Od leta 2001 so Se~oveljske soline zavarovane z Uredbo vlade Republike Slovenije kot krajinski park. Za obiskovalce je predel solin, ki mu pravijo Fontanigge, najprivla~nejši, saj jih lahko tam pri~akajo za slovenski prostor edinstveni prizori - veliko ptic, obse`ni travniki slanuš in prek 100 opuš~enih in porušenih solinskih hiš, ki dajejo Se~oveljskim solinam svojevrsten videz. Se~oveljske soline so bile leta 1993 uvrš~ene na seznam mo~virij mednarodnega pomena pod okriljem Ramsarske konvencije. Ta konvencija zavezuje dr`ave podpisnice - med njimi tudi Slovenijo - da varujejo in ohranjajo mo~virja ter si prizadevajo za njihovo trajnostno rabo. Velika raznolikost `ivljenjskih prostorov v Se~oveljskih solinah je v veliki meri odvisna od vodnega re`ima v posameznih bazenih. Tako naletimo v solinah na trstiš~a, halofitne travnike, halofitne oto~ke v bazenih, poraš~ene in gole nasipe ter poloje. Pestrost `ivalskih in rastlinskih vrst, po katerih so soline poznane tudi prek nacionalnih meja, je posledica raznolikosti teh `ivljenjskih okolij (habitatov). Zato je za ohranitev biotske pestrosti potrebno redno obnavljanje in vzdr`evanje nasipov in uravnavanje vodnega re`ima v solinskih bazenih, ki zagotavljajo razmere za obstoj številnim `ivalim in rastlinam v Se~oveljskih solinah. Poleg izjemne pestrosti `ivljenjskih okolij, rastlinstva in `ivalstva so Se~oveljske soline tudi primer izjemne in vse bolj ogro`ene sredozemske krajine, kot tudi najdragocenejša ter zavarovana kulturna dediš~ina, ki temelji na stoletni kulturi solinarskega `ivljenja.
KRAJINSKI PARK
SE^A
Kanal
Sv. Je
rnej NI AV GL
OD VH
e nd ra lG na Ka ica rn -D
SE^OVELJSKE SOLINE - KPSS
O@ OR RT PO
PIRAN
Piranski zaliv
Lera
RAMSARSKA LOKALITETA
Obmo~je NATURA 2000 Krajinski park Se~oveljske soline meri 6,5 km2 in je sestavljen iz dveh delov. Severni del parka, kjer še poteka aktivna pridelava soli, se imenuje Lera. Od ju`nega dela Parka, imenovanega Fontanigge, ga deli kanal Grande - Drnica. Se~oveljske soline so skupaj z bli`njimi Strunjanskimi solinami najseverneje le`e~e in še delujo~e soline v Sredozemlju. So ene redkih solin, kjer sol še vedno pridelujejo po ve~ stoletij starih postopkih.
Gi as
Fontanigge
Površina parka: 650 ha, 552 ha (vodne površine), 98 ha (kopno) Naselja v parku: 0 Št. prebivalcev v parku: 0 Lastništvo: R Slovenija (98 %), zasebna last (2 %) Razglasitev: UL RS št.29/20.04.2001 Upravljanje Upravljalec: KPSS SOLINE Pridelava soli d.o.o. Naslov: KPSS, Se~a 115, SI – 6320 Portoro` Tel.: +386 5 6721330, fax.: +386 5 6721331 Elektronski naslov: kpss@soline.si Spletna stran: www.kpss.soline.si
Dr ag on ja
HRVA[KA
A
OSEBNA IZKAZNICA KPSS
si
I
H
VHOD
MEJNI PREHOD SE^OVLJE
SLO HR
Legenda 1
ZAPORNICA
VHOD / ENTRATA / ENTRANCE
2
CENTER ZA OBISKOVALCE
^OLN
3
PRIKAZ PRIDELAVE SOLI
ZELENA POT (sprehajalna in kolesarska)
4
MUZEJ SOLINARSTVA
RUMENA POT (pešpot za vodene skupine) MEJA PARKA
LERA Na Leri sol pridelujejo v skladu s srednjeveško tradicijo. Postopek pridelave soli so nekoliko posodobili Avstrijci leta 1904. Pobiranje soli poteka na petoli, plasti biosedimenta, ki prepre~uje prehajanje morskega blata v sol in vgrajevanje ne`elenih ionov v kristale soli. Petola je posebnost v postopku pridelave soli, ki se je ohranila samo v Se~oveljskih in Strunjanskih solinah. Soline Lera so izjemna tehni~na dediš~ina, hkrati pa sooblikujejo svojevrstno kulturno krajino.
