POHUJŠANJE V DOLINI LJUBLJANSKI Maruša Sirc
1. PRIZOR PISARNA: Dogajanje se začne v pisarni, polni ljudi. Tipkajo na računalnike. Med njimi hodi mlado dekle, ki pobira papirje z njihovih miz. INES: (glas v ozadju) Sem Ines Cerar, dvajsetletno dekle, in poleg študija slavistike delam za časopis Slovenska resnica. Obožujem dramatiko in pisanje na sploh. Ta ljubezen se je začela že v zgodnjih letih … DOM: Vse, o čemer govori, je prikazano na sliki. Vas, hiša … INES: Kot otrok sem odraščala v majhni vasici na Gorenjskem. Živeli smo v majhni hiši ob klancu, ki je vodil do reke Kokre. Kot otrok sem bila pridna, ampak sem sovražila šolo. Učiteljica je spraševala prelahka vprašanja, jaz pa sem jo rada popravljala. SPOMIN: Učilnica 2. razreda. Učiteljica stoji pred klopjo male Ines. UČITELJICA: No Ines, Ivan se je vstal ob sedmih in Oton 15 čez sedem. Koliko minut kasneje se je vstal Oton? Ines ne odgovori, učiteljica pa jezna ponovi vprašanje. INES: Koliko minut kasneje JE vstal. Brez se. Otroci v razredu se smejijo, učiteljica pa se razjezi in jo pošlje k ravnatelju. POD MOSTOM: Otroci se igrajo, kopajo, pogovarjajo. INES: Veliko raje sem pisala in se igrala s prijatelji pod mostom, blizu doma. Ampak življenje ni bilo samo igra … MAMA: Posnetki mame, ki kuha, pospravlja in pomaga otrokom, jih ošteva, ko naredijo nekaj narobe.