Časopis Oskar 2019 in 2020 by Janko

Oskar Časopis OŠ Oskarja Kovačiča

2019/2020

Šolsko leto 2019/2020

Oskar Časopis OŠ Oskarja Kovačiča www.ososkar.si

Urednica: Špela Stele

Zbiranje prispevkov: Učitelji in učiteljice OŠ Oskarja Kovačiča

Oblikovanje: Primož Jan

Ilustracija naslovnice: Kristina Einspieler, 5. d 2

Misli o učiteljicah/učiteljih so zapisali učenci 6. a 5

MAKETA

LEPOSLOVNI KOTIÄ&#x152;EK

MOJA SOSEDA Ej soseda, bom bom bom, tko grdo me gleda, bom bom bom, res zgleda bleda, bom bom bom, ni dobra soseda, bom bom bom. Rada ima sardine, maline in rozine, bom bom bom, ko kuhati začne, vse se ji zažge, zato hitro gasilce pokliče, da rešijo ji življenje, je, je, je. Ej soseda, bom bom bom, to me že najeda, bom bom bom, skoz me gleda, bom bom bom, od Kranja do Bleda, bom bom bom. Gal Zupančič 5.b

ČE BABICA NE ZNA PRIPOVEDOVATI PRAVLJIC V – vnuček B - babica V: Babica ali mi lahko poveš pravljico Sneguljčica? B: Ne zdaj. V: Prosim, prosim, prosim! B: Uh, v redu, naj ti bo! V: Hvala, babi! B: Nekoč je živela deklica po imenu Ana ... V: Ah, kakšna Ana, Sneguljčica je. B: Aja, saj res, Sneguljčica je imela zelo prijazno mamo ... V: Ne. Sneguljčica je imela zlobno mačeho! B: Aaa ... saj res, mačeho. Ta mačeha je hotela biti najbolj smešna na celem svetu, a je bila Sneguljčica bolj smešna. V: Ne babica! Ta mačeha je hotela biti najlepša, a je bila Sneguljčica lepša! B: Aja, malo sem pozabila ... Mačeha je poklicala kuharja ... V: Oh, babica, kakšen kuhar zdaj to, lovca je poklicala! B: Aha, rekla mu je: »Sneguljčico odpelji v šoping in ji kupi oblačila.« V: Kaj? Kakšna oblačila in šoping? Rekla je: »Sneguljčico odpelji v gozd in jo ubij.« B: Ja, ja že prav ... Za dokaz ji mora prinesti čokolado. V: Joj, ne čokolade, prinesti ji mora njeno srce. B: Prav, malo sem spet pozabila ... Lovec jo je peljal v gozd, a se mu je zasmilila, zato je vzel njeno čokolado in jo nesel mačehi. V: Joj, babica, kar nehaj, ker sploh ne znaš, čokolado mi pa vseeno lahko daš. B: Nimam je. V: Prav, potem mi jo pa jutri kupi. B: V redu, zdaj se pa pojdi igrat. In babica je imela mir pred vnučkom. Napisala: Neža Vadnjal

ČE OČI NE ZNA PRIPOVEDOVATI PRAVLJIC D: Oči, mi poveš pravljico? O: Ne zdaj, ali ne vidiš, da imam delo? D: Prosim! O: No, prav. Katero pa? D: Trnuljčico! O: Dobro. Nekoč je živela Sneguljčica ... D: Ne, ne "SNEG", veš TRNuljčica ... O: Če je pa tako podobno ... No, Trnuljčica je imela psa in zebro. D: Oči, kje si v zgodbi našel psa in zebro? Trnuljčica je imela očeta in mamo. O: No, prav, če je pa tako čudno, da ni nobene živali. No, Sneguljčica ... D: Oči, TRNuljčica, se spomniš? O: Saj res. Trnuljčica. V njihovo poletno hišo je moralo priti 13 snažilk, a je bilo samo 12 metel, zato 13. ni mogla priti in je odšla iz službe. D: Joj, oči, kje si pa zdaj našel snažilke? Bilo je 13 vil sojenic in samo 12 krožnikov, zato je 13. postala jezna in je Trnuljčici rekla: »Ko boš stara 15, se zbodi v kolovrat in umri!« O: Malo sem pozabil zgodbo. Torej, potem sta se zebra in pes ustrašila in pes je rekel, naj po celem svetu nasadijo vrtnice. D: Kakšen pes in zebra spet? Mama in oče sta se prestrašila in oče je rekel, naj požgejo vse kolovrate na svetu. O: Saj vrtnice imajo vendar trn. No, kakor koli že, 12. stražarka še ni izrekla želje, a ni mogla izničiti želje 13. vile sojenice in je rekla: »Ko se bo Trnuljčica zbodla, naj ne umre, ampak naj zaspi za 100 let, poljubiti jo mora prava žaba.« D: Ni stražarka, ampak vila sojenica, in poljubiti jo mora princ, a le s pravo ljubeznijo! Vse ostalo je bilo končno pravilno! O: No, super. Torej Sneguljčica je bila stara 16 let in očeta in mame ni bilo doma, zato je Sneguljčica vzela mamine obleke in zaspala. D: Joj, oči, še prej ti je šlo odlično! Zdaj pa spet poveš vse narobe in že stotič, pravljica govori o Trnuljčici, ne pa o Sneguljčici, če smo pa že pri oblekah, mi za to čudno pripoved pravljice lahko v zameno kupiš oblačila. O: No, prav. Jutri greva po obleke, lahko greš v svojo sobo in razmišljaš o oblekah. D: V redu! In oče se je izmuznil iz pravljičnega sveta in v miru delal.

Napisala: Neža Vadnjal 15

BELA KAPICA

USODNA SEKIRA Nekega dne mlad fant se je napotil v puščavo, njegova kolegica ga je namreč povabila na zabavo. Na poti pa je naletel na oviro, star gospod ga je z vso silo udaril s sekiro. »Se opravičujem,« je fantu reku starec. Pred njega pa je kar naenkrat vsilil kozarec.

Fant je bil za trenutek v šoku, mal je mankal, da se ne bi zjoku. Ustrašu se je da, ga bo ubou ali pa nasedu na kakšen kou. Vse se je kul končal, ko se je slednje izkazal: Starec je bil v bistvu lovec, ki ni imel niti za sendvič in je rabil kakšen novec. Fant mu je dal stotaka, da se je čim hitrej rešu tega čudaka. Pot je nadaljeval s presekano glavo, zato težko je našel pot pravo. A čeprav se zabave ni in ni nehal veseliti, mu vloženega truda ni uspelo nagraditi. Tik pred ciljem je omagal in noben od prijateljev mu ni pomagal. Po smrti mu je lovec postavil spomenik iz hvaležnosti in upal, da mu za presekano glavo kdaj oprosti. Usoda je želela, da fant zapusti ta svet in še danes lahko v puščavi vidimo njegov portret, pod katerim raste cvet, in upamo, da enkrat v nebesih fanta srečamo spet. Talina Logožar, 6. A

UGANKE

VIVIAN Uvod »Vivian, vstani! Zamudila boš, to se zate res ne spodobi!« se je drl oče pred mojo sobo. Ja, moje ime je Vivian. Živim samo z očetom, saj mi je mama umrla pri 5 letih zaradi hude bolezni. Moj oče je zelo bogat. Živiva v razkošni vili. Oče želi, da se šolam ter po njegovi smrti prevzamem njegovo podjetje. A jaz imam druge

sanje. Stara sem 16 let, 21. junija bom stara 17 let. »Vivian, skrajni čas je, da vstaneš!« me je zopet opomnil oče. »Ja, že grem,« sem mu zaklicala ter vstala, se oblekla, si pripravila torbo ter odhitela v učilnico na zadnji zimski dan.

1. poglavje - POBEG Sprehajala sem se po svoji učilnici. Ja, imam zasebno učiteljico, ki jo je oče najel, da me šola. Ni prenesel, da bi se združila s »tistimi revnimi izmečki«. Tako je imenoval ostale, ki niso imeli tako veliko denarja kot on. Edina prijateljica, ki sem jo imela, je bila psička Tilly. Poginila je pred 7 leti. Učiteljica je prišla v sobo. »Danes se bova učili o vodenju podjetja,« je začela. Pa očetu sem že milijonkrat povedala, da nočem voditi podjetja, nato sem dve uri poslušala njeno predavanje. Šlo mi je na jok. Najraje bi pobegnila. Zakaj me oče nikoli ne posluša?! Ko je bila

mami še živa, je bilo vse drugače. Skupaj z očetom smo se igrali. Rada bi bila kot ostali ljudje. Nočem več takega življenja! Rada bi odšla in zaživela svoje sanje. Ko je bilo konec predavanj, sem odšla na enourno vajo violine. Potem pa še uro in pol vaje klavirja. Zvečer sem samo padla na posteljo od utrujenosti. Hitro sem se šla umit in se preoblekla ter se ulegla v posteljo. Razmišljala sem o vsem, o Tilly, mami, očetu, šoli ter o življenju zdaj, ter ugotovila, da si takega ne želim.

