Spoznajmo soline

Iztok Ĺ kornik - Spoznajmo soline

Spoznajmo

soline Iztok Ĺ kornik

1

2

Iztok Ĺ kornik, Spoznajmo soline

Iztok Škornik

SPOZNAJMO SOLINE

3

SPOZNAJMO SOLINE Avtorji besedila Iztok Škornik Andrej Gogala – čebele, ose, stenice, pajčji škržatek Strokovni pregled Damir Čendak, Nejc Jogan Jezikovni pregled Mojca Železen Repe Fotografije Iztok Škornik, Andrej Gogala, Andrei Daniel Mihalca, Barbara Kaiser, Blaž Šegula, Brane Koren, Darinka Mladenovič, Gopal Bhaskaran, Hjalmar Dahm, Iztok Geister, Joaquim Alves Gaspar, Kristina Gorišek, Marjan Cigoj, Marjan Richter, Matevž Jagodič, Matjaž Lužnik, Miha Podlogar, Renato Neves, Tihomir Makovec Fotrografije na ovitku Iztok Škornik, Barbara Kaiser Zemljevidi Iztok Škornik Celostna podoba in računalniški prelom Mugil design Koper Izdajatelj SOLINE Pridelava soli d.o.o.

Natisnila Tiskarna Schwarz, Ljubljana Naklada 1000 izvodov Seča, 2008 Prva izdaja © V skladu z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah je brez pisnega dovoljenja avtorja prepovedano kakršnokoli reproduciranje te knjige oz. katerega njenih delov.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 661.42 664.41 ŠKORNIK, Iztok Spoznajmo soline / [besedilo, zemljevidi] Iztok Škornik ; [soavtor Andrej Gogala ; fotografije Iztok Škornik ... et al.]. 1. izd. - Portorož : Soline, 2008 ISBN 978-961-91550-0-4 242137344

4

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Predgovor

Predgovor Verjetno ni Slovenca, ki ne bi poznal Levstikovega literarnega junaka Martina Krpana, doma z Vrha pri Sv. Trojici. V knjigi o slovenskih junakih je Krpanov lik zelo izpostavljen. Toda v preteklosti ni bil tako popularen kot je danes. K njegovi popularnosti je prispeval premišljen načrt slovenske literarne zgodovine in kulturnih ustvarjalcev, ki so ga iz skorajšnje literarne pozabe ponovno povzdignili tisti, ki so zavzeto iskali, kaj je pravzaprav tovoril Krpan tisto hudo zimo, ko ga je srečal sam presvetli cesar.

In tako imamo danes tri teorije o angleški soli, s katero je bilo trgovanje v tistih časi prepovedano. Po prvi razlagi naj bi Krpan tovoril morsko sol angleškega izvora, kar je res čudno, saj je živel blizu morja in domačih solin, po drugi pa, da je tovoril soliter, ki so ga uporabljali pri pripravi smodnika in mu tako naprtili še orožarski pridih. Najbolj nenavadna in duhovita je tretja domneva, ki pravi, da je bila angleška sol nekdaj lekarniško ime za odvajalo.

Levstikov Martin Krpan je odločno uporniško besedilo, v katerem ta na svoji drobni, a žilavi kobilici z mesarico in kijem premaga velikana in reši Dunaj, cesar pa se mu oddolži tako, da mu dovoli trgovati s soljo in s tem legalizira Krpanovo do tedaj tihotapsko pridobitno dejavnost.

Zanimivo je, da danes podoba Martina Krpana krasi embalažo, v kateri je slovaška sol.

Zgodba o soli pa ni samo zgodba Martina Krpana, temveč je zgodba solin in solinarjev, rudnikov soli, slanih jezer v afriških in azijskih puščavah, potovanj prek širnih morij in karavan, ki so prečkale Saharo in Ande.

Zgodba o soli se prične s prvimi civilizacijami Sumercev in Babiloncev.

Je zgodba o trgovcih, ki so trgovali po rekah Evrope, Rusije, Kitajske in Amerike. Zgodba o soli je zgodba človeka vse do današnjih dni. Je zgodba, ki traja in se nadaljuje.

Soline - primitivne, rokodelske, tradicionalne ali industrijske, so delo človeških rok. Ob njihovem nastanku so se oblikovala različna in zanimiva življenjska okolja, vanje so se naselile rastline in živali, ki so se morale prilagoditi ostrim življenjskim razmeram. Nekatere so postale odvisne od soli. Ptice pa lahko vanje zahajajo precej poljubno, saj jim to omogočajo peruti.

Opuščene ali še delujoče soline predstavljajo neprecenljivo naravno, kulturno, zgodovinsko in arhitekturno dediščino, ki jo je vredno spoznati in ohraniti.

Predgovor

5

6

Iztok Ĺ kornik, Spoznajmo soline

Vsebina

Vsebina Predgovor 5 Vsebina 7 Uvod 9 MORJE 12 Morska voda 12 Gostota 13 Slanost 14 SOLINE 18 Kaj so soline? 18 Rudniki soli in soline v notranjosti 18 Slana jezera in depresije 18 Prvobitne, primitivne soline 18 Rokodelske soline 19 Industrijske soline 19 Nedelujoče, opuščene soline 19 Razširjenost morskih solin in proizvodnja soli v Sredozemlju 26 Ekološki pomen solin in njihova prihodnost 27 NAŠE SOLINE SKOZI ČAS 30 Piranske soline 34 Strunjanske soline 34 Sečoveljske soline 35 SOL 38 Sol in njen pomen 39 Sol v srednjeveški in renesančni srednji Evropi 42 Sol v Avstriji in na Bavarskem 43 Sol v Sredozemlju 45 Sol v simbolih, navadah, verovanjih, šegah in vražah 48 Vir soli 49 Uporaba soli 50 Vrste soli glede na način proizvodnje 51 Zanimive soli 56 Soli iz Sečoveljskih in Strunjanskih solin 57

Vsebina

7

Vsebina

TRADICIONALNA PRIDELAVA SOLI 62 Kroženje in transport vod 62 Gojenje petole 62 Struktura solin 64 Nalivni kanal Lera 64 Območje izhlapevanja 66 Območje kristalizacije 68 Orodje in način dela 68 Tehnološki postopki tradicionalne pridelave soli 69 Sol se dela pozimi 69 Skrb za čisto sol 73 Sonce, morje, veter 75 ŽIVLJENJSKA OKOLJA SEČOVELJSKIH SOLIN 82 SLANOLJUBNE RASTLINE 88 NA TLEH IN V VODI

110

PTICE V SOLINAH 132 LITERATURA 153 Avtorji posameznih fotografij

156

STVARNO KAZALO

157

SLOVARČEK 160

8

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Uvod

Uvod Čeprav ne izhajam iz solinarske družine, saj sta se starša preselila s Štajerske na morje pred približno petdesetimi leti, je moje življenje zdaj že skoraj 30 let tesno povezano prav s Sečoveljskimi solinami.

Sprva sem vanje zahajal bolj previdno, z nezaupanjem, toda z leti je postajal moj korak bolj trden in odločen. Spoznal sem, da pravzaprav izginjajo pred mojimi očmi, a takrat razlogov za to skrunjenje nisem razumel. Šele kasneje sem doumel, da sta želja po bogastvu in pohlep vzroka za tako nemarno obnašanje do večstoletnega prostora.

Sprva so se mi zdele kot posvečen prostor za radovedne in vaba za objestneže. Vselej, ko sem stopil vanje s pretirano samozavestjo, so me pustile na cedilu. Izgubil sem se v brezmejnem sistemu kanalov, nasipov, jarkov in opuščenih solnih polj. Šele ko sem se jim opravičil za svoj napuh, sem našel pot nazaj in srečno zlezel iz mehkega solinskega blata.

Tistih, ki smo takrat zahajali vanje, ni bilo veliko. Združevale in povezovale so nas ptice. V spokojnem objemu solin smo kar pozabili, da jih je ustvaril človek. In ko je že kazalo, da so prepuščene kljubovanju narave, so vanje v začetku osemdesetih zagrizli stroji. Cesta je omogočila dostop vandalom, objestnežem in radovednežem, ki pred tem niso premogli toliko poguma, da bi si jih le ogledali.

Tisti, ki pravi, da je soline, predvsem pa solinarske hiše načel in dodobra uničil zob časa, je neveden ali pa laže. Po na novo nasutih poteh so iz solin izginjale jerte, preklade, strešniki in leseni tramovi, vanje so zahajali lovci, kopalci, avanturisti in navadni smrtniki. Za njimi so ostajale smeti, solinarske hiše pa so se brez hrbtenice sesedle vase.

Nekatere slanoljubne rastline so zaradi posegov, ki so bili v Sečoveljskih solinah izvedeni v prejšnjem stoletju, izgubile več kot polovico svojih površin v Sloveniji. Nič boljše ni kazalo pticam.

In še vedno nas je bila le peščica tistih, ki smo nasprotovali neobzirnemu ravnanju z njimi, se borili z mlini na veter in jim poskušali zagotoviti ustrezen pravni status zavarovanega območja.

Konec osemdesetih so prišli boljši časi. Lovci so postali preteklost, soline pa so zaščitili z občinskim odlokom Občine Piran. Vendar pa ta akt solinam ni prinesel ustreznega varovanja, saj nihče ni z njimi upravljal. Leta 2001 je Vlada Republike Slovenije sprejela Uredbo o Krajinskem parku Sečoveljske soline z namenom, da zavaruje območje naravne vrednote in ohrani biotsko raznovrstnost tipičnega solinskega ekosistema.

Uvod

9

Uvod Dve leti kasneje, je s koncesijo območje Sečoveljskih solin zaupala podjetju SOLINE Pridelava soli d.o.o.

Knjiga Spoznajmo soline celovito obravnava soline, njihov nastanek, pomen, razširjenost, gospodarjenje z njimi ter ekološke in biološke značilnosti.

Monografija je razdeljena na 8 poglavij. V prvem je predstavljeno morje in glavne značilnosti morske vode. Seznanja nas s pojmoma slanost in gostota in nam tako omogoča razumevanje vsebine v nadaljevanju.

V drugem delu spoznamo, kaj so soline, predstavljena je razširjenost morskih solin v Sredozemlju, izpostavljena je njihova ekološka vrednost in razmišljanje o njihovi prihodnosti. Predstavljene so Piranske soline.

V tretjem poglavju se pobliže seznanimo s soljo, o pomenu, ki ga je imela v preteklem in predpreteklem času, o virih in njeni uporabi prej in v vsakdanjem življenju. Da pa sol ni samo sol, teče v tem delu beseda tudi o različnih vrstah soli.

V četrtem delu je s podrobnim opisom predstavljena tradicionalna pridelava soli v Sečoveljskih solinah, ki so poleg Strunjanskih solin še edine delujoče v Sloveniji in edine soline v tem delu Jadrana, v katerih še pridelujejo sol in ohranjajo tradicionalni postopek rokodelske pridelave.

V petem poglavju so predstavljena značilna življenjska okolja, sledijo jim poglavje o rastlinah, ki so bolj ali manj odvisne od soli, poglavje o živalih, ki živijo na tleh in v vodi ter poglavje o za soline tako značilnih gospodarjih neba – pticah. V sliki in besedi je tako predstavljenih več kot 20 rastlinskih vrst, 19 živalskih predstavnikov, ki živijo na tleh in v vodi ter 20 vrst ptic. Tako rastlinske kot živalske vrste niso uvrščene v sistematske enote, temveč so zaporedno predstavljene s kratkim opisom ter z eno ali več barvnimi fotografijami.

10

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Morje

11

Morje

MORJE Voda je lahko morska ali sladka. Morske ali slane vode razdelimo na morja in oceane ter slana jezera. Morje je razsežno območje slane vode, ki je povezano z oceanom. Izraz večinoma uporabljamo tudi za velika, po navadi slana jezera, kot je npr. Kaspijsko jezero, ki mu včasih rečejo tudi Kaspijsko morje. Veliko svetovno morje je ocean.

Nekatera morja se odpirajo v oceane, druga so zaprta. Nekatera so z oceani povezana z ožinami.

Morska voda

Morska voda je vodna raztopina soli bolj ali manj stalnega razmerja, njena sestava je odvisna od različnih dejavnikov, med katerimi so najpomembnejši živi organizmi, detritično usedanje in s tem povezane kemične reakcije. Morska voda presega 98 % celotne hidrosfere in pokriva nekaj čez 70 % zemeljske oble.

Kilogram morske vode vsebuje približno 35 g raztopljenih mineralnih snovi. Največ je natrijevega klorida (NaCl). Odkar se je voda pojavila na Zemlji, se je le-ta pretakala po tleh in krožila skozi notranjost zemlje. Spotoma je odnašala mineralne snovi, ki so jih vsebovale kamnine, oceani pa so postopoma postajali vse bolj slani. Kroženje

12

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Morje mineralnih snovi v naravi poteka še danes. Živi organizmi uživajo mineralne snovi in jih izločajo nazaj v naravo.

Morska voda vsebuje veliko raztopljenih halogenidov (kloridi, bromidi, jodidi) kot npr. natrijev in kalijev klorid (NaCl, KCl), natrijev in kalijev bromid (NaBr, KBr), natrijev in kalijev jodid (NaI, KI) ter kalcijeve, magnezijeve in druge soli.

Poleg zgoraj omenjenih glavnih sestavin, vsebuje morska voda še skoraj vse elemente periodnega sistema v majhnih količinah.

Morska voda je vir za pridobivanje različnih spojin in nekaterih elementov. V solinah je najbolj znano pridobivanje natrijevega klorida, z izhlapevanjem morske vode in izločanjem soli s kristalizacijo.

Gostota

Gostota je fizikalna količina, določena za homogena telesa kot razmerje med maso in prostornino telesa. Za preprosto določevanje gostote večjih količin kapljevin se uporablja potopni areometer, ki plava v kapljevini in z višino nepotopljenega dela kaže njeno gostoto.

Navadno je sestavljen iz dolgega steklenega valja z umerjeno skalo ter na enem koncu obteženega z živosrebrno utežjo. Kapljevino, ki bi ji radi določili gostoto, nalijemo v pokončen valj in vanj počasi spustimo areometer, tako da prosto plava. Skladno z Arhimedovim zakonom se areometer potopi globlje, če je gostota kapljevine manjša. Gostoto tekočine odčitamo v ravnini gladine iz umerjene skale.

V praksi imamo navadno dve vrsti areometrov: enega za kapljevine, ki so lažje od vode (npr. alkohol) in pri katerih je oznaka za specifično težo 1,000 za vodo pri dnu lestvice, in drugega za kapljevine, ki so težje od vode (npr. slanica, kisline) in pri katerih je oznaka 1,000 pri vrhu lestvice.

Specifično težo dobimo tako, da izmerjeno gostoto delimo z gostoto vode pri 4° C, ki je 1000 kg/m³. Morska voda ima zaradi raztopljenih soli večjo gostoto; povprečna gostota na gladini je približno 1027 kg/m³. Dva dejavnika vplivata na to, da lahko gostota morske vode odstopa od te vrednosti: temperatura in slanost. Z višanjem temperature gostota morske vode pada, z večanjem slanosti pa raste.

Plast vode z manjšo gostoto plava na plasti gostejše vode. Če vzamemo dve plasti vode z enako slanostjo, bo plast toplejše vode plavala na plasti hladnejše vode. Razmere pa se zapletejo, ker ima temperatura večji vpliv na gostoto od slanosti. Tako se lahko zgodi, da plast toplejše vode z večjo slanostjo plava na plasti hladnejše vode z manjšo slanostjo.

Morje

13

Morje V solinarstvu se slanost izračunava iz gostote in se uporablja skoraj v vseh morskih solinah. Izražena je v stopinjah Bé (Baumé). Bauméjeva lestvica je leta 1768 dobila ime po njenem izumitelju, francoskem kemiku in farmacevtu Antoine Bauméju.

Pri 20° C je povezava med relativno gostoto (RG) in stopinjami Bauméja za tekočine: • težje od vode: RG = 145 ÷ (145- Bé°) • lažje od vode: RG = 140 ÷ ( Bé°+130) V starejših virih se namesto vrednosti 145 pri temperaturi 15,5° C uporablja vrednost 144,32.

Slanost

Slanost je značilna in pomembna lastnost morske vode. Je merilo za vsebnost vseh soli v gramih, raztopljenih v 1 kg slanice. Navadno je izražena v odstotkih ali promilih, ki ustrezajo utežnemu deležu vseh soli v skupni masi raztopine; tako slanost 3 % ali 30 ‰ pomeni, da je v 1000 g vodne raztopine (slane vode) raztopljeno 30 g vseh soli.

Izmerimo jo lahko z različnimi pripomočki, kot so optični refraktometri, areometri ipd. Slanost lahko definiramo tudi s pomočjo električne prevodnosti morske vode in je odvisna od raztopljenih ionov glede na prostornino in njihovim gibanjem, ki je pogojeno s temperaturo in tlakom. Izražena je z enoto mS/cm (miliSiemens na centimeter). Slanost lahko podamo tudi s pomočjo klorida (Cl-), in sicer: S = 1.80655 x [Cl-] ‰ Absolutna slanost morske vode (Sa) je razmerje med maso vseh raztopljenih snovi v morski vodi in maso morske vode. Absolutne slanosti v praksi ne merimo neposredno. Zato so s slanostjo (S) morske vode nekdaj označevali skupno količino vseh trdnih snovi, ki so raztopljene v morski vodi, pri čemer so vsi karbonati pretvorjeni v okside, bromidi in jodidi v kloride in organska snov je popolnoma oksidirana. Danes (po letu 1979) izražajo slanost skoraj izključno kot praktično slanost (Sp), ki temelji na merjenju električne prevodnosti morske vode. Definiramo jo kot razmerje električne prevodnosti morske vode pri temperaturi 15° C in tlaku 1 bara glede na raztopino KCl, kjer utežni delež KCl znaša 32,4356 10-3 pri isti temperaturi in tlaku (K15). V primeru, ko je K15 = 1, je praktična slanost 35.

14

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Morje

Bauméjev areometer, ki ga solinarji v Sečoveljskih in Strunjanskih solinah uporabljajo za merjenje gostote slanice (provin), je umerjen na 15° C. Če z njim merimo slanico, ki ima več kot 15° C, dobimo manjšo vrednost od dejanske. Gostota slanice, merjena neposredno na območju kristalizacije v poletnem času, ko so temperature slanice preko 30° C, daje vrednosti tudi do 1° Bé nižje od dejanskih.

Praktično slanost definiramo z uporabo razmerja K15 s sledečo enačbo: Sp = 0,0080 - 0,1692K151/2 + 25,3851K15 + 14,0941K153/2 - 7,0261K152 + 2,7081K155/2

Opisana enačba velja za praktične slanosti v razponu med 2 in 42.

Praktična slanost je v merskem sistemu SI brez enote. Povprečna slanost vode v oceanih je približno 35 ‰. Slanost Sredozemskega morja je višja in znaša okrog 38 ‰. Slanost Jadranskega morja je v njegovem južnem delu večja kot na severu. Vzrok za to je občasno dotekanje bolj slane sredozemske vode in večje izhlapevanje. Velik vpliv na njegov severni del imajo številni vodotoki, ki se izlivajo vanj. V severnem Jadranu je nihanje slanosti izrazito in razlike lahko znašajo tudi do 6 ‰. Slanost je največja pozno poleti, najmanjša pa spomladi.

Morje

15

Morje Sestava morske vode izražena v mol/kg pri slanosti 35

H2O 53.6 Cl- 0.546 Na+ 0.469 Mg2+ 0.0528 SO42- 0.0282 Ca2+ 0.0103 K+ 0.0102 CT 0.00206 Br- 0.000844 BT 0.000416 Sr2+ 0.000091 F- 0.000068

Odstotni delež (%) elementov v morski vodi pri slanosti 35

O2 85.84 H 10.82 Cl 1.94 Na 1.08 Mg 0.1292 S 0.0091

Ca 0,04 K 0.04 Br 0.0067 C 0.0028 Slanost nekaterih morij izražena v ‰

Jadransko morje 31 - 38,8 Tržaški zaliv 32,5 – 38,5 Sredozemsko morje 37 – 39 Črno morje 17 – 19 Bospor, Dardanele 20 – 25 Baltiško morje do 10 Atlantski ocean 35 – 36 Tihi ocean 35 – 36 Indijski ocean 35 – 36 Rdeče morje do 41 Mrtvo morje 24 – 280 16

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Soline 17

Soline

SOLINE Kaj so soline?

Morske soline so območja antropogenega nastanka, kjer je človek preoblikoval naravna obrežna mokrišča z izgradnjo nasipov, kanalov in plitvih bazenov, v katerih je s pomočjo sonca in vetra zgoščeval s plimo ali črpalkami zajeto morsko vodo do njene nasičenosti s soljo.

Morske soline najdemo najpogosteje ob izlivih rek, ki so s tisočletnim nalaganjem rečnih nanosov ustvarile naravne pogoje za njihov nastanek. Soline v notranjosti pa ležijo praviloma v neposredni bližini podzemeljskih zalog slanice.

Razvrstimo jih lahko po njihovi geografski legi, velikosti, načinu pridelave in gospodarjenja ter po količini pridelane soli. Upoštevajoč rudnike soli in slana jezera lahko soline razdelimo na šest tipov ali kategorij:

Rudniki soli in soline v notranjosti

Rudniki soli se nahajajo večinoma v notranjosti kopnega in jih najdemo širom po Evropi, kot tudi drugje. Sol ali slanico pridobivajo iz podzemeljskih zalog.

Slana jezera in depresije

Obsežna slana jezera in depresije se pojavljajo predvsem v polsuhih predelih Severne Afrike in Azije. V deževnih obdobjih tovrstna jezera privabljajo številne ptice. V sušnih obdobjih, ko so temperature visoke, izhlapevanje vode pa veliko, se njihova podoba spremeni.

Postanejo velika in suha območja soli. Sol nastaja z naravnim izhlapevanjem vode.

Prvobitne, primitivne soline

Z morsko vodo bolj ali manj zalite kotanje na morskem obrežju so bile človeku v preteklosti vsekakor navdih pri izdelavi prvobitnih, primitivnih solin. Bibavične luže ali tiste zalite s pomočjo vetra in morskih valov, kakršne poznamo s skalnih obrežij Sredozemlja, so bile vzorec za izdelavo prvobitnih, prastarih solin, ki jih je človek vklesal v obrežno kamnino. Najdemo jih v Sredozemlju in ponekod ob atlantski obali. Sol pobirajo iz skalnatih gredic, ki so jih vklesali v skalnato morsko obrežje.

Vendar so bile potrebe po soli večje, zato tovrstne prvobitne soline niso bile dovolj.

18

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Soline Rokodelske soline

Skalnim gredicam so sledile plitvo izkopane lagune, ki jih je človek kasneje obdal še z manjšimi in večjimi nasipi. S tem je zajezil večjo količino morske vode. Nastale so prve rokodelske soline, ki so zadostovale za potrebe lokalnega prebivalstva. Pojavljajo se v Sredozemlju in na atlantski obali. Manjši bazeni in lagune so ločeni z manjšimi in večjimi nasipi. Vodo pretakajo prek zapornic. Sol pobirajo ročno.

Industrijske soline

S širitvijo solnih polj in modernizacijo pridelave so nastale moderne industrijske soline, ki so bile glavni povod, da so v zadnjih petdesetih letih pričeli opuščati tradicionalno in rokodelsko solinarjenje v Sredozemlju. Razširjene so v Sredozemlju. Obsegajo večje sisteme lagun in bazenov, na katerih je pridelava modernizirana (strojna ali pol strojna pridelava). V njih poteka proizvodnja velikih količin soli.

Nedelujoče, opuščene soline

Najdemo jih v Sredozemlju in ob atlantski obali in so posledica nastanka industrijskih solin. Proizvodnja je opuščena.

Soline

19

Soline

Marinhas do Sal , Rio Maior na Portugalskem

Slano jezero Chott El Jarid v Tuniziji

20

Iztok Ĺ kornik, Spoznajmo soline

Soline

Kotanje na morskem obrežju zaliva morska voda.

Domačin na otoku Kythira (Grčija) pobira sol iz kotanje skalnatega obrežja.

Soline

21

Soline

Skalnate gredice prvobitnih solin na otoku Gozo (Malta)

Soline Salineras de Maras ob reki Urubamba v Peruju so prava mojstrovina.

22

Iztok Ĺ kornik, Spoznajmo soline

Soline

Tradicionalno pobiranje soli v rokodelskih solinah v Cervii (Italija).

Soline na otoku Pagu (HrvaĹĄka). Morsko vodo zgoĹĄÄ?ujejo v bazenih za izhlapevanje, medtem ko sol kristalizirajo v tovarni (v ozadju desno).

Soline

23

Soline

Kamnito podlago slikovitih solin v Stonu pri Dubrovniku (Hrvaška) so sodobniki »oblekli« v bitumensko odevalo in s tem uničili več tisočletno dragocenost.

Pobiranje soli v Ninu pri Zadru (Hrvaška) poteka na betonski podlagi.

24

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Soline

Industrijske soline Salins de Giraud v Franciji

Opuščene soline v Tivatu (Črna gora)

Soline

25

Soline Razširjenost morskih solin in proizvodnja soli v Sredozemlju

Morske soline najdemo ob morskih obrežjih širom po Sredozemlju, od Atlantskega oceana pa vse do Črnega morja. Zaradi zgodovinskih, kulturnih in ekoloških vrednot predstavljajo izjemen pokrajinski element med morjem in kopnim, med zrakom in zemljo.

