce, četudi se bori, da ga ne bi pokazal.

S tem zadnjim stavkom ste se zahvalili staršem za dar vere … Absolutno, absolutno! Kaj vas je torej potegnilo iz znanstvene kariere v glasbo? Jaz sem hotel biti čisto praktičen družinski oče. Vedel sem, da v Argentini samo s petjem ne bom mogel prehraniti svoje družine. Glasba mi je bila vedno všeč, a videl sem jo kot konjiček, ki mi bo lajšal pot agronoma. Sem si pa že pred koncem študija rekel, da ne bom več zaviral mojega pevskega razvoja. Do takrat sem ga namreč moral zaradi zahtevnosti izpitov. Ko sem diplomiral sem si rekel: »Fant, poglej, do kod lahko prideš!« A že takrat? Potem ste nekaj časa vzporedno peljali dve karieri? Da, nekaj časa. A ena kariera je morala dol, da je druga lahko šla gor. V akademski karieri sem bil uspešen. Kot Slovenec sem navajen trdega dela.

Ko sta šli karieri iz ene v drugo, ste bili že poročeni? Da, te velike odločitve so prihajale kmalu po poroki, po rojstvu hčerke Cecilije. Očetovstvo mi je pomagalo se čustveno odpreti. Žena me je vedno podpirala. Vedela je, da imam talent, da imam marsikaj za pokazati, za razviti. Prihajala je na vse koncerte, mi povedala svoje mnenje o petju, če sem jo prosil, me pohvalila ali imela kakšno pripombo. O tem sva se lahko pogovarjala, ker ima dobro glasbeno uho in je zelo praktična ženska. Vas ni odvračala od petja, češ, na fakulteti je več varnosti? Ne, kje pa, kje pa, nasprotno! Njej se imam veliko za zahvaliti. Najhujše je prišlo potem, ko sem pri svojih skoraj štiridesetih letih rekel, da je sedaj konec akademske kariere, da bo odslej samo glasba. Takrat so

prišle ponudbe za Bachove kantate, ki so zelo težke. Ampak temu sem bil kos. Vložil sem ves svoj trud, vedel sem, da imam doma podporo. Potem se je pokazala priložnost, da smo šli cela družina v London, kjer sem prvič dobil možnost, da sem štiri mesece samo pel. Nič raziskoval, nič poučeval. Izkoristil sem štipendijo Shell Company Argentina. Sta se tam odločila za končanje akademske kariere? Zelo uspešno sem končal tisti tečaj v Londonu in aprila 1988 dobil ponudbo za prvi evropski koncert v Švici. To je bila prelomnica. Leta 1990, v Mozartovem letu, smo se pa preselili v Salzburg. Imel sem dveletno pogodbo v Landestheatru. Po šestih mesecih sem moral napisati pismo, da odstopam z mesta docenta (z gesto pokaže na solze). Solze? Solze, seveda. Nisem vedel, če sem na pravi poti, če bo to rodilo sadove. Zaprl sem si pot za nazaj. So bile pa to tudi solze upanja. Ampak žena je rekla takole: »Marko, bomo poskusili. Nazaj se še vedno lahko vrnemo.« Sta se v molitvi obračala na Boga? Tudi. To je pri nas, v naši družini, nekaj normalnega. Vera, življenje, filozofija,

Družina in Življenje

reševanje problemov sproti, dobra volja in zaupanje. To je eno, to je celota! To je kot moka in kvas, skupaj delujeta. Če eno manjka, ni kruha. Tema te številke je uspeh. Vem, da ste prejeli številne nagrade: dve nagradi Prešernovega sklada, skupaj s sestro Bernardo nominacijo za prestižno nagrado Grammy, BBC Music Award. Kako gledate na uspeh na profesionalnem področju? Zašli ste na področje, ki ima več aspektov. Uspeh je že, če si si 'zadjal priti do tam in tam' v določenem času. Če ti to uspe, si – vsaj zase – uspešen. Zadaš si projekt, loviš roke in meriš z analitičnimi elementi. Glasba je pa umetnost. Analitični elementi so tu drugače postavljeni. Sam ne morem reči, da je moja verzija vloge v neki operi vrhunska. To lahko rečejo samo drugi. Sam se lahko le 100 % zavzamem, da vlogo maksimalno dobro naredim. Do sebe sem tako »kvit«. Potem se pa vidi, kakšen odmev bo imelo. Če dam nekemu liku v operi pečat svoje duše, potem je lahko stvar univerzalna in večna. Že to je uspeh, da sem obstal v glasbeni karieri. Kaj je kariera? Nekje sem prebral, da je kariera že, ko te vabijo na sodelovanje. Lahko te povabijo recimo v Covent Garden, enega največjih opernih teatrov na svetu, lahko te pa povabi Karitas. Nastop za Karitas ni čisto nič manj vreden. Vedno daješ sebe v nastop in skušaš čim bolj

premostiti lastne omejitve. Ko pojem na kakšni poroki ali pa v berlinski operi, vedno znova odkrivam, da je moja duša enako razpoložena. Vidim vas kot preprostega človeka. Kaj ste morali narediti, da vas uspeh ni pokvaril? Po vseh merilih ste zvezdnik, pa vendar se ne obnašate zvezdniško. Jaz se ne čutim zvezdnika, sploh ne. Veste, vsak se po svoje trudi, ne glede na poklic, ki ga opravlja. Je kakšna skušnjava takole globoko v moškem, da bi se rad malo počutil zvezdnika? Vsakemu je všeč, da ga priznajo. Všeč ti je, ko dobivaš impulze, da te imajo ljudje radi. Cenim priznanje ljudi, da imam prvine, ki drugemu lahko služijo. Predvsem sem pa srečen takrat, ko vidim, da pomagam odpreti kakšno zatrjeno srce. S pesmijo se da priti do človeka. Kar naenkrat vidiš, da v sočloveku živi mehko srce, četudi se bori, da ga ne bi pokazal. V našem prostoru odkrivam veliko takih ljudi, predvsem moških. Še to ... Vsakič, ko me prosijo, naj pojem pri kakšni slovesnosti za po vojni pobite, z veseljem pridem in zapojem ljudem, ki pridejo molit za pobite in tudi za rablje, torej ljudem, ki hočejo presekati pot sovraštva. To je naša tragična slovenska zgodba, ki je samo človeška in nič mitološka.

Nikoli ne bom pozabil, ko je bil moj oče leta 1995 (ob 50-letnici slovenskega genocida) glavni govornik v Kočevskem rogu. Takrat sem tudi sodeloval s petjem. Pred seboj sem zagledal množico mam z rutami, ki so izgubile svojce, vdove. In pred tako publiko sem zapel pesem Mati svetih bolečin ... To so trenutki, ko si – uspešen ali neuspešen – pred ljudmi, ko jim moraš s pesmijo dati upanje, vero, jim vrniti dostojanstvo – niste same, družba je z vami, sočustvuje. To so

Jaz sem si tako »zadjal«, da ko pridem na kakšno operno produkcijo, vedno govorim o svoji družini, tako da novi kolegi hitro dobijo informacijo, da imam urejeno življenje.

najlepši trenutki za pevca, čeprav najtežji, s »knedlom« v grlu. Veliko nastopate na svetovnih odrih. To vzame veliko časa, to pomeni odsotnost od žene in družine. Kako se z ženo Cristino spopadata z ravnotežjem: uspešen pevec, mož, oče, dedek? To je res veliko vprašanje. Recimo lansko leto sem bil osem mesecev na terenu – štiri operne produkcije. To pomeni, da žena ni bila z vami osem mesecev? Da. Po navadi pride na generalko in sva skupaj štiri, pet dni, potem gre spet domov. Ali prav razumem, da se po nekaj mesecev sploh nista videla? Po dva, tri mesece se nisva videla. Ampak danes je to lahko, ker je internet, Skype …

Družina in Življenje

Dolga odsotnost je preizkušnja za zakon. So se pri vama kdaj kazale kakšne razpoke? Je, seveda je. Jaz sem si tako »zadjal«, da ko pridem na kakšno operno produkcijo, vedno govorim o svoji družini, tako da novi kolegi hitro dobijo informacijo, da imam urejeno življenje. Vsi smo krvavi pod kožo, vsi rabimo trenutke nežnosti, smo ranljivi. In v operni produkciji so srečanja lahko zelo naelektrena. Marsikaj sem že videl. Če človek popusti, postane barčica, ki jo veter nosi okoli. Si kot balonček, ko ga spustiš v zrak in gre malo sem, malo tja. Potem se vse postavi na glavo. Bravo! Hvala lepa! Poslanstvo Družine in Življenja je, da 'gradimo odnose, za katere je vredno živeti in jih predajati naprej'. V mislih imamo odnos do Boga, do zakonca, do otrok. Kako vidva z ženo gradita odnos do Boga, drug do drugega? Nič tako ritualnega. Skupaj moliva pred obrokom, po obroku, čez dan večkrat. Na primer ko zazvoni opoldne, zmoliva Angelovo češčenje. Tako kot so včasih delali kmetje. Imava čisto naravno navado, ki je tako lepa. V nedeljo greva skupaj k maši. Če se da skupaj z mladimi. Tudi rožni venec pride na vrsto, predvsem na kakšni dolgi vožnji z avtom. Dajeva si zagotovilo, da je vse v redu med nama, in dajeva si tisti občutek, da sva prijatelja z Bogom. Tako je vse, kar delava, molitev. Sem prebral, da sta bila s Pedrom Opeko skoraj soseda. Sta tudi skoraj istih let. Sta se skupaj igrala, bila prijatelja? Ja, seveda, to je trajalo približno pet let, ko smo se preselili v njihovo neposredno bližino. Njegov oče Lojze, odličen gospod, preprost, srčen, nam je izrekel dobrodošlico. Pripovedoval nam je svojo težko zgodbo, ko se je rešil smrti, ko je skočil izpred jame, še preden bi ga ustrelili v hrbet. Kot otrok sem poslušal z velikim zanimanjem. S Petrom smo plezali po drevesih, igrali nogomet, nagajali puncam … Bil je

zelo živ, živahen fant, odličen nogometaš. Mama ga je velikokrat kregala, ko je kakšno ušpičil. Ampak tak ogenj! On je bil ogenj! In je še! Sva še v stikih. Mi se imamo radi! Ko se srečava, se objameva, kot bi bila brata. V enem od intervjujev ste rekli, da 'brez duhovne poglobitve ni dobrega petja'. Kako se duhovno poglabljate?

Dajeva si zagotovilo, da je vse v redu med nama, in dajeva si tisti občutek, da sva prijatelja z Bogom.

Si težko predstavljam, ker nisem … Vam lahko zapojem … (je zapel Kje so moje rožice? na dva načina). Ne vemo, katera verzija je lepša. To je treba utemeljiti. Pevec ima na izbiro cel kup barv. Za konec čisto nekaj drugega: s čim se ukvarjate, ko ne pojete? Z ženo imava vrt, sprehajava se v naravi ... Z ženo se primeta za roko in gresta v gozd? Ne, za roko se ne primeva … (smeh). Pogovarjava se v glavnem. Za roko …? Tudi kdaj, seveda, a sedaj po 34 letih poroke med možem in ženo nastane druga dinamika, nastane drugačen način, kako se v vsakdanjem življenju kaže ljubezen. Kako se kaže pri vas?

Tako, da ostanem čimbolj prebujen, da berem in se poglabljam v skrivnosti tega in onega sveta. To pevci povežemo s tem, kakšno barvo glasu iščemo. Lahko imaš odličen glas, odlično tehniko, pa ne veš, kaj narediti s tem. Duhovno ti da ozadje, da veš, kaj narediti s tehniko. Tehnika je samo zvok, in če nimaš povezave z duhovnim, ne veš, kaj povedati z glasom.

Tako, da ji kaj postorim, če ona želi. Včasih ne morem takoj, takrat postavim prioritete. Pomagam pri organizaciji življenja, da nama je lepo. Predvsem take stvari, da je čutiti, da sva skupaj v »projektu družina«. Družina je pomemben projekt! Gospod Fink, hvala za ta pogovor. Obilo Božjega blagoslova na vseh vaših poteh. Aleš Čerin

Družina in Življenje

MiDVa SVa ZaKON

POrOČENi iN OSaMljENi? Če je kaj hujšega od zagrenjene, osamljene, samske osebe, je to zagrenjena, osamljena, poročena oseba. Nihče na svetu se ne poroči z namenom, da bi bil izoliran od svojega zakonca. Veliko ljudi misli, da je poroka zdravilo za osamljenost, a temu ni tako. Pravzaprav se bitka proti osamljenosti začne v trenutku, ko odkorakata od poročnega slavja. izoliranost ljudi v odnosih, ki naj bi bili najbolj intimni, je dandanes dosegla epidemiološke razsežnosti. Poleg zaskrbljujočega dejstva, da število ločitev iz leta v leto narašča, osamljenost jemlje moč mnogim zakonom, ki se navzven še zdijo trdni. Osamljenost se prikrade tiho, počasi in brez truda. Ko se je zavemo, je pogosto že v polnem razmahu kot naveličanost ali brezbrižnost, kar lahko zakon resno poškoduje ali mu celo zada smrtni udarec.

Osamiti pomeni izključiti

Do osamljenosti pride, kadar eden od zakoncev izključi drugega. tako doživljata občutek oddaljenosti ter pomanjkanje prave intimnosti. Morda si delita posteljo, obedujeta za isto mizo, gledata isto televizijsko oddajo, imata skupni bančni račun in vzgajata iste otroke – pa sta še vedno osamljena. lahko imata spolne odnose, nimata pa ljubezni. lahko govorita drug drugemu, a se ne pogovarjata. lahko živita eden z drugim, a si ne delita življenja.

»Ni dobro za človeka, da je sam.«

bog človeka ni ustvaril za samoto, zato hrepenimo po tesni in zaupni bližini, zakon pa je naše upanje, kjer naj bi jo našli. Žal jo uspejo doseči le redki. Ker je osamljenost tako resno in zaskrbljujoče stanje v mnogih dobrih zakonih, ki se ga po vrhu vsega niti ne zavedajo, je treba posebej poudariti naslednje: zakon bo sam od sebe drsel v osamljenost. Če zakonca ne bosta ljubeče in zavzeto hranila in gradila intimnosti v zakonu, se bosta drug od drugega oddaljevala.

