Igiaba Scego: Adua (odlomek)

Berkova Knjiha z rdecimi platnicami.indd 4

22.Nov.2016 12:15

Igiaba Scego ADUA

Naslov izvirnika: Adua Copyright © by Igiaba Scego, 2015 This edition published in agreement with Piergiorgio Nicolazzini Literary Agency (PNLA) Copyright © for Slovenian edition by Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2020 Copyright © for translation by Alenka Jovanovski, 2020 All rights reserved.

Questo libro è stato tradotto grazie a un contributo assegnato dal Ministero degli Affari Esteri e della Cooperazione Internazionale Italiano.

Knjiga je izšla s finančno podporo italijanskega Ministrstva za zunanje zadeve in mednarodno sodelovanje.

Sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.131.1-311.2 SCEGO, Igiaba Adua / Igiaba Scego ; prevedla Alenka Jovanovski. - 1. izd. - Vnanje Gorice : Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2020. - (Zbirka Eho ; 22) Prevod dela: Adua ISBN 978-961-7020-55-7 COBISS.SI-ID 19253251 www.policadubova.org www.knjigarna-bookshop.eu

Igiaba Scego ADUA

Prevedla Alenka Jovanovski

Zgodovinski kontekst, ki tvori ozadje pripovedi, je bil re­ konstruiran po dokumentarnem gradivu. Liki, dogodki in situacije pa so sad avtoriÄ?ine domiĹĄljije.

Posvečeno Dorothy Jean Dandridge, Anni May Wong, Nini Mae McKinney, Hattie McDaniel, Marylin Monroe in mnogim drugim, ki so poskušale delati v kinematografiji kljub kletki, ki jo je sistem zgradil okoli njih.

She’s living the life like a movie star.1 Santana, Maria Maria Ah sacré papa.

Dis-moi es-tu caché? Ça doit …

Faire au moins mille fois que j’ai Compté mes doigts.

Où t’es? Papaoutai?2 Stromae, Papaoutai

1 Živi življenje filmske zvezde. (Ta in vse nadaljnje opombe so pre­ vajalkine.)

2 Ah presneti očka. / Povej si se skril? / Gotovo sem … / vsaj tisoč­ krat / štel na prste. / Kje si? Očkakjesi? (Prevedel Iztok Ilc.)

1 Adua

Sem Adua, hči Šepavega. Danes sem spet našla odločbo o lastništvu Laabo dhegah, naše hiše v Magaloju, v južni Somaliji. Skrivala se je v starem kositrnem kovčku, ki sem ga imela v špajzi, že sto let je bila tam, pa je nikoli nisem zamerkala.

Zdaj imam urejene papirje. Zdaj, če hočem, se lahko tudi jaz vrnem v Somalijo.

Imam hišo, predvsem pa uradni dokument, kjer piše, da je pripadala mojemu očetu, Mohamedu Aliju Šepave­ mu.

Končno bom lahko vrgla ven tiste, ki so jo zaskvotali v onih žalostnih letih vojne.

Laabo dhegah, to pomeni dva kamna. Čudno ime za hišo, mogoče ne prav posrečeno. A se mi ga zdaj ne bi dalo spreminjati. Ga prav ne bi imelo smisla spreminjati. S tem imenom je nastala in s tem imenom ji je usojeno biti.

Legenda pravi, da naj bi moj oče, Mohamed Ali Šepavi, rekel: »To sta dva kamna, laabo dhegah, na katerih si bom izgradil svojo prihodnost.« 9

Kdove, če je to res rekel, ta stavek. Nekam biblično se sliši.

Dejstvo pa je, da se nam je legenda že zasadila v srce, in reči moram, čeprav za ceno resnice, da se nam je v družini priljubila.

Vsako noč, preden zaspim, se sprašujem, če bom tako kot moj oče tudi jaz mogla izgraditi tisto malo prihodno­ sti, kolikor mi je še preostaja.

Rekla sem Lul, če bi lahko vrgla uč na Laabo dhegah, glede na to, da zdaj odhaja iz Rima.