Rada bi odšla, saj sanjam o tem, da bi bila navadno dekle. Imela prijatelje, prijateljice in živali, ki so moje prijateljice.Vstala sem, nadela sem si modre puhaste copate ter se sprehodila do okna. Naslonila sem se na okensko polico ter se zazrla v mesec, poln blišča, milosti, dobrote in osamljenosti. Obrnila sem se in se ozrla po sobi, čez nekaj časa sem zaslišala očeta: »Vivian, upam, da že spiš. Jutri je pomemben dan zate.« Hitro sem skočila pod toplo odejo in se delala, da spim. Ko je oče vstopil, sem ga slišala reči: »Oh, ko bi le imel hčerko, ki bi jo zanimalo moje delo.« Oči so se mi zarosile, ampak sem prikrila. Odločila sem se, da tako ne gre več. Moram stran. Oče se je obrnil in odšel iz sobe. Nekaj časa sem še ležala, nato pa sem vstala in začela pakirati. S seboj sem vzela kar veliko stvari. Zaprla sem torbo, oblekla sem plašč ter si v žep spravila mamino ogledalce. To je edina stvar, ki jo še imam od mame. Zapela sem si plašč ter si obula popolnoma nove čevlje. Hitro sem iz predala izbrskala vrv, ki sem si jo pred nekaj dnevi izposodila v vrtnarjevi uti.Vrv sem vrgla skozi okno sobe, pogledala

sem dol. Odlično, ravno prav je dolga. Torbo sem navezala na vrv in jo počasi spustila dol, zatem sem se spustila še sama. Vrv sem zalučala v sobo, še zadnjič sem se zazrla v svoj dom. Tu sem preživela vse otroštvo, vse lepe in žalostne trenutke. Obrnila sem se in odšla novim potem naproti.

2. poglavje - NA POTI

Po približno pol ure hoje sem prišla do bližnje avtobusne postaje. Tam sem se usedla na klop in se zazrla v prazno cesto. Včasih je mimo pripeljal avto. Ura je bila že nekaj čez polnoč. Cestne luči so svetile, čeprav niso ravno osvetljevale ceste, saj je mesec že dovolj močno svetil. Piš vetra mi je razmršil lase, malo me je zazeblo. Nisem si mislila, da bo tako mrzlo. Iz vrhnjega predala torbe sem potegnila šal in si ga ovila okoli vratu. V daljavi sem zagledala avtobus. Hitro sem zaprla torbo ter vstala in se odpravila do roba ceste. Zdaj bom odšla, sem si misila.

Nimam pojma, kam, ampak grem. Noge so se mi tresle, ampak bila sem od-

ločena. Avtobus je ustavil in jaz sem vstopila. Usedla sem se na zadnje sedeže in avtobus je speljal. Še zadnjič sem se zazrla v smer proti domu, saj sem vedela, da ni več poti nazaj. Celo pot sem gledala skozi okno in razmišljala, kam se podajam. Po licih so mi spolzele solze, a ne od domotožja, ampak od strahu, kaj vse me čaka. Vozila sem se kakšno uro, ko je avtobus prispel na končno postajo. Izstopila sem in se orla okrog. Bila sem na podeželju. Avtobus se je zaprl in voznik je odšel. Ugotovila sem, da še vedno nepremično stojim. Začela sem iskati kakšen zemljevid, ne, tukaj ga ni bilo. Kmalu me je pot pripeljala do roba gozda. Odšla sem naprej. Gozda se nisem bala, saj ko sem bila majhna, sva z mamo večkrat hodili skozi gozd ponoči in si ogledovali nočne živali. Gozd me je vedno pomirjal. Tiho sem hodila ter poslušala skovikanje sov in miši, ki so tekale po mrzlih tleh. Kmalu sem se ugotovila, da ne morem več naprej, saj sem preutrujena. Prišla sem na majhno jaso, kjer bom prenočila. Iz torbe sem potegnila odejo,

kup oblek, plastenko vode ter žitne tablice. Obleke sem zmečkala in naredila iz njih vzglavnik. Pojedla sem žitno tablico, spila malo vode. Ulegla sem se, pokrila in gledala zvezde. Kaj vse me še čaka, sem pomislila in zdrsnila v globok spanec.

3. poglavje - SESTANEK SREDI NOČI Sredi noči me je zbudil ropot. Nisem vedel, od kod prihaja. Prisluhnil sem. Od-

pravil sem se na hodnik. Prišlo je iz desne strani. Šel sem v kuhinjo in jedilnico, pomislil sem, da bi lahko bila kuharica. Ko sem prišel do kuhinje, so bile vse luči ugasnjene. Tukaj ni bilo nikogar. Nato sem zaslišala pok. Tokrat je bil nad mano, kar je pomenilo, da prihaja iz Vivianine sobe. Tiho sem odšel do sobe. Najprej sem potrkal ... nič. Potrkal sem malo glasneje, zopet nič. »Vivian, kaj počneš ?« sem jo vprašal. »Vivian, če ne odgovoriš, bom vstopil.« Nobenega odgovora ni bilo, zato sem vstopil ... Prižgal sem luč in se razgledal po sobi.Vivian ... Izginila je!

»Ne morem verjeti! En dan pred pomembnim poslom, katerega del bi morala biti, mi izgine. Saj to ni res! Če Vivian ne bo, bo ves načrt splaval po vodi. Saj sem vedel, da bodo s tem otrokom same težave,« sem rekel glasno.Ves besen sem šel zbudit gospodinjo Danny ter ji naročil naj preišče vilo. Hitro sem se odpravil v sobo in se uredil. Čez nekaj minut sem že sedel v pisarni. Poklical sem svoja osebna pomočnika: »Sam, Sky, čez pol ure morata biti v moji pisarni. Imamo resno težavo ... Brez izgovorov fanta! ... Razložim vama kasneje ... Se vidimo.« Pre-

kinil sem klic. Začel sem razmišljati, kaj naj storim. Sploh ne vem, koliko časa je minilo, ampak kar naenkrat je v pisarno vstopila Danny. »Gospod Michael, Vivian ni v vili. Imeli ste prav, saj v sobi manjkajo njene stvari. Mislim, da je res odšla,« je zaključila čisto bleda gospodinja. »Danny, takoj mi pripravi črno kavo, ter med pol drugo in tretjo uro ne hodi v pisarno. Ko prideta Sam in Sky, ju spusti noter. Veš, kaj ... ,potem greš lahko spat.« »Da, gospod. Hvala vam,« je še rekla in zaprla vrata. Ob pol dveh zjutraj sta prišla Sam in Sky. »Zdravo, fanta, usedita se,« naredil sem premor in nadaljeval, »torej danes ponoči je Vivian pobegnila, kar pomeni, da moja predstavitev jutri visi na nitki. Vivian potrebujem nazaj do jutri opoldan, če je ne najdeta, verjemita, da se vama slabo piše,« sem jima obrazložil situacijo. »Da, šef. Potrudila se bova, da jo najdeva,« je odgovoril Sam. »Kaj potrudila!?!« sem zavpil, »morata jo najti! Gre za posel, vreden 4 milijone. Če nam uspe skleniti pogodbo s podjetjem, pomeni, da bomo pridobili še 20 milijonov. Ta posel nam ne sme spodleti. Morata najti Vivian!« Končno sem vso svojo jezo spravil iz sebe. »Da, gospod. Našla jo bova do jutri. Kaj pa, če Vivian noče priti z nama nazaj?« je vprašal Sky. »Potem ...« sem začel, »nimam druge, kot da jo ugrabimo. Ko pride nazaj, pazita, da ne pobegne. Od zdaj naprej ne bo smela iz sobe nikoli več.« 23