Simptomi osamljenosti

»Nič več ni med nama.« toliko dobrih in na videz trdnih zakonov se konča prav zaradi tega, ker mož in žena ne prepoznata znakov, ki jima govorijo o tem, da stopata na samotno pot. Na koncu pa prepoznata le to, da sta se drug od drugega oddaljila. a simptomi so vidni že prej. Denimo: Občutek, da vas zakonec ne sliši ali ne razume. brezbrižen odnos: »Koga briga?«, »Zakaj bi se vznemirjal?«, »jutri se bova pogovorila, zdaj pojdiva raje spat.«

Občutek, da ne morete ugoditi zakoncu ali izpolniti njegovih pričakovanj. Zaznavanje odtujenosti moža ali da gre žena svojo pot. Ni želje po soočenju z realnostjo: »to je tvoj problem, ne moj.« Vzdrževanje navideznega miru v izogib konfliktom, ker je ukvarjanje z realnostjo preveč boleče. Pari si bodo pogosto nadeli maske, da je v njihovi hiši vse v najlepšem redu, a za njihove potrebe ne bo poskrbljeno. Zatekanje v osamljenost se tako lahko celo zdi kot zaščita ali način samoohranitve zakona. Vendar je to le zatišje pred nevihto.

Izbira je vajina

Vsak zakonec mora vsak dan izbrati pot edinosti, sicer bosta avtomatično izbrala osamljenost. Zato: Sklenita, da želita graditi edinost med vama, in pogovorita se, če sta zaznala kateri koli simptom osamljenosti v zakonu. Pomnita: ni treba biti dolgo poročen, da se počutiš osamljenega. Sklenita, da nikoli ne bosta šla spat sprta ali jezna drug na drugega. Poiščita načine, kako reševati spore in graditi bližino v zavedanju, da je pogosto težje »kuhati mulo« kot odpustiti. Zamera ne more sobivati z edinostjo. Sklenita, da si bosta načrtno vzela čas za zaupen pogovor. Dovolite zakoncu, da vstopi v vaše življenje. Sprašujte in potrpežljivo poslušajte. Naučita se zdravega in odkritega pogovora. Kaj pa če je vajin zakon že v resnih težavah? Naj vama ponos ne prepreči, da bi poiskala pomoč pri voditeljskem paru katere od zakonskih skupin, duhovniku ali terapevtu. Ne dopustita, da vama osamljenost ukrade odnos. Toliko zakonov se konča prav zaradi osamljenosti, toda upanje ostaja! Udeležita se lahko tudi vikend seminarja za zakonce na Rogli ali v Njivicah (termini so objavljeni na spletni strani www.diz.si). Povzeto po članku Dennisa in Barbare Rainey: Married and Lonely?

Družina in Življenje

starševstvo

»Lahko si izbereš, karkoli ti srce poželi.« Bila je nedelja zjutraj in najmlajša, ki še ne vleče jutranjega spanca tja do budnice, si prižge TV. Ker nismo plačniki dodatnih programov, ostane na jutranjem otroškem programu Živ žav. Iz otroštva imam na ta nedeljska jutra lepe spomine in nostalgija še vedno deluje, zato mi njena odločitev ni bila prav nič sporna. Dokler med zvoki zlaganja posode iz pomivalnega stroja ne zaslišim: Božiček, darilo, igrače ... ALI JAZ TO PRAV SLIŠIM? Bil je šele 22. oktober. Delo v kuhinji sem takoj spustila iz rok in se pridružila hčerki na kavču. Rekla mi je, da je ravnokar razmišljala, kaj dela ta risanka na sporedu več kot dva meseca pred božičem. Povabila sem jo, da skupaj prisluhneva vsebini risanke in bova to skušali sproti ugotoviti. Hitro sem ji dala nalogo, da na list papirja beleži število izrečenih besed: Božiček in igrače, jaz pa sem beležila vse ostale najpogosteje izrečene besede. Po končanem ogledu sva sešteli besede, ki sva si jih beležili. Največkrat je bila izrečena beseda darilo in sicer 14-krat, kar je približno enkrat na minuto in pol. Po 11krat besedi Božiček in vlakec, kar je skoraj enkrat na vsaki 2 minuti. Sledila je beseda igrače po 8-krat, potem pa nizanje besed: zabava, sreča, čarovnija, gora daril, skrivnost električnih igrač, sodobni vlak, super hitri vlak, proga, tračnica, letalo na daljinsko vodenje, lutke, punčka, frnikole, medvedki ...

Ponudba, ki ustvarja povpraševanje

Otrokom so bile v risanki ponujene zelo konkretne ideje za božične želje. Zelo dobro je bila predstavljena igra z igračami, ob tem pa sama zabava in zadovoljstvo. Otrokom so na dlan položene ponudbe, ki vzbudijo željo. Si bodo naši otroci še znali kaj želeti iz sebe ali bodo reagirali na signale iz okolice, ki jim bo narekovala, kaj naj si želijo? Zelo naivno je bilo moje mišljenje, da je ta stvar rezervirana samo za reklame in razna oglaševanja. Risanka je vendar še veliko bolj učinkovito sredstvo za dober marketing. V risanki je bilo omenjeno tudi prijateljstvo, biti dober, pospravljati igrače in ubogati starše. Seveda pa je takoj sledil zmagoslavni del te risanke in Božičkova nagrada dvema otrokoma. Takole jima je rekel Božiček: »V tovarni igrač si lahko izbereta svojo najljubšo igračo!« Pa sta se začudila: »Res lahko katero koli?« In Božiček jima je še enkrat zatrdil: »Lahko si izbereta, karkoli vama srce poželi.« In navdušenje otrok: »O čudovito! Sreča! To je res sreča, da si med tisočimi igračami lahko izbereš, karkoli ti srce poželi.«

Premišljen marketing in izgubljeno bistvo

Hčerka je do nekaterih zaključkov prišla kar sama. Ugotovila je, da tu zadaj o božiču že mnogo prej kot mi razmišlja kar lepo število ljudi, ki jim je edini in največji interes zaslužek. Zadržali sva se pri stavku: »Sreča! To je res sreča, da si med tisočimi igračami lahko izbereš, karkoli ti srce poželi.« Ugotovili sva, da ob vsem tem ni mogoče najti povezave s pravo srečo, da ti ljudje, ki imajo v mislih zaslužek, dejansko želijo ljudi odpeljati proč od prave sreče. Vedo namreč, da na tak način ljudje postanejo zelo nesrečni in zato kupujejo še več, da zadostijo hrepenenju po sreči. In seveda so ravno otroci tisti, pri katerih je najlažje in najbolj učinkovito že zelo kmalu inštalirati željo po imeti še in še več. Razumela je. In strinjala se je z mano, da ne bi zamenjala teh lažnih občutkov sreče z občutki, ko se imamo radi, ko smo skupaj, ko si podarjamo čas, objeme ... In nazadnje sva se pogovorili še o tem, da vse to z božičem in božičnimi prazniki nima popolnoma nobene zveze. Na žalost večina otrok ve o božiču le toliko, kolikor povedo takšne in podobne risanke, zgodbe in filmi. Ne vedo, da se je vendarle na ta dan Nekdo rodil. Nekdo, ki nam ne prinaša, kar koli nam srce poželi. Prinaša pa nam vse in še mnogo, mnogo več, kar naše srce potrebuje. Mojca Nuč

Družina in Življenje

TA STARI IN TA MLADI

Ti meni luč, jaz tebi ključ? Tako je veljalo včasih in gotovo še tudi danes marsikje. Naj pojasnim za tiste, ki morda ne veste, kaj to pomeni: šele ko boš držal svečo za pokojnim, boš dobil ključ od kleti, hiše, delavnice, avta, torej gospodarstvo in posestvo naj preide na naslednika šele ob smrti prejšnjega gospodarja. Stara pesnitev Franja Neubauerja govori o ostarelemu očetu, ki je imel dva sinova in dva grunta. Ker sam ni več zmogel delati, je posest razdelil med sinova, ki sta mu s sladkimi besedami obljubila, da bosta zanj skrbela. Kmalu pa jim je začel biti odveč in snahi obeh sinov sta ga začeli zdaj ena, zdaj druga metati ven iz svoje hiše. Starec je šel k županu po nasvet. Ta pa mu je dal deset srebrnikov in mu naročil, naj jih v svoji sobi večkrat šteje do sto in tisoč, tako da bodo udarjali po mizi, in si govori, da ima nekaj prihranjenega zase. Ko so starca slišali šteti, sta obe družini postali spet prijazni in sta lepo ravnali z njim vse do smrti. Ob smrti, ko so iskali starčev zaklad, so našli le kol in sporočilo, na katerem je pisalo, naj tistemu bedaku, ki bo predal gospodarjenje drugemu pred smrtjo, naložijo nekaj krepkih, deset srebrnikov pa naj vrnejo županu.

Neiskreni in majavi odnosi so vir konflikta

Čeprav je bila ta zgodba zapisana pred več kot sto leti, je odličen opis moderne nefunkcionalne družine. Veliko kratkih stikov v odnosih in oddaljevanj med generacijami ter med brati in sestrami pa se zgodi prav ob predajanju gospodarjenja ali ob zapuščinskih razpravah po smrti. Lahko bi rekli, da je to test naših vrednot in medsebojnih odnosov. Na tem testu je ključen odnos med starši in otroki ter priženjenimi ali primoženimi člani družine. V zgornji zgodbi se snahi najprej potožita vsaka svojemu možu o skrbi za starca, ker pa moža nočeta priti v konflikt z očetom, rečeta ženama, naj sami govorita z njim. Ker nista »obremenjeni« s starševsko vezjo, mu tega, da jim je skrb zanj odveč, hote ali nehote ne povesta na lep način. Seveda bi v tej vlogi lahko bili

tudi zeti, a zgodba na izvrsten način potrjuje, da je pogovor o težavah med generacijama (zgolj) med snaho ali zetom in tastom ali taščo skoraj obsojen na propad.

Kako pa potem?

Potreben je iskren in odprt pogovor, ki mora biti na relaciji oče ali mama in otrok. Sin ali hči naj se pogovori s starši po tem, ko se glede svojega odnosa do dediščine uskladi s svojim sozakoncem. Tudi otroci znotraj družine naj se odkrito pogovorijo o imetju, razdelitvi, potrebah posameznika, ki se lahko zelo razlikujejo, in tudi upoštevajo, če je kateri od otrok pripravljen prevzeti skrb za starše. Tu igrajo pomembno vlogo (ne)navezanost na materialno, poštenost in resnična medsebojna bratska in starševska ljubezen. Veliko lažje je to napisati ali se celo pogovarjati o tem, kot pa narediti, ko pride čas za to. Zato ta čas naj ne bi bil takrat, ko se že prižiga luč, ampak mnogo prej.

Družina in Življenje

A starši se moramo vendar zavarovati!

Gotovo je prav, da starši misleč na svoja stara leta poskrbimo zase in za svoje zdravje, kolikor je mogoče, ker s tem lahko pomagamo otrokom, da z nami ne bodo preveč obremenjeni. Druga stvar pa je, da presodimo, koliko zares potrebujemo od tega, kar smo v času svojega življenja in dela spravili skupaj, in koliko držimo v roki »za vsak slučaj« – za to, da me bodo imeli radi, ker nekaj imam in lahko dam, če le hočem. Z možem sva še živo v tem, kaj pomeni dobiti dediščino, in na drugi

strani, kako (pre)dajati iz rok mladim sedaj, ko tudi sami potrebujejo. Najina izkušnja je, da svojih staršev ali tašče in tasta nimaš rad zato, ker so ti dali določeno dediščino, in ne skrbiš zanje zato, ker si ali boš nekaj dobil od njih. Tudi sama se trudiva dajati tako dediščino naprej. Če namreč daš, ker pričakuješ nekaj v zameno, to pomeni, da ne daš, ampak posodiš.

Dajati z odprtim srcem

najpomembnejša modrost, ki jo Bog daje tistim, ki jo iščejo in hrepenijo po njej, kot beremo v Knjigi modrosti. Enako pomembno pa je zaupati Bogu, ker če midva dava z ljubeznijo, bo on poskrbel, da nama ne bo ničesar manjkalo. Kar imamo, smo prejeli (ne glede od koga). Končno smo prejeli iz Božjih rok in tudi zato smo dolžni deliti. Le tako bomo tudi prejemali – mladi in stari – že tukaj na zemlji in še več v nebesih. Marija Halas

Najina izkušnja je, da je treba dati takrat, ko mladi potrebujejo, če le lahko in kolikor lahko. Tu je

ODGOVORI NA VPRAŠANJA

Naša zakonska skupina si želi bolj druženja in lahkih tem kot odrivanja na globoko Sva člana DiŽ-eve zakonske skupine, ki se zbira že četrto leto. Imamo tudi krasen voditeljski par, ki na vsakem srečanju podeli obilo modrosti za življenje. Že lani pa sva z ženo opazila, da sva poleg voditeljskega para midva edina, ki bi se želela pogovarjati o temah, ki se dotikajo najinega odnosa – medsebojnega in z Bogom. Večkrat namreč »zaidemo« s teme in se med nami splete (sicer sproščen in prijeten), a za gradnjo osebnega odnosa popolnoma nekoristen pogovor. Z ženo imava tudi občutek, da naju ostali pari šikanirajo. Enkrat smo namreč srečanje izpeljali tako, da sva temo pripravila midva. Zelo sva bila napadena, ko sva predstavila najino stališče, češ, da nisva voditeljski par in zato ne smeva pametovati. Ne upava se več izpostaviti, da ne bi spet izpadla »svetniško«. Voditeljski par se sicer trudi, da bi stvari predal naprej (nama), a mislim, da se tudi on zaveda te situacije in zadeva se ne premakne praktično nikamor. Kaj nama svetujete? Marko in Alenka Draga Alenka in Marko, preden poskusim odgovoriti na nekatere vsebinske dele vprašanja, naj na kratko ponovno razmislim, kaj so za naju z ženo Vilmo temelji zakonske skupine. Anton Martin Slomšek je rekel: »Kjer je Bog na prvem mestu, je vse drugo na pravem mestu!« Pri Družini in Življenju ugotavljamo, da to drži

kot pribito! Drznemo si iti celo tako daleč, da imamo tudi odnos med možem in ženo ter vse druge odnose v družinah za »vse drugo«. Vesel sem, da imajo mnogi člani zakonskih skupin izkustvo osebnega srečanja z živim Bogom. Izkustvo trenutka, ko se jim je »odprlo« in so razumeli, da Bog ni mrtev, niti ni nebeški tiran, ki mu je malo mar za

nesrečnega človeka. Dojeli so, da je Bog tista večna Oseba, ki želi z vsakim človekom osebno prijateljevati. To je izkustvo, ki ga mnogi opisujejo, kako so v srcu zaslišali Jezusove besede: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Razodetje 3,20). Odprle so se jim oči srca in so

Družina in Življenje

rekli: »Vstopi v moje srce, o Jezus. Potrebujem te in te želim osebno spoznati. Hočem, da ti zavzameš prvo mesto v mojem življenju. Naj bo tvoja beseda moj smerokaz in naj me vodi tvoja roka, da ne zaidem s poti. Želim, da ti urediš moje življenje in moje odnose, da v njih ne bo zmede. Amen.« Člani zakonskih skupin, ki so na ta način vzpostavili oseben odnos z Bogom, vedno bolj izkušajo, da srečevanje v DiŽ-evi zakonski skupini v prvi vrsti pripomore h gradnji in vzdrževanju tega prvega in najpomembnejšega človekovega odnosa. Šele v tem, prvem odnosu oba zakonca najdeta moč za gradnjo njunega zakonskega odnosa. Vse, kar je manj kot to, je grobo rečeno »nezadovoljivo porabljen čas«. Pari, ki tega temeljnega duhovnega izkustva (še) nimajo, ne morejo v polnosti razumeti dela v naših zakonskih skupinah. Če si torej vidva v zakonski skupini najprej prizadevata za negovanje odnosa z Bogom in posledično za gradnjo vajinega odnosa, ki temelji na vajinem osebnem odnosu z Bogom, delata prav in vaju pri tem zelo podpiram.

