πr kvadrat, razstava sodobne kinetične keramike 2023

KATALOG 2023

Kranj, 21. 4.–20. 5. 2023

Layerjeva hiša / Stolp Škrlovec / Medprostor

KATALOG π r KVADRAT 2023

Uredila: Danaja Batinič

Besedila: Kristina Rutar, avtorji

Fotografije: Maša Pirc

Oblikovanje: Gal Grobovšek

Tisk: CC Consulting, d.o.o.

Naklada: 80 izvodov

Komisija za izbor del: Nina Koželj, Kristina Rutar

Produkcija kataloga: Zavod Carnica, zanj Selman Čorović

April 2023

Šedivy Louise Winter Brigita Gantar in Meta Mramor

Miha Livk, Jera Dacar, Rilind Beqolli

Kinetičnost keramike –lupljenje večplastnosti (ne)gibnega

Keramika in kinetika, na prvi pogled nezdružljiva koncepta v četrti ediciji razstave sodobne kinetične keramike π r kvadrat, ki bienalno predstavlja razmisleke o gibkosti negibnega – keramike. Keramika s svojo tradicijo pogosto zasidra tradicionalno, zaprto razmišljanje o potencialih medija samega. Poudarjanje mojstrstva, obvladovanje materiala, ki se izkazuje v perfektnem, brez napake oblikovanem produktu. Pa je res tako? Kinetičnost zaznamuje materijo že s samim nastankom. Brezčasno razpadanje sedimentnih kamenin, njihovo mešanje, gnetenje, ponovno razkrajanje, izplakovanje in nalaganje glinencev, plasti za plastjo rodi arhetipsko materijo, ki je tako živa, da so jo starodavne kulture celega sveta povezovale z izvorom človeka. Glina se nadalje kontinuirano premika in giba pod impulzi ustvarjalčeve roke. Zaznamujejo jo naše geste – dajo ji novo obliko, nov pomen, novo vlogo. Kinetičnost se, po naravi materiala samega, nadaljuje z odzivanjem materije na samo okolje. Sčasoma se bo glina, v suhi atmosferi, pričela sušiti. Iz gibke materije postaja vedno le bolj toga, krhka. V tem stanju bo odlomljena, razmočena ali zbrušena, zavzela bo nove oblike in omogočila nove izraze. Žganje je nadalje edini pristop, ki glini odvzame povratek v primarno stanje in jo preobrazi/ transformira v keramiko, trdo vitrificirano skorjo, ki se upira našim prizadevanjem po preoblikovanju. Cikel kinetičnosti materije se na tej točki zaokroži. Pa se res?

Črepinja, posledica grobe intervencije v keramiko, postane večplasten dokaz o dvoumni (ne)kinetičnosti keramike. Keramika, ki svoje forme ne more spreminjati, vsekakor ne tako kot določeni drugi materiali, ki ob vzpostavitvi akcijareakcija / vzrok-posledica, vzbudijo kinetične karakteristike. Zlom tako lahko razumemo kot nefleksibilnost materiala, kot faktično negibčnost. V tehnicističnem smislu in tradicionalnem razumevanju črepinja ali razpoka predstavljata nespretnost, napako v procesu dela z materialom. Sočasno lahko vzpostavimo tudi drugačen zorni kot in črepinjo lahko razumemo ravno kot zmožnost preoblikovanja materiala, iz ene oblike v drugo. Večplastnost interpretacij črepinj lahko analiziramo v več delih, prisotnih na pričujoči razstavi.

Delo Louise Winter (Galerija Janez Puhar-Stolp Škrlovec) zamrzne trenutek razbitja keramike. Ustvarjen je paradoks nekinetičnosti kinetičnega procesa, ki obvisi v zraku, v prenesenem in dobesednem pomenu, ki pa, s tehničnim pristopom postavitve, vsakemu delcu posebej omogoča gibanje znotraj svojega osebnega prostora. Zamrznitev gibanja je lahko prekinjena z našo lastno aktivnostjo in posegom v instalacijo.

