Alenka Jovanovski: Pesmi (2014)

ALENKA JOVANOVSKI

življenje v senci za Mima in Marka tukaj se prostor meri z globino če pridem v kot ga razširim

in to je svoboda

neugledna kot vilovina jeseni ščiti prst in jo veže nihče ne bo videl, izmozel, pehal nobenega črnega zlata ni tu spodaj ni videti ni, obstajati ni v soju luči ni ampak tu se ne gleda z očesom če ne igraš po pravilih dobiš nujni rob življenje v senci je jesti ali se umiti vsak dan vzeti svoj čas in ga gnesti vztrajno brez vprašanja zakaj gnesti brez rok, če ti jih odsekajo célo stoletje gnete drevo svoje sokove senca gnete jerebikine jagode če uporabim prstne blazinice, če pihnem v notranjost, se rojevajo sonca krožijo meglice in galaksije © Alenka Jovanovski

1

prostor, globok in ĹĄirok, se vrtinÄ?i skozi to golo cev s tipkami od pasu gor buta da lahko diham, da se izmenja

Š Alenka Jovanovski

2

Razdreti okvire za Saro P.M. Razdreti okvire je kot posloviti se od kovčka, ki je v napoto, stvari, ki smo zlimani z njimi, s tujki, ki so se vrasli v meso in jih je organizem obrasel, objel od silne samote – Kapilare, ki se oklepajo anten, zlomljenih v davnem otroštvu (ne igraj se s punčko, ki nima petic, pravijo starši) zasilno popravljene in zvezane z žico da bi odslužile še eno, še eno sezono kako drhtijo, kako noro drhtijo, vsak del kaže v svojo zlomljeno smer strahotna izčrpanost otroka, ki mora biti popoln, da zasluži ljubezen – Razdreti okvire je zagledati svoje lastno srce, to mehko bulo na nepravem mestu, to medicinsko čudo, izgnano srce, ki potiska pest skozi rebra brez državljanstva, papirjev, bivališča komaj še zmožno trenja in ognja že en sam padec je smrtno nevaren zagledati svoje lastno srce in ga vrniti na mesto – Razdreti okvire je strmeti v pokrovčke plastenk v pisano veselje otrok, ki žvenketajo s peticami njihovi ostanki praznujejo med telesnimi ostanki galebjih mladičev na deviških otokih – kako potrpežljivo so goltali, dokler niso naphanih želodcev pomrli od lakote – Razdreti okvire in vzeti svoj kovček je nekaj drugega kot vzdigniti pest © Alenka Jovanovski

3

in se slepo trkati na lastno pravičnost, je nekaj drugega kot obleči belo obleko in hkrati graditi deželo stekla in jekla – Razdreti okvire in izprazniti kovček je nekaj čisto drugega, nepoznanega, strašnega ko se poslavljam od pisanih nadomestkov v lastnem telesu, in se jih hkrati v grozi dotikam, zdaj lahko rečem »to sem«, ta mešana snov.

Razdiram okvire in odhajam, ne bežim odhajam kakor bor po požaru, nadaljevat s tistim, kar ostaja zares

© Alenka Jovanovski

4

Joan Jara, 11.9. 1973 ljubiti tiste, izgubo katerih je Ĺže vnaprej vredno nositi, ne kot oltar (to bi bilo slavljenje nasilja), in ne kakor brezno (tako bi se utopila), ampak kot tiste, zaradi katerih se vsak dan (Ä?e so ali niso) znova rodim.

Š Alenka Jovanovski

5

Kako živi breza Za Simono K.

Za hišo tvojih staršev. Stali sva na vrhu hriba, ko je spregovoril veter.

Tvoj veter, vtisnjen v pretok, veter, ki nikoli ne beži.

Rekla si: »Moje najljubše drevo je breza,« najmehkejša, najdrobnejša, Venerino drevo, ki trepeta za one, ki ne morejo, vsakič, ko zakonske postelje zaječijo v temi in pogoltnejo udušeni jok, ti nežni, neizprosni laski odstranijo vsak prah.