FONTANIGGE Na Fontaniggeah so pridobivanje soli opustili v šestdesetih letih 20. stoletja, vendar se površine še vedno uporabljajo za pripravo koncentriranih slanic. Tradicijo pridelave soli na na~in, ki izhaja iz 14. stoletja, prikazuje Muzej solinarstva ob kanalu Giassi in ob Cavani 131. Fontanigge z razvalinami solinskih hiš, sledmi solnih polj, bre`inami in kanali pri~ajo o nekdaj mo~no razvejeni solinarski dejavnosti na severovzhodni obali Jadranskega morja, obenem pa so del izjemne kulturne krajine na stiku morja in kopnega.
PROSTOR, KI GA JE USTVARILA REKA Sediment v podlagi Se~oveljskih solin je ve~idel naplavila reka Dragonja. Svojo široko strugo si je vrezala vzdol` stika flišnih plasti Šavrinskega gri~evja, ki obdaja soline na severu, in krednega apnenca Savudrijskega polotoka na jugu. V spodnjem delu se menjavajo plasti peš~ene gline in zaglinjenega proda, v vrhnjem delu pa re~ne naplavine in morsko blato. Zaznavne so posami~ne spremembe v sedimentu (školjke in pol`i) ter temne usedline organskih snovi (listje, stebla, korenine), kar daje slutiti, da je bilo ustje Dragonje ob~asno za krajše obdobje zamo~virjeno. Fosilni ostanki morskega blata ka`ejo, da se je v Se~oveljski dragi ve~krat menjavalo morsko okolje sedimentacije s polslanim. Z odlaganjem naplavin se je dvigovalo dno ob izlivu Dragonje in tako so nastale razmere za ureditev solnih polj.
PRAVILA OBNA[ANJA V Park vabimo obiskovalce, ki: - do`ivljajo enkratno okolje solin peš ali s kolesom na poteh ob Dragonji in na Leri ali ob kanalu Sv. Jerneja in ne zapuš~ajo ozna~enih poti; - pustijo motorna vozila na parkiriš~ih pred vhodi v Park ali obiš~ejo Park z ladjico, ki vozi v soline; - se v primeru, ko Park obiš~ejo z motornim vozilom, peljejo po~asi le do upravne stavbe Parka na Leri ali do Muzeja solinarstva na Fontaniggah tako, da so obzirni do prehajalcev, kolesarjev in solinarjev; - se `elijo v spremstvu našega vodnika sprehoditi po eni od u~no opazovalnih solinskih poti; - se sprehodijo s psi na vrvici po poti ob Dragonji ali ob kanalu Sv. Jerneja, da ne bi vznemirjali ptic in obiskovalcev ali poškodovali podlage na solnih poljih; - razumejo, da so solna polja `ivljenjski prostor ogro`enih `ivali in rastlin in zato po njih ne hodijo, vanje ne me~ejo kamnov, se v slanici ali blatu ne kopajo in ne odnašajo blata; - opazujejo `ivali, ne da bi jih vznemirjali, nabirali ali lovili; - ne trgajo rastlin, ker se zavedajo, da so ogro`ene in najlepše, ko jih opazujemo v naravi; - se zavedajo, da šotorjenje, kurjenje ognja, kopanje in ribolov motijo ob~utljivi solinski prostor; - spoštujejo delo solinarjev; - razumejo, da je sol `ivilo in zato vanjo ne posegajo; - ne poškodujejo opuš~enih solinarskih hiš, objektov, zapornic in nasipov; - ohranjajo Park ~ist, tako da odpadke odnesejo domov ali do najbli`jega zabojnika; - snemajo avdio in video posnetke, vendar ne v komercialne namene.
