Tatjana T. Jamnik: Pesmi (2014)

Tatjana T. Jamnik LIBERTÉ. LIEUX DE MÉMOIRES

Bd. Saint Germain, Paris, 17. 11. 2013 (Romunska zastava) Tisto ni bila romunska zastava in niso bili romunski protesti. Bil je pohod v spomin velike lakote v Ukrajini v letih 1933–34.

Sem hotela komu kaj dopovedati?

Kaj je resnica? To, kar si nekdo misli? Kaj je alternativa? Moj pogled?

Plastificiran papir, format A4, pripet na leseno letvico.

HOLODOMOR 1933–34.

Bil je klic po spominu.

Lieux de mémoires. Spomnimo se jih lahko kjerkoli na svetu.

© Tatjana T. Jamnik

1

Musée de l’Orangerie, Paris, 18. 11. 2013 (Poljub Augusta Rodina) Iz drugega časa, drug prostor. Drugi akterji. Kaos v glavi.

Govorim z eno, slutim drugo. Prikazuje se mi njen obraz. Ne vidim, kakšne barve so možganski valovi, samo čutim njihovo valovanje.

Kot butanje valov na Baltiku: ne diši po soli. Čim bolj se oddaljuje, tem bolj se mi bliža. Čim bolj se ji bližam, tem bolj se oddaljuje.

Perspektiva določa. Kaj izkrivlja realnost? Mar vidim, kar želim videti? Koliko zveze ima to, kar vidim, s tem, kar je res. Kaj je res?

Je resnična tvoja ali moja resnica?

Del najine resničnosti se prekriva, o tem ni dvoma, začetek, v tisti točki se ujemava, v tisti točki je vrelec človeške topline, gejzir ljubezni, ki ga nič ne zaustavi. Okolica, mrzla, ni pomembna, nekako je postranska, čeprav gre včasih blazno na živce. Zabubljenost vase, včasih me potegneš ven. Tvoja ljubezen me potegne ven, si domišljam.

Vse je privid. Ljubezen vsega sveta mi ne bi mogla pomagati, buldožer ne bi mogel povleči ven, oklepam se jame, na vse pretege, nočem ven, čeprav me kličejo. Se tukaj v tej vlagi, zatohlosti, počutim varnega?

Potem se vse zlije v poljub. Poljub kot iskanje drugega in nedosegljivost drugega. Klic in krik, vabilo in beg. En sam hip.

Vztrajanje v sebi. Zakaj? Česa se bojiš? Česa se bojim.

© Tatjana T. Jamnik

2

Centre de créations pour l’enfance, Tinqueux, 18. 11.

2013 (Žebelj v krsto) Nekaj otroškega se je premaknilo. Odprt zlom, ki se še vedno ni zacelil. Kar rečeš, ni v redu. Kar narediš, ni v redu.

Zato moraš ven na dež. Odpovedati se strehi. Stopiti pod kap in goltati vodo in se dušiti. Ostati na robu preživetja. Ostati na tiru smrti, ne iztiriti.

Skriti se za dimno zaveso. Hladiti bolečino na mrazu.

Mesto zloma obkrožiti z rdečo šminko. Spol obkrožiti z rdečo šminko.

Odvrniti pozornost.

Nekaj otroškega se je premaknilo.

Na sredi hodnika razstava živih knjig: iz njih stopajo živali, pisana drevesa, šatulja z otroškimi skrivnostmi in mrtvaško glavo. Želja. In obžalovanje. Nekaj otroškega me je zaobšlo. Šlo je mimo, ni se obrnilo. Kam gledam? Naprej, nazaj, gor, dol, levo, desno. Toliko smeri in samo ena točka. Negibna. Stoletja pribita. Že spet pobita.

Nekaj patološkega se je premaknilo. Stopala prebadajo dolge igle. Kolena stiskajo nevidni primeži. Glava buta ob zid. Srce v kozarcu: SRCE V ALKOHOLU. Mrtvi esteti, muzejski molji! Spreletavati se po omari, iz sobe v sobo. Leči jajčeca. Kontaminirati prostor.

Deratizacija. Kako se znebiti stenic. Po stenah lezejo.

Laissez-moi. Pustite me pri miru.

Vedno znova prihaja. Dolgo več ne bo. Kol v srce.

Lesen kol. Človeški glasovi odmevajo v visokem

© Tatjana T. Jamnik

3

prostoru, žvenket žlic ob krožnike. Premikanje stolov. Kozarec v roki in polna usta. Brez mlaskanja, v tej deželi ne poznajo besede za mlaskanje.

Prebadanje stopal. Hoja po črepinjah. Žerjavica, pripravljena za smojenje. Že čutim smrad po ožganem.

Vse je videz. Kako izpadeš pred drugimi.

Mašenje ust. Na vsakem koraku prerivanje.

Izsiljevanje prednosti.

Povabilo, ki ni povabilo. Kozarec v roki in polna usta.

Ko se premaknem, boli.

Mraz leze do kosti.

Povabilo, ki ni povabilo, ampak izgnanstvo. Čakanje pred vrati, nikogar več ne bo ven.

Zaviti se v dimno zaveso.

Svet je tuj in krivičen in nasilen. Če ti kdo ponudi roko, ne smeš sprejeti pomoči.

Nekaj otroškega se je premaknilo. Nekaj patološkega.

© Tatjana T. Jamnik

4

29. slovenski knjižni sejem, Cankarjev dom, 21. 12. 2013 (Podpalubje) Paluba (visoki stropi, topla luč, zrak) – veliki založniki (1200 €).

Podpalubje (ostra luč, gneča, dušenje) – galjoti.

Bazar malih založnikov (300 €).

Kaj mi bodo nadljudje.

Raje imam ljudi.

Pivski vrček v roki. Obtežitev. Da ne bi po pomoti kam odfrlela. Recimo v svobodo. Recimo v dostojanstvo.

Bognedaj, da bi se imel rad. Tradicija zahteva, da se pokoriš. Zatreš vse svoje želje. Tako zlahka, čeprav se telo upira. Včasih zakriči tudi um: zakamuflirati pravi razlog, ki si ga je težko priznati. Težko se je soočiti. Kaj naj rečem?

Biti raje zaprt vase. Ostati zaprt.

Oblečena kot čebula, barvno neskladno. Pogled od zunaj, ugriz nevarne žuželke. Zapeče. Srbi.

Zlepa se je ne znebiš, te otekline. Bolšji ugriz.

Kako iztrebiti bolhe, ki so se zaredile.

Zaupala nam je, da se avgusta poroči. Vse skrivnosti brata Helene Blagne. Promocija v medijih. Medijska podoba – investicija v medijsko vrednost. Takšne so danes dodane vrednosti.

Odvzeta vrednost. Tista, iz katere se ne moreš izmotati. Kar nekako preži. Pravzaprav jo nosiš s sabo, prilepljeno, neodlepljivo.

Sekundno lepilo na palcu in kazalcu je neločljivo zlepilo prsta. Siamska dvojčka.

Udarec iz zamaha z roko ima simbolni pomen.

© Tatjana T. Jamnik

5

Hiteč do telefona, da agresivnim zavarovalniškim agentom poveš, naj te pustijo pri miru.

Reklame, reklame. Prodaja. Panična prodaja. Mački v žaklju. Mačka bi se pretegovala. Mačka bi pila mleko in jedla brikete ali pa piksne, še raje.

Beat it! Beat it! It doesn’t matter who’s wrong or right.

Realnost se izmika. Če se postaviš na stališče človeka, ne moreš obsojati.

© Tatjana T. Jamnik

© Tatjana T. Jamnik

6