Rekla sem ji: »Prosim te. Računam nate, abaajo, da boš izvedela za vsako, tudi najmanjšo podrobnost o moji hiši.« Bil je vetroven dan, najina fularja sta poplesavala prek arhitekture večnega Rima.

Objela sem jo in ji rekla: »Ne pozabi na Laabo dhegah, ne pozabi name, sestra.« Ni dajala kakih slovesnih obljub.

Lul je bila prva od mojih prijateljic, ki so se vrnile. Po­ klicala me je po tednu bivanja v Mogadišu in rekla: »V zraku je vonj po čebuli.« Ni rekla kaj dosti več. Jaz sem ji zastavljala vprašanje za vprašanjem. Hotela sem vedeti, če je najina dežela res tako zelo spremenjena in če bi se med­ ve, ki že več kot trideset let živiva proč, spet lahko navezali na to novo, najnovejšo Somalijo miru. »Se nama bojo sesule sanje?« sem jo spraševala. »Nama bo uspelo živet tam?« sem pritiskala nanjo.

Toda Lul mi ni dala odgovora. Po telefonu je ponavljala »business«, »money«. Neprestano mi je govorila, da je zdaj čas za sklepanje poslov, ne jutri. Zdaj čas za denar. Zdaj čas za zaslužek.

10

»Saj je mir, lepotička,« se je zarežala, »pridi, če ti je kaj do unih tvojih dveh kamnov.« Mir. Pred avgustom sem bila prepričana, da je beseda »mir« lepa beseda.

Nihče mi ni rekel, da je »mir« dejansko dvoumna be­ seda.

Leta 1991 je v moji deželi izbruhnila državljanska voj­ na. Leta 2013 je izbruhnil mir.

Hip hip hura!

Pri vseh Somalcih je zdaj fiksna ideja postal biznis.

Tudi pri Lul …

Ampak jaz sem še vedno v Rimu in od tu se vse zdi tako čudno. Všeč mi je Rim poleti, posebej njegova večerna svetloba, ko sonce zahaja, topla je in celo galebi postanejo dobrohotnejši in te kar prime, da bi jih objela. Gospo­ darji trgov so, ampak tule si pa gospodar ti, slonček, in sem si ne drznejo. Marš, da mi ne pridete blizu trga Santa Maria sopra Minerva. Ob tebi se počutim zaščiteno. Tu sem v Magaloju, doma. Tudi moj oče je imel velika ušesa, ampak kaj, ko mi on nikoli ni znal prisluhniti, meni se pa tudi nikoli ni posrečilo pogovoriti z njim. S tabo je drugače. Zato pa hvala Berniniju, da te je ustvaril. Malega marmornega slona, ki nosi najmanjši obelisk na svetu. En tak zobotrebec. Da ne boš užaljen, če ti to rečem. Saj veš, jaz te potrebujem.

Lul je odšla in jaz ne vem, če jo bom še kdaj srečala.

Ampak ti me spominjaš nanjo. Ti znaš poslušati. Potrebo imam biti slišana, če ne, se besede razpustijo in razgubijo. »Lej jo, zamorkljo, sama s sabo govori,« pravijo mimo­ idoči in kažejo na naju. Ampak midva se z njimi ne ukvar­ java. Perfektno se zastopiva, jaz pa ti, konec koncev oba 11

prihajava z Indijskega oceana. Najinega oceana magije in dišav. Oceana ločevanj in ponovnih združevanj. Potepuh si, tako kot jaz.

Lul pa zdajle vdihava vonj po tunah z najinega oceana.

Pije šaj ades. Pa daje ukaze in grdo dela z ljudmi, ker je prepričana, da so vsi njeni adon.

Saj jo poznam, to Lul, fajn punca je in prav zato najbolj žleht coprnica daleč naokoli.

Kar naprej jo imam v mislih. Kaj neki bi lahko zdajle počela moja prijateljica v Somaliji? V kateri biznis se je končno vrgla?