Črepinja je tudi monument, spomenik zgodbe samega dela. Miha Livk skupaj z Jero Dacar in Rilindom Beqollijem (Galerija Layerjeve hiše) poglablja večplastnost črepinj z ohranjanjem spomina materije – razstavljeno delo je bilo v preteklosti podvrženo poškodbam, kar je rezultiralo v razbitju keramičnih figur. Razstavljene črepinje, kot ohranjeno “prizorišče zločina” ustvari kinetični monument izhodiščno nekinetičnemu delu.

Črepinja lahko tudi postane nova izrazna oblika primarne forme, kot lahko izkusimo v delu Brigite Gantar in Mete Mramor (Medprostor), ki preko prostorskih postavitev in interakcije posameznika z delom sprožata preoblikovanje materiala iz ene forme v drugo. Uporaba različnih stadijev gline (suhe, plastične, žgane) in z združevanjem z drugimi silikatnimi materiali (steklom) se kreira personifikacija črepinj – te niso le material, ki se odziva na akcijo, ampak pripovedujejo osebne pripovedi, s katerimi se gledalec neposredno prepleta.

Delo Tanje Gabrijelčič Goršič (Galerija Layerjeve hiše) ravno tako omogoča interakcijo posameznika z delom, ki se zaključi s simbolnim vdorom v osebni prostor umetniškega dela. Hoja po šamotu, granulirani, zdrobljeni glini, da lahko pridemo do jedra, ki je vir izbruha okroglih delcev, ki razpršeno zavzemajo prostor.

Prostor, ki je pomemben gradnik zaznavanja umetniškega dela, pomembno zaznamuje in sočasno kreira tudi narativ dela Lane Pastirk (Galerija Mahlerca). Zdrobljene ptice, ki, tako kot figura, ujetništvu zaprtega prostora ne morejo uiti, utelešajo pesnitev Daneta Zajca, Črni deček.

Špela Šedivy: V dosluhu, detajl >

Lara Žagar (Galerija Layerjeve hiše) ustvarja lastne prostore znotraj dela samega. Uokvirjena, črna, refleksna podlaga zaznamuje kompozicijski prostor okroglih in pravokotnih kovinskih podstavkov, ki kot celice (in samostojna prostorska entiteta) nosijo fragmente glinenih form, ki, kot pri črepinjah, ki aludirajo na ostanke forme, zbujajo razmišljanja o njihovem izvoru in identiteti.

Če pri delu Lare Žagar govorimo o odprtem prostoru znotraj prostora, pa Špela Šedivy (Galerija Janez Puhar-Stolp Škrlovec) prostor glinenih delcev zapre in omeji materijo (znotraj sebi lastne materije), ki je podvržena akciji obiskovalca – vrteče se keramične posode s keramičnimi delci niso le razstavni objekt, ampak ob vzpostavitvi kontakta med subjektom in objektom postanejo instrumenti, ki prevajajo frekvence keramike in dematerializirajo njeno prisotnost v prostoru.

doc. Kristina Rutar

Tanja Gabrijelčič Goršič Črvine časa (2022)

Naslov projekta Črvine časa se navezuje na črvasto materijo, ki jo proizvede ekstruder, po drugi strani pa namiguje na teorijo prostor-čas, ki črvino definira kot bližnjico skozi prostor in čas v procesu, ko gravitacija upogne (začasni) prostor ter oblikuje prostorsko-časovni tunel. Pri nastajanju projekta so bili ustvarjeni pogoji, ki so dopuščali, da materija deloma prevzame vlogo kreatorja in glede na danosti sooblikuje objekt. So-delovala sta tako material - glina, ki je bila dovolj mehka, da so se cevi med sabo spajale, kot gravitacijateža ene je vplivala na obliko druge cevi in tako je nastal napol slučajen objekt.

Materiali: glina, beton

Dimenzije: 15 x 12 cm in podstavek 19 x 14 cm

Tanja Gabrijelčič Goršič se že nekaj let udejstvuje na področju keramike. Redno razstavlja na letni društveni razstavi Društva keramikov in lončarjev (DKL) v Mestni hiši v Ljubljani.

