KOMAD TEGA PREKRASNEGA VEČERA Aljoša Toplak
Glasno frfotanje se je razleglo po trgu, ko je starka raztrosila drobtine. Vsa sključena je sedela ob vodnjaku in z radostnimi očmi opazovala otroke, ki so se podili za pticami. Poletno sonce je tonilo za visokimi stavbami, da je svet pod zlatim nebom posivel. Ljudje so postali motne sence okoli svetlečega vodnjaka, kamor se je ujemala blaga svetloba neba. Na drugi strani je odmeval krohot. Obsijani s soncem so si rumeni delavci izmenjevali šale in postavljali visok oder. Bel kombi je previdno piskal in se pomikal proti odru. Odprta vrata so razkazovala zvočnike in razne inštrumente. »Dovolj!« je zaklical mladenič, z roko iztegnjeno visoko v zrak, nakar je vozilo zamrznilo na mestu. Delavci so se molče ozrli. Trg bi preplavila tišina, ko ne bi bilo otrok, ki so vrešče tekali okoli vodnjaka. Majhna punčka je zacvilila, ko je golob vzletel in jo oplazil po kolenu. Ostali otroci so se vzhičeno smejali. Pokrila si je glavo in počepnila. »Kaj razmišljaš?« me je vprašal stari. Čepel je na stari stojnici in se cukal za ovratnik. Prepoten od zatohlega popoldneva se je zdaj hvaležno nastavljal lahni sapi, ki je vela čez trg. Skomignil sem. Stari je razgalil svoje zobe. »Veš, ko sem prvič prišel na obalo … To je moralo biti leta 95–« »Glej.« sem rekel in pokazal na bobne, ki so jih nosili na oder. »Sem rekel, da bo koncert.« »Aha.« Popraskal se je po glavi. »Pa res.« Zaslišalo se je šumenje papirnate vrečke. Starka je pospravila drobtine in zavzdihnila. Zlat lesket vodnjaka je požiral prizor, da je bila majhna postava nerazločna siva motnja na ozadju padajoče vode. »Pa res, imaš prav,« je ponovil. »Imaš prav … So tile naši?« Srebrni okvir bobnov je medtem, ko so ga postavljali, odbijal eksplozije svetlobe. Nek mladenič s kitaro je ukazovalno mahal po odru.