Glasilo2016 by Janko

Oskar Časopis OŠ Oskarja Kovačiča

2015/2016

Šolsko leto 2015/2016

Oskar Časopis OŠ Oskarja Kovačiča www.ososkar.si

Urednica: Špela Stele

Zbiranje prispevkov: Učitelji in učiteljice OŠ Oskarja Kovačiča

Oblikovanje: Primož Jan

1. O življenju……………………….4 2. Književni listi…………………...6 3. Poezija na Oskarju…:….…...14 4. Basni……………………………...18 5. Branje se splača……………...21 6. Noč knjige 2016………………..43 7. Kaj mi pomeni domovina…….53 8. Krivica boli……………………...54 9. Natečaj NAJST………………….57 10. Oskar – kemik…………………..68 11. Oskarjeva potepanja………..72 12. Dogaja se … ……………………85 13. Hollywood……………………...86 14. Bonton…………………………...90 15. Intervjuji………………………...91 16. Moj hobi…………………………102 17. Moja najljubša žival……….105 18. Ocena video igre……………..108 19. Portreti………………………...109 20. Poletni horoskop…………...112 21. Strip……………………………....115 22. Recept…………………………….117 23. Razvedrilo……………………..118

Književni listi ČISTO MOJA ZGODBICA Zajček, pes in pajek so priredili tekmovanje Pes, pajek in zajec so priredili tekmovanje. Pes je predlagal poligon, pajek plezanje in zajec skoke. Noben se ni strinjal s predlagano tekmo. Zato so se odločili, da si bodo izbrali nekaj, kar bo vsem všeč. Odločili so se, da si bodo izbrali nekaj, kar bo vsem težko. Izbrali so tekmovanje v teku. Poklicali so lisico in jazbeca. Jazbec se je postavil na start, lisica pa na cilj. Jazbec je dal znak za začetek. Zajec je bil prvi, pes drugi in pajek tretji. Na koncu so vsi šli na sladoled in se imeli lepo. Špela Sodja, 3. d Zajček je priskakljal na travnik, tam je srečal psa. Čez nekaj časa se jima je pridružil še pajek. Zmenili so se, da bodo tekmovali. Niso pa se zmenili v čem. Zajec je rekel, da v skakanju, pes je želel tekmovati v grizenju kosti, pajek je hotel, da pletejo mrežo. Zajček je odločil, da bo tekma v teku. Vsi to dobro znajo. Pes in pajek sta se strinjala. Pes je prosil, da bi lahko dali na pot nekaj ovir. Zajček je bil nad tem navdušen. Pajku ni bilo preveč všeč, vendar se je s tekmo strinjal. Tekmovali so. Zmagal je pes, zajec je bil drugi, pajek pa tretji. Luna Šuc, 3. d 6

Pika in Peter premagata zlo Pika Nogavička je kot vsako jutro odšla na sprehod po rokah. Na drugi strani ulice je srečala Petra Klepca. Spoznala sta se tako, da sta se zaletela in štrbunknila na tla. Ko sta vstala, sta se opravičila in se začela predstavljati. Povedala sta si tudi nekaj o svoji moči. Po nekaj besedah sta začela tekmovati. Dvigovala sta vse od konjev do debelih ljudi. Čez nekaj časa se je iz vogala prikazal Bedanec. Videl je, da se Pika in Peter pomerjata in se jima je pridružil. Bedanec je močno pretiraval, začel se je velik pretep. Pika in Peter sta z lahkoto premagala Bedanca, nato sta se zmagoslavno odpravila na Pikine palačinke. Taja Gulič, Neža Žigon in Neja Žagar, 5. d

Grdo maščevanje Mali fantek Gašper je imel prijatelja, ki je bil volk. Vedno, ko je Gašper prišel iz šole, ga je čakal za vogalom šole. Nekega dne mu je volk rekel: »Veš, Gašper, globoko v gozdu je hiša, v kateri živi sedem kozličkov. Ali bi mi pomagal ujeti te kozličke?« Gašper mu je pritrdil. Nekega dne sta se odpravila v gozd, tam sta zagledala malo hišico. Ko sta prišla do hišnih vrat, sta rekla 1, 2, 3!!! Ko sta odprla vrata, so se kozlički skrili po hiši. Eden se je skrival v omari in ko sta odprla omaro, ju je z lopato mahnil po buči. Videle so se zvezdice. Hitro so zbežali in volk in Gašper jim nikoli več nista nagajala, ker jih tudi nista našla.

Lana Zrimšek, 4. d

Književni listi Pepelkini copati Nekoč je živela Pepelka. Imela je prijateljico Muco copatarico. Pepelka je izgubila copate. Muca copatarica je rekla, da ji bo sešila nove. Pepelka je prišla naslednji dan. Muca copatarica je Pepelki izročila copate. Pepelka jih je imela zelo rada. Tinkara Košir, 3. d

Obuti maček in Sneguljčica Nekoč je v stari hiši živel Obuti maček. K njemu je prišla Sneguljčica in ga povabila, da lahko prespi pri njej. Prišel je in se napil toplega mleka. Potem je Sneguljčica odšla v gozd nabirat jagode za obutega mačka in sedem kozličkov. Potem se je zgodila nesreča. Sneguljčica je padla v luknjo. Obutega mačka je začelo skrbeti, hitro je šel v gozd. Zagledal jo je in jo povlekel ven iz luknje. Tako se ni zgodila nesreča. Eva Haler Končan, 3. d

JAZ SEM LISICA

KROKODIL

JAZ SEM LISICA, TI PA NE,

Bil nekoč je krokodil,

JAZ SEM ZVITA, TI PA NE,

živel je v reki Nil.

VSAKA KOKOŠ SE ME BOJI,

Kakšen krokodil?

TEBE PA NOBENA!

Strašen, krvoločen, divji krokodil! Vse, kar je bilo kosmato, je lovil.

JAZ SEM LISICA, TI PA NE, JAZ KRADEM KOKOŠI, TI PA NE, TI BI MI HOTELA KOKOŠKO VZETI, PA JE NISI VREDNA!

Veliko krvi je popil. Strašno, strašno, strašno! Kar po petih nogah je hodil

NO, SAJ SAMA PREDOBRO VEŠ, KAJ BI DALA, DA BI BILA LISICA, DA BI BILA ZVITA KOT JAZ,

in se stalno je redil. Strašno, strašno, strašno!

PA TEGA NISI VREDNA. NO, SAJ SAMA PREDOBRO VEŠ,

Dokler neki lovec ni ga

KAJ BI DALA, DA BI BILA LISICA,

uplenil!

DA BI NOSILA KOKOŠI KOT JAZ.

In doma na steno svojo nagačenega pribil.

JAZ SEM LISICA, TI PA NE,

Strašno, strašno, strašno!

JAZ SEM ORANŽNA, TI PA NE, ŽIVIM V GOZDU, KJER IMAM BRLOG.

Tim Juvančič, 3. b AJDA GRADIŠAR, 3. B 9

Književni listi SLOVENSKA JUNAKA REŠITA DUNAJ Pisala bom o pesmi Pegam in Lambergar in pripovedki Martin Krpan. Obe besedili se dogajata pred davnimi časi, na Dunaju. Razlikujeta pa se v tem, da je pesem Pegam in Lambergar ljudska, pripovedka Martin Krpan pa je umetna pripovedka Frana Levstika. Začela bom s pesmijo Pegam in Lambergar. Ta se, prav tako kot Martin Krpan, dogaja na Dunaju. Tam je cesar nekoč razpravljal, kako dobra je njihova dežela in da ji nihče ne more nič hudega storiti. Pa je prišel mimo Pegam in mu nasprotoval. Tako je cesar še tisti dan dal poklicati Krištofa Lambergarja, junaka, ki je živel na Slovenskem, naj prihiti in se bori s Pegamom. Te novice so se kar hitro razširile do Lambergarja. Ta se ni obotavljal in se je hitro začel pripravljati na pot do Dunaja. Preden pa je odšel, mu je njegova bolehna mati dala nasvet, ki mu je kasneje še kako koristil. Svetovala mu je, naj Pegamu odseka srednjo glavo. Ko je Krištof prispel na Dunaj, sta se s Pegamom dogovorila, da se bosta borila na polju, kjer bodo boj lahko spremljali vsi, saj sta se borila za čast dežele. Dvakrat sta se pognala drug proti drugemu, a se nikomur ni zgodilo nič hudega. V tretje pa je Krištof upošteval materin nasvet. Zagledal je tri glave in odsekal srednjo. 10

S tem je odločil boj in ohranil čast dežele. Boj med Pegamom in Lambergarjem je zelo podoben boju med Martinom Krpanom in Brdavsom. Lambergar in Krpan sta junaka, ki živita na Slovenskem. Oba pokličejo v bran deželi, ki jo napadata sovražnika. Oba sta zelo pogumna in na koncu zmagata. A vendar je Krpan močan in samosvoj človek, Lambergar pa je predvsem dobrega srca. Oba sta tudi pametna. Krpan je to pokazal, ko je za kij uporabil les lipe, ki mu je prišel zelo prav. Lambergar pa je upošteval materin nasvet in Pegama premagal tako, da mu je odsekal srednjo glavo. Pesem Pegam in Lambergar se odvija v grajskem okolju in prikazuje junaštvo vitezov. To je značilno za romanco. V pesmi pa so tudi ljudska števila, kot so Pegamove tri glave in Lambergarjeva zmaga v tretjem poskusu. To pomeni, da je pesem ljudska. Ker pa je tudi daljša in pripovedna, spada med epske ali pripovedne pesmi. Tudi pripoved Martin Krpan je ljudska, čeprav ima avtroja, saj je umetna pripovedka. Obe besedili sta mi všeč in če bi morala izbrati le eno, bi se težko odločila. Najbolj sta mi všeč boja in to, da na koncu zmagata slovenska junaka. Obe besedili pripovedujeta o tem, kako junaka, ki živita na Slovenskem, pomagata tudi ostalim deželam. Danes so v tej vlogi le še kakšni športniki ali ostale znane osebe, za katere slišijo tudi v drugih deželah. Lina Lengar, 7. b 11

Književni listi SLOVENSKA JUNAKA REŠITA DUNAJ Pisal bom o epski pesmi Pegam in Lambergar in o zgodbi Martin Krpan. Pesem govori o junaku Krištofu Lambergarju, ki se je uspešno boril proti osvajalcu Pegamu. V zgodbi Martin Krpan pa se je kmet Martin Krpan boril proti Brdavsu. Ljudska pesem Pegam in Lambergar je romanca, saj opeva junaštvo Krištofa Lambergerja. Krištof je namreč iz Kranjske prišel na Dunaj cesarju v bran, da bi se pomeril s Pegamom. Med bojem je upošteval materin nasvet, naj Pegamu odseka srednjo glavo. Zaradi tega je zmagal v dvoboju in ohranil cesarjevo čast, ki mu jo je hotel Pegam uničiti z žaljivkami. Za nagrado je od cesarja dobil tri gradove na Kranjskem. Enako pa je storil tudi Martin Krpan iz zgodbe Frana Levstika. Tudi on je prišel na Dunaj branit cesarja in tudi Krpan je premagal osvajalca. Cesar in Dunajčani so mu bili zelo hvaležni.

Tako kot v večini ljudskih besedil, je tudi tukaj dobro zmagalo nad slabim. Vendar pa Lambergar in Krpan nista bila le prijazna, ampak tudi pogumna, pametna in strpna, saj sta ju nasprotnika zaničevala. Poleg tega pa je bil Krpan tudi močan in zgovoren, kar mi je bilo zelo všeč. Vendar je imel Krpan tudi slabe lastnosti, saj ni upal cesarju priznati, da prenaša angleško sol. Na koncu pa je le zbral pogum in to priznal. To je zelo razjezilo ministra Gregorja, a se Martin ni zmenil za to. Poleg vseh dobrih lastnosti dobrih junakov in okrutnosti zlobnih se opazijo tudi druge značilnosti ljudskih pesmi. Narečen in preprost jezik ni samo v ljudski pesmi, ampak tudi v umetni pripovedki. To pa zato, ker Krpan govori narečno in pozna zelo veliko ljudskih modrosti. Tudi čas ni naveden, vendar si to lahko predstavljamo. Obe besedili sta mi zelo všeč, vendar mi je zgodba Martin Krpan malo bolj. Mogoče zato, ker Martin uporablja smešne, a modre ljudske reke in modrosti, ali pa samo zato, ker sem jo večkrat prebral. Andraž Strmčnik, 7. b

POMLAD Ptički žvrgolijo, pomladi se veselijo,

SVOBODA

drevesa zelenijo, Svoboda je najboljša stvar,

rožice cvetijo,

zame je en velik dar.

v vetru se vrtijo.

Okoli mene ni zidov, lahko grem do vseh možnih svetov. Svoboda je tam, kjer vojne ni, svoboda zelo osreči ljudi. Svobodna sem jaz, svobodni smo mi, mi smo doma, kjer svoboda živi. Lina Lengar, 7. b 14

Melita Dolgan, 2. A

NAŠI OTROCI Sonček zgodaj se prismeje,

KNJIŽNICA

mrzle sobice pogreje.

Knjižnica je prava stvar,

Mamica že mleko kuha,

tam knjige niso za denar.

nič ne bo ga za lenuha.

Če ti knjig ni dovolj,

Ajda je takoj pri vodi,

potem si pravi knjižni molj.

Peter pa še leno hodi,

Tudi pesmi niso slabe,

Katji nič ne gre na smeh,

berejo jih še barabe.

ker ima en moker greh.

Knjižničarka ti pove, Zdaj otroci pridni so postali,

katera prava zate je.

mamica jih vse pohvali. V knjižnico zateči se,

Kdor je pa ne bo ubogal,

knjige beri še in še.

ga bo očka kregal.

Če s knjigami ne greš se boja,

Naši otroci so prav ljubki,

bralna značka je že tvoja.

dišijo kakor sladki kruhki, Lina Lengar, 7. b

ličeca imajo rdeča, oni so naša sreča. Svit Bašin, 2. A 15

MOJA KOKOŠKA Moja kokoška je mehka igrača, ki kljunček za mano prijazno obrača. Natalija Omerović, 2. A

Pa prileti tam mimo lep metulj in reče: »Če smem še jaz povedati nekaj pri vsej tej zadevi, rad pripomnil bi,

ZAJČEK IN MEDVED

da medvedu za verjeti ni.

Nekega dne se zgodilo je tako,

Še malo prej sem videl ga,

da zajček dobil novo je kolo.

kako se je peljal

Hitro k njemu medved prihiti

in ti kolo uničeval ...«

in vpraša ga, če posodi mu kolo.

Še preden pa metulj je stavek dokončal,

Še preden pa naprej odhiti,

je medved že urno zbežal stran.

obljubi mu, da kolo čuval bo zelo.

Zajček pa žalostno na skali je obsedel

Nekaj ur tako zajček čakal je medveda.

in ni vedel, kaj storiti.

Ko pa ta končno se prikazal je,

Čez nekaj dni pa oče mu popravil je kolo,

kolo s seboj imel je čisto uničeno.

izgledalo je, kot da novo bi bilo.

V svoj zagovor je rekel le:

Pa pride medved spet tam mimo

»Kriv nisem sam, verjemi mi,

in prosi zajčka, če kolo mu spet posodi.

lisica, ki zdaj tamle sladko spi,

Zajček pa mu reče le:

prosila me je prav lepo,

»Oprosti, vendar osel, pa čeprav sem zajček,

če posodil bi ji to kolo.«

gre le enkrat na led.«

Lina Lengar, 7. b 19

JEŽEV DOM Jež si je zgradil dobro zaščiten dom, pripravljen je bil na mrzlo zimo. Ko je prišla zima, je k ježu prišla kača in mu rekla, naj odpre, sicer mu bo pojedla vso zalogo. Jež je zaklenil vrata in sedel ob kamin. Naslednji dan je prišel zajec in ježa lepo prosil, naj ga spusti v hišico. Ta mu je ustregel in skupaj sta preživela mrzlo zimo ob kaminu. T. G., 7. B

VEVERICA IN SOVA Nekoč sta živeli veverica in sova. Ker ljudje sekajo gozdove, so sovi uničili hišo v velikem hrastu. Minilo je kar nekaj časa in sovo je zagrabila lakota. Zato je šla k veverici in jo prosila za hrano. Veverica ji jo je dala in sova ji v zahvalo reče: »Hvala, zelo si prijazna!«. Nato veverica hitro odide v svojo duplinico in napiše, kar ji je rekla sova. Ta napis si postavi nad kamin. Tako je lepa beseda našla lepo mesto. Andraž Strmčnik, 7. b 20

Branje se splača DELAVNICA ZA NADARJENE UČENCE DEVETIH RAZREDOV 27. 11. 2015 so nadarjeni učenci devetih razredov v Cankarjevem domu obiskali knjižni sejem in si v Štihovi dvorani ogledali predstavo Prosto po Prešernu. Najprej je bila na vrsti predstava, ki je bila nekakšna mešanica komične predstave Prešernovih najbolj znanih pesnitev in njegovega življenja. Zabavni odlomki iz Turjaške Rozamunde, Povodnega moža in Krsta pri Savici so nas močno zabavali, mešanje preteklosti in sedanjosti, pretiravanje, spretno vključevanje gledalcev v dogajanje … Vse to je pripomoglo k odličnemu doživetju, predstava pa obenem ni bila samo plehka zabava, saj je bil način predstavljanja našega največjega slovenskega pesnika obenem tudi spoštljiv in tudi simbolike ni manjkalo. Z veseljem bi si jo še enkrat ogledala, saj me je prijetno presenetila, ker še zdaleč nisem pričakovala, da bo tako zabavna. Priporočam ogled, saj se res splača. Po predstavi smo imeli še nekaj časa za ogled knjižnega sejma in nakup knjig. Izbira je bila zelo velika, zato se nam je dani čas kar hitro iztekel. Knjižni sejem se mi je zdel dobro organiziran, saj je bilo obiskovalcu na voljo veliko različnih knjig različnih založb, žanrov in avtorjev. Nato smo se učenci, nadarjeni tudi za angleščino, pridružili ostalim ljubiteljem angleščine in se udeležili delavnice Drama in english, kjer nam je bila predstavljena nova učna metoda za lažje osvajanje veščin govorjenja angleščine. Celotna delavnica skupaj s predstavo in sejmom se mi je zdela zanimiva ter zabavna, saj sem obnovila svoje znanje o Prešernu na zabaven način, si nabrala knjig in malo ponovila angleščino. Manca Gosenca, 9. C

KAJ MI POMENI KNJIGA Knjiga mi pomeni veliko, ker se iz knjig lahko veliko naučim, ker rada berem, ker so mi všeč zgodbe in ker se iz knjig lahko naučim risati. Ajda

Knjige so mi zelo všeč. Rada berem, še posebej stripe. Uživam v branju. Če ne bi bilo knjig, ne bi bilo mene. Knjige mi pomenijo zelo veliko. Zala Knjiga mi pomeni lepe sanje, veselje in zabavo. Zanimive knjige imam zelo rad. Rad imam tudi lepe in vesele pravljice, ker so pomirjujoče. Job Knjiga mi pomeni veliko znanja, veliko besednega zaklada. Rad berem grozne, norčave, smešne in pustolovske knjige. Zelo rad berem.