4. poglavje - LAYLA IN KATIE Zjutraj me je prebudilo petje ptic. Pomislila sem, kako je sedaj doma. Verjetno me bo oče kmalu začel iskati. Vstala sem, zložila stvari v torbo, pojedla bolj skromen zajtrk in se odpravila naprej. Jutro v gozdu je bilo čudovito. Ptice so pele, pihal je rahel vetrič ter sonce me je grelo. Na nebu ni bilo niti oblačka. Hodila sem in si prepevala. Ko sem prehodila že nekaj kilometrov, sem zaslišala cviljenje. Ustavila sem se in poslušala od kod prihaja. Cvilež je prihajal iz grmičevja nekaj metrov naprej. Stekla sem do tja in razprla listje. Saj to ni res! V grmičevju, polnem trnja, je ležala majhna psička. Ujela se je za vejo in njena noga je bila popraskana. »Ubožica,« sem pomislila. Psički sem ponudila roko: »Ne boj se, nič ti nočem, le pomagala bi ti rada,« sem ji govorila in kmalu mi je začela zaupati. Previdno sem jo rešila in postavila na pot. Psička je takoj začela skakati od veselja, jaz pa sem jo gledala in se ji smejala. Nato sem odprla torbo, iz nje potegnila prvo pomoč, psički sem obrisala in povila prasko. Kar naenkrat je začela lajati in stekla je naprej. Zaprla sem torbo in stekla za njo. »Počakaj, kam greš?« sem ji klicala, a se ni odzvala.Ves čas je preverjala, če sem še za njo. Zgleda mi je hotela nekaj pokazati. Kmalu me je pripeljala do potoka, potem pa zavila po strugi navzgor. Kar naenkrat pa sem se spotaknila in telebnila v potok. Joj, psičko sem izgubila izpred oči. Vstala sem in hotela oditi naprej, a mi je noga obtičala v blatu. »Super!« sem pomislila. Kmalu pa sem spet zaslišala znani lajež. Zelo sem se razveselila, a ni bila sama. Z njo je bil še nekdo. Punca približno istih let kot jaz, z dvema kitama, rumeno majico in džins hlačami z naramnicami. Imela je zelene oči in na licih je imela pegice. Prišla je do mene: »Živjo! Jaz sem Katie. Potrebuješ pomoč?« »Ja, prosim,« sem ji odvrnila. S skupnimi močmi nama je uspelo mojo nogo potegniti iz blata. »Jaz sem Vivian. Lepo te je spoznati in hvala za pomoč. Je pes tvoj?« sem jo nagovorila. »Ne, od moje babice je. Ime pa ji je Layla. Kako to, da si sama tukaj?« me je radovedno vprašala. »Dolga zgodba. Pobegnila sem od doma in zdaj še sama ne vem, kam grem,« sem ji smeje odvrnila. »Lahko prideš k nam. Se bo že našel prostor še za enega. Pa še ne moreš biti tukaj sama, saj se bo prej ko slej zmračilo,« me je povabila. »Prav, pa naj bo. Grem k tebi. Kje pa živite? Je daleč od tod? Vse me zanima,« sem bila radovedna. »Najprej ti meni povej tvojo zgodbo. Zdi se zanimiva,« in skupaj sva se zasmejali. Prvič v življenju sem dobila prijateljico. Skupaj sva se odpravili naprej. 24

5. poglavje - KATIEINA DRUŽINA »Torej, če prav razumem, si pobegnila od doma in nihče ne ve za to?« je Katie presenečeno vprašala. »Tako je,« sem odgovorila. Zdaj sva hodili že kakšni dve uri. »No, zdaj pa ti povej svojo zgodbo,« saj me je res zanimalo, kaj bo povedala. »Torej ime mi je Katie. Stara sem 17 let, živim z babico, imam mlajšo sestrico, ki bo letos stara 9 let. Živimo na kmetiji, ki pa je zelo revna. Ko sem bila stara 9 let, sva se z Amy preselili k babici, saj sta starša umrla v prometni nesreči. Že nekaj let ne hodim v šolo, da lahko pomagam babici. Babica nima denarja in zato jaz hodim v gozd nabirat jagode, ki jih prodajamo na tržnici,« je končala Katie. »Res ti želim pomagati. Kako lahko tako živiš? Kaj pa pozimi? Takrat jagodičevje ne raste,« sem jo razburjeno vprašala. Njena zgodba me je res ganila. »Pozimi delam na drugih kmetijah, kjer potrebujejo pomoč. V zameno mi velikokrat dajo denar. Res so prijazni,« mi je razložila Katie. »Joj! Jaz vam lahko pomagam. Moj oče je bogat ... in me trenutno sovraži. Ne, to ne pride v poštev,« zopet sva se zasmejali. »Super je imeti prijateljico,« sem ji rekla. »Ja, tudi jaz še nisem spoznala tako super prijateljice,« mi je povedala Katie. Objeli sva se. »Kdaj bova prišli?« sem jo vprašala, saj sva že res dolgo hodili. »Kmalu. Za tem ovinkom bova že videli babičino kmetijo,« in pokazala je, v katero smer je kmetija. »Super!« sem se razveselila. Nato je Katie nekaj predlagala: »Kaj če tekmujeva od ovinka do kmetije?« »Ja,« sem ji rekla, »zadnji je gnilo jajce!« je še zaklicala in skupaj sva se spustili v dir. Tekli sva, kot da se nama gre za življenje. Katie je bila res hitra. Ko sva prišli, se je vrgla v travo in jaz zraven nje. Nato sva se še nekaj časa smejali in takrat sem pomislila, kako me zdaj oče išče, a mi je bilo vseeno, saj sem ugotovila, da sploh nočem več domov. Za vedno bi ostala na tej skromni kmetiji. »Ha, jaz sem zmagala in zdaj si ti gnilo jajce,« me je dražila Katie. »Pridi noter, vse ti bom razkazala,« vstopila sem v dnevno sobo, v kotu je bila peč, na kateri je bila stara sešita odeja. Tla je pregrinjala preproga.V sobi je bil fotelj, bila je manjša od moje sobe. Stene so bile svetlo oranžne in na stropu sploh ni bilo luči, ampak je skozi luknjo visela žarnica. »No, to je dnevna soba,« mi jo je svečano predstavila Katie. »Res je majhna,« sem ji rekla. Naša dnevna soba je bila trikrat večja. Dnevna soba je naš drugi največji prostor, večja je le kuhinja, v kateri je tudi jedilnica. Odpravili sva se do kuhinje. Notri je bila njena babica. »Počakaj, da te napovem,,,« mi je rekla in sama vstopila. »Mama, našla sem dekle, ki potuje po svetu in srečali sva se v gozdu. Laylo je rešila iz trnja. Pridi zdaj, Viv.« V kuhinji sem zagledala zajetno gospo, s kratkimi skodranimi lasmi. Imela je bel predpasnik z rdečimi rožami. »Živjo, jaz sem Katieina babica Evelyn. 25

Kliči me pa kar teta Evie. Ni mi všeč, če me kdo kliče gospa,« se je razgovorila. »Zdravo. Moje ime je Vivian in veseli me, da sem te spoznala.« »Mama, Viv nima prenočišča, zato sem ji rekla, da mogoče lahko ostane pri nas,« me je prekinila Katie. »Seveda lahko ostane pri nas in spekla bom pito, da praznujemo, saj že dolgo nismo imeli gostov. Zdaj pa marš iz kuhinje punci, še veliko dela me čaka,« naju je nagnala iz kuhinje. »Ne boj se, najbolj kul mama je, kar jih poznam, in njene pite so najboljše. Pridi, zdaj ti razkažem še preostalo.« Šli sva v Katieino sobo. V njej je bila stara postelja, ob njej je imela nočno omarico, na kateri je bila ura in svetilka. Na drugi strani sobe je imela staro leseno omaro, zraven katere je bil stol, na njem je bila kitara. Soba je bila nebesno modre barve. »Vau, tvoja soba je čudovita!« sem navdušeno vzkliknila. Povsod po stenah so bile napisane misli. »Hvala. Zdaj pa pridi pogledat še Amyjino sobo.« Soba je bila čisto roza, na steni je imela narisane metulje, rumene in modre barve. Imela je lepo posteljo, s posteljnino Trnuljčice in svetlo rumeno nočno omarico. Imela je staro omaro tako kot Katie ter na nočni omarici majhnega zajčka v kletki. »Kje ste dobili zajčka?« sem vprašala. »Dolga zgodba. Amy ga je našla v gozdu. Imel je zvito tačko in vzela ga je domov. Ko smo ga spustile, ni hotel iti, zato ga je obdržala. Pridi, spoznaj še Amy.« Šli sva na drugo stran kmetije k dvema konjema. »Amy, pridi! Gostjo imamo,« jo je poklicala Katie. Pritekla je majhna deklica, s kratkimi lasmi, spetimi v dva čopka. Nosila je lepo krilce z metulji. »Živjo, jaz sem Amy. Pa

ti? Od kod prihajaš? Zakaj si prišla? Kako si narediš tako lepo kito? Me naučiš?« »Vau, počasi Amy,« jo je prekinila Katie, »To je Vivian, srečali sva se v gozdu.« Še sama sem se predstavila: »Kot je povedala Katie, sem Vivian, stara sem 16 let in lepo te je spoznati. Kito te pa seveda lahko naučim, ampak mislim, da ti čopki bolj pristajajo.« Nasmehnila se je in me objela. Čez nekaj minut nas je teta Evie poklicala h kosilu. Zdaj imam občutek, da imam pravo družino, tako kot sem jo imela včasih, ko je bila še mami živa. 26

