Ljubljana med nostalgijo in sanjami, št. 5/2 by Mestna knjižnica Ljubljana

5/2

Ljubljana med nostalgijo in sanjami

Slovanska knjižnica, center za domoznanstvo in specialne humanistične zbirke

Ljubljana med nostalgijo in sanjami Revija za domoznanske vsebine

mestna knjižnica ljubljana

ISSN 2232-6316 Ljubljana 2016

Ljubljana med nostalgijo in sanjami Revija za domoznanske vsebine

Ustanoviteljica

izdala

Mestna knjižnica Ljubljana

zanjo

mag. Jelka Gazvoda

uredništvo besedilo in izbor gradiva

mag. Teja Zorko, Maša Šipič Savsko naselje - od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske mag. Gašper Hudolin, mag. Teja Zorko, Jelka Golli Žensko delo v mestu dr. Dragica Čeč

lektorirala

Manca Ratković

oblikovala

Ingrid Verdnik Pal

tisk naklada

Collegium graphicum d. o. o. 250 izvodov Ljubljana, oktober 2016

ISSN 2232-6316

Izdajo publikacije je delno omogočila Mestna občina Ljubljana.

Vsebina 5

Savsko naselje: Od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske mag. Gašper Hudolin, mag. Teja Zorko, Jelka Golli

Za uvod

1946: Savska kolonija začne nastajati

Stanovanjska soseska

Po letu 1955 začno rasti bloki in stolpnice; zazidalni načrt 1958

Savske stolpnice

Po letu 1965 se naselje razširi do Črtomirove ulice

Nove gradnje v 21. stoletju

Vrtec, šola, knjižnica, društveni dom – središča družabnosti

Savsko naselje danes in jutri – pobude mladih

Opombe

Bibliografija o Savskem naselju v Slovanski knjižnici

Žensko delo v mestu dr. Dragica Čeč

Pojem žensko delo

Služkinje

Potrebe po delu in specializacija določenih predmestnih in primestnih naselij

Klekljanje

Seznam literature

Opombe

Savsko naselje

Od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske Besedilo: mag. GaĹĄper Hudolin, mag. Teja Zorko, Jelka Golli

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

Za uvod Delavske kolonije so v Ljubljani obstajale že pred drugo svetovno vojno. Ena takšnih je bila postavljena kot kompleks stanovanjskih zgradb ob Vilharjevi cesti, za železniško postajo. Stavbe so bile namenjene zaposlenim v ljubljanski carinarnici. Kompleks je sestavljen iz petih stanovanjskih enot – treh enonadstropnih in dveh trinadstropnih, zbranih okoli notranjega zelenega dvorišča. Stavbo carinarnice na drugi strani ceste je leta 1945 porušila bomba. Carinarniška kolonija je zgodnje delo arhitekta Iva Spinčića. V praksi je preizkusil načela stanovanjske gradnje, ki jih je prinesel z Dunaja. Delavska kolonija s poudarjenimi zunanjimi elementi (venci, stolpi) je bila zgrajena že leta 1929 in je danes del Savskega naselja ter zavarovana kot kulturna dediščina.1

Foto: M. Bizjak, Slovanska knjižnica, 2015.

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

1946: Savska kolonija začne nastajati Preden začnemo pripovedovati o nastajanju Savske kolonije, ki je bila prvotno zgrajena za delavske družine, orišimo razmere na Slovenskem po koncu druge svetovne vojne. Posledice divjanja vojne so bile boleče vidne tudi v Ljubljani, ki je bila od februarja 1942 obdana z žico. Konec maja 1945 so prebivalci in prebivalke Ljubljane odstranili žico in podirali ograde ter številne bunkerje, lotili so se zasipavanja strelskih jarkov. Nekatere večje utrdbe so še uporabljali za skladišča ali bivališča, saj marsikdo ni imel več kje stanovati. Opeke s sovražnikovih strateških zgradb so uporabili za obnovo porušenih poslopij ali za nove gradnje. Kakor drugod po Ljubljani so tudi Savsko kolonijo pomagali graditi številni prostovoljci. Ljudska pravica je 9. julija 1947 denimo poročala, da je 97 prostovoljcev samo med 29. junijem in 5. julijem v Savski koloniji opravilo 245 delovnih ur, izkopalo 79 m³ zemlje in zložilo 6 m³ lesa. Intenzivna gradnja Savske kolonije spada v čas prve petletke (1947–52), ko je vsakršno delo potekalo v znamenju političnega in gospodarskega preobrata. Pomembna procesa tega časa sta bila nagla urbanizacija in izgradnja socialistične družbe. Vsi so delali za obnovo, elektrifikacijo in industrializacijo druge Jugoslavije. Obnova je povsod po nekdanji skupni državi narekovala čim več urbanističnih in gradbenih projektov v čim krajšem času. Gradnja se je najprej usmerila v industrijske in vojaške objekte, nato pa še v stanovanjske. Gradnjo stanovanjskih kompleksov in sosesk v Ljubljani so vseskozi budno spremljali tedanji tiskani mediji: Slovenski poročevalec, Ljudska pravica, Gradimo, od julija 1951 Ljubljanski dnevnik in od maja 1959 Delo. Med letoma 1961 in 1990 je razvoj Bežigrada in Savskega naselja v njem intenzivno spremljalo glasilo Zbor občanov. Zato bomo zgodovino Savskega naselja ponazorili tudi z odstavki iz raznih časopisnih člankov: »Ne samo v Ljubljani, temveč širom domovine je danes občutno pomanjkanje stanovanj. Dotok novega prebivalstva v mesta je povzročil stanovanjsko krizo. Gradbeni odsek je začel kmalu po osvoboditvi po predvidenem osnutku Izvršnega odbora MLO, izdelovati načrt za stanovanjsko kolonijo z 90 stanovanji. Gradnje gredo na nekaterih stavbah že proti koncu in se bodo sredi avgusta že lahko vselile prve družine. […] Kolonija bo imela lepo lego, izven mestnega hrupa in prahu. Če se s tramvajem pelješ proti Sv. Križu, že od daleč opaziš nova, danes še ne obmetana poslopja. Izstopiš skoraj v samo kolonijo, skrb zaradi oddaljenosti centra s tem odpade. […] To bo prva stanovanjska kolonija zgrajena po vojni v Sloveniji in v Jugoslaviji.«2

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

Savska kolonija oziroma poznejše Savsko naselje je bilo največje organizirano gradbišče v Ljubljani po osvoboditvi. Raslo je od prvih povojnih let v trikotniku med Linhartovo, Šmartinsko in Topniško, pozneje (1968, 1969) pa so ga še dograjevali do Črtomirove ulice. Znotraj naselja je speljana Savska cesta. Prvotno jedro naselja so bile enonadstropne stanovanjske hiše (načrt B. Kobe) z več stanovanji in z zidanimi drvarnicami na dvorišču. Te hiše so postavili med Endliherjevo ulico, Ulico Majke Jugovićev in Luize Pesjakove ulico. Na zunaj spominjajo na prve delavske stanovanjske hiše.

Prvotna podoba Savskega naselja, 7. 8. 1948 Vir: S. Cvirn Guček: 50 let Osnovne šole Savsko naselje. Ljubljana, 2008. Hrani Slovanska knjižnica.

In v današnjem času. Foto: T. Zorko, Slovanska knjižnica, 2015.

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

Leta 1947 so v Slovenskem poročevalcu poročali o stanovanjski gradnji v Ljubljani in zapisali tudi: »V načrtu je končna dograditev Savske stanovanjske kolonije na Šmartinski cesti. Kolonija obsega v celoti 12 zgradb, in sicer 10 stanovanjskih, poleg te pa posebno zgradbo za menzo in posebno za otroško zavetišče. Pet zgradb je že dograjenih, od tega so 4 že zasedene, v peto pa se družine vseljujejo. Ostale 4 stavbe so v delu ter bodo dograjene do jeseni. V vseh stavbah bo 114 stanovanj, deloma enosobnih, deloma dvosobnih z vsemi pritiklinami. V že dograjenih stavbah stanuje 59 družin, nad menzo, ki je sicer še v gradnji, pa je že zasedenih 18 samskih sob. Za dograditev Savske stanovanjske kolonije je določenih 13,4 milijona din.«3 Od 1. do 28. junija 1947 so na ljubljanskih gradbiščih našteli 20.533 prostovoljcev, ki so napravili skupaj 67.167 ur. Od tega jih je pri Savski koloniji delalo 632 in so izvršili 1895'5 ur. Izkopali in zasuli so 448'78 m³ zemlje. Investicijski načrt mesta Ljubljane je do konca leta predvidel izgradnjo in dokončanje 400 novih stanovanj po Ljubljani.4

Vir: Ljubljana na prostovoljnem delu, 1947. Hrani Slovanska knjižnica.

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

Stanovanjska soseska V strokovni literaturi je zapisano, da stanovanjsko sosesko določa specifična programska, družbena in prostorska ureditev. Ideja soseske je, da je potrebno naselja členiti v manjše stanovanjske oziroma urbane enote, ki so hkrati enote družbenega in družabnega življenja. »Način izgradnje soseske in njena velikost naj bi posamezniku omogočala vzpostaviti lastno identiteto s pomočjo prepoznave stanovanjskega okolja. Obenem naj bi v nasprotju s povojnimi socialno in profesionalno homogenimi naselji združevala ljudi različnih poklicev, slojev, starosti in družinskih struktur. Soseska je avtonomno, zaokroženo stanovanjsko naselje, ki znotraj svojih meja združuje vse, kar je za nemoteno vsakdanje življenje v njem potrebno.«5 Soseska je razdeljena na stanovanjske in javne stavbe, prometno mrežo ter rekreacijske in zelene površine. Narejena je za 5.000 prebivalcev, kar še zmeraj omogoča osebne stike med prebivalci in zmerno oddaljenost od vseh delov soseske. Razdeljena je na četrti od tristo do tisoč prebivalcev, vsaka četrt pa je razdeljena na sosedstva, katerih središče je igrišče, center celotne soseske pa sestavljajo vzgojno-varstvena ustanova, objekti osnovne preskrbe in večje igrišče. Stanovanjske zgradbe so različnih tipov. V jedru ob glavni cesti (Linhartova, Topniška) so stanovanjske stolpnice in so mišljene kot nosilke mestne note, v naslednjem pasu so nižji bloki in vrstne hiše, v zadnjem pa enodružinske hiše. Takšna zasnova je pri nas nato služila kot osnova za načrtovanje stanovanjskih sosesk v Ljubljani (kot npr. BS 6, ŠS 6).6

Del Savskega naselja, okoli 1964. Na levi strani samski dom. Zasebni album M. Novaka. Foto: Mirko Novak

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

Dovoz na današnjo Knobleharjevo (nekdaj Majke Jugovićev) ulico. Foto: M. Bizjak, Slovanska knjižnica, 2015.

Zgodovinarka urbanizma na Slovenskem Breda Mihelič je v delu o urbanističnem razvoju Ljubljane orisala stanovanjske soseske: »V sredi petdesetih let se hkrati s kritikami obstoječe stanovanjske graditve pojavijo ideje o novi organizaciji stanovanjske izgradnje po principu enote soseske, kakršnega so razvile severnoevropske in predvsem skandinavske dežele. Soseska naj bi v nasprotju s povojnimi socialno ali profesionalno homogenimi naselji združevala ljudi različnih poklicev in socialnih porekel in jim omogočala, da zaživijo polnovredno socialno življenje. Soseska kot organizirana socialna skupnost je stara institucija in je bila visoko razvita v starih mestih. Kaotična rast mest in prenatrpanost kot posledici industrijske revolucije sta povzročili njen razpad. Zato se je v 19. stoletju rodila ideja o obnovitvi takih skupnosti v stanovanjskih naseljih, ki bi imela svojo fiziognomijo in bi zagotavljala ustrezne življenjske razmere v kontaktu z naravo.«7

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

Kako je bilo na Slovenskem? Pomembno vlogo na področju stanovanjskega raziskovanja je imel Ravnikarjev seminar na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo (FAGG), kjer so se že izoblikovale nekatere nove ideje. Iz tega seminarja izhajajo prve študije o stanovanjski soseski in prve pobude za tehnični napredek stanovanja. V seminarju so raziskovali možnosti izkoriščanja odpadnih materialov za montažno gradnjo in načrtovali prve projekte stanovanjskih stolpnic. S problemi stanovanjske izgradnje so se začele ukvarjati tudi na novo ustanovljene inštitucije: najpomembnejši je bil Zavod za stanovanjsko izgradnjo v Ljubljani (1955). Leta 1960 je bil ustanovljen še Urbanistični inštitut, v okviru katerega je deloval Studio za stanovanje in opremo. Miheličeva je nadalje zapisala: »Večja organizirana naselja v petdesetih letih so bila maloštevilna. Zasledimo le manjše stanovanjske komplekse. Večina teh naselij se po svoji arhitekturno-urbanistični obdelavi ne razlikuje dosti od prvih povojnih stanovanjskih naselij. Pozidana so s kasarniškimi, dolgimi in nezanimivimi tipiziranimi stanovanjskimi bloki, ki so geometrijsko pravilno razporejeni na neurejenem zemljišču. Ta naselja so veren dokument razvoja v drugem desetletju po vojni in kažejo, da stanovanjska izgradnja v petnajstih letih ni presegla kvalitete prvih povojnih stanovanjskih kolonij, pač pa se je še vedno zatekala k izrabljenim vzorcem funkcionalističnega urbanizma v slabem pomenu besede.«8 In še: »Ko je nastajal naš koncept soseske, nam kritike soseske kot socialne skupnosti še niso bile znane. Pri nas socialne vloge soseske že v začetku niso preveč poudarjali. Razlogi za to so bili verjetno tudi v drugačnem značaju naših mest … Sosesko so že v začetku obravnavali bolj kot oporo urbanistični organizaciji mesta …« Arhitekt Mitja Jernejec je leta 1962 opozoril, da je razlaganje soseske kot socialne strukture preživel pojem in da jo je treba obravnavati le kot osnovno organizacijsko obliko mestne površine. Leta 1965 je Generalni urbanistični plan Ljubljane določil, da je »soseska osnovni element organizacije mesta, ki teritorialno ustreza družbeno-politični enoti stanovanjske oziroma pozneje krajevne skupnosti.«9 Po Miheličevi so bile prve prave soseske v Ljubljani realizirane šele v šestdesetih letih, nekateri elementi koncepta soseske pa so bili že prej uporabljeni v Savskem naselju. Vse bolj organizirana stanovanjska gradnja v sklopu večjih stanovanjskih sosesk je vplivala na razvoj tipov stanovanjske arhitekture. V drugi polovici šestdesetih let se je začela uveljavljati montažna stanovanjska gradnja, ki je pomenila hitrejše in cenejše izvajanje del ter prožnost pri oblikovanju urbanističnega prostora. Prvi montažni bloki v Ljubljani so bili zgrajeni med Celovško, Šišensko, Vodnikovo in Tugomerjevo ulico v Šiški, potem pa tudi v Savskem naselju.10

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

Območje Savskega naselja z ulicami leta 1975. Vir: Ljubljana, 1975. Hrani Slovanska knjižnica.

Po letu 1955 začno rasti bloki in stolpnice; zazidalni načrt 1958 »Te dni bo dokončan spet eden izmed številnih stanovanjskih blokov v Savski koloniji v Ljubljani, ki jih gradi Zavod za stanovanjsko izgradnjo. V novem bloku bo 55 stanovanj z vsem komfortom. Številni bloki v tej koloniji so že dograjeni, medtem ko je v izgradnji še 13 stanovanjskih blokov. Pričeli pa so že graditi 14. in 15. blok. Konec tega leta in v začetku prihodnjega bodo začeli gradnjo nadaljnjih šest blokov. Dokončno bo dograjenih še to leto 16 stanovanjskih blokov, ki bodo vseljivi v začetku prihodnjega leta. V vseh teh blokih bodo usposobili okoli 600 dvosobnih stanovanj, kar pomeni, da bo dobilo streho okoli 2500 ljudi, če računamo, da bo v vsako stanovanje prišla vsaj 4-članska družina. Pri omiljenju stanovanjske stiske se bo to kar precej poznalo. […] V Savski koloniji, ki bo ena največjih v Ljubljani, bodo zgradili tudi veliko trgovsko hišo, v kateri bodo imeli svoje lokale mlekarna, mesarija, pekarna, trgovina s povrtninami in seveda tudi manufakturna in galanterijska trgovina. Stanovalcem blokov v Savski koloniji ne bo treba hoditi po tovrstno blago v trgovine v centru, ampak bodo dobili, kar bodo potrebovali, v svoji koloniji.«11

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

Vir: Rodna gruda : revija za Slovence po svetu, oktober 1956.

V petdesetih letih so naselje intenzivno dograjevali predvsem z dolgimi tipskimi prostostoječimi bloki, ki so postavljeni v smeri SV–JZ po obodu in v notranjosti naselja. Naselje so postopoma gradili številni investitorji in podjetja: JLA, Zavod za stanovanjsko gradnjo, Megrad, Gradis, Obnova, Tehnika in SGP Grosuplje po načrtih različnih arhitektov (D. Bohinec, I. Arnautović, M. Mihelič, S. Kristl, S. Rohrman, M. Kos, Omersa, Cirman in drugi). Leta 1958 je bil izrisan zazidalni načrt in načrt zunanje ureditve za Savsko naselje.12

Bloki v Savskem naselju. Foto: M. Bizjak, Slovanska knjižnica, 2015.

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

Urbanistični načrti so v Savskem naselju, kot razgalja časopisni članek iz Ljudske pravice februarja 1957, predvideli: »… obrate za preskrbo in usluge v glavnem v treh središčih, hitro dostopnih in urejenih tako, da ima gospodinja pri roki vse, kar za sproti potrebuje. Prav tako so bili na podlagi sedanjih primerjav in predvidenih potreb zasnovani za to naselje dve šoli, telovadišče, igrišča, garaže, kanalizacija itd., skratka vse, kar zaključeno naselje potrebuje. Podobno je bilo tudi v ostalih zazidalnih predlogih za zgornješišensko naselje in Kodeljevo.« Urbanisti so novinarju Ljudske pravice, ki se je zanimal, zakaj so bila zgrajena naselja brez objektov za potrošnjo, šol, delavnic in podobnega, kazali načrte z vsemi pripadajočimi objekti in pojasnili, da se med gradnjo njihove pristojnosti končajo in ima glavno besedo investitor. Novinar je izpostavil dejstvo, da bi ob treh milijardah in 614 milijonih dinarjev, potrebnih za zgraditev stanovanjskih poslopij, za zgraditev trgovinskih in obrtnih lokalov v končni fazi odpadlo le 85 milijonov. Istega leta (1957) je Uprava za ceste Okrajnega ljudskega odbora (OLO) Ljubljana pod streho spravila načrtovani samski dom za svoje delavce, ki so se lahko vanj vselili avgusta tega leta. Prostora je bilo za 96 samskih stanovalcev. Do tedaj so namreč delavci prebivali v neuglednih barakah za Bežigradom, ki so jih pozneje podrli. Konec januarja 1957 so v Slovenskem poročevalcu izpostavili, da je zanimanje za vselitev precej majhno, saj da bi večino delavcev bivanje v samskem domu stalo precej več kot življenje v barakah, kjer si lahko tudi sami pripravljajo hrano in počnejo, kar želijo. V samskem domu bi se morali prilagajati pravilom in pozimi za prenočišče plačevati 1000, poleti pa 600 dinarjev, medtem ko so za prenočišče v baraki plačali 300 dinarjev.

Samski dom v Savskem naselju, okoli 1960. Vir: zasebni album M. Novaka

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

Sedanji samski dom. Foto: M. Bizjak, Slovanska knjižnica, 2015.

