Moje scenarije so najprej zavra\u010Dali

Moje scenarije so najprej zavračali

GEORGE R. R. MARTIN • Pisatelj in avtor Igre prestolov

Piše: Patricija Maličev • Ilustracije: Mitja Bokun

Če bi lahko nekoga iz preteklosti, ki ga ni več med nami, povabil na večerjo, bi bila to Katharine Hepburn. »Lepa, pametna in duhovita.« Njegovo pojavo je težko zgrešiti; imidž, kakršnega ima, pogosto primerjajo s tistim teksaških živinorejcev ali vodji upokojenih motoristov. George R. R. Martin, ameriški pisatelj, je eden najuspešnejših še živečih piscev fantazijske literature, če že ni najuspešnejši avtor kultne serije knjig Igra prestolov, katerih osma, zadnja sezona serije prihaja na TV-ekrane aprila. Pred leti je z zbirko Pesem ledu in ognja navdušil legije bralcev po vsem svetu, predvsem mlade. Že s prvimi romani se je zavihtel na prvo mesto lestvice najbolje prodajanih knjig New York Timesa in tam kraljeval kar nekaj časa. Za mnoge je zbirka prekosila Gospodarja prstanov. V slovenskem jeziku so trenutno je voljo pet knjig iz sage Pesem ledu in ognja – Igra prestolov, Spopad kraljev, Vihra mečev, Vranja gostija ter Ples z zmaji.

Martin se je leta 1948 rodil v ameriški zvezni državi New Jersey. Pisati je začel že zelo zgodaj in drobiž si je služil tako, da je okoliškim otrokom prodajal svoje zgodbe o pošastih. Kasneje se je navdušil nad stripi in začel pisati kratke zgodbe za fanzine. Prva zgodba, ki jo je prodal leta 1970, je bila Junak (The Hero), leto kasneje so jo objavili v reviji Galaxy. Z odliko je diplomiral iz novinarstva na univerzi Northwestern v Evanstonu v državi Illinois. Kot velik nasprotnik vojn in vojskovanja sploh je državi služil pri organizaciji Vista, kjer je organiziral tekmovanja v šahu in poučeval novinarstvo. Leta 1986 je v Hollywoodu postal urednik TV-zgodb iz serij Zona somraka in Lepotica in zver, pri kateri je bil tudi producent. V devetdesetih se je posvetil pisanju serije Pesem ledu in ognja, ki je pred leti zaživela kot nadaljevanka na mreži HBO, ter urejanju in pisanju kratkih zgodb Wild Cards.

»Namesto da bi sanjali oživljenju na Marsu, rajesanjamo o princesah ingradovih in vitezih. Kot da biznova verjeli, da posamezniklahko odreši svet.«

KELTSKA ŽENA IN MAČKE

Za pisanje je prejel več domačih in mednarodnih nagrad, med njimi so hugo, nebula in locus, revija Time pa ga je lani uvrstila med sto najvplivnejših Zemljanov. Z ženo, štirimi mački in nekaj tisoč miniaturnimi figurami iz svojih serij kot tudi tistimi, ki veljajo za prave srednjeveške raritete, živi v mestu Santa Fe v ameriški zvezni državi Nova Mehika.

Svoje dolgoletno dekle Parrish, ki je k hiši prišla skupaj z oranžnim mačkom Mulliganom, je po več kot tridesetih letih končno poročil in to ostaja ključen dogodek v njegovem življenju. Izmenjala sta si čisto prava, zelo dragocena keltska prstana iz srebra, zlata in ametistov. »Parrish je irskih korenin in zelo je ponosna nanje. Tudi Mulligan je keltsko ime. Izbrala ga je ona. Mulligana sva dobila še kot dojenčka, to oranžno kepo. Žal je že pokojen, dočakal je dvajset človeških let. Na koncu je bil že slep, a nosil se je še vedno dostojanstveno. Še zdaj se ga spominjam, kako se je ob koncu osemdesetih igral s klobčiči volne, nikoli mu ni zmanjkalo energije. V nekem trenutku sva imela pet mačkov, drug za drugim so capljali

1. Oranžen maček 2. Miniaturne figure iz Igre prestolov 3. Slaščica 4. Keltski prstan 5. Katharine Hepburn

v hišo. Med njimi je bilo precej ljubosumja in nevoščljivosti, toda vsi so se dobro razumeli z Mulliganom.« Trenutno imata štiri muce, ki si med seboj ne bi mogle biti bolj različne. Tudi te mu sedijo v naročju, ko tipka tekste na računalnik. Glede na to, da ga je serija že malce prehitela, ve, koliko lahko oziroma mora natipkati v enem dnevu, da bo vse prav?

»Med letoma 1985 in 1995 sem večinoma delal v Hollywoodu, bil sem del ekipe serij Zona somraka in Lepotica in zver, pisal sem scenarije, pilote za nove serije, se preizkušal v pisanju scenarijev za celovečerce. Takrat, morda tudi zato, ker sem petnajst let prej že pisal prozo, mi je postalo jasno, zakaj vse moje scenarije zavračajo. Bili so preobsežni, kar je nekako pomenilo, da bi bila tudi produkcija dražja. Šefi studiev so mi zatrjevali, kako izjemen pisec da sem, toda produkcija mojih serij bi stala petkrat toliko, kot je bilo na voljo denarja. Tako so mi govorili. Potem so od mene pričakovali, da bom število junakov s petindvajset zmanjšal na pet in da bom bitke skrčil na dvoboje itd. To sem tudi storil; rezal sem in rezal, kot pravi profesionalec (smeh). V resnici me to ni najbolj razveseljevalo. V devetdesetih sem se vrnil k pisanju proze in takrat sem si rekel, zdaj pa si bom dal duška. Ustvaril bom nekaj velikega, epskega, sem si govoril, s toliko junaki, kot sem si zamislil, in prizorišči in kraljestvi in bitkami ...«

VITEZ Z BRADO IN GLOBOKIM GLASOM

Martin ima rad hribovje, ampak v Mehiki so vsi štirje letni časi precej mili, ni ne prevroče ne preveč mraz. Zanimivo, da človek s takšno domišljijo o njej sploh ne razmišlja.

