Iztok Osojnik: Pesmi by KUD Police Dubove

IZTOK OSOJNIK D kaj prčakujete od starga pesnka, če nit pomislte ne na kakšne razuzdane zadeve. To mi je hodil včeri po glav. Tist o belih lažeh je blo super, ne rečem, ne bi si mislu, da tko drobn dekle počne take reči. Bolj plemenite vode: z mislijo, da berem pesmi predsedniku republike, ki kida gnoj. Njegova hči me mer s pogledom, ene zgodbe ugasnejo al pa se potuhnejo, še preden zažvijo, ampak vedno gre za ustreznost, uglašenost, za družben rang. Biti prru pod zvezdami še ne pomen bit prru med ljudmi, ker so si ene stvari, na primer gozd, razdelil, pol se pa družben ocenujejo na podlagi logarske epolete. Njih buda narava en kurc zanima, raj majo, da se jih vleče po cajtngih zarad preprodaje orožja, člouk si ne more kaj, da ne bi sumu, da tle vseen neki mora bit, ker se vsi tko nazaj držijo. Kar se tiče hčerke, je treba na splošen ugotovit, da v teh odnosih ni nben nbenmu neč dolžen, kar odličen ponazori zavijanje volka: uuaaaaa. Svobodna trgovina, če gospoda x ni na razpravo, na katero je bil povabljen, je to njegova katoliška pravica, in inspiracija, kokr je reku john davies, k je pod nama tekla temno rjava voda reke shannon. En tak trikotnik ob kafetu: john, jest in robert hassss his work similarily attends to the details of quotidian life with remarkable simplicity, a lohk kej podobenga rečem zase? Ne morem. Nočem. Ja, sem mu težil, če pride na delavnco, ampak ga je šalamun prepriču, da to ni okej. Je – bob – reku, da ne more pridet, ker so starši njegove druge žene bolni in jim mora skuhat preslco. V mezozoiku so ble preslce visoke dvejst metrov in več, pravi podvig kej tacga prvlečt pred dom upokojencev. Kapitalistični pogled na poezijo vsakdanjosti prčakuje omembo prometne ulice v čikagu, ne vem, če je globalizacija okej, cathy wagner se je zbrisala s facebooka, al pa sam z mojga, nisem ekspert za te reči, pol sem še gledal adama ondro, k je zlezel dve smeri, change in move, obe ocenjeni z 9b+, vmes pa sem se sprašval, čeprav je to povsem skrenil od prvotno začrtane pesmi o bobu hassu, če je morda prou ta pesem ena nesmrtna mojstrovina, ampak najbrž ni. Kdob vedu, zgubu sm se v oblakeh nejasnih emocij, kje je tiflis, priznam, tud mene zanima, ni mi vseen, da sm zgubu stik s cathy, najbrž kašna lokalna afera, stat pred ljudmi, si odrt kožo in pol stat pred svetom odrt kokr krvav truplo goveda, in to pomen šele začetek, karkol to že pomen, na prepihu pobesnele norosti skuliran u nulo, krvav violinist sam še z eno struno na razpočeni violini, hripej, človek, s stisnjenimi zobmi, mrtva straža, no pasaran, in pol premet vznak v prazno

G nemiren člouk jo maha po cest jes, detačment, zelo v redu, člouk sicer pogreša strast ampak tud mrcvarjenja ni in laži videš, za koga gre ali za koga je šlo kako pa pol s pesmijo, nesmiseln vprašajne, kje je luknja požara kje norijo konji, ker rabjo bič in brzdo. Še več trapastih vprašanj. No, tole ni kej prida, brez strasti se tempo pisanja upočasni, mraz na sibirski železnici zastekli okna v led in udarci koles ob pragove človeka prsiljo, da se preda neskončnosti. Tole je sicer banalno, ni pa vsakdanje, vsakdanje je sedenje pred računalnikom, in vedno znova ugotavlam, da je najboljša oblika eksistence, če si tujc v lastnem kraju in sploh povsod. Kraji se ti odprejo kot ženske za en divji mesec, brez obveznosti plačevanja položnic ali čiščenja travne ruše iz odtočnih žlebov. Še preden se razvijejo popki solz v nadležno senco, nostalgija pa je kot hladilna krema, k zasanja človeka z razbitimi prsti in znosnem neznosnem mrazom, kar poživlja krvni obtok in druge telesne sisteme, iz katerih se razcveta prazn zdravje bude in njegovga mutastga psa. Tud to je sam metafora, tega se zavedam, ampak ko jo člouk maha dol po ulc al po zaledeneli steni na konicah derez navzdol, je v zraku jasno slišat požvižgavanje, mislem, poleg tistga zavijajna vetra in volkov še eno požvižgavanje človeško telo je simfonija razglašeno visoko artikuliraneh žvižgov brez žvižganja tujec se vrača v tuji kraj, ulica, hiše, dekleta in moški v širokih hlačah in črtastih srajcah, pozdravljeni, vaš pesnik je pršu domov

