Erik Vogler in zločini Belega kralja

BEATRIZ OSÉS

BELI KRALJ Malinc

IN ZLOČINI BELEGA KRALJA

IN ZLOČINI BELEGA KRALJA BEATRIZ OSÉS

Prevedla Veronika Rot

Mojemu očetu

Beatriz Oses

Erik Vogler in zločin belega kralja Zbirka: Erik Vogler

Naslov izvirnika: Erik Vogler y los crímenes del rey blanco Slovenski prevod besedila z dovoljenjem založbe Edebé, Španija, www.edebe.com Vse pravice pridržane.

© Besedilo: Beatriz Osés García, 2014

© Naslovnica: Iban Barrenetxea, 2014 Za slovensko izdajo 2022: Založba Malinc

Prevedla: Veronika Rot

Izdala in založila: Založba Malinc, Medvode 2022 Za založbo: Aleš Cigale Uredila: Barbara Pregelj Oblikoval in tehnično uredil: Aleš Cigale Jezikovni pregled: Tonja Jelen Tiskano v Sloveniji. Naklada: 600 izvodov Prvi natis

Brez pisnega dovoljenja založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, po določiihl Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah.

CIP Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.134.2-93-312.4

OSÉS, Beatriz, 1972Erik Vogler in zločini belega kralja / Beatriz Oses ; [prevedla Veronika Rot]. - 1. natis. - Medvode : Malinc, 2022. - (Zbirka Erik Vogler)

Prevod dela: Erik Vogler y los crímenes del rey blanco ISBN 978-961-7122-43-5 COBISS.SI-ID 125787395

I. poglavje

Napačna letalska karta

Erik Vogler ni mogel slutiti, kaj se bo zgodilo tistega večera. Porabil je več ur, da je pripravil svojo prtljago. Volnene nogavice je uredil po barvah, suknjiče po debelini tkanine, hlače pa po starosti in ponošenosti. Nato je v stranski žep v kovčku spravil majhen potovalni šivalni set, zraven pa še usnjeni etui, v katerem je bilo vse potrebno za loščenje čevljev. Na postelji sta čakala še dva skrbno zvita pasova, nekaj svilenih srajc in toaletna torbica. Erik je nekaj trenutkov zadovoljno opazoval svoje delo. Ravno ko je zlagal svoje pravkar zlikane spodnje hlače, je nekdo potrkal na vrata njegove sobe.

»Hm… lahko vstopim?« je obotavljajoče se vprašal njegov oče in pokukal izza vrat.

»Seveda, vstopi, vstopi,« ga je povabil Erik. »Nisem še končal.«

»Kako ti gre?« ga je zadržano vprašal očka.

»Kmalu bom. Srajce pa nameravam urediti po abecednem redu.«

»Po abecednem vrstnem redu?«

»Ja, glede na ime znamke ali pa vrsto blaga. Nisem se še odločil. Saj res, si preveril, kakšne bodo vremenske razmere jutri v New Yorku?«

»O tem sem hotel govoriti s teboj, sin … Veš, prišlo je do manjše težavice pri potovanju.«

»Kaj je narobe?« je vprašal fant in zaprl zadrgo na notranjem žepu kovčka.

»Glej … Saj se spomniš, da sem letalske karte kupil že pred nekaj meseci, kajne?«

Erik je prikimal in se usedel v naslanjač. Tisti večer je imel oblečeno pižamo s škotskim vzorcem in obute ujemajoče se copate. Komplet mu je za darilo prinesel stric s svojega potovanja v Edinburg. Molče se je zagledal v očeta. Ni razumel, kam meri s svojim vprašanjem. Frank Vogler je prekrižal roke na prsih, pogoltnil slino in za hip omahoval. Nato se je odkašljal in zajel sapo.

»Torej … pri nakupu sem se zmotil pri datumih,« je izstrelil in sina pogledal naravnost v oči.

To ni moglo biti res. Gotovo je šlo za neokusno, kruto šalo. Toda Frank Vogler je na vprašujoči sinov pogled zgolj prikimal. Fantu je iz rok padel šal iz kašmirja na tla.

»Kaj?« je nejeverno izdavil in pri tem čutil, kako mu je narastel utrip.

»Po pomoti sem jih kupil za prejšnji mesec. Verjetno sem se zmedel pri izbiri datuma, kar pa sem ugotovil šele danes zjutraj, ko sem karti natisnil,« je pojasnil očka in si pri tem grizel spodnjo ustnico kot vedno, kadar je moral sporočiti kako slabo novico.

»To ne more biti res, ne more biti res …« je ponavljal Erik in se trudil, da bi obvladal svoje živce.

»Vse popoldne sem iskal druge karte. Vendar mi je uspelo dobiti le eno prosto mesto na najinem letu,« je obžaloval Frank Vogler.

»Ne razumem.«

»Na razpolago je bil le še en sam sedež,« je ponovil njegov očka.

