Dezelni dvorec Ljubljana

Univerza v Ljubljani

Ana Benedetič

DEŽELNI DVOREC V LJUBLJANI

1902 2002

D

Univerza v Ljubljani

DEŽELNI DVOREC V LJUBLJANI 1902 – 2002

Univerza v Ljubljani

Ana Benedetič

DEŽELNI DVOREC V LJUBLJANI

1902 2002

D

Univerza v Ljubljani Ana Benedetič

Deželni dvorec v Ljubljani 1902 – 2002 Izdala in založila Univerza v Ljubljani Za univerzo rektor univerze prof. dr. Jože Mencinger glavni tajnik Mihaela Kranjc Uredili Tanja Pibernik Mojca Repež Oblikovanje Edi Berk/KROG Fotografije Arhiv Republike Slovenije Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani Zgodovinski arhiv Ljubljana Iz arhiva avtorice Dragan Arrigler (str. 6, 82 – 95) Lektura Maja Kraigher Prelom BS Jabolko Tisk Tiskarna Realizacija KROG, Ljubljana Ljubljana 2002

Donatorji, ki so pripomogli k obnovi Deželnega dvorca v letih 2000–2002:

Telekom Slovenije, d.d., Ljubljana, Krka, d.d., Novo mesto, ETA Cerkno, d.o.o., Istrabenz, Holdinška družba, d.d., Koper, Zavarovalnica Triglav, d.d., Ljubljana, Mobitel, d.d., Ljubljana, Mercator, d.d., Ljubljana, Nova Ljubljanska banka, d.d., Ljubljana, Gorenjska banka, d.d., Kranj, Tobačna Ljubljana, d.o.o., Ljubljana, Trimo, d.d., Trebnje, Avtocommerce, d.d., Ljubljana, BTC, d.d., Ljubljana, Merkur, d.d., Naklo, Sava, d.d., Kranj, Volksbank – Ljudska banka, d.d., Ljubljana, Kartsistemi, d.o.o., Radeče, Aktiva Group, d.o.o., Ljubljana, Stilles, d.d., Sevnica, Svea, d.d., Zagorje ob Savi CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 728.82(497.4 Ljubljana) BENEDETIČ, Ana Deželni dvorec v Ljubljani : 1902–2002 / Ana Benedetič ; [fotografije Zgodovinski arhiv Ljubljana ... et al.]. – Ljubljana : Univerza, 2002 ISBN 961-6410-03-2 118093056

Vsebina

6

Deželni dvorec in Univerza v Ljubljani prof. dr. Jože Mencinger

8

Deželni dvorec – sedež nekdanje deželne uprave v Ljubljani

16

Usodni potres 1895. leta

32

Gradnja novega Deželnega dvorca v Ljubljani

56

Deželni dvorec – Centralno univerzitetno poslopje

80

Arhitekturna študija prenove osrednje stavbe ljubljanske univerze prof. dr. Peter Fister

96

Viri in literatura

D

Deželni dvorec in Univerza v Ljubljani prof. dr.

Jože Mencinger Rektor Univerze v Ljubljani

e ž e l n i d v o r e c na Kongresnem trgu je že dolgo simbol Univerze v Ljubljani in temelj njene enotne podobe. Res ni najlepša palača v Evropi, prav gotovo pa je, ali pa bi vsaj mogel biti, najlepša stavba v Ljubljani. Le obnoviti jo je treba, pa bo v ponos univerzi, glavnemu in univerzitetnemu mestu pa tudi državi. Pred dobrimi osemdesetimi leti se je vanjo vselila takrat ustanovljena slovenska univerza; v eni sami stavbi so se še z nekaj uradi “drenjale” malone vse takratne fakultete. Z rastjo univerze se je stavba postopoma praznila. Kot zadnja jo je v letu 2000 zapustila Pravna fakulteta, kar je ustvarilo priložnost za obnovo. Po sto letih si je stavba, ki so jo zaradi potreb pregrajevali z lesenimi ali zidanimi pregradami, dodajali razne “prostore” in prizidke, obnovo res že zaslužila. Lani se je tako začela obnova notranjih prostorov, letos naj bi nadaljevali z obnovo strehe, temeljev in zidov. Poslopje naj bi dobilo podobo, kakršno je imelo pred sto leti. Kdaj bo delo končano, ne vem. Morda bo obnova stavbe trajala dlje, kot je trajala njena gradnja. Pred dobrimi sto leti so od začetka del do vselitve pretekla le tri leta; z gradnjo so začeli julija 1899, do jeseni leta 1900 je bila stavba pod streho, 1. avgusta 1902 pa so se v novi Deželni dvorec že vselili. Obnova Deželnega dvorca postavlja vsaj tri vprašanja.

Deželni dvorec 1902 – 2002

6

J K

e sploh upravičena? Na mnogih fakultetah ni prostora za normalno delo, vse tri akademije životarijo v povsem neprimernih prostorih, prostorska stiska na Filozofski fakulteti je vidna že od daleč, laboratoriji Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo ostajajo zaprti, ker so nevarni, Fakulteta za računalništvo kljub potrebam po več računalničarjih ne more vpisovati več študentov. Vendar pa je prav tako gotovo, da nadaljnje propadanje Deželnega dvorca ne bi rešilo nobene od naštetih in drugih prostorskih stisk. Z obnovo je vsaj začasno koncertno dvorano pridobila Akademija za glasbo, nekaj prostorov Akademija likovnih umetnosti, preselitev Računalniškega centra in Vpisne službe je sprostila nekaj prostorov na Ekonomski fakulteti, z nadaljevanjem obnove bo mogoče pomagati Filozofski fakulteti.

A Z

li takšno centralno stavbo sploh potrebujemo? Deželni dvorec je predvsem kulturni spomenik, ki ga še bolj kot univerza potrebujeta Ljubljana in Republika Slovenija. Prva naj bi tudi z njim dokazovala, da je bila proglasitev Ljubljane za univerzitetno mesto mišljena zares, druga pa, da njeno zaklinjanje na znanje kot temelj gospodarskega in družbenega razvoja niso le prazne marnje. Tudi zato obnova, ki jo nadzoruje Zavod za spomeniško varstvo, poskuša stavbi vrniti sijaj, ki ga je imela, ko je bila zgrajena. Morda je obnova še najmanj potrebna univerzi. Lepa stavba z rdečimi preprogami in rektorjeva pisarna nimata dosti opraviti s kvaliteto univerze, pa čeprav naj bi enako pripadali vsakemu od 1500 učiteljev, 4000 zaposlenih ali 57000 študentov.

je dobiti denar? V državnem in mestnem proračunu ga ni. Ostajali sta dve možnosti: donacije in nekaj denarnih sredstev, ki jih je UL pridobila, ko je s privatizacijo več kot 500 stanovanj izgubila svoj stanovanjski sklad. Obnova se je pričela s prošnjami za donacije. Prositi kar vsevprek bi bilo brez haska; mnoge gospodarske družbe bi same potrebovale pomoč, uprave drugih, ki naj bi denar imele, pa vsak dan nadlegujejo desetine prosilcev. V zameno jim tudi nismo mogli ponuditi drugega kot ploščo, na kateri bo pisalo, da so prispevale k obnovi kulturnega spomenika. Kljub temu je bilo kar nekaj uprav slovenskih gospodarskih družb, ki smo jih prosili za pomoč, pripravljenih pomagati; nekaj jih je pomoč odreklo ali pa so na prošnje in včasih tudi že dane obljube pozabile. Kakorkoli, pomoč slovenskih gospodarskih družb, navedenih tudi v tej publikaciji, je bila odločilna za začetek del; brez njihove dobre volje se obnova sploh ne bi začela. Vendar obnove ni mogoče nadaljevati in še manj končati z donacijami; nadaljevanje je mogoče le s pomočjo mesta in države.

a Univerzo v Ljubljani je Deželni dvorec, kakršen je bil ob njenem nastanku, predvsem simbol trdoživosti, pa tudi simbol odločitve, da kljub velikosti ne bo “mastodont”, obsojen na izumrtje, ampak integrirana in hkrati decentralizirana univerza. Samo takšna je lahko skupna hiša vseh njenih članic, učiteljev, zaposlenih in študentov. Da bi Deželni dvorec kot osrednja stavba Univerze v Ljubljani obdržal svojo simbolno vrednost, je potrebna zavest, da vsi pripadamo dobri univerzi in da smo zanjo tudi odgovorni. Kvaliteta univerze ni nič drugega kot kvaliteta njenih članic, učiteljev in študentov, podobno kot avtonomija univerze ni nič drugega kot avtonomija članic, učiteljev in študentov. Oboje, kvaliteta in avtonomija, čeprav predmet nenehnih razprav, sta nemerljivi; ve se le, da resnična kvaliteta daje samozavest, ki je potrebna za avtonomijo, in da je slednja istočasno pogoj za kvaliteto. Obe določata tudi stopnjo pripadnosti članic, učiteljev, zaposlenih in študentov univerze. Zavest, da pripadamo dobri univerzi, ki je sposobna premišljeno slediti sodobnim tokovom in obenem samozavestno odklanjati razne modne prebliske, ne glede na to, odkod prihajajo, je nujna tudi za njen ugled med drugimi univerzami. Obnovljeni Deželni dvorec bo le tako ostal simbol organiziranosti, kvalitete, avtonomije in pripadnosti Univerzi v Ljubljani.

Deželni dvorec 1902 – 2002

7

dvorec

Deželni dvorec – sedež nekdanje deželne uprave v Ljubljani

sedež

J. V. Valvasor: Ljubljana v 17. stoletju. Vicedomska palača (Dvor, Fištamija) je barvno označena. Na tem mestu je danes osrednje univerzitetno poslopje. Okrogli stolp na desni je spadal k mestnemu obzidju in je ohranjen še danes.

Na sliki je desno od Vicedomske palače (barvno označen) ljubljanski dvorec deželnih stanov – Lontovž na vogalu Novega trga in Gosposke ulice. V predelanem levem vogalnem traktu je danes sedež Slovenske akademije znanosti in umetnosti; desni, višji trakt so zaradi poškodb po potresu leta 1895 porušili.

Deželni dvorec 1902 – 2002

10

D

P

e ž e l n i d v o r e c v Ljubljani je poslopje nekdanjega kranjskega deželnega zbora, v katerem je le-ta zasedal in imel svoje urade ter bil tudi sedež deželnega odbora in glavarja dežele Kranjske.

Danes se omenjeni dvorec imenuje tudi Centralno univerzitetno poslopje, ker je v njem od leta 1919 rektorat in druge institucije Univerze v Ljubljani.

rostor, na katerem stoji Deželni dvorec, je zgodovinsko pomemben; tu, na severnem robu Novega trga in deloma na prostoru današnjega Deželnega dvorca, je že konec 15. stoletja stala vicedomova hiša – rezidenca vicedoma, namestnika deželnega kneza, v kateri je prenočeval tudi vladar, kadar se je mudil v Ljubljani.

Vicedom je bil plemič, ki je užival posebno vladarjevo zaupanje in čigar funkcija je bila dosmrtna; izbran je bil iz vrst najuglednejših deželnih plemičev. Nekdanja deželna uprava je poleg vicedomske palače zasedala tudi drugo pomembno poslopje na Novem trgu, to je bil Lontovž – dvorec nekdanjih deželnih stanov, imenovan tudi Landhaus ali deželna hiša –, ki je stal na mestu današnjega poslopja in zemljišča SAZU – Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V 17. stoletju je bilo omenjeni deželni hiši priključenih tudi nekaj hiš v Gosposki in v Salendrovi ulici.

Deželni dvorec 1902 – 2002

11

V

avstrijski monarhiji, ki je vključevala tudi Slovence, je 26. februarja 1861 izšel cesarski patent, osnovni zakon o državnem zastopstvu, ki je uvedel nove deželne rede; vsaka dežela je dobila za zastopstvo deželnih zadev svoj deželni zbor. Za deželne zadeve so šteli zlasti poljedelstvo, javne zgradbe, grajene iz deželnih sredstev, dobrodelne ustanove in deželni predračun. Deželni zbor je smel izdajati ožja določila o občinskih, cerkvenih in šolskih zadevah, ni pa smel izdajati razglasov ali sprejemati deputacij; omejene so mu bile vse možnosti, da bi ne postal nadležen vladajočim krogom na Dunaju. Za vodstvo deželnega zbora je cesar iz njegove srede imenoval deželnega glavarja in njegovega namestnika. Za upravljanje tekočih zadev izven zasedanja deželnega zbora, zlasti za oskrbovanje premoženja, je skrbel deželni odbor, ki so ga sestavljali deželni glavar in štirje člani. Volilna pravica za deželni zbor je bila omejena in neenaka; volivci so bili razdeljeni v volilne razrede ali kurije. V Avstriji kot mnogonacionalni državi z narodi, ki so bili na različnih stopnjah razvoja in so imeli različno politično, gospodarsko in kulturno moč, je za nenemške narode omenjeni sistem kurij pomenil kratenje socialnih in nacionalnih pravic.