Danes poznamo okoli 170 solin različnih kategorij, razširjenih v 18 sredozemskih državah. V 90 solinah še pridelujejo sol, medtem ko je 64 nedelujočih ali zapuščenih. Med 90 delujočimi solinami jih 75 % leži v severnem in osrednjem Sredozemlju (Španija, Francija, Grčija, Italija in Portugalska), medtem ko v ostalih državah ne najdemo več kot 10 obstoječih solin.

Velikost solin je zelo različna, od 1 ha in manj pri prvobitnih solinah pa vse tja do 11000 - 12000 ha v industrijskih solinah na jugu Francije. Med 64 opuščenimi solinami je njihova skupna površina komaj nekaj nad 10000 ha. 11 solin na Portugalskem, Španiji, Italiji in Grčiji so spremenili v območja za vzgojo morskih organizmov (marikultura) in le 3 med njimi (Ciper, Slovenija in Italija) imajo danes status zavarovanega območja.

Letna proizvodnja soli v Sredozemlju je okoli 7 milijonov ton. Največ

Karta razširjenosti solin v Sredozemlju in ob Atlantski obali

26

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Soline je pridelajo v Franciji (2 milijona ton), Turčiji, Španiji in Italiji. Čeprav je v Grčiji več delujočih solin kot v Franciji, je njihova površina in letna proizvodnja bistveno manjša in se giblje med 200000 do 300000 ton soli letno. Zanimivo je, da se kljub ugodnejšim podnebnim razmeram v predelih južnega Sredozemlja pridela več soli na njegovem severu, kar kaže na večjo razpoložljivost primernega morskega obrežja za tovrstno dejavnost.

Ekološki pomen solin in njihova prihodnost

Soline so z vidika naravovarstva vsekakor pomembna območja. Predstavljajo namreč enkratna mokrišča z bogato biološko raznoterostjo in ni naključje, da so številne med njimi uvrščene tudi v omrežje NATURA 2000. Predstavljajo pomembna in hkrati izjemna življenjska okolja, v katerih živijo zanimive rastlinske in živalske vrste, ki so se skrajnostnim solinskim razmeram uspele prilagoditi. Ker so večinoma vkleščene med kopnim in morjem, lahko tu pričakujemo celo paleto različnih življenjskih okolij od predelov s sladko, somorno, morsko, pa vse tja do s soljo zasičeno vodo. In če struktura solnih polj, nasipov in kanalov ni bila bistveno spremenjena, le-ti solinske prebivalce varujejo pred kopenskimi plenilci in dvonožnimi radovedneži.

Sabljarka se je uspešno prilagodila razmeram v solinah.

Soline

27

Soline Posebnost solin se kaže tudi v skrajnostnih razmerah, ki vladajo v tem negostoljubnem okolju. Pa vendar so se nekatere vrste uspešno prilagodile tudi takim izzivom. Ni jih veliko, imajo pa zato številno potomstvo, kar gre morebiti iskati tudi v pomanjkanju njihovih plenilcev. Njihova hiperpopulacijska dinamika ustreza vrstam, ki se prehranjujejo s precejanjem vode. Taki vrsti sta na primer plamenec (Phoenicopterus ruber) in sabljarka (Recurvirosra avosetta).

Nenazadnje pa predstavljajo sredozemske soline območja, ki so zaradi solinarstva večji del leta pod vodo, kar je v primerjavi z ostalimi sredozemskimi življenjskimi okolji v vročih in sušnih poletjih neprecenljive vrednosti. Čeravno prvobitnim in manjšim rokodelskim solinam ne gre očitati pomanjkanja zgodovinske, kulturne in estetske vrednosti, pa v njih ni zaslediti večjega števila selečih, prezimujočih in tudi gnezdečih vrst ptic.

Veliko bolj zanimiva postanejo obsežna slana jezera, ki se ob ugodnih vremenskih razmerah napolnijo z vodo in kot taka privabljajo tisočere jate plamencev in drugih vrst.

In čeprav se čudno sliši, je treba velikim industrijskim solinam vendarle priznati veliko večjo ekološko vrednost v primerjavi z ostalimi solinami. Proizvodnja poteka le v kristalizacijskem območju, medtem ko so obsežna območja izhlapevanja povsem izven neposrednih vplivov pridelave soli ter s tem antropogenih motenj. Še več, stabilnost tamkajšnjih habitatov privlači številne vrste.

Za tradicionalne soline je značilno, da je zaradi vsakodnevnih motenj s strani zaposlenih v solinah število gnezdečih vrst majhno, po končani sezoni pa postanejo priljubljena destinacija številnim pticam na preletu ali pa kot primerno območje za prezimovanje.

Z opuščanjem solinarske dejavnosti postanejo z leti opuščene soline manj privlačne za nekatere rastlinske in živalske vrste, še posebej, če voda ne kroži več ali če se bazeni izsušijo. Ne glede na manjšo biološko pestrost, pa je ekološka vrednost opuščenih solin vselej velika, saj jih lahko preoblikujemo v zavarovana območja in jim z ustreznim gospodarjenjem vrnemo nekdanjo vrednost.

Vsakoletna solinarska dejavnost tako v industrijskih kot v tradicionalnih solinah zagotavlja stabilne življenjske razmere tako slanoljubnim rastlinam kot živalim v vodi, na kopnem in v zraku.

Tudi podatek, ki govori, da sredozemske soline redno obiskuje nad 100 različnih vrst ptic, ki pripadajo 18 družinam pove, da so zanje neprecenljivo življenjsko okolje. Približno pol milijona ptic v Sredozemlju redno prezimuje ali je tam na preletu, od tega se jih več kot 28

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Soline polovica pojavlja v solinah.

Sredozemske soline predstavljajo nacionalna območja velike kulturne, ekonomske in estetske vrednosti, v katerih je mogoče vzdrževati in uravnavati biološko raznolikost. Aktivne soline so lep primer sožitja med gospodarsko dejavnostjo in naravovarstvenimi potrebami, hkrati pa konkurenčen primer svetovni proizvodnji soli v tovarnah.

In morda jih ravno to ohranja pri življenju, saj so gospodarski apetiti na teh območjih vse prej kot zanemarljivi. Primer za to je preureditev solin v območja za gojenje morskih organizmov (marikulture), ki se je izkazalo kot neugodno za tamkajšnji prostoživeči živelj. Marikultura in soline pač ne gredo skupaj.

Kakšna je potemtakem lahko njihova prihodnost? Če izvzamemo apetite po izgradnji hotelov in drugih turističnih, stanovanjskih ali poslovnih objektov, je prihodnost nedvomno v nadaljevanju solinarske dejavnosti, biotehnologiji, uporabi solinskega blata, kopalnih soli in slanice v zdraviliške in kozmetične namene, v nemasovnem in po kvalitetni ponudbi prepoznavnem turizmu, s katerim obiskovalcem prenašamo zgodovino, kulturno dediščino, običaje, krajevno arhitekturo, naravne vrednote, čas za razmislek in še kaj.

Najmlajši spoznavajo tradicionalno pridelavo soli v Sečoveljskih solinah.

Soline

29

Soline

Soline so za opazovalce ptic pravi raj.

NAŠE SOLINE SKOZI ČAS

Slovenska obala je bila še v začetku prejšnjega stoletja posejana s solinami.

V času Beneške republike se je po letu 1279 močno razmahnilo solinarstvo ob mestu Koper. Soline so nastale na naplavinah reke Rižane in potoka Badaševice. Z nasipi so jih zaščitili pred plimovanjem in rečnimi poplavami ter uredili mrežo kanalov za odvajanje vode. Južno od koprskega otoka so zgradili Semedelske soline, ki so v polkrogu oklepale otok. Ob izlivu Rižane in v zalivu Polje so uredili večje, Serminske soline. Soline so uredili tudi ob vzhodnem obrobju Škocjanskega zaliva. Po zatonu Beneške republike so začele propadati tudi soline v Kopru. Zaradi padca cene soli so bile soline do leta 1911 popolnoma opuščene. Naslednja tri desetletja so bile prepuščene različnim vremenskim vplivom. Večkrat jih je zalilo tudi morje. Zato se je takratna italijanska oblast odločila, da bo izsušila opuščene soline in regulirala vodotoke.

Podatki o solinah v Izoli so od leta 1700 dalje dokaj skromni. Vemo pa, da so s soljo iz omenjenih solin zadovoljevali zgolj potrebe lokalnega prebivalstva.

Najpomembnejše so bile Piranske soline, od katerih so se do danes 30

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Soline ohranile le še miniaturne soline v Strunjanu in večje Sečoveljske soline. Prvi znan dokument, ki omenja Piranske soline oziroma tisti del, ki je bil v lasti samostana, je tako imenovani Placito di Risano iz leta 804. Dokument je del razprave poslancev Karla Velikega v Rižani o Paških solinah. V Piranu je bilo v tistem času več manjših solin v lasti samostanov.

Leta 933 vzhodno primorska mesta podpišejo dogovor o obvezni prodaji soli Beneški republiki. Le-ta je v boju za ekonomsko prevlado v Sredozemlju uničevala soline na zahodu in v Istri. Na severu Jadrana pa je, da bi zadržala svoj vpliv, mestnim občinam postopoma omogočila celo delno neodvisnost v pridobivanju soli.

V obdobju med 1274 – 1278 Piranske soline obsegajo soline Fazan v Luciji, Strunjanske in Sečoveljske soline. V statutu mesta Piran opredelijo uredbo o regulaciji solin in pravicah mesta do pridelovanja soli in trgovanja z njo.

Da bi povečali ekonomski učinek pridobivanja soli so leta 1358 v Piranu uvedli postopek po zgledu paških solin. Le-te so dajale belo sol, pridelano na podlagi iz sadre, z mikrobiološkimi elementi, ki so sestavljali t.i. petolo.

V novem valu rušenja solin po Sredozemlju, s katerim so Benečani spet hoteli okrepiti svojo moč, ostanejo Piranske soline v letu 1460 nedotaknjene, zato postanejo največje in najpomembnejše na severovzhodu Jadrana oz. v Beneški republiki. Pirančani z znatnimi mestnimi prihodki izvedejo v solinah velika infrastrukturna dela. Konec 14. stoletja začnejo graditi bazene pravilnih oblik, z zaporednim vrstnim redom izhlapevalnih in kristalizacijskih površin. Sledi skoraj 300 let dolga zlata doba Piranskih solin, ki jo zmotijo le naravne nesreče in stihijska želja posameznikov po bogatenju.

Leta 1797 propade Beneška republika, istrske soline preidejo pod avstrijsko upravo.

1814 avstrijska monarhija razglasi sol za državni monopol in trg soli se za Piranske soline poveča. Leta 1824 so bila med Portorožem in Piranom zgrajena tudi velika skladišča soli.

Leta 1903 avstrijska vlada od malih lastnikov odkupi solinske fonde in začne intezivnejše gospodariti, da bi premagala konkurenco sicilijanskih solin. Vpelje uporabo Beauméjevega areometra in utrjuje obrambne nasipe. Leta 1904 preuredi sektor Lera. Več bazenov v središču solin združi v večje, kjer zgoščuje morsko vodo za celotno območje kristalizacije. Uvede pobiranje soli na 7 do 8 dni (kar je bilo pozneje spet opuščeno in znova uvedeno dnevno pobiranje soli) in odvoz soli s samokolnicami. Za tiste čase revolucionaren sistem Soline

31

Soline

Družina Dessardo na Fontaniggeah leta 1961 (iz družinskega arhiva Dessardo)

deluje še danes.

Po razpadu avstro-ogrske monarhije Piranske soline prevzame Italija.

To se zgodi leta 1918. Znova jih rekonstruira, kar pozitivno vpliva na kakovost in količino pridelane soli.

Obdobje okoli leta 1945 je čas Svobodnega tržaškega ozemlja in dobrih sezon z visokimi izkoristki solin.

Leta 1953 Okrajni ljudski odbor Koper ustanovi podjetje Piranske soline. V času Socialistične federativne republike Jugoslavije Piranske soline leta 1957 še zadnjič prenovijo. Preusmerijo tudi reko Dragonjo - združijo jo s potokom sv. Odorika, da bi zaustavili njeno poplavljanje. Kljub obilici delovne sile in ugodnem vremenu, ki bi omogočala ekonomski uspeh, saj rekordna letina obsega kar 40.000 ton soli, pa je širši interes usmerjen v rudnike soli. Monopolni položaj je prevzel rudnik kamene soli v Tuzli, ki je uspešno oviral posodabljanje proizvodnje v morskih solinah. Slednje so se ohranile le zaradi pridobljenih dovoljenj za uvoz morskih soli.

Z Odločbo Občinskega ljudskega odbora Piran z dne 01.06.1961 je gospodarska organizacija »Piranske soline« Portorož, takratni nosilec pravice in dovoljenja za izkoriščanje mineralnih surovin – morske soli, dobila v trajno uporabo zemljišča in stavbe v družbeni lasti, ki jih je 32

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Soline podjetje potrebovalo za pridobivanje in predelovanje ter skladiščenje soli, ker je opravljalo splošno koristna dela.

Leta 1967 se podjetje Piranske soline združi z Drogo Portorož. V začetku šestdesetih let vdre na evropske trge cenena afriška sol.

Zaradi prevelikih proizvodnih in vzdrževalnih stroškov, kar je bila tudi posledica preboja obrambnih nasipov v Fontaniggeah, se leta 1968 trajno ukine pridobivanje soli v sektorjih Fontanigge in Fazan (v Luciji).

Leta 1976 nastajajo študije, dograjuje se infrastruktura, izvajajo se ekonomski ukrepi za povečanje izkoristka solin, toda brez večjega uspeha.

Leta 1990 je bil sprejet Občinski odlok Občine Piran o razglasitvi krajinskih parkov Sečoveljske in Strunjanske soline.

S sprejetjem in deponiranjem Akta o notifikaciji nasledstva glede konvencij UNESCO leta 1992 se je Republika Slovenija pridružila ramsarski družini, leto kasneje so bile Sečoveljske soline uvrščene v seznam mokrišč mednarodnega pomena pod okriljem Ramsarske konvencije. S tem je prevzela obvezo celovitega varstva in upravljanja z območjem solin tudi z vidika Direktiv Evropske unije, skupna varstvena stroka pa je spremenila vsebino razlag o možni rabi solin.

Zavzela je stališče, da je treba obdržati tradicionalno solinarjenje zaradi ohranjanja naravnih in kulturnih vrednot.

Leta 1993 Občinski Izvršni svet v resoluciji o pomenu Krajinskega parka Sečoveljske soline izrazi interes, da Droga Portorož upravlja krajinski park in postane nosilec proizvodnje soli na tem območju.

Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih pa v solinah opredeljuje tudi prostor za razvoj marikulture in zdraviliškega turizma.

Leta 1998 je bil sprejet akt o ustanovitvi podjetja SOLINE Pridelava soli d. o. o., hčerinskega podjetja Droge Portorož.

V letu 1999 Droga Portorož izloči pridelavo soli in ustanovi podjetje SOLINE Pridelava soli d. o. o.. Leto kasneje se podjetje SOLINE Pridelava soli d. o. o. prijavi na razpis za upravljalca Krajinskega parka Sečoveljske soline in postane njegov skrbnik.

5. aprila 2001 je Vlada RS sprejela Odlok o razglasitvi Muzeja solinarstva na Fontaniggeah za kulturni spomenik državnega pomena z vplivnim območjem, ki zagotavlja nemoteno delovanje Muzeja in varovanje njegovih kulturnih, etnoloških, tehniških, arhitekturnih, krajinskih, likovnih in zgodovinskih vrednot v celoti, v njihovi izvirnosti in neokrnjenosti.

20.4.2001 Vlada Republike Slovenije sprejme Uredbo o Krajinskem parku Sečoveljske soline z namenom, da zavaruje območje naravSoline

33

Soline ne vrednote in ohrani biotsko raznovrstnost tipičnega solinskega ekosistema.

2002 Podjetje SOLINE Pridelava soli d. o. o. postane last družbe Mobitel d.d..

12. 7. 2003 je Ministrstvo za okolje, prostor in energijo s podjetjem SOLINE Pridelava soli d.o.o. v Sečoveljskih solinah podpisalo koncesijo za 20 - letno upravljanje s Krajinskim parkom Sečoveljske soline.

Sečoveljske soline so z vstopom v EU izpolnile merila za razglasitev območja posebej varovanega območja NATURA 2000.

Območja NATURA 2000 so določena na podlagi direktive o pticah (Direktiva Sveta 79/409/EGS z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic) - SPA območja, in direktive o habitatih (Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst) - pSCI območja.

Vlada je dne 30.4.2004 območja NATURA 2000 potrdila z Uredbo o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000), Uradni list RS, št.49/04 in Uredbo o spremembah in dopolnitvah Uredbe o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000), Uradni list RS, št.110/04.

Kljub zagotovljenem pravnem varstvu v nacionalnem merilu (Uredba Vlade Republike Slovenije o Krajinskem parku) in mednarodnim varstvenim okvirom (določila Ramsarske konvencije) je v raznih (občinskih in državnih) planskih dokumentih še vedno moč zaslediti ideje o poseganju na območje solin in njegovem preoblikovanju. Prav zato je razglasitev območja NATURA 2000 izredno pomembna, saj je država dolžna takšna območja varovati in jih ustrezno ohranjati.

Piranske soline

Piranske soline so nastale v letu 804 in so obsegale soline Fazan v Luciji (današnja marina v Luciji), manjše Strunjanske soline in največje Sečoveljske soline.

Kulturna dediščina Piranskih solin odseva stoletno življenje in delo solinarjev SV obale Jadranskega morja. Od nekdaj številnih solin v Tržaškem zalivu sta se ohranili le tisti v Sečovljah in Strunjanu, zato sta še toliko bolj pomembni. Postavlja ju na raven etnološke, tehnične, zgodovinske, naselbinske in krajinske dediščine izjemnega pomena.

Sečoveljske in Strunjanske soline so še edine delujoče v Sloveniji in edine soline v tem delu Jadrana, v katerih še pridelujejo sol in ohranjajo tradicionalni postopek rokodelske pridelave.

34

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Soline

Strunjanske soline

Strunjanske soline

Strunjanske soline so del Krajinskega parka Strunjan, ki obsega 4 km dolgo severno obalo strunjanskega polotoka med Simonovim in Strunjanskim zalivom ter pripadajoči 200 - metrski pas obalnega morja. Ležijo ob iztoku potoka Roje v Strunjanski zaliv vzhodno od Pirana, ob nekdanjem strunjanskem pristanišču, mandraču Stjuža. So najsevernejše soline v Sredozemlju, na katerih še vedno vsako leto na tradicionalen način pobirajo sol. Z njimi so Avstrijci po letu 1900 preverili sistem združevanja manjših enot v večje in ga kasneje uporabili na Leri v Sečoveljskih solinah. Naravne danosti za širitev solin so omejene, zato se tudi v obdobjih, ki so bila solinarjem naklonjena, niso mogle povečevati. Domnevajo, da so sol sprva pobirali iz plitvih, ob plimi zalitih kotanj, kar se je ohranilo še na nekaterih jadranskih otokih. Čas nastanka Strunjanskih solin ni natančno znan, verjetno so nastale v 13. stoletju. Skupaj z laguno Stjužo tvorijo izjemen preplet življenjskih okolij, ki gostijo pester rastlinski in živalski svet.

Sečoveljske soline

Sečoveljske soline s površino približno 593 ha ležijo v južnem delu občine Piran. Na severu je območje solin omejeno s strugo kanala

Soline

35

Soline Sv. Jerneja, na vzhodu v večjem delu z nasipom bivše ozkotirne železnice, na jugu z reko Dragonjo, na zahodu pa ga varujejo morski nasipi v Piranskem zalivu.

Naravne vrednote območja so zavarovane z Uredbo o Krajinskem parku Sečoveljske soline (Ur.l.RS št.29/2001), kulturna dediščina pa z občinskim odlokom Občine Piran. Sečoveljske soline so območje habitatov redkih, ogroženih in značilnih rastlinskih in živalskih vrst, kjer je zaradi dolgotrajnega delovanja človeka nastal tipičen solinski ekosistem.

Z Aktom o notifikaciji nasledstva glede konvencij UNESCO je Skupščina RS uvrstila Sečoveljske soline v seznam močvirij, ki so mednarodnega pomena, zlasti kot prebivališča močvirskih ptic.

Danes se gospodarska vloga solin prepleta z naravovarstveno in kulturno: pridelana sol je zaradi kakovosti in vsebnosti mineralov cenjena med uporabniki; ohranjanje solinarskih navad podpira zavest o kulturni dediščini; območje solin pa daje zavetje redkim ali posebnim rastlinskim in živalskim vrstam, hkrati pa je tudi za človeka rezervat ekološko žlahtnega bivalnega okolja ter spomin na nekoč bogato sredozemsko kulturno dediščino in krajino, ki izginja.

Na Leri, Sečoveljske soline.

36

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Sol

37

Sol

SOL Sol je v kemiji ionska spojina med nekovino in kovino, ki nastane pri reakciji kisline z bazo. Sestavljena je iz anionov (kislinskih preostankov) in kationov (kovin). Soli delimo po kislinskih preostankih na kloride, jodide, acetate, nitrate, sulfate itd.

Kuhinjska sol ali samo sol je mešanica soli z največjo vsebnostjo natrijevega klorida (NaCl), vsebnost ostalih mineralov pa je vezana na način proizvodnje. Je bele, bledo rožnate do svetlo sive barve.

Med izhlapevanjem morske vode v solinah se kot prvi iz slanice izloči železov oksid, nato kalcijev karbonat (CaCO3), do slanosti 16° Bé mu sledi sadra ali kalcijev sulfat (CaSO4). Sol (NaCl) prične kristalizirati pri koncentraciji okoli 25,5° Bé.

Ne glede na izvor slanice, iz katere pri izhlapevanju nastajajo soli, nastane pri nekontroliranem izhlapevanju (naravno izhlapevanje v skalnatih in drugih obrežnih kotanjah) sol, ki vsebuje 77,8 % natrijevega klorida, 10,9 % magnezijevega klorida, 4,7 % magnezijevega sulfata, 3,6 % kalcijevega sulfata, 2,5 % kalijevega klorida, 0,2 % magnezijevega bromida in 0,3 % kalcijevega karbonata. Ta sol ima grenak priokus.

Na trgu je soli veliko; je dostopnejša kot nekoč in zaradi tega tudi cenena. A ne gre pozabiti, da je bila nekoč redka in dragocena.

Vsi veliki imperiji so nastali na soli. S pomočjo soli so plačevali vojake in so se oboroževale vojske. Zaradi nje so se vojskovali in odkrivali nove trgovske poti. Sol velja za prvi predmet trgovanja in prvo obdavčeno dobrino. Sooblikovala je našo civilizacijo: od Kitajske, Egipta, Rima do Benetk in srednjeveške Evrope, francoske revolucije, konfederacijskega Juga pa vse do viktorijanske Anglije.

Sol je človekova biološka potreba in nujna sestavina velike večine jedi, pogosto tudi sladkih. Strokovnjaki in kulinariki si niso enotni o tem ali je sol začimba ali osnovna sestavina hrane, kot so maščoba, moka ipd.

Ne glede na zgoraj povedano, sodi sol praktično v vsako jed. V našem organizmu ima posebno fiziološko vlogo, ki se je v svojem vsakdanjem življenju tako rekoč sploh ne zavedamo. Nemalokrat z vnosom soli v telo pretiravamo, saj pozabljamo, da večina hrane, ki jo zaužijemo že vsebuje sol, ki ji je bila dodana ob pripravi.

38

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Sol Sol in njen pomen

V preteklosti je sol oz. njeno pomanjkanje močno vplivalo na zdravje ljudi. Trgovina s soljo je bila zelo pomembna dejavnost, saj je bila ta dobrina tako dragocena, da so jo ponekod uporabljali kot menjalno sredstvo. Latinski izraz »salarium argentum« (solni denar) se je nanašal na del plačila, ki ga je dobil vsak rimski vojak, poleg tega pa se je ohranil še tako dolgo v naši zgodovini, da je iz njega nastala celo angleška beseda »salary« (plača ali mezda).

Menda so Egipčani prvi doumeli, kako jo uporabljati. S soljo so mumificirali mrtve, utrjevali barve oblačil in jo trosili na ribe in oljke.

Prvo mogočno rimsko cesto Via Salaria so zgradili njej v čast. Z njo so plačevali sužnje in legionarje. V Sahari, kjer je sol tlakovala imperij Mali, je neko obdobje veljala toliko kot zlato.

Sol je zaradi izreka »vsakdo mora imeti sol« postala ena najbolj zlorabljenih dobrin med monopolističnimi prizadevanji posameznikov, korporacij, mest in držav. Po vsej verjetnosti drži, da je bilo mesto Rim prvo središče trgovanja s soljo, sledile pa so mu Benetke. Nobenega dvoma pa ni, da so v rimskem pristanišču Ostii tako zelo zvišali ceno soli, da je bila država okrog leta 506 p.n.št. kratko malo prisiljena prevzeti nadzor nad industrijo te nujne dobrine. Soline, ki jih je človek zgradil vzdolž sredozemske obale, datirajo v rimske čase, in neizbežno je, da bomo nekega dne odkrili še starejše. V času nastanka rimske države so sol že kopali v Alpah.

