Teko\u010De sonce in pija\u010Da bogov

ŠKOTSKA • Dežela ponosnih ljudi

Tekoče sonce in pijača bogov

Piše: Edvard Jaber Krišjak • Foto: E. J. Krišjak, arhiv Glenfarclas, Shutterstock

Tam človek, tudi če jo je že večkrat obiskal, vedno odkrije kaj novega. V mistično deželo viskija, kiltov, dud, mogočnih, na videz včasih celo malce temačnih gradov z zanimivimi zgodbami ter skrivnostne vodne pošasti Nessie vodim turiste že skoraj trideset let. Na Škotskem so se prva večja naselja pojavila že davno, v železni dobi naj bi obstajala množica majhnih kraljestev in drugih združb, nastanjenih v utrjenih naselbinah. Trdoživi gorjani so se pozneje za rimske osvajalce izkazali za velik trn v peti, zaradi česar je bil v obrambne namene zgrajen tudi velik zid, znan kot Hadrijanov. Kar presunilo me je, ko sem prvič prečkal t. i. škotsko-angleško mejo, in malo za šalo, malo zares sem si za spomin kupil turistični potni list Kraljevine Škotske. Za vsak primer!

Edvard z MacKenziejevim dudašem na otoku Skye

Pogumni in bojeviti duh Višavcev je precej krojil zgodovino Škotov tudi pozneje. Skladno s tehnološkim napredkom se je razvijala družba in ta severna dežela je bila neodvisna vse do maja 1707, ko je stopila v politično zavezništvo z Anglijo ter tako sestavljala Kraljestvo Velike Britanije (vključno z Walesom, vendar brez Severne Irske). Da se je to zgodilo, je na obeh straneh, škotski in angleški, preteklo mnogo krvi. Kdo ne pozna imenitne filmske zgodbe, v kateri dogodke nazorno, a nekoliko teatralno prikaže film Pogumno srce (Braveheart) s Cestnim bojevnikom Melom Gibsonom v glavni vlogi. Toda ideja o neodvisnosti ni zamrla in še danes se pojavljajo močne težnje po njej. Že na enem od svojih zgodnjih obiskov sem »v zraku« začutil ta neustavljivi vonj po samostojni Škotski, pa naj je bilo ob srečanju z Višavci v vaški gostilnici ali z gizdalinskim gospodičem v edinburškemu pubu ob klepetu in kozarčku single malta. Vsi si želijo, da bi bila dežela klanov s svojimi značilnimi tartani spet politična entiteta zase.

SKRIVNOSTNOST SKOZI MEGLICE

Škoti so zelo prijazni, gostoljubni in odprti, kljub svoji občasni zadržanosti, na katero verjetno malce vpliva tudi vreme; toda meglice in nizki oblaki, še posebno ob obali, dajejo pridih skrivnostnosti. Vedno znova me preseneti s cvetočim vresjem vijoličaste barve prekrito Škotsko višavje v zgodnji jeseni, ko po »liquid sunshine«, kot rečejo domačini pogostim kratkotrajnim poletnim ploham, sonce poboža ledeniške doline in številna jezera in jezerca.

Na Škotskem ne smemo zamuditi obiska razčlenjene vzhodne obale z znamenitimi razvalinami nekdanje utrdbe Dunnotar. Navduši me vsakič, ko ga obiščem. V dežju, meglici ali vetrovnem in sončnem dnevu.

Nad strmo obalo stoji nekdanji grad. In na sprehodu ob zalivu pod njo si prav lahko predstavljam, da je bila razvalina imenitna naravna kulisa snemalni ekipi filma Hamlet z Melom Gibsonom in Glen Close v glavnih vlogah.

Še bolj pa sprosti duha in um sprehod ob visokih pečinah do bližnjega pristanišča Stonehaven.

Moški v tradicionalnih škotskih oblačilih – kiltu.