6. poglavje - PISMO Od sestanka dalje nisem mogel zaspati, zato sem korakal po sobi in tuhtal, kaj naj storim. Predstavitev bo čez en dan in moja hči se je kratko malo odločila, da jo bo popihala. Okoli šestih sem se odpravil k zajtrku, tudi kuharica po pretresljivem dogodku ni mogla spati in je bil celoten zajtrk že pripravljen. »Sta se Sam in Sky že oglasila?« sem jo nestrpno vprašal. »Ne, gospod,« mi je odgovorila. Odpravil sem se do mize in pil kavo, nakar je zazvonil telefon. Hitro sem dvignil slušalko. »Halo, sta tam Sam in Sky?« sem razburjeno rekel, še preden sem zaslišal glas. »Dobro jutro. Sem dobil Michaela Berna? Za njega imam pošiljko,« me je vprašal glas na drugi strani slušalke. »Ja, to sem jaz. Mi lahko prosim dostavite do vrat?« Razmišljal sem, kaj sem naročil, a mi nič ni prišlo na misel. Tudi da bi kaj dobil, bi bilo skrajno čudno. »Dostava je na poti,« je še rekel klicatelj in prekinil. Odložil sem slušalko in se nemirno sprehajal po jedilnici. Čez nekaj minut je zazvonilo pri vratih, odpravil sem se dol in sprejel pošiljko. Ni bila ravno težka. »Le kaj je v njej?« sem pomislil. Pred nosom sem mu zaprl vrata in se odpravil v pisarno, da bi si ogledal pošiljko. Na paketu je res pisalo Michael Bern, Prašna cesta 5, in v spodnji vrstici Florida. Hitro sem odvil paket. Bil je napolnjen s slamo, stresel sem jo ven in na koncu je na tla padel bel list z drobno pisavo. Na njem je pisalo: Upam, da si dobil pismo. Imam se fino in lepo mi je. Odšla sem z razlogom, saj sem si želela drugačnega življenja. Nočem voditi podjetja in to že dolgo veš, a ker tega nisi sprejel, sem odšla. Ne išči me. Tvoja hči Vivian List mi je padel iz rok, bil sem pretresen in jezen. Zdaj jih bo pa res dobila. Ni lepo, da brije norce iz mene. Še nekaj časa sem divjal po sobi, nakar je zopet zazvonil telefon. Oglasil sem se z jeznim tonom. »Halo, kdo je?« »Tukaj Sky, s Samom sva nekaj odkrila. Takoj zdaj prideva v najkrajšem času. Imava nekaj, kar vas bo zelo zanimalo.« Nato je odložil. Še nekaj časa sem strmel v slušalko, potem pa mi je na obraz prilezel zloben nasmešek. 27

7. poglavje - RAZKRITA Zbudil me je petelin. Tako sem se prestrašila, da sem skoraj padla iz postelje. Nato sem se spomnila, da sem tu prvo jutro. Odprla sem okno in notri je zapihala jutranja sapica.Včeraj zvečer smo se zelo zabavali in Katie je imela prav. Teta Evie res teče najboljše pite. Namestili so me v Katieino sobo. Šele zdaj sem opazila, da je ni več v njeni postelji. Verjetno sem še edina spala. Hitro sem se oblekla in si popravila kito. »Dobro jutro!« sem zaklicala s stopnišča ter pritekla v kuhinjo. »O, pa si se le zbudila zaspanka. Pridi na zajtrk!« me je prisrčno ogovorila teta Evie. »Kje pa sta Katie in Amy?« sem jo vprašala in se usedla k mizi. Postregla sem si z jajcem na oko in skodelico mleka. »Amy je pri kozličkih, Katie pa je šla sprehodit Laylo ter v trgovino. Če pohitiš, jo še ujameš.« mi je še rekla. Hitro sem pojedla, vzela svojo torbo in stekla k Amy. »Jutro, v katero smer je šla Katie?« sem vprašala deklico. »Katie je odšla k ribniku,« mi je odgovorila mala Amy. »Hvala,« sem še dodala in stekla v smer, kamor je šla prej Katie. Nisem je dolgo iskala, bila je na robu gozda. Hitro sem stekla do nje. »Hej, Katie!« sem ji zaklicala. »Dobro jutro. A si le vstala?« me je podražila Katie. »Ha ha. Zakaj me pa nisi zbudila?« sem jo vprašala. »Nisem te hotela,« mi je rekla. »Ej, jaz grem še v trgovino po nekaj stvari. Greš z mano?« me je vprašala. »Ja, seveda.« Nato smo se jaz, Katie in Layla odpravile do trgovine. Celo pot je Layla tekla v vse smeri, zato sem jo na koncu morala nesti. Kmalu smo prišle. Bila je majhna predmestna trgovinica z vsem mogočim. Ko smo vstopile, nas je pozdravila starejša gospa: »Živjo, Katie. Po kaj sta prišli?« je prodajalka nagovorila Katie. »Dober dan, gospa Martin. Mama mi je naročila, naj pridem po kvas ter novo vazo. Layla jo je včeraj razbila,« je v smehu povedala Katie. »Še v mojem imenu pozdravi Evelyn in ji reci, naj pride kdaj na čaj, čeprav dvomim, da bo utegnila. Zadnje čase ima veliko dela, kajne?« je gospa Martin vprašala Katie. »Ja, ampak kmalu bo že bolje,« je še dodala. Šli sva do hladilnikov po kvas in nato do polic v skrajnem kotu trgovine, kjer so bile vaze in ostali okraski. Izbrale sva modro z zlatim robom. »To je vse,« je rekla Katie, ko je prišla do prodajalke. Plačali sva in odšli do izhoda. Ko sva odrinili vrata, sem obstala. V avtomobilu nekaj metrov naprej sta bila Sam in Sky, vaza mi je padla iz rok in se raztreščila na tisoč koščkov. Katie sem pograbila za roko in stekli sva nazaj v trgovino. Srce mi je še vedno močno razbijalo in razmišljala sem le o eni stvari: »Kaj sta počela tu?« 28

