PLATNO . 27 bienale industrijskega oblikovanja BIO27

Oblikovati moramo nov vrednostni kompas

Letošnji bienale industrijskega oblikovanja BIO27, ki ga organizira Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v Ljubljani, izhaja iz tega, da prepoznamo vrednost idej ljudskega znanja, torej starih vernakularnih praks, in iz njih črpamo zamisli za sodobne inovacije.

Razmišljati supervernakularno pomeni delovati večplastno. To vključuje tako odnos do preteklosti, skrb za prihodnost kot reševanje aktualnih problemov, ki so tukaj in zdaj. Program letošnjega bienala kurira vodilna britanska kustosinja s področja oblikovanja Jane Withers. V njenem londonskem studiu se ukvarjajo z načrtovanjem programskih in oblikovalskih strategij za ustanove in globalne blagovne znamke, ki se želijo družbenih, kulturnih in okoljskih izzivov lotiti z domiselnim oblikovalskim pristopom.

NASLOV LETOŠNJEGA BIENALA JE SUPERVERNAKULARNO. KAJ RAZUMEMO POD TEM POJMOM?

Supervernakularno pomeni priložnost seznanjanja z obetavnim gibanjem v sodobnem oblikovanju, ki v vernakularnih tradicijah in večinoma nezahodnih kulturah išče scenarij za prihodnost. Naš način življenja v industrializiranih družbah je več kot očitno pospešil podnebno katastrofo, zato moramo, če želimo izpeljati trajnostno revolucijo, prevzeti drugačno razmišljanje in druge vredno-

JANE WITHERS

Tema bienala industrijskega oblikovanja BIO27 je supervernakularno

Piše: Smilja Štravs · Foto: arhiv MAO/BIO27

te. Vse večje zanimanje za vernakularne prakse in tradicionalno ekološko znanje (TEZ) zagotavljata bogat vir navdiha za sodobne oblikovalce.

STA SUPERVERNAKULARNO IN VERNAKULARNO SINONIMA?

Ne ravno. Supervernakularno je mišljeno kot nekakšen poziv k ozaveščanju. Povezuje napredne in okoljsko ozaveščene oblikovalce, arhitekte, mislece in raziskovalce, ki proučujejo scenarije, ki bodo kot alternativa industrijskim in tehnocentričnim navdihnili inovacije 21. stoletja. Provokacija v naslovu je namerna, protislovje, ki nastopa v združevanju pridevka super in vernakularnega, torej ljudskega, opozarja, da se moramo ustaviti in začeti razmišljati. Po drugi strani pa gre pri tej ideji tudi za opogumljanje posameznih lokalnih iniciativ, da lahko skupaj ustvarimo večji, skratka super učinek za zmanjševanje ogljičnega odtisa.

ŽIVIMO V OBDOBJU LIBERALNEGA KAPITALIZMA, KI NAS NA VSAKEM KORAKU OPOMINJA, NAJ PORABLJAMO VEČ IN VEČ. NA DRUGI STRANI PA VI PRAVITE, NAZAJ K NARAVI IN VEČ JE MANJ. KAKO?

Če želimo iz industrijske revolucije preiti v trajnostno revolucijo, je treba spremeniti temeljne družbene vrednote. Mislim, da se večina ljudi zaveda, da

moramo zmanjšati potrošnjo in oblikovati nov vrednostni kompas. Oblikovalci razvijajo nove alternativne koncepte in regenerativne prakse, ki bodo manj obremenilni za okolje. Seveda pa je to lažje reči kot narediti. Dober primer so prizadevanja oblikovalskega kolektiva Krater, ki gradi čajnico iz zbite zemlje v središču Ljubljane. Vsepovsod po svetu se zemlja uporablja kot konstrukcijski material, v Sloveniji pa ne, saj slovenska glina ni certificirana za gradnjo. Zato pa jo lahko slovenski graditelji uvozijo iz Avstrije, kjer je gradnja z glino zakonsko dovoljena. Takšni primeri potrjujejo, kako težko je prebiti uveljavljene komercialne prakse.

O TRAJNOSTI DANES VELIKO GOVORIMO, A JE TREBA OPOZORITI, DA POGOSTO S FIGO V ŽEPU, SAJ GRE VSE PREPOGOSTO V PRVI VRSTI ZA MARKETINŠKO STRATEGIJO V KONTEKSTU DRUŽBENE VŠEČNOSTI, IN NE TOLIKO ZA RESNO ZAVEZANOST TRAJNOSTNEMU DELOVANJU.

