Art&Craft 15th Exhibition

D O M A Č I H

I N

U M E T N O S T N I H

O B R T I

Izdajatelj: Obrtna zbornica Slovenije Celovška 71 1000 Ljubljana tel.: 01/583 05 00 faks: 01/505 43 73 Uredil: Goran Lesničar Pučko Art direction in oblikovanje: Edi Berk KROG, Ljubljana Fotografija: Boris Gaberščik Besedila: prof. dr. Janez Bogataj Miroslav Klun Goran Lesničar Pučko Lektura: Maja Kraigher Grafična priprava: KROG, Ljubljana Tisk: Tiskarna Ljubljana Realizacija: KROG, Ljubljana 2004

Medeno srce (na naslovnici) Ko izdelki nimajo več neposredne funkcionalne povezave z vsakdanjiki in prazniki, postane njihova temeljna funkcija zgolj dekorativna. Ročno oblikovani dekorativni piškoti iz medenega testa se naslanjajo na bogato izročilo, vendar s svojo sodobno obliko in vsebino pomenijo predvsem okrasne predmete in darila. V preteklosti so bila to darila, ki so jih ljudje tudi pojedli!

D O M A Č I H

I N

U M E T N O S T N I H

Pobudnik in glavni organizator vseh razstav domaÄ?ih in umetnostnih obrti v Slovenj Gradcu in Ljubljani

O B R T I

Prof. dr. Janez Bogataj Filozofska fakulteta Predsednik Strokovne komisije OZS

Letošnja, že 15. razstava domačih in umetnostnih obrti v Slovenj Gradcu in Ljubljani sovpada s pomembnim dogodkom v življenju sodobne in samostojne Republike Slovenije, t.j. z vstopom v Evropsko unijo.

Torej v druščino držav, med katerimi ni več admistrativnih meja, ostajajo pa razlike v kulturah in življenjskih slogih posameznih območij in regij.

Prof. dr. Janez Bogataj Ne vstopanje, ampak vračanje!

azlike kot vrednote je treba tudi v bodoče ohranjati, razvijati in na njih graditi različnost ustvarjalnosti ter tako bogatiti vsakdanjike in praznike vseh evropskih ljudi. Multikulturnost ni več grožnja poenotenja, ampak so to le oblike sobivanja različnih kultur. In v tem multikulturnem sobivanju imajo pomembno mesto tudi domače in umetnostne obrti, če uporabim nekoliko zastarel izraz, ali žlahtna rokodelstva, kakor poimenujejo take oblike sodobne ustvarjalnosti v Evropi in svetu.

Izjemen in skokovit tehnološki napredek dobiva svoj protipol v vedno večji težnji sodobnega človeka, da bi odkril vrednote in ustvarjalne možnosti v svojem ponovnem pristopu k naravi, k primarnim gradivom, ob odkrivanju funkcionalnih, likovnih, komunikacijskih in duhovnih razsežnosti, ki mu jih ponujata rokodelska dediščina na eni in sodobna ustvarjalnost na drugi strani. Pri tem so mnoge razvite države že pred več desetletji spoznale tudi ekonomske učinke, ki jih lahko prinašajo take dejavnosti, vključno s pokrivanjem lukenj v nezaposlenosti, osmislitvah praznin v prostem času, v aktivni terapiji in zaposlitvi razvojno motenih oseb in invalidov, odkrivanju izjemnih možnosti za drugačne vsebine v izobraževalnem procesu … predvsem in na prvem mestu pa v kakovosti ustvarjanja, bivanja, življenja nasploh!

Slovensko rokodelstvo (kakorkoli se je že imenovalo v zadnjih nekaj stoletjih zgodovinskega razvoja) se je do obdobja med obema vojnama razvijalo skladno z razvojem na tem področju Evrope. Bilo je deležno ustrezne podpore družbenih elit, in to ne le od 18. stoletja naprej, ko je z merkantilizmom in fiziokratizmom nastopila zlata doba rokodelstva tudi na ozemlju današnje Slovenije, ampak že veliko pred tem. Poglejmo enega od primerov: Nemški cesar Friderik III. je že konec 15. stoletja (23.

10. 1492) podelil s posebno odredbo prebivalcem dela našega ozemlja pravico do prostega trgovanja z izdelki lesne galanterije ali »suhe robe«. Ne zato, ker bi mu bila všeč, ampak zato, ker je moral svojim podložnikom omogočiti temeljne pogoje za bivanje, obstoj in navsezadnje tudi varovanje cesarstva na občutljivem delu evropskega prostora.