8. poglavje - VIVAN ZAČNE SKRBETI »Ej, kaj pa ti je?« me je začudeno vprašala Katie. »Vidiš tista dva moška v črnem lamborghiniju?« sem ji rekla in pokazala na Sama in Skya. »Ja, kaj je z njima?« še vedno ni razumela Katie. »Onadva sta varnostnika mojega očeta in imata najvišji položaj v podjetju, takoj za očetom.Verjetno ju je oče prosil, naj me poiščeta. To bi mu bilo kar podobno,« sem ji razložila. »Torej, če prav razumem, jima je tvoj oče naročil, naj te ugrabita in pripeljeta domov,« »Ja, tako je,« sem odgovorila Katie. »Imam načrt, kaj bova storili. Prosila bom gospo Martin, če lahko še nekaj časa ostaneva tu, saj morava tako ali tako kupiti novo vazo. Torej, ko bosta odšla, tiho stečeva z Laylo do gozda in potem ko prideva domov pred Amy in mamo molčiva,« je zaključila Katie. »Strinjam se, pa poiščiva gospo Martin.« Stekli sva k zadnjem kotu trgovine. »O, punci, zakaj pa sta še tu?« naju je vprašala. »Gospa Martin, moji prijateljici je vaza padla iz rok, saj jo je Layla spotaknila, zato se je razbila in potrebujeva novo,« se je gladko zlagala Katie. »Oprostite,« sem še hitro dodala. »Oh, ta Layla pa ni od muh. Ker vem, da nimate denarja, vam drugo podarim,« nama je prijazno predlagala. »Oh, hvala, gospa Martin. Najlepša hvala!« sva se ji zahvaljevali in jo objeli. Šli sva do vaz in izbrali svetlo roza z rožami, ki je imela srebrn rob. Z vazo smo šle do vrat. Katie je pogledala, če sta še tam. Ne, ni ju bilo več. »Uh, hvala bogu,« sem si mislila. Dvignila sem Laylo, Katie pa je nosila vazo in tako sva stekli do gozda. Ko smo prehodili že nekaj metrov, sem Laylo spustila na tla. Nato smo se lepo sprehodile do tete Evie. Ko jo je Layla zagledala, je stekla do nje in začela skakati okoli nje in ji polizala cele roke. Pogledala sem, kje je Amy. Bila je na polju in lovila metulja. Imela je modro obleko z rožami in nosila dva čopka tako kot po navadi. Teta Evie naju je veselo pozdravila: »Živjo, dekleti. Kje imata stvari?« naju je vprašala. »Nova vaza je tu,« je rekla Katie in ji jo dala v roke, da si jo je ogledala. »Čudovito, punci. Res je odlična za moje nageljne.« Vazo nama je dala in si šla v hišo umit roke. Po kosilu sem cel dan pomagala Katie. Nisem si mislila, da je na kmetiji toliko dela. Zvečer sem se umila in utrujena sedla k večerji. Hitro sem jo pojedla, saj sem bila sestradana. Imeli smo kruh in jajca, nato sva se jaz in Katie odpravili v njeno sobo. Katie je hitro zaspala, jaz pa nikakor nisem mogla, pa če sem se še tako trudila. Današnji dogodek mi ni šel iz glave. Kaj sta počela tam? Ali zdaj kaj vesta? Upam, da me nista videla. Če sta me, nimam več veliko dni. Tako sem v razmišljanju, kaj naj storim, zdrsnila v nemiren spanec. 29

9. poglavje - SKORAJ NAJDENA

Čez nekaj časa sta prispela Sam in Sky. »Dober dan, Michael« me je pozdravil Sam. »Danes sva cel dan poskušala izslediti Vivian. Preiskala sva celo mestece. Postala sva utrujena, zato sva enkrat opoldan parkirala pred majhno trgovino in si kupila pijačo. Nato sva nekaj časa sedela v avtu in se pogovarjala, nakar je iz trgovine stopila Vivian. Mislim, da naju je videla, saj je zbežala v trgovino,« je zaključil Sam. » Je bil še kdo z njo?« sem radovedno vprašal. Bil sem razburjen zaradi odkritja. »Da, še neko dekle in pes,« mi je odgovoril Sky. Bil sem navdušen. » Dobro opravljeno fanta, odlično!« sem rekel. A nato me je preplavila jeza. »Ampak škoda, ker je to prepozno. Danes sem že imel sestanek in izpadel sem kot kakšen bedak!« sem na koncu povzdignil glas. »Torej, lotimo se dela. Najprej plan,« sem rekel, »jutri gresta vidva zopet tja in raziščita okolico. Ugotovita, kje je Vivian. Ko jo najdeta, pridita do mene in tja gremo z mojim helikopterjem. Zmenjeno?« sem še na koncu vprašal. »Da, gospod,« sta odgovorila v en glas. »Gledali se bomo preko kamere, ki je v avtomobilu. Zdaj pa gremo v akcijo! Počakajta, še nečesa sem se domislil.Vzemita raje drug avto, da bosta pod boljšo krinko. Ne skrbita, kamere so v vseh avtomobilih,« sem še dodal. »Pametno in pretkano, Michae,« mi je rekel Sam in nato sta odšla. Pogledal sem skozi okno, da bi videl, kateri moj avto sta vzela. Kmalu je izpred dvorišča odpeljal siv ferrari. Takoj sem usedel za mizo in ju poklical prek kamere. Zagledal sem notranjost svojega ferrarija ter Sama in Skyja. »Zdravo, gospod, se že peljeva k majhni trgovinici,« je rekel Sky. »Odlično, fanta, pokličita me, ko bosta tam,« sem jima naročil. »Seveda, Michael,« mi je rekel Sam. Nato je prekinil. Zdaj ko sem bil prost, sem se odpravil na kosilo. Ko sem pojedel, sem se odpravil nazaj v pisarno. Ta čas, ko sem čakal na klic, se je tako vlekel, da sem mislil, da bom zaspal. Končno sta le poklicala. Oglasil sem se: »Halo! Sta tam?« »Ja, ravnokar sva prispela. Bi lahko vzela kamero, da vas pokličeva, ko bova prispela?« je vprašal Sky. »Seveda, samo ne izgubita ničesar in bodita previdna.« Tako sta se Sam in Sky odpravila v gozd. Kmalu jima je postalo vroče, slekla sta jakni in jih odložila na štor. Usedla sta se. Po kratkem predahu sta se odpravila naprej. Ko sta prišla do konca gozda, sta zagledala v daljavi babičino hišo. Poklicala sta Michaela. »Živjo, Michael. Mislim, da sva našla, kar sva iskala, zato se bova sedaj vrnila,« je rekel Sam. »Zelo dobro,« sem odgovoril, »kmalu se bomo skupaj odpravili tja.« Nato smo prekinili. Slikala sta hišo in se odpeljala, nista pa se zavedala, da sta svoji jakni pustila v gozdu. 30

10. poglavje - LAYLA NEKAJ ODKRIJE Danes me je iz postelje vrgla Katie. »Vstani, treba bo na zajtrk, potem pa na delo,« mi je še zaklicala in odhitela dol po stopnicah. Kmalu sem prišla za njo. Danes sta imeli Katie in Amy veliko dela, zato sem se jima ponudila, da jaz sprehodim Laylo. »Lepo, da pomagaš, danes imava z Amy res veliko dela, saj morava poleg vseh stvari še koze odpeljati na pašo,« mi je rekla Katie. Zdaj pa morava iti. Odličen zajtrk, mama. Katie je vstala in odšla do vrat. Obula se je in še zaklicala: »Pohiti Amy, počakala te bom pri kozličkih,« in zaloputnila vrata. Jaz sem že pojedla, zato sem se odpravila k vratom. »Zelo dober zajtrk, teta Evie,« sem ji rekla. »Oh, ne zahvaljuj se, in Layle ti res ni treba peljati na sprehod, jo bom že jaz,« mi je prijazno rekla teta Evie. »Saj je v redu, tako ali tako bi rada šla ven,« sem ji odgovorila, saj je nisem hotela obremenjevati. Ko sem se obula, sem poklicala Laylo. »Pridi Layla, sprehod!« Iz dnevne sobe je pritekla Layla in skakala okrog mene. Res ima rada sprehode. Že takoj ko sem odprla vrata, je stekla ven. Najprej sem šla še do Katie. Na uho mi je prišepnila: »Se spomniš, kaj se je zgodilo včeraj? Ne pozabi in pazi se,« takoj nato je še dodala: »Zdaj pa hitro pojdi in delaj se, kot da se ta pogovor ni zgodil.« To opozorilo me je res presenetilo, zato sem raje hitro stekla za Laylo. Ko sva se že nekaj časa sprehajali po gozdu, sem se pomirila. Spomnila sem se na mojo mami, kako sva skupaj raziskovali naravo. Res sem jo pogrešala. Kmalu sva prišli do jase, kjer sem prvič spala. Spomnila sem se, kako sem srečala Katie. Nato pa me je iz spominov prebudilo lajanje in renčanje. Hitro sem stekla do Layle, nakar sem zagledala, da v gobcu drži črno usnjeno jakno. Na štoru zraven nje pa je bila še siva. Layli sem iz gobca hitro strgala jakno, žep je na pol visel in rokava je malo manjkalo. Jakni sta se mi zdeli znani. Pogledala sem v žep in zagledala vizitko, na kateri je pisalo Sky Mike Anderson. Onemela sem, pogledala sem še v žep druge jakne: Sam Laden. Jakna mi je padla iz rok, zrušila sem se na tla. »Kaj naj storim?« sem razmišljala. Layla je zopet začela mrcvariti jakni, a se nisem menila za to. Vizitki sem spravila v žep modro bele srajce, ki sem jo nosila. Odločila sem se, da ju bom pokazala Katie. Jakni sem dala nazaj na njuno mesto in z Laylo sva stekli proti kmetiji. Zaradi strahu se nisem ustavila, dokler nisem prišla do kmetije. »Je Katie že prišla?« sem vprašalo teto Evie. »Ja, zadaj krmi prašiča.« Stekla sem do nje. Pogledala sem, če je še kdo z njo, a ni bilo nikogar. »Katie, poglej!« dala sem ji vizitki. Katie je obnemela.