V Slovenskem poročevalcu so jeseni 1957 opozarjali na nujnost jasne označbe poti in stanovanjskih blokov v Savskem naselju, ureditve zasilnih poti, odstranitve debelega grušča na poteh in prehodih med poslopji pa tudi osvetlitve poti. Težavno je bilo tudi pomanjkanje trgovin. Jeseni 1957 so odprli tudi Zavod za rehabilitacijo invalidov Ljudske republike Slovenije, del novo asfaltirane Linhartove ceste in tomačevski vodovod. Slovenski poročevalec je decembra 1957 objavil prispevek o stanovanjski skupnosti Savsko naselje kot organu družbenega samoupravljanja na področju stanovanjsko-komunalne dejavnosti in medsebojne pomoči državljanov. »Skupnost usmerja in opravlja vso komunalno službo na svojem področju v okviru komunalnega razvoja občine Ljubljana-Bežigrad.« Skupnost je bila sestavljena iz devetih odborov, med katerimi so bili: odbor za komunalno graditev, za servisne delavnice, trgovine, za gradnjo nove šole, gradnjo igrišč in objektov za telesno vzgojo, odbor za izdelavo statuta za pionirske hišne svete, odbor za napredek gospodinjstva … Ob Linhartovi cesti so vzpostavili delovanje štirih servisnih obratov: za krpanje perila, elektromehanični, čevljarski in krojaški obrat. V naselju so že postavili mehanizirano pralnico, razširiti pa so nameravali še tisto v samskem domu. Investicijski program skupnosti za obrt je predvideval organiziranje mehanične, frizerske in šiviljske delavnice. V stanovanjski skupnosti so opazili potrebo po še enem vrtcu, saj se je v naselje priselilo veliko mladih zakoncev z majhnimi otroki. Dnevnikov novinar Jože Keršmanc je marca 1959 z zanosom opisoval dogajanje v naselju: 17

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

» … Eno izmed takih gradbišč, ki vzbujajo pozornost Ljubljančana in Ljubljančanke, še zlasti onega, ki mu je delovni kolektiv kupil oziroma naročil stanovanje, je Savska kolonija. Zgodba o Savski koloniji! Zdaj vidimo bloke, vrvež gradbišča, slišimo vesele zvoke radia iz naseljenih domov, rože na oknu, otroke med hišami … Kdo bo napisal zgodbo o Savski koloniji, zgodbo o tistih številnih delovnih kolektivih, ki so se na sejah svojih delavskih svetov po dolgih razpravah namenili zbrati vsa razpoložljiva sredstva in kupiti dom, morda dva, za enega izmed svojih zvestih sodelavcev? Prostrane kulise oken in pročelij nam zakrivajo pogled v ta manj znani čas rasti velikega ljubljanskega naselja, ki bo štelo potlej, ko bo povsem dograjeno, nič manj kot 7.000 prebivalcev. Vrvež gradbišča je še preveč glasen, neučakanost prevelika, da bi se naše misli lahko toliko umirile in uredile, da bi pomislili na te velike žrtve delovnih kolektivov, ki jih dajejo v izgradnji lepše, zadovoljnejše Ljubljane…«13

Savske stolpnice Stolpnica je bila v začetku šestdesetih let najpomembnejša tipološka novost pri nas. Gre za ekonomičen način gradnje z visoko izrabo mestnih tal pri razmeroma skromni zazidalni površini. Stolpnica, ki je švedska iznajdba, je nova oblika kolektivne stanovanjske stavbe in nov element pri oblikovanju mestnega prostora. Prve stolpnice v Ljubljani so bile realizirane po načrtih Ilije Arnautovića in Milana Miheliča skoraj istočasno, med letoma 1957 in 1961, na Roški cesti in v Savskem naselju.14

Maketa stolpnic in blokov v Savskem naselju. Vir: A. Mercina: Ilija Arnautović, Ljubljana, 2006. Hrani Slovanska knjižnica.

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

V času med gradnjo teh stolpnic je novinar Keršmanc bralcem sporočal: » … okrog žerjava novo gradbišče petih stolpnic. Vse bodo imele več nadstropij kot ljubljanski nebotičnik. To bodo štirinajstnadstropne zgradbe. Treba bo graditi visoko, saj so že okoliški bloki šestnadstropni. V vsaki savski stolpnici bo po 56 stanovanj. Vse stolpnice bodo gradili hkrati. Gradili jih bodo gradisovci. V stolpnicah bodo dvosobna in trisobna stanovanja, vsakih polovico. Trisobna stanovanja veljajo 3.700.000 dinarjev, ona z dvema sobama – 2.900.000 dinarjev. Sedaj je v Savski koloniji vseljenih že 20 blokov, pet pa jih gradijo še poleg stolpnic.«15 Skupina stanovanjskih stolpnic v Savskem naselju je postavljena v soseščini tipične blokovne zazidave. Osnova je železobetonski skelet, fasadna polnila so iz industrijsko izdelanih betonskih plošč. Stanovanja so opremljena z vzidanimi serijsko izdelanimi kuhinjami in vzidanimi omarami v sklopu skeletne konstrukcije. Vsaka stolpnica meri 6.290 m². Urbanistično postavitev sta zasnovala Božidar Gvardijančič in Milan Mihelič, investitor je bil Zavod za stanovanjsko izgradnjo OLO Ljubljana, gradilo jih je podjetje GIP Gradis med letoma 1958 in 1962. Vsaka stolpnica ima dve kletni etaži, pritličje in štirinajst nadstropij. Gradnja spada v t. i. napredno klasično gradnjo, ki pomeni postopno prehajanje k montažni gradnji. Eno nadstropje sestavljajo štiri stanovanja, ki so razporejena okrog središčnega stopnišča. Gospodinjsko-sanitarni vozel je inštalacijski blok, postavljen na sredino stanovanja. Nanj so vezani kuhinja, kopalnica in sanitarije. Okrog tega pa so nanizani in s krožno potjo povezani še drugi prostori.

Prerez stolpnice in tloris nadstropja v stolpnici. Vir: S. Bernik, M. Mihelič: Milan Mihelič. Arhitektura med stvarnostjo in iluzijami. Ljubljana, 2011, str. 59.

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

Leta 1965, ko so stanovanja v stolpnicah in blokih že naselili ljudje, je slovenski pisatelj Jože Javoršek v delu Vodnik po Ljubljani temu predelu Ljubljane namenil dva zelo slikovita odstavka. »Če greš dandanes po Linhartovi cesti, ki jo iz gole prijaznosti na obeh straneh obrobljajo visoki topoli, da bi vsaj malo zakamuflirali nesoglasja na desni ali pa na levi strani ceste, vendarle odkriješ neko ljubljansko tipičnost, ki so jo poznali ljudje med dvema vojnama, pa se je zavlekla še prav v dandanašnji dan: barake. V barakah ljudje. Izpiti, bledi obrazi, ki se zanje sploh zmenili ne bi, če bi jih srečali na Nebotičniku ali pa v hotelu Lev. Delavnica, orodje, klešče, gume, črpalke. Tehnični servis. V bližini barak se nenadoma dvigne stavba Kmetijskega Foto: Matjaž Bizjak, inštituta na Hacquetovi ulici, ki bi lahko tekmoSlovanska knjižnica, 2015. vala v tekmi ulic za zadnje mesto, tako je majhna in skromna, čeprav je Bretonec Hacquet v razsvetljenskih časih za Ljubljano storil marsikaj pomembnega. In kot posmeh krasi konec Hacquetove ulice pravi pristni kozolec na nekakšnem kmečkem posestvu, ki se prevzetno vzdiguje tik nad cesto in gleda proti nebotičnim stavbam na levo in desno, češ: 'Vi lahko te druge kmete … - mene pa ne boste!' […] »Onstran Stadiona se Bežigrad nadaljuje spet v tistem čudnem spoju raznih slogov, ki jih je mogoče opazovati že s Topniške ulice. Takoj na desno roko je velikanska vojašnica, nato se vrste stanovanjske hišice, ki so bile zgrajene že med dvema vojnama in nosijo skorajda še pečat secesije, nenadoma se dvignejo v zrak kakšne aluminijastobetonske moderne stavbe, a takrat, ko se Topniška ulica začne obračati proti Linhartovi, zagledamo pravo pravcato velemesto. Vtis, da gre za pomoto in da sanjamo, je popolnoma upravičen. A vendarle nekatera znamenja, na primer znamenje netrdnosti, pričajo, da smo v Ljubljani. Vsekakor pa je novo stanovanjsko naselje med Linhartovo in Šmartinsko cesto eden največjih dosežkov moderne Ljubljane. Na dokaj majhnem prostoru je zbrano nekaj stolpnic in večje število blokov. Velemestni dih, ki tu veje, nastaja zaradi nenavadne resnice, da v tem, razmeroma majhnem predelu, ni nobene stavbe s kakšnim drugim duhovnim obrazom, temveč so čisto vse moderne. Kaj takega pa je v Ljubljani skoraj nemogoče doseči. Celo v njenem najstarejšem delu, ki človeka s svojo enovitostjo žametno gladi prav po dnu duše, so nekateri trenutki slogovnih izjem.«16 20

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

Po letu 1965 se naselje razširi do Črtomirove ulice Na zahodni strani Topniške, severno od carinarniške kolonije, so ob koncu 60. let zgradili nov del naselja z bloki, postavljenimi v obliki črke U, vrtcem in šolo. V novem delu Savskega naselja okrog Črtomirove ulice so do polovice leta 1968 zgradili 390 stanovanj, in sicer podjetje Obnova 310 stanovanj in Železniško gradbeno podjetje 80 stanovanj. Za leto 1969 je bila v načrtu dograditev čez tristo stanovanj v izvedbi gradbenih podjetij Obnova in Tehnika. Kompleks stanovanjskih blokov je bil zgrajen po sistemu Jugomont, načrte je pripravil Ilija Arnautović.17 Namesto kombinacije različnih stanovanj v enem objektu so drug ob drugega nanizani tematski bloki garsonjer, eno-, dvoNovi del Savskega naselja, Črtomirova ulica. in trosobnih stanovanj. Z zunanje strani Vir: Zbor občanov, 1969, št. 8. zgradbe jih prepoznamo po različno Hrani Slovanska knjižnica. obravnavanih fasadah, na katerih posebej izstopata dva elementa: skupni zunanji hodniki („laubengangi“) na severni strani bloka enosobnih stanovanj in veliki balkoni objekta garsonjer, ki v vseh primerih zasedajo celotno površino fasadne ploskve in tvorijo rahlo, satasto zunanjo plast objektov.18 Ljubljanski dnevnik je 25. oktobra 1966 za naslednje leto napovedal predvideno gradnjo ceste, ki bo povezovala Topniško ulico s podvozom na Šmartinski cesti. Gradnjo te ceste je narekovalo na novo odprto gradbišče zahodnega dela Savskega naselja, hkrati pa naj bi ta cesta pomenila zaključek krožne ceste, ki bo povezovala Moste z Bežigradom in prek Samove ulice tudi Šiško, s čimer bodo močno razbremenjene ceste v središču Ljubljane. Prispevek je sporočal: »Čeprav bo ta cesta speljana skozi to novo naselje, kjer gradita gradbeno podjetje Obnova in Tehnika približno 1200 stanovanj v blokih, ne bo zgolj lokalnega

Značilnost blokov na Črtomirovi ulici so zunanji hodniki med stanovanji. Foto: T. Zorko, Slovanska knjižnica, 2015.

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

pomena. Zategadelj je bržčas ne bo moč obesiti kot breme investitorjem in bodočim stanovalcem tega naselja, ampak gre za cesto, ki bo najmanj mestnega pomena. Če bi morali to cesto investirati investitorji ondotne stanovanjske gradnje, potlej bi to pomenilo veliko poleno pod noge graditeljem, ki grade po razmeroma cenenem jugomont sistemu. Namreč gradbeno podjetje Obnova je že zastavilo gradnjo stanovanjskega objekta z močno izpopolnjenim sistemom »jugomont«, za katerega pravijo, da je že tolikanj izpopolnjen, da z osnovami jugomonta nima kdove kaj skupnega …«19 V prispevku še izvemo, da je Obnova za tak način gradnje postavila tovarno za izdelavo več vrst montažnih betonskih elementov, da groba gradbena dela za kvadratni meter stanovanjske površine potrošijo le 6 ur dela namesto 12 pri klasičnem načinu gradnje, zato objekte postavijo z manj delavci v krajšem času. Cena za kvadratni meter stanovanja po jugomont sistemu se je gibala od 100 do 110.000 S-dinarjev, stroški za gradnjo ceste pa naj bi ceno zvišali do 140.000 in več dinarjev. Stanovanjsko podjetje Bežigrad je februarja 1967 objavilo namen izdelati predlog programske in tehnične dokumentacije za določene objekte, ki so bili v skladu z zazidalnim načrtom za potrebe zahodnega dela Savskega naselja, in sicer za večetažno garažno poslopje ter večji sklop poslovnih in prodajnih prostorov na severnem robu naselja, vzdolž Linhartove ceste in pa samopostrežno trgovino z bifejem na južni strani naselja, ob bodočem podaljšku Topniške ulice v smeri podvoza Šmartinske ceste. Načrtovali so tudi postavitev bencinske črpalke z manjšim servisom. Črpalka se sedaj nahaja ob Savski cesti. V komisiji za izbor izvajalcev in interesentov sta bila arhitekta Marko Šlajmer in Ilija Arnautović ter drugi člani iz gospodarstva in z občine.

Pogled iz bloka na Majaronovi ulici na Šmartinsko cesto. Foto: Vojko Cigoj, decembra 1971.

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

V letih 1959 in 1960 je podjetje Javne garaže začelo graditi prvo fazo garaž za avtomobile v Savskem naselju, saj je bilo pomanjkanje parkirišč v Ljubljani že pereče. Gradnja garaž je potekala še leta 1970 in dalje. Časopisi so avgusta 1970 poročali o burnih dogodkih ob Vilharjevi cesti, saj so naseljenci določenih barak motili delo gradbincev pri postavljanju novih garaž.20 Novembra 1960 so asfaltirali Savsko cesto na odseku od Šmartinske do Linhartove ceste: cestišče so razširili na 7'5 metra, kolesarske steze in pešpot pa so napravili pozneje. Dela so izvedli delavci Uprave cest. Zgodaj jeseni 1963 so v naselju odprli obrtniški center, v okviru katerega so delovali česalnica, brivnica, modna oblačila Labod, čevljarska delavnica, pozneje pa so zaživele tudi elektro in kleparska delavnica ter Harmonika. Načrtovali so tudi odprtje tapetniške delavnice. Prebivalci naselja so marca 1963 povpraševali, kdaj bodo k njim napeljali telefonski kabel in dobili odgovor od PTT, da je glavni telefonski kabel že položen, potrebno pa je postaviti novo telefonsko centralo nekje blizu Stadiona, vendar za to še ni finančnih sredstev.21

V sredini fotografije stoji Mercatorjeva trgovina. Foto: Vojko Cigoj, 1971.

Med letoma 1970 in 1972 so zrasle tri barvite osemnajstnadstropne stolpnice (tip G) ob Topniški ulici in Vilharjevi cesti. Zgradili sta jih podjetji Tehnika in SGP Grosuplje. Oktobra 1971 so dokončali podaljšek Topniške ulice od Linhartove do Šmartinske ceste in s tem razbremenili promet na Linhartovi in Savski cesti. 23

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

Tri stolpnice ob Topniški ulici in Vilharjevi cesti. Foto: T. Zorko, Slovanska knjižnica, 2015.

Spomladi 1980 so potekala gradbena dela na Linhartovi cesti, saj so najprej položili dva kanalizacijska zbiralnika, nato pa je bila v načrtu še rekonstrukcija vozišča. Cestišče je bilo zelo obrabljeno in ga je bilo potrebno do leta 1983 povsem obnoviti, je poročalo Delo 19. marca 1980. Tega leta so se za Bežigradom odločali tudi o razdelitvi velikih krajevnih skupnosti na manjše dele. Tedaj je obstajalo šest večjih krajevnih skupnosti, od katerih je bila ena Savsko naselje s približno 7.000 prebivalci. Krajevno skupnost Savsko naselje so nameravali razdeliti na tri dele, kar so potem tudi dosegli.

Bloki na Luize Pesjakove ulici. Foto: M. Bizjak, Slovanska knjižnica, 2015.

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

Značilna Triplex garaža (v obliki črke T). Foto: M. Bizjak, Slovanska knjižnica, 2015.

V devetdesetih letih je bilo Savsko naselje povezano z novo sosesko Zupančičeva jama ter preko nje z novim mestnim parkom. Savsko naselje danes velja za eno kakovostnejših stanovanjskih sosesk v bližini mestnega središča in je ena najbolj zazelenjenih mestnih četrti v Ljubljani.22 13. oktobra Savsko naselje obeležuje in proslavlja praznik svoje krajevne skupnosti. 25

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

Vir: Zbor občanov, 1969, št. 3, str. 2. Hrani Slovanska knjižnica.

Vir: Zbor občanov, 1977, št. 3, str. 2. Hrani Slovanska knjižnica.

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

Vir: Zbor občanov, 1985, št. 12.

Nove gradnje v 21. stoletju V poldrugem desetletju se je Savsko naselje pomladilo, kar se tiče novogradenj, predvsem ob Savski cesti. Izpostavimo samo stanovanjska kompleksa Savski kamen 1 in 2, ki ponujata veliko atrijskih stanovanj. V naselju imajo poslovne prostore številna nova podjetja in zasebniki, veliko je trgovske in gostinske ponudbe. Nekaj korakov od starega dela Savskega naselja delujejo podjetja in ustanove z dolgo tradicijo: Gradis, Kolinska in Velana na Šmartinski cesti in rehabilitacijski center Soča ter Medex na Linhartovi cesti. Glasili Ljubljana in Naš Bežigrad sta v zadnjih letih poročali o ureditvi košarkarskega igrišča in kolesarskega poligona na Stolpniški ulici. Od leta 2003 v naselju na Mislejevi ulici deluje tudi Ambulanta za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja. 27

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

Savski kamen. Foto: M. Bizjak, Slovanska knjiĹžnica, 2015.

