Ti.

Ti.

Miroslava Konecná

ti, ki ti misli tavajo

in se želijo razpočiti v neskončnost kot nevihta

ti, ki razen samote ne vidiš izhoda

hitiš s kratkimi koraki

.

izmučen

.

ranjen

v vojni ostrih besed

ostrih osti_ostrih pogledov.

.

obožuješ igre praških ulic

ti,

civiliziran otrok

otrok stoletja

otrok nove dobe

pripadaš le boleče, obhajilo brez intime

tavaš nad morjem megle

ali na nevihtnih valovih.

rad bi kričal in zamahnil z razbito steklenico

grozil celemu svetu s smrtjo

le zato, ker sovražiš njegovo obliko

čisto buden si, a brez doma

tudi v svoji možganski četrti

rad bi nabral in razdelil

a nisi nadarjen.

nisi razumljen.

nisi navdahnjen.

suh kot poper

pod vso to vlago

brez možnosti potešiti žejo z lastnimi idejami

vidiš in občuduješ

in hlastaš za zrakom

in veš

da tvoje ljubosumje ni blagoslov

ni čisto.

in ne bi smelo biti dovoljeno.

_

naučil si se zapustiti svoje telo

in postati

skupna zavest.

vsaj za trenutek

izkriviti resničnost

in ne biti ti

naučil si se utišati

rodbinske glasove.

napetost, ki bi

te prisilila

prekiniti tišino

prestrašene oči srečajo dobre novice.

in bes sreča slabe.

sčasoma si prevzel obraz.

ki so ti ga dali drugi

in jaz.

jaz sem v skrbeh zate in tvojo obupano željo

ne biti

kričim nate, vate.

.

dete!

vidim te v celoti, vse tvoje odtenke

in sovražim tvojo strahopetno omamo

.

zmrduješ se nad mojo vizijo_

raztrgaš mojo vizijo tvoje_

in vendar

ali ne želiš tudi ti

verjeti

da si vreden.