Lukas Knjiga mi pomeni zabavo in malo muho. Rad berem Lov na pošasti. Zaradi knjig imam boljši besedni zaklad in domišljijo. Tim 22

Knjiga mi pomeni veselje. Vsak večer berem. Veliko te nauči in ti oživi domišljijo. Meni je všeč, ker se z njimi naučim brati. Naila Rada berem knjige iz zbirke Anica. Zelo so zanimive in smešne. Ko berem, se počutim varno. Knjiga je moja prijateljica. Že od vrtca mi mami zvečer bere knjige. Babica mi kdaj pa kdaj kupi kakšno knjigo. Všeč so mi Bratec in Kljukec s strehe, Pika Nogavička in Andersenove pravljice. Inja Knjiga mi pomeni veliko. Rad berem pustolovske, zanimive in smešne knjige. Rad imam zgodbe, ki govorijo o vojnah in norcih.

Aldin Meni knjiga zelo veliko pomeni, ker me zelo veliko nauči in zato, ker misliš, da ni dobra, a na koncu je odlična. Jakub Knjige so zelo zanimive in poučne. Rada berem knjige in so mi zelo všeč. Najraje berem knjige s slikami. Ko berem knjigo, se umirim in zletim v pravljični svet. Anja

Knjiga mi pomeni veliko. Če ne bi bilo televizije, bi vsi brali. Všeč so mi smešne knjige, kot je Vitez brez glave. Alli

LITERARNI VEČER S PISATELJICO JANJO VIDMAR Letos sva se z mami udeležili literarnega večera, ki je bil 21. oktobra 2015, ob 18. uri v jedilnici šole na Galjevici, na katerem je gostovala Janja Vidmar. Večer mi je bil zelo všeč in presenečena sem bila, ker se ga je udeležilo mnogo več ljudi kot lani, ko je gostoval Ivan Sivec. Najbolj mi je bilo všeč to, da se je Janja znala tudi pohecati in ni bila ves čas resna. Rada sem prisluhnila tudi njenim dogodivščinam, o katerih je pripovedovala. Zelo me je nasmejalo tudi to, da je v svoje predavanje vključila tudi nas, poslušalce, še posebej pa, ko je na oder klicala učence. Razlika med lanskim literarnim večerom in letošnjim je bila zelo velika glede na število udeležencev, vendar pa mislim, da nas je prejšnje leto Ivan Sivec prav tako pritegnil s svojimi pripovedmi o Francetu Prešernu.

Mojca Berkopec, 9. b

Bil sem na obeh literarnih večerih. Vendar težko rečem, kateri mi je bil bolj zanimiv. Ko je k nam prišla pisateljica Janja Vidmar, nam je zelo lepo predstavila knjigo Otroci sveta in tudi publiko je zelo lepo vpletla v svojo predstavitev. Zelo zanimiva pa je bila tudi njena predstavitev potovanja po Mehiki. Enako všeč pa mi je bil tudi pisatelj Ivan Sivec, saj nam je tudi on na humoren način predstavil pesnika Franceta Prešerna. Andraž Strmčnik, 7. b

O obeh literarnih večerih mislim, da sta se gospod Ivan Sivec, ki je bil gost v februarju, in gospa Janja Vidmar, zelo potrudila. Gospod Sivec je pripovedoval zelo zanimive zgodbe, gospa Vidmar pa je

imela zelo dobro predstavitev in igre. Po mojem mnenju je bil Ivan Sivec bolj za odrasle, gospa Vidmar pa bolj za otroke. Ampak meni in staršema je bil vseeno bolj zanimiv pisatelj Ivan Sivec, ker je imel zelo dobre zgodbe. Tudi predstavitev Janje Vidmar mi je bila zelo všeč. Jakob Pogačar, 7. c 25

OBISKAL NAS JE PRIMOŽ SUHODOLČAN V četrtek, 14. aprila, nas je ob zaključku bralne značke obiskal pisatelj Primož Suhodolčan. Pogovarjali smo se o njegovih najljubših pravljicah, kot so Peter Nos, Košarkar naj bo, Kolesar naj bo in Pica je kraljica. Povedal je tudi zelo smešno zgodbo o treh palčkih. Govoril je tudi, kako je kupil papagaja, ki je pel smešne pesmi, in kako sta se s papagajem zelo dolgo učila peti lepe pesmi. Nekega dne sta šla k stricu in teti na nastop. Ko sta teta in stric slišala smešni pesmi o sebi, se je stric zaklenil v klet, teta pa ga je začela loviti. Rok Hozjan, 3. d

Primož je tudi povedal, da sta njegova najljubša junaka Peter Nos in Ranta iz knjige Košarkar naj bo. Povedal nam je tudi zgodbo o neumnem papagaju. Dobil ga je, ko je bil majhen. Zelo zanimiva mi je bila zgodba o treh palčkih, prvi je bil suh, drugi debel, tretji pa zmešan in vsi trije so šli lovit ribe. Suhi palček je ujel suho ribo, debeli palček debelo ribo in zmešan palček je ujel ladjo. Vsak si je pripravil svojo hrano in tako so vsi jedli. Potem je moral iti, pred tem pa mi je dal še svoj podpis. Aljaž Božič, 3. d 26

Prebral sem vse knjige za bralno značko. Za nagrado nas je obiskal pisatelj Primož Suhodolčan. Pričakali smo ga v zgornji avli. Povedal nam je veliko smešnih pravljic. Povedal je, da je imel v otroštvu papigo. Petošolcem se je podpisal na list. Napisal je veliko knjig. To so Peter Nos, Lipko in Košorok, Košarkar naj bo. Na koncu nam je rekel, naj gremo v knjižnico po njegove knjige. Juš Žagar, 2. d Postavili smo se v vrsto in smo odkorakali v zgornjo avlo. Povedal je smešne zgodbe. Všeč mi je bilo, ker smo se smejali. Vedno si je želel žival. Njegova želja se mu je izpolnila. Mama mu je kupila papigo. Znala je peti grde pesmice. Primož jo je učil lepe pesmi, pa mu ni uspelo. Bilo mi je všeč, ko je papagaj govoril. Napisal je knjige Lipko, Gum čigum. Lana Zupančič, 2. d

Primož je bil zelo smešen. Ko je bil majhen fant, je imel papigo. Piše lepe knjige. Napisal je Petra Nosa, Lipko in Košorok, Košarkar naj bo.

Bert Zorčič, 2. d

Zbrali smo se v zgornji avli. Zelo je bil smešen. Smejala sem se vsaki šali. Petošolcem se je podpisal na listek. Neža Jamnik, 2. d Zelo je bil zabaven in prijazen. Povedal nam je zgodbo o svojem papagaju. Poznam veliko Primoževih pravljic. Špela Košir, 2. d

V zgornji avli smo se zbrali. Bil je zelo smešen. Poznam njegovo knjigo o Petru Nosu. Imel je tečno papigo. Učila sta se lepe pesmi. Papiga si je izmislila svoje pesmi. Črt Lesjak, 2. d

OCENA KNJIGE Laurie Halse Anderson: ZAMRZNJENI DEKLETI Predstavila vam delo pisateljice Laurie Halse Anderson z naslovom Zamrznjeni dekleti. Knjiga govori o pogostem problemu današnjega sveta, ki se predvsem pojavlja pri dekletih v obdobju najstništva. V knjigi se 18-letna Lia spopada s problemom anoreksije, ki se poslabša po smrti njene prijateljice. Takrat postane še posebno trmasta in zavzeta za stradanje, prav tako pa nikoli ne pusti, da bi ji starši ali ljudje, specializirani za probleme, s katerim se bori, pomagali. Skozi zgodbo njena volja do življenja upada. Vse se začne s smrtjo prijateljice Cassie in njeno stanje se potem le še slabša, tik pred koncem želi celo narediti samomor, vendar se po neuspešnem poskusu odloči, da se bo za voljo svoje družine skušala pozdraviti. Njena mama, oče in očeto-

va nova žena Jennifer se trudijo Liino življenje skozi knjigo postaviti nazaj v ravnovesje, kjer bo lahko postala boljši zgled Emmi, njeni polsestrici, ki se čez zgodbo najbolj spremeni. Na začetku je navadna, mala, vesela punčka, ki se ukvarja z nogometom in košarko, skozi zgodbo pa začne opažati spremembe v Liinem vedenju, zato tudi sama postane bolj otožna. Vrhunec pa doseže, ko najde Lio po tem ko si je želela vzeti življenje. Izkušnja jo je trav-

matizirala in popolnoma se je spremenila. Prav tako ima na razplet zgodbe velik vpliv, saj je ona glavni razlog, da se je Lia na zadnje odločila, da se bo skušala pozdraviti. Lia in Cassie sta bili prijateljici že od malih nog, saj sta živeli druga zraven druge. Neke silvestrske noči sta si zaprisegli, da bosta postali najbolj suhi punci na šoli. Veselje seveda ni trajalo dolgo, saj so starši in prijatelji opazili njuno

nenadno izgubo teže. 30

Poslali so ju na zdravljenje v New Seasons, ki mu Lia čez celotno knjigo pravi

tudi ječa, a seveda nobena od njiju ni zares ozdravela, zato sta ga skupaj obiskali še enkrat, nazadnje pa ga je Lia obiskala še sama. Njuno prijateljstvo je skozi leta počasi razpadalo, saj so se Liini starši ločili, Cassie pa se je spremenila. Dokončno ga je razdrla Cassiina smrt v zatohlem motelu, kjer je Cassie umrla prav zaradi bulimije. Za njeno smrt je Lia krivila sebe. Posledica tega so bile halucinacije, ena izmed njih je bila tudi Cassie, ki jo je silila k stradanju in posledično k smrti. Poleg nje pa so se v njeni glavi začeli pojavljati tudi drugi glasovi s podobnimi nameni. Ker Lia ni bila dovolj močna za upor, jim je podlegla. Nekega dne jo je poklical fant z imenom Elijah, ki je delal v motelu, kjer je umrla Cassie, saj je imel sporočilo zanjo. Lia se oglasi pri njem, a se predstavi z imenom mlajše polsestrice Emme. Z Elijahom se zbližata in skupaj celo odideta na Cassiin pogreb, kjer Elijah izve Liino pravo ime in po tem se malce oddaljita. Po pogrebu Cassie in glasovi, ki 18-letnico preganjajo, postanejo hujši. To opazijo tudi njeni družinski člani, ki so se odločili, da se bo preselila k mami, s katero se nikoli nista razumeli, saj je ta na prvo mesto vedno postavljala svoje delo. Po nekaj dneh se Lia preseli nazaj k očetu in Jennifer. Glasovi v njeni glavi postajajo vse glasnejši, Cassie pa vse bolj resnična. Lia si nekaj dni pred božičem odloči vzeti življenje, vendar neuspešno. Ko je v bolnici, se Lia začne zavedati resnosti svojega problema, a še vedno nima ne volje ne moči za izboljšanje. Starši ji od takrat naprej nudijo popoln nadzor. Lia zaradi vseh pritiskov pobegne in se zateče k Elijahu z mislijo, da bi lahko skupaj zapustila zatohlo mestece, a ji ta kasneje ukrade denar in pobegne. Lia se je še nekaj dni borila sama s sabo, potem pa se je ponovno pojavila Cassie. Lia se je končno soočila z njo ter glasovi v njeni glavi in jih premagala. Kmalu za tem se vrne nazaj domov in sčasoma se v New Seasons začne zdraviti, tokrat zares. 31

Branje knjige je bilo po eni strani zanimivo, a tudi dokaj težavno, saj Lia skozi zgodbo uporablja veliko ne vedno razumljivih metafor. Kljub temu se mi zdi Liina zgodba in s tem problem anoreksije ter bulimije prikazan na zelo realen in na trenutke tudi krut način. Problem nam predstavi kot življenje med dvema svetovoma: med živimi in mrtvimi. Pisateljica je to poskušala povedati že kar takoj, in sicer z naslovom, saj ˝zamrznjeni dekleti˝ pomeni, da sta obtičali oz. zamrznili med živimi in mrtvimi ter vsak čas lahko stopita v katero koli smer. Iz

zgodbe je razvidno, da Cassie že na začetku stopi med mrtve, Lia pa na koncu za las med žive. Poleg tega pa nam knjige predstavi še odnos do družine, pokaže nam tudi problem, ki po navadi nastopi v obdobju naših let in skozi katerega gre prav vsak izmed nas, to je misel, da nikamor ne spadaš ter da vsi zahtevajo preveč. V tem pogledu knjige se tudi sama najdem. Na zadnje pa nas popelje še v temačen svet samomorov in samopoškodovanja. Zgodba nam

predstavlja, da glava ne misli vedno skupaj s telesom, to je jasno videti tudi na platnicah, saj so vsi stavki, ki si jih želi Liino telo, kot na primer: lačna sem, moram jesti, kako diši itd; prečrtani, kar ponazarja, da sama vse to zavrača in se sili k stradanju. Ta problem postaja vedno pogostejši v današnji družbi in to prav v naših letih, zato mislim, da bi se moral prav vsak pozanimati in prebrati knjigo, da bi spoznal, da smo sami sebi največji sovražnik. Manca Mihorko, 9. c

Yeonmi Park: DA BI LAHKO ŽIVELA »Najbolj hvaležna sem za dvoje: da sem se rodila v Severni Koreji in da sem iz nje pobegnila,« pravi Yeonmi Park, avtorica knjige, ki sem jo prebrala. Severna Koreja namreč ni navadna država. Na oblasti je samo en človek. Državljani ga po božje častijo. Vlada komunizem. Vse je podrejeno režimu. Države ne moreš kar tako zapustiti oziroma vstopiti vanjo. Brez posebnega dovoljenja se ne smeš preseliti. Kakršna koli elektronika in filmi, razen propagandnih filmov, so prepovedani. Tvoj status v družbi, izobrazbo, hrano, ki ti je dovoljeno jesti, določa posameznikov songbun, ki je kot nekakšna ocena posameznikove lojalnosti režimu. Ko vlada lakota, ljudje do smrti stradajo ali pa jedo divje rastline, da bi preživeli. Trupla, ležeča na ulici, so del vsakdana. Če oseba sredi noči brez opozorila izgine, ni to nič nenavadnega. Tako življenje v Severni Koreji opisuje avtorica Yeonmi Park. Yeonmi se je rodila leta 1993 v Hjesanu v S. Koreji. Ima starejšo sestro Eunmi, očeta Parka Džina Sika in mamo Keum Suk. Da bi družina v času lakote lahko preživela, sta starša postala ilegalna prekupčevalca z elektroniko, ponaredki oblačil raznih znamk in kovinami. Yeonmin oče je večino leta prebil v glavnem mestu Pjongjang in ilegalno preprodajal kovine. Zapletel se je z mlado Pjongjančanko Van Sun, ki mu je pri poslu pomagala, a so ga prek nje izsledile severnokorejske oblasti in ga obtožile preprodaje kovin in zaprle v kazensko taborišče, uničile njegove dokumente, dostojanstvo in ponos. Lakota v deželi je bila v polnem razmahu, ko se je Yeonminina mama odločila, da hčerki pusti sami v Hjesanu čez zimo, sama pa odide v Pjongjang v upanju, da bo lahko rešila moža pred krutimi severnokorejskimi zapori. Medtem ko sta se Yeonmi in Eunmi v hudi zimi borili za preživetje, se je njuna mama borila za svobodo svo-

jega moža, a žal neuspešno.