Sol so obdavčevale vlade tako starih Kitajcev in Rimljanov kot srednjeveške Burgundije, kjer je davek nanjo celo presegel 100 %.

Toda ko je Burgundija izgubila samostojnost, so razvpiti davek na sol, »la gabelle«, uvedli po vsej Franciji, kjer je postal nekaj nujnega in samoumevnega za njeno vlado. Kardinal Richelieu je zatrjeval, da je sol tako izjemnega pomena za Francijo kot ameriško srebro za Španijo. Ukinitev davka na sol je bil poglavitni cilj revolucionarjev leta 1789, vendar pa ga je Napoleon na novo uvedel v trenutku, ko se je povzpel na oblast. S tako pridobljenim denarjem je lahko plačeval stroške vojne, ki jih je bojeval na tujem. Tako se je nadaljevalo vse do leta 1945.

S prihodkom enih od solin v južni Španiji naj bi financirali večji del stroškov Kolumbovih potovanj. V Združenih državah Amerike pa so z davkom na sol pokrili stroške graditve Kanala Erie v zvezni državi New York.

Skladiščenje hrane je nadvse pomembno za vsako družbo. Hrano hladimo, zmrzujemo in konzerviramo. Brez teh postopkov si našega

Sol

39

Sol življenja skoraj ne moremo predstavljati. Naj hrano lovimo, nabiramo, gojimo ali žanjemo nam je takrat, ko jo potrebujemo, le redkokdaj na voljo. Zato jo moramo shraniti. Danes se nam ta problem zaradi hlajenja in učinkovitega transporta zdi precej trivialen, toda pred 19. stoletjem je učinkovito skladiščenje hrane lahko pogosto pomenilo ločnico med življenjem in smrtjo.

V krajih s suhim podnebjem lahko hrano skladiščimo tako, da jo sušimo. V vlažnih območjih pa nam uskladiščeno hrano kaj hitro uničijo glive in bakterije. Celo tam, kjer je hrano mogoče shraniti v ledu prek zime, lahko spomladi, ko se otopli, hitro zgnije. Stari dokumenti iz severne Evrope in nekaj listin, ki so nastale v 16. stoletju na Švedskem, nam dajejo nekaj jasnih namigov o resnosti problema in tudi o njegovi rešitvi.

V srednjeveški družbi, ko je bil transport razmeroma slabo razvit, so morale vasi in grofije poskrbeti, da so bile pri preskrbi s hrano bolj ali manj neodvisne od drugih. Če žetev ni prinesla pričakovanih dobrin, so morali imeti dovolj uskladiščene hrane, da so omilili morebitno katastrofo. Srednjeveška Švedska je lep primer, kako je neka poljedelska družba ukrepala v takšnih primerih. Dobre plodne zemlje je bilo malo in uporabljati jo je bilo treba za posevke. To je pomenilo, da so morali pašne živali, predvsem govedo in prašiče, poleti gnati v krajevne gozdove, kjer so lahko iskali hrano. Zaradi pomanjkanja zimske krme je bilo presežne živali torej najbolje zaklati, še preden bi se bile zaradi slabega vremena prisiljene vrniti pod domačo streho.

V srednjeveški Angliji je letno klanje tradicionalno potekalo okrog martinovega (10. november), na Švedskem pa že prej. To je pomenilo, da je bilo sveže meso na voljo samo v tistem kratkem obdobju in da so bile sveže beljakovine v obliki masla in mleka, ki so ga dajale krave v domačih hlevih, na voljo samo pozimi. Poleg tega je bilo treba davke pogosteje plačevati v naturalijah kot v denarju, kar je spet pomenilo, da so morali posestnikom dajati hrano, ki jo je bilo mogoče uskladiščiti. Švedi so se na te razmere odzvali tako, da so shranili skoraj vso pridelano hrano, v ta namen pa so uporabljali prav sol. Govedino in svinjino so nasolili in posušili. Tudi maslo so nasolili.

Ponavadi so za pet kilogramov masla uporabili pol kilograma soli, gospodinje pa naučili, kako naj odstranijo sol, preden ga začnejo uporabljati. Ribe, sladkovodne ali morske, so solili in sušili. Kruh so obesili, da se je posušil.

Leta 1573 so služabniki kralja Gustava Vase pojedli 102 kg govedine in svinjine, vendar je bila večina tega mesa nasoljenega in posušenega.

Svežega mesa je bilo malo. Kralj je izdal odlok, s katerim so sprostili tri 40

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Sol leta stare zaloge »davčnega« masla za može, najete za delo na gradu in ukazal prodati štiri leta star ječmenov slad, ker so se v njem že začeli razmnoževati rilčkarji. Kmetom je ukazal, da morajo uskladiščiti svoje maslo in meso jeseni po vsakoletnem zakolu, hkrati pa izdal ukaz, da tega mesa in masla ne smejo jesti najmanj dvanajst mesecev.

Uporabljati so smeli le hrano, pridelano v prejšnjem letu.

Posledice takšnega načina življenja so bile prav zanimive. Država je veliko lažje prenašala stiske zaradi občasnih katastrofalnih žetev, po drugi strani pa je to spodbujalo pitje ogromnih količin piva ob hrani, ki je bila tudi v primeru, ko je bila namočena in skuhana, še vedno zelo slana.

Zaradi izredno slane hrane je švedski princ Janez pisal svojemu očetu, kralju Gustavu, da pet in pol vrčkov piva na dan ne zadostuje za njegove vojake in je zato povečal njihov obrok piva na osem vrčkov na običajni dan in enajst vrčkov ob nedeljah. Švedska ni imela soli in je morala velike količine soli uvoziti. Leta 1368 je kar 23 % blaga, pripeljanega iz Lübecka v Stockholm, sestavljala sol in ta delež se dolgo ni spremenil. Leta 1559 je bil delež soli v celotnem švedskem uvozu 25 % ( hmelja za varjenje piva, ki je trajal dlje, ne da bi se pokvaril, pa 19 % ). Sol je bila strateško blago. Še posebej v vojnem času je morala Švedska zelo paziti, da je zaščitila svoje pomorske poti, po katerih so prevažali to za ljudstvo nadvse pomembno dobrino. Morda bo kdo pomislil, da je bila švedska srednjeveška hrana strašno staromodna in nenavadna, zagotovo pa je bila malce odurna.

S podobnimi težavami so se spopadali tudi na ameriškem Jugu v letu 1864. Vsak konfederacijski vojak naj bi bil upravičen do določene količine škroba (13 kg grobo mletega koruznega zdroba, 3,5 kg moke ali piškotov, 1,5 kg riža), beljakovin (5 kg slanine) in soli (75 dag).

Slanina je bila meso Juga in vsak kilogram je terjal kar veliko soli.

Potrebovali pa so jo tudi konji. Zgodovinarka Ella Lonn je posvetila celo knjigo problemu soli v Konfederaciji med ameriško državljansko vojno. Oskrbovanje s soljo je bil problem med vso vojno in nikoli ne bomo izvedeli ali je bilo pomanjkanje soli, ki je morilo Južnjake eden od glavnih razlogov za njihov poraz v tej vojni.

Medtem ko dobro vemo, da so bili konfederacijski vojaki med vso vojno bolj lačni kot severnjaški, nam ne bo nikoli znano, ali so prašiči, ki jih niso zaklali preprosto zato, ker niso imeli soli, da bi jih konzervirali, otopili konfederacijske vojake. Ali je sol, ki ni bila na voljo konjem, otopila njihovo konjenico. »Za pridelavo mesa imamo dovolj prašičev, ne moremo pa dobiti soli, da bi to meso tudi nasolili,« Sol

41

Sol je decembra 1861 napisala Sarah Brown v pismu, naslovljenemu guvernerju Mississippija Pettusu. Leta 1862 pa je Brown, guverner Georgie, napisal, da je mogoče za sezono 1862-1863 prihraniti samo polovico mesa te zvezne države.

Tudi Sherman, eden najpametnejših in brutalno učinkovitih severnjaških generalov, ni dvomil v velik pomen soli. Sol je enako pomembna kot smodnik je ob neki priložnosti rekel in še pristavil: »Brez soli ni ne slanine in ne nasoljene govedine. Zato pa je zaradi dejstva, da se uporablja za sušenje mesa, brez katerega vojske ne morejo preživeti, neizbežno tihotapsko blago.« Znano je, da je Sherman prav zaradi soli zahteval, da sodijo nekemu stotniku, ki je pomagal sovražniku s tem, ko je dovolil, da konfederacijski vojski prek frontnih linij dostavijo pošiljke soli. Sicer pa so unionistične sile imele ukaz, da uničijo zaloge ali tovarne soli, kjer koli jih najdejo. General Burnside je v sporočilu, ki ga je novembra 1863 poslal Grantu, zapisal, da je Lee postavil močno obrambno linijo pred mestom Saltville (Virginia). Grant se je seveda dobro zavedal pomena takšne odločitve, kajti decembra 1863 je v pismu, ki ga je poslal generalu Fostru, zapisal: »Če lahko vaši vojaki prodrejo vse do Saltvilla in uničijo tamkajšnjo tovarno soli, bo to za sovražnika ogromna izguba.« A zgodilo se je, da je konfederacijska vojska tako dobro branila tovarno soli, da je unionistična vojska ni mogla zavzeti in uničiti vse do decembra 1864. General Burbridge se je celo hvalil, da bo »izguba Saltvilla za sovražnika celo hujša kot izguba Richmonda«. Medtem so Severnjaki kljub dejstvu, da so imeli nekaj lastnih solnih virov, samo v letu 1864 iz Anglije uvozili 86.208 ton soli.

Srednjeveška Švedska in konfederacijski Jug sta morebiti res izjemna primera, toda pomen soli v zgodovini je bil veliko večji v preteklosti, kot je danes, ko je sol cenena in jo je mogoče dobiti skoraj povsod.

Sol v srednjeveški in renesančni srednji Evropi

Srednja Evropa je močno pogrešala dostop do trgovskih poti, ki so omogočale trgovino s soljo vzdolž obal severne Evrope. Sol je bilo namreč ekonomično prevažati le na kratke razdalje. Lokalni viri soli so postali pomembna trgovska središča, ki so pogosto pripomogla k naraščanju politične moči.

Od leta 1000 pr.n.št. (morda celo nekaj tisočletij pred tem) je bila živahna trgovina s soljo osredotočena na dolino Salzkammergut v današnji Avstriji. Ker so bile že pred letom 1000 pr.n.št. površinske plasti soli izčrpane, so solni rudarji izkopali globoke in dolge jaške

42

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Sol v pobočje gore.

Zaradi soli so se ohranile nekatere podrobnosti iz tistega časa, kot na primer delovno orodje in oblačila rudarjev, v kakšnih razmerah so delali in celo kakšna je bila njihova prehrana. Leta 1735 so v rudniku odkrili popolnoma ohranjeno truplo in poskrbeli, da je bilo deležno krščanskega pokopa.

Sol v Avstriji in na Bavarskem

Reichenhall, veliko solno središče na južnem Bavarskem, je delovalo že v rimskih časih. Toda pozneje je bilo uničeno; nemara je bilo to delo hunskega poglavarja Atile, še bolj verjetno pa ga je uničil herulski poglavar Odoaker. Po obnovitvi je z njim upravljala salzburška škofija, ki si je s trgovanjem s soljo sčasoma nabrala toliko moči in denarja, da je postala nadškofija. Toda leta 1190 je nekdo odprl konkurenčno tovarno v bližnjem Berchtesgadnu, a ker je to storil brez nadškofove odobritve, je med Cerkvijo in državo (nadškofom in cesarjem) izbruhnil spor. Cerkev je spor izgubila in leta 1198 je nadzor nad bavarsko tovarno soli prevzel bavarski vojvoda. Proizvodnja soli v Reichenhallu je v tistem času dosegla vrhunec, ki pa ni trajal dolgo, saj je vztrajna salzburška nadškofija nekaj kilometrov južneje odprla novo tovarno soli. Kljub temu je Reichenhall ostal pomembno solno središče še nekaj stoletij. Sol tu kopljejo še danes, vendar jim dohodek v precejšnji meri prinaša turizem z domnevno zdravilnimi solnimi kopelmi.

Po porazu na Bavarskem se je salzburški nadškof čvrsto oprijel slanih izvirov v bližnjem Halleinu, kjer je kmalu vzniknila nova industrija, ki jo zapisi prvič omenjajo leta 1232. Do leta 1300 je proizvodnja že presegla tisto v Reichenhallu, a ker je tovarna stala bliže Donavi, so sol lahko tovorili ne le v Avstrijo in na Bavarsko, temveč celo na Češko.

Salzburška nadškofija je tako vztrajno kupovala delnice v Halleinu, da je imela v začetku 16. stoletja v lasti že vse. Toda ker je češka krona takrat prešla v roke rodbine Habsburg, nadškofija v začetku 17. stoletja ni imela več dostopa do velikega češkega tržišča. Druge avstrijske tovarne soli so bile sprva še majhne. V Salzkammergutu na primer, so privreli solni izviri iz horizontalnih predorov v pobočjih nad dolino.

Domačini niso vedeli, da so to pravzaprav starodavni jaški, ki so vodili do starih rudnikov soli, delujočih v prazgodovinskih časih.

Tovarna soli v Hallu na Tirolskem je bila temelj moči za njene lastnike, habsburške vojvode, ki so tam vladali od leta 1363. Vojvode so sol prodajale Švicarjem, dobiček pa uporabljali za financiranje habsburških pohodov proti njim!

Sol

43

Sol Habsburžani so dohodek od soli redno uporabljali kot poroštvo za hitro zbiranje denarja v časih nujnih vojaških akcij, prvič za potrebe praške defenestracije leta 1618 po vstaji Čehov in obleganjem Dunaja s strani protestantskih sil. Cesar Ferdinand II. je dohodke od soli porabil za financiranje katoliške vojske, ki je rešila Dunaj in leta 1620 dobila odločilno bitko pri Beli gori. Dohodek od soli, nakopane v rudnikih Wieliczka, je bil porabljen za financiranje junaške poljske vojske pod vodstvom kralja Jana Sobjeskega, ki je rešila Dunaj med turškim obleganjem leta 1683. Nenavaden, a resničen paradoks je, da so dohodek od soli, nakopane v Wieliczki, prejeli Habsburžani v zameno za njihovo pomoč Poljakom med švedsko invazijo leta 1657!

Sol je bila državni monopol tudi na Bavarskem. Tako Avstrija kot Bavarska sta skrbeli ne le za promocijo lastnega izvoza soli, marveč tudi za zaščito domačih tržišč pred vsemi poskusi uvoza soli in njenim tihotapljenjem, ki je cvetelo v tistih časih.

Ker je bila salzburška nadškofija leta 1611 prisiljena k trženju svoje soli prek Bavarcev, sta v tekmi za sol ostala le še dva glavna igralca.

Glede na dejstvo, da sta Avstrija in Bavarska nadzorovali glavne vire soli v Srednji Evropi, pa je težko razumeti, zakaj se nista odločili za sodelovanje in ustanovili kartel. Leta 1649 je bila resda podpisana tako imenovana Rosenheimerska pogodba o trgovini s soljo, a dejstvo je, da je bila ta po štiridesetih letih preklicana. Jedro bavarske zunanje politike je postala kampanja za učinkovito prodajo soli njenim zahodnim sosedom, saj se je Avstrija znašla v položaju, da je lahko prodajala svojo sol po vsej naglo rastoči avstro-ogrski monarhiji. Nikakršno naključje ni, da se je Bavarska vztrajno bojevala na francoski strani proti Avstrijcem v vojni za špansko nasledstvo v začetku osemnajstega stoletja in med napoleonskimi vojnami v začetku devetnajstega stoletja.

Po letu 1600 je sol odigrala pomembno vlogo v politiki te regije.

Trije glavni udeleženci v proizvodnji soli so bili Avstrija, Bavarska in salzburška nadškofija. Ko je avstrijsko cesarstvo pogoltnilo Češko in Moravsko, sta ti dve regiji, ki nista imeli svoje soli, postali nadvse privlačno tržišče za avstrijske proizvajalce soli, kar je pomenilo, da se je cesarju hitro večal dohodek prav na račun davka na sol. Sol je bila državni monopol, Salzmonopol, »najsijajnejši dragulj v lasti Hofkammerja«. Okrog leta 1700 je sol prinašala že kakih 10 % vseh državnih prihodkov.

Na Avstrijskem je bila proizvodnja soli zaradi pomanjkanja kuriva vedno omejena. Ker so kotlovnice porabile ves okoliški les, jih je bilo treba premestiti. Vir energije je ostal problem vse do modernih 44

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Sol časov. Leta 1770 so z gorskih pobočij zgradili korita, ki pa jih niso uporabljali za preskrbo z vodo, ampak preprosto za to, da so po njih spuščali les za potrebe kotlovnic. Ker je v Hallstattu kuriva že zgodaj zmanjkalo, je cesar dal zgraditi lesen cevovod za pretok slanice iz starodavnih rudnikov do Ischla. Reko Gosau je cevovod prečkal kar po enem izmed mostov.

Sol v Sredozemlju

Velika trgovska pristanišča v Sredozemlju so trgovala tako s soljo kot z začimbami in tekstilom. Seveda pa ni presenetljivo, da največji pristanišči med njimi, Genova in Benetke, nista le trgovali s soljo, temveč sta se bojevali za prevlado na tem področju.

Sol je mogoče pridelati na skoraj vsaki primerni obrežni lokaciji v Sredozemlju. Medtem ko je mogoče predvideti nastanek trgovskega kartela v nekem območju, pa je veliko težje obvladovati ali nadzirati proizvodnjo soli. Zato je prav osupljivo, kako učinkovito sta lahko Genova in še posebej Benetke nadzorovali ne le proizvodnjo soli, temveč tudi trgovino z njo.

Genova leži v zahodnem Sredozemlju, Benetke pa ob Jadranskem morju. Obe sta uporabljali svojo politično in vojaško moč za to, da sta nenehno utrjevali svojo lokalno trgovino, hkrati pa posegali, kolikor se je le dalo, v trgovino svojih tekmecev. Benetke so bile bolj politično organizirane, kar je pomenilo, da so lahko bolj brezobzirno in učinkovito uporabljale svojo državno moč. Zavestno so se odločile, da se osredotočijo na trgovino s soljo, medtem ko je bila sol za Genovo le eden v vrsti potencialno dobičkonosnih tovorov. Kadar koli je med njima izbruhnil spor, povezan s soljo, so daljši konec skoraj vedno potegnile Benetke, ki se jim je iz nadzora nad jadranskim trgovanjem s soljo pravzaprav posrečilo napraviti zelo dober posel.

Nekaj svojega zgodnjega bogastva so dolgovale trgovanju s soljo, pridelano v njenih lagunah v 13. stoletju, ko so z italijanskimi mesti v notranjosti dežele sklenile vrsto pogodb za dobavo soli. A bolj ko so Benetke nadzirale trgovino s soljo v Jadranu, bolj so uporabljale dobiček, ki je izhajal iz nje, za subvencioniranje drugih trgovskih dejavnosti.

Beneški trgovci, ki so mestu dobavljali sol, so lahko dobili bančna posojila in s tem možnost, da so blago lahko kupili zelo hitro.

Zgodovinar S. A. Adshead je zapisal: »Za Benečane sol ni bila blago vsega blaga … oljila je kolesa vseh delujočih delov in poganjala svoj motor.« Trgovina s soljo je omogočala beneškim trgovcem, da so

Sol

45

Sol nadvse učinkovito in odkrito tekmovali s svojim tekmeci. Sol je bila »il vero fondamento del nostro stato«. Sicer pa so bili Benečani vedno pripravljeni, da pri uveljavljanju svojega nadzora nad soljo uporabijo vso svojo surovo moč.

Rimsko središče pridobivanja soli je bil Comacchio na jadranski obali, nekaj kilometrov severno od Ravenne. Po zapisih langobardskega kralja Luitipolda, ki je živel v osmem stoletju, so sol iz Comacchia po padcu Rima tovorili v vsa glavna mesta v notranjosti Lombardije, skozi Ferraro vsaj do Parme, Lodija in Brescie.

Benečani, ki so se odločili, da bodo ohranili nadzor nad trgovino s soljo, so leta 932 Comacchio preprosto uničili. Porušili so tamkajšnjo citadelo, poklali prebivalce, preživele pa odpeljali s seboj v Benetke, kjer so morali, preden so jih izpustili, zapriseči zvestobo beneškemu dožu. Medtem pa je vrzel v pridobivanju soli, ki je nastala po uničenju Comacchia, zapolnilo mesto Cervia, ki leži južno od Ravenne. Tu so sol pridobivali vsaj do leta 965.

Benečani so potem začeli graditi soline v lastnih lagunah, in leta 1028 je tedanji beneški dož izdal dovoljenje, da Chioggia v beneških lagunah zgradi še nekaj dodatnih solin. Vendar se je kmalu izkazalo, da solin v razmeroma izpostavljenih in od neviht pogosto bičanih bene-

Comacchio

46

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Sol ških lagunah ni tako preprosto zgraditi kot v Comacchiu, in kar nekaj časa je trajalo, preden je proizvodnja soli v Chioggi postala resnično uspešna.

Okrog leta 1180 je postalo jasno, da sta Cervia in Chioggia hudi tekmici v proizvodnji soli, prva pod zaščito Ravenne, druga pa Benetk. Ravennski nadškof in beneški dož nista bila več prizanesljiva drug do drugega. Benetke so razglasile, da sta tako prodaja kot transport soli s strani Chioggie nezakonita brez beneškega certifikata, in enako je storila Ravenna za Cervio. Tržišče soli tako ni bilo več v rokah trgovcev, ampak politikov. Leta 1234 se je vojna med Benetkami in Ravenno končala s prepovedjo, da se katera koli sol iz Ravenne (Cervie) tovori proti severu, za Leta 1998 so se državni monopoli v kar so potem učinkovito poskr- okviru splošnega načrta rekonstrukbele beneške galeje same. cije oddelka soli odločili za opustitev Zdaj so šli Benečani logičen solin v Cervii. Toda lokalna skupnost, korak dlje: povsem iz praktič- ki je bila trdno odločena, da prepreči nih razlogov so se odpovedali dokončno zaprtje starodavnih solin, nadaljnji proizvodnji soli in je leta 2003 prepričala občino Cervia, se namesto tega osredotočili da ustanovi družbo, ki bo poskrbela za na odločitev, da postanejo ponovno proizvodnjo soli in povečanje turistično-okoljskega pomena tega zgolj (monopolistični) trgovci območja. Plakat v Cervii, s katerim s soljo. Med letoma 1250 in je v začetku devetdesetih let lokalna 1280 so postali bolj ali manj skupnost opozarjala na pereč problem dominantni kupci soli, ki so tamkajšnjih solin. jo potem sami prevažali in prodajali. Pred letom 1350 soli tako ni mogla prevažati nobena ladja, razen beneške na poti v Benetke ali iz njih.

Zlato pravilo beneške politike je bilo, da mora vsako trgovsko blago Sol

47

Sol pod njihovim nadzorom potovati skozi Benetke. Šele leta 1590 jim je uspelo, da so dobili 81 % pribitka od soli, prodane v notranjosti dežele, vendar pa ni bilo vedno tako. Tu in tam so Benečani prodali sol po nižji ceni od normalne, če so s tem pospešili trgovino z dražjim blagom, ki je prinašal večje dobičke. To dejavnost je načrtovalo in nadzorovalo posebno državno telo, imenovano Collegio del Sal. Nagrade so bile osupljive, vendar dobro sredstvo za opravičevanje tako vztrajnosti kot brezobzirnosti, s katero so Benečani upravljali poslovanje s soljo. Benečanski trgovci so po pravilu kupovali sol po ceni 1 dukat za tono, prevoz do Benetk jih je stal 3 dukate za tono, tam pa so dobili državno subvencijo v višini 8 dukatov za tono.

Država je pobrala davek, ko je sol zapustila Benetke, in ko je ta dosegla kupca, je bila njena prodajna cena približno 33 dukatov za tono. To pa je bil dobiček, za katerega se je bilo brez dvoma vredno bojevati.

Toda koristi niso imeli le trgovci. Kar nekaj dobička, ki ga je na ta račun dobila država, je namreč šlo za arhitekturo, kipe in slike, ki jih lahko občudujemo še danes.

Sicer pa so Benečani poznali več metod za ohranjanje trgovskega monopola. Na otoku Pagu (Hrvaška), na primer, so pokupili vso sol, ki je tam niso potrebovali. Potem so jo prepeljali v Benetke in (po zelo visokih cenah) prodali svojim strankam. V Muggii (Miljah pri Trstu) in Kopru so pridelovalci dajali Benečanom delček (kakih 10 %) od pridelane soli (domnevno za »varstvene storitve«), vendar so domači pridelovalci smeli prodati preostalih 90 % samo pod pogojem, da so jo tovorili po kopnem, s čimer je bila učinkovito omejena njena vrednost v območju prodaje.

Leta 1578 so Benečani uničili soline v Trstu, tako da so v naslednjih dvajsetih letih ustvarjali 80-odstotni dobiček od soli, prodane v notranjosti Lombardije. Toda okrog leta 1600, paradoksalno, po porazu Turkov na morju, je pomorski promet po Jadranskem morju postal prevelik, da bi Benečani lahko ohranili svoj monopol s silo. Njihov vir bogastva v trgovini z začimbami je bil pretrgan, ker so trgovske poti v Indijo zdaj vodile okrog Afrike, njihovo trgovsko ladjevje je začelo propadati.

