"Razgled po Ljubljani"

„RAZGLED PO LJUBLJANI“ Razglednice iz zbirke gospe

Milene Žnideršičeve

Zahvaljujemo se lastnici zbirke razglednic gospe Mileni Žnideršičevi, da je omogočila pripravo razstave v Slovanski knjižnici in dovolila objavo na spletni strani Mestne knjižnice Ljubljana.

Spletno predstavitev pripravil Jurij Primožič MKL – Slovanska knjižnica

Domovina razglednice je Velika Britanija, kjer je v letu 1840 pisatelj Theodore Hook narisal na košček tršega papirja risbo, na drugo stran nalepil pravkar izdano znamko za en Penny s podobo Kraljice Viktorije in jo poslal s pošto samemu sebi na dom.

Zanimiva ideja o pošiljanju "dopisnic" s podobami se je hitro razširila po Evropi in svetu. Zacvetel je založniški posel z litografijami različnih podob in krajev, ki so imele na hrbtni strani prostor za prejemnikov naslov.

Sprva hrbtna stran ni bila namenjena pisanju sporočil, zato so dopisovali pozdrave in sporočila kar na naslovno stran.

Kdaj točno je bila izdana prva razglednica Ljubljane ni znano.

Novice, 29.10.1897

Najstarejša razglednica iz zbirke gospe Žnideršičeve ima zapisano letnico 1894. Sklepamo lahko, da so se prve razglednice Ljubljane pojavile kmalu po letu 1890.

Najstarejša razglednica

Tivoli - Ĺ vicarija

POZDRAV IZ LJUBLJANE

LJUBLJANICA

PARNIK „NADVOJVODA IVAN“

Parnik na zemljevidu Ljubljane iz leta 1841

Leta 1840 se je na Ljubljanici pojavil parnik imenovan "Nadvojvoda Ivan". Dolg je bil 80 čevljev (24 metrov) in širok 13 čevljev (4 metre). Lastnika parnika sta bila Anglež David Moline in Ignacij Škarja.

Kmalu mu je promet toliko upadel, da ga ja l. 1843 kupil tesar Pajk. Ta ga je delno uporabil za bazen in kopalnico, kip nadvojvode Ivana je nataknil na vrh vodnjaka, okna kajute je vgradil kot podstrešna okna na hiši, parni stroj pa je prodal na Vrbsko jezero.

Glavno pristanišče je bilo v Trnovem na Bregu ali "Jeku" kot so ga imenovali čolnarji. Čolnarji so bili tako pomembni prevozniki, da so imeli celo čolnarsko bratovščino ali "ceh". Delili so se na "velike čolnarje", ki so imeli velike čolne, dolge od 18 do 20 metrov in "male čolnarje", ki so prevažali blago in potnike po bližnji okolici

Delavci, ki so na Bregu raztovarjali robo so se imenovali "Fakini". Oboji, čolnarji in fakini so se zbirali zjutraj pri "Zlati ladji" ali "Šifbirtu" na "žgance"- ocvrte piške ali rake.

"Zlata ladja" je stala nekje pri današnjem Šentjakobskem mostu.

LJUBLJANSKI GRAD

AJDOVŠČINA

V starem in srednjem veku se je predel nahajal izven mestnega obzidja. Še v času rimske Emone je bila tu nekropola in pa tudi stičišče dveh najpomembnejših rimskih cest tega področja in sicer Emona-Celeia ter povezava z Gorenjsko (sedanja Celovška cesta). Na območju današnje Ajdovščini je bilo v preteklosti najdenih več grobov, saj so Emonci tu pokopavali svoje mrtve. Verjetno je s tem povezano tudi samo ime Ajdovščina, to je kraj, kjer počivajo ajdi – pogani

AjdovĹĄÄ?ina okoli l. 1660 ( Valvazor)

MARIJE TEREZIJE CESTA – GOSPOSVETSKA CESTA

Gostilna „Novi Svet“

ŠIŠKA

ŠENTVID

GOSTILNA PRI ALEŠU - JEŽICA

Na hotelski terasi leta 1932

Na prostoru današnje zgradbe je predhodno stala kavarna, katero je odkupil šišenski vinski trgovec Alojzij Zajec; kavarno je porušil in tu dal v secesijskem slogu zgraditi hotel; slednji je bil zgrajen leta 1909.