D

eželni zbor in deželni odbor z deželnim glavarjem na čelu sta tvorila poseben, v zelo skromni meri samoupraven sektor zakonodaje in ustrezne uprave v deželi. Drugi sektor uprave v deželi pa so tvorili državni organi, ki so delovali popolnoma neodvisno od deželnega zbora in njegovih organov; tako je imela Kranjska deželnega predsednika z deželno vlado, nad katero deželni zbor ni imel nikakršnih pravic. Državni zbor pa je imel deželno vlado kot državni izvršilni organ v deželi. Avtorji ustavnih pravic v Avstriji so zlasti pazili, da jim deželni zbori ne bi zrasli čez glavo, še zlasti v strahu pred separatističnimi tendencami slovanskih narodov v Avstriji. V tedanji Avstriji je veljala suverenost monarha. Državni in deželni zbor sta zakon sprejela, vendar ga je moral potrditi oziroma sankcionirati cesar.

L

eta 1867 je iz avstrijske monarhije z uveljavitvijo dualizma nastala avstroogrska monarhija. Dunajski državni zbor se je omejil na avstrijsko polovico države; odpadle so ogrske dežele in Benečija, ki jo je Avstrija zgubila v vojnem porazu 1866. leta. Avstrijska polovica monarhije je po februarskem patentu iz leta 1861 štela sedemnajst dežel; šestnajst jih je dobilo svoje deželne rede, za sedemnajsto deželo – “državno neposredno mesto Trst z okolico” – pa je bila funkcija deželnega zbora poverjena mestnemu svetu, ki je bil določen z mestnim statutom iz leta 1850. Velikost deželnih zborov je bila v skladu s številom prebivalstva posamezne dežele. Tako so od naših dežel imeli kranjski in koroški deželni zbor vsak po 37 članov, štajerski deželni zbor 63 članov, istrski deželni zbor 30 članov in goriški deželni zbor 22 članov.

Deželni dvorec 1902 – 2002

12

Poslanci prvega kranjskega deželnega zbora, izvoljenega 1861. leta. Prvi deželni glavar je bil baron Anton Codelli Fahnenfeld od 3. 4. 1861 do 14. 11. 1866.

Z desne strani sedijo: grof A. Auersperg, M. Ambrož, baron Anton Codelli, J. Kosler, J. Rudež in drugi. Z leve strani stoji prvi dr. L. Toman, šesti pa dr.

Janez Bleiweis.

Oton Detela, deželni glavar Kranjske od 30. 7. 1891 do 28. 12. 1908

Deželni dvorec 1902 – 2002

13

V

vsakem deželnem zboru je bilo pet skupin: virilist, poslanci veleposestva, poslanci trgovsko-obrtnih zbornic, poslanci mest in poslanci podeželja.

Prve tri skupine so bile privilegirane. Za prvo skupino – virilista – ni bila potrebna izvolitev, ampak samo imenovanje; sem so sodili škofje oziroma nadškofje in rektorji univerz. Ostali poslanci so bili voljeni. Osnova tedanjega avstrijskega volilnega sistema je bil davčni cenzus, po katerem neobdavčene ali nizko obdavčene osebe niso imele volilne pravice. Izvolitveni mandat deželnih zborov in njihovih poslancev je trajal šest let. Vsakih šest let so bile redne deželnozborske volitve. Vendar pa je lahko cesar deželni zbor tudi razpustil, kadar je hotel. Do bistvenih sprememb v sestavi deželnih zborov je prišlo v začetku 20. stoletja, ko so v večini avstrijskih dežel uvedli splošno volilno pravico in s tem splošno volilno kurijo v deželnem zboru, ki so jo imenovali tudi peta kurija. Dežela Kranjska je to storila 1908. leta. V času od 1861. do 1908. leta je bilo število članov kranjskega deželnega zbora 36 in en virilist; leta 1908 pa je bila s splošno volilno pravico tudi tu uvedena splošna volilna kurija in je zato v času od leta 1908 do 1918 imel kranjski deželni zbor 49 članov in enega virilista.

K

er so se v Avstriji v 19. stoletju pojavljala pri volitvah različna stališča glede osebnega glasovanja oziroma glasovanja po zastopniku ali pooblaščencu, je to uredil leta 1873 prvi državnozborski volilni red, po katerem so imeli volilno pravico samo avstrijski državljani moškega spola, ki so dopolnili 24 let, z določenim davčnim cenzusom; na veleposestvih so imele volilno pravico tudi ženske. Ko je bila konec 19. in v začetku 20. stoletja uvedena splošna volilna pravica in z njo splošna volilna kurija v državnem in v deželnih zborih, so pri tem dobili volilno pravico vsi avstrijski državljani moškega spola, stari nad 24 let, z določenim davčnim cenzusom, letom dni bivanja v določeni občini in še drugi pogoji so morali biti izpolnjeni. Uvedena splošna volilna pravica le ni bila povsem splošna, saj je izključevala velik del prebivalstva iz nižjih socialnih plasti. Deželni zbori v stari Avstriji splošne in enake volilne pravice niso nikdar imeli; uvedba razširjene volilne pravice je bila še vedno vezana na določeno bogastvo oziroma imetje volivca in še na druge pogoje.

Deželni dvorec 1902 – 2002

14

Na današnjem Kongresnem trgu pogled na nekdanji Deželni dvorec levo zadaj za glavno stražnico narodne garde v Ljubljani sredi 19. stoletja; desno je današnja Vegova ulica.

Še en pogled na del nekdanjega Deželnega dvorca z vrtom na levi strani, na desni pa poslopje realke z ulico, ki se danes imenuje Vegova ulica.

Deželni dvorec 1902 – 2002

15

potres

Usodni potres 1895. leta

1895

Peter Grasselli Ljubljanski župan od 1882 do 1896

Deželni dvorec 1902 – 2002

18

K

r a n j s k i d e ž e l n i zbor v Ljubljani je svojo dejavnost opravljal v stavbi, ki je stala na mestu današnjega Deželnega dvorca; bila je skromnejša in manjšega obsega od današnje. V noči od 14. na 15. april oziroma od velikonočne nedelje na ponedeljek 1895. leta je mesto Ljubljano prizadel hud potres; več sunkov je sledilo še v ponedeljek in tudi kasneje. Potres je porušil veliko mestnih zgradb, mnoge pa zelo poškodoval, tako da je bilo bivanje v njih nevarno. Žalosten je bil pogled na mesto Ljubljano, ko so bile vse ulice polne podpor in lesenega tramovja; popolnoma razbit je bil stari nunski samostan in tudi uršulinsko poslopje je bilo močno prizadeto. Ljubljanski grad je bil tako poškodovan, da so morali kaznjence odposlati v druge kaznilnice, v marburško in v graško. Zelo poškodovan je bil južni kolodvor, enako tudi deželna bolnica na Dunajski cesti, hiša Glasbene matice in barona Lazarinija v Gosposki ulici ter še mnoge druge. Potres je zelo odmeval po celotni Avstriji in tudi Evropi. Celo sam cesar Franc Jožef je prišel 7. maja 1895 na obisk v Ljubljano. V pogovoru s tedanjim deželnim glavarjem Otonom Detelo se je cesar zanimal zlasti za škodo, ki jo je potres povzročil na deželnih stavbah. Res je bila precejšnja škoda tudi na prvotni stavbi Deželnega dvorca, tako da so morali deželne urade začasno preseliti v administrativno zgradbo nove bolnišnice. Že julija 1895. leta se je sestal kranjski deželni zbor na izrednem zasedanju v dvorani starega strelišča; deželni glavar Oton Detela se je v otvoritvenem govoru najprej zahvalil vsem, ki so kakorkoli pomagali ob potresu, in jih imenoma naštel. Nato je deželni zbor naročil svojemu odboru, naj takoj izdela potrebne načrte glede preselitve deželnih uradov, ki so do tedaj poslovali v Deželnem dvorcu, naj izdela proračun in v zvezi s tem zasliši oziroma upošteva mnenja zasebnih izvedencev, kaj storiti z razmajanim Deželnim dvorcem. Tudi Novice so poročale o posledicah potresa in med drugim zapisale, da je tudi Deželni dvorec zelo poškodovan.

Deželni dvorec 1902 – 2002

19

Deželni dvorec 1902 – 2002

20

T Stari, nekdanji Deželni dvorec na mestu, kjer je danes Centralno univerzitetno poslopje; pogled z Gosposke ulice leta 1895.

Wolfova ulica – pogled proti Kongresnemu trgu; podrta Gerberjeva hiša ob potresu 1895; v ozadju se vidi stari Deželni dvorec.

akoj po potresu se je sestal tudi ljubljanski občinski svet pod vodstvom župana Petra Grassellija in ugotovil, da v celi Ljubljani ni poslopja, ki bi mu potres prizanesel, in da bodo morali večino hiš temeljito prezidati, še več pa jih bodo morali podreti in zgraditi na novo. Poročal je tudi občinski svetnik Hrasky, kako pomagati siromašnim hišnim gospodarjem, da jim bo omogočeno na novo zgraditi ali temeljito popraviti porušene hiše. Član občinskega sveta in poslanec kranjskega deželnega zbora Ivan Hribar (od junija 1896 do avgusta 1910 ljubljanski župan) je predlagal, “da se omogoči vzpostaviti vsled potresa skoro popolnoma razdejano deželno stolno mesto Ljubljano, naprosi se visoka c. kr. vlada, da izposluje 25-letno davčno osvobojenje za nova in vsa čez polovico prezidana poslopja, ki se zidajo od 1. maja letos do 31. decembra 1899. leta.” Pomoč razdejani Ljubljani je prihajala od vseh strani Evrope; med prvimi je tudi cesar Franc Jožef podaril Ljubljani 15.000 goldinarjev. Ljubljanski občinski svet si je ob potresu zadal nalogo, “da dvigne iz razvalin novo, lepšo, z vsemi modernimi napravami preskrbljeno Ljubljano, dostojno središče dežele slovenskega naroda.” Občinski svetnik Jan Vladimir Hrasky je maja 1895 na izredni občinski seji predlagal ustanovitev komisije, ki naj bi v glavnih potezah sestavila program o ureditvi mesta po potresu. Hišni posestniki, ki so svoje hiše podirali in jih gradili na novo, so bili deležni večjih ugodnosti. Zato je verjetno, da je to marsikdo izkoristil. Pa tudi občina sama je pospeševala podiranje starih in dotrajanih hiš, ker je želela preurediti in modernizirati staro mesto, zato je bilo tudi v njeno korist, da se podro hiše v ulicah, ki so jih nameravali razširiti ali pridobiti prostor za nova javna poslopja, trge ali ceste. Tako je po drugi strani razdejanje, ki ga je zapustil potres, dajalo velike možnosti za širokopotezno modernizacijo mesta; pri tem ima velike zasluge tedanji ljubljanski župan Ivan Hribar, ki je bil pobudnik in organizator gradnje vrste pomembnih mestnih zgradb, med njimi tudi novega Deželnega dvorca. Popotresna obnova je z modernizacijo mestnega jedra temeljito spremenila podobo Ljubljane. Pod vplivom deželnega predsedstva so se za preurejanje novih zgradb najemale moči iz tujine, čeprav so Slovenci imeli svojih dovolj na voljo; domači ljudje bi bolje čuvali zaklade naroda, ki bi se jih nekaj takrat še dalo ohraniti. Načrte za večje stavbe in prezidave so večinoma izdelovali tujci.

Deželni dvorec 1902 – 2002

21

Gosposka ulica, Knežji dvorec po potresu leta 1895

Deželni dvorec 1902 – 2002

22

Ljubljana – Gosposka ulica; (zgoraj) staro poslopje glasbene šole po potresu 1895, zelo poškodovano; (spodaj) podiranje hiše, prizadete po potresu 1895. Danes je na tem mestu Srednja glasbena in baletna šola.

Deželni dvorec 1902 – 2002

23

Trg francoske revolucije in vogal Gosposke ulice (Auerspergova palača) po potresu 1895. leta, desno stavba današnjega Mestnega muzeja

Tudi hiše v okolici Ljubljane je potres 1895. leta zelo prizadel.

Deželni dvorec 1902 – 2002

24

Sledovi potresa leta 1895 na frančiškanski cerkvi v Ljubljani Ljubljana – Staro strelišče, kasneje Ljudski dom, kamor se je po potresu 1895. leta in v času gradnje novega Deželnega dvorca naselil in tu deloval deželni zbor Kranjske z uradi.

Deželni dvorec 1902 – 2002

25

Deželni dvorec Pogled v notranjost starega Deželnega dvorca v Ljubljani, prizadetega po potresu 1895. leta Deželni dvorec 1902 – 2002

26

Knežji dvorec Pogled v pisarno – registraturo Knežjega dvorca v Ljubljani, po potresu 1895. leta Deželni dvorec 1902 – 2002

27

Ljubljančani so si leta 1895 postavljali šotore tudi na Kongresnem trgu. Nekateri prebivalci krakovskega območja Ljubljane so si poiskali zasilna bivališča tudi v velikih kadeh.