11. poglavje: GREMO PO VIVAN Za mano je bil dolg dan in dolga noč. Saj sem ves čas bedel. Čakal sem, kdaj me bosta Sam in Sky poklicala. Pil sem jutranjo kavo v sobi. S Skyem in Samom smo se zmenili, da se dobimo. Ob šestih sta pozvonila. »Danny, prosim, spusti jo noter, delo imamo, in skuhaj dve kavi,« sem ji ostro naročil. Kmalu sta prišla v sobo. »Imava dobro in slabo novico,« je začel Sam. »Najprej povej dobro,« sem rekel. »Veva, kje je Vivian, našla sva staro hišo, v kateri verjetno živi.« »Uspelo nam je, našli smo jo!« sem zaklical od veselja. »Imava še slabo novico ...Vivian naju je odkrila.« Nastala je smrtna tišina, nato sem rekel: »Kako? To ni mogoče.« Preplavljal me je bes. »Jakni sva pozabila v gozdu in raztrgal ju je pes. Šla sva preverit prstne odtise in ugotovila, da so Vivianini,« mi je odgovoril Sky. Nekaj časa sem razmišljal – mi vemo, kje se skriva, in ona ve, da jo iščemo. Zaradi besa sem vrgel stojalo za plašče ob tla. »Zaradi vajine neprevidnosti nas je odkrila. Kako sta neumna! Ne moremo več čakati, takoj gremo po njo. Pripravita helikopter! Gremo!« Sam in Sky sta stekla ven. Pobral sem plašč s tal in stekel za njima. Preplavljalo me je veselje, da bom zopet našel hčerko, jeza, ker me je razočarala, in žalost, ker je tako drugačna od mene. Zraven mene je na stezi pristal helikopter. »Michael, stopi noter!« se je zadrl Sam, da bi preglasil helikopter. Skočil sem v helikopter. Zdaj sem bil prepričan. Moram ponjo. Ko bomo vzleteli, ne bo več poti nazaj.Vedel sem, da bo to najbolje zanjo. »Sam, vzleti. Gremo po Vivian!« sem zavpil in smo vzleteli.

12. poglavje - ZAOBLJUBA »Ne morem verjeti,« je rekla. »Viv, od zdaj naprej ne greš več v gozd, boš samo še ne kmetiji. Zagotovo vedo, da si našla jakni,« je še zaključila. Nato pa je kar bruhnilo iz mene: »Katie, tako mi je žal, da sem vas vpletla v to ... in ... ne poznaš mojega očeta ... hotel me bo nazaj, hotel se vam bo maščevati in ...,« prekinila me je Katie. »V redu bo, ne skrbi,« me je začela tolažiti. »Zdaj bodi pogumna. Pridi, vstani in uredi se. Greva na kosilo.« mi je ukazala. Vstala sem in si obrisala solze. 32

Počesala sem se in se odpravila h kosilu. Celo noč sem bolj bedela, kot spala. Zjutraj sem se zbudila pred Amy in Katie, odpravila sem se v kuhinjo in teti Evie pomagala pripraviti zajtrk. Imela sem načrt, Evie in Amy moram za cel dan spraviti stran, saj nič ne smeta izvedeti o očetu. »Teta Evie, bi lahko vidve z Amy odšli na sprehod? S Katie bova poskrbeli za vse, tako ali tako vam je zmanjkalo jagod in rekli ste, da ima Amy najboljše oči.« Upala sem, da mi je izgovor dobro uspel. »Prav imaš, dragica. Že nekaj časa mislim iti. Napisala bom list z navodili za cel dan.Vzela je list papirja in začela pisati. »Jupi! Uspelo mi je!« sem si rekla v mislih. Kmalu sta prišli na zajtrk Katie in Amy. »Kako pa to, da si danes tako zgodnja?« me je radovedno vprašala Amy, saj je Katie že vse vedela. »Zgodaj sem se zbudila, pa nisem mogla zaspati nazaj,« sem ji pojasnila. Cel zajtrk sem čakala, kdaj bo teta Evie povedala Amy za sprehod. Veliki trenutek je napočil po zajtrku. »Amy, danes greva na sprehod. Najprej po jagode, potem pa na tržnico.« Amy je bila navdušena in se je hitro obula.Vzela svojo roza čepico, plašč iz rumene volne ter košaro. S teto Evie sta se odpravili. Mahali sva jima, dokler nista izginila izpred najinih oči. Nato sva takoj zagrnili skoraj vsa okna ter Laylo zaklenili v dnevno sobo. Bala sem se, da bi jo ranili, saj jima je uničila jakni. Zdaj sva lahko samo še čakali. Sedeli sva v kuhinji in gledali skozi okno, ki sva ga odprli, da bi že od daleč zaslišali njihov prihod. Tako sva še nekaj časa ždeli v tišini, nato pa je Katie vstala. »Veš, kaj. Poskusiva še ta čas skupaj porabiti za pametno stvar. Torej, Viv, kar koli se zgodi, vedno ostaneva najboljši prijateljici in se nikoli ne pozabiva?« mi je rekla Katie. Njene besede so me ganile, zato so se mi zarosile oči. »Obljubim,« sem rekla in objeli sva se.

13. poglavje - UJETA Zaslišali sva se helikopter. »Borila se bom, da ne grem,« sem ji rekla, nato sem slišala, kako je helikopter pristajal. Skupaj sva čakali. Kmalu je potrkalo na vrata. Spogledali sva se in Katie jih je odprla. »Živjo. Že nekaj časa nazaj je eno dekle, po imenu Vivian, pobegnilo. Je mogoče tu?« sem slišala Samov glas. »Čakaj, saj ti si bila z Vivian v trgovini ... ti jo poznaš ... vem, da je tu.« Vedela sem, da moram priti iz kuhinje. Prišla sem iz kuhinje in ju zagledala. »Zdravo, Vivian, zdaj gremo v helikopter, pridi,« me je nagovoril Sky. »Nočem in ne grem. Dovolj imam!

Nočem domov!« sem se trmasto uprla. »Vivian, takoj greš z nama. Oče te čaka v helikopterju,« sta rekla. »Res ne razumete? Nočem domov! Tukaj sem srečna!« sem zakričala. Preplavil me je bes. Kako si oče to drzne? Sam in Sky sta me hotela zvleči, pa ju je Katie odrinila. »Pustita jo, saj vama je povedala, da noče iti,« je rekla, a onadva sta jo le odrinila, da se je zaletela v zid. »Katie!« sem zaklicala. Hotela sem k njej, pa sta me zvlekla ven. »V redu sem. Nič mi ni,« mi je rekla in vstala. Zagledala sem očeta. Začela sem mu razlagati: »Oče, ne razumeš! To so moje sanje, tako bi rada živela. Nočem voditi podjetja kot ti! Imam drugačne želje in ne sili me v nekaj, kar nisem,« sem mu zadihano povedala. Upala sem, da me bo razumel, pa me ni. »Sam in Sky, privedita jo v helikopter,« je brezsrčno rekel. Ob teh besedah se mi je zlomilo srce. Nisem imela več moči, da bi se upirala. Sam in Sky sta me zvlekla v helikopter in zaloputnila vrata. Zdaj ni več poti nazaj. Vzleteli smo, zagledala sem Katie na vratih. Bila je obupana. Po licih so mi začele teči solze. Eveinina kmetija je postajala vedno manjša in manjša. Spominjati sem se začela vseh lepih trenutkov, ki so me vezali na kmetijo. Kako sem spoznala Katie in Laylo, kako smo dirkale z Amy na konjih ... zdaj tega ne bo več. Svet se mi je porušil.Vse kar sem živela zadnje dni, je bil le še lep spomin, ki ga ne bom pozabila. Kmalu mi je Evienina hiša izginila izpred oči. Čez pol ure smo prispeli. Zagledala sem domače dvorišče in svojo sobo, ki sem jo malce pogrešala. Oče me je zvlekel noter, zopet sem zavohala

vonj po čistilih. Ko sva prišli do moje sobe, me je zaprl vanjo in zaklenil. Čez okno je bila rešetka, zrušila sem se na tla in začela neutolažljivo jokati. Nato pa me je prešinilo ... Torba je ostala tam in v njej je moj naslov. Mogoče pa le ni vse še izgubljeno.

