Tatjana T. Jamnik: Kratka proza by KUD Police Dubove

TATJANA T. JAMNIK

Ciklus kratkih zgodb iz knjige Neznosna lahkost lahkost (v pripravi za izid pri KUD Police Dubove)

SOOČENJA

(Ti me sovražiš) Ty mnie nienawidzisz. Ta stavek se mi valja po glavi zadnji teden. Pojavil se je kar naenkrat, ko sem si ravno popravljala kapuco na bundi in šal, preden sem prižgala luči na kolesu in se odpeljala domov. Po poti se mi je modificiral v: Ty chyba mnie nienawidzisz, ker sem kar naenkrat podvomila v gotovost, ki jo izraža prva različica povedi. Saj vendar ne moreš biti tako trdno prepričan, kadar govoriš o drugem! Kaj veš, kaj se dogaja v njegovi glavi. Še več: s tako sodbo si lahko celo krivična. Kaj če ta stavek sploh ni resničen? Kaj če te ne sovraži? Zato sem izjavo omilila v A me ti mogoče sovražiš? Pustiti malo prostora za odgovor osebe, katere dejanja opisujem. Pardon, čustva. Danes pa se že od jutra sprašujem, kdo bi lahko izrekel to izjavo, ali bolje, kdo bi prej izrekel to ugotovitev. Jaz ali on? Občutek imam, da je on kot moški tako racionalen, tako prizemljen in miren, da je njegov pripovedni glas umirjen, vsekakor miren, nič živčen, nič v stiski, nič napet, prav nič – histeričen. (Zakaj razburjene glasove pripovedovalk, ki so se mi doslej zapisale, označujem kot histerične?) Prav nič čustveno neuravnovešen, prav nič pretresen. Pa vendar sem videla moškega, še več, slišala moškega, ki je bil raztreščen na prafaktorje, prizadet v dno duše, razbit na tisoč koščkov kot ogledalo, ki je padlo na tla in ga nikoli več ne bo mogoče zlepiti, moškega, ki tako trpi, da kriči in joka, naglas joka. Resda joka samo, kadar je sam. In o bolečini govori samo s suhimi očmi, kakor da mimogrede, prijatelju, ki se je znašel v podobnih težavah kot on, ali © Tatjana T. Jamnik

znanki ženskega spola, za katero presodi, da ji lahko zaupa, da ga bo razumela in se mu ne posmehovala. Ali iz kakšnega drugega razloga. (Zakaj sploh to opisujem?) Menda je Paul Ricoeur napisal, da med ženskami in moškimi vlada sovraštvo. On je intelektualec, Ricoeurja je gotovo prebral, jaz se ga, kot druge filozofe, ki bojo za moj IQ prezahtevni, bojim vzeti v roke. (Tako so mi vtepali v glavo celo mladost: Ti si pridna. Samo zato sem imela petke. Moj brat je bil brihten, ker se ni nič učil, pa je brez problema dobil tri. Ampak jaz sem ga videla, da se je tudi on učil!) Ta izjava ni po naključju izrečena v poljščini. Pravzaprav je neprevedljiva v slovenščino. Na pragmatični ravni ja: Ti me sovražiš. (Izraža nenadno ugotovitev, z rahlim presenečenjem.) Ko se izgubljam v mislih o tebi, ko sanjarim o tebi, priznam, ko te tako ljubim, da bi ti dala svobodo, ko se ti odpovem – ponavadi jo takrat fašem. Ubrišeš me s kolom po butasti betici. En dan prej objem in poljubi, drugi dan kol po buči. Push and pull, bi rekla neka Ana, katere ime s težavo napišem, ker je bilo preveč – zakaj se z njo ne ukvarjam toliko, kot se z nekim moškim, ki me je zelo očitno načevljal in zdaj vzdržuje bogve kakšen odnos, bogve zakaj, če pa na trenutke čutim tako sovraštvo, da me kar skuri. Pisanje je usahnilo. Zakaj je toliko dela, zakaj me tako stiska, a je že spet polna luna, ali sem že spet skoraj bolna, se že spet smilim sama sebi? Tako je vsakič, kadar (že spet) ugotovim, da med nama ni več čistega odnosa, ker če bi bilo vse v redu, me ne bi odrival, ne bi me pošiljal stran, ampak bi z mano sobival in soustvarjal. Ti ne veš, kako rada bi delovala v harmoniji s tabo, pa ne gre, kaj ti še ni jasno, da ne gre, če imam vsakič nova take izbruhe, če sem vsakič znova prizadeta, da me odrivaš stran. Občutek imam, da se mi godi krivica, da sem kaznovana za nekaj, kar ti je naredil nekdo drug, a je že tako, najbrž sem krivec res jaz, ne, to kazen moram požreti jaz. Utrujena sem. Že spet na isti točki: ne predstavljam si življenja brez tebe.

