JURE DETELA
Iz zbirke Mah in srebro: 1.
Ko slišim spomin, odmevajo gongi z roba sveta.
© Jure Detela – heirs
1
5.
Prijatelj, goriš mi v glavi kakor kakšna podoba. Tvoja pesem je črna luknja vizije. Če bi bil daleč, bi pisal drugače. V mislih sveta si z vsem, kar ljubiš in česar ne ljubiš: kako se giblješ, kako prepevaš. Kako se spomniš na situacijo, v kateri te drugi naenkrat zagledajo. Ko brez horizontov in mask izbruhnejo črni transi čez nočno ravnino.
© Jure Detela – heirs
2
13. METULJ
V deželi, kamor odleti vsak glas, je bil metulj, totalno razpuščen, v zamolklo ravnotežje potopljen in vrnjen v cirkulirajoči čas, ki je razkril drget srebrne kože očem, ki jih metulj ni prepoznal, ko je bil gledan iz svetlobe rože, iz hrepenenja breztelesnih trav.
© Jure Detela – heirs
3
17. PESEM ZA JELENE
Jeleni! Naj pride v mojo pesem zavest o nasilju? Kako le zmorem zvestobo spominu na vas, ko se mi svet transformira v sporočilo ubijanja? Za vas je drugače. Vi ste nedolžni. Vi ste napadani. Zmeraj ste v smrtni nevarnosti. Vi ste totalno predani bežečim čredam. Svoja telesa izpostavljate strelom, da ščitite beg košut in mladičev. S prsmi, polnimi zraka, stojite pred puškami. Takrat ste žalostni, sveti, ponosni. Vi gledate v lovce s čistim pogledom. Vi sprejmete smrt brez vsake pogodbe. Ker vaše želje so proste umorov. Že tu na zemlji je vaša hoja totalno svobodna, čeprav vas lovci nenehno sledijo. Vsaka pomlad vas odreši. Vsaka polna luna vas odreši. Vsaka globel, ki skoznjo uidete lovcem, vas odreši. Vsaka zvezda
© Jure Detela – heirs
4
vas odreši. Še zemlja, ki padete nanjo krvávi, s svincem v telesih, vas odreši. Jeleni! S smrtnimi padci ne dajete lovcem odveze za svoje življenje. Lovci prezirajo vašo nedolžnost. Zato vas morijo z lahkoto. Jeleni! Jeleni! Kako bi mogel storiti, da ne bi prišla ta krutost, navzoča po vaših gozdovih, v pesem za vas? Jeleni! Jeleni! Jeleni! Kako je zemlja sproščena pod vašimi parklji! Kako je presojna in zračna, sončna, zelena! Kako jo vaša telesa družijo z nebom! Kako ste živi!
© Jure Detela – heirs
5
31. EPITAF
Distančni stimulus sveta je kot ubiti cvet. Kdor v čistih barvah vidi smrt, kontrastno v rast zajet, ne bo, dokler ne umre, nikdár občutil drugega tako kot sebe. Tudi krik je logika sveta.
© Jure Detela – heirs
6
40. PESEM ZA JURETA DETELO
Morilec! suha trava jemlje iz tvojega zraka pesem, ki snuje bodoče lesketanje v steptanih poljih, oblakih, asfaltu in gozdu. V edini tišini, ki nima stika z jesensko žejo, ni zate nobenih refleksnih gibov. Le veter vrtinči žvenketajoče liste po strjeni hrapavi glini. Gamsi s kompaktnimi, prožnimi trupi, pol metra nad parklji, so daleč. V tebi se širi občutek rumene svetlobe, ki ga vzbuja ljubezen svetnikov do morja, a ostro jih tolče vsaka krivica, ki stiska milijone utelešenih bitij. V rahlih valovih polnijo zrak boleči otroški kriki. Preveč je strahu, ki blokira ljubezen. Morilec, v tisočih pesmih iščeš svetovno retrospektivo zločinov in smrti. Vsi smo že zdavnaj umrli in nismo še našli nanovo
© Jure Detela – heirs
7
življenja. Kot da bi kvader železa lebdel na prahom, letijo v cikcakastih črtah jate ptičev v grmovje. Spomniš se davnega roba doline: nad hosto ogromna navpična skala, ki iz nje priteče studenec. Drugje je lomastil srnjak po goščavi. Kakšna je žalost, ki z njo mineva tvoja karma. Kopje švistne skoz zrak in pribije grlo človeka na desko. Skloniš glavo misleč na resnico, ki nisi v njej hotel nikogar ubiti. V glasovih iščeš pomene sveta, a v njih spoznavaš samoto groze pred tujim trpljenjem. Čez bore na rdeči sipini je padla večerna senca. Pozneje si videl črnega konja na vlažnem zelenju.
© Jure Detela – dediči
© Jure Detela – heirs
8