Razstavljala je tudi na dogodku Dizajn v mestu 2022: Mesec oblikovanja v organizaciji Zavoda BIG, v Galeriji Mak v Ljubljani ter na mednarodni razstavi keramičnih skulptur Ex Terra Krško 2022, kjer je za svoje delo prejela tudi častno priznanje.

newobjects.org

Instagram: @_new_objects

Špela Šedivy

V dosluhu

Delo V dosluhu je zasnovano tako, da za svoj polni prikaz potrebuje interakcijo z gledalcem. Večji keramični lonci so položeni na tla in so rahlo nagnjeni – na dnu imajo lesen podstavek, ki omogoča premikanje oziroma vrtenje. S svojo podobo ti preprosti objekti sicer ničesar posebej ne razkrivajo, morda pa le malo namigujejo na to, da so namenjeni vrtenju, interakciji. Pogled v njihovo notranjost preprečuje lesen pokrov na približno polovici globine objekta. Ko posameznik (ali skupina ljudi) z roko (nežno) sproži vrtenje objektov se zasliši zvok, ki prihaja iz notranjosti.

Materiali: keramika, les

Dimenzija: prostorska postavitev, 2 x 1,5 x 0,5 m

Špela Šedivy (1992) je po končanem šolanju na Višji strokovni šoli v Sežani (smer oblikovanje kamna) nadaljevala

izobraževanje na dodiplomskem študiju keramike in stekla na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.

Tam je leta 2018 tudi diplomirala, dve leti kasneje pa se je ponovno vpisala na ALUO, kjer trenutno končuje podiplomski študij kiparstva. V letu 2022 je sodelovala v skupinskem projektu KipAktiviti II, ki je prejel študentsko Prešernovo nagrado. Deluje na področju kiparstva. Teme, ki spremljajo njeno delo, so krhkost, minevanje, nasprotja, hkrati pa v njenih delih lahko zaznamo tudi vzdržljivost, moč in vztrajnost. Razstavlja na skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini, nekatera njena dela pa je moč videti tudi v javnem prostoru. Trenutno ustvarja in živi v Sežani.

Instagram: @spela.sedivy

Louise Winter

Brez naslova (2023)

“Pomen materije preizkusimo tako, da ji dovolimo, da je ni. “

-Tom Friedman

Umetnico Louise Winter v delu Brez naslova zanima preizpraševanje determiniranih identitet predmetov in materialov s kljubovanjem običajnim definicijam in pričakovanjem. Avtorica v ospredje postavlja idejo o premestitvi in se sprašuje o pomenu lokacije materiala za njegovo definicijo. Lahko predmet, kljub temu, da je premaknjen iz svojega realnega konteksta, še vedno obravnavamo kot isti predmet? Kje potem in če sploh obstaja?

Delo Louise Winter je po svoji naravi in obliki raziskovalno, giblje se med objektom, procesom, dogodkom in performansom. Avtorica ne ustvarja objektov, temveč dela z že obstoječimi materiali, da bi zmanjšala distanco med umetnostjo in vsakdanjim ter raziskuje poetični potencial vsakdana. Winter je za instalacijo zbrala fragmente odpadlih keramičnih strešnikov iz domačega Kamnika. Mnoge od teh ploščic so že več let nemoteno ležale v podrasti, prežete so z občutkom zgodovine.

V svojem skrbnem ponovnem sestavljanju tega materiala poskuša umetnica oživiti namišljeni trenutek v času. Kosi, ki jih drži v suspenziji, se spremenijo v objekte kontemplacije.

Materiali: keramični strešniki, vrvica, kovinsko ogrodje

Dimenzije: spremenljive

Louise Winter (1985) je umetnica, pisateljica in kustosinja. Leta 2011 je z odliko zaključila magistrski študij iz likovne umetnosti. Redno razstavlja v Veliki Britaniji, Sloveniji in na mednarodni ravni. S samostojnimi razstavami se je predstavila v Leedsu, Newcastlu in Exeterju. Leta 2015 je bila izbrana za rezidenčno umetnico pri ARTErri na Portugalskem. Njena dela so bila razstavljena v okviru projekta Multiple Exposure