(Minuta tišine) Kje so otroci? To vprašanje je zastavila, ko je odložila njen roman, ki je pravzaprav zgodba njenega življenja: odhod od moža, s katerim sta se po desetih letih odtujila ali pa ga je enostavno prerasla. Ali bolje: jo je povleklo drugam. Torej je ni motilo to, kar je zmotilo mene, da je junakinja ponosna na ločitev, ker si je od življenja želela več in si je to zastavila za cilj. Kje so otroci? Ves čas govori samo o sebi, o tem, kako ji je hudo, kako grozno se do nje obnaša mož, ker je noče razumeti, tarna nad gospodinjskimi obveznostmi, ki si jih je sama naložila, želi si več, iti v svet, osvojiti svet, predvsem pa še kakšnega moškega. Sanje o princu na belem konju. Popolnoma romantičen pogled na svet, nekritičen, presenetljivo nezrel, glede na to, da gre za mater dveh otrok, tako rekoč otroški, in v svoji otroškosti vztraja, noče odrasti, noče prevzeti odgovornosti za svoje življenje, za lastno nezadovoljstvo krivi druge – svojega moža, svojo mamo … Oče je začuda precej pozitivna oseba, čeprav se v vsem podreja mami. V tej družini je mama tista, ki nosi hlače, in kaznuje, kadar kdo (otroci, mož) naredi napako. Hujši, pa vendar podoben zmaj je njena tašča. Morda si glavna junakinja zato dovoli za njeno okolje precej nekonvencionalno odločitev – ločitev in svobodni poklic novinarke, ki se ji uspe prikopati do TV-tednika. Recimo, da je hotela povedati, da sanje lahko uresničiš, če si dovolj vztrajen in če verjameš v to, da jih lahko dosežeš. Ampak to je tako kot poceni priročniki Louise Hay, kjer dobiš na desetine, stotine receptov, kako življenje preusmeriti tja, kamor si želiš sama. Življenje je tvoje. Vsak dan se zjutraj in zvečer postavi pred ogledalo, si poglej v oči in desetkrat ponovi: Lepa sem. Lepa sem. Lepa sem. Lepa sem. Lepa sem. Lepa sem. Lepa sem. Lepa sem. Lepa sem. Lepa sem. Enako se znebiš kateregakoli drugega kompleksa. Pametna sem, pametna sem, pametna sem … Kar naenkrat boš presenečeno opazila, kako zelo si pametna! In kako zelo lepa! Pa kako vitka! In se zbudila ob čudovitem, kakor izklesanem (zaradi mišic) moškem telesu. Ali pa se celo zbujala ob različnih moških telesih!

