Anna Bolavá: V temo (odlomek romana)

Berkova Knjiha z rdecimi platnicami.indd 4

22.Nov.2016 12:15

Anna Bolavรก V TEMO

Bolava_V temo.indd 1

16.10.2018 2:02:02

Naslov izvirnika: Do tmy © Copyright by Anna Bolavá, 2015 First published in 2015 by EUROMEDIA GROUP, k.s. – Odeon, Nádražní 896/30, 150 00 Praha 5 © Copyright for Slovenian edition by Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2018 © Copyright for translation by Tatjana Jamnik, 2018 Knjižno delo je izšlo v okviru kulturnega projekta, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Prevod te knjige je podprlo Ministrstvo za kulturo Češke republike.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.162.3-31 BOLAVÁ, Anna, 1981- V temo / Anna Bolavá ; prevedla Tatjana Jamnik. - 1. izd. - Vnanje Gorice : Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2018. - (Zbirka Eho ; 18) Prevod dela: Do tmy ISBN 978-961-7020-32-8 296686592 www.policadubova.org www.knjigarna-bookshop.eu

Bolava_V temo.indd 2

16.10.2018 2:02:02

Anna Bolavรก V TEMO Prevedla Tatjana Jamnik

Bolava_V temo.indd 3

16.10.2018 2:02:02

Posvečeno Evi. Obe veva.

Vse zdravilne rastline, ki se nabirajo v knjigi, v resnici obstajajo.

Bolava_V temo.indd 4

16.10.2018 2:02:02

Nabiranje zelišč na veliko ni za šibkejše značaje.

Anna Bartáková

Bolava_V temo.indd 5

16.10.2018 2:02:02

Bolava_V temo.indd 6

16.10.2018 2:02:02

PRVO POGLAVJE

Malolistna lipa, cvet

Ne da mi miru, raje še enkrat stopim na dvorišče. Zdaj je tu že senca, a razpokani beton je po vročem dnevu še vedno topel. Pogledam navzgor. Od zahoda še vedno pada krasno nebo in vse to v daljavi žari z oranžno svetlobo.

Od vzhoda se valijo temni oblaki. Videti so grozeči, a na­ predujejo počasi, in tako še zmeraj ne vem, kako naj se odločim. Sigurno bo dež, o tem ni dvoma. Marcela je to zaklicala čez ograjo že pred eno uro in vse cvetlične lonce in korita odnesla v klet. Pravkar se zaklepa v hišo. Ura ni še niti šest, pa je danes nihče več ne bo videl zunaj. Danes se bo namreč ulilo. Vprašanje je samo še, kdaj. Kaj vse se da do takrat postoriti. Koliko vrečk naj vzamem s sabo in ali bodo potrebne škarje. Vroče mi je in noge se mi šibijo.

Sonce je še vedno ostro in neusmiljeno bode v oči. Raje bom vzela tista temnejša očala pa ruto bi morala dati na glavo. Glede rute bom še premislila, ker bom kljub vsemu šla precej hitro in bi bilo mogoče bolje pustiti lasem, da frfotajo. Predvsem pa pohiteti. Ne morem zapravljati časa.

Iz kolnice pripeljem kolo in v košaro zbašem tri velike papirnate vrečke. Obtežim jih s kamnom, da po poti ne bi odletele. Ali jih bom napolnila, se bo pokazalo na licu mesta. Odpeljala se bom na plac in se vrnila spodaj mimo Bubna. Marcela je zabarikadirana, a skozi eno okno še ve­ 7

Bolava_V temo.indd 7

16.10.2018 2:02:02

dno zrači in za valujočo zaveso se vidi, da je po televiziji ravno vremenska napoved. Najbrž ni tako grozno, če še ni odklopila električnih naprav. Mogoče bo pa bera dobra. Če se bom podvizala. Zaradi teh hitrih gibov se mi malce vrti v glavi in mogoče bom bruhala. Preveč sreče naenkrat se je zgrnilo name v enem dnevu in ne da se vsega predela­ ti. Komaj čakam, nemir v meni narašča.

Zunaj je neznosna vročina, ki se še med hitrim kolesar­ jenjem upira v vse telo. V laseh mi frfota veter, ki je prav tako vroč, in to je dobro. Se mi bodo vsaj lasje posušili, da ne bom ponoči razgrajala. Pot na plac je ravna in var­ na, in če ravno ne poganjam kot nora, spustim balanco in iztegnem roke v zrak. Letim skozi prostor, ki ga žge pričenjajoče se poletje in ga bo čez nekaj ur shladil dežni naliv. Z las si snamem trak in na vse strani plapolam po okolici. Najraje bi zaprla oči in poletela, a se moram obvla­ dati, kljub vsemu so včasih na ulici ljudje in bi lahko spet natolcevali, češ da se ne obnašam primerno. Malomestni smrtniki nikoli ne bodo razumeli, kaj za življenje rabi vila.

Zgrabim za balanco in pritisnem na pedale. Ne smem iz­ gubljati časa. Veter se postopoma krepi, pa ne zato, ker dirkam kot za stavo in po glavni cesti mimo rake gonim na plac, kjer se bom letos prvič lotila nabiranja lipovih cvetov.