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

Vrtec, šola, knjižnica, društveni dom – središča družabnosti »Savsko naselje je hitro raslo. Blok se je nizal ob bloku, mudilo se je. Treba je bilo čimveč stanovanj čimpreje spraviti pod streho. Oči vseh Ljubljančanov so bile uprte v zidarske odre. In naselje je bilo nared. Stanovalci so se srečno vselili, zadovoljni, da so prišli do svetlih in modernih stanovanj. Potlej pa so se začele prve skrbi. Kam z otroci? Kje naj bi kupili vse potrebno za gospodinjstvo? Ali je treba res za vsako malenkost v mesto? In šola? Na vse to je investitor pozabil, oziroma mu je zmanjkalo sredstev, ki jih menda za to niti ni imel namena trošiti. Občinska skupščina oziroma bivši občinski ljudski odbor je začel popravljati, kar je bilo zamujenega. Zrasla je šola, trgovina, samopostrežba, obrtniški center, dom družbenih organizacij. Okrog stolpnic so uredili zelenice. Razen tega pa so zrasle še nove stolpnice. Danes živi v Savskem naselju približno 8.000 ljudi. Približno toliko kot v Domžalah. Koliko trgovin imajo v Domžalah? Koliko gostinskih objektov? Koliko, koliko …?«23 Vrtec, šola, dom skupnosti, trgovina, gasilski dom, lokal in cerkev so navadno prostori, kjer se v večjem številu srečujejo stanovalci nekega naselja. V nastajajočem Savskem naselju gasilskega doma in cerkve ni bilo, zato pa so prebivalci stopili skupaj, ko je bilo 1959. leta potrebno urediti okolico novozgrajene šole, ki se je imenovala po dr. Borisu Kidriču. Časopisna vest v Dnevniku je še septembra tega leta poročala o prostovoljni akciji ob šoli. Od leta 1997 velja poimenovanje Osnovna šola Savsko naselje. Že 3. aprila 1957 so položili temeljni kamen osnovne šole, ki je bila nujno potrebna za normalno življenje hitro rastoče soseske. Projektni načrt za gradnjo je pripravil Splošni projektivni biro Ljubljana, glavna sta bila Dušan Bohinec in Emil Navinšek. Gradnjo šole je vodil poseben gradbeni odbor. Republiška komisija za revizijo projektov je najprej odobrila le trakt z učilnicami in stranskimi šolskimi prostori, brez podaljška za prhe in telovadnice. Oktobra 1958 se je začel pouk v nedokončani šoli v petih zasilnih učilnicah v drugem nadstropju za prve tri razrede. Začela sta delovati tudi dva oddelka šolskega vrtca. V prvem nadstropju so nadaljevali z deli. Konec novembra 1958 je na šoli začela delovati mlečna kuhinja s toplimi obroki. Pouk je do maja 1959 potekal izmensko, nato pa v enem kosu dopoldne. Prvi ravnatelj »pete osnovne šole« je postal Geza Čahuk. Gradbena dela so zaključili 10. 4. 1959. Kljub težkim razmeram so šolski delavci vzpostavili in uredili pionirsko in učiteljsko knjižnico ter razrede opremili z učili in pripomočki.24 23. maja 1959 je sledila slovesnost ob odprtju nove šole. Takole so sobotno odprtje nove šole najavili v Delu: »V okviru praznovanja Dneva mladosti bodo danes popoldne v Savskem naselju slovesno odprli novo osnovno šolo, ki nosi naslov našega velikega revolucionarja Borisa Kidriča. Začeli so jo graditi oktobra 1957. leta in v manj kot enem letu, to je do 1. okto29

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

bra 1958, je bila po zaslugi požrtvovalnega delovnega kolektiva gradbenega podjetja Obnova že toliko dograjena, da se je v njej začel redni pouk v osmih oddelkih. […] Ko bodo danes popoldne slovesno odprli novo šolo, bodo v pritličju odkrili tudi doprsni kip pokojnega Borisa Kidriča. Kip je izdelal in poklonil novi šoli občan umetnik Boris Kalin, za kar so mu prebivalci občine Bežigrad zelo hvaležni.«25

Vir: S. Cvirn Guček: 50 let Osnovne šole Savsko naselje. Ljubljana, 2008. Hrani Slovanska knjižnica.

S pomočjo udarniškega dela krajanov so pred novim šolskim letom uredili neposredno okolico šole in opremili strokovne kabinete šole. Spomladi 1966 so organizirali slavje ob odprtju nove šolske telovadnice, ki pa je bila namenjena tudi zunanjim uporabnikom, na primer Telovadnemu društvu Partizan. Leta 1968 so ob šoli zgradili še letno telovadišče ter kotalkališče.

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

Telovadba ob šoli. Vir: S. Cvirn Guček: 50 let Osnovne šole Savsko naselje, 2008. Hrani Slovanska knjižnica.

Šola danes. Foto: M. Bizjak, Slovanska knjižnica, 2015.

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

Da je imela Savska kolonija leta 1949 že vrtec – tedaj se je reklo Dom igre in dela (DID) – prebiramo v novicah že leta 1949.26 Moderno poslopje novega vrtca s tremi paviljoni in streho v obliki vetrnice pa je nastalo šele leta 1972 na Črtomirovi ulici. Zgradilo ga je Splošno gradbeno podjetje Grosuplje27 po načrtih arhitekta Stanka Kristla. To je bil vzgojno-izobraževalni zavod Mladi rod. Sedaj pod tem imenom zavod deluje v več enotah za Bežigradom. Največja enota je Vetrnica (1972), najstarejša enota pa se nahaja na Savski cesti.28

VVZ Mladi rod, enota Vetrnica, igrišče vrtca na Črtomirovi ulici. Foto: M. Bizjak, Slovanska knjižnica, 2015.

19. novembra 1977 so sredi Savskega naselja odprli nov Družbeni dom krajevne skupnosti. Ljubljanski Dnevnik je pisal o dogodku: »V soboto (19. 11. 1977) so slavnostno odprli Družbeni dom v krajevni skupnosti Savsko naselje. Zbranim krajanom je spregovoril Jožko Pirnar, predsednik občinske konference SZDL Ljubljana-Bežigrad. Za kulturni spored so poskrbeli člani pihalnega orkestra papirnice Vevče, pionirji OŠ Boris Kidrič in drugi. Ob tej priložnosti je dvanajst krajanov prejelo bronasta priznanja OF.«29 V Družbenem domu je dobilo prostore tudi novo izposojevališče Knjižnice Bežigrad. Kronika knjižnice pravi, da je bilo tedaj na voljo okoli 3.000 knjig. Knjižnica se je v okolju hitro uveljavila, pridobivala vedno več članov in novega gradiva. V letu 1993 so knjižnico prenovili in pridobili ločen vhod, velik del etaže v visokem pritličju ter 32

Žensko delo v mestu

potrebne prostore za dejavnost. Odprta je bila trikrat tedensko po 6 ur. Leta 2003 so v dodatnih prostorih odprli nov mladinski in otroški oddelek. Med jesenjo 2013 in poletjem 2014 so knjižnico temeljito prenovili. Za najmlajše so v njej uredili pravljično sobo, v prvem nadstropju pa se nahaja sodobno opremljena časopisna čitalnica. Knjižnica nudi mnogo raznovrstnega gradiva.30

Na otvoritvi Družbenega doma 1977. Vir: Samo Poljanšek, Društvo tabornikov Savski rod.

Foto: M. Bizjak, Slovanska knjižnica, 2015.

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

21. januarja 2015 pa je v Savskem naselju odprla vrata drugačna knjižnica – Knjižnica reči. Gre za projekt, ki želi povezati prebivalce ljubljanske blokovske soseske. Nahaja se v Domu skupnosti sredi naselja. Knjižnica ni namenjena zgolj Savčanom, temveč vsem, ki bodo prinesli kak uporaben predmet, po potrebi pa si nekaj drugega izposodili. Projekt je finančno podprla in koordinirala Regionalna razvojna agencija ljubljanske urbane regije. Projekt oblikuje skupnostni prostor, ki spodbuja sodelovanje. Knjižnica je po poročanju v medijih zaživela. V Savskem naselju so bili nadvse dejavni tudi taborniki. Organizirali so se v Savski odred, ki je bil ustanovljen aprila 1960. Od 90. let 20. stoletja pa se imenuje Društvo tabornikov Savski rod. Društvo ima bogat arhiv fotografij in dokumentov ter lastno spletno stran.

Delovna akcija tabornikov okoli Društvenega doma v Savskem naselju, okoli 1980. Vir: Samo Poljanšek, Društvo tabornikov Savski rod.

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

Postavljanje šotora pred Družbenim domom, okoli 1980. Vir: Samo Poljanšek, Društvo tabornikov Savski rod.

Akcija čiščenja okolice taborniške sobe med bloki in stolpnicami do šole Borisa Kidriča, okoli 1975. Vir: Samo Poljanšek, Društvo tabornikov Savski rod.

Nekdaj so prebivalci Savskega naselja urejali tudi svoje vrtove, zlasti ob sedanji podaljšani Topniški ulici in ob Linhartovi cesti. Zaradi pozidave teh območij so le še redki obdržali vrtove. Nekateri so jih izgubili, ko so ob Linhartovi začeli graditi rekreacijski center. Za prebivalce Savskega naselja velja, da je njihova poklicna sestava zelo raznolika, prav tako, da ga sestavljajo različni družbeni sloji, saj so naselje gradili različni investitorji in so v njihovih blokih naseljeni nekdanji oficirji, železničarji, delavci in uslužbenci raznih tovarn in zavodov. Od naselitve do danes se je družbena sestava zaradi višanja stopnje izobrazbe zvišala.31 Tudi za Bežigradom in na območju poznejšega Savskega naselja so se med 2. svetovno vojno nahajali bunkerji, skrivna skladišča in delavnice ter javke, še največ v hišah na Linhartovi cesti (11, 12, 25, 35, 54), Ulici Majke Jugovićev in tako dalje. Na Linhartovi 25 je denimo obratovala Ravnikarjeva žaga, kjer so izdelovali zaboje za transport raznih predmetov. V ulici Luize Pesjakove so ob 80-letnici rojstva maršala Tita (1972) posadili 80 dreves in pred trgovino Emona postavili obeležje. Drevesa je posadilo Hortikulturno društvo Savsko naselje.32 35

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

Naj omenimo še nekaj zanimivosti, ki nam jih je zaupala prebivalka Savskega naselja. Le-to je bilo kot ena prvih urbanih sosesk v zgodnjih šestdesetih letih pogosto uporabljena scenografija v nekaterih slovenskih celovečercih. Posebej v Lažnivki, črnobelem filmu režiserja Igorja Pretnarja iz leta 1965, ko Majda Potokar odhaja z zabave: nočna sekvenca je snemana pred stolpnicami na Linhartovi. Gre za odličen posnetek novih stolpnic v temi, malo kot film noir in Majda P., ki na pol pleše ... Na drugem mestu v istem filmu se pojavlja z Batom Živojinovićem na zmenku, v ozadju pa se dvigajo savski bloki, okoli pa še njive ... Savsko naselje se pojavlja tudi v črnobelem filmu Minuta za umor Janeta Kavčiča, letnik 1962, kjer so delno vidni bloki in poslopje prve trgovine na mestu današnjega Mercatorja na Luize Pesjakovi ulici. Bloki iz naselja se pojavljajo tudi v filmih Andreja Košaka, pa stolpnice na Topniški ulici v filmu Damjana Kozoleta Slovenka. V Savskem naselju je živelo kar nekaj znanih umetnikov in kulturnikov, denimo pokojni pesnik Kajetan Kovič, pisatelj Milan Kleč, tu sta stanovala operna pevca Zlata in Dragiša Ognjanović pa igralec Polde Bibič z ženo novinarko in urednico Alenko Bibič, režiserja Andrej Košak in Črt Škodlar, igralka Jožica Avbelj in še kdo.33 Druga starejša Savčanka se spominja, kako so dobili stanovanje in kako je preživljala mlada leta. V novo stanovanje so se vselili na dan republike, 29. novembra 1955. Oče je bil zaposlen kot cementninar pri gradbeno-industrijskem podjetju Gradis, ki je blok zgradilo za družine svojih delavcev. Mati je bila gospodinja, zgoraj omenjena pa je obiskovala osnovno šolo na Viču. Pripoveduje: »Na stanovanje smo čakali od pet do osem let. Stanovanje bi morali dobiti že dve leti prej, pa je bilo dodeljeno bolj »zaslužnemu«. Mati je bila zelo prizadeta in se je šla pritožit kar k generalnemu direktorju, ki je bil tako šokiran, da ji je obljubil prvo novo zgrajeno stanovanje in besedo je tudi držal. Moram poudariti, da oče ni bil član Zveze komunistov. Toliko o svinčenih časih.« Njeni starši so bili zelo zadovoljni s stanovanjem in vrtički za bloki. »To pa ni veljalo zame. Izgubila sem prijateljice in prijatelje, pa vse domače živali (prašiče, zajce, kokoši, mačko) in sem se le s težavo pretvarjala, da sem vesela, ker imam lastno sobo. Do polletja sem se vozila v šolo na Vič s tramvajem, potem pa sem hodila v šolo peš, v Jamo. Kot nova sem bila deležna raznih nagajanj. Doma nisem imela nobene potuhe in sem se morala naučiti postaviti zase. Po letu dni sem se že uspešno pretepala. Z mlajšimi fanti sem opravila sama, pri starejših fantih pa so mi pomagali sošolci, ki so od mene prepisovali domače naloge.« […] Savčanka se rada spomni »poštarja Kralja (brez krone). Nekoč mi je pisala neka starejša sorodnica, pa je na kuverto napisala kot naslov samo Nov Gradisov blok, Ljubljana; in pismo me je našlo.«

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

Zapisala je še: »Tudi jaz sem rada hodila po kanalih. Ker so te kanale gradili kaznjenci, so nam starši približevanje kanalom strogo prepovedali. Jasno, da nas je to samo še bolj podžgalo. Ko pa so starši izvedeli, da gre za politične zapornike – duhovnike, so ta »šport« tolerirali. Pazniki so nas pustili pri miru, verjetno pa so se morali, kot pravi moj sosed, bolj »negovano« obnašati. Našim ostrim očem ni nič ušlo, tudi kaj malicajo, še vse koleščke klobas smo imeli natančno preštete. Ne vem sicer kdaj, ampak rahlo sumim, da je bila klobasa na jedilniku ob petkih. Za hojo po robovih terasastih streh sem bila prestrahopetna, pač pa so bili bloki v gradnji neusahljiv vir materiala za ogrlice. Še posebej smo se razveselili, če je kak delavec pozabil pospraviti kakšen večji kos žice.« 34

Sredi Savskega naselja. Foto: M. Bizjak, Slovanska knjižnica, 2015.

Savsko naselje danes in jutri – pobude mladih Savsko naselje živi danes pestro družabno življenje aktivnega delovanja različnih društev, ki jih ustanavljajo in v njih delujejo predvsem mladi ljudje. Časi udarniškega dela so minili, ostala pa je potreba po preseganju vase zaprtega načina življenja sodobnega človeka, po oživljanju lokalne skupnosti. Vzniknile so neformalne skupine, ki so si zadale cilj izboljševanja povezanosti med sostanovalci, ki jih družijo podobni interesi in skrb za ohranjanje prijetnega bivalnega okolja v domači soseski, s tem pa gre z roko v roki dvig kvalitete življenja v skupnosti. Tovrstne pobude so se večinoma oprle na strategije socialnega podjetništva za zadovoljevanje potreb lokalnega

Promocijski letak za stanovalce Savskega naselja. Hrani Slovanska knjižnica.

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

okolja in omogočanje trajnostne in vključujoče rasti. Gre torej za revitalizacijo soseske, ki se osredotoča na skupnost vsaj toliko kot na sam fizični prostor.

Promocijski letak za stanovalce Savskega naselja. Hrani Slovanska knjižnica.

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

Odlomek stenčasa oz. posebne številke časopisa Savčan. Stenčas so ustvarjalci v društvu Mladi hišni prijatelji pripravili kot spremljevalno gradivo ob razstavi o Savskem naselju v Slovanski knjižnici, spomladi 2015. Hrani Slovanska knjižnica.

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

Tako v lokalnem časopisu Savčan (avgust 2013) izvemo, da ga izdajajo kar štiri lokalna društva oz. skupine z namenom Savčane ponovno povezati v močno lokalno skupnost, kakršno je Savsko naselje nekoč že bilo. »Mladi hišni prijatelji« so se organizirali v okviru programa Urada za mladino in razvijajo model socialnega podjetništva, ki temelji na soseski, skupino Prostorož pa druži želja po raziskovanju in razumevanju odprtega mestnega prostora, prizadevajo si za sproščeno in kakovostno oblikovanje ter uporabo mestnih površin. Društvo Saprabolt! je nastalo iz želje po družbeni aktivaciji otrok in mladih, odgovorno je za skupnostni vrt v Savskem naselju ter raziskovalne delavnice za otroke. V naselju deluje tudi lokalna organizacija mladih V.I.B.E., katerih gonilna sila je Savčan raper Rok Terkaj, ki v duhu oživljanja blokovskega naselja in v sodelovanju z lokalno osnovno šolo organizira vsakoletno prireditev Blok Party: »Ljudje premalo cenimo lokalnega duha in skoraj vedno razmišljamo o velikih, svetovnih načrtih, kako bomo rešili svet, medtem ko se prava sreča in prvi korak do sodelovanja začneta pred našim pragom, z ljudmi, ki nas obdajajo in s katerimi se vidimo vsak dan, toda redko nam pade na pamet, da bi sodelovali z njimi, saj so drugačni kot partnerji in reševalci sveta; so sosedje, znanci in prijatelji, ki jih poznamo že vse življenje! Sosedje so se angažirali in pripravili plakate, si natisnili majice, organizirali športne igre, glasbeniki, ki so nekoč hodili na osnovno šolo, ter učitelji so se prijazno odzvali, da bodo sodelovali. In vse je nared, da pripravimo pred nekdanjo šolo Borisa Kidriča, zdaj šolo Savsko naselje, veliko zabavo! Verjamem, da bo ta dogodek vplival tudi na blokovska naselja po Ljubljani in po vsej Sloveniji, kasneje pa, upam, tudi na vasi in druga ruralna območja po vsej državi. Združite se, ljudje, in si ustvarite zabavo ter druženje, to bo zagotovo pripomoglo k sosedskim odnosom, civilni družbi in lokalnemu duhu ter posledično k skupinskemu in državnemu duhu nasploh. Ne v parlamentu ne v visokih krogih, sprememba se začne pri vas oziroma pri nas doma, z ljudmi, ki jih imamo radi. Resnično ne potrebujete veliko, zgolj nekaj dobrih besed in motivacije, preostalo se uredi samo, saj niste edini, ki imate radi svoje mesto, naselje, vas, državo.«35

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

Lokalni časopis Savčan, št. 1, avgust 2013. Hrani Slovanska knjižnica.

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

Časopis Savčan promovira delo in druženje v soseski, obenem pa tudi odkriva in zbira pozabljene zgodbe o ljudeh in dogodkih iz preteklosti Savskega naselja kot identiteto naselja, ki jo je nujno zapisati in ohraniti. Stanovalcem naselja je na voljo brezplačen skupni prostor za njihove dejavnosti, ki so ga poimenovali Lokalc. Tam so na voljo tudi razne lokalne informacije, sicer pa je prostor zbiranja in druženja tudi Dom skupnosti, v katerem je pred kratkim začela delovati tudi prva slovenska Knjižnica stvari, na igrišču na Šerkovi ulici pa potekajo dejavnosti za mlade in cveti skupnostni vrt.

Skupne aktivnosti v Savskem naselju. Vir: Glasilo Ljubljana, 2013, št. 4, str. 24. Hrani Slovanska knjižnica.

Skupne aktivnosti v Savskem naselju. Vir: Glasilo četrtne skupnosti Naš Bežigrad, 2016, št. 1, str. 20. Hrani Slovanska knjižnica.

Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske

Skupne aktivnosti v Savskem naselju. Vir: Glasilo četrtne skupnosti Naš Bežigrad, 2014, št. 1, str. 10. Hrani Slovanska knjižnica.

Oživljanje kakovostnega življenja v soseski Savsko naselje je nedvomno tako uspešno tudi zato, ker društva in neformalne organizacije udejanjajo povezavo med prebivalci naselja in mestnimi institucijami tako, da delujejo bolje in hitreje, kot bi sicer. V okviru skupnega projekta štirih partnerskih organizacij so stanovalci lažje ubesedili svoja pričakovanja glede prometne ureditve v naselju in nastala je vizija za javni prostor Savskega naselja, na katero se lahko oprejo odločevalci in načrtovalci pri pripravi uradnih prostorskih načrtov. Iz zasebne pobude je nastala tudi ideja o celostni ureditvi košarkarskega igrišča in Savskega hriba. V izdelavo idejnega osnutka so pritegnili otroke, ki so vključeni v vse faze prenove in bodo sodelovali tudi pri sami izvedbi projekta. Otroci so svoje predloge predstavili tudi pristojnim na Mestni občini in župan jim je obljubil finančno pomoč. Iz zapuščenega igrišča in pozabljenega hriba tako nastaja nov javen družabni prostor, kjer se bodo imele možnost srečevati vse generacije.

Nastop Roka Terkaja na otvoritvi razstave Savsko naselje v MKL – Slovanski knjižnici v Ljubljani spomladi 2015. Foto: Slovanska knjižnica.

Opombe

Opombe: 1

Bilten Dragocena urbanistična dediščina – Savsko naselje. MOL in Urbanistični inštitut RS, 2013.

V stanovanjsko kolonijo ob Savski cesti se bodo lahko kmalu vselile prve družine. V: Ljudska pravica, 28. 6. 1946.

Odstavek iz: Ljubljana gradi velike stanovanjske bloke. Slovenski poročevalec, 2. 7. 1947, str. 1.

