Naši policisti

LJUBLJANSKE ZGODBE IZ SLOVANSKE KNJIŽNICE

Kulturna dediščina za družine Naši policisti

»Hop, Cefizelj, te že imam!«

Ste že slišali zgodbo o butalskem policaju in razbojniku Cefizlju? Ste? Potem gotovo veste, kaj pomeni poved »Hop, Cefizelj, te že imam!«. Tako je, pomeni, da smo nekoga ujeli pri nečem, česar ne bi smel storiti. In prav to je ena od nalog, ki jih policistke in policisti opravljajo pri svojem delu. Vas zanima, katere druge naloge še opravljajo policisti in kako se je njihovo delo spreminjalo skozi čas? Kako so se imenovali nekoč in kakšne uniforme, opremo in orožje so nosili? Kakšno je bilo njihovo življenje?

Če ste pokimali, si hitro izberite policijsko pokrivalo in si ga poveznite na glavo. Ste? Potem pa kar začnimo ��.

Policaj je rekel: »Hop, Cefizelj, te že imam!«

Vir: Fran Milčinski, Butalci, 1949. Ilustriral France Podrekar.

Varuhi postave nekoč

Obdobje med letoma 1850 in 1918

»Sem orožnik. Moram biti resen, spodoben in odgovoren. Moja uniforma mora biti urejena. Levo roko držim na ročaju sablje, hodim po vojaško, moško in tako, da lahko opazim vse, kar se dogaja okrog mene.«

Prirejeno po: Poduk za deželno žandarmerijo, kako službo opravljati, 1851

Začetek organiziranega policijskega dela sega v čas, ko je slovensko ozemlje spadalo pod Avstrijsko cesarstvo, natančneje v leto 1850. Po vzoru francoskih žandarjev se je takrat oblikovala žandarmerija oziroma orožništvo. Žandarmerija je bila najpomembnejša varnostna služba v tistem času. Njene enote so bile dokaj enakomerno porazdeljene po vsej deželi in podrejene ministrstvu za deželno obrambo na Dunaju. Po načinu delovanja je bila podobna vojski, vendar pa je opravljala vse tiste policijske naloge, za katere so policisti zadolženi tudi v današnjem času. Žandarji so skrbeli za varnost in red, iskali storilce kaznivih dejanj ter tudi opravljali posebne naloge za sodišča in davčne urade.

Orožniški štabni časnik v paradni uniformi okoli leta 1900.

Vir: Fritz Hörmann in Gerald Hesztera: Zwischen Gefahr und Berufung, Museumsverein Werfen, 1999

Žandarmerija ali orožništvo?

Beseda žandarmerija je nastala iz francoske besedne zveze gens d’armerie, ki pomeni možje z orožjem. Na Slovenskem smo žandarmerijo kasneje nadomestili z orožništvom, v uporabi pa sta ostali obe poimenovanji. Poklic žandarja oziroma orožnika se je obdržal skoraj sto let, vse do začetka druge svetovne vojne.

Kdo je lahko postal žandar?

Delo žandarja so lahko opravljali samo moški. Morali so imeti avstrijsko državljanstvo in biti stari med 24 in 36 let. Niso smeli biti poročeni, morali pa so biti zdravi in postavni ter visoki najmanj 5 čevljev in 5 palcev, kar je pomenilo približno 163 centimetrov. Znati so morali jezik dežele ali pokrajine, v kateri so služili, pa tudi brati, pisati in računati ter se lepo in zadržano obnašati. Njihovo ime je moralo biti neomadeževano, kar je pomenilo, da v preteklosti niso smeli zagrešiti kaznivega dejanja. Na slovenskem ozemlju so bili žandarji po priimkih sodeč večinoma Slovenci.

Družba med poletnimi počitnicami v Tolminu: učiteljice, šolski nadzornik in kadeti, Tolmin 1906. Vir: Slovenski etnografski muzej

Kdo so »možje« oziroma »varuhi postave«?

V vrste žandarjev oziroma orožnikov so dolga leta sprejemali le fante in može, ki so bili telesno in duševno zdravi ter so dosegli določeno telesno višino. Obenem so morali v očeh javnosti predstavljati in varovati zakon oziroma postavo. Zato se jih je prijelo ime možje postave.

