Casopis oskar 2017in18 by Janko

Oskar

Časopis OŠ Oskarja Kovačiča

2017/2018

Šolsko leto 2017/2018

Oskar Časopis OŠ Oskarja Kovačiča

www.ososkar.si

Urednica: Špela Stele

Zbiranje prispevkov: Učitelji in učiteljice OŠ Oskarja Kovačiča

Oblikovanje: Primož Jan

KAZALO: 1. ZA KAJ SMO HVALEŽNI…………………………………...6 2. MOJA MAMA………………………………………...……8 3. KDO JE ZAME PRIJATELJ?………………………………… 9 4. DOGAJA SE ……………………………………………...10 5. BOŽIČEK ZA EN DAN…...………………………………...16 6. OSKAR NA KARNEVALU………………………………….18 7. CHAIRITY…………………………………………………19 8. LIKOVNI NATEČAJ EKOŠOLE……………………………..20 9. ALTERMED……………………………………………...…21

10. IZDELAJ SAM……………………………………………..22 11. CANKAR NI NIKOLI IZ MODE…………………………….25 12. OSKAR PIŠE………………………………………………27 13. LEPA, LEPŠA, NAJLEPŠA..…………………………………34 14. MOJI LUBI SLOVENCI…………………………………….35 15. OCENA KNJIGE…………………………………………..37 16. LITERARNI VEČER S SAŠO PAVČEK……………………….42 17. NOČ KNJIGE……………………………………………..44 18. PREDSTAVITEV DRŽAVE…………………………………...46 19. TREND IGRAČA…………………………………………...50

20. BEYONCE…….…………………………………………...51 21. AH, TA VZGOJA………………………………………….53 22. STRIP……………………………………………………...55

ZA KAJ IN KDAJ UČENCI 1. D RAZREDA

… DA IMAM LEPO DRUŽINO: MAMICO, OČKA,

SESTRICO, MOJI BABICI, TETKO. UROŠ

… STAREJŠIMA SESTRICAMA, KO SE SKUPAJ ZABAVAMO. ALTIN

… KADAR ME MAMI PELJE V ŠOLO. JULIJA

SMO HVALEŽNI

… KO PRIDE K MENI PRI… KO SE IGRAM S SOJATELJICA. LEA ŠOLCEM. MARTIN

… KADAR SE BRATEC Z MANO IGRA. BRINA

… SESTRIČNI NEJI, KER SE VELIKOKRAT IGRA Z

… DA SMO PRIJAZNI MED SEBOJ. DOROTEJA

MANO. IZA

… KO S SVOJIMI DOMAČIMI DELAMO

… DA GRADIMO HIŠO,

SKUPAJ ZABAVNE STVARI.

KJER BOM IMEL 7

KIMIA

MOJA MAMA Mamica ima svetle lase. Se lepo obleče. Je prijazna, ker kuha in mi pere umazane obleke. Kuha mi kosilo. Rada gre na sprehod, še posebej ko gremo skupaj.

Moja mamica ima kratke lase. Ima rjave oči. V službo nosi balerinke in petke. Moja mamica rada kuha in pospravlja. Rada ustvarja. Ustvarja jajčka. Vesela je, ko ji pomagam. Rada jo imam, ker mi pomaga pri nalogi. Jaz ji pomagam pospravljati.

Luka Praprotnik, 2. d

Anastazija Popović, 2. d

Moja mamica je suha. Ima svetlo-temne lase. Je dobrega srca. Vesela je, ko ji pomagam. Vesela je bila, ko sem imela nastop. Zaigrala sem uspavanko. V službo nosi petke. Zelo je prijazna. Rada jo imam, ker mi pospravi sobo. V prostem času se usede na kavč in bere. Enja Vampelj, 2. d

Moja mamica ima rjave oči. Ima temno vijolične lase. Rada oblači črna oblačila. Prodaja parfume. Rada pomiva posodo. Zelo je prijazna. Rada peče palačinke. Moja mamica ima dobro srce.

Moja mamica ima rjave oči. Ima dolge črne lase in lepo se obleče. Je zelo prijazna. Včasih me pride iskat v šolo. Veseli jo, ko ustvarjamo. Dela v banki. Rada gre v gozd. Prebere mi pravljico. Imam jo najraje.

Mal Pleverič, 2. d

Leo Gavrilović, 2. d

Moja mamica se lepo obleče. Ima svetle lase. Oči ima modre. Lepo skrbi zame, ker jo imam rad. Ima dobro srce. Z mano gre na sprehod. Speče mi palačinke. Rada kuha. Zelo rada gleda na telefon. Rok Žerovnik, 2. d 8

Ima zelene oči. Je suha. Ima svetle lase. Rada me stisne. Hodi na pilates. Je pravnica. Vesela je, ko dela torte. Jaš Verčko, 2. d

KDO JE ZAME PRIJATELJ

O PRIJATELJIH SO RAZMIŠLJALI UČENCI 2. D-RAZREDA IZ RUDNIKA. PRIJATELJ JE TISTI, KI:

mi pomaga v težavah, mi kaj posodi, pride k meni domov, mi pomaga v stiski. Leo Garvanović me ima rad, mi pomaga v težavah, mi posodi stvari, pride k meni domov.

Hana Dizdarević mi pomaga v stiski, me ima rad, pridem k njemu in tam prespim, velikokrat sedi v isti klopi kot jaz. Ava Schmitzberger

ne reče besed, ki bolijo,

me ima rad, me obišče, se z mano igra, z mano kaj deli, z mano igra nogomet, je prijazen do mene.

me ima rad,

mi pomaga, skupaj delava domačo nalogo. Klara Pušnik

Enja Vampelj

mi pomaga,

me potolaži,

se z mano igra,

prespi pri meni, sedi v isti klopi,

se z mano igra, mi da sladoled, je prijazen, rad z mano igra nogomet.

se z mano uči.

me ima rad.

Luka Kozelj

Rok Žerovnik

Eva Štuhec

mi pomaga v stiski,

Julijan Jović

mi posoja, me nikoli ne tepe in zmerja,

je prijazna,

je vedno ob meni, ko mi je težko,

me potolaži, ko sem žalostna,

mi vedno pomaga, ko rabim pomoč, je prijazna in pride k meni domov.

pride k meni domov.

Lara Zupančič

Nuša Sodja

mi kaj posodi,

mi pomaga, ko se bojim,

mi kaj posodi,

me potolaži,

me ima rad,

pride k meni,

jo imam res rada.

mi pomaga pri nalogi.

z mano deli, prespi pri meni,

Lara Ficko

mi posodi igrače, se igra z mano, mi posodi kaj,

se igra z mano,

mi kaj lepega podari, mi pomaga v težavah, greva skupaj na sladoled.

Ajla Pajalić

z mano igra nogomet, sedi v isti klopi. Svit Podobnik

mi da sladkarije, mi pomaga pri nalogi. Jakob Paraš 9

mi pomaga pospraviti, je prijazen, se z mano igra, z mano pleza na drevesa, pomaga mi pri nalogi.

Maj Pleverič Elikan

DOGAJA SE ... IZLET V ZAMEJSKO SLOVENIJO V četrtek, 5. aprila 2018, smo se v okviru Zamejske bralne značke odpravili v Italijo, v deželo Furlanijo-Julijsko krajino. Po približno 2-urni vožnji, ki je v dobri družbi zelo hitro minila, smo prispeli v Doberdob, kjer smo si ogledali vojaško pokopališče in muzej o prvi svetovni vojni. Naslednja postaja je bil Oglej, ki je bil rimska postojanka v 4. stoletju. V Polonovi baziliki smo si ogledali zanimive mozaike, ki so bili v preteklosti kar nekaj časa prekriti z debelo plastjo peska in čisto pozabljeni. Nato smo se po hitrem prigrizku ali kratkem obisku trgovinic s spominki odpeljali v Čedad. Tam smo imeli nekaj prostega časa za kosilo in krajše raziskovanje mesteca. Ko smo bili vsi siti, smo bili pripravljeni na nove dogodivščine. Sprehodili smo se skozi mesto, čez Hudičev most, vse do Langobardskega templja. Tam smo si ogledali zanimive poslikave, še mi smo naredili nekaj fotografij in se vrnili do avtobusa. Kljub prijetni utrujenosti je bila vožnja nazaj še kar živahna. V Italiji je bilo zelo lepo in izvedeli smo veliko novega. Lucija MAKUC, 8. b

KROŽKARJI ROČNIH DEL SMO BILI ZELO AKTIVNI V letošnjem šolskem letu je krožek obiskovalo veliko učenk in celo kakšen učenec. Prevladovale so šestošolke, a tudi iz sedmega in deveta razreda so radi prihajali. Izdelovali smo cvetje iz krep papirja (krokusi in vrtnice) in oblikovali šopke za mamice. Učiteljica nam je pokazala, kako oblikovati cvet. Rezali smo, zvijali, kombinirali. Potem nam je šlo kot po maslu. Skupaj smo oblikovali venec iz krokusov in ga podarili gospe tajnici. Pred novim letom smo začeli izdelovati prve vizitke. Višek je bila ustvarjalna delavnica, na kateri smo skupaj s starši izdelali velikoooo novoletnih vizitk. Ves denar smo namenili za šolski sklad. Potem smo se učili osnov vezenja in najbolj spretni/spretne smo si izvezli prve motive. Veliko časa smo namenili osnovam pletenja. Nasnuli smo zanke, ki so bile v začetku trdo skupaj, da še pletilka ni šla vmes. Učiteljica je navadno rekla: »Podri in začni znova!« ali pa »Dobro, še vadi.« Ampak smo vztrajale in počasi že pletemo svoje prve šale in kape. 10

Nekatere smo začele z osnovami kvačkanja. Ista pesem! Nasnuj verižico in podri ter vadi znova. Kakšen bi rekel, da je grozno, da nima živcev, mi pa smo uživali. Med delom smo klepetali, si povedali vse, kar nam je ležalo na duši. Marsikdaj smo s pogovori rešili kakšen konflikt. Stkala so se prijateljstva. Med delom smo se kdaj pa kdaj tudi sladkali s piškoti. Pred dnevom žena nas je čakal nov projekt – izdelava voščilnic za vse zaposlene ženske na naši šoli. Na ta dan smo jih ponosni obdarili in jim zaželeli vse lepo. Za začetek pomladi smo okrasili oba šolska vhoda. Venec iz krokusov

Skupina učenk in učencev krožka ročnih del

USTVARJALNE DELVNICE

ZAKLJUČEK BRALNE ZNAČKE: Natan Leventić, 2. a V telovadnici smo gledali predstavo. Imenovala se je Martin Krpan. Martina Krpana je igral Jure. Prenašal je angleško sol. Brdavsa je igral gospod hišnik. Martin Krpan ima kobilo. Kobila nima imena. Med predstavo sem malo klepetal. Martin Krpan je stara pravljica. Ta pravljica mi je všeč.

Jaka Starovojtov, 2. a Najprej smo oblekli Martina Krpana. Predstavo je igral skoraj sam. Nekoč je prelagal sol. Pridrvela je lepa kočija. Ven je prišel cesar Jan. Konja je premaknil s poti kot peresce. Martin Krpan je bil zelo močan. V bojih je bil najmočnejši Brdavs, a Krpan ga je premagal. Domov je šel zelo srečen. Predstava mi je bila zelo všeč.