V 700 LETIH SO SE SPREMENILA LE OBLA^ILA
MUZEJ SOLINARSTVA
Kulturna dediš~ina Piranskih solin odseva stoletno `ivljenje in delo solinarjev SV obale Jadranskega morja. Od nekdaj številnih solin v Tr`aškem zalivu sta se ohranili le tisti v Se~ovljah in Strunjanu, zato je njuna pri~evalnost še bolj dragocena. Postavlja ju na raven etnološke, tehni~ne, zgodovinske, naselbinske in krajinske dediš~ine izjemnega pomena. K nepremi~ni kulturni dediš~ini solin štejemo solna polja, kanale in bregove s kamnitimi zidovi, stopnicami in z zapornicami, solinske hiše z okolico, poti, mostove, ~rpalke itd. Strunjanske in Se~oveljske soline se uvrš~ajo med edine soline ob vzhodni obali Jadranskega morja, kjer s tradicionalnimi postopki v celotnem procesu pridelujejo sol z dnevnim pobiranjem v slanici na biosedimentu petoli.
Muzej solinarstva se nahaja na Fontaniggah ob kanalu Giassi. Ena od treh obnovljenih solinskih hiš z razstavljeno muzejsko zbirko in solnim fondom s pripadajo~im dovodnim kanalom za morsko vodo (Giassi), sestoji iz treh delov: enonadstropne hiše, ki je rabila za bivanje solinarjeve dru`ine in za shranjevanje soli, nekdanjega pritli~nega skladiš~a, v katerem so shranjevali sol, in po starem vzorcu obnovljene krušne pe~i, posebnost Se~oveljskih solin.
VETER, SONCE, MORJE Soline v severnem Jadranu so imele stoletja velik vpliv na gospodarstva dr`av in mestnih dr`avic tega obmo~ja. Bile so predmet politi~nih sporov in vojn, ker je bila sol zaradi svoje uporabnosti dragocena surovina in strateško trgovsko blago, pomembno za konzerviranje hrane in za proizvodnjo smodnika. Svoj~as je bilo poleg starih piranskih solin v Se~ovljah, Luciji in Strunjanu v Tr`aškem zalivu in Istri veliko manjših in ve~jih solin (npr. v Miljah, Kopru, Izoli, Luciji). Zaznamovali jih niso le politi~ni in gospodarski interesi, pa~ pa tudi muhavost narave, ki je v~asih za dolga obdobja onemogo~ila solinarstvo, drugi~ pa mu podarila preobilje. Se~oveljske in Strunjanske soline so edine soline v tem delu Jadrana, v katerih še pridelujejo sol in ohranjajo tradicionalni postopek pridelave z vsakodnevnim pobiranjem soli.