Od leta 1912 je bil najemnik Johan Friedl, nato pa je Zajec leta 1928 hotel prodal družini Šterk.

Leta 1953 je bil hotel nacionaliziran. Prevzelo ga je Gostinsko podjetje Vič.

Po osamosvojitvi Slovenije je bil hotel denacionaliziran. Dediči so leta 2005 hotel prodali Študentskemu servisu Maribor. Čeprav je bil leta 2007 proglašen za kulturno dediščino, hotel neslavno propada.

PANORAMSKE RAZGLEDNICE

Osoje

Trnovo

Poljane

Poljane

Poljane

Prule

Trnovo

Ro탑na dolina

DEŽELNI DVOREC

- UNIVERZA

Na prostoru današnjega sedeža Univerze je že konec 15. stoletja stal dvorec Fištamija, kot sedež Kranjskega vicedoma. Od leta 1793 je bil sedež deželne vlade, zato so ga imenovali Deželni dvorec.

Potres l. 1895 je poškodoval stari dvorec tako močno, da je Deželni zbor leta 1896 sprejel sklep o zidavi novega dvorca. Razpisali so več natečajev, na koncu pa so določili, da bo načrte izdelal občinski svetnik, češki arhitekt Jan Vladimír Hráský, avtor ljubljanske operne hiše.

Zaradi mnogih pripomb na njegovo podobo dvorca so pozvali češkega arhitekta Josipa Hudetza, ki je njegovemu projektu dal današnjo podobo.

Prva seja Kranjskega deželnega zbora je bila l. 1903 Od leta 1919 je v njem rektorat Univerze v Ljubljani

STANOVSKO GLEDALIŠČE - FILHARMONIJA

Leta 1765 so dali Deželni stanovi prezidati staro jahalnico , ki je stala na mestu današnje Filharmonije v gledališče, da so se lahko v njem poklonili cesarju Jožefu II.

Požar, ki se je razplamtel v noči na 17. februar 1887 je skoraj do tal uničil pretežno leseno notranjost gledališča v katerem so si svetili s svečami in petrolejem.

S požarom je bil v hipu razrešen spor med nemškimi najemniki lož, ki so želeli prevladujoči vpliv nad gledališčem in Deželno vlado, ki je želela zagotoviti več prostora slovenskim predstavam.

5. Decembra 1888 je Filharmonična družba kupilo razvaline starega gledališča po izklicni ceni 20.000 gld.

Leta 1889 so razpisali nateÄ?aj za novo zgradbo, imenovano „Tonhalle“. 25. oktobra 1891 so s slavnostnim koncertom odprli novo zgradbo, katero je zasnoval arhitekt Adolf Wagner.

Nekaj let pred 2. svetovno vojno in kratek čas po njej, je v Filharmoniji deloval kino „Matica“

DEŽELNO GLEDALIŠČE - OPERA

Slovensko gledališče ima kar dolgo tradicijo. Prvo predstavo v slovenskem jeziku „Raj“ so uprizorili dijaki jezuitskega kolegija v letu 1670.

1765 je bilo sezidano staro deželno gledališče.

Leta 1789 so pod Zoisovim vodstvom odigrali prvo slovensko igro „Županova Micka.

Leta 1866 so ustanovili slovensko Dramatično društvo, ki je dramska besedila tudi tiskalo v zbirki „Slovenska talija“.

V starem gledališču so bil redne tedenske predstave, slovenske igre pa so se igrale tudi v leta 1864 ustanovljeni „Čitalnici“.

Po požaru stare gledališke zgradbe je deželni kranjski zbor sklenil oktobra 1888, da razpiše natečaj za gradnjo novega.

Med arhitekturnimi ponudbami se je deželni zbor odločil za projekt avtorjev J.V. Hráský in A,J. Hrubý.

Avgusta 1890 je pričela družba Tönnies z gradnjo novega gledališča.

29. Septembra 1892 je bila svečana otvoritev s predstavo slovenske igre „Veronika Deseniška“

110 let po razpisu za gradnjo opere je bil objavljen javni natečaj za prenovo operne zgradbe.