Kaj, če bi res šla za njo? Kovček imam že pripravljen, nikoli ga nisem razpakirala.

Pripravljen je že od leta 1976. Morala bi ga zgrabiti in svoje trudno telo potem naložiti na letalo do Ankare, od tam pa lepo poleteti direkt do Mogadiša.

Ma kaj že pri odprtih očeh sanjam.

Včeraj sem na tramvaju srečala eno punco. Bila je črna, zabrita in z obilnimi stegni. Bili sva na štirinajstki, na od­ cepu proti Porta Maggiore.3 Buljila je vame od postaje Ter­ mini dalje. Njen zabodeni pogled mi je šel na živce. Hotela sem se obrniti pa reči: »Nehaj že.« Pomešati materinščino z Dantejevo italijanščino pa napraviti sceno, eno tistih, ki ti popestrijo fijakanje z javnim prevozom po Rimu. Hotela sem biti prostaška pa iti prek vsake mere. Prav zahotelo se mi je napraviti sceno, da ne bi več razmišljala o Lul, o Laabo dhegah, o čudnem somalskem miru. Samo je pa punca tudi bila prefrigana. Počasi se mi je približala in skoraj brez 3 Porta Maggiore so ena izmed vrat v Avrelijevem obzidju v Rimu.

Zgraditi jih je dal cesar Klavdij leta 52. Nahajajo se na točki, kjer se je stikalo osem izmed enajstih starih rimskih akvaduktov.

12

predhodne najave upalila: »Ti si pa Adua, ane? Igralka?

Sem videla tvoj film.« In potem, po eni taki naštudirani pavzi, je dodala: »A veš, da si prav izpod vsake kritike?« Bila sem zaprepaščena.

Moj film? Da se res še kdo spomni onega filma?

13

2 Leviti

Lepo se drži, Adua. Umakni že te komolce z mize. Pa obriši si ta svinjska usta. Zravnaj hrbet, zaboga. Kaj se pa tako kislo držiš? Čisto usrane roke imaš, da si mi jih greš prec oprat, če ne, bo šiba pela. Ti zmene, a ti me misliš takole gledat, Šepavega, svojega očeta? Glih taka si ko tvo­ ja mat, Asha Predrzna, una zguba. Tvoja mat, prasica, ki je šla umret pa me tlele pustit samega z mojo ljubeznijo.

Kako si je sploh drznila umret? A? Kako si je sploh drznila?

Baba frdamana! Pa ti? Boš ti tudi umrla? Iste oči imaš ko ona, poln kufer jih imam! Boš že videla boga svetega, te bom že spravil v red. Z mano ni heca, punca, z mano gre vse po regelcih. Zdaj bo druga pela, nobeden več te ne bo razvajal, kakor so te tam v gošči. Saj veš, kaj te čaka, če ne boš ubogala, ane? Evo, si že zravnala ta svoj hrbet, pa ne se zdaj cmerit, za božjo voljo. Me že ušesa bolijo. Tiho bodi.

A boš že tiho!

14

3 Šepavi

Tistega februarskega dne leta ’34 je palače v Rimu prekri­ val rožnati prah.

Trije so ga pretepali. Eden ga je držal, dva sta ga obde­ lovala s pestmi.

Najmlajši je Šepavega stiskal z vso silo. Pretepača sta se smejala njegovi ceneni vnemi. »Bravo, Beppe! Drži ga, fajn ga faširaj, pesjana zamorskega.« In Beppe je ubogal. Šepavi je začutil, kako mu je ognjeno švignilo od kože.

In se je podelal v hlače, kot ko je bil še otrok. »Wa sku haare,« je rekel in okregal samega sebe. »Po­ sran … jaz … zakaj.« Besede so počasi mezele iz njega. Čutil se je ponižanega, samega, kot posušen sadež na nedozoreli rastlini. »O mati mila, kdaj bo konec teh muk?« Iz ust mu je medtem začela kapati kri. »Mati …« je rotil.