& precej miren večer v maredi v vodi kričijo otroci in si podajajo žogo neka knjiga avtorice, ki je dobila goncourtovo nagrado leži prebrana na mizi, poleg razprava o etiki o kateri bom pisal, upam, čez nekaj dni. Prevesti moram knjigo stipeta božiča, napisati nekaj besed o gledališki igri. Nikoli nič ne teče po starem, nevidni premiki pomenijo tekstonske prelome. Včasih je prepozno, včasih ne. Med veslanjem čez zaliv sem si nategnil ramo, ponoči slabo spim, prisluškujem treskanju strel v dolomitih. Zeleno, zeleno žuželka spi, internet ne dela.com

& Nekega dne so sredi dneva prišli pome in me odpeljali v zapor. Najprej sem mislil, da le za kratek čas, a sem kmalu nehal šteti dneve ali karkoli pričakovati. Hitro sem se privadil novim razmeram, dolgim prazninam votlega časa, brezdelja, saj nisem mogel nič delati, ne brati ne pisati ne karkoli drugega. Ni mi bilo čudno, da v zaporu poleg redkih paznikov, ki sem jih le bežno videl, ni bilo nikogar, jetniški prostori so bili prazni, že davno opuščeni. Da vsega ne bo kmalu konec, mi je postalo jasno, ko so mi dodelili osebnega paznika, lažnivo prijaznega, nevarnega, verjetno profesionalnega psihološkega morilca, ki me je vodil k raznim opravilom in nazaj v celico. Potem sva srečala marka breclja, pokazal je nanj in rekel: to je tvoj brat. Dobro sta se poznala, marko ga je lahko celo ogovoril, ne da bi ga ta hladno ustavil ali mu kaj storil. Očitno je bil marko tam že večkrat, dal je skozi hudo obravnavo, zdaj sem razumel, od kod njegova nevsakdanja norost. S paznikom sva prečila veliko prazno jetniško halo, in ko sem kot običajno zavil proti svoji celici, je odkimal in mi s pendrekom, s katerim je nalahno udarjal po dlani, pokazal proti manjšim odprtim vratom v kotu. Vstopila sva v podolgovat prostor, v katerem so ob zidu stale železne omare. V prvi je bil za odprtimi rešetkami železen sedež iz luknjaste pločevine, kakor so jih nekoč imeli na traktorjih, z okovi za roke in noge. Vprašujoče sem ga pogledal, ali naj sedem sem noter. Ne, je rekel in mimo druge omare pokazal proti tretji. Druga omara ni imela več rešetke, ampak vrata v enem kosu, tako da se je jetnik v ozkem prostoru v njej znašel v popolni temi, ko so jih zaprli. Na tretji omari so bila težka vrata iz masivnega železa, notri je bil nekakšen valj, ki se je verjetno, ko je jetnik stopil vanj in so vrata zaprli, začel krčiti. Tu, je pokazal s pendrekom. Zdaj sem končno doumel, da sem se moral sistemu strahovito zameriti, saj je postalo jasno, da me bodo začeli lomiti. Nisem se bal spopada s klavstrofobijo, ki me je čakala v tem stiskajočem črnem valju neskončne samice na dnu neodzivnega brezna. Nekako sem vedel, da se bom verjetno po določenem času notranje izklopil, živ umrl. Vstopil sem. Drugega se ne spomnim več

za jaana kaplinskega ni morja v nas obratna trditev škoduje slepoti naroda, drži nekega pesnika onkraj etičnega in svobode; dotakniti se kodra tvojih las v vetru brez utvar in ekonomskih imperativov je užitek v obračanju besed, da zadihajo v razpokah na glavo postavljenih izjav, vračunano v pravljične zgodbe, ki jih trosi po mitnicah in trgih kulturni sloj? kakšno zvezo ima to z bananami ali polji pšenice v anatoliji ali illinoisu? etični človek strasti opazuje mrtvo banano v sestradani luči mrzlega septembrskega jutra. človek predelovalni obrat na medmrežju, subjekt vzgojnega pranja možganov, kaj pa modrost? kako v luči modrosti videti snežni metež skozi oči družine, v kateri sta starša izgubila delo? ni res, da se vsi pustimo očarati preprostemu govoričenju o duhovnosti nekega prednika, čigar solidnost zagotavlja dva tisoč petsto let vlačenja po ustih v zavajajočih razlagah, ki poganjajo biološko brezdušnost človeške družbe v njeni polaščevalni uničevalnosti rekli so, potrebujemo metafore, ki v človeku porodijo sladki sen, da je vsakdanjost še kaj več kot učinkovanje fizikalnih zakonov? kje zanos, ki resnico odvije iz celofana in se dotakne žalosti človeka, njegove od zajedavcev izčrpane usode, njegovih prekratkih dolgih hlač v luči neonskih svetilk, ki opozarjajo na redno plačevanje položnic in vlaganje vlog za status svobodnega umetnika nekega deževnega popoldneva v rudarskem kraju z imenom velenje kjer se v človeku pretaka morje, stanuje tudi tujec s pohabljeno, neresno željo vred, povsem zdravo je z zobmi škrtati od nadzorovanega besa v ulici ob starem hotelu in jo mahniti mimo parkiranih avtov čez trg v luči spoznanja, da je strast dar, in sposobnost, da jo zapišeš, je tudi dar. ampak pesem hodi svoja pota in kako naj slepec – kar je tudi dar – preusmerim promet?

Pesmi iz zbirke Kosovel in sedem palčkov (Vnanje Gorice, Ljubljana: KUD Police Dubove, Zveza Modro-bela ptica, 2015).