Danes je gospodarska vloga solin podrejena naravovarstveni in kulturni: pridelana sol je zaradi kakovosti in vsebnosti mineralov poslastica za sladokusce; ohranjanje solinarskih navad podpira zavest o kulturni dediš~ini; obmo~je solin pa daje zavetje redkim ali posebnim rastlinskim in `ivalskim vrstam, hkrati je tudi za ~loveka rezervat ekološko `lahtnega bivalnega okolja ter spomin na neko~ bogato sredozemsko kulturno dediš~ino in krajino, ki izginja. Sol pridelujemo na solnih poljih, ki obsegajo izparilne in kristalizacijske bazene. Morska voda je speljana iz izparilnih v kristalizacijske bazene po na~elu prostega
pada ali pa ji pomagajo ~rpalke. Na Fontaniggah so jih poganjale vetrnice, na Leri pa so Avstrijci pred sto leti uvedli moderniziran postopek z uporabo motornih ~rpalk. Od vseh bazenov je kristalizacijskih pribli`no ena petina. V njih kon~no nastane sol, potem ko je morska voda potovala do tja skozi izparilne bazene in izhlapevala. Solinarji na kristalizacijskih bazenih gojijo petolo (nekaj mm debelo plast alg, sadre in mineralov), ki prepre~uje stik blata s soljo. Pri pridelavi solinarji uporabljajo tradicionalna orodja. Pridelano sol pograbijo z lesenimi strgali na kupe. Odcejeno hranijo v namenskih skladiš~ih.
@IVLJENJSKA OKOLJA Na Leri so zna~ilna bivališ~a rastlinskih in `ivalskih vrst omejena na razli~no slana solna polja, solinske kanale in nasipe. Še bolj pestra `ivljenjska okolja so na obmo~ju Fontanigge: tu so trsti~ja, halofitni travniki, suhi, goli ali delno porasli bazeni in oto~ki v solinskih bazenih, poloji, razli~ni habitatni tipi na bre`inah. Tudi ostanki solinskih hiš so vabljivi za nekatere vrste. Fontanigge obrobljajo grmiš~a ter suhi in vla`ni kraški travniki, visokomorske nasipe na zahodu pa obliva plitvo morje.
Reka V spodnjem toku reke Dragonje, ki meji na soline na jugozahodnem delu, najdemo zelo zanimive habitatne tipe ter rastline in `ivali, povezane z njenimi bre`inami.
Trstiš~e Med vsemi habitatnimi tipi ob spodnjem toku reke Dragonje je gotovo najpomembnejše veliko trstiš~e na izlivnem delu Dragonje z ugodnimi razmerami za številne rastlinske in `ivalske vrste.
Morje pred solinami Za akvatorij pred Se~oveljskimi solinami so zna~ilne številne plitvine, ki jih je z nalaganjem usedlin ustvarila reka Dragonja. O njegovem pomenu se lahko prepri~amo pozno jeseni in pozimi, ko si številne ptice tu oddahnejo na svoji poti proti jugu ali pa na tem obmo~ju prezimijo.
Solinski nasipi Se~oveljske soline so po dolgem in po~ez prepletene s številnimi ve~jimi in manjšimi nasipi. Za solinske prebivalce so pomembni tako majhni, peš~eni ali muljasti nasipi brez vegetacije kot tudi zelo zaraš~eni veliki nasipi. ^e se zaradi zoba ~asa solinski nasip sesede ali prekine in nastanejo številni oto~ki, ni~ hudega! Ravno takšne si namre~ za gnezdenje izberejo najpomembnejše solinske ptice.
Poloj Poloj je peš~eno ali glineno obre`je, ki je izpostavljeno nenehnemu delovanju plime in oseke. Pogost je ob re~nih ustjih ter na bregovih zatokov in slanih lu`, ki so povezane z morjem. Za to `ivljenjsko okolje so zna~ilne velike spremembe v temperaturi, ki od tamkajšnjih organizmov zahtevajo posebno vzdr`ljivost. Poloje preraš~ajo slanoljubne rastline. Poloj je izjemno bogato `ivljenjsko okolje in vir hrane številnim pticam. Slana trata Slana trata je mejna ekološka niša med morskim in kopenskim ekosistemom in velja za eno najbogatejših kopenskih prebivališ~, vendar pa v sredozemskem prostoru zaradi poletnih suš nima takšne vrednosti. Pomembna ni le zaradi vegetacijskega odevala, temve~ tudi kot izjemen `ivljenjski prostor nekaterih naših zanimivih ptic in `u`elk.