Zakonci se lahko družimo in prosto klepetamo tudi na neformalnih srečanjih, ki so zelo dobrodošla. Srečanje zakonske skupine pa je v prvi vrsti namenjeno gradnji najinega odnosa z Bogom in osvajanju »veščin«, ki jih potrebujeva, da bova dober mož in dobra žena, dober oče in dobra mama. To sicer ne pomeni, da ne smemo na skupini nikoli pustiti »proste« debate. Tudi ta je kdaj potrebna in tudi zaželena – vendar v pravi meri. Pravite tudi, da se bojite, da boste izpadli preveč »svetniško«. Verjamem, da imate kdaj tak občutek. Vendar naj vas to ne bega in naj vas ne bo sram ali strah, saj je Bog vse nas, svoje otroke, poklical, da bi bili sveti in brezmadežni (Ef 1,4). Paziti pa se moramo lažnega »svetništva«, kjer se pretvarjamo, da je pri nas vse idealno; da smo v naši družini brez težav – to pa je idealiziranje, ki ga je žal tudi po zakonskih skupinah še veliko. Kdor želi pristno slediti Bogu, mu ni težko priznati, da je nepopoln.

Pa še to: izkustvo, ki ga imava z Vilmo, je, da se pari, ki se otepajo pogovora o duhovni rasti in gradnji odnosa z Bogom, redko (ali nikoli) pojavijo na vikend seminarjih za zakonce. Redko (ali nikoli) ne delajo domačih nalog, redko (če sploh) molijo, berejo Sveto pismo ali hodijo k spovedi in obhajilu. Taki pari pač (še) ne poznajo povezave duhovne rasti z delom v zakonskem odnosu. Takšen par ne izkuša tega, čemur je zakonska skupina namenjena. Priporočava vam, da se – v sodelovanju z voditeljskim parom – dogovorite in obiščete kakšno pričevanje, ki jih je po vsej Sloveniji zares veliko (poiščite jih med dogodki na naši spletni strani). Lahko nas tudi pokličete in kak tak dogodek organizirate v svojem kraju. Pare iz skupine lahko tudi povabite na katerega od seminarjev, kjer govorimo prav o teh stvareh. Predvsem pa zanje molita. Samo Bog je tisti, ki v srcih ljudi lahko naredi spremembe. Dani

Imate tudi vi kakšno dilemo, potrebujete nasvet? Pošljite nam svoje vprašanje na dani@diz.si.

Družina in Življenje

ŽIVETI S SVETIM PISMOM

Brez knjige knjig nas ne bi bilo Pred dnevi so nas v pisarni Družine in Življenja v Krškem obiskali moji nekdanji sodelavci iz Svetopisemske družbe Slovenije. Med prijateljskim obiskom smo si vzeli tudi urico časa za obisk znamenite kapucinske knjižnice, v kateri hranijo preko 1.500 knjig, med katerimi so najstarejše stare tudi po 500 let in več. Med drugim smo smeli v rokah držati latinsko Sveto pismo iz Lyona iz leta 1510, ki ga je pri svojem poučevanju uporabljal Adam Bohorič, ter originalno Dalmatinovo Biblijo.

Stojimo na ramenih velikanov

Ob srečanju s tem zgodovinskim zakladom sem začel ponovno premišljevati o tem, kako velik pomen ima za slovenski narod Sveto pismo. Upravičeno se lahko vprašamo, ali bi danes govorili svoj jezik in imeli svojo državo, če ga Dalmatin ne bi tako zgodaj prevedel – leta 1584 smo bili Slovenci z Dalmatinovo Biblijo 14. narod na svetu s celotnim prevodom Svetega pisma. Glede na to, da je bilo takrat Slovencev le dobrega pol milijona in da so v kasnejših stoletjih izginile še mnogo večje jezikovne skupine, je jasno, da je Sveto pismo za nas ključnega pomena. Med zakladi naše daljne zgodovine pa sem se spomnil tudi svoje »zgodovine« – kako mi je bilo pred natanko desetimi leti dano vstopiti v častitljivo dediščino delavcev za širjenje oznanila Besede. Spominjal sem se, kako zagnano sem se, še

preden sem bil sprejet na delovno mesto pri Svetopisemski družbi, lotil pisanja obsežnega programa dela, ki sem ga želel tu opravljati. Zanimivo je, da v tem programu ni bilo nikjer Svetopisemskega maratona, ki je pozneje postal najbolj prepoznaven del mojega dela. No, saj niti ni bilo potrebno, da bi bil v mojem programu. Bil je v Božjem »programu«. Ko sem prišel »v hišo«, so mi sodelavci navdušeno govorili o nekem »svetopisemskem maratonu« – kaj to sploh je? – ki je bil leto prej izveden na Viču in v Grosuplju in ki mora »nujno« postati vseslovenski praznik Božje besede.

bili ključni številni voditelji zakonskih skupin Družine in Življenja. Hvala! Za zgled, v spodbudo in navdušenje pa ste mi bili skozi leta, ko je bilo treba vztrajati, izjemno požrtvovalni člani pripravljalne ekipe. Kot prostovoljci ste vsako leto znova svoje talente in veliiiiko časa žrtvovati za to, da bi v Sloveniji ponovno (ali morda sploh prvič?) vzpodbudili kulturo rednega prebiranja Svetega pisma.

Iz začetnega skeptika …

Nad idejo celotedenskega izmenjujočega branja Svetega pisma najprej sploh nisem bil navdušen. Zdelo se mi je čisto preveč statično. Glede na to, da naj bi vodil obsežno organizacijo celotnega dogajanja, pa mi je to predstavljalo precejšnjo težavo. Nad čimer nisem navdušen, tega ne morem »prodajati«. Tako je bilo vse do prvega Svetopisemskega maratona jeseni 2008 v Murski Soboti. Takrat pa je tudi mene »zadelo«. Na lastni koži sem izkusil, od kod izvira navdušenje mojih sodelavcev. Ob branju in poslušanju »maratonskega« prebiranja Božje besede se je tudi zame čas preprosto ustavil. Svetopisemska zgodba je pred menoj oživela kot na filmskem platnu in Beseda mi je spregovorila na srce.

… sem postal največji »fen«

Moje navdušenje nad Svetopisemskim maratonom se je le še stopnjevalo ob prvem ljubljanskem maratonu, ki smo ga kmalu zatem izvedli pri sv. Jožefu. Poseben dokaz Božjega delovanja so bili zame številni »mini« maratoni, za razvoj katerih ste

Pa se »splača«?

Čemu ves ta trud? Saj vendar Sveto pismo in njegovo prevajanje, tiskanje in tudi prebiranje ni cilj sam po sebi. Tudi namen Svetopisemskega maratona ni, da bralce ozavestimo, da Svetemu pismu dolgujemo naš slovenski jezik. Ne. Gre za mnogo več. Gre za to, da nas po Svetem pismu nagovori Bog v našem konkretnem vsakdanjem življenju. Ta Beseda tudi današnjega človeka oživlja, mu daje vero, ga očiščuje in zdravi. Ob prebiranju Svetega pisma prejemamo Božjo moč – Svetega Duha. Ta stik z Večnostjo po Božji besedi je bil cilj prvih prevajalcev Svetega pisma in je cilj vseh, ki z velikim veseljem že deset let pripravljamo neprekinjeno celotedensko branje Svetega pisma – Svetopisemski maraton. Se nam boste ob nedelji Svetega pisma konec januarja 2018 pridružili? Benjamin Siter

Družina in Življenje

ZGODBA ZAKONSKEGA PARA

Mojca in Robi Nuč: »Drug drugemu vedno poveva za svoje želje in potrebe.« Mojca in Robi Nuč sta uspešna zakonca, starša štirim otrokom, stara starša dvema vnukoma in tudi uspešna podjetnika. Najstarejša hči, Agata, je že poročena in starejši od vnukov, Oliver, je bil z nami na dan našega pogovora. Njun drugi otrok Tim je v okviru skupine Flipping art ravno tiste dni slovel v finalu hrvaških talentov, v družini pa se na življenje pripravljata še mlajši dekleti Katjuša in Nadja. Mojca in Robi sta zagreta DiŽ-evca, ki v svoje polno življenje vključujeta tudi vodenje treh zakonskih skupin. Srečali smo se na lepo nedeljsko popoldne na njihovem domu v bližini Planine pri Sevnici. V današnjem času je zelo prisotno odlašanje mladih s tem, da spoznajo nekoga resnega, s katerim bi preživeli življenje, odlašajo s poroko. Vse traja zelo dolgo časa. Mislim, da je vajin primer odlična reklama za to, kako se da to zelo hitro narediti. Mojca: Pri nama je bilo to res hitro. Bila sva še mulca. Jaz sem bila drugi letnik oblikovne šole, Robi pa je končal tretjega. Bilo je konec šolskega leta, ko sva se kdaj pa kdaj videla in začetek naslednjega šolskega leta začela hoditi. Potem je šel Robi še k vojakom. Robi: Po vojski pa sva si že zastavila neke cilje o najinem skupnem življenju in smernice za naprej. Iz kakšnih družin pa izhajata? Mojca: Jaz prihajam iz velike kmečke družine. 5 otrok nas je bilo. Prvotno smo bili tradicionalno verni. Preko romanja v Medžugorje pa smo se »spreobrnili«, če temu tako rečem. Jaz sem bila takrat stara približno 17 let. Potem sva šla tudi z Robijem v Medžugorje še kot fant in dekle. Robi: S tem, da se jaz še vedno spreobračam … (smeh) Jaz sem pa edinec in Ljubljančan. Kako to, da sta se potem tako hitro odločila za poroko?

Mojca: Imela sva fiksno idejo, da ko pride Robi iz vojske, začneva nek svoj posel. Nikoli sploh nisva razmišljala, da bi se nekje zaposlila. In imela sva načrt, da se bova zelo kmalu poročila, čeprav nama je tudi že takrat marsikdo rekel: »Ah, pa tako mlada sta še. Zakaj ne bi raje še malo uživala, kam šla?« Midva tega nisva nikoli pogrešala. Poroko sva sicer načrtovala v bližnji prihodnosti, ker pa se je Agata že prej napovedala, sva se poročila februarja 1992. Oboji starši so takrat stopili skupaj. Seveda, bila sva brez denarja in so nama tudi finančno pomagali pri poroki. Ohcet je trajala dva dni. Najprej na Gorenjskem, drug dan pa še na Štajerskem.

Robi: Poroka, otroci, družina – to nama je bilo samoumevno, čeprav si tega morda tudi ne upaš reči naglas. Tako da ne razumeva najbolje današnjega ne-odločanja. Rekla sta, da sta vedno želela imeti svoj posel. Od kod ta želja in kakšne izzive vama je to prineslo? Robi: Mama je gostilničarka, jaz pa resnici na ljubo sploh nisem poznal gostilniških navad. Sem si pa vedno želel, da bi kaj delal doma. Najprej sem začel delati nagrobne sveče. Za vikend sem prišel domov, jih naredil, potem pa jih odpeljal v Ljubljano in jih tam prodajal

Družina in Življenje

po ulicah. Ko si mlad, imaš pogum in pogon, da nekaj začneš delati. Mojca: Začela sva s svečami, potem sva delala vrečke za zamrzovanje. Robi je pri mojem očetu z njegovo pomočjo izdelal stroj za izdelavo vrečk. Potem pa sva začela variti PVC plastiko: veliko za pisarniški material, foto albume, različne ovitke, ovitke za zvezke, etuije … Robi: Pokrivala sva Državno založbo, Cankarjevo založbo, Mladinsko knjigo. Ko si mlad, delaš to na polno, z ogromno energije. Sva pa že takrat padla tudi v sistem neplačevanja in sva morala čakati, prositi, prinesti kakšno pijačo, da sva dobila plačilo in tako naprej. Vzporedno zraven pa je nastajala tudi že družina, kar je tudi terjalo svoj čas. Kako pa sta se konkretno lotila posla? Imata kakšen nasvet za mlade podjetnike? Robi: Veliko dava na sklepanje poslov na osebnem nivoju. V poslu smo pomembni ljudje, ne samo denar. Čeprav tega v poslovnem svetu včasih ni zaznati. Verjamem, da bi kdaj lahko več zaslužila, ampak mi več pomeni imeti dober in pošten odnos s strankami v obojestransko korist. Tako potem vsi zmagamo. Mojca: Včasih sva kakšen posel dobila tudi na preprost način. Enkrat sem se z nekim tiskarjem dogovorila za sestanek, ker sem nekaj potrebovala. Ker nisem imela otroka kam dati, sem ga vzela s seboj, v drugi roki pa sem imela kovček in ta gospod me je sprejel v veliki sejni sobi, kjer sva imela poslovni sestanek, medtem ko je otrok kobacal po tleh. Ko sem mu med drugim povedala, kaj delava z možem, je pa on prav to tudi slučajno potreboval in mi je takoj napisal naročilnico. Tako se je začelo naše sodelovanje, ki traja še danes. Pa vendar vama je ob uspešnem poslu uspelo imeti tudi veliko družino. Kako sta to usklajevala? Mojca: Otroci so rasli zraven naju in najinega dela. Pri nas se res vse prepleta. Posel, midva, družina ...