Vsekakor je veliko lažnega komuniciranja okoljske odgovornosti, vendar je zdaj čas, da preidemo od besed k dejanjem. Vedno več je podjetij, ki so se zavezala, da zmanjšajo ogljični odtis, pomembno pa je, da se tudi potrošniki zavemo svoje moči in k odgovornemu ravnanju spodbudimo blagovne znamke.

KAJ OPAŽATE NA RAVNI PODJETIJ – NEKATERA SO ZARADI OSEBNEGA AKTIVIZMA POSAMEZNIH OKOLJSKO OZAVEŠČENIH VODIJ BOLJ DRZNA, DRUGA ŠE TIPAJO, KAJ SE BO IZ VSEGA TEGA RAZVILO.

V industriji je ta hip opazna delitev na podjetja, ki si želijo poslovati, kot so vajena (business as usual), in tista, ki se zavedajo, da so spremembe nujne, in so odprta za transformativne pristope. Če želimo videti spremembe v večjem obsegu, je treba v akcijo, ne smemo čakati, da se bodo zgodile same od sebe.

Če želimo iz industrijske revolucije preiti v trajnostno revolucijo, je treba spremeniti temeljne družbene vrednote.

UPOKOJENI NEMŠKI INDUSTRIJSKI OBLIKOVALEC DIETER RAMS, LEGENDARNI OBLIKOVALEC BRAUNOVIH BRIVNIKOV, JE PRISEGAL NA SLOGAN MANJ JE VEČ. NA KATERI TOČKI V ZGODOVINI OBLIKOVANJA SMO DANES?

Ramsova izjava je danes bolj relevantna kot kadarkoli. Zanimivo je videti, da oblikovalci spet govorijo o varčnosti in skromnosti. Na razstavi Supervernakularno imamo italijansko oblikovalko Francesco Sarti, ki predstavlja pogrinjek z naslovom Beauty of Scarcity (Lepota pomanjkanja); to je njen manifest, ki pod vprašaj postavlja našo navezanost na pretirano potrošnjo in razsipnost. Sprašuje se, kako bi bilo, če bi naša estetska merila temeljila na skromnosti.

ALI BO SUPERVERNAKULARNO OBLIKOVANJE, KI IZHAJA IZ DRAŽJIH – NARAVNIH OZIROMA LOKALNIH MATERIALOV IN SESTAVIN, NA VOLJO VSEM, IN NE LE PREMOŽNEJŠIM, KOT NA PRIMER VELJA ZA EKOLOŠKO PRIDELANO HRANO?

Vprašanje je, kako poskrbeti, da bodo ti novi koncepti zares na voljo vsem in ne bodo ostali zgolj na ravni zanimive ideje. Dober primer je slovenska klobasa prihodnosti, ki jo je v sodelovanju z lokalnimi mojstri zasnovala nizozemska oblikovalka hrane Carolien Niebling. Gre za povsem novo do okolja prijazno klobaso. Skupaj s kuharskim mojstrom Igorjem Jagodicem iz ljubljanske restavracije Strelec in mesarjem Markom Butaličem so pripravili nov recept po navdihu lokalne prehrambne kulture, katerega glavne sestavine so ajda, čemaž in gobe. Pokusila sem jo in moram reči, da je klobasa odlična. Mislim, da gre za močno idejo, mi pa moramo poskrbti, da bo dostopna kar najširšemu krogu kupcev.

OBSEDENI STE Z VODO. KAKO GLOBOKO SEŽE TA OBSEDENOST?

Zelo globoko! Voda je v treh desetletjih postala nosilni steber mojega delovanja, z njo pa iskanje rešitev za njeno pomanjkanje v svetu. Zelo me zanima, kako lahko vplivamo na kulturo ravnanja z njo. Toliko načinov, na katere vodo uporabljamo in izrabljamo danes, ni več smiselnih. Kako lahko dopustimo, da ne zajemamo deževnice v najbolj sušnih predelih sveta? Ali pa, zakaj stranišča še vedno splakujemo s pitno vodo? Kako jo lahko bolj pravično delimo?