Slana mlaka Plitvi solinski bazeni, opuš~eni manjši in ve~ji kanali, so zanimiv `ivljenjski prostor, ki mu pravimo slana mlaka. Naravna slana mlaka se vzdr`uje po zaslugi plime, ve~ji del slanih mlak v solinskem sistemu pa vzdr`uje ~lovek s svojo dejavnostjo. Zaradi na~ina vzdr`evanja bazenov in podlage v zimskem ~asu slane mlake za nekaj ~asa presahnejo.
Somorno mo~virje Slano mlako ali morski zatok, ki ima dotok sladke vode iz obre`nih izvirov in z naplavinami deltasto razširjeno re~no ustje, imenujemo somorno mo~virje. @ivljenjske razmere so v polslani, braki~ni vodi zaradi neprestanih sprememb dokaj zahtevne; nanje so prilagojeni le nekateri organizmi, pa tudi trsje.
Opuš~ene solinske hišice Ko so solinarji opustili proizvodnjo na Fontaniggeah, so prazne solinarske hiše, ki jih je pri~el na~enjati zob ~asa, zasedli novi prebivalci: ptice, plazilci, `u`elke…
ODVISNE OD SOLI Za slana tla so v solinah zna~ilne slanuše. Slanuše ali halofiti, kot imenujemo slanoljubne rastline, prenesejo ali potrebujejo velike koncentracije soli. Obi~ajno jih najdemo ob izlivih rek in potokov v morje in na solinah. Na Leri uspevajo halofiti predvsem na robu solnih polj in v jarkih. Le poredko prekrije solni bazen pionirska zdru`ba navadnega oso~nika. Botani~no še bolj zanimiv del solin so Fontanigge, kjer so pravi halofitni travniki, na katerih ve~inoma prevladuje navadni ~lenkar, zelo pogosta pa sta tudi lobodovec in ozkolistna mre`ica. Robove nekdanjih bazenov in jarke preraš~a modrikasti pelin. Ob jarkih najdemo še posamezne grmi~e navadnega ~lenkarja in navadno obre`no lobodko. Bre`ino solinskih kanalov preraš~a obmorski oman. Slanuše imajo praviloma olesenele liste in steblo, saj trpijo sušo, ker jim sladka voda ni dostopna. Najbolj privla~na slanuša je ozkolistna mre`ica z drobnimi vijoli~astimi cvetovi in s solnimi `lezami na listih.
Navadni oso~nik (Salicornia patula) je v Se~oveljskih solinah najbolj razširjena slanuša enoletnica. Prilagojen je pomanjkanju vode, ki je posledica slanosti. Takim prilagojenim rastlinam pravimo so~nice ali sukulenti. Steblo oso~nika je mehko in so~no, zato so ga solinarji uporabljali tudi v prehrani.
Navadni ali grmi~asti ~lenkar (Arthrochnemum fruticosum) Tudi ~lenkar je so~nica, z listi, zakrnelimi do luskic. Ker je trajnica, je spodnji del stebla rahlo olesenel. ^lenkar v ~asu cvetenja zaradi zakrnelosti cvetov ni ni~ posebnega, jeseni v rde~ih barvnih odtenkih pa zagotovo pritegne našo pozornost.
Lobodovec (Halimione portulacoides) je trajnica s poleglo rastjo in z belkastimi, usnjatimi, a mesnatimi listi. Uspeva na slanih, vendar bolj suhih tleh. Skupaj s ~lenkarjem, z mre`ico in obmorskim pelinom gradi redek in ogro`en habitat halofitnih trajnic. Lobodovec je zaradi nekaterih posegov, napravljenih v prejšnjem stoletju na Se~oveljskih solinah, izgubil ve~ kot polovico svojih površin v Republiki Sloveniji.