Robi: Agata in Tim nista bila v vrtcu, ampak doma zraven naju, pogosto tudi v delavnici. Ali je bilo to dobro ali ne, težko rečem. A če pogledava najina odrasla otroka, vidiva, da sta si dobro zastavila Agata že družinsko, Tim pa tudi že samostojno življenje. Če je to res posledica najinega zgleda in vzgoje, pa ne vem. Mojca: Tretja, Katjuša, je s tretjim letom šla v vrtec in ravno tako tudi najina četrta, Nadja. Hvala Bogu, da so nama tudi Robijevi starši, ki živijo blizu, zelo pomagali in nama priskočili na pomoč pri dejavnostih in vožnjah, kot so glasbena šola, treningi ... Ali je kdaj prišlo do kakšne krize zaradi dela? Mojca: V bistvu ja, takrat, ko sva gradila hišo. Skoraj vse sva sama delala, pri tem pa je posel zelo trpel in začel upadati. Pred tem pa je bilo posla včasih kar preveč. Robi: In sva tudi vsakega sprejela. Vedela sva, da potrebujemo denar. Nikoli nisva vzela kredita. Včasih

Ljudje, ki hrepenijo po več, na zakonski skupini tudi dobijo več. Bolj kvalitetno življenje.

sva delala na primer do polnoči, do dveh, ob petih zjutraj pa sem bil že v Mariboru. Takrat je bil najin posel na srečo še zelo zanimiv za trg. Sva bila pač tako »zagnana«. Problem je nastal, ko smo šli v EU in je prišla Kitajska. Takrat bi midva lahko kar zaprla firmo, če bi imela še vedno enake potrebe kot takrat, ko sva ustvarjala, kupovala nove stroje in gradila hišo. Potem sva si pač postavila neke meje, koliko in kaj potrebujemo. Bi v okviru te meje, ki si jo moramo postaviti v življenju, kot pravita, lahko podala definicijo, kaj je za vaju uspeh v življenju? Robi: Uspešen človek se zaveda, da mora nekaj narediti in je ustvarjalen. Treba je to ustvarjalnost tudi znati ceniti. Ker s tem, ko si ustvarjalen, nekaj dosežeš in nenazadnje tudi zaslužiš. Nekim osnovnim materialnim potrebam tudi moraš zadostiti: hrana, obleka, streha nad glavo … Na primer pri finesah v hiši se pa že lahko vprašaš, ali je neka stvar res nujna ali vsaj potrebna takojšnje obravnave. Tako dovoza še vedno nisem naredil, ker se lahko pripeljem kljub temu, da je nedokončan, in je tudi tako funkcionalno. Pa še marsikaj me čaka, da dokončam. Zame je uspeh to, da imam poleg dela še čas za družino, za naravo – to, česar ni ustvaril človek in je Božje delo. V naravi se jaz najdem preko športa, sprehoda,

Družina in Življenje

Mojca, prej si rekla, da je bila v tvoji družini močno prisotna ta duhovna komponenta. Kako pri vama to deluje? Poznam veliko parov, kjer je versko nekdo bolj močan in drugega to bremeni. Pri vama pa ni tako.

različnih aktivnosti, ki so mi dostopne. Ukvarjal sem se z različnimi stvarmi. Na tistem hribu sem letel s padalom (brez tečajev), sam sem naštudiral. Mojca: Pa si tudi na drevo poletel (smeh). Robi: Pristal sem na drevesu, a sem se rešil, saj ni problem. Hotel sem reči, da moramo najti čas za uživanje v Božjem stvarstvu. Tudi hiša mi je v zadovoljstvo. Naredila sva jo po svojih željah in trenutnih navdihih. Na mestu, kjer naj bi bil kamin, sva npr. postavila štedilnik na drva. Na njem kuhamo, pečemo in se zraven še grejemo. Razmišljati moraš praktično. Bi lahko rekli, da je ključ uspeha tudi v tem, da je človek zadovoljen z nekoliko manj? Mojca: Ja in ne. Zdaj sva govorila o nujnih stvareh, ki jih potrebuješ, ampak imamo pa tudi stvari, ki nam nekaj pomenijo, čeprav spadajo pod neke vrste luksuz. Robi ima recimo motor, ker mu to veliko pomeni. Robi: Tega jaz ne jemljem kot luksuz, ker se moraš za te stvari potruditi, nato paziš, da kupiš ugodno stvar, znaš skrbeti zanjo in na ta način v resnici ne mečeš denarja stran. Delati in živeti moraš, moraš pa si tudi napolniti baterije. Lahko mi kdo kdaj očita, češ, da si lahko privoščim. Če si moder, lahko s stotimi evri živiš tako kot nekdo z milijonom. Nekdo lahko daje denar na kup,

pa ne najde zadovoljstva v življenju. Imam motor, res je. Motor lahko kupiš za 15 tisočakov, moj je vreden štiri. Meni ta vrednost ni toliko pomembna, jaz vem, zakaj imam motor, kakšnega sem si želel. Še več pa mi pomeni, ker se tudi Mojca rada pelje z njim. Ko se srečujem z motoristi, mi pravijo: »Kako si ti svojo spravil na motor? Jaz moje nikakor ne morem.« In kaj je tvoj odgovor? Kje je skrivnost »uspešnega« zakona? Robi: Treba je izražati svoja čustva. Tudi želje. Midva sva že od začetka zelo odkrito živela in ni nobenih presenečenj v najinem odnosu. Mojca: Želje in potrebe sva vedno izražala drug drugemu. Jaz sem vedela, kaj si Robi želi. Robi: Vedela je tudi, kakšen je moj značaj in zakaj lahko potem kdaj pa kdaj »zašteka« v zakonu. Predvidevam, da je vzrok večjih problemov v zakonu tudi to, da so na začetku zakonci preveč »uvidevni« drug do drugega – bolj, kot bi to bilo potrebno. Da si ne povejo jasno. Meni bi ogromno manjkalo, če ne bi mogel izraziti in živeti svojih želja. Jaz lahko iz Svetega pisma berem, kar hočem, ampak bi rad to tudi izkusil v naravi, doživel v dejanjih. Vesel sem tudi te duhovne potrditve. Včasih namreč to premlevam in potem vidim, da je prav, da uživam življenje.

Mojca: Z moje strani je bilo od začetka najinega zakona kar nekaj težav, ker sem želela peljati stvari tako, kot so bile pri nas doma. Želela sem si ta vzorec iz naše družine prenesti v najino, ampak ni šlo čisto tako. Verjetno sem imela tudi napačen pristop in Robiju nisem puščala toliko svobode, kar je naju zelo omejevalo. Preblisk sem dobila na temeljnem seminarju leta 2006, ko se mi je zdelo, da bo to Robiju koristilo in bo dobil kakšno idejo, kako bi bilo dobro iti naprej. Robi: Saj sem jo tudi dobil … Mojca: Mislim pa, da sem jaz pravzaprav prišla do pomembnejšega spoznanja: da smo vsi v Božjem načrtu in da ni moja naloga, da uravnavam Božje poti. Prav pri sv. spovedi sem spoznala, da se moram sprostiti in Robiju pustiti dihati. Po tistem sva oba zadihala s polnimi pljuči – ker tako daš možnost rasti. Prej pravzaprav nisva rasla – ne jaz ne on. Prej sem jaz narekovala Bogu, kako bi moralo biti, po tistem sem pa to resnično predala v Božje roke in rekla: »Glej, Ti veš.« Po tistem sva se oba sprostila in stvari so šle v pravo smer. Robi: Če vem, da je nekaj dobro in se mi to tudi izkaže za dobro v življenju, zakaj bi se potem upiral, če ni treba? Mislim, da se moraš v zakonu prilagajati, slediti drug drugemu. Jaz sem bil edinec, odraščal sem v bloku in sem se nekaj o prilagajanju naučil že med vrstniki, še več pa seveda kasneje v zakonu. V Ljubljani sem imel v fazi odraščanja različne profile vrstnikov. V moji generaciji so bili od skinheadov, pankerjev do šminkerjev, jaz pa sem si želel družbe. Res je, da sem imel kar strogo mamo in uro, do kdaj moram biti doma. Obenem sem se na srečo vedno ukvarjal s športom in tudi pil nisem nikoli. Ko smo šli s prijatelji ven, sem jaz naročil kakav, če mi je prijal, oni pa pivo. Ampak me ni nihče zaničeval.

Družina in Življenje

Takrat sem bil ponosen, da nisem pil, ker sem vedel, da mi bo škodilo, ker sem imel naslednji dan trening. Moji prijatelji so bili tudi otroci iz ranjenih družin, brez staršev, pa tudi taki iz zelo premožnih družin. Tako sem spoznal različne plati življenja. Upam, da mi je to pomagalo pri sprejemanju ljudi takšnih, kakršni so. Kar se pa vere tiče – hodil sem k verouku, edini iz mojega razreda in to je bilo moje srečanje z vero.

Predvidevam, da je vzrok večjih problemov v zakonu tudi to, da so na začetku zakonci preveč »uvidevni« drug do drugega – bolj, kot bi to bilo potrebno. Da si ne povejo jasno. Kdaj sta se pridružila zakonski skupini? Mojca: Tri leta po temeljnem seminarju sva šla v zakonsko skupino v sosednjo župnijo. Močno pa sva si želela imeti zakonsko tukaj, v naši domači župniji. Po Vilminem in Danijevem pričevanju je nastala najprej ena zakonska, ki sva jo kasneje začela voditi midva, potem pa še druga. Nekaj časa bova vodila tudi skupino, ki se je pred kratkim ustanovila v sosednji župniji. Tega se še učiva. Kot voditeljski par sama zelo veliko pridobiva. Kako bi priporočila zakonsko skupino nekemu paru? Robi: Jaz jo že priporočam vsakemu. Običajno me ljudje sami vprašajo in jim povem iz svoje izkušnje, ker vem, kaj jaz dobim v našem DiŽ-u. Povem jim, da se trudimo, da gradimo na svojih zakonskih in družinskih odnosih, da je gradivo zelo primerno in da na podlagi izkušenj vidiva, da so zakonci, ki pridejo v zakonsko skupino, veliko bolj zadovoljni. Vidijo se pozitivne spremembe v njihovih odnosih. Ljudje, ki hrepenijo

po več, tukaj tudi dobijo več. Bolj kvalitetno življenje. Najdemo se ljudje, ki imamo skupne vrednote, ki pa si jih z druženjem in pogovori še bolj izoblikujemo. Na ta način se izpopolnjujemo na različnih področjih, ne samo v zakonskih odnosih. Zelo pomembno pa nam je tudi, da se družimo izven srečanj zakonske skupine. To ni samo formalna stvar. Zdi se mi, da sta zelo svobodna človeka – svobodna v Kristusu. Robi, praviš, da ko greš v naravo, malo reflektiraš in iz tega živiš. Mislim, da nas življenje pogosto potegne v nek krog dogajanja, potreb, rutine, da ob koncu dneva enostavno nimamo časa za svoj hobi in veselje. Pri vama to zelo cenim, ker je vse prepleteno, sta sodelavca, družinska človeka, živita tukaj sredi narave. Imata še kakšno modrost, ki bi jo podelila z nami? Mojca: Mogoče bi povedal še o svoji poškodbi pred štirimi leti. Robi: Ne vem, ne bi rad izpadel klišejski, ampak imel sem res težko poškodbo in je bilo vprašanje, če bom še kdaj hodil. Že v bolnici sem razmišljal, kaj bom še počel in kako bom (če sploh) še lahko »športal«. Pa sem si rekel, da če ne bom mogel hoditi, veslal bom pa lahko.

In sem navezal stike s kajakaškim klubom v Celju. Takoj sem imel plan B. To so stvari, o katerih težko govorim, ker ne morem povedati vsega, kar čutim. Mojca: Najbolj vesel pa je bil, ko se je usedel na motor in je noga šla toliko gor, da je lahko dal v drugo prestavo. Po tistem so se nam stvari tudi časovno precej bolj obrnile na prave tire. Robi: Res je, več časa si vzamemo. Ljudje si vzamemo premalo časa, hitro je večer in potem misliš, da boš v eni uri vse nadoknadil, pa ne moreš. Večkrat bi se morali zahvaliti za to, kar imamo, in biti veseli. Razmišljati moramo tako, da moramo zdaj živeti, ta trenutek – kaj nam pa manjka? Zakaj bi se že zdaj obremenjeval za to, kar te čaka jutri? Tako bomo tudi lažje obvladovali tisti trenutek, ko bo prišla težja obveznost. Draga Robi in Mojca, izjemno lepo se je bilo srečati z vama. Hvala za ta prijeten klepet in za vse, kar dobrega naredita parom kot voditeljski par in preprosto kot iskrena, sproščena in svobodna človeka. Zame je takšno »lepo zaokroženo« življenje največji uspeh, ki mi je in mi bo še naprej v velik navdih. Verjamem, da bo tudi našim bralcem. Hvala! Pogovarjal sem se: Benjamin Siter

Družina in Življenje

vilmina SPODBUDA

Vilma Siter, z možem Danijem skupaj vodita Društvo DiŽ

Zlati gumb na talentih Ko so otroci še živeli doma, so nama radi kdaj pokazali na YouTubu posnetke katerega od uspešnih nastopov v »Talentih«. Vsi smo ob gledanju uživali, se smejali in nikoli ni ostalo pri gledanju samo enega uspešneža. Takrat sem si mislila: »Moj Bog, koliko talentov je na tem planetu.« Koliko veselja so ti talenti prinesli tistim, ki so uspeli, pa tudi nam, ki smo bili samo posredno priče njihovim uspehom. Pritisk na zlati gumb in zlati lističi, ki so leteli po zmagovalcu, pa so ustvarjali pravo evforijo. In tako še zdaj včasih sama pogledam kakšne podobne nastope in razmišljam o pomenu »zlatega gumba«. Pravzaprav opažam, da je med ljudmi vedno več hrepenenja po zlatu. Tudi Rupnikovi mozaiki so zelo bogati z zlatimi delčki. Zlata barva je znak Božjega. V Sv. pismu pa sem v knjigi Razodetja našla vrstico, ki govori o tem, da bo Novi Jeruzalem, torej mesto, ki nas čaka v nebesih, imel ulice iz suhega zlata. Ali je potem kaj čudnega, da vsi tako hrepenimo po polnosti in po prisotnosti Božjega, saj smo vendar ustvarjeni po Božji podobi? Ali ni ta naval zlata v modi eden od dokazov, da se odmev Božjega skriva v vsakem človeku?

Japonska keramika

Kintsugi se imenuje način lepljenja razbitih delčkov keramike, ki so jo izumili že v 15. stoletju Japonci.

Njim je bila keramika predragocena, da bi jo zavrgli, ko se je razbila. Zaradi pogostih potresov se je na Japonskem razvila posebna filozofija in umetnost, da stvari, ki so zlomljene, razbite, poškodovane, raje popravijo kot zavržejo. Na ta način stvari ostanejo v uporabi tudi po tem, ko bi jih sicer zaradi poškodb lahko že zdavnaj zavrgli. Izumili so tehniko, pri kateri so masi, s katero so lepili razbite delčke keramike, dodajali zlato in tako ustvarili posebne unikate, ki so bili še lepši kot originali

Eden naših največjih problemov je ta, da sanjamo, namesto da bi živeli. Iluzije vedno vodijo v razočaranje.

– polomljeni, a zaradi lepljenja z zlatom še bolj dragoceni.