Kajetan Kisel, 2. a Predstava je bila zanimiva. Martin Krpan je junak. Bilo je super. Martin je tihotapil sol. Sol je smodnik. Krpan je z enim policistom premlatil ostale policiste. Martin je močan. Napeto je bilo, ko je Jure odsekal glavo hišniku. Bilo je malo smešno. Predstava je bila kul.

Mia Ristić, 2. a Gledali smo predstavo. Imenovala se je Martin Krpan. Martin Krpan je imel velike škornje, belo srajco, hlače in klobuk. Ni imel žene. Igral je sam. Imel je kovček. Martin Krpan je imel veliko kobilico. Krpana je igral gospod Jure. Zgodba je bila dolga. Predstava je bila zanimiva.

Ivan Lapanja, 2. a Gledali smo predstavo o Martinu Krpanu. Imel je pokrivalo, škornje in plašč. Martin je imel svojo kobilico. Kobilica je bila majhna a močna. Martin je nosil angleško sol. Bil je zelo močan. Šel je premagat Brdavsa. Martina je igral Jure, Brdavsa pa Goran. Martin je imel kij in mesarico, Brdavs pa meč. Predstava je bila zelo dobra.

PASAVČEK V PROMETU Tinka Pobalinka je šla s starši v šolo. V avtu se ni pripela z varnostnim pasom. Tinka je rekla, zakaj se je treba pripeti? In so ji rekli, zato ker se lahko zgodi nesreča. Tinko so opazili policaji. Policaji so Tinki rekli, da se mora pripeti. Potem je prišel še pasavček. Pasavček je rekel: RED JE VEDNO PAS PRIPET! Tinka se je končno pripela. Starša sta jo lahko odpeljala v šolo. Luka Kozelj, 2. d Predstava se je začela tako, da so predstavili štiri avte. Potem je moj prijatelj Jakob postavil prometne znake. Vsi skupaj smo zbudili Pasavčka. Pasavček se je ustrašil in vprašal, če je požar. Vprašal je tudi, kdo je postavil znake. Jakob je prišel k Pasavčku in mu dal petko. Pasavček mu je dal poljubček. Potem smo mu dali rutko in je letel kot Superman. Na koncu smo poslušali zgodbo in potem je bilo konec. Luka Praprotnik, 2. d Odšli smo v drugo šolo. Pogovarjali smo se o Pasavčku. V avtu moramo biti vsi pripeti. Odgovarjali smo na uganke. Ugibali smo in spoznavali prometne znake. Zbudili smo Pasavčka. Nataknili smo mu ruto. Gospa nam je pokazala vozila. Povedala nam je, da med vožnjo ne smemo motiti voznika. Všeč mi je bilo. Lara Ficko, 2. d Tinka je punčka, ki se noče pripeti. Mamica in očka jo hočeta pripeti. Nekoč je Pasavček prišel k njej domov. Rekel je, naj se pripne. Vprašala je , zakaj. Za tvojo varnost, je rekel Pasavček. Ko je bila Tinka stara 6 let, je šla v šolo. Učiteljica ji je dala rutko. Od takrat jo mama in Pasavček pripneta. Maj Pliverič Elikan, 2. d

Danes smo obiskali šolo na Dolenjski cesti. Tam smo se učili o prometu. Videli smo Pasavčka. Spoznali smo tudi prometne znake. Pokazali so nam različna vozila: osebni avto, policijski avto, gasilski avto in bager. Zastavili so nam vprašanja o prometni varnosti. Mi smo odgovarjali. Pozorno smo poslušali. Veliko smo se naučili. Zdaj bomo na cesti še bolj previdni. Svit Podobnik, 2. d Nekoč je živela Tinka. Hodila je v šolo. V šoli so jo klicali Tinka Pobalinka. Prvi šolski dan jo je mama peljala v šolo. Tinka se ni hotela pripeti. Mamica ji je govorila, da se mora pripeti. Tinka se je upirala, dokler ni prišel Pasavček. Pasavček je Tinki rekel, da se mora pripeti. Tinka ga je ubogala in se pripela. Potem so šli varno v šolo.

Leo Garvanović, 2. d

OBISK GLASBENE ŠOLE RAKOVNIK Kaja Kmet Džamdžič, 2. a Bili smo na glasbeni predstavi z naslovom Bobek in barčica. Igrali so zajec na flavto, žaba na klarinet, miška na kitaro, lisica na violino in medved na trobento oziroma violončelo. Punca je igrala na klavir, ker je klavir predstavljal barčico. Bobek je igral na harmoniko. Igralo je šest ali sedem vlog. Barčica je bila najprej majhna, potem so jo zvečali. Vedno, ko je prišla žival k Bobku, je zaigrala pesmico. Predstava je trajala eno šolsko uro. Bila nam je všeč.

Inna Ličina, 2. a V četrtek smo se odpravili v glasbeno šolo. Tam so nam predstavili glasbeno pravljico. Imenovala se je Bobek in barčica. Igrali so na različna glasbila. Najbolj mi je bila všeč violina. Glasbena šola je blizu naše šole. Na poti nas je spremljal dež. Bilo nam je zelo lepo. Čas je hitro minil. Upam, da še kdaj obiščemo glasbeno šolo.

Florian Hribar Bukovič, 2. a Danes smo bili v glasbeni šoli. Gledali smo glasbeno predstavo. Miška je igrala na kitaro. Žaba je igrala na klarinet. Bobek se je igral, da potuje z ladjo, ki jo je našel ob jezeru. Bobek je imel harmoniko. Medved je igral na violončelo in trobento. Zajec je igral na flavto, lisica pa je igrala na violino.

Anamarija Zgonc, 2. a Šli smo v glasbeno šolo Rakovnik. Gledali smo Bobek in barčica. Miška je igrala na kitaro. Žaba je igrala na klarinet. Zajček je igral na flavto. Lisica je igrala na violino. Medved je igral na trobento in violončelo. Zgodba mi je bila zelo všeč. Zelo močno smo ploskali. Upam, da jim je bil aplavz zelo všeč.

Pavlina Kastelec, 2. a Šli smo v glasbeno šolo. Tam smo se usedli na stole. Zaigrali so nam pravljico Bobek in barčica. V predstavi nastopajo žaba, medved, lisica, zajec, miška in Bobek. Bobek si je želel postati kapitan. Na jezeru je videl barko. Lisica je na krovu pela. Zajec je poslušal, kdaj pridejo nevihte. Žaba je gledala, kje so. Miška je veslala.

Igor Vesenjak, 2. a Gledali smo predstavo Bobek in barčica. To je bila glasbena predstava. Predstava je bila v glasbeni šoli. Tja smo šli peš. V predstavi so nastopali miš, žaba, zajec, lisica, medved in Bobek. Čolniček je bil v vodi. Medved je skočil vanj in čolniček se je zlomil. Vsi so bili žalostni. Medved je vedel, da je naredil napako. Naredili so večji čoln. 14

Kajetan Kisel, 2. a Šli smo v glasbeno šolo. Poslušali smo predstavo Bobek in barčica. Miška je imela kitaro, lisica pa violino. Vsaka žival je imela svoje glasbilo. Medved je bil kriv, ker je podrl čoln. Bobek je jokal. Lisica je predlagala, da naredijo novo ladjico. Imeli so se lepo. Bilo mi je všeč. Najbolj mi je bila všeč kitara.

OBISK ŠOLSKEGA MUZEJA Inna Ličina, 2. a

http://www.burger.si/MuzejiInGalerije/SlovenskiSolskiMuzej/SSM_Ucilnica02.html

Bili smo v muzeju Šola nekoč. V muzej smo odšli peš. Na poti smo srečali župana. Povabil nas je na sok in piškote. V muzeju smo se morali obleči v stara šolska oblačila. V starih časih so imeli učenci drugačne šolske potrebščine. Učitelji so bili bolj strogi. Otroci so bili skorajda brez pravic. Najbolj so mi bile všeč šolske uniforme. Upam, da se še kdaj odpravimo v Šolski muzej.

Dejan Simikić, 2. a V Šolskem muzeju smo se igrali staro šolo. V starih časih se učiteljice niso smele poročiti. Niso smele nositi ogrlic, uhanov, prstanov, ur in zapestnic. Učenci so morali nositi brezrokavnike. Učenke so morale nositi dolgo krilo. V starih časih so bile učiteljice zelo stroge. Poredni učenci so morali sedeti na oslu ali klečati na koruzi. Takrat so levičarje tepli, ker so pisali z levo roko. Poredni učenci so morali domov nesti osla. Učenci niso imeli zvezkov.

Igor Vesenjak, 2. a Danes smo imeli kulturni dan. V mesto smo se odpravili peš. V mestni hiši smo spoznali župana Zorana Jankovića. Povabil nas je na sok in piškote. Po malici smo šli v Šolski muzej. Oblekli so nas v stara oblačila in povabili v učilnico. Tam je bila tudi učiteljica, oblečena v stara oblačila. Govorila je v starem jeziku. Igrali smo se, da smo bili tudi mi v tistih časih. Prišla je tudi učenka z leseno torbo. Ker je imela tudi fračo, je bila kaznovana tako, da jo je učiteljica poslala na osla. Po ogledu smo se peš odpravili nazaj v našo šolo.

Jan Medved, 2. a Danes smo obiskali muzej. Do tja smo se odpravili peš. V muzeju so nam pokazali, kako so v šoli ravnali včasih. Oblekli so nas v stara oblačila. Posedli so nas v učilnico – fante na desno, punce pa na levo stran. Učili so nas, kako pozdravljati. Izvedeli smo, kako so kaznovali otroke. Ugotovil sem, da se imamo danes v šolah zelo fino. Tam mi je bilo zelo všeč. Želim si še obiskati kakšen muzej.

Pavlina Kastelec, 2. a Na poti do muzeja smo srečali župana. Povabil nas je na piškote in sok. V muzeju smo se preoblekli. Igrali smo se staro šolo. Imeli smo tablice. Učili smo se matematiko. Učiteljici smo rekli gospodična učiteljica. Ko smo dobili besedo, smo morali vstati. Potem smo se spet preoblekli. Nato smo peš odšli nazaj v šolo. 15

BOŽIČEK ZA EN DAN

OSKAR NA KARNEVALU ZMAJEV KARNEVAL Zmajev karneval je bil zelo zanimiv. Tam smo plesali in vsak je imel svoj kostum, mi smo bili Zverjaščkova druščina. Dobili smo tudi krof in sok. Zelo je bilo zabavno! Ula Urbanija, 2. c

PROJEKT CHAIRity

Na šoli smo v mesecu oktobru izvedli delavnico CHAIRity, na kateri smo umetniško predelali stare stole. Pri tem so nam pomagale umetnice kolektiva Smetumet. Prenovljeni stoli so bili kot dober primer krožnega gospodarstva del scenografije na mednarodni konferenci Eurocities. Kasneje so jih podarili javnemu zavodu Mladi levi ter šolam. Učencem štirih ljubljanskih šol, ki so bile povabljene k sodelovanju, se je g. župan zahvalil na sprejemu, ki je potekal na Magistratu, ter jih obdaril z vstopnicami na kulturne dogodke v našem mestu. »Ko stvari predelamo in na novo prebarvamo, preprečimo nastanek smeti,« je ob tej priložnosti povedala Alenka Kreč BriceljSmetumet. »Všeč mi je bilo, da starih stolov nismo zavrgli, ampak smo jih lepo prenovili in ohranili,« je za časopis Dnevnik povedal Erik Genc iz 5. a. »Rada ustvarjam, rišem tudi barvam. Za stol, ki sem ga pomagala obnoviti, sem izbrala modro, saj je moja najljubša.«

Za Dnevnik Loana Milar, 6. Razred.