NI VZDUŠJA BREZ TEŽKIH OBLAKOV

Škotsko višavje je v nasprotju s preostalim hribovjem na Otoku večinoma golo, prekrito z vresjem, s številnimi ledeniškimi dolinami in soteskami oziroma globelmi, kar daje deželi skupaj z vremenom nekakšen skrivnosten videz. Sicer pa pravijo, da ni pravega vzdušja na Škotskem brez težkih oblakov, ki se pripravljajo k dežju. A le na kratko.

V Višavju vsako poletje prirejajo zanimive Višavske igre, ki izvirajo še iz klanske ureditve iz zgodnjega srednjega veka.

Tudi sam sem se kot gledalec in opazovalec nekega davnega vikenda na megleno sobotno zgodnje jutro udeležil te zanimive prireditve na prostem na posesti Blair Atholl.

Klan, ki ima še iz časov vladavine kraljice Viktorije dovoljenje za sestavo svoje »ceremonialne« kraljeve vojske, je gostil najpogumnejše predstavnike klanov. Merili so moči v metanju kamna, dreves, hlodov. Nadvse me je navdušil znameniti »Sword dance«, ples s sabljo ob glasbi iz dud, njihovega tradicionalnega inštrumenta.

V Višavju, vzdolž lenega toka reke Spey, kar mrgoli destilarn viskija.

Marsikatero smo že obiskali in degustirali zlato žametno kapljico, pijačo bogov. Od srede 19. stoletja pa v družinski lasti klana Grant deluje majhna, a imenitna destilarna malt viskija Glenfarclas.

Viski na intenzivnem zorenju v šerijevih sodih v destilarni Glenfarclas

Prijazni domačini nas popeljejo po posesti in prikažejo proces proizvodnje tega odličnega enosladnega viskija.

SREČANJE Z GROFICO

Nedaleč od posesti, v pokrajini Southerland, kot so jo poimenovali osvajalci s severa v srednjem veku, sem leta 2004 prvič obiskal enega od dobro skritih in varovanih gradov, ki ga zgodovinarji povezujejo tudi s Shakespearjevim Macbethom. Nepozabno ostaja moje prvo srečanje z vdovo, grofico Angeliko Cawdor, ki me je osebno popeljala skozi sobice in sobane gradu Cawdor, ki ga upravlja po smrti svojega moža, grofa Cawdor. In vsako leto se s skupinami z veseljem vračam k njej na obisk. Navdušijo tudi skrbno urejeni in vzdrževani grajski vrtovi z labirintom.

Grad Cawdor v »grofiji« Nairnshire, s skrbno urejenimi grajskimi vrtovi z labirintom.

»Moj 'škotski dragulj' je otok meglic Skye, otok Notranjih Hebridov s polotokom Trotternish, kjer si vsako leto zaželim, da bi ostal vsaj še en dan dlje.«

Tudi v lasti klana veje plemstva Cawdor je pravljično lep grad, že več stoletij dom klana Campbell, ki me vsakokrat očara z arhitekturno veličino škotske aristokracije. Nič čudnega, da so si ga Britanci izbrali za prizorišče filmskih snemanj priljubljene nadaljevanke Downton Abbey.

»Moj škotski dragulj« je otok meglic Skye, otok Notranjih Hebridov s polotokom Trotternish, kjer si vsako leto zaželim, da bi ostal vsaj še en dan dlje. Osamljene kmetije, ovce, razčlenjen otok s čudovitimi zalivi, peščenimi plažami – prime te, da bi skočil v vodo, če le ne bi bila tako hladna.

Ko sem že dolgo tega prvič prenočil pri škotski družini na Kraljevi cesti v Edinburgu, sem bil nemalo presenečen, ko so mi ob zelo obilnem škotskem zajtrku postregli tudi s šilcem viskija. Ta »pijača bogov« je del njihovega vsakdanjega življenja, tako kot dude in kilti.

