Miriam Drev: Pesmi

MIRIAM DREV

Doba zrelosti

1.

Slečem se pred sabo; gradivo svojih person dam dol, spolzijo z obraznih potez, vse, samo v očeh ostaja oseba z mojim imenom.

Bloki misli, spominov, v svitke poviti vzorci, dogodki, na pol razkrojeni, v časovni črti ozadje. Pravimo, da se to shranjuje.

Potemtakem ima vsako bitje svojo galaksijo, poseljeno z vojnimi stanji, môrami, porodi; v odsevu, ko stopiš na most v drugačnost, vzvalujejo starčevski lasje in detinji puh v eni vodni sliki.

Slačim stotero lusk, s kaveljci se zadirajo vame – iz težnosti so zgnetene, iz poljubov, nekateri so komet z vlečko najtoplejših dihov – zato da bom bolje pripravljena, ko bom samo še duša. Čeprav ne vem, kako je s tem, celo če bi rekla, da slutim, bi se bahala.

Ne, niti odbleska slutnje ni, samo konstrukti, bajke, svetloba za zaprtimi očmi in ta negotova beseda.

© Miriam Drev

1

2.

Misel, da so minute neznatne, je varljiva, plavanje v ledeniškem jezeru enkrat, dvakrat na poletje, in leto se obrne. Ohranjati toploto v jedru, prijetni hlad na površju; za to so potrebni pomenki s sabo, ne preveč strogosti.

Več je pogovora s svetom, ki se začne notri, več je shojenih poti.

Jaz pa nočem nekaterih ponovitev, ne odhajanj.

Celice me nagovarjajo: pod zapuščanjem in slovesi potegni črto. Če ne prisluhnem – in največkrat ne – me izsiljujejo z izbruhi solz, na videz brez vzroka.

Na pogoriščih zrasejo rastline z močnimi stebli, trava se poleže podnje v mrežo za odskok.

Pokličem nanoter, ostrino dam pod nepredušno opno.

© Miriam Drev

2

3.

Desetletja trajajoče spanje, zbujam se ciklično, zbujam skozi stranska vrata, nad njimi nemo diha bela omela, prag je prelepljen z besedo.

Vrt za oknom v polmraku, v temo tone postava; brišem prah v zadnjem kotičku.

Tu ni kuhinje, tu ni postelje, pride psička in se me dotakne s smrčkom, spet in spet se zbudim.

Za nekatere stvari je potreben fizičen pritisk, nekateri postopki učinkujejo tako, da se volumen poveča, nekaterim svojim delom ne daš nič; trebuhu da, koži ne. Čustvo, ki se je zataknilo, iztrebiš kot vlakno solate izmed zob.

Bivam po žensko: ne uničujem navzven.

(Vodna črta)

© Miriam Drev

3

Iskanje stvarne različice Zadovoljna v svojem miru sem pustila njegov pogled zdrsniti čez sebe, prepričana: dobe zaljubljanja so mimo, razpršene v kaplje, zdaj samo na vznožju zglajene površine, zdaj grejo navsezgodaj kot rosa; nonšalantno sem se nasmehnila – pri sebi, da ne bi ranila.

Ampak njegov postopek je bil drugačen, drugačna tehnika, nisem je pravočasno prestregla.

Sanje je položil tik pod prag, prepoznava je sledila precej prepozno.

Moja volja v okolju, kjer prebivam, močna, v udomačitvah skoraj brez neznank, postaja natrgan papir.

Kaj nisem v svojem svetu jaz gospodarica?

Branike, ki jih utrjuješ s preizkušnjo, sta razgradila dotik ali dva, recimo trije, nič trajnejši od prvih snežink.

In spet je vse prvič.

© Miriam Drev

4

2.

Po klasičnih merilih spodrsljaj, če pomemben lik nastopi v poznem poglavju.

Toda v ospredje stopa popolnoma izrisan.

Vsako žilico na vekah zagledam v povečavi: obrvi, robove nohtov, vsak gib, najprej jasno, nato v senci, nato oboje hkrati.

Pred spanjem se postavim v preteklo stanje, si svetujem, da bi čez noč prebolela.

Spokojnost in sprijaznitev. Mogoče se rojevam za večno ugibanje, kaj početi s tema abstrakcijama.

Vseeno ti rečem: ne trosi semen za sanje po nepotrebnem. Razsipnost ima posledice.

Me ne vidiš, da kakor zvezana stojim v pragozdu poganjkov?

(Vodna črta)

© Miriam Drev

5

Kličem te na odgovor, Giacometti Ženska, ki hodi, izdelana iz marmorja, figura, ki stopa iz kota, reprezentativna v sobani hiše, odprte na Canal Grande; ženska, nedolžna v belem dolomitu, brez glave – ženska moške zmote.

Glava za odmet.

Da ni odpadla, ko si se vozil s Peggy v kabrioletu?

Me te kličemo na odgovor, Alberto, za pohabo, ki si jo vklesal v iskreče kristale najbolj bele kamnine; kličemo kiparja.

V svojih strahovih, Alberto Giacometti, si ženski izklesal prsi, mednožje, ženski, ki hodi brez glave.

In kam, si mislil, bo stopila taka: brez oči, brez odprtin za dih, brez lobanje, pod katero vrejo nevarne misli? Še kanarček sme imeti drobno glavo od tilnika navzgor. Želim, da se še enkrat rodiš, Albertino, zanikovalec, in popraviš svojo sramoto.

(Vodna črta) © Miriam Drev

6

Otroštvo, dolga zima V oglatih sobah stanuje, čaka, da zaškrta ključ, da zasliši glas, večer je v molku.

Nekdo se je vselil pod streho za razpetimi vrvmi, kjer srajce v zimskem hladu zibajo ledene roke. Čigava želja je tako neznatna kot njegova?

Ko mineva čas, prelaga svoje dragotine, like, zrezane iz pol sijajnega papirja, obdan z zasloni knjig, besed, plapolajočih kakor živa meja, ki jih zlaga v plah obrambni zid.

Postelja je dolga, v klobčiču je, vrata polodprta; nekdo zastira s senco luč, iz nočnih šob šuštijo zvoki, sikanje, ki se levi v oblike.

K sebi stisne drobne lovke čutov, obrne dihanje nanoter, čez odejo čara plast nevidne mivke.

Hipi se drhte natekajo v klokot minut, ko čaka.

(Rojstva)

© Miriam Drev

7

Gamsi Za nama je zima.

Na travnati polici, trnasti od zmrzali, poležano resje, vmes otoki brina; na nasprotnem bregu med debli zagozdene oblike kot skale, kot negibna, prežeča zamera, trop gamsov onstran globeli žveči bilke.

Drevje zadržuje sapo.

Nezaupljiva samica na straži ne zapiska za preplah; za režami oči brstijo hrastove mladike, mah žgečka pod močnimi kopiti.

Pod gobčkom vztrepeta skoraj človeški podobna ustnica v neslišnem smehu.

(Rojstva)

Objavljeno v: Šestnajst slovenskih pesnic: Antologija / Szesnaście słoweńskich poetek: Antologia, izbrali in uredili / wybór i redakcja Agnieszka Będkowska-Kopczyk, Tatjana Jamnik, Michał Kopczyk, Ljubljana: Društvo slovenskih pisateljev, 2011 (Litterae slovenicae 2/2011/XLIL/131–132), str. 35–51.

© Miriam Drev

8