Vidim, kako te je dvignilo, divje mahaš z rokami in gestikuliraš in se pačiš, kot da bi stala pred ogledalom. Čutim tvoje ogorčenje, tvoj gnev. Tvoje ponižanje. Je morala biti huda izkušnja, da se ti ob misli na to tako dvigne žolč. Kakšna huda izkušnja – pranje možganov! O pridnih punčkah, o čednih punčkah, o požrtvovalnih in sočutnih materah! Ena in ista informacija, servirana na tisoč in en način! In jaz sem verjela! Vse smo verjele! In se trudile! (Ene mogoče malo manj, če so imele starejšega očeta, ki se je odločil, da bo punčko naučil postaviti se zase. Pa jim ni kaj dosti lažje v življenju.) Si sploh znaš predstavljati, kako je to! No, jaz sem imela še srečo, ker sem bila tako štorasta, da sem ga vedno kje polomila, in tako sem pri štirinajstih sklenila, da se bom, »zdaj, ko je že itak vse zgubljeno in prepozno«, nehala truditi, saj tako ali tako ne znam narediti dobro ene same stvari, pa naj bo še tako preprosta. Od takrat naprej ne delam več nič takega, pri čemer bi se lahko kompromitirala. Če že kaj napišem, potem tega ne objavim. Če že kaj naredim, potem se zazihram, da nisem odgovorna jaz. Tako poskrbim, da se projekt uspešno izvede. Še najbolje, če sploh nič ne delam. Vsaj ni nobene nevarnosti, da bi se kaj sfižilo. Aha. Zato tudi nimam otrok. Čudim se, kako so ljudje sploh lahko tako lahkomiselni, tako neodgovorni, da kar zaplajajo otroke, ne glede na to, ali imajo za to pogoje, ali so dovolj zreli. Otrok je odgovornost! Bitje, ki mu lahko zajebeš celo življenje! Ne moreš ga kar prepustit v varstvo sosedu ali mami in letat naokrog. Sploh pa vzgoja otroka, ne predstavljam si, kako bi to sploh zmogla. Koliko znanja in priprav človek rabi za to! Ljudje so skrajno neodgovorna, egoistična bitja. Otroke imajo zaradi prestiža, kajti družine z otroki imajo dandanes višji družbeni status, poleg tega se ti odpre čisto drug svet: nov krog prijateljev – starši sošolcev tvojih otrok v vrtcu. Vsi tako delajo, pravijo. Otrok tudi poveže partnerja. Na ta način imata razlog več, da ostaneta skupaj. Ko ju na vsakem koraku spominja na tiste lepe začetke plod njune ljubezni. Ljudem bi morali prepovedat še hišne ljubljenčke, kaj šele prave pravcate otroke! Poslušam njen monolog, ki je taka ploha besed, da se ga ne da prekiniti, da bi povedal svoje mnenje. Sam sem se za otroke gotovo © Tatjana T. Jamnik

odločil zavestno, čeprav je res, da si niti malo nisem predstavljal, kakšno spremembo bo to pomenilo za moje življenje. Še manj se mi je pred rojstvom mojih tamalih sanjalo, kaj to pomeni imeti rad, res rad. Ko tisto drobčkeno, nemočno bitjece vzameš v naročje in se bojiš, da ga boš poškodoval, ker je tako krhko. Ko ti otroček kot majhna živalca sporoča, kdaj je zadovoljen in kdaj mu kaj manjka. Ni večje panike, kadar otroček joka, ti pa moraš še odkriti, kaj ga moti. Ali je polulan, pokakan, lačen? Ga črviči v trebuščku? Kako otroka potolažit, če bo mamica morala za 3 ure skočiti v mesto, nobena steklenička ni zadosti, pa če jo pripraviš s še tako ljubeznijo. Šteje samo čisto fizična, telesna ljubezen, pomiri se šele, ko si ga položiš na srce in mu prigovarjaš z mirnim glasom. Ali mu zapoješ uspavanko. Telesni stik. Samo tako preživi tiste ure in minute do vrnitve mame. Ko negibno skoraj ležiš v fotelju, z malčkom na srčni strani in gledaš minutni kazalec, ki se noče in noče premaknit naprej! Materinska ljubezen, stik med otrokom in materjo, je nekaj, česar najbrž nikoli ne bom zmožen čisto zapopast. Bil sem zraven pri porodu obeh svojih otrok. Ni mi žal, čeprav sem parkrat skoraj zakričal od nemoči – kaj mora ženska preživet, da spravi otroka na svet! Ona medtem nadaljuje svojo tirado, do zdajle še ni utihnila, čeprav sem se izgubil, priznam, v svojih mislih, zato ulovim samo še konec. … psihičnega nasilja in drugih zlorab. To bi bil po mojem najbolj učinkovit ukrep. Kaj misliš pa ti? Skomignem z rameni. Kaj naj rečem. Sicer jo razumem, nekoč sem tudi jaz precej teoretiziral, ampak danes vem, da ne štejejo toliko besede kot konkretna dejanja. Ob mojem medlem odzivu obmolkne tudi ona. Mogoče je začutila blago disonanco med njenim in mojim svetom. Pravzaprav kar prepad. Njena izkušnja je diametralno drugačna od moje. Jaz sem določene stvari naredil, resda se takrat nisem spraševal, kakšne posledice bo to imelo, samo pripravljen sem bil na to, da bom probleme pač reševal – sproti. Veš kaj se sprašujem, je rekla po minuti tišine. Ali bi se počutila enako gnilo, če me ne bi bilo strah vzeti odgovornosti nase in bi šla v vse, kar bi mi življenje pač prineslo na pot. © Tatjana T. Jamnik