R

5

Avstroogrska monarhija si je od 2. polovice 18. stoletja intenzivno prizadevala za dvig kakovostne ravni rokodelskih izdelkov. Dobro je vedela, da mora množico izdelovalcev izobraziti, če želi tudi od njihovih izdelkov kaj iztržiti. To je bila zlata doba, kot sem že zapisal, razvoja rokodelskih dejavnosti na Slovenskem, ki se ji nismo nikoli več niti približali, kaj šele, da bi jo presegli – ne v organizacijskem, ne v socialnem, ne v šolskem, tehnološkem ali kakršnemkoli drugem pogledu.

V sodobni Sloveniji zelo radi razpravljamo o blagovnih znamkah, ki naj bi nam pomagale sooblikovati razpoznavnost v Evropi in svetu. Zdi se, da imamo ob vedno večji »štacuni«, ki preplavlja Slovenijo, vedno manj teh svojih znamk. Blagovne znamke namreč oblikuje ustvarjalnost, torej izjemni dosežki na različnih ustvarjalnih področjih. Še več, v polpretekli zgodovini smo se nekaterih nespornih dosežkov in njihove dediščine tako rekoč sramovali. Kar je bilo za takratno razvito Evropo nekaj povsem normalnega, je bilo pri nas znamenje zaostalosti in razlog za sramovanje. Nekdaj razmeroma kakovostna kovinskopredelovalna industrija in tudi obrt npr. nista iskali svojih korenin v številnih oblikah, iz katerih sta se razvili. Ni bilo v skladu s časom in njegovo filozofijo, da bi se pohvalili, češ, mi smo pa zrasli iz nekdanjih kovaških delavnic. Tudi na področju izobraževanja je bilo pogosto slišati, kako so povezovali rokodelske dejavnosti s slabim uspehom v šoli, celo z mentalno zaostalostjo. Tudi v sodobnem obrtniškem tisku se domače in umetnostne obrti pojavljajo na koncu ali kot ilustracije, bolje rečeno nekakšne vinjete.

Vendar nam dediščina sodobnega rokodelstva pokaže, kako smo z našimi mojstri in mojstricami že v preteklih stoletjih sooblikovali nekatere vrhunske, tudi v evropskem prostoru razpoznavne rokodelske stvaritve.

Eno od takih predstavljajo že zgoraj omenjeni izdelki lesne galanterije ali suhe robe. Pa polšje kožice, ki so jih za Valvazorja vozili prek Amsterdama vse do Indije. Sicer imamo v tem primeru opravka s surovino in ne z izdelkom, a tudi kožice je bilo treba ustrojiti, torej rokodelsko obdelati. Po obsegu dejavnosti je bilo podobno suhi robi tudi gorenjsko (kroparsko, kamnogoriško, tržiško itd.) in kočevsko žebljarstvo, ki je imelo najboljše tržišče na širokem območju Mediterana z razvitim ladjedelništvom.

(stran 2) Šentjernejski petelini so razpoznavno znamenje tega dolenjskega kraja in občine pod Gorjanci. Opeva jih tudi krajevna himna, njihova podoba je v občinskem grbu. Vendar pa je bil Šentjernej tudi eno od najbolj znanih lončarskih središč na Slovenskem in lončarji so ustvarili vinski vrč v podobi petelina. (stran 4) Domžalski, mengeški ali kar kranjski cekar – vrhunski izdelek slamnikarskega rokodelstva, ki pa je ostal že skoraj na ravni zgodovinskega spomina in eno od znamenj narodnozabavnega glasbenega pojava. Škoda, da nismo znali tudi na tem rokodelskem področju nadgraditi dediščine v smeri sodobnega oblikovanja in tako zagotoviti kontinuitete ustvarjalnosti.

Prof. dr. Janez Bogataj Ne vstopanje, ampak vračanje!