SODELOVALI

SMO NA NATEČAJU

EKOŠOLE NA

TEMO, POVEZA-

NO S TRAJNOSTNIMI VIRI ENERGIJE, IN SICER TRAJNOSTNA MOBILNOST.

UČENCI

2. TRIADE SMO SE ODLOČILI, DA

MAKETO NAŠE ŠOLE NA

PRIKAZALI

DOLENJSKI

CESTI

PRIPRAVIMO NA TO TEMO.

SMO POTOVALNE NAVADE, ZELENE POTI DO ŠOLE,

OKOLJU PRIJAZNEJŠE NAČINE PREVOZA, PRIKAZALI PARKIRIŠČE/ PROSTOR ZA KOLESA IN PARKIRANJE AVTOMOBILOV V ŠOLI.

IZDELOVAJU MAKETE SMO SE ZELO ZABAVALI IN UPAMO, DA

KMALU PONOVIMO KAJ PODOBNEGA.

SEJEM ALTERMED V soboto, 17. 3. 2018, smo z učenci iz 9. b predstavljali našo šolo na sejmu Altermed v Celju. Predstavili smo se pod sloganom Oskar za zdravje. Poželi smo veliko pohval za našo stojnico, ki si jo lahko ogledate na fotografiji. Za celostno podobo smo bili nagrajeni z zlatim priznanjem. Špela Stele

IZDELAJ SAM Izdelki iz odpadne embalaĹže

Ptičje hišice

Oskarjev spomladanski venček

Potrebujete: obod za izdelavo venca krep papir različnih barv

lepilo (lepilna pištola) žica za ustvarjanje

CANKAR NI NIKOLI IZ MODE … RAZMIŠLJANJE NA TEMO DOMAČEGA BRANJA MOJE ŽIVLJENJE IVANA CANKARJA

KRIVICA BOLI Ivan Cankar je na svoji koži v svojem življenju kar velikokrat občutil krivico. Kot otrok je imel težko življenje, ker so bili zelo revni. Jaz težko razumem, da so bile npr. hruške v omari in jima je s sestro takoj padlo na pamet, da jih bosta ukradla. Mi v tem času imamo na srečo vsega dovolj. Se nam pa še zmeraj kdaj zgodi krivica. On je že kot majhen otrok občutil krivico, ko ga je njegova sestra obtožila, da je kradel hruške, pozabila pa je omeniti tudi sebe. Ampak se mi zdi, da takrat Ivan ni bil žalosten zaradi izdaje. Žalosten je bil, ko je videl, da je bilo mami hudo in on tega ni hotel. Veliko krivic je doživel tudi v šoli, npr. ko so trgali veje okrog šole, je bil kriv on, in čeprav je videl prave krivce, jih ni izdal. Če bi bil drugačen človek, bi jih takoj izdal in ne bi bil kriv, ampak najbrž se niti ni želel vmešavati. Grozno krivico je najbrž tudi doživel, ko jim je zgorela hiša. Sicer je bil takrat ''vesel'', ampak je kasneje najbrž ugotovil, da to ni vesela novica. In tudi krivica se mu je zdela, ko so zvečer doma otroci čakali mamo, da se bo vrnila s kruhom, a je ni bilo. Mislili so, da jih je zapustila. Za mizo so govorili grdo o lastni mami, sploh se niso prepoznali, niti pomislili niso, da bi se ji lahko kaj zgodilo, gledali so le nase. Za Ivana vemo, da mu je bilo kasneje, ko je mama prišla, žal. Krivično je bilo tudi to, da so bili oni revni, drugi pa ne. Po mojem mnenju najbolj grozna in žalostna krivica pa se mu je zgodila, ko mu je umrla mama. Nikoli ni molil, takrat pa je. In zdelo se mu je grozno nesramno, da mu Bog ni pomagal in da je mama umrla. Z njo sta imela posebno vez npr. ko je šel v Ljubljano (živel je na Vrhniki), ga je mama pospremila in sta oba jokala, ker sta vedela, da to morata narediti, da mora Ivan postati samostojen in študirati, a še zmeraj sta se drug drugega zelo pogrešala.

Krivica se mu je zdela tudi, ko je poznal nekega študenta, ki se mu je zdel zelo nesramen. Nekega dne ga je pred študentskim domom čakala njegova kmečka mama. Oblečena je bila bolj revno in on se jo je sramoval. Ko so jo zunaj videli njegovi prijatelji in vprašali, če je to njegova mama, jim je odgovoril, da te ženske ne pozna. Ona ga je čakala in ko do konca pouka ni prišel iz šole, ga je obiskala v njegovem stanovanju. Tam ga je srečala in nekako se je izgovoril, da je ni videl. Vendar se mi zdi, da se je Ivanu to zdelo zelo grdo in krivično do mame, saj mu je prinesla nekaj njegovih stvari. V mojem življenju se je zgodilo veliko krivic, tudi v šoli, pa ne samo z ocenami. Do mene so se obnašali,kot da ne obstajam, v njihove ''skupine'' nisem prišla, a sem vesela, ker sem zdaj zaradi njih močnejši človek. Špela Vivod, 9. b

KRIVICE V CANKARJEVEM ŽIVLJENJU Ivan Cankar v knjigi Moje življenje opisuje svoje otroštvo. Knjiga je razdeljena na več črtic in vsaka ima svojo zgodbo. Vse pa imajo precej cerkveno vsebino, saj večkrat omenja grehe. Mislim, da je bila to prva krivica, ki se mu je godila. V vsem je namreč videl greh, vedno se je počutil krivega, tudi ko se mu ne bi bilo treba. Ko je sam jedel večerjo, njegova mati pa je sedela na pragu hiše in ni jedla, saj niso imeli dovolj hrane, je bilo to morda še upravičeno. V resnici pa sam ni mogel nič za to. Tukaj se mu je spet godila krivica, saj so živeli v takšnem pomanjkanju. Naslednja krivica se mu je zgodila, ko je prezgodaj spoznal smrt. Umrl mu je stari oče. Takrat je prvič videl mrliča, kar bi sicer moralo biti tako mladim otrokom prihranjeno. Ob tem dogodku je videl tudi očeta jokati in spoznal je pravo žalost. Prav posebna krivica pa se mu je zgodila, ko sta nekoč s sestro Lino kradla suhe hruške izza omare. Ker je bil dovolj majhen, ga je starejša sestra prepričala, naj se splazi za omaro in jih vzame. To je tudi storil in v nekaj dneh sta pojedla vse do zadnje. Nato pa je mati ugotovila, da so hruške izginile in zbrala vse družinske člane skupaj. Vprašala je, kdo je to storil, Lina pa je obtožila Ivana. Ta je bil od strahu tako trd, da se ni mogel niti zagovarjati in povedati resnice. Mati ga sploh ni kaznovala, le žalostna je bila. To pa je bilo verjetno še huje. Cankar ni rad hodil v šolo, imel pa je veliko željo po tem, da bi odšel v Ljubljano. Te želje dolgo niso uslišali. Na koncu pa se je le z materjo odpravil v to njegovo sanjsko mesto. Vendar, ko ga je ugledal, ni bil več tako prepričan, če si to res želi. A bilo je prepozno. Še sreča, da se ni obrnil, saj je kljub vsem krivicam tudi v svojem nadaljnem življenju uspel in postal odličen pisatelj, ki se ga bomo spominjali še zelo dolgo. Lina Lengar, 9. b

OSKAR PIŠE BESEDA NI KONJ Nekoč je živel osel, ki je bil len in nič se mu ni ljubilo. Nek lep sončen dan je čez zaledenjeno jezero prenašal zaloge za zimo. Ker je drselo, mu je seveda spodrsnilo. Močno je padel in se ni mogel pobrati. Od daleč je zagledal prijatelja, a si ga za pomoč ni upal prositi, saj je tudi on sam prenašal velik in težak tovor. Nekega večera je to povedal svojemu mladiču, da bi se kaj iz tega naučil. Nekoč se je tudi mladiču pripetila nesreča in iz očetove pripovedi se je naučil, da je vredno vprašati za pomoč. Tako je prosil svoje prijatelje in pomoč seveda dobil. Marcel Vavtar, 7. b

DOMIŠLJIJSKA ZGODBA NA TEMO KRALJA MATJAŽA Votlina pred mano se je odprla. Ko vstopim, se gora zapre in me skrije pred sovražnikom. Slišim samo še majhen šum, nato postane vse tiho. Nato se mi približuje velika senca. Pogledam okoli sebe in vidim stol in mizo, za katero naj bi sedel kralj Matjaž. Kar naenkrat pa se pred menoj pojavi kralj Matjaž. Potem me vpraša: »Kdo si ti? Imaš rada disko?« Jaz mu odgovorim: »Sem Zala, dekle iz prihodnosti. Ja, rada imam disko, ampak se mi zdi, da sploh ne veste, kaj je disko.« Kralj Matjaž reče: »Prav imaš. Res ne vem, kaj je disko.« Iz žepa potegne nekakšen daljinec in pritisne na gumb. Iz stropa se kar naenkrat spusti disko krogla z zvočniki. Kralj Matjaž pa reče: »1, 2, 3, 4!« Njegovi junaki pa začnejo plesati makareno. »Hi, hi, hi! Pa sem te! Prvi april!« Od začudenja obstojim. Danes ni prvi april! »Zgrešili ste za samo 15 dni! Upsa!« »Toliko let sem že tu, da sem čisto zamešal datume.« »Saj je v redu. Zdaj pa moram iti, da me ne bodo iskali. Adijo!« »Čakaj! Izvoli, to je zate.« Podari mi mošnjo zlatnikov. Zala Silič, 3. a

DRUŽINA

BASEN O POTEPUŠKEM PSU

Očka me v šolo vozi,

Nekega dne se je potepuški pes ves lačen sprehajal po ulici. Srečal je mogočnega psa, ki je bil videti zelo rejen. Potepuški pes je razmišljal, od kod dobi toliko hrane. Toda mogočnost in vzvišenost tega psa ga je odvrnila, da bi ga povpraša. Že je imel vprašanje na koncu jezika, vendar ga je njegova boječnost odvrnila od tega. Tako se je še naprej prehranjeval le z drobtinicami in ostajal ubog, suh potepuški pes.

pol pa še v službo zvozi.

Nauk te zgodbe je, da beseda ni konj.

Mama nam doma pospravlja,

Katja Jaklič, 7. B

Očka, mama, sestra, brat

to je moj družinski sklad. Vanj vlagamo ljubezen in si pojemo to pesem:

očku pomaga, ko popravlja.

ZVEZEK

Sestra že na faksu je, tam zelo všeč ji je.

LETALO

Nazadnje pa še bratec moj, ki iz šole hodi z menoj. Špela Košir in Zala Vrtačnik , 4. d

Naš zvezek požira besede kot za šalo.

Letalo, ko leti,

Pišeš v njega, rišeš v njega,

močno brenči.

delaš kar hočeš, ha ha ha!

Ko pa pristaja,

ŠTEDILNIK NAM NAGAJA Štedilnik na nagaja, se zraven še ohlaja, ko prižgeš ga, se popara in verjetno zahaja. Kuhaš, kuhaš župico, Ko jo skuhaš, dobiš juhico.