Mama se je vrnila in prodala družinsko hišo, v kateri so včasih živeli, in se skupaj s hčerkama preselila k očetovemu bratu v mesto Konvon. Ta je z njimi grdo ravnal, vse dokler se nekega dne na vratih ni pokazal bled, shujšan in zlomljen Yeonmin oče. Povedal je, da se je iz sicer brezmejno krutega zapora za nekaj časa rešil z zvijačo. Družina se je preselila nazaj v Hjesan in kmalu so jih dosegle govorice o neki ženski, ki naj bi bila pripravljena pomagati Severnokorejcem prečkati močno zastraženo mejo s Kitajsko po zamrznjeni reki

Jalu. Najprej je mejo prečkala Enumi, nato Yeonmi z mamo, čez nekaj časa pa se jim je pridružil tudi oče. Ko sta Yeonmi in mama prišli na Kitajsko, pa se nista zavedali, da je bil njun pobeg le prvi korak v trgovino z ljudmi, ki ju je imela v pesti. Prva stvar, ki jo je 13-letna Yeonmi na Kitajskem videla, je bila, kako so posilili njeno mamo. Na Kitajskem so ju večkrat prodali, posilili, a sta kljub temu imeli velikansko srečo. Yeonmi se je močno prikupila eni izmed »velikih

rib« v trgovini z ljudmi-Hongveju. Ta je poskrbel, da sta živeli v vsaj malo bolj dostojnih pogojih, in na Kitajsko pripeljal Yeonminega očeta, ki je tam umrl za rakom. Preprodajalec se je trudil najti Enumi, ki je od odhoda iz Severne Koreje niso več videli, a neuspešno. Hongvej je na koncu zapadel v odvisnost od alkohola in iger na srečo. Pijan je zakockal vse svoje premoženje in postal je nasilen. Takrat sta Yeonmi in njena mama vedeli, da je čas za odhod. Odločili sta se, da se pridružita krščanskemu misijonu, ki je organiziral prehode kitajskomongolske meje čez puščavo Gobi. Pobegi so se dogajali ponoči, ko so manjše skupine severnokorejskih prebežnikov pešačile skozi puščavo v Mongolijo, od koder so jih mongolske oblasti prepeljale v Južno Korejo, kjer so jih sprejeli kot lastne državljane, jim pomagali premostiti kulturne razlike in se privaditi na novo okolje. 34

Ta pot je Yeonmi in njeni mami uspela in šele v Južni Koreji sta ugotovili, kakšen pekel na Zemlji je Severna Koreja. Yeonmi, ki je pri 15 letih imela za prva dva razreda izobrazbe, se je vrgla v knjige in v nekaj letih pridobila diplomo, enakovredno srednješolski. Začela je nastopati v televizijski oddaji, ki je govorila o severnokorejskih prebežnikih v upanju, da bi našla izgubljeno sestro. Čez nekaj časa jo je našla, a ne zaradi oddaje. Ugotovili sta, da sta se njuni poti na Kitajskem večkrat skoraj prekrižali in da sta bili včasih le ulico narazen. Yeonmi

Park v zadnjem času potuje po svetu in se bori za pravice Severnokorejcev, ki imajo še manj sreče kot ona. Yeonmi je seveda glavna oseba v knjigi. Ker je avtorica avtobiografskega romana, pove skozi svojo zgodbo največ o sebi in sama bi jo označila kot pogumno, inteligentno in prebrisano, a hkrati kot nezamerljivo in preprosto. Skozi zgodbo odraste in hkrati izkusi veliko gorja, kar jo zaznamuje in oblikuje. Yeonmina mama Keum Suk je odrasla na severnokorejskem podeželju, v družini, ki je bila v režim zelo prepričana. Bila je odločna ženska, izobražena, a tako zatirana in zaverovana v propagando, da se je kljub opravljeni univerzi ob smrti diktatorja čudila, zakaj sonce še vedno sije. Ko je s svojo mlajšo hčerko pobegnila na Kitajsko, se je zanjo začela izjemno težka preizkušnja. Kot mama se je težko sprijaznila z dejstvom, da je ena izmed njenih hčerk morda za vedno izgubljena, druga pa dnevno trpi v pomanjkanju in strahu, ona, njena mama, pa je nemočna. O njenem videzu Yeonmi pove zelo malo, v celi knjigi jo samo enkrat opiše kot »zelo lepo žensko vitke postave in močnih udov«.

Pred to knjigo mnenja o Severni Koreji nisem imela, nisem zares vedela, zakaj naj bi to moje mnenje sploh moralo obstajati. Potem pa sem prebrala to knjigo in naenkrat so se mi odprla neka čisto nova obzorja – zato mi je knjiga tudi tako všeč – ker me je dejansko nekaj naučila. Govori o kratenju fundamentalnih človekovih pravic, predvsem pravice do svobode govora, osebne varnosti, življenja, prostosti, svobodnega gibanja, hkrati pa opisuje izgubo dostojanstva in trgovino z belim blagom. Je realna, dobro, iskreno

napisana, in ob grozotah, ki se skozi zgodbo dogajajo, vse moje težave naenkrat izgledajo nepopisno majhne in nepomembne. Kljub vsem grozotam Severne Koreje pa je v knjigi predstavljen tudi pogled iz drugega zornega kota; tam so ljudje med sabo povezani, dejansko se pogovarjajo, družijo in prav to pomanjkanje tehnologije posameznike poveže v celoto. Medčloveški odnosi na Kitajskem pa so seveda čisto drugačni, vsaj med ljudmi, med katerimi se je

znašla Yeonmi, tam gre samo za preživetje in zaslužek. V Južni Koreji pa so odnosi precej podobni našim; otopeli zaradi tehnologije in neprestane naglice. Jezik je razumljiv, občasno so se mi stavki zdeli malo predolgi. Občasno se pojavijo severnokorejski izrazi npr. uma je mama, to mi je bilo všeč, saj mi daje nek občutek pristnosti. Zmotila me je le občasna subjektivnost podatkov, na primer, že čisto na začetku knjige je reka Jalu opisana kot

mirna in plitva reka, v kateri so se otroci poleti kopali, nekaj strani kasneje pa že govori o mrzli in globoki reki z močnim tokom. Mogoče bi sedaj morala reči, da se v neki osebi zares vidim, a se ne. Sicer osebe niso vse karakterno označene, a skozi pripoved v knjigi največ izvemo o Yeonmi.

Njene odločitve sicer razumem in bi sama najbrž ravnala drugače, po drugi strani pa mi je njena osebnost popolnoma tuja, na primer, ko govori o svojem zdajšnjem odnosu do severnokorejskega režima, pove, da nanj sploh ni jezna, jaz pa sem zase trdno prepričana, da bi na njenem mestu bila naravnost besna na režim, saj sem že sedaj, pa sem o tej temi le brala. Sicer pa, kot sem že omenila, knjiga mi je bila zelo všeč in jo vsem priporočam. Manca Gosenca, 9. c

Asja Hrovatin: OD RTM DO WTF Knjigo od RTM do WFT je napisala Asja Hrvatin. To je socialno-psihološki roman. Zgodba govori o aktualni problematiki mladih, ki zaradi bega pred vsakdanjimi težavami pobegnejo v svet odvisnosti od mamil . Poleg žalostne zgodbe mladega fanta, ki stopi v svet drog, pa nam avtorica predstavi še eno kruto usodo, ki so ji odvisniki pogosto izpostavljeni, okužbo z virusom HIV, ki jo lahko povzroči uporaba ne sterilnih injekcijskih igel, s pomočjo katerih narkomani uživajo heroin. Glavna literarna oseba je Matej, ki odrašča v navidezno popolni družini. Druži se s svojo otroško in najboljšo prijateljico Mel oz. Meliso, ki za razliko od njega prihaja iz urejene družina. Med osrednjimi literarnimi liki je tudi Tjaša, Matejevo dekle, ki ga popelje v svet drog, ter prijateljica Pia, ki mu podobno kod Mel, poskuša pomagati in ga iztrgati iz krempljev odvisnosti. 37

Torej roman govori o sedemnajstletnem dijaku Mateju, ki ima na videz popolno življenje. Njegovi starši so premožni, dobi vse kar si zaželi, v šoli pa je skorajda popoln dijak. Kljub navidezni sreči pa v resnici ni tako. V njegovi družini je vladala odtujenost, česar se je Matej dobro zavedal. Glavno podporo v življenju mu je dajala njegova najboljša prijateljica Melisa, s katero sta si popolnoma različna, vendar se odlično razumeta. Njuno prijateljstvo se je začelo krhati, ko se je Matej zaljubil Tjašo, s katero kasneje postaneta par. Mel ni bila navdušena, da je njen prijatelj Matej začel hoditi s Tjašo, saj je vedela, da je krenil na napačno pot. Matej je kmalu opazil, da Tjaša jemlje različne droge, kot so: ekstazi, spid in kokain. Tudi to ga ni odvrnilo od nje, saj je bil zelo zaljubljen. Tjaša ga je kmalu popeljala v svet zabav in drog in počasi sta oba, ne da bi se zavedala, postajala drugačna, se značajsko spremenila in se vedno bolj pogrezala v odvisnost od heroina. Tjaša je iz-

koriščala Matejevo zaljubljenost, ga ločila od vseh njegovih prijateljev in ga imela zgolj zase. Matej se je povsem oddalji od starih prijateljev, mar mu je bilo le še za Tjašo in drogo. Mel se je na vse načine trudila, da bi mu odprla oči, vendar zaman. Tjaša ga je namreč prepričala v to, da Mel ni dobra prijateljica in da je ljubosumna, ker Matej z njo preživlja ves prosti čas. Skozi zgodbo postane Matej do

Mel nesramen in žaljivi in se nerazsodno v prepirih vedno postavi na Tjašino stran. Mel je to zelo prizadelo in se navidezno umakne iz Matejevega življenja. Matej se je veliko zabaval v krogu prijateljev, prijateljev, ki v resnici niso bili prijatelji, pač pa prijatelji heroina. Po nesrečnem spletu okoliščin se je na eni od zabav nevede okužil z virusom HIV in to tako, da so mu injicirali drogo s staro in že večkrat uporabljeno injekcijsko iglo. 38

Ko je spoznal, da ne zdrži več brez heroina, in ko je izvedel, da je HIV pozitiven, je šlo njegovo življenje samo še navzdol. Ni videl več izhoda, zato se je odločil, da bo s prevelikim odmerkom heroina končal svoje življenje. Po srečnem naključju pa mu je načrt preprečila prijateljica Pia, ki je bila prav tako kot on okužena z virusom HIV. Pia mu je ves čas stala ob strani in mu bila vedno na voljo za pogovor. Peljala ga je v skupino, v kateri so se srečevali okuženi z virusom HIV. To mu je pomagalo, da je spoznal, da ni edini, ki je okužen, prav tako pa je spoznal ljudi in njihove zgodbe. Žal pa se je življenje znova poigralo z njim, saj je voditeljica skupine poznala Matejevo dekle in se v pogovoru z njo zagovorila, da je Matej bolan. Tjaša ga je brez premisleka zapustila in se mu maščevala tako, da je po šoli izobesila plakate, na katerih je zapisala, da je okužen z virusom HIV. Matej se je poskušal zaupati staršem, vendar sta bila njegova starša neomajna, ni jima bilo mar za Mateja in njegovo stisko. Žal nista zmogla niti znala odigrati starševske vloge ter mu pomagati na poti okrevanja. Nasprotno – odpovedala sta se mu in od njega zahtevala, da se je odselil. To je Matej tudi storil ter dneve in noči kot klošar preživel v Tivoliju ter se popolnoma zapustil. Takšno življenje pa ni trajalo dolgo, saj mu je zmanjkalo denarja za heroin. Odpravil se k Pii ter jo prosil za denar. Ta mu ga seveda ni dala, ponudila pa mu je pomoč. Matej se je tako preselil k njej. Pia je zanj skrbela, se z njim pogovarjala in ga popeljala na dolgo pot odvajanja od drog. Matej je preživel težko obdobje odvajanja. S pomočjo prijateljice Pie se je Matej znova začel postavljati na lastne noge, odvajal se je od drog in znova pričel obiskovati skupino. Počasi si je začel urejati življenje, znova začel obiskovati šolo ter se pobotal z Mel. V šoli je počasi nadoknadil zamujeno. 39

Žal pa je konec zgodbe tragičen. Matej je bil resnično zaljubljen v Tjašo in čeprav nista bila več par, je v njegovem srcu še vedno tlela želja po njeni ljubezni. Zgodba se zaključi tako, da so trije dobri prijatelji, tj. Matej, Mel in Pia razigrano kramljali v enem od ljubljanskih lokalov in uživali v prijetnem vzdušju. V nekem trenutku pa je Matej je prejel Tilnovo sms-sporočilo, da je Tjaša umrla. To ga je tako pretreslo, da je odšel v stranišče lokala, v katerem so bili, in si brez premisleka in pogovora s prijateljicama, vbrizgal prevelik odmerek droge. Matej je naredil samomor. Matej je glavna književna oseba, ki predstavlja najstnika današnjega časa. Ima premožne starše, ki mu materialno zagotovijo karkoli si zaželi, ne dajejo pa mu tistega, kar Matej res potrebuje: razumevanja, podpore, topline in ljubezni. Matej se tega, da je s starši odtujen, dobro zaveda in zato še bolj ceni prijateljstvo z Mel, ki mu nudi vse tisto, česar mu starša ne zmoreta dati. Matej je v zgodbi najbolj tragičen lik in mislim, da je Matej tudi zelo prijazen, dober, pa tudi naiven, zmeden in nesamozavesten, saj drogo poskusi zgolj zato, ker je vodljiv in ker bi se rad dokazal pred svojim dekletom. Negativen lik v romanu je Tjaša, ki korenito zaznamuje Matejevo življenje. Tjaša ga popelje v svet droge in v kasnejšo odvisnost. Tjaša je vase zagledano dekle, ki ji ni mar za druge. Vedno ji je v ospredju njen cilj in gleda le na svoje koristi. Vseskozi dobro manipulira z Matejem in izkorišča njegovo zaljubljenost, ga loči in skrega z vsemi njegovimi prijatelji.

Po mojem mnenju je najbolj pozitivna oseba v romanu Pia, ki je Tjašino nasprotje. Pia mu je vselej pripravljena prisluhniti in priskočiti na pomoč. Čeprav se z Matejem poznata le kratek čas, mu stoji trdno ob strani. V najbolj težkih trenutkih njegovega življenja mu ponudi streho nad glavo in se skupaj z njim bori, da bi se podal in vztrajal na poti odvajanja od drog. Ker je tudi sama HIV pozitivna, ve, kaj Matej doživlja, ga razume ter podpira. Pii je podobna tudi Mel, ki je Matejeva otroška najboljša prijateljica. Kljub navidezno pretrganemu prija-

teljstvu z Matejem Mel v resnici ves čas razmišlja, kako bi mu pomagala in mu tudi pomaga.

Zakaj mi je všeč? Knjiga mi je zelo všeč, saj prikazuje realno življenje današnje mladine. Prikazuje odnose, ki veljajo med prijatelji, prikazuje različne tipe družin, ki oblikujejo in

močno zaznamujejo življenje otrok. Posebej pa mi je bilo zanimivo to, da sem nekoliko pobliže spoznal življenje ljudi, ki se srečujejo in uživajo drogo, ter življenje ljudi, ki so na poti v odvisnost. V romanu je opisano življenje mladih ljudi, najstnikov, ki se srečujejo in preizkušajo različne droge in na koncu zaradi spleta nesrečnih okoliščin in svojih značajskih lastnosti postanejo odvisni od drog. Skozi realističen

opis te knjiga popelje po poti od občasnega pokuševalca drog do odvisnika, ki se dnevno srečuje s težavo, kako si zagotoviti zadostno količino droge. V knjigi se srečamo tudi z boleznijo, tj. virusom HIV ter strahom, ki ga doživljajo ljudje, ki so okuženi, kot tudi tisti, ki so v stiku z okuženim.

Matej je v življenju edini pravi in iskreni odnos doživel z Mel in Pio, ki sta mu skozi celo njegovo tragično zgodbo poskušali pomagati. Nepristne odnose, odnose, ki so temeljili na površinskih, predvsem pa z drogo prepletenih odnosih, je Matej imel z njemu ljubo in drago Tjašo ter njenimi prijatelji, odvisniki. Matej ni imel sreče, da bi doživel podporo družine in ni imel sreče, da bi oblikoval iskrene in tople odnose s svojimi starši. Še več, ko je zašel v odvisnost, so

starši to spregledali, in ko je potreboval pomoč, so mu jo odrekli in ga odgnali od doma. Roman je napisan v knjižnem jeziku, v njem pa je veliko besed in fraz iz angleščine (best frend, Slow motion, get a life) in francoščine. V delu je tudi veliko slenga (mejbi, kapsi, starca, valda ipd.), ki je značilen za neformalno komunikacijo med prijatelji, mladostniki.

Knjigo priporočam v branje, ker ne gre za znanstveno fantastični roman ali zgodbo o neresničnih ljudeh, krajih in dogodkih, pač pa roman, ki opisuje življenje dijakov in najstnikov v današnjem času, opisuje težave in probleme, s katerimi se srečujejo, in prikaže medosebne odnose, ki vladajo med mladimi. Dominik Kušar, 9. c

na razredni stopnji 23. april je svetovni dan knjige in avtorskih pravic. Dan je posvečen promociji branja, založništva in zaščiti avtorskih pravic ter intelektualne lastnine. Slovenija je ena redkih evropskih držav, ki praznik knjige praznuje en teden. Na šoli Oskarja Kovačiča smo noč knjige praznovali v petek, 22. 4. 2016. Ob 18:00. uri smo se zbrali v učilnici. Tam nas je pričakala knjižničarka Lučka. Razdelila nam je delovne zvezke in nam prebrala pravljico, ki jo na ta dan berejo po vsem svetu. Vsaka miza je dobila knjigo, ki je imela le ilustracije, ustrezno besedilo pa smo morali napisati sami. Ko smo končali s prvo knjigo, smo tako nadaljevali tudi z naslednji-

mi tremi slikanicami. Po odmoru za malico smo nadaljevali s skupinskim pisanjem izmišljene pravljice na plakat. To pravljico smo nato tudi narisali. Moja skupina je imela knjigo Maruška Potepuška, ki je prva natisnjena slovenska slikanica brez besedila. Noč knjige smo zaključili z branjem in igro. Ob 21:00. uri smo odšli domov. Anja Todič, 3. b 43

Nekaj utrinkov učencev z noči knjige: Gledali smo Kekčev film. Potem smo predstavili svoje knjige. Za tem smo imeli večerjo. Po večerji smo izdelali kazala. Potem smo reševali še križanko. Lan Bricelj, 1. d

Ko smo učenci prispeli, smo najprej gledali Kekčev film. Ko smo se zbrali vsi, so nas razdelili v skupine po razredih. Potem smo drug drugemu predstavili knjige in jih izmenjali, nato so nas sklicali na večerjo, po večerji pa smo izdelali knjižne kazalke. Nato je učiteljica nam, učencem petega razreda, razdelila liste in mi smo izbrali dva pravljična junaka ter o njima napisali zgodbo. Med tem so ostali razredi reševali križanke. Noč knjige mi je bila zelo všeč in upam, da se ponovi. Alja Neža Žigon, 5. d

Šla sem na noč knjige. Gledali smo črno-bel film Kekec. Učiteljica Alenka je razložila, zakaj je noč knjige pomembna. Nato smo šli v razrede. Pogovarjali smo se o naših pravljičnih junakih. Nato smo naredili kazala, še prej pa smo pojedli malico. Prebrali smo knjige. Počakali smo starše in odšli domov.