Res se nekaj pripravlja. Deževalo bo, in to močno. Tak ču­ den, razbeljen dan se niti ne more končati drugače. Mar­ cela ne sedi križem rok. Po televiziji je pravkar videla gro­ zečo prerokbo. Vsa potna in lepljiva poklekne k električni vtičnici in potegne za razdelilec. Ne gre, zato ga močneje poprime in ruka z njim na vse strani. Tudi če bi moralo odpasti še več ometa, bo zdaj to enostavno odklopila. Ena­ ko namerava narediti v kuhinji in v spalnici. Če bi mogla, 8

Bolava_V temo.indd 8

16.10.2018 2:02:02

bi odklopila tudi svetilko, ki stoji na ulici pred njeno hišo.

Po vsem telesu je rdeča in v sencih ji živčno razbija, vendar v kopalnico danes ne bo več šla. Leže na zofo in se pokrije s kosmato odejo. Ni prvič, da se od strahu ni umila in ji ne preostaja nič drugega kot tiho, samotno smrdeti v temi. Pa vsaj zapreti oči in imeti to čim prej za sabo. Če bo bog dal, bo jutri spet novo jutro in odprla bo okno. Do takrat bo pa že še zdržala pod odejo. Te dni itak nima druge izbire, kajti začenja se poletje, z njim pa nevihte in dežni nalivi.

Sem na placu in sonce se začenja poslavljati. Dve lipi še ne cvetita, dve pa že začenjata, ampak za zdaj še bolj napol.

Zadnja, najstarejša, je pravi čudež, obložena z razcvetelimi cvetovi, težke veje skoraj do tal. Kolo butnem v nepokoše­ no travo šele ob zidu in že sem tam. Pozdravim se s prvimi črnimi hroščki in drobnimi mušicami. Skozi žarke se vidi­ jo roji komarjev. Evo me, pa sem pri vas. Odpiram vrečko, obešeno na levo ramo, in z desno roko zgrabim s cvetovi obloženo vejo. Povlečem jo k sebi in začnem. Pred mano so prišle že čebele in nanje je treba biti pozoren. Večina jih je visoko nad mano in skupaj z drevesom valujejo v toplem vetru. Njihovo bučanje je tako kot lipov vonj vsepričujoče in kakor vselej impresivno. Nekaj časa rabim, da se priva­ dim na lego in velikost socvetja. Občasno si moram tudi prestaviti vrečko, da lahko najdem najboljši položaj rok.

Nazadnje si jo pustim na zapestju, ker mi z rame pada, to pa me mudi. Zdaj mora vse lavfati in vsak gib se mora navezati na predhodnega. Obiranje lipe je vzvišena in krasna zadeva, ampak za to, da je elegantno, so potrebna leta prakse. Harmonija in ubranost veje z roko pomeni, da je vrečka takojci do polovice polna. Komot v desetih minutah. Kdor ne zna uskladiti koordinacije gibov med 9

Bolava_V temo.indd 9

16.10.2018 2:02:02

obiranjem cvetov, lahko domov prinese kvečjemu za lastne potrebe. Na našem koncu tega ne zna nihče razen mene, in to me veseli. Tukajšnje lipe so moje. Drevesa ob poteh do okoliških vasi naj kar ostajajo neobdelana, prepuščena čebelam in mušicam in prahu, ampak tale so pa moja! Po­ znamo se od rojstva in usojeni smo si. Vem, katere veje se smem pritakniti, kateri pa je bolje prizanesti. Že leta pre­ poznavam razlike med cvetovi in že s ceste znam oceniti njihovo bodočo težo. Manjši so primernejši za poparke, večji v vreči romajo v odkupni center.

Nekaj me je pičilo v ramo. Zamahnem in se zavem, kako vroče je še zmeraj in da sem žejna. Lasje postajajo neznosni. Moram nazaj h kolesu po trak, pustila sem ga omotanega okoli balance. Ne prenesem, če mi med delom kaj leze v usta ali pada na oči. Kako to, da nimam tiste rute? Okoli glave mi zdaj dela napoto dosti mrčesa in do­ sti dolgih las in izgubljam pregled. Nisem več zbrana in paniciram. Brišem si pot s čela in vrečka mi pade v travo.

Poskušam se počesati kar z rokami, potnimi in od lipove­ ga peloda. Ogromna figa, nekajkrat prevezana s trakom, me pomiri in vse pred sabo zopet dobro vidim. Ko bom šla domov, si bom to spet razpustila in posušili se bodo še zadnji vlažni ostanki pod težkim kosmom vrhnjih las.

Z vlažno glavo namreč ne grem v posteljo. Ne prenesem tega občutka, pa tudi te bolečine. Dela se, da je ni, v resni­ ci pa narašča, in to je nevarno. Podobno kot tole zahrbtno sonce. Moralo bi že zaiti in dati mir, pa še zmeraj nič. Ne stojim dobro, skozi veje mi na vsake toliko posveti narav­ nost v oči in skozi čelo mi zareže nož, ki se zapiči nekam globoko v možgane na desni strani. Potem me za trenutek zagrne tema, ampak ta res traja le hip. Svetloba se vrača 10

Bolava_V temo.indd 10

16.10.2018 2:02:03

postopoma in je temno modre barve. Potem zbledi in to preide. Ti zahrbtni žarki. Zakaj nimam očal? Pa saj sem jih vzela, brez njih se vendar ne bi odpeljala. Mogoče so mi padla ven po poti. No, trgam naprej. Povsod polno cvetov, vendar nisem zadovoljna. Nisem dovolj zbrana. Nervozno škilim na druge veje, če so tam morda kaki boljši primerki, tukaj se mi zdi že bolj žalost. Sploh pa ne gre tako hitro, kot bi si želela, in od tiste harmonične ubranosti, o kateri sanjam, me stalno kaj odvrača. Včasih je to napol odtrgan cvet ali pa klavrn cvet, spet drugič je socvetje zlepljeno in ima na sebi črne flekce. Tole ni dobro mesto. Tukaj ne smem izgubljati časa. Pomikam se naprej, dokler ne pri­ dem okoli celega drevesa. Z vsakega mesta vzamem vzorec, vendar vrečka ni nič kaj bolj polna.