Hoojooj ma’han … »Sam s sabo govori, šema zamorska.« Hoojo …

15

»Kameradi, šema še kar goni svojo.« Hoojooj ma’han … »Nas hoče res razjezit.« Hoojo … »Žgimo ga po stopalih, fantje.« Hoojooj ma’han … »Izkopljimo mu oči.« Hoojo … »Razbijmo mu nos.« Nosa pa ne, ne njegovega lepega nosa. Z brco v rit je Šepavi pogrnil po tleh, kakor je bil dolg in širok. »A ti sploh veš, kako si nagravžen, zamorček?« ga je nahrulil Beppe. »Zdaj bi pa rad, da še tvoj drek pucamo, ha, gospodek?« »Poliži ga,« je odvrnil kolega. »Popucaj ta drek.« »Konec veselice, gnida,« so v zboru dodali vsi trije. Šepavi je videl, kako se okrogle konice škornjev bližajo njegovi glavi, in zaprl oči.

In spomnil se je plavolase punčke in njenega orjaškega atija. * Šepavi je bil pijan od strahu. Ampak ob onem videnju je podrhtaval od radosti.

Orjak in njegova plavolasa punčka.

Ah, kako ju je pogrešal.

Walahi, na smrt pogrešal.

Da ju vidi v oni čudni sanjski meglici, je bilo presene­ čenje, ki ga ni pričakoval. Zakaj sta prišla? Sta morda ujela njegov krik na pomoč?

16

»Uauarei, uauarei, uauarei, uauarei,« je kričal. »Na pomoč,« je šepetal, medtem ko so ga mučili.

Oče in njegova punčka.

Kako sta bila lepa skupaj, vesela sredi ulic rimskega Pratija. Že mesece ju je videval, z roko v roki. Stanovala sta le nekaj metrov proč od hiše, kjer je prebival. Bilo je ne­ izbežno, da se zagledata. On je gledal v njiju in onadva sta gledala vanj. Brez hudobne radovednosti belcev, lakotnih dlani v njegovih skodranih laseh, strupenih komentarjev glede barve njegove kože. Oče in punčka sta ga gledala s človeškimi očmi.

Kako lepo ju je bilo spet srečati sredi tiste od rose vstale megle. Videnje je bilo polno motenj, ampak onadva, oče in punčka, sta se jasno izrisovala sredi tistega z negotovost­ jo obteženega neba.

Rad bi jima rekel: »Hvala, ker sta me prišla pogledat ob tej temni uri,« ampak ali je videnju moč reči hvala? Pa tudi njegova usta so bila preveč otekla od krvi, da bi mu mogla služiti. Posrečilo se mu je samo momljati kletvice in molitvice po naključnem vrstnem redu.

V drugačnih okoliščinah bi vstal in ju objel. Dvojica je ostajala kot obris, projekcija, prikazen. Nista bila iz mesa, še manj iz krvi. Kar stala sta tam, v skrbeh zanj. Vsako vi­ denje, tega ga je naučil njegov oče vedeževalec, ima zmeraj neko resnično, telesno podlago. Oče in punčka tam nista bila čisto zares, ampak sta nemara pomislila nanj. Zaslutila sta, nekaj sta videla sredi mrčastih misli. Oče in hčerka nista vedela, da je v nevarnosti, ampak občutljive duše vo­ hajo po zraku kot svinje bradavičarke. Nikoli se jim nič ne izmakne, tako je vsaj trdil njegov stari. Ah, kako lepo bi 17

ju bilo objeti zares, ju v navalu čustev zdrobiti, se stopiti z njunimi tako sladkimi bojaznimi. Ampak Šepavi ni znal objemati ljudi. V njegovi somalski vasi so objemi spadali v intimo poročne postelje, v zarotništvo med ljubimcema.

Objemi niso bili nekaj, s čimer se razmetava. Objemi niso bili za prijatelje ali tiste, ki si jih spoznal po naključju. Šepavi ni več čutil brezobzirnih brc. Obstajala sta edi­ nole oče in punčka, z roko v roki, sredi strmih uličic četrti Prati.