Project: Outside the White Cube v Metro Manili na Filipinih. Lansko leto je Winter razstavljala z &Model Gallery, Leeds, The Royal Standard, Liverpool in Galerio Zero, Barcelona. Winter je članica Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU). S svojo pop up instalacijo se je predstavila na Kamfestu in v Stari Tobačni. Sodelovala je tudi v Odprtih ateljejih v Stari tobačni, festivalu KAOS v Layerjevi hiši in na Mednarodnem bienalu instalacij in kiparstva Množičnost in ponavljanje, IAVPOA Art. Živi in ustvarja v Kamniku.

axisweb.org/p/louisewinter/

Brigita Gantar in Meta Mramor

Raz-bitje (2023)

Raz-bitje je participatorno delo, ki v središče postavlja proces uničevanja. Ta proces ni nujno katarzičen in ireverzibilen. Razbitje ob pravilni ponovni uporabi materije povzroči nastanek novega bitja, “raz-bitja”. Glina je občutljiv material, ki je podvržen razbitju – bodisi v surovem nežganem stanju bodisi v žganem, keramičnem. Raz-bitje obiskovalca vabi k interakciji - zidak kot simbol trdnosti in grajenja se spremeni v krhek element, nad katerim ima obiskovalec vso svojo moč. Lahko ga razbije in ob tem se mu porodijo različni občutki. Tekom uničevanja postavitve se prostor spremeni zgolj v prostor poln zdrobljene gline.

Kinetična instalacija iz visečih žganih elementov predstavi material iz druge perspektive. Trdne, robustne krogle med seboj udarjajo, se krušijo in razbijajo, s čimer izgubljajo svojo popolnost. Hkrati pa proizvajajo “novo bitje”, tokrat v zvočni dimenziji. Med glinene skulpture so umeščeni tudi stekleni paneli s fragmenti človeškega telesa, ki jih avtorica Meta Mramor ob otvoritvenem performansu dokončno uniči in izvede “distorzijo distorzije“.

Avtorici Meta Mramor in Brigita Gantar razbitja ne dojemata kot nečesa fatalnega, temveč ga vidita kot spočetje, kot deformirano materijo, ki živi dalje, a v drugačni obliki. Novonastalo “bitje” je prek materiala, osnovnega gradnika, še vedno povezano s prejšnjim, vendar je hkrati samostojno in neodvisno telo, ki biva dalje.

Materiali: glina, video Dimenzije: spremenljive

Brigita Gantar (1996) je po končani Waldorfski gimnaziji študij nadaljevala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani in leta 2021 diplomirala na smeri Unikatno oblikovanje pod mentorstvom prof. mag. Tanje Pak. Trenutno študij nadaljuje na Fakulteti za dizajn, smer vizualne komunikacije. Je prejemnica Priznanja UL ALUO za celostno diplomsko nalogo ter Priznanja UL ALUO za študijsko leto 2019/20. Svoja dela je razstavljala na več razstavah, med drugim Igra - Ex Terra Krško 2022, v Narodnem muzeju Ljubljana ter na študentskih razstavah, med drugim Pre>tok (Anina galerija, 2023), Prostor in čas (Media Nox, Maribor, 2021), Poti (Ljubljanska Mestna hiša, 2020) in drugih.

Meta Mramor (1998) zaključuje magistrski študij Unikatnega oblikovanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer se je usmerila na področje stekla in keramike. Študijsko se je izpopolnjevala na praški univerzi UMPRUM v studiu stekla (2021/2022), trenutno pa se v sklopu študijske izmenjave izobražuje na akademiji Burg Giebichenstein

Kunsthochschule Halle v Nemčiji. V letu 2019/2020 je za diplomsko delo prejela Prešernovo nagrado UL ALUO. Skupaj z Marijo Staničić sta prejemnici mednarodne nagrade The Glassberries Design Awards 2022 na Portugalskem. Bila je izbrana med finaliste natečaja Ulay Fundation (2021) in internega poziva Univerze v Ljubljani (2022). Lansko pomlad se je udeležila mednarodne rezidence Rise of Women in Culture in Western Balkans v Zadru. Njena dela so bila razstavljena na več skupinskih razstavah tako doma kot v tujini.