Grem naprej, sosednje drevo. Veje višje, cvetovi zaprti, nekatere kroglice se zaenkrat še niti niso razpočile, prezgo­ daj je še. Vseeno nekaj malega potrgam, rada bi nekaj časa ostala tukaj in uživala v tej obilici vonja nad mano. Tri metre visoko na močnem soncu seveda cvete vse naenkrat, ampak človek bi moral imeti lestev, da bi prišel zraven. Ko bi imela lestev … In ko bi ta lipa stala pri nas v sadovnja­ ku, in ne tukaj vsem na očeh … Koliko časa bi rabila, da bi obtrgala celo drevo? Da na njem ne bi ostal niti cvetek?

In kam bi vse to dala? Vso podstreho bi morala zasuti v več plasteh. In moralo bi biti ves čas toplo in zmerno vetrov­ no, da bi se vse hitro posušilo. Mogoče bi v ta kup zelišč zlezla in tam umrla. Ali obstaja lepša smrt? Tam me nikoli ne bi nihče našel. Razpustila bi se v rezkem vonju, posušila bi se tam v temi na tleh po časopisih kot en čuden človeški cvet. Koliko časa bi za to rabila lipa in koliko jaz? Kakšno je pravzaprav osušitveno razmerje človeka … Dejansko 11

Bolava_V temo.indd 11

16.10.2018 2:02:03

bi me, če bi obtrgala celo drevo, morala s tem v odkupni center odpeljati Marcela z avtom, potem bi pa polovico za­ služka vzela za bencin. Pogoltnem zelo suho, grenko slino in preženem neprijetne misli.

Sedem na kolo in se odpeljem dalje. Tukaj drugih raz­ cvetelih vej ne dosežem več, in to je neznosen občutek. Za­ godrnjam proti vsem nedostopnim cvetovom in pritisnem na pedale. To, kar se pripravlja, se hitro približuje. Sonce je izginilo. Zdaj je že jasno, da je bilo tole danes le prvo preverjanje in da se bom tu znova prikazala čez par dni.

Ne bom pretiravala in trgala fizeljnov, ki človeku samo kradejo čas. Jaz se grem zelišča na veliko, ker to obvladam.

To počnem od četrtega leta dalje. Vsako leto. Od pomladi do jeseni, od sončnega vzhoda do zahoda pa tudi pozneje.

V življenju me zanima samo še nabiranje. Nabiranje, ki me je privedlo k vsakovrstnim situacijam, ljudem in do­ godkom, potem pa vse skupaj zakompliciralo. Nabiranje, ki je moje neznatno, navadno življenje začaralo do nepre­ poznavnosti. Dajalo mu je smisel in mu ga zopet odvze­ malo, ga obračalo na glavo in mu bilo v uteho v najtežjih trenutkih. Moje ljubo nabiranje zdravilnih zelišč.

Zapeljem se k Bubnu. Vode je malo. Struga reke je omrtvela in nekako živčna. Vsak hip pričakuje pritok nove, kalne vode. Saj bo kmalu tu. Marcela se bo mogo­ če ojunačila in šla prižgat svečo k oknu. Vraževerna je in to malce pomaga. Mogoče pa bo vse skupaj prespala, kaj drugega bi lahko sama doma počela v temi? Baba zmešana, pravzaprav je dobro, da se takole zabarikadira, za nekatere značaje je res bolje, če nič ne vejo. Že nekaj dni je vsa važna in se baha, češ da ima od Miluške nove uspavalne tablete.

12

Bolava_V temo.indd 12

16.10.2018 2:02:03

Me prav zanima, če si bo kdaj upala kakšno tudi vzeti.

Verjetno ne. Da ji ne bi slučajno ponoči kaj ušlo. Kolo butnem v visoko travo tik ob starem hrastu na bregu pri levem tolmunčku in grem k eni najstarejših lip v okolici.

Ta pomni marsikaj, v spodnjih delih je klavrna in nemara tudi mrtva, a včasih vseeno kaj da. Dve veji nad vodo sta kar nizko, in če bom obdržala ravnotežje pa tudi vrečko, bom kake cvetove dosegla. Ni jih veliko, so pa veliki in zdravi in sveži, skratka, kraljevski. Vrečki se seveda takoj pozna, da je vanjo prišlo nekaj izjemnega. Nagibam se nad vodo in vlečem k sebi celo vejo. Predvsem je ne smem zlo­ miti, tega kraljici ne smem narediti.

Iz najbližje bajte se skozi okno nagne Tomanovka. Že spet gleda naravnost vame in kakor vedno nelepo. Kot da tukaj kradem. Je to drevo nemara njeno? Mogoče pa čaka, da bom spet padla noter, tik pod mano ni skoraj nobene vode, samo brozgasto blato, pijavke in ličinke komarjev.

Ne bom ji naredila tega veselja, nikamor ne mislim pasti. Že jutri blata ne bo več videti, ker se bo deževnica, ki se nabira v nebesih nad lipo in mojo glavo pa tudi nad to baj­ to in staro Tomanovo, iz reke izlila na travo in potopila vse lipove cvetove, ki mi jih ne bo uspelo obrati danes. Se že bliža. Hitro trgam zadnje primerke, potem pa si snamem vrečko z rame. Pregrebem njeno vsebino in poberem par zelenih listov, ki so se primešali vanjo. Po hrbtu mi teče pot in mokri lasje se mi lepijo na čelo. Vzamem kolo in ga peljem na pot. Tomanovkinega kamnitega obraza ni več na oknu.