Samo zato, ker je prešita s soncem, ne popušča migotanju senc.

Ne napada jih (celo to bi bilo nasilje), k sebi jih privija, dokler ne popustijo oprijema.

Privije jih v prostor in jih daljša v neskončno tanke strune.

Ko breza na površju zadrhti, je v sebi mirna.

Z nebom govori, tik preden zatone, in s sredico zemlje, tik preden se obrne, in žgejo jo kakor modre ženske na grmadi, svinčene ure vse do jutra, a ona se pusti okrušiti pod prsti, ki si črno na belem upajo zapisati resnico.

To je brezin testament. Če pleše, pleše zaradi ravnotežja. Če ostaja, ostaja, da bi postalo slišno lesketanje v premenah. © Alenka Jovanovski

6

»Breza, dober dan,« si rekla.

Korenine so prijele levo in desno stran in so odstranile meso, so razklenile moja rebra.

Kar se je razkrilo, se ne pusti obleči v besede.

Kadar koli vzide, si deliva.

© Alenka Jovanovski

7

Kako plešem pivot

To sukanje nasilne osti.

Ta 14.400-krat dnevno podeljena Nobelova za nemir.

In kako zdaj izvedem obrat?

Ko me objameš (če dopustim), postanem šestilo, rišem z osvobojeno grafitno konico, z iglo sem pritrjena v tla.

Trenutek miru je iz srebra in me nevidno prebada: zhen jiu.

To je osnovni pogoj, ta precizna zasaditev nosilne osi.

© Alenka Jovanovski

8

Kako mi piše pomlad 1 Prste imam, umazane s svetlobo.

Naveličala sem se umorov, ne morem več.

S strahom me skušajo privezati nazaj, ne bo jim uspelo.

Vse vaše ključavnice odprem, s svojimi novimi prsti.

© Alenka Jovanovski

9

2 ÄŒisto drobne korake delam.

Nevidne.

Sproti se talijo.

Ne od sonca, v sonce.

To dojemam kot brezpotje, kot rano.

A je ni.

Celota je rana, ki je ni.

Š Alenka Jovanovski

10

3 Strmine so se obarvale: piskajo trobentice.

Koliko sonc!

Braillova pisava, najprej jo zavoham, potem jo jem.

Vse raste, vse spregledam.

Tako me piše pomlad.

© Alenka Jovanovski

11

Vračajo se taščice

"V teh krajih je snov priča predvsem za umiranje, poredko za življenje.

Morda, ko ozelene vrbe in ko se z juga vračajo taščice."

(Jure Detela, Sava žaluje za umrlimi pesniki) Dragi S., to ljubezensko pesem začenjam s temi besedami: jezik je struktura, kletka, v katero se rodimo, bivamo, prekriti/pokriti s plastmi geoloških usedlin.

Telesi, goli, ki ju ljubimca prekrijeta z rjuho in smetmi, telesi, zazidani v jutro, telesi, trdi od strahu pred mrazom, ki ga rojeni ne maramo prenesti čez.

Veš za Sočo pri Modreju? Kako neizrekljivo modra/mrzla je?

Primerjava s tvojimi očmi bi bila resnično slaba primerjava, zato jo bom razdrla.

Jaz nočem biti v jeziku.

Jaz hočem lomiti strukture.

Jaz nisem jaz in danes se počutim kakor človeška stvar.

Svoboda je oblika bivanja, ki se je odpovedalo obliki.

Iz tebe včasih šprica nezavedno, strjeno v mezozoik, (si opazil?), drugič šprica voda, modra, mrzla, živa.

© Alenka Jovanovski

12

Vse je v jeziku, čeprav si ne priznamo, vse še bolj usodno v jeziku, celo v trenutku, ko preučiš pomen, sintakso in ostalo, ko sestavljaš in razstavljaš vzorčke, ne da bi izstopil, vdan sistemu in besen nanj, in jaz sem Penelopa, ki ni verjela v smrt moža, ko so ljubimci pirovali, deset dolgih let zapravljali bogastvo, in je stara orehova zakonska postelja postala krsta z vsak dan bolj svežo posteljnino.