Ajda Bernard, 2. d V razredu smo povedali, katera je naša najljubša knjiga. Potem smo imeli večerjo. Potem smo ustvarjali kazala za knjige, ki smo jih plastificirali. Na koncu so nas prišli iskat starši. Aljaž Praprotnik, 2. d

Na noči knjige smo si ogledali film Kekec. Šli smo vsak v svoj razred. Povedali smo, katera je naša najljubša knjiga. Moja je Mala poredna vila. Jedli smo francoski rogljiček. Naredili smo si vsak svoje kazalo. Nato smo reševali križanko in si do konca ogledali film. Nina Milivojević, 2. d 45

Gledali smo črno-bel film Kekec. Šli smo v razrede. Brali smo svoje najljubše knjige. Imela nas je učiteljica Marjeta. Skupaj smo reševali naloge. Delali smo tudi kazalko. Najbolj všeč mi je bilo, ko je šla Ajda z nami domov. Špela Košir, 2. d Gledali smo film z naslovom Kekec. Jedla sem mali rogljič in pila vodo. Delala sem kazalo. Reševali smo križanko. Brali smo knjige. Najbolj mi je bilo všeč reševanje križanke. Natalija Milivojević, 2. d Ob 18.00 uri smo prišli v šolo in odšli v razred, kjer smo dobili liste, na katerih smo sestavljali zgodbe. Dobili smo slikanice brez besedila in morali smo uporabiti svojo domišljijo in sestaviti svojo zgodbo. Bilo je zabavno.

Aljaž Kenda, 3. c Bili sva na noči knjige. Pisali smo zgodbe in jih tudi prebrali. V knjižnici smo nekateri brali, drugi smo se igrali družabne igre. Imeli sva se fino in lepo. Dina in Dalila Lalić, 3. c 46

Na noči knjige mi je bilo všeč. Zelo sem se zabavala. Učiteljica nam je razdelila slikanice brez besedila, sami pa smo morali sestaviti zgodbe. Izbrali smo knjigo z naslovom Val. Ana Marija Zalar, 3. c Na noči knjige smo dobili delovne zvezke, ki smo jih morali s pomočjo knjig dopolnjevati. Izbrali smo si knjigo z naslovom Maruška potepuška. Na risalne liste smo najprej napisali zgodbo in nato še dodali ilustracijo. Preizkusili smo se kot pravi pisatelji. Manca Gliha in Naila

Na noči knjige smo brali, se igrali, zabavali in se pogovarjali. Zelo mi je

bilo všeč, ker rada berem knjige, še posebej stripe. Moj najljubši strip je Calvin in Hobbes. Calvin je zelo poreden fant, ki ima bujno domišljijo. Hobbes je njegov plišasti tiger, ki ga Calvin vidi, kot da je pravi tiger. Mija Zadravec, 3. c 47

NOČ KNJIGE na predmetni stopnji je potekala iz 22. na 23. aprila in mi je bila zelo všeč. Pogovarjali smo se o knjigi Kevina Brooksa iBoy. V knjigi je ogromno nasilja, tako fizičnega kot psihičnega. Za uvod smo prebrali odlomek iz knjige. Kasneje smo imeli večerjo, pice. Po večerji je prišla gospa Maja Horvat Lampe in nam predavala o nasilju med mladimi, predvsem o tolpah, ki so omenjene v knjigi iBoy. Izvedela sem tudi, kako pridobijo v

tolpe mlade in jih tam zadržujejo. Povedala je, da so to predvsem tisti, ki so takim stvarem izpostavljeni že v družini. Kasneje smo slišali še predavanje o Williamu Shakespearu, ki sta ga pripravila učenca 9. razreda Jakob in Gal.

Po koncu predavanja smo si ogledali film Kraljestvo vzhajajoče lune. Film je taborniški, govori o dveh mladih zaljubljencih, ki sta pobegnila in sta na begu. Pri filmu mi je všeč to, da ne glede na to, kaj vse se jima je pripetilo in kaj sta storila drugim, na koncu vsi držijo skupaj. Po filmu smo imeli še okrog pol ure časa za pogovarjanje. Potem pa spat. Zavili smo se v odeje in spalne vreče in zaspali. Zjutraj smo se zbudili okrog osmih in pospravili ter se odpravili domov. Noč knjige si bom zapomnila po predavanju o nasilju med mladimi in o tolpah. Najbolj všeč pa mi je bilo, da smo šli spat šele okrog enih zjutraj. Živa Nose, 6. C

Konec aprila je na naši šoli potekala Noč v knjižnici. Pogovarjali smo se o knjigi iBoy. Tema dogodka je bilo nasilje med mladimi. Najbolj všeč mi je bil film Kraljestvo vzhajajoče lune. Prikazoval je življenje tabornikov. Všeč mi je bilo tudi spanje v spalni vreči, saj še nikoli nisem spal v njej. Noč je prehitro minila. Želim si več takih dogodkov v šoli. ( Matija, 6. B)

Roman iBoy Kevina Brooksa je:

Nasilen, ni primeren za mlajše otroke. (Mark, 6. B) Zelo zanimiv. Je zelo krut, saj govorijo veliko kletvic, je veliko nasilja. (Nina, 6. B) Zanimiv, napet, krut, vsebuje veliko nasilja. (Lucija, 6. B) Nasilen, a vreden pohvale. Skoraj tako dober kot knjiga Seznam želja.

Tisto z Lucy se mi zdi malo pretirano, drugače pa sem čisto padla vanj. Zanimiv, ampak ni za tiste, ki imajo šibek želodec. (Ema, 6. C) Roman, ki je zelo zanimiv in ga ne moreš nehati brati. (Brina, 6. C) Zdi se zelo zanimiv, vsebina je prikazana zelo slikovito. Roman je dobro napisan, saj so nekateri momenti opisani podrobno. Tisti, ki pa so le za potek zgodbe, pa na kratko. (Tia, 8. B) Zdi se mi zanimiv, vendar me moti nemirno življenje ljudi v mestu. Všeč mi pa je, ker je pisatelj vključil ljubezen. (Mojca, 9. B) Zdi se mi zelo zanimiv, zlasti zaradi vsebine, ki je zelo znanstvena in moči – supermoči, ki so velika fantastika. Zelo težek in zanimiv roman. (Nina, 6. C) Roman, ki je zelo zanimiv in ga ne moreš nehati brati. (Živa, 6. C) Roman je zelo zanimiv. (Amanda, 8. C) 51

V romanu iBoy je veliko nepričakovanih stvari, zaradi česar tudi zgodba postane bolj napeta. Zelo mi je všeč, saj pripoveduje o fantu, ki je sprva navaden najstnik, a po nesreči dobi nadnaravne moči. (Neža, 8. B) Dober, zelo sem se poglobil vanj. (Svit, 6. B) Zanimiv, sodobna tematika. (Marisa, 9. A) Zelo krut in nasilen. Zelo dobra knjiga, skoraj tako kot knjiga Percy Jackson in Olimpijci Tat strele. (Katarina, 6. A) Kar zelo dober. Všeč so mi kriminalne zgodbe. Govori o maščevanju, ker bi fant rad zaščitil prijateljico. (Blaž, 6. A) Znanstvenofantastični ljubezenski roman. (Matija, 6. B) Dober in poučen. (Maks, 8. A)

Kriminalno ljubezenski. (Tevž, 8. A) Roman je zelo zanimiv. Težko ga je odložiti, ker imam zelo rada nadnaravne sile. Čeprav mi niso bile všeč tolpe oziroma mafije, sem ugotovila, da če ne bi bilo tega, knjiga ne bi bila dobra. (Maša, 8. C)

Kaj mi pomeni domovina Ob branju Zdravljice so učenci 9. razredov razmišljali o tem, kaj jim pomeni domovina. Tukaj si lahko preberete nekaj njihovih misli. Moja domovina je Slovenija. V Sloveniji sem se rodila, odraščala sem tukaj, tu imam vse sorodnike in prijatelje. Rada potujem in spoznala sem veliko novih kultur in držav, ampak kot pravijo “povsod je lepo, vendar doma je najlepše”, drži, saj mislim, da se vsi radi vračamo v svojo domovino, ker v domovini imamo vse. Nija Sadar, 9. a Sam veliko potujem izven Slovenije, vendar se nikjer ne počutim tako varno, saj imamo malo kriminala. V Sloveniji imam vse, kar potrebujem: dobre šole, zdravstvo, veliko smučišč, lepo obalo in seveda svoj dom. Imamo tudi najlepša dekleta, na kar bi morali biti vselej ponosni. Jan Jenko, 9. a Moja domovina mi pomeni velik del življenja in je ne bi zamenjal za katero koli drugo deželo, vsaj ne v svojem srcu. Pomeni mi nekaj neprecenljivega, nenadomestljivega, dom,v katerem sem varen. Gal Terzer, 9. a 53

Krivica boli Pri slovenščini smo brali Cankarjeve črtice. Ena od njih je tudi črtica Bobi, ki govori o krivici, storjeni hrepenečemu revnemu otroku. Učenci 9. razredov so se morali vživeti v vlogo tega otroka, ki mu je bilo ime Peter. Preberite, kaj so zapisali. Peter izhaja iz revne družine, kjer so imeli ravno toliko hrane, da je družina lahko životarila z njo iz dneva v dan. Če bi bila jaz Peter, bi ravno tako kot on pobrala krof, ga odnesla domov in ga razdelila med vse ostale člane družine. S tem bi jih razveselila, kajti živeti v pomankanju ni lahko. Menim, da bi vsak otrok naredil enako, pa čeprav bi se moral ponižati in iz tal pobrati priboljšek, ki ga lahko ceni le človek, ki ima le toliko hrane za golo preživetje. Lana Bracovič Strmec, 9. c

Če bi bila jaz Peter, bi bila zelo nesrečna. Če bi bil Mihče moj prijatelj, ne bi pričakovala, da bi se me sramoval. Če imaš pravega prijatelja, ga imaš v dobrem in slabem. Prijateljev ne izbiraš po premoženju, ampak po tem, kakšna ima osebnost. Hira Ališković, 9. c 54

Obetal se je praznik, na katerega se je mesto na veliko pripravljalo. Vse hiše so bile polne dobrot. Petrova družina je živela v revščini. Tako kot vsako leto je bila njihova miza za praznike skromna, zato se je Peter napotil v mesto z namenom, da bi se najedel in hrano prinesel še domov mami in mlajši sestri Francki. Ko je prišel v mesto, se je najprej odpravil v cerkev, potem pa se je odpravil za Mihčetom in njegovo

družino domov v upanju, da bi mu pustili kositi z njimi. To se ni zgodilo. Mihče ga ni hotel niti pogledati. Jaz bi bila na njegovem mestu potrta in osramočena. Najbolj se mi bi smilili mama in sestra, ki bi zaradi mene ostali lačni. Ko bi Mihče vame vrgel bob, bi ga pobrala in odšla domov. Zala Mlakar, 9. d

Na Petrovem mestu bi tudi jaz odšel v cerkev, misleč, da me bo Mihče povabil k njim na večerjo. Če bi se znašel potem v takem primeru, da me Mihče niti pogledal ni bi, bi odšel do Mihčetove hiše in vprašal, če mi lahko ponudijo kakšen krof. Če bi mi Mihče vrgel krof, bi ga vzel in se zamislil nad njim. Domov bi odšel s sklonjeno glavo, saj bi vedel, da so se norčevali iz mene. Sestri bi dal krof, da bi lahko vsaj njo osrečil. Mami bi pa rekel, da sem se najedel, da je ne bi skrbelo. Nejc Pirc, 9. d 55

Če bi sama bil Peter in bi se mi zgodilo to, kar se je njemu v Cankarjevi črtici Bobi, bi najbrž ravnala nekako takole; ali bi bob pobrala in ga nesla domov mlajši sestri Francki, saj bi bil v tistem trenutku pomembnejša ona in njena želja po bobu kot pa Mihče in njegova zloba. Doma bi najbrž tako kot Peter rekla, da sem se najedla, vzeti pa veliko nisem mogla, saj bi vedela, da bi mojo družino dejstvo, da nisem lačna, razveselilo. Če pa bi se v tistem trenutku, ko bi Mihče vame vrgel bob, bolj razjezila, kot razžalostila, bi bob pobrala, šla z njim v roki k Mihčetu in mu ga od blizu brez besed vrgla v obraz ter mu s tem pokazala, da me samo zaradi mojega gmotnega pomanjkanja še nima pravice poniževati. Manca Gosenca, 9. c

MANCA GOSENCA, 9. C: ŽELIM SI, DA BI SE ZGODILO DRUGAČE »MALA« SKY: mlajša verzija Sky, drobna 6–8 let stara deklica, ima malo višji, bolj otroški glas kot Sky, živi v iluziji o lepem svetu, sicer pa je, primerno svojim letom, zagledana v svoj mikrosvet, je pa tudi zelo razigrana, vedoželjna, kljub temu rahlo zasanjana.

(MLAJŠA) SKY: 9–11 let stara punca, mešanica med njeno mlajšo in starejšo verzijo, (označena samo kot SKY, pojavi se samo v 4. prizoru). SKY: 12, 13 let stara punca, rjavolasa, nizke rasti, dojemljiva, samozavestna, realistična, a obenem na svoj način zasanjana. (tri zgoraj navedene osebe so dejansko ena oseba v treh različnih starostnih obdobjih) OČE: (pojavi se samo v prvem prizoru) 30–35 star moški, oblečen v kavbojke in srajco, rjavolas, rjavook, izgleda dokaj mladostno. MAMA: suha, 35–40 let stara ženska, kratkih rdečih las, 'normalno' oblečena, ni nagnjena k filozofiranju, strpna, a ne pretirano zainteresirana za neskončna Skyina vprašanja. 57

1. prizor SKY: Nekje je šlo nekaj narobe. Na neki točki se je zgodilo nekaj, kar se ne bi smelo. Morda pa se je to moralo zgoditi, samo jaz ne vidim razloga. Pa ga hočem. Resno, zanima me, kaj in kje se je v človekovem razvoju oziroma človeški naravi zalomilo, da smo ljudje sposobni nebrzdanega nasilja, čiste zlobe, ne meneč se za soljudi? Zakaj smo sposobni prodajati druge ljudi, moriti, metati bombe, kot da bodo za vedno padale?

2. prizor MALA SKY /sedi na gugalnici na vrtu, bere, nakar iz za drevesa nekaj metrov stran pade mali ptiček, Sky se mu začne počasi približevati, a pred njo do ptička pride maček, ga zgrabi in steče stran. Sky se usede na gugalnico, prazno strmi predse/ MALA SKY /z družino sedi pri večerji istega dne, pri mizi sedita oče in mama ter mlajši brat/: Mami, a živali umrejo? Zakaj mucki jejo male ptičke?

OČE /z globokim, rahlo naveličanim, a strpnim glasom/: Sky, vse živali umrejo, ko so stare. MALA SKY: Ampak ptiček je bil še mali, ni bil star, in mucek je prišel in ga vzel. OČE: Kakšen mucek? Kakšen ptiček? MALA SKY: Brala sem knjigo na vrtu in potem je prišel mucek in pojedel ptička, ki je padel z drevesa. OČE: Poglej, mucek živi zunaj in mora nekaj jesti. Ko je zagledal ptiča, je postal lačen in ga pojedel. Vem, da je kruto, ampak tudi mucek mora nekaj jesti. MALA SKY: Ampak tudi mi jemo meso. Ali tudi mi jemo male ptičke, ki padejo iz drevesa?!

OČE: Ne, ne jemo ptičkov. MALA SKY: Ampak tudi mi moramo nekaj jest! KAJ JEMO MI?! OČE: Sky, veš … MALA SKY /v solzah/: KOGA JEMO MI??? Oči, jaz nočem jesti živali!!! /steče od mize/ OČE /žalostno/: Sky, ne razumeš, Sky …

3. prizor MALA SKY /sedi na tleh pred veliko knjižno polico/: Mami, kaj je to? MAMA /pride mimo/: Knjiga je, Skyie. MALA SKY: To vem, ampak o čem je, kdo so ti ljudje na sliki? Kaj imajo v rokah? Zakaj ta leži na tleh? /skeptično (samo prvi stavek)/ Na tleh se ne leži. Kaj je to rdeče? MAMA: Sky, to je knjiga, ki govori o vojni. MALA SKY: Kaj je vojna? MAMA: Vojna je, ko se dve državi skregata in se potem ne marata. MALA SKY: Ampak kaj ti ljudje delajo? Kdo so ti ljudje? MAMA: To so vojaki. MALA SKY /prepričano/: to niso vojaki. Vojaki pomagajo ljudem, ko je poplava in zmanjka gasilcev in so na državnih proslavah, seveda samo tisti »ta pomembni«, in nosijo uniforme in vojaki so zelo dobri. MAMA: Ja, ja, to že, ampak vojaki so tudi v vojni in vojna je kruta stvar. MALA SKY: Ampak kaj pa ti delajo? Kaj majo v rokah? Kako je vojna kruta stvar, če se državi ne marata? Saj se ne tepeta, a?

MAMA /počepne k Sky/: Oh, Sky, povedala ti bom po resnici. Vojaki imajo v rokah puške. In ko je vojna, države pošljejo vojake in ti se streljajo in branijo državo, iz katere prihajajo. MALA SKY: Ampak mami, če te ustrelijo, potem umreš. A kdaj kak vojak umre? Ali je potem, ko vojak umre, konec vojne? MAMA: Sky, veliko vojakov umre med vojno. MALA SKY /vstane, nato zgroženo, z gnusom/: Ampak, ampak ni prav, da ljudje umrejo, mami, ljudje morajo živeti, ker sicer so ostali žalostni in jih pogrešajo. Mami, to ni prav. MAMA: Sky, veliko stvari na tem svetu ni prav, ampak ne moremo spremeniti vsega. MALA SKY /v joku/: Ampak to ni prav, mami, ne, to ni prav!!! /gre z odra/

4. prizor SKY /sedi pred računalnikom, molče, nato klikne na ogled videa, ogleda si video, vstane in iz zvezka iztrga list. Odtrga majhen listič, kvadratne oblike, ga nekajkrat prepogne, se obrne k občinstvu/: Delam žerjav iz papirja. Japonska legenda pravi, da če narediš 1000 takih žerjavov, da se ti izpolni želja. Ampak mene ne zanima želja. Naj vam povem nekaj: Nekoč je v Hirošimi živela deklica po imenu Sadako. Potem so Američani na Hirošimo vrgli bombo. Bombo so klicali »The Little Boy«. In potem je »mali fantek« pobil nedojemljivo veliko število ljudi. Sadako je umrla za levkemijo, ki je bila posledica radioaktivnega sevanja bombe. Pred smrtjo je začela delati papirnate žerjave in si želela, da bi ozdravela. Seveda ni naredila vseh. / obupano/ Kok zafuran moraš bit, da si sposoben vreči bombo na ljudi, za katere veš, da bodo umrli? A tle loh sploh govorimo o ljudeh? 60

5. prizor SKY /otožno, malo z gnusom, a odločno, sedi na isti gugalnici kot v 1. prizoru/: Vsi smo ujeti v nek svoj mikrosvet. Samo da so eni mikrosveti manjši od drugih. Nekateri sploh niso tako majhni in včasih, ampak samo včasih, njihovi lastniki pobegnejo ven in prizadenejo koga, potem pa se vrnejo nazaj, v svoje egoistično fokusirane svetove. Osebki se slabo poznajo med seboj in se neradi zares videvajo, še s težjim srcem pa prakticirajo dejansko komunikacijo in resnična čustva, ki so na pragu izumrtja. In če v mikrosvet določenega osebka prileti nekaj, kar ni v skladu s kalupom izumetničene osebnosti dotičnega osebka, potem družbene norme temu osebku narekujejo, da se drugačnemu tujku posmehujejo, ga zaničujejo in ga na sploh odklonsko (ne)sprejemajo. Tako jaz vidim sodobno družbo. Če gledam iz temnega zornega kota. /zelo sarkastično/ Iz svetlega zornega kota so stvari seveda občutno drugačne. Po tej verziji smo ljudje civilizirana bitja, ki s svojimi še bolj civiliziranimi čustvi in skrbno izbranimi civiliziranimi besedami, neizmerno civilizirano živimo v sožitju, se trudimo za lepši in bolj civiliziran jutri, civilizirano ohranjamo tesne, a civilizirane družinske vezi, vsak dan ločujemo odpadke, močna čustva potlačimo, pa saj smo civilizirani in na sploh živimo v brezmejno svetlem in boleče civiliziranem svetu.