Zajaham kolo in tedaj prvič zagrmi. Bliska ni bilo vi­ deti, se pravi, da je daleč. Moram mimo pasjega vadišča, 13

Bolava_V temo.indd 13

16.10.2018 2:02:03

tam so ponavadi krasni regratovi listi. Tudi zanje imam vrečko, in če jo bom zdaj napolnila, bom na kolesu obte­ žila še drugo polovico balance. Hitro poganjam, da bi mi uspelo natrgati kar največ. Zdaj že piha hladnejši veter.

Spustim balanco in si snamem trak. Pred nočjo morajo biti lasje suhi, sicer bo bolelo. Mogoče se ne bi smela tako pozno potapljati. Morala bi prej opaziti te oblake. Mogoče tega ne bom več razčesala in me bo Marcela na tržnici spet vlačila po zobeh. Vse babe v ulici bodo buljile, kaj imam v vrečkah in kaj na glavi in kaj od tega je hujše. Enostav­ no se mora posušiti. Bližam se vadišču. Upočasnjujem in bolečina v pretegnjenih stegnih popušča. Sprednjo zavoro bi bilo treba podmazati, tole je res grozen zvok. Po nepo­ trebnem opozarjam nase in na svoje delo. Niti še dobro ne pridem do sape, pa mi je že jasno, da sem si to preveč enostavno zamišljala. Nikjer nič zelenega. En sam listič ni ostal. Mladi Staněk se je letos poboljšal in je kosilnico pri­ peljal na plano par tednov prej. Gledam zdrgnjeno travno rušo in jasno mi je, da tukaj zdaj dolgo ne bo nič zraslo.

Mladi Staněk ima za vrtnarjenje enak občutek kot nekoč njegov bedni oče.

Ko sem bila majhna, in takrat še niti nisem slutila, da bi bili lahko regratovi listi v nekaterih primerih donosnej­ ši kot regratove korenine, sem k vadišču hodila samo na mrtvo koprivo in enkrat je bilo tam v nedeljo pasje tekmo­ vanje. Za ograjo je po travi tekalo kakih deset volčjakov in vsi so ubogali na besedo. Pri Stanku na vrtu je renčal samo eden, hud in enako neumen kot njegov gospodar. Ko sem imela že poln škrnicelj mrtve koprive, sta mimo mene šla neka človeka. Debel dedec in fant, približno toliko star kot jaz. Že takrat sem med trganjem nerada kogarkoli sre­ 14

Bolava_V temo.indd 14

16.10.2018 2:02:03

čevala. Navzočnost drugih oseb me je vznemirjala in upo­ časnjevala. Sklonila sem glavo in ju skušala ignorirati. Bilo mi je nerodno. Hotela sem izginiti, ampak tisti dedec se je hotel pomenkovati. Nevarno se mi je približal in jaz se nisem mogla ganiti. Nič slabega nisem naredila, pa vendar sem se počutila krivo. Nenavaden trenutek. Molčala sem in čakala, da bosta šla naprej. Da bo to že enkrat za mano.

Tisti dedec je bil predrzen. In nagnusen. Ogledoval si je moj škrnicelj in jaz sem zardevala. Nikoli se nisem znala prav odzvati na vtikljiva vprašanja tipa Kaj boš pa počela s tem? in Koliko ti bojo pa tam dali za to? A ni to moja stvar? Zakaj se raje ne ubada s tem, da se nečloveško poti, da ni zmožen dihati brez sopenja in da mu iz drobovja neprijetno, odraslo zaudarja? Pa njegov sinček? Zakaj je tako suh? Mu ne daje jesti? Ali nima matere? Droben je in bel, bolj senca kot pravi, živi človek. Najbrž ga je bilo takrat pred svojim orjaškim očetom sram enako kot mene, in tako je, ko sta stopala mimo mene na ta neskončni, neprijetni način, le plaho povesil oči. Ali pa se je nemara celo utegnil komaj opazno nasmehniti? Bil je tako suh, skorajda prosojen, kot da niti ne bi bil iz družine, ki se ji je izvrstno godilo in si je očitno vse privoščila z veliko žlico.

Tako dolgo je že tega, pa še vedno vidim tiste suhe otroške roke, prevlečene z nenavadno belkasto kožo, iz katere so izstopale modre žile. Gotovo se je nasmehnil. Pa se vendar spomnim. Mogoče v dokaz, da bo vse, kar se bo odvilo, resnica, in ne samo grde sanje.

Staněk je odprl vrata na ulico in z njegovega vrta je pri­ tekel ogromen, hud volčjak. Pognal se je naravnost proti fantu. Kot da bi ga imel ogledanega. Kot da bi si že zdavnaj izbral, nič ga ni moglo ustaviti. Ni se menil niti za starega 15

Bolava_V temo.indd 15

16.10.2018 2:02:03

Stanka, svojega strogega gospodarja, ki je iz kleti pogosto prinesel dolgo palico. Danes njen lastnik nanjo ni utegnil niti pomisliti. Naslonil se je na odprta vrata avtomobila in si zadovoljno ogledoval dirjajočega psa. Kako lepo je raščen in rejen. Tudi brez rodovnika in tiste mučne dresure je odličen čuvaj. Ki se je pravkar odločil, da bo raztrgal tistega malega fantka zunaj. Situacija je postala resna in Staněk je končno povzdignil glas. Potem je kar naenkrat tulil, ampak takrat je že tekla kri. Pes se je besno zagrizel v tisto belo, suho roko in meni je srce skočilo v grlo. In potem še enkrat. In spet. Napad v nadaljevanjih. Ta žival je bila neprištevna in je čedalje bolj grizla, v vsa možna mesta pod tistimi kratkimi rokavčki. Mogoče bi temu fantu, če si ne bi dal rok pred obraz, pregriznil vrat in bi videla umor.