Nekateri ga kličejo zrezek,

pa laja.

a njega to ne moti. Pilot izstopi,

Ko postane zaspan,

drug vstopi.

se pospravi kar sam.

Sedeži so prazni,

potem pa polni.

Nikoli ni žalosten, nikoli ni jezen,

Na štedilnik položim lonec, ko se skuha, je z njim konec. Dodal bom še juhico, ko jo pojem, bom dobil muhico ali pa dudico.

Ko pilot leti, stevardesa vstopi.

Ko pa pristane, pa obstane.

Kakšen lonec, kakšen konec, to se bo zgodilo tebi ali pa mogoče meni.

Mihaela Stojoska

Matic Debevec, 4. a 28

saj je zvezek. On vedno uživa v vsakem potisku pisala, še posebej, če se v njega zapiše šala. Naja Belčevski, 4. c

LONCI

Korenje, rezanci, omaka, že lonci skačejo po štedilniku.

Lonci so vel'ki,

Ko pa se juha skuha,

lonci so majhni,

že v avtopralnico hitijo,

lonci so ozki,

zobe si umijejo, kožo si sčistijo,

lonci so široki.

potem pa v posteljo hitijo.

Lonci, ko nič ne delajo, spijo,

Medtem ko lonci delajo, v vrtcu spijo,

v omari po vrsti ležijo,

na postelji ležijo in krožniki brž na mizo hitijo,

ko pa mama juho kuha,

da vanje juho nalij`mo.

brž iz omare polno loncev kuka! Lonci pa nazaj v omaro, Vsak na delu in nobeden več ne spi,

da se spočijejo

so že v vrsti za zabavo,

za novo zabavo!

ki na štedilniku gori. Na štedilniku je tako veselo,

UPOR NA(D)LOGAM Nejc Bobek, 4.c

da že juha ven leti! Ti, nadloga, bodi naloga,

NALOGA

NOČNI STRAŽAR

ker težiš mi cele dni. Učiteljica daje, jaz rešujem

Naloga, naloga, vse se ponavlja,

Ko spiš, on te štiti,

pisanje, risanje, čačkanje,

naredil si ga ti,

vse mogoče stvari,

proti pošasti se bori,

Težka si za tri,

čas hiti, da zamudiš še najboljše reči.

zelo je luštkan in mehak.

dolga pa za dva.

cele dni za tri!

Zato te delam Naloga, naloga, vse se ponavlja,

Ko ga objameš, premaga

sedenje, učenje, listanje,

vse pošasti.

kot da konca ni!

Ime mu je Nočni stražar.

Dolgočasno, bedno, vse te stvari!

že petnajst dni z nočmi!

Govoriš mi v čisti nič, zato se ti uprem. Ker siti smo te vsi,

Ampak če jo pozabiš,

tiho bodi ti!

pa jo po riti dobiš. Nejc Bobek, 4.c

Ela Košorok, 5. d 29

UGANKA UPOR PROTI SLABIM LJUDEM

Do glave polna je zelenja,

vsak dan polna od življenja. Tu so gore, mesta in reke. Pravi o sebi: »Žival sem, a ne živa. Blagor tistemu, ki pri meni biva.«

Danes vam bom predstavil realni svet, ki s slabimi ljudmi je preklet.

(Slovenija) Ela Košorok, 5. d

Sami teroristi na obzorju,

MAŠČEVANJE NARAVE

nočejo, da se približamo njihovemu teritoriju. Puške, pištole in podobno, ampak mi hočemo mir in srečo,

Ljudje celega sveta mečejo smeti sem ter tja.

vi pa nas gledate še bolj podrobno čez puškino lečo.

Mislijo, da to ni nič takega.

V nogometu vrtijo mastni se vijolci, Plastika, steklo, tetrapak

mislijo, da imajo denarja kot vesoljci.

vsepovsod ležijo,

Begunci nas prosijo za lepše življenje, država pa slabo upošteva njihovo mnenje.

Le kaj naj narava stori?

Veliko je podkupovanja,

Kmalu se nam bo maščevala

ker slabi ljudje nočejo razkriti

za vsa ta dejanja.

njihovega pomanjkanja znanja.

Veter, nevihta, ogenj bo, če kmalu ne ukrepamo.

Ni pomembno, kaj imaš doma, ampak kar v srcu nosiš

Ločevati, zbirati in skrbeti bomo morali,

in če te kdo rad ima.

če želimo živeti v miru.

Mark Kastelic Jeršin, 5. d

Klara Meden, 5. d

PRIJATELJ

GOVORITI (KLEPETATI)

Prijatelj je tisti,

Govorimo, govorimo, govorimo.

ki te ne žali in te ne udari.

Zakaj med poukom govorimo?

Ne prizadene te

Govorimo že lahko,

in ti ne vzame stvari. Ne meče ti papirčkov za zabavo, samo pomaga in misli z glavo. Je prijazen, se ne dere

a med poukom to ni lepo. Ko lulat te tišči,

samo dvigni roko. In ko učiteljica te vidi,

in samo knjigo pobere.

začni govoriti. Govori še takrat,

Prijatelj je tisti,

ki te nasmeji in čokolado ti naredi. Naj je črn ali bel, Zakaj prijatelj bi izsiljeval,

ki mim' mene so šli.

in ko moraš vstati. Benjamin Serdinšek Sadar, 5. d

in prav vse soglasnike. Zapoje DO RE MI, V roki čopič že vrti, prehranska piramida se vidi.

Preučili smo že vodovod,

A ko ugledaš mrak, postaneš sitnežu enak. Ko gledaš v nebo,

radi se smejimo povsod. Ana Lina Lenarčič, 5. d

POMLADNA

ti lepo postalo bo.

najraje bi pojedel žabo.

Ptica na sadu je lepša kot kraljica v gradu. Potoček z vodo je lepši kot

zlato.

Briga me za punce,

Briga me za hrano,

Obvlada samoglasnike

na hitro najdeš srečo.

Briga me za vse.

v geometrijo se spusti.

And singing one, two, three.

Briga me.

Geotrikotnik zavrti,

Ko se zazreš v nebo,

Ko pa zagledaš mrak pred sabo,

ker hoč'm vid't sonce.

poltrake in premice.

Kolo pri športu se uči.

Benjamin Serdinšek Sadar, 5. d

Briga me za vse ljudi,

Pozna že vse poštevanke,

ko lulat te tišči

Ampak te je samo objel.

Briga me za vse.

zdaj premaga že vse.

NEBO IN MRAK

saj te ni prizadel,

Briga me.

5. d najboljši je,

Potem pa družbo se uči.

prijatelja vedno v srcu boš imel.

BRIGA ME

HIMNA 5. D

Na nebu se skrivajo sanje,

Boljši je kruh kot sto juh.

lepše kakor otroško igranje.

A sonce je najlepše.

Če pa zaideš v mrak,

Sonce naj kar sije,

lahko dobi te vrag.

naj me s pesništvom oblije.

ker to še ni končano. Leon Svit Škulj

Peter Koren, 4. d 31

POMLAD Nekega pomladnega dne je začelo deževati. Lovro je zagrabil dežnik in odšel k prijateljici Maji. Odločila sta se, da bosta odpeljala kužka Pikija na sprehod. Na travniku sta videla lužo. To je bila luža stopljenega snežaka. Pomlad se je začela. Ven so pokukali zvončki in trobentice. Lovro in Maja sta se še malo poigrala. Nato sta nabrala nekaj zvončkov in jih odnesla mamici. Lara Ficko, 2. d

POMLAD Nekega pomladnega dne je začelo deževati. Matevž se je zbudil in je pogledal skozi okno. Zbudil je Gajo in potem sta šla zajtrkovat. Obula sta si škornje, oblekla pelerino in šla ven. Za njima je šel kuža Piki. Videla sta stopljenega snežaka. Na tleh je ležal snežakov lonec. Zraven hriba je tekel potoček. Na drevesu pojejo ptički in cvetijo rožice. Matevž in Gaja sta ugotovila, da se prebuja narava.

SVINČKOPIS Nuša Sodja, 2. d

PESMICA O POLETJU

NAŠ MALI SVINČNIK PIŠE ZELO DOLGO. ČE SE IZRABI,

Poleti je lepo, saj sije sonce in je toplo.

GA OŠILIMO PONOVNO.

OB TEM SE ŠE ZMANJŠA NE!

Na obalo pljuskajo valovi, ko me nežno božajo vetrovi.

ČE SE PRESTRAŠI, ŠE KAR NE NEHA PISATI.

V svetlem morju rada plavam, ob tem neizmerno se zabavam. Pod gladino iščem školjke,

ČE PA PADE V MOČAN KRIK, PA SE ZAUSTAVI NJEGOV PREMIK.

se hladim v senci oljke. IMAMO GA ZELO DOLGO, Rada ližem sladoled in ves čas sem dobre volje, saj tako je lepši svet in vsem nam je najbolje.

Živa Jug, 2. c

TO JE RES, A KO PRIDEMO, JE POLN ČUDES. NIKOLI NE NEHA, NIKOLI NE GRE,

KO PA ODIDE, PA GRE ZARES.

ANDRAŽ BRESKVAR 32

VAŽNI JAGENJČEK Nekoč je živela čreda ovc, čuval jih je pastir, ki je na mesec zaslužil en novc.

V čredi jagenjček važič je bil, rad skakal je po travnikih ves živ. A nekega dne sreča lačnega volka, večini jagenjčkom ne bi bilo do molka.

Hotel dokazati je svoj pogum, bil preponosen je njegov um. Volk z veseljem ga požre, in jagenček več ne važi se. Anton Toni Lenarčič, 7. b

Maja Kovačić, Nina Milovanović, 4. d

V 8. razredu bolje spoznavamo Prešernovo poezijo. Po branju Povodnega moža in Turjaške Rozamunde smo ugotovili, kako sta bili ti dve Prešernovi junakinji prevzetni. Spraševali smo se, kako bi izgledalo njuno srečanje … URŠKA IN ROZAMUNDA SE SREČATA NA PLESU Prešeren je ob izidu svoje pesniške zbirke priredil ples. Ker pa ni prav dobro pomislil, je Urško in Rozamundo posedel za isto mizo. Začelo se je s »prijaznim« pogovorom, ki je prerasel v prepir … ROZAMUNDA: Pozdravljena! … Uršula? URŠKA: Urška. Ti pa si? ROZAMUNDA: Rozamunda. S Turjaka. Kjer oče moj ima graščino. URŠKA: Jaz iz Ljubljane bele sem doma. V tisti hiši. Tam čez cesto. Tam družina moja dom ima. ROZAMUNDA:V tisti bajti? To še dom za miši ni! URŠKA: Dovolj o meni. Kdo j´ pa tebi v tisti ruševini obleko za ta ples sešil? Mogoče sluga? Stara mama, ki ob ognju tam sedi? ROZAMUNDA: Kako upaš turjaško si blago zaničevati, ko pa sama nosiš tako kot bi ga nardil´ pirati?! URŠKA: Oh! Da o tvoji frizuri sploh ne govorimo!!! Saj jo komaj opazi kdo, ki pride mimo. ROZAMUNDA: Zagotovo boljša je kot tvoja, ki izgleda kot požgana Troja! URŠKA: O delu moje matere nihče ne bo grdo govoril! Rozamunda, tebi zdaj gorje, lastnoročno vržem te v vode! Lucija Makuc, 8. b 34