Ozkolistna mre`ica (Limonium venetum) je trajnica z mo~no koreniko, s trajnozelenimi, trdimi in usnjatimi listi ter z drobnimi vijoli~astimi cvetovi. Je slanuša s solnimi `lezami na površini listov, skozi katere izlo~a sol, ki je ob suhem vremenu vidna v obliki kock. Neko~ so jo nabirali zaradi suhega cvetja in jo s tem tudi precej ogrozili.
NA TLEH IN V VODI Se~oveljske soline so najbolj znane po pticah. Vendar ptice še zdale~ niso edine solinske prebivalke. V habitatih Se~oveljskih solin prebiva tudi veliko manjših `ivali in mnoge od njih imajo tu sploh edino prebivališ~e v Sloveniji. Slana mo~virja kar kipijo od `ivljenja. V plitvi slani vodi `ivijo mnogoš~etinci, rakci, školjke, li~inke nekaterih vrst muh in še cela vrsta bitij, ki so vabljiva hrana pticam. Na obmo~ju solin `ivi nekaj ~ebeljih vrst, ki jih v Sloveniji najdemo le tu. Slanoljubne rastline v solinah gostijo tudi ve~ vrst rastlinojedih stenic. Na trstju `ivijo nenavadni paj~ji škr`atki in kratkokrile vitke stenice. Po vla`nem solinskem blatu tekajo obre`ne stenice.
Obre`na rakovica (Carcinus aestuarii) Obre`na rakovica je razširjena po vsem Sredozemlju. @ivi v vodah z razli~no slanostjo, tudi v solinah, kjer se v plitvi vodi solinskih bazenov hrani z drobnimi rakci, pol`i, mnogoš~etinci in tudi malimi ribicami, sama pa je priljubljen plen vodnih ptic. V Se~oveljskih solinah je pogosta v manjših in ve~jih kanalih, slanih lu`ah ter v bazenih.
V Se~oveljskih solinah ni veliko vrst plazilcev. Med kuš~arji je najbolj pogosta poljska primorska kuš~arica, ki `ivi na solinskih nasipih in med razvalinami solinskih hiš. Od ka~ `ivi v solinah le ~rnica, ki ni strupena. Ob izlivu Dragonje in v sladkovodnih mlakah ob rudniku premoga v Se~ovljah naletimo na mo~virsko sklednico. Dvo`ivk v solinah, zanje tako neugodnem `ivljenjskem prostoru, pravzaprav ni. Posamezne krasta~e in zelene rege najdemo le na solinskem obrobju - ob letališ~u in na Stojbah. Se~oveljske soline za stalne prebivalce, ki pre`ivijo na bolj ali manj golih, slanih tleh ve~ino svojega `ivljenja, niso najbolj gostoljubne. Tako se mali sesalci na solinah v nasprotju s svojimi ve~jimi sorodniki ne morejo izogniti številnim nevše~nostim. V solinah `ivijo vrtna rovka, je`, hišna miš, pritlikava miš, ~rna podgana in etruš~anska rovka, opazili pa so tudi nekatere redke vrste netopirjev.
Solinska obre`na stenica (Halosalda lateralis) Bregovi vodnih površin in rahlo namo~ena tla so `ivljenjsko okolje obre`nih stenic, ki v nemirnem teku in z velikimi o~mi iš~ejo svoj plen. So med najprvotnejšimi stenicami, z mnogimi primitivnimi zna~ilnostmi. Solinske obre`ne stenice so zelo razli~no obarvane; najdemo lahko takšne s skoraj povsem svetlimi ali povsem temnimi krili, ve~ina pa ima temne in svetle lise.
Poljska primorska kuš~arica (Podarcis sicula campestris) Poljska primorska kuš~arica `ivi na celotnem obmo~ju Se~oveljskih solin. Po hrbtu je najrazli~nejših zelenih in rjavih odtenkov z ve~ temnimi progami in lisami, ki progavost samo nakazujejo. Tako kot ve~ina kuš~aric je tudi primorska kuš~arica razširjena le v najtoplejših predelih Slovenije.