Tako pa je samo cefral tisto nedolžno suho otroško laket, da so naokrog špricale krvave sline. Volčjaki za ograjo so počeli isto, le s to razliko, da so znali nehati. Tukaj na ce­ sti se je borilo naprej in nihče ni imel varnostne obleke.

Tega se ni dalo prekiniti. Zdaj si je moral celo Staněk vsaj v duhu priznati, da ga pes nekako ne uboga. Svojega plena ni nameraval izpustiti. Šele ko je debeli oče prišel k sebi in zgrabil žival za zadek, jo stresel in vlekel proč, je primež popustil in gobec je planil po novem sovražniku. Tistega popoldneva do smrti ne bom pozabila. Bilo je kot nepri­ čakovan izbruh zla. Vrtinec zlobe in bolečine. Nemogoče rjovenje psa, fanta in vseh ostalih ljudi, ki so to videli skozi ograjo.

In jaz sem stala tako blizu … Stiskala sem svoj prvi škrnicelj mrtve koprive, si grizla ustnice in zadrževala jok. Čemú sem bila takrat priča tega? Za kaj sem bila kaznova­ na? Še dolgo sta se mi ponoči prikazovala roka, raztrgana 16

Bolava_V temo.indd 16

16.10.2018 2:02:03

na kosce, in stari Staněk, kako okoli svojega debelega prsta vrti ključe od avta. Čez mesec dni je ta tip odprl restavra­ cijo. Ljudje so jo hvalili, pivo tam ni bilo drago in gospo­ du podjetniku je začenjalo dobro iti. Volčjak naj bi bil po odredbi sodišča odstranjen, pa se je vseeno še par let zatem preganjal po vrtu. Premožnemu gospodarju enostavno srce ni dalo, da bi se ga znebil, pa je trdil, da je to drug pes.

Danes pri njih čuva nekakšen lisast mešanec, ravnodušen in slep, Staněk pa je že dolgo mrtev. Zaletel se je z avtom.

Govorilo se je, da mu je nekdo ponoči pošaril po zavorah.

Je bil nemara oče tistega fanta? Kaj pa vemo. Za trato oko­ li ograje, polno sočnega regrata, trpotca in rmana, danes skrbi Stankov sin. Tega ne počne pogosto in to je dobro, ker je tu vselej kaj trgati. Toda tokrat je pohitel, pokosil je vse zelenje, in postrgano je s koreninami vred. Tu nimam kaj početi, in tako se odpravim naprej. Le brž domov, še malo, pa bo tu. Tega tako ali tako ne bi imela kam dati na podstrehi. Kajti s tem, kar sem z listjem počenjala prejšnji teden, se letos ne more nič več primerjati.

Zavijam v našo ulico. Nad mano grozno trešči. Marce­ la ima vse zavese zagrnjene in za njimi je tema. Na dveh oknih ima celo lesene oknice, edina v ulici. Takole se zme­ raj zabarikadira, četudi se nič ne pripravlja. Malo se mi kar zvrti, ko se zavem, da nikoli več ne bo doživela top­ lega poletnega večera. Sončnega zahoda, konca dneva na travniku in kosov prihajajočega mraza in teme nad reko.

Mogoče to nadoknadi zgodaj zjutraj, kaj pa jaz vem, kdaj prileze ven. Odklenem lesena vrata na naše dvorišče in se zapeljem noter. Za hip pomišljam, ali naj tudi jaz čez noč pospravim rože. Nazadnje tega ne naredim, ne bom 17

Bolava_V temo.indd 17

16.10.2018 2:02:03

zganjala panike. Poleti je vroče, zaradi vročine pa nastaja­ jo nevihte. Nevihte so povezane s točo in dežnimi nalivi.

Toča je različne velikosti in debela pač marsikaj uniči. Časi so pokvarjeni in neusmiljeni, planet se segreva in bli­ ža se konec sveta, ampak toča je pa še zmeraj samo toča.

Ne razmišlja niti namerno ne izbira, na koga bo padla. Jaz se pred naravo ne bom umikala, si rečem, ko zaklepam kolo v kolnico in nesem prvo letošnjo lipo na podstreho.

Se pravi skoraj prvo.

Zgoraj leži vzorec umazane lipe, tiste iz Prage. To bi najbrž gledali v odkupnem centru, od kod vse jim priva­ žam bero. V velikih mestih lipa cvete tudi mesec prej kot tu doma. Praga je kontaminiran in ničev pekel, ampak včasih se tudi v peklu dogajajo znosne reči, le kako dru­ gače bi lahko v njem obstajalo toliko duš? Tudi tam so si ljudje ustvarili, povečini umetno in naknadno, tista svoja prostranstva zelenja, kamor vodijo na sprehode svoje pse in svoje vznemirjene glave. Krošnje dreves se sicer marsikje križajo z žicami električne napeljave, a se vsaj križajo. Po­ nekod se ne križa nič in ima besedo samo beton. Tam bera odpade. V onesnaženi Pragi je lipov cvet začuda tako velik in čist, da bi človek verjel, da tudi zdravi. Od časa do časa hodim tja. Službeno. Oddam par prevodov in preverim parke. Že od študentskih let se z vlakom vozim po vedno isti trasi, sem ter tja, vedno znova. Rada z okna opazujem pokrajino. Kako se med bližanjem velikemu mestu sploh ne spreminja. Le ozračje je bolj napeto. Še reka je pravza­ prav vselej samo globoka luknja v tleh, polna vode, tako kot je pri nas. Le da je veliko večja in bolj zavratna. Tukaj se ne bi mogla sprehoditi po gladini z enega brega na dru­ gega, bojim se vrtincev in zahrbtnih podvodnih tokov.