MOJI LUBI SLOVENCI PISMA PRIMOŽA TRUBARJA V vlogo Primoža Trubarja so se vživeli učenci 9. c pri pouku slovenščine. Namen njihovega pisanja je bil predstaviti protestantske nauke v 16. st. in preprosto povedati Slovencem, za kaj so bili ti nauki za njih pomembni. Š. Stele

1. Filip Vavtar alias Primož Trubar Derendingen (Nemčija), 1586 Moji ljubi Slovenci, Zaradi zahtev cerkve, ki so nesmiselne, sem se odločil, da bom postal protestant. S toliko denarja, ki gre v cerkev samo za okrasitev, bi lahko zgradili 5 neokrašenih ali kakšnemu revežu

kupili hrano za družino. Cerkev je prostor, da se človek izpove, moli, prosi za odpuščanje in tako dalje. Za vse te stvari okrasitev ni potrebna. In grehi. Grehov se znebiš z molitvijo in dobrimi deli, ne s plačevanjem denarja cerkvi, ki ga zapravi za okras. Denar raje obdržite zase. Razmislite pa še o tem, zakaj bi nekdo hodil v cer-

kev in verjel v boga. Vsega, kar vam v cerkvah govorijo o njem, ne razumete, saj je vse v latinščini in ne v jeziku, ki ga govorite. Zaradi mojega mišljenja o teh izboljšavah Cerkve sem moral leta 1548 zbežati v Nemčijo in zapustiti svojo ljubo domovino. Tam sem dokončno postal protestant. A potem nisem počival in sem vam Slovencem, za lažje razumevanje vere napisal Catechismus in prilogo 8 listov Abecednika za lažje branje. Natisniti sem ju dal leta 1550 in izšli sta leta 1551. Denar za tiskanje sem komaj spravil skupaj in še podpisati se nisem mogel z lastnim imenom zaradi varnosti. Kmalu za tem sem začel pisati še druge knjige in sestavil slovenski knjižni jezik. Slovenski jezik se mora začeti uporabljati, zato bi bilo dobro, če bi s tem pismom še koga prepričal, da začne pisati knjige v slovenskem jeziku. Upam, da se bom pred smrtijo lahko še vrnil v našo domovino in po možnosti tam v miru umrl in bil pokopan. Philopatridus Illyricus

2. Jakob Pogačar alias Primož Trubar

Moji lubi Slovenci, odločil sem se, da vam napišem pismo in v njem pojasnim svoja dejanja ter razloge, ki so me pripeljali v trenutno situacijo. Upam, da boste moja pojasnila sprejeli in me podpirali na poti, za katero sem se v dobri veri odločil. Vabljeni vsi, da mi v imenu vsega slovenskega naro-

da, zaupate in sledite. Dragi Slovenci, da sem kot duhovnik prestopil na stran protestantizma imam dobre razloge, ki vam jih bom v nadaljevanju predstavil. Za protestantske ideje sem se navdušil pri škofu Bonomu in ker zagovarjam protestantske ideje moram večkrat bežati. Kot protestant sem napisal tudi prvi slovenski knjigi, Katekizem in Abecednik, ki sta napisani v gotici in tudi v bohoričici. V Katekizmu sem opisal verske vsebine, razne nauke in tudi pesmi, s katerimi sem hotel izraziti ljubezen do vas. Kot priročnik za branje sem za vas napisal tudi Abecednik. Močno upam, da vas bo vzpodbudil k branju in ohranjanju slovenske besede. Knjigi sem napisal pod psevdonimom Philopatridus Illiyricus, saj ju drugače verjetno sploh ne bi natisnili. Za vas bom pisal tudi naprej v slovenskem jeziku.

Upam, da me razumete in moje odločitve spoštujete. Za vas lubi Slovenci sem in bom naredil veliko. Vaš Primož Trubar

OCENA KNJIGE TRINAJST RAZLOGOV Avtor knjige Trinajst razlogov je Jay Asher, ameriški pisatelj sodobnih romanov za najstnike. Najbolj znan je po svojem delu Trinajst razlogov. Jay Asher se je rodil v Kaliforniji. Odrasel je v družini, ki ga je spodbujala, da je sledil svojim interesom. Asher je objavil tri knjige, in sicer Trinajst razlogov, Prihodnost nas in Kaj svetlobe . Knjiga Trinajst razlogov govori o srednješolki Hani Baker, ki se je ubila, za sabo pa pustila 13 kaset, ki pripovedujejo o razlogih njenega samomora. Vse se je začelo v poletju, ko se je družina Baker preselila v Crestmont. Takrat se je Hanino življenje začelo podirati. Že čez tri mesce je storila samomor. In po tem dogodku so bili vsi pretreseni in zmedeni. Najbolj zmeden od vseh pa je bil Clay Jensen, Hanin sošolec, ki je bil zaljubljen vanjo. Dober teden po Hanini smrti se je pred vrati hiše družine Jensen prikazala škatla od čevljev. V njej je bilo 13 kaset, ki so bile po-

svečene vsem, ki so bili krivi za Hanino smrt. V prvi kaseti je Hana govorila o Justinu Foleyju. Justin je že prvi šolski dan povabil Hano v park. Tisti dan je Hana doživela svoj prvi poljub, a ker je Justin želel biti priljubljen, se je naslednji dan zlagal sošolcem, da Hane ni samo poljubil, ampak jo je tudi otipaval. Govorice so se hitro začele širiti po šoli in uničile Hanin ugled. Druga kaseta govori o Alexu. Alex je bil eden izmed prvi Haninih prijateljev. Bil pa je tudi avtor seznama najlepših in najgrših punc iz prvega letnika. Na

njem je bila tudi Hana. Označil jo je za punco z največjo ritjo na šoli. Sošolci so jo začeli gledati samo v zadnjo plat njenega telesa jo celo otipavali in vse samo zaradi butastega seznama. V tretji kaseti Hana spregovori o prijateljici Jessiki Davis, ki je Hano na podlagi govoric obtožila, da ji je speljala fanta in na koncu jo celo udarila. Četrto kaseto je Hana posvetila šolskemu fotografu Tylerju. Hana je stalno imela občutek, da jo nekdo opazuje in fotografira. Hano je opazoval Tyler, vzel ji je zasebnost v njenem lastnem domu. Peta kaseta govori o Courtney, najbolj popularni punci na šoli. Hana je po vseh razočaranjih nad Jessiko in Alexom potrebovala prijatelja. Vsak, ki ji je posvetil pozornost, je bil v redu, samo da se ni počutila osamljena, pa ji je bilo že bolje. To Hanino naivnost pa je Courtney znala izkoristiti. Hana jo povabila na zabavo, na katero je samo potrebovala prevoz. Na zabavi pa je zapustila Hano in odšla z drugimi

in jim začela govoriti lažne stvari o Hani. Šesta kaseta pripoveduje o valentinovem. Marcus Cooley je za valentinovo Hano povabil na zmenek. Zmenila sta se, da se dobita v okrepčevalnici po pouku, a Marcusa ni bilo. Zamudil je dve uri, ampak Hana ga je čakala. Mislila je, da mu ni mar za govorice in da jo želi res spoznati, vendar je kmalu spoznala, da je v zmoti. Marcus jo je med pogovorom začel otipavati in Hana je takoj vedela, kaj hoče. Sedma kaseta se nanaša na Zacha, ki mu je bila Hana že nekaj časa všeč. Hotel jo je povabiti na zmenek in ona mu ni nič odgovorila, zato ji je zameril in ji začel jemati listke iz njene košarice. Namreč pri predmetu socialna vzgoja so imeli vsak svojo košaro, v katero so si med seboj puščali lepe misli. In Hana je zasačila Zacha, kako ji je jemal še tisto, kar ji je včasih vsaj malo polepšalo dan.

Osma kasta je namenjena Ryanu, uredniku šolskega časopisa. On in Hana sta skupaj hodila na tečaj poezije. Brala sta drug drugemu svoje pesmi in jih komentirala. Hana je Ryanu neki dan pokazala svojo zelo osebno poezijo in on jo je ukradel in pod anonimno objavil v šolskem časopisu. Ryan je vedel, da pesem govori o samomoru, pa ni nič naredil. Deveta kaseta govori o Clayju.

Clayju je bila ona zelo všeč. Na žuru nekega večera ji je Clay končno priznal svoja čustva in potem sta se poljubljala v eni od sob. Hana je vse skupaj kmalu prekinila in Clayja odslovila. Po parih minutah je slišala odpiranje vrat tiste sobe, zato se je skrila v omaro. Hana Claya ne obtožuje ničesar, on je na kasetah samo zato, ker se mu je hotela opravičiti. Deseta

kaseta opisuje dogodek, ki je sledil po tem, ko se je Hana skrila v omaro. V sobo je Justin prinesel čisto pijano Jessico in jo položil na posteljo. Hana je videla priložnost, da zapusti sobo, a je pred vrati slišala Justina in Bryca, ki sta se pogovarjala. Bryce je prepričeval Justina, naj mu pusti deset minut z Jessico. Hana ni mogla verjeti, kaj se je zgodilo zatem. Bryce je posilil Jessico in Hana je vse videla in lahko bi preprečila, pa ni. Tudi Justin ni. Oba sta bila kriva, da je bila Jessica zlorabljena. Enajsta

kaseta pa opisuje dogodek po žuru. Hani je prijazna navijačica Jeeny ponudila prevoz do doma. A na poti je Jenny zadela v stop znak in ga podrla. Hana je hotela sporočiti policiji, vendar ji je Jenny preprečila. Tisto noč se je zaradi tega, ker znaka ni bilo, zgodila nesreča in umrl je dijak četrtega letnika. Hana se je počutila krivo in to jo je žrlo. Dvanajsta kaseta govori o Brycu. Tistem, ki je posilil

Jessico in je čez dva dni na drugem žuru še Hano. Ni se mu upirala, bila je že tako odločena, da bo storila samomor, da je bilo to le še en razlog več. V trinajsti kaseti si Hana poskusi še zadnjič pomagati. Pristopi k šolskemu svetovalcu g. Porterju in mu zaupa, da ne vidi rešitve več. On pa ji ne pomaga. Tistega dne, ko se je to zgodilo, je vzela tabletko in umrla. Starši so jo našli, ko je bilo že prepozno. Kasete so potem krožile do zadnjega, gospoda Porterja, in potem izginile. Hana Baker je glavni lik te zgodbe. Predstavlja prav vse težave današnje mladine. Hana je imela srednje dolge rdeče lase, modre oči in malo bolj oblinasto postavo. Kot vsaka najstnica ni prav občudovala svoje zunanjosti in manjkalo ji je samozavesti. Načeloma ni veliko govorila, bila je zelo zaprta oseba. Svoja čustva je raje zapisovala in jih skrivala. Njena velika prijaznost, vera v ljudi in naivnost

so jo pripeljale do samomora. Njena vedno ponovljiva napaka, da je prehitro zaupala ljudem, se je prikazala kot glavni dejavnik njenih težav. Justin Foley je zvezdnik šolske košarkarske ekipe. Najlepši fant na šoli z moderno frizuro, sanjskim nasmehom, izklesano postavo in šarmom. Na vsak način se je hotel izkazovati, kot da bi stalno potreboval pozornost. Vse bi naredil, da bi bil prijatelj s priljubljenimi, zato je lagal in izdajal. Njegova strahopetnost in sebičnost sta ga pripeljali do tega, da je zaradi njega Jessica bila zlorabljena in Hana obsojena različnih neresničnih dejanj. Knjiga mi je zelo všeč, saj mi je odprla obzorja, kako lahko kakšno dejanje ali pa mogoče samo šala pripelje človeka do tega, da konča svoje življenje. Knjiga ti res da misliti, kakšen odnos moraš imeti do ljudi in da nikoli ne veš, kaj se dogaja z nekom, ki ti je mogoče blizu. Samomor je nekaj, na kar ne bi smel nihče pomisliti. V knjigi je pisatelj na zanimiv način predstavil človeške pomanjkljivosti v odnosih, zato je knjiga vredna branja.