(Paraziti) Glava me boli za umret. Zapovrh mi je še slabo. Migrena, da komaj gledam. Spet ta dnevniškost, bi rekla Meta. Spet to pisanje o sebi, ki drugih ne zanima, bi rekla Nives. Spet to pisanje o odnosih in viktimizacija žensk, bi rekla Ana. Vse tri velike strokovnjakinje za literaturo, ki jim očitam, da so feministke, ki pristajajo na moška pravila igre. Kaj naj naredim? Vez z Vitotom se je pretrgala, on se že dolgo ne oglaša več, končno sem dobila potrebo prekiniti z njim osebne stike. Gnusi se mi. Mogoče mi je zato slabo. Ko razmišljam o tem, kakšen človek moram biti, da ima do mene tak odnos. Kakšne signale mu oddajam, kaj vse delam, da se do mene tako obnaša. Jana bi rekla, da ga ne krivi za stanje, ker je vse to delala sama. Ja, že že, ampak on je tudi sodeloval pri tem. Ga to odveže krivde? Jaspers pravi, da o krivdi drugega ne moremo govoriti, samo o lastni. Torej ima Jana prav. Včeraj ne bi smela očitati Ani vsega tistega. Živi, kakor pač živi, in ima pravico imeti svoje mnenje o literaturi, čeprav je predavateljica na faksu. Vse to je res, ampak kaj me je v resnici prizadelo? Ali res njeno mnenje o »tipu« literature, ki jo piše Radka (»o odnosih«), ali mogoče bolj njen način samooobrambe iz pozicije neosvojljive trdnjave erudicije in meritoričnih – meritornih, znanstveno utemeljenih argumentov (Kaj pa sploh pomeni merytoryczny? sem jo vprašala, pa nisem spraševala po pomenu besede), iz slonokoščenega stolpa akademikov, ki parazitirajo na sadovih ustvarjalnosti, ki literarne tekste zreducirajo na predmet raziskave. Ki meni očita, da posplošujem, pa sama vleče zaključke na podlagi desetih tekstov, ki jim odvzame individualnost in jih podredi svojemu teoretskemu kalupu. Kako naj se branim pred argumenti, ki so meni tuji, čeprav jih zelo dobro poznam, le da sem jih doslej slišala bolj skozi usta moških. Ne bom rekla blagor njej, ker na videz zgleda uravnovešena, v resnici pa je čist razštelana, kar se ji kaže na zdravju. Ves čas ji buta ven, prav tako kot meni. Od kod ta žolč v meni?

Poskušala me je pokoriti. In njeno druženje z mano je čisto naravnano na koristi, pa tudi če ni – nekaj v njej je neiskrenega, preveč pazi, preveč razmišlja, preveč me to spominja na manipulacijo. Najbrž se temu pravi socialne veščine. Ali pa poznavanje psihologije. Škoda svinčnika za pisanje o tem. Vem samo to, da se nima smisla mučiti, iz dveh različnih svetov sva, težko bi našli presečišče, morali bi se zelo potruditi, pa bi še vedno prihajalo do trenj. Kaj bi razlagala. Čas za razhod. Zanimivo, kako lahko je to, za razliko od Vitota, ki ga objokujem, zakaj ga objokujem, če pa se je cel najin odnos začel na nesporazumu, mogoče pa celo na laži, ali pa se je nadaljeval na laži, laž je še vedno prisotna in rase, veča se, neizrečeno se debeli in se kotali v dolino in s sabo pobira vse, kar mu pride na pot. Neizrečeno je zlo, ki omogoča manipulacijo, ki je eden največjih zločinov človeštva, legalnih zločinov, t. i. manjše zlo, ki pa še vedno ostaja zlo … Zabolelo me je to, da bi spet morala nehati pisati, ker nimam pravice, ker ne pišem tega, kar bi drugi radi prebirali. Zakaj bi se morala ozirati na to, kaj bi radi prebirali drugi? Raztreščena sem na tisoč koščkov. Sploščena pod velikimi valji programskega pisanja. Ampak, ljudje, ko pa to ne gre, ravno takšno pisanje je tisto odvečno, tisto, ki ti da tako malo, pisanje zaradi ambicije, pisanje z namenom. Vir ustvarjalnosti je treba spoštovati. Mogoče pa res: raje umolknem, kot pa da bi se morala tako prodati. Včeraj sem potovala ves dan, skoraj 12 ur. Danes sem vsa povožena. Ni mi dobro, čutim, da imam vročino, boli me glava in zebe me v noge. Kaj naj naredim, da bi se izvlekla iz tega? Najbrž se ne da. Utrujena sem za umret. Ne morem pisati. O čem naj pišem, če ne morem o tem, kar je zame bistveno. Nočem se podrejati, pa vendar se vedno znova podredim, kot da ne bi znala drugače, najbrž se mi zdi to tudi bolj naravno, kaj pa jaz vem. Bolj me je zabolelo to, da ne bi smela več objavljati – in to moram izvesti sama, sama se moram utišati, čeprav je ukaz prišel od zunaj. Pa kaj. Še naprej bom pisala, česar drugi ne marajo brati ali slišati.