Sol v simbolih, navadah, verovanjih, šegah in vražah

Sol je skozi zgodovino igrala različne vloge. Nekoč je bila privilegij kraljev in višjih slojev družbe. Poleg dodatka k prehrani je bila in je še priljubljena pri odpravljanju in odganjanju slabih energij, urokov in misli. Hudiča so odganjali z metanjem soli čez levo ramo.

48

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Sol Vse kulture na svetu uporabljajo sol kot močno sredstvo očiščevanja. V Evropi je bilo včasih popolnoma običajno, da so, preden so se odpravili spat, pred hišni prag vrgli ščepec soli in si tako zagotovili varnost med spanjem. Na Japonskem z njo očistijo hišni prag in še danes jo mnogi mečejo za tujci.

V nekaterih predelih Egipta so na začetku meseca ramadana, meseca, ko se muslimani očiščujejo s postom od sončnega vzhoda do zahoda, vsa tla v hišah pokrita s soljo. Sumo borci potresejo sol, da energijsko očistijo prostor. Najboljša sol za čiščenje prostora je neprečiščena morska ali kamena sol, ki jo morate hraniti v zaprti posodi, dokler si ne zaželite, da bi jo uporabili. Takoj ko je sol izpostavljena zraku, začne vsrkavati nečistosti iz vzdušja, ki jo obdaja.

Sol je imela pomembno mesto tudi v bibliji, v kultnih obredih, v šegah in verovanjih in bila je pomembno obrambno sredstvo zoper zle sile. Z njo so prerokovali in napovedovali usodo, bila je pomemben člen v ljudskem zrdavilstvu. Njena simbolična moč je prispodoba vdanosti in zvestobe.

Sol je tudi v srednjeveških obredih in na mizi igrala pomembno vlogo.

Tako kot nekoč, še danes marsikje izkazujejo gostoljubnost s tem, da z gostom delijo kruh in sol. »Sol je tako pomembna življenjska dobrina, da je postala celo sredstvo za odmerjanje pameti,« navaja Damjan J. Ovsec v zapisu o Soli v simbolih, kultu, verovanjih, šegah in vražah. »V grško-rimskem svetu je sol pomenila 'začinjenost' duha, duhovitost in modrost, pomembno vlogo je igrala pri žrtvovanjih«.

Ja, sol je lahko tudi ščepec modrosti.

Vir soli

Sol so že v preteklosti pobirali iz naravnih obmorskih kotanj in skalnih razpok ali pa s slanih jezer v puščavskih območjih. Seveda ni potrebno veliko, da vzdolž morskega obrežja postavimo nasipe in zajezimo morsko vodo in z izhlapevanjem le-te pridemo do soli. Potrebno je le veliko energije. Vzdolž sončnih, suhih obrežij je sončne energije v izobilju, v mokrih, hladnejših območjih pa so stroški ogrevanja slanice najpomembnejši element v ekonomičnosti proizvodnje.

Kakor koli že, slane izvire in naravne izdanke, ki vsebujejo sol, je mogoče tu in tam najti tudi v notranjosti nekaterih dežel. Naravna sol iz slanih izvirov je bila zaradi visokih stroškov transporta navadno konkurenčnejša od morske soli in relativna redkost slanih izvirov je bila za neko skupnost v notranjosti dežele velikokrat pomemben

Sol

49

Sol geološki vir. Avstrija in Nemčija na primer, sta imeli celo vrsto izdankov kamnin z vsebnostjo soli, kar je bilo prav srečno naključje za neko območje v notranjosti dežele z vlažnim podnebjem. O krajih in območjih z zalogami soli govorijo že imena, ki vsebujejo besedo »salz« ali »halle« kot na primer Salzburg (mesto soli), Salzkammergut, Reichenhall, Halle, Hallein in Hallstatt, pa tudi stara avstrijsko poljska provinca Galicija.

Maji so pridobivali sol v kraju, imenovanem Salinas de los Nueve Cerros, v Gvatemali. Ta lokaliteta, ki je bila edini večji vir soli za tako imenovane nižinske Maje v notranjosti dežele, je ležala na kraju, kjer so se slani izviri izlivali v reko. Ljudem, ki so živeli v krajih niže ob reki, pa zagotavljalo lahek dostop do soli. Tehnologija pridobivanja soli je vključevala izhlapevanje s pomočjo sonca in kuhanje slanice iz slanih izvirov v posebnih keramičnih posodah. Te posode so največje, kar so jih kdaj našli na kateri koli majevski lokaliteti.

O zelo dobro organizirani trgovini s soljo na Kitajskem se je lahko na lastne oči prepričal Marco Polo, ki je zapisal, da je najpomembnejše trgovsko blago na reki Jangce prav sol, ki so jo tovorili navzgor po reki v notranjost iz različnih obalnih krajev (še posebno iz mesta Hangčov). Kitajci so pridobivali sol na več načinov: morsko vodo so pustili, da je izhlapela, ali pa so jo kuhali. Slanico so črpali iz jaškov, ki so jih izvrtali v ležišča soli. Sodobno črpanje nafte ima svoje tehnološke korenine prav v metodah, ki so jih kot prvi razvili Kitajci za pridobivanje soli.

Danes v večini solin morsko vodo postopoma nalivajo v sistem plitvih bazenov, kjer na soncu in vetru izhlapeva in se zgoščuje ter se po večkratnem prelivanju zgosti do nasičenosti s kuhinjsko soljo. Slanice je v bazenih od pet do deset centimetrov, nasičenost dosežejo že po dveh, treh tednih.

Uporaba soli

Tako ljudje kot tudi živali so od nekdaj nagonsko vedeli, da je sol življenjskega pomena. Rastlinojedci zadostijo svojim potrebam po soli z vnosom rastlin z veliko vsebnostjo mineralov. Mesojedci dobijo dovolj soli s svojim plenom. Sol je za nas ljudi prav tako pomembna kot voda. Nekdaj tako znana želja po soli, je danes zaradi pretiravanja z njo v kuhinji predvsem pa zaradi preslanih industrijskih živilskih izdelkov, ki tako skrivajo pomanjkljivosti artikla, večinoma več kot izpolnjena.

Letno pridelajo na vsem svetu okoli 240 milijonov ton soli (kamene,

50

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Sol evaporirane ali morske). V prejšnjem stoletju je povprečen letni pridelek znašal deset milijonov ton.

Sol je kot osnovna surovina zelo pomembna za kemijsko industrijo.

Kemijska industrija porabi približno 40 % soli. Uporabljajo jo pri elektrolizi, kjer sta pomembna produkta klor in natrijev hidroksid.

Kar 95 % soli v kemični industriji gre v ta namen.

Sol se uporablja v prehrambeni industriji, tako za tehnološke potrebe, kot konzervans, kakor tudi zaradi okusa. V industriji usnja je nepogrešljiva pri strojenju kož, v tekstilni industriji pri barvanju tkanin.

Uporabljajo jo pri mehčanju vode, pri pripravi bazenske vode, pri proizvodnji krme, v kozmetiki kot kopalno sol ali aditiv, v medicini kot izotonično raztopino, aerosol, uporabljajo jo kot solno kopel itd.

Zimske vozne razmere bi bile brez soli nemogoče.

Le okoli pet odstotkov soli porabimo za prehrano.

Raziskave iz leta 1984 pod vodstvom Marianne Gillette iz podjetja McCormick & Company, Inc., ki je testirala vpliv soli na različne izdelke kažejo, da dodatek soli vpliva na občutek v ustih, sladkost, izločanje in prikrivanje kovinskih oz. kemičnih občutkov, uravnoteženje arome, slanost. Čeprav si je tudi znanost v medicini nasprotujoča glede škodljivosti soli, ker naj bi veliko soli v hrani povečalo tveganje za srčno-žilne bolezni, zviševalo krvni tlak, ki je nevaren dejavnik tveganja za nastanek možganske kapi, srčnega infarkta, srčnega popuščanja, za razvoj ateroskleroze in bolezni ledvic, pa sol uporabljajo kot nosilec vnosa v naš organizem tistih elementov, katerih pomanjkanje povzroča zdravstvene težave (jod = težave s ščitnico, fluor = karies zob).

Vrste soli glede na način proizvodnje

Glede na način proizvodnje ločimo soli na evaporirane, kamene in morske soli.

Evaporirana sol Dobijo jo z raztapljanjem slane rude, do katere zvrtajo vrtino. Vanjo spustijo vodo, ki raztopi slano rudo in jo po drugi cevi prečrpajo na površino do tovarne, kjer sol kristalizirajo v industrijskih kristalizatorjih (Salinen Avstrija, Tuzla BiH, Slovaška). Morsko ali kameno sol raztopijo, da dobijo slano raztopino. Sol nato ponovno rekristalizirajo v industrijskih kristalizatorjih ali pa koncentrirano morsko vodo zgoščujejo na za to pripravljenih zgoščevalnih bazenih ter jo kasneje v tovarni kristalizirajo v industrijskih kristalizatorjih (Pag).

Sol

51

Sol

Kristali evaporirane soli (Pag, Hrvaška)

Kamena sol Kopljejo jo v rudnikih kot rudo (Tuzla, Avstrija, Romunija, WieliczkaPoljska, Texas, Louisiana, Sicilija).

Morska sol Nastaja s pomočjo vetra in sonca z zgoščevanjem morske vode v izhlapevalnih bazenih in s kristalizacijo v kristalizacijskih gredah.

Morska sol je lahko nerafinirana ali rafinirana.

Nerafinirana morska sol Nerafinirano morsko sol poizkušajo v industrijskih solinah kristalizirati v čim ožjem območju med 25° Bé in 28° Bé, da dosežejo čim bolj čist NaCl. Rafinirana morska sol Pridobijo jo s pranjem nerafinirane soli, kjer sol operejo najprej z mešanjem z nasičeno slanico da odstranijo primesi dna kristalizacijskih gred ter delno CaSO4 ter nadaljujejo s špricanjem slanice po soli med njenim transportom. Rafiniranje nadaljujejo s pranjem v hidrociklonih. Glede na želeno kemijsko čistost NaCl, sol pred to stopnjo pranja 52

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Sol

Kristali evaporirane soli (Avstrija)

meljejo. Velikost zrn je pri mletju odvisna od želene čistosti NaCl. Bolj drobna sol omogoča pridobivanje kemijsko čistejšega NaCl. Tradicionalna sol Pridobivajo jo na podoben način kot nerafinirano sol, le da so površine kristalizacijskih gred nekajkrat manjše, kristalizacijsko območje pa bistveno večje in sega do 31 ° Bé. Sol grabijo z ročnimi pomagali (gaveri). Zaradi vsebnosti slanice in matične vode je sol lažja, ne tako trda in se hitreje topi, verjetno tudi zaradi »pomoči« od znotraj. Okus ni ostro slan, ampak bolj bogat, zaokrožen, lahko bi rekli prijeten.

Vzrok za to je prisotnost ostalih mineralov, ki so ob nasičenosti kristalizirali v ravnotežnem razmerju z NaCl, kar se z rafinacijo soli poruši.

Kristal soli je mehkejši in se ga lahko zdrobi med zobmi. Kristalizacija soli poteka po vsej višini slanice, vendar ima velik vpliv na končne lastnosti soli kristalizacija na površini, kjer se oblikujejo kristali značilne piramidne strukture. Zaradi teže slednji potonejo na dno, kjer nadalje kristalizirajo in tvorijo večje in trše kristale. Ker se v Sečoveljskih in Strunjanskih solinah sol pobira vsak dan, seveda odvisno od vremena, je tradicionalna sol mešanica solnega cveta (drobni krhki kristali piramidne oblike) in večjih kristalov na dnu kristalizacijske

Sol

53

Sol

Kristali kamene soli

Kristali tradicionalne soli (SeÄ?oveljske soline)

54

Iztok Ĺ kornik, Spoznajmo soline

Sol

Kristali nerafinirane morske soli

Kristali rafinirane morske soli

Sol

55

Sol grede. Vsaka nerafinirana morska sol skriva v sebi tudi mikroelemente okoliških kamenin, ki jih reke in hudourniki spirajo v morje. Vsebuje pa tudi minerale kamenin, iz katerih je narejen zaliv.

Zanimive soli Indijska sol Indijska sol, znana tudi kot Kala namak ali Sanchal, je črna sol z močnim okusom po žveplu.

Korejska sol Korejska bamboo sol je pražena sol, znana tudi pod imeni Jukyom ali Jook yeom. Pridobivajo jo s praženjem (sušenjem) soli v bambusovih palicah, zamašenih z rumenim blatom. Sol absorbira minerale iz bambusa in blata.

Havajska sol Havajska sol je rožnato-rjave barve, ki se je navzame iz havajske gline, imenovane alaea. Le-ta je bogata z železovim oksidom. Slednji podarja soli specifičen okus.

Breskov cvet Breskov cvet ali »Dohvajeom« je prva sol, ki jo tibetanska dekleta tradicionalno pobirajo v rokodelskih solinah Jandžing ob reki Lankang na nadmorski višini 3000 m. Značilne breskove barve se sol navzame zaradi ilovnate podlage solnih gred.

Angleška sol Čeprav so mnenja o angleški soli, ki jo je tovoril Levstikov junak Martin Krpan deljena, je angleška sol trivialno ime za kalijev nitrat (KNO3), ki je sol dušikove (V) kisline. Znan je pod imenom navadni soliter.

Uporablja se kot oksidant (črni smodnik) in umetno gnojilo.

Himalajska sol Ko je Aleksander Veliki med leti 356 in 323 pred Kristusom prodrl preko Indije do indijske podceline, je odkril nahajališča rdečkaste kristalne soli v Himalaji. To sol so proglasili za izjemno dragoceno, začeli so jo izkopavati in jo z nepredstavljivimi napori s sloni čez himalajsko gorovje prevažati v Evropo. Ta dragocena sol je bila kot cesarska sol namenjena samo cesarski družini. Gre za več kot 250 milijonov let

56

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Sol staro sol, ki ji nekateri zaradi obdobja nastanka pripisujejo popolno čistost ter vsebnost vseh življenjsko pomembnih elementov.

Soli iz Sečoveljskih in Strunjanskih solin Prva sol Nastaja na začetku sezone oz. v obdobju, ko je sezona pogosto prekinjena zaradi dežja. Koncentracija slanice v kristalizacijskih gredah se z dolivanjem giblje okvirno med 25 in 27° Bé. Minimalna vsebnost v surovini je 97 % NaCl na suho snov, vsota kalcija in magnezija v njej pa je največ do 0,4 %.

Tradicionalna sol Proizvodnja te soli poteka v času, ko se je pridelava soli stabilizirala.

Vremenske razmere so stabilne, kar omogoča stalen dotok koncentrirane slanice v postrežnice. Koncentracija slanice v kristalizacijskih gredah se z dolivanjem giblje okvirno do 29° Bé. Minimalna vsebnost v surovini je 95 % NaCl na suho snov, vsota kalcija in magnezija v njej pa je najmanj 0,4 %.

Piranska sol Proizvodnjo te soli omogoča daljše stabilno vreme. Pobiranje soli se že izvaja na 2 tretjinah kristalizacijskega polja. Koncentracija slanice se giblje med 28 in 31° Bé. Tako visoke koncentracije slanice omogočajo izločanje večjih količin različnih mineralov. Kristali soli so bolj drobni. Pobiranje te soli iz kristalizacijskih gred je zaradi gostejše slanice težje (težko je oblikovati kup soli). Minimalna vsebnost v surovini je 95 % NaCl na suho snov, vsota kalcija in magnezija v njej pa je najmanj 0,5 %.

Z daljšim odcejanjem se vsebnost kalcija in magnezija zmanjšuje, saj magnezijeve soli vežejo nase vodo in postopoma raztapljajo površino kristalov, ki so s temi minerali najbogatejši.

Večja vsebnost kalcijevih in magnezijevih ionov v soli kaže posredno na večjo vsebnost ostalih mineralov. Kvaliteta in mineralna sestava soli je lahko zelo različna. Slednje je odvisno od solinarja samega in koncentracije slanice na kristalizacijskih gredah ob kristalizaciji soli, kar pa je odvisno od vremena v sezoni in uspešnosti vodarjev pri pripravi slanic za kristalizacijo.

Sol

57

Sol Solni cvet Solni cvet nastaja na površini slanice iz kristalov soli, ki tvorijo značilno navzdol obrnjeno piramidno strukturo v obliki tanke, krhke skorje.

Solni cvet lahko kristalizira v celotnem kristalizacijskem območju soli, vendar najkakovostnejši raste ob višji koncentraciji slanice. Je bele do rahlo rožnate barve. Minimalna vsebnost v surovini je 96 % NaCl na suho snov, vsota kalcija in magnezija pa je v njej najmanj 0,2 %.

Značilno za solni cvet je, da je njegova nasipna teža zelo majhna, tako da v primerjavi z evaporirano soljo potrebujemo za enako težo dvakrat večjo posodo. Drobnejši kot so kristali solnega cveta, kvalitetnejši je. Če dalj časa stoji, se prične gruditi. Od ostalih soli se loči po svoji puhlosti, lahkoti. Lahko ga drobimo med prsti.

Posamezni kristali solnega cveta se postopoma združujejo in na površini slanice ustvarijo ledu podobno skorjo.

58

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Sol

Kristali solnega cveta

Pobiranje solnega cveta v SeÄ?oveljskih solinah

Sol

59

Sol

Med združevanjem kristali solnega cveta ukleščijo tudi solinske rakce.

Kristal solnega cveta z značilno piramidno strukturo.

60

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Tradicionalna pridelava soli 61

Tradicionalna pridelava soli

TRADICIONALNA PRIDELAVA SOLI V SEČOVELJSKIH SOLINAH Sečoveljske soline so tehnološki objekt, ki ga je treba stalno vzdrževati v primernem stanju. Varovalni nasipi solin so istočasno varovalni nasipi površin v zaledju solin, kjer so kmetijske površine, pomembna cestna prometnica, letališče in druge gospodarske dejavnosti.

Tradicionalna pridelava soli v Sečoveljskih solinah je ustvarila solinski prostor in s postopki solinarjenja ohranja biotsko pestrost v njem.

Lokacija solin je izven vplivov velikih industrijskih centrov in v zavarovanem območju Krajinskega parka Sečoveljske soline. Od urbanih in kopaliških naselij so dovolj oddaljene, da je zagotovljena dovolj kvalitetna morska voda za pridelavo soli. Piranski zaliv se odlikuje po čisti vodi in močnem toku, ki teče vzdolž vzhodne jadranske obale proti severu. Čista morska voda, blago sredozemsko podnebje in rodovitna istrska prst so elementi tega izjemnega in edinstvenega okolja.

Površine, namenjene pridobivanju soli, je približno 593 ha, od katere je za tradicionalno pridelavo soli v rabi 435 ha, razdeljenih na območji Fontanigge in Lera. Območje Fontanigge se uporablja za pripravo slanic, območje Lera pa tako za pripravo slanic kot za kristalizacijo soli.

Kroženje in transport vod

Za pridelavo soli se s plimo zajema morsko vodo, ki prihaja izključno iz Piranskega zaliva. Dotoki zunanjih vod so onemogočeni z obrobnimi kanali in nasipi. Sistem transporta vod sestavlja omrežje nalivnih in odlivnih kanalov, črpališča, zapornice za uravnavanje pretokov in glavne zapornice s povratnimi loputami za polnjenje ali praznjenje bazenov neposredno v morje ali kanale, povezane z njim.

Kanali za transport vod so zgrajeni iz sedimenta nekdanjih naplavin reke Dragonje in so izpostavljeni eroziji. Posebno hitra je erozija v močnih nalivih in v času, ko so bazeni poplavljeni ter vetrovi povzročajo valove.

Gojenje petole

V prostorskem in tehnološkem razvoju solin na slovenski obali je bilo kar nekaj pomembnih prelomnic. V 14. stoletju so pričeli v kristalizacijskih gredah solnih polj gojiti t. i. petolo, umetno gojeno skorjo, ki jo sestavljajo cianobakterije (Microcoleus chthonoplastes) in druge vrste.

62

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Tradicionalna pridelava soli

Površina petole

V sloju petole prevladujejo predvsem cianofiti in cianobakterije.

Tradicionalna pridelava soli

63

Tradicionalna pridelava soli sadra, karbonatni minerali in v manjši meri tudi glina. Vloga petole je dvojna: v prvi vrsti preprečuje soli mešanje z morskim blatom na dnu kristalizacijske grede, deluje pa tudi kot biološki filter, saj zadržuje vgrajevanje posameznih ionov, npr. železovih in manganovih v sol. Po pripravi podlage kristalizacijskih gred površino blata v nekaj tednih naselijo alge in cianobakterije.

Podoben način pridobivanja soli je bilo moč najti v solinah Tejo in Sado na Portugalskem. Tudi tam so poznali umetno gojeno preprogo. Pravijo ji casco. Proizvodnja na tej podlagi je bila nedavno opuščena.

Petola je v prerezu nekaj mm debela, trdno sprijeta želatinasta preproga cianobakterij. Je črne barve in je prežeta s sadro, karbonatnimi minerali in glino. Rast alg na sedimentu stabilizira njegovo površje.

Na površini petole je okolje primerno za rast fotoavtotrofov, ki ustvarjajo sloj bogat s kisikom. Količina proizvedenega kisika petole na enaki površini ustreza količini proizvedenega kisika tropskega pragozda višine 30 do 40 m. V gornjem sloju prevladujejo cianofiti, kot sta Enthopysalis in Lyngbya. V spodnjem sloju pa prevladuje Microcoleus chthonoplastes, ena najbolj trdoživih vrst cianobakterij, ki je sposobna prenašati tudi desetkratno koncentracijo morske vode.

Struktura solin

Podlaga solin je recentni sediment, ki ga je v Sečovljah večidel naplavila reka Dragonja, v Strunjanu pa potok Roje. Sediment je osnovni material za gradnjo solinske strukture, kot so nasipi in kanali. Nasipi so delno obloženi z lesom ali kamnom, da se zmanjša delovanje erozije. Delna zaraščenost večjih nasipov z redko in neenakomerno slanoljubno in drugo vegetacijo delno zmanjša delovanje erozije.

Bazeni za pridelavo slanic na območjih izhlapevanja imajo ilovnato dno. Kristalizacijske grede pa imajo ilovnato osnovo, prekrito s slojem petole.

Nalivni kanal Lera

Nalivni kanal Lera (fossado) je zalogovnik sveže morske vode za obdobja nizkih vodostajev morja. Opremljen je z zapornico z dvojno zaporo na vreteno za ročno odpiranje ob plimi in zapiranje zajete zaloge. Površina kanala je 4,960 ha. Zgrajen je za prostotočno nalivanje bazenov za izhlapevanje. Nasipi kanala so zgrajeni iz sedimenta, na manjšem delu odsekov so obloženi s kamnom.

64

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Tradicionalna pridelava soli

ZaporniÄ?ni sistem (vrata) na vhodu kanala Lera

Kanal Lera je zalogovnik sveĹže morske vode.

Tradicionalna pridelava soli

65

Tradicionalna pridelava soli Območje izhlapevanja

Območje izhlapevanja na Leri zajema površino 214 ha in je razdeljeno na tri območja izhlapevanja: prvo izhlapevanje (125,3 ha), drugo izhlapevanje (55,9 ha) in tretje izhlapevanje (32,8 ha). Te površine so namenjene pripravi slanic do slanosti blizu zasičenosti, ki se jih prečrpa v postrežnice na kristalizaciji ali pa v zbiralnike, če so količine večje kot je dnevna poraba na kristalizaciji. Nasipi, ki ograjujejo bazene za izhlapevanje, kanali in dno bazenov so zgrajeni iz sedimenta in so izpostavljeni stalni eroziji. K površinam za izhlapevanje slanice sodi tudi območje Fontanigge.

Fontanigge, ki obsegajo 314 ha, ležijo med kanalom Grande in reko

Zemljevid pretokov vod pri zgoščevanju morske vode.

66

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Tradicionalna pridelava soli Dragonjo. Na zahodu so obdane z morskim visokovodnim nasipom, na vzhodu pa z agrarno površino. V Fontaniggeah je mreža kanalov, ki so v preteklosti služili dovodu morske vode do posameznih solnih polj, odvodu izrabljenih in padavinskih vod ter za transportne plovne poti. Največja v mreži kanalov sta Giassi in Curto, najdaljši pa Pichetto, ki je ohranil svojo vlogo za upravljanje vodnih režimov na tem območju. Fontanigge ležijo v smeri doline Dragonje in so pod vplivom močnejših dnevnih ter nočnih vetrov, ki pospešujejo izhlapevanje vode v bazenih. V delni rabi, podrejeni vzdrževanju nivojev vod za gnezdeče ptice, je za pripravo slanic urejeno 175 ha površine, ki je razdeljena na območje južno od kanala Pichetto in območje severno od njega. Območji sta razdeljeni na bazene, katerih velikost in oblika je prilagojena obstoječim strukturam starih solnih polj. Bazeni so povezani z zapornicami, s katerimi se uravnavajo pretoki in količina slanice. Uravnavanje zapornic je pogojeno z vremenskimi razmerami.

Slanost postopno narašča do zapornic pred sifoni, ki omogočajo transport slanice na eksploatacijsko polje Lera, kjer doseže končno slanost za uporabo na območju 2. izhlapevanja. V obdobju pridelave soli ob plimah dovaja morsko vodo na področje kanal Pichetto preko zapornic s povratno loputo, obrnjeno za vtok v soline. V zimskem

Bazeni za zgoščevanje morske vode

Tradicionalna pridelava soli

67

Tradicionalna pridelava soli času je povratna loputa obrnjena za praznjenje področja tako, da padavinske vode ob osekah odtekajo v kanal.