Vsi bi morali premisliti, kako se obnašamo do drugih in kako ravnamo z drugimi. Vsem priporočam branje knjige, ker menim, da je potrebno delati na medsebojnih odnosih, da se stvari, kot samomori in podobne tragedije, ne bi več dogajale.

Lana Zlobko, 9. c

JANA FREY: JAZ, DRUGAČNA Jana Frey se je rodila 17. aprila 1969 v Nemčiji. Piše predvsem knjige za otroke in mladostnike. Knjiga Jaz, drugačna je mladinski roman in je bila prevedena iz nemščine. Glavna tema je problem verskih prepričanj in njihovega vpliva na življenje mladih. Glavna junakinja je dekle Kelebek, stranske osebe pa so predvsem njena družina in vrstniki.

Knjiga govori o turškem dekletu, ki živi v Nemčiji. Njeno ime – Kelebek – pomeni metulj. Ima starejšega brata Sercana in zelo razširjeno družino v Turčiji, ki jo vsako leto obiščejo. Vsi si zelo prizadevajo za ohranjanje turške tradicije. Kelebek hodi v navadno šolo in zelo rada riše, vendar se razlikuje od svojih sošolcev, saj ves

čas nosi naglavno ruto, zato je pogosto tudi tarča posmeha. V šoli torej ni priljubljena, ima pa najboljšo prijateljico Ano, s katero preživi veliko časa. Zanjo je njen način življenja nerazumljiv. Včasih je tudi užaljena, saj se Kelebek z njo ne sme družiti pozno zvečer ali priti na njen rojstni dan brez bratovega spremstva. Vendar se Ana vseeno zaveda, kako pomembna je vera za njeno prijateljico. Kelebek namreč prihaja iz zelo verne muslimanske družine. Pridno se drži vseh njihovih načel, dokler se nekega dne ne zaljubi v Janoscha, fanta poljskih korenin in krščanske vere. Čeprav ji zaradi vere starši skoraj nikoli ne pustijo sami iz hiše, se vseeno na skrivaj dobiva z njim pod pretvezo, da je pri Ani. Ko pa njena družina odkrije to skrivnost, jo odrežejo od sveta in pošljejo v Turčijo. Pod pritiskom se mora tudi zaročiti s svojim daljnim bratrancem. Čez pet mesecev se začne upirati in en teden sploh noče jesti. Zato ji dovolijo, da se vrne v Nemčijo. Ko pa se

vrne domov, ugotovi, da so odnosi v njeni družini uničeni. Najbolj hladen pa do nje ostaja brat Sercan, ki vero jemlje preveč resno. S prijatelji zelo hudo pretepe Janoscha, a ta na srečo preživi. Ko Kelebek uspe pobegniti od doma, jo Sercan najde. In tokrat jo želi ubiti. S pištolo ji že meri v glavo, a na koncu ugotovi, da ni dovolj močan za to dejanje. Kelebek je dekle več osebnosti. Sama sebe skozi knjigo poimenuje z več imeni, saj ne ve, kdo pravzaprav je. Včasih je žalostna, včasih vesela, hkrati pa čuti, da je, čeprav je rojena v Turčiji, tudi Nemčija del nje. Vedno bolj nezauplijva postaja tudi do omejitev svoje vere. Je nežna in lepa, ima dolge lase, ki jih skriva pod ruto, dokler se popolnoma ne upre veri. Od začetka do konca knjige se popolnoma spremeni, za svoja dejanja pa potrebuje veliko poguma. Njen značaj se kaže predvsem v težkih situacijah, ko ji družina obrne hrbet, saj je precej čustvena. Najbolj žal ji je za brata, s katerim sta se nekoč zelo dobro razumela. Čeprav bi se vse lahko razpletlo veliko bolje, na koncu zmaga, saj se bori za svoje pravice in srečo.

Knjiga mi je všeč, ker je nekaj posebnega. Ničesar ne olepšuje in zgodbo opiše na res realen način, tako da bi bila lahko celo resnična. Predstavlja problem sodobne družbe, ki je vedno večji. Nasprotja med verami, načela posamezne vere, predvsem pa neprilagodljivost priseljencev, ki svoje vere in kulture niti malo ne prilagajajo novemu okolju, pač pa se tam verskih načel pogosto še bolj strogo držijo. V današnjih časih

primanjkuje predvsem strpnosti med pripadniki različnih ver in sprejemanje drugačnosti. Ta knjiga pa opisuje tudi omejitve posamezne vere in njen vpliv na življenja mladih, ki želijo živeti bolj v skladu s sodobno družbo. Ti problemi so sicer predstavljeni na bralcu prijazen način, a ga vseeno pretresejo, prav tako kot napeti

medčloveški odnosti, predvsem med člani družine. Mene samo je najbolj pretresel konec knjige, saj je bil morda vseeno nekoliko pretiran. Knjiga pa mi je odprla nov pogled na svet, saj sem, ko sem jo prebrala, prvič zares poblizu spoznala muslimansko vero in način življenja, kot ga narekuje.

Knjiga je kar težka za branje, saj pisateljica uporablja zanimiv slog pisanja, vključuje pa tudi turške besede in fraze. Mene je najbolj zmotilo, ko je za glavno junakinjo uporabljala več imen, a sem kasneje ugotovila, da je s tem želela izpostaviti še en problem – krizo identitete. Pri branju pa me je zmotilo tudi precej slovničnih napak, za kar pa ne krivim pisateljice, saj je do njih zagotovo prišlo pri prevajanju. Knjiga me je sicer prisilila v razmišljanje, kaj bi sama storila na mestu določenih junakov, a sem ugotovila, da mi nihče od njih ni podoben, saj bi sama verjetno ravnala popolnoma drugače.

Knjiga je res zelo zanimiva in te pritegne v branje, saj je napeta, priporočila pa bi jo predvsem bolj veščim bralcem. Lina Lengar, 9. b

CYNTHIA VOIGT: NOŽ V ŠKORNJU Knjiga govori o spolnem zlorabljanju. V knjigi nastopajo Tish, očim Tonnie, mama Barbie, pomembna pa je tudi Tishina sošolka Miranda, ki se je obesila. Nihče ne ve zakaj, vendar jo še zmeraj obsojajo.

Avtorica je Cynthia Voigt. Rodila se je leta 1942 v Bostonu. Napisala je več kot 45 knjig. Dobila je tudi kar nekaj nagrad. Knjiga Nož v škornju je bila prvič objavljena leta 1997. Po njeni knjigi Homecoming je posnet tudi film.

ZGODBA: Tish je najstnica, ki jo očim spolno zlorablja. Ker še ni polnoletna, mora živeti pri očimu in mami. Neko jutro se očimu upre z nožem, ki ga je kupila za obrambo. Mama ji ni v pomoč, saj si le zatiska oči in se vedno postavi na stran očima.

Nož vzame v šolo, skritega ima v bulerjih. Pred kratkim je ena izmed sošolk storila samomor in Tish jo brani pred zlobnimi jeziki. Pri športni vzgoji bulerjev noče zamenjati s supergami, začne kričati in tako prestraši učiteljico, ta pa jo pošlje k ravnatelju. Ker je bila mama zasedena, je ravnatelj poklical očima, naj pride ponjo. Zaradi strahu pred soočenjem z očimom pobegne. Najde jo sošolka Chrissie, kasneje pa se Tish zateče k

njenemu očetu – odvetniku. Njemu zaupa vso zgodbo o maščevanju. Odvetnik ji pomaga, da na list papirja napiše vse svoje občutke. Da ji tudi svojo telefonsko številko. Tish se končno opogumi in se odpravi domov, kjer se očimu postavi v bran. MOJE MNENJE:

Knjiga je bila dobra in lepo napisana. Veliko je bilo Trishinih občutkov, včasih sem bila malo zmedena kaj sem brala, saj nisem čisto razumela, ko je govorila o svoji preteklosti. Ampak je potem pisateljica spet lepo napeljala zgodbo, tako da sem jo lahko razumela. Tema je zelo kruta, saj govori o spolnem zlorabljanju. Menim, da se je mama obnašala zelo neprimerno in

grdo, saj se ji je zdelo in je po tihem vedela, kaj se dogaja, a ni ukrepala. Šlo je za njenega otroka in tu se je obnašala zelo sebično, saj je gledala le na prihodnost svojega drugega otroka. Čeprav je bila odvisna od Tonniea, bi vseeno morala ukrepati. Preveč si je zatiskala oči in se obnašala, kot da to ne obstaja. Vendar je Tish ostala močna, pomagala ji je tudi sošolka Chrissie, in čeprav nista bili prijateljici, ji je ponudila pomoč očeta. Edina stvar, ki mi res ni bila všeč, je bil konec. Rada bi videla, kaj je Tish povedala očimu, kako so rešili zadevo, kakšno kazen je očim dobil. Končalo se je tako, da je Tish le pozvonila in očima počakala pred vrati.

Spolno zlorabljanje je velik problem. To ni le posilstvo, to je vsako nadlegovanje, ki te moti in ga ti ne dovoliš. Napačno mišljenje pa je, da to povzročijo tuji ljudje. Največ je družinskih članov, predvsem drugih možev in žena (primer Tish = očim). Žal se ga ne obravnava pravilno in se tudi žrtve ne želijo izpostavljati. Kot pri Tish – bilo jo je zelo sram in je velikokrat razmišljala, da je kriva ona, čeprav ni bila. Podobno se je počutila tudi njena sošolka Miranda, ki pa ni bila dovolj močna in se je obesila. Kot oseba mi je bila Tish všeč, saj se očimu ni pustila. Imela je le premalo poguma in tudi podpore mame ni imela. Njen pogum se je videl predvsem na koncu, ko se je soočila z očimom, čeprav se ga je bala.

Pisateljica je uporabljala knjižni jezik, vendar tak, da ga vsak bralec razume. Veliko je opisovala občutke, včasih nisi niti vedel, kje se oseba nahaja, ampak si vedel, kako se počuti. Preko zanimivih besed (npr. skriva se za zvoki televizije) je opisala, da mama ve, kaj se dogaja, a ni želela ukrepati. Knjigo sem prebrala hitro, lepo se bere in je zanimiva. Priporočam jo vsem, ki želijo vsaj malo videti, kakšne občutke doživlja oseba, ki jo nekdo spolno nadleguje. Na koncu je tudi lepo pojasnjeno, kaj to sploh je in kako ukrepati. Špela Vivod, 9. b

LITERARNI VEČER S SAŠO PAVČEK

Literarnega večera se je udeležilo veliko staršev in otrok. Najprej nam je učiteljski pevski zbor pod vodstvom Vatroslava Tomca zapel dve pesmi. Saša Pavček se nam je predstavila in nam na kratko povedala nekaj o sebi. Prav tako nam je zaigrala zelo smešen prizor iz ene od svojih komedij, ki naj bi jo napisala za svojega prijatelja. Ko smo se vsi dobro nasmejali, nam je predstavila svojo novo

knjigo, ki je bila namenjena otrokom in prav tako tudi staršem. Knjiga naj bi predstavljala begunce v današnjem času. Zgodba je govorila o starejšem moškem, ki se je upokojil in s svojo posadko “psom in mačko” odšel na dolgo potovanje po morju. Kapitan je s svojo posadko prestajal najrazličnejše preizkušnje in na koncu zgodbe pomagal dvema otrokoma.