Riba solinarka (Cyprinodon fasciatus) @e ime samo pove, da `ivi ta do 5 cm velika in pre~no progasta ribica v solinah, pa tudi v jarkih ob morju in na izlivnih delih rek. Ker `ivi v tako izjemnih vodnih okoljih, ni ogro`ena vrsta. Hrani se tudi s komarjevimi li~inkami. Samec in samica se lo~ita po obarvanosti.
Solinska ~ebela (Pseudapis bispinosa) Na nasipih med solinskimi polji se odpirajo vhodi v rove solinskih ~ebel, ki svoja gnezda kopljejo v tla. Vsaka samica izkoplje svoje gnezdo, vendar pa na solinskih nasipih nastajajo ~ebelje naselbine s stotinami ~ebeljih rovov. Nad gnezdiš~i letajo samci, ki iš~ejo mlade samice, samice pa se vra~ajo s paše obte`ene s pelodom na nogah.
Paj~ji škr`atek (Caliscelis wallengreni) Na trsti~ju ob robu solin `ivijo paj~ji škr`atki, katerih listasto odebeljene prednje noge spominjajo na pajkove. Da bi bila škr`atkova podobnost s pajki še ve~ja, imajo tudi pokrnela krila. Pegasta samica paj~jega škr`atka se mo~no razlikuje od progastega samca. Samec paj~jega škr`atka ima v primerjavi s samico prednje noge še mo~neje listasto odebeljene in ~rno obarvane, kar verjetno pomeni, da jih uporablja za sporazumevanje med spolnim vedenjem ali med pomerjanji s tekmeci.
Mo~virska sklednica (Emys orbicularis) Mo~virska sklednica je v Sloveniji redka in ogro`ena vrsta `elve, saj `ivi le še na Ljubljanskem barju, ponekod v Beli krajini in na obrobju Se~oveljskih solin. Ve~ino ~asa pre`ivi v vodi, kjer lovi svoj plen. @ivi tudi do 120 let.
Solinski rakec (Artemia parhenogenetica) V slani mlaki, mo~no slani vodi solinskih bazenov, `ivijo solinski rakci, ki se v ugodnih razmerah z enospolnim razmno`evanjem hitro namno`ijo. Hranijo se z drobnimi enoceli~nimi algami. Njihova odporna jaj~eca lahko pre`ivijo neugodne ~ase na suhem, pomešana s posušenim blatom.
Rumenonogi galeb (Larus michahellis) je najve~ja in najpogostejša galebja vrsta v Se~oveljskih solinah. Tu je tudi njegovo edino ve~je gnezdiš~e v Sloveniji (prek 100 parov). Gnezde~im pticam se poleti pridru`i ve~ tiso~ osebkov iz sosednjih dr`av. V zadnjem ~asu se je število rumenonogih galebov povsod v Sredozemlju mo~no pove~alo.
Mala ~igra (Sterna albifrons) v Evropi gnezdi ve~inoma ob obalah Atlantskega oceana in Sredozemskega morja, mnogo redkeje pa tudi na prodiš~ih ob velikih rekah. Sodi med ogro`ene evropske vrste in izjemno redke gnezdilke v Sloveniji; pri nas gnezdi nekaj parov samo v Se~oveljskih solinah. Ta drobna ~igra pre`ivi hladno polovico leta dale~ ob obalah tropske Afrike. V solinah jo bomo opazili med aprilom in septembrom, in sicer nad plitvim obalnim morjem ali nad solinskimi kanali. Navadna ~igra (Sterna hirundo) je ena najboljših, vsekakor pa najbolj elegantnih letalk. Razpršeno gnezdi po Evropi, v Sloveniji pa le ponekod v severovzhodnem delu in v Se~oveljskih solinah. Iz prezimovališ~ ob obalah Afrike se vrne aprila. V solinah gnezdi nekaj deset parov. Poletni nalivi pogosto odplaknejo ~igrina jajca z nasipov in oto~kov v vodo. Zato smo v nekaj solnih poljih na Fontaniggah postavili posebne gnezdilne splave.