18

Bolava_V temo.indd 18

16.10.2018 2:02:03

Moji odhodi v glavno mesto podeželskim opravljivkam služijo kot dokaz, da nisem odpisana eksistenca. Tam oddaja prevode debelih knjig, sem enkrat v soboto zaslišala pred samopostrežno. V duhu sem prikimala, točno tako mora biti. Praga me na videz zaposluje in iz mene dela poštenega človeka. Poleg nabiranja me vendar mora kaj živiti. Prevajalka, to je bila tista skrivnostna beseda, pred katero so ne­ koč ti kradljivi, pozorni sosedje, vključno z Marcelo, padli na rit. Zaprlo jim je usta in dali so mir. Izpolnila sem svojo družbeno dolžnost. Predložila sem dokaz, da sodim med spodobne, odgovorne, odrasle ljudi. Po naravni poti sem se uvrstila v povprečno strujo prebivalstva in padla v režo ene izmed šablon. Predvsem se ne več kazati, skriti se in tiho živeti svoje življenje. Ampak … le kako bi to mogla, ko pa me moj notranji nemir vleče ven. Ko pa moram pri­ jeti za škarje in se odpraviti rezat. Izmikam se vsemu, kar naj bi počeli spodobni ljudje, s tem pa se na deželi težko živi. Na deželi, kjer poznam kraje, za katere bi se dalo tudi umreti. Tu sem doma in že samo zaradi tega mi srce čisto drugače bije. Ampak tu so doma tudi ti drugi ljudje in to je zapleteno. Na srečo me v težkih trenutkih držijo pokon­ ci zelišča. Nenehno me obdajajo in obstajajo zame. Zato vem, da se obnašam prav. Tudi jaz obstajam samo zanje in to je tako samoumevno, da je celo govoriti o tem, kot bi lagala. O zeliščih se ne govori, zelišča se nabira. In kadar se dan posreči in me ljudje pustijo pri miru, sem zadovoljna.

Nič drugega si ne želim več v življenju. Da bi se posrečil še en dan in se približal torek. Da ne bi preveč bolelo in da bi še ena napolnjena vreča, zgoraj zvezana z vrvico, romala v odkupni center.

19

Bolava_V temo.indd 19

16.10.2018 2:02:03

Gledam v zrcalo in vidim, da se me je danes prijelo son­ ce. Lasje so nazadnje le suhi in z njimi mi ni treba nič poče­ ti. Razčesala jih bom šele zjutraj. Veter se zaganja v okna in po topli strehi bobnajo potočki vode. Na vrtu nekaj useka.

Potem se tik nad nami zasliši grmenje. Pa smo le dočakali.

Zjutraj bo lep zrak. Bolj slabo kaže z jutrišnjo bero. Precej vode bo, v zraku, na drevesih, v travi. Mogoče se bo tudi na podstrehi marsikaj navzelo vlage, čeprav se trudim, da ne bi zamakalo. V zvezek mi k današnjemu dnevu še uspe napisati lipa cvet, prvič na placu, pri tolmunčku, potem pa se zasliši strašljiv grom, pok kot iz topa, in vse mesto pre­ seka ognjena svetloba. Še tega se manjka, da bi treščilo pri Marceli, mogoče jo bom zjutraj našla mrtvo od strahu in bom imela še eno skrb več. Svinčnik zaprem v zvezek, tega pa položim na mizo. V isti sekundi izklopijo tok. Ravno izšlo se je. Po prijetni, znani temi se odpravim spat. Enkrat sredi noči odprem okno. Zunaj prši dež in v sobo veje hladen, vlažen zrak.

Marcela ni mrtva. Živa je in veselo teka po sosednjem dvorišču, premika razne reči sem ter tja in iz kleti prina­ ša rešeno okrasno cvetje. Vse lepo postavi na svoje mesto.

Hkrati se nerazumljivo čudi, kako lepo je zalit njen vrt.

Kar je suho, da je kar sramota, pa so vse te rože, ki jih je pravkar privlekla na dan. Nič hudega. Marcela vzame škropilnico in se loti zalivanja. Tam pri njej je kot v sobi­ ci. Sama je kakor eksotični metulj, ki se je na kavču pred hipom izlegel iz kosmatega zapredka. Leta vsenaokoli in glasno izkuša svoje prvo jutro. Ne bi smela odpirati okna, tole je grozna budnica. Le zakaj med zalivanjem povzroča toliko hrupa? V sobi je še vedno soparno. Vročina vztraja 20

Bolava_V temo.indd 20

16.10.2018 2:02:03

pod stropom in ob zidovih. Zapovrh se začenja tudi zunaj.