Večer je zelo hitro minil. Na koncu pa smo se še posladkali z dobrotami, ki so jih pripravile naše kuharice. Neja Žagar, 7. a

NOČ KNJIGE NOČ KNJIGE NA PŠ RUDNIK O IVANU CANKARJU SMO IZVEDELI, DA SE JE ŠOLAL V LJUBLJANI. KO JE BIL MAJHEN, SO GA KLICALI JANEZEK. ZELO RAD JE JEDEL ŠTRUKLJE, KI JIH JE NAREDILA NJEGOVA TETA. KADAR JE PO HIŠI ZADIŠALO PO DIMU, JE VEDEL, DA BODO JEDLI ŠTRUKLJE. NEKEGA DNE STA SE S SESTRICO POVZPELA NA HRIB NAD MESTOM. KER JE BIL POŽAR, JE SESTRICA ZAKRIČALA: »JANEZEK, HIŠA NAM GORI!« JANEZEK PA JE REKEL: »JUPI, ŠTRUKLJI BODO!« UROŠ IN LUKA, 1. D

Letos je bil za temo Noči knjige izbran pisatelj Ivan Cankar, saj od njegove smrti mineva 100 let.

Kot vsako leto smo se tudi letos vsi zbrali v zgornji avli. Najprej smo se o njem pogovarjali. O njegovem življenju nam je pripovedovala gospodična Sara. Nato smo se razdelili po razredih in poslušali njegove zgodbe. Nato se je vsaka skupina udeležila delavnice, ki jo je vodila gospodična Sara. Naučila nas je pisati tako, kot so pisali nekoč. Pisava se je imenovala karolina gotica. Noč knjige nama je bila zanimiva kot vsako leto. Anja in Ela, 5. d

Letos je bila Noč knjige čudovita. Posvečena je bila stoti obletnici smrti Ivana Cankarja. 23. 4. smo se zbrali v zgornji avli, kjer nam je gospodična Sara predavala, kako so živeli v Cankarjevem času. Ko je končala, smo se razdelili po razredih in brali njegove knjige. Ko smo jih prebrali, smo imeli malico »Njam«. Napisal je zelo zanimive knjige. Ko je bil že čas, smo šli pisat zgodbe. Pisali smo tudi v pisavi karolini gotici. To je zelo lepa pisava. Laura, 5. d

PREDSTAVITEV DRŽAVE MONAKO Monako je druga najmanjša država na svetu, hkrati pa je najgostejše naseljena država. Leži na Azurni obali na jugu Francije, ta ozek pas ozemlja je od Italije je oddaljen dobrih 10 kilometrov. Monako ima površino 1.95 km2. Glavno mesto je Monako. Zaradi pomanjkanja prostora je promet s številnimi tuneli v veliki meri speljan pod zemljo. Prav tako je organiziran tudi železniški promet. Monako ima skoraj 38 tisoč prebivalcev, ki se ukvarjajo predvsem z igralništvom in turizmom. Vlada jim knez Albert II. V kneževini zaradi ugodne davčne politike in izjemne varnosti živi tudi veliko tujih milijonarjev, kar je opazno na vsakem koraku: veliko dragih avtomobilov, razkošnih hotelov, jadrnic in igralnic. V Monaku govorijo francosko. Zastava je dvobarvna; zgoraj rdeča in spodaj bela. Himna se imenuje Bandera. Najbolj tipične jedi so pan bagnat, ki je v bistvu solata v sendviču, socca, to so čičirikine palačinke, fougase je kruh posut z orehi in janežem, stocafi je sušena trska v paradižnikovi omaki, barbagiuan pa je ocvrto pecivo polnjeno s špinačo in sirom.

Monako sestavlja 5 regij: Fontvieille, La Condamine, Monaco-Vile, Monte-Carlo in Saint Michel. Fontvieille je najnovejši del Monaka. Zaradi pomanjkanja prostora je država izsušila obalni del morja in tako razširila svoje ozemlje. V tem delu se nahaja tudi nogometni stadion kluba Monaco, ki je zelo uspešen v francoski prvi ligi in v ligi prvakov. Najstarejši del mesta je Monaco-Vile. Postavili so ga na pečini nad Mediteranskim morjem. Utrdba skriva velike znamenitosti, kot sta Prinčeva palača in katedrala sv. Nikolaja, kjer so pokopani predniki družine Grimaldi. Najbolj znan del te sredozemske miniaturne države je Monte-Carlo, ki je ime dobil po princu Karlu. Svetovno slavo je dosegel z igralništvom, tu se torej nahajajo številni casinoji, zabavišča, terme, restavracije in hoteli. Najrazkošnejši je Hotel de Paris, v katerem je tudi največja vinska klet na svetu. V tej kleti hranijo tudi vina, ki so jih tam shranili med drugo svetovno vojno, ko je bil hotel zavzet. Skozi Monte Carlo poteka tudi tekma formule 1. La Condamine je drugi najstarejši del mesta. Tudi skozenj poteka del dirke formule 1. Znan je po pristanišču, kjer so največje in najrazkošnejše jadrnice, tudi jadrnica kneza Alberta II. V predelu se nahaja poslovna in pristaniška četrt z velikimi nebotičniki. Saint Michel je stanovanjski del kneževine, v katerem turizma ni.

V Monaku je najbolj vroče julija, ko imajo okoli 24°C, najbolj mrzlo pa je januarja, ko se temperature gibljejo okoli 10°C. Prvi zapisi o Monaku segajo v 5. stoletje pred našim štetjem. Monarhija pa je v 13. stoletju prevzela družina Grimaldi. S tem se je začelo najdaljše vladanje ene družine, ki še vedno traja. Grimaldiji živijo v najstarejšem delu Monaka, v Prinčevi palači, ki je del kulturne dediščine. Vanjo uvrščamo tudi kulturni ustanovi Opera in Ballets de Monte Carlo. Del naravne dediščine sta skala The Rock, na kateri stoji Monaco-Vile in Azurna obala, ki je večinsko v lasti Francije, majhen del pa ima tudi Monako. Znani državljani so knez Albert II., knez Rainer III. in ameriška filmska igralka Grace Kelly. Ta je po poroki s knezom Rainerjem III. postala kneginja in zaradi prezgodnje smrti v avtomobilski nesreči tudi simbol kneževine. Država mi je všeč, ker je majhna in ker imajo prince in princese. Najbolj pa mi je všeč prometna ureditev, ki sem si jo ogledal s pomočjo spletnih aplikacij. VIRI: https://potovanja.over.net/ http://citymagazine.si/clanek/monako-brez-skromnosti-prosim http://www.sola1.si/projekt/images/svetovna_mesta/monaco_celota.pdf

MOJA RODNA DOMOVINA: RUSIJA

Da vam predstavim Rusijo, sem se odločila zaradi tega, ker sem se tam rodila in tam živela 8 let in mislim, da vam bom o njej lahko veliko zanimivega povedala. Rusija je največja država na svetu, v kateri prebiva približno 150 milijonov prebivalcev. V Rusiji je uradni jezik ruščina, ampak v šolah in drugih ustanovah se učijo tudi drugih jezikov, kot so angleščina, francoščina, italijanščina, kitajščina ter nemščina. Šole so v Rusiji so zelo težke in zahtevne. Glavno mesto v Rusiji je Moskva, v kateri prebiva približno 18 milijonov prebivalcev, jaz pa sem se rodila v Rostovu-na-Donu. Don je reka. Ker se nahaja Rusija na severu ter severovzhodu, je mrzla, ampak podnebja so tudi različna na primer v Rostovu je toplo, ker je na jugu, ampak je vseeno bolj mrzlo kot v Evropi. V Novosibirsku je zelo mraz, npr. če je v Rostovu po zimi od 15 pa do -25, je v Novosibirsku od -30 pa do -40. Sneg začne padati zelo zgodaj, že jeseni. Rusija meji na veliko držav: na Ukrajino, Belorusijo, Kazahstan, Estonijo, Finsko, Korejo, Mongolijo in Latvijo. Državni simboli so medved, juha, ki se ji reče boršč, kruh, ki zgleda kot torta in se ji reče karavaj, ter rdeče-modro-bela zastava. Pokrajinskih enot je 8, povedala vam bom pa 3 najbolj znane. To so daljinskovzhodna pokrajina, sibirska ter severozahodna. Znamenitih državljanov je veliko, med njimi tudi Vladimir Vladimirovič Putin – predsednik Rusije, Aleksand Sergejevič Puškin – zelo znan pesnik ter Jurij Gagarin, prvi človek v vesolju. Obstaja pa še ulica, ki se imenuje Puškinskaja. Pod naravno dediščino spada moskovski Kremelj, kjer se nahaja tudi Rdeči trg ter zgodovinsko središče Sankt Peterburga. Pod naravno dediščino pa spada Bajkalsko jezero, Zahodni Kavkaz in Altajska gorovja. Rusija mi je zelo všeč, zelo je lepa, velika in zanimiva. Sedaj živim v Sloveniji, ampak upam, da jo še velikokrat obiščem. Polina Portnova, 7. b

RUBIKOVA KOCKA

TREND IGRAČA

Rubikovo kocko je leta 1974 izumil Erno Rubik. Na začetku so bile kocke slabše, sedaj pa so naredili boljše. Svetovni rekord v hitrostnem sestavljanju Rubikove kocke je postavil Avstralec Felix Zemdegs s časom 4.73 sekunde.

O TEKMOVANJU Na začetku nam je vodja tekmovanja razložila pravila tekmovanja. Nato so nam ostale učiteljice zmešale kocko naključno. Potem smo imeli dva poskusa za sestavljanje. Prvi so kocke sestavljali 6. razredi, nato 7., 8. in pa še 9. Najboljši iz posamezne generacije je dobil čokolado in svinčnik, zmagovalec med vsemi pa še novo Rubikovo kocko.