Ljubljančani so si ob potresu 1895. leta pripravili zasilna bivališča v šotorih.

Deželni dvorec 1902 – 2002

28

Kazina Tudi poslopje Kazine je potres leta

1895 močno prizadel.

Deželni dvorec 1902 – 2002

29

Potres 1895 Zasilno stanovanje kranjskega deŞelnega glavarja v baraki po potresu 1895. leta DeŞelni dvorec 1902 – 2002

30

Ivan Hribar Član občinskega sveta, poslanec kranjskega deželnega zbora in od junija 1896 do avgusta 1910 ljubljanski župan Deželni dvorec 1902 – 2002

31

gradnja

Gradnja novega De탑elnega dvorca v Ljubljani

novega

Kongresni trg; pogled na Slovensko filharmonijo, v ozadju Ljubljanski grad, na desni strani stavba novega DeĹželnega dvorca

DeŞelni dvorec 1902 – 2002

34

P

r o t i k o n c u l e t a 1 8 9 5 so postajale zahteve po novi zgradbi za delovanje kranjskega deželnega zbora vse glasnejše, kajti stara in od potresa poškodovana stavba je bila za poslovanje deželne uprave neprimerna.

a seji 11. februarja 1896 je deželni zbor Kranjske sklenil, da se mora na mestu, kjer stoji stari, od potresa zdelani in razmajani Deželni dvorec, zgraditi novo poslopje in sicer po določenem načrtu, ki ga bo odobril deželni zbor Kranjske na izrednem zasedanju. Pri tem so poudarili, da je pri načrtu nujno upoštevati ustrezno rešitev tlorisa in funkcionalnost stavbe. Poleg tega pa se je pojavil še en problem: kako uskladiti težnje deželnega zastopstva po stavbi, ki bi kljub pičlim finančnim sredstvom, ki so bila na razpolago, potomcem dostojno prezentirala ugled in pomen ter domoljubnost deželnega zastopstva.

N

Deželni dvorec 1902 – 2002

35

D D

eželno zastopstvo je najprej poslalo naročilo za izdelavo načrtov za gradnjo Deželnega dvorca v Ljubljani arhitektu Raimundu Jeblingerju v Linz. Verjetno je na to izbiro vplival dr. Anton Bonaventura Jeglič, ljubljanski škof od 1891. do 1930. leta, ki je Jeblingerja takrat zelo upošteval. Njegov projekt Deželnega dvorca v Ljubljani, datiran s 1. januarjem 1896, je glede števila in velikosti prostorov za urade ter ekonomične izdelave nekako ugajal, ni pa ugajal po zunanjosti, ki je bolj spominjala na kako bogato vilo ali na angleško cerkev kot pa na javno poslopje. r. Damjan Prelovšek, ki je študijsko obdeloval načrte za novi Deželni dvorec, ki se hranijo v Zgodovinskem arhivu in muzeju Univerze v Ljubljani, je za Jeblingerjev projekt zapisal, da iz njegovih načrtov “zeva nedomiselna zunanjščina, sestavljena iz mešanice romanskih in gotskih oblik”, in da so “slab primer poznega historizma”. Jeblingerjevi načrti so pri ljubljanskem občinstvu naleteli na odklonilno stališče. Na zasedanju kranjskega deželnega zbora marca 1896. leta so Jeblingerjev projekt odklonili in se odločili za natečaj. Še isti mesec (marca 1896) je deželni zbor razpisal v strokovnem tisku natečaj za izdelavo projekta za novo stavbo kranjskega Deželnega dvorca. Natečaj je trajal do 31. aprila 1896. Razpisani sta bili dve nagradi: za prvo nagrado so določili 2000 kron ali 1000 goldinarjev, za drugo pa 1200 kron ali 600 goldinarjev. Ob razpisu so točno navedli zahtevane pogoje glede projekta.

Izmere površin, ki naj bi jih projekt zajemal, skupaj niso smele presegati 1700 m2; določeni so bili tudi maksimalni skupni stavbni stroški 370.000 goldinarjev.

Deželni dvorec 1902 – 2002

36

Arhitekt Raimund Jeblinger: načrt Deželnega dvorca v Ljubljani iz leta 1896

• tloris prvega nadstropja • fasada s Kongresnega trga • fasada z Vegove ulice • študija perspektive s severovzhodne strani

Deželni dvorec 1902 – 2002

37

N A

a precej kratek natečajni rok sta se prijavila dva avtorja. Projekt neimenovanega arhitekta, ki je bil poslan pod geslom “In arte voluptas”, je žirija, ki so jo sestavljali c. kr. stavbni svetnik Ivan Svitil, c. kr. nadinženir Franc Žužek, mestni nadinženir Ivan Duffe, inženir Franc Witschl in deželni inženir Anton Klinar, odklonila kot popolnoma nesprejemljiv. Drugi projekt je bil oddan pod geslom “MCCLXXXIII”, kar pomeni letnico 1283, ko so deželni stanovi potrdili habsburško dedno oblast tudi v naših deželah. Ta projekt je žirija sprejela in mu podelila drugo nagrado v vrednosti 1200 kron. vtor tega projekta je bil češki arhitekt Joseph Marija Olbrich, predstavnik dunajske secesije, ki je v Ljubljano poslal 14 natančno izdelanih načrtov, kot so zahtevala natečajna pravila. Ocenjevalci žirije so menili, da ima projekt veliko pomanjkljivosti in da bi bile za njegovo realizacijo potrebne bistvene spremembe. So pa projekt označili kot “zelo upoštevanja vreden dosežek”. Vprašanje je, ali je bil vzrok za zavrnitev Olbrichovega projekta samo to, da bi njegova izvedba presegla finančno mejo 370.000 goldinarjev, saj je bil po mnenju strokovnjakov to najlepši in najbolj skladen projekt, ki je odlično obvladal prostor in komponiranje stavbnih gmot. Geslo avstrijskega arhitekta Otta Wagnerja, da je uporabnost vladarica umetnosti, ki se je tedaj v gradbeništvu vse bolj uveljavljalo, se je odražalo tudi na Olbrichovih projektih. Pomembna je postala funkcionalnost in tak moderen, funkcionalen dodatek stavbi so velike steklene površine pred dvoranama Deželnega dvorca.

Deželni dvorec 1902 – 2002

38

Arhitekt Joseph Maria Olbrich: načrt Deželnega dvorca v Ljubljani iz leta 1896

• tloris prvega nadstropja • fasada s Kongresnega trga • detajl deželne zbornice • fasada z Vegove ulice

Deželni dvorec 1902 – 2002

39

P P

o odklonitvi tudi Olbrichovega projekta za gradnjo Deželnega dvorca v Ljubljani je na seji kranjskega deželnega zbora 9. julija 1896. leta poročal dr. Danilo Majaron in se zavzel, da bi bil bodoči proračun za gradnjo Deželnega dvorca bolj detajliran in da ne bi presegel zahtevane vsote 370.000 goldinarjev. Na tej podlagi je deželni zbor sklenil, da naj bi Kranjski stavbni urad izdelal nov načrt in proračun za izgradnjo novega Deželnega dvorca po določenem programu, in sicer tako, da bi se gradnja dvorca lahko začela že spomladi 1897. leta. Oktobra 1896 je kranjski deželni zbor celotno delo poveril Kranjskemu stavbnemu uradu in tako je deželni stavbni inženir Jan Vladimir Hrasky do konca leta 1896 izdelal nove načrte za izgradnjo Deželnega dvorca v Ljubljani. Hrasky je sodeloval tudi pri izdelavi načrtov za sedanjo operno hišo, za Narodni muzej, za vladno palačo in še za druge stavbe, ki so tedaj nastajale v Ljubljani. Kasneje pa ga srečamo kot univerzitetnega profesorja v Pragi. ri izdelavi projekta je Hrasky povzel vzore dunajskega historizma ter jih prelil v skladno celoto italijanske renesanse. Kritike Hraskyjevega načrta so prihajale z raznih strani. Tudi deželni zbor z njim ni bil povsem zadovoljen, ker se je izkazalo, da bo stavba precej dražja od predvidene cene, in tudi površina je presegala predpisano. Po dolgotrajnih razpravah je posebna komisija ocenila Hraskyjeve načrte in se po ponovnih debatah odločila za odstranitev predragega okrasja. Upoštevali so tudi pripombe tujega inženirja na seji deželnega zbora 1897. leta in poudarili, da je treba stopnice pregraditi, ker se dohoda za občinstvo in za poslance ne enem mestu dotikata, po načelih parlamentarnih stavb pa bi morala biti dohoda ločena. Stavbni urad se je potrudil in znižal gradbene stroške na 390.000 goldinarjev. Problem pri Hraskyjevih načrtih je bila tudi skupna površina stavbe 1830 m2 , kar je bilo za 130 m2 več od predpisanih 1700 m2.

Deželni dvorec 1902 – 2002

40

Arhitekt Jan /Ivan/ Hrasky: načrt Deželnega dvorca v Ljubljani iz leta 1896

• tloris prvega nadstropja • fasada z Vegove ulice • fasada s Kongresnega trga

Deželni dvorec 1902 – 2002

41

N A H

a seji kranjskega deželnega zbora so poudarili, da mora novo poslopje odgovarjati zahtevam estetike ter namenu in interesom deželnega stolnega mesta Ljubljane. Zaradi nezadovoljstva nekaterih poslancev z načrti Hraskyja in predvsem zato, da bi bila nova zgradba enostavnejša in cenejša, so se odločili za predelavo načrtov. Za ta poseg so se obrnili na češkega arhitekta Josipa Hudetza, živečega na Dunaju, ki je pripadal starejši generaciji arhitektov, ki so zidali dunajski “ring”. Hudetz je bil pripravljen za ceno 7000 goldinarjev predelati obstoječe Hraskyjeve načrte. Pogodili so se in Hudetz je delal na ljubljanskem projektu od julija 1899 do leta 1902. rhitekt Josip Hudetz je, ne preveč domiselno, pomešal renesanso Hraskyja z nemško gotiko in v bistvu ponovil vse napake, ki so jih poslanci očitali njegovemu predhodniku. Šele druga, popravljena varianta Hraskyjevega projekta je poslance kranjskega deželnega zbora, zlasti vodjo finančega odseka, zadovoljila. raskyjeve funkcionalne razporeditve prostorov deželnega dvorca arhitekt Hudetz ni bistveno spreminjal. Prostorsko razporeditev lahko razberemo iz ohranjenih načrtov, ki jih hrani Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani; natančna razporeditev vseh prostorov, kot naj bi si jo zamislil Hudetz, ni znana oziroma ni ohranjena v načrtih. Po sprejetih načrtih je nova stavba Deželnega dvorca prosto stoječa z dvoriščem v sredini, na katerem je trata z vodometom.

Deželni dvorec 1902 – 2002

42

Arhitekt Josip Hudetz: načrt Deželnega dvorca v Ljubljani iz leta 1897

• tloris prvega nadstropja • fasada z Vegove ulice • prva varianta fasade s Kongresnega trga

Deželni dvorec 1902 – 2002

43

Deželni dvorec 1902 – 2002

44

Maketa Deželnega dvorca

G

lavna fasada stavbe je obrnjena proti Kongresnemu trgu. Poslopje ima zaradi razlik v nivojih terena v Gosposki ulici pritličje in tri nadstropja, v drugih ulicah pa zvišano pritličje in dve nadstropji. Po vstopu v poslopje s Kongresnega trga je vestibul; na njegovi levi strani je vratarjeva loža, v vzhodni osi je glavno stopnišče, ki se v zaviti obliki dviga do drugega nadstropja. Pritlični hodnik vodi na levo do pisarn knjigovodstva, vložnega zapisnika in registrature, na desno pa do likvidature in blagajne ter mimo stopnic v zbornico za stenografe. V pritličju na strani proti Gosposki ulici sta bili stanovanji za vratarja in služabnika, litografija in shramba za tiskovine. Na strani proti Kongresnemu trgu so bile kleti in osrednja kurilnica, na strani proti Vegovi ulici pa so bile v pritličju pralnica, drvarnice in premogovnice. Proti dvorišču je bil konjski hlev z vsemi potrebnimi prostori; proti Židovski stezi je bila drvarnica, prostori za razne potrebščine in kurilnica za deželno zbornico. Kurjava je bila, razen za stanovanje deželnega glavarja in služabnike, projektirana kot parna kurjava na nizek pritisk, in sicer posebej za uradne prostore in posebej za deželno zbornico.