Slovenski poročevalec, 2. 7. in 3. 7. 1947.

Arhitektov bilten, 2015, št. 203/204.

Mihelič, Breda: Urbanistični razvoj Ljubljane. Ljubljana, 1983, str. 55–58.

Prav tam.

M. Š.: Pred zimo se bodo mnogi selili v nova stanovanja. Ljubljanski dnevnik, 26. 9. 1956.

Mihelič, Breda: Urbanistični razvoj Ljubljane. Ljubljana, 1983, str. 55–58.

J. Keršmanc: Ljubljanski kaj bo kje. Ljubljanski dnevnik, 14. 3. 1959, str. 3.

Mihelič, Breda: Urbanistični razvoj Ljubljane. Ljubljana, 1983, str. 58.

J. Keršmanc: Ljubljanski kaj bo kje. Ljubljanski dnevnik, 14. 3. 1959, str. 3.

Jože Javoršek, Vodnik po Ljubljani. Maribor, Obzorja, 1965, str. 155–156 in 212.

Bilten Dragocena urbanistična dediščina – Savsko naselje. MOL in Urbanistični inštitut RS, 2013.

Mercina, A.: Arhitekt Ilija Arnautović, socializem v slovenski arhitekturi. Ljubljana, 2006.

M. Remic: Z bežigrajskih gradbišč. Ljubljanski dnevnik, 25. 10. 1966, str. 6.

Glej navedene članke v seznamu virov in literature na koncu prispevka (Delo, Ljubljanski dnevnik).

Bilten Dragocena urbanistična dediščina – Savsko naselje. MOL in Urbanistični inštitut RS, 2013.

Savsko naselje. V: Zbor občanov, 1965, 4. 1., str. 6–7.

Cvirn Guček, S.: 50 let OŠ Savsko naselje. Ljubljana, 2008.

Opombe

S. K.: Nova šola v Savskem naselju. Delo, 23. 5. 1959, str. 8.

Obisk v DID-u v Savski koloniji. V: Gradimo, 1949, št. 4, 28. 1., str. 2.

Podatek iz Zbora občanov 1970, št. 9 (članek: Še en vrtec). Revija Sinteza iz leta 1971–72 navaja, da je vrtec gradilo podjetje Obnova.

Spletna stran VVZ Mladi rod: http://www.vrtec-mladirod.si/.

Ljubljanski dnevnik, 21. 11. 1977, str. 1.

Knjižnica Bežigrad Ljubljana. 1956 – 2006. Ljubljana, 2006 in http://www.mklj.si/knjiznicasavsko-naselje.

Pajsar, B., Židov, N.: Vodnik po bežigrajski občini. Ljubljana, 1989.

Uporni Bežigrad. Delavsko gibanje in narodnoosvobodilni boj v občini Ljubljana – Bežigrad, 3. zvezek. Ljubljana, 1989.

Povzeto po e-poštnem sporočilu gospe A. Š., 22. 4. 2015.

Spomini gospe B. S., ki še vedno stanuje v Savskem naselju. Knjižnici jih je za potrebe razstave posredovala aprila in maja 2015 po elektronski pošti.

Rok Terkaj: Živ! Ljubljana, Sanje, 2013, str. 13.

Bibliografija o Savskem naselju v Slovanski knjižnici

Bibliografija o Savskem naselju v Slovanski knjižnici: •

Monografije

Signatura

Bernik, S. (2011). Milan Mihelič: arhitektura med stvarnostjo in vizijami. Ljubljana: SAZU.

K M E 4688

Cvirn Guček, S. (2008). Petdeset let OŠ Savsko naselje. Ljubljana: Osnovna šola Savsko naselje.

K M C 27281

Dragocena urbanistična dediščina [Zloženka]: Savsko naselje. (2013). Ljubljana: Mestna občina Ljubljana.

K M C 31136/3

Dvajset let graditve naše socialistične domovine. (1965). V Ljubljani: Življenje in tehnika.

K M E 4057

Göstl, P. (1996). Srečanja s stavbarji. Radovljica: Didakta.

K M C 26116

Ivanšek, F. (1988). Družina, stanovanje in naselje: anketna raziskava 195 stanovanj v Savskem naselju v Ljubljani (1961). Ljubljana: avtor in Ambient.

K M C 18630

Javoršek, J. (1965). Vodnik po Ljubljani. Maribor: Obzorja.

K M C 10558

Knjižnica Bežigrad Ljubljana: [1956/2006]. (2006). Ljubljana: Knjižnica Bežigrad.

K M C 26619

Ljubljana na prostovoljnem delu 1947. (1948). Ljubljana: Mestni odbor OF.

K M C 213

Melik, A. (1964). Rast naših mest v novi dobi = La croissance des villes en Slovénie dans la nouvelle période. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.

K Z D 367/16/8

Mercina, A. (2006). Arhitekt Ilija Arnautović: socializem v slovenski arhitekturi. Ljubljana: Viharnik.

K M E 3764

Mihelič, B. (1983). Urbanistični razvoj Ljubljane. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete in Partizanska knjiga.

K M D 6153

Pajsar, B. in Židov, N. (Ur.) (1989). Vodnik po bežigrajski občini. Ljubljana: Turistično društvo Ljubljana-Bežigrad.

K M B 6858

Bibliografija o Savskem naselju v Slovanski knjižnici

Poročilo in kronika o kulturno-prosvetni dejavnosti v občini Ljubljana-Bežigrad za čas od leta 1945 do 1966. (1967). Ljubljana: Občinska zveza kulturno-prosvetnih organizacij Lj.-Bežigrad.

K M C 28060

Slovenska likovna umetnost 1945-1978: Ljubljana 1979, Moderna galerija, Arhitekturni muzej. (1979). Ljubljana: Mladinska knjiga.

K M D 5399

Terkaj, R. (2013). Živ! Ljubljana: Sanje.

K Z D 1835/2

Uporni Bežigrad. (1989). Ljubljana: Občinska konferenca SZDL Ljubljana-Bežigrad.

K Z C 2719/3

Zbornik ob 100-letnici Kmetijskega inštituta Slovenije. (1988). Ljubljana: Kmetijski inštitut Slovenije.

K M E 3993

•

Serijske publikacije

Arhitekt: revija za arhitekturo, urbanizem in oblikovanje izdelkov. (1951-1963). Ljubljana: Društvo arhitektov Slovenije.

K ČS E 172

Arhitektov bilten: AB: mednarodna revija za teorijo arhitekture = Architect's bulletin : international magazine for theory of architecture. Ljubljana: Društvo arhitektov.

K ČS F 49

Delo. Ljubljana: Delo.

K ČS G 125

Finance: prvi slovenski poslovni dnevnik. Ljubljana: Časnik Finance.

K ČS G 217

Gradimo: vestnik Osvobodilne fronte Ljubljane. (1948-1951). Ljubljana: [Slovenski poročevalec].

K ČS G 55

Ljubljana: glasilo Mestne občine Ljubljana. Ljubljana: Mestni svet Mestne občine Ljubljana.

K ČS E 99

(Ljubljanski) dnevnik. Ljubljana: Dnevnik.

K ČS G 128

Ljudska pravica: tednik za gospodarstvo in prosveto (19341959). Lendava: Miško Kranjec.

ČS G 25

Mladina. Ljubljana: Mladina.

K ČS G 167

Bibliografija o Savskem naselju v Slovanski knjižnici

Naš Bežigrad: glasilo četrtne skupnosti Bežigrad Mestne občine Ljubljana. Ljubljana: Mestna občina Ljubljana, Četrtna skupnost Bežigrad.

K ČS E 393

Rodna gruda: revija za Slovence po svetu. Ljubljana: Slovenska izseljenska matica.

K ČS E 66

Urbani izziv. Ljubljana: Urbanistični inštitut Slovenije.

S ČS E 381

Savčan: lokalni časopis. Ljubljana: KD Prosto Rož.

K ČS G 260

Sinteza: revija za likovno kulturo. (1964-1994). Ljubljana: Zveza društev arhitektov Slovenije: Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov: Društvo oblikovalcev Slovenije.

K ČS E 95

Slovenski poročevalec: glasilo Osvobodilne fronte. (19381959). Trst; Ljubljana: Slovenski poročevalec.

K ČS G 24

Zbor občanov: glasilo SZDL Ljubljana-Bežigrad. Ljubljana: OK SZDL Bežigrad.

K ČS G 323

•

Kartografsko gradivo

Ljubljana: Slovenija: Jugoslavija.

K M D 3290

Ljubljana [Kartografsko gradivo]. [1967]. Maribor: Obzorja.

K M B 4515

Ljubljana [Kartografsko gradivo]: načrt mesta. (1966). Ljubljana: Turistično društvo.

K M C 14440

Ljubljana [Kartografsko gradivo]: načrt mesta. (1975). Ljubljana: Turistično društvo.

K M C 16109

Ljubljana [Kartografsko gradivo]: turistično prometni zemljevid 1:15.000. (1953). Ljubljana : Turistično društvo.

K M C 24113

Seznam ulic, javnih stavb, ustanov, spomenikov, telefonskih govorilnic in drugih objektov. (1958). Ljubljana: Turistično društvo.

K M D 8206

Bibliografija o Savskem naselju v Slovanski knjižnici

•

Članki

Ar. (1957, 23. februar). Hkrati z novimi stanovanjskimi bloki bi morali graditi šole, trgovine, delavnice… V: Ljudska pravica 23, str. 4.

K ČS G 25

Asfalt na Savski cesti. (1960, 17. november). V: Delo 2, str. 7.

K ČS G 125

AV. (1977, 21. november). Novica in slika o slavnostnem odprtju Družbenega doma v Savskem naselju. V: Ljubljanski dnevnik 27, str. 1.

K ČS G 128

Cerar, A. (2014). Soseska, kot si jo želim. V: Naš Bežigrad 3, 1, str. 10–11.

K ČS E 393

D. K. (1957, 5. november). Iz Savskega naselja. V: Slovenski poročevalec 18, str. 6.

K ČS G 24

Delo žena terena Savske kolonije v Mostah. (1948, 15. oktober). V: Gradimo, str. 2.

K ČS G 55

Gradis – 60 % stanovanjskih gradenj. (1959, 5. september). V: Delo 1, str. 6.

K ČS G 125

Grum, N. (2014). Savski hrib – super hrib. V: Naš Bežigrad 3, 1, str. 12.

K ČS E 393

Hr. (1955, 24. maj). V Ljubljani imamo že dve stanovanjski zadrugi. V: Ljubljanski dnevnik 5, str. 1.

K ČS G 128

Hy. (1956, 21. september). V Savski koloniji bodo zgradili oskrbovalni center. V: Ljubljanski dnevnik 6, str. 2.

K ČS G 128

I. N. (1959, 15. september). Na tisoče delovnih ur. V: Ljubljanski dnevnik 9, str. 3.

K ČS G 128

K. M. (1980, 19. marec). Linhartovo bodo zaprli. V: Delo 22, str. 10.

K ČS G 125

Kako dolgo bomo še gradili. (1959, 21. maj). V: Ljubljanski dnevnik 9, str. 3.

K ČS G 128

Keršmanc, J. (1959, 14. marec). Ljubljanski: kaj bo kje. V: Ljubljanski dnevnik 9, str. 3.

K ČS G 128

Korenjak, A. (2015). Celovita urbana prenova. V: Arhitektov bilten 45 (203–204), str. 40–42.

K ČS F 49

Bibliografija o Savskem naselju v Slovanski knjižnici

Krajčinović, N. (2011, 19. oktober). Še eno javno-zasebno partnerstvo za šport: oživljanje Savskega naselja. V: Delo 53, str. 12.

K ČS G 125

Ljubljana gradi velike stanovanjske bloke. (1947, 2. julij). V: Slovenski poročevalec 8, str. 1.

K ČS G 24

M. G. (1956, 4. januar). Trije novi stanovanjski bloki v Savski koloniji. V: Ljubljanski dnevnik 6, str. 1.

K ČS G 128

M. Š. (1956, 26. september). Pred zimo se bodo mnogi selili v nova stanovanja. V: Ljubljanski dnevnik 6.

K ČS G 128

Malešič, M. (2015). Nastanek in razvoj ljubljanskih stanovanjskih sosesk. V: Arhitektov bilten 45 (203–204), str. 63–66.

K ČS F 49

Mladi hišni prijatelji: socialni servis za lokalno skupnost. (2013, april). V: Ljubljana 18, str. 24–25.

K ČS E 99

Mnogo dela – prvi uspehi. (1957, 11. december). V: Slovenski poročevalec 18, str. 4.

K ČS G 24

Nad 800 novih stanovanj. (1957, 3. januar). V: Ljudska pravica 23, str. 2.

K ČS G 25

Obisk v DID-u v Savski koloniji (1949, 28. januar). V: Gradimo, str. 2.

K ČS G 55

Od 29. junija do 5. julija je 3129 Ljubljančanov pri prostovoljnem delu opravilo 9331 delovnih ur. (1947, 9. julij). V: Ljudska pravica 8.

K ČS G 25

Poletni dan med bloki Savske kolonije v Ljubljani. (1959, 2. avgust). V: Delo 1, str. 2.

K ČS G 125

Poročilo o prostovoljnih delovnih akcijah od 1. do 28. junija. (1947, 2. julij). V: Slovenski poročevalec 8, str. 3.

K ČS G 24

Poslovno-stanovanjski kompleks Savski kamen. (2004, 18. oktober). V: Finance.

K ČS G 217

»Potrošniški center« v Savskem naselju. (1958, 21. oktober). V: Ljubljanski dnevnik 8, str. 2.

K ČS G 128

Pred razstavo »Družina in gospodinjstvo«. (1958, 14. avgust). V: Slovenski poročevalec 19, str. 2.

K ČS G 24

Bibliografija o Savskem naselju v Slovanski knjižnici

Prešeren, I. (1960, 20. avgust). V Savskem naselju v Ljubljani rastejo najsodobnejše garaže v Jugoslaviji. V: Delo 2, str. 7.

K ČS G 125

Prijatelj Videmšek, M. (2015, 21. januar). Knjižnica, v kateri bo za izposojo vse, razen knjig: knjižnica reči: projekt, ki želi povezati prebivalce ljubljanske blokovske soseske: priročnik za ustanavljanje podobnih ustanov drugod po državi. V: Delo 57, str. 16.

K ČS G 125

Ranfl, R. (1962, 24. julij). Mesto na obronku. V: Ljubljanski dnevnik 12, str. 9.

K ČS G 128

Razcveteli pisani cvetovi. (1958, 29. marec). V: Ljubljanski dnevnik 8, str. 3.

K ČS G 128

Raztresen, M. (1963, 11. april). Najkrajša učna ura. V: Ljubljanski dnevnik 13, str. 3.

K ČS G 128

Remic, M. (1966, 25. oktober). Z bežigrajskih gradbišč. V: Ljubljanski dnevnik 16, str. 6.

K ČS G 128

S. K. (1959, 23. maj). Nova šola v Savskem naselju. V: Delo 1, str. 8.

K ČS G 125

Savska cesta za zdaj še ni na vrsti. (1994, 9. november). V: Dnevnik 44, str. 8.

K ČS G 128

Savski domovi za gradbene delavce. (1957, 12. avgust). V: Ljubljanski dnevnik 7.

K ČS G 128

Savsko naselje. (1965, 4. januar). V: Zbor občanov, str. 6–7.

S ČS G 323

Septembra bo odprt obrtniški center v Savskem naselju. (1963, 21. september). V: Ljubljanski dnevnik 13, str. 5.

K ČS G 128

Smajila, B. (2015, 21. januar). Zakaj kupiti vrtalni stroj, če si ga lahko izposodiš?: Knjižnica reči. V: Dnevnik 65, str. 11.

K ČS G 128

Stanovanja brez strank. (1957, 26. januar). V: Slovenski poročevalec 18, str. 4.

K ČS G 24

Stanovanjsko podjetje »Bežigrad« Ljubljana. (1967, 1. februar). V: Ljubljanski dnevnik 17, str. 1, 6.

K ČS G 128

161 milijonov din za 400 novih stanovanj. (1947, 3. julij). V: Slovenski poročevalec 8, str. 3.

K ČS G 24

Bibliografija o Savskem naselju v Slovanski knjižnici

Še en vrtec. (1970). Zbor občanov 9.

S ČS G 323

Še letos bo dograjenih okoli 1000 novih stanovanj in garsonjer. (1955, 4. julij). V: Ljubljanski dnevnik 5, str. 3.

K ČS G 128

Škrlj, N. (1980, 16. april). Uspeh preoblikovanih: približana samouprava. V: Delo 22, str. 10.

K ČS G 125

Šola Borisa Kidriča. (1957, 14. oktober). V: Slovenski poročevalec 18, str. 2.

K ČS G 24

Telefonski kabel do Savskega naselja. (1963, 28. marec). V: Ljubljanski dnevnik 13, str. 4.

K ČS G 128

Tihole, P. (2015, 23. januar). Nekaj daš – veliko dobiš. V: Mladina, str. 65.

K ČS G 167

Utemeljena odločitev. (1994, 10. november). V: Dnevnik 44, str. 7.

K ČS G 128

V bežigrajski občini gradijo 1259, v vsej Ljubljani pa 2432 stanovanj. (1958, 14. februar). V: Ljubljanski dnevnik 8, str. 2.

K ČS G 128

V nove preskrbovalne centre – samopostrežbo. (1959, 7. maj). V: Delo 1, str. 7.

K ČS G 125

V Savskem naselju začeli nujna komunalna dela. ( 1958, 6. marec). V: Ljubljanski dnevnik 8, str. 2.

K ČS G 128

V stanovanjsko kolonijo ob Savski cesti se bodo lahko kmalu vselile prve družine. (1946, 28. junij). V: Ljudska pravica 7.

K ČS G 25

Valenčič, D. (2015, 14. julij). Savsko naselje: Savčani za zmeraj. V: Dnevnik 65.

K ČS G 128

Vodovnik, D. (1998, 20. januar). OŠ B. Kidriča in B. Ziherla preimenovani le polovično: pol leta po sklepu o preimenovanju dveh šol. V: Delo 40, str. 5.

K ČS G 125

Vroče ob Vilharjevi cesti. (1970, 18. avgust). V: Ljubljanski dnevnik 20, str. 7.

K ČS G 128

Žitko, M. (1980, 12 marec). Bežigrajska »delitev«. V: Delo 22, str. 10.