Izbran je bil načrt arhitektov Jurija Kobeta in Marjana Zupanca

Svečano odprtje prenovljene Opere je bilo 10. decembra 2011

JUBILEJNO GLEDALIŠČE CESARJA FRANCA JOŽEFA - DRAMA

Imetniki lož v nekdanjem Stanovskem gledališču so spoznali, da v novem Deželnem gledališču ne bodo več imeli privilegijev, zato so leta 1888 ustanovili Nemško gledališko društvo – „Deutscher Theaterverein in Laibach“ Sprva so uprizarjali svoje predstave v Deželnem gledališču, vendar v zanje neugodnih terminih. Ko so se z letom 1908 odnosi z večinskim narodom zaostrili, so se s pomočjo Kranjske hranilnice odločili za gradnjo svojega gledališča. Izdelavo načrtov so zaupali dunajskemu arhitektu Alexandru Grafu. Ker je tudi cesar nekaj malega doniral v gradbeni sklad, so po njem novo stavbo tudi poimenovali.

Svečana otvoritev je bila 4. oktobra 1911

HOTEL „PRI MALIČU“ - „STADT WIEN“

Rihard Jakopič je dolga leta gojil željo, da bi v Ljubljani postavil galerijo, v kateri bi se lahko predstavljali slovenski umetniki.

Leta 1908 mu je občina odobrila 10 letni najem zemljišča v

Lattermanovem drevoredu, kjer je pričel z zidavo provizoričnega umetniškega paviljona.

Načrte zanj mu je pripravil arhitekt Maks Fabiani, ki je gradnjo tudi nadziral.

Gradbena dela je opravilo podjetje Tönnies

Vir: Rihard Jakopič, To sem jaz, umetnik…. 1993

12. junija 1909 so v paviljonu svečano odprli prvo razstavo slovenskih umetnikov.

Rihard Jakopič si je z zidavo paviljona nakopal veliko izgubo.

Dolga leta si je prizadeval, da bi mu mesto odobrilo kredit za poravnavo dolgov ali pa paviljon odkupilo. Šele leta 1924 mu je občina za polovično ceno odkupila razstavni paviljon.

Med vojnama so se v paviljon naselili vojaki.

Leta 1954 so paviljon ponovno prenovili in v njem odprli razstavo Nikolaja Pirnata.

Decembra 1961 je bila v njem zadnja razstava.

Kljub prizadevanjem Božidarja Jakca in drugih umetnikov so oblasti januarja 1962 paviljon zaradi prestavitve železniške proge v Tivoliju porušile.

KERN - TRNOVO

HOTEL SLON - ELEFANT

Hotel Slon sodi med najstarejše ljubljanske hotel. Do leta 1765 je bila pristava na vogalu Slonovih in Dunajske ulice v lasti rodbine Schwab pl. Lichtenberg. Tistega leta jo je kupil krčmar Ferdinand Mrvec in jo spremenil v kmečko krčmo in ostajališče (počivališče za prevoznike). Že leta 1773 je gostilno odkupil sosed Malič, ki je imel nasproti dobro vplejano gostišče, kasnejši hotel Stadt Wien ali Malič.

Ob poroki hčere Jožefe z Gašperjem Savinškom, ji je vdova Jera Malič izročila gostilno v ženitnem pismu.

Gašper Savinšek je bil sila podjetnega duha. Kupoval je i n prodajal posestva in si s tem namnožil bogastvo. Leta 1822 je gostilno prodal Blažu Zalokarju, gostilničaju pri Figovcu

Zalokar je že dve leti po nakupu gostišča umrl.

Njegova vdova Jera se je poročila s hlapcem Francetom Rodetom, po domače Mokarjem. To domače ime se je prijelo med Ljubljančani. Po smrti prve žene, se je Rode poročil z Marijo Pole, natakarico Pri zlatem jagnjetu.

Kupil je gostilno Pri Krajcbirtu na Ajdovščini, gostilno Slon pa oddal Jožefu Zalarju. Na mestu Krajcbirotve krčme je kasneje Luka Tavčar sezidal hotel in kavarno Evropo.