Življenje žandarja

Žandar sprva skorajda ni imel prostega časa. Patruljna služba je trajala od osem pa do petintrideset ur. Leta 1890 so jo zmanjšali na največ štiriindvajset ur, dobrih deset let kasneje pa je bil orožnik vsak dan v službi po osem ur. Vendar v ta čas nista bila všteta priprava raznih poročil o dogajanju na terenu in učenje. Poleg tega je moral biti žandar na orožniški postaji v pripravljenosti, če so ga poklicali k opravljanju kakšne policijske naloge. Poroka orožnikov je bila strogo omejena in pogojena s posebnimi okoliščinami. Kandidat za poroko je moral imeti dovolj denarja in svoje stanovanje, zaročenka in njena družina pa sta morali biti na dobrem glasu. Več možnosti za poroko so tako imeli orožniki na višjih položajih.

Marija Žagar z možem in dveletnim sinom Mirkom, mož nosi orožniško uniformo, Krška vas pri Krškem 1910. Vir: Slovenski etnografski muzej

Žandarjeva uniforma

Obleka, oprema in oborožitev žandarjev so se skozi čas pogosto spreminjale. Razlike v uniformi pa so bile opazne tudi med posameznimi žandarji, saj so bili različno oblečeni glede na svoj delovni položaj oziroma čin. V začetnih letih je bil njihov suknjič temnozelene barve z medeninastimi gumbi v dveh vrstah. Na glavi so nosili čelado s konico, imenovano pikača. Oboroženi so bili z bajonetom oziroma kratko puško z bodalom in kratko sabljo.

Vir: Žandarska himna, v Kmetijske in rokodelske novice, 1853. Hrani MKL – Slovanska knjižnica.

Nadzorovanje območja

Žandarji so določeno območje nadzorovali tako, da so na njem opravljali daljše obhode. Vsaka žandarmerijska postaja je imela svoje razporede tovrstnih obhodov, kar je pomenilo, da so skupine žandarjev oziroma patrulje imele vnaprej določene poti, kraje, kjer so se morale ustaviti, ter razdaljo, ki so jo morale prehoditi v določenem času.

Mestna policija v Ljubljani

Ljubljana, ki je bila v tistih časih osrednje mesto dežele Kranjske, je imela svojo mestno policijo, ki jo je organizirala in vzdrževala mestna občina in je bila podrejena županu. Delovne naloge policijskih stražnikov so med drugim obsegale patruljiranje po mestu, nadziranje večernega zapiranja gostiln, pazili pa so tudi na red na cestah in ulicah ter preganjali berače.

Stražnik v zimskem plašču. Vir: Alenka Kačičnik, Poročila ljubljanskih policajev o prestopkih 1901–1914, v Kronika (Ljubljana), letnik 35, številka 3 (1987)

Kdo je bil »kifeljc«?

V času Avstro-Ogrske so žandarji pod ovratnikom nosili kovinski znak v obliki rogljiča, na katerem je bila zapisana službena številka. Zaradi oblike znaka se je žandarjev na Slovenskem prijel pogovorni izraz kifeljc. Ta izraz se tako v smešnem kot tudi slabšalnem smislu pojavlja še danes.

Uniforma orožnika. Vir: https://www.policija.si/ medijsko-sredisce/sporocila-za-javnost/sporocila-za-javnost-gpue/92091-ficko-na-collectikradel-pozornost-obiskovalcev-2018

Kdo je lahko postal mestni stražnik in kakšno je bilo njihovo življenje?

Kandidati za ljubljanske policijske stražnike so morali izpolnjevati podobne pogoje kot žandarji. Morali so biti primerne starosti, višine in videza, znati brati, pisati in računati ter se lepo vesti. Prav tako niso smeli biti kaznovani zaradi kaznivega dejanja. Samski policijski stražniki so praviloma stanovali v stražnicah, poročeni stražniki pa so lahko stanovali v svojih stanovanjih ali hišah. Poročiti so se smeli samo z županovim dovoljenjem. Stražnik ni smel pijančevati, razgrajati ali igrati iger na srečo. Če bi ga pri teh dejanjih kdo zalotil in prijavil nadrejenemu, bi ga za kazen odpustili iz službe.