»In?«

»Kupil sem ga zase,« je osramočeno priznal Frank Vogler.

»No, nič hudega, lahko grem na naslednji let,« je predlagal Erik in se trudil prikriti svoj obup, »in se dobiva na letališču v New Yorku ali pa lahko pridem do hotela s taksijem. Gotovo obstaja kaka rešitev.«

»Ni je,« ga je prekinil očka.

» … Preveril bom lete na internetu in poiskal novo letalsko karto. Lahko potujem tudi v ekonomskem razredu, vseeno mi je,« je odvrnil s trohico upanja.

»Erik, ne razumeš. Jutri se začnejo počitnice in na žalost so vsi leti zasedeni. Večkrat sem preveril in niti enega prostega sedeža ni več. Prepozno je. Bojim se, da tokrat ne boš mogel z menoj v New York.«

»Ampak kaj govoriš?« je zbegano vprašal Erik in se dvignil, kot bi ga pokonci pognala vzmet.

»Ne skrbi, sin, saj bo še kaka priložnost, obljubim,« ga je poskušal potolažiti očka. »Zelo mi je žal.«

»Saj sem vedel!!! Sem ti rekel!!!« je histerično zavpil Erik. »Jaz bi jih moral kupiti! VSE sem že pripravil, očka, v svojo beležko sem si zapisal različne možnosti za oglede mesta, seznam priporočenih restavracij in muzejev, na pamet sem se naučil glavne postaje podzemne železnice … In glej, glej!« je vznemirjeno vzkliknil in očku pred nosom razgrnil turistični zemljevid. »Oštevilčil sem tudi mestne spomenike glede na datum njihove postavitve, da bi bolje načrtoval najin izlet. Vse sem splaniral do milimetra natančno! Kaj bo pa zdaj, kaj? Mi lahko poveš? Kaj bom zdaj počel med velikonočnimi počitnicami? Me boš pustil samega tukaj v Bremnu?«

»Ne. K babici boš šel,« mu je odgovoril očka.

»Misliš resno?«

»Šel boš v Grasberg, medtem ko me ne bo,« je odločil Erikov očka.

Erik Vogler se je na mestu onesvestil in padel na arabsko preprogo, ki mu jo je stric prinesel iz Maroka. V roki pa je še vedno držal zemljevid New Yorka, ki ga je toliko časa preučeval. Ko se je sredi noči prebudil, je ležal na postelji pod svojo debelo nordijsko pernico, oblit z mrzlim potom in strtega srca. Ura je bila štiri zjutraj in vse do jutra ni več mogel zaspati.

II. poglavje

Daleč od New Yorka

Ko se je Erik usedel v očkov avto, da bi odpotoval na počitnice k babici namesto v New York, se je zavedel, da se je njegova nočna mora šele dobro začela. Frank Vogler ga je opazoval s kotičkom očesa v vzvratnem ogledalu. Fant je imel črne lase skrbno počesane na prečo na sredini, gladko naželirane in lesketajoče se. Med njiju je legla težka tišina, ki jo je prekinjalo le tleskanje dežnih kapelj ob vetrobransko steklo. Mesto sta zapustila že navsezgodaj zjutraj.

Frank je občasno začutil sinov kljubujoči pogled in počutil se je krivega. Vedel je, da bo trajalo precej časa, preden mu bo odpustil. Da bi pregnal te misli, je prižgal radio in poiskal novice tistega aprilskega jutra.

»Dekle, ki je pred tednom dni izginilo v severnem predelu Bremna, so našli mrtvo,« je poročal moški glas. »Truplo je bilo najdeno pred manj kot eno uro v parku v predmestju Hamburga. V tem trenutku policija še nima nobenega osumljenca za zločin. Inšpektor Gerber, ki preiskuje primer, ni želel komentirati govoric, ki ta umor povezujejo z umorom drugih dveh najstnikov, izginulih v Bremnu v zadnjih mesecih.«

Erik se je živčno presedel na sedežu.

»Bi lahko dal kaj drugega?« je ugovarjal z namrščenim čelom in se zazrl skozi avtomobilsko šipo.

Njegov očka je poiskal radijsko postajo s klasično glasbo. Po avtomobilu se je še močneje ulil dež. Ob spremljavi Beethovnove Šeste simfonije sta zapustila mesto in zavila na cesto, ki ju je vodila v Grasberg, kraj, kjer je živela Erikova babica.

Berta Vogler svojega vnuka ni prenašala. Nekajkrat se je potrudila, toda to je bilo močnejše od njene volje. Ni trpela njegovih manij, njegove obsedenosti s čistočo, njegovega pametnjakarskega glasu in tudi ne tega, kako afnasto, vsaj tako se je zdelo njej, si je brisal nos, in to že od malega. Ko jo je prejšnji dan njen sin Frank poklical in ji povedal, da bo Erik prišel k njej za velikonočne počitnice, ji je kri bušnila v obraz in srce ji je začelo razbijati, da si je morala ponesti dlan k prsim, sicer bi ji skočilo ven. Globoko je vdihnila in se poskusila umiriti, preden mu je odgovorila.