Katera verzija je resnična? Zame, prva. Ne pravim, da je vse črno, pravim pa, da je lep svet bolj iluzija kot resničnost. Ne novačim k črnogledosti. Pravim samo, da bi bolj realistično verzijo sveta s svetlega zornega kota zlahka dosegli, če bi se trudili, a še prej bi se morali prepričati, da je človeška narava v celoti sposobna sprejeti takšno mentaliteto, prepričati bi se morali, da v jedru še tako dobrega človeka ni majhnega koščka, ki hlepi po pozornosti, ki je tako egocentričen, uničevalen, škodoželjen, privoščljiv, samovšečen, pokvarjen, da bi bila popolna predanost dobremu nemogoča. Resnica pa je tu-

di, da je včasih meja med slabim in dobrim tako zelo pereče tanka, da preprosto ni mogoče razbrati ene ali druge strani. Realistično gledano, je verjetnost, da bodo nekoč vsi dobri, civilizirani, a hkrati živalsko iskreni in požrtvovalni, morda skoraj zanemarljivo majhna. Za vse dobro se bo vedno našlo tudi zlo. Ampak jaz si nisem izbrala takega sveta. Noben si ga zares ni. Ne želim živeti v svetu, v katerem vse preveč ljudi dnevno trpi, medtem ko vsi, ki imamo več sreče v življenju, samo govorimo in nič ne storimo. Ne morem razmišljati o vseh trpečih na tej Zemlji, ne morem razmišljati o ljudeh, ki so dnevno lačni, v strahu, nevedoč, kaj jim bo prinesel jutrišnji dan. Ob tem se počutim preveč žalostno in besno na ljudi, ki bi lahko kaj naredili, pa ne, in nase, ker jim ne morem pomagati. Ker če bomo vsi samo gledali nase, na naš dobrobit, bo svet slej kot prej poln egoistov, nemenečih se za čustva sočloveka. Namesto da bi se vsi trudili drug za drugega, stremeli k miroljubnemu svetu, raje poskrbimo zase in od takrat naprej se nas stvar ne tiče več. Pa si res želimo živeti tako? Ali bi raje živeli z vedenjem, da imamo ob sebi prijatelja, ki mu je dejansko mar za nas, da smo svobodni, da smo varni, da nas nihče ne ogroža, da lahko živimo dostojanstveno, da smo izobraženi, da nismo diskriminirani, da smo enako vredni kot vsa živa bitja na tem planetu, ne glede na našo raso, vero, politično privrženost, spolno usmerjenost, ne glede na to, kdo smo in kaj hočemo v življenju? 62

MANCA MIHORKO, 9. C:

/avtobusna postaja na 1. šolski dan/ TINA: (na telefonu z njo) KJE SI!? ... AVTOBUS PRIDE ČEZ 5 MINUT!! ... ČE NE PRIDEŠ, BOM ŠLA BREZ TEBE! ... OK, adijo. (jezna prekine) ANA : (pristopi k Tini) Živjo, ti si z moje šole, a ne? Tina ti je ime, a ne? TINA: (živčno) Ja, živjo. ANA: Je kaj narobe? TINA: Moja prijateljica, spet zamuja. (zavije z očmi, smeh) ANA: Lahko počakam s tabo. TINA: O, moj bog, to bi mi bilo res všeč, hvala. ANA IN TINA: (pogovor, smeh)

ONA: (priteče vsa zadihana) Hej, oprosti, ker zamujam, samo budilka mi ni zvonila, potem je bila še drama z mojim bratcem, ko ni hotel vstati. Ampak zdaj sem tukaj, a je avtobus že šel? TINA: (smeh) Ne, pomiri se. Imela sem celo čas, da sem spoznala novo prija-

teljico. To je Ana in je od danes naprej z nama v razredu. ANA: (nasmeh) Hej. TINA: (navdušeno) In ugani kaj? Ona ima za razliko od tebe rada iste stvari kot jaz. (pride avtobus, skupaj se odpravijo nanj) ONA: (smeh) Super, živjo moje ime je … 63

ČEZ DVE LETI /doma/ ONA: (kriči ) Mami, jaz grem ven s Tino in Ano! Pridem čez kakšni 2 uri! MAMA: OK! /v mestu/ ONA: Tinaaaa! TINA : (teče proti njej) Hej, a si kje videla Ano? ONA: Ne, a je še ni? TINA: Ne, no pa jo počakajva. (nasmeh) Povej mi kaj novega. ONA: OK, včeraj sem gledala en zelooooo dober film … (Tina jo prekine) TINA: Joooj, pa ne spet ti tvoji filmi. (zavije z očmi) ONA: (vztrajno) Ja, spet ti moji filmi. (prisiljen smeh) No, poslušaj … (pride Ana)

TINA: (vstane in teče objeti Ano) TINA: (olajšano) Joj, Ana, hvala bogu, da si prišla. Skoraj bi mi šla razlagat o še enem njenem filmu. Grem stavit, da bi kmalu prišle na njeno glasbo. ANA IN TINA: (smeh) ANA: (nasmejana) Potem pa še dobro, da sem prišla in te rešila muk. (smeh) ONA: (v šali) Grozni sta. TINA: (jo draži) Ne, ti si grozna z vsemi temi tvojimi filmi, glasbo, pevci in ne vem kaj še. ONA: (povzdigne glas) Saj nisem nič rekla! ANA: (prijazno) OK, saj ni važno, govorimo o čem drugem (nasmeh) (govorijo o nečem drugim, se smejijo in zabavajo cel dan) 64

/v njeni sobi po poletnih počitnicah/ STAREJŠA SESTRA: (kriči) A si že!? (starejša sestra se počasi odpravi v njeno sobo) STAREJŠA SESTRA: (zaskrbljeno) Kaj je narobe? (objem) ONA: Nočem v šolo. STAREJŠA SESTRA: Poslušaj, vem, da nočeš v šolo, ampak moraš. Vsi smo. (rahel nasmeh) ONA: (žalostno) Vem, a to ni problem, začela sem počasi razmišljati, da mogoče nimam pravih prijateljic. STAREJŠA SESTRA:(začudeno) Kako to misliš? Seveda imaš dobre prijateljice, s Tino in Ano ste neločljive že dve leti. ONA: Vem in zelo ju imam rada, ampak pred kratkim sem začela razmišljati, zakaj?(v oči ji stopijo solze) Mislim, saj nimamo nič skupnega in vsakič, ko je meni kaj všeč, se tej stvari smejita. Skoraj vsak dan imam občutek, da se odločita in se nato skupaj smejita vsemu kar mi je všeč, in to ne naredita na zabaven način, ampak to naredita tako, da se norčujeta iz imen pevcev, ki jih poslušam, iz njihovega videza, glasbe, iz njihovega načina dihanje, norčujeta se iz vsega. Včasih se smejim z njima, ker nočem, da vidita, da me to res prizadene, a me. Zdaj pa sem čez poletje odkrila veliko novih stvari in vem, da se bosta ponovno norčevali iz njih. (globok vdih) Včasih si res želim, da bi se zgodilo drugače, da bi imela prijateljice, ki bi oboževale iste stvari, ali pa vsaj, da bi me poslušale in ne takoj nazaj odgovorile nekaj nesramnega. A zdaj sem na Tino in Ano preveč navezana, da bi se od njiju odtujila. Vse druge stvari, ki jih počnemo skupaj, so zabavne, a ta mala napaka postaja vedno večja. 65

Skrbi me, da če jima tega kmalu ne povem, bom kar naenkrat eksplodirala, prav tako me skrbi, da če jima povem, se bomo odtujile in uničile vse, kar imamo samo zaradi malega problema in … in … (začnejo jo premagovati solze) in tega si prav res ne želim, saj … saj … (premagajo jo solze in pade sestri v objem) STAREJŠA SESTRA: (ljubeče) Šššš, žal mi je, da moraš sprejeti tako odločitev, a kakor sem jaz razumela, se moraš s Tino in Ano usesti in se pogovoriti. Težko bo, verjetno bodo tekle solze, a ni pravično ne do tebe ne do njiju, da jima te-

ga ne poveš. Razumeš? ONA: (pokima) STAREJŠA SESTRA: (poskočno) No, v redu, zdaj pa bo počasi treba v šolo, obleci se in pridi na zajtrk, v redu? ONA: (obriše si solze) V redu, oh, in hvala, da si poslušala. STAREJŠA SESTRA: Vedno bom, sestrica. Zato pa smo starejše sestre. (pomežikne, se nasmehne in odide)

/v šoli, na hodniku/ ANA IN TINA: (pogovor smeh) ONA: (pride, zatopljena v svoje misli) ANA: (veselo) Hej!!! ONA: (hodi naprej) ANA IN TINA: (se spogledata, vstaneta in gresta za njo) TINA: (pride do nje) Hej, je kaj narobe?

ONA: (obrne se) A se vidve radi družita z mano? ANA: (začudena) Itak, da se, zakaj sploh sprašuješ? TINA: Ja, seveda se, samo včasih zelo pretiravaš, ampak drugače si nama obema zelo pomembna oseba v življenju.(nasmeh) ONA: (olajšan nasmeh) No, super, bi šli kasneje pogledat kakšen film z mano? TINA: (v zadregi) V bistvu sva se medve z Ano že zmenili, da bova šli gledat film, za katerega veva, da tebi ne bo všeč. Saj ti je to v redu, ane? ONA: (presenečeno) Ja, OK. TINA IN ANA: (gresta naprej) ONA: (hodi tiho za njim)

Asistenti – devetošolci so sodelovali pri izvedbi naravoslovnega dne Težko si je zamisliti izvedbo eksperimentalnega kemijskega dela naravoslovnega dne v 8. razredih brez naših devetošolcev, ki so izvajali poskuse strokovno in samozavestno, poleg tega pa so še komentirali poskuse ter razlagali in vzpodbujali osmošolce.

Nermina Dizdarević, 9. b: Bilo mi je všeč delati poskuse, ker so učenci 8. razreda sodelovali in odgovarjali na vprašanja, ki sem jih postavila. V veselje mi je bilo delati, ker so zelo poslušali in so bili zelo pridni. Vita Hacin, 9. b: Lepo je bilo, ker so učenci 8. razreda med poskusi pokazali veliko znanja. 68

Anastasija Peulić, 9.b: Vse pohvale so-asistentu Jakobu. Izmenjevala sva se pri izvajanju poskusov, razgovor z osmošolci o poskusih pa je izvrstno vodil Jakob. Učenci 8. b so lepo sodelovali ter resno, zbrano in hitro delali med eksperimentalno uro.

Jakob Jerše, 9. b: Na naravoslovnem dnevu osmih razredov sem dobil priložnost, da jim pokažem poskuse namesto učiteljice za kemijo. Te naloge sem se zelo razveselil, saj obožujem kemijo, sploh pa poskuse. Takoj sem se javil za asistenta. Dobil sem tudi odlično pomočnico – Anastasijo, s katero sva uro brez težav vodila do konca. Zelo sem vesel, da sem dobil to priložnost, saj sem vedno rad delal poskuse; če pa imajo še drugi kaj od tega in če s tem lahko pomagam, pa sem še bolj vesel. Tisto uro sem se res počutil kot učitelj, saj sem učence ves čas spraševal različna vprašanja. Tako niso samo gledali, ampak tudi razmišljali. To idejo sem posnemal od učiteljice za kemijo. To je bila odlična izkušnja in upam, da bom še kdaj lahko vodil kakšno uro v zvezi s kemijo. 69

Anja Mihorko, 9. a: s so-asistentko sva se na izvajanje poskusov pripravljali v šoli in tudi doma. Osmošolci so bili med eksperimentalno uro zelo pridni.

Nika Černoga Mihelič, 9. a: Lepo je bilo za osmošolce delati poskuse; učenci so bili precej počasni, da so vse nalepili, pobarvali in zapisali po učiteljevih navodilih med najinimi poskusi.

Gal Terzer, 9. a: Vesel sem, da sem delal poskuse za mlajše učence in da so se iz poskusov nekaj novega naučili.

Marisa Schlamberger, 9. a: Zelo zanimiva izkušnja je delati poskuse za mlajše učence. Vesela sem, da sem bila asistentka pri eksperimentalnem delu.

Vsem devetošolcem – asistentom se zahvaljujem za čas, ki so ga posvetili praktičnim vajam pred naravoslovnim dnem in seveda za njihov delež h kvaliteti in pestrosti naravoslovnega dne. učiteljica kemije Genija Simončič

Oskarjeva potepanja 5. Festival čokolade v Radovljici V nedeljo, 17. 4., smo si šli skupaj z družino na 5. Festival čokolade v Radovljici oz. Rado’lci. Na festivalu je bilo več kot 50 stojnic in skoraj dvakrat več prodajalcev, nekateri pa so čokoladne izdelke naredili celo sami. S tem festivalom so tudi podrli rekord za največjo čokolado na svetu, ki je bila velika več kot 140 kvadratnih metrov. Ogledali smo si tudi, kako delajo čokolado v tovarni čokolade v Radovljici, ki je tudi ena izmed tovarn čokolade v Sloveniji.

Ogledali smo si tudi obdelavo kakavovega zrna, ki je na začetku grenek, zato ga ne je skoraj nobeno bitje, niti ljudje, nato postane z manjšo obdelavo kisel, nazadnje pa dobi svoj pravi okus, iz katerega lahko kasneje naredijo ostale izdelke.

Kasneje smo lahko tudi okusili različne okuse čokolade z različnim deležem kakava (npr. čokolada s 70 % kakava). Na stojnicah si lahko našel zelo univerzalne in edinstvene ideje različnih ustvarjalcev (npr. čokoladno pivo, sir z okusom čokolade, tekočo čokolado, ki si jo dobil v kozarcu).

Po podatkih naj bi se v dveh dneh zbralo več kot 30.000 ljudi. Denarna enota pa so bili kartončki, ki si jih zamenjal z evri na blagajni. En kar-

tonček je bil vreden 0.50 evra.

Maks Vadnjal, 9. a

Literarni potep za 9. razrede V sredo 13. aprila smo imeli 9. razredi kulturni dan. Odšli smo na literarni potep po Ljubljani. Zjutraj smo se zbrali pred šolo in se peš odpravili na Gornji trg. Od tam smo zakorakali po Rožni ulici, kjer smo videli nekdanje Prešernovo stanovanje. Pot smo nadaljevali ter se ustavili ob naslovu Stari trg 11, kjer je živela pisateljica Lili Novy. Ustavili smo se tudi ob rojstni hiši Janeza Vajkarda Valvasorja ter pri mestni hiši, kjer je v realizmu županoval Ivan Tavčar. Odpravili smo se proti Prešernovemu trgu ter na poti tja videli še doprsni kip Adama Bohoriča. Na Prešernovemu trgu smo povedali nekaj stvari o Prešernu in nadaljevali po Wolfovi ulici mimo kipa Primicove Julije. Ustavili smo se pri hiši Žiga Zoisa, kjer se je včasih zbiral Zoisov krožek. Blizu stoji tudi stavba, v kateri je bila tiskarna pod vodstvom Jožefa Blaznika. Sprehodili smo se tudi mimo Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter mimo Narodne in univerzitetne knjižnice, ki jo je zasnoval arhitekt Plečnik. Ustavili smo se na Kongresnem trgu, kjer stoji Slovenska filharmonija, v kateri so uprizorili prvo slovensko komedijo, ki jo je napisal Anton Tomaž Linhart. 74

Zraven stoji tudi nekdanje bivališče Josipa Jurčiča ter hiša, v kateri je bival Ivan Cankar. Ker smo bili že malo utrujeni, smo se odločili za krajši odmor. Po odmoru smo prispeli na Vodnikov trg, kjer smo si prebrali verze, napisane na njegovem spomeniku. Šli smo tudi mimo lutkovnega

gledališča, ki je bila v času moderne pomembna kulturna ustanova. Zadnja točka potepa pa je bila Cukrarna, stavba, v kateri so se zbirali avtorji moderne. Tako smo zaključili naš potep in se peš odpravili proti šoli. Gal Terzer, 9. a

Obisk Mestne knjižnice Ljubljana, enota Rudnik Danes smo šli v knjižnico. Tam nam je knjižničarka razkazala nekaj knjig. Kazala nam je tiste nalepke , ki jih oni prilepijo na knjigo, da mi vemo, ali so smešne ali zabavne. Šli smo se tudi detektive – tisti, ki je videl veliko kačo, je zmagal. Potem nas je knjižničarka peljala eno nadstropje višje. Tam smo se najprej predstavili. Knjižničarka je zbrala knjige in nam jih je nekaj razkazala. Potem smo mi začeli pihati in knjižničarka je vrtela globus. Globus se je ustavil na Indiji. Nato nam je

povedala neko zgodbo iz Indije, kako so tam nastali copati. Žan Poredoš, 3. b

Obisk Mestnega muzeja V torek, 19. 4. 2016, smo se ob 08:10 odpravili v Mestni muzej. Tja smo šli peš. Ko smo prišli, smo se pogovarjali, nato pa sta nas Jasmina in Tina odpeljali eno nadstropje višje. Zaprli smo oči in prijeli prijatelja

pred sabo. Pripeljali sta nas v sobo, kjer smo videli oko, v katerem so se prikazovale slike. Nato smo se postavili v kolono, dobili smo »smejkote« in žalostne obraze in nalepili smo jih na slike. Malo smo se pogovorili in odšli v drugo sobo, kjer smo videli predmete, ki so jih uporabljali starih časih. Nazadnje smo zaplesali še deževni ples in naredili eksperiment. Tako se je naš dan končal. Brina Gradišar, 3. b

Zapisi učencev 2. c razreda o naravoslovnem dnevu Obisk Živalskega vrta 17. 5. 2016: Danes smo z razredom odšli v Živalski vrt. Vodil nas je Leonov očka.