Kako sta se razlikovala

žandar in policijski stražnik?

Žandar je svoje delo opravljal v različnih krajih na Slovenskem, mestni policijski stražnik pa samo v Ljubljani. Žandarja je plačevala takratna država, mestni stražnik pa je plačo prejemal neposredno od mestne občine oziroma župana.

Službena uniforma s suknjičem. Vir: Alenka Kačičnik, Poročila ljubljanskih policajev o prestopkih 1901–1914, v Kronika (Ljubljana), letnik 35, številka 3 (1987)

Oprema in uniforma

Na začetku 20. stoletja so bili policijski stražniki opremljeni s suknjo, bluzo, dežnim plaščem, hlačami, škornji, rokavicami, letno čelado, sabljo, revolverjem, piščalko, verižico za vklepanje in beležko. Orožje so lahko uporabili le v samoobrambi. S sabljo so smeli udariti s plosko stranjo rezila in samo izjemoma suniti. Če so stražniki uporabili orožje, ko ga ne bi smeli, so bili zaradi nepravilne uporabe kaznovani.

Vir: Slovenec, 1874. Hrani MKL – Slovanska knjižnica.

Policaj je zaplenil satirični časopis Brencelj. Vir: Jakob Aléšovec, Ričet iz Žabjeka, kuhan v dveh mesecih in zabeljen s pasjo mastjó, 1973

Med obema vojnama

Po koncu prve svetovne vojne, ko je bilo slovensko ozemlje vključeno v novo državo, Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, so nekateri žandarji oziroma orožniki obdržali svoje službe. Opravljali so naloge, za katere so bili zadolženi že v prejšnji državi: skrbeli so za varnost državljanov, preprečevali kriminalna dejanja, vzdrževali javni red, skrbeli pa so tudi za varnost v prometu. Bili so po vojaško organizirani, plačani iz sredstev državne blagajne in vodeni iz Beograda, ki je bil takrat glavno mesto države. Podobne naloge so opravljali tudi mestni stražniki, ki pa v novi državi niso bili prisotni samo v Ljubljani, temveč tudi v Celju, Mariboru in Ptuju.

Kdo je lahko postal orožnik? Fantje, ki so stopali v orožniške vrste, niso smeli biti poročeni in so morali biti mlajši od 35 let. Morali so biti zdravi in primerno visoki, znati so morali pisati, brati in računati, se lepo obnašati, predvsem pa v preteklosti niso smeli biti kaznovani. V orožništvu je veljala stroga disciplina.

Orožnik, Kungota na Pohorju pred 2. svetovno vojno. Vir: Slovenski etnografski muzej

Orožniki leta 1939, od leve proti desni: Žabkar, Čanžek, Švigelj. Vir: Muzej slovenske policije

Poroke orožnikov so bile pod budnim nadzorom nadrejenih. Kandidati so morali svojemu nadrejenemu vložiti prošnjo za poroko, ki pa pogosto ni bila odobrena, zato je marsikdo dolga leta ostal samski. Lažje so se poročili tisti orožniki, ki so delali že dlje časa in imeli dober gmotni položaj ter so si izbrali nevesto iz ugledne in dobre družine. Vendar pa po poroki niso smeli službovati v kraju svoje ali nevestine družine.

Poroka kmečke hčere z orožnikom, ženin ima paradno uniformo brez sablje in pištole, Brezina pri Brežicah 1937.

Vir: Slovenski etnografski muzej

Uniforma in orožje

Orožniki so nosili uniforme, ki so bile olivno sive barve in izdelane iz tkanine, imenovane čoja. Na bluzah in plaščih so nosili čine. Imeli so dve vrsti pokrival: šajkačo in šapko (kapa s ščitnikom). Opremljeni so bili z nožem oziroma sabljo, puško in samokresom oziroma revolverjem. Ob odhodu na teren so puško napolnili s strelivom in nanjo nasadili nož. Delo so večinoma opravljali peš ali s kolesom.