In potem mu je misel švignila k sestri Ayan … ›Pogrešam te …‹ ›Magalo je tako oddaljen, sestrica moja. Magalo je tako odmaknjen od Rima, kjer sem pristal. Verjetno si zdaj že velika, verjetno si zdaj že ženska. Povej mi, Ayan, kaj poč­ neš? Zdajle, ta hip, kaj počneš?‹ Šepavi jo je iskal, a ni je bilo. ›Kdove, ali te je oče naučil brati iz zvezd.‹ Bil je žejen.

Silno, silno žejen. * »Nehamo, a?« je na neki točki rekel Beppe. »Ja, sicer ga bomo še ubili. Rekli so nam, naj se malo pozabavamo. Niti slučajno, naj ga ubijemo. Kljub vsemu dela za nas, in niti slučajno nimamo celih kupov tolmačev, moj šef zmeraj pravi, da je s takimile treba delat v rokavi­ cah, vojna proti nagnusnim Abesincem se bliža, prišli nam bojo prav …« »Če je pa samo en zamorc, komu sploh lahko pride prav takle zamorc? Daj no, bodimo vendar resni.« 18

Šepavi skorajda ni poslušal besed. Z njim bi lahko na­ pravili, kar bi hoteli. Sicer pa je bila njegova usoda že tako in tako zapečatena. Vse je bilo maktub.

Spomnil se je časov, ko mu je oče pravil: »Glej zvezde in potem glej njihov odsev v lavorju. V tisti svetlobi boš našel samega sebe.« Koliko časa že ni opravljal obredov? Rim ga je hudo polenil. Pozabljal je po petkrat na dan moliti v smeri Meke, pozabljal blagoslavljati prednike, pozabljal na najosnovnejše du’a.

Oče bi mu to očital in tudi sestra Ayan bi ga gledala postrani. Ne bi ga poslušala in morda ne bi verjela njego­ vemu tarnanju. »Tule v Rimu ni zvezd, ne vidi se jih, kar pomešaš jih.« »Nebesna telesa,« bi rekel njegov oče, »niso na nebu.

Niti toliko se nisi potrudil, da bi jih poiskal.« Bilo je res. Krivo je bilo vse to delo, ki ga je posrkalo vase. Vsak dan je moral prevajati, prevajati, prevajati in pre­ vajati. Besede, ki jih je bilo treba razvozlavati vsako minuto, vzdihi, na katere je bilo treba opozarjati vsako sekundo, potem pa še vse te frdamane vejice. Bil je tolmač, malone mag. Resen posel, tale reč, ne pa kot pri tistih askarijih,4 4 Askari (arab. vojak) je vojak eritrejskega porekla, ki je pripadal italijanskim kolonialnim silam v vzhodni Afriki. Askariji so bili udeleženi v vseh spopadih abesinske vojne. V bitki pri Adui jih je sodelovalo štiri tisoč, tisoč jih je umrlo, tisoč jih je bilo ranjenih, osemsto pa poslanih v ujetništvo. Tigrajskim askarijem so v ujet­ ništvu pohabili desno dlan in levo stopalo. Vse od leta 1932 so delovali v Libiji za vzdrževanje reda v novi koloniji. Šestdeset tisoč eritrejskih askarijev je sodelovalo v etiopski vojni, od leta 1940 pa so se bojevali proti Britancem. Askariji so večinoma bili izključno pehota, čeprav so se našli tudi v kolonialni konjenici. Pri oblega­ nju Ambe Alagi leta 1941 je vojvoda D’Aosta, podkralj Etiopije, ukazal, naj odložijo vojaško obleko in se vrnejo domov. Da ne bi

19

prisiljenih trobentati pa sopihati po pesku, kanonfuter sredi bojnega polja. On je bil vselej eleganten v svoji uniformi kakijeve barve. Nikoli ene same zoprne gube, ki bi mu sfižila to simetrijo. Bil je eden najboljših na trgu. Bil je, kot so pravili vsi, najboljši. Eden in edini svoje sorte. Še celo kakšen hierarh ga je registriral. Govoril je arabščino, somalščino, svahili, amharščino, tigrajščino in cel kup malih, v bodoči vojni koristnih jezikov. Ta dar je imel po očetu vedeževalcu.