K ČS G 125

Bibliografija o Savskem naselju v Slovanski knjižnici

•

Spletne strani

http://kreazin.si/zdruzeni-arhitekti-in-oblikovalci-za-soseskokot-si-jo-vsak-zeli-30-05-2014.html http://ljubljanski.projekti.si/sportni-park-savskonaselje-900857.aspx http://prostorisodelovanja.si/savsko-naselje/ http://prostoroz.org/slo/index.php?/savsko-naselje/opis/ https://www.dnevnik.si/1042716742 http://www.knjiznicareci.si/janes-walk/ http://www.mklj.si/knjiznica-savsko-naselje http://www.skyscrapercity.com/showthread.php?t=893280 http://www.trafficsnakegame.eu/slovenia/?news=os-savskonaselje-in-njene-deluxe-aktivnosti http://www.vrtec-mladirod.si/

•

Pisne izjave

Spomini nekaterih stanovalcev Savskega naselja

Za prispevano slikovno gradivo se zahvaljujemo Vojku Cigoju, Samu Poljanšku, društvu Mladi hišni prijatelji, Milanu Novaku in Matjažu Bizjaku. 53

Žensko delo v mestu Besedilo: dr. Dragica Čeč

Žensko delo v mestu

»“Deklici brez premoženja je le malo potov odprtih, in moje dete vendar ne bode služilo! Da bi imela lep glas, lahko postane pevka ali igralka.” Temu je zopet mati ugovarjala, predvsem radi žalostnih razmer teh ljudij, posebno v Ljubljani.«1 Tako je o življenjskih perspektivah svojih otrok po spominih njegove hčere razmišljal France Prešeren, ko je pričakoval nezakonskega otroka z Ano Jelovšek, Ljubljančanko iz sicer revne družine. S tem je pokazal, kako omejene so bile možnosti (ekonomskega) preživetja žensk v času pred širjenjem industrije in s tem ustvarjanjem novih delovnih mest. Služenje kot dekla je bil eden od najpogostejših poklicev v Ljubljani. Delodajalci so si za delo v svojih gospodinjstvih izbirali predvsem mlajša dekleta. Za mnoge od teh deklet je bilo alternativ, s katerimi so se lahko preživljale, malo. Življenje v zakonu je bil privilegij, ki so ga spremljale številne omejitve, vse do srede 19. stoletja tudi pravne in ekonomske. Zlasti revno prebivalstvo je pri želji po formiranju nove družine naletelo na številne omejitve, drugi načini in viri preživljanja pa so bili precej omejeni. Tako zaradi urbanističnih omejitev mestnega prostora kot zaradi ekonomske moči dela mestnega prebivalstva je mesto spodbujalo razvijanje prav posebnih dejavnosti in storitev, ki niso omejene zgolj na revno mestno prebivalstvo, ampak so omogočale določen zaslužek tudi primestnemu prebivalstvu in migrantom, predvsem s podeželja. Mesto in primestne vasi, med katere je sodila tudi Ljubljana s svojo podeželsko okolico, so tako ponujale različne možnosti zaslužka tudi za ostarele posle ali za poročene pare, ki so se kot gostači naselili v primestnih vaseh.2 Med njimi so bile tudi poročene ženske iz nižjih slojev ter primestnega prebivalstva, a se je od pojava industrije del teh, zlasti mladih, delavcev počasi integriral v industrijo. Mestno okolje je glede povpraševanja po delu in storitvah ostajalo podobno tudi v prvi fazi širjenja industrije in z njo novih delovnih mest ter novega sloja prebivalstva. Šele tehnološki razvoj in počasno vpeljevanje gospodinjskih pripomočkov sta zmanjševala potrebe po dodatni pomoči v gospodinjstvu.

Panorama Ljubljane. Vir: Digitalna zbirka MKL Slovanske knjižnice, original hrani Milena Žnideršič.

Žensko delo v mestu

Ideal meščanske družine, ki je predvideval, da je moški oziroma družinski oče s svojo dejavnostjo sposoben preživeti družino, je ženski določal mesto skrbi za družino in ji zagotavljal tako finančna sredstva kot pomoč (služinčad) ter ji puščal dovolj prostega časa. Ideal je meščanska družba želela prenesti tudi na druge družbene sloje, a slednje zaradi ekonomskih okoliščin družin ni bilo mogoče.3 V revnejših družinah so morali delati vsi, zlasti poročene ženske pa so bile tiste, ki so skupaj z otroki iskale občasna in praviloma slabo plačana dela.4 Ana Jelovšek je lep primer dekleta iz revne družine, ki je živela v mestu. Kot so zapisali v njeni prošnji za ubožno podporo, je Ana delala od svojega desetega leta. Njena hči, Ernestina Jelovšek, je v svojih spominih na očeta in družino zapisala tudi, da je bila njena mati kot rejniški otrok dana družini Primčevih.5 Anin oče je sicer opravljal javno službo, bil je nadzornik, a njegovo plačilo ni zadoščalo za preživetje petih otrok. Ravno rojstvo petega otroka v Jelovškovi družini je leta 18326 botrovalo, da je morala Ana od doma k botrici, bogati vdovi Primic. To kaže tudi precej nizka starost, s katero je začela služiti. V opombo k tej epizodi materinega odločanja za poroko s Francetom Prešernom je Ernestina Jelovšek posebej opozorila, da njena mati pri Primčevih ni bila dekla, ampak so jo vzeli v oskrbo kot otroka iz revne družine. V Primčevi družini naj bi še eno leto hodila v obvezno šolo, nato pa naj bi jo priučili vseh potrebnih veščin za služkinjo v zelo bogati meščanski družini. Ker je bila neizkušena, je najprej opravljala najbolj običajna dela. Pri 33 letih je že 23 let delala pri različnih ljubljanskih meščanih, kot so zapisali k njeni prošnji za podporo za njuna otroka. V Primčevi hiši ni ostala – tako kot je bilo sprva načrtovano – dalj časa, ostala je le dve leti, nato pa je s trinajstimi leti odšla za pestrno k družini Crobath. Četudi je bila Ana sprejeta v službo kot pestrna, ki naj bi predvsem skrbela za otroka, je bila gospa Crobathova navdušena nad njenim delom in zlasti šivanjem, kar med vrsticami potrjuje še eno okoliščino dela dekel v gospodinjstvih, torej, da so jo izkoristili tudi za druga dela. Ernestina se spominja tudi, da je njen ljubimec Prešeren pozneje poskrbel, da se je stara 17 ali 18 let izšolala za kuharico. To je bil čas, ko so njene revne sovrstnice služile kot deklice za vse in ko dekletom še niso bile širše odprte gospodinjske šole. Hkrati pa ji je našel službo pri enem od svojih prijateljev, dr. Recherju. Njena hči opisuje, da je sicer imela precej težav, saj je zaradi nezakonskega otroka in svojega ljubimca veljala za nemoralno in marsikatera meščanska delodajalka ali delodajalec je nista hotela vzeti v službo. V tem vodilnem družbenem sloju 19. stoletja so veljala stroga moralna določila, ki jih je sicer družina pogosto kazala zgolj navzven. Podobno izkušnjo je Ana Jelovšek doživela že v prvi pravi službi pesterne pri dr. Crobathu, kjer jo je delodajalka, oziroma v njenem imenu njen mož, odpustila, ker je neke nedelje zaradi preživljanja popoldneva s Prešernom zamudila na večerjo. Zaradi osebnega prijateljstva s Francetom Prešernom je Ana zapustila drugo službo kot dekla šele viso58

Žensko delo v mestu

ko noseča, ponovno zato, ker se delodajalcu po strogih moralnih postulatih ni zdelo spodobno, da bi v službi ohranili nemoralno žensko. V drugačnih okoliščinah bi nosečo deklo odpustili že veliko prej. Nekaj časa je morala živeti pri svojih starših, saj so jo tam popisali ob popisu prebivalstva, tako kot hčerko Ernestino. Pozneje se je Ana Jelovšek preživljala s šivanjem (srajc), kot šivilja pa sta se tako Ana kot Ernestina preživljali tudi v Trstu in na Dunaju. Šele v zrelih letih, ko se je Ernestina vrnila v Ljubljano, se je preživljala tudi kot privatna učiteljica šivanja.

Naslovna stran spominov, ki jih je napisala Ernestina Jelovšek. Vir: Jelovšek, E. (1903). Spomini na Prešérna. Ljubljana: L. Schwentner.

Pojem žensko delo Enako težko, kot je bilo revnim ženskam preživeti izven kroga svoje družine, je raziskovalcem odkrivati, s čim so se preživljale. Šele delo izven družine, ki je bilo posebej plačano, je v družbi ustvarilo pojem »žensko delo«. Pojem je predstavljal nasprotje neplačanega dela, ki ga je dekle ali ženska opravljala v gospodinjstvu kot poročena ženska in mati otrok ali kot neporočena hči, ki je skrbela za ostarele starše ali pomagala v gospodinjstvu svojih sorodnikov. Pojem žensko delo, ki ga je torej izumila meščanska družba v 19. stoletju, je bilo tudi izhodišče, kako se je beležilo delo žensk, ko je to postajalo predmet klasifikacije populacije. To vzpostavijo zlasti moderni statistični popisi. Pravzaprav pa ti »skrijejo« večino oblik ženskega dela, tako neplačanega v gospodinjstvu kot plačanega in nujnega za preživetje, a še vedno občasnega. Statistike sicer deklarativno zanimajo dopolnilna dela, ki jih opravijo družinski člani, a jih popisovalci tudi zaradi molka popisanih redko zapišejo. Tako jih ne zanimajo občasna dela poročenih žensk iz družin z nižjimi dohodki, saj ženske enostavno uvrstijo v rubriko vzdrževanih članov. Za velik del mestne populacije je namreč veljalo, da plačilo zgolj enega člana družine ni moglo omogočiti preživetja celotne družine, ekonomija preživetja takšnih posameznikov in družin je temeljila na opravljanju različnih del, ki so prinašala določen dohodek. Ravno v predmestjih, kjer so živeli revnejši prebivalci, in primestnih vaseh so se namreč razvile različne dejavnosti, pogosto povezane z dolo59

Žensko delo v mestu

čenimi znanji in spretnostmi, ki so se prenašale kot tradicionalna znanja in ki jih težko imenujemo obrti, še posebej, ker jih oblasti ne klasificirajo kot takšne. Podobno je z ostarelimi ženskami in vdovami, ki prejemajo določeno obliko podpore za reševanje svojih socialnih problemov. Podpora nikoli ni zadostovala za preživetje in takšne ženske so si morale najti neko občasno delo primerno njihovi starosti, s katerim so lahko preživele. V te ovire in med te družbene skupine moramo uvrstiti vse dejavnosti, ki se razvijejo v določenih ljubljanskih predmestjih in primestnih vaseh: vrtnarstvo, pranje perila, prodajo mleka, rož, različnih okraskov (v Trnovem so tako na primer izdelovali jaslice, milavževine), klekljanje, lovljenje in prodajo ptic (dokler tega ne prepovedo z zakoni za zaščito ptic) in še mnoge druge poklice. Ti so dopolnjevali družinske proračune in zaslužek moških, ki so živeli od mezdnega ali obrtniškega dela: čolnarjev oziroma pozneje fakinov oziroma pretovornikov blaga, ribičev, tesarjev in zidarjev, stolonošev, sodarjev, manjših čevljarjev in krojačev, dninarjev in nenazadnje tudi malih kmetov. Z življenjsko zgodbo zadnje izdelovalke copat Reze Ciberčkove nas Ivan Vrhovnik popelje v različne dejavnosti, s katerimi so poskušale preživeti družine v predmestju. Družina Reze je imela celo najemnico, ki pa je verjetno zelo malo plačala za svoje prenočišče. »Oče Breskvar je bil velik čolnar in je sode valil na Bregu, ženske so bile zelenjadarce ter copatarice in prejke, samo gostja (najemnica op. a.) Maratuška, ki je varovala otroke, je klekljala.«7

Ljubljana, Prešernov trg, Stritarjeva ulica. Vir: Digitalna zbirka MKL Slovanske knjižnice, original hrani Milena Žnidaršič.

Žensko delo v mestu

Ženskam so lahko te občasne dejavnosti pomenile tudi razvedrilo v prostem času, kot pravi v 30. letih 20. stoletja Ivan Vrhovnik: »Shajale so zvečer, sedaj tu, sedaj tam; vsaka je prinesla s seboj svojo blazinico. Vzorce so si sposojale (…) toliko, da niso »Lenarta pasle«; odtod pregovor: klekljarica ne more kokoši rediti zraven sebe.«8 Vrhovnik tudi še na drugem mestu omenja zabavo med delom in domneva, da so si ženske verjetno krajšale delo tudi s pripovedovanjem zgodb. Posebej omeni klekljarice, ki so verjele, da ko se zatrese zemlja, prihaja povodni mož in se jim prikaže pred oknom. »Klekljarice so pogasile luči,« še zaključi opis ženskih strahov.9 Celo v sicer ekonomsko solidno stoječih obrtniških družinah so ženske pomenile pomembno in bistveno delovno silo v delavnici, za gospodinjstvo pa so skladno s finančnimi zmožnostmi družine zaposlovale ali občasno plačevale pomočnice. Prav to obdobje je pojmu delo dalo bistvene značilnosti, ki pojem opredeljujejo tudi v postmodernih družbah, in sicer: da gre za plačano delo; da gre za delo, ki se izvaja v javnem prostoru; da je torej praviloma ločeno od zasebnega, družinskega prostora in da definicijo, kaj je delo, določajo tudi spolni stereotipi.10 Po drugi strani pa so statistične klasifikacije samske ženske, ki so bile zaposlene v tovarnah ali so opravljale drugo delo, uvrstile med pridobitvene dejavnosti in tako lahko obseg njihovega dela v nasprotju z nekvalificiranim delom statistično ovrednotimo. A vendarle velik del ženskega dela predstavljajo neplačane, tudi nematerialne dejavnosti v družini, ki jih je težje ovrednotiti. Prav tako mnoge dejavnosti žensk po mnenju tistih sodobnikov, ki vrednotijo njihovo delo, sodijo v okvir nepomembnih del – vanj sodijo občasna dela, ki pogosto niso kvalificirana in se jih ne dojema kot poklic. Tako recimo leta 1840 med ostarelimi prejemniki ubožne podpore najdemo tudi osemdesetletno prodajalko pečenega kostanja, Grete Woyzof, iz Šempetrskega predmestja, ki se je v Ljubljano priselila s sedemnajstimi leti in ki je sicer imela tri odrasle otroke, ki pa je verjetno niso bili sposobni preživljati, zato si je morala najti pridobitno dejavnost, ki je bila primerna njenim letom in ji je omogočala preživetje.11 Med tistimi, ki so opravljali zelo redko omenjena priložnostna dela, je bila tudi Neža Grumek, vdova, doma iz Doba, ki se je v Ljubljano priselila kot mladenka in skoraj zagotovo kot dekla, se poročila in se kot vdova brez otrok preživljala z izdelovanjem žimnic – modrocev.12 Ženski del mestnega prebivalstva, razdeljen na samske ali poročene ženske ter vdove, je imel zelo različno življenje, ki ga je bistveno zaznamoval ekonomski položaj izvorne družine in nato družine, v kateri je ženska živela. Življenjske perspektive je bistveno spremenila industrijska revolucija, ki je ustvarila nova delovna mesta tudi za ženske. Ženske so z razvojem delavske zaščitne zakonodaje, ki je prepovedovala žensko delo ponoči in ki je omejila njihov urnik v delu v tovarni, našle tudi kakšno prednost pred ostalimi tipi plačanih del za nekvalificirano delovno silo, ki jih je ponujal trg dela. Dobivale so plačilo v denarju. Do določene mere je vsaj mestno središče v svoji strukturi 61

Žensko delo v mestu

prebivalstva vse do druge svetovne vojne ohranjalo nekatere značilnosti predindustrijske dobe. Po drugi strani pa je tehnološki napredek postopoma in zlasti skozi prvo polovico 20. stoletja olajšal tudi gospodinjska dela; že vodovod in kanalizacija sta kar precej olajšala fizično delo služkinj. Navkljub postopnemu lajšanju dela v gospodinjstvu zaradi tehnološkega napredka so služkinje oziroma hišne pomočnice še po popisu leta 1931 predstavljale skoraj desetino ljubljanske mestne populacije. Četudi je bil največji delež ljubljanskega mestnega prebivalstva po popisu tega leta zaposlen v obrti in industriji (kamor se je prištevalo tudi vse delavce v tovarnah), pa so bile služkinje pogosteje zaposlene pri delodajalcih iz drugih poklicnih skupin. V začetku 30. let je največ služkinj delalo pri delodajalcih, ki so bili zaposleni v javnih službah, torej uradništvu in učiteljstvu. Od 2726 leta 1931 zaposlenih služkinj jih je bilo kar 34 %13 (ali 930) zaposlenih pri takšnih družinah. Trgovske družine so jih zaposlovale 15 % (424), rentniki in upokojenci 18 % (499), kar je bilo nekoliko nad njihovim deležem v ljubljanski mestni populaciji. Gostilničarji so služkinje po tej statistiki zaposlovali podpovprečno, zlasti če podatke primerjamo z nekoliko mlajšimi podatki, in sicer je bilo pri njih takrat zaposlenih 166 služkinj. Zaposleni v prometu in na denarnih zavodih so jih zaposlovali le 5 %, kar pomeni 146 služkinj.14 Na trgu pretežno, a nikoli izključno, ženskih del se je zaradi vseh teh okoliščin vzpostavila posebna hierarhija ženskih del, kot nam prikazujeta naslednji tabeli: Stalno delo

Hierarhija dela

Občasna dela

Služkinja (reguliran poklic – zakonsko zahtevan čas zaposlitve eno leto)

Obstaja zelo omejena možnost poklicnega napredovanja: pestrna – deklica za vse – sobarica – kuharica

Postrežnica, obdelava vrtov – dnina, čuvanje otrok, klekljanje, preja, večja čiščenja, peka kostanja, skrb za starostnike, čuvanje mrtvih

Šivilja (ni reguliran poklic)

Krpanje oblek, šivanje, preja, pletenje (nogavic), prodaja sadja, rož, kramarskega blaga, vezenje, prodaja zelenjave, peka kostanja, nabiranje mivke, izdelovanje copat, drobnih kramarskih izdelkov za različne praznike

Klekljarica

Klekljanje Preja Pranje, beljenje in sušenje

Žensko delo v mestu

Bolj kot je delo potrebovalo nekvalificirano delovno silo, bolj so mestne oblasti s formalnim nadzorom pazile, da se v mestu ne bi preveč povečalo število revnih deklet in žensk, ki bi ogrožale šibko ravnovesje med povpraševanjem in ponudbo priložnostnih del. Prav zato se je del odsluženih dekel naselil v predmestjih in podeželski okolici. Zlasti v podeželski okolici je bil neposreden nadzor mestnih oblasti vse do združitve občin v 30. letih 20. stoletja manjši. Formalni nadzor nad trgom priložnostnih del je bil izredno pomemben, saj so ta dela ohranjala šibko socialno ravnovesje v mestu, ki je revežem nudilo precej omejen dostop do sredstev za lajšanje socialnih težav. Z obema je mesto predvsem vzdrževalo zelo krhek socialni mir. Zato je bil nadzor nad prišleki izredno pomemben. Ljubljana je ohranjala intenziven nadzor nad sicer že stoletja trajajočimi migracijami (pretežno mlade) delovne sile iz podeželja v mesto. Svoj nadzor je usmerjala zlasti na obrtniške pomočnike, posle, še posebej pa na brezposelne služkinje in dninarje. Po svoje pa so si ljubljanske občinske oblasti razlagale tudi določen člen občinskega reda, ki naj bi jim dajal pravico, da bi zavrnile poroke prosilcev, ki so bili revni in pri katerih je obstajala možnost, da finančno ne bodo sposobni preživljati družine, in sicer vse do leta 1863, ko so državne oblasti ukinile ženitna dovoljenja. A nenaklonjenost konservativnih krogov v Ljubljani do svobodnega poročanja revnejšega dela prebivalstva je ostajala in botrovala sicer neuspelim predlogom ponovne uvedbe regulacije poročnega trga. Njihov odnos do prišlekov in do trga priložnostnih del se je zagotovo kazal v ponudbi del v mestu in predmestjih. Od druge polovice 19. stoletja je sicer potrebe na trgu dela vzpostavljala zlasti razvijajoča se industrija, a to ni spremenilo zakonitosti in mehanizmov prav tako stoletja trajajočih značilnosti mestnega trga dela, ki je ves čas izkazoval potrebo po priložnostnih delih in v katerem so svojo priložnost za preživetje našle ženske. Omembe ali kvalifikacije teh del ne bomo našli v uradnih objavah obdelanih statističnih podatkov in zelo redko tudi v drugem gradivu.