Podobno je bilo tudi s platnom, ki so ga tkali v največjem platnarskem središču v širši okolici Škofje Loke in je bilo vse do 19. stoletja eno najboljših v Evropi, zlasti še za izdelovanje jader. Zato ne preseneča kitica, ki jo je zapisal Valentin Vodnik: … Terice pogače, potice jedo, lanovi Slovencem cekine neso …

Nekateri izdelki so bili tako kakovostni in hkrati razpoznavni, da jim je tujina nadela ime po izvoru izdelovanja. Tak primer je kranjska klobasa, ki je še danes ena naših najboljših blagovnih znamk v tujini, doma pa ji namenjamo manj kot mačehovski odnos!

Močno razpoznavne so bile tudi pipe za kajenje tobaka, ki so jih izdelovali v zimskem času kmetje na Gorjušah v Bohinju in še v nekaterih krajih. Prodajali so jih vse do konca 19. stoletja po Avstriji, celo v Angliji in Ameriki. Letno so prodali od 3000 do 3500 različnih pip, kar je bilo glede na takratni obseg kadilnih razvad zelo veliko. Še dve zelo stari rokodelski panogi, ki jima je rajnka monarhija namenjala veliko pozornost, sta bili deležni tudi ustrezne »evropske« pozornosti. Najprej klekljane čipke, ki se niso le dobro prodajale (žal že takrat občasno pod tujimi blagovnimi znamkami), ampak so bile tudi deležne uglednih priznanj na razstavah v Barceloni, Solunu, Parizu in Berlinu, kar je bila potrditev njihove odličnosti. In temeljna surovina za pletarstvo, t.j. gojena vrbova šiba z Ljubljanskega barja, ki je leta 1935 prejela na mednarodni razstavi v Solunu zlato medaljo.

7

S tem pa ta bežni pregled naše rokodelske prisotnosti v evropskem prostoru še ni zaključen. Omeniti moramo še sitarje iz vasi med Stražiščem pri Kranju in Škofjo Loko in njihova sita, ki so jih največ kupovali italijanski trgovci; izvažali so jih tudi v Francijo, Holandijo, Nemčijo, na Ogrsko in v Romunijo. Za avstrijsko vojsko so izdelovali žimnate ovratnike za vojaške plašče. Potem so tukaj naši znameniti mizarji s središčema v Vižmarjih oz. Šentvidu in Solkanu. Šentviško mizarstvo se je začelo razvijati po l. 1840, naročila pa so izvajali v Zagrebu, Innsbrucku, Meranu in drugod. Pomembno tržišče je bil tudi Egipt, kjer so mizarske izdelke prodajali tudi solkanski mizarji. Še starejše od mizarskega je bilo sodarsko rokodelstvo, prav tako razpoznavno z izdelki na zelo širokem evrop-skem območju. Sodarska središča so bila na območju Črnega Vrha nad Idrijo, na Vojskem, v Hotedršici, v Selški dolini, Tacnu pri Ljubljani, kjer se je to rokodelstvo razvijalo od osemdesetih let 19. stoletja, in v Ribnici na Dolenjskem, kjer je bilo del suhorobarske proizvodnje. Izdelki naših sodarjev so bili na tujih trgih zelo cenjeni.

Navedel sem le nekaj izbranih primerov dediščine rokodelskih prizadevanj, ki jih je prispeval slovenski človek v zgodovinskem razvoju v evropski in širši svet.

Velika večina je bila razpoznavnih po poreklu izdelovanja, nekaj pa je bilo tudi takih, ki so na tuje trge prihajali pod drugimi, tujimi, bolj razpoznavnimi imeni.

Predstavljeni primeri so mišljeni kot opozorilo, da (vsaj) na tem področju Slovenija ne vstopa v Evropo, ampak se vanjo vrača!

(stran 6) Pregovor pravi, da dobro orodje dela mojstra. Sporočila nekaterih pregovorov so univerzalna in tako rekoč večna. Med številnimi sodobnimi rokodelci so tudi taki, ki za posamezne dejavnosti izdelujejo orodja, pripomočke in naprave. Lesene modelirke potrebujejo lončarji, keramiki in kiparji, torej vsi, ki kot temeljno gradivo svoje ustvarjalnosti uporabljajo različne vrste gline.

Kras je zaradi svojih značilnosti krasna posebnost. In na te značilnosti smo Kraševci prav ljubosumno ponosni, zato je tudi naša zaljubljenost v kamen in njegove krasote nekaj čisto posebnega. Je več kot le značilnost – je tradicija, je ljubezen, je kultura in je definitivno umetnost.