Popolnost v zakonu

Vsaka žena, vsak mož hrepeni po popolnosti, po lepoti, po Božjem, lahko bi rekli tudi po uspehu. V zakonu, v odnosu, v vseživljenjskem predanem odnosu prav tako hrepenimo po popolnosti. Jaz se vedno znova zalotim v pričakovanju, da me bo mož razumel in me popolnoma sprejel celo takrat, ko sama vem, da naredim kaj narobe, in celo takrat, ko mu rečem kaj, kar brez premisleka zleti ven iz mojih ust. Da, celo takrat pričakujem, da mi ne bo zameril. No, pa ni tako enostavno. V življenju se zakonci zapletamo, ko drug od drugega pričakujemo popolnost. Potem prideta razočaranje in umik, žene se skrijemo za zaščitno ogrado, ker smo bile ranjene v svojem najglobljem bistvu, tam, kjer najbolj boli. Moški pa se odmaknejo in

Družina in Življenje

potopijo v svoje projekte, pa naj bo to služba, šport ali pa samo TV in telefon.

Poškodovana posoda

Midva se vedno znova srečujeva z najino razbitostjo, ranjenostjo, raztreščenostjo, ki jo je vsak od naju prinesel že iz svoje osnovne družine, potem pa jo midva le še nadgrajujeva. Mnogi pari, s katerimi se srečujeva, tožijo, kako težko je živeti z ranjenostjo svojega zakonca. Svojo ob njegovi pa veliko težje prepoznamo in si jo še težje priznavamo. In tako živimo v iluzijah, kot je na primer ta, da je zakon zdravilo za bivanjsko osamljenost in da mi bo mož lahko zapolnil vse moje vrzeli, ki mi jih je pustilo življenje pred in v zakonu. To pomeni, da je eden naših največjih problemov ta, da sanjamo, namesto da bi živeli. Iluzije vedno vodijo v razočaranje. In raje vztrajamo leta in leta v teh razočaranjih, namesto da bi ljubili. Želimo biti ljubljeni, težko pa začnemo ljubiti prvi in to na način, ko bi drugi to tudi občutil kot izraz ljubezni. Če že kdaj začnemo ljubiti, prehitro prenehamo, še posebej, če sozakonec ne opazi mojih naprezanj in ne pohvali mojih naporov. Vztrajati pri odločitvi

Našim možem nobeno mnenje ne pomeni toliko kot mnenje žene. Na tak način lahko pritisnem na »zlati gumb«. za dobro drugega je res težko. Razvajeni smo, raje vržemo puško v koruzo in grozimo z ločitvijo. V bistvu se bojimo darovati vse, ker se bojimo, da se bomo izgubili. Hočemo razvoj, želimo rasti, ostanemo pa pri tem, da velikokrat razvijamo le lastni egoizem, svojevoljnost in željo po oblasti. Pri tem pa ne spregledamo, da na ta način samo umiramo, umira pa tudi najin odnos, ob čemer pa ne trpiva samo midva, pač pa še bolj najini otroci.

Zlata barva v najinih razpokah

Razpoke so kot smrt, raztreščenje. O Bog, daj, da bi mnoge žene in mnogi možje spregledali, da umreti sebi ni nič drugega kot to, da sprevidim, da sam več ne zmorem. Šele s tem težkim

priznanjem bomo pripravljeni na Transfuzijo življenja. Če svoje smrti ne zamenjamo z Njegovim življenjem, potem je vse skupaj brezupno. Če pa pokličem Jezusa, da on napolni moje praznine, mojo »smrt« napolni z ljubeznijo, se začne lepljenje – mojih in njegovih razpok. A vedno naj bom jaz prva na potezi! Jaz moram priznati, da ne zmorem sama, jaz se moram prizadevati za lepljenje koščkov najinega odnosa, in ko pokličem Božjo ljubezen, je ta tista, ki najine razpoke ne le zlepi, pač pa vanje vnese zlato. Tako najina počena posoda postaja unikat, ki ga ni treba skrivati pred drugimi. Lahko ga pravzaprav postavim na razstavo kot novo umetnino, takšno, ki je še ni bilo in je nikoli ne bo. Taka umetnina lahko nastane le v sodelovanju z Božjim, z zlatom, ki lepi in ponovno vzpostavlja nekaj, kar bi bilo sicer neuporabno. Iz te počene in z zlatom zlepljene posode pa se bodo lahko hranili in odžejali mnogi, predvsem najini otroci.

Zlati gumb za mojega moža

Velikokrat, ko me kaj zmoti pri možu, mi pomaga vživljanje v njegova otroška leta. Moj mož je v mladosti utrpel veliko primanjkljajev ljubezni. Zavedam se, da sem sedaj samo jaz tista, edina izmed vseh žena na tem svetu, ki mu lahko – namesto kritike in graje – podarim objem, pohvalo, zahvalo, priznanje. Našim možem nobeno mnenje ne pomeni toliko kot mnenje žene. Na tak način lahko pritisnem na »zlati gumb«, tako da ga pokrijem z zlatimi lističi, ki zdravijo razpokanost njegove posode. Najina skupna posoda se bo tako vedno bolj sestavljala in postajala unikat z zlato obarvanimi razpokami. Vedno lepši. In tako bova enkrat skupaj pripravljena na vstop v zlate ulice Novega Jeruzalema. Vilma Siter

Družina in Življenje

SEMINARJI NAS BOGATIJO

Nepozabni trenutki za naju – najboljši pobeg iz ponorelega sveta Oktobra je na Rogli in v Njivicah potekal seminar Nepozabni trenutki za naju, na katerem vedno več parov stopa na pot gradnje boljših odnosov. Zgodba vsakega para, ki začne graditi odnos na novo, je pomembna, zato smo bili iskreno veseli, ko smo nekaj dni po drugem seminarju prejeli naslednjo izkušnjo gospe Veronike Blatnik.

Popolno poročno darilo

Za poročno darilo sva prejela vikend seminar Nepozabni trenutki za naju. Že nekaj let poznam Družino in Življenje, zato sem vedela, da bo to nekaj posebnega za naju, najin zakon in družino. Na seminar sem odšla polna pozitivnih pričakovanj, mož pa je moje

navdušenje nekajkrat komentiral z besedami: »Pazi, da ne boš razočarana, mogoče pa to ni za naju.« Optimistično sem mu odgovorila: »Ne skrbi, super bo.« Po seminarju lahko zatrdim, da ni bilo le super, ampak fantastično, prečudovito ter da je s seminarja navdušen prišel tudi mož.

Zgodbe, ki sežejo v globino srca Resnične zgodbe pričevalcev sežejo v globino srca in ti dajo kar nekaj gradiva za premišljevanje. Šele ko prisluhneš zgodbam pričevalskih parov, se zaveš, da vse prevečkrat naše življenje krojijo mediji in

Družina in Življenje

materialne dobrine, mi pa se tega velikokrat sploh ne zavedamo. Vprašaš se, kaj je v življenju resnično pomembno: obleke, hiša, avto, vikend na morju, v hribih … Ne, resnično pomembna je družina – zakonec, otroci, starši, bratje, sestre in čas, ki jim ga posvetimo.

Praktične iztočnice za najin vsakdan

Na seminarju sva dobila iztočnice, kako izboljšati najin zakon, kaj vse lahko storiva za najini hčerki, da jima bova dala najboljšo popotnico za življenje, in še mnogo več. Kot ženi mi je bil še posebej dragocen čas, ki smo ga žene preživele same, saj sem dobila nov pogled na vlogo žene. Pika na i pa je seveda obnovitev poročnih zaobljub s slavnostno večerjo in besede, ki sva jih preko pisma podarila drug drugemu. Nekatere stvari je včasih lažje zapisati, kot povedati.

Nova spoznanja prinašajo novo odgovornost

Martina me je na nedeljskem kosilu vprašala, če je vse v redu, da se ji zdim nekam žalostna. Na hitro sem odgovorila: »Ja, seveda.« Globoko v sebi pa sem premišljevala, kako vsa spoznanja, ki sva jih dobila, prenesti v realno življenje, kjer smo vse prevečkrat obdani z nepomembnimi stvarmi, ki nam kratijo čas, namenjen družini. Najbolj pomembno se mi zdi upoštevati Mitjeve besede, da moramo službene zadeve pustiti v službi in skozi hišna vrata stopiti kot žena, mož, mati, oče in ne kot delavec podjetja. To je bil najboljši pobeg iz ponorelega sveta, kjer sva z možem dobila veliko napotkov za srečno življenje v zakonu. Hvala vsem pričevalskim parom ter vsem, ki stojite za tem seminarjem.

SEMINARJI NAS BOGATIJO

O lastništvu, skrbništvu, ponižnosti in hvaležnosti

Odmev iz Njivic – Najin odnos do denarja Z vprašanjem, kakšen odnos do denarja pravzaprav imava, se tistega petkovega popoldneva nisva zares ukvarjala. Dan je bil čudovit, na obzorju se je zarisala črta, v kateri morje poljublja nebo, in pred nama sta bila dva dneva, ki sta bila namenjena samo nama. O denarju in svojih financah se ljudje ne pogovarjamo prav radi. Jamranja nihče ne posluša rad, hvalisanja še manj. Ampak v zakonu so najini tako prihranki kot izgube, najini so dosežki in načrti, najini so dohodki in najini so dolgovi. O vsem tem se od nekdaj lahko odkrito pogovarjava in vsaj približno razumeva, zakaj v določenih situacijah ravnava tako, v drugih drugače. Tudi svoj delež finančnega šolanja sva že opravila, šolnine so bile zdaj višje, zdaj nižje. Pod črto sva se naučila, da o osebnih financah in finančni industriji nikoli ne vemo dovolj, najdražje pa je, če kakšnega prodajalca vzamemo za „finančnega svetovalca“. Kaj bova ob nama podarjenih trenutkih torej dobila ta konec tedna? Dobila sva opomnik, da nisva lastnika ničesar. Veliko truda, časa in denarja sva vložila v najin dom. A v zemljiški knjigi so bili na tem zemljišču nekoč vpisani drugi ljudje, in ko naju več ne bo, bodo spet drugi. Vmes sva torej skrbnika, ki poskušata biti čim bolj odgovorna. In ko gre za odgovornost, sva dolžna misliti na hude čase. Vsakdo potrebuje majhen kupček, da lahko kupi nov pralni stroj, ko stari nenadoma odpove pokorščino, da ohrani ravno hrbtenico, ko odnosi na delovnem mestu postanejo nevzdržni. Denar pomeni blagostanje, obljubo sreče, varnost. Veliki slovenski finančnik je nekoč dejal, da je denar gnoj na Božji njivi. In vse to je res. Do trenutka, ko

se vsemu materialnemu bogastvu navkljub življenje sesuje kot hišica iz kart. Kaj lahko naredijo zidarji, če Bog ne zida hiše? Kaj pomaga vsa zagnanost in marljivost, če delo nima blagoslova? V mnogih pogledih sva obilno obdarjena skrbnika, ki bosta poslej večkrat sklonila glavi v hvaležnosti in ponižnosti do življenja. „Bog ljubi veselega darovalca,“ je misel, ki nama še vedno odzvanja v pogovoru. Saj ne potrebuje ničesar, a odprto srce za ljudi v stiski, za dobro, ki ga želiva podpreti, je enako odprto srce tudi Zanj. Ni pomembno, če so vrata odprta na široko ali pa le sramežljivo priprta. Tudi skozi najmanjšo odprtino ljubezen ogreje dušo. In veseli darovalci so tudi snovalci tega seminarja. Darovan čas in talenti so obilno obrodili. Ljudje smo varčni, premišljeni, lahkomiselni ali impulzivni – vsak ima svojo zgodbo in ob Alešu, Marinki, Rajku in Aniti se vsak lahko najde. Vsak lahko s seboj odnese odsev lastne izkušnje, občutek, da ni sam, čisto praktičen pripomoček, kako zvezati konec s koncem, izhodišče za pogovor, ki sva se mu doslej morda izogibala. V nedeljo popoldne sva se umirjenega duha in zbližanih src spet vračala na celino. Sonce je božalo črto, kjer nebo poljublja morje. Nasmehnila sva se drug drugemu z mislijo, da dvestotih evrov že dolgo nisva tako pametno porabila. Saška

Družina in Življenje

SEMINARJI NAS BOGATIJO

Velik blagoslov je biti z ljudmi, ki zmorejo z vero živeti velike preizkušnje Sva mož in žena, »tečna« starša petih otrok (natančneje petih deklet), oba zaposlena, člana dveh zakonskih skupin, srednje dejavna v domači župniji, skratka nič posebnega. Pa vendar, ko je potrebno za »trenutek« izpreči, odložiti vsakodnevne obveznosti, se posvetiti najinemu odnosu, nastane zmeda. Pojavi se kopica vprašanj, tudi dilem. Bova dobila prosto v službi, bova našla varstvo za najmlajši hčerki, je finančno že na vrsti najin »dopust«? Pogosto se v zadnjem trenutku prikrade še kakšna viroza, vročina, padec, poškodba … Tudi na tematski seminar Ko pridejo preizkušnje sva se zaradi vsega naštetega prijavila zadnji trenutek. Bilo je polno »polen in spotikanja« in tik pred odhodom sva imela občutek, da sva se tudi sama znašla sredi čisto pravih preizkušenj. V Veržeju pa sva se srečala s prijatelji Bojanom in Saro Doljak ter Miranom in Metko Brozovič ter drugimi, resnično preizkušenimi udeleženci seminarja. Preko njih se naju je Bog dotaknil na prav poseben način in naju, kot tudi vse druge, opogumljal z Božjo besedo, ki zdravi.

Iskrenost nam odstira pogled v Božji scenarij

Vsi udeleženci smo čutili, kako je na seminarju vel Božji Duh; kako je bil seminar čas, poln iskrenosti in kljub težkim preizkušnjam poln veselja in medsebojne povezanosti. Govorniška para sta podelila tudi zelo osebne in intimne izkušnje. Pred najinimi očmi se je začela razodevati velikost Božjega načrta – scenarija, nedoumljivega za

človeka. To so bili dnevi, trenutki, ko začutiš, vidiš, tipaš in veš, da je Bog z nami. Da je vedno na razpolago, ti ga moraš »le« povabiti in mu odpreti srce.

Vrhunec seminarja – sprava

Vrhunec dogajanja na seminarju so bile osebne zgodbe, ki smo si jih v soboto zvečer med seboj podelili udeleženci. Med vsemi zgodbami pa nas je najbolj globoko pretresla sprava dveh mož, ko je sin pokojnega povojnega krvnika v imenu svojega očeta prosil odpuščanja vnuka žrtve. To prošnjo za odpuščanje so mnogi udeleženci, katerih družine so

po vojni doživljale podobna preganjanja, vzeli za svojo. Šlo je za spravo, ki lahko služi kot model sprave slovenskega naroda. Brez odvečnega opravičevanja; samo kesanje in odpuščanje, ki mu je sledil iskren dolg objem in veliko solza v očeh vseh prisotnih.