Vendar pa so ga italijanščine naučili jezuiti. Le trenutek je potreboval, Šepavi, da se je zavihtel temu jeziku v sedlo in ga ukrotil. Na misel mu je prišlo, da bi delo za nove gospodarje v deželi lahko obrodilo nekaj malega denarcev. »Jaz ne bi napravil tega, fant moj,« je rekel oče, kakor hitro je izvedel za njegove namere, »zvezde pravijo …« Ampak Šepavi ga je brž prekinil: »Nehaj že s temi zvezdami, oče, resnično življenje je narejeno iz denarcev, in jaz jih hočem dovolj, da bom živel srečno in mi bo zavidal ves svet. Hočem, da grejo pred mano vsi na kolena.« Oče ga je pogledal, kot se gleda iztrebke. A ni rekel nič. Vsakdo ima svojo pot, ki ji sledi, svoje prepade, v katere strmoglavi. Obmolknil je in prenehal dajati nasvete razštelanemu sinu, kakršnega mu je naklonila usoda. Šepa­ vemu je bil oni molk v zadovoljstvo. Oče in njegova modrost sta mu šla na živce. Zmeraj je bil preveč pravičniški, preveč popoln. »Pusti me že na miru, pa kaj, če delam napake,« je kričal Šepavi v trenutkih, ko je bil sam. tvegali britanskih povračilnih ukrepov, so se skorajda vsi askariji odločili ostati s svojimi nadrejenimi in se bojevali vse do predaje. Še do kapitulacije italijanskih vojaških sil jeseni 1943 so askariji sodelovali z italijanskimi vojaki v gverilskih odredih. Na splošno je bilo med drugo svetovno vojno za eritrejske askarije značilno, da se niso predali in so se pogumno in odločno bojevali na strani svojega kolonialnega gospodarja, vse dokler jim ni zmanjkalo streliva.

20

»Da nisi slučajno mrtev, zamorček?« je rekel Beppe in dregnil vanj.

Pred temi udarci in žalitvami ga je za hip navdajalo zadoščenje, ker mu je ves ta pisani svet pel hvalnice, ker so se mu laskali vsi ti ljudje. Itak pa si ga je Rim podredil.

Ko so mu sporočili, da bo kak mesec preživel v Italiji, v večnem mestu, je Šepavi pomislil na čudež. Zamorec, pa v Rimu? In to on? Rim, to so bile njegove sanje, po­ znal ga je, še preden ga je spoznal. »Dali ti bomo delo.

Večinoma prevajanje dokumentov.« To selitev je jemal kot nagrado, priznanje za svoje samozanikanje, za svojo zvestobo. Dela je bilo dosti, a v glavnem bolečega. Kajti od onih papirjev je smrdelo po izdaji. Vojna je bila blizu in nekateri so že komaj čakali, da se izročijo zmagoval­ cem v odprte roke. Kdo bi lahko enako porekel o njem, ga celo imenoval kolaboracionista. Ampak on ni nikogar izdajal. Nikoli ne bi uperil orožja v svojega bližnjega, v človeka iste barve kože. On je prevajal pa pika. Bil je ambasador jezika, posrednik, ni nosil krivde. Delal je na sedanjosti, na trenutku, ki mine. Nam menda ja ne bo ušla kaka lepa nagradica. Nekega dne se bo vrnil v svojo deželo in zgradil velikansko hišo. Tja bo povabil Asho, hčerko starega Saida Slepega, tam jo bo zaposedel, tam bo postala njegova žena, tam bo vzgajala njun zarod. * Videnje je še kar trajalo in ga tolažilo.

Oče in njegova hči … Četrt …

Drevesa …

21