Dejan Koban: Pesmi (2014)

DEJAN KOBAN

harpune sladka smetana in zradirano nebo želeli smo premakniti osla z mesta ni šlo namesto osla se je premaknilo nebo iz horizonta je iztekla težnost milijoni ljudi in mavrica osel je še vedno bolščal v nas z živo rdečimi očmi bil je nor zoprn neomajen super izračun za nekontrolirano znojenje skozi oči so hrumela mesta presenečene gospodinje z jabolčnimi zavitki v rokah jokajoči otroci žepni psi z očmi velikosti mlinskih kamnov ptice so se rešile precej logično pač bitja ki morajo leteti nimajo druge izbire ali alternative če se izrazimo učeno osel je žvečil sveže marjetice zdelo se nam je da se nam celo narahlo posmehuje ob poti smo nenehno srečevali ogrizke iz šolskih malic ostali smo brez kaset in mladostnih idealov dresirane kokoške pa so prijele kamne in divje tolkle himno združenih arabskih emiratov kljub vsemu nafte še vedno ni bilo niti ene same kapljice

© Dejan Koban

1

dokaj kul prisega daje obvezo na oči ker ne želi odgovarjati za zločine in se raje ustreli prisega se lepi na solzne oči in trepetajoče veke oči nosijo harpune vedno v položaju pozor zavri juho in jo vrzi med gladiatorje neokusno se bodo smejali in brisali poraščene obraze na hribu stoji nerešen socialni problem skovika pesmi o uporu se postrani smeji hirajoči kulturi gonjenje se širi med ljudmi moramo pihati v nove posode jih barvati in metati ob tla življenje se plodi iz naših norih oči varekina pomaga pozabljati

© Dejan Koban

2

skoraj precej natančno jecljanje prednost imajo rože ki se ovijajo okoli ušes in prednost dobijo tudi lovci na utrinke tako kdo je še na prednostnem seznamu dimnikarji sladoledarji in bančne uslužbenke zakaj zaradi banalnosti in dobrega občutka ha južni veter se je zapletel v naše balkanske pesmi tako da se mu smejimo ker ne ve kako bi pravilno zadihal ha ha v vrstah smo prerazporejeni malce smo neugodni ker namesto tišine stalno žvečimo besede ha goske niso primerne za udomačitev kmalu so na mizi plus na krožniku plus v želodcu hrustljavo pečena gos ti v tvojih prebavilih težko svetuje glede ljubezenskih težav ha ha pa smo ponovno v parku in je jezero in so redkvice in zrušen zid in majhne pletene čepice trije metri snega polž ki želi postaviti hitrostni rekord v umirjanju ljudskih množic poleg tečejo rekreativci ki so se naveličali leteti prednost imajo grde rože tiste socialistične ki jih vsi tajijo in rastejo le v zapuščenih hotelih fikus na primer in prednost ima droben prah spuščen okoli višine oči na vrvicah da ti lahko vztrajno sledi skoraj konec in malo pomešamo sanje rokave zadržanost ihtenje jutro prednost imajo majhni otroci z vijoličastim svetom v pogledu

© Dejan Koban

3

sezuti se beton ne govori le hrani besede v sebi in jih v intervalih pošilja med ljudi neznatne jezike minulih sekund nihče ni več živ ki bi znal tolmačiti praznino beton previdno pretaka pozabo skozi majhne posode z njo ravna kot z zlatim runom pozna osamljenost stati v sredini ničesar sam beton zato komu vsake toliko potiho komaj sluteno prevede nekaj besed da se človek narahlo obrne kot da mu nekdo sledi ničesar ni le stara stavba je objela prgišče zraka okoli tebe

© Dejan Koban

4

obtežitev drugače je seveda se ne moremo vsi strinjati da se ta čas premika samo proti izhodu drugače je sonce se skriva ob polnih smetiščih matere so živčne razvaline in otroke barvajo na živo zeleno da jih ne bi izgubile drugače je ko se voziš z vlakom in gledaš pokrajino vseh teh milijon hiš z drugačno barvo fasade in vsaka z drugo vrsto lončnic na oknih drugače je ponavadi si se lahko mirno slekel in nadel drugo kožo sedaj je vse opremljeno s kodami ne moreš premakniti niti ene dlake da ne bi bil sneman drugače je drevje se transformira v novo vojsko ki bo znala odganjati ljudi ko se bodo hoteli zateči gozdovi niso več tako zelo naivni kot nekoč drugače je alkohol je zavzel pozicijo edinega mediatorja takole naenkrat brez sledi samo še tenko ječimo drugače je okupirani smo od znotraj

© Dejan Koban

5

skoraj mačke so na gradbiščih čakale hrano ljudje hodeč mimo niso videli gradbišča in mačk in lakote v njih hiteli so do svojih kvadratastih služb in si dajali več dela kot je bilo potrebno velike pisarne so varno pribežališče za osamljene delavske duše ki skozi življenje vlačijo človeka z imenom partner in manjšega človeka če uporabimo pomanjševalnico človečka z imenom otrok mačke žrejo kosilo in so kraljice samote samcate duše se krivijo od obžalovanja in se mečejo na bob steze pred velike trajekte pod bagerje samo da bi jih nekaj ali nekdo pregazil vendar mesto je prazno

© Dejan Koban

6

brezhibna izvedba prepričanost se zavleče v opustele četrti kričanja kjer lahko počasi prične z izpolnjevanjem svoje naloge narediti iz človeka zid poraščen z vijoličastimi lišaji prepričanost nikoli ne podvomi vase in se dobro zna prodajati karakterjem ki so izgubili v ruski ruleti vakuum drgeta in želi prodreti iz plazme lebdenja vakuum želi in se vojskuje ob boku s prepričanostjo skupaj bi jima lahko morebiti nekoč uspelo zatisniti rob izteka in preskočiti ponorele lokomotive ki hrzajo ob postajališčih in si parajo trebuhe in razkuštrano opolzkost prepričanost in vakuum merita odvodni kanal svoje države in se krohotata in se krohotata pljuča jima neslišno nesrmano izpuščajo zadnje atome kisika

© Dejan Koban

7

račun poravnan počasi postajajo naša telesa prozorna skoznja trepetajoče uhajajo roke ki se učijo gramatike odpuščanja pomlad je usločila hrbet ljudje so izpustili sive obraze v morje bojazen je prisotna vendar veter sili v nepremišljenja dejanja roke mu sledijo postajajo zmaji brez uzd in tanka rdeča črta že dolgo ne označuje več prve frontne linije

© Dejan Koban

© Dejan Koban

8