V

prvem nadstropju je bila ob glavnih stopnicah v srednjem rizalitu proti Kongresnemu trgu sejna soba z balkonom – pisarna deželnega glavarja; na desno proti Vegovi ulici so bile pisarne deželnih odbornikov. Na levi strani proti Gosposki ulici je bilo tajništvo in ekspedit. Na strani proti Židovski stezi je bila deželna zbornica; od njenih stopnic, ki so vodile z Vegove ulice, se je prišlo naravnost v foyer, v vladno sobo in v garderobo. Deželna zbornica je obsegala dve nadstropji in je bila urejena v akustično pravilni obliki s stopnjujočimi se sedeži in z dohodi od garderobe in iz foyerja. V drugem nadstropju je v traktu proti Kongresnemu trgu zlasti lepa slavnostna dvorana s povišanim stropom; teh prostorov se drže prostori za stanovanje deželnega glavarja; proti Vegovi ulici je razen ene pisarne, določene za tajnika, ki piše zapisnike deželnega zbora, ves ostali prostor namenjen stavbnemu uradu; proti Židovski stezi je strop deželne zbornice, poleg pa je še galerija na obeh straneh zbornice, loža za časnikarje in tujce v deželni zbornici.

Arhitekt Josip Hudetz je delal na ljubljanskem projektu Deželnega dvorca od julija 1899 do leta 1902.

Na sliki: gradnja Deželnega dvorca

Vsa zidarska dela pri gradnji Deželnega dvorca je vodil stavbenik Viljem Treo.

Deželni dvorec 1902 – 2002

45

N S

a 12. seji kranjskega deželnega zbora 13. julija 1901 je bilo podano poročilo o realizaciji gradbenih načrtov, ki pravi, da stroški 370.000 goldinarjev verjetno ne bodo preseženi zlasti po zaslugi nadinženirja Antona Klinarja, ki je vodil gradnjo, pa tudi zato, ker so gradili po načrtih arhitekta Hudetza, ki je bolj praktično razdelil tudi notranje prostore v Deželnem dvorcu. Ko so poslopje dokončali, so namreč opustili nekaj stavbne plastike in Tritonov vodnjak pred glavnim vhodom. V imenu finančnega odseka je poročal dr. Papež, ki je pojasnil, da je v vsoti 370.000 goldinarjev zajeta tudi oprema deželne dvorane. Govoril je tudi o financiranju notranje opreme novega dvorca in o podaljšku Židovske steze do Vegove ulice.

Mizarska in tapetniška dela v deželnozborskih in v reprezentančnih prostorih ter v pisarnah Deželnega dvorca so opravile tvrdka Doberlet ter ljubljanski tovarni pohištva John Mathian in J. J. Naglas. kopanjem temeljev za novo zgradbo Deželnega dvorca v Ljubljani so pričeli 7. julija 1899 in jeseni leta 1900 je bila stavba že pod streho. Uradi so se vselili v novo poslopje 1. avgusta 1902, deželna blagajna pa 6. decembra 1902. Kranjski deželni zbor je prvič zasedal v novem Deželnem dvorcu 22. septembra 1903; vodil ga je tedanji deželni glavar Oton Detela, ki je v otvoritvenem govoru pozdravil gospode deželne poslance, zastopnika vlade in gospoda deželnega predsednika. Dejal je: “Današnji dan je za deželni zbor kranjski historičnega pomena, ker zboruje prvikrat v novem Deželnem dvorcu, ki se je postavil na mestu starodavnega, leta 1895 po potresu razrušenega Deželnega dvorca.” Nato je deželni glavar podal nekaj podatkov o zgradbi novega Deželnega dvorca in nadaljeval: “V seji visokega deželnega zbora dne 6. marca 1897 je bilo sklenjeno, da se na mestu starega dvorca, kateri se je vsled potresa leta 1895 moral podreti, sezida nov dvorec, v katerem naj bi razen vseh pisarn deželnega odbora bila tudi deželnozborska dvorana s potrebnimi postranskimi prostori in pa primerno stanovanje deželnega glavarja. Temu deželnozborskemu sklepu je služil kot podlaga stavbni načrt, ki ga je izdelal deželni inženir Hrasky; vendar pa je bil pozneje ta projekt po nasvetu deželnega stavbnega urada po arhitektu Josipu Hudetzu na Dunaju, ki ga je deželni odbor v to pozval, dogovorno s stavbnim vodstvom bistveno prenarejen, tako da popolnoma odgovarja sedanjim zahtevam. Zgradbo je vodil vestno in uspešno deželni nadinženir, sedanji stavbni svetnik Anton Klinar, kateremu sta bila prideljena začasna uslužbenca pri stavbnem uradu gospod stavbitelj Franc Kaudela in stavbni risar Jakob Kralj, katera sta posel v zadovoljstvo deželnega odbora opravljala.” Nato je deželni glavar dejal, da so se pri oddaji del v največji meri ozirali na domače podjetnike in obrtnike ter da so se vsa dela oddala preko javnega razpisa, kar je nazorno prikazal, in sicer komu so se oddala in za kakšno ceno.

Deželni dvorec 1902 – 2002

48

Deželni dvorec

Deželni dvorec

Deželni dvorec 1902 – 2002

49

Deželni dvorec Zbornična dvorana

Deželni dvorec 1902 – 2002

50

D

eželni glavar Oton Detela je po poročanju o izvršitvi posameznih del in ob zaključku svojega govora dejal: “Vsi podjetniki in obrtniki so dela prav dobro in hvalevredno izvršili, zlasti pa je z zadovoljstvom konštatirati, da so domače tvrdke pokazale, da so kos vsaki zunanji konkurenci. Krasna je nova deželnozborska dvorana in krasni in primerni k njej pripadajoči prostori. Gotovo želi vsak gospod deželni poslanec iz vsega srca, da bi deželni zbor v tej dvorani uspešno deloval v čast in korist mile nam domovine.” Dalje je poudaril, da bo kranjski deželni zbor pri svojem delu uspešen, če bodo poslanci postavili svoje delovanje na temelje pravice in resnice, ter nadaljeval: “Pravica in resnica sta zvezdi voditeljici, ki vodita narod do miru in sprave. Kako važen, kakega dejanskega pomena je mir, to nam kaže in priča zgodovina vseh časov in vseh narodov. Zgodovina nam priča, da so bili narodi le tedaj srečni, da so uspevali gmotno in duševno, če jim je vladal mir, če je vladala sloga, nasprotno pa, da je prepir in sovraštvo vir vsega zla, ki tare človeški rod.”

R

azporeditev poslanskih sedežev v deželni zbornici je bila prilagojena tedaj veljavnemu volilnemu sistemu; poslanskih sedežev je bilo najprej 36 in so bili razporejeni v štiri polkrožne sedežne skupine, vsaka je imela tri vrste in vsaka po tri sedeže. Kje je sedel virilist kot 37. poslanec, iz ohranjenih načrtov ni razvidno. Posebno razporeditev sedežev je imel kateder; zadaj na najvišjem sedežu je sedel deželni glavar, nižje pred njim so bili dva zapisnikarja in poročevalec; spredaj je sedel deželni predsednik, na njegovi levi in desni pa cesarsko-kraljeva uradnika; čisto spredaj sta bila sedeža za dva stenografa.

Razporeditev sedežev v deželni zbornici po letu 1908 (49 poslancev in 1 virilist) 1 deželni glavar 2 prostor za zapisnikarje 3 poročevalec 4 deželni predsednik 5 cesarsko kraljevi vladni uradnik 6 stenografa

Deželni dvorec 1902 – 2002

51

L O

eta 1905 je deželnega predsednika na Kranjskem barona Heina zamenjal baron Schwarz. Po naročilu z Dunaja je leta 1908 izvedel volilno reformo tudi za kranjski deželni zbor, ki je tako dobil že omenjeno splošno kurijo ali tudi peto kurijo imenovano. S tem je število poslancev tako poraslo, da je kranjski deželni zbor štel skupaj z virilistom 50 poslancev. Zato so tedaj v deželni zbornici dodali na vsaki strani po sedem sedežev. Leta 1908 je postal deželni glavar Fran Šuklje, ki je ostal na tem položaju vse do leta 1912, ko ga je zamenjal dr. Ivan Šusteršič, zadnji deželni glavar na Kranjskem. Poleg že omenjenih dodatno vgrajenih sedežev so nekaj dragocene opreme za zbornično dvorano in tudi za nekatere druge prostore kranjskega deželnega zbora dodajali in dopolnjevali tudi kasneje po dograditvi dvorca oziroma po letu 1902. Tako ima veliki lestenec v zbornični dvorani Deželnega dvorca vdelan napis: “Izdelal Ivan Kregar, izdelovatelj cerkvenega orodja in lestenjcev v Ljubljani, 16.9.1909.”

Kateder v zbornični dvorani novega Deželnega dvorca

meniti je tudi lepo izdelane grbe kranjskih mest in trgov, ki so na zunanjih straneh Deželnega dvorca. Na srednjem rizalitu spredaj nad glavnim vhodom s Kongresnega trga je grb dežele Kranjske. Grb kranjske dežele je tudi nad vhodom v foyer zbornične dvorane. Med grbi kranjskih mest in trgov so upodobljeni: ljubljanski, kranjski, idrijski, črnomaljski, kamniški, kočevski, kostanjeviški, krški, grb mesta Loža, metliški, radovljiški, škofjeloški, višnjegorski in novomeški.

Fran Šuklje, politik in zgodovinar; deželni glavar Kranjske od 29. 12. 1908 do 29. 12. 1911

Deželni dvorec 1902 – 2002

52

Deželni dvorec 1902 – 2002

53

Zbornična dvorana novega Deželnega dvorca Kranjski deželni zbor je prvič zasedal v novem Deželnem dvorcu 22. septembra 1903. Na sliki zadnji kranjski deželni odbor pod vodstvom dr. Ivana Šusteršiča: (z leve sedijo) dr. Karel Triller, dr. Zajc, dr. Pegan, dr. Ivan Šusteršič, grof Barbo in dr. Evgen Lampe; zadnji je zapisnikar.

Deželni dvorec 1902 – 2002

54

Dr. Ivan Šusteršič Pravnik, poslanec v državnem in v deželnem zboru; zadnji deželni glavar Kranjske od 12. 1. 1912 do 27. 10. 1918 Deželni dvorec 1902 – 2002

55

dvorec

DeŞelni dvorec – Centralno univerzitetno poslopje

univerza

Po razpadu Avstro-Ogrske se je Narodno veće v Zagrebu 29. oktobra 1918 razglasilo za vrhovno oblast na ozemlju, kjer so v mejah bivše Avstro-Ogrske prebivali Jugoslovani.

Oblast je obdržalo do zedinjenja 1. decembra 1918.

Na sliki: člani Narodnega veća v Zagrebu. V zadnji vrsti tretji z desne je predstednik veća dr. Anton Korošec, četrti Franc Smodej in peti dr. L. Pogačnik. Spredaj sedi četrti z desne Ivan Hribar.

Z zedinjenjem 1. decembra 1918 je bila ustanovljena država, ki se je najprej imenovala Kraljestvo SHS, nato Kraljevina SHS in od leta 1929. dalje, ko je kralj Aleksander uvedel diktaturo, tudi uradno Kraljevina Jugoslavija.

Deželni dvorec 1902 – 2002

58

Š

t i r i l e t n a p r v a svetovna vojna se je končala v oktobru 1918. leta z razsulom habsburške monarhije. Že avgusta 1918 je bil v Ljubljani ustanovljen Narodni svet, oktobra 1918 pa v Zagrebu Narodno veće SHS (Srbov, Hrvatov in Slovencev) kot politično vodstvo južnih Slovanov na ozemlju avstroogrske monarhije, ki si je postavilo program zedinjenja in sprejelo princip zastopstva enega delegata na sto tisoč prebivalcev.

M

anifest avstroogrske vlade o federalizaciji monarhije nekaj dni kasneje je ostal brez odmeva. Ko je Avstrija 28. oktobra 1918 zaprosila za mir, se je Narodno veće v Zagrebu 29. oktobra 1918 razglasilo za vrhovno oblast na ozemlju, kjer so prebivali Jugoslovani v mejah bivše Avstro-Ogrske, vse do 1. decembra 1918, ko je bilo izvedeno zedinjenje. Imenovanju nove vlade 20. decembra je sledil 28. decembra 1918 razpust Narodnega veća oziroma krajevnih narodnih svetov s področja bivših dežel, ki so prišle izpod Avstro-Ogrske.