Območje kristalizacije

Območje kristalizacije je celotno območje kristalizacije in zajema površino 32,8 ha (postrežnice 11,2 ha in površina kristalizacijskih gred 19,5 ha). Osnovne enote kristalizacijskega območja so solna polja (fondi) s štiriindvajsetimi (takih je 32 polj), osemnajstimi (16 polj) ali šestnajstimi (3 polja) kristalizacijskimi gredami (cavedini).

Kristalizacijske grede so ograjene z nasipi iz sedimenta, brežine nasipov so obložene z lesom. Del pregrad je zgrajenih iz lesa. Poleg kristalizacijskih gred so sestavni deli solnega polja še postrežnica (vasca), ki je zalogovnik nasičene slanice, kanali za transport vod, kolski tir za odvoz soli z vozički, betonska odcedišča za sol, lesena oprema, zapornice, pretočna korita, brvi za prehode preko kanalov in solinarske lope.

Orodje in način dela

Orodje, ki ga solinarji uporabljajo pri vsakdanjih opravilih je iz lesa, ki ni kemično obdelan ali premazan. Občasno uporabljajo aluminijaste

Solinarsko orodje: od leve proti desni - lopata, badil, botaso, paloto, gavero, taperini.

68

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Tradicionalna pridelava soli lopate za nakladanje in razkladanje soli. Kadar teren ne nudi dovolj višinske razlike za pretakanje vod iz višje ležečih predelov v nižje ležeče, to opravijo električne črpalke.

Pri delu na kristalizacijskem območju uporabljajo tradicionalne ročne tehnike za obdelavo ilovnatega terena ter za vzgojo petole.

Na območju zgoščevalnih bazenov pa vse pogosteje uporabljajo gradbeno mehanizacijo.

Tehnološki postopki tradicionalne pridelave soli Sol se dela pozimi (Obdobje od sredine septembra do sredine marca) Upravljanje vodnih režimov na solnih poljih Po solinarski sezoni se na območju kristalizacije pričnejo posezonska upravljanja vodnih režimov z regulacijo lesenih zapornic in uporabo pretoka s prostim padom ali črpališčem. Čas in vrstni red prilagodijo vremenskim razmeram ter ohranjanju biosedimenta – zimske petole.

Upravljanje z vodnim režimom

Tradicionalna pridelava soli

69

Tradicionalna pridelava soli Med tovrstna opravila, ki jih načeloma opravljajo vodarji, sodijo vzdrževanje zaloge sveže morske vode v nalivnem kanalu Lera, priprava zaloge vode s prečrpavanjem (recirkulacija), izpust in nalivanje vode na bazenih po praznjenju območja kristalizacije ob končani solinarski sezoni. Redno menjujejo vode, ki jih pravočasno nalivajo in dolivajo.

Z nadzorovanim prezračevanjem preprečijo pospešeno razslojevanje, izsušitev ali pomrznitev zimske petole. Ob pričakovanih dolgotrajnejših in močnejših padavinah je potrebno preventivno izprazniti območje kristalizacije, saj lahko poplave povzročijo intenzivnejšo erozijo, nasipi iz blata izgubijo kompaktnost, zamuljena petola pa lahko prične odmirati na mestih, kjer je šibkejša.

Zemeljska vzdrževalna in sanacijska dela na solnih poljih Ta dela izvajajo solinarji in so tesno povezana z opravili posezonskega vzdrževanja vodnega režima in morajo biti usklajena z biološkimi potrebami zimske petole. Med najbolj pogosta tovrstna opravila štejemo čiščenje malih pretočnih kanalov (canaletov) ter obnovo zimske petole oz. pripravo podlage za pomladno gojitev nove petole.

Po zaraščanju algaste preproge (površinska posezonska zaščita) in čiščenju malih pretočnih kanalov, se prične obnova poškodovanega

Taciranje

70

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Tradicionalna pridelava soli biosedimenta, ki služi kot podlaga vzgoje novega nanosa petole in mu v solinarskem jeziku pravijo taciranje. Obnova se prične konec septembra in se podaljša v december, če vremenski in biološki pogoji slednje dopuščajo. S primernimi vodnimi režimi se pospeši zaraščanje algaste preproge na obnovljenih odsekih kristalizacijskih gred.

Pri taciranju gre za sekljanje poškodovanih delov sedimenta z leseno lopato (palotom) tako, da na površini razslojenega biosedimenta (poškodbe) nastane v globino od 3 do 5 cm debela pastozna zmes algaste preproge črnega in sivega sloja, ki po nabitju postane kompakten in se poveže z okoliškim zdravim biosedimentom. Nato se pripravi solinsko blato (fango) bogato z mikroelementi, ki se ga nanese toliko, da je po zglajenju rahlo izbočeno glede na okolico.

Po obnovi biosedimenta posameznih solnih polj nadaljujejo z redno menjavo vode in sušenjem bazenov. S tem zagotovijo, da se obnovljeni odseki čimprej zarastejo z novo algasto preprogo. Če je taciranje opravljeno v ugodnih in primernih razmerah, je zaraščanje uspešno že po 10 do 20 dnevih.

Sekljanje poškodovane podlage kristalizacijske grede.

Tradicionalna pridelava soli

71

Tradicionalna pridelava soli Zamenjava dotrajane ali poškodovane lesene opreme Leseno opremo na solnih poljih predstavljajo zapornice, deske in leseni podporniki na obloženih nasipih ter mala in velika lesena pretočna korita. Po končanih zemeljskih delih se dela nadaljujejo z zamenjavo ali popravilom lesenih delov. Ta dela izvajajo solinarji, pri obsežnejših posegih jim pomagajo vodarji in vzdrževalci. Z odlivom vode iz bazenov pričnejo z odstranjevanjem dotrajanih lesenih delov, utrjevanjem in oblikovanjem nasipa, pri čemer si pomagajo z železnimi kavlji in železnimi lopatami (badili). Položijo nove lesene dele, višek zemeljskega materiala vgradijo v nasip.

Vzdrževanje infrastrukture Erozija nezaraščenih nasipov na območjih, kjer so močnejše slanice (večja slanost vode), je stalna. Taka območja so predvsem območja drugega in tretjega izhlapevanja ter zbiralnikov nasičenih slanic (rezervoarjev), zato so potrebna stalna vzdrževalna dela, le-ta pa so omejena na ugodne vremenske razmere, zato jih je potrebno skrbno in dolgoročno načrtovati. Na večjih in lažje dostopnih nasipih se izvajajo strojna zemeljska dela, na manjših, za mehanizacijo nedostopnih nasipih, pa se dela izvedejo ročno. Vzdrževalna dela

Zamenjava dotrajanih lesenih delov.

72

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Tradicionalna pridelava soli opravljajo vzdrževalci, včasih jim priskočijo na pomoč še vodarji in solinarji, ki delajo predvsem na zemeljskih delih pretočnih kanalov in zamenjavi dotrajanih zapornic.

Med redno vzdrževanje sodijo še popravila in zamenjave kolskih tirov, lesenih brvi ter vzdrževanje in popravilo vagonov (vagonetov). Med tem pa v mizarski delavnici popravljajo in izdelujejo solinarsko orodje (taperine, gavere, palote ...) ter vso opremo za zamenjavo na območju kristalizacije (vodila, krila, zapore, pretočna korita ...) in bazenov za izhlapevanje (vodila, krila, zapore).

Skrb za čisto sol (Obdobje od sredine marca do zadnje dekade aprila) Spomladanski premaz kristalizacijskih gred z morskim blatom S premazom kristalizacijskih gred - konciranjem (ital. concime = gnoj, gnojilo) pričnejo v drugi polovici marca, ko so pogoji primerni za bujno rast in zaraščanje algaste preproge, z deli pa morajo solinarji zaključiti v začetku zadnje dekade aprila, ko pričnejo z utrjevanjem podlage kristalizacijskih gred (cavedinov) in pripravo solnih polj na sezono. Pred izvedbo konciranja je treba bazene obvezno oprati in s tem omogočiti boljše oprijemanje nanosa morskega blata. V tem obdobju imajo vremenske razmere velik pomen pri pravočasni izvedbi del. Izvedbe opravil spomladanskega premaza se udeležijo skoraj vsi v solinah. Vzdrževalci in vodarji pripravijo in dostavijo blato za konciranje, ki ga s plovnim bagrom izkopljejo v morju ter v posebnem mlinu zmeljejo in prečistijo. Na ta način pripravijo židko maso, ki teče v zalogovnik preko vibracijskega sita, ki izloči še zadnje večje delce.

S konciranjem se izravna podlaga kristalizacijskih gred. Komaj nekaj milimetrov debel nanos pospeši bujno zaraščanje algaste preproge – enega od sestavnih delov petole. Blato nanašajo z lesenim strgalom (gaverom), in sicer z nežnimi polkrožnimi gibi. Po konciranju bazene zalijejo s svežo morsko vodo, ki jo menjujejo vsak dan oziroma vsaka dva dneva do popolnega zaraščanja nanesene mase. Morska voda na solnih poljih ne sme preseči 5° Bé. Menjavanje vode traja od 8 do 12 dni. Če je vreme ugodno, solinarji s konciranjem zaključijo v drugi dekadi aprila. V primeru deževja se premazi izvedejo v prvi dekadi maja, vendar s tem sezona pridelave soli že zamuja, za izvedbo ostalih faz priprave petole zmanjkuje časa, posledično je tudi petola slabše pripravljena, kar se pozna na kvaliteti pridelane soli. S konciranjem se začne prehod zimske petole v sezonsko petolo.

Tradicionalna pridelava soli

73

Tradicionalna pridelava soli

Konciranje kristalizacijskih gred

Upravljanje vodnih režimov pred konciranjem in po konciranju do popolnega zaraščanja algaste preproge V prvi polovici pomladi vodarji prilagajajo vodni režim pripravi kristalizacijskih gred za premaz, zmanjšanju števila zastojev ali prekinitev zaradi neprimerne vlažnosti petole (prenamočena = luže, presuha = razpoke) in vzdrževanju petole pred in po konciranju. V tem času lahko konciranje ovira muha slanarica (Ephydra macellaria), ki se ob ugodnih razmerah in milejših zimah uspešno razmnožuje na solinah.

Med dnevnim menjavanjem vode z vmesnim delnim sušenjem kristalizacijskih gred, slanarice ležejo jajčeca na vlažna tla. Ličinke med razvojem presnavljajo algasto preprogo. Ob idelanih bioloških in podnebnih razmerah je ličink slanaric izredno veliko. Na dnu bazenov se pojavijo muljaste, pahljačaste tvorbe, ki postopno prekrivajo vedno večje dele kristalizacijske površine. Ob premazu tako okuženih gred bi ličinke muh slanaric neovirano nadaljevale presnavljanje preproge.

Po dnevu ali dveh bi že prišlo do pospešenega razslojevanja blatnega premaza in večjega obsega muljastih tvorb. Brez učinkovitih ukrepov prihaja do razkrajanja petole ter posledično do slabšanja kakovosti podlage kristalizacijske grede. Za učinkovit ukrep veljajo vsakodnevni popoldanski izpusti (pred večerom) z daljšimi nadzorovanimi obdobji 74

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Tradicionalna pridelava soli

Čiščenje podlage z metlo

suhih gred, v katerih se ličinke slanaric izsušijo. Poleg preventivnih ukrepov pomaga tudi čiščenje gred z metlo in izpiranje le-teh, kar pa v praksi pomeni zamujanje z ostalimi opravili.

Sonce, morje, veter (Obdobje pridelave soli) Priprava solnih polj na sezono Po uspešnem zaraščanju nove algaste preproge sledi priprava solnih polj za sezono, ki traja do začetka ali sredine junija, odvisno od vremenskih razmer. Solinarji pričnejo pripravo na sezono s čiščenjem kristalizacijskih gred. Bazene perejo tako, da jih zdrgnejo z lesenimi strgali (gaveri). Po preverjanju tesnjenja zapornic na pretočnih kanalih, sledi pranje od prvega bazena prve tretjine do zadnjega bazena tretje trejine tako, da z rahlimi gibi postrgajo manjše izrastke in presnovljene dele algaste preproge. Postrgano zmes skupaj z vodo z gaveri porinejo v pretočni kanal ter naprej v odlivni kanal (lido).

Po končanem pranju kristalizacijskih gred sledi čiščenje pretočnih kanalov in vdolbin na vogalih bazenov (bužet). Pranju sledijo kratka obdobja, ko se bazeni sušijo. Po zapiranju in tesnjenju zapornic sledi

Tradicionalna pridelava soli

75

Tradicionalna pridelava soli postopno počasno nalivanje. Nato čistijo pretočne kanale tako, da premetavajo oz. odlagajo sediment z leseno lopato (palotom) na nasipe. Zatem so na vrsti obdelava nasipov, nalivanje sveže morske vode, popoldanski izpusti, odstranjevanje vode iz depresij, prebijanje nabreklih bul, sekljanje in premaz manjših poškodb petole.

Pretvorba zimske petole v sezonsko Fazi zaraščanja algaste preproge sledi postopno zgoščevanje (1,5° do 2° Bé dnevno) sveže morske vode v bazenih z začetno slanostjo 3° do 3,5° Bé. Vsak drugi popoldan izpustijo vodo, ki jo prečrpajo v postrežnice in jo nato pravočasno, z dopoldanskim nalivanjem, vrnejo v kristalizacijske grede. To imenujemo kroženje vode. Do slanosti okoli 7° Bé izpade železov oksid, naprej do 16° Bé se izloča kalcijev karbonat ter nato sadra. Kroženje slanice ponavljajo dokler koncentracija slanice ne doseže 20° – 22° Bé. Petola, prepletena z mikroorganizmi, kalcijevim karbonatom in sadro postane rjavo-črna, grobo hrapava in kompaktna (elastična in trdna). Pripravljena je na začetek solne sezone in pobiranje soli. V višjih koncentracijah, ko je koncentracija magnezijevih ionov znatno višja lahko pričakujemo, da prihaja do dolomitizacije petole, to se pravi, da kalcij delno nado-

Čiščenje pretočnih kanalov.

76

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Tradicionalna pridelava soli mešča magnezij. Vodo zatem prečrpajo v postrežnice. S tem so dani pogoji za začetek sezonskega upravljanja vodnih režimov.

Vzporedno z zgoščevanjem vode in sadriranjem bazenov solinarji pripravljajo glavne dostopne poti (cavazale) in prečne nasipe (direte) z odvzemom blata iz kanala pod kolskim tirom (gemine). Blato nato nanesejo na nasip in ga po delni osušitvi obdelajo z leseno lopato (palotom) in kamnitim valjarjem (rodolom, rullom). Pripravo nasipa zaključijo z večkratnim močenjem z zasičeno slanico. Tako pripravljeni nasipi so dalj časa odporni proti preperevanju. S tem preprečijo, da bi močan veter v bazene vnašal preperelo zemljino, ob nevihtah pa naplavljanje. Sol tako ostane čista.

Pobiranje soli Sezona pobiranja soli, ki traja od junija do polovice septembra, je plod vloženega truda in čas skrbi, če bo vreme solinarjem naklonjeno. Pri tradicionalnem solinarstvu ni izključeno, da so vsi predhodni napori in stroški zaman.

Po končanih pripravah kristalizacijskih gred pričnejo na kristalizaciji upravljati z vodnim režimom, ki ga narekuje sezona pobiranja soli in vreme. Prvi dan sezone soli nastopi z izpustitvijo slanice iz krista-

Pobiranje soli v Sečoveljskih solinah.

Tradicionalna pridelava soli

77

Tradicionalna pridelava soli lizacijskih gred in prečrpavanjem v postrežnice. Postrežnice služijo solinarju kot zalogovnik slanice, ki je namenjena neposredni uporabi pridelave soli. Vsako solno polje ima svojo postrežnico. Vodarji preko obsežnih izhlapevalnih površin pripravljajo (zgoščujejo) morsko vodo po posameznih območjih izhlapevanj in jo kot svežo slanico (20° – 22° Bé) vsak dopoldan dolijejo v postrežnice. Želene gostote slanice se v bazenih 1. izhlapevanja gibljejo med 3,5° Bé in 7° Bé, v bazenih 2. izhlapevanja od 7° Bé do 12° Bé, v bazenih 3. izhlapevanja pa od 12° Bé do 20° Bé. Seveda so lahko gostote ob ugodnih razmerah v bazenih 3. izhlapevanja tudi višje, vendar pa naj ne bi bile višje kot 24° Bé, ker bi s tem začela sol kristalizirati že v postrežnicah in bi bila tako za solinarje izgubljena. V slabih razmerah so lahko tudi nižje, vendar naj ne bi bile nižje od 18° Bé, ker bi se na kristalizacijskih gredah začela raztapljati sadra.

Nasičenost slanice dosežejo že po dveh, treh tednih. Količina vode v postrežnici mora zadostovati za eno dolivanje celotnega solnega polja. V postrežnicah čaka do naslednjega jutra, medtem pa pridobi še stopnjo ali dve na slanosti.

Kadar je izhlapevanje izredno močno, morajo solinarji dolivati vodo v bazene tudi v popoldanskem času, in sicer še pred pobiranjem soli,

Oblikovanje gruma

78

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Tradicionalna pridelava soli

Nalaganje soli na vagonet.

Razkladanje soli na odcediĹĄÄ?u

Tradicionalna pridelava soli

79

Tradicionalna pridelava soli

Oblikovanje kupa na odcedišču

ki se običajno začne po 16.00 uri. Ob vsakodnevnem pobiranju je preproga kristalov soli na dnu bazena debela le toliko, kolikor je debel kristal soli. Solinar z lesenim strgalom (gaverom) s postopnim blagim porivanjem ali vlečenjem mešanice slanice in kristalov približuje sol h glavni dostopni poti s kolskim tirom (cavazalu), kjer oblikuje tri, štiri ali več nizkih in širokih kupov soli, iz katerih postopoma z dviganjem soli z gaverom oblikuje čiste bele kupe v obliki večstranske piramide, ki jim solinarji pravijo grumi. V kupih se sol odcedi, odcejeno sol pa s cavazala ali iz bazena z lopato previdno natovori na voziček vagonet in ga potisne do odcedišča, kjer ga kasneje z lopato razloži.

Po odvozu soli na odcedišče se v poznih urah dan zaključi z oblikovanjem kupa. Oblikovanje kupa je pomembno, saj se ga tako lažje pokrije, na zglajeni površini stranic kupa pa se prav tako naredi skorja, po kateri odteka deževnica.

Po nekaj dnevih odcejanja ali ko je odcedišče polno, sol analizirajo, ocenijo, sortirajo in odpeljejo v po kvaliteti soli ločena skladišča.

80

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Življenjska okolja solin 81

Življenjska okolja solin

ŽIVLJENJSKA OKOLJA SEČOVELJSKIH SOLIN Submediteransko podnebje, visoka slanost vode v plitvih bazenih in pridelava soli na tradicionalen način ustvarjajo posebne ekološke razmere, ki podpirajo veliko pestrost vrst in njihovih življenjskih prostorov.

Soline spadajo zaradi razmer, ki omogočajo preživetje samo najbolj prilagojenim organizmom, med ekstremna okolja. Voda, ki prihaja v soline je po slanosti enaka morski vodi, z izhlapevanjem pa se zgoščuje in pridobiva na deležu soli.

Ko so solinarji opustili proizvodnjo na Fontaniggeah, so prazne solinarske hiše, ki jih je pričel načenjati zob časa, zasedli novi prebivalci: ptice, plazilci, žuželke …

Soline obrobljajo grmišča, suhi in vlažni kraški travniki, visokomorske nasipe na zahodu pa obliva plitvo morje. Za akvatorij pred Sečoveljskimi solinami so značilne številne plitvine, ki jih je z nalaganjem usedlin ustvarila reka Dragonja. O pomenu morja pred solinami se lahko prepričamo pozno jeseni in pozimi, ko si številne ptice tu oddahnejo na svoji poti proti jugu ali pa na tem območju prezimijo.

Poleg morja je zanje nadvse pomemben tudi poloj, kot pravimo

Morje pred Sečoveljskimi solinami je bogato z življenjem.

82

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Življenjska okolja solin peščenemu ali glinenemu obrežju, ki je izpostavljeno nenehnemu delovanju plime in oseke. Poloje najdemo ob rečnih ustjih ter na bregovih zatokov in slanih luž, ki so povezane z morjem. Za to življenjsko okolje so značilne velike spremembe v temperaturi, ki od tamkajšnjih organizmov zahtevajo posebno vzdržljivost. Poloje preraščajo slanoljubne rastline. Predstavljajo izjemno bogato življenjsko okolje in vir hrane številnim pticam.

Na Leri so značilna bivališča rastlinskih in živalskih vrst omejena na različno slana solna polja, solinske kanale in nasipe. Še bolj pestra življenjska okolja so na Fontaniggeah: tu so trstičja, halofitni travniki, suhi, goli ali delno porasli bazeni in otočki v solinskih bazenih, poloji, različni habitatni tipi na brežinah.

V spodnjem toku reke Dragonje, ki meji na soline na jugozahodnem delu, najdemo zelo zanimive habitatne tipe ter rastline in živali, povezane z njenimi brežinami. Med vsemi habitatnimi tipi ob spodnjem toku reke Dragonje je gotovo najpomembnejše veliko trstišče na izlivnem delu Dragonje, v katerem vladajo ugodne razmere za življenje številnih rastlinskih in živalskih vrst. Z njim povezano je tudi somorno močvirje. Tako imenujemo slano mlako ali morski zatok, ki ima dotok sladke vode z obrežnih izvirov in z naplavinami deltasto razširjeno rečno ustje. Življenjske razmere so v polslani, brakični vodi

Slana mlaka

Življenjska okolja solin

83

Življenjska okolja solin zaradi neprestanih sprememb dokaj zahtevne; nanje so prilagojeni le nekateri organizmi, pa tudi trstičje.

Plitvi solinski bazeni, opuščeni manjši in večji kanali so zanimiv življenjski prostor, ki mu pravimo slana mlaka. Naravne slane mlake se ohranjajo po zaslugi plime, večji del slanih mlak v solinskem sistemu pa vzdržuje človek s svojo dejavnostjo. Zaradi načina vzdrževanja bazenov in podlage v zimskem času slane mlake za nekaj časa presahnejo. Opuščeni plitvi solinski bazeni se s časom zarastejo s slanoljubnimi rastlinami. Nastane slana trata. Slana trata je mejna ekološka niša med morskim in kopenskim ekosistemom in velja za eno najbogatejših kopenskih prebivališč, vendar pa v sredozemskem prostoru zaradi poletnih suš nima takšne vrednosti. Pomembna ni le zaradi vegetacijskega odevala, temveč tudi kot izjemen življenjski prostor nekaterih naših zanimivih ptic in žuželk.

Sečoveljske soline so po dolgem in počez prepletene s številnimi večjimi in manjšimi nasipi. Za solinske prebivalce so pomembni tako majhni, peščeni ali muljasti nasipi brez vegetacije kot tudi zelo zaraščeni veliki nasipi. Če se zaradi zoba časa solinski nasip sesede ali prekine, nastanejo številni otočki. Prav te pa si za gnezdenje izberejo najpomembnejše solinske ptice.

Nasipi in kanali.

84

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Življenjska okolja solin

Slana trata

Somorno močvirje

Življenjska okolja solin

85

Življenjska okolja solin

V ruševinah nekdanjih solinarskih hiš domujejo številni organizmi.

Trstičje

86

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Slanoljubne rastline

87

Slanoljubne rastline

SLANOLJUBNE RASTLINE Za slana tla so v solinah značilne slanuše. Slanuše (halofiti), kot imenujemo slanoljubne rastline, so predstavniki semenk in prenesejo velike koncentracije soli. Običajno jih najdemo ob izlivih rek in potokov v morje in v solinah, prav tako pa tudi v ozkem obalnem pasu, ki je pod vplivom pršca. Tu vlada fiziološka suša, saj je koncentracija slanice tako velika, da iz običajnih rastlin voda preide skozi korenine navzven namesto navznoter, in rastlina se posuši. Slanuše so se prilagodile tako, da lahko uravnavajo količino soli v svojih tkivih. Gre za morfološke, anatomske, biokemijske in fiziološke prilagoditve.

V Sloveniji so skoraj vse vrste halofitov uvrščene na Rdeči seznam ogroženih vrst, saj je njihovo uspevanje možno le v ozkem pasu zaslanjenih rastišč v bližini morja. Zaradi posegov, ki so v preteklosti (in tudi danes) pogosto oblikovali obalo, je halofitna vegetacija skozi čas močno spreminjala podobo in je bila na nekaterih območjih verjetno tudi povsem uničena. Vendar so določene vrste na krajih, kjer je halofitna vegetacija še ohranjena, dokaj pogoste. Nekatere se pojavljajo tudi na ruderalnih rastiščih, kot so kopališča in nasipi.

Na Leri uspevajo halofiti predvsem na robu solnih polj in v jarkih. Le redko prekrije ves solni bazen pionirska združba navadnega osočnika (Salicornia europaea).