Zaenkrat je vse mokro in okreva po nočnem nalivu, takoj po kosilu pa bo pritisnila nova sopara. Nič ne bo z dopol­ dansko bero. Nedelja je. Ni mi do hrane. Poskusim si naliti vodo in pijem po malih požirkih. Vsaj do polovice. To gre, če se delam, da berem. Samo sebe prinašam okrog, potem pa se čudim, kako sem lahko takšna in da to deluje.

Dopoldne bi lahko pobrala tisto razbito steklo in ga odpeljala v kontejnerje za vogalom. Skuriti se ga ne da in treba se ga je znebiti. Ko bom že šla v tisto smer, bom pa še preverila Sokolsko livado, zadnjič sem od tam vlačila tiste liste, nepozabno doživetje! Zaslepljeno sem se skla­ njala k tlom in grabila po novih in novih šopih, niti nisem pogledala gor v krošnje, kako kaže s sokolskimi lipami.

Slabo je bilo z njimi, čisto nič se ni vohalo. Kadar nič ne cvete, tudi nič ne diši. Ampak to je bilo pred tednom dni in čas je, da se znova razgledam po tistem koncu. Zraven ob reki bo posedalo nekaj ribičev. Večinoma sami starci, le tisti enoroki še nima sivih las. Gotovo tu čepijo že od zgo­ dnjega jutra, mreže pa prazne. Enkrat sem hodila vzdolž reke, trgala oslad in medla te stare ate ob ribiških palicah.

Ko napoči čas oslada, je treba k njemu na breg, pa naj tam sedi, kdor hoče. Takrat jih je tam sedelo kar nekaj in meni je bilo žal, da nimam dolgih hlač. Mar bi gledali plovce, majstri. Pa so raje kvantali. A še preden so utegni­ li povprašati, kaj trgam in koliko bom za to dobila, se je ob reki ustavil avto in izstopil je ribiški čuvaj. Neki novi.

Mlad, odločen in nepopustljiv. Vsi na bregu so ostali brez jajc in kar naenkrat so tej gospodični z zanimivim srpom dali mir. Tisti najnesramnejši je hitro skril palico v bližnji bezgov grm, pa mu ni nič pomagalo. Potem ga nisem več 21

Bolava_V temo.indd 21

16.10.2018 2:02:03

videla tukaj. Pri nabiranju zelišč pravila niso tako stroga, in če se v danem mesecu držiš na vajetih, ti niti davka ni treba plačati. Samo trgati moraš znati. Moraš znati pristo­ piti k temu. K veji, k steblu, k cvetu ali listu, ali pa k ruši, v katero se je razrasla korenina.

Sokolska livada je danes kakor okópana. Na betonu se vidijo sledi po deževnici. Ves prah je izmit in trava napojena in čista. Na vsem zelenem se lesketa voda. Listov se mogoče ne bo dalo trgati niti jutri. Ampak katerih listov? Prijelo me je, da bi se strašansko zasmejala. Kot praded Barták iz sose­ dnje hiše, dedkov slaboumni oče, ki nas je v otroštvu strašil za zidom pri kompostu. Njegov smeh je bil glasen in hripav in zelo strašljiv. Enkrat je pijani Barták celo splezal na zid in zavihtel noge na našo stran. Opazoval je tiste tri male, prestrašene punce spodaj in se strašansko smejal. Potem se mu je zaletelo in je kašljal tako dolgo, dokler se ni nagnil nazaj in vznak padel dol. Dolgo je bilo za zidom tiho in nam je zastala kri v žilah. Potem se je zaslišal znani hripavi bartákovski smeh in me smo cvileč zbežale v kolnico. Danes se tudi jaz znam na polna pljuča zasmejati kakor zmešani ata, pa saj po meni teče tudi nekaj njegove krvi. Praded, blazni starec, ki je preklel prenekaterega soseda v okolici in čigar lastni sin se je preselil v razpadajočo kolnico za viso­ kim kamnitim zidom, je nekega dne izginil. Odtlej se znam hripavo smejati. Bartákovski smeh je umesten, kadar se mi posreči kaj izrednega. Recimo kakor zdajle. Zaradi mene na Sokolski livadi ni nobenih regratovih listov. Dobro sem delala prejšnji teden. Pot je lil z mene v potokih, a posrečila se mi je neverjetna reč. Namreč to, da me ne moti, če tukaj še ne cvete nobena lipa. Danes bi bila itak mokra in je niti ne bi imela kam dati. Moja podstreha je postlana s toliko 22

Bolava_V temo.indd 22

16.10.2018 2:02:03

listja, da morajo kakršnakoli druga zelišča, ki se trgajo na veliko, počakati, da pridejo na vrsto za sušenje. Dobra sem.

Ne vem, ali mi bodo isto rekli tudi v torek v odkupnem centru, ampak pri trganju regratovih listov sem bila letos res dobra. Toda vlažnost zraka je razmeroma visoka, zato se lahko zgodi, da runda še ne bo suha in se zaenkrat ne bo nič oddajalo, to bo pa že problem. Zelišča ne smejo čakati, da pridejo na vrsto. To se ne sme zgoditi, v torek grem pa basta. Ampak danes je nedelja in poskusila bom kaj skuhati.

In potem to še pojesti. Popoldne bom prevajala. Mogoče mi bo zvečer še zneslo iti ven. Zanima me, koliko vode je pri tolmunčku in ali stara kraljica namaka svoje povešene veje v počasnem ali v hitrem toku. Sod za kolnico je zvrhano poln deževnice.

Zneslo mi je. Sedem na kolo in grem k tolmunčkom.