Deželni dvorec 1902 – 2002

59

V N P

Sloveniji so po razpadu Avstrije stare zgodovinske deželne meje izgubile vsak pomen za organizacijo upravnih enot. V novembru 1918. leta je kot prvi organ oblasti delovala Narodna vlada za Slovenijo, ki je bila sestavljena po sporazumu vodstev tedanjih strank in potrjena od Narodnega veća. Narodna vlada Slovenije je bila organizirana v 12 oddelkih s poverjeniki na čelu in je obsegala vse resorje; delovala je še nekaj časa po zedinjenju v Kraljestvo SHS. Ta Narodna vlada je 4. novembra 1918 ukinila prejšnjo deželno samoupravo in njene organe, tako da je bila njena oblast enotna; obstajala je do 20. januarja 1919, ko je bila na podlagi pravil zedinjenja imenovana deželna vlada za Slovenijo, ki jo je imenoval regent Aleksander. Omenjena vlada je imela zelo skrčen sestav, in sicer je obsegala le še predsednika, podpredsednika in štiri poverjenike, malo kasneje pet poverjenikov. Beograjskim ministrom so bili neposredno podrejeni resorji, ki niso dobili poverjenika. a Vidov dan (28. junija 1921) sprejeta vidovdanska ustava je v novi državi SHS uzakonila monarhijo. Nespoštovanje narodnostnega vprašanja se je odražalo v nacionalnem unitarizmu in v pokrajinski ureditvi države, ki se ni ozirala na narodnostne podlage, ampak je državo razdelila na upravne enote – oblasti in s tem preprečila, da bi jugoslovanski narodi v okviru skupne države tvorili zaokrožene upravne enote. Tako je bila julija 1921. leta namesto Deželne vlade začasno postavljena pokrajinska uprava za Slovenijo, ki ji je načeloval pokrajinski namestnik – organ resornih ministrstev beograjske vlade. V letu 1922 oziroma 1923 so bile uvedene oblasti. Slovenijo so razdelili na Ljubljansko in Mariborsko oblast; na čelu vsake je bil veliki župan, predstavnik beograjske vlade. V obdobju deželne vlade za Slovenijo je bila ena izmed številnih akcij borba za slovenske meje, kajti velik del Slovencev je ostal zunaj meja Kraljevine SHS. Pomembno pa je bilo tedaj tudi delovanje za ustanovitev univerze v Ljubljani, ki se je po ustanovitvi vselila v Deželni dvorec. o dolgoletnih prizadevanjih posameznih Slovencev, številnih strokovnih in drugih društev, da bi dokončno dobili slovensko univerzo z neprekinjenim delovanjem, je ministrski svet v Beogradu sprejel zakonski predlog o ustanovitvi Univerze v Ljubljani. Omenjeni zakonski osnutek, ki je temeljil na zakonu o beograjski univerzi iz leta 1905, je bil nato posredovan na sejo začasnega narodnega predstavništva, ki je dokončno sprejelo besedilo, in 23. julija 1919 je bil zakon o Univerzi v Ljubljani s podpisom regenta Aleksandra sankcioniran. Prvi člen tega zakona se glasi: “V Ljubljani se ustanavlja univerza kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki ima pet fakultet: teološko, pravoslovno, filozofsko, tehnično in medicinsko. Medicinska fakulteta bo imela samo dva prva pripravljalna letnika.”

Ko omenjamo ustanovitev slovenske Univerze v Ljubljani, ne moremo mimo imen treh zanjo pomembnih in zaslužnih mož. To so prof. dr. Mihajlo Rostohar, dr. Danilo Majaron in Ivan Hribar, ljubljanski župan v času od junija 1896 do avgusta 1910.

Deželni dvorec 1902 – 2002

60

Predsednik slovenske Deželne vlade dr. Janko Brejc je izposloval, da je bilo poslopje Deželnega dvorca, bivši sedež kranjskega deželnega zbora, brezplačno izročeno Univerzi.

Dr. Janko Brejc Predsednik Deželne vlade

Deželni dvorec 1902 – 2002

61

Prof. dr. Fran Ramovš Prvi predavatelj novoustanovljene Univerze v Ljubljani

Deželni dvorec 1902 – 2002

62

D

r. Rostohar je bil pobudnik in organizator ustanovitve Vseučiliške komisije, ki je skupaj z Narodno vlado vodila vse priprave za ustanovitev slovenske Univerze v Ljubljani. Vseučiliška komisija se je prvič sestala 5. decembra 1918 v knjižnici vladne palače in se po pozdravu poverjenika za uk in bogočastje dr. Karla Verstovška konstituirala. Za predsednika je bil izvoljen pravnik dr. Danilo Majaron, za tajnika pa dr. Fran Ramovš. Načrt dela Vseučiliške komisije je sestavil in ga podal na ustanovnem sestanku dr. Rostohar, ki je tudi vlil življenje tej komisiji; delovala je vse do 20. septembra 1919. leta. Ivan Hribar je v času svojega županovanja 1901. leta ustanovil in vodil t. i. Vseučiliški odsek, ki je organiziral in vodil pripravljalna dela za slovensko univerzo, evidentiral mlajše može, ki bi se pripravljali za akademski poklic, in jim posredoval državne ustanove (štipendije) za študij na tujih univerzah.

D

ne 18. septembra 1919 so se v Deželnem dvorcu v Ljubljani sestali redni profesorji in konstituirali univerzitetni svet. Predsedujoči prof. dr.

Josip Plemelj je navzočim najprej čestital k imenovanju in jih nato “spominjal pravic in dolžnosti stanu najvišjih kulturnih delavcev ter težke naloge, ki jih čaka.” V nadaljnjih izvajanjih jih je opomnil, “da morajo zaupanju naroda, ki jih je izbral za prve profesorje ljubljanske univerze, posvetiti vse svoje moči, da bodo mladi univerzi v ponos in da delajo za sijajno bodočnost našega naroda.” Na omenjeni seji so sprejeli tudi sklep, da so uradni prostori univerze v Deželnem dvorcu, ki je postal Centralno univerzitetno poslopje.

D

ne 12. novembra 1919 je univerzitetni svet izvolil za rektorja prof. dr.

Josipa Plemlja, za prorektorja prof. dr. Riharda Zupančiča in za poslovodjo prof. dr. Frana Ramovša. Člani fakultetnih svetov pa so volili svoje dekane in prodekane. Vpisovanje na Filozofsko, Teološko, Tehniško in Medicinsko fakulteto je potekalo od 15. novembra do 1. decembra 1919. Predavanja so se pričela v začetku decembra. Prvo predavanje je bilo 3. decembra 1919 v zbornični dvorani Deželnega dvorca v Ljubljani. Le Pravna fakulteta je zaradi odsotnosti profesorjev – bili so na mirovni konferenci v Parizu – začela z delom šele v poletnem semestru 1920, začetek predavanj pa je bil 15. aprila 1920.

V

študijskem letu 1919/1920 se je na Univerzo v Ljubljani vpisalo 942 študentov (914 moških in 28 žensk); od tega se je na Teološko fakulteto vpisal 101 študent, na Filozofsko fakulteto 245, na Pravno fakulteto 247, na Tehniško fakulteto 283 in na nepopolno Medicinsko fakulteto 66 študentov.

3. decembra 1919 je bilo v zbornični dvorani Deželnega dvorca prvo predavanje novoustanovljene Univerze v Ljubljani, ki ga je imel prof. dr.

Fran Ramovš, in sicer “O historični gramatiki slovenskega jezika”.

Deželni dvorec 1902 – 2002

63

V

članku “Prvi dih slovenske univerze” je tedanji študent Ivan Kolar lepo opisal začetek delovanja Univerze v Ljubljani leta 1919 in prvo predavanje z naslovom “O historični gramatiki slovenskega jezika”, ki ga je imel prof. dr. Fran Ramovš 3. decembra 1919 v dvorani, kjer je pred vojno zasedal kranjski deželni zbor, t. j. v današnji zbornični dvorani univerze: “Završalo je v prvem nadstropju deželnega dvorca v Ljubljani, oživel je hodnik, ki vodi v deželno zbornico, kakor da se pripravlja zborovanje deželnih poslancev. Obrazi izražajo nestrpno pričakovanje kakor vselej, kadar je bilo pričakovati odločilne besede, ki je padla prav v tej zbornici in črtala od časa do časa usodo našega ljudstva.”

P

o posredovanju predsednika deželne vlade za Slovenijo dr. Janka Brejca in poverjenika za uk in bogočastje dr. Karla Verstovška je deželna vlada prepustila univerzi Deželni dvorec – bivši sedež kranjskega deželnega zbora in deželne avtonomije – na Kongresnem trgu, kjer so se naselili rektorat, dekanati fakultet, Pravna in Filozofska fakulteta ter deli Tehniške fakultete, ki pa je dobila nekaj sob tudi v obrtni šoli. Drugi so našli prostor po raznih delih Ljubljane. Teološka fakulteta se je nastanila v semenišču in v Alojzijevišču, Medicinska fakulteta pa v prosekturi deželne bolnice v Ljubljani.

Rektorat se je naselil v drugem nadstropju Deželnega dvorca, kjer je pred njim bival deželni glavar. Poleg je bila tudi sejna soba, kjer sta se sestajala univerzitetni svet in univerzitetna uprava. Deželni dvorec v Ljubljani je dobil naziv Centralno univerzitetno poslopje, ki ga ima še danes.

M

inistrski svet je 17. marca 1921 izdal celo odlok, po katerem je poslopje Deželnega dvorca državna last, ki se brezplačno prepušča univerzi. Ta odlok pa je povzročil dolgotrajna pravna nasprotovanja. Tako je bila na eni strani centralna vlada, na drugi pa komisija za likvidacijo bivše deželne imovine Kranjske, ki je trdila, da spada dvorec med likvidacijske objekte. Finančna delegacija pa se je držala odloka ministrskega sveta in ni dovolila, da bi se plačevala za poslopje najemnina, ker je le-to državno in državni urad v državnem poslopju ne bo plačeval najemnine. Likvidacijska komisija oziroma pokrajinska uprava in kasneje veliki župan pa zato niso hoteli vzdrževati poslopja deželnega dvorca, ki je medtem začelo počasi propadati. Za najnujnejša popravila je po svojih močeh poskrbel rektorat univerze iz svojih kreditov; ni pa bilo mogoče z univerzitetnim denarjem financirati velikih del na strehi, na fasadah ali v notranjosti. Večji posegi pri popravilih in tudi pri nekaterih spremembah v zvezi s poslopjem bivšega Deželnega dvorca so bili opravljeni predvsem po drugi svetovni vojni. Ob selitvi Filozofske fakultete v prostore Narodne in univerzitetne knjižnice, v večini že leta 1941, so se v Deželnem dvorcu sprostili nekateri prostori, ki jih je v glavnem dobila Pravna fakulteta. Rektorat je obdržal prostore v drugem nadstropju – celoten trakt ob Gosposki ulici in del s pogledom na Kongresni trg ter del prostorov v visokem pritličju ob Gosposki ulici.

Deželni dvorec 1902 – 2002

64

Zbornična dvorana Centralnega univerzitetnega poslopja; praznovanje 20-letnice Univerze v Ljubljani 1939. leta

2 0–l e t n i c a U n i v e r z e v L j u b l j a n i Zbornična dvorana, Ljubljana, 1939

Deželni dvorec 1902 – 2002

65

V V

pritličju je bila in je še vratarnica ob glavnem vhodu v Deželni dvorec, za njo ob Gosposki ulici pa univerzitetna tiskarna, ki je kasneje prostore za vratarnico oziroma polovico trakta odstopila Zgodovinskemu arhivu in muzeju Univerze v Ljubljani. V pritličju Deželnega dvorca z vhodi z dvoriščne strani so bili garaža, ekonomat, univerzitetna tiskarna in kasneje urejeni depoji Zgodovinskega arhiva in muzeja Univerze ter še drugi prostori. V visokem pritličju s pogledom na Vegovo ulico pa je bilo in je še hišniško stanovanje.

P

rvemu dnevu svobode po koncu druge svetovne vojne, 9. maju 1945, je sledil 10. maj 1945, ko se je na balkonu Deželnega dvorca zbrala Narodna vlada Slovenije s predsednikom Borisom Kidričem in se predstavila osvobojeni Ljubljani. Omenjena vlada je tudi takoj priskočila na pomoč pri nujni obnovi univerzitetnih prostorov. Premagana sovražna vojska je pustila hudo razdejanje zlasti v prostorih Tehniške fakultete. Z uredbo Narodne vlade Slovenije 23. maja 1945 je začela univerza zopet delovati v polnem obsegu. Narodna vlada ji je odstopila pohištvo nekdanje okupatorjeve in domobranske delovne organizacije TODT in ji dala izredne kredite za obnovo univerzitetnih prostorov in Centralnega univerzitetnega poslopja – Deželnega dvorca. Pri obnovi in čiščenju posameznih univerzitetnih poslopij so se izkazali tudi študentje in študentke in sicer v Centralnem univerzitetnem poslopju, v kemijskem inštitutu, zlasti pa pri obnovi in ureditvi poslopja Tehniške fakultete – “stare tehnike”. Po vojni je bil velik naval študentov zlasti na tehnične smeri, ki so imele pomembne naloge pri obnovi in izgradnji osvobojene domovine, zato je bil tem novogradnjam namenjen večji delež finančnih sredstev. Ustanovljen je bil gradbeni komite, ki je imel nalogo preskrbeti komisiji za gospodarsko načrtovanje pri predsedniku vlade predloge za izdelavo stavbnih načrtov. Z letom 1947 se je začelo obdobje načrtnega gospodarstva – prva petletka; tedaj se je dogradilo največ tehniških inštitutov.

