ART . Presežki umetnosti v Narodni galeriji in Cankarjevem domu

Zoran Mušič v Narodni galeriji

Zoran Mušič (Bukovica, 1909 – Benetke, 2005) je prvi modernistični slovenski umetnik, ki se je uveljavil tudi v zahodni Evropi. Kot slikarski, grafični in risarski mojster je večino svojega zrelega življenja preživel med Benetkami in Parizom. Slikal je krajine, tihožitja, portrete, dalmatinske osličke in konjičke, drevesa, vedute Benetk, dvojne portrete z ženo Ido in pretresljive starostne avtoportrete. Motive je ves čas navezoval na Kras in kraške prizore.

V Narodni galeriji je na ogled edina pregledna stalna razstava del Zorana Mušiča, ki jo je omogočila družina umetnikovega brata. Večina teh umetnin je namreč del umetniške zbirke Ljubana, Milade in Vande Mušič, kot donacija ali posoja Narodni galeriji. V zbirki so dela iz obdobja od leta 1935, naslikana kmalu po dokončani zagrebški akademiji, pa do leta 1999, ko je ustvaril še zadnje serije.

ŽE OSMI IZBOR STALNE RAZSTAVE UMETNIKA

Stalna razstava Zorana Mušiča je bila v prenovljenih prostorih Narodnega doma prvič postavljena maja leta 2016, zdaj se obiskovalcem predstavlja osmi izbor umetnin. V Narodni galeriji namreč poskušajo na svetlobo občutljive risbe in grafike, ki so pomemben del umetnikovega opusa, obvarovati pred škodljivim predolgim razstavljanjem in v nacionalni zbirki nepoškodovane ohraniti tudi za poznejše rodove.

Umetnine iz zbirke Ljubana, Milade in Vande Mušič so bile posojene tudi pomembnim mednarodnim predstavitvam opusa Zorana Mušiča; v Muzej Leopold na Dunaju in Galerijo sodobne umetnosti v italijanski Tržič (Monfalcone). Nacionalno zbirko in stalno postavitev pa Narodna galerija dopolnjuje z izposojenimi, podarjenimi ali kupljenimi deli umetnika.

SKORAJ 50 UMETNIN

V novi postavitvi stalne razstave Zorana Mušiča je na ogled 45 umetnin. Prvič so javnosti v galeriji predstavili večji izbor olj in akrilov na platno, ki so si jih delno izposodili iz zasebnih in javnih zbirk v Sloveniji. Akvarelov, grafik in risb je v novem izboru Piše: Aleš Čakš · Foto: Janko Dermastja, Narodna galerija

1.

2.

3.

Svetovno prepoznavnost je Zoran Mušič dosegel s ciklom Nismo poslednji, v katerem je prek svoje lastne izkušnje podoživel prizore iz koncentracijskega taborišča Dachau.

manj, le deset. Razstavljeni so zgodnji sredozemski motivi, ki so slikarja navdihovali od Dalmacije do Benetk, in njegovo ustvarjalno pot vodili v pomembno obdobje konjičkov. V novem izboru je večji poudarek na razvoju sienskega ciklusa in rastlinskih motivov. Te je v slikarskem razvoju pretkano razvijal do znamenitega cikla Nismo poslednji. Izstopajo še starostni avtoportreti ter beneške krajine in vedute.

1. Avtoportret, 1998, olje, platno, 81,5 x 54,5 cm sign. in dat. na hrbtni strani platna l. zg.: MUSIC / olio / 1998 Iz umetniške zbirke Ljubana, Milade in Vande Mušič

2. Barke v Benetkah, 1948, akvarel, tempera, papir, 208 x 259 mm sign. in dat. d. sp.: Music 1948, l. sp.: Venezia, vodni znak: EDAI =ANNECI =VELINAUSSEDAI Iz umetniške zbirke Ljubana, Milade in Vande Mušič

3. Most Rialto (Il ponte di Rialto), 1947, akvarel, papir, 242 x 342 mm sign. in dat. d. sp.: Music 1947, na hrbtni strani l. zg.: Zoran Music Venezia / Il ponte di Rialto 1947 Iz umetniške zbirke Ljubana, Milade in Vande Mušič

vlaganje v kulturO je bistvenO za napredek družbe. OsredOtOčiti bi se mOrali na razvOj gOspOdarstva.