K ljubezni nas kliče zaradi veselja

Ob tem sem spoznala, kako življenjsko pomembno je sprejeti in se spraviti z dejanji in zgodovino naših prednikov, naših rodov, kako to prinaša velik blagoslov. Ob doživeti spravi sem začutila veliko veselje. Tako kot mi so bili tudi ljudje, ki so počenjali ta povojna grozodejstva, grešniki in samo ljudje. Nismo mi poklicani, da sodimo. Poklicani smo v ljubezen – do sebe, do svojih bližnjih, tudi do tistih, ki je morda v naših očeh niso vredni, in tudi do tistih, ki so že prestopili prag večnosti. Hvala ti, Bog, da smo smeli biti del te velike »družine«, ki je pod Marijinim plaščem in varstvom bivala v Veržeju od 13. do 15. oktobra 2017. Hvala vsem pričevalcem, ki ste tako iskreno s svojim življenjem pričevali o vsem, kar je Gospod storil v vašem življenju. Hvala celotni ekipi DiŽ, hvala ekipi Marijanišča za gostoljubje in duhovniku g. Petru Pučniku. Veliko smo predali in z Njegovo pomočjo prečistili, še veliko več prejeli. Hvala tudi tebi, dragi mož, da vedno znova, vsak dan ob meni vztrajaš in živiš ljubezen. Bernarda Koražija

Družina in Življenje

SEMINARJI NAS BOGATIJO

Čuječnost sredi hrupa: Božja vzgoja na najini poti odličnosti Božja beseda na začetku poroča o tem, kako skromen je bil Bog pri stvarjenju čudovitega kozmosa, saj je svoje delo ovrednotil z oceno: dobro. Ko je v prostor in čas postavil še človeka, je videl, da je zelo dobro. Kaj pa odlično? To pa je Bog prihranil za človeka, ki se lahko za odličnost poteguje skozi trening Božje vzgoje. In prav o tem je na vikend seminarju tekla beseda … Na poti v Crikvenico sva se pogovarjala o marsičem. Imela sva čas zase. In za Boga. In za manjša spreobračanja. Tja in nazaj bova prevozila več kot 600 km. Prevozila. Vilma in Dani sta jih na Jakobovi poti preromala peš, več kot 800. Koliko korakov, koliko molitve, trpljenja in koliko časa sta imela zase! Si ne moreva predstavljati, sva si rekla. Minilo je že dobrih osem let od najinega zadnjega seminarja (dobro sva si napolnila baterije!), ko smo premišljevali o zvestobi in zavezi v zakonu. Kako vznemirljiva tema! To že obvladava. V tem času naju je Bog vzgajal s preizkušnjami (močan Bog, oče) in tudi z lepimi dogodki (nežen Bog, očka). Postala sva zrelejša v Ljubezni, jaz pa mladi očka na starih nogah.

Odpriva oči in ušesa srca za poslušnost

Na poti preraščanja najinih omejenosti je bilo potrebno veliko modrosti. Pravo izobilje je Božja beseda, iz katere duhovno »okušava« Boga. Odlično pripravljeni vikend seminarji pa nama iz praktičnega vidika

dajejo nove temelje in smernice za rast osebnega odnosa z Bogom. Iz vsakdanjega hrupa sva se prišla v Crikvenico učit čuječnosti in sposobnosti prepoznavanja Božjega šepeta. Veter je vzdramil valove, ki so našli svoj mir na obrežju. Vonj po morju je izostril najina čustva. Vonj po Bogu sva našla v ljudeh, ki so prišli na seminar. Njihovi nasmehi so naju božali. Svetli pogledi so zagotavljali pristnost. Stiski rok in objemi so nama dali zagotovilo, da sva dobrodošla. V petju in čudovitih mašah sva našla mir. Hrepenenje po Bogu je našlo pot do srca. Zopet sva začutila, da sva jaz in ti – midva.

hrupnega srca v srce miru. Takrat začneva »odmevati« drug v drugem. Pravi cilj ni več zamegljen in odpre se nama pot, na kateri sva se sposobna zahvaljevati v vsem.

Pot preroka Danijela

Pričevalca Vilma in Dani sta na zelo posrečen način oživila biblično zgodbo preroka Danijela, ki je tudi nama postal simbol vere, modrosti in predanosti Bogu. Če bova poskusila stopiti na njegovo pot, ki naju uči o Življenju (za začetek samo nekaj kilometrov, da ne dobiva žuljev), bova zagotovo doživela Božji dotik. Prepoznala bova svoje poslanstvo.

Čuječnost sredi vsakdanjega hrupa

Živiva v svetu, ki je izgubil kompas. To je hrup modernega sveta, ko se izgubiva v množici malenkosti in razdrobljenosti napredka. Poleg umanjkanja pogovora, nama težave prinaša tudi življenjski ritem, ki škoduje družini. V takem svetu težko posredujeva sebe drugemu. Rešujeva se z orodji, ki nama jih nudi zakonska skupina. Bolj nevaren se nama zdi duhovni hrup. Takrat začneva dvomiti in se ne znava takoj obraniti napadanja hudega duha, ki želi pokvariti družinski odnos. Moč nama znova daje Božja beseda, ki vedno bolj postaja tudi najina beseda. Beseda molitve. Vzpostavlja budnost srca, tako da preglasi hrup sveta. Molitev nama pomaga prepoznati napake, da lahko lažje stopava po poti spreobračanja

Potrebujeva Danijelov pogum, da bo lahko najino življenje postalo prostor Božjega delovanja (vzgoje). To bo najina pot k odličnosti (vendar še vedno nepopolnosti). Jezus nama je namreč v Svetem pismu dal zagotovilo, da bova z vero vanj tudi midva opravljala dela, ki jih je on opravljal. Podaril nama je talente in naju opogumil: »Ne bojta se!« Na tej poti slutiva odgovor na vprašanje: Kakšno življenje želiva vrniti Jezusu? Sonja in Dušan Horvat

Družina in Življenje

PREDSTAVITEV ZAKONSKE SKUPINE

Zakonska skupina Krško Zakonska skupina v Krškem je nastala leta 2010 in trenutno šteje sedem parov. V njej smo se zbrali nekateri »DiŽ-evi veterani«, ki so že sami prej vodili druge zakonske skupine, ter nekaj novincev. Kadar utegne, se nam na srečanjih pridruži duhovni spremljevalec br. Marko Senica. V skupini smo se znašli pari, ki smo starostno razdeljeni nekako v dve skupini – nekateri z nekaj več kot tremi in drugi s štirimi desetletji življenjskih izkušenj. Na začetku je bil ta razkorak v letih nekoliko bolj očiten, sedaj pa ga skoraj ni več opaziti. No ja, razen kadar začne kdo govoriti o svojem času služenja JNA J. Zato pa »ta mladi« z veseljem črpamo iz bogatih vzgojnih izkušenj in se učimo, kaj nas čaka »za naslednjim ovinkom« v življenju.

Učimo se iskrenosti Na skupini imamo priložnost spregovoriti o stvareh, za katere po navadi ni časa ali pa si preprosto v vsakdanjem hrupu ne uspejo pridobiti naše pozornosti. Vemo, da gre za tiste »stvari«, ki sploh niso stvari in so v življenju najpomembnejše – gre za odnose.

V naši skupini iz leta v leto rastemo v modrosti in tudi iskrenosti. Zdi se nama, da smo rabili kar nekaj časa, da smo se drug drugega navadili in začeli postajati iskreni drug z drugim. Sedaj pa se vedno bolj učimo, da je biti ranljiv in si to tudi priznati, čisto v redu. To moramo priznati najprej samemu sebi, nato sozakoncu in potem parom znotraj skupine. Vedno bolj se namreč zavedamo, da nihče ni idealen, in si začenjamo to tudi vedno bolj dopuščati.

Rast je odvisna od najine razpoložljivosti

Ta najin in naš proces zorenja pa je najprej odvisen od najine razpoložljivosti. O svoji razpoložljivosti za delo na odnosu v skupini se je takole povprašal Metod Lakner: »Pa kaj mi je treba tega? Takole se vedno sprašujem, ko že od čisto prve, poizkusne DiŽ-eve zakonske skupine

leta 2001, v zakonski skupini z ženo iščeva pomoč, tolažbo, vzpodbudo, predvsem pa Božje zagotovilo, da sva na pravi poti. Zamenjalo se je že kar nekaj skupin, tudi prenekateri par, jedro teh skupin pa so že vsa ta dolga leta ljudje, ki mi delujejo kot velika družina, ki se vztrajno bodri, tolaži in vzpodbuja. Pa kaj mi je treba tega? O ja, treba, treba! Hvala Bogu za zakonsko skupino, pa čeprav se včasih še vedno težko odpraviva od doma na srečanje. Prav vedno pa se z njega vračava z novo močjo, ki jo potrebujeva v gradnji in vzdrževanju najinega odnosa«.

Vzeti si čas za zakonsko skupino pomeni vzeti si čas za naju

Večkrat res nanese tako, da bi prav takrat, ko imamo srečanje, bilo treba storiti to ali ono, kar se nama v tistem trenutku lahko zazdi bolj

Družina in Življenje

majhne korake k vedno boljšemu zakonskemu odnosu.

Zaključni pikniki – priložnost za gradnjo skupnosti

V naši skupini je veliko podjetnih ljudi, ki se preživljajo z lastnim potrebno. Toda, kaj je bolj nujnega kot najin zakon? Kaj bolj potrebujeva kot čas drug za drugega? K temu razmišljanju naju je spodbudil utrinek Alijane Kržan iz naše zakonske skupine: »Ob vsakodnevnem vrvežu se nama večkrat postavi vprašanje: Kaj res imava čas za zakonsko? Pa vsakič znova ugotoviva, da je to za naju kvaliteten premor, počitek od vsakdana in priložnost za revizijo in gradnjo najine skupne poti. Da so to eni redkih trenutkov, ki si jih vzameva zase. Mir, čuječnost, naklonjenost, molitev,

ljubezen, prisotnost sozakoncev, ki vsak s svojimi bremeni vedno znova vnašajo vedrino v svoje življenje. Preprosto prideš do spoznanja, da je vsaka preizkušnja za nekaj dobra in pravzaprav priložnost za pozitivno spremembo.« Podobno kot številne druge zakonske skupine ugotavljamo, da je »lakmusov papir« naše resnosti in

predanosti gradnji odnosov ravno tisto, kar pride na vrsto v času med samimi srečanji – domača naloga in zmenki. To sta tudi za nas tista dva trda oreha, ki ju ne uspemo vedno streti. Kadar pa jih, ugotavljamo, kako dobro je njuno »jedrce« – ta prinaša dodaten čas, ki je namenjen samo nama in ki naju kliče h konkretnim odločitvam, ki pomenijo

poslom. Ob koncih »šolskega leta«, ko se skupaj z otroki zberemo na čudovitih zaključnih piknikih, ti talenti še posebej zaživijo. Bili smo že na enodnevnem izletu na morju, ki nam ga je omogočil naš dežurni avtoprevoznik Štefko Kolić, ki pa ni le avtoprevoznik, ampak tudi pilot. Tako smo imeli naslednje leto zaključno srečanje kar na letališču v Cerkljah ob Krki, kjer smo se v nekaj »rundah« vsi popeljali z letalom. Leto zatem smo obiskali lončarsko delavnico zakoncev Kržan v Zalokah, kjer smo preizkusili svojo (ne)spretnost za lončarskim vretenom. Dosti bolje smo se odrezali leto zatem, ko smo starši preizkušali odlična vina pri Vinarstvu Kerin. Šele ko se človek takole ozre nazaj v čas, vidi, kako hitro ta mineva, in se obenem zave, kako veliko je v skupini prijateljev prejel. Iz lastnega izkustva pa lahko vidi tudi, kako vztrajno delo na odnosu na dolgi rok vedno prinaša odlične rezultate. Komaj čakava na naslednje srečanje naše zakonske skupine! Saša in Benjamin Siter

Družina in Življenje

ZA VODITELJSKE PARE

Modrovanja v zakonski skupini Pred leti, ko je sin hodil še v gimnazijo, sem sedel na roditeljskem sestanku. Od dolgčasa sem se malo oziral naokoli in na bližnji oglasni deski zagledal nekakšna razredna pravila komunikacije. Pozornost mi je pritegnilo pravilo, ki je bilo zapisano takole: »Vsa mnenja so enakovredna.« Sliši se zelo prav in še posebej zelo demokratično.

O enakovrednosti mnenj

Pa sem se o tej enakovrednosti mnenj začel spraševati. Kaj pravzaprav pomeni enakovrednost mnenj? Poglejmo najprej pomen besed: enakovréden – po vrednosti enak drugemu, vrednost – značilnost česa glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje,

mnenje – kar je le glede na védenje, poznavanje koga resnično (vse SSKJ). Aha, mnenje, ki ima boljši možni vpliv na naše obnašanje, na zavedanje nečesa, ki daje bolj verodostojne informacije, ki ima boljše posledice in nas vodi k bolj pravemu ravnanju in delovanju. Tako mnenje je – po moje – vredno več kot recimo mnenje, ki ima slab vpliv na nas in vodi v tako ravnanje in delovanje, ki ima slabe posledice za naše odnose. So torej v resnici vsa mnenja enakovredna? Niso. Nekatera so pač dobro premišljena, izrečena z avtoriteto modrega človeka, so bližje resnici, druga so pač lahko nepremišljena, izrečena kar tja v tri dni.

Past molka

A tu se lahko ujamemo v past. Da bi ljudje, predvsem bolj zadržani, obmolknili. Kar ni prav, zato vseeno podpiram ono misel na oglasni deski. Četudi mnenja niso enakovredna, je treba vsem dati priložnost, da izrazijo mnenje. Voditeljski par mora ustvariti tak čas in prostor, ki omogoča, da to, kar se je zakoncem izoblikovalo v glavi, lahko pride ven. Recimo na srečanju zakonske skupine. Ker smo Božji otroci, ker imamo v Njegovih očeh enako dostojanstvo. Zato se v naših zakonskih skupinah vsakdo lahko izrazi. Nimamo in tudi nočemo imeti sistema, ki bi določal, kako modro je to, kar se izreče. Tudi zato imamo temeljna pravila. Za izražanje mnenj je še posebej pomembno to, ki smo ga poimenovali pravica do lastnega mnenja (ni replik): »Vsak član zakonske skupine ima lahko o določeni stvari svoje mnenje in drugi ga nima pravice pri tem ovirati, mu nasprotovati ali ga izpodbijati. V zakonski skupini se ne komentira, se ne skače v besedo, se ne uči ostalih parov, se ne “modruje”, temveč se govori o sebi iz svojih osebnih zakonskih izkušenj.«

Prizadevanje za bližanje resnici

To, da lahko izrazimo svoje mnenje, nas, zakonce in še bolj voditeljske pare, ne odvezuje prizadevanja, da pridemo do mnenja, ki je bliže resnici. V naših zakonskih skupinah skupaj z duhovnikom in s pomočjo predlaganih

Družina in Življenje

odlomkov iz Svetega pisma iščemo Božjo resnico, Božji pogled na odnose med možem in ženo. To je danes v svetu relativizma, kjer ima »vsak svojo resnico«, težko. Danes, ko ne priznamo zunanje reference – Boga, ko se je relativizem tako zažrl v nas, smo morda mi v Družini in Življenju z našim načinom dela eni zadnjih, ki iščemo resnico glede odnosov med zakoncema v Božjem – v Svetem pismu. Za nas je to razodeta resnica o Bogu in njegovem pogledu na življenje.