Najprej smo si ogledali opice in domače živali. Videli smo tudi morskega leva, divje mačke, zebre, slona, žirafe, piščance, pave, noje, kače in pajke. Po ogledu smo imeli malico in igro. Nato smo odšli v posebno sobo. Gospod nam je predstavil kraljevega pitona. Lahko smo ga opazovali, božali in imeli okrog vratu. Po ogledu smo dobili razkužilo. Na koncu smo videli tudi surikate. V Živalskem vrtu sem se imela zelo lepo. Katja Anzeljc

Šli smo v Živalski vrt. Videli smo veliko živali. Najbolj so mi bile všeč

mačje pande. Niso mi bili všeč insekti. Učiteljica nam je dovolila, da smo se igrali na igralih. Lahko smo pobožali kačo in jo imeli za vratom. Imeli smo se super. Naja Belčevski 78

Danes smo bili v živalskem vrtu. Najprej smo si ogledali kmečko hišo. V hiši smo videli ščurke, miške in podgane. Za ograjo so bile domače živali. Pot smo nadaljevali do volkov, medvedov in šimpanzov. Nato smo videli predstavo morskih levov. Po predstavi smo si ogledali hišo inkubator. Ogledali smo si še tigra, slona, mačjo pando, papige in sove. V vivariju

smo videli veliko kač in kameleona. Oskrbnik mi je dal za vrat kačo. Igrali smo se na igrišču. Bilo je zelo lepo. Maj Lovšin Šurbek

V torek, 17. 5. 2016, smo odšli v Živalski vrt. V Živalski vrt smo se odpeljali z avtobusom. Vodil nas je Leonov očka. Najprej smo si ogledali živali, imeli pa smo tudi počitke. Potem smo odšli v laboratorij, kjer smo božali kraljevega pitona. Vmes smo šli še

na igrala. Jaz sem šla na trampolin. Meni je bila najbolj všeč surikata. Potem smo odšli z avtobusom nazaj v šolo. V Živalskem vrtu mi je bilo zelo všeč. Ela Božič 79

Tabor JURČEK v Kočevju Tabor je potekal za našo skupino, ki smo jo sestavljali učenci 3. b in 3. d-razreda, od srede, 10. 9. 2015, do petka, 12. 9. 2015, v CŠOD JURČEK v Kočevju.

KAJ MI JE BILO NA TABORU NAJBOLJ VŠEČ? Svoje vtise so podali učenci 3. d: - Všeč mi je bilo, ko smo se igrali. Tudi do polnoči smo imeli žur. (Eva) - Prvi dan smo si po kosilu ogledali mesto Kočevje. (Ela) - Všeč mi je bilo v Medvedji jami. (Ana Lina, Aldin, Aljaž, Klara, Žan, Špela, Iva, Mark) - Na taboru mi je bilo zelo lepo, bilo je zabavno. (Mark K., Anja, Benjamin) - Všeč mi je bilo, ko smo veslali po reki Rinži. ( Rok, Davorin, Laura, Anastasija) - Všeč mi je bilo, ker sem bila v sobi s prijateljico. (Tinkara)

Spomladanski sprehod Z razredom smo šli na sprehod v naravo. Tam sem videla veliko

zelene trave, ki je bila zelo visoka. In tudi veliko rumenega regrata. Šli smo v gozd. Tudi slikali smo se. Videla sem veliko njivo. Opazovali smo bukev. Zala Vrtačnik, 2. d

Na sprehodu sem videla cvetočo češnjo. Videla sem, kako rastejo regratovi cvetovi. Tekla sem do prvega drevesa. Videla sem tudi posušeno hruško. Ko smo se ustavili, smo se slikali. Šli smo po potki. Videli smo bukev, kostanj. Ko smo si vse ogledali , smo šli nazaj. Lana Zupančič, 2. d 81

Zapisi učencev 2. c-razreda o izdelovanju novoletnih okraskov Včeraj sem se imela lepo. Izdelovali smo Božička in smrečico. Naredili smo tudi ovčko in voščilnico. Potem smo jih okrasili. Naredili smo jih iz različnih stvari. Katarina Pantar

Včeraj sem naredil Božička, smreko in ovco. Božička sem naredil iz

rdečega prtička, smreko pa iz zelenega lista. Ovco sem naredil iz vate. Zelo sem se zabaval. Všeč mi je bilo delati smreko zato, ker smo jo oblikovali. Matic Debevec

Včeraj smo imeli tehniški dan. Prav nič se nismo učili. Naredili smo Božičke, smrečice in ovce. Delali smo vseh pet ur. Prav lepo in zabavno je bilo. Katja Anzeljc

Včeraj sem se imel lepo, ker smo izdelovali Božičke, ovčke, jelke in voščilnice. Ampak to je presenečenje. Mami in oči bosta vesela. Všeč mi je, da delamo. Tristan Čeh

Včeraj smo imeli tehniški dan. Izdelovali smo novoletne okraske. Izdelali smo Božičke, jelke, ovce in voščilnice. Za izdelavo smo uporabili papirnate prtičke, vato, lesene palčke, papir in lepilo. Bilo je zelo zanimivo. Maj Lovšin Šurbek

V ponedeljek mi je bilo všeč. Delali smo Božičke, smrečice, ovčke in snežake. Všeč mi je bilo,

ker sem večino naredil lepo. Prinesli smo veliko stvari. Najtežje mi je bilo narediti smrečico. Leon Svit Škulj 83

V Šolskem muzeju Šli smo v šolski muzej. Naš vodič nam je povedal veliko o zgodovini šole. Ogledali smo si uniformo učitelja. Šli smo na učno uro iz zgodovine. Učitelj je bil strog. Pisali smo na tablice. Reševali smo zagonetke. Nekateri učenci so sedeli na oslu. Aleksandra ni želela obleči predpasnika. Ogledali smo si stvari, ki so jih v starih časih uporabljali za šolo. Zala Vrtačnik, 2. d

Najprej smo si ogledali muzej. Sodelovali smo pri pouku, kot je bilo v starih časih. Gospod učenik je bil zelo strog. Poredni učenci so morali klečati na koruzi. Tablice smo brisali z gobo. Mize in stoli so bili leseni. Nina je bila kaznovana, ker se je smejala. Maja Kovačič, 2. d

Danes smo šli v šolski muzej. Ogledali smo si stvari. Pisali smo na šolske tablice. Učili smo se in poslušali. Preoblekla sem se v predpasnik. Aljaž je klečal na koruzi. Aleksandra se je jokala. Nina je sedela na oslu. Aljaž se je praskal po glavi. Videli smo pajka. Natalija Milovanovič, 2. d

Dogaja se ... Prireditev za starše v 4.a Naš razred se je odločil prirediti presenečenje za starše. Veliko je bilo glasbe in

igranja. Seveda nismo pozabili na skupno petje in ples. Zaplesali smo cha cha cha in zapeli pesem mojster jaka v kar v šestih jezikih in celo v kanonu. Za veselo vzdušje je poskrbela pesem Al´ me boš kej rada mela. Mojstri glasbe pa so zaigrali na svoje inštrumente. Na koncu pa seveda ni manjkalo daril. Pripravili smo bonbone in zapisali lepe želje za naše starše ter jih pospravili v darilne srčke. Menimo, da smo starše zelo presenetili in jim presenečenje vtisnili v spomin.

AJLA in ANJA, 4. A

Hollywood ANGELINA JOLIE Predstavila bom zelo znano igralko, humanitarno delavko in režiserko Angelino Jolie. Angelina spada med najlepše in najuspešnejše igralke na svetu. Rodila se je 4. junija 1975 v Los Angelesu. Ravno letos je dopolnila 40 let. Je hči igralcev Marcheline Bertrand in Johna Voighta, s katerim danes nima dobrih odnosov. Z igranjem se je začela ukvarjati že zelo zgodaj. Prvič je zaigrala v filmu Lookin' To Get Out, kjer pa ni pritegnila velike pozornosti. Pri štirinajstih se je prenehala ukvarjati z igralstvom in izrazila je željo, da hoče postati pogrebnica. Tisti čas je nosila črna oblačila, eksperimentirala je v igrah z noži ter hodila na punk in metal koncerte. Ko je končala razmerje s takratnim fantom, se je tudi to obdobje končalo in preselila se je v najemniško stanovanje blizu maminega doma. Na obdobje, v katerem je hodila v srednjo šolo nima dobrih spominov, saj so jo izločevali iz družbe, ker je bila zelo suha, nosila je očala in zobni aparat. Živela je na območju premožnejših družin, ker pa je sama izhajala iz revnejše družine, je morala velikokrat nositi oblačila, ki so jih drugi zavrgli. Že tako je imela slabo samozavest, ki pa je še bolj upadla, ko so se njeni poskusi za manekensko kariero izkazali za neuspešne. Začela se je rezati, ob tem se je počutila živo in to jo je tudi pomirjalo. Še naprej je vztrajala kot manekenka in se tako pojavila v nekaterih glasbenih videospotih. Pri šestnajstih se je spet začela učiti igralstva in v gledališču prvič zaigrala vlogo nemške domine. Po tem je začela igrati v filmih, ki niso postali znani. Prvi jo je opazil novinar revije New York Times v filmu Hekerji; zapisal je, da izstopa in igra bolj ganljivo kot njeni soigralci. Prvi zlati globus je dobila za avtobiografski film, ki govori o drugi ženi alabamskega guvernerja Georgea Wallacea. Nominirana je bila tudi za emmya. 28. marca 1996 se je Angelina poročila s soigralcem iz filma Hekerji, Jonnyjem Leejem Millerjem. Razšla sta se jeseni 1997. 86

Po tem se je preselila v New York, kjer je študirala snemanje filmov. Spet je zapadla v depresijo, ki pa je minila, ko je dobila že svoj drugi zlati globus in velike pohvale o filmu z naslovom Gia Angelinin preboj med zvezdnike se je zgodil v filmu Lara Croft: Tomb Raider, kjer je igrala glavno junakinjo. Čeprav film ni dobil najboljših kritik, je po svetu zaslužil več kot 275 milijonov dolarjev. S svojo vlogo je nadaljevala tudi v nadaljevanju filma Lara Croft: Tomb Raider: Zibelka življenja. Njena naslednja uspešnejša vloga je bila v filmu Gospod in gospa Smith. Tam je tudi spoznala sedanjega moža Brada Pitta. Angelina pravi, da sta se že na snemanju zaljubila, vendar pa sta njuno razmerje dolgo skrivala. Mediju so ju velikokrat videvali skupaj v javnosti in nadeli so jima vzdevek Brangelina. Prvič sta javno priznala razmerje, ko sta 11. Januarja 2010 razkrila, da pričakujeta prvega otroka.

Danes je Angelina Jolie zelo znana igralka. Z igranjem si je prislužila enega oskarja, dve nagradi Screen Actors Guild Awards in tri zlate globuse. Avgusta 2014 se je poročila z Bradom Pittom. Imata tri posvojene in tri biološke otroke. Najstarejši otrok Maddox Chivan je posvojen in prihaja iz Kambodže. Tudi drugi otrok je posvojen, to pa je deklica iz Etiopije po imenu Zahara Marley, ki se je rodila junija leta 2005. Njun prvi biološki otrok je Shiloh Nouvel, ki se je rodila spomladi leta 2006 v Namibiji in ima zato tudi namibijski potni list. Ameriški mediji so plačevali ogromne vsote denarja (skupno približno 8.6 milijonov dolarjev) za slike dojenčice. Denar sta Angelina in Brad donirala nerazkriti dobrodelni organizaciji. Leto kasneje sta posvojila še enega otroka, in sicer triletnega Paxa iz Vietnama. Naslednje leto pa je Angelina na filmskem festivalu v Cannesu razkrila, da pričakuje dvojčka. Sina Knoxa in hčerko Vivienne je rodila julija 2008. Tudi za njune prve slike so mediji plačali ogromno denarja – še več kot za prvega otroka, saj sta reviji People in Hello! izplačali kar 14 milijonov dolarjev. S tem so te slike postale najdražje slike znanih osebnostih. V zadnjem času so se razširile govorice, da bo slavni par posvojil še sedmega otroka. Ko je bila Angelina v Siriji, je spoznala tri brate, ki so izgubili očeta, saj so ga odpeljali sirijski vojaki. Mama pa jim je umrla v bombnem napadu. Igralka je najprej hotela posvojiti kar vse tri, vendar sta z Bradom sklenila kompromis in tako bosta posvojila samo enega. Tudi za druga dva otroka bo poskrbela, da ne bosta ostala v Siriji sama. 87

Angelina po svetu ni poznana samo kot odlična igralka, temveč tudi kot ena največja podpornica humanitarnih organizacij. Prvič se je trpljenja ljudi in humanitarne krize zavedla na snemanju filma o Lari Croft v Kambodži. Od takrat naprej redno hodi v revne države obiskovat begunce in ljudi, ki živijo v težkih razmerah. Velikokrat pomaga delati kot drugi humanitarni delavci, in tudi ko je na misijah po celem svetu, živi v takšnih okoliščinah kot drugi. Dobrodelnim organizacijam pogosto donira veliko denarja.

Kot zanimivost lahko navedem, da ski par prijateljuje z znanim slovenrom Tanjo Ribič in Brankom Đurićem. Slovenski par ju je že obinjunem domu v Ameriki in sedaj peto pričakujemo, kdaj bosta tudi va vrnila obisk in tako prišla v Slo-

Hollywoodskim pa-

Za opis Angeline Jolie sem se odloker mi je kot igralka zelo všeč in tudi da je ena najlepših žensk na svetu. Popote obožujem tudi dejstvo, da pomastiski. Tako kot nekateri, denarja, ki ga porabi samo zase, temveč tudi za druge ga potrebujejo bolj, kot ona sama.

čila zato, sama mislim, leg njene lega ljudem v zasluži ne ljudi, ki

skal v vsi naonadvenijo.

Ta Knez, 8. a

Srečali smo Petra Prevca 24. marca 2016 smo imeli kulturni dan, ogledali smo si Ljubljanski grad. Po ogledu nas je vodička presenetila in povedala, da je na gradu tudi slovenska legenda Peter Prevc. Na žalost smo si morali ogledati še ječo in smo njegov prihod na grad zamudili. Bili smo zelo žalostni, saj bi morali počakati še eno uro, če bi ga želeli videti. Na srečo nam je naša prijazna učiteljica Barbara dovolila, da počakamo. Po dolgem čakanju smo ga končno zagledali in se slikali z njim. Potem smo dobili podpise še od ostalih skakalcev in skakalk. Verjetno je pomagalo, da je med čakanjem moj sošolec Ian vrgel 20 centov v vodnjak in si v imenu vseh zaželel srečanje s Petrom. Izpolnila se nam je želja in dobre volje smo odšli nazaj v šolo. Anton Toni Lenarčič, 5. d

Bonton Bonton zajema pravila spodobnega vedenja v družbi. Pravil spodobnega vedenja ni mogoče vsesplošno definirati, ker so odvisna od kulture, časa, družbenega sloja … Človek veliko teh pravil osvoji že tekom odraščanja; učenje spodobnega vedenja je element vzgoje otroka. Besede bontona so: prosim, oprostite, izvolite in podobno. Sodobni bonton nam narekuje, da je vsaka ženska nad osemnajstim letom gospa, in ne gospodična. Poznamo več različnih vrst bontona. Nekaj izmed teh vrst so: - bonton pri mizi - bonton v šoli - internetni bonton

Kakšen je bonton v šoli? V šoli se pozdravljamo s pozdravi, kot so ˝dobro jutro, dober dan˝. Učitelje in zaposlene na šoli vikamo. Po hodniku hodimo umirjeno, brez tekanja, prerivanja in nasilnega vedenja.

Intervjuji Intervju s Simono Keber 1. Kaj ste po poklicu ter kako se le-ta imenuje? Uradno sem spremljevalka gibalno oviranega otroka. To ni poklic, ampak je delovno mesto, ki ga lahko opravlja vsak, ki je polnoleten in ima zaključeno 4-letno srednjo šolo. 2. Kako to, da ste se odločili za poklic, pri katerem pomagate slepim ter slabo-

vidnim otrokom? Začela sem službo v vrtcu kot pomočnica vzgojiteljice. Ko sem zaključevala z službo, mi je specialna pedagoginja v razvojnem oddelku s prizadetimi otroki povedala za slepega fantka, ki je prišel v vrtec pri dveh letih in je potreboval spremljevalca in tako sem se vključila. 3. Kakšno je bilo vaše prvo srečanje z Tadejem? Kako ste ga spoznali? Koliko

let že poznate Tadeja? Spoznala sem ga v oddelku za slepe in to prvi šolski dan kar v vrtcu. Nad njim sem bila zelo navdušena in veselila sem se novih izzivov. Poznam ga že 11 let, od tega 3 leta vrtca in 8 let šole. 4. Kakšen je odnos med vama z Tadejem? Imava prijateljski in profesionalni odnos. V vsakodnevnem odnosu se učiva drug od drugega. 5. Ko bo Tadej postal samostojen, ali se boste odločili za nov poklic ali boste

nadaljevali s pomočjo slabovidnim? V srednji šoli se še ne ve, kaj se bo zgodilo. Mislim, da bi potreboval novega spremljevalca, saj vsi rabimo spremembe.