času druge svetovne vojne, 1941 – 1945, je veliko univerzitetnih prostorov zasedlo vojaštvo in vojaške organizacije. Že v oktobru 1943 so začeli nemški okupator in slovenski domobranci zasedati univerzitetne prostore najprej v poslopju Tehniške fakultete (zgradba “stara tehnika” na Aškerčevi cesti v Ljubljani), nato pa še ostale in tudi večji del Deželnega dvorca oziroma Centralnega univerzitetnega poslopja. Po odredbi šefa pokrajinske uprave Leona Rupnika z dne 11. novembra 1943 so bila ukinjena predavanja in vaje na ljubljanski univerzi pod pretvezo, da ne bi bili oškodovani slušatelji, ki so vstopili v domobranstvo. Po omenjeni odredbi se je delo po inštitutih, seminarjih, bibliotekah in laboratorijih opravljalo v zelo zmanjšanem obsegu zaradi pomanjkanja osebja in ker so prostore zasedli vojaki in vojaške organizacije. Opravljali pa so se izpiti in promocije. V tem času je Univerzo v Ljubljani skrbno vodil rektor prof. dr. Milko Kos, slovenski zgodovinar.

Deželni dvorec 1902 – 2002

66

Prvo predsedstvo Sveta slušateljev Univerze v Ljubljani.

Z leve strani: Vinko Kuljiš, Ciril Golouh, Ljubo Jurkovič, Viktor Maček, Vladimir Šenk, Vekoslav Iskra in Jože Likovič.

Slikani pred vhodom v Centralno univerzitetno poslopje 21. 11. 1925.

Svet slušateljev Prvo predsedstvo Sveta slušateljev Univerze v Ljubljani

Deželni dvorec 1902 – 2002

67

Deželni dvorec 1902 – 2002

68

Zoološki inštitut – laboratorij; osnovan v začetku leta 1920 v prostorih bivšega Deželnega dvorca

U O

Predavanja na Pravni fakulteti v zbornični dvorani Centralnega univerzitetnega poslopja; z desne spredaj sedijo Ciril Golouh, Anton Konjar in Pogačnik. Študijsko leto 1925/26.

V P

niverzitetni senat se je z gradbeno komisijo dogovarjal, da bi preuredili Centralno univerzitetno poslopje – Deželni dvorec – ter ga dvignili za eno nadstropje. Pri podrobni pripravi tega projekta pa se je pokazalo, da temu odločno nasprotujejo mnogi tehnični razlogi. Zato so tedaj vzeli v program in predložili za proračun le izvedbo zunanje prenove Centralnega univerzitetnega poslopja in nekaterih manjših notranjih podrobnosti. Obveljalo je mnenje, da bo univerza lahko popolno delovala in opravljala svojo znanstveno-raziskovalno in vzgojno dolžnost ob vse večjem številu študentov le, če bo primerno dograjena in smotrno opremljena. b pripravah na praznovanje 30-letnice delovanja slovenske Univerze v Ljubljani 1949. leta je bilo sklenjeno, da bo dan poseben poudarek univerzitetnim zgradbam. Na seji gradbene komisije 12. maja 1949 je bilo sklenjeno, naj se vse želje sporoče prof. Ravnikarju, ki je bil zadolžen, da do konca julija 1949 izdela generalni projekt vseh stavb za gradnjo. Glede ureditve fasade Centralnega univerzitetnega poslopja je komisija izjavila, da je v celoti ne bo možno izvesti, bodo pa opravljena manjša popravila. Na seji univerzitetnega senata 25. oktobra 1949 je rektor prof. dr. Anton Melik poročal, da je bilo v času počitnic izvršenih na rektoratu več adaptacijskih del. Rektorat je tako pridobil več prostorov in tudi nujno potrebno sejno dvorano v drugem nadstropju nad balkonsko dvorano. Tedaj so bili tudi vsi zelo zanemarjeni notranji prostori očiščeni in tako pripravljeni za proslavo 30-letnice delovanja univerze. V zvezi z investicijami je bil dan s strani univerzitetne gradbene komisije na ministrstvo poseben predlog za izgradnjo in dokončanje univerzitetnih novogradenj, ki ga je sestavil rektor prof. dr. Melik v soglasju z vsemi dekani in predstojniki oddelkov. V sklopu proslave 30-letnice univerze je bil poleg otvoritve razstave v NUK-u in svečane proslave v veliki filharmonični dvorani 12. novembra 1949 v avli Deželnega dvorca odkrit spominski kamen, posvečen več kot 200 študentom, profesorjem in nameščencem Univerze v Ljubljani, ki so svoja življenja žrtvovali v boju proti okupatorjem v drugi svetovni vojni. letu 1959 sta bila v avli Deželnega dvorca na konzoli postavljena doprsna kipa študenta kemije Borisa Kidriča in študenta prava Toneta Tomšiča, delo kiparja Borisa Kalina; hkrati je bila na steno v avli, na desni strani, postavljena tudi spominska plošča. rvi večji obnovitveni posegi so bili na stavbi Deželnega dvorca v Ljubljani izvedeni v času priprav na proslavo 50-letnice neprekinjenega delovanja Univerze v Ljubljani v letih 1968 in 1969 oziroma v času, ko je bil rektor univerze prof. dr. Roman Modic. Tedaj je bila v celoti obnovljena zbornična dvorana in spremenjena iz predavalnice študentov Pravne fakultete v rektorjevo sejno dvorano – zbornično dvorano, kjer se je poslej sestajal univerzitetni svet.

Deželni dvorec 1902 – 2002

69

V

O G

njej so potekale podelitve diplom fakultet in doktoratov znanosti ter častnih doktoratov, Prešernovih nagrad, sprejemi tujih gostov in druge osrednje univerzitetne prireditve. V zameno za zbornično dvorano je tedaj dobila Pravna fakulteta za predavalnico dotedanjo rektorjevo sejno dvorano v drugem nadstropju Deželnega dvorca poleg sobe glavnega tajnika univerze, v kateri so do tedaj potekale seje univerzitetnega sveta in univerzitetne uprave ter rektorjevi sestanki, seje in druge prireditve. V zbornični dvorani so tedaj odstranili prvotni kateder in ga zamenjali z novim, ki je še danes na tem mestu.

Restavrirali so ornamentiko na stropu dvorane in tapecirali sedeže v dvorani in na balkonih, ki so bili prej zeleni, v temni vinsko rdeči barvi. Enako so tapecirali tudi stole v foyerju, ki so ga na novo opremili, restavrirali stropno in stensko ornamentiko ter ga poimenovali mala sejna soba s pogledom na Peternelovo ulico. Poleg nje je bila v sklopu sejnih prostorov še velika sejna soba s pogledom na Vegovo ulico, ki so jo tudi obnovili in opremili v enaki barvi. Vogalni sobi ob foyerju s pogledom na Vegovo ulico in na Peternelovo ulico sta bili tedaj, leta 1968, dani novoustanovljenemu Zgodovinskemu arhivu in muzeju Univerze v Ljubljani, ki se je tedaj na začetku ustanavljanja imenoval Arhivsko-muzejska služba Univerze v Ljubljani (AMSU). Na njej je slonelo glavno delo priprav za jubilejno praznovanje 50-letnice Univerze v Ljubljani. Kasneje se je Zgodovinski arhiv in muzej Univerze preselil v pritličje Deželnega dvorca, v prostore za vratarnico ob Gosposki ulici, kjer je še danes. Velik obnovitveni poseg je bil izveden leta 1968 tudi v prostorih rektorja, glavnega tajnika univerze in tajnice rektorja v drugem nadstropju Deželnega dvorca; poleg obnove štukaturnih elementov je bila nabavljena tudi nova stilna oprema, ki je danes še vidna v sobi rektorja Univerze v Ljubljani. b 50-letnici Univerze v Ljubljani so pred poslopjem Deželnega dvorca oziroma pred Centralnim univerzitetnim poslopjem postavili doprsni kip prvega rektorja prof. dr. Josipa Plemlja, kasneje pa še treh, za ustanovitev univerze pomembnih mož: prof. dr. Mihajla Rostoharja, dr. Danila Majarona in Ivana Hribarja, medtem ko naj bi doprsni kipi vseh drugih mož, pomembnih za znanstveno dejavnost, dobili mesto pred fakultetno stavbo, kamor po stroki sodijo. Vendar se kasnejša vodstva univerze tega sklepa niso v celoti oziroma dosledno držala. Ob 50-letnici Univerze v Ljubljani je slikar Božidar Jakac poklonil univerzi šest lepih grafik, ki so jih tedaj namestili v hodniku pred zbornično dvorano, nekaj pa tudi v mali sejni sobi. lede na različne obnovitvene posege v Deželni dvorec, na iskanje in posredovanje podatkov o njem ter o delovanju slovenske univerze v tem poslopju v preteklosti je imela pomembno vlogo leta 1968 ustanovljena Arhivsko muzejska služba univerze, kasneje imenovana Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani, ki je požrtvovalno in še pravočasno reševala pred uničenjem dragoceno gradivo iz preteklosti: dokumente, listinsko in knjižno gradivo, fotografije, umetniške slike, razne zgodovinsko pomembne predmete, ostanke opreme prostorov deželnega glavarja in drugo.

Deželni dvorec 1902 – 2002

70

Slovanski seminar Univerze v Ljubljani v prostorih bivšega Deželnega dvorca.

Na sliki je prof. dr. Rajko Nahtigal.

Botanični inštitut – laboratorij v prvih letih delovanja v Deželnem dvorcu

Deželni dvorec 1902 – 2002

71

D P K A

okumentarno gradivo je običajno ležalo po kleteh ali na podstrešjih pod plastjo prahu ali v zavrženih dotrajanih omarah, nekaj pa tudi pri tedaj še živečih sodobnikih dogajanj v preteklosti. Omenjena Arhivsko muzejska služba univerze je iskala in brskala po najbolj zaprašenih in odpisanih predelih Deželnega dvorca v Ljubljani in tako odkrila in rešila pred dokončnim propadom dragocene gradbene načrte, namenjene za gradnjo Deželnega dvorca, zapisnike deželnega zbora Kranjske in še marsikaj v zvezi s tem, kar vse sedaj hrani Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani. osebno težavno je bilo reševati ostanke pohištvene opreme nekdanjega Deželnega dvorca, zlasti opreme, ki jo je imel deželni glavar v svojih prostorih. Veliko stvari je bilo raznesenih že pred letom 1968; nekaj tega so odnesle s seboj fakultete, ko so se selile iz Deželnega dvorca v svoje nove stavbe; nekaj pa so odnesli tudi posamezniki. Enaka usoda je doletela umetniške slike, ki so nekoč krasile Deželni dvorec. Le malo se jih je dalo rešiti, pa še to za ceno zamere pri nekaterih osebah. Zaman je bilo tudi iskanje prvega obeska rektorjeve verige, dela arhitekta prof. Jožeta Plečnika iz leta 1929. o so leta 1968 obnavljali zbornično dvorano Deželnega dvorca, ki je do tedaj služila za predavalnico Pravni fakulteti, so poseg vanjo naredili najprej brez obvestila spomeniško-varstvenih organov in začeli grobo podirati sedeže nekdanjih deželnih poslancev. To početje je uspelo zaustaviti in poklicati na pomoč prof. dr. Franceta Steleta, ki je, zelo prizadet, takoj sklical sestanek pristojnih oseb in vsa dela v zbornični dvorani so bila za nekaj dni prekinjena. Dr. Stele je zahteval, da se deželna zbornica ohrani v svoji prvotni obliki, vendar mu v celoti ni uspelo. Obdržali so le sedeže bivših poslancev deželnega zbora Kranjske, kateder pa so odstranili in ga nadomestili z novim, ki je še danes v zbornični dvorani. Odstranjeni prvotni kateder je Arhivsko muzejska služba univerze predala v hrambo Narodnemu muzeju v Ljubljani. rhivsko muzejska služba univerze je skupaj z Zavodom za spomeniško varstvo skušala čimbolj zaščititi Deželni dvorec pred nestrokovnimi posegi, kar pa ji žal ni zmeraj uspelo. V polkrožni prostor pred glavnim vhodom so bili v preteklosti izvedeni številni posegi, ki so bolj ali manj okrnili prvotni gradbeni načrt Deželnega dvorca, v sklop katerega sodi tudi ta predel. Med zadnjimi posegi so v predelu pred glavnim vhodom v Deželni dvorec oziroma v Centralno univerzitetno poslopje 23. junija 1993. leta odkrili kip Franceta Kralja “Evropa”. Omenjeno delo sta kiparjev sin Zlat in Jasna Kralj, ki živita v Švici, podarila mestu Ljubljani. Postavitev kipa pa so omogočili mesto Ljubljana, Sklad stavbnih zemljišč mesta Ljubljana, SKB banka d.d., Tkanina d.d. Ljubljana, Kolinska d.d. Ljubljana in drugi pokrovitelji.