Domača naloga je obvezna

Zakonci imamo cel mesec časa, v naših gradivih pa zajeten kos materiala, ki nam je pomoč, da izoblikujemo mnenje, ki bo bliže resnici. V gradivu so odlomki iz Svetega pisma, ki nam pri iskanju pomagajo. A domačo nalogo je treba opraviti. Zato je pomembno, da voditeljski par zakonce obvezno spodbuja k: delanju domače naloge – temu rečemo Nama podarjeni trenutki, k pogovoru s pomočjo vprašanj v gradivih, k prebiranju Božje besede s pomočjo Svetega pisma in drugih pripomočkov (recimo Beseda med nami). V Družini in Življenju imamo sistem dela izoblikovan tako, da se nam na srečanje ni treba pripraviti vnaprej, imamo

pa domačo nalogo, ki pa jo je treba opraviti. V nekaterih drugih skupinah imajo ravno obratno. Še več, mi spodbujamo, da zakonci naredijo »korak več«, korak bližje resnici.

Koraki

Pravzaprav je prenašanje Božjih resnic v naše življenje dolžnost vsakega kristjana. Prvi korak k temu je, da si zakonca namenoma vzameta čas za branje Svetega pisma. Mi priporočamo vsak dan eno stotinko dneva (= 15 minut). Ni hudega, če vsega ne razumemo takoj. Preprosto berimo – skupaj. Drugi korak je, da se kakšen odlomek naučimo na pamet. Tako kot smo se včasih učili kakšno pesem. Mimogrede, to je tudi dobra vaja proti demenci. Tretji korak je premišljevanje in razumevanje, kar pomeni, da kar preberemo, želimo razumeti in zato o tem premišljujemo. Pri tem si pomagamo z literaturo, s pogovorom s kakšnim duhovnikom ali najdemo nekoga, ki zna, ki ve. Četrti korak pa je, da to, kar smo doumeli, spravljamo v življenje. Tako se odnosi med možem in ženo izboljšujejo in življenje se spreminja na bolje. Ker smo bližje resnici. In naše mnenje, ki ga izražamo svetu, tudi. Aleš Čerin

Božična zahvala in prošnja Odnosi v družinah so v Sloveniji v tem času na tako veliki preizkušnji, da se soočamo z neskončno velikim problemom. Ob božiču se želimo iskreno zahvaliti vsem, ki z darovi za Družino in Življenje pomagate reševati ta problem. Vi ste tisti, ki s svojimi darovi skrbite, da naše delo poteka redno in da lahko tudi mi, ki smo vanj »na polno« vpreženi, preživimo. Zadnje čase se naša skupna prizadevanja množijo. Pri Družini in Življenju imamo tudi po pet dogodkov na vikend. Zaključili smo projekt izdelave nove spletne strani, ves čas nastajajo nove zakonske skupine, lotevamo pa se tudi bolj sistematičnega dela z njimi. Hvala vsem, ki to omogočate!

Prošnja za naprej Vsi prejemniki revije Družina in Življenje boste v teh dneh po pošti – poleg redne božične prošnje za podporo – prejeli tudi vabilo k rednemu darovanju preko trajnika. Le če je podpora redna, lahko načrtujemo nadaljnji razvoj in, če Bog da, tudi rast v smeri vizije 25.000 parov do leta 2025. Praktični primer: če bi se polovica parov, ki prejemajo revijo Družina in Življenje, odločila za mesečno darovanje s trajnikom po 10 € (torej 5 € na osebo), bi to pomenilo, da lahko v tem trenutku redno zaposlimo 9 ljudi. Potrebujemo še vašo podporo. Se nam boste pridružili?

Družina in Življenje

DAJEMO NAPREJ

Dajemo naprej! – zakaj, kaj, komu, kako in kje Nekateri se spomnite, da smo leta 2016 imeli prvo izobraževanje za voditeljske pare v Šentvidu nad Ljubljano, ki smo ga poimenovali Dajemo naprej!. Besede smo vzeli iz filma Pay It Forward (Daj naprej) in jih prevedli v množino. V filmu 11-letni deček zelo zares vzame učiteljevo nalogo: domisliti se načina, kako bi lahko vsak od otrok spremenil svet in za to nekaj naredil. Fant začne delati dobra dela in spodbudi vsakega, da naredi dobro delo še trem ljudem. »Snežna kepa« se v filmu začne valiti in postaja vedno večja. To je le v filmu, boste morda porekli.

Iz filma in iz Apostolskih del

Besede smo res vzeli iz filma, naravnanost pa izhaja iz Svetega pisma, natančneje iz Apostolskih del, iz načina delovanja apostolov v času rasti prve Cerkve po binkoštih, ko so bili polni Svetega Duha. Cerkev je takrat izjemno hitro naraščala (preberite si Apd 2,41, Apd 6,1–7). V poslanstvo smo v Družini in Življenju leta 2016 k besedam 'gradimo odnose, za katere je vredno živeti' dodali 'in jih prenašati naprej'. Obrazložili smo, da 'prenašati naprej' pomeni, da 'želimo zgled dobrih zakonskih odnosov prenašati na svoje otroke in druge ter da zakonce spodbujamo in vzgajamo v stalno učeče učence (Mt 28,19–20; 2 Tim 2,2), ki so voljni in ki znajo prejeto predajati naprej (Mt 10,8b)'.

Najbolj napadan odnos

Gre za prenos zgleda dobrih – še več odličnih – odnosov med možem in ženo naprej, našim najbližjim – otrokom, sorodnikom, prijateljem,

sodelavcem … V svetu, ki napada zavezo med možem in ženo (to je najbolj napadan odnos na svetu!), v svetu, kjer zaveza ni nič več kot brezvreden papir, v svetu, ki se oddaljuje od Božjega načrta za zakon, smo mi tisti, ki bomo ohranili koncept zakonske zveze, tisti, ki ga bomo ohranili našim otrokom. Čutite, proti kako močnemu toku plavamo?

Nismo sami

V resnici nismo sami, z nami je Bog, ki nas je ustvaril po svoji podobi, kot moškega in žensko je ustvaril, zato da bi bili rodovitni (prim. 1 Mz 1,27–28). Smo padli v greh, a po padcu nam je poslal »rešilno operacijo« – svojega Sina Jezusa Kristusa, za »povrhu« pa še Svetega Duha – drugega Tolažnika (Jn 14,16), ki nam daje moč za plavanje proti toku današnjih dni. Le ostati moramo v Njem. Če pa ostanemo v Njem, pa ne moremo, da ne bi tega, kar smo prejeli, dajali naprej. Iz veselja in navdušenja.

Šentvid 2017 in Šentvid 2018

O tem smo se pogovarjali, se »špičili« in delili praktične izkušnje na dvodnevnem izobraževanju v septembru letošnjega leta. Zbralo se nas je preko 100 voditeljskih parov – takih, že izkušenih, ki vodijo eno ali pa več zakonskih skupin, pa tudi veliko novih, ki se na vodenje šele pripravljajo. Tudi v letu 2018 bomo v času od 8. do 9. septembra organizirali

podoben dogodek. V Šentvidu nad Ljubljano. Dajta ga v koledar.

Kaj naj narediva?

Povabljena torej, da dajeta naprej. Tako kot v filmu! Poiščita tri zakonske pare v svoji okolici, jim povejta, kako vidva delata, in jim pomagajta vstopiti v proces gradnje odnosov. Ko bodo stopili globje v »zgodbo«, jih bomo povabili, da še oni dajejo naprej. Tako preprosto. Aleš Čerin

Družina in Življenje

DAJEMO NAPREJ

Imamo novo, sodobno, pregledno, lepo … spletno stran Kakšno leto smo jo delali – načrtovali, strukturirali, oblikovali, marsikaj razčistili, pisali, brusili, pilili, odpravljali napake ... Pomagali so nam strokovnjaki iz podjetja Optiweb (www. optiweb.com). Hvala za vodenje, strokovnost, odzivnost, podporo. Hvala Alenki Žabkar za lektoriranje celotne strani.

Dvojina

Ste opazili, da je naša spletna stran pisana – kjer je le mogoče in smiselno – v dvojini? Slovenci smo ponosni na dvojino – smo eden od redkih narodov, ki smo jo ohranili. Nekateri pravijo, da je to čudež. V Družini in Življenju se tudi dogaja mnogo čudežev in vedno v dvojini: zakonci v dvojini prihajajo na naše seminarje, v dvojini obiskujejo zakonske skupine, v dvojini pričujejo (kar je zelo težko), v dvojini vodijo seminarje, v dvojini hodijo na zmenke … To je naša značilnost. Želimo, da zakonca (kdaj) v dvojini obiščeta spletno stran, se zagledata v isti ekran, istočasno … kaj skupaj prebereta in se o tem pogovorita. Da sta – simbolika! – oba na isti strani.

Začneva – rasteva – dajeva

Če sta prvič zašla k nam, kliknita začneva in pridita bliže – na temeljni seminar, v zakonsko skupino, na druženje s prijatelji (nov odprt koncept) ali pa na dogodke, kjer si prizadevamo

graditi skupnost zakoncev, ki jim je mar za gradnjo odnosov, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej (duhovni teden za družine, zajtrki, pohodi …). Ko sta že prišla k nam, vas potem vabimo v rast. Kliknita rasteva in povabljena sta na nadaljevalne in tematske seminarje. Lahko tudi naročita revijo Družina in Življenje. Za vsakodnevno delo pa si – z namenom – privoščita pogovor in dejanja pozornosti, zmenke, molitve in prebiranje Svetega pisma, obhajanje zakramentov. Za vaju smo pripravili tudi seznam virov (knjige, videe, filme). Tudi z vajino pomočjo bomo dopolnjevali sezname. Čutite, kako vas vabimo v globino sodelovanja? Kliknita dajeva in poiščita možnosti, kje lahko vidva, že izkušena DiŽ-evca, prispevata. Recimo takole: lahko povabita svoje prijatelje, sorodnike in druge (v gradnjo trdnih odnosov seveda), lahko podarita revijo parom, za katere menita, da bi jim prišla prav, lahko paru, za katerega menita, da bi mu koristilo, podarita darilni bon za seminar, lahko sta molivca za zakonce v stiski, bolezni ali ločevanju, ali pa pričevalca in voditelja zakonske skupine. Lahko pa pomagata tako, da darujeta denar. Potrebujemo ga, da naša skupnost »laufa«.

Spletni dom zakoncev

Želimo, da www.diz.si postane spletni dom zakoncev, prostor, kjer zakonci najdete duhovne in praktične spodbude za gradnjo odnosov: z Bogom, med vama, z otroki, s starši … Članki, ki jih bomo zelo redno objavljali, bodo predvsem naši, iz naših, slovenskih izkušenj. Taki, značilni za nas – pričevalski. Z zelo različnih področij. Dobro pišete? Oglasite se nam. Na strani bomo seveda objavljali razpored naših seminarjev in tudi ostalih dogodkov – naših in tudi drugih, za katere menimo, da bi bili spodbudni za vaju, vajine otroke.

Oglasita se … in tudi povejta naprej

Vabimo vaju, da se razgledata po strani, da napišeta kakšen komentar, da pošljeta kakšno vprašanje, sporočilo, pohvalo in kritiko. Želimo delovati odprto, želimo se izboljševati. Kot je Dani zadnjič rekel – prizadevamo si za odličnost. Veseli bomo, če kaj, kar vama bo všeč, delita z drugimi – tako osebno (najboljši način), preko e-pošte ali socialnih omrežij – Facebook, Twitter (imata gumbke). Aleš Čerin

Družina in Življenje

DAR ŽIVLJENJA Klara Čampa

Bratje Čampa smo v četrtek, 13. 7. 2017, dobili sestrico Klaro. Veseli smo je! Janez, Andrej in Tomaž Starša pa sva hvaležna za dar življenja in pogosto pozabljeno danost, da smo vsi zdravi. Alenka in Boštjan

Karmen Resnik

8. oktobra smo vsi skupaj, predvsem pa Oskar in Mia, le dočakali našo malo Karmen. Vsak dan posebej smo Bogu hvaležni za ta neizmerni dar življenja, ki bogati naša življenja in lepša ta svet. Ana Marija in Peter

Izak Vereš Dominik Bučar

16. 6. 2017 smo imeli v naši družini že sedmi božič: rodil se je sedmi otrok – Dominik. Razveseli so se ga sestrica Barbara, pet bratcev: Gregor, Krištof, Janez, Klemen in Luka ter mami in oči

Nekega lepega dne v juniju se nam je rodil Izak, ki je našo družino osrečil in še tesneje povezal. Bogu smo hvaležni: mama Sandra, očka Bojan, Gal, Zarja in Ajda

Čestitamo za nove člane družine in vam želimo obilo blagoslova! Še naprej nam pošiljajte fotografije z opisi vaših dojenčkov in malčkov na naslov: meta.halas@gmail.com.

Družina in Življenje

DANIJEV NAGOVOR

Uspeh mojega zakona Ko pomislim na uspeh, mi najprej pride na misel uspešen politik, podjetnik, športnik, glasbenik, filmski igralec … Danes vsi mediji pišejo in poročajo skoraj izključno le o tovrstnem uspehu. Priznam, da je lepo koga izmed slavnih in uspešnih ljudi osebno srečati in poznati, saj poznanstvo s slavno osebo vedno »odpira vrata« (VIP). V svojem srcu hranim hvaležen spomin na posebno srečanje z Materjo Terezijo iz Kalkute. Bilo je davnega leta 1976, ko smo bili mladi iz Slovenije pod vodstvom dr. Rudija Koncilije v Taizeju in smo imeli privilegij, da smo se osebno srečali s to veliko sveto ženo. Lahko rečem, da me je to srečanje prav posebej zaznamovalo in vame vtisnilo neizbrisen pečat. Ni sporno, Mati Terezija je bila uspešna žena – tudi v očeh tega sveta. Vendar bolj ko premišljujem o njenem uspehu, bolj mi je jasno, da ona svojega uspeha nikoli ni pripisovala sebi in svojim sposobnostim, ampak je vedno vse zasluge pripisovala Bogu. Večkrat smo jo lahko slišali reči, da ne živi zase, da nima osebnih potreb in ambicij, da živi za Boga in za najbolj revne in pomoči potrebne.