Simonič Franc, žandar v Murski Soboti v 30. letih, Murska Sobota.

Vir: Slovenski etnografski muzej

Prva slovenska policistka

Večkrat smo omenili, da so bili varuhi postave izključno moški. Pred skoraj devetdesetimi leti pa je v njihove vrste stopila prva ženska. To je bila Danica Melihar Lovrečič, ki se ji je po uspešno opravljenem študiju na pravni fakulteti leta 1936 uspelo zaposliti na socialnem oddelku kriminalističnega oddelka. Dela sicer ni opravljala na terenu, temveč na postaji, vseeno pa je postala prva policistka v Sloveniji in tudi Jugoslaviji, o čemer so poročali tudi številni tuji časopisi. V tej službi je ostala do konca druge svetovne vojne, nato pa se je zaposlila kot tajnica na pravni fakulteti, kasneje pa je do upokojitve vodila tamkajšnjo knjižnico.

SFRJ Jugoslavija

Po drugi svetovni vojni je bila Slovenija vključena v Socialistično federativno republiko Jugoslavijo oziroma na kratko Jugoslavijo. Nekdanje orožnike in policijske stražnike so v tem času zamenjali miličniki, ki so opravljali običajne policijske naloge: varovali so življenja ljudi in njihovo premoženje, odkrivali storilce kaznivih dejanj ter vzdrževali javni red in mir.

Miličniki prometniki, Kranj. Vir: Muzej slovenske policije

Takoj po vojni miličniki niso nosili modrih oblek, temveč sivozelene ali svetlo rjave. Modra uniforma se je uveljavila po letu 1946, izbrana pa je bila zato, da se je razlikovala od vojaških uniform. Na miličnikovi kapi je bila peterokraka zvezda, ki so ji leta 1975 dodali še zlate žarke. Njihova uniforma se je z leti večkrat spremenila. Sprva so morali biti miličniki ves čas oblečeni v uniformo, kasneje pa so se stroga pravila o delovni obleki sprostila. Danes je policist dolžan nositi uniformo le med opravljanjem službe.

Zakaj »milica«?

Beseda milica izhaja iz latinske besede militia, ki pomeni oboroženo silo.

Ali veš kdo so »modri« oziroma »plavi angeli«?

Miličniki so večinoma nosili uniformo temno sive ali modre barve. Zaradi tega so jim rekli oziroma jim še vedno rečejo modri angeli.

Prometna patrulja, Mačkovec 1960. Vir: Muzej slovenske policije

Po vojni so miličniki delo na terenu opravljali peš, saj so le redki od njih imeli kolo. Nekoliko kasneje so dobili motorna kolesa in mopede. Osebni avtomobili so bili zelo redki, med njimi sta dolgo prevladovali znamki Fiat in Crvena zastava.

Prve miličnice

Zaradi velikega pomanjkanja policistov so se konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja pojavile pobude za zaposlitev žensk v uniformirani policiji. Konec leta 1973 je bilo tako na delovno mesto miličnica-pripravnica sprejetih prvih šest kandidatk. Danes je v slovenski policiji zaposlenih več kot dva tisoč žensk, kar je dobra četrtina vseh uslužbencev. Med njimi so tudi ostrostrelka, pilotka helikopterja in policistka na konju.

Zlatka Gorup, prva miličnica na Primorskem, Koper 1973.

Vir: Muzej slovenske policije

Prve miličnice v slovenski milici, Tacen, 13. maj 1973

Samostojna Slovenija

Od žandarjev oziroma orožnikov, policijskih stražnikov in miličnikov nas je pot skozi različna časovna obdobja pripeljala do današnjih policistov. Čeprav so se varuhom postave vmes spreminjale uniforme, oborožitev, organizacijska struktura in zaprisege, je glavno poslanstvo ostalo ves čas nespremenjeno – zagotavljati varnost vseh prebivalk in prebivalcev.

Policisti leta 1993. Vir: Muzej slovenske policije.

