Biseksualno prehajanje

Biseksualne osebe včasih prehajajo. Na enak način, ko sem nekoč družbeno prešla iz ženskega v moški spol, včasih prehajam tudi biseksualno. Nekoč sem bila moški s punco. Čeprav sem vedela, da to ni vloga, ki jo želim igrati v življenju, je bilo vsekakor drugače kot biti moški s fantom. Hoditi po ulici s punco je bilo v nekaterih pogledih enostavno, čeprav je dejstvo, da so me ljudje videli kot cis hetero moškega, v meni vzbujalo veliko disforije. Nihče naju ni nadlegoval. Ko sva se poljubila, nama ni bilo treba razmišljati, kdo gleda in kdo naju vidi. Javno poljubiti svojega fanta je nekoliko olajšalo mojo disforijo, saj je pomenilo, da me ljudje niso več dojemajoli kot cis strejt moškega, a me je hkrati preželo s strahom.

Predstaviti punco staršem je bilo enostavno. Moje mame ne bi moglo nič bolj osrečiti kot partnerka, ki bi lahko z mano zanosila. In čeprav moja mama ni sama po sebi homofobna, je bila možnost, da bom “končala” z moškim, doma drugače sprejeta. Moj fant ni bil zares povabljen na obisk.

Ljudje me redko dojemajo kot biseksualko: v njihovih očeh sem ali lezbijka ali heteroseksualka. Zdaj ‒ v mojem novem spolu ‒ me imajo za lezbijko, ko se v javnosti s partnerko drživa za roke. Ampak tudi ko sem bila samska, so me zmeraj dojeli ali kot lezbijko ali kot heteroseksualko. V službi sem morala paziti, o katero_ga bivšo_ega sem omenila in koga sem označila za privlačnega, saj je od tega bilo odvisno, ali bom bom v tistem okolju hetero ali homo. Ko te ljudje enkrat imajo za lezbijko, ni važno, kako raznolika so bila tvoja pretekla razmerja, saj bodo preprosto predvidevali, da si bila samo zmedena, ko si hodila s tem-in-tem.

Tranzicija je bila do neke mere izbira ‒ nuja po tranziciji pa niti slučajno. Če bi bilo po moje, sploh ne bi imela spola, ampak ljudje so mi ga kar naprej pripisovali. Če se nisem po celem telesu pobrila ali nosila modrčka, so me ljudje brez mojega privoljenja imeli za moškega in to mi ni bilo všeč. Vmesna možnost ni nikoli obstajala, čeprav sem si res prizadevala, da bi jo uresničila. Enako kot biseksualnost predstavlja lep ideal, ni pa realistična. Ljudje so se vedno odločili v mojem imenu, zato sem se naučila vse potrebno in spremenila svoj izgled in izraz do te mere, da so me ljudje začeli dojemati kot žensko namesto kot moškega. To mi je bolj všeč.

Med tem ko sem spolno tranzicijo dala skozi samo enkrat, s spolno usmerjenostjo prehajam ves čas, saj ni vezana na to, kaj nosim, ampak na to, kaj rečem in s kom se držim za roke. Te omejene binarne izbire mi niso prav nič všeč in želim si, da bi me ljudje lahko videli neodvisno od spola, da bi videli, da moje življenje sestavljajo svoboda, ljubezen in zabava in ne njihove omejene predstave o meni. Ampak saj na koncu so oni na slabšem.