Miroslav Klun Kamen – kraški ponos in zanos

amen je bil Kraševcu od nekdaj del življenja; še več, marsikateri kraški družini je pomenil vir za preživetje. Poleg pokrajine je zaznamoval predvsem kraško arhitekturo, kajti marljive roke številnih Kraševcev so skozi stoletja z ljubeznijo klesale čudovite zidove, “kalone”, balkone, “štenge” in “štjrne” – današnji kraški ponos in zanos, ki krasi naše domove.

Kot verjetno vsak izmed nas sem tudi sam ponosen na svoje korenine, zato me toliko bolj veseli, da mi splet dveh funkcij, ki ju trenutno opravljam – župana Občine Sežana in predsednika Obrtne zbornice Slovenije – omogočata prispevati k prepoznavnosti ljubljenega Krasa in kamna.

V naših krajih je bila kamnoseška obrt prisotna dolga stoletja, zdaj pa žal zaradi neustreznih sistemskih možnosti za izobraževanje in vzgojo novih kadrov vse bolj umira. Prav zato želim posebej izpostaviti pomen obujanja dragocenega izročila obrtne in umetniške obdelave, oblikovanja in varovanja naravnega kamna ter ohranjanja tradicije kulturne premične in nepremične dediščine Krasa. To bo mogoče le z ustrezno izobrazbo mojstrov, gradbenikov in arhitektov za strokovno izvajanje tradicionalne gradnje (restavratorstvo, adaptacijo, novogradnjo), s čemer bi pripomogli k njeni zaščiti, predvsem pa pomembno prispevali k odpiranju možnosti za nove poklice v obrti, ki so bili dolga leta podcenjeni in jih prav zato izrazito primanjkuje.

Odnos ljudi do umetelno obdelanih kamnitih izdelkov se skozi čas spreminja in podatki kažejo, da bo na svetovnem trgu najmočneje naraščala potreba po obdelanem kamnu oziroma kamnitih končnih izdelkih za uporabo v gradbeništvu in na področju nagrobne arhitekture. V skladu s tem je v svetu že dalj časa opaziti razvoj kamnarske industrije, ki postaja zanimiva tudi za izobraževalne sisteme.

S tem prepričanjem in ob zavedanju, da je prav kamen največje kraško naravno bogastvo, smo v Sežani ustanovili Izobraževalno središče za oblikovanje, obdelavo in ohranjanje naravnega kamna. Pri omenjenem projektu je Občina Sežana vzpostavila odnose s partnerji v strokovni in poslovni javnosti, državi pa ponudila dobro priložnost, da z dodatnimi spodbudami zagotovi novo razvojno priložnost za kraško regijo.

K

11

Tako smo razvojno strategijo naravnali na znanje, kar pomeni, da želimo spodbujati izobraževanje vseh skupin ljudi z razvojem povsem novih izobraževalnih programov za poklice, ki združujejo znanja s področja obdelovalnih tehnologij, oblikovanja kamna in varovanja kamnite dediščine. Razvoj tega izobraževalnega središča je po našem mnenju dobra priložnost, da številnim ljudem zagotovimo pridobitev specifičnih znanj in jim, v sodelovanju s partnerji iz gospodarstva, odpremo nove poti do zaposlitve.

Občina Sežana je projekt zastavila široko in dolgoročno, s številnimi izobraževalnimi programi na vseh ravneh izobraževanja, saj želimo z njim vzpostaviti prepoznavno izobraževalno in strokovno središče, ki bo svoje storitve lahko uspešno tržilo ne le na območju naše države, ampak tudi v državah Evropske unije, katerim se pridružujemo, pa tudi širše po svetu. Čas je, da kamnoseške mojstrovine iztrgamo iz preteklosti in okrepimo mednarodno prepoznavnost naravnega kraškega kamna, kraške stavbne dediščine in kamnitih izdelkov. Zato bomo še naprej skrbeli za aktivne priprave za uveljavitev novih poklicnih standardov za poklice kamnosek oblikovalec in kamnoseški tehnik, na višješolski ravni pa inženir kamnoseštva.