KONEC PRVEGA DELA

DNEVNIK SIROTE

LIST IZ TOMAŽKOVEGA DNEVNIKA Ko sem bil v Trstu, mi ni bilo prav nič prijetno. Počutil sem se kot ničvreden otrok, ki so ga v tistih časih prodajali zato, ker so ga starši zapustili. A ko je po mene prišel gospod, sem občutil vsaj malo veselja, da bi imel družino, ki bi me imela rada.V novi dom me je prinesel v košu. Gospod po imenu Matevž me je imel zelo rad, prav tako kakor rodnega otroka.Vedno sem hodil z njim naokoli in sem že mislil, da je to moja nova družina, ki mi bo nudila vso ljubezen. Počasi sem rastel in čez nekaj let je Matevževa žena, Vrbarjeva mati, dobila otroka. Otroček Tinče je bil grd, neusmiljen in kričav. Od tistega časa, ko se je pri hiši rodil »domači otrok« sem postal veliki revež. Matevž je izgubil vso ljubezen, ki jo je do tedaj gojil do mene.Večino časa me je pretepal in redkokdaj hranil. Oblačil me je, kakor da ne bi imel oblačil na sebi. Bil sem bolj suhe postave in zelo šibek. Kljub temu sem moral prenašati težka bremena in bil vsak dan pretepen, če ne od Matevža pa od mati gospodinje ali Tinčeta. Ponovno sem se počutil ničvrednega in nisem vedel, kaj naj storim. Še naprej sem delal naročeno delo in prenašal vsakodnevne modrice, čeprav nisem razumel, kaj sem naredil narobe. Dva dni v letu sta bila, ko je Matevž pri gospodu Andreju prejemal tržaške denarje. Z njim sem moral oditi tudi jaz. Oblekel me je v Tinčeva lepa oblačila in mi povedal, da pred gospodom Andrejem ne smem potočiti solze. Čeprav se mi ni zdelo prav, sem ubogal Matevža in se pred gospodom Andrejem delal, kot da ni nič narobe. Leta so minevala in nekega dne je v deželo pokukala pomlad. Ležal sem pod hruško in se oziral v dolino. Bile so me same kosti in bil sem zelo šibek. Mimo so hodile vaške ženice, ki so me spraševale, če me kaj boli ali če karkoli potrebujem.Vedel sem, da jim ni vseeno zame, ampak jim vseeno nisem želel povedati resnice. Nekega jesenskega dne pa sem želel ugrizniti v lepo, rumeno hruško in že me je hotel Matevž pretepsti. V tistem trenutku pa je od nekje prišel čevljarček ter pretepel Matevža. V mislih sem imel samo to, kaj bo sedaj storil Matevž, a hkrati mi je srce igralo od veselja, da me je nekdo branil in se postavil na mojo stran. Matevž je vstal in si z roko brisal kri iz obraza. Nato pa se je potožil Miholci iz sosednje njive. Miholca je odgovoril samo to, da ni nič videl niti slišal.Vesel sem bil, da me je končno nekdo branil, nato pa sem za vedno zaspal. Tijana Simikić, 8. c

LIST IZ MOJEGA DNEVNIKA Bil sem še majhen, ko so me posvojili. Želel sem spoznati, kako se počutiš, ko te ima kdo rad. Posvojil me je mož z le enim ušesom. Vaške govorice o mojem očimu Matevžu niso bile kaj lepe. Znan je bil kot hudoben in pretepaški človek. Meni se je zdelo, kot da so govorice lažne, saj mi je izkazoval toplino, kakršne nikoli prej nisem bil deležen. Hranil me je za dva, vendar sem bil še vedno suh in bled. Bil sem radovedne narave in verjetno sem mu povzročil veliko skrbi.Vsaka druga beseda je bila Tomažek. Ljubezen pa se

vedno enkrat konča. Pri hiši se je rodil prvi otrok. Velikokrat se mi poraja vprašanje: »Zakaj me oče več ne mara?« Rekel bi mu oprosti, pa ne vem, zakaj. Upam, da mu nisem delal preveč preglavic, skrbi, mu nagajal in oteževal življenja. Moj brat Tinče je bil pravo moje nasprotje. Hodil je v umazani in strgani majici, lasje pa so bili zelo neurejeni. Pri šestih letih je znal celo »lepo« govoriti. Matevževa skrb je zdaj preskočila na Tinčeta. Spoznal sem, da so vaške govorice držale. Bil sem tepen ob vsaki priložnosti. Jedel sem skromno in tudi oblačila niso bila veliko boljša. Ko so bili moji zadnji dnevi življenja, so me videli vsi, a pomagal mi ni nihče. Moja želja je bila le, da najdem toplino v tem širnem svetu. Upam, da bo tisti, ki to bere, našel svet, v katerem se ta skriva. Leja Dejak, 8. b

LIST IZ MOJEGA DNEVNIKA (razmišljanje po branju zgodbe Tržačan Ivana Tavčarja) Danes zjutraj sem se zbudil ves razbolel od Tinčevega pretepanja in vedel, da je to to.Vedel sem, da je danes dan, ko bom umrl. Ne vem, kako, preprosto ve-

del sem, kot starci vedo, kdaj bo deževalo. A bil sem pripravljen. To sem že dolgo pričakoval. Nisem se veselil, a tudi žalosten nisem bil. Bil je tako lep dan, sonce je sijalo in moral sem se uleči pod hruško. Takrat sem jo zagledal. Hruško, za katero sem upal, da bo moj zadnji obrok, vsaj upal sem, da mi na onstranstvo ne bo treba na prazen želodec. Cel dan sem sedel pod hruško in razmišljal o dobrih starih časih, preden se je rodil Tinče, ko so bili Oče še prijazni z mano. Želel sem si, da bi za vedno bilo tako, a seveda ima Bog svoja pota. On je določil, da se mora moja sreča končati. Nisem mu zameril. No, kakorkoli, sedel sem pod tisto hruško in čakal, da pade. A ni in ni hotela. Mimo mene so hodile vaške ženice in mi govorile, da nisem še pri koncu, a sem vedel, da sem. Bil sem pripravljen oditi, le tisto hruško sem še želel. Nato je mimo prišel nek vaški fant in takrat se me je Bog in mi namenil tisto hruško. A ni pristala pri meni. Pristala je zraven tistega fanta, zato sem ga prosil zanjo. Na

srečo je imel fant dobro srce in mi jo je podal. Takrat so prišli ven Oče in mi jo izpulili iz rok ter me hoteli pretepsti, a mi je Bog spet naklonil srečo in od nekod se je pojavil Sadarjev Korl in pretepel Očeta. Bil sem vesel, čeprav ne bi smel biti. Po dolgem času sem bil celo vesel. Julija Golob, 8. c

PUSTOLOVŠČINA V MOJEM ŽIVLJENJU

Poleti smo bili pri prijateljih, ki so imeli motokros motor.Vprašal sem, če me lahko zapelje en krog. Usedel sem se na motor in se opekel v izpušno cev. Zelo me je peklo, ampak sem se vseeno peljal. Še danes imam na tem mestu brazgotino.