Moji dolgi, zameštrani lasje so znova mokri. Razpustim si jih in plapolajo po vsej naši ulici. Marcela zaklene vra­ ta in zabarikadira okna. Rož pa ni pospravila, napoved za ponoči ni tako neugodna. Ne bi smelo deževati. Ampak ko pogledam v nebo, tega ne verjamem. Vzamem samo eno vrečko za lipo, če bi bila slučajno že suha. Na kratko se ustavim na placu, da bi simbolično zapolnila dno, cvet na cvet, pa je opravljeno. Za lipo to drži. Pri Bubnu je za spoznanje več vode, ampak gori nad jezom je mirna in le prijetno razgibana. Kolo butnem v travo ob tistem starem hrastu na bregu levega tolmunčka in grem. Ne morem se upreti in sezujem si čevlje. Gladina je mrzla kot led, am­ pak jaz zdržim in grem. Zaprem oči in čutim samo, kako mi je lepo. To je samo moj trenutek, v katerem sem čisto sama in ki bi si ga rada zapomnila za vedno.

23

Bolava_V temo.indd 23

16.10.2018 2:02:03

Spomnim se, kako je voda enkrat potegnila pod jez župana in ga ni hotela izpustiti ven. Takrat je hotel pose­ kati stoletne hraste, da bi si bogataši lahko sezidali boljše vikende, no, pa je bil štrafan. Valovi so si ga podajali in ga potapljali v divje mehurčke. Potem se je oprijel hloda, ki je ravno plaval od nekod s Šumave. Bil je velik in ožgan.

Rešil mu je življenje. Dve leti je potem to v nadaljevanjih opisoval v časopisu, pa ni dojel, da je ne znati plavati pri njegovih letih prava sramota. In on bi rad stanoval blizu vode! Naslednjič ni več kandidiral in izvoljen je bil moj bodoči tast. Znameniti hrasti še naprej stojijo. Bilo je je­ seni in par dni zatem so tisto leto v odkupnem centru or­ ganizirali posebno akcijo. Kostanj in želod so odkupovali po posebni, motivacijski ceni. Pomišljala sem samo za hip.

V tistem času zunaj ni že skorajda nič več cvetelo in plo­ dovom sem se lahko popolnoma posvetila. Z vsem srcem sem se vrgla v to, a kaj ko so me v odkupnem centru zaje­ bali. Obstajata klasični podolgovat, droben želod in okro­ gli želod, tak oplemeniten okrasni. Četrtina vsega mojega dela je bil podolgovati drobni želod. In tega so jemali. Za preostalega so mi svetovali, naj ga odpeljem h krmilnici v hosto. Kaj drugega bi sploh lahko pričakovala od buta­ stega Pudivítra! Mamci pred mano je to še priznal, ker je imela samo en škrnicelj in je umirala, mene je pa na hitro odpikal. Jaz sem imela tega veliko in to se mu ne bi več izšlo. Tega se ni dalo nikamor primešati. Letos Pudivítra v odkupnem centru ni več in ni mi ga več treba gledati.

Kako on ni znal z ljudmi! Kar je prijel v roke, vse je pokva­ ril, pa še goljufal je! Zapovrh je trgal čisto nove papirnate vreče. Trgal je račune, enkrat pa je zatrgaval celo bankovce v blagajni. Ves čas je moral nekaj početi s prsti, pa je trgal.

24

Bolava_V temo.indd 24

16.10.2018 2:02:03

Prav mu je. Hraste in kostanje imam rada kot drevesa, kot vir nabiranja pa ne. Še na hrastovo lubje ne hodim in ne bom hodila. Ne bom!

Dve veji najstarejše lipe v okolici se res namakata v vodi.

Rahlo se premikata gor in dol. Bujni cvetovi, polni moči, omamno dišijo. Moram jih dobiti. Hodim okoli drevesa in se iztegujem v višino. Poskočim in zgrabim eno vejo, gosto obloženo z obilnimi cvetovi. Vse to povlečem k sebi in trgam. Ne smem je zlomiti, ne smem pa je niti izpustiti nazaj v višino. Kmalu mi vsa kri steče iz rok in postanejo mravljinčne. Spočijem se in potem vse skupaj še nekaj­ krat ponovim. Nazadnje je ta bera kar dobra. Kupček teh velikih, zdravih cvetov hitro raste. Na podstrehi jih bom razgrnila ločeno, lepo v tanki plasti, da bi še najmanjša vla­ ga hitro izparela. Malo naprej v bajti pri Tomanovih imajo danes zaprto okno, tako da me nihče grdo ne gleda. Ven­ dar slutim, da se notri nekaj dogaja, nad streho jim lebdi čuden nemir. Trgam naprej, a mi ne gre več dobro od rok.

Soparno je in potim se. Pripelje se neki avto. Upam, da bo opazil moje kolo pri hrastu in ga ne bo povozil. To je črn kombi in vozi počasi, precej se mora potruditi, da se sploh zmesti na pot. Previdno zapelje v globoke luže, iz katerih pri tem pljuska kalna voda. Hodim okoli svojega drevesa in preverjam, če bi morda še kaj dalo. Potem se vrata baj­ te odprejo in dva moška od tam prinašata krsto. Torej je bil avto pogrebni. Malo trgam in malo naskrivaj gledam tja. Ne morem drugače, to družino poznam že toliko časa.

Ne govorimo, vendar precej vemo drug o drugem. Potem me med palec in kazalec desne roke ugrizne mravlja in zaključim. Pregrebam vrečko in mečem ven odvečne liste. Čudovita lipa. Delam se, da odhajajočega avta ne opazim.

25

Bolava_V temo.indd 25

16.10.2018 2:02:03