Dandanes je v slovenski policiji zaposlenih več kot 8000 policistk in policistov. Vsak dan jih lahko srečamo med opravljanjem delovnih nalog, kot so ohranjanje miru, vzdrževanje zakona, varovanje ljudi in premoženja ter preiskovanje kaznivih dejanj. Opazimo jih lahko peš, na konju, kolesu, motorju ali v policijskih avtomobilih, pa tudi v zraku in na morju.

113 številka za klic v sili skoraj 500.000 klicev na leto

27. junij dan slovenske policije

več kot 8000 zaposlenih policistk in policistov v Sloveniji

Policisti konjeniki leta 2000. Vir: Muzej slovenske policije

Za konec pa še malo smeha, izštevank in iger

Čeprav so delovne naloge policistk in policistov resne, odgovorne in pogosto tudi nevarne, se bomo na koncu te zgibanke vseeno malo pošalili. Na račun miličnikov in policistov obstaja cela vrsta šal. Te se po navadi širijo od ust do ust, Slovenska policija pa jih je objavila v brošuri z naslovom Vicev na račun policije ni, vse je res. Za vas smo izbrali nekaj najzabavnejših, s katerimi lahko nasmejite tudi starše in prijatelje, ter izbrskali zanimive izštevanke in igre, ki se jih lahko igrate v prostem času.

Slovenska policija. Vir: https://www.policija.si

Kaj reče policist, ko na pločniku zagleda bananin olupek?

Prmejduš, spet bom padel.

Kakšna je razlika med navadnim in policijskim psom?

Policijski pes ne krade klobas.

Zakaj policaji ne marajo pekov?

Zato, ker peki mečejo kifeljce v peč.

Katera pekarna je najhitrejša na svetu?

Policijska postaja: v okno vržeš kamen, pa se takoj kifeljci ven usujejo.

Fantek s pendrekom v roki stopi k policistu in ga vpraša, če je pendrek njegov. “Ne, moj ni, jaz sem svojega izgubil,” ga zavrne policist.

Oče in sin se vrneta iz trgovine, kjer sta kupila nove brisalce za avtomobil.

Sinček se pohvali mami: “Oči je kupil nove sponke za policaje.”

“Kakšne sponke?”

“Tiste na šipi, za katere mu zatikajo listke o nepravilnem parkiranju.”

Kdaj se policist neha umivati?

Ko se na bojlerju prižge rdeča luč.

Izštevanki

Avion, kamion v Koper vozi en balon. Kamion preveč drvi, pa ga policaj dobi. En, dva tri, policaj si ti.

Igri

Rdeča

luč, zelena luč

Ains, cvaj policaj, draj, fir oficir, finf, seks alte heks, ziben, aht gute naht, nojn, cen šlafen gen.

En učenec je policist, ostali so avtomobili. Avtomobili stojijo za črto na eni strani igrišča, policist pa na drugi strani. Policist jim obrne hrbet, zakliče: »Zelena!« in šteje potiho do 5. Avtomobili se medtem hitro pomikajo naprej. Ko policist zakliče: »Rdeča!«, se hitro obrne naokrog. Če se kakšen avtomobil še premika, ga policist pošlje nazaj na začetek. Prvi avto, ki pripelje do policista, je policist v naslednji igri.

Ravbarji in žandarji

Igralci se razdelijo v dva tabora: na ravbarje in žandarje. Žandarji začnejo loviti ravbarje. Ujeti ravbar postane žandar in pomaga zdaj loviti ostale ravbarje. Igra se konča takrat, ko so polovljeni vsi ravbarji. V nadaljevanju si igralci zamenjajo vloge.

Odgovori na vprašanja in poišči geslo.

Kako še drugače imenujemo žandarja?

Kako se reče čeladi s konico, ki so jo nosili žandarji?

Kako je bilo ime prvi slovenski policistki?

Kako se je imenoval policist v času SFR Jugoslavije?

Kako še pravimo rogljiču?

Ob kateri luči na semaforju lahko avto spelje?

Katerega meseca praznuje slovenska policija? Geslo:

Kje na sliki se skriva orožnik?

“Skrivalnica; Kje je orožnik?.”