Čas za razmislek.

Vprašanj je več kot odgovorov. A vedeti moramo, da hitrih in preprostih odgovorov na zapletena vprašanja, ki si jih zastavljamo že dolgo, enostavno ni. To nikakor ne pomeni, da jih nima smisla iskati. Prav nasprotno: moramo jih najti. In edini način je, da jih iščemo odprto, argumentirano, temeljito, z razmislekom. Zato smo oblikovali novo Sobotno prilogo. Bolj izčrpno, pregledno, aktualno, intelektualno izzivalno, sodobno in mislečo. Z njo nagovarjamo vse, ki vedo, da se iskanje odgovorov začne z branjem.

Umetniški vrhunci v Cankarjevem domu

Po nekaj mesecih suše gostovanj velikih imen domače in tuje umetnosti se nam še letos obetajo izjemni kulturni dogodki, na kakršne je vredno čakati. K nam prihajajo najboljši med najboljšimi iz sveta glasbe in uprizoritvenih umetnosti. Vrača se tudi znamenita kanadska skupina Ballets Jazz Montréal s stvaritvijo Dance Me kot posvetilo legendarnemu kantavtorju Leonardu Cohenu.

ZADNJA ODPRAVA REINHOLDA MESSNERJA

September se bo začel s festivalom Zadnja odprava Reinholda Messnerja. Messner je eden najboljših alpinistov vseh časov, prvi človek, ki je osvojil vse osemtisočake, in prvi, ki je

samostojno priplezal na Mount Everest brez dodanega kisika. Na festivalu bodo prikazani dokumentarni filmi, povezani z njegovimi podvigi, celoten dogodek pa bo zaključilo Messnerjevo multivizijsko predavanje z naslovom Živeti! (Gallusova in Linhartova dvorana, od 1. do 4. septembra).

KONCERT ISLANDSKEGA ZVOČNEGA SLIKARJA ÓLAFURJA ARNALDSA

Po štirih letih se v Ljubljano vrača večkrat nagrajeni umetnik, skladatelj in producent Ólafur Arnalds, ki bo predstavil svoj novi album Some kind of peace. Njegovi koncerti so globoko čustveni nastopi, ki ustvarjajo prostor intime, v katerem umetnik in poslušalci delijo lastno ranljivost skozi glasbo (Gallusova dvorana, 11. september).

RECITAL ALEKSANDRA GADŽIJEVA, NAJBOLJŠEGA INTERPRETA CHOPINOVESONATE

Recital ob 30. obletnici vzpostavitve poljsko-slovenskih diplomatskih odnosov bo predstavil odlikovanega slovenskega pianista Aleksandra Gadžijeva s sporedom del najslavnejšega poljskega skladatelja Frédérica Chopina (Gallusova dvorana, 16. september).

ABONMA VELIČASTNI

Abonma Veličastnih 7 je izgubil številko in postal abonma Veličastni, kot mu je do zdaj rekla večina. Tudi tokrat nas čaka sedem najboljših projektov uprizoritvenih umetnosti, ki še bolj kot prejšnje sezone stavijo na različnost. Plesnim projektom, gledališkim produkcijam in žanrskim kombinacijam obojega se letos pridružuje še muzikal. Piše: Kaja Komar

Oktobra prihaja predstava WAKATT s karizmatično kombinacijo desetih plesalcev Faso Danse Théâtre in afriško razigranega bluz tria Malik (Gallusova dvorana, 16. oktober ob 19.30).