Posebna pozornost v našem projektu je namenjena tudi izobraževanju odraslih od priprav na mojstrski izpit prek programov vseživljenjskega izobraževanja in programov prekvalifikacij do dokvalifikacij za brezposelne. Seveda pa si želimo, da bi v prihodnje za oblikovanje, obdelavo in ohranjanje naravnega kamna navdušili čim več mladih in da bi se mreža osnovnih in srednjih šol pa tudi vrtcev, v katere bi vpeljali naše izobraževalne delavnice in programe, hitro širila. Prav tako želimo vzpostaviti tudi partnerstvo s študentskimi organizacijami in klubi, pa kulturnimi in športnimi zavodi. Še več – v tej smeri želimo v Sežani z višjo strokovno šolo ustvariti prepoznavno središče JV Evrope, ki bo privabljalo tudi kandidate iz zamejstva in širše.

Prvi odzivi na naše aktivnosti so več kot vzpodbudni in nam dajejo polet za nadaljnje delo. In ni vrag, da nam, trmastim Kraševcem, trdnim, kot je kraški kamen, zastavljeno ne bi uspelo!

(stran 8) Kamnoseštvo na Krasu počasi, vendar za gotovo pridobiva ugled in pomen. K tej misli nas navaja tudi dejstvo, da se vedno več mladih kamnosekov odloča za ta rokodelski poklic, ki se ne usmerja h klesanju nagrobnikov, ampak k ustvarjanju sodobnih, uporabnih in žlahtnih izdelkov iz kraškega kamna; tako kot je bilo to značilno tudi za bolj odmaknjena obdobja zgodovinskega razvoja. (stran 10) Kropa je eno naših najstarejših kovaških in žebljarskih središč. Izdelki umetnostnega kovanja so stoletja oblikovali množični okus, ki se je odražal na kovanih okenskih mrežah, okenskem in vratnem okovju, zapahih, ključavnicah in drugih izdelkih. Velik sloves so kroparski umetnostni kovači dosegli v časih sodelovanja z znamenitimi arhitekti, kot so bili Jože Plečnik, Boris Kobe, Ivo Spinčič in drugi. Posebno poglavje v ustvarjalnosti kroparskega kovaštva je bila tudi samonikla osebnost Joža Bertonclja.

Današnja prizadevanja kroparskih kovačev se spet vračajo k preverjenim oblikam delovanja. Na kovaških srečanjih, ustvar-jalnih delavnicah, nastajajo v sodelovanju med kovači in oblikovalci nove linije kroparske kovaške razpoznavnosti.

Goran Lesničar Pučko Samostojni svetovalec Obrtne zbornice Slovenije

Prilagajanje Evropi ne sme biti argument za izničenje ali opuščanje pozitivnih, tudi mednarodno priznanih strokovnih dosežkov na področju rokodelstva in za to dejavnost stimulativnih finančnih ter zakonskih ureditev.

Goran Lesničar Pučko Rokodelsko ustvarjalnost bo treba podpreti

topnja razvitosti domače in umetne obrti v ekonomsko razvitejših sredinah je odvisna od družbene ozaveščenosti o ekonomskem, izobraževalnem, kulturnem in socialnem značaju tovrstne dejavnosti, ogledalo uspešnosti pa sta kultura bivalnega prostora in turistična ponudba, ki živo kažeta na sposobnost naroda za ohranjanje izvirnosti svoje kulturne dediščine v izdelkih domače in umetne obrti.« Besede zvenijo presenetljivo aktualno, resnica pa je, da jih je Martina Djokić, predstavnica tedanjega Republiškega komiteja za drobno gospodarstvo, napisala že ob razstavi DUO davnega leta 1988. Kakšen je torej ob v vseh teh letih izraženih dobrih namenih političnih predstavnikov položaj domače in umetnostne obrti danes?

Prva ugotovitev je vsekakor, da je država s sprejetjem zakona o davku na dodano vrednost položaj na področju pospeševanja in razvoja domače in umetnostne obrti poslabšala in da žal ni upoštevala opozoril strokovnih služb OZS o negativnih posledicah te odločitve.