»Ne vem niti tega, kako deluje. Jasno mi je samo, da je nekaj premorem. Rad si izmišljam zgodbe, vem, da me ne zanima naturalizem, temveč zgodbe v dobri stari romantični tradiciji: barvite in nepredvidljive, polne skrajnosti, nenadzorovanega čustvovanja. Vse to je namreč tudi v meni,« prostodušno pove, vitez z dolgo brado in globokim glasom, kot kakšen ostarel vodja modrecev.

SANJE O LUNI, MARSU IN ROBOTIH

Kaj se torej, po njegovem, trenutno, če govorimo o književnosti, dogaja v znanstveni fantastiki in fantazijskem romanu? »V ZDA in Veliki Britaniji obstaja med obema precejšnja razlika, čeprav se navadno v knjigarnah in knjižnicah znajdejo na skupnih policah in tudi urejajo jih isti ljudje. Celo avtorji so jim skupni. Ko sem bil mlajši, je bila precej bolj priljubljena znanstvena fantastika, fantazijski roman je veljal za staromodnega, znanstvenofantastični pa je pomenil prihodnost, razvoj. Danes je ravno nasprotno.«

Martin je odraščal v petdesetih in šestdesetih. »Takrat smo vsi verjeli v prihodnost, razvoj, da bo svet postal boljši in boljši. Sanjali smo, da bomo živeli na Luni ali Marsu, potovali z ogromnimi vesoljskimi ladjami in kolonizirali planete, imeli robote, ki bodo opravljali gospodinjska dela namesto nas ... Z vsem srcem smo pričakovali to 'prihodnost', stanje duha v ZDA je bilo takrat izjemno optimistično.« Potem pa se je zgodil Vietnam.

»Moja generacija je bila šokirana nad tem, kako ZDA razumejo ureditev sveta. Zanimanje za razvoj, tehnologijo je prešlo v ozadje. V ospredje so stopile vojne. In še danes je tako. Postalo nam je jasno, da ne bo šlo, kot smo si zamišljali: naši otroci bodo živeli slabše od nas. Ne zaupamo več znanosti in tehnologijam, po morjih razlivajo nafto, ozračje se segreva in Nasini vesoljski programi nam pomenijo vedno manj. Minilo je skoraj štirideset let, odkar je človek stopil na Luno. Namesto da bi prodirali v vesolje, se iz njega umikamo. Vse našteto je verjetno vplivalo na to, da je zanimanje za znanstvenofantastično literaturo upadlo. V ospredje pa je znova prišel fantazijski roman. Namesto da bi sanjali o življenju na Marsu, raje sanjamo o princesah in gradovih in vitezih. Kot da bi znova verjeli, da posameznik lahko odreši svet ...«

Sicer pa je prepričan, da bo v ljudeh vedno obstajala želja po tem, da se iztrgajo vsakdanu in prepustijo domišljiji, v tem primeru neznanim kraljestvom, ampak trenutno da jih zanima fantazijski svet vitezov, čarovnikov, brezglavih jezdecev, ne znanstvena fantastika.

Bil je prvi, ki je v eni od svojih pravljic spremenil zmaja, ki je navadno vroč in bruha ogenj, v ledenega zmaja. Bilo je leta 1979. Živel je v mestecu v Iowi in poučeval na kolidžu. Zime so bile zverinsko mrzle s polno snega. Tako se je porodila ideja o ledenem zmaju. Gre za sladko-grenko zgodbo o ljubezni, da je treba v življenju nekaj žrtvovati, da na drugi strani nekaj pridobiš, greš naprej ... To je čarovnija, ki jo moramo sprejeti v naša življenja. Zelo krhka čarovnija, o kateri se ne kaže preveč spraševati.

UGANKA O MOČI GRE TAKO ...

Ko je bil otrok, je bral vse stripe, ki so se končali na -man. In pogosto se je spraševal, kaj bi se zgodilo, če bi se Superman in Lois poročila. Ampak v njegovih knjigah, ki govorijo o kraljestvih in prevzemanju prestolov, se politika in deljenje moči ves čas pojavljata. Zanima ga, kako junaki pridobijo moč, kaj počnejo, ko jo dobijo, od kod izvira. »To me zanima. Kdo ima moč in zakaj? V moji drugi knjigi eden od junakov zastavi drugemu uganko o moči, ki gre tako: imaš kralja, bogataša in duhovnika, ki si vsak zase želijo različnih stvari. Potem pa imaš na drugi strani še človeka z mečem. Kralj mu reče, stori, kar ti pravim, kralj sem in zakon je na moji strani, ubogaj. Duhovnik ga nagovori, ne, ne, mečevalec, stori, kar je moja volja, govorim ti v imenu Boga, trgovec pa reče, dal ti bom vse zlato, ki ga premorem, če boš storil tako, kot bom hotel sam. Komu bo prisluhnil moj vitez? O tem se sprašuje celotno zgodbo.« Tako kot mi vsi ... Vse življenje.