PRIDIH TEMAČNOSTI IN BOŽANSKO SPREHAJALIŠČE

Popotovanje po Škotski običajno začnemo in končamo v škotski prestolnici, Edinburgu. Mesto je zame poleg britanske prestolnice Londona eno najbolj privlačnih in zanimivih. Leži na gričih vulkanskega izvora in na znameniti srednjeveški Kraljevi cesti – Royal Mile, kjer skorajda vsaka uličica hrani svojo zgodbo. Med sprehajanjem po Kraljevi cesti vsakogar najbolj prevzame pogled na grad – povsod navzoče znamenje škotske prestolnice. Že razgled z grajskega obzidja visoko nad mestom je nepozaben. Skupaj z zavitimi stranskimi uličicami in ozkimi plemiškimi palačami, imenovanimi wynd in land, je Kraljeva cesta osrčje in glavna os starega edinburškega mestnega jedra. Palača Holyrood je še zdaj uradno prebivališče angleške kraljice, kadar se mudi v Edinburgu. In to je običajno poleti, ko na vrtu palače priredi za vse povabljene čajanko. In kot radi hudomušno pripomnijo, takrat ponavadi v Edinburgu vedno dežuje.

Kraljevi cesti – milji med gradom in palačo Holyrood upravičeno lahko rečemo »božansko sprehajališče«. In to predvsem v večerno-nočnih urah, ko zgornje staro mesto dobi poseben pridih temačnosti, še posebno če obiščemo katero od srednjeveških pokopališč. Skrivnostno in temačno pa kaj kmalu zamenjamo z živahnim vzdušjem v pravem škotskem pubu ob glasbi in vrčku piva ali kozarčku žlahtnega single malt viskija. Pot me največkrat zanese v najstarejši pub pod grajskim gričem, majhno, a prijetno krčmo White Hart, kamor je svoje dni rad zahajal tudi narodni junak in pesnik Robert Burns.

Mimogrede, če boste Škota vprašali, kaj nosi pod kiltom, vam bo duhovito odgovoril: »Počakaj na veter, pa boš videl/-a.«

In ko sem na enem od imenitnih škotskih folklornih večerov prvič oblekel kilt, je bil občutek precej nenavaden.

Vsakič, ko se odpravljam na Škotsko, me prešine misel: saj so ti rekli, da pri njih ni slabega vremena. V kovčku imaš spet napačna oblačila!

ŠKOTSKI WHISKY ALI PIJAČA BOGOV

Škotska je ena od vodilnih držav na področju viskija. Njihov viski boste na prvi pogled prepoznali po napisu whisky brez črke e. Trenutno je na Škotskem registriranih 126 aktivnih destilarn. Škotska je razdeljena na šest regij. Viskiji iz vsake od regij imajo svoje značilnosti. Pokrajina Islay, na primer, slovi po močno dimljenih, medtem ko so za pokrajino Highland značilni različni stili, ki pa so vsi dobro uravnovešeni. Highland je dom nekaterih največjih znamk v svetu viskija, tudi destilarne Glenfarclas, ki že od leta 1865 ostaja v lasti družine Grant. Prvi zapisi o destilarni segajo v leto 1791. Dandanes je Glenfarclas ena redkih destilarn na Škotskem, ki ostaja v družinski lasti in jo družina tudi upravlja. Trenutna zmogljivost proizvodnje je 3,5 milijona litrov destilata letno. V destilarni hkrati zori 68.000 sodov viskija. Njihov stil viskija temelji na intenzivnem zorenju v šerijevih sodih. Proizvajajo viskije, ki so zorjeni od osem do 40 let, z omejenimi letniškimi serijami, ki segajo vse v leto 1952. Glenfarclas je bila ena prvih destilarn, ki je odprla vrata obiskovalcem, in sicer že leta 1973.

Turistična agencija Kompas vas 18. septembra pelje na ogled tega božanskega sprehajališča v Edinburgu, pa očarljivega gradu grofice Angelike, skrivnostnega jezera Ness in seveda tudi na degustacijo viskija in večerjo s posebnim povabilo v destilarno Glenfarclas. PRIJAVE IN VEČ INFO NA KOMPAS.SI.