Prejšnja obdavčitev je bila 5 %, z uvedbo DDV pa se je dvignila na 20 %. Dve leti je nato država obrtnikom dajala subvencije, s katerimi je skušala ublažiti negativne posledice uvedbe DDV, a je tudi te subvencije zaradi uskladitve z evropsko zakonodajo ukinila, in sicer z obljubo, da bo dejavnost podprla s subvencioniranjem sejmov, predstavitev izdelkov v tujini, uvedbo enotne blagovne znamke itn. A vse to sodi predvsem v promocijo, trgovino in turizem, ne rešuje pa temeljnih problemov DUO, t.j. ohranjanja kulturne dediščine in spodbujanja razvoja ustvarjalnih pobud v okviru DUO. Posledica državnih ukrepov je očitna: do uvedbe DDV je število obrtnikov s področja DUO ves čas rahlo naraščalo, po ukinitvi subvencij pa občutno pada. Tako je bilo leta 2002, takoj po ukinitvi subvencij, registriranih 569 samostojnih podjetnikov posameznikov s področja DUO, konec leta 2003 jih je bilo 501, sedaj pa ima pri OZS domačo in umetnostno obrt registrirano le še 482 rokodelcev. Zavedati se moramo, da je to le ena petina izdelovalcev, ki so za svoje izdelke prejeli pozitivno mnenje Strokovne komisije. Zaradi nestimulativne politike države rokodelci prodajajo svoje izdelke »na črno« oziroma opuščajo svojo dejavnost, vse manj pa se jih odloča za samozaposlitev, čeprav je pogoj za registracijo te dejavnosti le pozitivno mnenje komisije. Če je bila v časih, ko je nastal zgornji navedek, skrb za DUO razporejena med več gospodarskih in političnih subjektov, ki so o tem podpisali celo družbeni dogovor, je danes ta skrb v celoti prepuščena Obrtni zbornici Slovenije. Ta se je v svojih dolgoročnih strateških ciljih zavezala

“S

15

ščititi in razvijati obrtne poklice, ki so del kulturnogospodarske dediščine Slovenije in pomemben element celovite turistične ponudbe in promocije države. Domačo in umetnostno obrt je treba izpostaviti tudi kot sestavni del socialne politike, kot ekološko čisto dejavnost in kot pomemben sestavni del nacionalne promocije. Pri svojih prizadevanjih namerava OZS okrepiti sodelovanje z ustanovami, ki v svoje programe dela vključujejo tudi DUO (pristojna ministrstva, Pospeševalni center za malo gospodarstvo, turistične organizacije itd.), išče pa tudi nove načine povezovanja rokodelcev in pospeševanja kulture trženja ter s strokovno pomočjo pomaga pri ustanavljanju specializiranih trgovin z izdelki DUO. Sekcija za DUO pri OZS je zato državnim organom predlagala, da upoštevajo naslednje ugotovitve: • V Sloveniji je prodaja izdelkov DUO kljub sprejetemu Pravilniku o dopolnilnem delu na domu še naprej neurejena. Izdelovalci svoje dejavnosti ne registrirajo oziroma priglasijo, ker so dajatve na dohodek in za socialno varnost še zmeraj previsoke. Zakon o dohodnini bi morali spremeniti tako, da bodo imeli izdelovalci DUO, ki so prejeli pozitivno mnenje Strokovne komisije in ki imajo svojo dejavnost registrirano pri OZS, priznanih 70 % normiranih stroškov.

• V okvire DUO sodi kar 45 različnih dejavnosti. Glede na veliko brezposelnost se odgovorni premalo zavedajo, kakšno nišo za reševanje zaposlovanja predstavljajo prav dejavnosti DUO, za katere sicer še nimamo urejenega sistemskega izobraževanja. Če želimo rokodelce vzpodbuditi, da svojo dejavnost tudi registrirajo, bi morali (vsaj za določeno začetno obdobje) subvencionirati del prispevkov za socialno varnost, ki so v tem trenutku za takšno malodonosno dejavnost, kot je po svoji naravi DUO, previsoki.

• Za pospeševanje prodaje izdelkov DUO na stojnicah v Sloveniji predlagamo dopolnitev oziroma spremembo Zakona o upravnih taksah, in sicer se v 24. členu navedenega zakona doda nov (16.) odstavek: Plačevanja taks so v določenih primerih oproščeni: (16) Samostojni podjetniki, ki opravljajo dejavnost domače in umetnostne obrti in so v skladu s 15. členom obrtnega zakona za posamezne izdelke dobili pozitivno mnenje komisije pri OZS. • Zagotovo pa bomo najustrezneje reševali domačo in umetnostno obrt in ohranili učinkovit sistem ocenjevanja posameznih izdelkov tako, da bo za izdelke DUO ponovno veljala znižana stopnja davka, to je 8,5 % davka na dodano vrednost. Zato je še zmeraj smotrno vztrajati pri ustrezni dopolnitvi zakona.