Botanično še bolj zanimiv del solin so Fontanigge, kjer najdemo prave halofitne travnike, na katerih večinoma prevladuje grmičasta členjača (Sarcocornia fruticosa), zelo pogosta pa sta tudi tolščakasta loboda (Atriplex portulacoides) in ozkolistna mrežica (Limonium angustifolium). Robove nekdanjih bazenov in jarke prerašča modrikasti pelin (Artemisia caerulescens). Ob jarkih najdemo še posamezne grmiče grmičaste členjače in primorski slanorad (Suaeda maritima).

Brežino solinskih kanalov prerašča obmorski oman (Inula crithmoides).

Na pustih, bolj sušnih tleh, pogosto najdemo kopjelistno lobodo (Atriplex prostrata), drobno poleglo klinčnico obmorsko nitnico (Spergularia marina) in travo zakrivljeno ozkorepko (Parapholis incurva). V izlivnem delu reke Dragonje, v morskem močvirju raste poleg trsta (Phragmites australis) obrežni šaš (Carex extensa), edini med halofitnimi šaši pri nas.

Na širših in manj slanih nasipih rasteta v družbi z grmičasto členjačo še močvirska slanovka (Puccinellia palustris) in sodina solinka (Salsola soda).

V globljih jarkih in večjih bazenih najdemo polžasto rupijo (Ruppia

88

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Slanoljubne rastline

MoÄ?virska slanovka

Zakrivljena ozkorepka

Slanoljubne rastline

89

Slanoljubne rastline cirrhosa), ki lahko uspeva v zelo slanih vodah. Je podvodna vrsta, ki nad vodno gladino razvije le cvetove. Številni halofiti imajo mesnate liste, so sočni in v primerjavi z drugimi rastlinami vsebujejo zelo veliko natrijevega klorida. Jeseni se številne slanuše prebarvajo v rdeče-vijolične barve.

Najbolj privlačna slanuša je ozkolistna mrežica z drobnimi vijoličastimi cvetovi in s solnimi žlezami na listih.

Aprila na obrobju Sečoveljskih solin zacveti pri nas redka in izredno zanimiva rastlina, ki ni halofit. To je rimska belvalovka (Bellevalia romana). Je trajnica s čebulico, visoka do 20 cm, z belimi cvetovi v grozdastem socvetju.

Cvetno odevalo je po cvetenju umazano rjavo. Do sedaj je bila Rimska belvalovka znana le s travnika ob letališki stezi letališča v Sečovljah. Zaradi ideje po njegovi širitvi je bil tudi njen obstoj v Sloveniji pod vprašajem. Najdemo jo tudi na Stojbah, kjer raste na bližnjem travniku, kar pomeni, da se vrsta širi iz območja letališča proti jugu. Nedavno je bila rimska belvalovka najdena tudi na Goriškem.

V morju pred Sečoveljskimi solinami, v izlivnem delu reke Dragonje in v večjih solinskih kanalih naletimo tudi na morske trave. So višje rastline z vsemi značilnimi deli telesa: koreniko in koreninami, listi, cvetovi in plodovi. Na prvi pogled še najbolj spominjajo na trave, zato jih tudi največkrat imenujemo kar morske trave. Zelo pogosta med njimi je kolenčasta cimodoceja (Cimodocea nodosa), ki zaide tudi v somornico, kjer pa lahko najdemo tudi veliko bolj redko pravo morsko travo (Zoostera marina).

90

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Slanoljubne rastline

GRMIČASTA ČLENJAČA Sarcocornia fruticosa Tudi grmičasta členjača je sočnica z listi, zakrnelimi do luskic.

Je trajnica, ki ima spodnji del stebla rahlo olesenel. Členjača v času cvetenja zaradi zakrnelosti cvetov ni opazna, saj so drobni cvetovi ugreznjeni v mesnate poganjke in iz njih molijo le prašniki. Jeseni pa zagotovo pritegne našo pozornost , sa se obarva rdeče. Cveti od julija do oktobra.

Slanoljubne rastline

91

Slanoljubne rastline

SINJEZELENI ČLENKAR Arthrocnemum macrostachyum Sinjezeleni členkar je na moč podoben sorodni grmičasti čljenjači, le da ga odlikujejo sorazmerno dolga stebla in bolj sinjezelena barva. Je redkejši halofit bolj suhih tal, nastopa posamično, v večjih grmičih na višjih predelih solin. Neredko ga najdemo tudi v zavetju opuščenih solinarskih hiš na Fontaniggeah. Cveti od julija do septembra.

92

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Slanoljubne rastline

NAVADNI OSOČNIK Salicornia europaea Navadni osočnik je v Sečoveljskih solinah najbolj razširjena slanuša enoletnica. Steblo osočnika je mehko in sočno, zato so ga solinarji uporabljali tudi v prehrani. Iz njega so pripravili okusno solato, ki so ji rekli sburjon. Cveti tako neopazno kot členjača. Cveti od julija do septembra.

Slanoljubne rastline

93

Slanoljubne rastline

KOPJELISTNA LOBODA Atriplex prostrata Kopjelistna loboda je pogosta vrsta, ki naseljuje vse tipe obale, tudi tiste, kjer je človekov vpliv velik. V Sečoveljskih solinah jo najdemo prav povsod. Posebej množično se pojavlja na Fontaniggeah, in sicer ob večjih nasipih.

Prepoznamo jo po kopjastih listih. V oktobru in novembru je seme kopjelistne lobode pomemben vir prehrane številnim zrnojedim pticam. Cveti od julija do oktobra.

94

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Slanoljubne rastline

PRIMORSKI SLANORAD Suaeda maritima Primorski slanorad ali navadna obrežna lobodka je pogost halofit poplavljenih, pa tudi suhih tal. V združbah nima velike pokrovnosti, čeprav jo najdemo skoraj v vseh tipih sestojev. Pogosta je ob vznožju večjih in manjših nasipov ter ob kanalih. V oktobru daje s svojo obarvanostjo Sečoveljskim solinam poseben rdečkast pridih. Cveti od julija do septembra.

Slanoljubne rastline

95

Slanoljubne rastline

SODINA SOLINKA Salsola soda Sodina solinka je rastlina muljastih tal. Ob naši obali je razmeroma redka. Največ je najdemo v Sečoveljskih solinah, kjer pa nikoli ne pokriva večjih površin. Raste ob robovih večjih nasipov, pogosto v družbi s primorskim slanoradom in ozkolistno mrežico. Na manj slanih tleh se pojavlja ozkolistna različica te rastline. Pepel sodine solinke so solinarji v preteklosti uporabljali kot belilo pri pranju. Cveti od julija do oktobra.

96

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Slanoljubne rastline

TOLŠČAKASTA LOBODA Atriplex portulacoides Tolščakasta loboda je trajnica s poleglo rastjo in z belkastimi, usnjatimi, a mesnatimi listi. Uspeva na slanih, vendar bolj suhih tleh. Skupaj z grmičasto členjačo, z mrežico in obmorskim pelinom gradi redko in ogroženo združbo halofitnih trajnic. Tolščakasta loboda je zaradi nekaterih posegov, ki so bili v Sečoveljskih solinah izvedeni v prejšnjem stoletju, izgubila več kot polovico svojih površin v Sloveniji.

Cveti od julija do oktobra.

Slanoljubne rastline

97

Slanoljubne rastline

NAVADNI MORSKI KOPRC Crithmum maritimum Navadni morski koprc je pogosta vrsta, ki jo najdemo na skalnati obali. Uspeva v skalnatih in zidnih razpokah, povsod tam, kjer je še čutiti vpliv morskega pršca. Ker je na slovenski obali in seveda tudi v Sečoveljskih solinah zelo malo skalnatega obrežja, je primerno nadomestno rastišče zidana kamnita obala. V Sečoveljskih solinah ga najdemo posamič le na zunanjem morskem zidu na Fontaniggeah, v kanalu Giassi in ob izlivnem delu kanala Sv. Jerneja. Cveti od junija do julija.

98

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Slanoljubne rastline

OBMORSKA NEBINA Aster tripolium Obmorska nebina je pogosta vrsta ob obali, ne gradi pa večjih sestojev. Je značilna vrsta v somornici. Najdemo jo ob večjih in tudi na manjših solinskih nasipih. Zanimivo je, da posamezni primerki cvetijo tudi pozimi. Cveti od junija do oktobra.

Slanoljubne rastline

99

Slanoljubne rastline

OBMORSKI OMAN Inula crithmoides Obmorski oman je pogosta vrsta, ki raste na skalnati obali. Te pa v Sloveniji v glavnem ni, zato uspeva na antropogeni obali (pristanišča, pomoli ipd.), kjer je precej pogost. V Sečoveljskih solinah ga najdemo na večjih in suhih nasipih, ob večjih kanalih in posamič tudi v ruševinah starih solinarskih hiš. Cveti od junija do septembra.

100

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Slanoljubne rastline

OZKOLISTNA MREŽICA Limonium angustifolium Ozkolistna mrežica je trajnica z močno koreniko, s trajnozelenimi, trdimi in usnjatimi listi ter z drobnimi vijoličastimi cvetovi. Je slanuša s solnimi žlezami na površini listov, skozi katere izloča sol, ki je ob suhem vremenu vidna v obliki kockastih kristalov. Nekoč so jo nabirali zaradi suhega cvetja in jo s tem tudi ogrozili. Cveti od julija do septembra.

Slanoljubne rastline

101

Slanoljubne rastline

MODRIKASTI PELIN Artemisia caerulescens Modrikasti ali obmorski pelin je halofit bolj sušnih tal in je pogost povsod ob obali, posebej še v združbi ozkolistne mrežice na Sečoveljskih solinah. Najdemo ga tudi v družbi s tolščakasto lobodo. Za nepoznavalca sta si rastlini precej podobni. Vonj med prsti zdrobljenega lista pa kaj hitro izda pelin. Cveti od septembra do oktobra.

102

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Slanoljubne rastline

MORSKA NITNICA Spergularia marina Morska nitnica uspeva na bolj suhih blatnih tleh. Nikjer je ni veliko.

V Sečoveljskih solinah jo najdemo na najbolj antropogeniziranih površinah na Leri. Posamezni šopi rastejo na manjših nasipih ali gramoznih nasutjih. Cveti od junija do septembra.

Slanoljubne rastline

103

Slanoljubne rastline

OZKOCVETNA TAVŽENTROŽA Centarium tenuiflorum Ozkocvetna tavžentroža je od 15 do 53 cm visoka enoletnica z značilnimi nežnimi rožnatimi cvetovi. Uspeva bolj okrog nasipov in na dvignjenih mestih Sečoveljskih solin, vendar nikjer ni prav pogosta. V Sloveniji raste le na slanih tleh blizu morja. Cveti od julija do septembra.

104

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Slanoljubne rastline

MORSKO METLIČJE Spartina maritima Morsko metličje je trava, ki uspeva le na muljastih morskih obalah.

Ima značilno sivkasto zelene in uvite liste ter zlato rjava socvetja, v katerih so na več pokončnih oseh enostransko umeščeni prilegli klaski. Je vrsta s predvsem atlantsko razširjenostjo, v Sredozemlju pa je redka. V Krajinskem parku Sečoveljske soline sta dve nahajališči te vrste. Pojavlja se na nekaj mestih ob desnem bregu kanala sv. Jerneja v Seči in obsežneje na izlivnem delu reke Dragonje. Na slovenski obali so danes znana le še nahajališča pri Lazaretu, drugod je izumrla. Cveti od julija do septembra.

Slanoljubne rastline

105

Slanoljubne rastline

OBMORSKO LOČJE Juncus maritimus Obmorsko ločje ali obmorski loček poseljuje trajna morska močvirja (območja s trajno stoječo, vendar plitko somorno do slano vodo).

Pogosto ga najdemo v družbi z ozkolistno mrežico in obmorsko nebino.

Tvori združbo Juncetum maritimi.

Cveti od julija do avgusta.

106

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Slanoljubne rastline

KOLENČASTA CIMODOCEJA Cymodocea nodosa Kolenčasta cimodoceja je »morska trava«, ki uspeva v plitvem morju.

Neredko raste tudi v večjih solinskih kanalih, kjer nudi primerno skrivališče številnim organizmom. Travniki morske trave cimodoceje so izjemnega pomena za številne vrste alg, ribje mladice in druge živali, med drugim tudi za nekatere ogrožene živali, kot je leščur (Pina nobilis). Cveti od julija do septembra.

Slanoljubne rastline

107

Slanoljubne rastline

POLŽASTA RUPIJA Ruppia cirrhosa Polžasta rupija je podvodna vrsta, ki jo zaradi visoke tolerantnosti do soli najdemo v mlakah, solinskih bazenih in solinskih jarkih, kjer je vsebnost morske soli lahko zelo velika. Ima komaj milimeter široke liste, pecelj socvetja je ob zrelosti plodov večinoma razločno polžasto zvit, 4 do 30 cm dolg. V času cvetenja so nad vodo vidni majhni belkasti cvetovi. Je pomembno življenjsko okolje za številne vodne vrste, z njo pa se prehranjujejo tudi race. Cveti od maja do oktobra.

108

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Na tleh in v vodi 109

Na tleh in v vodi

NA TLEH IN V VODI Sečoveljske soline so najbolj znane po pticah. Vendar ptice še zdaleč niso edine solinske prebivalke. V habitatih Sečoveljskih solin prebiva tudi veliko manjših živali in mnoge od njih imajo tu sploh edino prebivališče v Sloveniji. V plitvi slani vodi živijo mnogoščetinci, rakci, školjke, ličinke nekaterih vrst muh in še cela vrsta bitij, ki so vabljiva hrana za ptice. Na območju solin živi nekaj čebeljih vrst, ki jih v Sloveniji najdemo le tu. Poleg solinskih čebel (Pseudapis bispinosa) živijo tu še solinske kukavičje čebele (Pasites maculatus) z rdeče obarvanim zadkom, ki svoja jajčeca odlagajo v gnezda solinskih čebel. Tako poskrbijo za svoj zarod, ne da bi jim bilo treba kopati gnezda in vanje znašati hrano. Rumene cvetove ozkolistne nokote obiskuje več vrst čebel listorezk, tudi redke in pri nas le tu živeče predstavnice vrst Megachile atratula, Megachile burdigalensis in Megachile deceptoria.

Zanimivo je, da tudi na Madžarskem naseljujejo območja s slanimi tlemi. Med njimi se spreletavajo koničaste čebele vrste Coelioxys polycentris, ki kot kukavice odlagajo jajčeca v tuja gnezda. Zadek njihovih samic je zožan v konico, s katero predrejo steno gnezda čebel listorezk, da lahko vanj odložijo svoje jajčece.

Slanoljubne rastline v solinah gostijo tudi več vrst rastlinojedih stenic. Na trstju živijo nenavadni pajčji škržatki (Caliscelis wallengreni) in kratkokrile vitke stenice (Dimorphopterus blissoides). Po vlažnem solinskem blatu tekajo obrežne stenice (Halosalda lateralis).

Sečoveljske soline za stalne prebivalce, ki preživijo na bolj ali manj golih, slanih tleh večino svojega življenja, niso najbolj gostoljubne.

Tako se mali sesalci na solinah v nasprotju s svojimi večjimi sorodniki, ne morejo izogniti številnim nevšečnostim. V solinah živijo vrtna rovka (Crocidura suaveolens), jež (Erinaceus concolor), belonoga miš (Apodemus sylvaticus), hišna miš (Mus domesticus), pritlikava miš (Micromys minutus), črna podgana (Rattus rattus) in etruščanska rovka (Suncus etruscus), opazili pa so tudi nekatere redke vrste netopirjev.

Sledovi v mehkem solinskem blatu pričajo tudi o prisotnosti divjega prašiča, srnjaka, jazbeca in lisice. V Sečoveljskih solinah ni veliko vrst plazilcev. Med kuščarji je najbolj pogosta poljska primorska kuščarica (Podarcis sicula campestris), ki živi na solinskih nasipih in med razvalinami solinskih hiš. Od kač živijo v solinah le črnica (Hierophis viridiflavus carbonarius), navadni gož (Elaphe longissima) in kobranka (Natrix tesselata).

Na bregovih Dragonje in v sladkovodnem močvirju ob Rudniku v

110

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Na tleh in v vodi

Mnogo halofilnih mikroorganizmov vsebuje veliko karotenoidnih pigmentov in kot rezultat njihove prisotnosti se voda pogosto obarva rdeče rjavo. Veliko vlogo pri tem ima zelena enocelična bičkasta alga Dunaliella salina, ki pri visokih slanostih proizvaja oranžno obarvane pigmente β-karotene, s katerimi se zavaruje pred škodljivimi sončnimi UV žarki. Visokim koncentracijam soli se Dunaliella upira s tem, da v celicah kopiči velike količine glicerola.

Sečovljah se pojavlja želva sklednica (Emys orbicularis).

Dvoživk v solinah, zanje tako neugodnem življenjskem prostoru, pravzaprav ni. Posamezne krastače (Bufo bufo), rosnice (Rana dalmatina) in zelene rege (Hyla arborea) najdemo le na solinskem obrobju – ob letališču in na Stojbah, kjer živi tudi navadni pupek (Triturus vulgaris).

Značilna vrsta solinskih bazenov je solinski rakec (Artemia parthenogenetica), komaj centimeter velika živo rdeča vrsta planktona.

Na visoko slanost vode v bazenih je prilagojena tudi riba solinarka (Aphanius fasciatus). V vodi sta pogosti tudi obrežna rakovica (Carcinus aestuarii) in škardobola (Upogebia pusilla). Številni kanali, ki so povezani z morjem in vanje doteka hrana, gostijo stotine brancinov in orad, ki pa še zdaleč nista edini ribji vrsti. Vode v bazenih in kanalih Sečoveljskih solin so bogate tudi z mehkužci ter drugimi nevretenčarji.

Na tleh in v vodi

111

Na tleh in v vodi

Močno slano vodo v solinah naseljujejo številni enocelični organizmi, kot npr. Dunaliella salina. Na fotografiji (rdeče) so njene aplanospore.

Naravna slana jezera, solinski bazeni, v katerih pridobivajo sol iz morske vode in druga slana okolja se v poletnem času pogosto prelivajo v živo rdeče-oranžnih barvnih odtenkih. To obarvanost povzročajo po naseljenosti številčni mikroorganizmi, ki so se prilagodili življenju v zelo slanih okoljih. Predstavljajo pomemben del ekosistema slanih okolij, saj so temelj prehranjevalne verige. Raznoliki svet mikroorganizmov, ki se nam odkrije šele s pogledom skozi mikroskop, sestavljajo preproste enocelične bakterije arheje iz družine Halobacteriaceae in halofilne eubakterije Salinibacter ruber, enocelične alge, kot je Dunaliella salina ter večcelične nitaste cianobakterije, med katerimi prevladuje Microcoleus chthonoplastes. Kljub podatkom iz literature, da je okolje v Sečoveljskih solinah preveč slano, da bi tam uspevale glive, jih tam najdemo.

112

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Na tleh in v vodi

SOLINSKI RAKEC Artemia parthenogenetica V slani mlaki in močno slani vodi solinskih bazenov (do 28° Bé) živijo solinski rakci. V ugodnih razmerah se njihovo število zelo hitro poveča, saj se razmnožujejo z enospolnim razmnoževanjem. Hranijo se z drobnimi enoceličnimi algami. Njihova odporna jajčeca, pomešana s posušenim blatom, lahko preživijo neugodne čase na suhem.

Na tleh in v vodi

113

Na tleh in v vodi

SLANARICA Ephidra macellaria Med vsemi dvokrilci so vsekakor izjemno zanimive prav muhe iz skupine slanaric, ki živijo v povsem skrajnih življenjskih razmerah. Muha slanarica živi v najbolj slanih bazenih in lužicah solin, kjer se zbirajo tisočeri roji teh rastlinojedih muh. Ličinke živijo v vodi, medtem ko so odrasle muhe povsem kopenske. Ličinke se v morju prehranjujejo z diatomejami, v Sečoveljskih solinah pa tudi z zelenimi algami ter predvsem s petolo. Že kratek čas, ko so kristalizacijske grede na suhem zadošča, da odrasle muhe v petolo odložijo nešteto jajčec, iz katerih se v kratkem času razvijejo ličinke muh slanaric.

114

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Na tleh in v vodi

OBREŽNA RAKOVICA Carcinus aestuarii Obrežna rakovica je razširjena po vsem Sredozemlju. Živi v vodah z različno slanostjo, tudi v solinah, kjer se v plitvi vodi solinskih bazenov hrani z drobnimi rakci, polži, mnogoščetinci in tudi malimi ribicami, sama pa je priljubljen plen vodnih ptic. V Sečoveljskih solinah je pogosta v manjših in večjih kanalih, slanih lužah ter v bazenih.

Na tleh in v vodi

115

Na tleh in v vodi

SOLINARKA Aphanius fasciatus Ta do 5 cm velika in prečno progasta ribica živi v solinah, pa tudi v jarkih ob morju in na izlivnih delih rek. Hrani se s solinskimi rakci in drugimi manjšimi nevretenčarji. Ima podolgovato in bočno sploščeno telo. Samec in samica se ločita po obarvanosti. Samčki so zelo pisani, prečno progasti, imajo rumene plavuti, na repni plavuti je izrazita pokončna temna proga. V poletnem času je teh rib v solinah več sto tisoč. V tem času jih veliko pogine. Z njimi se prehranjujejo tudi čaplje in galebi. Zimo preživijo zarite v mehkem solinskem blatu ali pod gosto algasto preprogo.

116

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Na tleh in v vodi

PAJČJI ŠKRŽATEK Caliscelis wallengreni Na trstičju ob robu solin živijo pajčji škržatki. Njihove listasto odebeljene prednje noge spominjajo na pajkove. Da bi bila škržatkova podobnost s pajki še večja, imajo tudi pokrnela krila. V čem je pomen te preobleke, lahko le ugibamo, morda so na ta način škržatki varnejši pred plenilskimi pajki skakači, ki jih zamenjujejo za svoje vrstnike. Pegasta samica pajčjega škržatka se močno razlikuje od progastega samca. V nevarnosti ne skoči s trsta, saj bi se lahko znašla v vodi. Samec pajčjega škržatka ima v primerjavi s samico prednje noge še močneje listasto odebeljene in črno obarvane, kar verjetno pomeni, da jih uporablja za sporazumevanje med spolnim vedenjem ali med merjenjem z drugimi samci.

Na tleh in v vodi

117

Na tleh in v vodi

OSA GREBAČA ZIDARKA Sceliphron caementarium Ose grebače zidarke gradijo zarodne celice svojega gnezda iz vlažnega blata, nabranega ob vodi. Pritrdijo jih na različne podlage, kot so skale, veje in zgradbe. V pripravljene lončke znosijo majhne mlade pajke. V celico odložijo svoje jajčece in jo zaprejo z blatom. Vrsto, ki so jo v Evropo zanesli iz Severne Amerike, so v Sečoveljskih solinah prvič našli leta 1996. Kjer se pojavi, se ponavadi zmanjša številčnost domačih vrst os zidark.

118

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Na tleh in v vodi

SOLINSKA ČEBELA Pseudapis bispinosa Na nasipih med solinskimi polji se odpirajo vhodi v rove solinskih čebel, ki svoja gnezda kopljejo v tla. Vsaka samica izkoplje svoje gnezdo, zato na solinskih nasipih nastajajo čebelje naselbine s stotinami čebeljih rovov. Nad gnezdišči letajo samci, ki iščejo mlade samice.

Samice se vračajo s paše, njihove noge pa so obtežene s pelodom.

Na tleh in v vodi

119

Na tleh in v vodi

SOLINSKA OBREŽNA STENICA Halosalda lateralis Bregovi vodnih površin in rahlo namočena tla so življenjsko okolje obrežnih stenic, ki v nemirnem teku in z velikimi očmi iščejo svoj plen. Sodijo med najprvotnejše stenice, z mnogimi primitivnimi značilnostmi. Solinske obrežne stenice so zelo različno obarvane; najdemo lahko takšne s skoraj povsem svetlimi ali povsem temnimi krili, večina pa ima temne in svetle lise.

120

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Na tleh in v vodi

KRPASTA GRABEŽLJIVKA Empusa fasciata Med kopenskimi žuželkami je vsekakor zanimiva krpasta grabežljivka, vrsta bogomolke, ki živi le v najtoplejših predelih Primorja. Krpasta grabežljivka ali resastotipalka bogomolka je mediteranska vrsta in je razširjena na termofilnih, skeletnih pobočjih kraškega roba in slovenske obale. Je ena najlepših vrst na jadranski obali, zaradi zaraščanja Kraškega roba in degradacije obalnih nahajališč pa je velika nevarnost, da pri nas izumre. Omejena je na zelo majhna nahajališča, na katerih je le nekaj primerkov. Najdemo jo tudi v Sečoveljskih solinah.

Na tleh in v vodi

121

Na tleh in v vodi

PRIMORSKA PLENILKA Decticus albifrons Primorska plenilka je največja pri nas živeča dolgotipalčnica in lahko ugrizne tudi človeka.

Najdemo jo v obmorskih krajih, v solinah, in sicer v njenih izrazito suhih predelih, na nasipih v solnih poljih in na brežinah prekopov. Dejavna je podnevi in jo najpogosteje vidimo viseti z glavo navzdol na steblikah ruderalnih rastlin, npr. na medeni detelji. V večjem številu se pojavi v juliju, videvamo pa jo do jeseni.

Oglaša se zelo visoko in sprva obotavljivo, tako da lahko njeno oglašanje celo zamenjamo za ptičje petje, potem vse glasneje, dokler s škripajočim glasom napeva ne sklene.