(Joy Division) Zdaj bom tri dni samo počival. Figo bom počival. Na novo bi bilo treba narediti obračun. In pripraviti navodila pred potovanjem. In skoordinirati nastopajoče. In sestaviti vprašanja. Jaz pa izčrpan! IZČRPAN! Morda bo kdo rekel, da si domišljam, ampak zelo jasno vidim, da je to del načrta, kako eksterminirati, uničiti in iztrebiti, pa še izničiti zapovrh – vse, kar se upira, vse, kar stanja ne sprejema brezpogojno takšnega, kakršno je (kot piše Wacquant). Metode so podobne kot v koncentracijskih taboriščih: izčrpavanje, predvsem z nesmiselnimi opravili. Čakanje na apelplacu, ne glede na vremenske pogoje, pičla hrana, ki ne omogoča ne živeti ne umreti. K. K. ima sicer prav, lahko smo hvaležni, da ne živimo v drugih časih, kajti za to so ljudi sežigali – ali zapirali v koncentracijska taborišča, taborišča so bila res skrajnost, s katero se ne smemo primerjati, pa vendar: mar to stanje duha sedaj ne vodi v točno isto smer? Ampak opisati, kaj se je zgodilo, dokumentirati, pravi H. D. (in ima prav! zapisati, da bo ostalo za nekoga, ki mu bo pomagalo – vsaj razumeti, dojeti, da ni kriv samo on, da je problem v družbi, ki reže, seka, mori, predvsem pa eksploatira, uničuje). Odgovor: Pierre Bourdieu, Loïc Wacquant, Adrienne Rich. Nisem zmožen pisati, možgani mi ne delajo, očitno sem se skuril, že spet. Kako ujeti misel za roge? Prijeti misel za roge kot za balanco, da lahko odkolesariš nekam, kamor se pač da. Iz tira so me spravili, kar je seveda njihov namen, poslali so samo po pošti odločbo, pogodbe seveda ne morem vrniti, ker do nje sploh ne morem priti, a to še ni vse. Zmanjšali so sredstva, zmanjšali so jih še za točno toliko, da ne ostane nič za moj honorar, še za moje potne stroške ne! V bes me spravlja hipokrizija, ko si sami nakazujejo tako visoke honorarje, pa so v službah, mi pa naj crkavamo, ali še bolje: crknemo, da se bodo lahko polastili še tega drobiža. Zrno na zrno pogača. Vse požreti in posrati, vse uničiti, s sabo vred, zliti v WC cel domestos, pobiti vse bakterije, ubiti največjo bakterijo – sebe. Ali zaslužiti toliko, da se boš lahko dal po smrti