Belo~eli de`evnik (Charadrius alexandrinus) je ptica slaniš~; ob obalah Atlantika in Sredozemlja se pojavlja na peš~inah, blatnih poljih in v solinah, v Panonski ni`ini pa tudi v slanih stepah. Ta komaj 16 cm velika ptica sodi med ogro`ene vrste v Evropi, v Sloveniji pa tudi med zelo redke gnezdilke. Najpomembnejše gnezdiš~e so Se~oveljske soline. Tu gnezdi nekaj deset parov te vrste. Belo~eli de`evnik `ivi v solinah od februarja do oktobra.
Mala bela ~aplja (Egretta garzetta) je najpogostejša od treh ~apelj, ki se v Se~oveljskih solinah redno pojavljajo. Ta ~aplja v Sloveniji ne gnezdi, ~eprav so neketare ptice poleti pojavljajo v svatovskem perju. Na temenu in po hrbtu ima tedaj podaljšana peresa. V Se~oveljskih solinah se zadr`uje vse leto. Posamezne ali v majhnih skupinah se hranijo v plitvo poplavljenih solnih poljih ali na robu kanalov.
Pozdravljeni v DE@ELI SOLI! Izdajatelj: KPSS, SOLINE Pridelava soli d.o.o., Se~a 115, 6320 Portoro` v sodelovanju z MOPE RS
S knji`ico `elimo vsem, ki imate Se~oveljske soline radi, pa tudi tistim, ki bi jih radi spoznali, pokazati, kakšne v resnici so, da drugih Se~oveljskih solin v Sloveniji ni in da jih moramo ohraniti takšne, kot so, skupaj z njenimi prebivalci…
V krajinskem parku Se~oveljske soline si preteklost in sedanjost še vedno podajata roko. Pradavni na~in solinarjenja, ki so se ga piranski solinarji pred stoletji nau~ili od svojih u~iteljev, solinarjev z otoka Paga, je še danes nekaj posebnega, tudi v sredozemskem merilu. Tradicionalno ro~no pobiranje soli na solnih parcelah je posebnost kulturne dediš~ine sredozemske Slovenije, hkrati pa zagotavlja razmere za ohranjanje najpomembnejše naravne in kulturne dediš~ine Se~oveljskih solin. Po pisnih virih sode~ so Se~oveljske soline stare ve~ kot sedemsto let, po nekaterih virih pa so znatno starejše.
Zalo`nik: Ministrstvo za okolje, prostor in energijo Republike Slovenije
Krajinski park Se~oveljske soline Avtorji besedila: Iztok Škornik, Andrej Sovinc, Andrej Gogala Fotografije: Iztok Škornik, Andrej Gogala, Andrej Sovinc, Marjan Richter, Kristina Gorišek, Hjalmar Dahm, fotografije naslovnica (ovitek): Iztok Škornik in Kristina Gorišek Karta: Tihomir Makovec Zbral in uredil: Iztok Škornik Lektoriranje: Henrik Cigli~ Produkcija: ARGOS Oblikovanje: Du{a Arsovska Repro: SCANART Tisk: G offset tisk Naklada: 3000 izvodov, 2004
CIP - Katalo`ni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knji`nica, Ljubljana 712.23(497.4) ŠKORNIK, Iztok Krajinski park Se~oveljske soline / [avtorji besedila Iztok Škornik, Andrej Sovinc, Andrej Gogala ; fotografije Iztok Škornik ... [et al.] ; karta Tihomir Makovec]. - Ljubljana : Ministrstvo za okolje, prostor in energijo Republike Slovenije, 2004 ISBN 961-6392-28-X 1. Sovinc, Andrej 2. Gogala, Andrej, 1962216614144