6. Ali je Tadej vaš prvi učenec?

Da, bil je 1. učenec. 7. Ali mate radi svojo službo ter zakaj? Da, zelo je razgiban in dinamičen, rada delam z otroki, večini otrok hočem pomagati. Če me kdo drug vpraša za pomoč, mu pomagam. Obravnavam ga enako kot ostale učence. 8. Kako pomagate pri prirejanju nalog za Tadeja? Dogovarjam se z učitelji ter s Tadejem. Pomaga mi wordov dokument in zvezki, ki jih ima na USB.

9. Ali znate pisati ter brati Braillovo pisavo in kako ste se je naučili? Da, znam brati in pisati Braillovo pisavo. Naučila sem se je sproti s Tadejem že od vrtca, pri učenju nama je pomagala gospa Tatjana iz zavoda za slepe in učiteljica za slovenščino. Toda malo boljše pišem, kot berem, saj pri branju ne berem z rokami, temveč z očmi, ker mi je seveda težje brati z rokami, ker nimam tam tako močno razvitih čutnic kot Tadej.

Intervju s Tadejem Grumom, učencem 8. a-razreda Spraševala sva Maks Goli in Tevž Ivančič. Kako igraš klavir? Imam »brajeve« note, če pa se kdaj ne znajdem, mi učiteljica pove prstni red in dinamiko. Kje bi najraje živel? Najraje bi živel kar tu v okolici šole, ker dobro poznam okolico in se v njej dobro počutim. Kaj najraje počneš? Najraje poslušam glasbo in se družim s prijatelji. Kako si predstavljaš različne barve? Kako si v šoli pomagaš pri nalogah, pri katerih so vključene barve? Barve si predstavljam: rdeča kot kri, zelena kot trava, itd. Pri nalogah si pomagam tako, da mi gospa Simona opiše barve v nalogi. Kateri šport ti je najbolj všeč? Zakaj in kako ga izvajaš? Najbolj mi je všeč šport show down (podobno namiznemu tenisu, samo da žogica cinglja in so pravila drugačna). Katere so naprave narejene za slepe in slabovidne, ki jih ti uporabljaš? Uporabljam navaden telefon, ki ima že naloženo govorno sintezo, računalnik z bralnikom zaslona, govorečo uro in govoreč diktafon. Kako plavaš? Ali te je strah? Plavam normalno kot vsi ostali in se nič ne bojim. Pri usmerjanju pa mi mora pomagati nekdo drug.

Kako smučaš? Kdo te je naučil? Pred mano smuča oče, ki mi prek mikrofona sporoča, kam naj zavijem. Naučil me je moj oče. Ali imaš psa vodiča oz. ali bi ga rad dobil? Psa vodiča nimam, vendar pa bi ga rad imel. Dobil pa ga bom najkasneje do 16. leta. Kaj si želiš postati? Rad bi postal slavist ali glasbenik.

Na kakšen način prešteješ denar? Kovancem potipam rob in tako prepoznam vrednost. Za bankovce pa imam posebno aplikacijo na telefonu, ki mi pove, kateri je. Ali te moti, če je v prostoru , ki ga ne poznaš, veliko hrupa in ljudi? Včasih me moti, ker ne poznam prostora in se ne znajdem, kje sem. Kako se doma učiš in ali ti kdo pomaga? Doma se učim prek računalnika in »brajeve« vrstice. Učenje pa mi sploh ni problem.. Včasih mi pomagajo starši ali babica. Kako si predstavljaš svet, če bi videl? Svet si predstavljam v različnih barvah in slikah. Kaj počnete na zavodu za slepe? Na zavodu imam računalništvo in glasbeno teorijo. Ali si že kdaj nakupoval sam? Če si, opiši, kako je to izgledalo. Sam še nikoli nisem kupoval, če pa bi, pa bi prosil ljudi za pomoč. Kaj bi najprej pogledal, če bi v trenutku lahko videl? Najprej bi pogledal obraze ljudi in sebe. Ali imaš kakšne svoje idole pri igranju klavirja? Moji idoli so: Mozart, Bach, Beethoven, itd.

Kateri predmet ti je v šoli najbolj všeč? Najbolj mi je všeč glasba, pri kateri pojemo in igramo na različna glasbila. Ali se je bilo zanimivo naučiti Braillovo pisavo? Bilo je zanimivo, naučil pa sem se je kot majhen otrok. Ko starši gledajo film, ali si ti po glasovih uspeš ustvariti sliko oz. ali si lahko predstavljaš? Sliko si lahko predstavljam, če pa česa ne razumem, pa vprašam starše.

Zdravka 1. Kje si bila rojena? Rojena sem bila v Ljubljani 28. 5. 1978. 2. Od kod izhajajo tvoje korenine? Moje korenine prihajajo iz Bosne in Hercegovine (Sanski most). 3. Na katero osnovno šolo si hodila? Hodila sem na OŠ Mirana Jarca Ljubljana. 4. Katero srednjo šolo si obiskovala? Izobraževala sem se za kuhinjskega pomočnika. 5. Kateri so tvoji hobiji in ali si se ukvarjala z športom, ko si bila še otrok? Moja dva hobija sta zbiranje značk ter zbiranje prtičkov. Ko pa sem bila mlada se nisem preveč ukvarjala z športom, a obožujem ples. 6. Ali si imela kdaj kakšno žival? Da, imam ribico, psa in želve. 7. Kateri je vaš najljubši pevec? Toše Proeski, na splošno vsa njegova glasba.

8. Kateri je vaš najljubši igralec? Moj najljubši igralec je Tom Cruise. 9. Kje po svetu si že potovala? Švica, Rim (Italija), Sarajevo (BiH), Hrvaška, Avstrija, Madžarska. 10. Kako se počutiš na šoli? Zelo v redu, učenci so zelo prijazni, komunikativni pa tudi nagajivi.

Spraševala sta: Maks Vadnjal in Nejc Šipraga

Intervju z učiteljico Belkiso Bosnić Kateri je vaš najljubši letni čas? Moj najljubši čas je poletje, zaradi potapljanja in potovanj. Rada pa imam tudi zimo, ker sem že izkušena smučarka. Kateri je vaš najljubši razred? Letos se bom težko poslovila od 9. razredov. Zelo dobro se razumem z sedmošolci, 7. B mi je zelo pri srcu. Kdaj imate rojstni dan? Rojstni dan imam 15. decembra. Raje bi imela rojstni dan kateri drug mesec, saj prijatelji ne vedo ali naj združijo darila z božičem ali pa ne. Koliko časa že učite? Začela sem pri 22-tih na gimnaziji Moste, kjer sem učila 2 leti, učila sem tudi na srednji veterinarski šoli ter v jezikovni šoli, kjer sem učila 10 let. 7 let nazaj pa sem prišla na Oskarja. Kateri jezik bi se radi naučili? Naučila bi se španščino, ker je to zelo lep jezik in je zelo podoben angleščini. Katera je vaša najljubša pesem in skupina/izvajalec? Všeč mi je popularna glasba, če pa pridemo do imen: Coldplay ( HEAD FULL OF DREAMS), Calvin Harris (HOW DEEP IS YOUR LOVE), Ed Sheeran, Ellie Goulding, One Republic, Avicii.

Kateri jezik še znate poleg slovenščine in angleščine? Znam govoriti francosko, ker sem se jo učila na faksu. Moj materni jezik je srbohrvaščina, ki ga ne uporabljam od otroštva. Katera je vaša najljubša barva? Všeč so mi vse barve, najbolj pa mi je pri srcu turkizno zelena. Na sploh pa so mi všeč svetle barve. Katera je vaša najljubša žival? To bi bila morska želva. Med potapljanjem jo velikokrat vidim in se je dotaknem. Kateri je vaš hobi? Zelo rada se potapljam, rada tudi potujem tako, da smo zelo redko doma med vikendi. Rada tudi berem, zelo rada tudi kuham, ampak ne vsak dan. Kateri je vaš najljubši kraj? Zelo so mi všeč Maldivi ter Cayo Largo na Kubi.

Z učiteljico sta se pogovarjala Tim Erman in Jon Vitezič, 7. b

Intervju s kuharico Milko Djurdjević Dolgoletna kuharica na PŠ Rudnik odhaja v zaslužen pokoj. Za slovo od ga. Milke je 5 učenk 4. d opravilo intervju. 1. Gospa Milka, kaj delate v prostem času?

Imam družino: dve hčeri pa vnučka. Se majčken njima posvetim. Pa grem na sprehode. Pa malo vrtička obdelujem. Imam rožice doma-veliko rož. 2. Kateri je vaš najljubši čas? Zakaj? Pomlad. Zato ker takrat vse zeleni in se razvija. Ni preveč vroče in ne premrzlo. Pa vse se zbuja. 3. Ali radi opravljate svoje delo? Zelo rada. Rada sem med otroci. Imam rada otroke in če bi imela možnost, ko sem bila mlada, bi bila vzgojiteljica. 4. Katera je vaša najljubša žival? Zakaj? Papige. Pač ker jih ljubim. 5. Katera je vaša najljubša barva? Rumena. Sonce je rumeno. Zato je tudi barva jedilnice je rumena, ker me je ravnateljica ubogala. 6. Kje radi preživljate dopust?

Na morju in v gorah. 7. Česa se najbolj veselite? Vse kar je novega. Tudi vas se veselim, recimo, če ste dobre volje, če ne jokate, da ste dobro pisali, če ste dobro pojeste, če ste pridni v jedilnici, svoje družine. Če smo vsi dobre volje, sem tudi jaz vesela. 8. Kateri je vaš najljubši pevec ali pevka? Zakaj? Tanja Žagar. Je bolj živahna, nasmejana in ni zagrenjena. Pa dobra srcu. 9. Kaj vas je v šoli najbolj presenetilo? 100

Vsako leto je bilo nekaj novega. Otroci, učitelji … Jaz sem delala 24 let na Dolenjski cesti, potem so me premestili na Galjevico. To je bil za mene šok, ker sem bila vajena z manjšimi otroki delat, potem pa sem prišla na Rudnik in sem bila preveč zadovoljna in je hitro minilo. Prehitro. 10. Ali nas boste kaj pogrešali? Ja, vse vas bom pogrešala. Tudi tiste otroke, ki grejo na Galjevico pogrešam. Vas pa še posebej, ker pač vsak otrok nekaj daje. Vi ste pa tak razred, kjer ste vsi tako priljubljeni. 11. Ali nas boste kdaj obiskali? Ja, prišla vas bom obiskat. Vsaj 1x na mesec.

12. Katera je vaša najljubša glasba? Take rok, bolj zabavne ,Tanja Žagar, živahne … Ne vem. 13. Kateri je vaš najljubši dan v tednu? Ponedeljek. Zato ko grem v službo in tudi če sem slabe volje, če se je čez vikend karkoli zgodilo, ko pridem k vam mi daste eno pozitivno energijo, da sem dobre volje. In pozabim tudi na kakšne žalostne probleme. Čeprav so eni veseli petka. Jaz sem bila vesela petka samo ko sem bila fizično utrujena, drugače pa psihično pa nisem. 14. Kateri je vaš najljubši šport? Tenis, ker je tak šport, ki ga imam zelo rada. 15. Kateri je vaš najljubši film? Take komedije imam rada, da niso napeti filmi, kjer se lahko nasmeješ. 16. Katera je vaša najljubša oddaja? Zdaj je Usodno vino. 17. Enako. Katera hrana vam je najljubša? Sadje in zelenjava.

18. Kako se počutite, ko opravljate svoje delo? V redu. Veselo ga opravljam in mi hitro mine. 19. Hvala, da ste si vzeli čas za ta intervju. Hvala tudi vam. Lepo vas pozdravljam. In da boste pridni, da se boste učili, da boste zdravi, uspešni in še tako naprej.

Zala Klemenčič, Lana Zrimšek, Neža Lesjak, Maja Kermc, Neja Zaletelj, Zala Elikan 101

Moji hobi Moj hobi – jahanje Svoj prosti čas porabim za različne dejavnosti, toda najrajši sem v naravi in imam zelo rada živali. Moja najljubša žival je konj in moj hobi je jahanje konja. Konja so udomačili v Aziji približno 4000 let pred našim štetjem. Edina prava divja vrsta konja so mongolski divji konji – tarplani, ki pa so v Evropi do leta 1918 izumrli. Kot pri mnogih udomačenih živalih se pasme konj razlikujejo tako glede na uporabo kot po zunanjem videzu. Avtohtone slovenske pasme konj so lipicanec, posavski konj in slovenski hladnokrvni konj. Pasmi, ki sta se prilagodili na podnebne in druge pogoje v Sloveniji, sta ljutomerski kasač in halfinger. Nekatere bolj znane pasme so še arabci in islandski konji. Dolgo časa je imel konj pomembno vlogo v transportu kot jahalna žival ali za vleko kočij. Uporabljal se je tudi za oranje. Do srede 20. stoletja so se konji pogosto uporabljali tudi v bojevanju. Konji pa so bili v zgodovini tudi slavni. Med najbolj znanimi konji sta bila konj Pike Nogavičke in kobilica Martina Krpana. Pojavlja pa se tudi v pregovorih: »Beseda ni konj.« in »Podarjenemu konju se ne gleda v zobe.«

Danes konje uporabljamo predvsem za šport in rekreacijo. Najbolj razširjeni športi s konji so zagotovo dirke, preskakovanje zaprek in dresurno jahanje. Osnovni načini premikanja konja so hod, kas in galop. Hod je hoja ali korakanje, pri kasu se istočasno premikata diagonalna para nog, pri galopu pa so kopita v nekem trenutku v celoti dvignjena od tal. 102

Želela sem se naučiti jahanja konj in se zbližati z njimi, ker so mi bili neznansko všeč. Pred dvema letoma sem prišla v jahalno šolo. Moja prva naloga je bila, da sem konje spoznala, da sem se jim približala, jim skrtačila dlako, počesala grivo in rep ter počistila njihov prostor. Potem sem se začela spoznavati z jahalno opremo in kmalu zatem sem se tudi prvič usedla na konja. Jahala sem dvakrat na teden in se učila voditi konja. Če konj ugotovi, da nisi odločen in da ga ne obvladaš, potem te on vodi. Čeprav so veliki, so zelo nežni in se hitro ustrašijo majhnih stvari. Konj tudi začuti tvoj strah in če si nemiren, bo tudi žival nemirna. Vse to se naučiš v jahalni šoli, da lahko potem konja obvladaš in v tem uživaš. Sedaj imam že toliko znanja pri jahanju konj, da bom lahko na Konjeniški zvezi opravila izpit za jahača. Moje največje veselje je, ko sem s konjem, možgane imam odklopljene, v meni se poraja nepopisna sreča. Počutim se srečno in zadovoljno. Največja želja mojega življenja je, da bi imela svojega konja, za katerega bi skrbela in ga jahala vsak dan. Upam, da se mi bo to res kdaj uresničilo.

Tjaša Benedik Turk, 6. a

103

Novinarski krožek Na novinarskem krožku smo spoznali, da je delo novinarja zanimivo, zabavno in kdaj pa kdaj tudi težko. A kjer je volja, tam je pot. Tako smo obiskali kulturni bazar, radio, Primoža Suhodolčana in obiskala nas je novinarka z Radia Slovenija. Delali smo tudi veliko zanimivega. Na radiu smo posneli jutranjo oddajo. Na bazarju smo videli veliko kulturnih dejavnosti. Pisatelja Primoža Suhodolčana smo vprašali razna zanimiva vprašanja. Ko nas je novinarka obiskala, smo govorili o raznih temah. Za vse to je poskrbela naša učiteljica gospa Tjaša Jakopin. Ne vem, kaj bomo delali naslednje leto. Vem pa, da bo zabavno. Filip Čivović, 4. b

104

Moja najljubša žival Rjava hijena Rjavo hijeno sem si izbrala zato, ker so me zelo zanimale in sem jih želela spoznati. Rjava hijena je največja od vseh vrst hijen. V petek sem si zaželela iti v živalski vrt. Tam smo videli hijene in oskrbnik nam je povedal, da jedo plen, ki so ga same ulovile, mrhovino in kosti. Rekel je tu-

di, da imajo brejo samico že dva meseca in da bo kmalu skotila dva do štiri mladiče. Povedal nam je tudi, da imajo najmočnejši ugriz med sesalci in da skoči do dva metra daleč. Obisk živalskega vrta se mi je zdel zelo zanimiv, a hotela sem videti več. Želela sem jih videti v naravnem okolju. Kmalu je mama kupila vozovnice za letalo, ki leti v Afriko. Bila sem zelo vesela, saj smo že kmalu pristali v Afriki. Jahali

smo slone in odšli

smo v naravni rezervat Shamwari, v katerem smo videli še veliko drugih živali, ki tam živijo. Proti mraku je oskrbnik in veterinar Johan povabil mojo družino na lov za ranjeno hijeno, ki jo je verjetno ranil njen naravni sovražnik lev. 105

S terencem smo se odpeljali po gozdni cesti, ko so se naenkrat prikazale tri sence. Bile so tri hijene: samec , samica in mladič. Samec in samica sta imela vsaj 35-40 kilogramov. Imeli so dolge noge, poševen hrbet in veliko glavo z dolgim gobcem, posejanimi z majhnimi ostrimi in poenostavljenimi zobmi. Veliki so bili okoli 1 meter, v gobcih pa so imeli velike kose mesa. Samica je imela ranjeno nogo in hrbet. Prav njo smo iskali! Johan je pripravil puščico z uspavalom in sledilno ovratnico. Kmalu so se približali in zadel jo je zelo natančno. Hitro je zaspala, vmes pa mi je Johan povedal, da v njihovih tropih vlada zelo stroga hierarhija, da so samice enako močne ali močnejše od samcev in to, da se podrejeni člani tropa podrejajo nadrejenim. Johan ji je oskrbel rano in ji nadel sledilno ovratnico. V naslednjih dneh smo izvedeli, da doseže hitrost 85 km/uro in da tako hitrost drži kar nekaj kilometrov. Preplavala je tudi nekaj rek in preplezala skalnat greben. Ko sem čez nekaj tednov obiskala živalski vrt, sem videla tri mladiče rjave hijene. Bili so črne barve , pili so mleko in tehtali okoli kilograma in pol. Seveda sem že vedela, da hijene ne prezimujejo, bila pa sem presenečena, ko sem izvedela, da so hijene sorodniki psov. Zelo sem bila vesela, da sem lahko spoznala te skrivnostne zveri in se naučila veliko novega. Ema Rutar, 6. c

106

Velika pliskavka (dogodek z opisom živali)

Moja najljubša žival je delfin in med njimi mi je najljubša velika pliskavka.