Gostilno Slon je po smrti Zalarja prevzel njegov sin Jernej. Okoli leta 1844 je gostilni v Slonovi ulici dozidal eno nadstropje in dodal prizidek na vogalu Frančiškanske in Dunajske ulice. Tako je nastal nov Hotel Slon.

Leta 1852 je hotelski ponudbi dodal še kopališče s parnimi kopelmi.

Naslednje leto je hotel prodal svojemu najemniku Jožefu Zalarju in si izposloval dosmrtno stanovanje v hotelu.

Zalar je zelo podjetno vodil hotel. V letih 1856-1859 je

dodal še eno nadstropje, dvorano za prireditve in uredil kavarno.

V novi dvorani je bil 20. oktobra 1861 ustanovni občni zbor Narodne čitalnice v Ljubljani.

Zalarjeva vdova je hotel leta 1874 prodala kavarnarju Antonu Gnezdi.

Anton in po njegovi smrti vdova Jožefina sta hotel in kavarno vodila vse do leta 1917, restavracijo pa sta oddajala najemnikom Oktobra 1917 je hotel kupila tvrdka Hedžet in Koritnik. Hotel je vodil Anton Koritnik, ki je stavbo leta 1937 porušil in sezidal nov hotel.

Po drugi svetovni vojni je bil hotel nacionaliziran in je doĹživel veÄ? obnov.

KONGRESNI TRG - PARK ZVEZDA

V času rimske Emone je velik del prostora današnje Zvezde in Kongresnega trga zavzemal širok obrambni jarek in emonsko pokopališče.

V srednjem veku so na mestu današnje Univerze stala mestna Fištamska vrata, mestni obrambni jarek pa je potekal po današnji Vegovi ulici.

Kongresni trg okoli leta 1660 (Valvazor)

Leta 1608 je škof Tomaž Hren blagoslovil novi kapucinski samostan na prostoru današnjega parka Zvezda. Po opustošenju francoskih vojakov ga leta 1817 opustijo in do 1824 podrejo.

Nunska cerkev

Uršulinsko cerkev Sv. Trojice so zgradili med leti 1718 in 1726 in je ena najlepših baročnih zgradb v Ljubljani

Po opustitvi kapucinskega samostana, ki je stal na mestu današnje Zvezde so ob Kongresu svete alianse 1821 so ruševine poravnali z zemljo in leta 1824 spremenili v park.

Po vzoru francoskih klasicističnih vrtov so ga spremenili v kostanjev drevored, križajoč se v osmih smereh.

Leta 1928 je arhitekt Plečnik predlagal zamenjavo kostanjev s platanami.

Spomenika maršalu Radetzkemu ni več, stoji pa sidro v spomin na priključitev Primorske Sloveniji, Emonec, Kobetov vodnjak in glasbeni paviljon.

Spomenik maršalu Radetzkemu, ki je med leti 1852 in 1856 bival v Tivolskem gradu so leta 1860 postavili v Zvezdi spomenik.

Danes doprsni kip hrani Mestni muzej v Ljubljani.

KAZINA

O izvoru imena Casino piše dr. Ivan Lah takole: "Casino je bila prvotno vrtna hišica, kjer se je shajala družba na igre in razgovore…"

Casino pa je bil tudi prostor v vojaških garnizijah, kjer so se zbirali častniki k igram in zabavam.

Ljubljana je imela "kazino" že leta 1775 na „Lontovžu" Tudi v času Ilirije je imela Ljubljana leta 1810 svoj "kazino".

Kazinsko življenje se je nadaljevalo tudi po odhodu Francozov. Leta 1828 je imelo Društvo kazina svoj sedež v Gospodki ulici in je štelo že 111 članov. V tiskanem seznamu iz leta 1934 zasledimo tudi pesnika Prešerna in njegove prijatelje Smoleta, Čopa in Kastelica.

Število članov je tako naraslo, da je direkcija kazinskega društva sklenila sezidati novo zgradbo na severni strani Zvezde.

Dvonadstropna zgradba je imela v pritličju kavarno, gostilno in stanovanje za gostilničarja. Prostori v prvem nadstropju z veliko dvorano, biljardnico in igralnimi sobami so bili namenjeni samo kazinskemu društvu. V drugem nadstropju pa so bila najemniška stanovanja.