Lara Žagar Re-teraformiranje (2022)

Projekt Re-teraformiranje temelji na razmišljanju o koncu sveta, tako v fizičnem, kot tudi v abstraktnem pogledu. Ob opazovanju manjših družbenih struktur se avtorica projekta sprašuje do kolikšne mere gre za vzorec organiziranega samozavedanja, v katerem smo kot posamezniki zmožni dojemati vse dele širše celote. Če izraz teraformiranje pomeni č loveško aktivnost, da bi planete prilagodili primernosti za življenje, je v avtoričinem procesu ključno reteraformiranje zemlje po njenem uničenju. Urbanizem postapokaliptične krajine temelji na podobnih principih kot urbanizem našega časa. Predstavlja začrtan arhitekturni sistem, ki ne glede na to, v kolikšni meri se trudi delovati samovoljno, sam tega ni zmožen. Je mizanscena in ne ekosistem. Ekosistem pa je popolnoma brezbrižna celota, ki se v svoji zaključ enosti lahko popolnoma sam oblikuje, hrani, raste. Pri Re-teraformiranju avtorica dela na poskusu naselitve živega v podoben skrbno urbanistično načrtovan sistem, ki se skuša oskrbovati sam. Krajino formira z zbiranjem fascinantnih predmetov - artefaktov sodobnega časa. V krajini najdemo fragmente umetnega kamna, v zmrznjeno maso ujet pesek ter kristale in kamne, prekrite s svetle čim filmom. Alge, ki tvorijo ekosistem, se prebijajo skozi neživ del makete po cevkah.

Materiali: les, aluminij, kremenit, vosek, alge, pesek, kamen, polivinil

Dimenzija: 3,5 x 2,5 m

Lara Žagar (1993) je vizualna umetnica in fotografinja. Diplomirala je na Naravoslovnotehniški fakulteti - oddelek za modno oblikovanje (2018) in obiskuje magisterski program na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (2021-), oddelek video in novi mediji. Ustvarja dolgoročne projekte, v katerih raziskuje vizualno izkušnjo okolja in svoj odnos do tega. Zanimajo jo različni pristopi do novomedijske umetnosti, združuje instalacije, video, fotografijo, svetlobo in zvok. Že sedmo leto zapored sodeluje pri postavitvi svetlobnih instalacij v okviru festivala Svetlobna gverila. Je prejemnica nagrade v okviru Meseca oblikovanja (2016, Slovenska nagrada za oblikovanje). Letos je razstavljala v Mali galeriji v sklopu skupinske razstave Plaze Protocol in v Galeriji Photon v sklopu skupinske razstave Photonične šole. V sklopu festivala MRFU je letos prejela tretjo nagrado.

Lana Pastirk

Nove ptice (2023)

Ideja za prostorsko postavitev Nove ptice izhaja iz pesmi Daneta Zajca Črni deček (pesniška zbirka Jezik iz zemlje, 1961). Podobe, ki jih pesnik uporablja za ekspresijo svojih notranjih stanj so sanjske in nadrealistične ter zelo vizualne že same po sebi. Pesem govori o osamljenem črnem dečku (črnem=drugačnem od ostalih), ki živi sredi grozljivega, brezbrižnega okolja.

Vse, kar ima, so ptice, ki jih drži v naročju in jih spušča v nebo. V trenutku, ko jih spusti, ga zakrijejo pred okolico, zaradi česar je za hip vse čudovito. Hkrati se zaveda, da v svet spušča vsaj nekaj lepega. Toda na nebu je podnevi sonce in ponoči ledene zvezde, ki ptice uničujejo. Te razpadejo (v perje, meso, pepel).

Zaradi pepela, ki ga povzroča uničenje, je pokrajina siva, a kljub zavedanju, da bodo ptice uničene, jih znova in znova spušča v nebo. Zanj so ptice nuja, njegovo poslanstvo, brez ptic nima več ničesar. Črni deček je pravzaprav pesnik sam, ki se v svetu počuti nerazumljeno, ptice pa so metafora za njegove pesmi. Pesnik v hladnem, negativnem svetu vztraja, četudi se za zunanjega opazovalca zdi situacija nesmiselna.