S starši in sestro sem lansko poletje obiskala vodni park v Avstraliji. Tam smo si ogledali predstavo z delfini, ki mi je bila zelo všeč. Delfini so naredili veliko trikov in na koncu dobili nagrado. Trener jim je dal ribe, saj se z njimi prehranjujejo. Po predstavi smo si delfine lahko

ogledali tudi skozi

steklo na dnu

bazena.

Tam smo

srečali

oskrbnika, ki nam je

pred-

stavil delfine. Povedal

nam

je, da živijo v toplih obalnih morjih in da so ses-

alci.

Katja Simčič, 6. c

107

Ocena video igre Gta 5 Danes vam bom predstavil zanimivo računalniško igro, ki je zelo popularna po celem svetu.

Igra se imenuje Grand Theft Auto 5 (ali krajše GTA 5). Popularna in zanimiva pa je zato, ker lahko v njej delaš, kar ti srce poželi (npr. voziš dirkalne avtomobile, avione, čolne, služiš denar, ki ga kasneje lahko po mili volji zapravljaš). Dobra stvar v igri je tudi to, da ima večigralski oziroma multiplayer način, kar pomeni, da lahko igra naenkrat več igralcev skupaj. To igro je naredilo podjetje Rockstar (njihov sedež je v New Yorku), ki je za to igro odštelo kar 265 ameriških dolarjev, kar je v primerjavi z dobičkom zelo majhna vsota, saj so z igro zaslužili 1.1 biljona ameriških dolarjev. Rockstar ni naredil samo te igre, ampak še veliko drugih. Žan Haler Kopitar, 9. d

108

Portreti Moja babi Špela Moja babi je zelo prijazna babi. Ves dan skrbi za živali, svojega moža in hišo

ter vrt. Zelo rada pomaga vsem, ki jo prosijo za pomoč, in bere. Kadar se čuvam pri njej, mi je zelo všeč, saj ima veliko sladoleda in sladkarij. Skupaj hodiva na sprehode z našimi psi, ji pomagam pospravljati in pri težkih delih. Velikokrat gremo k njej na kosilo, saj kuha najboljše. Jaz sem zelo vesel, da imam tako babico. Someone Something, 7. b

Moj dedi Moj dedi Gregor vedno nekaj sadi na vrtu, ker babi ves čas kupuje neke rastline. Kadar sem pri njem, mu dostikrat pomagam pri vrtnarjenju. Za nagrado dobim svojo najljubšo jed: ''pohanje'' in pražen krompir. Velikokrat mu pomagajo tudi moji štirje bratranci. Ko je bil še v službi, je delal na Ihanu. Tam je delal s prašički in se še vedno rad spominja tistih dni. Moj dedi hoče vedno vse postoriti sam, vendar mojo babi zelo skrbi za njegovo zdravje. Ker je bil že operiran na srcu, je še toliko bolj nevarno zanj, da dela toliko na vrtu. Ko gremo na Ravno Brdo, tudi tam skrbi za svoj vrtiček. Prideluje češnje, ribez, borovnice, jabolka, hruške, maline in robide. 109

Pa tudi solato, korenje, peteršilj, kumare in drugo zelenjavo. Spreten je skoraj v vsem. Moj dedi je sedaj star že 78 let. Njegov hobi pa je že od malih nog delanje na vrtu in ukvarjanje z rastlinami. Rok Bajt, 7. b

Moja babica Moja babica je zelo prijazna in živi v Ljubljani. Ime ji je Si. Večkrat gremo k njej ne kosilo. Tam jemo »pohanje«. Včasih pa gremo na pico. Vedno ima na zalogi ogromno sladkarij. Ko sem pri njej, gledam filme ali pa se igram z njenima mačkoma. Rad imam svojo babico. Neo Mistral, 7. b

Moja babi Marija Moji babi je ime Marija. Je najboljša babi. Zelo rada vrtnari in sadi rastline. Skrbi za hišo in dedija. Kadar ju z bratom

prideva obiskati, sta vsakič zelo vesela. Velikokrat pridemo k njima tudi na kosilo.

110

Rodila se je že leta 1947 v Ribnici na Dolenjskem. Po končani srednji šoli in poroki sta z dedijem Karlom odšla v Nemčijo na delo. Vse, kar sta zaslužila, sta vložila v hišo, ki sta jo gradila v Ljubljani. Tu se je rodila moja mami in zato smo danes tu. Babi ima sive lase in je bolj majhne postave. Najraje se ukvarja z vrtom in rožami, nabira zdravilne rastline in gobe. Je tudi dobra kuharica. Danes, ko sta oba v pokoju, pa živita v Kranjski Gori. Želel bi si, da bi živela kje bližje in bi se lahko še večkrat videli. Tim Veber, 7. b

111

Poletni

horoskop Veliki poletni horoskop 2016 OVEN: V poletju 2016 se bo ovnom pokazala edinstvena priložnost, ki je ne smete zamuditi. Končno boste ugotovili tudi to, kdo so vaši pravi prijatelji in kdo se smuka okoli vas z drugačnimi nameni. Tisti, ki vas imajo radi, vas bodo namreč podpirali, drugi pa si bodo poskušali prilastiti vaše uspehe in jih prikazati kot svoje. Paziti morate tudi na zdaravje, še posebej, če se pogosto znajdete v stresnih situacijah. BIK: Poletni meseci bodo prijetni. Uspešni boste tudi v medsebojnih odnosih. Samskih bikov naj ne bo strah stikov z novimi poznanstvi. Vezani biki pa boste uživali v harmoniji, miru in blagostanju. DVOJČKA: Ukvarjali se boste predvsem z intelektualnim delom. Spoznali boste, kaj bi lahko storili drugače, vendar bo prepozno za korak nazaj. Znašli se boste v težavah, ki jih boste premagali s pomočjo najbližjih. Ugotovili boste, da ste jih pogosto brez pravega razloga potiskali na stranski tir. Bodite prijazni z njimi in najdite način, da popravite stare napake in se na primeren način odkupite. RAK: Ko boste prebrodili težke trenutke, boste ugotovili, da ste bolj zreli, predvsem pa človek, ki ga ni mogoče zlahka obrniti. Izkoristite to zlasti zdaj, ko večini ljudi v pričakovanju počitnic padeta vnema in koncentracija. Vi boste, nasprotno, pospešili delovni ritem, za kar boste tudi nagrajeni. 112

LEV: Poletje bo za leve zelo delovno. Nakopali si boste tudi veliko težav. Ljubezen vam v poletnih mesecih ne bo naklonjena, utrdile pa se bodo prijateljske vezi. Odnos boste izboljšali tudi z družino in sorodniki.

DEVICA: Namenite večjo pozornost tistim dejavnostim, ki vas spravljajo v dobro voljo. Pojdite na izlete, v naravo, zabavajte se. Spoznavajte nove prijatelje, vendar ob tem ne pozabite starih, ki vam zvesto stojijo ob strani. Če boste zanemarili partnerja oziroma partnerko, se lahko to obrne proti vam in povzroči dolgotrajno krizo.

TEHTNICA: Poletni meseci bodo prinesli rešitev za marsikatero težavo. Oddahnili si boste od delovnih dni in maksimalno uživali. Prijatelji vam bodo vedno stali ob strani in uresničile se vam bodo marsikatere sanje.

ŠKORPIJON: Lahko se vam zgodi neprijeten prelom. Utrujeni boste, saj so bili zadnji meseci zelo aktivni in boste potrebovali počitek. Odpočili si boste, vendar ne dovolj, saj bodo spet prišli naporni dnevi. Zdaj imate čas, da se prepustite užitkom.

STRELEC: V poletnih mesecih se bo nekdo, ki vam je blizu, znašel v težavnem položaju. Ne bodite sebični in ne oklevajte s pomočjo. Lahko se vam zgodi, da boste v nadaljevanju pomoč potrebovali tudi sami. Topli meseci bodo nabiti s čustvi. Samski strelci boste zelo uspešni pri navezovanju stikov z nasprotnim spolom. Za vezane strelce pa bo to obdobje harmonije in miru. Po poletnih počitnicah boste sproščeni in pripravljeni za nove delovne izzive.

113

KOZOROG: Poletje bo prineslo vrsto sprememb. Čas izkoristite za to, kar vas osrečuje in izpopolnjuje. Zaupali boste vase, kar vam bo pomagalo tudi pri navezovanju stikov z novimi ljudmi.

VODNAR: Ne dovolite, da vas na začrtani poti zmotijo tisti, ki vas obkrožajo in imajo nepoštene namene. Tudi v osebnem življenju se lahko pojavijo določene težave. Nehajte gledati na svet skozi rožnata očala in začnite se soočati z resničnostjo, ki sicer ni vedno najbolj prijetna. Če niste prepričani vase, prosite za pomoč družinskega člana.

RIBI: Poletni meseci bodo prinesli nove priložnosti. Osebnostno boste uravnovešeni, zaupali boste vase, kar se bo poznalo tudi v življenju. Partner bo z vami več kot zadovoljen, v vajinem življenju se ne bo pokazala prav nobena razpoka. Tudi v družabnem življenju bo vse teklo kot namazano, priljubljeni boste in zelo samozavestni. Ljudje okoli vas vam bodo radi prisluhnili in upoštevali vaše dragocene nasvete. Nija Sadar, 9. a

114

Strip

115

116

Recept Creme Brule Potrebujemo:

¼ litra težke smetane 1 strok prerezane vanilije 1 skodelica vaniljevega sladkorja 6 jajčnih rumenjakov 2 četrtini vroče vode

Potek: Pečico segrejemo na 162 stopinj. Vaniljev strok in smetano damo skupaj v posodo ter pustimo na ognju 15 minut. V srednje veliko posodo damo polovico skodelice sladkorja in jajčne rumenjake ter mešamo, dokler ne spremenijo barve v nežno rumeno. Nato dodamo še smetano in vaniljo. Nastalo maso damo v pečico za 30 minut. Ko se speče, sladico po vrhu zapečemo s plinskim gorilnikom. DOBER TEK! Tine Moljk, 9. a 117

Razvedrilo

118

Poišči imena slovenskih krajev v vseh osmih straneh: Ptuj, Bovec, Piran, Maribor, Krško, Celje, Portorož, Tolmin, Vrba, Kranj in Žiri. Črke, ki ti ostanejo sestavljajo še dve slovenski mesti, brano vodoravno.

119

Uganke Je prozorna, raznobarvna. Ima obliko in lepo telo. Ima zamašek vsakič drug. (steklenica)

Vsako noč teče, teče na vso moč, Nikamor ne pride, zelo pa bobni, Kolo se vrti in pri miru visi. To ga zelo veseli.

(hrček)

Zjutraj te zbudi, Čez dan te osvetli in razvedri. Zvečer je pa ni.

(sončna svetloba) Na njej je slika, ko jo narediš. Ko jo spiješ, ostane odtis. Prebudi te in oživi, pa še zelo lepo diši. (kava) Tim Juvančič, 3. b 120

121

122

Miš in slon Miš in slon se sprehajata. Ker je zelo vroče, ponudi slon miši, da lahko hodi v njegovi senci. Nekaj časa tako hodita, nato miš reče: ”Če ti je vroče, se lahko zamenjava.”

Novo kolo Janezek dobi novo kolo. Pelje se prvi krog okoli hiše in pri drugem krogu vpije: "Glej, mama, peljem se brez rok !"In tretji krog in zavpije: "Glej mama, zdaj se peljem brez nog !"In sledi četrti krog in zavpije: "Glej mama, brez zob!"

Pri zdravniku Bolnik pride k zdravniku. Ta ga preiskuje do onemoglosti, na koncu pa reče: "Ne morem in ne morem odkriti, kaj vam je, ampak mislim, da je kriva pijača. Pacient odgovori: "Nič hudega, bom pa prišel, ko boste trezni."

Blondinka in steklena stena Zakaj je blondinka razbila stekleno steno ? Ker jo je zanimalo, kaj je na drugi strani.

Iznajdljivost Bratec in sestrica sta bila ločena od staršev. Mama je namreč bila v bolnišnici, oče pa v zaporu. Okrog njunega doma so bile tirnice, po katerih je krožil vlak. Deklica je hotela k mami na obisk, deček pa k očetu v zapor. Kaj meniš, kako sta prišla mimo vlaka in hkrati vsak k svojemu staršu? Bratec je porinil sestrico pod vlak, sestrica je šla v bolnišnico, bratec pa v zapor.

123

Zamuda Učiteljica vpraša Janeza:”Zakaj je Amerika časovno šest ur za nami?” “Ker so jo odkrili kasneje.”

Piflarska Dva piflarja se pogovarjata. Prvi reče: “Jeeeej, danes sem pa sam doma!!!” Drugi komentira: “Srečnež, sedaj pa se boš lahko na glas učil.”

Veter Kako vemo, da je veter moškega spola? Ker ženskam dviguje krila.

Pravljica Žena pravi možu:”Ves čas samo perem,likam in kuham! Kot pepelka sem!” Mož: “Saj sem ti rekel, da bo življenje z mano kot v pravljici.

Šah Sova vpraša zajca:”Zajec, katero igro bi se najraje naučil igrati?” Zajec odgovori:”Šah!” Sova:”Zakaj pa?” Zajec:”Da bi končno lahko pojedel lovca!”

124

Pingvini Pogovarjata se dva pingvina na severnem polu: “Poglej temperaturo!Štirideset stopinj pod ničlo!” pravi prvi. “Juhuhu! Končno poletje!” zakjuči drugi.

Eksploziv Po pouku mama vpraša sina:”Peter, kaj ste danes delali v šoli?” Peter: “Pri kemiji smo delali poskuse z eksplozivnim materialom.” Mama: “Zanimivo, kaj boste pa v šoli delali jutri?” Peter: “V kateri šoli?”

Metulja ljubezen Pogovarjata se dva metulja:”Hej, kako pa veš, da si zaljubljen?” Drugi odgovori: “ Čutiš ljudi v trebuščku!”

Nika Pavlina Cirman, 9. c

125

Priporočljiva dieta, ki zagotovo pomaga – že otroci vedo, kako to gre Dieta dvoletnikov  Preveč sedite? Po službi ni časa za telovadbo in ostale fizične aktivnosti? Se vam maščoba kar zažira pod kožo in so vse diete, ki ste jih že kdaj poskusili drage, neučinkovite ali pa slabo vplivajo na vaše počutje?  > Idealna rešitev je dieta dvoletnikov. Otroci, starosti okrog dveh let, so vsi po vrsti fit. Nabiti so z energijo, njihova hrana je polnovredna, dobro spijo in se ne redijo. Taka dieta je zdrava, koristila pa bo tudi vsakemu starejšemu.   >> Ponedeljek  > > Zajtrk: zmešan jajček, košček toasta z marmelado. S pomočjo prstov pojej dva grižljaja jajčka, ostalo vrži na tla. Pojej grižljaj toasta, potem pa razmaži marmelado po obrazu in obleki.   Kosilo: štiri voščenke (barva ni pomembna), pest čipsa in kozarec mleka. Popij tri požirke, ostalo polij.   Malica: bobi plačka, dva kovanca, štiri požirke postanega piva.   Večerja: popeci toast in ga vrzi po tleh.   >> Torek  > > Zajtrk: poberi toast od prejšnjega dne s tal in ga pojej. Popij pol steklenice arome vanilije in zavitek zeliščne paste.   Kosilo: pol pasirane šminke in ogorek cigarete, ki ga je nujno Kocka ledu po izbiri.   126

pojesti.

Malica: liži liziko, dokler ne postane lepljiva. Pojdi iz hiše in jo vrzi v prah. Poberi jo in znova liži, dokler ni čista. Potem jo prinesi v hišo in vrzi na tepih.   Večerja: Kinder jajček. Čokolado stopiš v rokah in jo razmažaš po steni. Igračko poješ košček za koščkom.   >> Sreda  > > Zajtrk: sendvič s Poli salamo in sirom. Sir vržeš na tla, salamo poješ, kruh zdrobiš in si ga zatlačiš v uho.   Kosilo: liziko od včeraj pobereš s tepiha, poližeš vse dlačice in jo vržeš v školjko. Pobereš ven in jo odneseš v najbližji čevelj. Zraven piješ sok.   Malica: plastelin in jabolko, ki ga naribaš na radiatorju.   Večerja: Krožnik čokolešnika zvrneš na mizo in ga poližeš. Kar ostane, poskusiš spraviti v lase.   >> Četrtek  > > Zajtrk: kos pice in par požirkov vina. Kar je pač ostalo na mizi od včeraj.   Kosilo: drobtine s kuhinjskih tal in lizika iz čevlja.   Malica: pomaranča. Najprej tolčeš z njo po mizi, nato jo olupiš in njene koščke stisneš z rokami nad usti. Majico, ki je mokra od soka, ožameš na mizo in posrkaš. Večerja: v kozarec Cedevite stlačiš kos kruha z ribjim namazom in popiješ.   >> Petek  > > Zajtrk: čaj in nekaj briketov iz pasje posode.   Kosilo: piščanec in pire krompir, ki si ga tlačiš v nos, špinačo zmečeš na tla.   Malica: jogurt.   127

Večerja: še vedno jogurt. Ješ z zobotrebcem. >> Sobota  > >  Dan za post   >>Nedelja  > > Zajtrk: kava, ki jo poliješ po hlačah, in kruh z marmelado. Skorjo pustiš.   Kosilo: skorja od zjutraj.   Malica: bonbon. Najbolje dva naenkrat, da slina lepo teče po bradi. Obrišeš v zaveso. Večerja: četrt tube paste za zobe stisneš v dlan in poješ. V skledo kosmičev streseš pol skodele sladkorja, preliješ z mlekom in z mešanico nahraniš psa.   Pa dober tek!

Nika Pavlina Cirman, 9. c

128

129

OŠ Oskarja Kovačiča Ob dolenjski železnici 48 1000 Ljubljana

130