122

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Na tleh in v vodi

MALINOVORDEČI KAMENJAK Sympetrum fonscolombii Kačji pastirji iz rodu kamenjakov so dobili rodovno ime po tem, ker radi sedajo na ogreta mesta na tleh. Tudi malinovordeči kamenjak se spreletava nizko pri tleh in si za postanek izbira pritlehne rastline.

Je izrazito pionirska vrsta, ki živi ob občasnih vodah, katerih bregovi so poraščeni z redkim rastlinstvom. Minljivost voda njegovo ličinko priganja k hitrim preobrazbam, ki jih nizka in topla voda še pospešuje.

Voda v solnih bazenih je posebno spomladi in jeseni zaradi dežja dovolj somornična, da zagotavlja tej vrsti kačjega pastirja hiter in uspešen razvoj.

Na tleh in v vodi

123

Na tleh in v vodi

PRIMORSKA KUŠČARICA Podarcis sicula Primorska kuščarica živi predvsem na našem flišnatem obrežju in jo v Sloveniji le izjemoma najdemo tudi na apnencu. V Sečoveljskih solinah je pogosta na solinskih nasipih in poteh, ob objektih in v ruševinah starih solinarskih hiš. Po hrbtu ima najrazličnejše zelene in rjave odtenke z več temnimi progami in lisami, ki progavost samo nakazujejo. Tako kot večina kuščaric je tudi primorska kuščarica razširjena le v najtoplejših predelih Slovenije.

124

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Na tleh in v vodi

KOBRANKA Natrix tessellata Kobranka je bližnja sorodnica belouške. Ko odraste meri v dolžino 125 cm. Po zgornji strani je olivno siva do sivorjava in zabrisano temno rjavo kockasta. Je vitkega života, ima drobno glavico in nekoliko privihane nosnice. Je vodna kača, vendar je tudi na kopnem izredno hitra in urna. Spomladi, v času parjenja, lahko na vejah obvodnih grmov in dreves vidimo cele klopčiče kobrank. V nevarnosti se vede podobno kot belouška, le da včasih hlini mrtvo žival. Kobranka nikoli ne ugrizne. Če jo primemo, izprazni žleze smrdljivke in izbrizga blato. Živi v jarkih in prekopih s sladko in somorno vodo.

Na tleh in v vodi

125

Na tleh in v vodi

ČRNICA Hieropus viridiflavus carbonarius Črnica je črna podvrsta pisane poljarice in živi v Slovenskem primorju, Istri in Dalmaciji. Je izredno hitra in urna ter v obrambi zelo popadljiva vrsta. Če je razdražena, hitro in krepko ugrizne ter ne popusti zlahka. Je dnevna vrsta, ki se zadržuje v suhih, kamnitih in poraščenih predelih. Neredko jo najdemo ob starih zidovih.

V Sečoveljskih solinah se zadržuje v ruševinah solinarskih hiš na Fontaniggeah, srečamo pa jo lahko tudi na območju kristalizacije na Leri.

126

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Na tleh in v vodi

MOČVIRSKA SKLEDNICA Emys orbicularis Močvirska sklednica je edina slovenska avtohtona sladkovodna želva.

Najpogosteje jo srečamo na Ljubljanskem barju, v Beli krajini in na obrobju Sečoveljskih solin, najdemo pa jo tudi v drugih predelih Slovenije. Živi v stoječih in počasi tekočih celinskih vodah z redkim obrežnim rastlinjem. Najlažje jo opazimo, medtem ko se sonči na obrežju, vendar je izredno plaha in se že ob najmanjšem znaku za preplah požene v vodo. Ljudje jo zamenjujejo s precej bolj pogosto neavtohtono rdečevratko Trachemys scripta, ki je veliko bolj agresivna in poleg ostalega vztrajno izrinja močvirsko sklednico. Večino časa preživi v vodi, kjer lovi svoj plen. Živi tudi do 120 let.

V Sečoveljskih solinah živi nekaj deset primerkov na območju sladkovodnega močvirja ob rudniku.

Najdemo jo tudi ob izlivnem delu reke Dragonje in v Stojbah.

Na tleh in v vodi

127

Na tleh in v vodi

POLJSKI ZAJEC Lepus europaeus Dolgouhec je pravi življenjski mojster. Skromen, prilagodljiv in žilav.

S svojo čuječnostjo in previdnostjo si zna vedno poiskati varen kotiček in odnesti celo kožo. Nekoč je bil na območju Sečoveljskih solin bolj pogost; podnevi je počival kar v ruševinah starih solinarskih hiš.

Danes pa v soline zaidejo le posamezni primerki, ki živijo na obrobju, v okolici Stojb.

128

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Na tleh in v vodi

LISICA Vulpes vulpes Vse človekove slabosti in značajske napake so literati pripisovali rdečedlakemu zvitorepcu. Med ljudmi velja za mojstra zvijač in pretkanosti. Na območju parka živi nekaj osebkov, ki plenijo jajca in mladiče tamkajšnjim gnezdečim pticam, zato med ornitologi ne uživajo ravno pretiranega ugleda.

Na tleh in v vodi

129

Na tleh in v vodi

NAVADNA BELONOGA MIŠ Apodemus sylvaticus Miši so najobsežnejša in nadvse spremenljiva skupina glodalcev.

Miši iz rodu Apodemus (belonoge miši), kamor uvrščamo tudi navadno belonogo miš, so srednje velike miši z rjavim hrbtom.

Pri nas je splošno razširjena, od morske obale do približno 1000 m nadmorske višine. V Sečoveljskih solinah je pogosta in živi na solinskih nasipih in med ruševinami solinarskih hiš.

130

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Ptice v solinah 131

Ptice v solinah

PTICE V SOLINAH Ko so v Slovenski Istri, pa tudi širše v Sredozemlju zaradi vse večje urbanizacije začeli krčiti vodna telesa, so Sečoveljske soline z leti pridobivale na pomenu glede prebivališča ptic. Veliko vlogo ima pri tem tudi opustitev pridobivanja soli v južni polovici solin. Solinarji resda niso več pobirali soli, a so še vedno vzdrževali nasipe in skrbeli za primerno uravnavanje gladine vode v solinskih bazenih ter tako ohranjali različna življenjska okolja. Svoje so naredili tudi procesi naravnih sil. Izoblikovali so množico podobnih, a dovolj različnih okolij, ki so jih naselile ptice z različnimi prehranjevalnimi in gnezdilnimi zahtevami. Morska voda, ki se po solinskih kanalih pretaka globoko v notranjost solin, prinaša v solinske bazene veliko hrane, ki jo v plitvih bazenih opuščenega dela solin ptice lahko prebirajo.

To so predvsem planktonski organizmi, drobni nevretenčarji in ribje mladice. Spomladi pa soline, ki so za ptice razširjena meja kopnega in morja, postanejo pomembno gnezdišče za mnoge pernate živali.

V Sečoveljskih solinah je bilo doslej ugotovljenih že več kot 280 vrst ptic, nekaj več kot 40 jih tu tudi gnezdi.

Najmanj 2 vrsti imata tu svoje edino gnezdišče v Sloveniji, precej pa je lokalnih gnezdilk, ki razen v Sečoveljskih solinah, gnezdijo le še na nekaterih drugih mestih. Še bolj kot za gnezditev so Sečoveljske soline pomembne za prezimovanje in selitev ptic. Ker ležijo ob sredozemski obali in imajo značilno submediteransko klimo z milimi zimami, privabljajo mnoge prezimovalce iz severnejših krajev, obenem pa so v nacionalnem merilu edinstveno življenjsko okolje. Prezimujoče in seleče se vrste ptic so tu najštevilnejše na slovenski obali in v Sloveniji nasploh. V času spomladanskega preleta je vrvež večji, saj se pticam mudi v svoja gnezdišča. Jeseni je selitev bolj raztegnjena in zato manj opazna.

132

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Ptice v solinah

MALA BELA ČAPLJA Egretta garzetta Ta elegantna ptica s popolnoma belim perjem je dolga 56 centimetrov. Svatovsko perje ima še ozaljšano: peresa na hrbtu so podaljšana, zatilje pa krasi nekaj dolgih peres. Kljun in noge so črni, le prsti so rumeni in zato dobro vidni tudi med letom. Nepoznavalci jo lahko zamenjajo z veliko belo čapljo, ki je precej večja in ima rumen kljun ter črne prste. Mala bela čaplja je med tremi vrstami čapelj najpogostejša in se v Sečoveljskih solinah redno pojavlja.

Pri nas so male bele čaplje prek leta najpogostejše ob obali, predvsem v solinah. Najštevilnejše so jeseni, v večjem številu pa se pojavljajo tudi pozimi. Da je mala bela čaplja že dolgo običajna vrsta Sečoveljskih solin, lahko razberemo iz zapisov Bernarda Schiavuzzija s konca 19. stoletja. Prilagoditev na to življenjsko okolje ji omogoča tudi posebna žleza, ki jo ima v kljunu. Z njeno pomočjo se znebi odvečne soli, ki se ji nabere pri lovu v slani vodi.

Ta čaplja v Sloveniji ne gnezdi, čeprav se nekatere ptice poleti pojavljajo v svatovskem perju. Na temenu in po hrbtu ima tedaj podaljšana peresa. V Sečoveljskih solinah se zadržuje vse leto. Posamezne ali v majhnih skupinah se hranijo v plitvo poplavljenih solnih poljih ali na robu kanalov.

Ptice v solinah

133

Ptice v solinah

PLAMENEC Phoenicopterus ruber Plamenec je zelo velika ptica. V dolžino zraste do 130 centimetrov, samice so ponavadi manjše od samcev. Belo, rožnato nadihnjeno perje je na perutih črno. Krovno perje je pri odraslih pticah škrlatno rdeče. Mladi osebki so bolj sivih, neuglednih barv. Rumene oči, ki so v primerjavi z glavo zelo majhne, obroblja karminasto rdeč očesni kolobar. Dolg, navzdol ukrivljeni kljun odraslih ptic je rožnato rdeč s črno konico na pregibu, pri mladih pticah pa svetlo siv s črno konico.

Izjemno dolge noge so karminasto rdeče, noge mladih osebkov pa temno sive. Tudi vrat je zelo dolg. Leti z iztegnjenimi nogami in vratom.

Plamenec se v Sečoveljskih solinah pojavlja občasno. Pričakujemo lahko, da bo tovrstnih obiskov v prihodnje več.

134

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Ptice v solinah

DUPLINSKA KOZARKA Tadorna tadorna Dolga je do 61 centimetrov in se kot večina polgosi po velikosti uvršča med gosi in race. Ima kratek in debel karminasto rdeč kljun ter mesno rdeče noge. Po glavi in zgornjem delu močnega ter postavnega vratu je črna, z zelenim kovinskim sijajem. Čez prsi in spodnji del vratu se razteza bel komat, takoj za njim pa rjav trak, ki prehaja v belino.

Spola sta enako obarvana, vendar so samice ponavadi manjše od samcev; ti imajo na kljunu okroglo rdečo grbico. Živi predvsem ob blatnih in peščenih morskih obrežjih, v solinah in na slanih jezerih.

Gnezdi v zemlji, v kunčjih rovih in votlinah drugih živali, včasih tudi v zidovih opuščenih stavb. Večinoma se tu ustavijo na preletu že v aprilu.

Posamezni primerki pa ostanejo vse do konca junija. Od julija pa vse do septembra jih bomo v Sečoveljskih solinah zaman iskali, saj so v tem času v svojih severnih golitvenih območjih. Nekateri osebki tudi prezimujejo. Sečoveljske soline so edino znano gnezdišče te vrste v Sloveniji.

Ptice v solinah

135

Ptice v solinah

POLOJNIK Himantopus himantopus Dolg je 38 centimetrov. Perje je po spodnjem delu telesa belo, po hrbtu in perutih pa črno. Telo nosijo tanke in dolge rožnato rdeče noge. Kljun je tanek, dolg in raven. Oči so velike in karminasto rdeče.

Navadno leti nizko nad vodo. Noge so rahlo spuščene, včasih zložene in iztegnjene nazaj. Med letom se tudi oglaša. Zaradi svojevrstnega videza ga ne moremo zamenjati z nobeno drugo ptico.

Je ena najznačilnejših ptic sredozemskih solin in gnezdi ob obrežjih, v poplavljenih solinskih bazenih, na manjših, nizkih, skromno poraščenih solinskih nasipih. Gnezdo si naredi na travnati, halofitni ruši ali na blatu, blizu vode ali na njej.

V Sloveniji je začel gnezditi šele v začetku 90. let prejšnjega stoletja in to v Sečoveljskih solinah. Tu je polojnikovo edino najpomembnejše gnezdišče v Sloveniji. Več deset parov gnezdi v solnih poljih ali na manjših nasipih, ki jih preraščajo slanuše. Iz prezimovališč se k nam vrnejo v začetku marca, soline pa zadnji zapustijo sredi septembra.

Večinoma gnezdi kolonijsko. Polojnik je v sredozemskih solinah pravi pokazatelj ustreznega upravljanja z vodnim režimom in tradicionalnega solinarstva.

136

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Ptice v solinah

SABLJARKA Recurvirostra avosetta Sabljarka svoj značilni navzgor zakrivljeni kljun, po katerem je dobila ime, nosi tako, kakor da je nataknjen na majhno in bleščečo glavo.

Meri 43 centimetrov. Glava, zatilje in konci peruti so črni, drugače je povsem bela. Ima rdečkasto-rjave oči.

Sabljarko v Sečoveljskih solinah srečujemo večinoma na preletu, ko v plitvih bazenih s kljunom prečesava vodo. Posamezni osebki se tu pojavljajo tudi v zimskem času. V Sečoveljskih solinah gnezdi, vendar neredno.

Ptice v solinah

137

Ptice v solinah

BELOČELI DEŽEVNIK Charadrius alexandrinus Beločeli deževnik je dolg do 16 centimetrov. Kljun in noge so temni.

Perje na čelu je belo in se od zatilja in temena, kjer je perje svetlo rjavo, loči s črno črto. Na vsaki strani prsi ima temno liso, po čemer se razlikuje od malega in komatnega deževnika, ki imata komat čez prsi sklenjen.

Gnezdo je preprosta kotanjica v tleh, obložena s koščki lupin školjk in polžev, včasih je iz drobnega kamenja in blatnega drobirja.

Beločeli deževnik je ptica slanišč; ob obalah Atlantika in Sredozemlja se pojavlja na peščinah, blatnih poljih in v solinah, v Panonski nižini pa tudi v slanih stepah. Sodi med ogrožene vrste v Evropi, v Sloveniji pa tudi med zelo redke gnezdilke.

Najpomembnejše gnezdišče so Sečoveljske soline. Tu gnezdi nekaj deset parov te vrste. Pozimi se umakne v toplejše kraje Sredozemlja, posamezni osebki ali manjše skupine pa prezimujejo tudi v Sečoveljskih solinah.

138

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Ptice v solinah

ČRNA PROSENKA Pluvialis squatarola Dolga je 28 cm. V svatovskem perju je črno teme obrobljeno z belino, ki sega od čela do tilnika. Po zgornji strani je peščeno rjava, le trtica je bele barve. Rep je kratek, s širokim črnim pasom na koncu. Na konicah so peruti črne. Črn je tudi trebuh in podpazdušno perje, ki se vidi tudi v zimski preobleki, ko je črna prosenka bolj bledih, sivih odtenkov. Črno prosenko v solinah nemalokrat izda njeno značilno oglašanje.

Opazujemo jo lahko posamič ali v manjših skupinah, večinoma na polojih ob izlivu Dragonje, kot tudi na manjših in neporaslih solinskih nasipih. V Sečoveljskih solinah se pojavlja na prezimovanju, posamezne osebke pa lahko opazujemo čez vse leto. Pogosta je v mesecu oktobru in novembru, ko jo lahko opazujemo v družbi s prodniki.

Ptice v solinah

139

Ptice v solinah

RDEČENOGI MARTINEC Tringa totanus Dolg je 28 centimetrov. Na zgornji strani ima sivkasto rjavo perje s črnimi lisami, nad repom pa belo s temnimi prečnimi progami.

Na spodnji strani je vse leto bel, le na vratu in zgornjem delu prsi ima goste vzdolžne proge. Peruti so belo obrobljene. Kljun je rdeč, njegova konica pa je črna. Rdeče so tudi noge, ki po barvi še najbolj spominjajo na togotnikove. V zraku je rdečenogi martinec od vseh pobrežnikov videti najbolj kontrastno črno-belo obarvan. Zanj je značilna tudi trikotna belina trtice. Zamenjamo ga lahko s črnim martincem v zimskem perju in s togotnikom.

V Sečoveljskih solinah se zadržujejo posamič čez vse leto. V večjem številu se pojavljajo v času preletov, na letovanju in na prezimovanju.

Je najštevilnejši izmed martincev, ki prezimujejo v Sloveniji, čeprav je njegovo pojavljanje omejeno le na primerna prebivališča ob morski obali. Prezimujoči rdečenogi martinci v Sečoveljskih solinah predstavljajo pomemben del severnojadranske populacije. Občasno gnezdi tudi v Sečoveljskih solinah.

140

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Ptice v solinah

ZELENONOGI MARTINEC Tringa nebularia Dolg je nekaj več kot 30 centimetrov. Ima značilen dolg in tanek, nekoliko navzgor zavihan črnkasto zelen kljun. Zgoraj ima rjavo črno do sivo perje, ki je ozko belo obrobljeno. Trtica je bela daleč navzgor proti hrbtu. Bel je tudi rep, ki je prečno progast oziroma pasast. Spodaj je bel, le na prsih ima črne podolgovate proge in lise. Temno siva zgornja stran se dobro loči od svetlejše spodnje strani.

Ima rjave oči in sivo zelene noge.

Zelenonogi martinci se v Sečoveljskih solinah zadržujejo posamič čez vse leto.

Največ jih je tu v času jesenskih preletov, ko lahko naštejemo tudi do 100 osebkov.

Nekateri tu tudi prezimijo.

Ptice v solinah

141

Ptice v solinah

SPREMENLJIVI PRODNIK Calidris alpina Velik je kot srakoper, saj meri 18 centimetrov. Svatovsko perje je na zgornji strani rjasto rjavo, na prsih belo s temnimi progami, na trebuhu pa črno. Perje je belo tudi na bokih in podrepju. Zimsko perje je sivkasto rjavo, spodaj sivo s črnimi progami, drugače pa povsem belo. Nad rjavimi očmi je bela črta. Trtica je temna. Črn kljun je dolg in šele v zadnji tretjini rahlo zapognjen navzdol. Noge so črne.

Spremenljivi prodnik je poleg malega prodnika najštevilnejši predstavnik svojega rodu. V nekaterih selitvenih viških je bilo opaženih tudi nad 300 ptic te vrste. Zadržuje se v plitvih in blatnih solinskih bazenih, kjer družno z drugimi vrstami prodnikov in deževnikov vtika svoj kljun v blato.

142

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Ptice v solinah

SRPOKLJUNI PRODNIK Calidris ferruginea Dolg je do 19 cm in je podoben spremenljivemu prodniku, le da ima daljše noge, bolj ukrivljen in daljši rdečkasto-rumen kljun, ki je na koncu črn . Ko gnezdi je po spodnji strani rjasto rdeč, po zgornji pa rdeče rjav s črnimi lisami. Ima rjave oči, s svetlim očesnim kolobarjem in žafranovo rumene noge. Nad repom je bel. V zimskem perju je sivo rjav, s svetlejšimi peresnimi robovi, po spodnji pa strani bel.

Bela je tudi trtica.

Srpokljuni prodnik se v Sečoveljskih solinah ustavi na spomladanskem preletu od marca do maja.Jeseni pa se tu zadržuje med avgustom in septembrom.

Zadržuje se posamič ali v manjših skupinah skupaj s Temminckovimi, malimi in spremenljivimi prodniki.

Nemalokrat pa je lahko popolnoma sam. V aprilu in maju so srpokljuni prodniki že v bolj ali manj svatovskem oblačilu, zato ga težko zamenjamo s katero koli drugo vrsto prodnika.

Ptice v solinah

143

Ptice v solinah

MALI PRODNIK Calidris minuta Je najmanjši med pri nas pojavljajočimi se prodniki, saj meri komaj 13,5 cm. V svatovskem perju je zgoraj rdečkasto-rjav s črnimi in belimi lisami. Nad repom, spodaj in po straneh je bel, po licih siv in rjavkast.

Perje, ki je v času gnezditve rdeče rjavo, je v zimskem obdobju sivo rjave barve. Kljun in noge so črni. Je zelo podoben le nekaj večjemu Temminckovemu prodniku, s katerim ga lahko zamenjamo, vendar ima mali prodnik veliko bolj izrazit luskast vzorec perja, medtem ko je Temminckov bolj sivih tonov in nima črnih nog.

Prodniki so skupina ptic, ki je v veliki meri odvisna od plitvih blatnih polojev, solinskih bazenov in slanih močvirij, saj se tam tudi večinoma prehranjujejo.

Na območju Sečoveljskih solin se na preletu mali prodniki ustavljajo v skupinah do nekaj deset osebkov, v nekaterih letih tudi do 500 osebkov. Posamezni tudi prezimujejo.

144

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Ptice v solinah

TOGOTNIK Philomachus pugnax Dolg je do 29 centimetrov, samica je kar za tretjino manjša od samca.

Pozimi imata oba enako perje: na zgornji strani je sivo rjavo z rjavo črnimi lisami, na trebuhu pa belo. Togotnik je znan po svojem svatovskem perju. V gnezditvenem času mu namreč požene »turnirska« obleka – pokončen pernat ovratnik različnih oblik in barv. Kljun je črno-rjav, pri nekaterih osebkih tudi oranžen ali zelenkasto rumen.

Oči so rjave, noge pa oranžne. V vseh letnih časih imata oba spola hrbet obarvan v vzorcu ribjih lusk. Temna krovna peresa imajo namreč svetel rob. Trtica je temna, rep pa je ob straneh bel. Togotniki se na območju Sečoveljskih solin pojavljajo redno. Videvamo jih od sredine februarja pa vse tja do maja. Na spomladanskem preletu so dokaj pogosti. Nemalokrat so v družbi z močvirskimi martinci in črnorepimi kljunači. Pri nas ne prezimujejo, občasno lahko posamezni primerki ostanejo pri nas vse tja do novembra.

Ptice v solinah

145

Ptice v solinah

RUMENONOGI GALEB Larus michahellis Dolg je do 56 centimetrov. Na hrbtu in perutih ima svetlo sivo do modro perje, prvi dve letalni peresi sta povsem črni z belo konico.

Drugače je galeb povsem bel. Kljun je rumen in zelo močan, njegov zgornji del je proti koncu ukrivljen čez spodnjo polovico, kjer je rdeča lisa. Oči so rumenkaste z rdečo obrobo. Noge odraslih ptic so rumene, mladih pa sive do rahlo rožnate. Mlade ptice imajo pretežno rjavo perje, umazano belo glavo in trup ter črn kljun. Barvo odraslih ptic pridobijo šele v četrtem letu starosti.

Rumenonogi galeb se zadržuje ob morskih obrežjih, ob izlivih večjih in manjših rek, pogosto tudi ob vodah v notranjosti. Hrani se z ribami, glavonožci in drugimi morskimi organizmi, pa tudi z odpadki na smetiščih. Gnezdo je lahko zanikrna plitva kotanjica v nizki vegetaciji ali pa prava mojstrovina, zgrajena iz morske trave in slanuš. Rumenonogi galeb je največja in najpogostejša galebja vrsta v Sečoveljskih solinah.

Tu je tudi njegovo edino večje gnezdišče v Sloveniji. Gnezdečim pticam se poleti pridruži več tisoč osebkov iz sosednjih držav. V zadnjem času se je število rumenonogih galebov povsod v Sredozemlju močno povečalo.

146

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Ptice v solinah

ČRNOGLAVI GALEB Larus melanocephalus Je dobrih 39 cm velik galeb. V zimskem perju je zelo podoben rečnemu galebu Larus ridibundus, ki je le centimeter manjši. Toda izda ga značilno, povsem belo perje. Le hrbet in zgornja stran peruti sta svetlo siva. Ko gnezdi, je glava črna do sredine vratu, okoli oči ima rdeč kolobar. Prav tako krvavo rdeče so tudi noge in kljun. K nam zaidejo po gnezditvi, ko barve glave niso več tako živahne.

V času preleta gostijo Sečoveljske soline nacionalno pomembne populacije različnih vrst. Med drugim tudi črnoglavega galeba, ki se v večjem številu pojavi v avgustu, septembru in oktobru. Takrat se črnoglavi galebi golijo. V Sečoveljskih solinah jih je lahko v enem samem dnevu tudi več kot 600. Redki se tu zadržujejo tudi v zimskem času.

Ptice v solinah

147

Ptice v solinah

MALA ČIGRA Sterna albifrons Mala čigra je najmanjša iz družine čiger, saj meri komaj dobrih 20 centimetrov. Dolge in ozke peruti jo naredijo v letu nekoliko večjo.

Po barvi je podobna navadni čigri. Ima značilno belo čelo na črni glavi, rumen kljun s črno konico in rumenkaste noge ter razmeroma kratek, le malo zarezan rep. Trup in peruti so modro sivi. Je odlična letalka, med letom hitro maha s perutmi.

V Evropi gnezdi večinoma ob obalah Atlantskega oceana in Sredozemskega morja, mnogo redkeje pa tudi na prodiščih ob velikih rekah.