Deželni dvorec 1902 – 2002

72

Študentje geografije v geografskem seminarju: študijsko leto 1922/23.

Stojijo z leve: Ciril Bernot, neznan, Rado Bednařik, Pavle Blaznik, Ivan Rakovec, Franc Planina, Rubinić iz Splita. Spredaj s povečevalnim steklom sedi Franjo Baš.

Prof. dr. Josip Plemelj s študenti po predavanju matematike.

Prof. Josip Plemelj je bil v študijskem letu 1919/1920 prvi rektor Univerze v Ljubljani.

Deželni dvorec 1902 – 2002

73

Avla Centralnega univerzitetnega poslopja Spomenik študentom, profesorjem in uslužbencem Univerze v Ljubljani Deželni dvorec 1902 – 2002

74

Ob proslavi tridesetletnice Univerze v Ljubljani je bil 12. 11. 1949 v avli Centralnega univerzitetnega poslopja odkrit spomenik preko 200 študentom, profesorjem in uslužbencem Univerze v Ljubljani, ki so bili žrtve nasilja okupatorjev v drugi svetovni vojni.

Z V

elo grob poseg v poslopje nekdanjega Deželnega dvorca je bil izveden v devetdesetih letih z dvoriščne strani poslopja z graditvijo dvigal. Zlasti z bunkersko oblikovano stavbno dozidavo nasproti vhoda v dvoriščni del Deželnega dvorca so uničili zelo lepo oblikovano, za tedanji čas moderno vagnersko veliko okno, ki je krasilo vhod v svečane deželnozborske prostore iz Vegove ulice in nudilo pogled iz ene strani dvorca na drugo stran.

D

eželni dvorec ali, kot se danes imenuje, Centralno univerzitetno poslopje v Ljubljani, je pomemben slovenski kulturni spomenik prve kategorije. Temu se je v preteklosti žal posvečala premajhna pozornost tako s strani države kot tudi s strani Zavoda za spomeniško varstvo, ki je sicer v 70. letih budno spremljal vsak poseg, v kasnejših letih pa ga skoraj ni bilo čutiti. Ker so vsi načrti evropsko priznanih arhitektov, ki so sodelovali pri natečaju za izgradnjo Deželnega dvorca v Ljubljani, dočakali današnji dan in so skrbno shranjeni v Zgodovinskem arhivu in muzeju Univerze v Ljubljani, bi se veljalo potruditi, da bi dvorec s svojo pomembno zgodovinsko preteklostjo dobil status evropskega kulturnega spomenika.

zadnjem času, zlasti po odhodu Pravne fakultete iz Centralnega univerzitetnega poslopja v novo zgradbo, se vse od jeseni 1999 vrstijo obsežni restavratorski posegi v notranjih prostorih Deželnega dvorca, ki zopet dobivajo vse bolj prvotno podobo iz časov deželnega glavarstva. Vodstvo univerze obnavlja dotrajane prostore izključno iz sredstev donatorjev in jim skuša vrniti nekdanji sijaj. Tako je nekdanja sejna soba rektorja v drugem nadstropju (kjer je imel pred njim svojo pisarno in sprejemnico deželni glavar) zopet zaživela v svoji prvotni obliki in funkcionalnosti. Enako skušajo oživiti tudi druge prostore. Pri restavratoskih posegih pa je pomembno, da se tako pri notranjih kot pri zunanjih predelih zgradbe ohrani prvobitna načrtovanost, ki je razvidna iz ohranjenih gradbenih načrtov, kar je tudi pogoj za vključitev med evropske kulturne spomenike. Zelo nujen obnovitveni poseg bo izveden na strehi Deželnega dvorca, kjer je treba obnoviti okrasne stolpiče in sanirati streho. Tudi to ima sedanje vodstvo univerze v načrtu.

Deželni dvorec 1902 – 2002

75

Zbornična dvorana je bila 1969. leta v celoti obnovljena in spremenjena iz predavalnice Pravne fakultete v rektorjevo sejno dvorano – zbornično dvorano, kjer se je poslej sestajal univerzitetni svet.

Ob prenavljanju 1969. leta je bil odstranjen prvotni kateder in postavljen nov v vodoravni smeri, ki je v zbornični dvorani še danes.

Stopnišče, ki vodi iz Vegove ulice v sejne prostore.

Deželni dvorec 1902 – 2002

78

Ob 50–letnici Univerze v Ljubljani je Pošta Slovenije izdala znamko s podobo Deželnega dvorca oziroma Centralnega univerzitetnega poslopja v Ljubljani, katere avtor je slikar prof. Božidar Jakac.

Ob 75–letnici Univerze v Ljubljani je Pošta Slovenije izdala znamko s podobo univerzitetnega poslopja in pobudniki ustanovitve Univerze v Ljubljani, katere avtor je oblikovalec Edi Berk.

Deželni dvorec 1902 – 2002

79

obnova

Arhitekturna študija prenove osrednje stavbe ljubljanske univerze prof. dr. Peter Fister

2000/02

Na strani 83: (levo) Slavnostna dvorana Univerze s štukaturnim stropom. (desno) Sperjemnica pred novimi sejnimi prostori.

Sprejemna dvorana Vhod v zbornično dvorano.

Deželni dvorec 1902 – 2002

82

O

s r e d n j o s t a v b o Univerze v Ljubljani, zgrajeno kot Deželni dvorec, bogato okrašeno v najboljši modni arhitekturni govorici svojega časa po ljubljanskem potresu, je po prvi svetovni vojni začela najprej delno, kasneje pa vedno več uporabljati nova slovenska univerza. Ko je bila stavba novonastali univerzi dodeljena, so jo počasi začeli preurejati v vse bolj praktične učilnice in kabinete; ob tem so marsikdaj prezrli njeno arhitekturno vrednost.

T

udi dogajanje v času obeh svetovnih vojn ji ni prizaneslo. Le slavnostna dvorana, ki naj bi bila najbolje ohranjen spomin na nekdanje deželne “parlamente” prebujajočih se nacionalnih dežel odmirajoče avstrijske monarhije, je v veliki meri ohranila prvotno podobo. Zaradi svoje simbolne zgodovinske in arhitekturne vrednosti ter s svojim izjemnim položajem v osrčju mesta pa je kljub temu postala eden naših najpomembnejših kulturnih spomenikov. To svojo vrednost v resnici razkriva šele danes, ko obnavljamo njene izjemne prostore in ko spet dobiva podobno simbolno in vrednostno vlogo, kakršna ji je bila namenjena ob nastanku in ob vselitvi prve slovenske univerze.

Deželni dvorec 1902 – 2002

83

K

o se je leta 1999 po dolgoletni prostorski stiski iz stavbe odselila Pravna fakulteta, je bila soglasno sprejeta odločitev, da stavba postane simbolno in dejansko središče Univerze v Ljubljani in da je njena prenova ena od prednostnih nalog. Starejši načrti za obnovo in nekateri posegi v stavbo so bili usmerjeni predvsem v iskanje novih prostorov in boljših pogojev za Pravno fakulteto in univerzitetno upravo z rektoratom. V bodoče pa naj bi bile v nekdanjem Deželnem dvorcu le tiste dejavnosti, ki združujejo sicer razpršene dele ene največjih univerz v Evropi, obenem pa naj bo temu primerno stavbi vrnjena nekdanja arhitekturna vrednost kot razpoznavni simbol univerze in mesta.

K

er je stavba kulturni spomenik, je osnovni cilj prenove restavriranje (obnovitev) njene prvotne arhitekturne podobe v čim večji meri. To je bilo tudi izhodišče za podrobno analizo posameznih delov stavbe, za katero je bilo potrebno hkrati z osnovno dokumentacijo obstoječega fizičnega stanja izdelati oceno ohranjenosti arhitekturnih kvalitet. Novi digitalizirani posnetek stavbe je tako prvič v njeni zgodovini posnetek resničnega stanja, saj so že med gradnjo spreminjali prvotno zamisel, kasneje pa so ob predelavah vedno beležili le posamezne dele stavbe.

Podrobna analiza vseh stavbnih sestavin je potrdila visoko arhitektonsko vrednost in omogočila odločitve o obnovi tako celote kot vsakega prostora posebej.

S

tavba univerze, načrtovana kot Deželni dvorec, je zasnovana podobno kot renesančne palače. Vhodna fasada s poudarjenim vhodom in balkonom, reprezentativno prvo nadstropje (“piano nobile”) z dvoranami, proti trgu usmerjeni najpomembnejši prostori tudi v drugem nadstropju, osrednje in pomožno slavnostno stopnišče, predvsem pa bogato členjena fasadna in strešna dekoracija so njene glavne značilnosti. Zaradi že omenjenega varčevanja je bila v notranjosti načrtovana dekoraciija prostorov s pozlačenimi štukaturami, opaži in tapetami omejena na najbolj reprezentativne dele, dvorišče pa žal ni bilo izdelano kot reprezentativno, ampak le kot funkcionalno (prvotno celo s hlevi, drvarnicami, kurilnico itd.). Oprema prostorov je bila po modi z začetka 20. stoletja historično oblikovana, domnevamo pa, da so bili med izdelovalci tedanji najpomembnejši ljubljanski obrtniki (veliki lestenec je na primer delo Ivana Kregarja, “izdelovalca cerkvenega orodja in lestencev”). Žal so večino opreme postopoma zamenjali ali preprosto podarili, tako da bo mogoče njihova imena odkriti šele po podrobnejši raziskavi. Nekaj opreme je še ohranjene v Narodnem muzeju, po različnih fakultetah, nekaj je je ostalo tudi v stavbi sami.

Deželni dvorec 1902 – 2002

84

Deželni dvorec Zbornična dvorana v letu 2002.

Deželni dvorec 1902 – 2002

85

K O Z

asnejše spremembe so bile največkrat izvedene kot nespretne prezidave posameznih prostorov, dograditev stopnišča in dveh dvigal na dvorišču, začetek prenove podstrešnih prostorov. Vrsta manjših predelav, kot so zazidava vrat, odpiranje novih odprtin, spremembe funkcionalne opreme in infrastrukture (tiskarna, “predavalnice” itd.) so ob slabem vzdrževanju likovnih delov stavbe (stensko okrasje, štukature, posebni kiparski dodatki, fasadni in strešni členi itd.) stavbi vse bolj škodovali in jo začeli spreminjati, starala pa se je tudi njena infrastruktura (elektrika, centralna kurjava, sanitarije).

D

a bi stavbo restavrirali v čim večji meri kot arhitekturni spomenik in da bi v svojem okolju spet postala izstopajoča simbolna in mestna dominanta, so bili po podrobni analizi glede na pričakovan arhitekturni potencial predlagani naslednji postopki: • restavriranje najkvalitetnejših prostorov v prvem in delno v drugem nadstropju (večinoma že izvedeno v letu 2001/2002); vsa ostala obrtniška dela v teh prostorih morajo biti usklajena z restavratorskimi izhodišči; posebno pozornost je potrebno posvetiti kvalitetni opremi, prilagojeni arhitekturnim značilnostim; • ohranitev arhitekturnih značilnosti za prostore, ki imajo arhitekturno-strukturne kvalitete; za izvedbo so potrebna kvalitetna obrtniška dela in primerna sodobna ali arhitektonsko prilagojena oprema (vendar brez izjemnih zahtev);

Tloris pritličja

vrednotenje stavbe kot celote je bilo najprej opravljeno s presojo gradbene vrednosti. Ocenjena je bila z relativno visoko stopnjo fizične ohranjenosti. Nekateri problemi še ostajajo: zagotoviti je treba protipotresno varnost, sanirati kapilarno vlago (največ na Z in J stranici) ter streho.

Močno poškodovani so okrasni deli na fasadah in strešni nastavki (stolpiči), ki so zaradi dotrajanosti postali celo nevarni. Obnova zunanjosti je v celotni investiciji predvidena kot največji vložek. a infrastrukturo velja splošna ocena, da je zastarela in da jo je potrebno skoraj v celoti zamenjati: električna napeljava je postala povsem neustrezna, zastarel je sistem ogrevanja, neuporaben ali neobstoječ je sistem klimatiziranja dvoran, dotrajane in zastarele so (bile) sanitarije itd.

Za nove sestavine, kot so telefonske, računalniške in druge kabelske povezave, elektronski nadzor stavbe itd., je potrebno šele določiti njihovo nujnost in sistemske rešitve ter omogočiti njihovo namestitev. Za tako pomembno stavbo bi bili seveda potrebni resnično kakovostni gradbeni posegi. Ker pa naj bi prostore uporabljali tudi med obnovitvenimi deli, se je postopna obnova teh pomembnih sestavin že začela. Ponavlja se že znana zgodba: zaradi varčevanja so nekatere spremembe deloma okrnile prvotno arhitekturno kvaliteto, vendar na srečo bolj zaradi neustrezne razpostavitve kot zaradi fizičnih sprememb same stavbe.