zamrzniti ali hibernirati, da te bojo nekoč oživili, kajti s svojim bogastvom si lahko plačaš nekaj milijonov let ohranjanja tvojega telesa pri umetnem življenju. Vse za preživetje. Pobij to mrgolazen, ki se je rodila neupravičeno, to drhal, ki hoče kruha, to sodrgo, ki dela samo gnečo na tem svetu, ki tako hitro crkne, namesto da bi lepo delala in delala, še celo, če ji ne daš jesti! Crkni! Še prej pa kaj naredi za oplemenitenje mojega kapitala. Pognoji ta tla, pepel, naj iz vas zrase bogastvo. Postreli golazen, kaj se sploh upira! Dobro vidi, kdo je tu gospodar. Mrgolazen! Mrgolazen! Małgorzata! Małgorzata! Margareta! Kje je Mojster? Mojster je nekam izginil, takoj bo nazaj. Tvoje okno se odpira navzven. Bode bodoči biser. Balamuti, balamuti! Butni ga, Boris. Baje ga je zadel. Ne mi rečt, a res? Naj se zapisuje podtalje, naj teče svinčnik, naj se razliva reka v delti. Grafoman, grafoman? Bedno. Bedna oznaka, cenzura, in prisluškovalne naprave, žužki v stenah, ki imajo ušesa. Besno cvrčijo. Vohuni, agentje na vsakem koraku. Podtikajo besede, stopajo na prste, pa ne smeš zatulit, ne, ne smeš! Lepo tiho bodi pa tuki čiči. Besno sem ga brcnila v piščal. (V meni se je končno začel oglašati on. Točno tako bi to rekel: Sem ga brcnila! Sem ga! Brcnila!) Zarjovel je kot vol. Ali bik. Ali pa samo pordečel in ni rekel nič, minister Gregor. Gregor Samsa jezika nazaj, upira se, blodi po ozkih hodnikih, prav bedasto se počuti, pa ne more nehati. Kar rine tja, rine tja, med tisto skalovje, v tisti kamnolom, SAM RINE TJA, onadva sta reveža, MORATA ga počiti, če ga ne bosta, bo cel kažin, morata, saj kar sam kliče po tem, nosi napis poči me, poči ustreli zaštihaj zakolji zabodi me, nikar me ne pusti živeti, saj jaz ne vem, kaj sploh počnem tu, na tem božjem svetu, kjer se mi vse zdi tako čudno, medtem ko sem čuden jaz, kajne, moja percepcija je izkrivljena, in gotovo je to čutna prevara, vse to, kar čutim, in to, kar vidim, je vidna prevara, kar slišim, pa slišna. In sploh se celi moji možgani varajo, celo otroštvo sem preživel pri psihologih, učil sem se, kot abecede, dojemati realnost in predvsem sprejemati realnost tako, kot je. Nič se ne da spremeniti, svet je, kakršen je, še posebej družba, razmerje izkoriščanja je naravno, to je vendar glavni preživetveni zakon, v naravi vsak, ki ni sposoben preživeti, crkne. Zato moram crkniti, razumite me vendar, in to na najbolj banalen način. Izpod tuje roke, če ta ni dovolj hitra, pa od lastne. Če ta ni dovolj dobra, pa se vsaj utišam in umaknem v osamo, družbeni problemi me ne zanimajo, pa saj sem sam, saj nikogar ne poznam, saj mi ni treba vsega vedeti in tudi sveta ne bom rešil. Bil je sam, a je hotel biti še bolj sam, so o njem napisali, ko je bil najstnik. Kot odrasel je poznal že čisto preveč ljudi, bilo mu je tesno pri srcu, © Tatjana T. Jamnik

povsem rad je imel ženo in otroke, čeprav so bili namišljeni, ker se nekako ni mogel odločiti, da bi se podal v to odgovornost, tako kot se ni nikoli naučil voziti avta. Bil je enostavno previden in odgovoren. Raje osamitev, kot da bi koga ogrožal. Ogrožal pa je vse. Bil je tako nevaren, da ni mogel prečkati ceste, kajti mimogrede bi lahko koga pohodil. Bilo mu je težko. Ampak kaj, pa kaj potem, važno, da naredi, kar je dolžen: se utiša in poskrbi za to, da ga pospravijo s tega sveta.