Leta 1837 je bila nova zgradba svečano odprta.

Po končani prvi vojni je Kazino z velikimi načrti prevzel kavarnar in restavrater Fran Krapež.

Do tedaj je v Gosposki ulici uspešno vodil svojo „Narodno kavarno“ (kasneje je bila tam Mestna knjižnica, danes je v njenih prostorih Sberbank) in restavracijo „Zlatorog“.

V Narodni kavarni so se zbirali slovenski rodoljubi.

Krapež je z glasnim „živili !“ podpiral protinemške protestnike, da se ga je prijelo ime „Ata živili“

Po uničujočem potresu l. 1895 je svojo „Nacional kafee“ – „Narodno kavarno“ preselil v park Zvezdo.

Narodna kavarna

Fran Krape탑 pred kavarno Zvezda

Fran Krapež je temeljito prenovil Kazino.

Kavarni in restavraciji je dodal še vinsko klet, biljardnico in lepo urejen letni vrt.

Krapež je bil priljubljen kavarnar, ki je gmotno podpiral številne ljubljanske umetnike, predvsem slikarje.

Fran Krapež na kavarniškem vrtu

Licej – Klasična gimnazija

V letih 1788–1790 so za šolske namene preuredili nekdanji frančiškanski samostan, ki je stal na današnjem Vodnikovem trgu.

Frančiškani so se že leta 1784 preselili v nekdanji Avguštinski samostan na današnjem Prešernovem trgu.

Goldensteinova upodobitev Liceja

Potres v letu 1895 je tako poškodoval zgradbo, da so leta 1899 pouk preselili v novozgrajeno klasično gimnazijo na Tomanovi ulici, danes OŠ Prežihovega Voranca.

Na mestu nekdanjega Liceja je danes živilski trg imenovan po Valentinu Vodniku

Hotel „Pri Avstrijskem dvoru“ – „Bahabirt“ Mahrova trgovska šola

Hiša v kateri je domoval „Bahabirt“ je bila do l. 1785 vojaška žitnica. Leta 1834 jo je Vincencij Jak preuredil v gostilno „pri Avstrijskem dvoru“. Po njegovi smrti jo je vodil sin Avgust, ki je hišo l. 1847 prodal Antonu Huber.

Leta 1855 je zgradbo kupil Jakob Franc Mahr in vanjo preselil svojo trgovsko šolo. Po njegovi smrti sta do leta 1918 šolo vodila njegov sin Ferdinand in vnuk Arthur.

CESARJA JOŽEFA TRG MESTNI DOM ŠENTJAKOBSKO / LUTKOVNO GLEDALIŠČE

VODNIKOV TRG - TRŽNICA

ŠEMPETERSKO PREDMESTJE

AMBROŽEV TRG

CERKEV SV. PETRA

VOJAŠKA BOLNIŠNICA

JUBILEJNI – ZMAJSKI MOST

Mestni trg

RESLJEVA CESTA

POLJANE

MESTNI TRG

ŠENTJAKOB

Cerkev sv. Jakoba so v letih 1613 do 1615 na mestu starejše gotske cerkve sezidali jezuiti ob svojem samostanu, v katerem so delovale prve ljubljanske visoke šole (študij teologije, filozofije, medicine in glasbe). Okrog leta 1701 so dvoransko zgodnjebaročno cerkev temeljito predelali. Glavni oltar in kipe na njem je med letoma 1728 in 1732 izklesal Francesco Robba. Kipar je imel svoje bivališče blizu cerkve. Po potresu leta 1895 so morali podreti oba cerkvena zvonika. Namesto njiju so postavili novega, ki je najvišji v Ljubljani.

Jezuitski samostan

Cerkvi je bila v letih 1667–1670 prizidana osmerokotna kapela sv.

Frančiška Ksaverija, zgrajena po beneških zgledih in okrašena z razkošnimi štukaturami.

