Trenutki

Druga~na pot

Pred seboj sem jo `e videla –trdno, jasno, prav ni~ obledelo. Redke meglice, nevidne ovire, ravne strmine. In potem – POK – je pred mojim namenom podoba zbledela. Le ne`en dotik. Mimoido~i pogled. Vonj tuj~eve ko`e. Nekaj previdnih korakov. Samo to! Le to – da se je slika razblinila v ko{~ke zrcal.

Potem sem nekaj dolgih trenutkov nemo strmela in opazovala kristalni nered naokrog. Kje sem? ^igave so te o~i? Kdo si, ki nosi{ prepih? Nekaj vpra{ujo~ih prijemov, kan~ek zmedenosti, nemir.

Pa sem tvegala ter vzela, kar mi je namenil dan. Novo ozemlje, star zemljevid. Novo poznanstvo, druga~ne gazi. Kje so zdaj smerokazi? Si ti moj mejnik? Kam plovejo misli? Do kam sli{i{ moj krik?

Novo potovanje je zdaj pred menoj. Jaz pa sem bosa, sem gola, ogenj sem, nemir. Pod roko upanje, `elja, otro{ki smeh. Sve`a odhajam na to pot. ^ista risat nove sledi.

Barbara Trenutki