Posebno gostovanje bo Dance Me, do zadnjega detajla izbrušen plesni projekt slovite kanadske skupine Ballets Jazz Montréal, ki temelji na glasbenem opusu enega in edinega Leonarda Cohena. Prefinjeno večplastno odrsko produkcijo je posvetilo slavnemu umetniku in priklic velikih ciklov življenja v petih obdobjih, kot jih orišejo Cohenova globoko refleksivna glasba in pesmi (Gallusova dvorana, 19. in 20. novembra ob 19.30).

Zadnji mesec v letu nas čaka Vse dobro, mednarodna, inovativna in večdisciplinarna odrska poslastica skupne Needcompany, ki se po dolgih letih vrača v naše kraje (Linhartova dvorana, 16. decembra ob 19.30).

Isti mesec bo na sporedu še Tesla, sodobni operni spektakel o življenju in delu enega največjih znanstvenih umov vseh časov Nikoli Tesli, ki je nastal v produkciji Drame in Opere SNG Maribor (Gallusova dvorana, 28. decembra ob 19.30).

Pozimi bo Drama HNK Zagreb z odlično igralsko zasedbo in v režiji Ivice Buljana pred nas razgrnila mojstrovino Miroslava Krleža v ritmično intenzivni predstavi V agoniji (Linhartova dvorana, 18. februarja ob 19.30).

Legenda sodobnega plesa Wim Vandekeybus, ki je svojo plesno skupino Ultima Vez ustanovil sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, prihaja z mitsko zgodbo o soočenju in preobrazbi, svetlobi in temi, smrti in prerodu Roke se ne dotikajo tvojega dragocenega mene (Linhartova dvorana, 14. aprila ob 19.30).

Enako svež je tudi projekt Vsak poskus se bo končal z zdrobljenimi telesi in zlomljenimi kostmi. Zvezdniški koreograf najmlajše generacije Jan Martens je naslov uporabil iz govora kitajskega predsednika Ši Džinpinga, ki je bil grožnja demonstrantom na ulicah Hongkonga z zahtevami po večji neodvisnosti. Sedemnajst plesalcev med šestnajstim in oseminšestdesetim letom bo uprizorilo gibalni spektakel, poenoteno in velikodušno delo, tako politično kot estetsko (Gallusova dvorana, 6. maja ob 19.30).

Foto: Thiery du Bois

BALLETS JAZZ MONTRÉAL S STVARITVIJO DANCE ME

Foto: Iztok Dimc Foto: Maximilian König

REINHOLD MESSNER ÓLAFUR ARNALDS

Zakaj ljubim Islandijo?

POSEBNA DEŽELA POSEBNIH LJUDI

Piše: Vesna Barbalić · Foto: arhiv Kompas

Ne obožujem le Islandije. Rada rečem, da obožujem vse, kar je nordijsko. Bolj ko je severno, boljše je. Islandija, ki sem jo prvič obiskala spomladi 2015, je bila razlog, da sem se zaljubila v nordijski svet, naravo in družbo, škrate, trole in vikinge, tradicionalne sage in pop kulturo.

Nekoč sem bila prepričana, da je Islandija eksotika v slogu »enkrat v življenju«, danes pa verjamem, da jo je treba obiskati vsaj dvakrat. Prvič »v času sonca«, v spomladansko-poletnem času, ko se narava prebuja. In drugič v času severnega sija, v jesensko-zimskem času, ko svojo moč pokažejo vremenski ekstremi in ko te, če imaš srečo, nagradi z osupljivim nebesnim obokom, po katerem poplesavajo barve najrazličnejših odtenkov in oblik.

DEŽELA PRESEŽKOV IN RAZKOŠJA NARAVE

Pogosto ji rečemo dežela ognja in ledu. Na Islandiji je več kot sto vulkanov, več kot desetino otoka pa prekriva led. Razkošje njene narave izraža tudi zastava. Modra barva so vode in gorovja, bela barva sneg in led, rde-