Ko je stavba jezuitskega kolegija pogorela, je na njenem mestu nastal trg, na katerem stoji Marijin steber iz let 1681–1682 s kipom salzburškega umetnika Wolfa Weisskirchnerja. Steber je bil postavljen v zahvalo, ker so Turki prizanesli deželi. Na sedanje mesto ga je dal prestaviti arhitekt Jože Plečnik, ki je leta 1927 prenovil trg in dodal krogle ob robu ter zasaditev na gornji strani. Kasneje je ob trgu Boris Kobe oblikoval preboj Rožne ulice z lokom nad cesto.

ŠENTJAKOBSKI MOST

Nekdanji leseni most so zgradili v letu 1825.

Novi most iz leta 1915

Vir:Die St. Jakobsbrücke über den Laibachfluß in Laibach

Vir: Ilustrirani glasnik 4.11.1915

Prule

ŠUŠTARSKI MOST

KRIŽEVNIŠKA CERKEV

REALKA – VEGOVA ULICA

URŠULINSKI SAMOSTAN -DANES „TRG REPUBLIKE“

FRANCA JOŽEFA CESTA , ALEKSANDROVA CESTA

DANES CANKARJEVA CESTA

BLEIWEISOCA CESTA - DANES PREŠERNOVA CESTA

GRAND HOTEL „UNION“

Arhitekt Josip Vancaš

Deželni primarij dr. Vinko Gregorič je leta 1901 kupil posest ob današnji Miklošičevi in Nazorjevi cesti. Čez dve leti je zemljišče prodal Delniško-stavbinski družbi Union, katere predsednik je bil sam.

Družba je pričela graditi sodoben hotel po evropskih vzorih po načrtih na Madžarskem rojenega hrvaškega arhitekta Josipa Vancaša.

Hotel je bil svečano odprt 28. oktobra 1905 Ob 100 letnici je prenovljeni hotel Union, ki so mu kasneje prizidali še vrsto prizidkov, zasijal v novi podobi. Dvorana in pripadajoči gostinski prostori ponovno služijo svojemu prvotnemu namenu.

Bil je najmodernejši hotel v tem delu Evrope z več kot 100 sobami, centralnim ogrevanjem, telefonom in veliko dvorano, ki je nudila zavetje velikim kulturnim in političnim dogodkom.

Restavracijske in kavarniške prostore je Delniška družba oddala najemnikom.

Kasneje se je v veliki dvorani "naselil" kinematograf. Kino pa ni zavzel samo velike dvorane, za vstop in izstop so bile uporabljeni vsi bližnji gostinski prostori.

slanikova pojedina

PolitiÄ?ni

In kulturni dogodki v hotelu

Maks Fabiani v unionski kavarni

DUNAJSKA CESTA

PREŠERNOVA ULICA - ČOPOVA ULICA

MARIJIN TRG - PREŠERNOV TRG

Prešernov trg je nastal iz srednjeveškega križišča pred mestnimi vrati, kjer je že v 16. stoletju cvetela trgovina.

Današnji videz je začel dobivati v 17. stoletju, ko je bila zgrajena avguštinska cerkev s samostanom.

Med cerkvijo in Špitalskim mostom (današnje Tromostovje) je nastal manjši trg oziroma križišče več cest, ki so prihajale iz raznih koncev predmestij. Na Florjančičevem načrtu Ljubljane iz leta 1744 je prostor skoraj nespremenjen in še vedno malo obzidan. Trg je imel predmestni značaj.

Trg v Valvazorjevem času Vir: Kronika slovenskih mest, 1938

Ob koncu 18. stoletja so začeli rušiti mestno obzidje, tudi bližnja Špitalska vrata. Na mestu starega obzidja so že v prvi polovici 19. stoletja uredili nove ulice in trge. Med letoma 1922 in 1923 so preuredili tudi prostor pred nekdanjim Špitalskim mostom, tedaj imenovan Marijin trg (po današnji frančiškanski Cerkvi Marijinega oznanjenja).

Napravili so odtočne kanale in trg tlakovali. Namesto dotrajanega lesenega mostu so leta 1842 zgradili nov kamnit most z litoželezno ograjo.