V likovni interpretaciji omenjenega literarnega dela Pastirk ohranja nadrealistične podobe, ki si jih je zamislil pesnik, pri čemer so te zreducirane na figuro črnega dečka in na ptice, ki jih spušča iz naročja. Predstavljen prizor avtorici pomeni tudi ključno metaforo v pesmi. Notranjost figure predstavlja močno notranjo življenjsko silo zaradi katere pesnik vztraja. Ta se povezuje z ustvarjanjem umetniških del, ki ga predstavljajo ptice, ki gnezdijo v notranjosti figure. Notranji del je viden ob podrobnejšem opazovanju dela. Črna figura dečka ima mestoma odprtine, skozi katere v zrak kontinuirano prehajajo ptice. Roke namigujejo na držanje ptic v naročju in na njihovo spuščanje. Figura je izdelana iz šamotirane kamenine, na katero je nanešena črna engoba in glazura. Granuliran material daje vtis zemeljskega in človeškega ter predstavlja trenutek slehernega posameznika, ki uteho išče v ustvarjanju. V nasprotju s figuro iz kamenine so porcelanaste ptice nežne, drobne in krhke, podobno kot intimno umetniško ustvarjanje, postavljeno na ogled. V zraku se ptice simbolično razletijo na drobne koščke, tako da za njimi ostane zgolj prah.

Materiali: porcelan, kamenina, engoba, glazura, epoksi, papir

Dimenzije: 100 x 30 x 30 cm

Lana Pastirk (1998) je diplomirala iz industrijskega oblikovanja (ALUO), trenutno pa na akademiji zaključuje tudi podiplomski študij unikatnega oblikovanja, smer keramika. Sodelovala je na več skupinskih razstavah ter na Mednarodnem simpoziju umetniške keramike (V-oglje 2021). Med študijsko izmenjavo na Akademiji za likovno umetnost Gdansk je v ospredje umetniškega delovanja postavljala predvsem človeško figuro, ki se ji najbolj posveča tudi danes. Njena multimedialna dela, med katerimi prevladujejo keramična, ne povezujejo le različni materiali, tehnološki in likovni pristopi, temveč premorejo tudi vsebinsko širino in globino.

Miha Livk, Jera Dacar, Rilind Beqolli Antropogrom (2023)

Skupina treh mladih ustvarjalcev raziskuje možnosti izražanja na temo človek vs. žival. Delo Antropogrom pod drobnogled vzame tematiko antropocentrizma, prikaz človeka in živali v odnosu med seboj, kjer nevidne vezi visijo v določenem domišljijskem prostoru. Avtorji gledalcu skušajo približati stik dveh sorodnih, a duhovno ločenih bitij, kar ponazarja problematiko moderne človeške nadrejenosti nad naravo, o tem pa pripovedujejo likovno zasnovani kadri. Iz polimerne pene sestavljen oblak “lebdi” na lesenih palicah, ki so vstavljene v lesen podstavek. Iz keramike izdelane figure ljudi in živali slonijo na oblakih, ki s pomočjo električne instalacije utripajo. Zgodba pelje od strahu in nerazumevanja do spoštovanja in krepitve odnosa do živali, iz bujne nevihte konfliktov do harmonične umiritve in sprave. To je mesto, v katerem je žival hlapec, človeški ego pa nadrejeni gospodar, a po tisočerih letih zlo izgublja moč, zbledi, po neskončnih zmotah se končno vendarle pokaže upanje. Dobrodošli v mestu Antropogrom.

Materiali: glina, polimerna pena, les

Dimenzija: max 50 x 60 cm, podstavek - premer 60 cm, palice max 180 cm

Jera Dacar (2000) se je po končani Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani leta 2019 vpisala na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, smer unikatno oblikovanje in keramika. Trenutno je absolventka in se posveča diplomski nalogi, v kateri skuša preko rahločutnih karakteristik porcelana prikazati zgodbo, ilustracijo v prostoru.