Najraje gnezdi na najnižjih, z vodno gladino izenačenih mestih, zaradi česar pa je tveganje gnezditve večje – zakaj, je težko pojasniti. Sodi med ogrožene evropske vrste in izjemno redke gnezdilke v Sloveniji.

Pri nas gnezdi nekaj parov samo v Sečoveljskih solinah. Ta drobna čigra preživi hladno polovico leta daleč ob obalah tropske Afrike. V solinah jo bomo opazili med 15. aprilom in septembrom, in sicer nad plitvim obalnim morjem ali nad solinskimi kanali.

148

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Ptice v solinah

NAVADNA ČIGRA Sterna hirundo Te najobičajnejše čigre ni težko prepoznati. Dolga je dobrih 35 centimetrov. Poleti sta glava in zatilje črna, trup, ramena in peruti pa pepelnato sive. Prsi so bele. Kljun, ki je rahlo ukrivljen navzdol, je rdeč s črno konico. Prav tako rdeče so kratke noge. Oči so rjave, rep je dolg in globoko škarjasto izrezan. Pozimi je čelo popolnoma belo, le oči so nekoliko črno obrobljene. Glava je črno lisasta, kljun je rdeč le ob korenu, noge pa so bledo rdečkaste. Žal pa tako obarvane čigre pri nas ne moremo videti – v obdobju takšne obarvanosti je najverjetneje nekje v Senegalu.

Razpršeno gnezdi po Evropi, v Sloveniji pa le ponekod v severovzhodnem delu, v Škocjanskem zatoku in v Sečoveljskih solinah. Gnezdi kolonijsko, v manjših skupinah ali posamič, na sipinah in peščenih obrežjih, peščenih in prodnatih otokih, v solinah pa na skromno poraščenih nasipih in blatnih otokih. Iz prezimovališč ob obalah Afrike se vrne okrog 25. marca, do konca avgusta pa nas zapustijo vse čigre. V Sečoveljskih solinah gnezdi nekaj deset parov. Poletni nalivi pogosto odplaknejo čigrina jajca z nasipov in otočkov v vodo. Da pa je gnezdilni uspeh še slabši, poskrbijo še lisice, kune in sive vrane.

Ptice v solinah

149

Ptice v solinah

RUMENA PASTIRICA Motacilla flava Dolga je največ 16 centimetrov in ima v primerjavi z drugimi pastiricami razmeroma kratek rep. Samec ima na spodnji strani bleščeče rumeno perje, na hrbtu olivno zeleno. Glava je siva z belo nadočesno črto. Barva glave in vratu se od podvrste do podvrste zelo razlikuje, lahko je tudi povsem črna. Samice so bolj medlih barv. Čeprav so prvotna prebivališča in gnezdišča rumenih pastiric predvsem močvirnati travniki, pa danes gnezdi ob obali v slaniščih, solinah in na območjih zasipavanja. Rumena pastirica je bila nekoč v solinah pogostejša, saj je tu gnezdilo nekaj deset parov, danes pa gnezdi na celotnem območju le nekaj parov.

Naseljuje predvsem suhe predele solin. V času spomladanske selitve jih tukaj počiva tudi več tisoč.

150

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Ptice v solinah

SVILNICA Cettia cetti Dolga je 14 centimetrov in je skoraj tako velika kot domači vrabec. Po zgornji strani je v celoti temno rdeče rjava, po spodnji pa belo sivkasta.

Nadočesna proga je zamazano bela, oči so temno rjave, prav tak je tudi kljun. Noge so rdečkasto rumene. Temno rjav rep je stopničast in močno zaokrožen. Ima razmeroma kratke peruti.

Najraje se zadržuje v močvirnatem svetu, ob rekah, kanalih in jarkih, kjer je dovolj gostega grmovja s tsrtom, v katerem se počuti varno. Je ptica, ki rada zapoje tudi pozimi. Zaradi pritlehnega načina življenja jo bomo vsekakor prej slišali kot videli.

V Sloveniji gnezdi le ob vodah v Primorju. Gnezdo je dobro skrito v goščavi. V Sečoveljskih solinah in okolici je stalnica. Drži se grmovja in trstišča ob Dragonji in kanalu Sv. Jerneja. Najdemo pa jo tudi na območju nekdanjega rudnika v Sečovljah.

Ptice v solinah

151

Ptice v solinah

BRŠKINKA Cisticola juncidis Dolga je deset centimetrov. Perje je na zgornji strani temno rjavo s svetlo do temno rjavimi lisami. Na trtici je rjavo in brez lis, spodaj belkasto, na prsih in straneh pa rahlo rumeno rjavo. Kratek rep je zaobljen s črnimi konicami. Ima zabrisano, medlo očesno črto, bel očesni kolobar in rjave oči. Noge so rdečkasto rumene. To drobceno ptico neizrazitih barv bomo še najlaže prepoznali v zraku: samec se neutrudno zibajoč spreletava in oglaša nad svojim gnezditvenim območjem.

Brškinka velja za redko in lokalno razširjeno vrsto. V Sečoveljskih solinah in okolici je stalnica. Gnezdi tik nad tlemi. Vrečasto gnezdo si splete iz travnih bilk in pajčevine.

Naseljuje večje, široke nasipe in zarasle poti, predvsem ob Dragonji, v Stojbah in kanalu Grande. Kot izrazito turkestanskomediteranska vrsta je občutljiva na ostrejše zime. Hude zime lahko populacijo brškinke povsem uničijo.

152

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Literatura

LITERATURA ALLAS, All About Salt (2004): Salt and Salinas in the Mediterranean. Portugal.

BENČIČ M., E., ŽAGAR, Z., DAHM, H. (2002): Cultural Heritage and Salt Museums: setting up an open-air Salt Museum. ALAS Technical Letter 3.

Ornitološko društvo Ixobrychus. Koper.

BONIN, F., DAHM, H. (2002): Training of Salters: guidelines and general material. ALAS Technical Letter 4. Ornitološko društvo Ixobrychus. Koper.

BRITTON, R., H., JOHNSON, A., R., (1987): An ecological account of a Mediterranean Salina: The Salin de Giraud. Biol. Conserv. 42: 185-230.

CARUSO, S., BELKACEM, N., MAYOL, H., MONBAILLIU, X., MOLINA, P., SIMEONOV, P. & ŠKORNIK, I. (1996): Convenzione di Alghero 1995 sulla biodiversita costiera e marina del Mediterraneo, Edizioni Sole, Colana Mediterranea, Alghero, Sardinia.

CERVIA – COMMACHIO – SEČOVELJSKE SOLINE (2006): Kaj jih povezuje.

Zgibanke. Projekt LIFE Narava. KPSS, Parco delta del Po. Italia.

CIMERMAN – GUNDE, N., OREN, A., PLEMENITAŠ, A. (2005): Mikrosafari. Čudoviti svet mikroorganizmov solin - The Beautiful world of microorganisms in the salterns. DZS. Ljubljana.

DAHM, H. (2002): Marketing of Salt. Marketing of traditionally produced salt: a practitioners guide. ALAS Technical Letter 2. Ornitološko društvo Ixobrychus. Koper.

DERŽEK, P., ČENDAK, D. (2003): Specifikacija pridelka oziroma živila piranska sol. Vloga za priznanje označb geografskega poimenovanja – geografsko poreklo za izdelke Piranska sol. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Urad RS za priznavanje označb kmetijskih pridelkov oziroma živil.

GEISTER, I. (1995): Ornitološki atlas Slovenije. DZS. Ljubljana.

GEISTER, I. (2004): Sečoveljske soline – Sečovlje Saltpans. Kmečki glas.

Ljubljana.

GILDAS, B: (2000): Hommes du Sel. Skol Vreizh. Morlaix.

GILDAS, B: (2001): Bretagne des Marais Salants. 2000 ans d´historie. Skol Vreizh et Gildas Buron. Morlaix.

GREGORI, J. (1976): Okvirni ekološki in favnistični pregled ptičev Sečoveljskih solin in bližnje okolice. Varstvo narave 9: 81-102.

JESENKO, J. (1874): Prirodoznanski zemljepis. Matica Slovenska.

JOGAN, N. (1994): Morske trave slovenskega dela Jadrana. Annales 4/94: 77-82.

JOGAN, N. (2001): Ali je Rupija cirrhosa (Petagna) grande edini slovenski predstavnik tega rodu? Ann. Ser. Hist. Nat. 11, 2 (25): 289-292.

KALIGARIČ, M. (1996): Ogroženost halofitne flore in vegetacije. Narava Slovenije, stanje in perspektive. Društvo ekologov Slovenije, Ljubljana: 113-121.

KINGSTON, K. (1999): Ustvarjanje svetega prostora in feng šu. Založba Iskanja. Ljubljana.

Literatura

153

Literatura KRAČUN, N. (2006): Struktura in aktivnost mikrobne združbe vzdolž slanostnega gradienta v Sečoveljskih solinah. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani.

Biotehniška fakulteta. Ljubljana.

KOLUDROVIĆ, A., FRANIĆ, M. (1954): Sol i morske solane. Zagreb.

KURLANSKY, M. (2002): Salt: A World History, Jonathan Cape, London.

LIPEJ, L., TURK, R., MAKOVEC, T. (2006): Ogrožene vrste in habitatni tipi v slovenskem morju. Zavod RS za varstvo narave. Ljubljana.

MAKOVEC, T. , ŠKORNIK, I. , LIPEJ, L. (1998): Ekološko ovrednotenje in varovanje pomembnih ptic Sečoveljskih solin. Falco (Koper), februar-september, let. 12, št. 13/14, str. 5-48.

MARTINČIČ, A. (1986): Halofiti – kaj so to? Proteus 48: 99-101.

MARTINČIČ, A., WRABER, T., JOGAN, N., PODOBNIK, A., TURK, B., VREŠ, B., RAVNIK, V., FRAJMAN, B., STRGULC KRAJŠEK, S., TRČAK, B., BAČIČ, T., FISHER, M. A., ELER, K., SURINA, B. (2007): MALA FLORA SLOVENIJE: ključ za določanje praprotnic in semenk - 4. dopolnjena in spremenjena izdaja.

Tehniška založba Slovenije. Ljubljana.

MITKOVA-TODOROVA, R. (2002): Traditional Salt-works and tourism: a practitioners guide. ALAS Technical Letter 6. Ornitološko društvo Ixobrychus.

Koper.

NEVES, R., DERŽEK, P. (2002): Restoration of Saltworks. ALAS Technical Letter 5. Ornitološko društvo Ixobrychus. Koper.

OREN, A. (2005): A hundred years of Dunaliella research: 1905–2005. Saline Systems.; 1: 2. Published online 2005 July 4. doi: 10.1186/1746-1448-1-2.

PAŠIĆ, L., GALAN BARTUAL, S., POKLAR ULRIH, N., GRABNAR, M. HERZOG VELIKONJA, B. (2005): Diversity of halophilic archaea in the crystallizers of an Adriatic solar saltern. FEMS Microbiology Ecology 54 (3), 491–498.

PETANIDOU, T., VAYANNI, L. (2002): Saltworks, Cultural Heritage and Local Development: arguments for decision-making. ALAS Technical Letter 7.

Ornitološko društvo Ixobrychus. Koper.

POWERS, JOHN J. EDITOR (1995): EDITORIAL Journal of Food Quality 18 (6), 445–453. doi:10.1111/j.1745-4557.1995.tb00394.x RIHTER, M. (2005): Naše morje – Our Sea. Okolja in živi svet Tržaškega zaliva.

The Environments and Living World of the Gulf of Trieste. Sijart. Piran.

RUFINO, R., NEVES, R. (1992): The effects on wader populations of the conservation of salinas into fish farms. In: M. Finlayson, T. Hollis & T. Davis (eds).

Managing Mediterranean Wetlands and their Birds. Proceed. IWRB. Int. Symp.

Grado Italy: 177-183.

RUFINO, R., SOVINC, A., DAHM, H. (2002): Ecological Management Plans.

Guidelines for drafting and implementation. ALAS Technical Letter 1. Ornitološko društvo Ixobrychus. Koper.

SADOUL, N., WALMSLEY, J., G. CHARPENTIER, B. (1998): Salinas and Nature Conservation. Conservation of Mediterranean Wetlands No. 9, Tour du Valat. Arles.

SOVINC, A. (1994): Zimski ornitološki atlas Slovenije: rezultati zimskega kartiranja ptic članov Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije.

Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 452 str.

154

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Literatura SOVINC, A. (2001): Zavarovana območja kot orodje za ohranjanje biodiverzitete v Sredozemlju. Ann, Ser. hist. nat., , letn. 11, št. 1=23, str. 87-92.

SOVINC, A. (2003): Spoznajmo ptice Sečoveljskih solin. SOLINE Pridelava soli d.o.o., Univerza na Primorskem, Seča, Koper.

STEWART, H., R. (2004): Introduction To Physical Oceanography. Texas A & M University.

VELLEV, J. (2000): Saltproduktion på Læsø, i Danmark og i Europa. Forlaget Hikuin. Højbjerg ŠKORNIK, I. (1992): Importance of existing coastal parks and reserves in Adriatic region. Management of island and coastal ecosystems in the Mediterranean. Programme and abstracts of conference papers. MEDMARAVIS. Chios, Greece. ŠKORNIK, I. (2006): Sto slovenskih ptic. Založba Modrijan. Ljubljana. ŠKORNIK, I. , MIKLAVEC, M. , MAKOVEC, T. (1990): Favnistični pregled ptic slovenske obale. Varstvo narave 16: 49-99. ŠKORNIK, I. , MAKOVEC, T. , LIPEJ, L. (1995): Sečovlje salina - an ornithological assessment of a Slovene coastal wetland. Annales (Koper) , 5, št. 7, str. 89-94. ŠKORNIK, I. , LIPEJ, L. (1998): Sečoveljske soline omogočajo ohranjanje naravne dediščine: slovenski prispevek k evropski zakladnici narave. Delo (Ljubl.), 18.II., let. 40, št. 40, str. 12. ŠKORNIK, I. , MAKOVEC, T. , LIPEJ, L. (2001): Naravna dediščina Sečoveljskih solin. ALAS (PHARE projekti Evropske unije), All about Salt - Vse o soli, Koper: Ornitološko društvo IXOBRYCHUS. ŠKORNIK, I. , ŠVAGELJ, B. , POKLEKA, D., ŠKERLJ, M., ČELIGOJ, A. (2001): Katalog izobraževalnih vsebin na zaščitenih območjih : Od Dragonje do izliva reke Soče - navodila za pripravo in varno izvedbo. Ornitološko društvo Ixobrychus. Koper. ŠKORNIK, I. SOVINC, A., GOGALA, A. (2004): Krajinski park Sečoveljske soline. Ministrstvo za okolje, prostor in Energijo RS. Ljubljana. ŠKORNIK, I. SOVINC, A., GOGALA, A. (2005): Krajinski park Sečoveljske soline. Optični disk (CD-ROM). SOLINE Pridelava soli d.o.o. Portorož. ŠMUC, A. (1980): Ptice Sečoveljskih in Ulcinjskih solin. Diplomsko delo.

Univerza v Ljubljani.

TURK, T. (2007): Pod gladino Mediterana. Založba Modrijan. Ljubljana.

TINARELLI, R. (1990): Risultati dell indagine nazionale sul Cavaliere d´Italia Himantopus himantopus (Linnaeus, 1758) Rich. Biol. Selvagina 87: 104 p.

WALMSLEY, J., G. (1997): Mediterranean Salinas. Distribution, Salt Production & Conservation. (in). Proceedings: Nature & Workmanship, Artificial Wetlands in the Mediterranean Coast. INSULA, UNESCO Building, Paris.

WRABER, T., SKOBERNE, P. (1989): Rdeči seznam ogroženih praprotnic in semenk Slovenije. Varstvo narave 14-15: 9-428.

Literatura

155

Avtorji fotografij Avtorji posameznih fotografij Fotografije: Iztok Škornik Drugi avtorji: Andrej Gogala: 115 zg, sp levo, 117, 119 zg, sp levo, 120 Andrei Daniel Mihalca: 125 sp desno Barbara Kaiser: 121 zg, 124 zg Blaž Šegula: 112 zg Brane Koren: 46, 126 sp Darinka Mladenovič: 129 zg, sp levo Gopal Bhaskaran: 152 zg Hjalmar Dahm: 22sp, 23 zg, 25 Iztok Geister: 114 zg, 116 sp desno, 125 zg, sp levo, 129 sp, 123 sp desno Joaquim Alves Gaspar: 123 zg, sp levo Kristina Gorišek: 59 sp Marjan Cigoj: 128 zg, sp desno, 129 sp desno Marko Gregorič 23 sp Marjan Richter: 116 zg Matevž Jagodič: 29 Matjaž Lužnik: 19 Miha Podlogar: 115 sp levo, Renato Neves: 20 zg, Tihomir Makovec: 82, 107

156

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Stvarno kazalo Stvarno kazalo

A Aphanius fasciatus 111, 116 Apodemus sylvaticus 110, 130 aqua madre 160 Artemia parthenogenetica 111, 113 Artemisia caerulescens 88, 102 Arthrocnemum macrostachyum 92 Atriplex portulacoides 88, 97 Atriplex prostrata 88, 94 Atster tripolium 99

B badil 160 Baumé 14 Bauméjeva lestvica 14 Bellevalia romana 90 beločeli deževnik 138 Benetke 39, 45, 46, 47, 48 botaso 160 brškinka 152 Bufo bufo 111 bužeta 160

C Calidris alpina 142 Calidris ferruginea 143 Calidris minuta 144 Caliscelis wallengreni 110, 117 canaletta 160 Carcinus aestuarii 111, 115 Carex extensa 88 cavazal 160 cavedin 160 Centarium tenuiflorum 104 Cervia 46, 47 Cettia cetti 151 cianobakterije 62, 64, 112 Cisticola juncidis 152 Coelioxys polycentris 110 Comacchio 46 Crithmum maritimum 98 Curto 67 Cymodocea nodosa 107 Charadrius alexandrinus 138 Chioggia 46, 47

Č čebele listorezke 110 črna podgana 110 črna prosenka 139

Stvarno kazalo

črnica 110, 126 črnoglavi galeb 147

D Decticus albifrons 122 depresije 5, 18 Dimorphopterus blissoides 110 diretta 160 dolgotipalčnica 122 Dragonja 64, 82 Dunalilella salina 112 duplinska kozarka 135

E Egretta garzetta 133 Elaphe longissima 110 Empusa fasciata 121 Emys orbicularis 111, 127 Ephidra macellaria 114 Erinaceus concolor 110 etruščanska rovka 110

F fango 160 fond 160 Fontanigge 33, 62, 66, 67, 83, 88 fossado 160

G gavero 160 gemine 160 Giassi 67, 98 glina 64, 160 gostota 5, 13, 15 grmičasta členjača 88, 91 grmišča 82 grumo 160

H halit 64 Halobacteriaceae 112 halofiti 88, 90 Halosalda lateralis 110, 120 Hierophis viridiflavus carbonarius 110 Himantopus himantopus 136, 155 hišna miš 110 Hyla arborea 111

157

Stvarno kazalo

I industrijske soline 5, 19, 25 Inula crithmoides 88, 100 izhlapevanje 15, 18, 38, 50, 64, 66, 67, 7 3, 78

J jež 110 Juncus maritimus 106

K kanal 6, 64, 67, 68, 75, 160 kobranka 110 kolenčasta cimodoceja 107 koncentracije soli 88 konciranje 74, 160 kopjelistna loboda 94 krastača 111 kratkokrila vitka stenica 110 kristali 53, 54, 57, 59, 60, 66 kristalizacijska greda 160 krpasta grabežljivka 121

L Larus melanocephalus 147 Larus michahellis 146 Lepus europaeus 128 lera 6, 31, 62, 64, 65, 67, 70 lida 160 Limonium angustifolium 88, 101 lisica 129

M mala bela čaplja 133 mala čigra 148 malinovordeči kamenjak 123 mali prodnik 144 Megachile atratula 110 Megachile burdigalensis 110 Megachile deceptoria 110 mehkužci 111 Microcoleus chthonoplastes 62, 64, 112 Micromys minutus 110 minerali 57, 64, 160 močvirje 83, 85 močvirska sklednica 127 močvirska slanovka 88 modrikasti pelin 102 morje 6, 9, 10, 11, 12, 13, 15, 16, 30, 53, 62, 75, 82, 88, 154 morska močvirja 106

158

morska nitnica 103 morska voda 5, 12, 13, 73, 132 morski koprc 98 morsko metličje 105 Motacilla flava 150 Mus domesticus 110

N nasičenost 78 nasipi 19, 30, 36, 62, 64, 66, 68, 70, 77, 84, 88 Natrix tesselata 110 NATURA 2000 27, 34 navadna belonoga miš 130 navadna čigra 149 navadna obrežna lobodka 95 navadni gož 110 navadni osočnik 93 nevretenčarji 111, 116, 132

O obmorska nebina 99 obmorski loček 106 obmorski oman 100 obrežna rakovica 115 obrežni šaš 88 okolja 7, 10, 27, 36, 62, 81, 82, 83, 85, 1 12, 132 orodje 6, 68 osa grebača kobiličarka 118 ozkocvetna tavžentroža 104 ozkolistna mrežica 101

P pajčji škržatek 110, 117 pajki skakači 117 palmoni 160 palotin 160 paloto 160 Parapholis incurva 88 Pasites maculatus 110 peston 160 petola 62,64, 76, 160 Philomachus pugnax 145 Phoenicopterus ruber 28, 134 Phragmites australis 88 Pichetto 67 Piranske soline 5, 10, 30, 31, 32, 33, 34 plamenec 134 Pluvialis squatarola 139 Podarcis sicula 110, 124, 126 poljski zajec 128 poloj 83 polojnik 136 polžasta rupija 88,108

Iztok Škornik, Spoznajmo soline

Stvarno kazalo poslužnica 160 postrežnica 68, 160 prava morska trava 90 prečni nasip 160 primorska kuščarica 124 primorska plenilka 122 pritlikava miš 110 provin 160 Pseudapis bispinosa 110, 119 ptice 10, 28, 30, 34, 36, 84, 115, 132, 134, 136, 142, 144, 146, 154, 155 Puccinellia palustris 88

R Rana dalmatina 111 Rattus rattus 110 Ravenna 46, 47 rdečenogi martinec 140 rdečevratka 127 Recurvirostra avosetta 137 resastotipalka bogomolka 121 rimska belvalovka 90 rodolo 160 rosnica 111 rumena pastirica 150 rumenonogi galeb 146 Ruppia cirrhosa 88, 108

S sabljarka 27, 137 sadra 38, 64, 76, 78, 160 Salicornia europaea 88, 93 Salinibacter ruber 112 Salsola soda 88, 96 Sarcocornia fruticosa 88, 91 Sceliphron cementarium 118 Sečoveljske soline 5, 9, 31, 33, 34, 36, 54, 62 , 84, 105, 110, 132, 135, 138, 147, 153, 155 sinjezeleni členkar 92 sklednica 111, 127 slana jezera 5, 18 slana mlaka 83 slanarica 74, 75, 114 slana trata 84, 85 slanoljubne rastline 83, 88 slanost 5, 14, 15, 67 slanuše 88, 90, 136 slovenska Obala 30 sodina solinka 88, 96 sol 5, 6, 18, 19, 38, 39, 41, 42, 43, 44, 45 , 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 55, 56, 57, 59 , 69, 154 solinarka 116 soline 5, 9, 10, 17, 18, 19, 22, 25, 26, 28, 29 , 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 46, 48, 54, 62, 67, 82, 83, 84, 105, 110, 132, 135, 136, 138 , 147, 153, 155

Stvarno kazalo

solinska čebela 119 solinska obrežna stenica 120 solinski rakec 113 solinsko blato 71, 160 solni cvet 57, 58 solno polje 78, 160 somorno močvirje 85 Spartina maritima 105 Spergularia marina 88, 103 spremenljivi prodnik 142 Sredozemlje 5, 10, 18, 19, 26, 27, 28, 31, 35, 45, 105, 115, 132, 146, 155 srpokljuni prodnik 143 Sterna albifrons 148 Sterna hirundo 149 Strunjanske soline 5, 31, 33, 34, 35 Suaeda maritima 88, 95 Suncus etruscus 110 svilnica 151 Sympetrum fonscolombii 123, 125

Š škardobola 111

T taciranje 70, 160 Tadorna tadorna 135 taperini 160 togotnik 145 tolščakasta loboda 97 Trachemys scripta 127 Tringa nebularia 141 Tringa totanus 140 trst 86, 88, 117

U Upogebia pusilla 111

V vagonet 160 vasca 160 verga 160 vrtna rovka 110 Vulpes vulpes 129

Z zakrivljena ozkorepka 88 zalogovnik 64, 68, 73, 78, 160 zelena rega 111 Zelenonogi martinec 141 Zoostera marina 90

159

Soline - primitivne, rokodelske, tradicionalne ali industrijske, so delo človeških rok. Ob njihovem nastanku so se oblikovala orodja, običaji, navade, načini pridelave ter nadvse različna in zanimiva življenjska okolja. Opuščene ali še delujoče soline predstavljajo neprecenljivo naravno, kulturno, zgodovinsko in arhitekturno dediščino, ki jo je vredno spoznati in ohraniti.

ISBN 978-961-91550-0-4

9 789619 155004 160

Iztok Škornik, Spoznajmo soline