Vir: Dom in svet (Ljubljana) letnik 17. številka 3 (1904). Hrani MKL – Slovanska knjižnica.

Zgodbe, v katerih nastopajo policisti

• Butalski policaj in Cefizelj, napisal Fran Milčinski, ilustrirala Ana Razpotnik Donati, 2015

•

Inšpektor Jože, narisal Damijan Stepančič, besedilo napisala Majda Koren, 2021

• Kapo in Bundo, narisal Damijan Stepančič, besedilo napisala Majda Koren, 2020

•

Nerešeni primeri, prevedel Andrej Gogala, 2017

• Policistka, napisala Amanda Askew, ilustriral Andrew Crowson, prevedla Maja Kraigher, 2010

• Primer inšpektorja Parkeljtona: Ko pride tiger, napisal Milan Petek Levokov, ilustrirala Nataša Gregorič, 2015

• Zbirka Švrk, prigode pasjega policista, napisala Lesley Gibbes, ilustriral Stephen Michael King, prevedla Meta Osredkar, 2017

Literatura in viri

• Cvetko, I. (2017): Otroške igre na Slovenskem od A do Ž. Celje. Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba.

• Čelik, P. (2005): Orožništvo na Kranjskem: 1850–1918. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije.

• Čelik, P. (1991): Policaji: orožniki, miličniki, policisti. Ljubljana: Delo.

• Čelik, P. (2002): Slovenski stražniki: 1918–1941. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

• Čelik, P. (2001): Slovenski orožniki: 1918–1941. Ljubljana: Društvo za preučevanje zgodovine, literature in antropologije.

• Hribar, M. (1987): Nadzorstvo nad deviacijami na Slovenskem pred 100 leti. Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, 35 (zv. 1/2), 22–23.

• Milčinski, F. (1922): Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice. Ljubljana: Tiskovna zadruga.

• Poštrak, A. in Kalan, B. (2020): Ako ne pridete, vas privedejo orožniki! Kranj: Gorenjski muzej.

• Stariha, G. (2014): Kaj pomaga, če ga enmalo zaprejo, ko ga nič ne štrafajo. Acta Histriae, 21 (4), 543–567.

• Studen, A. (2004): Rabljev zamah: k zgodovini kriminala in kaznovanja na Slovenskem od 16. do začetka 21. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica.

• Mužič, J. (ur.) (1995): Vicev na račun policije ni! Vse je res. Ljubljana: Co Libri: Ministrstvo za notranje zadeve.

• Vodopivec, Katja (1990): Postava in hudodelstvo: kriminaliteta na Slovenskem v 19. stoletju. Ljubljana: Slovenska matica.

V zbirki Kulturna dediščina za družine Mestne knjižnice Ljubljana je do sedaj izšlo:

1. Baron Anton Codelli (1875–1954) (2012)

2. Poznaš Ljubljanski grad? (2012)

3. Nove stare otroške igre (2012)

4. Naši gasilci (2012)

5. Jernej Kopitar (1780–1844) (2013)

6. Legende Turjaškega gradu (2013)

7. Ljubljana v času prve svetovne vojne (2014)

8. Mitološka in junaška bitja v Ljubljani (2015)

9. 60. obletnica pohodov ob žici (2016)

10. Blaž Potočnik in šentviška čitalnica (2016)

11. Leto 2017 – leto reformacije (2017)

12. Domoznanstvo – s knjižnico do korenin (2017)

13. Fran Milčinski (1867–1932) (2018)

14. Marčna revolucija 1848 in razvitje slovenske zastave sredi Ljubljane (2018)

15. Perice (2019)

16. Ljubljanski tiskarji in tiskarne (2019)

17. Otroštvo v rimski Emoni (2020)

Za sodelovanje se zahvaljujemo Slovenskemu etnografskemu muzeju in Muzeju slovenske policije.

izdala: Mestna knjižnica Ljubljana zanjo: mag. Teja Zorko besedilo in izbor slik: Erika Marolt oblikovanje: Ingrid Verdnik Pal Ljubljana, oktober 2022

Slovanska knjižnica Center za domoznanstvo in specialne humanistične zbirke