Služkinje Eno redkih del, ki je bilo regulirano in nadzorovano s posebnimi zakoni, je bilo delo uslužbenk v privatnih gospodinjstvih – služkinj oziroma hišnih pomočnic, pogosto poimenovanih skladno z njihovimi zadolžitvami kot »deklice za vse«, saj so opravljale tako gospodinjska kot skrbstvena dela. O teh je razmišljal tudi France Prešeren, ko je premišljeval o možnih življenjskih poteh svojega še nerojenega otroka. Delo služkinj, poslov, kot se jih je takrat imenovalo, je bilo v mestih pretežno delo žensk, zato se ga v 19. stoletju vedno bolj prišteva med feminizirane poklice, torej poklice, ki jih opravljajo predvsem ženske. A že baročna Ljubljana je kazala podobne značilnosti. Če si se sredi 18. stoletja podal po opravkih v središče Ljubljane, si zagotovo na ulicah, ob vodnjakih, na bregovih Ljubljanice in še kje srečal več žensk kot moških. Kar vsak peti, ki je živel v osrednjem delu mesta Ljubljana, je bil služkinja ali hlapec. Predvsem je to veljalo za mlada dekleta. V starostni skupini med 20 in 29 let je statistično na enega moškega prišlo skoraj 1,6 ženske. V popisu se kaže presežek 63

Žensko delo v mestu

žensk tudi v starostni skupini od 30 do 49 let, a ne tako občutno kot v prejšnji starostni kategoriji. Hišnih poslov je imelo največ plemstvo, povprečno je prišlo nad 5 oseb služinčadi na vsako plemiško gospodinjstvo. Na družino trgovcev sta prišla skoraj dva hišna posla, majhna skupina doktorjev (predvsem pravnikov) je prav tako zaposlovala po dva hišna posla, a ti jih niso potrebovali za težaško delo kot trgovci, ampak so bili del njihovega prestiža.

Pogačarjev trg v Ljubljani. Vir: Digitalna zbirka MKL Slovanske knjižnice, original hrani Milena Žnidaršič.

V novejših pregledih se pod vplivom feminističnih teorij za opis tega dela pogosto uporablja termin »hišne pomočnice«, ki sicer ne vsebuje negativnih konotacij, a je problematičen, ker se je v času od reguliranega dela služkinj oziroma hišnih pomočnic do danes, ko se termin še vedno uporablja, precej spremenil. V sodobni družbi opisuje najprej delo na črno, ki so ga sicer v zadnjih letih poskusili regulirati, a po pravnem statusu ni primerljivo z delom poslov, ki so se v mestih obdržali nekje do 60. let 20. stoletja. Primerljiv je zgolj prostor, kjer se je delo opravljalo. Podobno omejene so bile tudi možnosti zaposlitve revnih podeželskih deklet. Prav zato je za čas, katerega živa priča je še bil France Prešeren, veljalo, da so mlada in revna dekleta s podeželja, ki jim starši niso mogli zagotoviti ne dote ne preživetja na kmetiji, prišle služit v mesta. Mnoga sicer z željo, da bi si z delom pri meščanskih dru64

Žensko delo v mestu

Ljubljana, Breg. Vir: Digitalna zbirka MKL Slovanske knjižnice, original hrani Milena Žnidaršič.

žinah pridobile sredstva za poroko. Sanje so bile pogosto daleč od realnosti, a tako prisotne v pojmovnem svetu obojih, da se je tudi v stroki pod vplivom pogosto zaznanih želja na eni strani in deloma tudi demografskih študij na drugi razvila teorija o služenju (služkinje, posla, dekle, hišne pomočnice) kot o »premostitvenem poklicu« ali poklicu »življenjskega cikla«. Obe teoriji sta delo služkinj definirali kot delo, ki ga sprejmejo mlada dekleta za čas med koncem otroštva (od 10 do 14 let) in poroko. Mnogokrat pa ni bilo tako. Ernestina Jelovšek, ki je kot šivilja vstopala v meščanska stanovanja, kjer so jo sprejemala dekleta in samske ženske, ki jim je stanovska družba namenila daljše samsko življenje in službo, s skrbjo opisuje takšno življenje mnogih deklet. Nekatere izmed teh deklet so se le uspele poročiti, druge so samskosti ostale zapisane vse življenje. Niso pa vse življenje zmogle služiti kot služkinje. S pojemanjem telesnih moči so zapustile svoje mnogokrat dolgoletne delodajalce in včasih tudi z njihovo pomočjo našle streho nad glavo, lažja občasna dela in ob določeni starosti ali bolezni tudi podporo, ki jo je mesto dajalo socialno šibkemu delu mestnega prebivalstva. V tej fazi življenja so se te ženske vključile tudi v občasna ženska dela. Dostop do pomoči za revne je omejen in odvisen na eni strani od višine glavnice, ki je bila naložena kot osnova za reševanje socialnih vprašanj, na drugi strani pa od dobrodelnosti meščanov. Ti so 65

Žensko delo v mestu

namreč s prostovoljnimi donacijami prispevali velik delež sredstev, ki jih je sklad, ki se je skoraj sto let imenoval ubožni inštitut, mesečno namenjal določenim revežem. Tiste, ki so bili upravičeni do podpore, je izbrala posebna komisija, ki so jo sestavljali t. i. ubožni očetje. Šlo je za ugledne meščane (moške), ki so delo opravljali brezplačno, duhovnike in uradnike, zaposlene v ubožnem fondu. Imeti zaposlenih več služkinj je tako pred prvo svetovno vojno kot po njej in tudi vse do druge svetovne vojne pomenilo družbeni prestiž in je kazalo na ugled ter pomen določene družine. Ugledne in bogate družine so imele najetih več deklet in žensk, med katere so razdelile gospodinjska dela, hierarhija med njimi je bila stroga. Ločili so jih po starosti in spretnostih: najmlajše so bile zadolžene za hišna opravila in varstvo otrok, varčne in izurjene kuharice pa za kuhanje in nabavo živil. Pomembna pa je bila tudi delodajalka. Če je neko dekle ali ženska postala osebna služkinja gospe, je lahko dobro zaslužila. Zato so bile zahteve delodajalcev postavljene precej visoko: »Dekle zanesljivo, pošteno, v starosti 20—30 let, sprejmem, znati mora kuhati dobro meščansko hrano in je pridno tudi za drugo gospodinjsko delo. Ozira se pa na dekleta, katera so že služila po boljših mestnih hišah pri družinah z otroci. Poleg nje je tudi postrežnica.«15 Takšne službe so si želele tudi nekatere iskalke dela, ki niso skoparile s svojimi fizičnimi in drugimi vrlinami: »Gospodična resna, visoke in lepe postave, stara 27 let, želi službo osebne sobarice pri dami, za spremstvo otrok ali bolehnega boljšega gospoda na morje ali kot hotelska sobarica. — Ponudbe pod »Skromnost«.16 Dobiti bogatega delodajalca je za služkinjo res lahko pomenilo družbeni vzpon, četudi je to lahko pomenilo tudi, da bo vse življenje ostala samska. Sredi 19. stoletja je tako v virih pustila sled služkinja Gertrude Aich, ki je nekaj let služila v Gorici pri plemkinji Celestini Strassoldo. Pri njej je zaslužila toliko, da si je privoščila svoje stanovanje; del sredstev za preživetje po »upokojitvi« pa je kot služkinja dobila od oddajanja postelj študentom. Skladno z zahtevami in željami so bila različna tudi plačila služkinj. Ker je večina mladih deklet prihajala s podeželja, so bile njihove zahteve sprva nizke. Njihova začetna plača je lahko zajemala zgolj hrano, stanovanje in potrebno obleko. To so ugotavljale tudi zgodnejše raziskave. Četudi so podatki o povprečnem mesečnem dohodku zaradi zelo velikih razlik v plačilu slaba orientacija, vendarle ni zanemarljiv podatek, da so bile lahko plače služkinj tudi osemkrat nižje od povprečne plače. Zato ne preseneča dejstvo, da so v zgodnjih 30. letih 19. stoletja, kot kažejo analize, služkinje predstavljale znaten delež prejemnikov mestne ubožne podpore. Med tistimi prejemniki podpore, za katere je bil zabeležen poklic, so predstavljale kar četrtino vseh prejemnikov te podpore. Javni nameščenci so si v 19. in 20. stoletju povprečno lahko privoščili enega posla. Časopis Slovenec je še tik pred drugo svetovno vojno v romantičnih mestnih slikah o življenju na ljubljanskih ulicah zapisal: 66

Žensko delo v mestu

»V Ljubljani je dopoldne višek življenja prav za prav le na trgih in menda je po vseh mestih tako. (…) Tu se zbere vsa dežela in nje sadovi, prav izpod gorenjskih gora pa do Bele Krajine, zbira se mesto, vsaj po svojih gospodinjah, ki pa jih je za celo ljudstvo. Seveda se tudi ljubljanski trgi izrabljajo za dvojen namen: za kupčijo in pogovor. Kuharice se srečujejo in ustavljajo in si pripovedujejo, kako je pri »njihovih«. Pri tem se izve vse: kje so zdravi, kje bolni, kje se razumejo, kje ne, kje je začelo iti navzdol in kako se bo to še končalo. Trg vse ve. Ne misli nič hudega, le pogovoriti se hoče in tej želji tudi zadosti. Pridejo že tudi prve gospodinje, tiste, ki nimajo služkinj in same opravljajo vse ženske poklice. Te imajo čas odmerjen, doma jih čakajo otroci — vsaj največjega pa so gotovo vzele s seboj —, opoldne bo prišel mož iz službe in mora biti dom urejen, kot da ga je urejal cel kader žensk.« »Opoldanski mir Po stanovanjih pripravljajo kosilo, ker kmalu bodo privršali domov — otroci iz šole, mož iz pisarne, delavnice ali tovarne; opoldne je dopoldanskega miru, ki so ga gospodinje in matere tako vesele, konec in začne se domači vrišč.« 17 Ostarele samske dekle niso vedno ostajale v Ljubljani. Če si hotel srečati ostarele posle, vdove, potem si jih tako v 18. stoletju kot stoletje pozneje našel okrog sv. Florijana, pod gradom, na Žabjaku, v Hrenovi in Rožni ulici, torej v delih mesta, kjer so živeli ubožnejši sloji mestnega prebivalstva. Verjetno je k temu botrovala predvsem ponudba občasnih del, ki so bila na voljo ženskam, in možnost najema poceni prenočišča.18 Delo služkinj je bilo celodnevno in lahko precej naporno. Izkušnje z delom in razmerami, v katerih so živele pri družinah delodajalca, so bile zelo različne in pogosto odvisne od ekonomskega stanja delodajalca in izurjenosti služkinje. Bolj izurjene služkinje so lahko dobile boljše delodajalce kot mlada, neizkušena podeželska dekleta. Takšne okoliščine razkrivajo tudi zaposlitveni oglasi, ki so se razmahnili zlasti po 1. svetovni vojni. Ker so bili oglasi anonimni, so morali biti kupci oglasov včasih kar inovativni pri opisovanju lastnosti, ki so jih želeli od dekleta. Kot zaželene delovne vrline so izpostavljali spretnost, marljivost, poštenost, »snažnost« (odnos do higijene), socialni izvor (npr. »boljše« dekle), lahko pa so od kandidatk za delo zahtevali določeno starost, zdravstveno stanje ali družinske okoliščine (siroto!). Ker je deklo imelo vsako tretje gospodinjstvo, so delodajalci dobre služkinje poskušali privabiti tudi z drugimi mamljivimi ponudbami, med drugim da je njihova družina majhna ali da gre za samskega, dobro stoječega moškega, mogoče vdovca z otroki, kar je bilo posebej mamljivo za služkinje, ki so upale, da si bodo nekoč dobile tudi ženina. Ker je šlo za delo v zasebni sferi, kreativnost pri iskanju dekel ni poznala meja, kar kaže recimo sledeči oglas: »Pošteno dekle postavno, samostojno, ki zna dobro kuhati in čisto opravljati hišna dela, najame mala družina. Ponudbe pod »Mladenka.«19 Določene značilnosti 67

Žensko delo v mestu

bodoče delavke so bile odvisne od starosti; če so pri mlajši poleg služkinj pazili na njeno poreklo, so pri starejših, preverjenih deklah iskali stalnost in varčnost ter izkušnje pri pripravljanju določenih vrst hrane. Sebe pa so propagirali kot boljšo družino, lahko so propagirali tudi poklic moškega (uradniška družina, družina lekarnarja), včasih so vabili tudi z višino plače. Po drugi strani pa so bile hvale polne tudi iskalke dela: »Katera odlična družina v mestu ali na deželi bi zaposlila inteligentno gospo, veščo res fine meščanske kuhe, izvežbano in varčno.« Njeno geslo pa je bila »vpokojenka.«20 Nekateri oglasi so opisali tudi določene družinske okoliščine ali delovne zahteve. Tako so zapisali, da želijo, da je zaposlena varuška otroka, drugi, da iščejo zgolj kuharico, ker imajo za ostala dela najeto že drugo pomoč, včasih pa so navedli tudi število otrok, kraj dela ali jezike, ki naj bi jih govorila služkinja. Posebej so izpostavili, če so želeli izkušene služkinje za večletno službo, ko so recimo iskali gospodinjo, staro nad 35 let. Enako je bilo tudi pri ponudnicah dela. Nekatere so bile v svoji ponudbi do potencialnih delodajalcev zelo neposredne: zapisale so, da prihajajo iz meščanskega oziroma urbanega okolja in da iščejo boljše moške in vdovce. Tak je bil oglas dekleta, ki si je dala vzdevek »ljubiteljica otrok«,21 druga pa se je označila za »perfektno kuharico«, ki bi šla delat tudi v kakšen manjši hotel. Nekatere so bile pri izražanju želja o delodajalcih zelo neposredne: »Dekle stara 20 let bi šla rada k samostojnemu gospodu ali pa za sobarico, event. k otrokom. Vajena je tudi nekoliko gospodinjstva.«22

Oglas za služkinjo. Vir: Jutro, 12. 10. 1928. Dekleti iščeta delo kot služkinja ali sobarica. Vir: Jutro, 12. 10. 1928.

Žensko delo v mestu

V premožnejših družinah so lahko družine za večja dela občasno najemale še postrežnice, ki so pomagale pri večjih opravilih, lahko pa so družine imele tudi svojo perico. To omeni tudi pisec v uvodu citiranega prispevka v konservativnem Slovencu: »Gospe, ki imajo služkinjo, sobarico in še svojo perico, pa so vesele opoldanske ure, ker so rešene samote in dolgega časa in vidijo svoje spet zbrane okrog sebe in lahko odlože puste revije in razna »ročna dela«.23 Kot je ugotavljala feministka in izobraženka Olga Grahor, je imelo povprečno vsako tretje ljubljansko gospodinjstvo v času po gospodarski krizi v 30. letih (natančneje leta 1933) še zaposleno služkinjo.24 Ker pa ima statistika svoje pasti in ker so premožnejši, kot opozarja pisec v Slovencu, zaposlovali več služkinj, je povprečje verjetno nižje. Razlik med delom služkinje in hišne pomočnice ali postrežnice je bilo kar nekaj, glavna pa je, da je imela služkinja sklenjeno delovno razmerje z dogovorom ali s pogodbo za določen čas in pri enem delodajalcu, pri katerem je zaradi narave svojega dela (celodnevno delo) tudi živela. Postrežnica pa je imela več delodajalcev; pogodba o delu se ni zahtevala in je verjetno pogosto tudi ni bilo, delala je občasno tako v javnih prostorih kot v zasebnih gospodinjstvih. Včasih je postajalo tudi delo postrežnic precej stalno. V Ljubljani so tako iskali ženske za čiščenje pisarn, kot kaže sledeči oglas: »Postrežnico boljšo, snažno, ki razume pospravljati boljše parketne sobe, sprejmem za dopoldanske ure.«25 Delo postrežnice so opravljale matere in vdove z otroki, saj jim skrb za družino ni omogočala stalnega dela, med njimi pa se je verjetno znašla tudi kakšna odpuščena ali ostarela dekla. Isti sloj prebivalstva se je lahko preživljal tudi še s kakšnim drugim priložnostnim delom. Na odločitev o tem, kaj bo določena ženska počela, da bo preživela, so vplivale individualne okoliščine, postopoma in zlasti po prvi svetovni vojni pa tudi razvoj potrošniške družbe. Tako kot se je iskalo postrežnice in ponujalo njihovo delo, tako se je po prvi svetovni vojni ponujalo tudi druge spretnosti, ki so lahko predstavljale za neko žensko občasno delo: »Šivilja za popravo perila na dom, zelo poceni, se priporoča.«26 V splošnem pa lahko, navkljub izboljšanju njihovega položaja v Ljubljani po 1. svetovni vojni, ne pa tudi v predmestnih in primestnih vaseh, pritrdimo trditvi: »Sloj hišnih poslov, ki nasploh sodi med najbolj izkoriščane, zapostavljene in prikrajšane poklicne skupine, je bil večinoma sestavljen iz predstavnic nežnejšega spola, saj so bila domača opravila in osebne službe v mestih skoraj izključno ženski poklic.«27 Ta trditev v marsičem drži, za pravice določenih družbenih skupin (najprej seveda delavk) pa so se zavzemale tudi feministke. Od vseh tradicionalnih poklicev (izključujoč tovarniške delavke, obrtnice in lastnice trgovin ter nove uradniške in druge storitvene poklice) je bilo zgolj delo služkinj pravno regulirano že od poznega 18. stoletja naprej. Za razliko od pravic, ki so jih počasi pridobivali delavci v tovarnah, pa je delo poslov, predvsem zato, ker se je odvijalo v privatni sferi, vse do konca prve svetovne vojne regulirano samo zaradi zaščite delodajalca. Vse pravice, ki so jih dobile služkinje po prvi svetovni vojni z novim zakonom, so bile omejene na mestna okolja, a je zakon slovensko časopisje pospremilo z naslednjimi 69

Žensko delo v mestu

besedami: »Ni popolnoma takšen kot je bila zahteva organizacije služkinj, pač se lahko reče, da smo enkrat zavrgli poselski red, po katerem se je smatrala služkinja za bitje, s katerim se lahko postopa po svobodni volji.«28 Še ko je Ljubljana po letu 1935 imela okoli 80.000 prebivalcev29 časniku Slovenec, ki je opisoval delovni vrvež Ljubljane, ni ušel pomen plačane pomoči v gospodinjstvu. V segmentu hišne pomoči je bilo še v času med obema vojnama mnenje konservativnega dela meščanstva podobno najbolj naprednemu; podobno so o hišnih pomočnicah menile tudi feministke, ki so povsem zanemarile položaj postrežnic: »Značilno se mi zdi, da ima od 12.816 ljubljanskih gospodinjstev le 4034 hišno pomočnico, druge gospodinje si pomagajo s postrežnicami, mnoge pa so sploh brez vsake pomoči. Trdo delo nemara ni kakor na kmetih, vendar je tudi v mestu težko opravljati vse posle sama, posebno še, ako je kaj več otrok. Obupen je položaj one delavke, ki ima doma še družino. In teh je večina. Leta 1933 je bilo 72 % delavk poročenih, torej več kot dve tretjini. Te žene delajo v tovarni svojih polnih 8, 9, 10 ur, doma pa jih po vrhu čaka še kuha, ribanje, krpanje. Tudi zanje ni nikoli odmora. Za to, kakšen je položaj v takih delavskih gospodinjstvih, nam je treba le pogledati številke.«30 Zanimivo pa je, da je ravno pri vprašanju položaja hišnih pomočnic specifičen tudi odnos ženskega gibanja, zbranega v reviji Ženski svet, ki ga je ob koncu 30. let zastopala meščanka in urednica revije, učiteljica Olga Grahor. Od leta 1921, ko je bil izdan nov poselski red za mesta, so se zveze služkinj vseskozi pritoževale nad še vedno slabim položajem dekel.

Pevski zbor ljubljanske »Zveze služkinj«. Vir: Ilustrirani Slovenec, 4. 7. 1926.