(Neizrečeno) Zame je to preveč. Očitno je to svet, kjer šteje in pride skozi edino nasilje, politikantstvo in laž. Popolna nemoč, tega se ne da zaustaviti. Jure Detela. Kako je lahko ta vdor tujkov tako neopazen, pa hkrati boleč – agresiven, invaziven, v podobi drobne večne mladenke, ki je tako lepo prijazna in se tako lepo smeji, kljub temu da jo en dan prej ignoriraš, ali pa morda ravno zato. Nevtralizira te v trenutku. Danes je prišla z okrepitvami, s svojo stodvajsetkilsko antagonistko, ki, to je treba poudariti, niti od daleč ne spominja na sumo borca. Kajti sumo borec se ti nikoli ne bo usedel z debelo ritjo na faco, z namenom, da te zaduši, če ne čisto do konca, pa vsaj toliko, da boš postal plavkast in resno pomislil na smrt. Ona druga, tadrobčkena, pa, čeprav obvlada jogo, vendarle ne razume, da Tagore ni pisal zgolj o postkolonializmu, ampak tudi o hinduizmu (ki pravi: dajem in jemljem, jemljem in dajem, je rekla BoŜena), da za razumevanje Kosovela niso dovolj suha dejstva (mrtvi esteti, muzejski molji!), ampak človečnost, ČLOVEČANSTVO. Kot kača se ti zaleze v razpoko (v poklino, ki jo najbrž nosi vsak) in tam ustvari leglo zla, ki se bo razmnoževalo naprej. Spremeni te v stroj sovraštva, ki dela, perpetuira zlo namesto nje. Preoblečene košute nikoli ne zalotiš pri dejanju. Preoblečene košute ne moreš zalotiti pri dejanju, ker namesto nje vedno deluje nekdo drug. Nekdo drug deluje v meni, tako sem se je pazila, pa mi je prišla pod kožo. S čim? Z odporom, ki ga do nje čutim. Sama sejem zlo. Jaz sem zlo: vse, kar očitam drugim, v temle trenutku počnem sama. Neizrečeno je zametek zla. Neizrečeno je prostor za sovraštvo. Za sovraštvo, ki je smrt. Umiram. Jaz umiram, obenem pa ubijam vse okoli sebe. Širim smrt, širim opustošenje, širim konec sveta. Cunami je izbrisal cela naselja. Potres je poškodoval jedrske reaktorje. Ni pomoči, ni pomoči. Izbruhnil je vulkan, ki je miroval

petdeset let. Dan je bil krajši za nekaj minut. Zemljina os se je premaknila. Moja os se je premaknila. Mislila sem, da bo dovolj, če se prelomim. Mogoče se nisem prelomila prav. Od kod ta ogroženost, od kod ta agresija – odstopila sem ji mesto! Od kod taka moč, da sem se ji umikala? Jezna sem nase, da sem to sploh dopustila. Pa vendar, nekaj se je zgodilo. Kaj se je zgodilo? Kaj se je zgodilo, da sem tako reagirala? Zakaj me je Vito zavrnil prejšnji večer? Zakaj me je zapustil/odgnal danes? A sem res enako nasilna kot ona? Pa kaj, če sem. Ni res, ni res. To je bil vdor, zgodil se je vdor, ki ga nisem bila sposobna preprečiti, zakaj bi me sicer tako pretreslo? Kaj me je tako pretreslo? Mogoče zakamufliranost? Da tega res niso opazili drugi? Da tega ni opazil nihče drug kot jaz? Kaj bi morali opaziti tudi drugi? Kako bi morali reagirati? Jo izgnati? Ji povedati svoje? Kako bi morala reagirati jaz, da se zdajle ne bi mučila? KAJ ME JE TAKO PRETRESLO, da zlepa ne morem priti k sebi, kaj sem videla? NASILJE, NASILJE, PAZITE, NASILJE SE NAM PLAZI NARAVNOST V DUŠE, NARAVNOST V DOMOVE, V VSAKO RAZPOKO, V VSAKO VRZEL IN ŠPRANJO. PREPREČITE VSTOP NASILJU! Ne moremo preprečiti vstopa nasilju. Spustiti ga moramo naprej, da sede med nas, si prisvoji (uzurpira) skupne prijatelje, nas razbije. Od nas ostanejo samo še razbitine. Brodolomci smo, preživeli na splavu Meduze, prav nič tragična podoba, Géricault je to lepo naskiciral, fino naslikal, a vsakdan je bolj siv, manj razgiban, in jaz sem utrujena, da to že spet vidim, da to že spet gledam. Prelomiti perspektivo, prelomiti sebe, spremeniti perspektivo. Prelom ni potreben. Potreba lomi. Lomi kola. skozi prelomnice pogledati skozi zidove, strahove uzreti, prezreti pisani sveti oblast masturbira uzurpira ideje meje kličoč bedo besede bede véde povede v smrt smrt komunikaciji. korak izgovora je konec sveta. zacementira možgane tvoje in moje, noge tvoje in moje v beton ujame, zeleno se © Tatjana T. Jamnik

izmika, rdeče uhaja, ostaja sivina milina lina še je upanje? noben pekel ni večen, je zapisal tisti, ki pekla ni preživel, ki peklu ni mogel uiti, pa čeprav bi rad. Bodi, bodi. Bije srce. sence se zbirajo, pa kaj! pa kaj! pa kaj, če se zbirajo? naj se, naj se kar, pa kaj, kaj mi mar. glava v pesek, rep med noge – jaz bom preživela, preživela bom, in to s telesom vred! (in z dušo tudi)