Kurz: Marijin trg Vir:Ljubljanske vedute

Skupaj z mostom so bile porušene tudi trgovske kolibe, ki so stale na njem. Trg je bil v tem času v glavnem obzidan z majhnimi, večinoma trgovskimi hišami, obrnjenimi na predmestne ulice, današnje Wolfovo, Čopovo in Trubarjevo.

Goldenstein: Marijin trg Vir: Ljubljanske vedute

Pomemben dejavnik pri oblikovanju trga je bil veliki potres leta 1895, ki je porušil oziroma močno poškodoval srednjeveške hiše. Trg je dobil novo vzhodno stranico.

Ko pa so podrli Mayerjevo hišo ,se je trg razširil proti Ljubljanici.

Po potresu so bile zgrajene ali obnovljene baročne meščanske palače: Frischevo, Seunigovo, Mayerjevo palačo (danes Centralna lekarna), trgovino Urbanc in Hauptmannovo hišo.

Prešernov trg l. 1890

Vir: Kronika, 1938

V prvem desetletju 20. stoletja so prenovili Hauptmannovo hišo, iz baročnega v secesijski slog. V istem slogu so zgradili Urbančevo hišo, ki je bila prva veleblagovnica v Ljubljani.

Leta 1901 je čez trg stekla prva proga električne cestne železnice, leta 1905 je bil postavljen Prešernov spomenik, potem pa se trg urbanistično in arhitekturno ni več spreminjal do konca prve svetovne vojne.

Po vojni se je s preureditvijo trga intenzivno ukvarjal Jože Plečnik, izdelal celo vrsto projektov, realizirano je bilo le Tromostovje in trafika nasproti Mayerjeve hiše (Wolfova 1), ki je bila zgrajena med vojnama po načrtu Stanka Rohrmana.

Različne ideje o ureditvi Prešernovega trga so bile izdelane še v letih 1953, 1957, sedanjo podobo pa je dobil po načrtu Edvarda Ravnikarja leta 1987.

Prešernov spomenik je eden izmed najbolj popularnih ljubljanskih spomenikov.To je zasluga arhitekta Maksa Fabianija, ki si je zamislil podstavek in lokacijo spomenika v izteku Miklošičeve in Čopove ulice. V spomin pesniku Francetu Prešernu je bil spomenik slovesno odkrit 10. septembra 1905. Kip, katerega avtor je akademski kipar Ivan Zajec, je sprva naletel na velik odpor in kritike med likovnimi poznavalci in v cerkvenih krogih, ker je nad pesnikovo glavo razgaljena muza.

Ljubljanski nadškof Anton Bonaventura Jeglič je spisal protestno pismo tedanjemu županu Ivanu Hribarju in zahteval, da se kip umakne izpred cerkve.

Spomenik prikazuje Prešerna in nad njim muzo pesništva, ki drži lovorovo vejico. Prav ta točka, kjer stoji spomenik, pa je izjemnega pomena tudi zaradi močne energije.

Pravijo, da so pod spomenikom speljane zelo močne zemeljske silnice in v znak temu so tu zasajene tri breze. In ravno na sredini tega trikotnika brez oziroma energijskega kroga naj bi bila zemeljska energija najmočnejša.

ERJAVČEVA CESTA

BLEIWEISOVA – PREŠERNOVA CESTA

MLADIKA IN DEKLIŠKI LICEJ

NARODNI DOM

Ideja o graditvi narodnega doma je nastala že l. 1869, ko 19 slovenskih rodoljubov pod vodstvom Janeza Bleiweisa izdalo okrožnico v kateri pozivajo k združitvi vseh slovenskih društev pod eno streho.

Ponoven, tokrat uspešen poizkus združitve je nastal l. 1882 pod vodstvom Ivana Hribarja.

Po vseh slovenskih pokrajinah so se pričela zbirati sredstva. Za zbiranje donacij so organizirali veselice in ustanovili „Krajcarski krožek“, v katerega so prispevale „vesele družbe“ v slovenskih gostilnah.

Slavnostna otvoritev je bila 10. oktobra 1896

Družabno in društveno življenje se je preselilo v „Narodni Dom“ Svojo težko pričakovano dvorano je dobilo tudi gimnastično društvo „Sokol“.

MIKLOŠIČEV PARK IN SODNA PALAČA