»Ampak, sin moj, saj veš, da meni ne gre ravno dobro od rok druženje z njim, poleg tega me že zelo dolgo ni prišel obiskat.«

»Že, že …«

»Mislim, da to ni dobra zamisel,« se je opravičila in se z vzdihljajem sesedla na prašni kavč.

»Prav zato, mama, prav zato. Tako bosta imela priložnost, da se bolje spoznata.«

»Se ne spomniš več, kaj se je zgodilo, ko je bil zadnjikrat pri meni?« Na drugi strani linije je nastala tišina. »Pa sva skupaj preživela le eno popoldne! Predstavljaj si ves teden!«

»No, ja, od takrat so že tri leta in Erik se je močno spremenil, mama …«

»Ne poskušaj me pretentati! Prepričana sem, da je še vedno strašansko nadležen.«

»Prosim, prosim,« jo je prosil Frank Vogler, trdno držeč telefonski kabel, pri čemer je znižal glas, kolikor je mogel. »Veš, da te ne bi tega prosil, če ne bi bilo nujno. Zmotil sem se pri nakupu letalskih vozovnic in zdaj ne vem, kaj naj naredim.«

»Ne čutim se pri močeh, da bi lahko prevzela skrb zanj, sin moj.«

»Prosim!«

»Ne, prav zares ne …«

»Obupan sem!« je prosil Frank svojo mamo.

»Ne moreš koga najeti, da bi skrbel zanj?«

»Nimam časa, mama! Glej, prihodnjo soboto zvečer se vrnem v Bremen in takoj v nedeljo bom prišel ponj v Grasberg. Saj gre le za teden dni in boš videla, minil vama bo kot bi mignil!« je obljubljal in se trudil biti pri tem prepričljiv.

» … Naj bo. Ampak dolžan mi boš uslugo, in to veliko.«

»Teden dni z babico, teden dni …« je med zobmi mrmral Erik. To je pomenilo sedem dni, sto oseminšestdeset ur, deset tisoč in osemdeset minut ter šeststo štiri tisoč osemsto sekund. »Tega ne bom zdržal!« je sam pri sebi ponavljal in gledal skozi šipo avtomobila. Njegov očka pa bo medtem stal na vrhu Empire StateBuildinga, ali pa se sprehajal po aveniji z nebotičniki, ali pa užival v muzikalu na Broadwayu. Življenje je krivično, strašansko krivično. Vsaj tako je bil tistega jutra prepričan Erik.

Zatopljen v svojo nesrečo sploh ni opazil, da je prenehalo deževati. Prav tako ni opazil, da je njegov očka ponovno zamenjal radijsko postajo in se vrnil na poročila, pri katerih so nenehno govorili o umoru Sandre Nadel.

Niti ni opazil napisa na znaku ob cesti, ko sta zapeljala v Grasberg, in ni bil pozoren na luknjaste ulice, po katerih sta se vozila.

Od nemočne jeze je imel solzne oči. Pri svojih komaj dopolnjenih petnajstih letih je razmišljal o svojem zemljevidu z newyorškimi spomeniki, na priprave, ki so mu vzele precej časa, potem pa so se te podobe nenadoma pomešale z obrazom njegove babice, njenimi belimi lasmi, plapolajočimi v vetru, in ni si mogel pomagati, da ga ne bi spreletel hladen drget.

»Prišla sva! Lahko stopiš iz avta,« mu je oznanil očka, ko sta parkirala pred staro hišo.

Nejevoljno je odprl avtomobilska vrata in stopil ven. PLJOSK! Stopil je naravnost v veliko lužo na pločniku.

»Moje mokasinke Lombartini!« je zgroženo vzkliknil in dvignil stopalo iz vode ter stopil na prste.

V tistem trenutku je z nasprotne strani pločnika pridirjal črn maček. Ko je pritekel do Erika, ga je pogledal s svojimi velikimi rumenimi očmi in grozeče zamijavkal.

Za ekscentričnega Erika Voglerja, ki je obseden z redom in čistočo, se velikonočne počitnice niso mogle začeti slabše: namesto pričakovanega potovanja v New York, kamor naj bi odšel s svojim očetom, je moral en teden preživeti pri babici. Občutljiv in bojazljiv Erik si niti v najhujši nočni mori ni mogel predstavljati, da bo vpleten v množične umore, ki so hudo pretresli vso Nemčijo.

S svojim navidezno odbijajočim glavnim likom je španska pisateljica Beatriz Osés ustvarila enega najbolj izvirnih detektivskih romanov v zadnjih letih, ki nas prevzema in preseneča na prav vsaki strani. In to že vse od prvega poglavja.

To je detektivka s paranormalnimi elementi in prvinami grozljivke.