KOLUMNA: Zdravijo le odnosi

Kolumna:

Zdravijo le odnosi

Razmišljala: Sanja Kranjc

SANJA KRANJC • Je zakonska in družinska terapevtka, mag. zakonskih in družinskih študij. Predava teme, ki so povezane z odnosi, komunikacijo, razlikami med moškimi in ženskami. Je nežna, ljubeča, odločna in na svoji spletni strani ljubeciodnosi.si pomaga tudi s svojimi članki.

Sanja Kranjc

Občasno dobim e-sporočila, ki se glasijo: »Sem prebral/-a vaš članek in zelo sem se našel/-la v njem. Vse, kar opisujete, je moja zgodba. Mi lahko priporočite kakšno knjigo, da bi še več prebral/-a o tej problematiki, saj želim res nekaj spremeniti v svojem odnosu.« Seveda predlagam literaturo, a jih povabim tudi na terapijo. Odgovora ali zahvale ni, če pa odgovor le dobim, je tak, da bi to raje uredili sami oziroma da še niso pripravljeni za terapijo. Imajo vso pravico, da se tako odločijo, a ravno takšni odgovori potrdijo to, s čimer se terapevti srečujemo vsakodnevno: ogromno ljudi se boji odnosov. In tega se niti ne zavedajo.

»Ljudje se ne izogibajo terapevtov kot poklica, ampak se izogibajo tega, da bi morali biti ob nekom ranljivi.«

TERAPIJA JE ODNOS

V svoji praksi sem ugotovila: ljudje se ne izogibajo terapevtov kot poklica, ampak se izogibajo tega, da bi morali biti ob nekom ranljivi. Da bi jih nekdo videl, da so nepopolni, da bi morali govoriti o sebi, da bi se zjokali ali razjezili, da bi jih nekdo spoznal v popolnosti … Tako zelo bi morali tvegati, da bi lahko govorili o vsem tem, kar jih boli in kar so preživeli, da bi raje z vso to navlako ostali sami in s knjigami (ne-odnosnim objektom). Saj ne želijo biti ponovno v svoji bolečini kot že tolikokrat zavrženi, prezrti ali osramočeni.

ŽIVIMO ODNOSE IZ OTROŠTVA

Zakaj je tako? Ljudje smo odnosna bitja. V odnosu nastanemo, se rodimo in v odnosih se razvijamo (možgani so socialni organ in se razvijajo prek izkušenj, ki jih dobimo v primarnih odnosih in okolici – tako kot se povezujemo v odnosih, tako se povežejo prek sinaps tudi naši možgani). V njih spoznamo, kaj pomenijo dotik, poljub, objem, kaj pomeni biti slišan, začuten in kaj pomeni pripadati. V odnosu začutimo, ali smo ljubljeni in v svojih potrebah uslišani ali prezrti. V odnosu se naučimo, ali ta pomeni ljubezen, bolečino ali strah. In s to popotnico vzpostavljamo naše najbolj intimne odnose. Pravzaprav živimo v marsikaterem pogledu odnose iz otroštva. Če je bilo za tiste, ki so bili meni pomembni, v otroštvu nesprejemljivo, da izražam svoje potrebe, jih preprosto tudi kot odrasel ne izražam več in skrbim samo še za potrebe drugih ljudi.

A ravno »šit«, ki smo ga dobili v odnosu, lahko predelamo in rešimo samo v odnosu. Čeprav je ta misel morda ogrožajoča, je edino odnos tisti, ki zdravi.

Če so bili nepomembni moje telo in moja čustva in so bile podrte vse meje, je tudi meni kot odraslemu nepomembno, kaj čuti moje telo in kje so meje … Izkušnje so se nam vžgale naravnost v možgane, srce in telo. In zato možgani predvidevajo, da se bo nekaj podobnega ponovilo tudi na terapiji. Saj so vendar ravno v odnosu bili ranjeni. Zakaj bi bilo na terapiji kaj drugače?

DRUGAČNA IZKUŠNJA ODNOSA ZDRAVI

A ravno »šit«, ki smo ga dobili v odnosu, lahko predelamo in rešimo samo v odnosu. Čeprav je ta misel morda ogrožajoča, je edino odnos tisti, ki zdravi. Za spremembe v odnosih naši možgani potrebujejo drugačno izkušnjo odnosa (saj so vendar odnosni organ in zanje je največji impulz STIK). Večkratni odmerek, da nam nova izkušnja postane domača in varna. Drugačno izkušnjo odnosa pa nam lahko omogoči terapevt. Terapevti postanemo ljubeči in sočutni starši in se na vaše potrebe in čustva odzivamo drugače, kot so se vaši starši. Zaradi takšne drže tudi vi začnete drugače doživljati sebe in svoje občutke. In posledično začnete vzpostavljati tudi drugačne odnose. In to je čarobnost terapije, ki je ne zmore pričarati nobena knjiga. To zmore le sočuten odnos.