Jaka 48

Med poletnimi počitnicami sva bili s sestro pri babici in dedku. Sestra Maruša me je nosila »štuporamo«, potem sva padli. Jaz sem se udarila v lice, Maruša pa si je zlomila komolec. Potem ji ga je babi povila in smo šli v bolnišnico. Učenka

VIHAR V MOJI GLAVI

V času karantene so si morali učenci 8. in 9. razredov ogledati gledališko predstavo Vihar v glavi. Po ogledu so zapisali, kaj njim „dogaja“ v najstniški glavi:

Knjigo z naslovom Dnevnik iz bunkerja je napisal Kevin Brooks. Govori o težavah, s katerimi se posamezniki srečujejo v vsakdanjem življenju. Glavni junaki so Linus, Jenny, Fred, Anja, Bird in Russel. Linus je 16-letnik, ki se je znašel v stanovanju, iz katerega ni bilo mogoče pobegniti. Linus je nekaj mesecev pred ugrabitvijo pobegnil od doma. Živel je na ulici, dokler nekega dne ni bil ugrabljen.V kletnem stanovanju oziroma bunkerju, v katerem se je nepričakovano znašel, so bile kamere in zvočniki vsepovsod. Čez nekaj dni je Linus dobil družbo. Ko se je dvigalo zjutraj spustilo v bunker, je v njem ležala devetletna deklica, ki ji je bilo ime Jenny. Čez nekaj dni je Jenny ugrabitelju napisala pismo, v katerem ga je prosila za hrano in pijačo ter zaželeno tudi dobila. Linus je medtem poskusil razbiti kamero, a je iz nje začelo brizgati vrelo olje. Čez nekaj dni pa sta se Jenny in Linusu v bunkerju pridružila še Fred in Anja. Fred je bil avtoličar in heroinski odvisnik, Anja pa nepremičninska agentka in verižna kadilka. Ugrabitelj (sklepajoč, da je nad njimi, so ga poimenovali Tazgornji), je kmalu začel z grdimi igricami: spreminjal je temperaturo, premikal je uro … Čez nekaj dni se jim je pridružil še peti član, Bird. William Bird je bil zaposlovni svetovalec. Zelo dobro je shajal z Anjo, najbrž zato, ker sta bila oba poslovneža. A Bird in Anja sta bila med redkimi, ki so se dobro razumeli, ostali so se večinoma držali zase. Šesti član, ki je prišel, je bil filozof Russel Lansing. Razlogi, da ga Fred in Bird nista marala, so bili sledeči: bil je gej, temnopolt, enook pa še pametnejši od obeh. Russel je bil star okrog 70 let in imel je tumor na možganih. Po Russlovem prihodu pa so se igrice samo še stopnjevale. Poleg vreče s hrano so v dvigalu dobili tudi droge, alkohol, cigarete in vse ostalo, kar so 'potrebovali'. Linus je poskrbel, da Jenny ni prišla do časopisnih člankov o sebi, vsi ostali pa so takoj pograbili, kar so potrebovali. 58

V davnih časih je sredi džungle v reki živel gromozanski krokodil. Precej manjšemu krokodilčku je rekel, da bo jedel otroke. Ko je startal iz džungle v mesto, je srečal nilskega konja, slona, kokoš in opico. Ko je prišel iz džungle, je videl kokosove palme. Tja prihajajo otroci nabirat kokosove sadeže. Krokodil se je postavil v kokosovo palmo. Ko so otroci prišli nabirat, je iz džungle pridrvel nilski konj. Potem je šel na igrišče na gugalnico. Ko je prišel, jim je rekel , da je tam krokodil. Potem so vsi otroci zbežali. Dominik Jurisich, 2. d

MOJ DEDI JE PADEL Z MARSA

ČAROBNA ŠTEVILA

MOJ PRIJATELJ

POTEPANJA

POTOVANJE PO MADAGASKARJU

NA TRUBARJEVI DOMAÄ&#x152;IJI

VIR: https://mgml.si/sl/programi/programi-sole/ucno-gradivo-gremo-v-srednji-vek/

ROKOMET Pravila igre: Rokomet je moštveni šport z žogo, kjer si igralci žogo med seboj podajajo z roko. Igrajo ga tako moški kot ženske. Igrata ga dve nasprotni ekipi.V eni ekipi je lahko na tekmi 16 igralcev, naenkrat na igralnem polju pa 7. Rokometaši igrajo izmenično, enkrat v obrambi, enkrat v napadu. V osnovi rokometna igra pozna šest igralnih pozicij – levo krivo, levi zunanji, desno krilo, desni zunanji, srednji zunanji in krožni napadalec ter vratar – golman, ki ga je v napadu možno menjati za sedmega igralca. Cilj igre je v napadu spraviti žogo v nasprotni gol in v obrambi preprečiti gol. Zmaga tista ekipa, ki v dveh polčasih po 30 minut nasprotniku zadane več golov.Velja tudi neodločen rezultat, razen v primeru igre na izpadanje. Takrat se morajo odigrati podaljški in če še vedno ni zmagovalca, se mečejo 7-metrovke. Trener ima vsak polčas pravico vzeti minuto odmora za posvetovanje z ekipo – time out. Igro sodita dva sodnika. Igralci igrajo z rokometno žogo, ki je iz usnja ali umetnega materiala. Rokometaši od 13. leta dalje pri igri uporabljajo smolo, da lažje primejo in vržejo žogo.

rokometna žoga rokometno igrišče 88

Zgodovina: Rokometna igra ima korenine že v antični Grčiji, kasneje so jo igrali v antičnem Rimu in srednjem veku. Sodobni rokomet se je pojavil konec 19. stoletja v skandinavskih deželah, predvsem na Danskem, Švedskem, Norveškem in v Nemčiji. Rokomet je najpopularnejši v Evropi, severni Afriki in delno Aziji ter južni Ameriki. Igra se ga v državnih in mednarodnih prvenstvih, tako klubskih kot reprezentančnih. Najmočnejša evropska rokometna liga je v Nemčiji, dobre pa so tudi v Franciji, Španiji in skandinavskih državah.

Gensheimer

Uwe

Jaka Podvršič, 6. a

Andy Schmid

KORONARUBRIKA

REBUS

J=I K=#

LA=DO

____

_______

: #OSTANI DOMA

REÅ ITEV:

NA URGENCI MED EPIDEMIJO KORONA VIRUSA ZDRAVNIK: Dober dan, gospa! GOSPA (slabotno): Dober dan … ZDRAVNIK (začudeno): Ja, kaj pa je z vami? GOSPA (slabotno): Vse me boli. ZDRAVNIK: Ja, kaj ste pa delali? GOSPA: Skočila sem s padalom. ZDRAVNIK (zgroženo): Gospa, pa saj vi veste, da so sedaj adrenalinski športi prepovedani. GOSPA (se izgovarja): Pa saj to ni adrenalinski šport. ZDRAVNIK (zaskrbljeno): Ste pa kar grdo padli. In ravno zdaj, ko je toliko bolnikov okuženih! GOSPA: Saj nisem padla. Samo ustrašila sem se, da ne bom priletela v drugo občino. ZDRAVNIK: Oh, gospa … GOSPA (zdrdra): Zakonov se ne krši, gospod zdravnik! ZDRAVNIK (se nasmehne): Joj, gospa, vi ga pa biksate. GOSPA: Oprostite! Obljubim, da bom odslej skakala samo s postelje. ZDRAVNIK: Tako bo najbolje. Nasvidenje, pa pazite nase. GOSPA: Nasvidenje. Špela Kralj, 5. C Pripis: Silhuete so morali pri predmetu Gospodinjstvo obleči, ena naj bi bila iz skupine najbolj izpostavljenih. Nato so po videokonferenci zaigrali prizor. Tako je nastal tale zapis. 94

Maša Kapelj, 4. D

Jakob Paraš, 4. D 96

Lovro Milek, 5. D

NAŠA LJUBA ŠOLA Šola ni šala, šola je hec, v razredu drugače kot prejšnji let. Matematika zakomplicirana, likovna barvitejša, slovenščina je težka, angleščina nerazumljiva. Pišemo, rišemo, računamo, ustvarimo, sliši se lepo, a grozno je zelo. Živa Ficko, 5. d

100

ŠOLA DOMA Zjutraj, ko vstanem, takoj za računalnik hitim, da vsa navodila čimprej dobim. Tipkam, berem, se s strežnikom borim, da slučajno kakšne datoteke ne izgubim.

Učitelji se trudijo in so marljivi, da v snovi ne bi kaj izpustili. Učenje doma poteka tekoče, če le vsakdo izmed nas tako hoče. Pogrešam sošolce, to je resnica, ki jo čivka že vsaka ptica.

Eva Mavec, 5. d

101

102

103

104

105

INTERVJU

106

107

HOROSKOP ZA POLETJE 2020

OVEN 23.03.—22.04. Proč od nastalih težav bi se najraje potuhnili ali odšli v neznano. Vaše poletje bo zelo delavno in zanimivo. Naredili boste ogromno stvari, a vseeno vam bo ostal čas za zabavo. Seveda boste posledično nekoliko utrujeni, vendar bodo vse nagrade, ki jih boste v prihodnje dobili zaradi trdega dela, poplačale vaš trud.

108

109

OŠ Oskarja Kovačiča Ob dolenjski železnici 48 1000 Ljubljana

110