Samotna pot neuspeha

Ta nesebična drža Matere Terezije me nagovarja in spodbuja k razmišljanju. Ko se ozrem okoli sebe, opazim mnogo ubogih in pomoči potrebnih – predvsem zakoncev, ki živijo v pomanjkanju ljubezni in spoštovanja, pomanjkanju pozornosti, nežnosti in tenkočutnosti, pomanjkanju sočutja in tolažbe … Ti ubogi možje in žene, žrtve tovrstnega pomanjkanja, pred našimi očmi doživljajo neuspeh za neuspehom. Verjetno se mnogi niti ne zavedajo, kdaj in kako so stopili na pot neuspeha – na pot odtujevanja, ki kaj kmalu lahko postane pot ločitve. Naenkrat so začeli čutiti (običajno to prve začutijo žene), da je nekaj narobe, da so se znašli na samotni poti, ki jih ropa osnovnega človeškega dostojanstva. Tako šele na tej samotni poti

Dani Siter, z ženo Vilmo skupaj vodita Društvo DiŽ

spoznajo, da so se poročili, da ne bi bili sami, da bi imeli ob sebi nekoga, ki bi jih poslušal in skušal razumeti. Tisti »nekdo«, ki so ga imeli najraje in so mu nekega lepega dne obljubili zvestobo, ljubezen in spoštovanje, je izginil in je namesto njega sedaj tu nekdo drug, tujec, ki ga ne poznajo … In taki pari pridejo pred sodnika, kjer se med seboj sramotno oblivajo z gnojnico zamer, jeze, sovraštva, bolečin, ran … Vso to agonijo največkrat nemočno spremljajo med očetom in mamo razcepljeni otroci … Bogu sem hvaležen, da se take drame ne dogajajo meni ali mojim najbližjim, vendar me boli in mi ni vseeno, da tovrstna tragedija postaja vsakdanjost, da smo se nanjo navadili in se več ne sprašujemo, kaj lahko storimo oziroma kako lahko takim zakoncem pomagamo. Največkrat tulimo z volkovi, češ: »Če nista bila za skupaj, je bolje, da gresta narazen!« Ni res! To je laž! Lahko jim pomagamo in smo jim tudi dolžni pomagati. Kako? Tako, da jim prisluhnemo in jim pomagamo ozavestiti korake, ki jih morajo storiti, da bodo zopet prišli na pravo pot – na pot edinosti, odpuščanja in ljubezni. Več na www.diz.si.

Alarm (rdeča lučka) je že vključen!

Prej omenjeni bankrot oziroma stečaj podjetja, ki mu pravimo zakonska zveza oziroma »najin odnos – midva«, je bolj resen kot si

Družina in Življenje

moremo predstavljati. Pred našimi očmi se ruši prihodnost naroda. Sprenevedanje in brezbrižnost ne prinašata rešitve. Kaj bi storili, če bi se zjutraj zbudili v goreči hiši? Zagotovo se ne bi sprenevedali: »Saj ni tako hudo. Se še ne mudi. Lahko še malo počivam in prižgem radio. Bodo že prišli gasilci in bodo ognjene zublje pogasili.« Nikakor ne! Ukrepali bi. Iskali bi rešitev – najprej za svoje bližnje pa tudi zase. Ko premišljujem o (ne)uspehu zakona, mi pride na misel zgodba prijatelja, ki v družbi slovi kot pokončen mož, za katerega bi vsi rekli, da mu »vse štima«. Ima otroke, dobro službo, hišo, avto, reden dopust na morju, smučanje pozimi … V resnici pa ta prijatelj v svojem odnosu z ženo doživlja poraz za porazom. Sam se sprašujem, kako je mogoče, da tak pokončen moški, ki je razumen in rad pomaga ljudem v stiski, ne spregleda in ne razume stanja, v katerem se je znašel on in njun odnos. Kje mu

Neuspeh zakona je za moškega neuspeh podjetja, v katerem je direktor, je neuspeh ekipe, ki jo je treniral, je kot hiša, ki do tal pogori. je spodletelo? Česa ni ozavestil? Kaj ga je zmotilo in zapeljalo? Je bila to želja po uspehu v službi ali med vrstniki, tekmovalnost, prezaposlenost, morda beg pred soočenjem s samim seboj in svojo nemočjo ali beg pred soočenjem z ženo … ali le nevednost?

Pogorišče je priložnost za novogradnjo.

Moški težje prenese poraz kot ženska. Neuspeh zakona je za moškega neuspeh podjetja, v katerem je direktor, je neuspeh ekipe, ki jo je treniral, je

kot hiša, ki do tal pogori. Ko se moški zazre v »pogorišče« svojega zakona, ima več možnosti: se bo vdal v usodo in bo pobegnil pred odgovornostjo ali pa se bo odločil, da bo začel graditi na pogorišču. Če bo izbral drugo možnost, kar pomeni, da se je pripravljen boriti, se bo moral zavedati, da pri obnovi hiše veljajo določene zakonitosti, ki jih morata upoštevati oba. Najprej pa se morata sprijazniti in sprejeti dejstvo, da tega, kar sta gradila, ni več ali z drugimi besedami: priznati in sprejeti neuspeh oziroma svojo zmoto. Komu naj to priznata? Najprej vsak sebi, potem Bogu in nazadnje drug drugemu. Priznanju sledi ozaveščanje, da je mož glava ženi in je odgovoren za dobrobit družine ter da je njun zakon (njuna hiša) stvar obeh. Hkrati se mora mož zavedati, da hiše zakona ne more graditi le po svojih merilih in predstavah, pač pa mora poskrbeti, da bo žena od začetka zraven, da ji želi prisluhniti in jo upoštevati. To ni moja kaprica ali moja ideja, pač pa si je Bog tako zamislil in postavil tak red odgovornosti: »Mož je namreč glava ženi, kakor je Kristus glava Cerkvi« (Efežanom 5,23). Navodil, kako (ponovno) graditi dober zakon, je danes veliko in jih je vredno upoštevati. Pomembna pa je dobra volja in pripravljenost na trdo delo. Nekaj praktičnih navodil:

Popolnega zakona ni, saj sta skupaj v zakonu vedno dva nepopolna človeka. Vajin odnos postavita visoko na lestvico vajinih vrednot in prioritet. Vse, kar hočete, da bi ljudje (mož/ žena) storili vam, tudi vi storite njim (Matej 7,12). Bodita prijatelja, saj je globoko prijateljstvo ključ do globoke intimnosti. Veliko časa namenita vajinemu pogovoru in si prizadevajta za redni zmenek. Spoznajta in sprejmita vajine razlike in se učita z njimi živeti. Nikoli ne pojdita v posteljo sprta: »Sonce naj ne zaide nad vašo jezo.« (Efežanom 4,26) Ko se ranita, si prizadevajta, da si hitro odpustita. Prava ljubezen od drugega ne zahteva, pač pa se podarja. Ljubita se brezpogojno – tako, kot vaju ljubi Bog, ki naj bo v vajinem središču. Sicer pa je uspeh najinega zakona odvisen predvsem od tega, koliko sva oba pripravljena zaupati Bogu, ga postaviti v središče najinega življenja in odnosa in mu dovoliti, da naju vzgaja, spreminja, poboljšuje in v nama nenehno zamenjuje kamnito srce z mesenim srcem (Ezekiel 36,26). Dani Siter

Družina in Življenje

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES Žena možu: »Za 15 minut grem k sosedi, ti pa vsake pol ure premešaj golaž.« »Dragi, dobrodošel doma. V hladilniku imaš mrzlo pivo, kupila sem ti čips in bobi palčke, spekla sem ti pico. Pa ne pozabi, da je danes liga prvakov. Ti kar pojdi s prijatelji v bife na kakšno pivo in pogledat tekmo.« Mož posluša pa vpraša: »A je zelo hudo?« Ona odvrne: »Odbijač, leva luč pa blatnik.« Biti noro zaljubljen je, kot bi se polulal v hlače. Vsi vidijo, čutiš pa samo ti.

V gostilni se pogovarjata prijatelja: »Kakšna je tvoja tašča?« »Kot vegeta.« »Zakaj?« »V vse se vmeša.« Moški vstopi na policijsko postajo in prijavi izginotje svoje žene. Policist ga prične spraševati o njenem izgledu: “Koliko je stara?” “Ne vem točno, tam 35, mogoče celo 40 let.” “Kako je visoka?” “Nisem je nikoli meril.” “Je bolj suhe ali debele postave?” “Redi se, pa hujša, ne vem točno, kakšna je zdaj.” “Kakšna je barva njenih las?” “Včasih blond, drugič rdeča, včasih tudi črna. Pojma nimam, kaj ima zdaj.” “Barva oči?”

“Pravzaprav nisem nikoli natančno pogledal.” “Kaj je imela oblečeno?” “Kaj pa vem. Hlače, mogoče celo dolgo krilo.” “Je odšla peš?” “Ne, z mojim avtom.” “Kakšen je pa avto?” “Črni BMW serije 5, letnik 2013, V6 turbo bencinar, 382 konjskih moči, z avtomatskim menjalnikom tiptronikom. Sedeži so usnjeni, bež barve, zadnja stekla so zatemnjena, spredaj ima polno LED osvetlitev. Registracija je LJ-WI-812. Na zadnjem odbijaču spodaj je komaj vidna 5 cm dolga praskica.” In tedaj začne obupan človek jokati. Policist ga pomiri: “Ne skrbite, gospod, gotovo bomo našli vašega BMW-ja.”

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110. Revija društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Glavna urednica: Meta Halas (meta.halas@gmail.com) Odgovorni urednik: Benjamin Siter (benjamin@diz.si, 041 328 101) Lektorica: Alenka Žabkar (alenka.zabkar@gmail.com) Uredniki posameznih rubrik: Benjamin Siter (Dajemo naprej, Seminarji nas bogatijo, Naš pogovor, Predstavitev zakonske skupine, Živeti s Svetim pismom), Dani Siter (Danijev nagovor, Odgovori na vprašanja, (dani@diz.si), Vilma Siter (Vilmina spodbuda, vilma.siter@gmail.com), Meta Halas (Tema glasila, Midva sva zakon, Zgodba zakonskega para, Dar življenja), Marija Halas (Ta stari in ta mladi, marija.halas@gmail.com), Mojca Nuč (Starševstvo, nucmojca@gmail.com), Aleš Čerin (Za voditeljske pare, ales@cerin.si). Viri fotografij: Benjamin Siter, Slavko Štern, Aleš Čerin, zakonca Nuč, Matic Jelovčan (naslovnica), Meta Halas, Dani Siter, Matjaž Maležič, unsplash. Grafična priprava in tisk: ŠPES, Novo mesto. Naklada: 4500 izvodov. Revija DiŽ je brezplačna. Lahko pa se odločite za podporno naročnino, ki jo nakažete po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, koda namena: OTHR, namen: podporna naročnina, referenca: SI00 1-900. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali revijo DiŽ, nam posredujte njihov naslov. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite s kodo namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI00 1-901 (ali napišite datum – na primer: 00-07072016). Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

Družina in Življenje

Program DiŽ za leto 2018 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9.

Regijska srečanja za voditeljske pare in duhovne asistente, januar, februar 2018. Srečanja bodo: Krško (Škofija NM in župnije v Posavju), Nova cerkev (Škofija cE in Mb), ljubljana (Škofija lj), Koper (Škofija KP) in Veržej (Škofija MS). info: benjamin@diz.si Vabila prejmete po e-pošti. Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Čuječnost sredi vsakdanjega hrupa, 9.–11. februar 2018, Zavod Marianum, Veržej Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Čuječnost sredi vsakdanjega hrupa, 2.–4. marec 2018, life center, crikvenica tematski vikend seminar za zakonce Ko pridejo preizkušnje, 9.–11. marec 2018, life center, crikvenica Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Čuječnost sredi vsakdanjega hrupa, 16.–18. marec 2018, life center, crikvenica Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 6.–8. april 2018, hotel rogla na rogli Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 13.–15. april 2018, hotel beli Kamik, Njivice, Krk Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Povabljena v zgodbo ljubezni (Teologija telesa Janeza Pavla II.), 27.–29. april 2018, life center, crikvenica tematski vikend seminar za zakonce Najin odnos do denarja, 4.–6. maj 2018, life center, crikvenica

10. Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 11.–13. maj 2018, hotel rogla na rogli

NOVOST: Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Čuječnost sredi vsakdanjega hrupa, 18.–20. maj 2018, hotel beli Kamik, Njivice * 12. Duhovni teden za družine – Veržej 1, 27. julij–3. avgust 2018

11.*

13. Duhovni teden za družine – Veržej 2, 3.–10. avgust 2018

Usposabljanje voditeljskih parov Dajemo naprej 2018, 8.–9. september 2018, Zavod sv. Stanislava, ljubljana info: benjamin@diz.si 15. Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 5.–7. oktober 2018, hotel rogla na rogli 14.

16. tematski vikend seminar za zakonce Najin odnos do denarja, 19.–21. oktober 2018, Zavod Marianum, Veržej 17. Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 26.–28. oktober 2018, hotel beli Kamik, Njivice, Krk

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Naslov bo objavljen kasneje, 09.–11. november 2018, life center, crikvenica 19. tematski vikend seminar za zakonce Ko pridejo preizkušnje, 16.–18. november 2018, life center, crikvenica Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Naslov bo objavljen kasneje, 20. 23.–25. november 2018, life center, crikvenica Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Naslov bo objavljen kasneje, 21. 30. november–2. december 2018, life center, crikvenica 18.

* Da bi se izognili »čakalnim vrstam« (kapacitete v crikvenici so omejene), smo zaradi velikega zanimanja za nadaljevalne seminarje v hotelu beli Kamik v Njivicah rezervirali majski termin. Gre za dve novosti: 1. v Njivicah je to že predsezona, kar seminar delno podraži; 2. na ta vikend seminar v Njivicah naj se prijavijo pari, ki lahko pridejo brez otrok (zaradi objektivnih razlogov otroškega varstva v Njivicah ne bo).

Na vikend seminarje se prijavite preko elektronske prijavnice na spletni strani www.diz.si (podstran dogodki/seminarji). Na spletni strani je tudi več informacij o seminarjih. Če potrebujete dodatne informacije, pišite na erika@diz.si ali pokličite 041/459 666 (ga. Erika Novak).