KAKO SE NAUČITI SESTAVITI RUBIKOVO KOCKO Rubikovo kocko se lahko naučimo sestaviti na več načinov. Osnovni način je začetniška metoda ali tako imenovana Adutova rešitev. Ta vsebuje 6 korakov, ki so vsi kar enostavni. Vsako zaporedje premikov na Rubikovi kocki imenujemo algoritem. Algoritem sestavljajo različne črke (ne vse), ki imajo vsaka svoj pomen. Ko se naučimo vse korake iz Adutove rešitve šele lahko sestavimo Rubikovo kocko. Nato pa se lahko naučimo še nove, hitrejše rešitve, da izboljšamo svoj rezultat. Svit Božič, 7. b 50

BEYONCE Beyonce je ameriška pevka. Njeno celo ime je Beyonce Giselle Knowels Carter. Rodila se je 4. septembra leta 1981 v Houstonu, Teksas. Visoka je 169 cm in tehta 65 kg. Je zelo samozavestna oseba. Nekateri ljudje jo opisujejo kot srčno in prijazno, drugi pa pravijo, da je vzvišena in naduta. Težko jo je zares označiti, zato ker se ne pojavlja v veliko intervjujih ali pogovornih oddajah. Njena mati Tina je delala kot frizerka. Ima korenine iz Afrike, Indije in Francije, njen oče pa je AfroAmeričan. Svoje ime je Beyonce dobila po dekliškem priimku svoje matere. Ima mlajšo sestro Solange, ki je tudi pevka ter igralka. Njena starša sta ločena. Kot majhna je obiskovala šolo St. Mary v Fredericksburgu, kjer je tudi hodila na ure petja in baleta. Njena učiteljica je opazila njen izjemen talent za petje, ko je zadela najvišje tone. Na tekmovanjih je kot sedemletnica premagala veliko starejše tekmovalce. Leta 1990 se je vpisala v Parker Elementary school, kjer so ji še pomagali razviti njen talent. Kasneje je šla še na glasbeno gimnazijo v Houstonu in 2 leti je pela v domačem cerkvenem zboru. Beyonce ni nikoli odšla na kolidž. Pri njenih osmih letih je skupaj s petimi deklicami na avdiciji nastala skupina Girl's time (Dekliški čas). Njihov takratni menedžer jih je prijavil na oddajo Star Search (Iskanje zvezd). Tam niso zmagale, kar je bil velik udarec za Beyoncino samozavest. Leta 1995 pa se je njen oče odločil pustiti službo in postati njihov menedžer. Skupino je zmanjšal samo na 4 in leta 1996 so se preimenovale v Destiny's child (Usodin otrok). Destiny's child so zaslovele s pesmimi za film Možje v črnem. Po tem so izdale nekaj albumov in njihova najbolj poznana pesem je Say my name (Reci moje ime). Dve članici nista bili zadovoljni z menedžerjem, Beyoncinim očetom Mathewom Knowelsom, zato sta zapustili skupino. Zaradi tega je veliko medijev začelo pritiskati na Beyonce in ker jo je takrat pustil njen fant, je bila več let v depresiji. Pomagala ji jo je preboleti mama. Po tem je začela samostojno kariero in leta 2003 je izdala prvi solo album »Dangerousley in love« (Nevarno v ljubezni). Do leta 2016 je izdala še pet albumov. Leta 2009 je bila na turneji, ki jo nekateri oboževalci opisujejo kot »najboljšo turnejo na svetu«. Nastopala je tudi že v nekaj filmih in ima en avtobiografski film z naslovom »Life is but a dream« (Življenje so le sanje). 51

Beyonce je pred poroko imela le enega fanta. Ko se je razšla z njim, je dolgo mislila, da ga ne bo prebolela. Nato pa je leta 2002 spoznala pevca Jay-z-ja. Na snemanju njegovega videospota je igrala njegovo dekle, kar je še spodbudilo govorice o njunemu razmerju. Beyonce od takrat vedno pravi, da bolj ko je uspešna, bolj potrebuje moškega. Leta 2008 sta se skrivoma poročila, zato ker nista hotela izpostavljenosti. Tako je še danes, saj se redko pokažeta skupaj. Leta 2010 je doživela spontani splav. Ta dogodek opisuje kot eno najbolj žalostnih stvari v življenju. Eno leto kasneje sta z Jay-z-jem odpotovala v Pariz, kjer je nepričakovano zanosila. To je oznanila na večerni oddaji. Leta 2012 se je tako rodila njuna hčerka Blue Ivy. Poimenovala sta jo po drevesu na Hvaru, ki se jima je vtisnilo v spomin zaradi prelepih modrih cvetov. Ravno lani je rodila še dvojčka. Beyonce vedno pravi, da želi biti dobra mama hkrati z vsem zvezdniškim delom. Dobila je že veliko nagrad (306) ali pa je bila vsaj nominirana zanje (846). Večna teh kategorij je za najboljšo R and B pesem leta, najboljši album, najboljšo turnejo itd. Njena najbolj priljubljena pesem na začetku kariere je bila »Dangerousley in love«. Njena najbolj uspešna pesem v celi karieri pa je »Single ladies« (Samske dame). Za to pesem je dobila 20 nagrad na različnih glasbenih dogodkih in več milijonov dobička. Beyonce se opisuje kot »moderno feministko«. Sodeluje in podpira več mednarodnih združenj za ženske in to kaže tudi v pesmih. Za njo in njenega moža Jay-Z-ja veliko ljudi pravi, da sta del združene organizacije Illuminati, ki na skrivaj nadzoruje svet. Obstajajo vse sorte teorij: od tega, da je ponaredila svojo nosečnost, do tega, da je njena sestra v resnici njena hčerka in da je Beyonce veliko starejša, kot se predstavlja. Ampak to so le teorije. Naslov njenega drugega albuma vključuje ime njenega alter-ega, tj. Sasha Fierce. Svoj alterego je ustvarila zato, ker je imela težave s samozavestjo in kadar je postala Sasha, je bila močna, odločna in samozavestna. Na odrih je vedno Sasha in tudi njen drugi album je razdeljen na dva dela. V prvem delu albuma pokaže sebe kot Beyonce, v drugem delu pa kot Sasho. Na začetku leta 2017 je na družabnem omrežju Instagram objavila sliko svojega nosečniškega trebuha. To je postala najbolj »všečkana« sika na Instagramu z več kot desetimi milijoni »všečkov«. Veliko zvezdnikov je delilo to sliko in s tem so pokazali podporo Beyonce. V čast njeni nosečnosti je organizirala tudi dobrodelni koncert. Beyonce sem si izbral za predstavitev zato, ker ima prečudovit glas in vsebina njenih pesmi te res pritegne. Meni osebno so bolj všeč njene starejše pesmi, ampak tudi novejše niso slabe.

Svit Jeram, 8. b 52

AH, TA VZGOJA VZGOJA OTROK Vzgoja je proces, ki se začne v trenutku, ko se otrok rodi, in traja celo življenje. V obdobju starega veka v stari Grčiji otroci niso imeli nobenih pravic. Bolne in šibke otroke so zavrgli, nekateri med njimi so postali sužnji. V srednjem veku so bili otroci v oskrbi mater, dojilj in varušk le do dopolnjenega 7. leta starosti. Nato so jih začeli vpeljevati v svet odraslosti. Med 14. in 16. stoletjem, v obdobju renesanse, so bile družine zelo števične, zato so starejši otroci skrbeli za mlajše. Za zapuščene otroke pa so začeli graditi sirotišnice. V 18. in 19. stoletju so bili otroci pogosto pretepeni in zgarani, saj so delali v tovarnah in so jih vzgajali s trdo roko. V moderni dobi naj bi odnos do otrok postal bolj ljubeč. Veljalo pa je prepričanje, da to lahko vodi v razvajanje. Poznamo 3 glavne vzgojne stile: AVTORITARNI, PERMISIVNI in DEMOKRATIČNI. Pri AVTORITARNI vzgoji je oče tisti, ki ga je treba brezpogojno ubogati. Ta vzgoja uči otroka, kaj sme in česa ne z različnimi zapovedmi in prepovedmi. Pri PERMISIVNI vzgoji pa primanjkuje zahtev. Otrok lahko dela, kar želi, in sam ne sprejema nobene odgovornosti. Pri DEMOKRATIČNI vzgoji starši otroku postavljajo omejitve, hkrati pa mu dopuščajo dovolj svobode. Ta vzgoja temelji na enakopravnosti otrok. V zadnjih dvajsetih letih so nevrobiologi začeli proučevati, kako pomemben je iskren in pristen odnos z otroki in da to dobro vpliva na razvoj možganov. Več o tem govori tudi magistra sociologije, psihoterapevtka in terapevtka Ana Bešter Bertoncelj. Zagovarja vzgojo, ki vključuje ljubeče in pristne odnose. Z otrokom starši sodelujejo, mu znajo postavljati ljubeče meje, ga znajo aktivno poslušati, videti in predvsem čutiti. Otroci se dnevno srečujejo s stresom. Naloga staršev ni, da jih skušajo zavarovati pred vsemi neprijetnimi izkušnjami in težavami, temveč da jih naučijo spopadati se s čustvi. 53

Otroci znajo sebi pomagati na 4 načine: z GOVOROM, IGRO, SMEHOM in JOKOM. Jok ima 2 nalogi: Prva je ta, da otrok staršu sporoča, da nekaj potrebuje (npr. je žejen). Druga naloga joka pa je ta, da z jokom otrok odlaga stres. Vendar pa je to mogoče le takrat, ko ima otrok ob sebi odraslega, ki ga ljubeče posluša. Pri ljubečem poslušanju gre za to, da starš prepozna stisko otroka in pri tem ostane miren. Na začetku se starš približa otroku in mu ponudi očesni stik, s tem mu da vedeti, da je tam zanj. To mu lahko tudi pove. Pri ljubečem poslušanju starš uporabi nežen ton glasu ter pazi, da ne govori veliko. Nekaterim otrokom pomaga tudi nežen dotik. V primeru, da otrok začne besneti in udarjati, mora starš zaščititi sebe in otroka. Zanimanje za to temo se je začelo spontano. V naši družini se veliko pogovarjamo že od nekdaj. Včasih kdo od otrok pove, kaj se mu je dogajalo čez dan, in potem se tako razvijejo različne teme. Govorimo o odraščanju, čustvih, odnosih, komunikaciji … Kadar ima kdo težavo, ga poslušamo in mu stojimo ob strani. Včasih kakšno stvar rešimo tudi s humorjem (in veliko mero empatije). Trenutno me najbolj zanimajo teme iz psihologije. O njih se veliko pogovarjam z mami, največkrat ob vikendih. Pove mi o stvareh, ki jih je sama prebrala ali pa mi pokaže kakšen film na internetu. Zaradi vsega tega lažje razumem vsakodnevne situacije, ki mi jih prinese življenje. Po končani osnovni šoli in gimnaziji bi se želela vpisati na študij psihologije in raziskovati v tej smeri. Tudi če mi življenje postavi nešteto preprek, bom poslušala svoje srce in sledila svojim sanjam. Zarja Anželj

VIRI: S. Bűrmen. (2014). Otroštvo nekoč 1. del: ko otroštva ni bilo. [online]. [uporabljeno 7. 4. 2018]. Dostopno na: https://www.iskreni.net/druzina/starsevstvo/134-razvoj-otroka/splosno/165295 -otrostvo-nekoc-1-del-ko-otrostva-ni-bilo.html S. Bűrmen. (2014). Otroštvo nekoč 2. del: od otroških delavcev do novega upanja. [online]. [uporabljeno 7. 4. 2018]. Dostopno na: https://www.iskreni.net/druzina/starsevstvo/134razvoj-otroka/splosno/165304-otrostvo-nekoc-2-del-od-otroskih-delavcev-do-novegaupanja.html A. Bešter Bertoncelj. (2018). Zakaj otrok joka? [online]. [uporabljeno 7. 4. 2018]. Dostopno na: https://zastarse.si/vzgoja/zakaj-otrok-joka/

STRIP

OŠ Oskarja Kovačiča Ob dolenjski železnici 48 1000 Ljubljana