(stran 12) Unikatno keramično ustvarjanje na Slovenskem je verjetno najbolj napredujoče rokodelsko ustvarjalno področje v zadnjih dvajsetih letih. Temelji so nesporno v bogati dediščini lončarskih središč, v novejšem času pa prinašajo velike možnosti na tehnološkem področju in nabava najrazličnejših vrst gline, poznavanje tehnologij žganja in glaziranja, uporaba sodobnih naprav itd. Nekateri izdelki, zlasti še figuralne keramike in tudi v duhovitih izpeljavah, se uvrščajo v sam mednarodni vrh na tem rokodelskem ustvarjalnem področju. (stran 14) Vrtavka – tako značilna igrača za otroke in odrasle, vadnica za spretnosti s prsti, izum za sprostitev in navsezadnje tudi površina za poslikavanje. Barvne površine in ornamenti se z vrtenjem zlijejo v čudovito harmonijo in pomirjajo …

Summary he 15th exhibition celebrates its anniversary in two ways. First of all, because of continuity of this Slovenian central biennial exhibition since 1977 and secondly due to the fact that this exhibition is being organised paralell to accession of Slovenia into EU. Especially in the field of various activities representing home craft and applied arts, we can speak about historical development and Slovenian cooperation in formation of common European craft history. This is written in contribution of Professor Janez Bogataj, Ph.D. who is also president of the Committee for evaluation of products of home craft and applied arts within Chamber of Craft of Slovenia.

He emphasizes that, with 1st of May, Slovenia is coming back to Europe and not entering it(!). For this declaration, there are a lot of arguments coming out of various periods of historical development_when the presence of Slovenian products in Europe meant also the presence of our first trade marks. Fancy goods made of wood named also »suha roba« (dry goods), dormouse skins, products of culinary craft, bobbin lace, pipes for tobacco, forged nails and several other products made this colourful palette and they also received prizes on large European exhibitions as early as in 19th century.

The mayor of Community of Sežana and President of Chamber of Craft of Slovenia, Mr. Miroslav Klun, represents in his contribution the question of basic analysis for creativity in Carst region. This is a stone which used to be a part of life and also a source for survival. Nowadays, this stone-cutting craft is dying out due to wrong system opportunities for education and training of new personnel. So, in the Community of Sežana, they want to bring back into life this valuable inheritage which should be done by correspondent education of masters, constructors and architects.

The Community of Sežana founded Training Centre for Design, Processing and Keeping of Natural Stone.

Its partners are present in professional as well as in business media. Development strategy is oriented towards knowledge. This means corresponding educational contents for all levels of training, from kindergartens to secondary schools. Further possibility is, of course, Higher Professional School in Sežana (College) which should be developed into well known centre for stone in South-Eastern Europe. In fact, this is only one of excellent tries, how home craft and applied arts should become a part of the identity of modern Slovenian craft.

T

It is clear that the state is on move now. Goran Lesničar Pučko who is professional collaborator of Chamber of Craft of Slovenia, speaks in his contribution about relationship between the state and development of craft. With adaptation of Law on VAT, status in the field of home craft and applied arts became worse, in spite of warnings from Chamber of Craft of Slovenia. Before adaptation of Law on VAT, the tax was 5 %, after it 20 %. The state gave financial support two years afterwards in order to make negative consequences easier but it stopped afterwards because of harmonisation with European legislation. Consequences are very clear: in 2002, when financial support was stopped, there existed 569 self employed entrepreneurs in the field of home craft and applied arts, at the end of 2003 there were 501 and now there are only 482 (!) which are registered. Of course, this means only 1/5 producers of home craft and applied arts to which positive opinion by professional committee was given. The other ones are not registered.

Chamber of Craft is proposing reduction of tax rate for positively evaluated products to 8,5 %, it also proposes acknowledgement of 70 % of costs. In order to support craftsmen when they want to register, it would be necessary to introduce financial support for social security. This is too high. Positively evaluated products are certificated by known signs and should be free of payment of taxes.

The catalogue also has the list of craftsmen being registered within Chamber of Craft of Slovenia as self employed entrepreneurs in the field of home craft and applied arts (Status up to 25. 2. 2004) as well as the list of exhibitors on the 15th exhibition of home craft and applied arts. These are the ones who received a positive opinion by professional committee within Chamber of Craft of Slovenia in the last two years.