Deželni dvorec 1902 – 2002

86

Tloris 1. nadstropja

Tloris 2. nadstropja

1. Glavni vhod z avlo 2. Protokolarni vhod z avlo 3. Vložišče 4. Glavna pisarna 5. VPIS – Visokošolska prijavno– informacijska služba 6. Služba za informacijski sistem Univerze

7. Rektorat 8. Glavno tajništvo Univerze in strokovne službe 9. Protokalrni in sejni prostori 10. Zbornična dvorana 11. Sprejemna dvorana 12. Spominska soba 13. Protokolarno stopnišče

6 5

6

6

6 6

3 3 1

4

1

2 2

9 8

8

8

8

8

8

8

9

8

9

8 8 10 7

7 7

15 14. Slavnostna dvorana 15. Strokovne službe glavnega tajništva Univerze 16. Balkoni zbornične dvorane

5

5

5

6

11

13 7

7

7

7

7

15 15 15 15 15 15 15 15

12

15 15 15

15 15 15 15 16

16 16 14

16 16

Deželni dvorec 1902 – 2002

87

15 15

Glavno stopnišče Deželnega dvorca v Ljubljani.

Deželni dvorec 1902 – 2002

88

• delna predelava ali kvalitetne prostorske spremembe so mogoče v prostorih, ki niso bili grajeni za reprezentativno ali posebno rabo (sanitarije, pomožni prostori itd.); • novogradnje ostajajo vprašljive in so upravičene le kot potrebni dodatni (funkcionalni) prostori; to velja zlasti za novo stopnišče in dvigalo, ki sta bila namenjena (še neizvedeni) prenovi podstrešnih prostorov; • možne so tudi velike spremembe (zasteklitev dvorišča, izraba podstrešnih prostorov ipd.), ki pa naj bi jih izvedli kasneje, ko bodo na voljo potrebna dodatna sredstva.

Z

asnova stavbe zahteva tudi ustrezno razporeditev vsebine. Ta mora biti usklajena tako z razporeditvijo bolj ali manj reprezentativnih delov stavbe in posameznih prostorov kot z različno kvaliteto njihovih likovnih sestavin. S podrobno oceno teh vrednot je bila za vsak prostor posebej določena arhitekturna struktura stavbe univerze, ki narekuje naslednja vsebinska izhodišča: • glavni vhod postane osnovno izhodišče za vstop v stavbo in je v notranjosti opremljen z vratarnico ter neposrednim nadzorom, dopolniti pa se mora z ustrezno likovno opremo, ki je bila načrtovana tudi v začetku in ki je deloma že izvedena (fontana, aleja doprsnih kipov), • vhod z Vegove ulice se uporablja le občasno v primeru posebnih slovesnosti kot vhod za vabljene obiskovalce; nadzor je s posebnim receptorjem in garderobo, • vhod z Gosposke ulice je rezerviran le za osebje s posebnimi dovolilnicami skozi manjša vrata in za izbrane avtomobile; nadzorovan je s kamero in elektronskim sistemom odpiranja, • dvorišče je okrnjeno zaradi novih dodatkov in slabo vzdrževano; posebna študija je pokazala, da bi bilo mogoče s posebnimi posegi (prekritje s stekleno streho, možen dvig talnega nivoja za eno etažo ali ureditev atrijske dvorane) sedaj neizrabljenemu delu dvorca dati novo vsebino tudi kot dopolnitev reprezentativnih prostorov in kot nov dodatek k uporabnosti kletne etaže, • glavno stopnišče je reprezentativno in hkrati omogoča obiskovalcem dostop v različne dele stavbe; dopolniti ga je potrebno z dodatno likovno opremo, s primerno oblikovano in postavljeno receptorsko točko (vratarnico) in ga povezati s celotnim vhodnim kompleksom, • novo in prvotno pomožno stopnišče z dvorišča se uporabljata zlasti za dostop do tistih prostorov (v 2. nadstropju in na podstrešju), ki jih uporabljajo “zunanji” uporabniki; v polni uporabi bosta šele po usposobitvi podstrešnih prostorov, • kletni del stavbe je namenjen za pomožne dejavnosti in razen v SV vogalu nima reprezentančnih vrednosti; po možnosti naj se načrtuje preselitev tiskarne v primernejše okolje, deloma naj bodo prostori uporabljeni za službe univerze, v SV delu je možnost delovanja gostinstva zaprtega tipa, Deželni dvorec 1902 – 2002

89

• pritličje se načeloma uporabi za tiste dejavnosti, ki imajo največ stika z obiskovalci, in za posebne službe univerze; dvorana postane prostor za kulturne dogodke, posebnost so prostori prvotne pošte z vso ohranjeno originalno opremo, ki je doslej služila za hranjenje knjig, ostali prostori so manj reprezentativni, • v prvem nadstropju, ki je najkvalitetnejši del stavbe (“piano nobile”), so rektorat, prostori za slovesnosti, sprejeme, sejne dvorane itd.; posebno pozornost je potrebno posvetiti tudi svečanemu balkonu nad vhodom, • drugo nadstropje je deloma reprezentančno (trakt proti Kongresnemu trgu), ostali prostori so namenjeni delovanju služb univerze ali posebnim najemnikom, ki se jim omogoči ločen dostop po novem stopnišču, • podstrešje daje možnost pridobitve velikih prostorov, ki bi bili lahko namenjeni posebnim vsebinam in bi bili dostopni ločeno po novem stopnišču; preveriti je treba uporabnost že izdelanih načrtov ali pripraviti nove, • fasade se obnovijo v prvotni obliki z vsemi detajli, s sondiranjem se ugotovi in obnovi prvotna barva (po predvidevanju: oker), • streha ostane nespremenjena tudi po morebitni vgraditvi novih prostorov v podstrešje, saj je na razpolago dovolj kvalitetnih odprtin; strešni stolpiči se obnovijo v celoti kot kopije, ker ni mogoče zagotoviti njihovega restavriranja (nevarnost razpadanja), na streho se namesti posebne snegolove in ogrevanje za odtočne kanale (proti nastajanju ledenih sveč).

Š S

tudija je bila izdelana v letu 2001 na Fakulteti za arhitekturo – v celoti tudi v računalniškem mediju. Avtorji: prof. dr. Peter Fister, asist. dr.

Darko Likar, strokovni sodelavec Borut Bezjak, udia., izmere je pripravila pod vodstvom mentorjev skupina študentov arhitekture kot eno od svojih študijskih obveznosti. postopno notranjo obnovo je bila že zaključena večina restavratorskih del v najkvalitetnejših prostorih prvega in drugega nadstropja pod nadzorom ljubljanskega regionalnega zavoda za varstvo kulturne dediščine.

Za obnovljene dvorane in prostore rektorata je Stilles po načrtih arh.

Janija Vozla izdelal pohištvo z motivi, kakršni so bili značilni za prvotno opremo in za čas ljubljanskega župana Hribarja. Kjer je bilo mogoče, so bili ohranjeni deli stare opreme. Da bi dobili prostori tudi primerno likovno podobo, je bilo predlagano, da se rektoratu vrne slike, ki so jih iz različnih razlogov prenesli drugam, ali da univerza iz (depojskih) zbirk Narodne in Moderne galerije ter Akademije za likovno umetnost začasno pridobi umetniška slikarska in kiparska dela predvsem tistih ustvarjalcev, ki so bili kakorkoli vezani na ljubljansko univerzo.

Osrednje poslopje Univerze v Ljubljani tako spet postaja pomemben simbol znanosti, kulture in slovenske univerze, iz njegove dolgoletne sivine se lušči ena najimenitnejših stavb mesta, ki se želi imenovati univerzitetno ...

Deželni dvorec 1902 – 2002

90

Zbornična dvorana

Pogled s stranskega balkona zbornične dvorane

Hodnik pred zbornično dvorano

Bogata štukatura in lestenec zbornične dvorane

Glavno stopnišče

Deželni dvorec 1902 – 2002

91

Protokolarna avla vhoda z Vegove ulice.

DeŞelni dvorec 1902 – 2002

92

Protokolarno stopnišče osrednjega univerzitetnega poslopja.

Deželni dvorec 1902 – 2002

93

Rektorjeva soba v 1. nadstropju na vogalu Vegove ulice in Kongresnega trga v letu 2002.

DeŞelni dvorec 1902 – 2002

94

Strop in portal vrat v obnovljeni slavnostni dvorani

Obnovljeni novi prostori rektorata

DeŞelni dvorec 1902 – 2002

95

Viri in literatura • A r h i v Republike Slovenije – konvolut “Deželni dvorec” • B e n e d e t i č , A n a : Pot do slovenske univerze.

Ljubljana 1981 • D o m i n s v e t , 1902 • G r a d i v o Vseučiliške komisije v Ljubljani 1918. leta • H r i b a r , I v a n : Spomini I. del, Ljubljana 1983 • H r i b a r , I v a n : Spomini II. del, Ljubljana 1984 • I l u s t r i r a n i S l o v e n e c . Tedenska priloga Slovenca, 1925, 1927, 1928, 1929, 1931 • J u t r o , časopis 1925 • K a ž i p o t po Ljubljani in koledar za prestopno leto 1904. Priloga “Soči”, Gorica • K o s , M i l k o : Srednjeveška Ljubljana.

Ljubljana 1955 • K r o n i k a slovenskih mest, 1934 • K r o n i k a slovenskih mest, 1935 Stran 30, Leopold Stanek: Potres v Ljubljani Stran 40-47 in 130-133, ing. arh. Gustav Ogrin: Ljubljana pred in po potresu • K r o n i k a 1961, 1967 Stran 135-146, Vladimir Valenčič: Ljubljansko stavbeništvo od srede 19. stoletja do začetka 20. stoletja • K r o n i k a 1970 Stran 35-45 in 139, Vladimir Valenčič: O ljubljanskih stavbnih redih • K u n a v e r , D u š i c a : Grbi slovenskih krajev v ljudskem izročilu • M a l , d r . J o s i p : Zgodovina slovenskega naroda. Celje 1928 • N a č r t i a r h i t e k t o v Raimunda Jeblingerja, Josepha Marije Olbricha, Jana Vladimirja Hraskyja in Josipa Hudetza Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani • N a r o d n a in univerzitetna knjižnica Ljubljana: Rokopisni oddelek, kartografska in slikana zbirka NUK • N a r o d n i muzej v Ljubljani; Janez Vajkard

Valvasor: Topographia Ducatus Carnioliae modernae (Valvasorjevi topografski spisi) • N o v i c e gospodarske, obrtniške in narodne 1895, 1896 • O b r a v n a v e deželnega zbora kranjskega od 1895 do 1912 – zapisniki sej • R u p e l , M i r k o : Valvasorjevo berilo • S i n t e z a , revija za likovno kulturo Ljubljana, december 1970, štev. 18/19 Stran 23-30; Damjan Prelovšek: Olbrichov projekt Deželnega dvorca v Ljubljani • S l o v e n e c , časopis 1895, 1896, 1902 • S l o v e n s k i n a r o d , časopis 1895, 1896, 1902 • S l o v e n s k i n a r o d , 25. decembra 1919 • Š u m i , N a c e : Arhitektura secesijske dobe v Ljubljani. Ljubljana, 1954; stran 46 • V a l e n č i č , V l a d o : Zgodovina ljubljanskih uličnih imen. Ljubljana 1993 • V e s t n i k . Univerza v Ljubljani, letnik 24, leto 1993, štev. 6/7 članek: Kip Evropa pred univerzo; stran 2-3 • V i l f a n , S e r g i j . Pravna zgodovina Slovencev. Ljubljana 1996 • V o š n j a k , J o s i p : Spomini. Ljubljana 1982 • Z a p i s n i k i sej univerzitetnega sveta v Ljubljani 1919. in 1920. leta • Z b o r n i k ljubljanske univerze 1989 Dr. Vasilij Melik: Ljubljanska univerza in njeni predhodniki, stran 7-17 • Z g o d o v i n a slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929. Ljubljana 1929 • Z g o d o v i n s k i arhiv Ljubljana – gradivo fototeke • Z g o d o v i n s k i časopis 1974. Jelka Melik: Deželni glavarji in deželni odborniki na Kranjskem 1861-1918 • Ž o n t a r , J o ž e , redaktor, s sodelavci: Priročniki in karte o organizacijski strukturi v deželah Koroški, Kranjski, Primorju in Štajerski do leta 1918. Zgodovinsko-bibliografski vodnik.

Graz, Celovec, Ljubljana, Gorica, Trst; 1988

Deželni dvorec 1902 – 2002

96