Žensko delo v mestu

V nasprotju z njimi pa so napredne meščanke, tudi feministke, a hkrati njihove delodajalke, leta 1937 menile, da je položaj služkinj, ki ga je urejal ta red, precej urejen (v primerjavi z drugimi deli Jugoslavije je ta trditev tudi držala), saj da imajo pravico do dopusta, bolniškega in nezgodnega zavarovanja, nedeljskega počitka ter da jih varujejo odpovedni roki. Menile so le, da je delovni čas predolg in da so zaradi narave dela, ki sodi v zasebno sfero, njihove pravice pogosteje kršene. Opozorile so sicer na pomembno okoliščino, ki je slabšala njihov položaj in je izhajala iz značilnosti njihovega dela – torej neizkušenost in mladost. Od leta 1922 so bile služkinje vključene tudi v zdravstveno zavarovanje, a, kot ugotavljajo predstavnice ženskih gibanj, so ravno za služkinje plačevali najnižje zavarovalne vsote. Vplačane vsote so bile nižje od vplačanih zavarovanih vsot sicer redkih dninark, hkrati pa so hišne pomočnice leta 1937 predstavljale kar ¼ vseh zavarovank. 22 % služkinj je bilo zaposlenih v gostilnah, 77 % pa pri zasebnih delodajalcih v Okrožnem uradu za zavarovanje delavcev, ki je zajemal vso Slovenijo v mejah stare Jugoslavije.31 Zavarovanje je bilo sicer zanje obvezno. Feministke so tudi ugotavljale, da se je delež služkinj zmanjševal, saj je upadalo število gospodinjstev, ki so si lahko privoščila služkinjo – hišno pomočnico. Po mnenju avtorice so si služkinjo težje privoščili mali obrtniki in nižji uradniki. Izbira služkinje je bila kljub mrežam posrednikov, torej priporočil žensk in deklet, ki so jo poznale, če je šlo za novinko, ali množice priporočil težka. Bolj kot je bila služkinja izkušena in spoštovana, težje jo je bilo dobiti. Dekleta so namreč prihajala v zasebne domove, spoznale so navade delodajalcev, njihove bolj in manj intimne skrivnosti in nenazadnje so tudi vedele, kje hranijo svoje premoženje. Nekatere služkinje so kradle ali oškodovale svoje delodajalce že med služenjem, in sicer zaradi različnih vzrokov, med katerimi so bili konflikti z delodajalci, lahko pa je šlo tudi zgolj za posledico želje po boljšem življenju, zaljubljenosti in želje po begu ali pogosto mladostne naivnosti. Še bolj nevarne pa so bile, če so ostale brez službe. Takšen je bil primer prevare bivše služkinje v Vivodovi trgovini na Starem trgu. Kako velik je bil strah pred prevarami in škodo, ki jo lahko povzročijo služkinje, ki jih meščani spustijo v svoj zasebni prostor, obenem pa tudi, kako zanimive so bile tovrstne novice, priča tudi objava

Družina išče mlajše dekle. Vir: Jutro, 27. 5. 1925.

Pekovski mojster išče dekle za pomoč. Vir: Jutro, 27. 5. 1925.

Žensko delo v mestu

tega primera v slovenskem izseljenskem časopisu, ki je izhajal v Združenih državah Amerike.32 Bivša služkinja se je oglasila v trgovini s sporočilom, da jo je delodajalka poslala po deset bluz. Previdni trgovec je za njo poslal svojo prodajalko, da se prepriča, ali bo res odnesla bluze v pravo hišo in slednja je menila, da ni šlo za prevaro. Čez nekaj ur je služkinja prinesla nazaj pet bluz, češ, pet si jih je gospa pridržala in zaprosila še za pet parov čevljev, skupaj s srajcami vrednih 128 kron. Ker se dekle ni vrnilo, se je trgovec pozanimal pri domnevni stranki. Njena bivša delodajalka je osumila prav njo, še vedno brezposelno služkinjo, dvajsetletno Pavlino Kobal, ki je bila že petkrat obsojena. Prav obsodba naj bi botrovala, da je našla devetnajstletnico Emiljo Wimmerjevo.33 Če je naprednejši Slovenski narod pri opisovanju tega primera predvsem izpostavljal previdnost meščanov, Slovenec ni skoparil z moralnimi obsodbami trojice, torej še njihove sobodajalke: »Delavki 19 let stara Emilija Vimer iz Ljubljane in 20-letna Pavlina Kobal iz Spod. Šiške sta nepoboljšljivi vlačugarici. Obe sta bili zaradi tatvin, goljufij in delomržnosti večkrat kaznovani in oddani v prisilno delavnico. A vse to ju ni spravilo na pravo pot.' Zapustili sta delo in se nastanili pri vdovi in tudi slaboglasni Mariji Gril v Spodnji Šiški. Tu sta se vnovič vdali brezdelju in nemoralnemu življenju. (…) To blago je Gril razpečavala in bila tudi dobička deležna. Sodišče je obsodilo Kobal na 15 mesecev, Vimer na 5 mesecev in Gril na 2 meseca ječe.«34

Potrebe po delu in specializacija določenih predmestnih in primestnih naselij Predmestna naselja, v katerih so prevladovali kajžarji in manjši obrtniki, je še posebej zaznamovalo različno delo posameznih članov družine, ki so morali vsi prispevati svoj delež v družinski proračun. Ljubljana je ponujala tudi priložnost preživetja predmestnim ženskam, tako tistim, ki so se poročile, kot tudi delu žensk, ki se niso mogle poročiti ali so ostale brez moža. Zanimiv je primer družinskih spominov družine Trtnik, ki je imela hišo v Krakovem. Ker se je najstarejši sin odselil v sosednjo hišo, so v rojstni hiši čolnarja in pozneje fakina Martina Trtnika več desetletij ostali njegova vdova in nato tudi njegove tri hčere ter materina sestra, ki je verjetno že prej v družini opravljala funkcijo služkinje, četudi tega ne bomo našli zapisanega v popisu.35 Ker je vdova ostala z mladimi hčerami, je našla nov način preživetja, o katerem pričajo družinski spomini, to je vezenje. Hčere so ostale neporočene in so se preživljale na isti način, z vezenjem pa so zaslužile toliko, da so lahko imele zaposleno (četudi mogoče le s plačilom v hrani, stanovanju in obleki) deklo: »Moje stare tete so imele na podstrešju sobo, kjer so delale šivane odeje. Okraske na odejah so črtale s kredo, da so lahko potem šivale. Tudi služkinjo Ančko so naučile delati odeje, da je pomagala v zimskih mesecih, ko je vrt počival.«36

Žensko delo v mestu

Po specializiranih dejavnostih pretežno moških ali žensk je znanih več predmestnih ali primestnih naselij, tako kot so se v njih specializirale nekatere druge obrti, ki pa so se od 80. let 18. stoletja naprej lahko začele spreminjati. Spremembe so nastale zaradi odprave privilegijev in posledično svobode pri dejavnosti (odprava cehov), tehnološkega napredka (železnice in tovarn) in nenazadnje večanja mestnega prebivalstva in povpraševanja po določenih storitvah. Tradicionalisti so že na začetku 20. stoletja kritizirali velike pralnice, ki so se odpirale v Ljubljani, kot tiste, ki bodo del primestnega prebivalstva odrezale od virov preživetja. Posamezne dejavnosti so se razlikovale po tem, kako so se opravljale in pogosto tudi po svojih strankah. Osredotočili se bomo zgolj na nekaj primerov. Krakovo je bilo znano po vrtnarstvu in klekljanju, Bizovik in Hrušica pa po pericah. V vseh vaseh so živeli mali obrtniki s hišami in vrtovi ali zgolj slednjimi, v Krakovem so se moški ukvarjali še s čolnarstvom, pozneje raztovarjanjem in ribištvom,37 v Bizoviku so živeli zidarji in tesarji. Praviloma prezrta okoliščina pa je bila, da so imele družine tudi podnajemnike, ki so prav tako opravljali te poklice. Tako kot pridelava zelenjave je bilo tudi zidarstvo omejeno na določene mesece v letu in družina si je morala najti tudi druge vire preživetja. Bizoviške perice pa niso bile edine perice v Ljubljani, a nikjer se niso tako množično ukvarjale s to dejavnostjo kot ravno v Bizoviku. Vsekakor pa so bizoviške perice po prvi svetovni vojni, če že ne prej, kot kaže njihovo število na prelomu 20. stoletja, postale sinonim za ženske, ki so izkoriščale Pralnice – konkurenca pericam; ljubljanski trg dela in se specializirale za reklama za čistilnico. točno določeno dejavnost ter vzpostaviVir: Slovenski narod, 20. 9. 1913. le točno določen sistem oddaje perila.38 Očitno so poleg šentviških in posavskih mlekaric postale tipične predstavnice dejavnosti, ki so se razvile zaradi potreb mesta: »Bizoviške perice, šentviške in posavske mlekarice so že dalje časa v skrbeh in zadregah. »Pustiš v Ljubljani na cesti voziček, pa ti izgine iz njega, kakor bi mignil, zavoj perila, mera mleka, ah' pa tudi — bes te lopni — izgine kar cel voziček, pa ga išči 73

Žensko delo v mestu

potem po vsej Ljubljani!« Mlekarice so puščale (včasih, op. a.) vozičke kar po cele ure na ulici ta se pomenkovale s prijateljico, ki je služila v tej ali on hiši. In perice, sedeče pri poI'ču v gostilnici niso bile nit' malo v skrbeh za svoje »punklje« opranega ali še neopranega perila.«39 Ob koncu 19. in v prvi polovici 20. stoletja so samo (!) v okolici Ljubljane prijavili 133 peric, ki bi morale zaradi epidemije koz prijaviti svoje stranke. Prijavljene so bile samo ženske, četudi so v enem od člankov čez desetletja zagotavljali, da v Bizoviku pri delu pomagajo tudi moški.40 Perice so v Ljubljano prihajale iz Bizovika (82), teh je bilo 66 %, poleg tega pa še iz Spodnje (17) in Zgornje Hrušice (6) ter Štepanje vasi (2), Dravelj 4, Kosez 9 in Gorenje Šiške (11).41 Njihove stranke so bili zgolj premožni meščani in plemstvo, ki so se ga spominjali celo v liberalnem časopisju. Večje spore so imeli revnejši prebivalci mesta z mlekaricami, saj so mleko potrebovali tudi slednji. V duhu povojne psihoze so se v časopisu Jugoslavija tako pritoževali nad podkupovanjem mlekaric, s katerim so seveda pretiravali, a so vendarle opozorili, kako težko je bilo ohraniti primerno ceno in kvaliteto storitev: »Ljubljanske mlekarice so postale med vojno in posebno še sedaj po vojni tako preširne, da niti svojim starim odjemalcem nočejo več dostavljati svoje drage in slabe brozge na dom ako jih dotična družina neče ali pa ne more za to »požrtvovalnost« še posebej honorirati n. pr. s sladkorjem, petrolejem, svilenimi bluzami, obleko itd., itd. Opozarjamo na ta dejstva merodajna oblastva. Občinstvo pa pozivljemo, da se temu najodločneje upre, kar bo gotovo v interesu nas vseh (…) Oče malih otrok.«42

Okoliške mlekarice v Ljubljani. Vir: Ilustrirani Slovenec, 10. 2. 1929.

Žensko delo v mestu

Zaradi številnih potokov so se prebivalci Bizovika usmerili v beljenje, pranje in sušenje perila. »Skozi (Bizovik, op. av.) priteče izpod gričev bližnjega Golovca potoček, ki se izteka v Ljubljanico. Ta je zlata žila, ki preživlja prebivalce vse leto. Iz njega zajemajo pridne roke zaslužek in nihče ne pomni, da je bilo tam kdaj drugače. Potok nima v sebi zlatih zrn, pa trdi ne školjk z diamantnimi biseri, temveč trebi in čisti vso Ljubljano. Tu bivajo pridne perice, ki ob potoku čofotajo, da se razlega »čof, čof« daleč naokrog. Po griču in ravnini pa so razpeti navzkriž drogovi in vrvi, da se na njih v vetru vije in pregiba brez števila kosov belega perila.«43 Prale naj bi predvsem v potoku Mejaš, pozneje pa nekatere tudi pri hišah, ko so dobile vodovod; potok je leta 1940 postal znan tudi v črni kroniki: »Neznatni potoček Mejaš v Bizoviku, v katerem znamenite bizoviške perice izpirajo perilo ljubljanskih meščanov, je zadnji čas postal pribežališče obupanih ljudi. Pred 14 dnevi so našli v njem nekega utopljenca, včeraj zjutraj pa so v strugi, ki je komaj nekaj pedi visoka, našli truplo 55 letne posestnice Frančiške Brajerjeve iz Bizovika. Doma je bil nekakšen prepir v družini, pa je žena obupala in sklenila, da se umakne iz življenja.«44 Za razliko od nekaterih drugih poklicev je bilo lahko delo perice tudi nevarno, zlasti v času epidemij. Mestne oblasti so zaradi epidemij, v 19. stoletju zlasti epidemij kolere, uvedle nadzor nad pericami in določene perice, ki so živele v mestu, so izučili za pranje okuženega perila ter jim za to očitno priskrbeli tudi primerna pralna sredstva. Februarja 1893 so tako plačali perici Jožefi Rus iz Opekarske ceste (št. 18) »za pranje okuženega in onesnaženega perila.« Njen zaslužek, glede na delo, ki ga je opravila, ni bil velik. Oprala je kar 9 odej (»kocev«), v pranje jih je dobila v treh različnih tednih in zanje dobila 90 krajcarjev, 7 slamnic in 5 blazin iz nosilnic (70 in 25 krajcarjev).45 Poleg tega naj bi oprala še dve letni obleki, ki jih je uporabljal dezinfektor pri dezinfekciji oblek ljudi iz krajev, kjer je razsajala kolera, za kar je dobila 40 krajcarjev. Prala je perilo mestih »nosilcev« in tudi plačala dezinfekcijo za nekega mestnega prebivalca, ki si sam ni bil spo-

Perice ob Ljubljanici, avtor Jožef Petkovšek. Vir: http://www.ng-slo.si/si/razstavein-projekti/razstava/jozef-petkovsekperice-ob-ljubljanici?id=3273

Žensko delo v mestu

soben plačati pranja. Takšno delo so pozneje povsem prevzele perice v bolnišnici, ki jih najdemo popisane v adresarju Ljubljane za leto 1928.

Vsakdan bizoviških peric. Vir: Jutro, 16. 10. 1939.

Opisovanje peric je bilo tik pred drugo svetovno vojno posebej popularno v dveh časopisih, v Jutru in Slovencu. V obeh se poklic predstavlja zelo romantično. »Ob ponedeljkih pa so se s perilom naloženi vozovi pomikali proti Ljubljani in se navadno ustavljali na velikem Perdanovem dvorišču ob Krekovem trgu. Tu so perice cule razložile in začele raznašati perilo k posameznim strankam. Mnoge perice so imele svoj glavni stan tudi na dvorišču trgovca Mencingerja Tomaža na Sv. Petra cesti. Bizoviške perice so v letih miru ob ponedeljkih po mestu pobirale staro perilo.«46 Ravno tako v drugem, podobnem, precej nostalgičnem in romantičnem opisu peric in njihovega dela prebe76

Žensko delo v mestu

remo: »Zanimivo je, da si tudi v dobrih časih ljubljanske perice niso nikdar privoščile posebnega razkošja. Tudi glede jedače niso bile nikdar izbirčne. Prav vse so največje prijateljice kave.«47 Ustavili so tudi idealizirano podobo peric kot tradicionalne dopolnilne dejavnosti v družinah malih obrtnikov, ki jo opravljajo dekleta od rane mladosti do pozne starosti: »Materam pomagajo osemletna, desetletna dekletca, od rane mladosti pa do pozne starosti služijo pralnemu plohu pridne roke. 'Veste, jaz perem že štirideset let, pripoveduje zgovorna ženica blizu šestdesetih let. Pomagala sem pa že od sedmega leta naprej, kaj malega. To se mi je zdelo imenitno, ko sem prvikrat stopila za ploh, kajti stati za plohom se pravi biti velik, odrasel. Prijetno pa ni takšnole pranje, dolga leta človeka pošteno izmučijo!'«48 Nekatere ženske so to delo kot obrt za večje obrate opravljale tudi še v 80. letih 20. stoletja.49 Matere pa svojim hčerkam predajo tudi stranke, pri katerih so deležne drobnih pozornosti, kot na primer kave ali pogače za novo leto. Za darilo so dobile tudi tipično perilo, ki so ga prale: rjuhe in prte. Tako feministični kot tradicionalni pogled na bizoviško perico je opozarjal na tradicijo pranja, ki je pri obeh straneh kazala odpor do modernih tehnik pranja z milom. Vsi pa so poudarjali prenašanje tradicije z matere na hčere, težke delovne pogoje, zlasti pozimi, nizek zaslužek peric ter pomen njihovega dela za preživetje družine, ki je lahko zaradi njihovega dela živela malce bolje.50 Feministični opis opozarja na njihovo varčnost, poudari, da so predvsem morale paziti na les za kurjavo za zimsko sušenje perila in milo, medtem ko je Slovenec zgolj opozarjal, da se mogoče zdi komu cena pranja visoka, a da perice malo zaslužijo in si še manj lahko privoščijo. Kot primer izkoriščanja so jih v političnih bojih proti liberalnim ljubljanskim oblastem izkoristili že pred prvo svetovno vojno.51 Feministke pa so podobo perice še zaostrile, saj so jo predstavile kot samohranilko.52 Se pa, razen v feminističnem opisu, perice prikazuje kot tipične predstavnice primestne »revščine«, tudi ob ponavljanju, kako se oglasijo v gostilni, obrekujejo in spijejo kozarec vina:53 »Ko so opravile pri svojih stalnih strankah, so se nato navadno shajale pri Belem volku na majhen prigrizek in kozarec vinčka. Pri kozarcu so dostikrat marsikatero šaljivo in pikro razdrle. Pravile, so si razne pikantne zgodbe, toda vse strogo diskretno, da nepoučen človek ni mogel pojmiti njih razgovorov.«54 Perice, ki so hodile od družine do družine, so veljale za mestne novičarke, širile so tudi nepreverjene novice, kot je bila leta 1922 novica o revoluciji na Gorenjskem.55 Beljenje perila je postopoma izumiralo in tako terenske ekipe, ki so delo peric preučevale v 50. letih 20. stoletja v Bizoviku, o njem niso več poročale, so pa natančno opisale delo peric. Perice so razvile posebno tehnologijo zbiranja perila pri strankah, razvrščanja perila po umazanosti in nevarnosti za zdravje (tako so posebej prale perilo bolnikov), žehtanja in pranja. Nenazadnje pa tudi načina, kako se je perilo sortiralo in raznašalo po Ljubljani. V Ljubljani so perice za skladišča perila izkoriščale lope pod gradom, ki so bile na Krekovem trgu sredi 19. stoletja najprej namenjene kramarjem, vse dokler jih niso podrli in tam leta 1899 zgradili mestni dom.56 Pozneje so najemale različne lope, predvsem na Ledini, 77

Žensko delo v mestu

kjer so po mnenju političnih kritikov za lope plačevale oderuške najemnine. Proti sredini 20. stoletja so se ustalile v lopah pri Klemenčičevi gostilni v Kopitarjevi ulici, pri Mencingerju v Komenskega ulici pa se ustavi »vlak peric«, kot slikajo članki v različnih časopisih. Poleg zbiranja in pranja perila v predmestjih pa so že zgodnji preučevalci prepoznali tudi drugi tip perice, ki perila ni prala doma ampak pri svojih strankah. Šlo je za matere, ki so za preživetje svoje družine v mestu hodile od hiše do hiše in prale perilo. Podobno kot v Bizoviku so se s pranjem perila preživljale nekatere revnejše družine v predmestjih, določene družine pa so lahko dajale tudi streho nad glavo ženskam, ki so se ukvarjale z občasnimi deli, tudi s pranjem perila. A teh v nekaterih evidencah, ki obstajajo in vsebujejo tudi podatke o dejavnostih, s katerimi so se posamezniki preživljali, niso navedli. Največ peric v mestu je najti na Žabjaku, a tudi drugod na Prulah. Tam so imeli dovolj prostora, da so lahko perilo tudi posušili. Med pericami na Žabjeku v 30. letih 19. stoletja najdemo posameznice, ki so obenem tudi krpale oblačila ali pletle. Samske ostarele ženske, ki so se v 20. letih 19. stoletja preživljale s pranjem, so živele tudi na Žabjeku, v Judovski in Rožni ulici.57 Perice (zlasti narodnih noš) pa so etnologi našli v Pirničah, Gameljnah, Dravljah, Podutiku. Domnevo, da so se v mestu in njegovih predmestjih s pranjem ukvarjale revne ženske, potrjuje naslednja prigoda, ki se je znašla v meščanskih časopisih kot del črne kronike, a tudi zaradi karakterističnePerica prenaša perilo z voza. ga meščanskega zgražanja nad moralnostjo Vir: Slovenec, 14. 5. 1942. Originalno fotografijo hrani Muzej novejše vpletenih, še posebej, če so bili v mestu pozgodovine, iz zbirke časopisa Slovenec. znani. Glavna akterka pa je bila »znana perica s Poljan«: »Znana poljanska perica O. se je sprla v soboto popoldne s svojim možem (po njegovih izjavah je krivda na njeni strani, a po njenih na njegovi), ki je vrgel naposled vanjo škaf, a ona vanj skledo. Nato je odšla razkačena in ogorčena ženica v gostilno na jezo pit. Verodostojne priče poročajo, da je izpila 36 (reci šestintrideset) vrčkov piva in se okrog polnoči v zelo razburjenem stanju vračala do78

Žensko delo v mestu

mov. A zapreke so nastopile svojo neprijetno vlogo. Vrata so bila namreč zaprta in to je za pivo navdušeno perico tako razkačilo, da je razbila z golimi rokami vsa okna. Klicala je, naj ji gredo odpret in pretila, da ima tudi ključ in bo pričela ž njim še hujše razsajati po oknih. No, do tega ni prišlo menda zato ne, ker se je bila že vsa obrezala po rokah. Sedla je na kanton koncem hiše in premišljevala najbrž svoj junaški položaj. Mimo je šlo zdaj in zdaj par ponočnjakov, ki so se po ponočnjaški šegi pri njej vstavili. Peričin želodec pa je dobil takrat že docela svoje muhe in perica je morala hočeš-nočeš ravnati po njegovih zahtevah, ter je bruhnila v ponočnjake, da so urnih krač odšli svojo pot. Naposled je prišel do nje neki častnik in jo odpeljal k »Židanu«, kjer so ji zavezali rane po rokah.«58 Perice kot najrevnejši del prebivalk mesta in predmestnih vasi so bile pogosto na tapeti mestnih oblasti, tako so v duhu discipliniranja mestne revščine poročali o Luciji Marolt, ki je imela v najemu kuhinjo in sobo, poleg nje pa je v stanovanju živelo še 14 ljudi, njeni trije odrasli sinovi, dve podnajemniški družini (dve materi), obrtnik in delavec.59

Fotografija perice v Bizoviku. Vir: Slovenski etnografski muzej, iz zbirke Frana Vesela.