Vse je v jeziku, pravim.

Vse je v objemu, praviš.

Pravim: telo je stvar, ki ve in teče pod jezikom.

Praviš: "ve no", "v srcu", "v objemu", kar je že spet struktura.

Jaz ne vem, kaj je to, »srce«, »objem«. Večnost me povozi in morda nekoč umrem dementna, ne da bi se spomnila pomenov, samo telesna stvar.

Apnenec v Modreju je porozen, uvit v vijuge, opazujem njegovo zgodovino in jo preučujem, a je še zmeraj tu, neznosna, četudi pravimo, da lepa. Če želim nogo namočiti v Sočo, je to pogum, morda na meji plesa, ki nima form, sklonov, in ko se upogne, je to gibek, močen tok.

Rada bi napisala odo objemu, ker ti verjameš v objem, ker upogibaš roke kakor otrok, ampak objem je, ko se odpovem objetemu, © Alenka Jovanovski

13

objem je, ko mi odsekajo roke in objamem z nemogočim, ranjenim telesom, ne glede na kar koli.

Govoril si o svojih prstih, kako jih je od preveč užitka napolnil gnoj in so jih rezali, s skrhanim nožem, kako te je bolelo.

Jaz ljubim kirurške nože, po možnosti razkužene.

Zdijo se mi milostni, resnični, hitri.

Boš uporabil to?

Vse je v jeziku, vse si zdavnaj odgovoril.

Pravim: Language is but a piece of stone, and tongue is what we are made of, bolj realen kakor sanje: vlažen, topel, nekaj, s pomočjo česar jemo in se dajemo, s čimer mačka liže rano, nekaj, kar šele odkrito zadostuje.

To tukaj ni ljubezenska pesem, to je trdo jedro, ki sem ga zdrobila v današnjem jutru, ko se taščice vračajo na moje okno jest.

Taščica sem, nič več kot to, oseba, ki se prebuja, je še zadnjič videti kakor oseba, mraz tam notri v sobi je še zadnjič občutiti kot mraz, soba, ki razpada, še zadnjič videti kot soba, jezik iz pozabe je gol, brezdomen, vsakič, ko se vrne na neko okno jest, ne morejo naju držati v pesti, hraniva se z lešniki.

© Alenka Jovanovski

14

Sprehod po visoki travi do ribnika, ki so ga prekrile alge Za S. Moj oče je veter: šele ko utihnem, spregovori.

Komaj zaznavno se razmikajo listi, bleščijo, kažejo pot.

Dan je končno vroča pozaba dežja.

Hodim proti ribniku v travi.

Ribnik blešči kakor mesec.

V trenutku lahko ožge moj obraz.

Moj oče je hudo bolan, moj oče ima raka in ničesar ne vidi.

Ribnik v daljavi je eno samo mlečno srebro, ne vem, ali srebro kar koli vidi.

Srebro je privid: je ledena ploskev čez ribnik, srebro so noge suhe južine, ki drsajo, drsajo.

Srebro sredi poletja so alge, preraščajo živo vodo.

In moja žeja ostaja: nepremična, nedotaknjena.

Moj oče je veter, moje telo Geigerjev števec.

Slišiš, ljubi: tk tk … tk tk, komaj zaznavni premiki razžirajo liste na brezi in nebo, ki se razpira za njimi: ne ustraši se ljubi, tako se oglaša moje telo.

Moje telo žarči, moje telo uničuje nežne celice.

Moram mu postaviti mejo, zaradi pajkove mreže s kapljami rose in zaradi polžje sledi mu moram postaviti mejo.

Pravim: utihni, ti moje telo.

Ko utihne, ne žarči.

Ko moje telo ni več moje telo, je tišina.

Takrat se uležem v neko srce. © Alenka Jovanovski

15

Neko srce je narejeno iz vetra: in najbolj trdno se lahko naslonim edino na to, kjer mi vsakiÄ? znova spodrsne.

Š Alenka Jovanovski

Š Alenka Jovanovski

16