Instagram: @jeradacar

Miha Livk (2000) se je po končani Srednji šoli tehniških strok, program tehnik mehatronike, vpisal na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, smer industrijsko oblikovanje, kjer je podrobneje spoznal tehnike obdelave materialov ter se podučil o teoriji oblikovanja. Trenutno je absolvent in končuje diplomsko nalogo. Zanima ga ekologija v tehnikah obdelave, video in teater, ročne obrti, 3D tisk, robotika ter teorija oblikovanja.

Instagram: @miha_livk

Rilind Beqolli (2000) se je po končani Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo vpisal na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, smer industrijsko oblikovanje, kjer je trenutno absolvent. Pri svojem umetniškem udejstvovanju ga žene želja po uporabi ročnih spretnosti, pri tem razvija različne kombinacije in sestavlja z različnimi materiali.

Instagram: @rilindbeqolli

Avtomatizem materije (2023)

Avtomatizem materije primarno raziskuje možnosti stvaritve in poustvarjanja umetniškega dela, ki se samo vedno znova in znova kreira in re-kreira, brez da je za to potrebna prisotnost avtorice. Skozi postopek se delo osvobodi in postane avtonomna entiteta, pri čemer avtorica izgubi kontrolo nad lastno stvaritvijo, saj nima več nikakršnega vpliva na potek njegovega razvoja. Osnovo tvori tekoča glina, ki ujeta v tekstil išče svojo pot skozi pore prepletenih nitk, kaplja na vpojne mavčne plošče in se počasi suši. Materjia, prepuščena gravitaciji in lastnemu tempu kapljanja, samostojno kreira organske forme, ki z vsako kapljico rastejo in se širijo. Kinetičnost materije se tako preplete s preprostim vprašanjem: kaj je umetniško delo (instalacija ali nastala skulptura), kdo je avtor (instalacija sama ali avtorica instalacije) in kdaj je delo zaključeno (ali z zaključkom instalacije nastalo delo razpade, ali gre za samostojno entiteto).

Materiali: tekstil, glina, mavec

Dimenzija: prostorska postavitev

Kristina Rutar (1989) je leta 2013 diplomirala na Pedagoški fakulteti, Univerza v Ljubljani, na področju keramike. Leta 2015 je na Akademia Sztuk Pięknych im. Eugeniusza

Gepperta v Vroclavu, Poljska, zaključila podiplomski program Interdisciplinarna grafika. Rutar ustvarja na področju kiparstva in keramike, kjer se osredotoča na preizpraševanje tradicije izbranega medija in tehnike. S pomočjo lončarskega vrtenja išče meje med uporabnim in neuporabnim objektom, kar rezultira v dinamičnih in dihotomičnih skulpturah. S svojimi deli se udejstvuje tako na skupinskih, kot tudi samostojnih razstavah, doma in v tujini. Med njimi velja omeniti samostojni razstavi O izvoru vrst (Lapidarij Galerije Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki, 2018) in Alma mater (Savinov likovni salon, Žalec, 2017) ter skupinske razstave 61th Premio Faenza (MIC Faenza, Italija, 2020), XIV. Bienal Internacional de Cerâmica Artística de Aveiro (Aveiro, Portugalska, 2019), British Ceramics Biennial, Future Lights, (China Hall, Spode, Stoke-on-Trent, Velika Britanija, 2018) in European Ceramic Context (Bornholm Art Museum, Nexo, Danska, 2018). Za svoje delo je prejela priznanja in nagrade, dela so uvrščena tudi v javne in zasebne zbirke. Živi in ustvarja v Ljubljani, kjer kot docentka predava na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, na smeri Unikatno oblikovanje, za področje keramike.

kristinarutar.com

Kristina Rutar

π r KVADRAT

RAZSTAVA SODOBNE KINETIČNE KERAMIKE

Kranj / 21. 4.–20. 5. 2023

Umetniki in umetnice: Rilind Beqolli, Jera Dacar, Tanja Gabrijelčič Goršič, Brigita Gantar, Miha Livk, Meta Mramor, Lana Pastirk, Kristina Rutar, Špela Šedivy, Louise Winter, Lara Žagar

Kuratorka: doc. Kristina Rutar

Produkcija: Zavod Carnica

Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj

Podpora: Ministrstvo za kulturo, Mestna občina Kranj