Klekljanje Vsa ženska dela smo sicer uvrstili v isto kategorijo, a so se po spretnostnih med seboj zelo razlikovala in bila hierarhično razporejena. Med priložnostna dela, ki niso zahtevala posebne kvalifikacije, je sodilo pletenje, krpanje oblačil. Šivanje in vezenje je lahko bilo že privilegiran poklic, saj je od žensk zahtevalo večjo spretnost. Najbolj kvalificirano delo pa je bilo zagotovo klekljanje. To se je deloma prenašalo iz generacije v generacijo, deloma pa so deželne oblasti načrtno skrbele za pričevanje omenjenega znanja. Klekljarice, ki jih je v Ljubljani sicer omenil že Valvasor, so na začetku 20. stoletja počasi zamirale. Sledi, ki so jih klekljarice pustile v večih stoletjih, dopuščajo domnevo, da so se tudi klekljarice posebej »specializirale« v določenih predmestjih. 79

Žensko delo v mestu

Klekljarice so bile najbolj zastopane v predmestjih najbližje mestnemu središču – v Krakovem in Trnovem, kjer so bile razvite male obrti, ki pa niso zagotavljale preživetja precej velikim družinam. Sredi 18. stoletja je monarhija želela najti določene dobičkonosne obrti, ki ustvarjajo kvalitetne izdelke, zato je pozornost namenila tudi klekljanju. Deželni uradniki so v svojih poročilih zatrjevali, da se v Ljubljani »kleklja« pri vsaki hiši in vsi so vedeli, da verjetno s tem mislijo prakse družin in hiš nižjih slojev prebivalstva, za katere je klekljanje pomenilo enega izmed občasnih dohodkov, omejenega z delovnim ritmom drugih dejavnosti, s katerimi so se preživljali. Vsekakor pa je bilo po mnenju teh uradnikov število klekljaric v Ljubljani večje kot v drugih kranjskih mestih. Čipke so bile v 18. stoletju sestavni del oblačilnega videza ter stanovanjskih dodatkov meščank in tudi drugih slojev. Uradniki so sicer menili, da je klekljanje sestavni del dejavnosti preživetja v ljubljanskih predmestjih.60 Kot nas opozarjajo viri iz poznega 19. stoletja, klekljanje v Ljubljani ni bilo izključno žensko delo. Anketa sredi 18. stoletja na to okoliščino sicer ni opozorila, pokazala pa je, da naj bi bilo največ klekljaric v Krakovskem predmestju, kar 2361, iz ostalega mesta pa 22 ali skupaj 45. Šlo je za ljubljansko predmestje, v katerem so se pretežno ukvarjali z vrtnarstvom, čolnarstvom in prekladanjem tovorov oziroma nakladanjem (na Bregu) ter ribištvom, torej predvsem s poklici, ki so bili povezani z Ljubljanico,62 nekateri pa še s tesarstvom. Ukvarjanje s klekljanjem v zimskih mesecih, ko je bilo sicer drugega zaslužka v družini malo, lahko takšnim družinam pomeni vir dohodkov, četudi skromen. Le šest hiš je imelo ob izdelavi katastra leta 1823 tako majhne vrtove, da so bili po mnenju popisovalcev »nepomembni«. Ta nepomembnost je zagotovo pomenila, da jih niso mogli uporabljati kot dodatni vir za preživetje gospodinjstva. Tudi ženske, ki jih v prvi polovici 19. stoletja v naključnih omembah evidenc, ki so imele drugačne namene, zasledimo kot klekljarice, so prihajale skoraj brez izjeme iz Krakovega in Trnovega. Eden popisov prejemnikov podpore, ki skoraj sovpada s prvim popisom prebivalstva, ki naj bi ga domnevno začeli leta 1830, imen teh žensk ne vsebuje. Z eno izjemo. V 30. letih 19. stoletja je v starosti 70 let za podporo za reveže zaprosila tudi nekdanja dekla Helena »Mališka«, domačinka, ki se je potem, ko se verjetno ni mogla več preživljati kot dekla, nastanila v Krakovem za najemnino 6 goldinarjev. Vse do te visoke starosti se je nato preživljala s klekljanjem.63 Z malo dodatnega pregledovanja evidenc je verjetno šlo za leta 1762 rojeno Heleno Pirnat, ki se je priselila in nato odselila od slabih dvajset let mlajšega hišarja in fakina Franca Perdana ter njegove žene iz Krakovskega predmestja na številki 64.64 Z enim od obeh zakoncev, verjetno z ženo, je bila tudi v sorodu. Življenjska zgodba nekdanje dekle Helene Pirnat ali po domače Mališke (kot je zavedena v prvi evidenci) lepo pokaže, kako pomembne so bile za revni del prebivalstva v Ljubljani, ki se ni mogel oziroma ni smel poročiti, spretnosti, ki so si jih zlasti dekleta pridobila že v rani mladosti. Ker so prihajale iz revnih krakovskih družin, kjer sta premoženje predstavljala družinska hiša in vrt,65 sredstev za doto ni bilo in ženske so ostajale samske. Med klekljaricami, ki se sicer pojavljajo v teh evidencah, so bile 80

Žensko delo v mestu

tudi vdove in starejše oziroma ostarele samske ženske. Predvidevamo lahko, da je bilo klekljanje njihov osnovni vir dohodkov, najverjetneje pa ne edini. Navkljub ženskemu pojavljanju v virih Ivan Vrhovnik opozori, da so v Trnovem in Krakovem klekljali tudi moški. Ker se je do časa, ko je o Trnovski župniji pisal Vrhovnik, že povsem spremenila poklicna struktura prebivalcev Krakovega, so tudi klekljarice v 30. letih 20. stoletja že predstavljale eksotični poklic. Vrhovnik tako navaja, da so se klekljale ozke čipke za robove pri rutah, med kupci pa so bili tudi Hrvatje, ki so pred pustom prignali svinje. Čipke so bile poceni; v dolžini treh vatlov so jih prodajali po 45 krajcarjev. Prvo krizo so krakovski in trnovski čolnarji oziroma nato nakladalci in fakini namreč doživeli z uvedbo proste plovbe po Ljubljanici že v 80. letih 18. stoletja, dokončno pa jih je pokopala železnica. Kriza v teh dejavnostih je preusmerila prebivalce v iskanje drugih virov dohodka. Ženske so se, kot ugotavlja Valenčič, posebej če so morale same gospodariti z zemljo, usmerile v vrtnarstvo. Zelo razširjeno pa je bilo tudi šivanje, ki je očitno nadomestilo klekljanje.66 Z izjemo pridelave zelenjave je skozi 19. stoletje postajalo Krakovo vedno bolj naselje v mestnem središču zaposlenih posameznikov. V tem delu mesta so se naselili številni tujci in najemniki.

Krakovski sodar, glasbenik in izdelovalec glasbil Martin Goršič z ženo, klekljarico. Vir: Vrhovnik, I. (1991). Trnovska župnija v Ljubljani, str. 90.

Seznam literature

Seznam literature: • • • • • • • • • • • • • • • • •

Ferle, Mojca. Klekljana čipka : preplet niti in plemenitih dejanj. V: Glasnik (Slovensko etnološko društvo), letnik 49. številka 1/2, 2009 str. 111–113. Grahor, Olga. Položaj slovenske žene. V: Ženski svet, 1937, str. 173–178. Jelovšek, Ernestina. Spomini na Prešérna / napisala Ernestina Jelovšek (Prešernova hči). V Ljubljani : L. Schwentner, 1903. Kalc, Aleksej. O vidnosti in nevidnosti ženskega dela : viri in metodološka vprašanja. V: Žensko delo (Mojca -Šorn, Nina Vodopivec in Žarko Lazarević, ur.). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2015, str. 29–37. Kaplan Daniels, Arlene. Invisible Work. V: Social Problems, letnik 34, številka 5, 1987, str. 403–415. Kladnik, Darinka. Ljubljana z nostalgijo : 77 zgodb o slavnih ljudeh, pomembnih dogodkih, skrivnostih, posebnostih mesta. Ljubljana : Cankarjeva založba, 2010. Pipp, Lojze. Razvoj števila prebivalstva Ljubljane in bivše vojvodine Kranjske. V: Kronika slovenskih mest, letnik 2, številka 1, 1935, str. 66–72. Studen, Andrej. Pedenarca, ksel, kelnerca, žnidar : socialnozgodovinska analiza izvora in poklicne strukture stanovalcev izbranih ljubljanskih ulic iz let 18691910. Ljubljana : Zgodovinski arhiv, 1993. Studen, Andrej. Nekaj drobcev iz vsakdanjika ljubljanskih služkinj pred prvo svetovno vojno. V: Kronika (Ljubljana), letnik 42, številka 3, 1994, str. 42–46. Studen, Andrej. Dobra meščanska gospodinja: ideološki pogledi na žensko delo v dobi meščanstva. V: Žensko delo (Mojca Šorn, Nina Vodopivec in Žarko Lazarević, ur.). Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2015, str. 89–102. Šega, Judita. Zdravstvene in higienske razmere v Ljubljani : 1895-1910. Ljubljana : Zgodovinski arhiv, 1993. Šilc, Jurij. Prebivalstvo šentviške župnije pred 250 leti. V: Župnija Šentvid nad Ljubljano skozi čas in prostor (Stane Granda, ur.). Ljubljana: Župnija Šentvid, 2007, str. 104–139. Šorn, Mojca. Življenje Ljubljančanov med drugo svetovno vojno. Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2007. Štrukelj, Pavla. Pranje perila v okolici Ljubljane. V: Slovenski etnograf, letn. 11, 1958, str. 131–154. Valenčič, Vlado. Gospodarska in poklicna struktura krakovskega predmestja. V: Kronika, letnik 19, številka 3, 1971, str. 152–157. Valenčič, Vlado. Razvoj zemljiške in hišne posesti v Krakovem. V: Kronika (Ljubljana), letnik 19. številka 2, 1971, str. 82–87. Valenčič, Vlado. Prebivalstvo Ljubljane pred dvesto leti. V: Kronika (Ljubljana) letnik 2, številka 3, 1954, str. 191–200.

Seznam literature

• • •

Verbič, Marija. O začetkih slovenskega čipkarstva s posebnim ozirom na Idrijo. V: Kronika, letnik 17, številka 3, 1969, str. 157–160. Vrhovnik, Ivan: Trnovska župnija v Ljubljani – faksimile. Ljubljana : Akademska založba in Župnija Trnovo, 1991. Žagar, Janja. Služkinje v Ljubljani. V: Traditiones 15, 1986, str. 19–51.

Opombe

Opombe: 1

Jelovšek, Spomini na Prešerna, str. 42.

Prim po seznamih gospodinjstev oziroma prebivalcev posameznih hiš iz popisa iz leta 1754, posebej recimo stavbo plemiča Franca pl. Učana, v kateri so kot gostači – najemniki živeli poročeni pari brez otrok, vdove brez in z otroki.

Studen, Dobra meščanska gospodinja, str. 91.

Prim po seznamih gospodinjstev oziroma prebivalcev posameznih hiš iz popisa iz leta 1754: Šilec, Prebivalstvo, str. 112–139.

Jelovšek, Spomini na Prešerna, str. 43.

ZAL, ZAL-LJU/0504/028 Konskripcijske tabele 1830 - 1857, Mesto 1-100.

Vrhovnik, Trnovska, str. 91.

Vrhovnik, Trnovska, str. 90–91.

Vrhovnik, Trnovska, str. 111.

Kaplan, Daniels, Invisible work, str. 403.

ZAL, LJU-508, s. 351, 2. 4. 1840.

ZAL, LJU-508, s. 351, 29. 3. 1840.

Njihov delež v mestni populaciji je bil 16,3 (Melik, Prebivalstvo, str. 186).

Žagar, Služkinje v Ljubljani, str. 28.

Jutro, 26. 5. 1929.

Jutro, 8. 5. 1929.

Slovenec, 5. 5. 1939, Stoji, stoji, Ljubljanca, Ljubljanca, dolga vas.

Valenčič, Prebivalstvo Ljubljane, str. 191–200.

Jutro, 16. 3. 1930.

Jutro, 26. 2. 1929.

Jutro, 8. 3. 1929.

Opombe

Slovenec, 5. 5. 1939, Stoji, stoji, Ljubljanca, Ljubljanca, dolga vas.

Grahor, Položaj slovenske žene, str. 173–178.

Jutro, 10. 3. 1929.

Studen, Drobci iz, str. 42.

Slovenec, 28. 7. 1921, socialni vestnik.

Pipp, Razvoj števila prebivalstva, str. 70, Ljubljana je imela leta 1934 63.300 prebivalcev, nato pa so ji naslednje leto priključili več »sosednjih občin« (Občine Šiško, Vič, Moste in del občin Dobrunje, Polje in Ježica), kjer je leta 1935 prebivalo 22.459 prebivalcev (Šorn, Ljubljana, str. 18). Izračun je bil narejen, kot da bi bilo vse prebivalstvo vključeno v popis.

Grahor, Položaj slovenske žene, str. 177.

Grahor, Položaj slovenske žene, str. 173–178.

Glas naroda, 11. 5. 1906.

Slovenski narod, 5. 4. 1906.

Slovenec, 30. 4. 1906.

ZAL, ZAL-LJU/0504/037 Konskripcijske tabele 1830 - 1857, Krakovsko predmestje.

Neznani, Zgodovina trnovskih Trtnikov, str. 3.

Valenčič, Prebivalstvo Ljubljane, str. 199.

Podobno tudi v Jutru, 23. 3. 1943.

Jutro, 31. 3. 1928.

Jutro, 13. 12. 1938.

V Bizoviku so prale pri skoraj vsaki hiši. Hiše, v katerih je bilo več peric, so bile lahko v sorodstvu; recimo na številki 13 živeča družina Anžič, ali pa očitno podnajemnice, kot na številki 23 (Brajer Marija, Brezovar Marija, Verhovc Marija), ali na št. 24 (Brezovar Marija in Porenta Lenka), takšna je bila tudi številka 43, na kateri so živele Janežič Magdalena, Zrimšek Franca in Lampič Marija. Vsaj nekaj podnajemnic najdemo tudi v Gornji Šiški, vsaj na številki 81 (Škandar Ano in Škofic Rezo) ter na številki 67 (Lampič Marijo in Skodler Marijo). V Zapužah sta obe perici živeli na isti hišni številki (7), med 8 koseškimi pericami sta bili dve tudi na isti številki. ZAL, ZAL-589, šk. 1082, 30. 7. 1897.

Opombe

Jugoslavija, 25. 6. 1920.

Jutro, 13. 12. 1938.

Jutro, 18. 10. 1940.

ZAL, ZAL-589, REG I., šk. 1082, 28. 7. 1892 in 28. 7. 1892, drugi račun je znašal 3 goldinarje 45 krajcarjev.

Slovenec, 30. 9. 1944.

Slovenec, 5. 5. 1942.

Jutro, 16. 10. 1939.

“Bizoviške perice.” Naša skupnost, letnik 26, številka 12, 1985.

Jutro, 16. 10. 1939.

Slovenec, 4. 3. 1911.

Jutro, 9. 12. 1940.

Prim: Jutro, 9. 12. 1940, 16. 10. 1939, Slovenec 30. 9. 1944.

Slovenec, 30. 9. 1944.

Slovenec, 10. 7. 1924.

Jutro, 2. 9. 1940 in 7. 4. 1929.

ZAL, ZAL-508, šk. 3, 1827.

Slovenec, 13. avgusta 1906.

Šega, Higijenski, str. 77.

Po glavarjevem mnenju se sredi 18. stoletja vse klekljarice niso prijavile, saj so se domnevno v predmestjih razširile govorice, da jih bodo odpeljali neznano kam. Oba strahova sta namreč odražala prakse, ki jih je mesto počelo ravno v tem času. Vsaj eno klekljarico je zaradi nemoralnega življenja obsodilo na »prisilno« delo v delovni hiši, novi kaznovalni ustanovi na Žabjaku, v kateri naj bi prestopnike in zločince resocializirali z delom.

V približno istem času naj bi bilo v Krakovem okoli 77 podložnikov, torej davčnih zavezancev ljubljanske komende. Predstavljali so družinska jedra, ki pa so lahko bila razširjena z ostarelimi družinskimi člani in najemniki (Valenčič, Razvoj zemljiške, str. 82).

Posebej opozarja na ključno navezanost gospodarskih dejavnosti Krakovega na Ljubljanico do srede 19. stoletja in ugotavlja, da nato te dejavnosti do leta 1910 izumrejo (Valenčič, Gospodarska in poklicna, str. 155, 156).

ZAL, LJU-508, šk. 19, 1933.

Opombe

ZAL, ZAL-LJU/0504/037 Konskripcijske tabele 1830 - 1857, Krakovsko predmestje.

Valenčič, Razvoj zemljiške, str. 82–83.

Valenčič, Gospodarska in poklicna, str. 155–157.

5/2

Ljubljana med nostalgijo in sanjami

Slovanska knjižnica, center za domoznanstvo in specialne humanistične zbirke

Ljubljana med nostalgijo in sanjami Revija za domoznanske vsebine

mestna knjižnica ljubljana

ISSN 2232-6316 Ljubljana 2016